IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV. dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti

RAZVOJNI CENTER ZA ZAPOSLITVENO REHABILITACIJO IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti mag. Aleksandra Tabaj Vodja Razvojnega centra za zaposlitveno rehabilitacijo mag. Robert Cugelj Generalni direktor URI SOČA

Naročnik: Izvajalec: Naslov poročila: Vodja delovne skupine Člani delovne skupine Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja Kotnikova 28, 1000 Ljubljana Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča, Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo Linhartova 51, 1000 Ljubljana IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV DOSTOPNOST DO BLAGA IN STORITEV mag. Valentina Brecelj, RCZR URI SOČA mag. Valentina Brecelj, URI SOČA Mojca Sajko, mag., CRI Celje mag. Aleksandra Tabaj, URI SOČA Datum izdaje poročila: 31. 3. 2014 Izvodi: Odgovorna oseba: MDDSZ Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja URI SOČA Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo, knjižnica; spletna stran: http://www.ir-rs.si/sl/razvojni_center_za_zaposlitveno_rehabilitacijo/ mag. Robert Cugelj, generalni direktor URI SOČA mag. Aleksandra Tabaj, vodja RCZR URI SOČA 2

KAZALO 1. UVOD IN IZHODIŠČA... 4 2. OPREDELITEV POSAMEZNIH POJMOV... 5 3. IZKUŠNJE INVALIDOV UGOTOVITVE IZ RAZISKAV... 10 4. PRIMERI SODB V ZVEZI Z DISKRIMINACIJO NA PODLAGI INVALIDNOSTI 17 5. DOSTOPNOST DO BLAGA IN STORITEV, KI SO NA VOLJO JAVNOSTI... 22 5.1. DOSTOPNOST DO GRAJENEGA OKOLJA... 28 5.2. PRIMERI ZAGOTAVLJANJA DOSTOPNOSTI BLAGA IN STORITEV V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH IN NA RAVNI EU... 47 5.2.1.1. Velika Britanija... 49 5.2.1.2. Irska... 52 5.2.1.3. Združene države Amerike Ontario... 52 5.3. SPLETNA DOSTOPNOST... 53 5.4. INFORMACIJE V LAHKO BERLJIVI IN RAZUMLJIVI OBLIKI... 57 5.5. POVZETEK LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2012... 59 6. ZAKLJUČKI IN PREDLOGI... 63 3

1. UVOD IN IZHODIŠČA Vsak šesti prebivalec Evropske Unije trpi za lažjo ali težjo obliko invalidnosti, kar pomeni, da se približno 80 milijonov posameznikov pogosto ne more v celoti vključiti v družbo in gospodarstvo zaradi okoljskih in vedenjskih ovir. Stopnja revščine je med invalidi 70 % višja od povprečja, deloma zaradi omejenega dostopa do zaposlitve. Trg EU za podporne pripomočke je še vedno razdrobljen, pripomočki pa so dragi. Politike in regulativni okviri ter razvoj izdelkov in storitev ne odražajo potreb invalidov ustrezno. Veliko blaga in storitev ter veliko grajenega okolja še ni dovolj dostopnih, kar predstavlja ovire za vključevanje invalidov v gospodarsko, družbeno in politično življenje. Odpravljene niso arhitektonske ovire za prosto gibanje za dostop do blaga in storitev, niti ni prilagojen transport in informacijsko komunikacijska tehnologija 1. Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010-2020 dostopnost opredeljuje kot zagotavljanje invalidom enak dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov (IKT) ter drugih objektov in storitev, kot ga imajo prebivalci brez invalidnosti. Na vseh teh področjih še vedno obstajajo velike ovire. Npr., v EU27 povprečno le 5 % javnih spletnih strani v celoti izpolnjuje standarde spletne dostopnosti, čeprav jih je več delno dostopnih. Veliko izdajateljev televizijskih programov še vedno nudi le malo podnaslovljenih programov in takih z opisom zvoka. Evropska komisija predlaga uporabo zakonodajnih in drugih instrumentov, kot je standardizacija, za optimizacijo dostopnosti do grajenega okolja, prevoza in IKT v skladu s programom za digitalne tehnologije in vodilnimi pobudami Unije inovacij. Na podlagi načel za pametnejše predpise bo raziskala prednosti sprejema regulativnih ukrepov za zagotovitev dostopnosti izdelkov in storitev, vključno z ukrepi za pospešitev uporabe javnih naročil (kar se je v ZDA izkazalo kot zelo učinkovito). Invalidom je potrebno zagotoviti dostopnost do blaga in storitev, vključno z javnimi storitvami in podpornimi napravami 2. Po Direktivi Sveta Evrope 2000/78 (1. in 2. člen)»načelo enakega obravnavanja«pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu. Za neposredno diskriminacijo se šteje, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od zgoraj navedenih razlogov. Za posredno diskriminacijo se šteje, kadar je zaradi kakšne navidez nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če 1) tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen; ali 2) mora delodajalec oziroma oseba ali organizacija, ki jo ta direktiva zavezuje, glede oseb z določenim hendikepom na podlagi nacionalne zakonodaje sprejeti ustrezne ukrepe v skladu z načeli iz 5. člena, da odpravi podlago za prikrajšanost, ki jo povzroča taka določba, merilo ali praksa 3. Določitev minimalnih standardov za zagotavljanje dostopnosti do blaga in storitev predstavlja pomembno podlago za zavezance k izpolnjevanju zakonodajnih določil. V ta namen smo 1 Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010 2020. 2 EU strategija o invalidnosti 2010-2020 3 Direktiva SE 200/78 4

izdelali analizo dostopnosti do blaga in storitev na slovenski in mednarodni ravni, na podlagi katere bo MDDSZ lahko oblikovalo minimalne zahteve za dostop blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, in s tem realiziralo 8. in 38. člen ZIMI-ja. Na podlagi sprotnega spremljanja izvajanja ZIMI-ja in priporočil iz ugotovitev spremljanja, bo MDDSZ omogočeno sprotno ugotavljanje kritičnih področij ter realizacija načel in zahtev Konvencije o pravicah invalidov in človekove pravice. 2. OPREDELITEV POSAMEZNIH POJMOV Dostopnost Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010-2020 dostopnost opredeljuje kot zagotavljanje invalidom, da imajo enako kot drugi dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov (IKT) ter drugih objektov in storitev. Irelevantno je, ali je blago/storitev plačljiva ali brezplačna. Blago in storitve, ki so na voljo javnosti Dokumenti na ravni Evropske Unije s področja dostopnosti blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, govorijo o naslednjih področjih, potrebnih posebne obravnave: grajeno okolje, transport, informiranje in komunikacija, nove tehnologije vključno s spletom, predvsem dostopnost spletnih strani javnega sektorja (nudenje osnovnih informacij javnosti). Ponudniki blaga in storitev, ki so na voljo javnosti EU zakonodaja, ki ureja dostopnost blaga in storitev, se obrača na: javne oblasti, ki posredujejo blago in storitve ter na proizvajalce blaga, distributerje, prodajalce in izvajalce storitev. Primeri storitev v Veliki Britaniji, kjer ne sme prihajati do diskriminacije zaradi invalidnosti: storitve, ki jih nudijo hoteli, banke, stanovanjska združenja, odvetniki/pravni zastopniki, lokalne oblasti, agencije za svetovanje, lokali, gledališče, trgovine, telefonska prodaja, železniške postaje, cerkve, zdravniki, sodišča in javni prevoz. Ni pomembno, ali je storitev brezplačna ali plačljiva. Univerzalno oblikovanje (ang. Universal Design) Po Konvenciji OZN o pravicah invalidov pomeni»univerzalno oblikovanje«oblikovanje proizvodov, okolja, programov in storitev, ki je čim bolj uporabno za vse ljudi, ne da bi ga bilo treba prilagajati ali posebej načrtovati. Univerzalno oblikovanje ne izključuje podpornih pripomočkov in tehnologij za posamezne skupine invalidov, kadar je to potrebno 4. Namen takšnega oblikovanja je poenostaviti življenje vsem, s tem, da se naredi izdelke, komunikacije in grajeno okolje bolj uporabno za kar največ ljudi in z minimalnimi dodatnimi stroški. Princip univerzalnega oblikovanja se lahko uporablja v veliko situacijah, vključno z 4 Konvencija OZN o pravicah invalidov 5

