UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA. Oddelek za razredni pouk DIPLOMSKO DELO. Anja Žohar

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk DIPLOMSKO DELO Anja Žohar Maribor 2015

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk Diplomsko delo RELACIJE TELESNIH IZMER, SESTAVE TELESA IN ŽIVLJENJSKEGA SLOGA PRI ŠTUDENTIH MENTOR: red. prof. dr. Jurij Planinšec KANDIDATKA: Anja Žohar Maribor 2015

LEKTORICA: Petra Kontarček Rabuza, prof. geografije in slovenščine PREVAJALKA: Anja Kogler, prof. angleščine in sociologije

ZAHVALA Zahvaljujem se rednemu profesorju dr. Juriju Planinšcu za mentorstvo in strokovno pomoč ter svetovanje pri nastajanju diplomskega dela. Iskrena hvala tudi dr. Črtomirju Matejeku za strokovno vodenje in usmerjanje pri pisanju in oblikovanju diplomskega dela. Posebna zahvala gre mojim staršem in sestri za spodbude, potrpežljivost, razumevanje in vsestransko podporo v času študija. Hvala, ker ste verjeli vame. Iz srca hvala tudi Nejcu za potrpežljivost in pozitivne misli na poti do cilja. Soočanje z izzivi bi bilo brez tebe veliko težje.

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisana Anja Žohar, rojena 10. 06. 1988, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Relacije telesnih izmer, sestave telesa in življenjskega sloga pri študentih, pri mentorju red. prof. dr. Juriju Planinšcu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Maribor 2015

POVZETEK Namen raziskave je bil ugotoviti, ali obstaja povezanost življenjskega sloga študentk z njihovimi telesnimi izmerami ter sestavo telesa. V raziskavi je sodelovalo 161 študentk Pedagoške fakultete v Mariboru, smer razredni pouk, starih 19 in 20 let. Podatke o življenjskem slogu posameznih študentk smo pridobili z anketnima vprašalnikoma»ovrednotenje življenjskega sloga«in»gibalna dejavnost mladih«. Telesne izmere so bile izmerjene z uporabo standardiziranega antropometričnega instrumentarija. Pri sestavi telesa smo se osredotočili na merjenje telesnega maščevja, mišičevja, brezmaščobne telesne teže in deleža vode v telesu, kjer smo za merjenje uporabili analizator sestave telesa Maltron BF-907. Za ugotavljanje razlik v telesnih izmerah in sestavi telesa med skupinama z zdravim in nezdravim življenjskim slogom je bil uporabljen T-test. Statistično značilnost smo ugotavljali na ravni tveganja p 0,05. Rezultati raziskave kažejo, da večina študentk živi nezdrav življenjski slog in niso pokazali statistično značilnih razlik v telesnih izmerah kot tudi ne v sestavi telesa med študentkami z zdravim življenjskim slogom in nezdravim življenjskim slogom. V zgodnje odraslem obdobju, ko je telesni razvoj že zaključen, med izbranim življenjskim slogom in telesnimi izmerami ter sestavo telesa ni zaznati nobenih povezav, vsekakor pa ima predvsem nezdrav življenjski slog, ki ga živimo, negativne posledice na telo in zdravje posameznika v obdobju odraslosti in starosti. KLJUČNE BESEDE: morfologija, življenjski stil, prehrana, športna dejavnost, kajenje, alkohol, zgodnje odraslo obdobje

ABSTRACT The main purpose of this research was to establish whether there is a link between the lifestyle of female students and their body measurements and body structure. The study involved 161 students of the Faculty of Education in Maribor, from the department of Elementary Education, aged 19 and 20. Information about their lifestyle was gained by two different questionnaires»evaluation of lifestyle«and»motoric activities of the youth«. Body measurements were determined based on the use of standardized anthropometric instrumentation. Body structure was determined regarding measurements of body fat, muscle, non-fat body weight and the proportion of water in body, for the measurement of which we used analyser of body composition Maltron BF-907. To establish the difference in body measurements and body structure between a healthy and an unhealthy lifestyle we used a T-test. Statistic characteristic was based on risk level p 0,05. Results of the research show that most students run an unhealthy life style. Results of the research did not point out any statistic characteristic difference neither in body measurement nor in body structure among students with those who run a healthy lifestyle and those with an unhealthy lifestyle. In the early adulthood, when the physical development has already completed, there is no relation between the chosen lifestyle and the body measurements and body structure, anyhow, long term unhealthy lifestyle has negative effects on the body and the health of an individual in their later life. KEYWORDS: morphology, lifestyle, nourishment, sports activity, smoking, alcohol, early adulthood

KAZALO 1 UVOD... 1 2 TEORETIČNI DEL... 3 2.1 ŽIVLJENJSKI SLOG... 3 2.1.1 Značilnosti zdravega življenjskega sloga... 4 2.1.2 Značilnosti nezdravega življenjskega sloga... 5 2.1.3 Prehrana... 6 2.1.4 Športna dejavnost... 8 2.1.5 Alkohol... 10 2.1.6 Kajenje... 12 2.1.7 Značilnosti življenjskega sloga v obdobju zgodnje odraslosti 13 2.2 TELESNE IZMERE... 15 2.2.1 Longitudinalna dimenzionalnost skeleta... 16 2.2.2 Volumioznost telesa... 16 2.2.3 Podkožno maščevje... 16 2.2.4 Transverzalna dimenzionalnost skeleta... 18 2.2.5 Merjenje telesnih mer... 18 2.3 SESTAVA TELESA... 20 2.3.1 Modeli za določanje sestave telesa... 21 2.3.2 Metode za določanje sestave telesa... 23 2.3.3 Bioelektrična impendančna analiza... 24 2.4 ZNAČILNOSTI TELESNEGA RAZVOJA V ZGODNJEM ODRASLEM OBDOBJU... 27 2.5 DOSEDANJE RAZISKAVE O POVEZANOSTI... 29 2.5.1 Raziskave o povezanosti športne dejavnosti in antropometrijskih razsežnosti... 29 2.5.2 Raziskave o povezanosti prehrane oziroma prehranskih navad in antropometričnih razsežnosti... 31 2.5.3 Raziskave o povezanosti uživanja alkohola in kajenja ter antropometričnih razsežnosti... 33 3 EMPIRIČNI DEL... 35 3.1 NAMEN... 35 3.2 RAZČLENITEV IN PODROBNA OPREDELITEV... 35 3.2.1 Raziskovalna vprašanja... 35 3.2.2 Raziskovalne hipoteze... 35

3.2.3 Spremenljivke... 37 3.3 METODOLOGIJA... 38 3.3.1 Raziskovalne metode... 38 3.3.2 Raziskovalni vzorec... 38 3.3.3 Postopki zbiranja podatkov... 38 3.3.4 Organizacija zbiranja podatkov... 39 3.3.5 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov... 39 3.3.6 Postopki obdelave podatkov... 41 3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA... 42 3.4.1 Opredelitev življenjskega sloga... 42 3.4.2 Relacije med življenjskim slogom in spremenljivkami telesnih izmer in sestave telesa... 48 3.5 SKLEP... 57 3.5.1 Pomen za prakso... 60 4 LITERATURA... 63

KAZALO PRIKAZOV Prikaz 1: Kadilske navade študentk... 42 Prikaz 2: Pivske navade študentk... 43 Prikaz 3: Prehranske navade študentk... 45 Prikaz 4: Športna dejavnost študentk... 46 Prikaz 5: Življenjski slog študentk... 47

KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke telesne višine (ATV [cm]) za skupino z zdravim življenjskim slogom (ZŽS) in skupino z nezdravim življenjskim slogom (NZŽS) ter vrednosti T-testa.... 48 Preglednica 2: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke telesne teže (ATT [kg]) za skupino z zdravim življenjskim slogom (ZŽS) in skupino z nezdravim življenjskim slogom (NZŽS) ter vrednosti T-testa... 49 Preglednica 3: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke indeksa telesna mase (ITM [kg/m 2 ]) za skupino z zdravim življenjskim slogom (ZŽS) in skupino z nezdravim življenjskim slogom (NZŽS) ter vrednosti T-testa... 51 Preglednica 4: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke deleža brezmaščobne telesne mase (FFM [kg]) za skupino z zdravim življenjskim slogom (ZŽS) in skupino z nezdravim življenjskim slogom (NZŽS) ter vrednosti T-testa... 52 Preglednica 5: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke deleža vode v telesu (TBW [kg]) za skupino z zdravim življenjskim slogom (ZŽS) in skupino z nezdravim življenjskim slogom (NZŽS) ter vrednosti T-testa... 53 Preglednica 6: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke deleža maščevja (FM [kg]) za skupino z zdravim življenjskim slogom (ZŽS) in skupino z nezdravim življenjskim slogom (NZŽS) ter vrednosti T-testa... 54 Preglednica 7: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke deleža mišičevja (MCM [kg]) za skupino z zdravim življenjskim slogom (ZŽS) in skupino z nezdravim življenjskim slogom (NZŽS) ter vrednosti T-testa... 55 Preglednica 8: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke kožne gube nadlahti (ATKGN [mm]) za skupino z zdravim življenjskim slogom (ZŽS) in skupino z nezdravim življenjskim slogom (NZŽS) ter vrednosti T-testa... 55

1 UVOD S trajanjem izobraževanja, ki se v tehnološko razvitih družbah povečuje, se podaljšuje obdobje mladostništva (Zupančič, Kavčič in Fekonja, 2009). Mladostništvo je čas velikih sprememb v razvoju posameznika čas osebnostnega zorenja, gradnje lastne identitete, dejavnega vključevanja v socialno okolje ter utrjevanja navad in vrednot, ki usmerjajo posameznikovo vedenje še kasneje v življenju (Tomori, 2005). Študenta lahko opredelimo kot mladostnika v starosti od 18. do 26. leta starosti. V tem obdobju psihično in fizično dozoreva v samostojno osebnost in je ob intenzivnem študijskem delu ter socialni odvisnosti izpostavljen intenzivnim vplivom hitrega razvoja družbe in tehnike. Posameznik mora v mladostniškem obdobju začeti sam odgovarjati zase in za svoje zdravje. Tako se večina študentov z odselitvijo od doma ter bivanjem v mestu študija, sooča z veliko stopnjo samostojnosti in s tem povezano odgovornostjo (Kuhelj-Skalicky, 1994). V tem obdobju se večina mladih sreča s problemi telesnega, duševnega in družbenega dozorevanja, ki jih lahko vodijo v za zdravje tvegana vedenja in zdravstvene težave (Brcar, 2005). Eden ključnih faktorjev posameznika, ki določa njegovo zdravje, je življenjski slog, ki se nanaša na način življenja, ki ga lahko tudi najbolj nadzira. Sem sodijo posameznikove navade in razvade, gibalna aktivnost in prehranske navade (Hoyer, 2005). V zadnjih desetletjih se je močno spremenil življenjski slog ljudi po vsem svetu. Tehnološke, socialne, urbane in druge okoliščine sodobnega sveta postajajo»strup«za gibalno aktivnost mladih le-ti vse več časa preživijo pred računalnikom, poleg tega so številni preobremenjeni s šolskim delom (Škof, 2010). Množičen pojav medijev in informacijske tehnologije, ki omogočajo enostavno in takojšnjo zadovoljitev človekovih potreb, večino mladih vodi v sedeči način življenja. Posledice se kažejo v vedno manjši gibalni aktivnosti mladih, prav tako se mladi vse manj odločajo za športne dejavnosti. Zaznati je mogoče tudi vse pogostejše neredno 1

in prekomerno prehranjevanje ter izpuščanje zajtrka, na jedilnikih pa premalokrat najdemo sadje in zelenjavo ter vse prevečkrat meso, sladkarije in sladkane pijače. Med mladimi strmo narašča tudi kajenje, uživanje alkoholnih pijač in zloraba drog. Spremembe v načinu življenja mladih pomembno vplivajo na telesne izmere, ki se kažejo v povečanem kožnem maščevju in naraščanju prekomerne telesne teže oziroma debelosti (Jurak, 2006). Na podlagi tega lahko sklepamo, da je zaznati tudi spremembe v sestavi telesa, saj se s povečanjem telesne teže običajno poveča tudi delež telesnega maščevja. V diplomski nalogi želimo raziskati, kakšen življenjski slog živijo študentke danes in ali obstaja povezava med izbranim življenjskim slogom študentk ter njihovimi telesnimi izmerami in sestavo telesa. Vemo namreč, da gre za populacijo, ki je fiziološko že dozorela, vendar se zaradi velikih sprememb v času študija sooča z različnimi pritiski sodobnega življenja, ki se kažejo v življenjskih slogih posameznikov. 2

