FAKTORING IN PREVARE V FAKTORINGU

Transcription

1

2 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO FAKTORING IN PREVARE V FAKTORINGU Ljubljana, junij 2013 BETI GERŽELJ

3 IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisana Gerželj Beti, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem avtorica magistrskega dela z naslovom Faktoring in prevare v faktoringu, pripravljenega v sodelovanju s svetovalcem prof. Dr. Vladom Dimovskim in sosvetovalcem prof. dr. Mitjem Čok. Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh. S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem o poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v magistrskem delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, in o pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki) uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisala; se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami); se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega zaključnega magistrskega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom. V Ljubljani, dne Podpis avtorice:

4

5 KAZALO UVOD OPREDELITEV FAKTORINGA Zgodovina faktoringa Opredelitev faktoringa Vrste in storitve faktoringa Storitve faktoringa Financiranje terjatev Upravljanje s terjatvami (vodenje salda dolžnikov, opominjanje in unovčevanje terjatev) Prevzem tveganja neplačila Vrste faktoringa Popolni oz. stalni faktoring Nepopolni faktoring oz. enkratni odkup Domači faktoring Mednarodni faktoring Regresni faktoring oz. faktoring brez zavarovanja Neregresni faktoring oz. faktoring z zavarovanjem Potek in izvedba faktoringa Potek faktoringa Izvedba faktoringa Komu je faktoring namenjen Stroški faktoringa TVEGANJA FAKTORING DRUŽBE Nepredvidljiva tveganja Predvidljiva tveganja Neplačilo Menedžment Osebni dogodki Prevare Obvladovanje tveganj Vzpostavitev finančnih limitov Določitev financiranih terjatev Skrben pregled odstopnika i

6 2.3.4 Skrben pregled dolžnikov Skrben pregled nezapadlih terjatev Skrben pregled zapadlih terjatev Oblikovanje in gradnja rezervacij FAKTORING V SLOVENIJI Faktoring družbe v Sloveniji Pravna ureditev faktoringa v Sloveniji Faktoring v Evropi PREVARE V FAKTORINGU V SLOVENIJI Metoda raziskovanja Načrt in izvedba raziskave Načrt raziskave Opredelitev raziskovalnega problema Koncept raziskave in inštrument za zbiranje podatkov Izbira vzorca in metode vzorčenja Izvedba raziskave in analiza odgovorov raziskave SKLEP LITERATURA IN VIRI PRILOGE ii

7 KAZALO TABEL Tabela 1: Vrste faktoringa glede na vrsto storitev, ki jih le-ta ponuja... 9 Tabela 2: Promet slovenskih faktoring družb v zadnjih petih letih v milijonih evrov Tabela 3: Celoten faktoring promet po državah v zadnjih sedmih letih v milijonih evrov. 36 KAZALO SLIK Slika 1: Potek dvofaktorskega sistema Slika 2: Trikotni prikaz odnosa udeležencev faktoringa Slika 3: Izvajanje ponavljajočega se stalnega faktoringa v petih korakih Slika 4: Prilagoditev faktoringa prodaji podjetja Slika 5: Simulacija - dodatna razlika v ceni s pomočjo popusta za predčasno plačilo Slika 6: Gibanje faktoring prometa v Sloveniji v zadnjih sedmih letih v milijonih evrov.. 31 Slika 7: Tržni delež slovenskih faktoring družb v letu Slika 8: Faktorinški promet v letu 2011 v odstotkih Slika 9: Gibanje faktoring prometa v Evropi in svetu v zadnjih sedmih letih v milijonih evrov iii

8

9 UVOD Globalna gospodarska kriza je zajela večino držav in Slovenija pri tem ni izjema. Vse več podjetij bije težko bitko s krizo, nemalo jih je bitko z njo že izgubilo. Podaljševanje plačilnih pogojev, plačilna nedisciplina, manjši obtok denarja v gospodarstvu in posledično manjša naročila so največji povzročitelji likvidnostnih težav podjetij. V času pred gospodarsko krizo, ko je bilo gospodarstvo v razcvetu, so se podjetja zadolževala in investirala v svoj posel. Z gospodarsko krizo so se pojavile težave zaradi nezmožnosti plačila lastnih obveznosti in posledično nezmožnosti dodatnega zadolževanja. S prihodom gospodarske krize so tudi banke postale bolj previdne in konservativne pri odobritvah posojil. Podjetja, ki so se v času krize obdržala nad vodo in zdaj ponovno rastejo, se srečujejo z likvidnostnimi težavami, saj jim banke ne morejo odobriti prepotrebnih denarnih sredstev. V takih primerih je faktoring, kot je zapisal tudi Jeff Callender, 2003 v svoji knjigi Factoring Wisdom, za mnoga podjetja edina rešitev, saj ponuja učinkovito upravljanje terjatev in izkoriščanje sredstev, vezanih v terjatvah. Toda, kljub več kot 15-letni tradiciji poslovanja največje faktoring družbe v Sloveniji, ostaja faktoring pri nas precej nepoznan. V zadnjih letih je zavest o faktoringu višja in pozitivnejša, a kljub temu premalo razširjena. Ločnica med vrstami faktoringa je nejasna, prednosti in njegove koristi pa še vedno zabrisane. Prav zaradi vse večje potrebe po likvidnosti in vse manjših možnosti za pridobitev potrebne likvidnosti se podjetja zatekajo tudi k nedovoljenim načinom pridobitve denarnih sredstev h goljufijam in prevaram. Prevare so prisotne v vseh gospodarskih panogah, v zadnji gospodarski krizi pa je mogoče opaziti porast prevar tudi v faktoringu. Vpliv goljufij na faktorinške družbe močno narašča, saj faktorji delajo z visokim prometom in nizkimi maržami. Goljufije v faktoringu predstavljajo za strokovnjake na tem področju velik izziv. Namen magistrskega dela je prikazati vrste faktoringa, razlike med pravim, stalnim faktoringom z regresno/neregresno pravico ter enkratnim odkupom terjatev, ki ga pozna slovenski trg, ter raziskati prevare, s katerimi so se srečale faktoring družbe. Cilj magistrskega dela je preučiti prevare, ki so doletele faktoring družbe v Sloveniji, in znake, ki pokažejo morebitne prevare. Predstavljena bodo orodja za preprečevanje ali zmanjševanje možnosti prevar in spremembe, ki so jih uvedle faktoring družbe, da bi se izognile morebitnim prihodnjim prevaram. Prevare bodo analizirane in v celoti predstavljene ugotovitve. Verjamem, da bodo močno koristile vsem faktorinškim družbam na slovenskem trgu, saj bodo dobile vpogled v celotno situacijo in izvajanje faktoringa na slovenskem trgu. 1

10 Magistrsko delo bo razdeljeno na štiri poglavja. V prvem poglavju bom predstavila zgodovino faktoringa od začetka do danes. Opisala bom faktoring, njegovo delovanje, vrste faktoringa, in razlike med vrstami faktoringa. Izkušnje so pokazale, da poznajo podjetja po večini enkratni odkup terjatev, in kot takega razumejo faktoring splošno, večina faktorinških družb, pa ga predstavlja kot pravi faktoring. Podrobneje bo preučen pravi faktoring, ki je stalni, ponavljajoči se odkup terjatev, pri katerem gre za financiranje obratnih sredstev na podlagi vseh terjatev, obstoječih in prihodnjih. V drugem poglavju bom prikazala tveganja, s katerimi se srečuje faktor družba, in orodja za minimiziranje oz. obvladovanje teh tveganj. V tretjem poglavju bom predstavila delovanje faktoringa v Sloveniji. Pravno ureditev faktoringa v Sloveniji ter faktoring v Evropi in svetu. Osrednji del magistrskega dela je četrto poglavje, ki bo prikaz prevar v faktoring družbah v preteklosti, primerjava teh prevar in predstavitev ugotovitve raziskave. Z analiziranjem prevar bom poskušala odgovoriti na naslednja vprašanja: Kaj kaže na možnost prevare? Kaj lahko faktoring družbe naredijo vnaprej, da preprečijo prevaro? Kateri so ukrepi faktoring družb ob sumu prevare, potrditvi prevare in njenem reševanju, da minimizirajo izpad sredstev? Ali so faktoring družbe uvedle kakšne spremembe pri načinu poslovanja glede na pridobljene izkušnje? Raziskava prevar se bo opirala na izkušnje faktoring podjetij v Sloveniji, katerih dejavnost je izključno faktoring. Faktoring, ki ga izvajajo banke, ni zajet v sklopu oddelkov. Podatke o prevarah, njihovih posledicah in o spremembah, ki so jih uvedle faktoring družbe po prevarah, bom pridobila iz razgovorov z odgovornimi v faktoring družbah. Za raziskavo sem se odločila z namenom, da bodo zbrane izkušnje vseh faktoring družb pripomogle k učinkovitejšemu boju proti morebitnim prihodnjim prevaram v faktoringu. Področje prevar v faktoringu bom raziskala s kvalitativno raziskovalno metodo, in sicer z delno strukturiranim individualnim osebnim intervjujem vodilnih kadrov faktorinških družb. Za kvalitativni pristop sem se odločila, ker nam omogoča, kot opisuje Zikmund (2000, str. 220), pridobiti»občutenja«udeležencev v raziskavi. Poročanje v kvalitativni raziskavi se navadno nanaša na besede udeležencev v raziskavi. Število udeležencev v kvalitativni raziskavi je navadno manjše, največ se uporabljajo nestrukturirana vprašanja. Kvalitativne raziskave so namenjene odkrivanju ozadja in vzrokov. Pri izbiri načina zbiranja podatkov sem se na podlagi teoretičnega pregleda možnih metod in na podlagi dejstva, da bodo intervjuvancem sporočeni tema pogovora in okvirna vprašanja, intervju pa bo potekal v obliki pogovora z vsakim vodjem faktorinške družbe, 2

11 odločila, da za namen raziskave o prevarah v faktoringu v Sloveniji uporabim osebni delno strukturirani intervju. O delno strukturiranem intervjuju govorimo, ko obstaja vnaprej določen pripravljen spisek tem in vprašanj, vendar pa je njihova konkretna izvedba prilagojena položaju in toku pogovora (Bregar, Ograjenšek & Bavdaž, 2005, str. 82). Za namen raziskave prevar v faktoringu v Sloveniji sem izbrala neverjetnostno vzorčenje, namenski vzorec. Enote sem izbirala s pomočjo baze AJPES na podlagi treh kriterijev: glavna dejavnost, opredeljena pod šifro K druge nerazvrščene dejavnosti finančnih storitev, razen zavarovalništva in dejavnosti pokojninskih skladov, podjetje se ukvarja izključno s faktoringom, in promet (5 po prometu največjih faktorinških podjetij). V magistrskem delu bo večinoma uporabljen deskriptivni pristop, saj bodo podrobno predstavljeni faktoring ter prevare v faktoring družbah. Pri tem bom uporabila teoretično podlago in spoznanja, pridobljena v raziskavi, izbrano strokovno literaturo domačih in tujih avtorjev, interno gradivo podjetja S-Factoring d. d., vire, literaturo in članke. Pri pisanju magistrske naloge se bom opirala na izkušnje podjetja S-Factoring d. d., kjer sem zaposlena. Kljub svoji mladosti je podjetje pridobilo veliko izkušenj in znanja od enega izmed svojih lastnikov Intermarket Bank AG z Dunaja. Podjetje je na trgu že več kot štirideset let in obvladuje več kot šestdeset odstotkov avstrijskega trga. 1 OPREDELITEV FAKTORINGA 1.1 Zgodovina faktoringa Faktoring ima dolgo in bogato tradicijo, ki sega v čas pred 4000 leti v obdobje Hamurabija. Hamurabi je bil kralj Mezopotamije, ki slovi kot zibelka civilizacije. Med drugim so se Mezopotamci prvi domislili zasnove faktoringa. Čeprav je ta napredna civilizacija sčasoma izumrla, se je zasnova faktoringa ohranila in razvijal se je naprej. Skoraj vsaka naslednja civilizacija, ki se je ukvarjala s trgovino, je uporabljala določeno obliko faktoringa, vključno z Rimljani, ki so kot prvi prodajali zadolžnice z diskontom (Vičič, 2003, str. 137). Latinska beseda»factare«pomeni»narediti, delati«. Iz tega lahko sklepamo, da beseda»factory«, kraj, kjer so narejeni proizvodi, ravno tako izhaja iz latinščine. Enako tudi beseda»factor«izhaja iz iste besede, torej je»factor«nekdo, ki»poskrbi, da je narejeno«, nekdo, ki»naredi«(callender, 2008a, str. 4). Če definiramo faktoring kot»pretvorbo prihodnjih prilivov v takojšnjo likvidnost s posojilom ali predujmom, pogosto dopolnjeno z odkupom terjatev ali zavarovano z njimi«obstaja»faktoring«že od približno 2000 p. n. š. Že takrat so v Perziji bogati posamezniki financirali izvoz v zelo oddaljene trgovske kolonije. V 5. stoletju pr. n. št. so finančne hiše kmetom odobrile posojilo za žetvena orodja in prodajali so končne proizvode (predvsem žitarice). 3