oblikovanjem izdelkov in dostopom do blaga in storitev. Nanaša na oblikovanje in ustvarjanje okolja, do katerega lahko dostopajo, ga razumejo in uporabljajo vsi ljudje, ne glede na njihovo starost, velikost ali zmožnosti 5. Fizične, senzorne, kognitivne (spoznavne) in jezikovne potrebe je potrebno upoštevati že med fazo načrtovanja. Univerzalno oblikovanje odpravlja potrebo po posebnem nudenju dostopa za invalide in pomaga pri zmanjševanju ovir ter promovira vključevanje invalidov 6. Univerzalno oblikovanje je namenjeno pospeševanju optimalne rabe grajenega okolja za vse ljudi in optimalnega dostopa do storitev in ostalih zmogljivosti znotraj tega okolja. Priporoča se, ker zmanjšuje potrebo po prihodnjih stroških prilagoditev za ugoditev potrebam po prilagoditvah. Ker zajema potrebe vseh ljudi, ni izključujoče in ne diskriminatorno v svoji uporabi 7. Primerna prilagoditev (ang. Reasonable Accommodation) Za izraz»reasonable Accommodation«je bil v Sloveniji sprejet dogovor, da se ga prevaja kot primerna prilagoditev. Kot tak je uporabljen tudi v prevodu Konvencije OZN o pravicah invalidov. Izhodišče za koncept primernih prilagoditev je v izvoru zapisano v ameriški zakonodaji (Americans with Disabilities Act, 1990). Kot obveza je za vse države članice Evropske unije opredeljen na ravni zakonodaje Evropske unije, v Direktivi Sveta 2000/78/EC o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (Council 2000), in je s tem ožji kot ameriški koncept, ki širi svoje področje izven zaposlovanja in dela, na storitve, ki jih zagotavljajo javne službe, stanovanjske politike, transporta in telekomunikacij. Najširše opredeljen koncept primernih prilagoditev pa je zapisan v Konvenciji OZN o pravicah invalidov (United Nations, 2006), ki povezuje koncept primernih prilagoditev z vsemi pomembnimi življenjskim področji na osnovi nediskriminacije. Nezagotavljanje primernih prilagoditev za invalide je namreč kvalificirano kot diskriminacija. Pri nesorazmerni obremenitvi med ameriškim in evropskim konceptom ni bistvenih razlik oba sta zelo fleksibilna in odvisna od individualnih značilnosti, ki se nanašajo na invalidnost in na podjetje. Vsebina samega koncepta ni preprosta tvorijo ga različne vsebine, saj je to dinamičen in odprt model. Identificirane so naslednje vrste primernih prilagoditev (KMU Forschung Austria 2008): tehnične rešitve, organizacijske rešitve, zagotovitev asistence, ukrepi za usposabljanje/kvalifikacijo in ukrepi za osveščanje. Direktiva Sveta Evrope 2000/78/ES glede primerne prilagoditve navaja:»da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, se zagotovijo primerne prilagoditve. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo v zadostni meri kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo zadevna država članica izvaja v zvezi s hendikepiranimi osebami.«5 Disability Act. 2005. Irska 6 Australian Network for Universal Housing Desing Discussion Paper»Towards an Acess Standard for Housing within the Building Code of Australia April 2003«7 Best Practices Acces Guidelines Irish Wheelchair Association 6

Konvencija OZN o pravicah invalidov primerno prilagoditev opredeljuje kot potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede tega, da je tako veliko variabilnosti pri mogočih ukrepih, je smiselna tudi standardizacija. V ZDA pokriva to področje vladna Agencija za dostopnost (Access Board). V avstralskem Disability Discrimination Act (United Nations General Assembly 2006, str. 2-4) ni izrecno omenjenega pojma primerne prilagoditve; namesto tega zakon omenja»posredno diskriminacijo«, ki zahteva odstranitev neprimernih zahtev, ki postavljajo invalide v nepriviligiran položaj. Pri interpretaciji posredne diskriminacije se od delodajalcev zahtevajo primerne prilagoditve. Primerne prilagoditve se ne zahtevajo v primeru, ko bi povzročile nesorazmerno breme ali bi bile neprimerne. V Kanadi je dolžnost uporabe primernih prilagoditev definirana v Zakonu o enakosti pri zaposlovanju (Employment Equity Act), v državnih in lokalnih statutih o človekovih pravicah in tudi sodno tolmačena v Canadian Charter of Rights and Freedoms. Vsebuje že znano določbo o nesorazmernem bremenu, pri katerem upoštevajo predvsem dejavnike zdravja, varnosti in cene (United Nations General Assembly 2006, str. 4). Irski zakon omenja primerne prilagoditve v dveh delih svoje zakonodaje: v Zakonu o enakosti pri zaposlovanju in Zakonu o enakem statusu. Prvi določa, da» mora delodajalec narediti vse, kar je smiselno, da se prilagodi potrebam invalidov, npr. s posebno obravnavo ali posebnim pripomočkom«. Zakon vsebuje zahtevo po obravnavi invalida kot popolnoma kompetentnega in sposobnega, če so le-ti sposobni opravljati dolžnosti z obravnavo ali pripomočkom. Vsebovana je tudi določba o stroških (United Nations General Assembly 2006, str. 6). Novozelandski Zakon o človekovih pravicah navaja, da je drugačna obravnava invalidov dovoljena le v primerih, kjer lahko le-ta svoje dolžnosti na delovnem mestu opravlja samo s pomočjo posebnih služb ali opreme in ni primerno pričakovati, da bi delodajalec omogočil te storitve. Primernih prilagoditev se tudi ne izvaja, kadar zaposlitveno okolje predstavlja tveganje za poškodbe, razen če bi lahko delodajalec zmanjšal to tveganje (United Nations General Assembly 2006, str. 7-8). Zakon o diskriminaciji invalidov iz Velike Britanije (Disability Discrimination Act, 1995) je uzakonil dolžnost delodajalcev, da zagotovijo prilagoditve. Delodajalec je v primeru diskriminacije invalida dolžan sprejeti številne spremembe, ki se nanašajo na prilagoditve delovnih mest in sredstev za delo, prerazporeditev obveznosti na druge ljudi ali druga delovna mesta, spremembo urnika dela, usposabljanje in zagotavljanje tolmača in pripomočkov ter omogočanje nadzora in navodila. Delodajalec je diskriminatoren v primeru, ko ne omogoči primernih prilagoditev in če ne more upravičiti svojih dejanj. Definirani so dejavniki, ki določajo, v katerih primerih se prilagoditve ne izvede (United Nations General Assembly 2006, str. 10-13). Equality Law opredeljuje izvajanje storitev, omogočanje dodatne opreme in/ali odpravo fizičnih ovir na način primerne prilagoditve; namen primerne prilagoditve je zagotavljanje čimbolj razumno mogoče koriščenje storitev, tako da se doseže 7

