Radio Slovenija 3 Datum: 13.06.2008 SLOVENIJA Rubrika, Oddaja: Oder Stran,Termin: 14:00:00 Naklada: Žanr: Dialogizirano poročilo Površina, Trajanje: 60 Avtor: Ilona Jerič, Miha Zore PETRA TANKO: Danes vam bomo predstavili repertoar za gledališko sezono 2008, 2009, ki so ga pripravili v dveh ljubljanskih gledališčih, v Slovenskem Mladinskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem. S tema dvema gledališkima hišama začenjamo predstavitev prihodnje sezone vseh slovenskih repertoarnih gledališč, ki bo etapno potekala v nekaj zaporednih oddajah Oder. Minuli torek je v novomeškem Anton Podbevšek teatru potekal simpozij o Bertoltu Brehtu z naslovom Teorija potujitvenega učinka, ki se je zaključil s premierno uprizoritvijo dramatizacijo Brehtovega dela Meti, knjiga obrazov. O dogajanju v Novem mestu je prispevek pripravila Ilona Jerič. ILONA JERIČ: Te dni, po dolgem času na poklicni oder prihaja nov muzikal. Moje pesmi, moje sanje, kultni film o družini Von Trap je tokrat dobil tudi slovensko gledališko vzporednico. Predstava je nastala v koprodukciji Društva delavnica muzikej iz Radovljice, kjer je bila to sredo že premierno prikazana in Prešernovega gledališča Kranj, kjer jo bodo igrali od nedelje 15. junija. Po filmskem scenariju je besedilo prevedel in priredil Andrej Rozman Roza, uprizoritev pa je režiral Matjaž Pograjc, ki ga je k mikrofonu povabil Marjan Strojan. MARJAN STROJAN: Zanima me najprej kako je prišlo do ideje za razmere v slovenskem gledališču nekoliko nenavaden, malce nor projekt. MATJAŽ POGRAJC (režiser): V bistvu je nekako ideja prišla prek družine Vodopivec Vranko in potem druge družine PGK Kranj do mene in že paš od začetka se mi je zdela stvar absolutno zelo pretegnjena in zato sem jo potem tudi vzel. Vedel sem, da je tehnično teatri v Sloveniji niso sposobni delat takih stvari, da je Kranj majhno gledališče, ampak s pomočjo pač nekega denarja, ki ga ima Kranj in s pomočjo nekega privatnega kapitala smo šli v ta projekt, ker pač muzikal je zelo težno zahteven, a ne, da smo speljali te tehnikalije, ki so potrebne za to, da muzikal sveti, blešči, da je pač tudi slika malo boljša kot pa odkaširanje stene pa dva reflektorja. Se pravi, hotel sem nekako na način ohraniti to estetsko kvaliteto, ki jo nosijo vse moje predstave. Na drugi strani pa je pač bil problem tele zasedbe, vedeli smo, da so to otroci, vedeli smo, da bojo pač tu noter igrali tudi neki amaterji, ampak na nek način vse te predstave, ki jih delam združujejo vedno pač igro, ples, petje to celotno umetnino, ki si jo želim in se mi zdi to idealna zadeva, da tukaj malo potreniram to in s pomočjo avdicij, ker do 250 otrok smo potem prišli do 80. in potem z nadaljnjo avdicijo do nekih 35, ki smo jih vzeli v šolo. In v šoli trenirali vse te tri stvari, da bi spravili otroke na nek tak profesionalni nivo. In mislim, da je delo bilo dovolj dobro in morem teči, da med temi try outi, ki jih imamo zdaj od nedelje naprej, mislim, da bo vsa zadeva bila v redu, da bomo dosti dobro naredili in da so tudi oni zelo, zelo napredovali. Da bo na nek način bo presenečenje, jaz mislim, da je to ok. MARJAN STROJAN: Seveda v muzikalu igra veliko vlogo glasba, glasba je pa tehnično zahtevna na drug način. Kako ste to vklopili v vaše videnje te zadeve? MATJAŽ POGRAJC (režiser): To ja, to (nerazumljivo) v bistvu, ker pač ta muzikal zahteva, ne vem, 40 članski orkester, ki si ga mi ne moremo privoščit in ga tudi ne moremo nikamor stlačit. Se pravi, je bilo treba, v bistvu, aranžmaje s pomočjo naše glasbenikov tako priredit, to je glasba, ki vseeno zveni, doni, ampak igrajo pa štirje. Kar se nekako s tem poklaplja skozi estetsko sliko, ki jo peljemo, da vseeno to ni nek Broadway, Weststand muzikal ampak na nek način razumemo slovensko obliko muzikala. In s pomočjo te glasbe, ki je mogoče bolj decentna hkrati pa na nek način bolj folk, bolj duhovita in majčkeno bolj odštekana. Ne pelje zdaj te melodije na violinah ampak jo pelje bolj na klavirju ali pa na harmoniki. MARJAN STROJAN: Sem seveda sodijo besedila, no nekatera izmed besedil, če ne drugače iz filma, so bi rekel, težavna za tak koncept uprizoritve. Kako ste prišli do sodelovanja z Rozo? MATJAŽ POGRAJC (režiser): To je sodelovanje, ki je že 96. leta, ko smo delali Arabelo in ob tem dejaven zelo, zelo dober prevajalec. Je pač po nekih pogovorih in brainstormingih, ki smo jih imeli, da smo nekako določili tudi stil in se je meni že od začetka zdelo, da more bit duhovit, da more biti svetel in prožen v tem, da ga baziramo na neki gorenjščini, da smo neke druge oblike na nivoju jezika pospravili s temi karakterji, ki igrajo v predstavi in mislim, da je on idealen človek za to. Ker res ob žal prevodu, je bila meni slika popolnoma jasna, da smo na isti liniji.
