UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO DIPLOMSKO DELO Sanja Šikovec Maribor, 2010

FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO Diplomsko delo RUDARSKE STAVKE V ZASAVJU V LETIH 1918 1929 Mentor: red. prof. dr. Darko Friš Sanja Šikovec

a) lektorica: Barbara Fužir, prof. slovenščine in sociologije b) prevajalka: Tina Dolinar

ZAHVALA Za strokovno pomoč in nasvete se najlepše zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Darku Frišu. Najlepše se zahvaljujem očetu in mami za vsa sponzorska sredstva v obliki ljubezni in denarja. Brez vajine pomoči, nasvetov, kritik in spodbud mi ne bi uspelo odrasti in doštudirati. Hvala Tebi, da si vkorakal v moje življenje in ga zapolnil z ljubeznijo. Hvala bratu in vsem prijateljem za vse spodbude in skupna druženja v času študija. Naj skupni spomini na Maribor za vedno ostanejo v naših srcih. Zasavski knapi, naj se nikoli ne pozabi vaše delo, vaša solidarnost in vaše veliko srce. Naj se prenaša dalje na vse generacije tudi po tem, ko bo zadnji hunt na površje pripeljal zadnje kose črnega zlata izpod zasavskih hribov. Srečno!

I Z J A V A Podpisana Sanja Šikovec, rojena 30. 7. 1985, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer zgodovina in slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Rudarske stavke v Zasavju v letih 1918 1929 pri mentorju izr. prof. dr. Darku Frišu avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. (podpis študenta-ke) Maribor,

POVZETEK V diplomskem delu so predstavljene stavke v Zasavju v obdobju 1918 1929. V prvih petih povojnih letih je značilen velik porast mezdnih gibanj in stavk. Za tako množičen in enoten boj delavstva v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku je precej pripomoglo dejstvo, da je bilo na relativno majhnem prostoru skoncentrirano veliko število delavcev, ki so bili izkoriščeni do maksimalne mere. Te nemogoče razmere so jim dale polet v mezdnih in stavkovnih gibanjih. Mezdno gibanje se je vleklo skoraj brez prestanka vseh prvih pet let in vsako leto je preraslo v stavko. Rezultati teh gibanj so bili različni. Na eni strani je delavstvo doživljalo poraze, ki so jim sledile aretacije, izgoni in odpusti z dela, večkrat pa so dosegli uspehe, ki so jim izboljšali življenjske in delovne pogoje, ki pa so zaradi stalnega naraščanja cen življenjskih potrebščin bili največkrat zelo kratkotrajni. Po veliki stavki leta 1923 sledi upad stavk v Zasavju, saj je bila v obdobju 1923 1929 le ena stavka, ko so se za izboljšanje življenja borili zagorski steklarji. Vzroki za upad so v množičnih redukcijah, ki so sledile zaradi racionalizacije proizvodnje. Ključne besede: premogovništvo, Zasavje, revirji, stavke, delavsko gibanje

ABSTRACT The following Diploma assignment presents the strikes in Zasavje in the period 1918 1929. Characteristic of the first five years after the war was an increase in the wage movements and strikes. To a large extent, such a massive and united fight of the workers in Zagorje, Trbovlje and Hrastnik was a consequence of the fact that a large number of workers were concentrated in a relatively small area, and they were exploited to their maximum. These impossible conditions had given rise to the wage and strike movements. The wage movement lasted for the entire five years, almost without interruption, and grew into a strike every year. The results of these movements varied. On the one hand, the workers faced defeats, which were followed by arrests, deportations and dismissals from service. But on the other hand, the workers were often successful, which improved their living and working conditions but was most of the time short-lived due to the continuous growth in consumer prices. After the Great Strike in 1923, the strikes in Zasavje decreased. Thus, there was only one strike in the period 1923 1929, which was organised by the glassworkers from Zagorje, who fought to improve their lives. The reasons for the decrease can be found in mass reductions, which followed the rationalisation of the production. Keywords: coal industry, Zasavje, Districts, strikes, workers' movement.

KAZALO 1 UVOD... 1 1.1 NAMEN... 1 1.2 METODOLOGIJA... 2 1.2.1 RAZISKOVALNE METODE... 2 1.2.2 UPORABLJENI VIRI... 2 2 SLOVENSKI POLITIČNI PROSTOR V OBDOBJU 1918 1929... 4 3 GEOGRAFSKI IN ZGODOVINSKI ORIS ZASAVJA... 9 4 ORIS RUDARJENJA V ZASAVJU... 11 4.1 KRATKA ZGODOVINA RUDARJENJA... 11 4.2 TRBOVELJSKA PREMOGOKOPNA DRUŽBA (TPD)... 14 4.3 ZDRUŽENJA RUDARJEV OD PRVIH STAVK IN DO LETA 1929... 19 5 POLITIČNO, GOSPODARSKO IN SOCIALNO ŽIVLJENJE ZASAVSKIH RUDARJEV V OBDOBJU 1918 1929... 26 5.1 Gospodarstvo, organiziranost in vodstvo premogovnikov... 26 5.2 Rudarji in njihove mezde... 27 5.3 Stanovanja... 32 5.4 Bratovske skladnice in zdravstvo pri rudniku... 33 5.5 Kultura in delavstvo... 36 6 STAVKOVNO GIBANJE V ZASAVJU V LETIH 1918 1929... 38 6.1 Vloga in značaj stavk... 38 6.2 Obdobje do leta 1918... 41 6.3 Obdobje do leta 1923... 42 6.4 Velika stavka zasavskih rudarjev leta 1923... 67 6.5 Obdobje po letu 1923 in do uvedbe diktature leta 1929... 74 7 SKLEP... 79 8 LITERATURA IN VIRI... 82 8.1 Literatura... 82 8.2 Viri... 84

1 UVOD 1.1 NAMEN Na zasavskih tleh so zelo zgodaj odkrili črno zlato premog, ki je v marsičem oblikoval podobo in usodo kraja in ljudi, njegov vpliv pa je še vedno izrazit. Ker sem kot hči rudarja tudi sama majhen del več kot 250-letne tradicije premogovništva, se zavedam pomena in ohranjanja tradicije, ki je z zaprtjem rudnika v Zagorju leta 1996 že začela počasi zamirati, ista usoda pa čaka tudi spomin na Rudnik Trbovlje-Hrastnik, ki je trenutno še delujoč. Takšni in drugačni zapisi pa tradicijo ohranjajo živo in jo prenašajo na naslednje rodove, ki na kak drugačen način kot z literaturo ne bodo nikoli več videli rudniške separacije, ne bodo vedeli, kaj je to vašhava 1 in jim bo težko razložiti, kako težko prigaran je bil vsakdanji knapovski kruh. Namen diplomske naloge je predstaviti stavkovni val v Zasavju, ki je med zagorskimi, trboveljskimi in hrastniškimi rudarji potekal v letih 1918 1929, torej od konca prve svetovne vojne, pa do uvedbe diktature kralja Aleksandra. Pred samimi stavkami bo zgodovinsko in geografsko predstavljeno Zasavje, poseben poudarek bo na Zasavju v prej omenjenem obdobju, predvsem na njegovi zgodovini in položaju delavstva. Predstavljen bo tudi splošen pregled rudarjenja v revirjih, Trboveljska premogokopna družba kot lastnica rudnikov in združenja rudarjev, od prvih začetkov pa do diktature. Diplomsko delo bo temeljilo na predstavitvah stavk v prvem stavkovnem valu po 1. svetovni vojni. Najprej bodo na kratko predstavljene stavke do konca prve svetovne vojne. Stavkovni val bo razdeljen na stavke pred največjo rudarsko stavko leta 1923, nato bo sledilo posebno podpoglavje o prej omenjeni stavki, kot zadnje pa bodo predstavljene stavke po tem letu in do uvedbe diktature. S 1 Vašhava je v rudarskem izrazoslovju rudniška kopalnica. 1