standard, ki je predviden za neinvalide. Ta obveza je»vnaprejšnja«, kar pomeni, da mora ponudnik blaga/storitev prilagoditi svojo ponudbo že vnaprej in ne šele takrat, ko jo želi invalid koristiti. Prilagoditve, ki so navedene po državah v okviru primernega prilagajanja lahko nudijo možnosti invalidom na več ravneh: na ravni posameznika in njegovega celotnega življenja (npr. v zdravstvu, šolstvu, zaposlovanju), na ravni inštitucij, v katerih se invalidi šolajo, zaposlijo ali rehabilitirajo in na ravni prilagajanja širšega okolja (npr. prilagojena infrastruktura, prilagojene javne storitve ipd). Primerna prilagoditev pomeni potrebne zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki ne nalagajo nesorazmernega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje pravic in svoboščin 8. Zagotavljanje enakih možnosti Zagotavljanje enakih možnosti pomeni načrtovane dejavnosti, s katerimi se omogoči, da so različni deli družbe in okolja, kot so javne službe, grajeno okolje, blago in storitve, namenjene javnosti, informacije, komunikacije ipd., dostopni vsem, predvsem invalidom 9. Objekti v javni rabi Objekti v javni rabi so objekti v javni rabi skladno z opredelitvijo zakona, ki ureja graditev objektov 10. Diskriminacija zaradi invalidnosti Diskriminacija zaradi invalidnosti pomeni vsako oblikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti z namenom ali posledico zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju. Vključuje vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev primerne prilagoditve 11. Diskriminacija zaradi invalidnosti je posredna ali neposredna in pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti, katerega namen ali posledica je zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh pravic in obveznosti na vseh ključnih področjih življenja. Neposredna diskriminacija na podlagi invalidnosti obstaja, če je bil, je ali bi lahko bil invalid zaradi invalidnosti v enakih ali podobnih situacijah obravnavan manj ugodno kot kdo drug. Posredna diskriminacija na podlagi invalidnosti pa obstaja, kadar je bil, je ali bi lahko bil invalid zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah v manj ugodnem položaju kot kdo 8 ZIMI 9 prav tam 10 prav tam 11 Konvencija OZN o pravicah invalidov 8

drug, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičujejo zakonit cilj in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna 12. Diskriminacija v smislu dostopnosti blaga in storitev Diskriminacija v smislu dostopnosti blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, pomeni predvsem opustitev ponujanja blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, invalidu ali njihovo ponujanje invalidu pod drugačnimi in slabšimi pogoji kot drugim. 13 V Zakonu o diskriminaciji invalidov (ang. Disability Discrimination Act,1995, Velika Britanija) se kot diskriminacija v povezavi z blagom in storitvami smatra v primeru, ko ponudnik storitev invalidu odkloni zagotavljanje storitev, ki so na voljo javnosti ali jih namenoma ne zagotavlja ter ko ponudnik storitev ne deluje v skladu z določili zakona v okoliščinah, zaradi katerih invalid ne more ali nerazumno težko koristi določene storitve. Zagotavljanje blaga in storitev pomeni vse blago in storitve. Izvajalec storitev je tisti, ki zagotavlja storitve javnosti ali delu javnosti. Irelevantno je, ali so storitve plačljive ali ne. Diskriminacija v smislu zagotavljanja blaga in storitev se dogaja, če ponudnik blaga in storitev invalida zaradi invalidnosti obravnava manj ugodno kot neinvalide in ne more dokazati, da je takšna obravnava utemeljena, in če ponudnik ne upošteva določil zakona in ne more dokazati, da je neupoštevanje določil utemeljeno. Primeri zagotavljanja storitev: - dostop in uporaba prostora, kjer ima javnost dovoljen vstop, - dostop in uporaba sredstev za komuniciranje, - dostop in uporaba storitev informiranja, - hotelska nastanitev penzionu ali drugih podobnih objektih, - zagotavljanje bančnih in zavarovalniških storitev ali podeljevanja nepovratnih sredstev ali posojil ter drugih finančnih storitev, - zagotavljanje prostočasnih aktivnosti, rekreacije ipd., - zagotavljanje storitev agencij za zaposlovanje ipd., - zagotavljanje storitev katerega koli poklica ali prodaje ali storitev katerega koli lokalnega ali drugega javnega organa 14. Primer diskriminacije zaradi invalidnosti, ki je v neskladju z zakonom (Velika Britanija): fizično ovirani osebi, ki lahko brez pomoči prehodi le kratke razdalje, je letalska družba pri potovanju z letalom, ko je potrebovala invalidski voziček za pot med prostorom za prijavo in čakalnico, osebi zaračunala uporabo invalidskega vozička ravnanje letalske družbe je v nasprotju z zakonodajo. Primer manj ugodne obravnave invalida: hotel je zavrnil namestitev osebe z okvaro sluha, pri čemer so kot razlog navedli, da hotel ni primeren za osebe z okvaro sluha. Komunikacija Komunikacija vključuje jezike, prikaz besedila, brajico, taktilno sporazumevanje, veliki tisk, dostopne multimedije ter pisani, zvočni in običajni jezik, človeškega bralca ter povečevalne in 12 Zakon o izenačevanju možnosti invalidov 13 prav tam 14 Disability Discrimination Act (http://www.legislation.gov.uk/ukpga/1995/50/contents) 9

alternativne načine, sredstva in oblike zapisa sporočila skupaj z dostopno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo 15. 3. IZKUŠNJE INVALIDOV UGOTOVITVE IZ RAZISKAV RAZISKAVA GLEDE DOSTOPNOSTI PRI INVALIDIH FLASH EUROBAROMETER Leta 2012 je bila na ravni EU (Flash Eurobarometer) narejena raziskava v zvezi s težavami z dostopnostjo pri invalidih 16. Na vzorcu 1000 invalidov iz Slovenije je bilo ugotovljeno, da se kar 69 % sodelujočih strinja, da ovire pri dostopnosti za invalidne osebe otežujejo obiskovanje šole, službe, udeležbo na volitvah in/ali prosto gibanje, odhod na dopust, kar je malenkost višji delež kot na ravni celotne EU (EU = 66 %). Slika 1: Ovire pri dostopnosti primerjava med EU27 in slovenijo Vir: Flash evrobarometer, Evropska komisija 15 Konvencija OZN o pravicah invalidov 16 http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_345_fact_si_si.pdf 10