2 TEORETIČNI DEL 2.1 ŽIVLJENJSKI SLOG Življenjski slog je širok in splošen pojem, o katerem govorijo številni raziskovalci. Elliot (1993) ga opredeljuje kot značilen način življenja, ki ga določa skupina izrazitih vzorčnih vedenj ta se pri posamezniku pojavljajo konsistentno v nekem časovnem obdobju. Evropsko poročilo mladih življenjski slog opredeljuje kot pojem, ki zajema celosten pregled norm in vrednot ter vzorcev telesnega, socialnega in duševnega vedenja posameznika glede na njegovo starost, spol in kulturo (Brettschneider in Naul, 2004; povzeto po Škof in Stergar, 2010). Blaxter pravi, da s to besedno zvezo pogosto označujemo prostovoljne življenjske sloge, odločitve glede obnašanja in še posebej vzorce potrošnje, ki jih ljudje izberejo sami (Blaxter, 1990; povzeto po Starc in Kovač, 2007). Z vidika posameznika lahko življenjski slog razumemo kot množico praks, dejavnosti, kulturnih orientacij in želja, ki se izražajo v navadah oblačenja, hranjenja, delovanja in priljubljenih okoljih za srečevanje z drugimi (Ule, Rener, Mencin Čeplak in Tivadar, 2000). Nastajanje individualno pogojenih življenjskih slogov je pogojeno z geografskimi, kulturnimi in socio-ekonomskimi vplivi (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007). Življenjski slogi otrok in mladine so drugačni od življenjskih slogov odraslih predvsem zaradi tega, ker še niso dokončno izoblikovani, ampak se šele vzpostavljajo (Starc in Kovač, 2007). Oblikovanje življenjskega sloga poteka od ranega otroštva naprej pod vplivom izkušenj in življenjskih razmer. Nanj vplivajo številni pomembni dejavniki, kot so družina in razmere v njej, izobraževanje, zdravstveno varstvo, socialni in okoljski dejavniki, posameznikov značaj idr. (Gabrijelčič-Blenkuš, Pograjc, Gregorc, Adamič in Širca-Čampa, 2005). Pogosto so širši fizični, socialni, okoljski, ekonomski in kulturni dejavniki, ki vplivajo in pogojujejo izbire posameznikov, odločilnejši kot družinski 3

(Za zdravo življenje, 2007). Prostovoljnost in prosta izbira življenjskih slogov je zaradi njihove družbeno-kulturne vpetosti omejena, zato lahko trdimo, da smo v izbiri življenjskega sloga svobodni zgolj znotraj določenih okvirjev, ki jih vzpostavlja naše okolje (Starc in Kovač, 2007). V razvitih državah spremembe v življenjskih slogih negativno učinkujejo na zdravstveni položaj mladih in se kažejo v povečanem kožnem maščevju mladostnikov, večjem deležu mladih s prekomerno telesno težo in zmanjšanju njihovega gibalnega potenciala, zlasti vzdržljivosti in moči (Jurak, 2006). Splošno veljavnih pravil za zdrav in uspešen življenjski slog ni, obstajajo pa dejavniki, s katerimi lahko vplivamo (olajšamo ali otežimo) na način življenja (Kreiter in Roschatt, 2012). Elliot (1993) omenja dve vrsti življenjskega sloga, in sicer zdravju naklonjen oziroma zdrav (health-enhacing) in zdravju škodljiv oziroma nezdrav (health-compromising) življenjski slog. Značilnosti zdravega življenjskega sloga Za zdrav življenjski slog sta značilna zmerno in preudarno vdajanje užitkom ter zamenjava slabih navad z dobrimi. Človek postane tak, kakršen želi biti. Zato pa mora slabe navade, ki jih je kopičil skozi življenje, počasi in temeljito odpraviti. Nenazadnje ga v to prisilijo raznovrstne težave ali bolezen. Na poti k zdravju je pomembno, da se človek znebi napačnih nazorov in pogledov na svoje telo, zdravje, staranje in bolezen ter jih zamenja s pravilnimi (Amalietti, 2007). Zanimanje za z zdravjem povezan življenjski slog se je izrazito povečalo v drugi polovici 20. stoletja zaradi ugotovljenih povezav med pojavom kronično nenalezljivih bolezni in elementi zdravju nenaklonjenega življenjskega sloga (Za zdravo življenje, 2007). Zdravje je vedno bolj zaželena vrednota, saj imajo neugodni učinki stresnega in sedečega načina življenja neugoden vpliv na človekovo zdravje ter dobro počutje. K zdravju v veliki meri prispevajo zdrave navade, ki se v večji meri 4

oblikujejo v otroštvu in mladosti. Sem uvrščamo športno dejavnost, ki neposredno (s športno dejavnostjo posameznika) in posredno (negativne povezave posameznih nezdravih navad in športnega sloga življenja) prispeva k boljšemu počutju (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007). K zdravemu življenjskemu slogu uvrščamo tudi uravnoteženo prehrano ter duševno in telesno sprostitev. Njihov namen je vzpostavitev harmonične usklajenosti telesa, duha in uma (Kreiter in Roschatt, 2012). Brcarjeva (2005) meni, da je pomemben kazalec družbene, pravne, zdravstvene in ekonomske urejenosti, kulturne zrelosti, humanosti in pravičnosti posamezne države prav telesno, duševno in družbeno zdravje mladostnikov. Zdrav življenjski slog omogoča ohranjanje in krepitev zdravja ter kakovost življenja vsakega posameznika na eni strani ter zmanjšuje družbene stroške preprečevanja in zdravljenja kroničnih in nalezljivih bolezni na drugi (Videmšek, Karpljuk, Meško in Štihec, 2009). Urejeno življenje pomeni zdrav način življenja, vzpostavljanje in negovanje družbenih stikov, premišljeno in kakovostno oblikovanje prostega časa, izogibanje telesnim ter duševnim preobremenitvam in konstruktivno obvladovanje konfliktov (Keiter in Roschatt, 2012). Značilnosti nezdravega življenjskega sloga Vzrok za številna nenalezljiva kronična obolenja je pogosto nezdrav življenjski slog. Med ključne dejavnike nezdravega življenjskega sloga uvrščamo nezdrav način prehranjevanja, športno nedejavnost, prekomerno pitje alkohola, kajenje, uživanje prepovedanih drog in stresen način življenja (Brcar, 2005). S pojavom množične informacijske tehnologije in načinom življenja, kot so hitra prehrana, uporaba lastnih prevoznih sredstev in narave dela, se je v zadnjem desetletju spremenil življenjski slog ljudi po vsem svetu. Nezdrave prehranjevalne navade so v današnjem času zaznavne kot»površen«način prehranjevanja. Na 5

eni strani so pogojene s cenovno dostopno ponudbo hitre prehrane in opojnih pijač ter s pomanjkanjem časa ob hitrem tempu življenja. Skoraj vsakdanji pojav je, da številni odhajajo od doma brez zajtrka ali z zelo skromnim zajtrkom. Na drugi strani pa so pogojene s strani medijev, ki narekujejo lepoto in lepotne ideale. Posledica temu je številno izpuščanje obrokov, različne diete in enostranska prehrana (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007). Mediji in informacijska tehnologija so povzročili spremembe tudi v načinu preživljanja prostega časa, saj omogočajo preprosto in hitro zadovoljevanje človekovih potreb. Vse manj je športne in gibalne aktivnosti, kar se odraža v spremembah telesnih značilnostih, kot so povečanje telesne teže in podkožnega maščevja ter v slabše razvitih gibalnih sposobnostih (Bizjak, 2009). Mladi vse več časa preživljajo pasivno za televizijskimi in računalniškimi zasloni ter se zapirajo v kokon, kar jim onemogoča oblikovanje različnih socialnih kompetenc. Preživljanje prostega časa ob vikendih običajno vključujejo rizične oblike vedenja, kamor uvrščamo kajenje, pitje alkoholnih pijač in uživanje drog (Kovač in Jurak, 2009). Med navade mladih se uvršča tudi potrošništvo, ki se vedno bolj umešča v središče življenja in daje vtis, da ima ključno vlogo pri ustvarjanju in razvijanju posameznikove identitete (Gaber, 2009). Nezdrave razvade imajo poleg dolgoročnih posledic (diabetes tipa II, bolezni srca in ožilja, osteoporoza idr.) tudi kratkoročne učinke na organizem, ki se kažejo v slabem počutju, slabši delovni storilnosti, želodčnih težavah in bolečinah v različnih delih telesa (Kovač in Jurak, 2009). Prehrana Prehranjevanje je najbolj običajno in vsakdanje dejanje, saj vsako živo bitje (tudi človek) občuti lakoto in željo po hrani (Merljak in Koman, 2009). Vsak narod si je v stoletjih in tisočletjih ustvaril svojo ljudsko prehrano, sledeč izkušnjam pri izbiri domačih, dosegljivih živil. V razviti 6

družbi je človek vezan na trg (odvisen je od tega, kaj in koliko lahko na trgu kupi), kar pa na različne načine ureja družba. In prav zaradi tega postaja prehrana prebivalstva vedno bolj odvisna od družbe (Čajavec, 2001). Prehrana velja za pomemben dejavnik zdravja posameznika, predvsem v kombinaciji z gibalno aktivnostjo. Primerna prehrana s svojimi sestavinami zagotavlja zadovoljivo oskrbo organizma s hranljivimi snovmi in potrebno energijo ter ustrezno količino varovalnih snovi. Prehrana prebivalstva je ogledalo vsakdanjega življenja posameznika in družine (Cooper, 2006). V zadnjih desetletjih se je močno spremenila, kar je posledica dosegljivosti in možnosti, znanja in dietetike, radovednosti in pripravljenosti spremembe navad na vpliv okolja (Čajavec, 2001). Prehrana označuje socialni oziroma družbeni položaj ter stopnjo gospodarskega razvoja in znanja. Pri izbiri, pripravi in uživanju hrane ter samemu načinu prehranjevanja se prepleta mnogo pomembnih dejavnikov, ki posredno ali neposredno vplivajo na organizem posameznika. Številne raziskave potrjujejo negativen vpliv slabih prehranskih navad na posameznikov organizem. Žal so te pogosteje zastopane kot pa dobre. Pravilna prehrana je odvisna predvsem od posameznikovega znanja o zdravi prehrani, torej od vsebine programov vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh izobraževanja (Cooper, 2006). Bolezni nedohranjenosti so bolezni revščine in neznanja, energijska prehranjenost ali debelost pa je posledica življenja v civilizirani družbi. Trdimo lahko, da sta zdrav način življenja in pravilen režim prehrane osnova za zdravje. Kvalitativno in kvantitativno mora ustrezati spolu, starosti, konstituciji, potrebam in navadam. S pravilno načrtovano dnevno prehrano ne preprečujemo samo bolezni, ampak tudi ohranjamo in krepimo naše zdravje. Posledično vplivamo tudi na večjo delovno storilnost, moč in vzdržljivost. Prehrana ne zadovoljuje samo človekovih bioloških potreb, temveč je tudi vsakdanji del človekovega življenja oziroma njegove kulture (Čajavec, 2001). Nezdrave prehranjevalne navade, predvsem pa neprimerna izbira živil in neredna prehrana, lahko povzročijo slabše počutje in slabšo delovno storilnost ter vplivajo na 7