pomočjo različnega časopisja bo predstavljeno tudi mišljenje različnih strank in njihovi pogledi na stavke. 1.2 METODOLOGIJA 1.2.1 RAZISKOVALNE METODE Uporabljene so bile predvsem metode analize izbrane zgodovinske literature in virov, primerjanja različnih tedanjih časnikov in njihovih člankov ter končna sinteza povzetkov in spoznanj. 1.2.2 UPORABLJENI VIRI Pri diplomskem delu sem se posluževala različne literature, ki opisuje samo Zasavje in njegovo zgodovino. Uporabljala sem strokovne knjige o rudarskih stavkah in o delavskem gibanju v Sloveniji. Nekatera literatura je starejše izdaje, nekatere izmed njih tudi zapisane v času socializma in splošne hvale komunizma, zato sem morala biti pazljiva, objektivna in nepristranska, da sem lahko izluščila zgodovinsko resnico. V Arhivu Republike Slovenije sem posegla po zapisnikih narodne in deželne vlade ter jih vključila v diplomsko delo, v veliko pomoč pa mi je bilo tudi gradivo, ki ga v svojem arhivu hranijo v Zasavskem muzeju Trbovlje. Pri orisu posameznih stavk so mi bili v pomoč tudi takratni časniki, v katerem se izraža različno politično mnenje takratnih strank, in sicer Slovenec 2, Slovenski 2 Slovenec (1873 1945) je bil vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem. Izhajati je začel v Ljubljani 3-krat tedensko kot protiutež liberalnemu Slovenskemu narodu. Od 11. julija 1883 je bil dnevnik. S katoliškim političnim gibanjem se je večal tudi vpliv Slovenca in njegova naklada, hkrati pa je list veliko prispeval k rasti in vplivu političnega katolicizma. Članki, objavljeni v Slovencu, najbolje slikajo idejni in politični razvoj slovenskega političnega katolicizma v njegovih različnih fazah. V bolj demokratičnem ozračju razvoja SLS in pod sposobnimi uredniku v dvajsetih letih je dosegel zavidljivo časnikarsko raven in je v tem prekašal liberalna Slovenski narod in Jutro. (Enciklopedija Slovenije, št. 11, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1997, str. 295 (dalje ES, št. x, str.)). 2

narod 3 in Delavec 4. Potek mezdnih gibanj in stavk bo torej predstavljen s pomočjo strokovne literature, ki bo podkrepljena z arhivskim gradivom in članki iz zgoraj omenjenih časnikov. 3 Slovenski narod (1868 1943) je bil političen dnevnik, vodilno liberalno glasilo pred 1. sv. vojno. Najprej je izhajal v Mariboru 3-krat tedensko, od 1872 v Ljubljani, leto dni kasneje kot dnevnik. Ko so se preselili v Ljubljano, so ustanovili Narodno tiskarno, ki je postala lastnica Slovenskega naroda. Po letu 1887 je bil pri Slovenskem narodu vodilna osebnost Ivan Tavčar, po njegovi smrti leta 1923 pa so dediči prodali delnice tiskarne in tako je Slovenski narod prešel iz rok liberalnih starinov v last mladinov, katerih glavni dnevnik je bilo Jutro (1920 1945) in Slovenski narod je bil od tedaj naprej manj pomemben z manjšim političnim vplivom. (ES, št. 12, str. 48.) 4 Delavec (1914 1941) je bilo glasilo delavskega strokovnega (sindikalnega) gibanja. Izhajal je v Ljubljani, od oktobra 1924 do septembra 1925 pa v Mariboru, najprej kot tednik, po 1920 dva- do trikrat, po 1935 pa samo enkrat na mesec. Prva številka je izšla 14. novembra 1914, štiri mesece po začetku 1. svetovne vojne, potem ko so prepovedali vsa slovenska politična socialnodemokratska in sindikalna glasila. (ES, št. 2, str. 189.) 3

2 SLOVENSKI POLITIČNI PROSTOR V OBDOBJU 1918 1929 29. oktobra 1918 so habsburški Jugoslovani ob odcepitvi od Avstro-Ogrske monarhije ustanovili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (dalje Država SHS). Država SHS, ki je bila politični okvir tedanje slovenske narodnopolitične samostojnosti, je uresničevala vse zahteve mednarodnega prava za nastanek in obstoj države. Imela je svoje državno ozemlje, ki je nastalo po tem, ko so jugoslovanske države pretrgale državnopravne vezi z Avstrijo in Ogrsko. Prav tako je 29. oktobra 1918 postalo prebivalstvo jugoslovanskih dežel iz Avstro- Ogrske nosilec suverenosti nove Države SHS. Narodni svet 5 je bil najvišja, navzven pa neodvisna in torej suverena državna oblast. 6 1. decembra 1918 je bil končan novembra 1918 začet političen proces združevanja Države SHS in Kraljevine Srbije v skupno jugoslovansko državo. Že v novembru, ko je med 6. in 9. novembrom potekala skupna konferenca v Ženevi, na kateri so se sešli predstavniki srbske kraljeve vlade in predstavniki zagrebškega Narodnega sveta, so podpisali sporazum o združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije v skupno državo na federativni podlagi. Jugoslovanska državna združitev je bila 1. decembra izvedena na podlagi ostrega stališča srbskega dvora, ki je nepopustljivo vztrajal pri centralizmu in dedni monarhiji Karađorđevićev. Privolili so v oblikovanje»enotne narodne države«z monarhistično obliko vladavine. Tako je na podlagi uveljavitve srbskega političnega interesa nastala prva jugoslovanska 5 Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu, vrhovno politično predstavniško telo, ki je razglasilo in vodilo boj jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski za narodno samoodločbo. Ustanovljen je bil med 5. in 6. 10. 1918 v Zagrebu, vanj pa so vstopile vse politične stranke iz Slovenije, Istre, Hrvaške s Slavonijo in Dalmacijo, Bosne in Hercegovine ter Vojvodine. Delovanje Narodnega sveta je vodil Osrednji odbor, ki je skliceval seje, usmerjal njegovo politiko in ga predstavljal navzven. Ko je nato 29. 10. 1918 nastala Država SHS, je s posebnim aktom razglasil Predsedstvo za vrhovno oblast v vseh jugoslovanskih deželah, zastopanih v Narodnem svetu, za svojega predsednika in s tem voditelja Države SHS pa je izvolil načelnika SLS in predsednika Narodnega sveta v Ljubljani A. Korošca. (ES, št. 7, str. 318.) 6 Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848 1992, 1. knjiga, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 186 (dalje Slovenska novejša zgodovina 1, str.). 4