Glede naslednjih kazalnikov: - prevoz s taksijem/avtobusom/vlakom/letalom, - uporaba pločnika ali prečkanje ceste s semaforjem, - vstop v stavbo ali odprt javni prostor, - uporaba računalnika ali telefona, - nakup izdelka ali storitve (tudi po internetu), ki ga oseba potrebuje, - udeležba na volitvah, - uporaba spletnih strani javnih organov in uporaba komercialnih spletnih strani, je ugotovljeno, da so se invalidi z največ težavami soočali pri vstopu v stavbo ali odprt javni prostor, uporabi pločnika ali prečkanja ceste s semaforjem in prevozom s taksijem/avtobusom/vlakom/letalom. Najmanj težav so zaznavali pri uporabi spletnih strani, tako javnih organov kot tudi komercialnih, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da se tu pojavlja večji delež tistih sodelujočih (13 %), ki so na vprašanje odgovorili z ne vem. Skoraj polovica jih meni, da bi skupna pravila za dostopnost v EU zelo (40 %) oziroma do neke mere (41 %) olajšala delovanje podjetij v drugi državi EU. 53 % jih je mnenja, da bi kupili ali plačali več za izdelke, če bi bili bolj dostopni in bolje oblikovani za vse. Slika 2: Težave z dostopnostjo po področjih Vir: Flash evrobarometer, Evropska komisija (2012) 11

RAZISKAVA URBANISTIČNEGA INŠTITUTA RS IN INŠTITUTA ZA SOCIALNO VARSTVO RS V letu 2010 sta Urbanistični inštitut RS in Inštitut RS za socialno varstvo izvedla raziskavo o izvajanju ukrepov za zagotavljanje gibanja in komuniciranja brez ovir in socialnega vključevanja invalidov, ki jih je sprejela Republika Slovenija. V raziskavi so sodelovali predstavniki invalidskih organizacij in invalidi, potekala je na področju celotne Slovenije. Ugotovitve, podane v nadaljevanju, povzemamo po publikaciji (Ne)dostopna Slovenija?: grajene in komunikacijske ovire, s katerimi se srečujejo invalidi 17. Med obravnavanimi področji se je kot najbolj urejeno izkazalo področje izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja, sledi mu področje državnih storitev, vendar se invalidi tudi tu še vedno srečujejo tako s komunikacijskimi ovirami kot z ovirami grajenega okolja. Komunikacijske ovire so praviloma pogostejše in slabše urejene od grajenih ovir. Komunikacijske ovire so bile v raziskavi opredeljene kot tiste, ki zajemajo odsotnost tolmačev, neobstoj taktilnih informacij, indukcijskih zank, podnapisov, računalnikov in spleta, govornih najav, prikazovalnikov in podobno. Dodatno se dostopnost do vsebin veže še na informacije o ustanovi, njenih fizičnih razsežnostih, razporeditvi prostorov in o tem, kar obiskovalcem ponuja. Podarjeno je, da je dostopnost še posebej problematična za ljudi z okvarami vida, saj so praviloma informacije o ustanovi, njenih fizičnih razsežnostih, razporeditvi prostorov in o tem, kar obiskovalcem ponuja, na voljo le v oblikah, ki zahtevajo zdrav vid. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da komunikacijske ovire obstajajo na vseh področij družbenega življenja in invalidom povzročajo veliko problemov. Komunikacijske ovire obstajajo na vseh področjih družbenega življenja. Ne glede na področje (potniški promet; izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje; dejavnosti zdravstvenega in socialnega varstva; dostop do storitev državne uprave; dostop do ponudbe kulturnih ustanov; dejavnost preživljanja prostega časa) so tako invalidi kakor tudi predstavniki invalidskih organizacij velikokrat omenili neustrezno oziroma oteženo komunikacijo z osebjem in neprijaznost oziroma nerazumevanje težav invalidov s strani splošne javnosti. Velika ovira so tudi sistemi obveščanja, ki za invalide večinoma niso ustrezni. Pri tem so bili največkrat omenjeni: neberljivi napisi, pomanjkljiva navodila, neobstoj oznak, pomanjkanje signalizacij, slaba osvetljenost, slabo ozvočenje, neustrezno postavljena okenca ipd., za gluhe in naglušne je velikanska ovira pomanjkanje oziroma odsotnost tolmačev. Predlogi za odpravo komunikacijuskih ovir se v največji meri nanašajo na ureditev področja tolmačenja in to na vseh obravnavanih področjih. Grajene ovire: tako invalidi kot predstavniki invalidskih organizacij so izmed grajenih ovir z vidika zagotavljanja neoviranega dostopa do storitev kot najbolj perečo najpogosteje omenjali stopnice. Obstoječe stopnice bi bilo po njihovem mnenju treba nadomestiti z dvigali in s primernimi klančinami ter jih opremiti z držali in ograjami. Dvigala in klančine naj bodo takšna, da jih bodo invalidi lahko uporabljali. Med najpogostejšimi grajenimi ovirami so 17 Sendi R., Kobal B. (2010) (Ne)dostopna Slovenija?: grajene in komunikacijske ovire, s katerimi se srečujejo invalidi 12