zmanjšan odpor organizma. Tako je redno uživanje glavnih dnevnih obrokov temeljnega pomena zdrave prehrane. Priporoča se uživanje štirih do petih obrokov dnevno, saj pogostejši in manjši obroki hrane znižajo vsebnost maščob v krvi ter zmanjšujejo tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Ugodno vplivajo tudi na raven glukoze v krvi in s tem na boljšo delovno storilnost (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005). Zaradi trenutno dobrega zdravstvenega stanja mladi pogosto podcenjujejo pomen uravnotežene prehrane in aktivnega načina življenja. Nezdravo prehranjevanje je ena od ključnih značilnostih nezdravega življenjskega sloga, njegove posledice pa vodijo v številna obolenja moderne dobe, ki se pogosto pokažejo šele v odraslem obdobju. Med najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na razvoj nezdravih prehranskih navad in težav s telesno težo, uvrščamo: - sprememba prehranjevalnih navad zaradi socialnih in kulturnih sprememb, - zgled v družinah, - vpliv vrstnikov, - nedostopnost zdrave, kvalitetne hrane in pijače ter - trženje nezdrave hrane otrokom in mladim (Modic, Breglez in Beočanin, 2011). Športna dejavnost Šport je družbeni pojav, neposredno odvisen od stopnje razvitosti družbene zavesti, potencialnih vrednot športne aktivnosti in realnih družbenih odnosov do teh vrednot. Ni vrednota sama po sebi, vendar športne dejavnosti predstavljajo sredstva za doseganje splošnih in specifičnih družbenih ciljev (Tušak in Tušak, 2001). Športna dejavnost je načrtovana, strukturirana in namenjena predvsem izboljšanju enega ali več delov telesne kondicije. Danes se delež nenačrtovanega in spontanega gibanja zmanjšuje zaradi sodobnega sveta in tehnološkega 8

napredka, zato se moramo za ohranjanje zdravja in kondicije zatekati k načrtovanemu gibanju, torej k športni dejavnosti (Starc in Sila, 2007). Zanjo je značilna gibalna aktivnost, ki nam pomaga razvijati sposobnosti, ki so pri vsakdanjem delu precej zanemarjene in nas uči praktičnih in teoretičnih športnih znanj. Utrjuje nam zdravje in pomaga ohranjati stik z naravo. Pomeni zabavo in goji družabnost ter tekmovanje s samim seboj in z drugimi. Osvežuje in obnavlja nam delovno energijo ter nas nenazadnje tudi sprošča in krepi (Bizjan in Brenčič, 2005). Namenska športna dejavnost je torej strukturirana dejavnost, ki služi krepitvi oziroma izboljšanju posameznikove gibalne učinkovitosti, njegovega zdravja ter splošnega počutja in pripravljenosti (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič, 2010). Kot skupni imenovalec večine pojmovanj lahko navedemo, da je šport oziroma športna dejavnost prostovoljna, da se odvija po vnaprej določenih pravilih in da se ljudje vanjo vključujejo zaradi lastnega zadovoljstva, zabave in veselja ter možnosti, da izboljšajo ali ohranjajo svoje telesne zmogljivosti (Škof in Stergar, 2010). Športna dejavnost ima pozitivne učinke tudi na čustveno stanje, posameznikovo spoštovanje, samopodobo in doživljanje samega sebe. Velja za uspešen način premagovanja stresa, med drugim odpravi slabo voljo in depresijo, saj sproža izločanje večje količine hormonov sreče, kar pripelje do sproščanja napetosti (Videmšek idr., 2009). Je tudi pomemben pokazatelj dveh nasprotujočih si življenjskih slogov, ki jih določajo zdrave navade in nezdrave razvade. Športni življenjski slog namreč poleg rednega športnega udejstvovanja označuje med drugim tudi redno prehranjevanje in redko uživanje opojnih snovi. Šport v ključnem obdobju razvoja v mladosti je zelo pomemben dejavnik zdravega življenja. Ustvarja pozitivne spodbude za preživljanje prostega časa, v postmoderni družbi pa ostaja način življenja (Jurak idr., 2007). Bizjan in Brenčič (2005) navajata, da je učinkovitost športne dejavnosti, ki jih uvrščamo v obdobje zgodnje odraslosti, odvisna od številnih faktorjev, ki jih predstavljajo: 9

- antropometrijske dimenzije (morfologija oblika našega telesa, količina podkožne maščobe, velikost in širina posameznih delov telesa); - funkcionalne sposobnosti (aerobne in anaerobne sposobnosti telesa); - motorične sposobnosti (gibljivost, koordinacija, ravnotežje, precioznost, moč, hitrost); - motorične lastnosti (gibalna in teoretična znanja); - intelektualne lastnosti (predvsem faktor lastne inteligence); - vedenjske lastnosti (obnašanje); - sociološke spremenljivke (motivacija, prilagodljivost, vrednote); - zdravstveni status (bolezni, poškodbe); - pogoji za športno vadbo in - ekonomski pogoji (finance). Bizjan in Brenčič še navajata, da so omenjeni faktorji večinoma prirojeni, druge pa lahko v veliki meri tudi razvijamo, zato je pomembno, da ne obupamo, če smo v kateri dejavnosti manj uspešni. Alkohol Beseda alkohol je arabskega izvora»al kohl«in pomeni duh, razpršen v vinu in drugih opojnih pijačah (Auer, 2002). Iznašel ga je arabski kemik Al Jabir ihn Haijan okoli leta 700 pred našim štetjem v prepričanju, da je našel napoj večne mladosti, ki pa je na žalost prinesel le trpljenje, bolezen in bedo. Danes ima alkohol za večino držav status najbolj razširjene droge (Hovnik Keršmanc, Čebašek-Travnik in Stergar, 2005). V Sloveniji sodi med dovoljene droge, med katerimi je tudi tobak in posledično povzroči bistveno več problemov z zdravjem kot ostale snovi, ki jih razumemo kot prepovedane droge (Zaletel Kragelj, Eržen in Premik, 2007). Prekomerno uživanje alkohola je povezano s prepričanji 10

in normami, ki se prenašajo iz roda v rod, te pa se pod vplivom različnih dejavnikov, kot so mediji, splošno družbeno ozračje, ponudba alkohola, osebne izkušnje in priporočila drugih ljudi, časovno spreminjajo. Vsako okolje ima svojo pivsko kulturo (Hovnik Keršmanc idr., 2005). Slovenija se uvršča v skupino tako imenovanih mokrih kultur (angl.»wet cultures«), za katere je značilna visoka izpostavljenost alkoholu (Auer, 2002). Posebej ogrožene skupine v takšnih kulturah so mladi ljudje, ki še nimajo razvitih mehanizmov za nadzorovanje pitja, še posebej, če jim je alkohol hitro dosegljiv v neomejenih količinah (Zaletel Kragelj idr., 2007). Ena od lastnosti alkohola je, da deluje omamljajoče na živčni sistem. Že v preteklosti so, kot tudi danes, ljudje z uživanjem alkohola začasno omamljali svoje telesne ali duševne stiske. To vodi v zasvojenost z alkoholom in posledično uničuje organizem, kar pomeni, da uničevalno deluje na žive celice (Ramovš in Ramovš, 2007). Večina mladih začne s pitjem alkohola, ker od njega pričakuje pozitivne učinke, kot so sproščenost, večja samozavest, sklepanje novih poznanstev in pozaba težav (Čebašek Travnik, Hovnik-Keršmanc in Stergar, 1999). Rezultati nekaterih raziskav kažejo, da mladi z uživanjem alkohola pozabijo duševne stiske, komplekse, zavrtost idr. Tvegano in škodljivo uživanje alkohola velja za enega glavnih dejavnikov tveganja za kronične bolezni, poškodbe ali nasilje tako za pivca kot druge ljudi (Modic, Berglez, Beočanin, 2011). Kljub temu, da se mladi zavedajo negativnih posledic za zdravje, slabosti in nekontroliranega vedenja, jih to ne odvrne od pitja (Čebašek Travnik idr., 1999). Številni mladostniki dojemajo uživanje alkohola kot znak samostojnosti, avtonomnosti in popolnega odločanja o sebi. Tako s prehodom v študijska leta, ko nastopijo naslednjo stopnjo na poti k popolni odraslosti, za mnoge študente postane uživanje alkohola nov način zabave ali zgolj nadaljujejo s pitjem iz srednje šole. Razlog za pričetek uživanja alkohola je lahko tudi v osebnostnem razvoju posameznika. Tukaj lahko izpostavimo predvsem zmeraj bolj prisoten problem socialne anksioznosti, doživljanja tesnobe v situacijah, ko je posameznik na očeh drugih oziroma je na določen način izpostavljen 11

znotraj skupine. Alkohol posamezniku tako pomaga do sprostitve oziroma mu omogoči premostitev strahu in tesnobe (Zaletel Kragelj idr., 2007). Na posameznikov odnos do alkohola močno vpliva tudi družina. S svojo pretirano naklonjenostjo oziroma odklonilnostjo, ki lahko pri mladih vzpodbudi privlačen element prepovedanega. Na povečanje porabe alkoholnih pijač ima močan vpliv prav tako promocija, torej oglasi, kljub temu, da le ti vsebujejo opozorila o škodljivih učinkih. Odločitev v prid ali proti uživanju alkohola je odvisna le od vsakega posameznika. Dejavniki, ki vplivajo na nastanek odvisnosti od alkohola, so različni in delujejo na različnih ravneh (Zategel Kragelj idr., 2007). Kajenje Kajenje izhaja iz kulture domorodcev Severne Amerike, ki so prvi gojili tobak. Cigareta pa ni izdelana zgolj iz tobaka, ampak so temu primešani še različni dodatki (nikotin, ogljikov monoksid, katran), ki vplivajo na sestavo dima in ohranjajo prepoznaven okus (Rotar Pavlič, 2007). Znanstveni dokazi potrjujejo, da je nikotin v tobaku droga, ki povzroča zasvojenost. Ta je že sama po sebi bolezen, saj kajenje sodeluje pri nastanku in razvoju cele vrste bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, različne vrste raka, bolezni dihal, vpliv na nezmožnost zanositve in impotenco idr. Pri kajenju tobaka niso ogroženi samo kadilci, temveč tudi ljudje okoli njih. Imenujemo jih pasivni kadilci, saj so izpostavljeni vplivom cigaretnega dima in njihovim škodljivim sestavinam (Čakš, 2012). Večina ljudi poseže po cigaretah v dobi odraščanja. K temu največkrat botrujejo pritiski vrstnikov, radovednost in izražanje upora proti starejšim generacijam (Rotar Pavlič, 2007). Klepec (2005) pravi, da jih večina začne kaditi v mladosti, Čakš (2012) pa navaja, da so skoraj vsi današnji redni kadilci začeli kaditi pred svojim 20. letom. O tem, da se je zavest o škodljivih snoveh v tobaku utrdila in da se veliko kadilcev tega zaveda 12

ter opušča kajenje pričajo številne ugotovitve zadnjega časa. Zaskrbljujoče pa na drugi strani narašča število kadilcev med mladimi (Koderman, 2004; povzeto po Radjenović, 2009). Kajenje mladostnikov je tako vse večji problem tudi v razvitem svetu (Čakš, 2012). Za posledicami kajenja v Sloveniji letno umre nekaj manj kot 3000 ljudi. Od tega je več kot polovica umrlih starih med 35 in 69 let, kar je bistveno manj od pričakovane življenjske dobe. Tako je sprejemanje učinkovitih ukrepov in aktivnosti za preprečevanje kajenja še posebej pomembno med mladostniki in mladimi odraslimi (Modic, Berglez, Beočanin, 2011). Posledice, ki jih s seboj prinaša kajenje, so mladim kadilcem časovno tako odmaknjene, da jih ne pretresejo in odvrnejo od kajenja (Koderman, 2004; povzeto po Radjenović, 2009). Zato je potrebno pri mladostnikih več pozornosti nameniti kratkoročnim posledicam kajenja, takojšnjim dobičkom pri opuščanju kajenja ter spreminjanju napačnih prepričanj o kajenju (Dolinar, 2005; povzeto po Radjenović, 2009). Značilnosti življenjskega sloga v obdobju zgodnje odraslosti V sodobni družbi življenjske sloge mladih odločilno zaznamujejo različni družbeni procesi: - privatizacija javnega življenja, - individualizacija in - globalizacija (Livingstone, d'haenens in Hasebrink, 2001; povzeto po Starc in Kovač, 2007). Privatizacija javnega življenja omejuje in nadzoruje življenjski prostor mladih, medtem ko individualizacija življenjskega poteka povzroča, da mladi same sebe dojemajo kot projekt in k življenju pristopajo precej načrtno in sistematično. Proces globalizacije je močno povezan s potrošništvom in z medijskim prostorom, saj mladi postajajo vse večji 13