skupnost Kraljevina SHS. Svoje polno politično življenje je začela 20. decembra 1918, ko je bila oblikovana prva jugoslovanska vlada. 7 Eden prvih ukrepov, ki jih je že januarja 1919 izvedla novoustanovljena Kraljevina SHS, je bila odprava avtonomnih narodnih vlad, med njimi tudi v Sloveniji. Nadomeščene so bile z novimi uradniškimi deželnimi vladami z omejenimi pristojnostmi. V začasnem Narodnem predstavništvu, sklicanem marca 1919 zaradi priprave zakona za volitve v ustavodajno skupščino in nekaterih temeljnih zakonov (o agrarni reformi, upravi in valuti), so se začela velika nesoglasja. Slovenska ljudska stranka (dalje SLS) in liberalna stranka sta si že tradicionalno nasprotovali v skoraj vseh političnih vprašanjih. Njuno med 1. svetovno vojno začeto sodelovanje z vrhuncem v skupni majniški deklaraciji 8, Narodnem svetu in osvobajanju izpod habsburške monarhije je bilo le kratko. Že v najzgodnejšem obdobju prve jugoslovanske države so se spet pojavili spori glede bistvenih vprašanje političnega in javnega življenja. Pokazale so se temeljne razlike v pogledih na narodno vprašanje. 9 Vlada Kraljevine SHS je pod pretvezo, da komunisti pripravljajo državni prevrat, 30. decembra 1920 objavila Obznano 10, s katero je prepovedala komunistično 7 Slovenska novejša zgodovina 1, str. 200 203. 8 Majniška deklaracija je programska izjava Jugoslovanskega kluba v avstrijskem parlamentu na Dunaju 30. 5. 1917. Izoblikovana je bila kot rezultat prizadevanj predvsem slovenskih in hrvaških istrskih poslancev za rešitev jugoslovanskega vprašanja v habsburški monarhiji; pobudi so se pridružili tudi dalmatinski poslanci. V parlamentu jo je prebral Anton Korošec. Z zahtevo po združitvi vseh južnih Slovanov na ozemlju habsburške monarhije v samostojno državno telo brez nadvlade drugih narodov in pod dinastijo Habsburžanov je izražala radikalizacijo narodnega gibanja zlasti Slovencev, pa tudi drugih južnih Slovanov Habsburške monarhije. (ES, št. 6, str. 369.) 9 Dušan Nećak, Božo Repe, Oris obče in slovenske zgodovine, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2003, str. 35 39 (dalje D. Nećak, Oris, str.). 10 Obznana je odlok ministrskega sveta Kraljevine SHS, s katerim so poskušali onemogočiti politično dejavnost KPJ. Vlada M. Vesnića je v noči na 30. 12. 1920 sprejela Obznano, s katero je do sprejema ustave prepovedala vsako komunistično propagando. Za utemeljitev je navedla oceno, da komunistična stranka v državi pripravlja prevrat. Neposredni povod za razglas pa sta bili veliki rudarski stavki v Sloveniji ter Bosni in Hercegovini, ki sta izbruhnili decembra 1920, in zelo zaostren politični položaj v državi po krvavem zatrtju stavke v Bosni in Hercegovini 27. decembra. (ES, št. 8, str. 79.) 5

aktivnost. Komunistični poslanski klub, ki ga je ščitila imuniteta, je v konstituanti protestiral zoper Obznano. 11 Ustavodajna skupščina Kraljevine SHS je z navadno večino 28. junija 1921 sprejela prvo ustavo, ki so jo po dnevu sprejetja, srbskemu narodnemu prazniku, imenovali vidovdanska. Ustava je bila sprejeta z glasovi centralističnih velikosrbskih in unitarno jugoslovanskih strank. Uzakonjala je parlamentarno monarhijo z močno kraljevo oblastjo in popolno centralizirano zakonodajo in upravo. Kralj ni bil odgovoren Narodni skupščini in jo je lahko razpustil. 12 V slovenskem delu države je v nekaj letih postala daleč najmočnejša le ena politična stranka. To je bila Slovenska ljudska stranka (SLS), ki je bila del slovenskega katoliškega gibanja. Vodil jo je štajerski duhovnik Anton Korošec. Že konec 19. stoletja so se med Slovenci oblikovale tri po ideologiji različne politične stranke. Nasprotne katoliškemu SLS-u so bile po različnih deželah samostojne slovenske liberalne stranke, ki so se med premožnejšimi sloji prebivalstva zavzemale predvsem za gospodarski napredek, za politične pravice Slovencev in za manjši vpliv katoliške cerkve. Bolj kot liberalci so raje slišale na naprednjake (Narodno napredna stranka na Kranjskem do 1918). Junija 1918, še pred koncem vojne in razpadom Avstro-Ogrske, so se najprej združile v enotno Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS) na slovenski ravni, v novi državni skupnosti naslednje leto pa še s sorodnimi hrvaškimi in srbskimi strankami pod enakim imenom JDS. Tretja, Jugoslovanska socialno-demokratska stranka (JSDS), se je uveljavila le med tedaj še maloštevilnim industrijskim delavstvom, zato v boju med»liberalci in klerikalci«ni predstavljala resnejše sile. Liberalna in socialno-demokratska stranka sta po ustanovitvi Jugoslavije razpadli na več manjših strank. Večji del članstva in glavni voditelji obeh strank so se v novi državi združili s sorodnimi hrvaškimi in srbskimi strankami ter zagovarjali centralistično urejeno državo. Voditelji liberalne stranke so vstopili v JDS, po njeni razcepitvi 1924 leta v SDS. Od voditeljev liberalne stranke sta se že leta 11 ES, št. 8, str. 79. 12 Slovenska novejša zgodovina 1, str. 246 249. 6

1919 odcepili Samostojna kmetijska stranka (SKS) in Narodno socialistična stranka (NNS). Prva je proti katoliški SLS zbirala privržence med kmeti, druga med delavci. Kljub temu, da sta v dvajsetih letih obe nastopali politično neodvisno, sta se konec desetletja spet postopoma združili z liberalci v SDS. Od socialdemokratov so se leta 1920 ločili komunisti (KPJ), ki pa so bili zaradi atentatov in poskusov revolucije že naslednje leto prepovedani. Vse socialnodemokratske stranke v državi so se leta 1921 združile v enotno Socialistično stranko Jugoslavije (SSJ), kasneje pa so se tudi slovenski socialisti med seboj prepirali, ločevali na več strank, se spet združevali itd. Vse to je marksistično delavsko gibanje zelo oslabilo. Komunisti so svojo revolucionarnost nekoliko umirili sredi dvajsetih let, ko so se življenjske razmere kolikor toliko uredile in se je splošno nezadovoljstvo umirilo. 13 Kralj Aleksander je 6. januarja 1929 razveljavil vidovdansko ustavo, razpustil Narodno skupščino in prepovedal ter razpustil vse politične stranke. Imenoval je novo vlado, ki je bila odgovorna samo njemu, torej kralju. Prišlo je do vojaškofašistične diktature pod kraljevim vodstvom, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev pa se je preimenovala v Jugoslavijo. 14 Uvedba diktature je bila posledica izredno zaostrenih narodnopolitičnih odnosov med srbskimi in hrvaškimi političnimi vodji ter nasprotij med posameznimi razmeroma demokratičnimi strujami v srbskem političnem življenju, ki so pod kraljevim vodstvom odločale o usodi države. Politične stranke in voditelji so bili sprva zmedeni v oceni pomena uvedbe diktature, razpusta parlamenta in političnih strank. Nekateri med njimi so uvedbo diktature pozdravili kot možnost za ureditev političnega življenja, v katerem so prevladovali nacionalni boji in politična ter finančna korupcija, toda to se ni uresničilo. Velikosrbski politiki so diktaturo izrabili za utrditev svoje hegemonije, za propagiranje ideje o jugoslovanskem narodnem unitarizmu in državnem centralizmu. Temu sta na simbolni ravni 3. 13 D. Nećak, Oris, str. 84 88. 14 Slovenska novejša zgodovina 1, str. 321. 7

oktobra sledila preimenovanje države v Kraljevino Jugoslavijo in nova upravna delitev na devet banovin; Slovenija je bila Dravska banovina. 15 15 Slovenska novejša zgodovina 1, str. 321 323. 8