12 V srednjem veku je faktoring doživel nov razcvet. Tudi ime izhaja iz tega časa: faktoring in faktura izhajajo iz srednjeveškega»faktorja«in njegove»fakture«. Njegova dejavnost je bila v glavnem prodaja blaga v lastnem imenu in za tuj račun. Čeprav se je faktor dogovoril za daljše plačilne roke, je bil dobavitelj tisti, ki je nosil kreditno tveganje. V veliko primerih je faktor prevzel tudi to tveganje, kar pomeni, da je zagotavljal unovčitev. Pomemben sestavni del dejavnosti faktorja je bila odobritev posojila dobavitelju, saj je ta moral takoj plačati stroške pristanišča, carino, prevoz in drugo. Zavarovanje faktorjevih terjatev je bila zaradi popolnega nadzora nad blagom, računom in denarnimi prilivi izjemna. Zaradi finančnega predujma in dobrega zavarovanja so se faktorji, ki so bili likvidni, razvili v najpomembnejše financerje dolgo pred obstojem prvih bank. Prva množična uporaba faktoringa je dokumentirana iz časa ameriških kolonij pred revolucijo. V tem obdobju so iz kolonij prevažali bombaž, krzno in hlodovino. Menični posredniki v Londonu in v drugih delih Evrope so denar za te surovine nakazovali vnaprej, kar je naseljencem v novih deželah omogočalo nemoteno dejavnost, ne da bi morali čakati na plačilo kupcev iz Evrope. Ameriške kolonije so bile dolga leta gospodarsko odvisne od svoje matične države, kar pomeni predvsem od Združenega kraljestva. Veliko blaga je bilo izvoženega iz Anglije čez Atlantik, kjer so ga prodajali agenti. Ti so ga prodajali za provizijo, vendar so morali založiti dajatve za carine in pristaniške pristojbine ter prevzeti tveganje unovčitve terjatev. Končno so bili oni tisti, ki so poiskali odjemalce v Ameriki. Ta oblika zunanje trgovine je izvoznikom prihranila izdatke, težave in tveganja pri postavitvi podružnic v oddaljenih deželah. Agentje, imenovani»merchant Factors«, so imeli vlogo trgovca in tudi financerja, čisto podobno znanim»faktorjem«iz srednjeveške Nemčije. Tudi v Avstro-Ogrski monarhiji se je razvilo financiranje terjatev, čeprav je»faktoring«v Avstro-Ogrski dobil drugačne poteze kot v industrijsko razvitem preostanku Evrope. Konec 19. stoletja so bankirji postali pozorni na neprivlačen posel predplačila faktur. Posel je bil v takratnem trenutku obrobnega pomena, vendar je bil princip zdrav: temeljil je na menici. Različne banke so tako podpirale ustanovitve kreditnih združenj, druge so jih ustanavljale same. Bančne»faktoring ustanove«so se refinancirale tako, da so menice svojih strank diskontirale pri svoji matični banki. Tak način poslovanja je bil za matične banke sprejemljiv, saj so namesto velikega števila majhnih menic od številnih odjemalcev dobile eno veliko menico. Avstrijske banke tako tega tipa» faktoringa«niso tržile same, ampak so uporabljale za to ustanovljene»zadruge«. Pred letom 1930 se je faktoring primarno uporabljal predvsem v tekstilni in oblačilni industriji, ker je bila ostala industrija neposredni naslednik kolonialnega gospodarstva, ki je le izjemoma uporabljalo faktoring. V letih po vojni so faktorji spoznali priložnost oziroma možnost, da ponudijo faktoring tudi kot dejavnost, ki temelji na računih, in tako se je začela širitev uporabe faktoringa. 4

13 Faktoring je bil v svoji moderni obliki prvič uporabljen v Angliji v 60. letih prejšnjega stoletja. Na začetku razvoja dejavnosti v Veliki Britaniji je bila usmerjena pozornost predvsem na zavarovanje tveganja kupca, zdaj pa je financiranje čisto jasno prišlo v ospredje. Podjetja so največkrat ustanovili»merchant Banks«trgovske banke, ki so podobno avstrijskemu razvoju 50 let prej v financiranju terjatev videli dobičkonosno poslovno vejo. Veliko teh podjetij je v ZDA iskalo podporo za tehnično in operativno podporo pri poslovanju. To bi bil lahko razlog za to, da sta dve ameriški ustanovi začeli razvijati evropski trg faktoringa. Prva je bila Heller, velika zasebna ustanova za financiranje bilančnih sredstev iz Chicaga, in druga First National Bank of Boston. Heller je bil s tem imenom v letu 1963 prvi resni ponudnik faktoringa v Nemčiji in je še danes vodilni na trgu. First National Bank of Boston je po posameznih državah z lokalnimi bankami ustanavljala skupna podjetja za factoring. 1.2 Opredelitev faktoringa Že zgodovinski razvoj kaže, da je težko najti enotno definicijo pojma»faktoring«. Vse splošno veljavno definicijo najdemo v UNIDROIT konvenciji, sprejeti 28. maja 1988 v Ottawi. Konvencija je bila sprejeta z namenom poenotiti pravila mednarodnega faktoringa, faktoring pogodb in odstopa terjatev. Konvencija pravi, da»faktoring pogodba«pomeni pogodbo, sklenjeno med prvo stranko (dobavitelj) in drugo stranko (faktor), ter da je faktor vsak, ki izpolnjuje vsaj dve od spodaj navedenih funkcij: financiranje dobavitelja, vključno s posojili in predujmi; knjigovodstvo dolžnikov; izterjava terjatev in zaščita pred tveganjem neplačila dolžnika. V domači in tuji strokovni literaturi je možno pridobiti različne definicije o tem, kaj je faktoring in kakšna je njegova umestitev med ostale finančne instrumente. Nekateri avtorji ga postavljajo ob bok bančnim posojilom, spet drugi ga obravnavajo kot popolnoma samostojen instrument, ki zaradi svojih lastnosti ni primerljiv z bančnimi posojili. Najstarejša definicija opredeljuje faktoring oz. odstop terjatev kot način priskrbe denarnih sredstev na osnovi odstopljenih kratkoročnih terjatev, nastalih s prodajo blaga, materiala ali storitev (Klein, 1995, str. 89). Nekoliko bolj preprosto definicijo podajajo Ross, Westerfield in Jaffe (2002, str. 810), ki pravijo:» Faktoring predstavlja prodajo terjatev podjetja finančni instituciji, ki jo imenujemo faktor. Podjetje se s fakorjem dogovori o pogojih kreditiranja za vsako terjatev posebej. Celotno tveganje neizterljivosti terjatve tako od podjetja preide na faktor. Faktorjev dobiček je diskont, ki ga obračuna podjetju ob nakupu terjatve. Običajno se ta 5

14 giblje od 0,35 odstotka do 4 odstotkov vrednosti terjatev«. V praksi definicija ustreza definiciji ne-regresnega faktoringa oz. faktoring brez regresne pravice. V domači literaturi najdemo različne definicije faktoringa. Bevc (1998, str. 30) opisuje, da je faktoring postopek, pri katerem specializirana institucija (to je lahko tudi banka), imenovana faktor, odkupuje kratkoročne poslovne terjatve od svojega komitenta (prodajalca oziroma odstopnika terjatev) in zanj sočasno opravlja še druge finančne storitve, npr. vodenje računov odprtih terjatev ter prejetih plačil, unovčevanje in izterjave, zavarovanje pred riziki neplačila, spremljanje bonitete in kreditne sposobnosti poslovnega partnerja, itd. Potočnik (1992, str. 296) pa razlaga:»pojem faktoring se tolmači dokaj različno. Nekateri poudarjajo, da gre za odkup terjatev, drugi za vodenje knjigovodstva dolžnikov z inkasom ali brez njega. V obeh primerih posebej poudarjajo posamezne dele faktoringa, ki šele v povezavi natančneje opredeljujejo pojem. Bistvo faktoringa je, da prodajalec prenese na faktoring vse terjatve, ki dejansko obstajajo in bodo dospele kasneje.«svetovna literatura in poslovna praksa sta si enotni:»faktoring je pravni posel, s katerim upnik, prodajalec blaga, svojo terjatev iz naslova kupnine odplačno odstopi, proda specializirani finančni instituciji oz. finančnemu posredniku. Skleneta pogodbo, v kateri posrednik prevzame tveganje za izterjatev odstopljene terjatve ali pa to tveganje ostane pri prodajalcu blaga (Zidarič, 1995, str ). V internem gradivu podjetja S-Factoring d. d., edinega podjetja, ki na slovenskem trgu ponuja pravi t. i. stalni faktoring, zasledimo naslednjo definicijo faktoringa:»faktoring je finančna storitev in pomeni stalni odkup vseh prihodnjih terjatev do vseh ali le do izbranih kupcev in njihovo takojšnje financiranje, ki ga izvede faktoring družba. To pomeni, da na podlagi prodaje terjatev faktorju podjetje takoj prejme od 70 do 90 odstotkov bruto zneska fakture, preostanek pa ob kupčevem plačilu. Dejansko plačilo dolžnika je odvisno od obdobja poplačila (valute na računu). Čas poplačevanja lahko traja 15, 30, 60, 90 ali 120 dni.«na slovenskem trgu je najpogostejša oblika faktoringa enkratni odkup terjatev (angl. Single invoice factoring). Ta način faktoringa se je na slovenskem trgu ukoreninil, kar pa še ne pomeni, da je najboljša rešitev. Podjetjem, ki imajo težave z likvidnimi sredstvi, odkup posamezne terjatve na dolgi rok ne pomaga, saj je vprašanje, ali lahko tako upravičijo in plačajo stroške za faktoring ter dolgoročno rešijo težave z likvidnostjo. Ta način faktoringa je bolj rešitev kratkoročnih težav v danem trenutku in ne pelje v smer stabilizacije poslovanja. Poleg tega pa so enkratni odkupi veliko dražji in manj ugodni za stranko kot stalni faktoring (Skok, 2009, str. 4). Jeff Callender, 2006 v knjigi Factoring Fundamentals opisuje, da odkup posameznih terjatev oz. enkratne odkupe navadno izvajajo na svetovni ravni majhne faktorinške družbe, ki nimajo zagotovljenega dolgoročnega vira financiranja, ki bi jim omogočal širjenje glede na povpraševanje na trgu. 6

15 Po podatkih podjetja S-Factoring d. d. so edina družba, ki izvaja»stalni faktoring«, pri katerem kontinuirano odkupujejo terjatve celotnega salda terjatev. To pomeni, da faktorinška družba odkupi vse obstoječe nezapadle terjatve in vse prihodnje nastale terjatve celotnega portfelja dolžnikov oz. izbranih dolžnikov, kar je tudi posebnost slovenskega trga, ki izhaja iz odkupa posamezne terjatve. Ta način faktoringa pomeni, da lahko podjetje predvideva denarni tok, saj faktorinška družba zagotavlja priliv vsakič, ko odstopnik izda fakturo. V času gospodarske krize in posledične recesije je prav ta vrsta faktoringa tista, ki lahko odstopniku pomaga prebroditi te težke čase, saj ga konstantno spremlja pri njegovem poslovanju. Ker sredstva lahko predvidi, lahko tudi planira njihovo najugodnejšo porabo. Stalni faktoring je v primerjavi z enkratnim odkupom za stranko/prodajalca tudi s cenovnega vidika ugodnejši (Skok, 2009, str. 5). 1.3 Vrste in storitve faktoringa V praksi poznamo veliko oblik faktoringa, ki so se razvile zaradi različne narave in obsega posla, različnih potreb podjetij, zaradi različnih gospodarskih pogojev in navad poslovanja v posameznih državah. V osnovi lahko ločimo faktoring po treh merilih; glede na storitve, ki jih faktor opravlja: popolni oz. stalni faktoring, ki je edini pravi faktoring, in nepopolni faktoring oz. enkratni odkup, ki je v Sloveniji najbolj razširjen; glede na geografsko lokacijo udeležencev faktoringa ločimo: domači in mednarodni faktoring; glede na prevzemanje tveganja neplačila kupcev: regresni faktoring oz. faktoring brez zavarovanja in neregresni faktoring oz. faktoring z zavarovanjem. Kot bomo v nadaljevanju spoznali, se vse oblike faktoringa med seboj močno prepletajo in dopolnjujejo, saj je vsaka vrsta faktoringa skupek storitev, ki jih ponuja Storitve faktoringa Financiranje terjatev; upravljanje s terjatvami (vodenje salda dolžnikov, opominjanje in unovčevanje terjatev); prevzem tveganja neplačila Financiranje terjatev Brez dvoma je uporabnikom faktoringa najpomembnejša funkcija financiranja terjatev. Faktor pravno gledano kupi terjatve podjetja in plača znesek kupljene terjatve z nakazilom od dobavitelja, zmanjšano za stroške. Funkcija financiranja nastopi takrat, ko faktor prodajalcu terjatve nakaže odstotkov višine odkupljene terjatve, preostalih 20 odstotkov (zmanjšano za stroške) pa nakaže šele ob plačilu končnega kupca blaga. 7