MARJAN STROJAN: ko gre za samo razdelanost predstave, ste kaj izpustili, ste kaj dodali? MATJAŽ POGRAJC (režiser): Absolutno smo neke te okraske, ki se jih doda, vrgli ven, da Slovenci nismo še na nivoju, da bi spremljali muzikal dolg tri ure pa pol, čeprav so recimo v Londonu karte 70 funtov, pa gre tudi cela družina noter in skušali smo priti na tega, da naredimo en zelo, zelo hiter muzikal. Na nek način MTV-jevski, na nek način v bistvu poskočen, zato da bojo noter mogoče dve uri dvajset, z neko pavzo, da jih na nek način probamo tudi malo vzgajat,ap nekako odraščat z njimi, da bi mogoče enkrat lahko delali mogoče sedem urni muzikal. MARJAN STROJAN: To je prva uprizoritev tega, sicer svetovno znanega muzikala, še zlasti znanega zaradi filma, ki je bil takšna uspešnica. V kakšnem odnosu ste recimo do te filmske uprizoritve, v vaši uprizoritvi? MATJAŽ POGRAJC (režiser): V bistvu filmsko uprizoritev, če sem čisto iskren, sploh se ne spomnim niti zdaj nisem pogledal za kakršnokoli inspiracijo. Tako, da na nek način smo delali bolj iz sebe, kakor pa pod kakršnim koli vplivom filma. Se mi zdi, da če bi bilo to preveč rečt, da je mogoče, plus to da sem pač šel v London pogledat muzikal, da smo na nek način naredili stvari veliko boljše, bolj inentive, bolj z nekim humorjem, da nismo pač, ker ne obstaja neka finančna struktura, ki bi omogočala 25 metrske scene, takih odrov sploh nimamo, na nek način je manj glamurozno, je pa mogoče bolj iskreno. PETRA TANKO: Čeprav v Slovenskem Mladinskem gledališču še niso zaključili letošnje sezone, saj se 2. julija obeta še premiera predstave Razdejani, vam danes v pogovoru z direktorico Uršulo Cetinski in nekaterimi ustvarjalci predstavljamo sezono 2008/2009. Poslušajmo. NOVINARKA 2: Spoštovana Uršula Cetinski, kaj prinaša sezona 2008/2009 v Slovenskem Mladinskem gledališču? URŠULA CETINSKI (direktorica Slovenskega Mladinskega gledališča): Ja prinaša nove projekte, prvi se bo zgodil čisto na začetku septembra, torej 19. septembra, sicer prostorsko ne v našem gledališču, ampak v SNG Maribor. Pripravljamo zelo veliko koprodukcijo, Taufarjev vihar, torej po Shakespearu, po prevodu Andreja Rozmana Roze. To je res zelo velika predstava, za katero je za vizualno podobo, torej scenografijo in kostumografijo ustvaril likovni umetnik Janez Janša. Sicer pa je to predstava, ki jo pripravlja naše gledališče skupaj s SNG Maribor in pa Cankarjevim domom. Tako da se po premieri in nekaj reprizah v Mariboru selimo v Gallusovo dvorano v Ljubljani. To je bila prav za prav dolgoletna želja režiserja Tauferja, da bi se soočil s tem tekstom. Pri nas v Mladinskem je naredil zelo uspešno predstavo Sen kresne noči, ki jo igramo, mislim, da skoraj deset let in še vedno ima svoje gledalce. Tako da gre za režiserja, ki se na nek avtorski način zelo rad spopada s Shakespearjevimi deli. Pred kratkim smo recimo na Reki videli njegovo postavitev Ukročene trmoglavke. NOVINARKA 2: Povemo naj še, da je Shakespearjevo besedilo na novo prevedel Andrej Rozman Roza. Poleg igralcev pa bodo v uprizoritvi sodelovali še člani baletnega ansambla mariborske opere, ki jih bo koreografsko vodil Branko Potočan. Vito Taufer, ki bo z Viharjem opravil že 20. režijo v Slovenskem Mladinskem gledališču pa je povedal. VITO TAUFER (režiser): Gre za menda zadnjo Shakespearjevo igro. Zgodba je preprosta, pravljična, na en osamljen otok nasede ladja v viharju in na tem otoku se zbere najrazličnejša, najrazličnejši primerki človeštva, od divjaka, do kralja. Ta otok je nekakšna utopija, prazen prostor, tabulraza, kjer se lahko zgodi vse, vse najboljše ali pa vse najslabše. In v človeški naravi je seveda, da vse krene tako, da se najprej skuša zgodit bratomor, atentat na kralja in tako naprej. Nek mikrokozmus zgodovine Zemlje, vsega najslabšega prav za prav. Glavna oseba je Prosporo, vojvoda, ki je v neki politični spletki bil izgnan na ta otok in on ima sposobnosti obvladovanja nadnaravnih sil, čarovnik je, no in s svojimi čarovnijami on uravna tako zadevo, da dobro zmaga. Happy end je seveda, vse je urejeno, vse se pobota, vse je pomirjeno. Ampak Shakespeare se ves čas sprašuje prav za prav koliko je človek sploh upravičen uporabljati torej moč nad drugimi, koliko je človek upravičen manipulirat z drugim
i. On prav za prav ves čas postavlja pod rahel vprašaj to kar Prosporo počne. To je tisto, kar me tukaj najbolj zanima. In to se navezuje tudi na spraševanje o umetnosti, o funkciji umetnosti, o funkciji te gledališke moči, gledališke iluzije, ki je vendar tudi moč. Kje so meje našega delovanja. NOVINARKA 2: Jeseni bo prvič v gledališču režiral Damjan Kozule, sicer filmski režiser, ki predstavo klic v stiski pripravlja po lastnem besedilu. Zgodba govori o odnosu med skupino posameznikov, ki se soočajo z mislijo na samomor in dekletom Tino, ki kot svetovalka dekla na liniji za klice v stiski in skuša reševati njihove težave, stiske. Damjan Kozole. DAMJAN KOZOLE (režiser): je pa intimna drama treh ljudi in nekih epizodnih likov in govori o strahovih, ki jih imamo vsi v sebi, govori o tem, kako preživeti takrat, ko ti je najhuje in govori o tem, da včasih, včasih tisti, ki hoče pomagat lahko bolj nastrada, kot kdo drug zraven. URŠULA CETINSKI (direktorica Slovenskega Mladinskega gledališča): Potem pa se začne sočasno jeseni že drug študij, to je študij Shakespearov bartend in sicer Matjaž Pograjc. Tudi Pograjc se je odločil za soočenje s Shakespearom, vendar pa na popolnoma drugačen način, kot Taufer in sicer kot neko kompilacijo različnih Shakespearovih dram, ki jih pripravlja v neki podobi vesterna, torej spet zelo močan vpliv filmskega medija na Pograjčevo gledališko ustvarjanje. PETRA TANKO: Dramaturg v Slovenskem Mladinskem gledališču doktor Tomaž Toporišič