3 GEOGRAFSKI IN ZGODOVINSKI ORIS ZASAVJA Geografsko gledano je Zasavje hribovito in težko prehodno ozemlje. Vsa tri mesta, Zagorje, Trbovlje in Hrastnik, ležijo na levem bregu Save, ki je od Zagorja do dolenjskih Jesenic stoletja razmejevala nekdanji deželi Štajersko in Kranjsko. Vsako od njih je ujeto v svojo kotlino, obdano s hribovjem, ki dosega tudi preko 1000 metrov nadmorske višine. 16 Ozemlje Zasavja oziroma Črnega revirja, kot ga poimenujejo mnogi geografi, je že v času Rimljanov mejilo na dve provinci, in sicer na Norik in Panonijo. Tudi kasneje je tukaj potekala meja med pokrajinami, med Savinjsko krajino, kateri je pripadel vzhodni del današnjega Zasavja, zahodni del je bil del Kranjske krajine, ozemlje južno od Save pa se je pozneje imenovalo Slovenska krajina. V 11. stoletju so se na ostankih Velike Karantanije počasi začele oblikovati zgodovinske pokrajine. 1311 leta so ozemlje razdelili na Kranjsko in Štajersko, meja med njima pa je potekala ravno po slemenu med Zagorjem in Trbovljami, tako da je vse do leta 1918 Zagorje pripadalo Kranjski, Trbovlje in Hrastnik pa sta bila Štajerska. 17 Preden se je razvilo premogovništvo, je bilo Zasavje odmaknjena in docela agrarna, skoraj bi se reklo zaostala pokrajina v osrčju Slovenije, saj zaradi naravnih pogojev v Posavskem hribovju ni veliko možnosti za gostejšo naselitev. Gospodarsko in upravno je bila pokrajina navezana na bližnje razvitejše regije, zlasti na Savinjsko dolino in Ljubljansko kotlino. 18 Tako je pred industrializacijo v Zasavju prevladovala razpršena naselitev z zaselki in samotnimi kmetijami. Večja naselja so bila Litija, Zagorje ob Savi in Dol pri Hrastniku. Tovorne poti čez hribe so vodile od Litije do Radeč, od Trojan do Zagorja ob Savi in iz 16 Nevenka Hacin, Irena Ivančič Lebar, Miran Kalšek, Jana Mlaka Adamič, Srečno Črne doline, Zasavski muzej, Trbovlje, 2001, str. 9 11 (dalje N. Hacin idr., Srečno, str.). 17 Prav tam. 18 Igor Vrišer, Rudarska mesta Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Slovenska matica, Ljubljana, 1963, str. 191 (dalje I. Vrišer, Rudarska mesta, str.). 9

Trbovelj na Prebold. Do zgraditve železnice 1848 je bilo pomembno čolnarjenje po Savi. 19 Razmere so se bistveno spremenile z industrializacijo. Nova doba je nastopila, ko so odkrili in začeli izkoriščati premog, najprej v Zagorju, pozneje pa še v Hrastniku in Trbovljah. 20 V bližini rudnikov se je začela razvijati raznovrstna industrija, rudarske družbe so potrebovale več in več delavcev, ki so jih rekrutirali v vse širšem pasu okrog rudnikov. V do takrat kmečkih dolinah Zasavja so se pospešeno oblikovala večja naselja z delavskimi kolonijami, precej počasneje pa so se razvijale njih urbane funkcije. Zaradi močne reliefne razčlenjenosti se tudi ni izoblikovalo večje skupno središče, pač pa obilica manjših. Razvoj naselij je bil tesno povezan z razvojem premogovništva. Tako so počasi nastajala slovenska proletarska središče, ki so jih tvorili delavci iz domačih krajev, priseljenci iz Dolenjske, spodnjega Posavja, na delo v Črne revirje pa so prihajali tudi Italijani, Nemci, Hrvati, pa tudi Čehi. 21 19 ES, št. 15, str. 73. 20 Prav tam. 21 Roman Rozina, Boris Skalin, Zasavje, nekje sredi Slovenije, Regionalni center za razvoj, Zagorje ob Savi, 2004, str. 17 (dalje R. Rozina idr., Zasavje,, str.). 10

4 ORIS RUDARJENJA V ZASAVJU 4.1 KRATKA ZGODOVINA RUDARJENJA O premogu v Zagorju piše že Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Piše namreč, da so ga našli kmetje v vasi Strahovlje na severni strani Jablanškega vrha in ga označujejo kot»zmajevo kri«. Lekarnarji so ga drobili in talili, nato pa izdelovali zdravila za živino. 22 Za premog pa se je pojavila tudi druga oblika zanimanja, ki je bila bolj praktična. Za industrijo, ki je poleg tekstilne stroke obsegala zlasti topilništvo 23 in steklarstvo, so rabili mnogo kuriva. Na razpolago je bil samo les in kmalu so ugotovili, da se gozdovi preveč izsekavajo in polagoma je nastala prva energetska kriza v zgodovini, ki jo je rešil premog. 24 Administrativni svetnik Kemmpf von Angeret je oktobra 1736, v poročilu o urejanju struge Save, ki ga je poslal deželnemu glavarju Korbinijanu von Saurauju, zapisal, da so nedaleč od reke Save odkrili celo gorovje najboljšega premoga, ki bi se ga dalo pridobivati z malimi stroški, uporabili pa bi ga lahko pri predelovanju železove rude. Rudarski svetnik Anton Hauptman, ki je nadzoroval savsko pot, je zato dobil nalogo, da to področje geološko razišče. Svoje ugotovitve je marca 1740 strnil v poročilu, da je le pol ure od reke, takoj za vasjo Zagorje, plast premoga, ki se nadaljuje proti severu. Dodal je še navodilo, da ga lahko uporabljajo v kovačnicah, kjer nimajo dovolj drv za oglje, pomešanega z lesenim ogljem pa bi po Hauptmanovem nasvetu lahko uporabljali tudi za kurjavo. 25 22 Janko Orožen, Zgodovina Zagorja ob Savi I., Zagorje ob Savi, 1980, str. 209 (dalje J. Orožen, Zgodovina Zagorja, str.). 23 Topilništvo je bila vmesna stopnja med pridelovanjem kovin in rud ter njihovo predelavo. (J. Orožen, Zgodovina Zagorja, str. 210.) 24 J. Orožen, Zgodovina Zagorja, str. 210. 25 Roman Rozina, Zadnji šiht, 250 let rudnika Zagorje, Regionalni center za razvoj, Zagorje, 2005, str. 14 (dalje R. Rozina, Zadnji šiht,, str.). 11