16 Poslovno gledano to pomeni, da odstopnik ob izdaji fakture, ki je kot do zdaj izdana neposredno kupcu blaga, faktorja obvesti o fakturi in takoj prejme odstotkov zneska fakture na račun pri svoji banki. Preostalih 20 odstotkov faktor nakaže šele po tem, ko kupec blaga plača fakture. Ker predplačilo faktorja temelji na bruto znesku fakture, prejme odstopnik, ob višini davka na dodano vrednost 20 odstotkov, takoj 96 odstotkov vrednosti blaga oziroma storitve. Ker se davek na dodano vrednost odvede šele kasneje, zagotavlja to zadostno likvidnost. Višina financiranja pri faktoringu se tako izenači višini terjatev in s tem prodaje (Hibler & Müllner, 2007, str. 33 in 34) Upravljanje s terjatvami Poleg predplačila terjatev ponujajo faktorji tudi prevzem celotnega upravljanja s terjatvami. V to spada prevzem knjigovodstva dolžnikov in tudi opominjanje ter unovčevanje. Faktor knjiži vse izdane fakture odstopnika in jim ponuja dnevno knjigovodstvo dolžnikov. Poleg knjiženja prilivov opravlja faktor tudi opominjanje in unovčevanje po potrebah odstopnika. Odstopnik ima pri tem možnost določiti, kako in kdaj naj se opominja, število opominov (praviloma eden do tri opomine), izbiro besedila opomina, čas opomina (npr. prvi opomin takoj po zapadlosti ali šele čez en teden po zapadlosti, drugi opomin en teden pozneje ali v dvotedenskih razmikih itd.) Navadno se že v začetku sodelovanja dogovori, ali faktor prevzame tudi pravno izterjavo terjatev. Prednosti te storitve so predvsem v administrativni razbremenitvi odstopnika. Fakturiranje se praktično v vseh dejavnostih izvaja samodejno, medtem ko je razvrščanje plačil pogosto še ročno. Četudi so prvi opomini samodejno pripravljeni, izterjava terjatev še vedno zahteva natančnejše opazovanje in pogosto individualno obravnavanje posameznega dolžnika. Za to pa predvsem v majhnih in srednjih podjetjih pogosto primanjkuje kapacitet ali časa (Hibler & Müllner, 2007, str. 44) Prevzem tveganja neplačila Faktor ponuja tudi prevzem tveganja neplačila terjatev v primeru dolžnikove nesolventnosti. Pravno gledano je pri tej obliki faktoringa zakonsko določeno jamstvo odstopnika izključeno za unovčljivost terjatve. Faktor zato odobri limite za posamezne odjemalce, do katerih so terjatve zavarovane. Če postane kateri od dolžnikov nesolventen, nosi faktor to tveganje. V praksi to pomeni, da odstopnik ne vrne že nakazanega predplačila, ampak prejme, odvisno od pogodbenih določil, celoten ali del še odprtega zneska terjatve. To obliko faktoringa imenujemo tudi faktoring s prevzemom tveganja neplačila oz.»non-recourse Factoring«, tj. faktoring brez regresa. 8

17 Prednosti zavarovanja tveganja se izkažejo seveda šele v primerih, v katerih je dolžnik plačilno nesposoben. Izpadi terjatev, odvisno od velikosti, ne pomenijo za podjetje samo zmanjšane likvidnosti, ampak predvsem dolgotrajno negativno vplivajo na dobičkonosnost, saj s tem izpade pomemben del izida iz poslovanja. V skrajnih primerih lahko izpadi terjatev povzročijo tudi nesolventnost odstopnika, kar se je v Avstriji v letu 2005 zgodilo v 2 odstotkih vseh primerov nesolventnosti (Hibler & Müllner, 2007, str. 47 in 48). VRSTE FAKTORINGA Tabela 1: Vrste faktoringa glede na vrsto storitev, ki jih le-ta ponuja FINANCIRANJE TERJATEV PREVZEM TVEGANJA NEPLAČILA OBVEŠČANJE KUPCEV VODENJE SALDA DOLŽNIKOV OPOMINJANJE IN VNOVČEVANJE TERJATEV Popolni oz. stalni vedno vedno vedno vedno vedno Nepopolni oz. enkratni odkup vedno nikoli nikoli nikoli nikoli Z regreno pravico vedno nikoli vedno vedno vedno Brez regresne pravice vedno vedno vedno vedno vedno Tihi vedno včasih nikoli nikoli nikoli Odkriti vedno vedno vedno vedno vedno Vrste faktoringa Popolni oz. stalni faktoring Vir: F.R. Sallinger, Factoring lax and practice, 1991, str.24. Popolni faktoring je tista oblika faktoringa, ki se v praksi najpogosteje pojavlja in vključuje najširši obseg opravljenih storitev. Običajno gre za kontinuirani posel med odstopnikom in faktorjem, pri katerem odstopnik odstopi vse svoje terjatve do dogovorjenih kupcev v celoti. Nadalje pa faktor odkupljene terjatve vodi v svojih knjigah, jih upravlja, nadzoruje, izvaja izterjavo in unovčenje ter pripravlja vsa potrebna poročila v zvezi s prevzetimi terjatvami. Pri popolnem faktoringu je običajno, da odstopnik ali faktor z obvestilom seznani kupca, da je bila terjatev z odstopnika prenesena na faktor. Poudarjena je» del credere «funkcija. To pomeni, da faktor proti nadomestilu (proviziji) prevzame tveganje plačilne nesposobnosti kupca. S tem pridobi odstopnik popolno zaščito pred neplačilom kupca, ob pogoju, da je faktor predhodno odobril zavarovanje. Faktorji običajno vnaprej izplačajo večji del kupnine in s tem zagotovijo sredstva za financiranje odstopnikovih potreb in posredno za kreditiranje odstopnikovih kupcev (Vičič, 2002, str. 19) Nepopolni faktoring oz. enkratni odkup Lazar (2008, str. 20) opisuje da preprosti faktoring predstavlja nasprotje popolnega faktoringa. V bistvu preprosti faktoring predstavlja diskont faktur. Faktor v tem primeru opravlja le funkcijo financiranja prodajalca in ne vodi knjigovodstva terjatev niti ne zavaruje plačila in niti ne izvaja izterjave. Uporabljajo ga predvsem tista podjetja, ki 9

18 potrebujejo zgolj financiranje za plačilo dobaviteljem, ne pa tudi zavarovanja in upravljanja terjatev. Tovrstni posli običajno niso kontinuirani, temveč so le enkratnega značaja. Odstopnik uporabi faktoring le za odstop določenega računa, kar navadno uporablja zaradi likvidnostnih težav ali zaznane priložnosti, zaradi katere potrebuje dodatna sredstva. Pri tej obliki faktoringa je za izvedbo posla bistvena boniteta klienta in ne kupca, saj je posel zavarovan s popolno regresno pravico do klienta (Lazar, 2008, str.20) Domači faktoring Če so faktor, odstopnik in kupec v isti državi, govorimo o domačem faktoringu, ki je tudi v Sloveniji prevladujoča oblika faktoringa. Domači faktoring omogoča odstopniku uporabo faktoringa na podlagi odstopa faktur za dobavljeno blago ali opravljeno storitev kupcem znotraj meja nacionalnega gospodarstva. Po opravljeni sklenitvi pogodbe o domačem faktoringu odstopnik sproti odstopa in prenaša na faktorja terjatve do vnaprej dogovorjenih kupcev. Domači faktoring poteka po sistemu enega faktorja, kar pomeni, da bo faktor terjatve, katere mu prodajalec odstopi, prevzel in poskrbel za njihovo unovčenje. Kupec je z odstopom terjatev običajno seznanjen in plača zapadle obveznosti na faktorjev račun (Vičič, 2002, str. 21) Mednarodni faktoring Zaradi kompleksnosti spremljanja in obvladovanja državnega in tudi podjetniškega tveganja se mednarodni faktoring skoraj vedno pojavlja kot popolni (pravi) faktoring, izveden po dvofaktorskem sistemu, pri katerem nastopajo štirje subjekti, in sicer prodajalec (odstopnik), izvozni faktor, ki je navadno v državi prodajalca, kupec v tujini in uvozni faktor, ki je navadno v kupčevi državi (Gorenc, 1998, str. 15). Izvozni faktor je zadolžen za vse stike z odstopnikom (izvoznikom), s katerim sklene pogodbo, zadolžen je za njegovo financiranje in vodenje knjigovodstva terjatev, medtem ko je uvozni faktor zadolžen za stike s kupcem (uvoznikom). Uvozni faktor je zadolžen za unovčevanje terjatev, prevzem tveganja neplačil kupcev, opravlja vodenje knjigovodstva in daje informacije v zvezi s pogoji, ki obstajajo na tujem trgu. Uvozni faktor ima običajno boljše možnosti informiranja za presojanje bonitete uvoznika kot izvozni faktor. V primeru unovčevanja oz. izterjave neplačanih terjatev lahko hitreje in uspešneje obravnava pravne vidike in ureja težave pri inkasu v maternem jeziku (Salinger, 1999, str. 116). Po veljavni mednarodni zakonodaji mora odstopnik obvestiti dolžnika o svoji nameri odstopa terjatev, kar zanj uredi uvozni faktor s pošiljanjem uradnega, zakonsko urejenega obvestila. Ključnega pomena pri procesu je dokazljivost odstopljene terjatve. 10

19 Odstopnik (izvoznik) sklene pogodbo o mednarodnem faktoringu z izvoznim faktorjem, kateremu bo odstopal svoje terjatve do tujih kupcev. Izvozni faktor odkupljene terjatve odstopi uvoznemu faktorju, ki pa je navadno v državi kupca (dolžnika). Ta tako prevzame»del credere«tveganje od kupca (uvoznika) in skrbi za unovčevanje terjatev. Izvozni faktor na osnovi odkupljenih faktur in podpisane odstopne izjave predčasno financira odstopnik v dogovorjenem deležu celotne kupnine (običajno od 70 do 90 odstotkov odkupljenih terjatev), zmanjšano za strošek provizije. Ko kupec (uvoznik) poravna svojo obveznost uvoznemu faktorju, jo ta nakaže izvoznemu faktorju. Po prejetju plačila izvozni faktor odstopniku nakaže še preostanek zadržanega dela, zmanjšan za strošek obresti za dobo financiranja (Kostič, 2010, str.13) Slika 1: Potek dvofaktorskega sistema Vir: PRVI FAKTOR d. o. o., Odstopnik (izvoznik) dostavi kupcu blago in mu izstavi račun. 2. Odstopnik odstopi terjatev izvoznemu faktorju in mu v ta namen izroči kopije računa in drugih dokumentov, ki izkazujejo nastanek terjatve. 3. Izvozni faktor po vnaprej dogovorjenem formalnem postopku odstopi terjatev uvoznemu faktorju v deželi kupca (uvoznika). 4. Izvozni faktor nakaže odstopniku delni znesek, predujem, navadno v višini od 80 do 90 odstotkov nominalne vrednosti odstopljenih terjatev, zmanjšan za faktorinško provizijo in administrativni strošek za odstop. 5. Ob zapadlosti plačila kupec plača prejeto blago z nakazilom na račun uvoznega faktorja. 6. Uvozni faktor najkasneje naslednji dan nakaže sredstva izvoznemu faktorju. 7. Izvozni faktor opravi poračun plačila za odstopljeno terjatev in nakaže odstopniku razliko do polne vrednosti fakture, zmanjšano za obresti za dane predujme plačil. Bistveno je, da sta izvozni in uvozni faktor povezana. Odnosi lahko temeljijo na korespondenčni osnovi, kooperacijskih odnosih ali pa na kapitalskih povezavah. Zaradi 11