je povedal. DR. TOMAŽ TOPORIŠIČ (dramaturg v Slovenskem Mladinskem gledališču): Zanima ga na eni strani divji zahod, se pravi vesterni in tele špageti, po drugi strani pa seveda kot avtor, ki je še zmeraj ostal in zmeraj bo, se izkazuje, da je en temeljnih avtorjev s pomočjo katerih lahko uveljavljamo neko spektakelsko funkcijo, se pravi Shakespeare tega vestenda, se pravi Shakespeare spektakla. Kako seveda postaviti Shakespeara na divji zahod in kako v tem divjem zahodu najti te znotraj Shakespeara te pasuse oziroma poslikave neke krutosti današnjega sveta, bo seveda pokazala sama predstava, ki bo po mojem mnenju izrazito osebna, izrazito hibridna in se bo seveda potovala in raziskovala Shakespearska mesta duhov. Namreč v Arizoni obstaja mestece, ki se imenuje Shakespeare gost city, to je v bistvu mestece, ki je konstrukcija nekega mesteca iz divjega zahoda, ki je realno pač obstajal v času na katerega se nanašajo kavbojke. Tokrat seveda zahteval zato Matjaž Pograjc, mislim, da bo v ti Shakespearovo mesto duhov naselil seveda njegove igre in pa zamisli njegovih iger, ki so seveda nekako slikavajo krutost ali pa neobnovljivost sodobnega sveta. URŠULA CETINSKI (direktorica Slovenskega Mladinskega gledališča): Na začetku koledarskega leta 2009 se k nam po Kraljici Margon po Somraku bogov vrača Diego Debreja, ki pa bo sam naredil gledališko priredbo po Dostojevskem in sicer romana Zločin in kazen. Gre za temo, ki ga zelo zanima, torej tema posameznika v družbi in pa odziv na to družbo. V glavnem liku Razkolnika in seveda v povezavi z vsemi ostalimi liki tega romana, ki glavnega junaka privedejo do zločina. Diego Debreja ima zelo prepoznan slog, ki je pa še posebno v našem gledališču, z našimi igralci zelo občutljiv in prihaja do gledaliških predstav, ki se delajo malo dlje časa in se nekako, vsaj do zdaj je bilo tako z Diegom Debrejo do konca izdelane in je zelo velik poudarek na igralcu samem in pa na oblikovanju emocij pri igralcu ali pač pri igralki. NOVINARKA 2: Prvič bo režirala tudi Neda Rusjan Bric, članica igralskega ansambla SNG. Raziskovanje zgodovinskih dejstev o bratih Rusjan, s katerima je tudi družinsko povezana in njen osebni odnos do zgodbe, ki se ji je ob tem razprla, sta ji ponudila snov za uprizoritev predstave Eda, zgodba bratov Rusjan, ki je hkrati zaključna naloga njenega magistrskega študija gledališke režije. Avtorica in režiserka je v zamislice nastajanja predstave povedala naslednje. NEDA RUSJAN BRIC (režiserka): Idejo sem dobila že pred leti, ko sva s sestro, obe se piševa namreč Rusjan, dobili iz Argentine e-mail od neznanega Rusjana, ki išče potomca Edvarda Rusjana in Josipa Rusjana in je naključnim tiszim Rusjanom, ki jih je dobil poslal mail, če lahko kakor koli mu pojasnimo, če smo v sorodu ali ne. No in jaz sem potem malo začela raziskova
t in sem ugotovila nekaj, kar me je najbolj presenetilo, da v resnici, glede na to, da sem Goričanka in smo mi zelo bili ponosni na Edvarda in tako naprej. Zdaj v resnici obstaja obraz ljudi, Josip Rusjan, ki ne samo, da mu je pomagal, ampak je bil pobudnik vsega skupaj in konstruktor njegovih letal in tudi po njegovi smrti je nekaj časa ustvarjal primerček v ozadju, potem je pa s tem odnehal in odšel v Argentino in v Slovenijo oziroma tedaj v Jugoslaviji so popolnoma pozabili na njega in to se mi je zdelo v bistvu zelo ena zanimiva stvar in iz tega je v bistvu nastala ta moja zgodba, bolj rečeno dve zgodbi, ker se prepletata namreč v predstavi dve zgodbi, ena je bratov Rusjan, ena je pa sodobna in se dogaja zdaj in sicer mame in hčerke, ki sta pač, zlasti hči, ki se pač piše Rusjan neločljivo povezana, začne raziskovat ta dva brata in sama je pa, da hči namreč tudi na nek način hendikepirana s to slavno mamo, ki je na nek način vse obsegajoča in ji ne pusti odrasti oziroma je nenehno v njeni senci. In skratka ta dva odnosa sta na nek način v bistvu, se dopolnjujeta, sta podobna in skratka en drugega tudi razrešujeta in tudi v sami predstavi se prepletata film in gledališče, čeprav je vse skupaj gledališka predstava, ampak sta sodobna zgodba poteka na filmu, ki se prepleta s prizori bratov Rusjan, ki sta na odru. Vse skupaj je tudi zelo označeno s filmom, tekst je tudi napisan v času mojega študija, napisala sem ga jaz. Vlasta Hribernik mi bo pomagala pri filmu, pri zaključni režiji tega filma in zelo sem tudi vesela, da smo se zmenili z Novo Gorico za koprodukcijo. Bine Matoz bo nastopal namreč v filmu, zlasti zato, ker je naslednje leto slučajno ali pa ne slučajno 2009 bo sto let odkar je Edvard prvič poletel. PETRA TANKO: Zadnja predstava sezone bo metamorfoze, ki jo po navdihu Vergilove pesnitve pripravljata uveljavljeni tandem režiser Jernej Lorencij ter dramaturg in dramatik Nebojša Pop Tasič. In kaj se bo še dohajalo? Kdo bo v prihodnji sezoni stopil na odra zgornje in spodnje dvorane Slovenskega Mladinskega gledališča? In v kakšnem miselnem in oblikovnem formatu bo to nadaljevalo svoje delo? URŠULA CETINSKI (direktorica Slovenskega Mladinskega gledališča): Zdaj ansambel se je nekako obogatil s tremi novimi imeni, to so Boris Kos, Daša Doberšek in pa Vesna Vončina. To so naši najmlajši trije igralci, ki so prišli v ansambel po upokojitvi treh članov. Zdaj novih načrtov za nove zaposlitve nimamo, si pa seveda zelo, zelo želimo novih članov oziroma vsaj mlajših igralcev, ki pri nas igrajo kot gostje. To pa zato, ker ravno danes smo računali povprečno starost našega ansambla. Pri nas je zaposlenih 22 igralcev, ki so vsi skupaj stari 999 let in je povprečna starost igralca malo več kot 45 let. Kar se nam pa seveda zdi za Mladinsko gledališče previsoka starost, tako da nekako si želimo, to bo ena od prednostnih točk naslednjih let, pomladitev našega ansambla. PETRA