Zaradi zaskrbljenosti države ob ogromni porabi lesa konec 18. stoletja so svetovali uporabo kamenega premoga, kot so takrat označevali črni in rjavi premog. Uporabnikom premoga so nudili različne ugodnosti in celo nagrade. S tem se je njegova uporaba počasi, a vendarle uveljavila. S pridobivanjem premoga se je takrat lahko uveljavil vsak, ki je imel željo, denar in vsa potrebna dovoljenja, zato so ga pridobivali tovarnarji, trgovci, kanoniki, bankirji, fužinarji, graščaki, advokati 26 Tudi sama vlada je začela pozivati, da bi začeli kopati in uporabljati premog in našlo se je mnogo ljudi, ki so sledili pozivom. Poleg Zagorja so ga odkrili tudi v sosednjih dolinah, in sicer v Trboveljski in Hrastniški, in ga začeli kopati. Sprva je bil proces kopanja in prodaje premoga počasen, ker so bile težave s prometom. Nadaljnji korak v procesu industrializacije je bila zgraditev južne železnice leta 1848. Šele z njo so dobili rudniki možnost za izvoz premoga. Pred izgradnjo železnice so premog z vozovi prevažali na Trojane, na dunajsko cesto, deloma pa so ga odvažali tudi s čolni po Savi. 27 Na mesto podjetnikov so kmalu stopile družbe. Zagorska premogovna družba je nastala najprej, in sicer leta 1842. Za izkoriščanje hrastniškega rudnika je poznejši cesarski minister baron Bruck leta 1845 ustanovil Tržaško premogovno družbo Hrastnik-Dol. V Trbovljah se je razmeroma dolgo obdržal rod prvih podjetnikov, Maurerjev. Poleg Maurerjevega je v Trbovljah nastal tudi državni rudnik, katerega je država leta 1867 prodala na javni dražbi. Kupili so ga Ljubljančani, ki so osnovali Vodensko premogovno družbo. Oba rudnika, Maurerjevega in Vodenskega, so leta 1873 kupili Dunajčani, ki so skupaj z ljubljanskimi grosisti osnovali Trboveljsko premogovno družbo 28 (dalje TPD). 29 Med leti 1870 in 1885 je zasavske premogovnike kupila TPD, s čimer je družba postala najmočnejše rudarsko podjetje na območju Slovenije in širše. Težišče se je 26 Uroš Bajželj idr., Rudniki in premogovniki v Sloveniji, Argos, Nazarje, 2005, str. 42 (dalje U. Bajželj, Rudniki in premogovniki, str.). 27 Janko Orožen, O delavskih stavkah v naših glavnih premogovnih revirjih, V: Celjski zbornik, 1951, str. 124 (dalje J. Orožen, O delavskih stavkah, str.). 28 Trboveljska premogokopna družba, glej str. 14 18. 29 J. Orožen, O delavskih stavkah, str. 124. 12

preneslo v Trbovlje, prej vodilno Zagorje pa je začelo stagnirati, ko je opustilo nekatere na premog vezane tovarne, npr. steklarno in cinkarno. 30 Z večanjem obratov in količine nakopanega premoga se je večalo tudi število delavcev, ki se je začelo zaradi potreb po delovni sili priseljevati v premogovna in industrijska središča. V začetku rudarjenja so rudarji in delavci povečini prihajali od drugod. Zlasti kvalificirana delovna sila je bila iz razvitejših avstrijskih pokrajin (Štajerske, Koroške in Češke) ali iz Nemčije. Kopači in drugi pomožni delavci so bili domačini. 31 Drugi val priseljevanja se je začel, ko je premogovnike prevzela TPD in pospešila njihovo proizvodnjo. Priseljevanje so pospeševali še nekateri drugi razlogi. Močno so se povečale migracije po kmečki obvezi leta 1848. K begu z dežele je veliko prispevala prenaseljenost agrarnega podeželja. Razen prebivalcev iz Zasavja so se v Črni revir preseljevali delavci iz oddaljenejših krajev, kjer je bil presežek delovne sile zaradi prenaseljenosti in gospodarske nerazvitosti velik, v bližini pa ni bilo nobenega večjega urbanega centra. 32 Pod Avstro-Ogrsko je bil trg revirskih premogovnikov omejen na južno Štajersko, Kranjsko, Koroško in deloma Trst ter Hrvaško. Vedeti moramo, da so imele nekatere avstrijske dežele veliko kvalitetnejšega premoga, ki je konkuriral premogu v vsej deželi. Z nastankom Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov pa so se razmere spremenile. Revirski premogovniki, torej rudniki v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku, so bili med najbolj urejenimi in najsodobneje opremljenimi in so v prvem desetletju novonastale države dominirali v proizvodnji rjavega premoga. Njihov pomen je bil še toliko večji, ker so ležali v osrčju industrijsko najrazvitejšega dela nove države. 33 30 I. Vrišer, Rudarska mesta, str. 191. 31 Prav tam. 32 Prav tam, str. 147. 33 Prav tam, str. 76. 13

4.2 TRBOVELJSKA PREMOGOKOPNA DRUŽBA (TPD) V drugi polovici 19. stoletja so se vsi rudniki v Zasavju polagoma združili v dunajsko premogokopno družbo, ki se je uradno imenovala Trboveljska premogokopna družba. Po revoluciji 1848 in odpravi podložništva se je začela v Avstriji preobrazba vsega gospodarstva. Že v začetku 80. let 19. stoletja je avstrijska država zaradi finančnih težav začela prodajati državne rudnike privatnikom in zaradi ugodnih razmer so pri modernizaciji avstrijskega gospodarstva finančno sodelovale različne francoske banke, francoski kapital. 1855 leta so imeli pri južni železnici Francozi že prevladujoč vpliv, približno dvajset let kasneje pa je ta kapital prevladal tudi v TPD, ki je imela jedro svojih rudnikov ob progi te železnice. 34 Začetki TPD segajo v leto 1871, ko so se pričeli pogovori med Vodensko premogovno družbo in Wienerbankverein (dalje WBV). Ti pogovori so se začeli 9. septembra 1871 in že 15. decembra istega leta je WBV dobila dovoljenje za ustanovitev delniške družbe pod firmo Trifailer Kohlenwerksegellschaft s sedežem na Dunaju. Da bi dobila osnovni kapital, je WBV začela prodajati delnice v skupni vrednosti 1,5 milijona avstrijskih goldinarjev. 35 30. decembra 1872 so določili datum za ustanovni zbor, kjer je sedemnajst podpisnikov vpisalo 5060 delnic. Absolutno večino je s 3460 delnicami imela skupina Ljubljančanov, med njimi pa največji delež kar 1880 delnic Baumgartnerji, ki so že imeli rudarske pravice v Zagorju. Kljub takšni delniški sestavi so si dunajski finančniki takoj zagotovili gospodujoč položaj, saj so v družbena pravila zapisali, da morata dve tretjini članov upravnega sveta, ki 34 Franc Rozman, Štiri velike rudarske stavke v revirjih pred prvo svetovno vojno, v: Prve rudarske stavke na Slovenskem (1883 1923), Delavska enotnost, Ljubljana, 1983, str. 14 (dalje F. Rozman, Štiri velike rudarske stavke, str.). 35 Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem 1, Obzorja, Maribor, 1978, str. 226 227 (dalje I. Mohorič, Problemi 1, str.) 14

načeluje družbi, stalno prebivati na Dunaju. 36 Poleg te točke statuta nove družbe, ki ga je sprejel upravni odbor, sta bili še dve pomembni točki, in sicer da je podjetje delniška družba, osnovana na temelju koncesijske listine z dne 15. decembra 1871 in konstitutivne listine z dne 30. decembra 1872 ter da je namen podjetja pridobitev in obratovanje Vodenskega rudnika in drugih premogovnikov. Takoj na začetku leta 1873, in sicer 3. januarja, so na Dunaju podpisali kupoprodajno pogodbo s predstavniki Vodenske družbe. 37 V tej dobi je pričel tuji kapital polagoma industrializirati Slovenijo. TPD je bila ustanovljena s tujim kapitalom in z namenom, da izkoristi premogovne zaklade Slovenije in kapitalistično uredi in razširi premogokope, ki so pričeli obratovati že v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja. 38 Prva tarča nakupa s strani TPD so bili zasavski rudniki z bogatimi premogišči, ki pa so bili razdrobljeni kar med trinajst bolj ali manj dejavnih družb. Že v začetku leta 1873 so, kot že prej rečeno, najprej kupili Vodensko družbo, zatem pa še Maurerjevo posest. Nadaljnje nakupe je zavrla finančna kriza, ki je sledila dunajskemu borznemu zlomu, po katere se je denar za kar nekaj let umaknil iz kreditnega trga. Zato pa se je družba usmerila na francoski finančni trg in francoski kapital je postal tudi večinski lastnik družbe, s čimer so bili dani finančni temelji za združitev vse posesti v Zasavju. Najpomembnejša je bila Premogokopna združba v Zagorju ob Savi, ki so si jo pridobili v letu 1880 skupaj s hrastniškim rudnikom. 39 V začetku 1886 si je TPD pridobila odločujoč vpliv tudi pri rudniku na Ojstrem, ki je bil pod slemenom med Trbovljami in Hrastnikom. Od dunajskega tovarnarja Karla Sarga je kupila dve tretjini rudnika, medtem ko si je poslednjo tretjino pridobila šele po njegovi smrti leta 1896. Družba je bila tako močno, da si je pridobila še celo vrsto drugih rudnikov: v Sloveniji Liboje in Kočevje, Brezno-Hudo jamo in Senovo, v Istri Labinj in na 36 R. Rozina, Zadnji šiht,, str. 35. 37 I. Mohorič, Problemi 1, str. 230 231. 38 France Klopčič, Trboveljska premogokopna družba in slavenska banka, v: Neravnodušni državljan, DZS, Ljubljana, 1974, str. 46 (dalje F. Klopčič, Trboveljska premogokopna, str.) 39 R. Rozina, Zadnji šiht,, str. 35 36. 15