potrošniki in velikokrat obvladujejo medijski prostor (Kovač in Starc, 2007). Ob vsem tem se srečujejo z različnimi pritiski sodobnega življenja, kot so tveganja biti izločen, nezaposljiv ali nezanimiv, izobraževalnimi pritiski, spremembami vrednot idr. Med mladimi je možno zaznati spremenjene vedenjske vzorce, na katere v veliki meri vplivajo sodobni mediji, ki jih spremljajo na vsakem koraku. Mladi se tako vse bolj prepuščajo hitremu razvedrilu in veliko prostega časa preživijo pred televizijskimi in računalniškimi zasloni, mnogi med njimi pa osebne stike nadomeščajo s stiki v virtualnem svetu (Kovač idr. 2007). Specifični so tudi načini preživljanja prostega časa ob vikendih, ki običajno vključujejo rizične oblike vedenja, kot so kajenje, uživanje alkohola in drog (Kovač in Jurak, 2009). Ob upoštevanju vseh družbenih sprememb in dejavnikov lahko govorimo o prevladujočem življenjskem slogu mladih v 21. stoletju, ki ga zaznamujejo: - pasivna in uniformirana dejavnost, - naraščajoči sedeči način življenja, - neprimerno in prekomerno prehranjevanje, - pogosto uživanje opojnih snovi in -»prikrita«ponudba nezdravih navad (Jurak idr., 2007). 14

2.2 TELESNE IZMERE Vsak posameznik je glede na telesno zgradbo enkraten. Njegove telesno-funkcionalne značilnosti so se razvile kot posledica interakcije dednega zapisa v oplojeni jajčni celici in številnih okoljskih dejavnikov ter lastne aktivnosti (Bravničar, 1987). Telesni status opredeljujemo kot organiziran sestav telesnih razsežnosti. Telesne dimenzije so predvsem objektivna in enostavna mera telesne razvitosti in somatskih značilnosti, ki so neposredno povezane z gibalno učinkovitostjo in najverjetneje z ostalimi dimenzijami psihosomatskega statusa (Kondrić in Mišigoj- Duraković, 2002). Telesne razsežnosti so določen sistem osnovnih antropometrijskih latentnih dimenzij, ki so odgovorne za manifestne oblike človekovega ravnanja in obnašanja v telesnem prostoru (Kurelić, Momirović, Stojanović, Šturm, Radojević in Viskić-Štalec, 1975). Status telesnih razsežnosti se relativno enostavno določi na podlagi testov telesnih mer, s katerimi lahko definiramo različne morfološke tipe ljudi in ljudi med njimi (Momirović, Medved, Horvat in Pavišić-Medved, 1969). V mednarodnem biološkem programu (International Biological Program - IBP) je opisanih 39 antropoloških mer (Bravničar, 1987). Številni raziskovalci (Šturm in Strel, 1981; Caput-Jugonica in Ćurković, 2007; Matejek, 2007; Bala, Jakšić in Popović, 2009) uvrščajo telesne mere, s katerimi opredeljujemo telesne razsežnosti v štiri latentne dimenzije: longitudinalna dimenzionalnost skeleta, volumioznost, podkožno maščevje in transverzalna dimenzionalnost skeleta. Bala s sodelavci poudarja, da je takšna delitev latentnih dimenzij primerna za odrasle, saj se rast in razvoj kostnega sistema konča šele okoli 18. leta. Za otroke priporoča uporabo dvodimenzionalnega modela, kjer je prvi dejavnik definiran kot dimenzionalnost skeleta in združuje longitudinalno in transverzalno dimenzionalnost, drugi dejavnik pa združuje volumioznost telesa in podkožno maščevje (Bala, Jakšić in Popović, 2009). 15

Longitudinalna dimenzionalnost skeleta Longitudinalna dimenzionalnost skeleta je razsežnost telesa, ki jo opredeljujejo številne antropometrijske mere. Te se nanašajo na telesno višino, sedečo višino, dolžino roke in dolžino noge. Dolžino roke podrobneje razdelimo na dolžino nadlahti in dolžino podlahti, medtem ko dolžino noge razdelimo na dolžino stegna in dolžino goleni (Bala, 2000). Bala (2007) pravi, da je prav telesna višina eden izmed najboljših pokazateljev rasti in razvoja, saj gre za sestavljeno mero, ki v osnovi odraža rast posameznih kosti. Volumioznost telesa Volumioznost je opredeljena s telesnimi obsegi in maso telesa. Telesna teža je v tesni povezavi z vsemi spremenljivkami, iz česar lahko sklepamo, da je telesna teža kombinacija večine značilnosti (Kondrić in Mišigoj-Duraković, 2002). Na nastanek debelosti vplivajo dedni okoljski dejavniki. Vpletenih je več genov, ki uravnavajo vnos in porabo energije in s tem vplivajo na osnovne energetske potrebe, apetit, izbiro in prehranske navade, gibalno dejavnost in razporeditev maščevja po telesu (Videmšek, Starman, Karpljuk in Štihec, 2007). Podkožno maščevje Podkožno maščevje opredeljujemo z debelino kožne gube, ki jo merimo na različnih delih telesa. V raziskavah, ki preučujejo to razsežnost, se najpogosteje merijo kožna guba nadlahti, kožna guba hrbta in kožna guba trebuha. Med antropometrične mere, ki označujejo to latentno 16

dimenzijo, lahko poleg zgoraj naštetih uvrščamo še kožno gubo bicepsa, stegna in goleni, kožno gubo podlahti in prsi, srednje pazdušno kožno gubo in suprailikalno kožno gubo (Bravničar, 1987). Ker je vsak posameznik konstitucijsko enkraten, se tudi podkožno maščevje pri ljudeh različno kopiči. Razporeditev adipoznega tkiva na telesu človeka je odvisna od genetskih in hormonalnih dejavnikov ter dejavnikov okolja, kamor uvrščamo prehrano, stres in telesno aktivnost. Na podlagi porazdelitve maščobnega tkiva razlikujemo visceralno (intraabdominalno) in subcutano (podkožno) nalaganje maščobnega tkiva. Visceralna maščoba se kopiči in shranjuje globoko v trebušni votlini, okoli notranjih organov največ v okolici in notranjosti jeter. Tak tip debelosti imenujemo trebušna debelost ali zgornja porazdelitev maščevja in je definirana kot najnevarnejša oblika debelosti, s katero povezujemo številna obolenja. Podkožna debelost je v primerjavi z njo manj nevarna in prizadene pretežno spodnji del lokomotornega sistema. V tem primeru se večina maščobe nalaga na spodnjih ekstremitetah (Pokorn, 1996; povzeto po Fodor, 2007). Na podlagi teh dveh tipov kopičenja maščobnega tkiva razlikujemo dva tipa debelosti: - androgeni tip debelosti in - ginoidni tip debelosti (Pokorn, 1996; povzeto po Fodor, 2007). Pri androgenem tipu debelosti se maščevje nabira od popka navzgor, večinoma na trebuhu. Značilen je predvsem za moške in je povezan z večjim tveganjem za nastanek srčno-žilnih bolezni, cerebrovaskularnih in metabolnih obolenj. Ta tip debelosti, omenjajo ga tudi kot debelost tipa jabolka, je značilen pri 20 % žensk po petdesetem letu in ga je možno pripisati hormonalnim spremembam. Drug tip debelosti, značilen za ženske, je ginoidni tip. Omenjajo ga tudi kot hruškast tip, saj se maščevje nalaga predvsem na bokih, zadnjici in stegnih in tako tvori»hruškasto«obliko telesa (Pokorn, 1996; povzeto po Fodor, 2007). 17

Transverzalna dimenzionalnost skeleta Transverzalna dimenzionalnost skeleta je opredeljena s širino sklepov in njihovimi premeri. Določajo jo antropometrične mere, kamor uvrščamo širino medenice in ramen, premer kolenskega in skočnega sklepa ter premer zapestja (Šturm in Strel, 2002). Poznavanje te razsežnosti nam omogoča, da lahko bolje razumemo konstitucijo posameznika in njegovo zgradbo kosti. Večja telesna teža je lahko tako le posledica močnejših oziroma težjih kosti ter drugačne konstitucije posameznika (Bala, 2000). Merjenje telesnih mer Antropologija proučuje človeka kot del narave v danem okolju in času. Ena od metod antropologije je antropometrija, ki se ukvarja z merjenjem človeških razsežnosti ter obdelavo in proučevanjem pridobljenih mer. Za antropometrična merjenja obstajajo določena merila, saj le enotna osnovna metoda omogoča kasnejšo sintezo in primerjavo rezultatov, pridobljenih v različnih laboratorijih. Pravila antropološkim merjenj določa internacionalni biološki program (IBP), ki določa pogoje merjenja, instrumentarij, antropometrične točke, antropometrične mere in tehniko merjenja (Bravničar, 1987). Antropometrične meritve so omejene s točno določenimi antropometričnimi točkami. Le-te so natančno določene na točno določeni točki telesa (običajno na skeletu) in jih merjencu določamo v standardnem položaju merjenec stoji bos na ravni podlagi, peti sta skupaj, prsti rahlo razmaknjeni, koleni sta stegnjeni, roke so sproščeno ob telesu, glava je v položaju»frankfurtske horizontale«(bravničar, 1987). Meritve izvaja merilec s pomočjo merskih instrumentov, kar lahko 18

posledično pripelje do napak v merjenju na strani merilca in/ali merskih instrumentov. Da so napake meritev čim manjše, je pomembno: - da se meritve izvajajo vedno ob istem času najprimernejše je zjutraj ali dopoldanskem času (nekatere antropometrične mere (telesna masa in višina) tekom dneva variirajo); - da je prostor, v katerem izvajamo meritve, dovolj velik, osvetljen in primerno topel; - da je merjenec primerno oblečen (kratke hlače in majica, bosi); - da so instrumenti, s katerimi izvajamo meritve, umerjeni v metričnem sistemu in predpisani za antropometrično merjenje ter da vedno uporabljamo iste instrumente za merjenje določenih mer; - da merilec izmerjeni parameter odčita na mestu meritve na merjencu; - da parne segmente po dogovoru merimo na levi ali desni strani; - potrebne so tudi kontrole merjenja, kar pomeni, da merjenca merimo na istem mestu vsaj trikrat, zapišemo pa srednjo vrednost treh dobljenih mer (Bravničar, 1987; Mišigoj-Dukarović, 1995). Z razvojem antropometrije in glede na zahteve posameznih raziskav se konstruirajo vedno novi in natančni instrumenti. Pri antropometričnih merjenjih s področja športa se uporablja Harpenderjev in Holtainov merski instrumentarij. Sem uvrščamo: - medicinsko tehtnico (merjenje telesne teže (AT); - antropometer (merjenje telesne višine (AV) in različnih dolžin rok in nog); - merilni trak (merjenje različnih obsegov obseg trebuha, prsnega koša, stegna idr.); - kaliper (merjenje kožnih gub kožna guba nadlahti, hrbta, trebuha idr.); - šestilo in kljunasto merilo (oboje uporabljamo za merjenje različnih širin; s šestilom merimo širino ramen in medenice, 19