TANKO: Tudi mlajšim režiserjem bo tam več sodelovanja? URŠULA CETINSKI (direktorica Slovenskega Mladinskega gledališča): V našem interesu je ne dobit samo, ne sodelovat samo z mlajšimi režiserji, ampak dejansko tudi z režiserji, ki nekako prvič delajo v našem gledališču, tako da bo šlo za kombinacijo nekih imen, ki so se na našem programu že pojavljala, to pa zato, da imajo ti ljudje možnost z našimi igralci razvijejo naprej to, kar so v preteklih projektih že začeli, ampak tudi v bistvu, da se jim vsako leto priključi pa nekaj novih imen in da se nekako preizkusi, ali pride do te kreativne kemije med našim ansamblom in njimi, ali ne. PETRA TANKO: V vašem sporedu so veliko krat tudi kakšna gostovanja, se pravi, ne samo kot angažma režiserja ali igralcev ampak gostovanja iz tujine. Imste v načrtu že kakšne večje dogodke? URŠULA CETINSKI (direktorica Slovenskega Mladinskega gledališča): Prvo eno takšno gostovanje, ki ga pripravljamo za to, da bi pomagali festivalu Leksponto v jeseni je septembra. To je Nizozemska predstava, ki sta jo ustvarila dva igralca, člana Belgijske Nit company, balada o Rickyju in Roni, ki sem jo videla na vajah v Btuslju in se mi je zdela dejansko zelo posrečena, ker gre za en tak tip sodobnega gledališča, ki je našemu gledališču zelo blizu in na ta način, da želimo to skupino povabit, bi nekako radi tudi mi prispevali k programu tega festivala. Se pa je že nekako zelo lepo uveljavil naš majski festival, festival našega gledališča, kjer pa te gostujoče skupine izmenjujemo program z gledališči iz tujine, to pa pomeni, da let
os se je pri nas gostovalo gledališče Arha, mi pa bomo oktobra gostovali pri njih v Pragi. In s tem sistemom mislimo prav gotovo nadaljevat. PETRA TANKO: Tudi podobno z gledališčem (nerazumljivo)? URŠULA CETINSKI (direktorica Slovenskega Mladinskega gledališča): Tukaj je bil Haris Paševič z razrednim sovražnikom, ki ima v bistvu skupino istvrstje ter in prihodnje leto bomo pripravili izmenjavo, torej prikaz treh predstav Slovenskega Mladinskega gledališča v Sarajevu, ki jo bomo pa nadgradili s tem, da bodo naši igralci za njihove igralce, ki so veliko mlajši pripravili tudi določene kreativne ustvarjalne delavnice. PETRA TANKO: Kakšna je pa vaša generalna smernica, je to bolj usmerjeno proti tej umetniški plati, estetski ali gre tudi za družbeno angažiranost? URŠULA CETINSKI (direktorica Slovenskega Mladinskega gledališča): In verjetno bi se morali oboje prepletat, zdaj tradicija tega gledališča je ta, da je šlo za neko progresivno inovativno gledališče na obeh ravneh. Na formalni plati in pa tudi na sami vsebinski plati. Zdaj to naj bi se tudi v prihodnje nekako nadaljevalo, je pa res, a se čas spreminja in da se tudi v bistvu v gledališču te različne estetike, poetike menjajo, da imajo drugačno vlogo, kot so imele recimo v 70., 80. letih v Evropi. Mislim, da prihaja do precej veliki razlik, spremenil se je duh časa, spremenil je tudi sam družbeni sistem recimo v Sloveniji, spremenilo se je tudi recimo vloga umetnosti v družbi in pa same vrednote so postale drugačne in nekako vse to naj bi se odražalo tudi v teh umetniških delih, ki nastajajo na naših odrih. Vendar pa je temu tako, da posamezne avtorske govorice spregovarjajo v času v katerem živimo na zelo različne načine, tako da je tudi v tem smislu naš repertoar zelo raznolik, ne gre za eno tako nasilno poenotenje, recimo estetike pa formalne plati predstav, ne njihovih vsebin. Naša tendenca je, da bi naš izraz ostal sodoben in seveda kritičen. Zdaj pa to do tega pa prihaja na zelo različne načine, pogosto se pojavljajo predstave, ki se na zelo intimen način ukvarjajo s posameznikom, kar pa ne pomeni, da so nekritične do časa in prostora. PETRA TANKO: Zdaj pa prisluhnimo še prispevku Miha Zora, ki se o programu za prihodnjo sezono pogovarjal z direktorico Mestnega gledališča Ljubljanske Barbaro Hink Samobor in drugimi sodelavci, ki bodo v produkcijah Mestnega gledališča ljubljanskega ali soprodukcijah ustvarili trinajst novih predstav. MIHA ZORA: Sezona 2008/2009 bo v Mestnem gledališču Ljubljanskem zaznamovana predvsem z iskanjem politične in spolne identitete ter socialne in moralne varnosti in orientacije, je povedala direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Fink Samobor. Dodala je, da pri večini ustvarjalcev prihodnje sezone zaznava trende, ki združujejo zelo strastno željo po umetniški, družbeno politični konfrontaciji in istočasno raziskavo znotraj meja gledaliških obrazov in form. O izhodiščih, ki zaznamujejo sezono kot celoto pa je povedala še. BARBARA FINK SAMOBOR (direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega): Glede na svojo lokalno umeščenost in tradicijo bo Mestno gledališče ljubljansko v naslednji sezoni nadaljevalo tudi v programskem smislu te svoje urbano aktualne trende, se skušalo vsebinsko čim bolj živo in dinamično vključiti v nekatere bistvene teme sodobnega življenja. Že samo odločitev, da smo v repertoar vključili od osmih besedil samo dva, ki spadata med tako imenovana klasična stara besedila, vse ostalo samo indirektno nagovarjajo tako s temami kot z režijskimi koncepti sodobnega gledalca, kaže na neko splošno programsko odločitev in usmerjenost naslednje sezone. MIHA ZORA: Kot rečeno bosta med predstavami le dve uprizoritvi del iz dramske klasike, te dveh pa se v MGL-ju lotevajo z velikim navdušenjem in kaj je Barbaro Fink Samobor pritegnilo k odločitvi, da v repertoar vključi Shakespearov Milo za drago. BARBARA FINK SAMOBOR (direktorica Mestnega gledališča Ljubljanskega): V enem od pogovorov mi je Sebastjan obljubljal oziroma napovedal, da ga zanimajo tri teme, ki zanimajo tudi mene, oblast in zloraba le te, pojavnost vseh vrst ekstremizmov in pa problem moškega šovinizma.