pogosto izpostavljeni še vhodi v objekte, prostore in prevozna sredstev in izhode iz njih, neprilagojene sanitarije ter težave s parkirišči, pločniki in z robniki ob različnih objektih. Na področju potniškega prometa imajo invalidi največ težav v medkrajevnem potniškem prometu. na področju izobraževanja se z več grajenimi ovirami srečujejo v osnovnih šolah in pri organizatorjih tečajev. Med ustanovami na področju zdravstva in socialnega varstva so centri za socialno delo glede funkcionalne dostopnosti najnižje uvrščeni. Na področju dostopa do storitev državne uprave so najmanj dostopna sodišča in enote ZPIZ. Na področju dostopa do ponudbe kulturnih ustanov imajo invalidi največ težav v muzejih, na področju prostočasnih aktivnosti pa so grajene ovire najbolj občutne pri dostopu do bazenov, nastanitvenih turističnih objektov in gostinskih lokalov. Predlogi za ukrepe za zmanjševanje ovir grajenega okolja se nanašajo predvsem na ureditev in dopolnitev zakonodaje, poostren nadzor nad izvajanjem obstoječe zakonodaje, uvedba strožjih kazni za kršitelje, zadostno financiranje različnih storitev in pripomočkov. Predlogi se nanašajo še predvsem na ureditev dostopov oziroma dovozov do javnih objektov, ureditev vhodov v javne zgradbe in izhode iz njih, ureditev in nadomestitev stopnic v zgradbah, prilagoditev in ustrezno opremljanje prostorov za potrebe invalidov v javnih zgradbah, zagotavljanje rednega pregleda in servisiranja dvigal, ureditev in popravilo obstoječih gradenj, pripravo natančnega popisa dostopnosti javnih objektov na terenu, zagotovitev tesnega sodelovanja stroke in izvajalcev z invalidi in upoštevanje mnenja invalidskih organizacij pri iskanju gradbenih rešitev. RAZISKAVA RAZVOJNEGA CENTRA ZA ZAPOSLITVENO REHABILITACIJO URI SOČA V letu 2012 je Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo URI SOČA izvedel evalvacijo stanja posameznih področij, ki jih določa ZIMI. V raziskavi so sodelovali predstavniki nacionalnih invalidskih organizacij, katerih mnenja so bila zbrana preko usmerjenih intervjujev, in invalidi, ki so svoje izkušnje podali v okviru fokusnih skupin po posameznih vrstah invalidnosti. V nadaljevanju so predstavljene skupne ugotovitve oziroma izkušnje z dostopnostjo do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. Osebe s težavami v duševnem zdravju omenjajo težave zaradi nepoznavanja področja duševnega zdravja, kar posledično lahko vodi do manj ustreznega obnašanja ponudnikov blaga in storitev. Dostopnost v določenih storitev je velikokrat ovirana zaradi geografske oddaljenosti od ponudnikov storitev ali blaga in težav z zagotavljanjem prevoza predvsem pri tistih osebah, ki imajo nizke dohodke, socialne prejemke oziroma so brez dohodkov. Večjih težav z dostopnostjo do storitev ali blaga na področju fizične dostopnosti nimajo osebe z motnjami v duševnem razvoju (pogojeno s stopnjo oviranosti oziroma pri tistih, ki niso tudi gibalno ovirani). Več težav se pojavlja pri invalidih, pri katerih invalidnost ni vidna večinoma je ravnanje okolice odvisno od tega, kako determinira invalida: odnos okolice je ustreznejši do invalidov, kjer je invalidnost vidna (npr. prodajalci ne zaznajo, da gre za osebo z motnjami v duševnem razvoju in se do nje neprimerno obnašajo). Težave se pojavljajo glede dostopnosti do informacij, ki so podane v njim prezahtevnem jeziku in s tem nerazumljive. Posledično osebe z MDR ne morejo samostojno urejati raznih osebnih zadev. 13

Osebe s cerebralno paralizo navajajo, da je fizična dostopnost v splošnem vedno boljša pri dostopu do objektov v javni rabi. Kot problematično izpostavljajo, da lokali pogosto nimajo ustreznih sanitarij za invalide. Z ovirami se srečujejo tudi pri dostopu v novejše oziroma prenovljene lokale, ki nimajo ustreznega vhoda za invalide (pogostost stopnic). Navajajo, da se takšnih kršitev zakonodaje, ki določa zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi za invalide, ne sankcionira. Predlagajo, da se nad izvajalci del okrepi nadzor. Glede dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, se jim zdi najbolj problematično samo izvajanje zakonodaje, saj postopki med seboj niso usklajeni. Predlagajo, da bi se pri izvajanju zakona upoštevalo načelo usklajenosti postopkov, povečati bi se morale sankcije in nadzor nad izvajanjem zakona. Kot problematično so izpostavili tudi, da še vedno ni podzakonskih aktov ZIMI-ja in dolge roke predvidenih prilagoditev po ZIMI-ju. Izpostavljajo tudi, da je dostop do športnih objektov slabše urejen (v Športnem parku Stožice se težje najde dostop do dvigala). Prav tako problematični se jim zdijo posebej označeni parkirni prostori za invalide, ki so maloštevilni in slabo povezani z vhodi v objekt. Tako niso povsod upoštevani pogoji, da morajo biti takšna parkirna mesta tudi čim bliže objektu, ki mu pripadajo (npr. v parkirni hiši na Kongresnem trgu). Razen ovir, s katerimi se srečujejo v grajenem okolju, so udeleženci omenjali tudi težave, ki jih doživljajo zaradi neprimernega odnosa in nerazumevanja njihovih problemov s strani uradnih oseb. Menijo namreč, da so uradne osebe, ki morajo uporabnika po svojih dolžnosti informirati o njihovih pravicah, pomanjkljivo informirane o pripomočkih in pravicah invalidov. Diskriminatoren se jim zdi predpis zavarovalnic glede pogojev za zavarovanje, ki invalide postavlja v neenak položaj (npr. pri zdravljenju). Opozarjajo tudi na premajhno povezanost med različnimi službami in neusklajenost predpisov (npr. na AMZS zahtevajo drugačno potrdilo o invalidnosti, kot je zahtevana za pridobitev nalepke za parkiranje). Distrofiki navajajo, da se urejenost fizičnega dostopa izboljšuje na račun kontinuiranega procesa odpravljanja arhitektonskih ovir. Navajajo, da je dostopnost do blaga in storitev boljše urejena v Ljubljani in ostalih mestih, ki so pridobila listino»občina po meri invalida«. Banke, trgovine, zavarovalnice ipd. so večinoma dostopne. Izpostavljajo arhitektonske ovire (neustrezne klančine, težka vrata). Predlagajo, da bi težka in okorna vrata nadomestili z odpiranjem vrat s pritiskom na gumb, pri čemer gumbi niso nameščeni previsoko. Na Zavodu za transfuzijo krvi in v SNG Opera in balet sicer imajo dvigalo, vendar ga invalidi z električnimi vozički ne morejo uporabljati, saj ne prenese teže električnih invalidskih vozičkov (en voziček tehta okoli 150 kg). Kot primer stavbe, kjer se kažejo neenake možnosti vhoda za invalide, izpostavljajo WTC (na sprednjem vhodu je stopnička, osebe na invalidskem vozičku imajo možnost vhoda na zadnji strani stavbe). Športno rekreacijski objekti so praviloma fizično dostopni, potrebam invalidov pa niso prilagojeni z vidika vidljivosti. Ne glede na slabo vidljivost ali nakup karte, ki predpostavlja boljšo pozicijo ogleda, obstajajo točno določena mesta za osebe na invalidskih vozičkih. Sanitarije so za invalide večinoma neustrezno opremljene oziroma nedostopne. Splošne ovire jim povzročajo tudi previsoki pulti in blagajniška okenca (okenca v bankah in na pošti), saj oseba na invalidskem vozičku ne vidi čez pult oziroma ga ne doseže. Nemalokrat imajo težave pri uporabi bankomata, saj je reža za kartice nesorazmerno visoko glede na njihovo višino vozička. Bankomati so pogosto postavljeni pregloboko, gumbi pa pretrdi. Le malo frizerskih salonov ima nameščene umivalnike za invalide na vozičkih. Mnoge bencinske črpalke sanitarije za invalide uporabljajo za ropotarnico. Kot primer slabe prakse izpostavijo tudi hotele Bernardin. Kot 14