medtem ko s kljunastim merilom merimo širine rok in nog) (Bravničar, 1987; Mišigoj-Duraković, 1995). Antropometrija se uporablja na številnih področjih: v športu in športni medicini, pediatriji in šolski medicini za sledenje rasti otrok in mladine ter v znanstvenih raziskavah morfoloških značilnosti rasti in razvoja ter povezanosti telesnih mer z drugimi antropološkimi značilnosti (Mišigoj- Dukarović, 1995). 2.3 SESTAVA TELESA Sestava telesa se nanaša na relativno mastno (maščobno maso) in nemastno (nemaščobno ali pusto telesno maso: organi, kosti, mišice, živčevje) komponento. Manifestacija obeh komponent telesne mase je odvisna od genotipa in od dejavnikov, ki jih lahko strnemo v tri osnovne skupine: količina in kakovost prehrane, telesna aktivnost in bolezen, duševni mir in duševna napetost (Lasan, 1992). Sestava človekovega telesa se spreminja med rastjo in razvojem ter staranjem. Spreminjanje telesne sestave je pogojeno s spolom, starostjo in etnično pripadnostjo ter s telesno aktivnostjo in načinom prehranjevanja (Van Loan, 1996). Parametri sestave telesa se spreminjajo tudi zaradi številnih bolezenskih stanj, saj določene telesne sestave namreč povečujejo pogostost nekaterih obolenj in tako znižujejo življenjsko dobo (Zerbo- Šporin, 2002). Po mnenju nekaterih sestava telesa predstavlja le stopnjo debelosti. S tem se ne strinja Steward (2012) in meni, da telo sestavljajo kemične in fizične komponente, ki na sistematičen način tvorijo maso organizma. Prav tako je zmotno tudi enačenje izboljšanja sestave telesa z zmanjšanjem telesne teže. Zmanjšanje telesne mase ne pomeni hkrati zmanjšati delež telesne maščobe, saj se obenem zmanjša tudi delež maščobnega tkiva, kar pa nikakor ni dobro. Programi za izboljšanje 20

telesne sestave so osredotočeni predvsem na zmanjšanje deleža telesne maščobe in ohranjanje ali povečanje deleža mišičnega tkiva. Izjema so primeri zelo suhih ljudi, ko se z izboljšanjem sestave telesa poveča tudi telesna masa na račun povečanega deleža mišične mase (Cvetković, 2009). Modeli za določanje sestave telesa Številni modeli za določanje sestave telesa temeljijo ali vsaj vključujejo antropometrijske mere in so primerni za določitev sestave telesa vseh starostnih skupin. Ločimo štiri modele določanja sestave telesa: - dvokomponentni model, - trokomponentni model, - štirikomponentni model in - večkomponentni model (Ellis, 2000). Dvokomponentni model Sestavo telesa najpogosteje določamo po dvokomponentnem (2-C) modelu, s katerim telesno maso delimo na dva dela. Prvi del predstavlja maščobna telesna masa FM (Fat Mass), drugi del pa brezmaščobna telesna masa FFM (Fat Free Mass), v kateri so združena ostala tkiva (mišičje, okostje in notranji organi). Izračunane komponente lahko izrazimo v metričnih enotah ali v odstotkih telesne teže (Zerbo-Šporin, 2002). Direktne meritve telesne maščobe so težavne in ostajajo izziv za večino metod za določanje sestave telesa. V primerih, ko se lahko določi FFM, se posredno določi tudi FM kot razlika med telesno maso in FFM (Ellis, 2000). Ellis (2000) še navaja, da se 2-C model v raziskavah uporablja že več kot 50 let in da igra pomembno vlogo pri vrednotenju novejših tehnik, ki so osredotočene na določanje telesne maščobe. 21

Trokomponentni model Trokomponentni (3-C) model je bil izoblikovan z namenom, da bi odpravil omejitve, s katerimi se srečujemo pri dvokomponentnih modelih. V 3-C modelu je FFM razdeljena na dva dela. Prvi del predstavlja voda, ostale trdne snovi (večinoma beljakovine in minerali) pa predstavljajo drugi del. Pridobljeni rezultati 3-C modela so nekoliko boljši od rezultatov, ki jih dobimo z osnovnim 2-C modelom. Ellis (2000) še poudarja, da je s 3-C modelom možno pridobiti točne rezultate le pri zdravih ljudeh. Štirikomponentni model Pri štirikomponentnem (4-C) modelu gre prav tako za razširitev osnovnega 2-C modela. Pri 4-C modelu je potrebno poleg celotne telesne vode TBW (Total Body Water) izvesti še natančne meritve beljakovin in mineralov. To zahteva uporabo dodatnih metod nevtronsko aktivacijsko analizo za merjenje beljakovin in dvoenergetsko absorbtiometrijo z x-žarki za merjenje mineralov (Ellis, 2000). Večkomponentni model Vsaka novo razvita metoda za določanje sestave telesa nam omogoča merjenje dodatne telesne komponente. Vsaka dodatna meritev pa mora biti povsem neodvisna od predhodnih meritev. V pregledu literature zadnjih 50 let je možno opaziti evolucijski razvoj od osnovnih 2-C modelov do današnjih 4-C modelov za določanje sestave telesa (Ellis,2000). Večkomponentni modeli temeljijo na razlikovanju med tkivi znotraj brezmaščobne telesne komponente. Wang, Pierson in Heymsfield (1992) so z združitvijo vseh rezultatov iz preteklih raziskav razvili obsežen 5-nivojski model sestave telesa. Tako lahko večkomponentne analize izvajamo na petih ravneh: atomski, 22

molekulski, celični in tkivni ravni ter telesu kot celoti (Zerbo-Šporin, 2002). Atomski nivo predstavljajo atomi oziroma elementi, ki so temeljni gradniki človeškega telesa. V človeškem telesu najdemo vsega skupaj kar 50 elementov. Za sestavo telesa so pomembnejši kisik, ogljik, vodik, dušik, kalcij, fosfor, žveplo, kalij, natrij, klor in magnezij. Kisik, ogljik, vodik, dušik, kalcij in fosfor sestavljajo več kot 98 % celotne telesne mase, od tega 60 % celotne telesne mase sestavlja samo kisik (Wang idr., 1992). Na molekulskem nivoju je telo sestavljeno iz vode, maščobe, beljakovin in mineralov. Celični nivo za sestavo telesa obravnava celice, zunajcelične tekočine in zunajcelične trdne snovi. Ker so le-te sestavni del tkiv in organov, se sestava telesa določa tudi na tkivnem nivoju. Ta je razdeljen na štiri segmente kosti, maščobno tkivo, notranji organi in skeletno mišičje. Na podlagi ugotovitev, da imamo ljudje in ostali primati podobno sestavo telesa na atomskem, molekulskem, celičnem in tkivnem nivoju, so razvili še nivo celega telesa. Tukaj posamezne segmente opisujemo na podlagi pridobljenih antropometrijskih mer (Wang idr., 1992). Metode za določanje sestave telesa Metod za določanje sestave telesa je veliko, njihova uporaba je v veliki meri odvisna predvsem od tega, kateri komponentni model želimo pri preučevanju uporabiti. Za določanje sestave telesa posameznika je ključna uporaba najprimernejše in tudi dostopne metode, čeprav bi bila dejanska sestava telesa možna le z analizo človeškega trupla (Kravitz in Heyward,»b.l.«). Direktne (»in vitro«) metode temeljijo na raziskavah človeških trupel s sekcijo ali kemično analizo. Kemična analiza raziskovalcem omogoča meritve deleža maščob, beljakovin in mineralov, medtem ko anatomska analiza s sekcijo omogoča podatke o bruto teži različnih tkiv telesa. Osnovo za natančno določitev gostote 23

posameznih telesnih komponent je s svojo raziskavo postavila skupina belgijskih in kanadskih raziskovalcev (Clarys, Martin in Drinkwater, 1984; povzeto po Rolland, 2012). Secirali so trupla 25 starejših Belgijcev in jih antropometrično, radiološko ter densitometrično pregledali. Številne raziskave oziroma analize človeških trupel so veliko prispevale k razvoju indirektnih (»in vivo«) metod, ki se danes uporabljajo za določanje sestave telesa pri živem človeku (Rolland, 2012). Rolland (2012) je razdelila indirektne metode še na dve skupini: - laboratorijske metode izvajajo se lahko samo v laboratorijih in -»prenosne«metode izvajamo jih lahko na terenu. V skupino laboratorijskih metod uvrščamo podvodno tehtanje (denzitometrija), metodo izpodrivanja zraka (pletizmografija), dilucijske metode, medicinske metode slikanja (metoda računalniške tomografije, magnetno resonančno slikanje (MRI), nevtronska aktivacijska analiza (IVNA), celotni telesni kalij (TBK)), metodo dvoenergetske absorptiometrije z x-žarki (DXA) in tridimenzionalno fotonično skeniranje (Rolland, 2012). V skupino»prenosnih«metod uvrščamo antropometrične metode, metodo infrardeče spektroskopije (NIR), ultrazvok in bioelektrično impendančno analizo (BIA) (Mullholand in Rolland, 2012). Bioelektrična impendančna analiza Bioelektrična impendančna analiza ali kratko bioelektrična impendanca (v nadaljevanju BIA) je ena izmed mlajših metod za določanje sestave telesa. Zaradi sorazmerno nizke cenovne dostopnosti, preproste in hitre uporabe ter relativno točnih podatkov sodi med najbolj pogosto uporabljene metode za določanje sestave telesa (Pyšna idr.,»b.l.«). Trenutno je BIA edina»prenosljiva«metoda, s katero je mogoče 24

napovedati delež celotne telesne vode in posredno tudi delež brezmaščobne telesne mase (Mulholland in Rolland, 2012). Sposobnost človeškega telesa oziroma tkiv za prevajanje električnega toka je znana že več kot stoletje. Tkiva z veliko vsebnostjo vode in v njej raztopljenih elektrolitov so dobri prevodniki električnega toka, medtem ko imajo telesno maščevje in kosti slabe prevodniške lastnosti. BIA metoda je zasnovana na razliki v prevodnosti in dielektričnih lastnostih posameznih tkiv (Ellis, 2000). Impendanco, kot imenujemo upornost telesa izvornemu toku, merimo z enofrekvenčnim bioimpendančnim analizatorjem (Heyward, 2001). Meritve BIA se izvajajo s paroma elektrod, ki sta praviloma postavljena na desno stran telesa običajno en par na zapestju in drugi na gležnju. Skozi telo merjenca spustimo šibek električni tok, ki prehaja v telo skozi zunaj ležeči elektrodi. Elektrodi na notranji strani omogočata BIA analizatorju, da izmeri upad potujočega električnega toka oziroma upornost telesa izvornemu toku (Ellis, 2000). Večina modelov za merjenje impendance temelji na izmeničnem toku s stalno napetostjo 50 khz. Ta namreč velja za značilno frekvenco, pri kateri električni tok teče po zunaj- in znotrajceličnih tekočinah (Mulholland in Rolland, 2012). Po mnenju Ellisa (2000) gre v tem primeru za tako imenovano enofrekvenčno BIA metodo. Poleg te navaja še multifrekvenčno BIA metodo, kjer instrument spreminja frekvenco vstopnega električnega toka glede na posameznika, biolektrično impendančno spektroskopijo, kjer je telo razdeljeno na serije valjev in vsak valj predstavlja različen segment telesa in bioelektrično impendančno vektorsko analizo (BIVA), ki omogoča oceno merjenca iz direktne meritve impendančnega vektorja in ne temelji na enačbah in modelih. Pri merjenju z BIA metodo moramo paziti, da je oseba normalno hidrirana in predhodno ni zaužila hrane ali večje količine vode ter nima povišane telesne temperature. Športnim dejavnosti se mora izogibati vsaj 12 ur pred opravljanjem meritev in zadnja dva dni ne sme uživati 25

alkohola. Pomembno je tudi, da meritev pri ženskah ne izvajamo med menstrualnim ciklom, saj količina vode takrat variira (Heyward, 2001). Zaradi enostavnosti uporabe se BIA metode pogosto uporabljajo v študijah za ocenjevanje stopnje debelosti in za ocenjevanje stanj prehranjenosti. Primerne so za uporabo pri vseh ljudeh, ne glede na spol, starost in etnično pripadnost (Baumgartner, 1996). 26