Hrvaškem Krapino. Ko si je družba leta 1875 v Parizu najela prvih pet milijonov frankov, se je poleg dunajskega začel v njej čutiti tudi vpliv francoskega kapitala. Hkrati z zunanjim širjenjem se je vršila tudi notranja tehnična preobrazba, izpopolnitev in reorganizacija posameznih rudnikov. Družba je zlasti s Trbovljami hotela dohiteti svet. 40 V letu 1880 je prišlo do večjih sprememb v sestavi vodstva, saj so likvidirali še zadnja dva ljubljanska delničarja v upravnem odboru in novi člani upravnega odbora so postali francoski kapitalisti. Na čelu družbe je bil upravni odbor in generalna skupščina. Imela je tri oddelke, in sicer izvršni komite ter komercialno in tehnično ravnateljstvo. Poleg tega so imeli pravno zastopništvo na Dunaju in v Ljubljani. 41 Leta 1897, ob 25-letnici, je bila osebna izkaznica TPD naslednja. Letne količine nakopanega premoga so se iz začetnih 140 tisoč ton povečale na 1,13 milijona ton, v vsem svojem času pa so proizvedli 15 milijonov ton premoga. Ob jubileju so zaposlovali 5719 delavcev, 66 uradnikov in 128 paznikov. Njihova zemljiška posest je obsegala 1593 hektarov, za nastanitev delavcev so zgradili 276 delavskih hiš in 197 obratnih poslopij. Strojna oprema premogovnikov je štela 68 kotlov in 73 strojev, dolžina jamskih železnic in tirov na površinskih kopih je presegala dvesto kilometrov, v njihovem voznem parku je bilo šestnajst lokomotiv in 5258 jamskih voz. Poleg osmih izdatnih premogovnikov je družba imela še vrsto industrijskih obratov, kot so npr. cinkarne, steklarne, apnenice itd. 42 Z nastankom Kraljevine SHS je TPD samo pridobila. Sicer je rudnik v Karpanu v Istri ostal pod Italijo in je prešel v roke tuje delniške družbe, toda ostali rudniki so dobili široko tržišče, kjer ni bilo konkurence. Po Obznani in Zakonu o zaščiti 40 J. Orožen, O delavskih, str. 124. 41 Janko Orožen, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, Občinski ljudski odbor, Trbovlje, 1958, str. 331 (dalje J. Orožen, Zgodovina Trbovelj,, str.). 42 R. Rozina, Zadnji šiht,, str. 36. 16

države 43 je TPD s politiko delavskih mezd in s politiko cen premoga dosegla ogromne dobičke. Imela je tudi dobre zveze z državnimi oblastniki. 44 Kapital pred 1. svetovno vojno je bil deloma v nemško-avstrijskih, večinoma pa v francoskih rokah. TPD je bila torej tuja družba s sedežem na Dunaju, od leta 1919 pa je bila pod državnim nadzorom. Uredba Narodne vlade o državnem nadzoru z dne 30. decembra 1918 je zahtevala nacionalizacijo družbe, ki pa ni bila izvedena v celoti. 45 Prvo nacionalizacijo so konec leta 1920 izvedli tako, da je dunajska Länderbank 46 prepustila Jadranski banki oziroma nacionalizatorjem osmino vseh delnic TPD. Drugo nacionalizacijo so izvedli leta 1922, ostane pa dejstvo, da je velikanska večina delnic TPD ostala v avstrijskih in francoskih rokah in je le malo število delnic prešlo v jugoslovanske roke, in sicer v roke Slavenske banke 47. 48 Zadnje poglavje nacionalizacije TPD je bilo izvršeno s tem, da je le-ta prevzela Slavensko banko, ko si je leta 1925 pridobila absolutno večino delnic te banke. S tem, da je dobila TPD svoj odločujoči vpliv v slovenskih denarnih zavodih in s tem posredno na ostalo industrijo, je poleg gospodarske in finančne sile postala tudi politična sila. 49 43 Zakon o zaščiti države oziroma Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi je bil ustavni akt, ki je vsem komunističnim poslancem odvzel mandate in poslansko imuniteto ter jih izročil sodišču. Po poskusu atentata članov KPJ na regenta Aleksandra Karađorđevića 29. 6. 1921 in uboju notranjega ministra M. Draškovića 21. 7. 1921 je Narodna skupščina v Beogradu 1. 8. 1921 izglasovala zakon, v katerem je bila komunistična dejavnost opredeljena kot zločinska. (ES, št. 15, str. 45.) 44 F. Klopčič, Trboveljska premogokopna, str. 47. 45 Slovenska novejša zgodovina 1, str. 447. 46 Dunajska banka Ländermark se je po prevratu prekrstila v Banque de Pays de l'europe Centrale in prenesla svoj sedež v Pariz. (F. Klopčič, Trboveljska premogokopna, str. 48.) 47 Slavenska banka je bila denarna ustanova med svetovnima vojnama s sedežem v Zagrebu. Ustanovljena je bila 1. 7. 1918 kot Narodna banka. Leta 1921 se je preimenovala v Slavensko banko. V Sloveniji je imela največji obseg, saj je financirala vso dejavnost TPD. Bila je pomembna za razvoj slovenskega gospodarstva, zlasti pri izpeljavi nacionalizacijskih postopkov po 1. svetovni vojni. (ES, št. 11, str. 127.) 48 F. Klopčič, Trboveljska premogokopna, str. 48. 49 Ivan Kosec, Trbovlje, socialni prerez, Mala biblioteka, Ljubljana, 1936, str. 7 12 (dalje I. Kosec, Trbovlje,, str.). 17

Rudniki TPD so torej v Kraljevini SHS imeli nadvse ugoden položaj, dokler ni država začela sama izkoriščati svojih rudnikov in sama kriti svojih potreb, kajti uprava državnih železnic je bila največji potrošnik in odjemalec premoga. K temu so se pridružili še privatni rudniki na jugu države, ki jim je zaradi socialnih razmer, kot so mizerne mezde, neizplačevanje mezd itd., in zaradi njihovega privilegiranega položaja TPD vedno težje konkurirala, posebno še zaradi prevelike oddaljenosti njenih rudnikov od središča države, saj je znašala razdalja Trbovlje Vojvodina do 500 km. TPD je bila vse bolj v defenzivi do prodiranja premoga iz južnega dela države. Zaradi splošne gospodarske krize po letu 1930 se je začela zmanjševati poraba premoga v privatni industriji, pa tudi delno za hišni konzum, zaloge so se polnile, delavstvo odpuščalo, mezde zniževale in vse skupaj je privedlo do velikega nezadovoljstva. 50 50 I. Kosec, Trbovlje,, str. 14 16. 18