povedo, obiskujejo tiste ponudnike blaga in storitev, ki imajo invalidom prilagojene objekte. Dostop do informacij je ustrezen, posebne prilagoditve niso potrebne. Paraplegiki izpostavljajo, da je fizična dostopnost boljša v Ljubljani kot drugje po Sloveniji. Pri graditvi novih objektov se manj upošteva trenutna zakonodaja glede odpravljanja arhitekturnih ovir gradbeno dovoljenje se izda kljub temu, da ne ustreza zakonodaji, kar pa ne velja za Ljubljano. Izpostavljajo, da je dostop do storitev zasebnega sektorja slabše urejen kot do ponudnikov v državni lasti. Invalidskim vozičkom so neprilagojeni dostopi do športnih objektov. Dostop do lokalov, frizerskih salonov ipd. v zasebni lasti je odvisen od dobre volje lastnika. Večina bank, pošt in zavarovalnic je prilagojenih za invalide na invalidskih vozičkih, kot najboljši primer urejenega dostopa, parkirišč za invalide in prilagojenih sanitarij udeleženci navajajo večje trgovske centre. V ostalih objektih ostaja problem sanitarij. Udeleženci izpostavljajo še neprimernost klančin prestrme klančine so lahko nevarne in niso uporabne za invalidske vozičke, previsoke klančine ne zadoščajo minimalnim tehničnim zahtevam za zagotovitev neoviranega dostopa za invalide. Dostopnost do informacij in obveščanja je ustrezna, posebne prilagoditve niso potrebne. Osebe z multiplo sklerozo težav z dostopom do raznih storitev nimajo, razen če uporabljajo invalidske vozičke. V tem primeru kot problematično izpostavljajo predvsem prilagojenost sanitarij (dostop, preozka vrata). Izpostavljajo neprilagojen dostop v hotelih in do morja. S težavami grajenega okolja se srečujejo tudi pri dostopu v zasebne zgradbe (dostop do stanovanj). Pri grajenih ovirah so udeleženci kot največjo oviro najpogosteje omenjali stopnice oziroma pomanjkanje dvigal pri starejših stanovanjih. Izpostavili so, da se pobuda za graditev dvigal ustavi že med stanovalci, saj ne razumejo težav, s katerimi se invalidi vsakodnevno soočajo. Čeprav morajo biti novogradnje prilagojene invalidom, udeleženci menijo, da so narejene prilagoditve slabe, saj so arhitekti premalo informirani o potrebah invalidov. Menijo, da bi se morali projektanti, investitorji in izvajalci posvetovati z invalidi pred pričetkom gradenj. Opažajo, da je nadzor nad novogradnjami pomanjkljiv (primer slabše dostopnosti novogradnje: osebe na invalidskih vozičkih težje prečijo Mesarski most). Inšpekcija bi morala poostriti nadzor nad izvajanjem zakonov in predpisov, ki se nanašajo na gradnjo objektov. Dostopnost do informacij in obveščanja je ustrezna, posebne prilagoditve niso potrebne. Slepe in slabovidne osebe so mnenja, da so slabovidnim osebam razne storitve in blago tako v javni kot v zasebni rabi razmeroma dobro dostopne. Ocenjujejo, da ne obstajajo razlike v dostopnosti do teh storitev med večjimi in manjšimi mesti. Te, če že obstajajo, pripisujejo slabši angažiranosti in osveščenosti posameznikov/občine glede invalidske problematike. Pojavljajo se le ovire, ki so bolj prostorske narave (npr. v temnem prostoru se težje znajdejo). Napisi so dandanes dovolj dobro označeni, prav tako je večja velikost črk in številk pri cenah izdelkov v trgovinah. Strinjajo pa se, da bi bila lahko dostopnost storitev nasploh bolje urejena, še posebej za slepe, ki se soočajo z več težavami. Kot pravijo, gredo slepi navadno v najbližjo trgovino, in za pomoč prosijo prodajalko, ki jim prinese želene izdelke posledično nimajo možnosti, da bi izbirali trgovine s cenejšimi izdelki, saj se raje odločijo za nakup v trgovini, ki stoji v neposredni bližini njihovega doma in jim je znana. Največ težav imajo pri nakupovanju: v manjših trgovinah se na pomoč obrnejo neposredno na trgovko ali na mimoidočega, v večjih trgovskih centrih pa bi se brez spremljevalca težko znašli, saj imajo pogosto težave z zaznavanjem artiklov in njihovih cen. Slabost trgovskih 15

centrov je, da so slabo označeni, preveč je luči, stekla in ogledal, prednost pa je, da imajo možnost dostave živil na dom. Dostopnost do blaga in storitev jim zelo olajša nova komunikacijska tehnologija. Za orientacijo slepih in slabovidnih so zelo pomembne ustrezne talne oznake. Tako je recimo kontrastnost barv za lažje prepoznavanje stopnic ponekod že obrabljena, zaradi česar imajo nemalokrat težave. Opažajo tudi pomanjkanje taktilnih oznak. Kot še ugotavljajo, je pri nekaterih objektih (pošte, zavarovalnice, banke) problematična nameščenost oznak in njihova velikost, saj uporabnikom z motnjami vida otežuje dostop. V kolikor imajo stavbe prepoznavne dele (poštni nabiralniki), je mogoče tudi pri pomanjkljivi označenosti najti vhod. Stopnice na Mesarskem mostu v Ljubljani niso označene. Udeleženci še opozarjajo, da je program za glasovno vodenje pri bančnih avtomatih, prilagojenih potrebam slepih in slabovidnih, pogosto v okvari. Gluhe in naglušne osebe na splošno ugotavljajo, da je dostopnost najbolj urejena v Ljubljani, sledijo večja mesta, vendar dostopnost še nikjer ni urejena do te mere, da bi osebe z okvaro sluha lahko samostojno delovale. Zasebni ponudniki raznih storitev bolje poskrbijo za dostopnost za gluhe in naglušne osebe kot javni ponudniki. Kljub temu med ponudniki obstajajo zelo velike razlike, zato gluhi in naglušni izbirajo tiste, ki jih že poznajo in so ozaveščeni o gluhoti. Strinjajo se, da ne obstaja enakost v dostopu do blaga in storitev, saj jo preprečuje problem v komunikaciji, ki ga lahko v zadostni meri izenači le tolmač oz. znanje znakovnega jezika s strani zaposlenih, kar pa je nemogoče pričakovati. Predlagajo, da se število tolmačev poveča. Država oz. ZRSZ bi lahko pod ugodnimi pogoji omogočala učenje znakovnega jezika brezposelnim, ki so se pripravljeni usposobiti za (1) tolmače seveda pa je pridobitev licence dolgotrajen proces in zahteva velik vložek (tudi časovni). (2) ZRSZ bi lahko dodatno usposabljal že zaposlene državne uslužbence (učili bi se osnov znakovnega jezika), (3) v osnovno šolo bi lahko vpeljali izbirni predmet znakovni jezik (na ta način bi lahko znakovni jezik predstavili širši populaciji) in (4) vpeljati mešane skupine gluhih in slišečih že v vrtcu. Tehnične prilagoditve so na splošno slabo urejene, kot dobre prakse izpostavljajo Leclerc (listek za vrsto), LPP (napisane postaje), City hotel, Kino Šiška (indukcijska zanka). Posebej je izpostavljena problematike domov za starejše občane, kjer so gluhe osebe popolnoma izolirane, saj nihče od osebja ne uporablja znakovnega jezika (v povprečju umrejo v roku pol leta od sprejema v dom) podan je predlog, da se ustanovijo ddelki za gluhe in naglušne ter uvedba izobraževanja za zaposlene. Delovni invalidi izpostavljajo fizično dostopnost, slabše poznavanje posameznih vrst invalidnosti in informiranje na razumljiv način glede na vrsto oviranosti. Povzamemo lahko, da so ovire pri dostopnost do blaga in storitev v veliki meri povezane z grajenim okoljem (arhitektonske ovire - neustrezne klančine, težka vrata, stopnice, dvigala) in pomanjkljivimi oznakami za slepe in slabovidne ter pomočjo pri komunikaciji z (predvsem pomanjkanje tolmačev). Športno rekreacijski objekti so praviloma fizično dostopni, potrebam invalidov niso prilagojeni z vidika vidljivosti, prav tako nimajo prilagojenih sanitarij. Parkirni prostori za invalide so slabo povezani z vhodi v objekte. Čeprav ima večina bank, pošt, zavarovalnic ipd. prilagojen dostop za invalide na invalidskih vozičkih, jim splošne ovire povzročajo previsoki pulti in blagajniška okenca. Na težave naletijo tudi pri uporabi bankomata, saj je reža za kartice nesorazmerno visoko glede na višino vozička. 16