20 tega so nastala mednarodna faktorinška združenja (verige), ki zagotavljajo trdne povezave med faktorji po svetu. Najpomembnejše in največje združenje je Factors Chain Internacional (FCI) s sedežem v Amsterdamu, katerega člani so tudi tri slovenske faktorinške družbe, in sicer: PRVI FAKTOR d. o. o., Finea Faktoring d. o. o. in A Faktor d. o. o., sledijo Heller Overseas Corporation s sedežem v Chicagu, International Factors group s sedežem v Bruslju in drugi (Bizjak, 1995, str. 21). Poleg dvofaktorskega sistema oz. sistema dveh faktorjev se lahko mednarodni faktoring pojavi še v obliki enojnega faktoringa ali neposrednega izvoznega faktoringa. Različica dvojnega faktoringa je enojni faktoring. Pri enojnem faktoringu še vedno sodelujeta dva faktorja (izvozni in uvozni), toda v tem primeru uvozni faktor prevzema le komercialno tveganje (odobri limit, do katerega zavaruje plačila), vsa administrativna dela v zvezi z vodenjem terjatev, inkasa in izterjave pa zadrži izvozni faktor. Bistvena razlika je tudi v tem, da izvozni faktor prevzetih terjatev ne prenese na uvozni faktor. Šele v primeru, da terjatev ni plačana določeno število dni po datumu zapadlosti, izvozni faktor prenese to terjatev na uvozni faktor, ki s tem tudi prevzame vse obveznosti glede izterjave. Če je izterjava neuspešna, je uvozni faktor glede na prevzeto komercialno tveganje dolžan po dogovorjenem roku (navadno 90 do 120 dni po zapadlosti fakture) nakazati znesek fakture izvoznemu faktorju, ta pa nato odstopniku prenakaže razliko. Neposredni izvozni faktoring je enak domačemu faktoringu, le da je kupec v tujini. To pomeni, da sodeluje le en faktor, ki prevzame nase enake funkcije kot pri domačem faktoringu (torej tudi funkcije, ki jih ima pri dvojnem faktoringu uvozna faktorinška družba). Neposredni izvozni faktoring se navadno uporablja v poslovanju s tistimi državami, ki jih faktor dobro pozna in obvlada (navadno sosednje države ali gospodarsko močne in razvite države). Tak način faktoringa pa se pojavlja tudi pri poslih z državami, v katerih ni ustreznih korespondentnih faktorjev, s katerimi bi se lahko faktor v državi izvoznika povezal v»dvofaktorski sistem«. Ta sistem ima za odstopnika prednosti v smislu poenostavljanja in pospešitve izvedbe posla. Za faktor je ta sistem veliko zahtevnejši in od njega zahteva neprimerno več previdnosti pri poslovanju, saj je soočen z drugačno zakonodajo, poslovnimi običaji, jeziki itd. To za faktor predstavlja precejšnje težave, še posebej, če je odstopnikov izvoz razpršen na več držav, v katerih ni mogoče poslovati po sistemu dveh faktorjev (Kaiser, 2006, str. 53). Razlika med domačim in mednarodnim faktoringom je v tem, da je pri domačem faktoringu vedno vključen le en faktor (enofaktorinški sistem), medtem ko se v mednarodnem faktoringu kot s prevladujočo obliko srečamo s sistemom dveh faktorjev (dvofaktorinški sistem). 12

21 Regresni faktoring oz. faktoring brez zavarovanja (Angl. Recourse factoring) Pri tej vrsti faktoringa faktor zagotavlja le funkciji financiranja in upravljanja terjatev, ne pa tudi zavarovanja terjatev pred tveganjem neplačil kupcev. V primeru kupčevega neplačila lahko faktor po določenem času po zapadlosti terjatev regresira odstopniku neplačano terjatev, ki jo mora ta poravnati namesto kupca. Za ta korak se faktor odloči po tem, ko izčrpa vse ostale možnosti. Pri odobravanju tovrstne oblike faktoringa je poudarek ne samo na boniteti kupca, temveč v veliki meri na boniteti odstopnika, saj je ta tisti, ki v skrajnem primeru kupčeve nezmožnosti plačila poravna obveznost namesto njega (S-Factoring d. d., 2008) Neregresni faktoring oz. faktoring z zavarovanjem (Angl. Non-Recourse factoring) Prednost te vrste faktoringa je, da faktor prevzame nase celotno odgovornost glede plačil kupcev. Zaradi tega je faktor pripravljen komitentu financirati manjši odstotek odstopljenih terjatev (Bond, 1993, str. 350). Značilnost faktoringa brez regresne pravice je zavarovanje terjatev oz. prevzem tveganja neplačila kupcev, saj faktor v primeru kupčevega neplačila odstopniku poravna preostali delež fakture. Faktor pred financiranjem zavaruje terjatve odstopnika do določenega limita, ki je praviloma enak limitu, ki ga je zavarovalnica odobrila faktorju. Limit zavarovanja se določa na osnovi storitev, ki jih vključuje faktoring, bonitete dolžnika, plačilnih pogojev ter tako imenovanih»mehkih«faktorjev, ki vplivajo na poslovanje. Na podlagi odobrenih/neodobrenih limitov za kupca, lahko odstopnik posredno dobi informacijo o kupčevi boniteti. Če faktor ni pripravljen odobriti limita za določenega kupca, velja dobro razmisliti o poslovanju s takim kupcem na odprt račun (S-Factoring d. d., 2008). Neregresni faktoring navadno ponuja vse omenjene storitve: financiranje terjatev, knjigovodstvo dolžnikov, opominjanje in unovčevanje ter prevzem tveganja neplačila. To obliko uporabljajo predvsem podjetja, ki si poleg zagotovitve financiranja odprtih postavk želijo še zavarovati pred tveganjem nesolventnosti svojih kupcev. Zaradi faktorjevega prevzema celotnega upravljanja s terjatvami lahko dodatno prihranijo pri administraciji v podjetju, ne da bi s tem zanemarili upravljanje in unovčevanje terjatev (Hibler & Müllner, 2007, str. 48). 13

22 1.4 Potek in izvedba faktoringa Potek faktoringa Udeleženci v domačem faktoringu (S-Factoring d. d., 2012) so: odstopnik proizvodno ali storitveno podjetje, kupec tisti, ki izdelke ali storitve kupi, ter faktor finančna institucija, ki terjatve odkupi in financira. Potek faktoringa v petih korakih (S-Factoring d. d., 2012): odstopnik/prodajalec ob dobavi blaga ali storitve izstavi kupcu račun; odstopnik/prodajalec odstopi faktorju terjatev; faktorinška družba nakaže 70 do 90 odstotkov vrednosti terjatve, zmanjšane za provizijo, na strankin/prodajalčev račun; dolžnik je dolžan poravnati svoje obveznosti v določenem plačilnem roku na račun faktorinške družbe; faktorinška družba nakaže preostali del sredstev, zmanjšan za obresti na uporabljeno financiranje, na odstopnikov/prodajalčev račun. Slika 2: Trikotni prikaz odnosa udeležencev faktoringa Vir: S-Factoring d. d., Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 11. Po sklenitvi faktoring pogodbe med odstopnikom in faktorinško družbo, odstopnik obvesti svoje dolžnike o začetku sodelovanja s faktoring podjetjem z obvestilom o odstopu terjatev (Priloga 1). To je obvestilo, ki kupce informira, da so od določenega datuma naprej vse terjatve odstopljene faktorinški družbi (Hibler & Müllner, 2007, str. 56). 14

23 Pravno formalno je obveščanje dolžnika o prenosu terjatev obvezna, ni pa potrebna dolžnikova privolitev za prenos terjatev (419. člen OZ): 1) Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. 2) Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku (Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 97/2007). O odstopu terjatev dolžnika obvesti tudi zaznamek o odstopu terjatev, ki je na vsaki, od določenega datuma naprej, izdani fakturi. Zaznamek o odstopu terjatve informira dolžnika o pravnem učinku odstopa terjatve, kar pomeni, da ga opozori, komu je dolžan poravnati svoj dolg iz naslova terjatve, da bo prost svoje obveznosti. Če je zaznamek zapisan na računu, govorimo o odprtem faktoringu, v nasprotnem primeru o zaprtem faktoringu. Na podlagi zaznamka o odstopu terjatev je bil faktoring v preteklosti vedno znova označen z negativnim predznakom. To je bilo predvsem zaradi bank, ki so posojila zavarovale s terjatvami. Pri omenjenih posojilih terjatev kot garancija ni bila vidna navzven, vidna je bila le kot zaznamek v poslovnih knjigah med odprtimi postavkami (Hibler & Müllner, 2007, str. 57) Izvedba faktoringa Operativno sodelovanje med faktorinško družbo in odstopnikom terjatev se začne po prejemu potrjenih obvestil o odstopu terjatev. Sodelovanje se večinoma začne s prodajo že obstoječih, a še nezapadlih terjatev faktorinški družbi, kar finančno predstavlja za odstopnika takojšnjo likvidnost. V nadaljevanju so tudi redne izdane fakture prodane faktoring družbi Slika 3. Slika 3: Izvajanje ponavljajočega se stalnega faktoringa v petih korakih Vir: S-Factoring d. d.,predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 11. Posredovanje faktur se izvaja dnevno, tedensko ali vsakič po fakturiranju, največkrat preko faxa, elektronske pošte ali po običajni pošti, kadar je faktur preveč za pošiljanje po omenjenih dveh kanalih. Formalno se izdana faktura ne spremeni. Odstopnik izstavlja 15

24 fakturo še vedno v svojem imenu, edina sprememba je navedba zaznamka o odstopu terjatev in transakcijski račun faktorinškega podjetja, za katerega je kupec dolžan poravnati svoje obveznosti (S-Factoring d. d., 2008). Na podlagi odstopljenih faktur v faktoring je ugotovljen novi saldo terjatev, ki je osnova za nakazilo predujma odstopniku. Višina predujma (odstotek financiranja je določen pogodbeno in se giblje med 70 in 90 odstotkov odstopljenih terjatev) (S-Factoring d. d., 2008). Da je spremljanje salda odkupljenih terjatev lažje, faktoring družba knjiži posamezne fakture, ločeno po kontih dolžnikov. Tako ima odstopnik v vsakem trenutku jasno sliko o stanju odstopljenih terjatev (znesek zapadlih in nezapadlih terjatev, katere terjatev so dolžniki že poravnali in v kakšnem znesku, kolikšen je odobreni limit posameznega kupa, itd.). O dogajanju na računu odstopnika je ta obveščen s poročili, ki jih prejme na dnevni, tedenski in mesečni ravni po elektronski pošti, neposredno iz sistema (Priloga 2, 3, 4 in 5). 1.5 Komu je faktoring namenjen V prvi vrsti je faktoring namenjen malim in srednje velikim podjetjem, ki imajo omejena finančna sredstva. Callender Jeff 2008 pravi, da je seznam podjetij, primernih za faktoring, enak dolžini rumenih strani v telefonskem imeniku. Trditev ni tako daleč od resnice, če ta podjetja ustrezajo pogojem, ki določajo podjetja, primerna za faktoring. Za faktoring primerna so novoustanovljena podjetja, podjetja v času rasti in zrela podjetja, ki potrebujejo dodatna likvidna sredstva. Ta podjetja morajo biti zaupanja vredna, ki plačujejo navadno v roku 14 dni do dveh mesecev. Sem štejemo proizvodna in storitvena podjetja, ki prodajajo državnim podjetjem in ustanovam ter drugim pravnim osebam, velike korporacije in podobna podjetja. Dolžniki teh podjetji morajo biti pravne osebe, torej druga podjetja, državne ustanove, kot so vrtci, šole, zavodi ipd., ki so redni plačniki z daljšimi plačilnimi pogoji (Callender, 2008a, str. 8). Zakaj so zgoraj navedena podjetja najprimernejša za faktoring? To so podjetja, ki dolgo čakajo na plačila svojih kupcev in jim zaradi tega primanjkuje likvidnih sredstev, tveganje neplačila njihovih kupcev pa je malo verjetno (Callender, 2009, str. 58). Posebno primeren je faktoring za podjetja, ki so likvidna na dolgi rok (solventna), in imajo tekoča likvidna sredstva vezana v terjatvah. Kot se je izkazalo, je faktoring idealen za podjetja s hitro rastočimi in neenakomernimi prihodki, kjer je financiranje prilagojeno razvoju prodaje bistvenega pomena (Slika 4). Prav zaradi tega je faktoring primeren tudi za velika podjetja, pri katerih na aktivni strani bilance prevladujejo večinoma terjatve in zaloge, zato lahko ponudijo malo bančne varnosti. Posledično to predstavlja težavo tudi za 16

25 EUR ustanovitelja podjetja, saj se lahko podjetje pri uspešnem poslovanju hitro sreča s finančnim primanjkljajem, ki ga s faktoringom lahko odpravi. Konec koncev uporablja faktoring veliko podjetij, ki so odvisna od posameznega plačila njihovih strank. Manj primeren je faktoring za panoge, v katerih je plačilo odvisno od predhodno opravljene storitve ali dostavljenega blaga, kot npr. pri gradbeništvu in tam, kjer prihaja do rednih in visokih kompenzacij (Hibler & Müllner, 2007, str. 61). Faktoring je zelo primerna rešitev za hitro rastoča podjetja, ki potrebujejo dodatna likvidna sredstva za financiranje svoje rasti. Uporaben je tudi v podjetjih, ki razvijajo nove proizvode in storitve, saj omogočajo hitro pridobitev dodatnih denarnih sredstev. Prav tako je zelo primeren za podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo sezonskih proizvodov. V takšnih podjetjih se v sezonskem vrhuncu soočajo s precejšnjo razliko v potrebah po kapitalu in sredstvih, ki jih imajo na voljo. Pojavi se lahko visoka zadolženost, ki ni v sorazmerju z ostalimi postavkami bilance stanja. To težavo pa lahko reši faktor z odkupom terjatev do kupcev (Salinger,1991, str. 41), saj se faktoring prilagaja prodaji slika 4. Slika Slika 4: Prilagoditev 4: Prilagoditev faktoringa faktoringa prodaji prodaji podjetja podjetja Month Prodaja Faktoring financiranje (80%) Bančni kredit ali limit Vir: S-Factoring d.d., Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 10. Iz internega gradiva faktorinške družbe S-Factoring d. d. je razvidno, da je faktoring priporočena oblika financiranja za podjetja, ki dosegajo veliko možnosti za rast prodaje, vendar imajo premalo lastnega kapitala oziroma posojilnega potenciala za financiranje obratnih sredstev; podjetja, ki stremijo k natančnejšemu planiranju (stabilnemu in predvidljivemu denarnemu toku); podjetja, ki imajo možnost izkoriščanja casa scontov, ki so večji od stroškov faktoringa: podjetja, ki želijo zmanjšati zadolženost v bilanci in izboljšati boniteto podjetja, upravljanje terjatev in skrb za opominjanje dolžnikov 17