2.4 ZNAČILNOSTI TELESNEGA RAZVOJA V ZGODNJEM ODRASLEM OBDOBJU Biološka rast je celovit proces in predstavlja pomemben del človekovega razvoja, ki se v zgodnjem odraslem obdobju ustali. To nikakor ne pomeni, da je rast z zrelostjo zaključena, saj je pomembna pri nadomeščanju in obnavljanju različnih telesnih tkiv. Skozi življenje je nenehno prisotna tudi rast las, nohtov in kože. Potrebno je vedeti, da posamezni deli človekovega telesa ne rastejo enako hitro in da se njihova rast se ne zaključi istočasno, saj je odvisna od dednih dejavnikov in dejavnikov okolja (Tomazo-Ravnik, 2009). Obdobje odraslosti zaznamuje predvsem zaključek rasti telesne višine. Pri ženskah se zaustavi okoli 18. leta, pri moških šele med 21. in 25. letom. Vzrok za to ni točno znan, vsekakor pa v veliki meri na to vplivajo spolni hormoni. Različni dejavniki (podhranjenost, kronične bolezni, nekatere oblike zdravljenja) lahko podaljšajo obdobje rasti do 26. leta. Tri mesece za vrhom v povečanju telesne višine svoj vrh doseže tudi telesna masa, ki naj bi se zadržala v okviru pričakovanih vrednosti. Največkrat temu ni tako, saj se zaradi nenehnega spreminjanja količine vode, maščevja ali mišičja telesna masa povečuje ali zmanjšuje. Poleg telesne višine in mase od rojstva do zrelosti z različno intenzivnostjo rastejo tudi različni deli telesa in organski sistemi. V obdobju okoli 20. leta se ustali splošna rast, kamor uvrščamo skeletni sistem, mišični sistem, dihala, prebavila, izločala, aorto, pljučno arterijo in količino krvi. V obdobju zgodnje odraslosti se ustali limfna rast, rast živčnega sistema in rast genitalij (Tomazo-Ravnik, 2009). V obdobju od rojstva do zrelosti se spreminja posameznikova postava. Hrbtenica zdravega odraslega človeka ima obliko dvojne črke S, ki je nastala kot potreba prilagoditvi pokončne drže in dvonožne hoje. S starostjo se ukrivljenost zmanjšuje in oblika hrbtenice postaja podobna začetnemu stanju. Spreminja se tudi sestava telesa. Telo zdravega 27

odraslega človeka v veliki večini sestavlja voda (med 45 in 75 %), preostalo maso predstavljajo mišičje, podkožno maščevje in kosti, katerih vsebnost se v času od rojstva do zrelosti spreminja (Tomazo- Ravnik, 2009). Obdobje odraslosti zaznamuje tudi spolna zrelost. Kot biološki značilnosti zgodnjega odraslega obdobja navajamo stabilnost (homeostazo) in odpornost proti številnim bolezenskim vplivom, infekcijam ali psihosocialnim stresom (Tomazo-Ravnik, 2009). Večina mladih odraslih je telesno zdravih in ne oboleva za hudimi akutnimi ali kroničnimi boleznimi ter nima težjih telesnih poškodb, občasne bolezni pa jih večina hitro preboli. V zgodnji odraslosti prihaja do postopnega spreminjanja zaznavnih sposobnosti, vendar njihov upad v tem obdobju še ni očiten. (Rice, 1998; povzeto po Zupančič, Kavčič in Fekonja, 2009). Za prvo polovico zgodnje odraslosti je značilno, da imajo posamezniki v povprečju najvišje izražene telesne sposobnosti. Tako lahko mladi odrasli z redno telesno vadbo svoje sposobnosti telesnega delovanja (npr. moč, vzdržljivost) še izboljšajo ali pa jih vsaj zadržijo skozi celotno obdobje in še dlje (Berk, 1998; Santrock, 1992; povzeto po Zupančič, Kavčič in Fekonja, 2009). Redna telesna dejavnost v odraslosti vpliva na rast mišičja, spodbuja porabo maščevja, delovanje srca in pljuč, nastajanje antioksidantov, povečuje gostoto in trdnost kosti, zmanjšuje raven sladkorja v krvi ter pospešuje krvni pretok v možganih. Telesna vadba prav tako spodbuja delovanje imunskega sistema ter s tem zmanjšuje tveganje obolenja za gripami in prehladi, omogoča hitrejše okrevanje, zmanjšuje tveganje za razvoj rakastih obolenj, diabetesa, bolezni srca in ožilja (Rice, 1998; povzeto po Zupančič, Kavčič in Fekonja 2009). 28

2.5 DOSEDANJE RAZISKAVE O POVEZANOSTI Raziskave o povezanosti športne dejavnosti in antropometrijskih razsežnosti Študente različnih ljubljanskih fakultet, med katerimi se večina s športom ukvarja le priložnostno ter aktivne športnike je primerjal Pogačnik (1964). Za vzorec je izbral le moški spol. Dobil je pričakovane rezultate pri antropometrijskih merah telesne teže, širine komolca, oboda prsnega koša in stegna ter vrednost Rohrerjevega indeksa, ki predstavlja razmerje med telesno težo, pomnoženo s 100 in kubom telesne višine. Vrednosti podkožnega maščevja so bile po pričakovanjih nižje pri študentih športne vzgoje. Večji obodi skupaj z nižjimi vrednostmi debeline podkožnega maščevja nakazujejo močneje razvito mišično tkivo pri študentih športne vzgoje. Nepričakovani razliki, ki sta statistično značilni, je dobil pri širini ramen in bokov z višjimi absolutnimi vrednostmi pri študentih, ki se s športom ukvarjajo priložnostno. Tudi Štefančič in Tomazo-Ravnik (1992) sta raziskovali vpliv športne dejavnosti na nekatere telesne značilnosti ljubljanskih študentov ter sekularne razvojne tendence športnikov. Generacijske spremembe fizične razvitosti športno aktivnih mladostnikov sta ugotovili s pomočjo dveh raziskav, in sicer raziskave Pogačnika in Škerljeve raziskave Spoznanja iz raziskav športnikov iz leta 1934. Ugotovili sta, da so povprečne vrednosti antropometričnih spremenljivk pri športnikih višje kot pri nešportnikih. Nižje vrednosti v primerjavi s športno pasivno skupino se pojavljajo le v obodu pasu in kožnih gubah. Dollman, Norton in Tucker (2002) so primerjali antropometrijske razsežnosti in športno dejavnost mestnih in podeželskih otrok južne Avstralije. V raziskavo so vključili 868 mestnih in 363 podeželskih otrok, starih med 10 in 11 let. Rezultati so pokazali, da v antropometrijskih razsežnostih med mestnimi in podeželskimi otroki ni bistvenih razlik. Do večjih razlik je prišlo v testih vzdržljivosti, ki so bili v prid podeželskih 29

otrok. Boljše rezultate so podeželski otroci dosegali tudi v testih hitrosti in moči. Glede športne dejavnosti podeželskih otrok so poročali o večji udeležbi v klubskih športih in šolski telovadbi, medtem ko so mestni otroci poročali o večji udeležbi pri organiziranem šolskem športu. Planinšec in Matejek (2004) sta raziskovala športno dejavnost med otroci z normalno telesno težo, s prekomerno telesno težo in med debelimi otroci. V raziskavi je sodelovalo 364 otrok, starih povprečno 6,4 leta. Športna dejavnost je bila merjena s sedemdnevnim vprašalnikom, kot indikator za prekomerno telesno težo in debelost pa sta uporabila indeks telesne mase. Otroci so bili v omenjene skupine razdeljeni glede na telesno težo. Rezultati so pokazali, da med otroki prihaja do pomembnih razlik. Do razlik v športni dejavnosti med otroki prihaja samo glede na telesno težo in indeks telesne mase. Razlik v športni aktivnosti med višjimi otroci in med otroci različnih starosti ni. Manj športno dejavni so otroci s prekomerno telesno težo in debeli otroci, zlasti med vikendi. Otroci z normalno telesno težo so bolj športno dejavni, še posebej za vikende. Završnik in Pišot (2005) sta v raziskavi športna dejavnost v povezavi s stanjem zdravja ugotovila, da primerna športna dejavnost pripomore k zmanjšanju in zaustavitvi trenda naraščanja prekomerne telesne teže in debelosti otrok. Otrokom s prekomerno telesno težo se priporoča redna in intenzivna športna dejavnost. Pozornost je treba nameniti prehranjevalnim navadam in z ustreznimi ukrepi zmanjšati količino vnesene hrane. Zerbo-Šporinova je (2013) raziskovala povezavo telesnega maščevja študentk v povezavi z gibalno aktivnostjo in tveganjem za obolevnost kot posledico trebušne debelosti. V raziskavo je vključila 169 študentk Univerze v Ljubljani, starih povprečno 22 let. Na podlagi telesne aktivnosti je študentke razdelila v dve skupini:»športnice«, kamor se uvrščajo študentke Fakultete za šport in so telesno aktivne povprečno 15 ur tedensko več kot»rekreativke«, kamor je uvrstila študentke preostalih fakultet. Ugotovljeno je bilo, da se športnice in rekreativke 30

značilno ne razlikujejo v telesni masi, obsegu pasu in bokov ter indeksu pas boki. Povprečni indeks vzorca pas boki je pokazal, da imajo študentke v povprečju sorazmerno več maščevja v predelu bokov glede na trebuh. Tovrstna ginoidna porazdelitev maščevja je za mlade odrasle ženske značilna in potrebna za uspešno oploditev ter nemoten potek nosečnosti. Raziskave o povezanosti prehrane oziroma prehranskih navad in antropometričnih razsežnosti Rehman, Shaikh, Syed in Sahkeel (2010) so ugotavljali povezanost življenjskega sloga in telesne maščobe pri mladih odraslih. V raziskavo je bilo vključenih 192 študentov medicine obeh spolov, starih med 18 in 24 let. Na podlagi indeksa telesne mase so razdelili študente v štiri skupine, kamor so poleg podhranjenih študentov in študentov z povprečnim oziroma normalnim indeksom telesne mase, uvrstili še študente s povišanim indeksom telesne mase in debele študente. V rezultatih so primerjali njihov indeks telesne mase z njihovimi prehranskimi navadami in telesno aktivnostjo. Ugotovili so, da se večina študentov z normalnim indeksom telesne mase poslužuje tako zdravih prehranskih navad kot tudi športne dejavnosti. Tukaj velja omeniti, da je v primerjavi s prehranjevalnimi navadami močnejši napovednik normalnega indeksa telesne mase ukvarjanje s telesno dejavnostjo. Študentje s povečanim indeksom se s športno dejavnostjo ukvarjajo v manjši meri, še manj pa se jih zdravo prehranjuje. Pri debelih študentih je skoraj v celoti zaznati nezdrav vnos hrane in športno nedejavnost. Pridobivanje telesne teže je posledica neravnovesja med porabo energije s telesno aktivnostjo in kalorijami, ki jih zaužijemo s hrano. Leta 2010 so Papalia, Olds in Feldman (povzeto po Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) v severnoameriški študiji, ki je vključevala 7000 odraslih, starih med 20 in 70 let, ugotovili, da je zdravje neposredno 31

povezano z uživanjem rednih obrokov hrane v zmernih količinah, ukvarjanje z rekreativno športno dejavnostjo, osemurnim spanjem, nekajenjem in le občasnim uživanjem alkohola. Posamezniki, za katere opisano vedenje ni značilno, so deset let kasneje zboleli z dvakrat večjo verjetnostjo kot tisti z zdravim življenjskim slogom. Simić, Vasić in Jakonić (2010) so raziskovali povezanost telesne višine, telesne mase in prehranjenosti študentov. Vzorec je zajemal 2336 študentov obeh spolov Univerze v Novem Sadu. Na podlagi dobljenih rezultatov so glede na izmerjeno telesno višino študente razvrstili v skupini visokih in zelo visokih. Stanje prehranjenosti so določili s pomočjo izračunanega indeksa telesne teže in ugotovili, da je večina študentov normalno prehranjenih (63,80 % moških in 78,03 % žensk), medtem ko so prekomerno prehranjeni predvsem študentje s 33,52 %, študentke pa izstopajo v podhranjenosti z 12,42 %. Al-Hazzaa, Abahussain, Al-Sobayel, Qahwaji in Musaiger (2012) so v raziskavi dejavnikov življenjskega sloga, ki so povezani s prekomerno telesno težo in debelostjo med mladostniki Savdske Arabije, prišli do podobnih ugotovitev. V raziskovalni vzorec so zajeli 2096 mladostnikov treh mest, starih med 14 in 19 let. Ugotovili so, da so debeli mladostniki v primerjavi s tistimi, ki imajo normalno telesno težo, precej manj športno aktivni in se nepravilno prehranjujejo, čeprav ne uživajo toliko sladkanih pijač ter drugih sladkarij. Izpostavili so, da je prekomerna telesna teža oziroma debelost v veliki meri povezana s gibalno aktivnostjo in prehranskimi navadami (npr. pogostost zajtrka, uživanje zelenjave in sadja, uživanje sladkanih pijač idr.) mladostnikov. Primarno preprečevanje debelosti s spodbujanjem in aktivnega načina življenja in zdrave prehrane bi morala biti prioriteta nacionalnega javnega zdravstva. 32