Dostop do lokalov, frizerskih salonov ipd. v zasebni lasti je odvisen od lastnikov objekta. Lokali pogosto nimajo ustreznih sanitarij za invalide, novejši oziroma prenovljeni lokali nimajo ustreznega vhoda za invalide (pogostost stopnic). Opozarjajo, da se takšnih kršitev zakonodaje, ki določa zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi za invalide, ne sankcionira. Problematična je tudi informiranost zaposlenih glede poznavanja možnosti primernih prilagoditev za invalide. Uradne osebe, ki morajo uporabnika po svojih dolžnosti informirati o njihovih pravicah, so pomanjkljivo informirane o pravicah in pripomočkih invalidov. Gluhi in naglušni si želijo, da bi država z ustreznimi ukrepi spodbujala usposabljanja za tolmača slednjih namreč primanjkuje. Udeleženci predlagajo, da bi se pri izvajanju zakonodaje upoštevalo načelo usklajenosti postopkov, v projekte bi se moralo vključevati uporabnike in izvajati bi se morale sankcije in nadzor nad izvajanjem zakona. Invalidi in njihovi predstavniki predlagajo, da se projektanti, investitorji in izvajalci pred pričetkom gradenj posvetujejo z invalidi. Inšpekcija bi morala poostriti nadzor nad izvajanjem zakonov in predpisov, ki se nanašajo na gradnjo objektov. 4. PRIMERI SODB V ZVEZI Z DISKRIMINACIJO NA PODLAGI INVALIDNOSTI Agencija Evropske Unije za temeljne pravice (FRA) je leta 2010 pripravila Priročnik o evropski zakonodaji o nediskriminaciji 18. Za prikaz različnih modelov dostopa do sodnega varstva je v primerih diskriminacije v EU izbrala osem držav članic (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Finska, Francija, Italija, Velika Britanija), kar zagotavlja geografsko razpršenost. Cilj zakonodaje o nediskriminacije je vsem posameznikom omogočiti enak in pravičen dostop do priložnosti, ki so na voljo družbi. V tej zakonodaji je določeno, (1) da je treba posameznike, ki so v podobnem položaju, obravnavati podobno, in ne manj ugodno zgolj zaradi njihove posebne»zaščitene«lastnosti; (2) da je treba posameznike, ki so v različnih položajih, obravnavati različno do takšne mere, ki je nujna za zagotovitev, da lahko posamezne možnosti izkoristijo na isti podlagi kot drugi. Evropska zakonodaja o nediskriminaciji, ki jo sestavljajo direktive EU o nediskriminaciji, 14. člen Evropske konvencije človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Protokol št. 12 k tej konvenciji, prepoveduje diskriminacijo v različnih okoliščinah in iz različnih razlogov. Za ugotovitev, ali je učinek nekega pravila, merila ali prakse znatno bolj negativen kot učinek, ki ga doživljajo drugi posamezniki v podobnem položaju, mora sodišče poiskati primerljivo osebo. Zaščita pred diskriminacijo na podlagi direktiv EU o nediskriminaciji je zelo široka: (1) najširše sta zaščiteni rasa in narodnost, in sicer pri dostopu do zaposlitve, sistema socialnega varstva ter blaga in storitev; (2) diskriminacija na podlagi spola je prepovedana pri dostopu do zaposlitve, socialne varnosti (ki je bolj omejena kot širši sistem socialnega varstva) ter blaga in storitev; (3) spolna usmerjenost, invalidnost, vera ali prepričanje in 18 Agencija Evropske Unije za temeljne pravice. Svet Evrope. 2010. Priročnik o evropski zakonodaji o nediskriminaciji. 17