26 prenesejo na faktor in se intenzivneje posvetijo osnovni dejavnosti ter podjetja, ki želijo zmanjšati obseg kompenzacij in povečati poslovanje v denarni oziroma likvidni obliki. Za faktoring niso primerna podjetja, katerih (S-Factoring d. d., 2008) storitve so izključno projektne narave, storitve se obračunavajo postopno (situacije), storitve so lahko sporne (reklamacije), kompenzacije predstavljajo pretežni del poslovanja. Bond (1999, str ) pravi, da ni splošnega pravila o tem, katera podjetja lahko uporabljajo faktoring, in odločitev o tem, ali uporabiti faktoring ali ne, je povsem prepuščena komitentu, saj je ta najbolj seznanjen s finančnim položajem in potrebami v podjetju. Praksa je pokazala, da so uporabniki faktoring storitev podjetja, katerih terjatve do kupcev niso zastavljene banki ali kateremu koli drugemu gospodarskemu subjektu za zavarovanje posojila, najetega za financiranje nakupa opreme, strojev, zgradb in zemljišč. Faktoring uporabljajo tudi podjetja, ki jim banka zavrne vlogo za odobritev posojila, za katerega je podjetje v zavarovanje pripravljeno ponuditi odprte kratkoročne terjatve do drugih. Ne smemo pa pozabiti, da je faktoring primeren samo za podjetja z zadostnimi terjatvami do drugih pravnih oseb ali do državnih ustanov, saj fizične osebe uporabljajo druge načine financiranja (Hibler & Müllner, 2007, str. 61). S-Factoring d. d. pojasnjuje, da faktoring, poleg likvidnosti prinaša tudi druge prednosti. Zagotavlja takojšnjo likvidnost po izdaji računa: možnost daljših plačilnih rokov (večja konkurenčnost), predvidljivost/stabilnost finančnih tokov, možnost uporabe gotovinskih popustov (casa sconti) ter financiranje, ki je prilagojeno dinamiki prodaje; upravljanje terjatev: nadzor nad plačili, opominjanje kupcev, knjigovodstvo dolžnikov ter zmanjšanje tveganja neplačil; izboljšanje bilančne bonitete: financiranje se ne pojavlja kot obveznost v bilanci, zmanjša se bilančna vsota, poveča delež lastnega kapitala; ni potrebe po dodatnem materialnem zavarovanju: brez dodatnih materialnih zavarovanj (hipoteka na nepremičninah, itd.). 1.6 Stroški faktoringa Vedno znova omenjen argument proti faktoringu so stroški. Struktura stroškov faktoringa je zelo jasna ter sestavljena iz dveh komponent: obresti in faktoring provizije. Faktorinška provizija pokriva stroške upravljanja in zavarovanja. Faktor zaračunava provizijo v odstotni vrednosti od nominalnega zneska odstopljenih terjatev. Pravila, po katerih posamezni faktorji določajo višino provizije, se od enega do drugega razlikujejo. Na splošno se gibljejo v razponu od 0,5 do 2,5 odstotka nominalne vrednosti odstopljenih terjatev (Salinger, 1991, str. 58). 18

27 Faktor zaračuna odstopniku provizijo kot nadomestilo za opravljanje storitev upravljanja in zavarovanja terjatev, in sicer v odstotni vrednosti od nominalnega zneska odstopljenih terjatev. Ta del celotnega stroška, skupaj z administrativnim stroškom za odstop, faktor odtegne od dela kupnine, s katerim predčasno financira odstopnika. Na splošno se giblje med 0,5 in 2,5 odstotka nominalne vrednosti odstopljenih terjatev (Salniger, 1991, str. 58). (Cellender, 2008a, str. 9) Višino faktorinške provizije se določi glede na vrednost faktorinškega prometa, število odstopljenih faktur, plačilne roke ter vrste storitev, ki jih bo faktorinška družba opravljala za odstopnika. Na višino faktorinške provizije vplivajo: znesek odstopljenih terjatev; višji, kot je znesek odstopljenih terjatev na mesečni ravni, in boljša, kot je razpršenost dolžnikov z ustrezno plačilno disciplino in razumno število odstopljenih faktur, nižja je provizija, število odstopljenih faktur posameznega dolžnika; podjetje z več nižjimi fakturami ima višjo provizijo kot podjetje z manj fakturami višjih zneskov. Primer: podjetje A želi faktorirati evrov na mesec; ta vsota je sestavljena iz 3 faktur po evrov za 3 različne kupce. Podjetje B tudi želi faktorirati evrov na mesec, vendar višina fakture znaša 100 evrov za 300 različnih kupcev. Jasno je, da je čas obdelave za podjetje B veliko daljši in posledično predstavlja višje stroške kot pri podjetju A, plačilni roki pa: daljši kot je rok plačila, tem dlje ima faktorinška družba vezana sredstva. Z daljšim plačilnim rokom se povečujeta tudi tveganje in možnost neplačila terjatev. Stroški obresti se merijo v odstotkih na leto in se obračunavajo na dnevni ravni od zneska financiranja. Zaradi praktičnih razlogov se obresti računajo agregatno, na mesečni ravni. Stroški obresti se ne morejo obračunati vnaprej, ampak šele takrat, ko faktor dobi plačilo od kupca (Salinger, 1991, str. 60). Stroške financiranja oz. obresti sestavljata 3- ali 6- mesečni EURIBOR + pribitek. Pribitek je odvisen od časa in višine uporabljenega financiranja ter bonitete odstopnika in dolžnikov. Če so dolžniki državna podjetja, finančno stabilna podjetja ali podjetja z dobro bonitetno oceno, je tveganje neplačila nižje in s tem je nižje tudi tveganje faktorinške družbe. Posledično je tudi pribitek nižji. Če so dolžniki nezanesljiva podjetja in neredni plačniki, faktorinška družba določi višji pribitek ali zniža odstotek financiranja, lahko tudi oboje, saj predstavlja poslovanje s takim dolžnikom višje tveganje neplačila za faktoring družbo. V skrajnem primeru lahko faktorinška družba odkloni odkup terjatev do takšnih dolžnikov (S-Factoring d. d., 2008). Pomembno vlogo pri določanju stroškov faktoringa igra tudi stabilnost odstopnika še posebej pri faktoringu z regresno pravico, saj je stranka tista, ki nosi posledice neplačila. Preveriti je potrebno, ali je premoženje podjetja oz. osebno premoženje lastnika zadostno za pokrivanje slabih terjatev, kako dolgo podjetje posluje in kakšna je zgodovina poslovanja podjetja (morebitne blokade računov, neplačila davkov, tožbe, kriminalna preteklost ), sposobnost menedžmenta (kako dobro pozna lastnik podjetje in kako ga 19

28 vodi), če in koliko slabih terjatev je podjetje imelo, odnos in iskrenost odstopnika do faktorinške družbe (Callender, 2008a, str. 8). Primerjava bančnega kredita in faktoringa s stroškovnega vidika ni mogoča, saj ne smemo pozabiti, da faktoring ni posojilo, temveč financiranje terjatev na podlagi odkupa terjatev z določenim popustom in z dodatnimi storitvami (vodenje knjigovodstva dolžnikov, spremljanje plačila dolžnikov, opominjanje in izterjava). Pri bančnih posojilih se obresti zaračunajo za celotno posojilo ali na izplačan znesek v višini 0,1 do 2,0 odstotka, provizija pa je navadno zaračunana enkratno vnaprej za odobreni znesek. Pri faktoringu so obresti obračunane za nakazan (financiran znesek), provizija v višini 0,50 odstotka do 2,00 odstotkov pa je obračunana za vse terjatve. Pri bančnem kreditu so potrebna materialna zavarovanja, medtem ko zavarovanje pri faktoringu predstavljajo terjatve (S-Factoring d. d., 2008). Na drugi strani pa lahko podjetja svoje stroške faktoringa znižajo prav z uporabo faktoringa, saj jim ta omogoča koriščenje popustov za predčasno plačilo. Navadno dobavitelji odobrijo 2-odstotni popust za plačilo v 10 do 15 dneh. V času gospodarske krize, ko je podjetij, ki bi si lahko privoščila predčasna plačila vse manj, pa lahko ti odstotki znašajo tudi 5 odstotkov. Podjetje, ki ima dodatna likvidna sredstva vezana v terjatvah, lahko ta odproda in z njimi predčasno poplača obveznosti do dobaviteljev in prejme 3-odstotni popust za predčasno plačilo. Kolikšen je pri 2- do 3-odstotnem popustu za predčasno plačilo strošek faktoringa oziroma ali pa podjetje morda tudi zasluži, prikazuje spodnji primer. Slika 5: Simulacija - dodatna razlika v ceni s pomočjo popusta za predčasno plačilo Strošek faktoringa: Višina odstopljenih terjatev v ,00 Faktorinška provizija v ,00 Strošek financiranja (obresti) v ,00 Strošek obdelave in odobritve v 2.000,00 Skupaj strošek v ,00 Financiran znesek v ,00 Skupni strošek faktoringa (v %) glede na financiran znesek in dneve 6,92 financiranja Dnevi financiranja 365,00 EOM (v % na letni ravni) 6,92 Povprečni plačilni rok kupcev (dni) 90,00 EURIBOR (%) 0,65 Obrestni pribitek (%) 4,00 Višina fakt. Provizije (%) 0,50 Delež financiranja terjatev (%) 80,00 structuring fee: 0.20 Uporaba pridobljenega limita za predčasno poplačilo dobaviteljem: Pridobljena dodatna sredstva v , , , ,00 Casa sconto pri dobavitelju (%) 3,00 3,00 2,00 2,00 Plačilni rok pri dobavitelju (dni) 90,00 60,00 90,00 60,00 Prihranek s CS v , , , ,67 Skupni prihranek v : , , , ,67 Vir: S-Factoring d. d. Predstavitev za strank, 2008, str

29 Kot je iz zgornjega primera razvidno, podjetje, ki v enem letu odstopi v faktoring 4 milijone terjatev, pri tem pa koristi konstantno 1 milijon sredstev in jih uporabi za plačevanje dobaviteljem s casa scontom, lahko pri navedenih stroških in proviziji zasluži evrov čistega dobička. To je še en primer, iz katerega je jasno, da je primerjava faktoringa in bančnega posojila, kot bi primerjali jabolka in pomaranče, s čimer se strinja tudi Jeff Calledner v svojih knjigah o faktoringu. 2 TVEGANJA FAKTORING DRUŽBE Faktoring družbe se pri svojem poslovanju srečujejo z različnimi tveganji. Toda če je narava posla znana, razumljiva, so tudi tveganja predvidljiva in jih je mogoče minimizirati. Warren Buffet, največji ameriški investitor, je nekoč rekel:»tveganja prihajajo iz neznanja«, kar še posebej drži za faktoring. Tveganja, s katerimi se srečujejo faktorinške družbe, je možno minimizirati in obvladati s primernimi orodji. Če je tveganje znano in faktorinška družba kljub temu ustrezno ne ukrepa, je zelo velika verjetnost, da se bo prej ali slej primorana soočiti z najslabšim možnim scenarijem, tj. s slabimi naložbami oziroma izgubo denarja. Večina faktorinških družb se sooča z izgubami, vprašanje je le, kako velike so in ali ogrozijo obstoj faktorinške družbe. Ob primerni razpršitvi in strukturiranih poslih lahko še vedno nastanejo izgube, vendar v višini, ki ne ogrožajo obstoja faktorinške družbe (Callender, 2006, str. 69). Vrste tveganj, s katerimi se faktorinške družbe soočajo pri svojem poslovanju, je opisal Callender, 2006, v svoji knjigi Factoring Fundamantals. V nadaljevanju bom vsa ta tveganja tudi opisala. 2.1 Nepredvidljiva tveganja Obstajata dve vrsti tveganj, ki ju ni mogoče predvideti. Gre za značajske značilnosti vodstva podjetja in nagnjenost k neobvladovanju teh značilnosti. Obstajata dve vrsti ljudi (Callender, 2006, str. 70): osebe, ki so visoko nagnjene k tveganju, in osebe, ki verjamejo le v»dobro ljudi«(naivneži). Visoka nagnjenost k tveganju navadno izvira iz pohlepa. Za podjetje je zelo nevarno, če sta pohlep in želja po vedno več dobička postavljena na prvo mesto. Posledično to pripelje do nezadovoljstva strank, ker ne dobijo storitev in asistence takšne kakovosti, kot bi jo morale. Tudi odnosi v podjetju so vse slabši, saj zaposleni delajo pod nenehnim pritiskom, stres pa slabo vpliva tudi na zdravje vseh udeleženih. Na drugi strani pa lahko srečamo osebe, ki verjamejo le v dobro ljudi. Žal pa se prevečkrat v poslu zgodi, da ljudje nimajo poštenih namenov in želijo v kratkem času»obogateti«na tuj račun. Naivni direktorji so za njih lahke tarče. Če želijo strankam pomagati na različne 21