4.3 ZDRUŽENJA RUDARJEV OD PRVIH STAVK IN DO LETA 1929 Pred stavko v juliju in avgustu 1889. leta slovenski rudarji niso imeli nobene organizacije. Izkušnje iz prvih stavk so okrepile misel, da je delavstvu potrebna samostojna organizacija, če si hoče popraviti svoj položaj, zato so se kmalu po stavki leta 1889 ustanovile v Trbovljah in v drugih rudarskih revirjih na Štajerskem podružnice delavskega izobraževalnega društva za Štajersko s sedežem v Gradcu. To so bile prve rudarske organizacije. 51 V teh izobraževalnih društvih so se delavci predvsem seznanjali z razmerami delavcev in se osveščali za vsakodnevno politično delovanje. Važna je bila tudi njihova izobraževalna vloga, saj so prirejali različne tečaje. Budila so delavsko samozavest, širila izobrazbo delavcev in jih pripravljala za vstop v politično življenje. Potrebno pa je poudariti, da delavci prostega časa ob stalnem delu niso imeli, njihova izobrazbena raven je bila nizka, nepismenost velika in njihovo shajališče sta bili predvsem gostilna in cerkev. To je tudi razlog, da so snovanja prvih delavskoizobraževalnih društev zasavske revirje obšla. Kljub temu je nezadovoljstvo rudarjev naraščalo. 52 Leta 1895 se je ustanovila prva razredna strokovna organizacija rudarjev za alpske dežele s sedežem v Köflachu v današnji Avstriji, ki je kmalu prodrla tudi v slovenske revirje, kjer so organizirali podružnice (Zagorje in Trbovlje, 1895). Že naslednje leto je imela organizacija 5000 članov, od teh jih je bilo 2000 v slovenskih revirjih. 53 Delavsko gibanje na Slovenskem je oživelo po letu 1888, saj je ravno na prelomu leta 1888 in 1889 bila v Spodnji Avstriji ustanovljena avstrijska socialno 51 B. a., Spomenica rudarjev trboveljskih revirjev, v: Iz zgodovine rudarskih stavk v trboveljskem revirju, Sindikalna založba»delavske enotnosti«, Ljubljana, 1950, str. 31 (dalje B. a., Spomenica rudarjev, str.). 52 F. Rozman, Štiri velike rudarske stavke, str. 5. 53 B. a., Spomenica rudarjev, str. 32. 19

demokratska stranka, ki je delavsko gibanje na novo organizirala, poživila njegovo delovanje in ga izoblikovala v pravo politično stranko, s te pa vplivala tudi na dogajanje v slovenskih deželah. 54 1890. leta je bila v Trbovljah ustanovljena podružnica Splošnega delavskega izobraževalnega pravovarstvenega in podpornega društva (dalje SDI-PPD) za Štajersko, ki je imelo svoj sedež v Gradcu. Prvo leto se je vanj včlanilo že 1621 rudarjev. V društvu so organizirali izobraževalno delo, podeljevali podpore, dajali pravno varstvo članom ob sporih z delodajalci. Omeniti je potrebno tudi to, da so bili Revirji v času Avstro-Ogrske razdeljeni na dve deželi, pretežno na Štajersko (Trbovlje in Hrastnik) in deloma na Kranjsko (Zagorje), tako da so se rudarji v Zagorju organizirali v SDI-PPD za Kranjsko, ki je bila ustanovljena v začetku leta 1892. 55 V letu 1904 pa se je ustanovila Unija avstrijskih rudarjev za vso Avstrijo oz. takratno Avstro-Ogrsko in število organiziranih je hitro naraslo. Leto kasneje je bilo v to unijo v Trbovljah, Hrastniku in Ojstrem organiziranih 1685, v Zagorju pa 300 rudarjev. 56 Da bi prišlo do tesnejšega povezovanja slovenskega strokovno organiziranega delavstva, je bila leta 1910 ustanovljena Zveza delavskih društev na slovenskem ozemlju (ZZD), ki naj bi pomagala predvsem manjšim organizacijam. Tako lahko vidimo, da se je do začetka prve svetovne vojne strokovno gibanje krepilo in organizacijsko dograjevalo. V zadnjih letih pred vojno pa je zaradi gospodarske krize prišlo do osipa članstva. 57 V slovenskem delavskem gibanju so se kmalu pojavile močne oportunistične struje, ki so svarile delavstvo pred odkritimi boji s kapitalisti in ki so smatrale, da bo delavski razred brez posebne borbe dosegel svoje cilje. Tako so v organizacijah 54 F. Rozman, Štiri velike rudarske stavke, str. 11. 55 Prav tam, str. 11 12. 56 B. a., Spomenica rudarjev, str. 33. 57 F. Rozman, Štiri velike rudarske stavke, str. 13. 20

nastajali konflikti med bojevno razpoloženimi delavci in oportunističnimi predstavniki, ki so zavirali delavsko borbo. 58 Vzporedno s prvimi akcijami rudarjev po koncu 1. svetovne vojne je potekalo tudi njihovo nadaljnje množično vključevanje v strokovne in druge delavske organizacije. Samo v prvih treh mesecih se je v Unijo avstrijskih rudarjev vključilo skoraj 1000 rudarjev. Ta strokovna zveza se je takrat preoblikovala. Pretrgala je zvezo z dunajsko centralo in se dogovorila o razdelitvi skupnega premoženja ter prilagodila svoje delovanje novemu državnemu okvirju. 59 Na četrtek, 28. novembra 1918, se je tako vršila seja revirskega odbora v Delavskem domu v Trbovljah. Navzoči so obravnavali nastali položaj, ki je nastal po propadu monarhije. Sklenili so, da reorganizirajo Unijo avstrijskih rudarjev in ustanovijo zvezo Unijo slovenskih rudarjev (dalje USR) s sedežem v Ljubljani, čeprav je bil sedež le-te nato v Zagorju, kje je predsedoval Melhior Čobal 60. S tem je stara zveza razpadla, vendar pa je še naprej obstajala solidarnost vseh rudarjev stare Avstrije. Na glavni ustanovni skupščini 1. in 2. februarja 1919 v Delavskemu domu v Trbovljah so rudarji svojo strokovno zvezo preimenovali v USR in sprejeli njena pravila. 61 Čobal je v svojem govoru na ustanovni skupščini poudaril vlogo rudarske organizacije pri mezdnem gibanju. Dejal je, da bodo le s trdno organizacijo dosegli boljše pogoje dela, višje mezde in se uspešno borili proti visokemu porastu cen osnovnih živil. 62 Po obravnavi perečih vprašanj in trenutne situacije so sprejeli dve resoluciji, in sicer prvo o varstvu delavcev v jami in obratih ter resolucijo glede zavarovanja rudnikov. Časnik Delavec poleg resolucij in njenih obrazložitev v svojem članku Naloge naših strokovnih organizacij 58 F. Rozman, Štiri velike rudarske stavke, str. 13. 59 Irena Ivančič Lebar, Zasavski premogovniki danes in nikoli več, Zasavski muzej, Trbovlje, 2004, str. 403 (dalje I. Ivančič Lebar, Zasavski premogovniki, str.). 60 Melhior Čobal (Prebold, 30. 12. 1864 15. 5. 1943, Zagorje ob Savi), politik. Od 1874 je delal v predilnici v Preboldu, bil od 1881 rudar, 1889 in 1891 udeleženec stavk v revirjih, od 1894 tajnik strokovne rudarske organizacije v Celju, od 1898 ravnatelj Delavskega konzumnega društva v Zagorju. 1896 je sodeloval pri ustanovitvi JSDS. Na Štajerskem je 1901 in 1907 neuspešno kandidiral za državni zbor. 1919 20 je bil član Začasnega narodnega predstavništva v Beogradu. (Veliki slovenski biografski leksikon, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2008, str. 168. (dalje VSBL, str.)) 61 I. Ivančič Lebar, Zasavski premogovniki, str. 403. 62 Moč organizacije, v: Delavec, št. 7, 15. 2. 1919, naslovna stran. 21