MIHA ZORA: O intrigantnih vsebinskih izhodiščih, ki so vzbudili njegovo zanimanje za uprizoritev igre Milo za drago pa režiser Sebastjan Horvat. SEBASTJAN HORVAT (režiser): Živimo v demokraciji, ne živimo v svobodni družbi ampak zadnjih nekaj let sledimo izrazitemu trendu višanja restriktivnih zakonov. Posledično me seveda zanima točno to vprašanje kdaj se lahko posameznik temu upre, mi seveda popolnoma pridni in pokorni državljani sledimo tej državi, tem zakonom predvsem iz enega razloga ne, zato, da bi bili varni. Zanimivo je, da v tekstu Shakespeara govori o eni isti stvari, poglejte ni nobenega reda, ni več nobene morale, ni več nobene etike, treba je postaviti nove temelje, in zdaj se spet znova postavljajo skupni moralni temelji. MIHA ZORA: Naslednja predstava v sezoni nosi naslov Punce in pol. Njena avtorica pa je britanska dramatičarka Caryl Churchill. Režijo so zaupali enemu najmlajših slovenskih režiserjev Jaku Andreju Vojevcu, ki je o Puncah in pol povedal. JAKA ANDREJ VOJEVC (režiser): Ta tekst se mi zdi zelo zanimiv, prvič zato ker je zelo aktualen, to je tekst, ki je bil napisan v času mlajšega zagona (nerazumljivo) in regionizma, se pravi v času nekje ekspanzije, ki jo je imel liberalistične ekonomske politike, kar se ravno zdaj dogaja pri nas. Zanimivo je ravno to, da prvič je ta tekst zelo intimen skozi neko zelo intimno zgodbo uspe orisati celotno situacijo. Drugo kar mi je bilo pa zelo všeč na tem tekstu je pa to, da čeprav je na nek način pisan v realistični maniri hkrati pa ime nek obrat nek tvist, na nek zelo zanimiv način, ki pa lahko odpelje povsem drugam, že v samem tekstu je ponujena neka izrazita gledališkost, ki se jo da po mojem zelo super združit ravno s tem realističnim okvirom zgodbe. MIHA ZORA: Tiana Vijanič bo na oder postavila krstno izvedbo drame za naše mlade drame, pod katero je kot avtorica podpisana Dragica Potočnjak, ki je izpostavila vsebinske poudarke besedila. DRAGICA POTOČNJAK (avtorica drame): Moja drame ne (nerazumljivo) samo kot drame če prav je res to primarno ampak tudi kot dramo o umoru. Zdi se mi, da živimo res v zelo ranljivem in ranjenem času po pričevanjih pa so bili verjetno takšni časi vedno. Kontekst v kateri bi postavila to ranjenost in ranljivost sem mi zdi da je pa na nek način morda bolj zaostren in to je ta delitev sveta na revne in še bolj revne in pa bogate. Se mi zdi, da mi bogati se ukvarjamo s tem da nas vzgajajo ves čas od zunaj, se pravi, da smo vzgajani na vse mogoče načine, da se vedno bolj terapiramo, hkrati pa izgubljamo pravzaprav stik s tistim kar je primarno in to je družina, ki je najbolj ranljiva. MIHA ZORA: Tudi v sezoni 2008/2009 bodo v Mestnem gledališču Ljubljanskem uprizorili muzikal. Predstava Schugar, nekateri so za vroče bo nastala že v utečenem sodelovanju s češkim režiserjem Stanislavom Mošo. Uprizoritvena izhodišča je predstavila dramaturginja Petra Pogorelc. PETRA POGORELC (dramaturginja): Tisto kar želim pri vsem skupaj poudarit je eno zanimivo okoliščino o kateri sva se s Stanislavom veliko pogovarjala, izhodiščnih navdihov skozi samo zgodbo tega scenarija oziroma libereta drugi pa so postavitev filmskega in gledališkega medija. Kar se tiče zgodbe je polna duhovitih dialogov, prvovrstnih komičnih zapletov, notri je na delu izbrušena situacijska komika, zgoda pa je postavljena nekako med Chicago in Miami medtem, ko Chicago pač spremljamo predvsem to gangstersko podzemlje imamo na drugi strani neko letoviščarsko okolje, (nerazumljivo) Miamija ampak tisto kar naju je pa s Stanislavom še bolj fasciniralo pa sama postavitev gledališča in filma veliko sva razmišljala o tem kako pravzaprav ustvariti pri gledalcu vtis, da prisostvuje na nek način še vedno kino predstavi ne da bi se na tem uprla na neko rabo hudih sodobnih tehnologij ampak sva premišljevala o nekakšnih specifičnih principih filmske naracije in o tem kako jih je mogoče na nek čim bolj inovativen hkrati pa čim bolj ekonomičen način vključiti v strukturo same predstave in s tem da nek poseben pečat. MIHA ZORA: Ena od osrednji predstav sezone bo Grdoba Mariusa Fon Majenburga. Režiser B