30 načine, je zelo lepa gesta, vendar žal nedobičkonosna, saj tako zlahka pripeljejo podjetje do stečaja. Ne prvi ne drugi profil vodje nista primerna za doseganje uspešnega poslovanja na trgu. Do uspeha lahko privede le neka sredina med obema profiloma, ki vključuje poznavanje posla, izkušnje na tem področju in uporabo razuma pri poslovnih odločitvah. 2.2 Predvidljiva tveganja Poleg nepredvidljivih tveganj, ki se jih s težavo zavedamo, pa obstajajo tudi tveganja, ki jih je mogoče predvideti in s katerimi se sreča večina faktorinških družb pri poslovanju (Callender, 2006, str. 71): neplačilo kupcev, menedžment, osebni dogodki in prevare Neplačilo Kupec ne poravna ene ali več faktur zaradi reklamacije proizvoda, ki mu ga je prodajalec (odstopnik) dostavil, oz. storitve, ki jo je opravil, zaradi nezmožnosti plačila (pomanjkanje sredstev), stečaja, prisilne poravnave ali političnega tveganja (moratorij plačil) ipd. Vsi zgoraj našteti razlogi so lahko vzrok, da plačilo ne bo nikoli nakazano na transakcijski račun faktorinške družbe. Omenjeno tveganje je mogoče zmanjšati z različnimi orodji za obvladovanje tveganj, kljub temu pa se faktorinške družbe pogosto srečujejo z omenjenimi tveganji Menedžment Stranka, ki ima neučinkovit in nekvalificiran menedžment, slabo vodi posel, kar se kaže v nekakovostnih proizvodih ali slabo opravljenih storitvah, to pa pripelje do nezadovoljstva kupcev. Rezultat tega so lahko tudi neplačilo faktur in dolgovi, ki so posledica neplačila strankinih obveznosti. Če ima davčni urad ali kateri od upnikov pravico do poplačila terjatev, lahko pride tudi do zaplembe premoženja oz. blokade transakcijskega računa. Slabo vodenje knjigovodstva preprečuje preglednost posla, kar je slabo tudi za faktorinško družbo, saj se je primorana ukvarjati z neučinkovitostjo in neorganiziranostjo procesov, da izvede posel. Odstopnik lahko tudi zapre podjetje, medtem ko so fakture še neplačane. Izterjava teh faktur je lahko zelo otežena, sploh če se stranka in dolžnik ne zavedata svojih obveznosti. Zaradi tega je ocena menedžmenta potencialnega odstopnika za faktorinško družbo izredno pomembna Osebni dogodki To so dogodki, ki jih ne more nihče predvideti, zgodijo pa se lahko vsakomur. Osebni dogodki v odstopnikovem življenju (lastnik podjetja) ali v življenjih njegove družine, kot 22

31 so težja bolezen, poškodba, ločitev, smrt v družini ali smrt osebe, ki je odločilnega pomena v poslu, lahko pomembno vplivajo na posel Prevare Odstopnikova goljufija (angl. fraud) je nezaželen, vendar realen pojav, ki je pogostejši, kot si morda mislimo ali bi si želeli. Pomembno je, da se faktorinške družbe tega zavedajo in se pred tem tudi obvarujejo. Primeri goljufij, ki se lahko pojavijo v faktoringu (Callender 2006, str. 73, 74): Odstopnik prejme plačilo za fakture, odstopljene v faktoring in jih ne prenakaže faktorinški družbi. T. i.»ne prenakazilo«je najpogostejši način prevare, s katero se sooča faktorinška družba. Napaka se navadno zgodi nenamerno na strani kupca, ki ni pozoren na odstopno klavzulo na vsaki fakturi in rutinsko poravna fakturo na transakcijski račun stranke. Faktorinška družba je tako primorana ob vsakem novo pridobljenem odstopniku poklicati vse njegove kupce in preveriti, ali so prejeli obvestilo ter jih obvestiti glede njihovih pravic in obveznosti, da v prihodnje ne bi prišlo do napačnih plačil. Kljub zaznamku o odstopu terjatve na vsaki posamezni odstopljeni fakturi kupci ne namenijo dovolj pozornosti temu, komu poravnavajo svoje obveznosti. Če so terjatve kljub opozorilu poravnane na račun stranke, se mora faktorinška družba zavedati, da bo takšno plačilo zelo težko dobila nazaj, sploh če ima odstopnik velike težave z likvidnostjo (S-Factoring d. d., 2008). Odstopnik izda fakture za blago, ki ni bilo dostavljeno, oz. storitev, ki ni bila opravljena. Faktura, ki jo odstopnik pošlje faktorinški družbi v odstop, vsebuje zaznamek o odstopu, faktura, ki jo odstopnik pošlje kupcu, pa te nima, temveč je na fakturi naveden transakcijski račun odstopnika. Eden izmed primerov prevare je lahko tudi, da odstopnik kupcu naroči, naj svoje obveznosti, kljub zaznamku o odstopu terjatev na fakturi, poravna na njegov transakcijski račun. Navedeno se lahko zgodi v dveh primerih, in sicer: a) odstopnik se srečuje z likvidnostnimi težavami, zato opravičuje svoje dejanje z besedami, da to lahko naredi, saj potrebuje denar bolj kot faktorinška družba; b) odstopnik je nezadovoljen ali prizadet zaradi določenih dejanj faktorja; c) želi prekiniti pogodbo o faktoringu. Odstopnik in kupec se lahko tudi dogovorita, da bo kupcu izdana faktura, ki jo bo kupec potrdil, vendar jo potrdi oseba, ki v podjetju ni pooblaščena za takšno potrjevanje. Odstopnikova prevara je tudi, če ta izda fiktivno fakturo fiktivnemu kupcu. V tem primeru kupec nima nikakršnega poslovnega razmerja z odstopnikom. Odstopnik se zavestno odloči za storitev kaznivega dejanja, izdajanje lažnih listin. 23

32 Faktorinški družbi se lahko zgodi tudi to, da odstopnik trdi, da je lastnik nekega podjetja, vendar v resnici ne podjetje ne kupec ne obstajata. To so fantomske fakture, ki jih izda podjetje, ki sploh ne obstaja, za storitve, ki za kupca niso bile nikoli opravljene, ali za izdelke, ki ne obstajajo. Vse zgoraj omenjeno se opravi z namenom zavajati faktorinške družbe. Financiranje na podlagi odkupa terjatev in prejemanje plačil zahteva zaupanje med odstopnikom in faktorinško družbo. Dejstvo je, da je faktorinška družba izpostavljena različnim tveganjem in odstopnikovim prevaram. Tveganja pa je možno minimizirati z različnimi orodji. 2.3 Obvladovanje tveganj Za obvladovanje tveganj je na voljo veliko orodij, s katerimi lahko in mora faktorinška družba minimizirati tveganja pri svojem poslovanju. Seveda uporaba teh orodij ne zagotavlja, da se faktorinška družna nikoli ne bo srečala z izgubo, bodo pa ta vsekakor zmanjšala možnost izgube oz. obvarovala pred večjimi izgubami, ki bi lahko bile katastrofalne in bi ogrozile poslovanje faktorinške družbe, kot navaja v svojem delu (Callender, 2006, str ). Zavedati se je treba, da se vsaka faktorinška družba v svojem poslovanju sreča z izgubami kljub vsem varovalkam, ki jih pri svojem poslovanju uporablja. Najpomembnejši vzrok za izgube faktorinških družb je neustrezna razpršenost poslovanja. Za faktorinško družbo sta zelo pomembna razpršenost portfelja odstopnikov in tudi dolžnikov ter višina terjatev do posameznega dolžnika. Pomembno je tudi, da faktorinška družba ne financira samo terjatve ene ali dveh panog, temveč razprši financiranje tudi v drugih panogah, prav tako pa določi, katerih panog ne bo financirala bodisi zaradi narave poslovanja panoge bodisi načina poslovanja panoge, ki predstavlja preveliko tveganje gradbeništvo. Pravilna in pravočasna ocena tveganja posla, odstopnika in dolžnika ter ustrezno zavarovanje za primer neplačila faktorinško družbo obvarujejo pred finančnimi težavami, ki se lahko pojavijo predvsem pri velikem obsegu financiranja. Kot pri vsaki investiciji je tudi pri faktoringu edino smiselno začeti z majhnim obsegom poslovanja in postopno povečevati finančno izpostavljenost, medtem pa pridobivati znanje in izkušnje. Odločitve, sprejete racionalno in po»zdravi pameti«, nič ne stanejo, faktorinški družbi pa lahko prihranijo milijon evrov vredne napake, čas in glavobol. Callender (2006, str. 80) uvršča orodja za minimiziranje tveganj v štiri skupine: vzpostavitev finančnih limitov, določitev panog in terjatev, ki jih bo faktorinška družba financirala, skrben pregled odstopnika, skrben pregled dolžnikov, skrben pregled rednih terjatev, skrben pregled zapadlih terjatev ter vzpostavitev in oblikovanje rezervacij. 24

33 2.3.1 Vzpostavitev finančnih limitov Limit predstavlja znesek, do katerega je faktorinška družba pripravljena financirati posameznega odstopnika in dolžnika. Višina limita je odvisna od skrbnega pregleda odstopnika ali dolžnika, njegove bonitete, finančnega stanja in vseh mehkih dejavnikov poslovanja odstopnika ali dolžnika in predstavlja višino tveganja, ki ga je faktorinška družba pripravljena prevzeti. Limite je nujno potrebno določiti, saj poskrbijo, da ne pride do previsoke izpostavljenosti do posameznega dolžnika, odstopnika ali panoge. Limiti naj vključujejo natančno določen maksimalen znesek financiranja nove stranke na mesečni ravni; natančno določen maksimalni znesek financiranja posameznega odstopnika (da ne pride do prevelike izpostavljenosti le enega odstopnika) ta se z rastjo portfelja spreminja oz. veča; maksimalni znesek povišanja financiranja za posameznega odstopnika; maksimalni limit, do katerega je faktorinška družba še pripravljena financirati posameznega dolžnika; individualni ter skupni limit za dolžnika različni odstopniki imajo lahko istega dolžnika. Določiti je treba višino financiranja, do katere je faktorinška družba pripravljena prevzeti tveganje dolžnika pri odstopniku ter skupni limit dolžnika (višina limita istega dolžnika pri odstopniku je odvisna od bonitete posameznega odstopnika), maksimalni znesek fakture: določiti je treba limit, od katerega zneska fakture dalje je treba preverjati oz. prositi dolžnika za potrditev fakture, maksimalni odstotek sredstev, ki jih je faktorinška družba pripravljena nameniti posameznemu odstopniku ali dolžniku. Določitev limitov glede na odstopnika, dolžnika in višino fakture je eno najpreprostejših orodij za izognitev katastrofalnim izgubam. Z določitvijo limitov in financiranja znotraj določenih okvirov se faktorinška družba izogne previsoki izpostavljenosti do posameznega odstopnika, ali dolžnika, in poslovanje faktorinške družbe ne bo ogroženo, če pride do neplačila dolžnika, stečaja podjetja ali prevare. Pri določitvi limitov je pomembno, da je faktorinška družba dosledna pri vsakem poslu, ne glede na njegovo velikost. Če ima faktorinška družba najmanjši pomislek glede poslovanja z določenim odstopnikom, mora slediti svojim pomislekom in ponovno pretehtati, ali se bo odločila za financiranje na podlagi odkupa terjatev. Pazljivost, uporaba instinkta in»zdrave pameti«je v faktoringu nasvet, ki mu je treba slediti, pojasnjuje Callender (2006, str. 81). V Sloveniji faktorinške družbe uporabljajo štiri od zgoraj navedenih limitov, in sicer: limit financiranja odstopnika, limit financiranja dolžnika, skupni limit financiranja dolžnika ter višina terjatve, za katere je potrebna potrditev fakture. Limit financiranja odstopnika: višina limita za posameznega odstopnika je odvisna od več dejavnikov: boniteta odstopnika, število dolžnikov, ki so odstopljeni v faktoring, preteklo poslovanje z odstopnikom (kot odstopnik ali kot dolžnik), poznavanje odstopnika, in drugi mehki dejavniki. Najpomembnejša je boniteta dolžnika, ki vključuje pregled preteklih in aktualnih finančnih izkazov. Zelo pomembno je, da faktorinška družba pregleda tudi 25