Raziskave o povezanosti uživanja alkohola in kajenja ter antropometričnih razsežnosti Povezavo med kajenjem in telesno težo v populaciji Združenih držav Amerike so raziskovali Albanes, Jones, Micozzi in Mattson (1987) so med leti 1976 in 1980. V raziskavi je sodelovalo 12103 ljudi obeh spolov, starih med 19 in 74 let. Rezultati so pokazali, da je telesna teža kadilcev, v primerjavi z nekadilci, značilno nižja. Za kadilce je značilna tudi vitkejša postava, ki se z leti kajenja počasi povečuje. Pri nekdanjih kadilcih znatnega povečanja telesne teže v primerjavi z nekadilci niso zaznali, saj je vzorec po 25. letu podobno pridobival na telesni teži. Izjema so kadilci, pri katerih se je telesna teža povečevala občutno manj. Gofin, Kark, Halfon, Friedlander in Stein (1982) so raziskovali povezave antropoloških značilnosti in biokemijskih spremenljivk s kajenjem pri 17- letnikih in njihovih starših v Jeruzalemu. Ugotovili so, da je med mlajšimi moškimi kadilci zaznati višji indeks telesne mase kot pri nekadilcih. Pri odraslih, tako pri moških kot ženskah, je prišlo do ugotovitev, da so kadilci vitkejše postave kot nekdanji kadilci. Pri ženskah je bilo moč ugotoviti, da so kadilke znatno vitkejše od nekadilk. Addolorato, Capristo, Greco, Stefanini in Gasbarrini (1998) so raziskovali, kako na telo vpliva kronični alkoholizem. Primarni cilj raziskave je bil ugotoviti, ali kronična zloraba alkohola vpliva na telesno težo in porabo energije, neodvisno od poškodb organov, ki vplivajo na stanje prehranjenosti. Raziskovali so vsega skupaj 32 kroničnih alkoholikov, brez kliničnih in laboratorijskih znakov ciroze jeter. Za boljše rezultate raziskave so uporabili kontrolno skupino, v katero so uvrstili zdrave socialne pivce. Rezultati so pokazali, da imajo alkoholiki, v primerjavi s socialnimi pivci, značilno nižjo telesno težo in značilno nižji delež telesne maščobe. Iz ugotovitev lahko sklepamo, da kronična 33

zloraba alkohola pri posameznikih vpliva na poslabšanje prehranskega stanja. Liangpunsakul, Crabb in Qi (2010) so raziskovali odnos med uživanjem alkohola, telesnimi maščobami in športno dejavnostjo na populaciji ljudi. Ugotovili so, da alkohol večinoma uživajo mlajši ljudje, neodvisno od spola. Značilne razlike, in sicer nižjo v telesno težo in nižji indeks telesne mase so ugotovili pri osebah, ki dnevno uživajo večje količine alkohola. Zaradi statistične povezave med telesno težo in indeksom telesne mase posameznika z deležem telesne maščobe je pri njih zaznati tudi manjši delež telesne maščobe. Prav tako so uživalci večjih količin alkohola manj športno dejavni kot občasni socialnih pivcih in tisti, ki alkohola ne uživajo. Beardsleyeva (2014) je v svoji raziskavi ugotavljala povezavo med zaužitim alkoholom in deležem telesne maščobe pri zaposlenih na Univerzi v Georgi. Vzorec je zajemal 700 ljudi. Raziskava je pokazala značilno negativno povezavo med uživanjem alkohola in telesno maščobo. Ugotovila je, da lahko na podlagi nekaterih dejavnikov, kot so količina alkohola in pogostost uživanja le-tega, napovemo nižji indeks telesne mase kot tudi manjši delež telesne maščobe. 34

3 EMPIRIČNI DEL 3.1 NAMEN Osnovni namen diplomske naloge je: opredeliti življenjski slog študentk Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru ter ugotoviti ali obstajajo razlike v telesnih izmerah in sestavi telesa med študentkami Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru glede na njihov življenjski slog. 3.2 RAZČLENITEV IN PODROBNA OPREDELITEV Raziskovalna vprašanja V diplomski nalogi so bila postavljena naslednja deskriptivna vprašanja: 1. Kakšen je življenjski slog večine študentk? 2. Ali obstaja povezanost med spremenljivkami telesnih izmer in zdravim življenjskim slogom študentk? 3. Ali obstaja povezanost med spremenljivkami sestave telesa in zdravim življenjskim slogom študentk? 4. Ali obstaja povezanost med spremenljivkami telesnih izmer in nezdravim življenjskim slogom študentk? 5. Ali obstaja povezanost med spremenljivkami sestave telesa in nezdravim življenjskim slogom študentk? Raziskovalne hipoteze V raziskovalnem delu so bile postavljene naslednje hipoteze: 35

H1: Večina študentk živi nezdrav življenjski slog. H2: V telesni višini med študentkami z zdravim življenjskim slogom in tistimi z nezdravim življenjskim slogom ni statistično značilnih razlik. H3: Obstajajo statistično značilne razlike v telesni teži med študentkami z zdravim življenjskim slogom in tistimi z nezdravim življenjskim slogom. Slednje imajo višjo telesno težko kot študentke z zdravim življenjskim slogom. H4: V indeksu telesne mase med študentkami z zdravim življenjskim slogom in tistimi z nezdravim življenjskim slogom ni statistično značilnih razlik. H5: Obstajajo statistično značilne razlike v kožni gubi nadlahti med študentkami z zdravim življenjskim slogom in tistimi z nezdravim življenjskim slogom. Prve imajo manjšo kožno gubo kot študentke z nezdravim življenjskim slogom. H6: Obstajajo statistično značilne razlike v deležu telesnega maščevja med študentkami z zdravim življenjskim slogom in tistimi z nezdravim življenjskim slogom. Prve imajo nižji delež telesnega maščevja kot študentke z nezdravim življenjskim slogom. H7: Obstajajo statistično značilne razlike v deležu brezmaščobne telesne mase med študentkami z zdravim življenjskim slogom in študentkami z nezdravim življenjskim slogom. Prve imajo višji delež brezmaščobne telesne mase kot študentke z nezdravim življenjskim slogom. H8: Obstajajo statistično značilne razlike v deležu vode v telesu med študentkami z zdravim življenjskim slogom in tistimi z nezdravim življenjskim slogom. Prve imajo nižji delež vode v telesu kot študentke z nezdravim življenjskim slogom. H9: Obstajajo statistično značilne razlike v deležu mišičevja med študentkami z zdravim življenjskim slogom in tistimi z nezdravim 36

življenjskim slogom. Študentke z zdravim življenjskim slogom imajo višji delež mišičevja kot študentke z nezdravim življenjskim slogom. Spremenljivke V raziskavi so bile uporabljene naslednje spremenljivke: Spremenljivke življenjskega sloga: kadilske navade (kadilke, nekdanje kadilke, nekadilke), pivske navade (nezdrave, srednje zdrave, zdrave), športna dejavnost (nizko dejavne, srednje dejavne, zelo dejavne), prehranske navade (nezdrave, srednje zdrave, zdrave), zdrav življenjski slog in nezdrav življenjski slog. Spremenljivke telesnih izmer: telesna višina (ATV [cm]), telesna teža (ATT [kg]), kožna guba nadlahti (ATKGN [mm]) in indeks telesne mase (ITM [kg/m 2 ]). Spremenljivke sestave telesa: delež maščevja (FM [kg]), delež mišičevja (MCM [kg]) delež vode v telesu (TBW [kg]) in brezmaščobna telesna masa (FFM [kg]). 37

3.3 METODOLOGIJA Raziskovalne metode V diplomskem delu sta bili uporabljeni: - deskriptivna metoda: proučevanje problematike na nivoju opisovanja dejstev in odnosov brez vzorčnega razlaganja in - kavzalno-neeksperimentalna metoda: proučevanje vzorčnega iskanja odgovorov na vprašanje»zakaj«v okviru podanih raziskovalni vprašanj. Raziskovalni vzorec Raziskovalni vzorec obsega 161 študentk razrednega pouka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, starih 19 in 20 let. Meritve so se izvajale v telovadnici Lesarske šole Maribor in v telovadnici osnovne šole Franc Rozman Stane v Mariboru. Študentke so bile z raziskavo seznanjene in so o sodelovanju pisno soglašale. Postopki zbiranja podatkov Podatke o življenjskem slogu pri posameznih študentkah, pri katerem smo se opredelili na prehranske navade, športno dejavnost, kajenje in alkohol, smo pridobili z anketnima vprašalnikoma»ovrednotenje življenjskega sloga«in»gibalna dejavnost mladih«. Telesne izmere študentk smo izmerili s pomočjo standardiziranega antropometričnega instrumentarija. Podatke o sestavi telesa (delež telesnega maščevja, delež brezmaščobne telesne mase in delež vode v telesu) smo pridobili z uporabo analizatorja sestave telesa Maltron-a BF-907. 38

Organizacija zbiranja podatkov Meritve smo izvajali študentje višjih letnikov Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru in smo bili za opravljanje le-teh že predhodno ustrezno usposobljeni. Študentke, ki so v raziskavi sodelovale prostovoljno, so bile s potekom meritev seznanjene in so z obdelavo pridobljenih podatkov soglašale. V sklopu raziskave je bila študentkam zagotovljena anonimnost, in sicer je vsaka izmed študentk dobila svojo identifikacijsko številko, ki jo je v času merjenja uporabljala namesto lastnega imena. Profesor je pred začetkom merjenja študentke popeljal po merilnih postajah in jim predstavil potek merjenja ter merilne instrumente. Nekatere instrumente smo prinesli s seboj, saj le-ti ne spadajo v standardno opremo osnovnih in srednjih šol. Študentke so se po posameznih merilnih postajah poljubno razvrstile, tam pa smo jih že čakali študentje, ki smo meritve opravljali. Še enkrat smo jim razložili potek merjenja in meritve nato opravili. Rezultate smo vpisovali v že vnaprej pripravljene tabele, kjer so bile namesto lastnih imen zapisane identifikacijske številke. Anketne vprašalnike so študentke izpolnjevale v okviru vaj, saj smo jim za odgovore namenili potreben čas za reševanje. Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov V raziskavi smo izmerili naslednje telesne izmere: telesna višina (ATV [cm]), telesna teža (ATT [kg]), kožna guba nadlahti oziroma tricepsa (ATKGN [mm]) in indeks telesne mase (ITM [kg/m 2 ]). Telesna višina je bila izmerjena v standardnem položaju, merilec je stal levo od merjenke in postavil antropometer pravokotno na merjenkino glavo. Izmerjena je bila 0,5 cm natančno. Telesno težo smo izmerili s prenosno tehtnico, ki smo jo postavili na vodoravno podlago. Težo smo odčitali z 0,1 do 0,5 kg natančno. Na osnovi dobljenih podatkov o telesni višini in teži smo izračunali še indeks telesne mase [kg/m 2 ]. Debelino kožne gube nadlahti smo izmerili s kaliperjem, tako da je merjenka stala sproščeno, 39