navaja tudi osnovne naloge strokovne organizacije v nekaj glavnih točkah, člane organizacije pa imenuje društvenike.»1. Varstvo in izboljšanje gospodarskih interesov izvirajočih iz delovnega razmerja svojih društvenikov. 2. Gmotna pomoč in varstvo vsem društvenikom, ki so oboleli ali postali brezposelni ali pa varstva svojih tovarišev ter pravne pomoči v gospodarskem in socialnem življenju potrebujejo. 3. Pouk in naobrazba društvenikov, njih šolanje, da postanejo sposobni za gospodarske in socialne boje za cilje razreda delavcev. 4. Gojitev duha skupnosti in solidarnosti med tovariši istega poklica. Vzgajati jih kot razredne sobojevnike, ki se zavedajo svojega položaja in svojih nalog, povzdiga njihove duševne in fizične moči. 5. Dejansko sodelovanje pri izpopolnjevanju in uvajanju novih zakonov o delavskem varstvu in zakonov o delavskem zavarovanju, sploh dejansko sodelovanje pri vseh socialno političnih ukrepih.«63 Vodja USR Melhior Čobal je nasprotoval zedinjenju rudarjev celotne Kraljevine SHS v enoten rudarski sindikat in zaradi tega je na pobudo komunistične partije prišlo do razširitve Zveze rudarskih delavcev Jugoslavije (dalje ZRDJ), ki so jo vodili komunisti. Tako so se v letu 1920 iz ostankov USR združili v ZRDJ. V prvi polovici avgusta 1920 so nastale podružnice te zveze. 64 Organizacije je izbojevala zmago v stavki decembru 1920. Pred to stavko je zveza štela v Trbovljah 2700 članov, v Zagorju 800, v Hrastniku 600, pa tudi v Rajhenburgu, Kočevju in Krmelju večino rudarjev. Z Obznano je bila razpuščena. 65 Na Slovenskem je bilo leta 1920 po ocenah v sindikatih in organizacijah, ki so bile neposredne organizatorke mezdnih in drugih akcij za izboljšanje gmotnih in delovnih pogojev delavstva, organiziranih okoli 50.000 delavcev in delavk. Med delavskimi strokovnimi organizacijami so bili takrat najmočnejši t. i. 63 Naloge naših strokovnih organizacij, v: Delavec št. 8, 22. 2. 1919, naslovna stran. 64 Franc Kralj, Rdeči revirji, Revirski muzej ljudske revolucije, Trbovlje, 1970, str. 96 (dalje F. Kralj, Rdeči Revirji I., str.). 65 B. a., Spomenica rudarjev, str. 35 36. 22

revolucionarni sindikati, ki so bili združeni v komunistični Centralni delavski sindikalni svet Jugoslavije 66 (dalje CDSSJ), jedro sindikata pa so sestavljali rudarji in železničarji. Po številu članov jim je nato sledila reformistična socialnodemokratska strokovna organizacija Strokovna komisija za Slovenijo 67 (dalje SK). Šibkejše so bile krščanskosocialne strokovne organizacije Jugoslovanske strokovne zveze 68 (dalje JSZ), narodnosocialne strokovne organizacije Narodno-socialne zveze 69 (dalje NSZ) in Zveze jugoslovanskih železničarjev 70 (dalje ZJŽ). Za razmah stavkovnega vala je bilo še posebej 66 Centralni delavski sindikalni svet Jugoslavije (CDSSJ), najvišje telo komunističnih oz. revolucionarnih strokovnih organizacij 1919 21. Ustanovljen je bil leta 1919 v Beogradu. Slovensko razredno zavedno delavstvo se je zavedalo, da se bo lahko uspešno bojevalo le združeno z delavstvom drugih jugoslovanskih pokrajin, zato je zahtevalo čimprejšnje združevanje v CDSSJ. Leta 1920 se je v CDSSJ združila SK, vendar so dejansko združitev desničarji kmalu začeli sabotirati, tako da je SK vodstvo CDSSJ konec leta 1920 izključilo in ustanovilo pokrajinski sindikalni svet CDSSJ za Slovenijo. Tedaj so bile komunistične strokovne organizacije na Slovenskem številno močnejše od socialnodemokratskih, njihovo jedro pa so bili rudarji, železničarji, gradbeniki in kovinarji. CDSSJ je vodila številne politične in ekonomske akcije, avgusta 1921 pa je bila z Zakonom o zaščiti države prepovedana. (ES, št. 2, str. 30.) 67 Strokovna komisija za Slovenijo je bila centrala slovenskih socialdemokratskih strokovnih organizacij 1919 40. Slovenski socialni demokrati so se pri imenu svojih strokovnih organizacij in njihovega vodstvenega organa zgledovali po dunajski Strokovni komisiji (SK), ki je bila od 1892 najvišje telo avstrijskih socialnodemokratskih strokovnih organizacij. Vanjo so bile do prevrata 1918 vključene tudi socialnodemokratske strokovne organizacije na slovenskem ozemlju. Po njem so jih preosnovali. Številčno močno okrepljene podružnice ene ali sorodnih strok so povezali v 12 osrednjih društev oziroma strokovnih zvez. (ES, št. 12, str. 350.) 68 Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ), centrala krščanskosocialnih strokovnih (sindikalnih) organizacij, ustanovljena 28. 9. 1909. Krščanskosocialno gibanjem pod vodstvom J. E. Kreka je začelo 1900 organizirati strokovna delavska društva, ki so temeljila na načelu solidarnosti družbenih stanov. Po 1. svetovni vojni je bilo krščansko delavstvo JSZ veliko bolj radikalno kot njihovi voditelji, ki je politično sledilo konservativni katoliški SLS. (ES, št. 4, str. 341.) 69 Narodno socialne zveze (NSZ), od 1923 Narodno socialna strokovna zveza, strokovna (sindikalna) organizacija narodnosocialističnega gibanja. Ustanovljena je bila leta 1912. Po vojni je NSZ poleg narodnih sestavin poudarjala socialne zahteve po izboljšanju položaja delavstva, ki naj bi ga dosegli po poti reformizma in socialne pravičnosti ter se zavzemala za nacionalizacijo velikih podjetij. JDS je po izgubi vpliva v NSZ začela 1921 snovati lastno strokovno organizacijo Samostojne strokovne delavske Unije. Konkurenčni strokovni organizaciji sta se 1926 zbližali in nastopili s skupno kandidatno listo za delavsko zbornico. (ES, št. 7, str. 333 334.) 70 Zveza jugoslovanskih železničarjev (ZJŽ), najpomembnejša strokovna zveza narodnosocialističnega sindikalnega gibanja na Slovenskem v 1. polovici 20. stoletja. Ustanovili so jo 1909 železničarji v Trstu. Zveza je skrbela za izboljšanje gmotnih in delovnih razmer železničarjev, delovala pa je z narodnih izhodišč in odločno zavračala socialnodemokratski iternacionalizem. Po 1. svetovni vojni je sedež prenesla v Ljubljano. Poudarjala je protimarksistično in protiinternacionalistično usmerjenost. V letu 1919 se je uveljavila kot druga najmočnejša železničarska organizacija poleg Splošne železničarske organizacije za Jugoslavijo. (ES, št. 15, str. 252 253.) 23