34 pretekle finančne izkaze, saj je iz njih razviden trend poslovanja odstopnika, način zadolževanja ter sposobnost pokrivanja tekočih obveznosti. Slednje je izrednega pomena, saj je v primeru neplačila s strani dolžnika, financirane terjatve dolžan plačati odstopnik. V kolikor odstopnik v faktoring odstopi več dolžnikov je limit odstopnika praviloma seštevek limitov teh dolžnikov. Limit financiranja dolžnika: višina financiranega limita dolžnika je odvisna tako od bonitete odstopnika kot tudi bonitete dolžnika, višine predvidenega prometa, ki ga bo odstopnik ustvaril z dolžnikom v tekočem letu, dogovorjenih rokov plačil, zamud plačil, višine morebitnih medsebojnih kompenzacij, morebitnih zavarovalnih limitov ter zgodovine poslovanja odstopnika z dolžnikom. Če ima odstopnik terjatve zavarovane je limit dolžnika lahko enak zavarovalnemu limitu. V kolikor odstopnik do sedaj z dolžnikom še ni posloval in le-ta ni prvovrsten dolžnik, lahko faktorinška družba v začetku določi nižji limit, ki pa se povišuje s časom poslovanja in s pridobljenimi pozitivnimi izkušnjami pri poslovanju z dolžnikom. Primer določitve limita za dolžnika z enakomerno prodaja v celem letu brez sezonskih nihanj in brez kompenzacij: predviden promet z dolžnikom v tekočem letu , rok plačila 60 dni, zamuda 10 dni; *0,8/360*(60+10) = Skupni limit financiranja dolžnika: ko ima več odstopnikov istega dolžnika, faktorinška družba določi višino skupnega limit tega dolžnika, do katere ga je pripravljena financirati. Limit je praviloma seštevek posameznih limitov tega dolžnika pri posameznem odstopniku. Višina terjatve, za katere je potrebna potrditev fakture pred financiranjem, se razlikuje od odstopnika do odstopnika in od dolžnika do dolžnika. Odvisna je predvsem od povprečne vrednosti faktur, ki jih izda odstopnik posameznemu dolžnika. V primeru, ko vrednost fakture odstopa od povprečne vrednosti navadno odstopljenih faktur, faktorinška družba pred financiranjem zahteva potrditev omenjene fakture s strani dolžnika Določitev financiranih terjatev Obstaja veliko gospodarskih panog, ki so primerne za faktoring oz. katerih terjatve so faktorabilne. Iz tega razloga ni smiselno, da se faktorinška družba izpostavlja v panogah, ki predstavljajo visoko tveganje, imajo določene posebnosti poslovanja, ali panoge, ki se težko in počasi prilagodijo različnim položajem na trgu. V Sloveniji so takšne panoge npr. gradbena industrija projektna dela; transportna podjetja zahteva veliko dokumentacije in v nekaterih državah (Avstrija in Nemčija) ima specifičen način knjiženja z dobropisi namesto fakturami Skrben pregled odstopnika Faktorinška družba odkupuje terjatve od odstopnikov, zato mora te dobro poznati. Odstopnik mora biti zaupanja vreden in imeti mora iskrene namene. Če faktorinška družba dobi slab občutek ob srečanju z odstopnikom, je to vsekakor slab znak. Ker ob prvem srečanju z odstopnikom faktorinška družba težko dobi jasno sliko o odstopniku, si pri oceni 26

35 odstopnika pomaga z javnimi bazami, ki nudijo informacije o odstopniku, njegovi boniteti, finančnem stanju, morebitni kriminalni preteklosti ali morebitnih tožbah, o poravnanih davčnih obveznostih, morebitnih blokadah transakcijskih računov itd. Če odstopnik nima poravnanih davčnih obveznosti in so posledično transakcijski računi podjetja blokirani, faktoring za podjetje nima pomena, saj se vsa financirana sredstva porabijo za pokrivanje davčnih obveznosti, še preden pridejo do odstopnika in tako ne pripomorejo k njegovi likvidnosti. Poleg tega nenehne blokade transakcijskega računa odstopnika kažejo na nezmožnost odplačevanja obveznosti, kar na dolgi rok največkrat pomeni prenehanje poslovanja podjetja. Faktorinška družba mora poleg odstopnika oceniti tudi lastnika/vodstvo; koliko časa že posluje, kakšne so izkušnje lastnika/vodstva v panogi, kako dobro pozna poslovanje panoge in njene specifičnosti. Več, kot ima lastnik/vodstvo izkušnje v panogi, in bolj, kot pozna svoj posel, manjše so potenciale možnosti za težave s podjetjem v prihodnosti. Vprašanje, na katerega mora faktorinška družba najti odgovor že na začetku, je razlog, zakaj se je odstopnik odločil za faktoring. Če podjetje namerava pridobljena finančna sredstva porabiti za izplačilo plač, redno poravnavanje davčnih obveznosti, izplačilo plač, širitev proizvodnje z novo opremo, povečanje števila zaposlenih, avansiranje dobaviteljev oz. zmanjševanje plačilnih rokov do dobaviteljev na največ 30 dni, predčasno plačilo in s tem koriščenje popustov za predčasna plačila ter nabavo večje količine materiala po nižji ceni, je to za faktorinško družbo dober znak, saj pomeni, da odstopnik razume namen faktoringa. Če želi odstopnik v faktoringu odstopiti terjatve do kupcev, ki so neplačniki, je to znak, da odstopnik, ali ne razume pomena faktoringa ali pa potrebuje izterjavo Skrben pregled dolžnikov Tako pomemben, kot je skrben pregled odstopnika, je pomemben tudi skrben pregled dolžnikov, saj so oni tisti, od katerih mora faktorinška družba prejeti plačilo odkupljenih terjatev. Faktorinška družba se mora prepričati, da sprejeti dolžnik zmore in bo poravnal svoje obveznosti iz naslova odkupljenih terjatev. Najboljši in najhitrejši način za pridobitev podatkov o plačilni sposobnosti in finančnem stanju dolžnikov so bonitetna poročila in finančni izkazi podjetij, ki so dostopna na portalih bonitetnih hiš (I d. o. o., GVIN d. o. o.), ali v drugih javnih bazah (AJPES). V javnih bazah so dostopne tudi informacije o stečajih, prisilnih poravnavah, preteklih in obstoječih blokadah odstopnikovega transakcijskega računa, morebitnih tožbah, v katerih je udeležen dolžnik, in ostalih dejavnikih, ki so bistvenega pomena za minimiziranje tveganja. Poleg informaciji na različnih portalih in bazah je zelo dober vir informacij tudi odstopnik, saj najbolje pozna način poslovanja in plačilno disciplino svojega dolžnika. Faktorinška družba naj vedno prosi odstopnika za izkaz oprtih postavk ter konto kartico dolžnika, saj je iz njih najbolje razvidna plačilna disciplina dolžnika, na podlagi katere se faktorinška 27

36 družba lahko kaj hitro odloči, ali bo terjatev takega dolžnika odkupila in ali želi imeti dolžnika v portfelju Skrben pregled nezapadlih terjatev Po podpisu pogodbe z odstopnikom ta v faktoring odstopi terjatve do dogovorjenih dolžnikov. Ob prejemu prvih faktur in pred njihovim financiranjem mora faktorinška družba preveriti, ali je bila za izdano in odstopljeno fakturo storitev opravljena oz. blago dostavljeno, ali je kupec z blagom/storitvijo zadovoljen, ali je znesek na izdani fakturi pravilen, ali dolžnik namerava poravnati svoje obveznosti in ali je dolžnik obveščen, komu mora poravnati svoje obveznosti. Priporočljivo je tudi, da faktorinška družba preveri, kdaj namerava dolžnik poravnati svoje obveznosti, ali bo obveznosti poravnal v roku ali bo imel zamudo in kolikšno. Pred prvim financiranjem naj se faktorinška družba prepriča, da je dolžnik prejel obvestilo o odstopu terjatev in da je na vsaki fakturi zaznamek o odstopu. S tem si bo družba zagotovila plačilo na pravi, torej njen, transakcijski račun. Faktorinška družba naj poleg posredovanja originalnih faktur zagotovi potrditev njihovega obstoja z zahtevanjem potrjenih naročilnic, dobavnic, tovornih listov, ki jih posreduje odstopnik ter s pisno potrditvijo in sprejemom dolžnikove fakture. S potrditvijo fakture faktorinška družba minimizira tveganje financiranja neobstoječih ali spornih terjatev in s tem izgubo sredstev Skrben pregled zapadlih terjatev Faktorinška družba mora skrbno spremljati terjatve v svojem portfelju in njihovo zapadlost. Oblikovano mora imeti strategijo opominjanja in ravnanja ob zapadlosti terjatev. Prav tako mora faktorinška družba določiti toleranco financiranja (koliko časa po zapadlosti so terjatve še financirane), kdaj se neporavnano terjatev nadomesti z novo/drugo terjatvijo ter trenutek, ko se terjatve regresira/odstopi nazaj prvotnemu upniku. Sistem opominjanja je izrednega pomena za odstopnika in tudi faktorinško družbo, zato se ga določi že ob sklenitvi faktoring pogodbe. Izkušnje so pokazale, da dolžniki obveznost do finančnih organizacij izpolnjujejo bolj dosledno kot npr. do dobaviteljev in v primeru neplačila in posledično prejetega opomina, le-tege po večini poravnajo brez ugovorov Oblikovanje in gradnja rezervacij Faktorinška družba si lahko z oblikovanjem rezervacij zagotovi dodatna sredstva za zmanjševanje potencialnih izgub. Obstajata dve vrsti rezervacij: rezervacije na podlagi faktorinških prihodkov, ki jih mora faktorinška družba začeti uporabljati že na začetku poslovanja, in individualne rezervacije za vsakega odstopnika posebej. Rezervacija na podlagi faktorinških prihodkov pomeni, da vsakič, ko faktorinška družba prejme od dolžnika plačilo, nameni določen odstotek svojih prihodkov za rezervacije. Na začetku 28

37 poslovanja faktorinške družbe z odstopnikom naj bo ta odstotek višji, nekje 10 odstotkov do 20 odstotkov. Sčasoma, ko je obseg posla in portfelja večji, se odstotek rezervacij zniža na 5 do 10 odstotkov. Bistvo tovrstnih rezervacij je njihovo nenehno oblikovanje, da so sredstva vedno na voljo za primer pokrivanja izgub. Sredstev iz naslova teh rezervacij faktorinška družba ne sme nikoli nameniti pokrivanju rednih obveznosti ali financiranju odkupljenih terjatev, temveč samo in izključno pokrivanju morebitnih izgub. Individualne rezervacije se oblikujejo z zmanjševanjem odstotka financiranja. Na začetku poslovanja z odstopnikom se določi višina rezervacije in nato se vsako financiranje zmanjša za določen odstotek, ki je namenjen rezervacijam. Ko je določen odstotek dosežen, je odstopnik financiran v celoti. Zelo pomembno je, da so individualne rezervacije za vsakega odstopnika dogovorjene in definirane že v pogodbi ter da je odstopnik seznanjen z namenom in potekom gradnje rezervacij. Razlogov za gradnjo rezervacij je več: za primere reklamacij, stornacij faktur, dolžnikovih neplačil faktur. V vseh teh primerih bi stranka morala nadomestiti fakturo z novo fakturo ali vrniti že financirana sredstva. V obeh primerih bi to pomenilo nenadno znižanje razpoložljivih likvidnih sredstev in poslabšanje poslovanja odstopnika. V primeru gradnje rezervacij bo faktorinška družba pokrivala izpad sredstev iz oblikovanih izgub, kar ne bo vplivalo na odstopnikov denarni tok. V primeru, da faktorinška družba uporabi rezervacije, jih začne znova graditi na podlagi že omenjenih določil. Rezervacije tako postanejo zavarovalna polica za primer slabih naložb. Faktorinške družbe v Sloveniji do sedaj še niso izoblikovale prakse oblikovanja posameznih ali skupnih rezervacij za primer izgube iz naslova morebitnih direktnih plačil, stornacije faktur ali goljufije. Faktorinške družbe oblikujejo le slabitve za primere goljufije, ko je le-ta potrjena. Navadno je to 100 odstotkov višine potrjenih goljufij ali v primeru, da ima faktorinška družba zavarovanja, s katerimi bo delno poplačana izguba, le za del, ki ni zavarovan. Vzrok za ne oblikovanje rezervacij je predvsem v nepripravljenosti odstopnikov na zmanjšan odstotek financiranja zaradi oblikovanja rezervacij. 3 FAKTORING V SLOVENIJI Kljub več kot 15-letni tradiciji faktoringa v Sloveniji je ta alternativna oblika financiranja v Sloveniji še vedno premalo poznana in izkoriščena. Faktoring je v letu 2012 predstavljal 1,9 odstotka BDP, kar pomeni v primerjavi z letom odstotno rast. (2011 1,53- odstotka BDP). Kljub rasti je prostora za rast in razvoj še veliko. Vzrok v nepoznavanju in neuporabi faktoringa je tudi v dejstvu, da so podjetja v času konjunkture najemala bančna posojila, saj so bila relativno poceni, zato ta niso imela potrebe po dodatnem oz. alternativnem viru financiranja, faktoring družbe pa so bile pri informiranju preveč toge in premalo agresivne. 29