oris Kobal je natančneje opredelil kaj v Grdobi spominja na komedijo De Larte. BORIS KOBAL (režiser): Gre namreč zato, da se štiri osebe pogovarjajo med seboj, ena ostane ista od začetka do konca ostale tri figure so v nekem odnosu do njega s tem, da vsaka od ostalih figur igra po tri vloge. Transformacija, ki se dogajajo sploh niso take kot smo jih vajeni po navadi iz nekih gledaliških tekstov ampak se pravzaprav te transformacije dogajajo pred nami sredi besede tako rekoč. Brez nikakršnih sredstev, brez nobenih pomagal je seveda zelo, zelo vznemirljivo gledališko dejanje in tudi delo za igralce in seveda tudi za režiserja. V sami temi vzbuja seveda gnus in grozo kot nekaka tragedija in strah, vzbuja pa seveda tudi zato, da je stvar še bolj grozna je potrebno, da je tudi satirična, smešna, ironična. MIHA ZORA: Predstava Tanja, Tanja ruske avtorice Olge Muhine bo režiral Matjaž Pograjc. O posebnih odlikah Muhinega dela je spregovorila dramaturginja Ira Ratej. IRA RATEJ (dramaturginja): Gre seveda za neko besedilo, ki se ukvarja z intimo, z intimo pa se ukvarja na en poseben način. Namreč (nerazumljivo) na klasično strukturiran način kot bi rekli fant sreča dekle, dekle se zaljubi v drugega, fant gre na dolgo pot, se vrne in jo ponovno osvoji, pač pa gre za nizanje nekih impresij, ki so včasih tudi in samo razgaljanje notranjega stanja. Ti trikotniki se ne razrešijo oziroma se razrešijo na nepričakovane način in v bistvu lahko rečemo Olga Muhina je mogoče res napisala fant sreča dekle ampak je zraven dopisal še zasanja. MIHA ZORA: Melanholično komedijo Ples na vodi bo režirala Barbara Fink Samobor. BARBARA FINK SAMOBOR (režiserka): Naslednja igra nosi v prevodu naslov Ples na vodi, v originalu Aqau bele. Ta odločitev zato, ker pojma oziroma športne kako se že temu reče, športne discipline Aqua Bele pri nas slabo poznamo to je pač trening baleta na vodi in balet nad vodo. Tekst spregovori o zelo specifičnih lastnostih naše sodobne stvarnosti, trije možje stari petintrideset let imajo skrivni hodi, ki je posledica neke intimne še ne povsem identificirane krize in sicer v času, ko je bazen zaprt se dobivajo na in v in ob bazenu in trenirajo eno svojo koreografijo in imajo ob teh svojih treningih tudi pogovore in žure, bolj ali manj pomembne. Prelom se zgodi, ko eden od teh treh fantov sklene, da vode ne bo več zapustil. To igro iz področja skrajno smešnega in bizarnega odnese v fantastiko in nazaj skozi neke posledice v skrajno brutalno realnost. MIHA ZORA: Plavtova komedija Osli, po besedah Barbare Fink Samobor odseva temeljne določilnice cele sezone. Režiral jo bo Vito Taufel, ki je povedal, da je zgodba Oslov zaznamovana z zgodovinskim premikom, ko se pozornost iz javnega obrne v intimno. VITO TAUFEL (režiser): En mlad človek brez denarja je zaljubljen v eno žensko, ki je prostitutka in zdaj, da bi jo dobil rabi denar, hoče ga dobiti od očeta, oče ga nima, ga ukrade ženi, to pa razlaga češ kaj bi bil trd s sinom najbolje da mu omogočim kar pač sebi nisem mogel dovolj ko sem bil mlad. Na koncu se izkaže, da je zgleda mu dal denar, da bo tudi on lahko z njo hkrati z sinom. Ja ta igra ne, zdaj sprašuje o nekih temeljnih stvareh, svoboda, nasilje, demokracija, diktatura. Zelo pomembno vlogo imajo tu sužnji, suženj je tisti, ki pravzaprav vleče niti zgodovine, suženj je tisti, ki nam kaže kako se obnaša politično, suženj je tisti, ki je edini pravzaprav aktiven. In ta suženj je z vsemi žavbami namazan in tukaj ni meja. Manipulacije, nasilja in tako naprej. MIHA ZORA: V Mestnem gledališču Ljubljanskem bodo pripravili tudi več koprodukcijskih projektov, Barbara Fink Samobor. BARBARA FINK SAMOBOR (direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega): Prva med njimi bo nastajala v že skoraj utečenem sodelovanju vsakoletnem z družbo Familija, ki ga tako in drugače vodi Ivan Aržilar, letos bo režijo zaupala Branetu Završanu, projekt nosi naslov slavistika oziroma glasbeni klovni je podnaslov. MIHA ZORA: Ivana Džilars.