starost so zdaj zaščiteni le pri dostopu do zaposlitve. Za diskriminacijo se šteje, ko je posameznik zaradi zaščitene lastnosti v manj ugodnem položaju. Evropske direktive o nediskriminaciji prepovedujejo različno obravnavanje na temelju nekaterih natančno določenih razlogov za zaščito, ki se nanašajo na spol (direktiva o enakem dostopu moških in žensk do blaga in storitev, direktiva o enakosti med spoloma), spolno usmerjenost, invalidnost, starost, vero ali prepričanje (direktiva o enakosti pri zaposlovanju), raso ali narodnost (direktiva o rasni enakosti). V nasprotju s tem EKČP vključuje odprt seznam, ki sovpada s seznamom iz direktiv, vendar je obsežnejši. 14. člen prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, rase, barve kože, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, lastnine, rojstva ali kakšne druge okoliščine. Kategorija»druge okoliščine«evropskemu sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) omogoča, da (med drugim) upošteva razloge, ki jih direktive o nediskriminaciji izrecno ščitijo, in sicer invalidnost, starost in spolno usmerjenost. Invalidnost ni opredeljena niti v EKČP niti v direktivi o enakosti pri zaposlovanju. Zaradi narave vloge Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SES) so nacionalna sodišča tista, ki pogosto opredelijo, kaj vključuje invalidnost v okviru dejanskega stanja zadev, predloženih SES. Vendar je imelo SES nekajkrat priložnost, da v sodni praksi poda nekaj smernic o tem, kaj je invalidnost. Diskriminacija se izraža v različnih oblikah: kot neposredna diskriminacija, posredna diskriminacija, nadlegovanje in spodbujanje k diskriminaciji. Za neposredno diskriminacijo je značilno različno obravnavanje: treba je dokazati, da je bila domnevna žrtev manj ugodno obravnavana zaradi lastnosti, ki spadajo med razloge za zaščito. Manj ugodno obravnavanje se ugotovi s primerjavo med domnevno žrtvijo in drugo osebo v podobnem položaju, ki nima zaščitene lastnosti. Zaščitena lastnost morda ni očiten razlog, na katerem temelji različno obravnavanje. Zadostuje, da je očiten razlog neločljivo povezan z zaščiteno lastnostjo. SES in nacionalna sodišča so sprejela pojem diskriminacije prek povezave, pri kateri je posameznik manj ugodno obravnavan zaradi svoje povezave z drugim posameznikom, ki ima zaščiteno lastnost. Za posredno diskriminacijo so značilne posledice ali učinki razlikovanja: dokazati je treba, da je skupina zaradi neke odločitve v manj ugodnem položaju kot primerljiva skupina. Za dokazovanje posredne diskriminacije mora posameznik predložiti dokaze, da osebe s posamezno zaščiteno lastnostjo kot skupina v primerjavi z osebami brez te lastnosti doživljajo posledice ali učinke razlikovanja. Nadlegovanje, ki se v pravu EU sicer obravnava ločeno, je poseben izraz neposredne diskriminacije. Da bi vsem zagotovili enako uživanje pravic, morajo vlade, delodajalci in ponudniki storitev po potrebi sprejeti posebne ukrepe za prilagoditev svojih pravil in praks osebam z različnimi lastnostmi. Izraz»posebni ukrepi«lahko vključuje odpravljanje preteklega neugodnega položaja oseb z zaščiteno lastnostjo. Kadar je to sorazmerno, je lahko diskriminacija upravičena. Primer: v zadevi Chacón Navas je imelo SES priložnost proučiti splošno področje uporabe določb o diskriminaciji na podlagi invalidnosti, pri čemer je to priložnost izkoristilo in navedlo, da se bo izraz invalidnost usklajeno opredelil na ravni EU. Navedlo je, da je treba invalidnost za namene direktive o enakosti pri zaposlovanju obravnavati kot omejitev, ki izhaja predvsem iz fizičnega, mentalnega ali duševnega poslabšanja in ki ovira udeležbo zadevne osebe v poklicnem življenju, pri čemer mora biti verjetno, da bo dolgotrajna. Pri 18

uporabi te opredelitve je bilo za gospo Navas ugotovljeno, da ni bila invalid, ko je vložila tožbo pred španskimi sodišči, v kateri je zatrjevala diskriminacijo na podlagi invalidnosti, ker je bila odpuščena z delovnega mesta zaradi osemmesečne odsotnosti z dela zaradi bolezni. SES je pojasnilo, da je treba razlikovati med boleznijo in invalidnostjo, pri čemer za bolezen ni zagotovljena zaščita. Čeprav invalidnost ni izrecno uvrščena na seznam razlogov za zaščito iz EKČP, jo je ESČP vključilo v svojo opredelitev drugih razlogov iz 14. člena. Primer: v zadevi Glor proti Švici je ESČP ugotovilo, da je mogoče pritožnika, ki je bil sladkorni bolnik, obravnavati kot invalida ne glede na dejstvo, da je v nacionalni zakonodaji ta bolezen opredeljena kot manjša invalidnost. Pritožnik je moral plačati dajatev, ker ni odslužil vojaškega roka, ki so jo morali plačati vsi, ki so bili sposobni za vojaško službo. Za oprostitev plačila te dajatve je morala biti oseba 40-odstotni invalid (kar pomeni, da ne more uporabljati enega od udov) ali pa se sklicevati na ugovor vesti vojaški dolžnosti. Osebe, ki so podale ugovor vesti vojaški dolžnosti, so morale opravljati civilno služenje vojaškega roka. Ugotovljeno je bilo, da pritožnik zaradi svoje invalidnosti ne more služiti v vojski, vendar njegova invalidnost ni dosegla praga, v nacionalni zakonodaji določenega za oprostitev plačila dajatve. Predlagal je, da bi opravljal civilno služenje vojaškega roka, vendar je bil njegov predlog zavrnjen. ESČP je ugotovilo, da je država pritožnika obravnavala podobno kot osebe, ki so služenje vojaškega roka prekinile brez sprejemljive utemeljitve. To je pomenilo diskriminatorno obravnavanje, saj je bil pritožnik v drugačnem položaju (zavrnjen je bil za služenje vojaškega roka, vendar je bil pripravljen in sposoben opravljati civilno služenje), zato bi morala država določiti izjemo od sedanjih pravil. Kot pri drugih razlogih za zaščito iz EKČP ni neobičajno, da se zadeve obravnavajo na podlagi drugih materialnih pravic, in ne na podlagi kumulativnega pristopa povezovanja materialne pravice in 14. člena, ki diskriminacijo prepoveduje. Primer: v zadevi Price proti Združenemu kraljestvu je bila pritožnica obsojena na sedemdnevno zaporno kazen. Ker je njena mati med nosečnostjo uživala talidomid, je bila telesno prizadeta, in sicer ni imela udov ali pa so bili ti znatno krajši, prav tako pa je bilo oslabljeno delovanje njenih ledvic. Zato je za gibanje potrebovala invalidski voziček, potrebovala pa je tudi pomoč pri uporabi stranišča in čiščenju ter poseben prostor za spanje. Prvo noč v priporu je bila nameščena v celico, ki ni bila prilagojena telesno prizadetim osebam, zato ni mogla ustrezno spati, poleg tega pa je utrpela znatne bolečine in podhladitev. Ob premestitvi v zapor je bila nameščena na bolnišnični oddelek, kjer je bilo mogočih nekaj prilagoditev, vendar je vseeno imela podobne težave. Prav tako ni smela napolniti svojega električnega invalidskega vozička, ki je prenehal delovati. ESČP je ugotovilo, da se je s pritožnico ponižujoče ravnalo v nasprotju s členom 3. V tej zadevi ni šlo za diskriminacijo po členu 14 na podlagi ene od materialnih pravic iz EKČP. Primer: v zadevi Pretty proti Združenemu kraljestvu je pritožnica, ki je imela degenerativno bolezen, želela pridobiti vladno zagotovilo, da bo lahko v prihodnosti, ko se bo njeno stanje tako poslabšalo, da tega ne bi zmogla sama, s pomočjo druge osebe napravila samomor, ne da bi bila ta druga oseba kazensko preganjana. Na podlagi nacionalne zakonodaje je pomoč pri samomoru kaznivo dejanje kot tako in tudi umor ali uboj. Pritožnica je med drugim trdila, da je bila njena pravica do odločanja o lastnem telesu, ki je zaščitena na podlagi pravice do zasebnega življenja (v skladu s členom 8), diskriminacijsko kršena, saj država uporablja enotno prepoved pomoči pri samomoru, kar je nesorazmerno negativno vplivalo na osebe, ki postanejo fizično nezmožne in si zato ne morejo same vzeti življenja. ESČP je ugotovilo, da je 19