merilec pa ji je dvignil kožno gubo v vzdolžni osi nad troglavo mišico (1 cm nad sredino nadlahti). Vrhova kaliperja je nato postavil pod svoje prste. S pomočjo analizatorja sestave telesa Maltron BF-907 smo izmerili delež telesnega maščevja (FM [kg]), delež brezmaščobne telesne mase (FFM [kg]), delež mišičevja (MCM [kg]) in delež celotne telesne vode (TBW [kg]). Merjenki smo na dlan in stopalo namestili po dve elektrodi. V analizator smo vnesli podatke telesne višine, telesne teže in starosti merjenke. Nato smo skozi njeno telo spustili blag električni tok, ki ga merjenka ni zaznala. Tako smo izračunali bioelektrično prevodnost tkiv in dobili podatke o deležu maščevja, brezmaščobne telesne mase in delež vode v telesu. Podatke o življenjskem slogu študentk smo pridobili s pomočjo poslovenjene različice angleške verzije vprašalnika za ugotavljanje življenjskega sloga mladostnikov»lifestyle Evaluation«(Heyward in Gibson, 2014), ki zajema kadilske, pivske in prehranske navade ter športno dejavnost. Glede na kadilske navade smo študentke razdelili v skupine nekadilk, nekdanjih kadilk in kadilk. Glede na količino popitega alkohola smo študentke razdelili v tri skupine: zdrave pivske navade (ZPiN ne pijejo alkohola), srednje zdrave pivske navade (SZPiN pijejo alkohol, vendar ne do opitosti) in nezdrave pivske navade (NPiN opiti več kot enkrat na mesec). Glede na število zaužitih obrokov dnevno smo študentke razdelili v skupine zdravih prehranskih navad (ZPN pet ali šest obrokov dnevno), srednje zdravih prehranskih navad (SZPN trije ali štirje obroki dnevno) in nezdrave prehranske navade (NPN manj kot tri obroke dnevno). Za meritve športne dejavnosti pri študentkah smo uporabili vprašalnik»gibalna dejavnost mladih«, ki je bil uporabljen v številnih slovenskih študijah (Matejek, Planinšec in Pišot, 2005). Glede na čas, ki ga študentke namenjajo športni dejavnosti smo jih razdelili v tri skupine: nizko športno dejavne (NŠD manj kot 30 min/dan), srednje športno dejavne (SŠD med 30 in 59 min/dan) in zelo športno dejavne (ZŠD - 60 min/dan in več). Na podlagi kadilskih, pivskih 40

in prehranskih navad ter športne dejavnosti smo študentke razdelili v dve skupini: zdrav življenjski slog (ZŽS) in nezdrav življenjski slog (NZŽS). V skupino ZŽS smo uvrstili študentke, ki v nobeni izmed zgornjih parametrov ne sodijo v skupino nezdravih navad. Postopki obdelave podatkov Zbrani podatki so bili obdelani z računalniškim programom SPSS Statistic 21.00 za Windows. Obdelava je potekala po naslednjih korakih: - število merjencev (N); - aritmetična sredina (AS); - standardni odlon povprečno odstopanje od aritmetične sredine (SO); - najmanjša vrednost (MIN); - največja vrednost (MAX); - koeficient asimetričnosti, ki kaže, v katero smer in za koliko porazdelitev odstopa od normalne (ASIM) in - koeficient sploščenosti, ki kaže razpršenost rezultatov (SPLOŠ). Razlike v telesnih izmerah in sestavi telesa med skupinama študentk z zdravim življenjskim slogom ter študentk z nezdravim življenjskim slogom smo ugotavljali na osnovi T-testa. 41

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA Opredelitev življenjskega sloga Življenjski slog smo opredelili na osnovi pridobljenih rezultatov o kadilskih navadah, pivskih navadah, prehranskih navadah in športni dejavnosti študentk. Na osnovi pridobljenih rezultatov o kadilskih navadah smo študentke razvrstili v tri skupine: NEKADILKE študentke, ki niso nikoli kadile, NEKDANJE KADILKE študentke, ki so kadile v preteklosti in KADILKE študentke, ki danes kadijo. 21,12 % 20,50 % 58,38 % Nekadilke Nekdanje kadilke Kadilke Prikaz 1: Kadilske navade študentk V skupino nekadilk sodi več kot polovica (58,38 %) vseh študentk, medtem ko se je v skupino nekdanjih kadilk razvrstila dobra petina (20,50 %) študentk. Dobra petina (21,12 %) študentk sodi v skupino kadilk, kar je presenetljiv in pozitiven rezultat. Vzroke za to lahko iščemo v visoki ceni tobačnih izdelkov in zavedanju dolgoročnih posledic kajenja. 42

Statistika Republike Slovenije iz leta 2008 kaže, da je delež kadilcev po uvedbi zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) padel iz 22,3 % na 17,5 %. Narašča tudi delež kadilcev (20,5 %), ki se skušajo odvaditi kajenja. Podatki kažejo, da je ZOUTI pri slovenskih državljanih dobro sprejet in je skupaj z ostalimi programi opuščanja kajenja, ki jih izvajamo v Sloveniji, do neke mere zmanjšal število kadilcev med Slovenci (Blažko, 2008). Na osnovi pridobljenih rezultatov o količini popitega alkohola smo študentke razvrstili v tri skupine: ZDRAVE PIVSKE NAVADE (ZPiN) študentke, ki alkoholnih pijač nikoli ne pijejo, SREDNJE ZDRAVE PIVSKE NAVADE (SZPiN) študentke, ki pijejo alkoholne pijače, vendar ne do opitosti in NEZDRAVE PIVSKE NAVADE (NZPiN) študentke, ki so opite več kot enkrat na mesec. 24,22 % 21,74 % 54,04 % Zdrave pivske navade Srednje zdrave pivske navade Nezdrave pivske navade Prikaz 2: Pivske navade študentk 43

Dobrih 54,04 % študentk sodi v skupino ZPiN, kar pomeni, da več kot polovica študentk alkoholnih pijač sploh ne uživa. V skupino SZPiN se je razvrstila dobra petina študentk (21,74 %). Gre za skupino študentk, ki alkoholne pijače uživajo, vendar ne do stopnje opitosti. Slaba četrtina (24,55 %) študentk, ki sodi v skupino NPiN, vsaj dvakrat mesečno uživa večje količine alkoholnih pijač, torej do stopnje opitosti. To so pričakovani rezultati, saj uživanje alkoholnih pijač v študentsko življenje prinaša nov način zabave in sprostitve med napornimi študijskimi obveznostmi ter izostanek nenehnega nadzora staršev. Knight in sodelavci (2002) so v raziskavi med ameriškimi študenti ugotavljali zlorabo alkohola in posledično odvisnost. Vzorec je obsegal več kot 14 tisoč študentov 119 različnih fakultet v Združenih državah Amerike. Rezultati so pokazali, da v skupino študentov, ki uživanje alkohola zlorablja, spada kar slaba tretjina vseh študentov. Od alkohola odvisnih pa je kar 6 % vseh študentov, kar je zelo pomemben in zaskrbljujoč podatek. Avtorji menijo, da bi bilo poleg krepitve programa preprečevanja uživanja alkohola potrebno izvajati tudi strategije za prepoznavanje in zgodnje odkrivanje rizičnih študentskih pivcev ter jim zagotoviti takojšnjo pomoč pri odvajanju. Na osnovi pridobljenih rezultatov o številu zaužitih obrokov dnevno smo študentke razdelili v tri skupine: ZDRAVE PREHRANSKE NAVADE (ZPN) študentke, ki zaužijejo pet ali šest obrokov dnevno; SREDNJE ZDRAVE PREHRANSKE NAVADE (SZPN) študentke, ki zaužijejo tri ali štiri obroke dnevno in NEZDRAVE PREHRANSKE NAVADE (NPN) študentke, ki zaužijejo manj kot tri obroke dnevno. 44

29,81 % Zdrave prehranske navade 44,72 % Srednje zdrave prehranske navade Nezdrave prehranske navade 25,47 % Prikaz 3: Prehranske navade študentk Najštevilčnejša je skupina NZPN, saj je vanjo razvrščenih kar 44,72 % študentk, ki dnevno zaužije le en obrok ali največ dva. V skupino SZPN razvrščamo dobro četrtino (25,47 %) študentk, ki zaužijejo vsaj tri ali štiri obroke na dan. Le slaba tretjina (29,81%) študentk dnevno zaužije pet ali šest obrokov dnevno in se s tem uvršča v skupino ZPN. Na podlagi teh rezultatov lahko trdimo, da študentke ne posvečajo dovolj pozornosti zdravemu načinu prehranjevanja. Zakaj je temu tako, v tej raziskavi nismo ugotovili. Gregorič (2010) ugotavlja, da prehranske navade večine prebivalcev Slovenije vseh starostnih skupin niso dobre. Zdravo se prehranjuje le 23 % odraslih. Energijska vrednost obrokov je v povprečju previsoka, zaužijemo vse preveč soli in nasičenih maščob ter pojemo premalo sadja in zelenjave. Tudi število dnevnih obrokov in način prehranjevanja nista v skladu s priporočili. 45

Na osnovi pridobljenih podatkov o času, ki ga študentke namenijo športni dejavnosti, smo jih razvrstili v tri skupine: ZELO ŠPORTNO DEJAVNE (ZŠD) študentke, ki so športno dejavne 60 min/dan in več; SREDNJE ŠPORTNO DEJAVNE (SŠD) študentke, ki so športno dejavne med 30 in 59 min/dan in NIZKO ŠPORTNO DEJAVNE (NŠD) študentke, ki so športno dejavne manj kot 30 min/dan. 36,02 % 26,71 % Zelo športno dejavne Srednje športno dejavne Nizko športno dejavne 37,27 % Prikaz 4: Športna dejavnost študentk Dobra četrtina (26,71 %) študentk sodi v skupino ZŠD, saj dnevno nameni športni dejavnosti vsaj 60 minut ali več. V skupino SŠD se je razvrstilo 37,27 % študentk, ki športni dejavnosti dnevno nameni manj kot 60 in več kot 30 minut. Malenkost nižji (36,02 %) je delež študentk, ki športni dejavnosti namenijo manj kot 30 minut na dan. Potrebno je omeniti, da je v tej skupini večji del študentk, ki športni dejavnosti ne nameni niti minute. Vzroke za to lahko iščemo v natrpanih urnikih študentov in načinu preživljanja prostega časa, ki ga mladi v veliki meri preživijo ob moderni tehnologiji (računalnik, televizija), ob kavici idr. 46

Raziskava Mladina 2010 kaže, da v zadnjem desetletju izrazito narašča delež mladih, ki se v prostem času ukvarjajo s športom, kateri postaja ena izmed pomembnejših prostočasnih dejavnosti mladih. V prostem času se s športom ukvarja večina mladih (92 %), od tega slabi dve tretjini vsaj 1-krat na teden, ena tretjina pa najmanj 4-krat tedensko. S športom se ne ukvarja le 7,1 % mladih (Kirbiš, 2011). Na osnovi o kadilskih navadah, pivskih navadah, prehranskih navadah in športni dejavnosti smo življenjski slog študentk razvrstili v dve skupini: ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG (ZŽS) in NEZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG (NZŽS). Tukaj je potrebno omeniti, da v skupino ZŽS sodijo le študentke, ki ne kadijo, ne uživajo alkohola, zaužijejo vsaj tri obroke dnevno in so športno dejavno vsaj 30 minut dnevno. 23,60 % Zdrav življenjski slog Nezdrav življenjski slog 76,40 % Prikaz 5: Življenjski slog študentk Iz rezultatov je možno razbrati, da je delež študentk, ki živijo zdrav življenjski slog le 23,60 %, kar je slaba četrtina. Večina (76,40 %) 47