IVANA DŽILARS: Tokrat solistiki bomo pa imeli dva glasbenika in na odru enega igralca in ogromno število instrumentov. Bomo izvedli take komične klavnovsko prvinske situacije začeli kar namesto (nerazumljivo) dva solista na koncert. Darko Dovršan je specializiral pri Lekopu lik in eno leto se resno ukvarja s klovni, Rdeče noske in belo masko na obrazu (nerazumljivo) zelo resne virtuozne stvari, glasbeni klovni so v bistvu glasbeni virtuozi. Naslednja koprodukcijska postavitev bo nastala v sodelovanju z gledališčem Glej, ki ga je odlično izbral vodja Jure Novak, po mojem pomembno akcijo Glej, glej to so ta javna branja novih slovenskih besedil, nedavno tega je komisija od prispelih in prebranih besedil za najboljšega proglasila (nerazumljivo) tekst Let v Rim. Vedno več je koprodukcijskih projektov v katere mi prispevamo svoje igralske ekipe, mi ko smo zelo tudi tokrat bo tako, režiral bo Almi Adam. MIHA ZORA: V sodelovanju z društvom Ustvarjalk sodobnega plesa Celinka bodo v MGL-ju pripravili predstavo Lili kulturne razglednice, režirali jo bosta Uršula Tržan in Klavdija Zupan, slednja je o nastajanju predstave povedala. KLAVDIJA ZUPAN (režiserka): Ko sva pa iskali primerne materiale sva po naključju naletela na meni zelo ljubo knjigo pisma Lili Brik, kjer je Lilija Brik sama izbrala korespondenco med njenim tako rekoč usodnim moškim Vladimirjem Marakovskim in njeno izredno uspešno sestro Elzo Trivolet. Pisma pokrivajo obdobje, ki je bilo v kulturni in seveda tudi politični zgodovini izredno pestro, dinamično, zelo, zelo malo stavkov v teh pismih govori prav o njej o njenih občutkih, kar pomeni, da nas čaka zanimivo delo brskanja med vrsticami, odkrivanja podpomenov in tukaj se bomo oprli potem seveda na umetniški opus Vladimirja Malkovskega, predstava sama pa bo pravzaprav sklop na eni strani teksta in na drugi strani raziskave čustvenih, posebnih stanj, glavnih dveh akterjev, ki bodo prikazane skozi gibalno neverbalni jezik. MIHA ZORE: V koprodukciji z Masko pa bodo pripravili rekonstrukcijo ene kultnih predstav v zgodovini slovenske dramatike Spomenika G. Sam predstava je nastala v eksperimetnalnem Gledališču Glej in velja poleg predstave Pupilija Papa Pupilo Pupilčki drugo temeljno eksperimentalno predstavo tistega obdobja, če je Pupilija bila predstava, ki je prinesla neko interdisciplinarno govorico fragmentarno dramaturgijo, citatno popularno kulturo in anti avtoriteto politično je Spomenik G predstava za katero bi lahko rekli, da predstavlja rojstvo fizičnega gledališča v Slovenskem teatru. Zelo na kratko naj povem, da je izhodišče delo na rekonstrukciji most med takratnim časom se pravi zgodnja sedemdeseta in današnjim časom. Se pravi kako deluje nekaj kar je nastalo takrat v današnjem času in v bistvu bomo porabili neko televizijsko logiko slike v sliki, tako da bomo imeli pač na odru Jožico Avbelj, druga polovica odra bo pa rezervirana za Teo Rebo, ki je pač plesalka mlajše generacije in bo iz nekega tehnično popolno izurjenega telesa pristopila k temu izvirnemu materialu. MIHA ZORE: V koprodukciji s Fičo Baletom pa bo nastala zadnja predstava sezone 2008/2009 Me6X. O njej je spregovorila ena od avtorica Mojca Dimec Bogdanovski. MOJCA DIMEC BOGDANOVSKI (avtorica): Jaz nisem edina avtorica, sem ena od trojice avtoric, ki se podpisujemo pod tako imenovano novo nadaljevanje gledališke nadaljevanke z naslovom Me6X. Soavtorici sta Mojca Funkl in Barbara Kranjc. Gledališko nadaljevanko smo zasnovale z tem namenom, z neko univerzalno željo po vzpostavljanju nekega teritorija za preverjanje lastne želje po igranju in pa tudi lastne želje po ustvarjanju gledaliških zgodb. Ta format, ki smo ga pravzaprav ustvarile tri igralke nekako dopušča, da se vsako novo nadaljevanje lahko priključi ena ali več soigralk. Seveda raje več, če je naš končni konceptualni cilj mesto ali sto žensk v mestu, ali pa mogoče sto žensk v Mestnem gledališču ljubljanskem. Torej za kaj gre? Tri igralke so se odločile, da bodo ropale draguljarno, rop jim je seveda briljantno uspel, seveda pa se je zakompliciralo pri reševanju edinega rekvizita, to pa je ženska torba z dragulji, ki se je seveda zgubila nekje v dramskem prostoru v Času. PETRA TANKO: Za konec smo pripravili še poročilo o torkovem dogajanju v Anton Podbevšek Teatru, kjer je potekal simpozij Teorija potujitvenega učinka o Bertoltu Brechtu, temu pa je sledila premiera dramatizacije Brechtovega dela Meti knjiga obratov, režiserja Matjaža Berger
ja, ki jo je sveže prevedla Amalija Maček. NOVINAR: Udeleženci simpozija so se neskončni verigi vprašanj izognili in večinoma zavzeli teoretsko držo, ki je pomembna alternativa v dojemanju družbenih odnosov v Brechtovem času in danes v zamahu globalizacije je to še radikalneje. Miklavž Komelj je opozoril, da prazen prostor neštetih možnosti ne dopušča nobene odločitve, nobene alternative in nobene spremembe. Notranja logika globalizacije je ostati neopredeljen. Meti knjiga obratov je delo, ki ga je Brecht napisal po kitajski predlogi Knjige sprememb. Ta po besedah prevajalke Amalije Maček vsebuje gledališkost udidaktičnosti značilni za enostaven in privzdignjen slog kitajskih izrekov in mislenih anekdot. Na začetku poslušajmo kaj je pred predstavo o svojem delu povedal Matjaž Berger. MATJAŽ BERGER (režiser): Meti ni bilo uprizorjeno besedilo (nerazumljivo) ampak mislim, da je (napaka v posnetku) NOVINAR: Predstava se je začela in končala z zgodbo človeka, ki pleza na goro, prvič ne doseže vrha, a spleza veliko višje kot drugi pred njim. Njegov sestop opazuje škodoželjna množica, ki se sklicuje na pravilnost svojih predpostavk o nezmožnosti in zadoščenju nad ohranjanjem statusa KVO. V zadnjem prizoru nekdo iz občinska prebere prvo osebno izkušnjo vzpona dosego vrha in zagato spusta. Odlomki in Brechtove knjige obratov tematizirajo srečanje ljudi kar s plesnimi gestami uprizorijo in razvijejo plesalci. Tako so v predstavi ustvarili prostor medčloveške realnosti. Poudarili so prostorsko spremenljivost ob prisotnosti vsake posameznika, ki se sooča z realnostjo, njenimi držami in vsebinami. Odrski in miselni prostor oblikuje svetloba, gradi ga projekcija grških črk in števil, prisotna so telovadna orodja in metronomi. Ti so združili prostorsko in časovno dimenzijo v popredmeten oris še ene forbolacije družbene realnosti, tok posameznih neusklajenih gibov pa prekine ženska. S tem se ustvari nov družbeni gestus, če tako poimenujem družbena dogajanja premike, predvsem spremembe. Premiki so smisel zgodovine, človeštva in človek se ravno zaradi njih v nobeni zgodovinski situaciji ali perspektivi ne more zanesti na pravila, so na simpoziju ugotovili Miklavžko Mel, Lev Kreft in Matjaž Berger. Omenjene poteze, geste, gibi in drže plesalcev in uprostorjanje skozi upodobitev predmetov lahko beremo kot potojitvene učinke. Med njimi tudi nadomestke sfangov z operno arijo in skladbo Acros the Universe ali celo ponovitev postopka tako značilnega za Brechtovo pisanje namreč so postavljanja citatov iz obstoječih besedil. Med odlomke in Knjige obratov sta bili namreč vključeni tudi besedili Slavoja Žižka in Stojana Pelka. Potujitveni učinki v Brechtovem delu epskega gledališča so središčnega pomena tako v smislu formalističnega razbijanja avtomatizacije dojemanja sveta in s tem tudi razbijanja odrskih političnih in osebnih iluzij, ki odpirajo zgolj prostor manipulacije mask in njihovega umivanja. Resnica namreč pokaže svoj obraz v enostavnih sklepih kadar moraš čez reko rad poiščeš plitko mesto ali zelo se trudim, pripravljam namreč svojo naslednjo zmoto in v njej nosi svoj obraz tudi človek. Enostavnost v katero so vtisnjene Brechtove zgodbe in besede je Matjaž Berger ustvaril s ponavljanjem teksta. S tem je ustvaril dodaten čas za premislek in omogočil realizacijo svoje ali Brechtove geste v širšem prostoru, v premislek in sugestijo občinstvu. S tem pa tudi v dejanski politični prostor, ki se je razširil iz poetičnih pokrajin v premislek družbene vloge vsakega izmed gledalcev. V današnjo državno politično situacijo so bodle vključitev aktualnega problema migracijske politike, v informiranost, ki jo lahko zvedemo na delovanje večine slovenskih institucij. Omenimo igralske kreacije Polone Juh, Marka Mlačnika, Nane Milčinski in Ule Furlan. V plesnem kolektivu izstopa Katarina Venturini, njen pretirani in impresivni plesni izraz izhaja iz gledališkemu prostoru oddaljenega tekmovalnega plesa in dodatno širi družbeno držo, ki sooblikuje gledališki družbeni prostor. Tako kot gimnastični nastopi in boksarski spopad vsak s svojim zgodovinskim razvojem in družbenim pomenom, ki sta ga zavzela. Predstava je kljub končnemu vzponu na vrh porušila pričakovanja in možnosti zaključene zaokrožene forme. Ta pa se ni prevesila v neizgovorljivost fregmentirano zmedo temveč prej v širše zapisovanje, v širjenje časa. Sugestivni premisleki in paradoksalne zgodbe Brechtovega besedila v gledalcu in bralcu vzbudijo željo, če ne že kar nujo premisleka o problematiki etičnega ali moralnega pojmovanja človeka. Razmislek individualizma, ki v Brechtovem gledališču sploh nima mesta razen ob pojavu Boga. Nekdo je gospoda K. vprašal ali obstaja kak Bog. Gospod K. je dejal, svetujem ti, da premisliš ali bi se tvoje ravnanje spremenilo glede na to, kakšen bi bil odgovor na to vprašanje. če se nebi spremenilo lahko vprašanje kr upostiva, če pa bi se spremenilo ti lahko pomagam le še toliko
, da ti povem, da si se že odločil ti Boga potrebuješ. Ta odsotnost individualizma prihaja iz že poudarjene usmerjenosti k ustvarjanju in ukvarjanju širšim človekovim okoljem in premiki v njem. Izognitev posameznim interesom ni zanikanje človeka in njegove ustvarjalnosti je nasprotno prostor v katerem se ta sooči s človeškim izven konvencij in najde človeške strasti. O strasti, ki jo odpira Brechtovo gledališče je na simpoziju govoril Leo Kreft. V gledališču brez občinstva, ki ga je med drugim (nerazumljivo) z igralci zahteval Brecht vidi prostor kjer se umetnost, polje življenje očisti interesov in postane igranje po volji in strasti igralca samega. Ob tem je opozoril še na nekaj. MATJAŽ BERGER (režiser): Njegova rahlo divja narava, ki je vidna iz vseh tekstov ne pa samo iz neke osebne pozicije mi je bila seveda vedno všeč. On je znal vedno udariti po tistem, kar je bilo najbolj zaželeno pričakovano, plemenito, vzvišeno, imenitno in ga razbiti na vulgarne sestavne delce te plemenitosti in ta poteza kot nekomu ki se ukvarja z avantgardo v umetnosti se mi je zdela vedno nekako osrednja točka Brechtovskega prijema. NOVINAR: Srečevanje praznih kisikovih jeklenk in praznega šotora z lučjo na vrhu gore in ob sestopu priča o tem, da je bil dosežen že prej, da (nerazumljivo) višine tako znanstvene, humanistične in etične ni potrebna temveč, da je ta prostor med nami ustvarjen ravno z demistifikacijo in deoavtomatizacijo. V njem se lahko srečamo, nekdo se je lepo spomnil, da je pustil prižgano luč, s tem premagamo mehanizme, ki udejanjanje in ujemanje sveta maskirajo z iluzijo nemogočega, odtujenega in ga naredijo obvladljivega, neobvladljivost pa se sprosti v tveganju odločitve, v tveganju alternativne pozicije in je prostor v katerem ideološkost prepoznamo in se od nje lahko odvrnemo. MATJAŽ BERGER (režiser): To je bila pač kolektivna raziskava, ki je trajala po dva meseca, raziskovali smo pač te Brechtove tekste, se pravi Izmetija, si ogledali film Lili (nerazumljivo) ker moja stava je pač, da je (nerazumljivo) uspelo to kar mnogim po Brechtovskim režiserjem v gledališču ni in moja teza je tudi ta za pravi potujitveni učinek morejo biti pač določeni pogoji, ki jih pač aparat filma omogoča. Pogledali smo si film Življenje drugih, ki je film o vzhodni Nemčiji o enem agentu, in je zgodba zelo podobna kot pač v določenih zgodba gospoda Koinerja. Potem smo pa na samem prizorišču pa tudi seveda različni akterji Mare Mlačnik, Polona Juh, Nana Milčinski, Ula Furlan, predvsem oni no, smo raziskovali pač določene oblike paradoksov, protislovij v povezavi z gibanji tudi odnosi, ki jih je Brecht emisiral v odnosu do ruskih paragmatičnih avtorjev. NOVINAR: Je o soočanju in delu z Brechtovim besedilom natančneje rečemo o dialektičnem dialogu z njim povedal režiser Matjaž Berger.