38 Vloga faktoringa v Sloveniji se je začela krepiti v zadnjih letih pred gospodarsko krizo, poglobila pa se je prav po letu 2008, saj je povpraševanje po faktorignu občutno naraslo, ko so se začele kazati posledice gospodarske krize. Skok (2010, str. 51) ugotavlja, da je vloga faktoringa kot alternativnega vira financiranja narasla tudi zaradi restriktivne politike bank, ki v omejenih količinah kreditirajo celo svoje nekdaj najmanj tvegane stranke, in zaradi zavarovalnic, ki ne ponujajo več zavarovanj za gradbeno in avtomobilsko industrijo oz. so jih začele drastično ukinjati. Večjo uporabo faktoringa je mogoče opaziti tudi pri večjih podjetjih ter v industrijah, ki jih je kriza najbolj prizadela. 3.1 Faktoring družbe v Sloveniji Faktoring ni registrirana dejavnost, hkrati pa se pod faktoringom oglašuje veliko družb, ki delajo le posamezne segmente faktoringa, zato ni znano natančno, koliko družb se pri nas ukvarja s faktoringom. Največja faktorinška družba je PRVI FAKTOR d. o. o., naslednica najstarejše, od leta 1994 delujoče družbe LB Factors, ki je od leta 2002 v skupni lasti NLB in SID Banke. Sledi Afaktor d. o. o., ki deluje v okviru bančne skupine Abanke Vipe in opravlja faktorinške storitve od leta 1999 kot naslednik SKB faktorja. Tu je še zasebna mariborska družba Finea Faktoring d. o. o., ki spada v skupino Finea Holding d. o. o., in Prva finančna agencija d. o. o., ki je bila ustanovljena leta Najmlajša faktorinška družba na slovenskem trgu je podjetje S-Factoring d. d. ustanovljen leta 2007 (lastnici sta Banka Sparkasse d. d. in avstrijska faktorinška banka z več kot 40-letno tradicijo faktoringa na trgu, Inermarket Bank AG, ki je članica združenja FCI). V Sloveniji ni bilo nobene prave faktoring družbe, kakršno poznajo v tuji poslovni praksi in katere izključna dejavnost je faktoring, vse do leta 1994, ko sta avstrijska faktorinška banka Intermarket Bank AG in Ljubljanska banka ustanovili skupno delniško družbo LB Factors. Z njima se je v slovenski poslovni praksi začel razvoj poslov faktoringa. Tabela 2: Promet slovenskih faktoring družb v zadnjih petih letih v milijonih evrov Faktor/leto S-Factoring d. d Afaktor d. o. o Prvi Faktor d. o. o Finea faktoring d. o. o.* Prva finančna agencija d. o. o Skupaj v Legenda: * Podatki iz statistike FCI, kar pomeni samo mednarodni faktoring Vir: S-Factoring d. d. Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 11. Kot je razvidno iz tabele št. 2, faktoring promet v Sloveniji vztrajno raste, tudi po letu 2008, ki je bilo za Slovenijo rekordno po faktorinškem prometu. Tako kot na evropskem in 30

39 svetovnem trgu je v letu 2009 upadel faktorinški promet tudi v Sloveniji. Največji krivec je svetovna gospodarska kriza, ki se je začela poglabljati v letu Nasprotno z gospodarstvom predstavlja kriza za faktoring možnosti za rast, kar je v letih, ki so sledila, tudi občutiti. Promet je začel v letu 2010 ponovno naraščati, rast pa se nadaljuje tudi v letu 2011 in tudi Faktorinški promet je v 2012 za 14,3 odstotka višji kot v istem obdobju lani in je tik pod prometom, ustvarjenim pred gospodarsko krizo leta Slika 6: Gibanje faktoring prometa v Sloveniji v zadnjih sedmih letih v milijonih evrov Promet v mio EUR Vir: S-Factoring d. d. Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 11. Slika 7: Tržni delež slovenskih faktoring družb v letu % 44 40% Tržni delež v odstotkih 30% 20% % 1 0% S-Factoring d.d. Afaktor d.o.o. Prvi Faktor d.o.o. Faktorinška družba Finea faktoring d.o.o.* Prva finančna agencija d.o.o. Legenda: * Podatki iz statistike FCI, kar pomeni samo mednarodni faktoring. Vir: S-Factoring d. d. Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str

40 Največji tržni delež ima najstarejša faktoring družba PRVI FAKTOR d. o. o., in sicer 44 odstotkov. Družba je v času svetovne gospodarske krize (torej od leta 2008) povečala tržni delež za 9,6 odstotne točke. Sledita ji Prva finančna agencija d. o. o. s 23 odstotki in A Faktor d. o. o. z 18 odstotki. Tudi njuna tržna deleža sta se v času krize povečala, in sicer Prva finančna agencija za 6,8 odstotne točke, Afaktor d. o. o. za 3,2 odstotne točke. Na tretjem mestu je najmlajša faktorinška družba S-Factoring d. d. za 14 odstotki. Kljub mladosti in majhnosti je S-Factoring d. d., družba z največjim povečanjem tržnega deleža med krizo, in sicer za 11,9 odstotne točke. Družbi z najmanjšim tržnim deležem Finea faktoring d. o. o., ki zavzema 1 odstotek slovenskega faktorinškega trga, je kot edini padel tržni delež v času krize, in sicer za 2,2 odstotne točke. Povečanje tržnih deležev je še eno dejstvo, ki potrjuje, da je gospodarska kriza velika priložnost za rast faktoringa. Slovenski trg ima kar nekaj posebnosti, ki vplivajo na ustvarjanje faktorinškega prometa: visok delež kompenzacij tako medsebojnih kot verižnih, slaba likvidnost, dolgi plačilni roki, plačilna nedisciplina, zakonsko obvezujoči e-poboti, provizije največjih trgovcev in pretežno enkratni odkupi. V Sloveniji je faktoring kljub negativnemu prizvoku»vir financiranja za slaba podjetja«vse bolj prepoznaven, saj se število uporabnikov vsako leto veča, kar kaže tudi nenehna rast. Rast prometa in števila uporabnikov je posledica zelo prilagodljive in koristne alternativne oblike financiranja obratnih sredstev, ki je med podjetji izredno dobro sprejeta in cenjena. 3.2 Pravna ureditev faktoringa v Sloveniji Najstarejša pravna ureditev faktoringa je UNIDROIT konvencija, ki je bila sprejeta 28. maja Mednarodni faktoring je pridobival vse pomembnejšo vlogo pri razvoju mednarodne trgovine, zato se je Mednarodni inštitut za unifikacijo zasebnega prava iz Rima (UNIDROIT: International Institute for Unification of Private Law) odločil pripraviti predlog konvencije o mednarodnem faktoringu. Namen konvencije je bil sprejetje enotnih pravil za zagotavljanje pravnega okvira, ki bo olajšal mednarodni faktoring, hkrati pa ohranil pravično ravnotežje interesov med udeleženci pri faktoring poslih. Konvencija opredeljuje pojem pogodbe o faktoringu, ureja institut odstopa terjatev, ki so predmet pogodbe o faktoringu, ter določa, kdaj se konvencija uporablja. UNIDROIT organizacija izhaja iz predhodnice Organizacije združenih narodov Društva narodov. Proučuje potrebe in metode modernizacije, harmonizacije in koordinacije privatnega in predvsem gospodarskega prava med državami in skupinami držav ter pripravlja in usklajuje pravne instrumente. Organizacija združuje 63 držav članic, tudi Slovenijo (od leta 1995), ki sprejmejo njen statut. Kljub članstvu v UNIDROID organizaciji je pravna ureditev faktoringa v Sloveniji omejena, saj nimamo zakona, ki bi faktoring obravnaval kot samostojno finančno dejavnost. Korbun (2004, str. 31), navaja, da faktoring v naši zakonodaji ni posebej urejen. 32

41 Pri iskanju določenih rešitev je treba slediti večjim pravnim virom, najpogosteje v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 97/2007), v nadaljevanju OZ, Stvarnopravnem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001), v nadaljevanju SPZ, Zakonu o bančništvu, (Ur. l. RS, št. 7/1999) v nadaljevanju ZBan, Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o bančništvu, ZBan-1A,( Ur. l. RS, št. 1/2008), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, ZBan-1B (Ur. l. RS, št. 109/2008), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, ZBan-1C (Ur. l. RS, št. 19/2009), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, ZBan-1D (Ur. l. RS, št. 98/2009). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1E (Ur. l. RS, št. 79/2010), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1F (Ur. l. RS, št. 09/2011), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1G (Ur. l. RS, št. 59/2011), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1H (Ur. l. RS, št. 85/2011), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1I (Ur. l. RS, št. 48/2012) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1J (Ur. l. RS, št. 105/2012). ZBan prvi in tretji odstavek 6. člena uvršča faktoring, odplačno prevzemanje terjatev z regresom in brez, k drugim finančnim dejavnostim. Dejavnost factoringa lahko opravljajo banke ali druge finančne organizacije. Druge finančne organizacije (7. člen ZBan) so pravne osebe, ki kot izključno ali pretežno dejavnost opravljajo druge finančne storitve iz prvega odstavka 6. člena ZBan oziroma druge finančne storitve na podlagi zakona, ki ureja zavarovalništvo, trg vrednostnih papirjev, investicijske sklade in družbe za upravljanje, ter na podlagi drugih zakonov, ki urejajo finančne storitve. Edini zakon, ki izrecno omenja faktoring, odkup terjatev z regresom ali brez njega, kot vzajemno priznano finančno storitev, je ZBan-1 (Ur. l. RS, št. 131/2006) v drugem odstavku 10. člena. Posebno opredelitev faktoringa najdemo tudi v Zakonu o deviznem poslovanju ZDP-1 (Ur. l. RS, št. 23/1999), ki v drugem odstavku 12. člena uvršča faktoring med komercialne kredite:»med komercialne kredite se štejejo tudi posli odkupa terjatev (factoring), če je prvotni posel, na podlagi katerega je terjatev nastala, ustrezal značaju komercialnega kredita.«pravno ureditev faktoringa lahko iščemo v pravni ureditvi cesije. Zakon, v katerem najdemo največ določil o odstopu terjatev (cesija), je OZ, ki v VI. poglavju določa spremembe upnika ali dolžnika, in sicer v členih od 417 do 426. Prvi odstavek 417. člena OZ določa, da lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev: pri tem izvzame tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali pa njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Pomembna so tudi določila iz drugega, tretjega in četrtega odstavka istega člena, ki pojasnjujejo, da prepoved odstopa terjatev tretji osebi, dogovorjena med upnikom in dolžnikom, nima učinka in da je dolžnik prost svoje obveznosti, tudi če jo izpolni novemu 33

42 upniku terjatve. Prepoved odstopa terjatev v praksi ni zaželena, saj ne omogoča odstop terjatev in s tem pridobitev likvidnih sredstev s pomočjo odstopa terjatev člen OZ prav tako opredeljuje, da je odstopnik dolžan obvestiti dolžnika o odstopu terjatev, ni pa potrebna dolžnikova privolitev v odstop. Dolžnik lahko svojo obveznost poravna odstopniku le, če za odstop ni vedel. Obveščanje dolžnika o odstopu je bistvena, saj kljub dejstvu, da je odstop terjatev zakonska pravica odstopnika, v slovenski poslovni praksi privolitev v odstop predstavlja oviro. Da se faktorinške družbe izognejo morebitnim ugovorom o nespornosti terjatve, vedno poskrbijo za dolžnikovo potrditev odstopne izjave pred financiranjem. Veliko dolžnikov ne priznava faktoringa in ne želi podpisati odstopne izjave ter plačevati na transakcijski račun faktorinške družbe. Ker je pogoj za financiranje, podpisana odstopna izjava, se nemalokrat zgodi, da dolžnik ne podpiše odstopne izjave in posledično odstopnik ne more pridobiti finančnih sredstev na podlagi odkupa terjatev. Žal v Sloveniji še vedno velja pravilo močnejšega in če je dolžnik veliko podjetje, si zakon o odstopu terjatev kroji po svoji meri in izsiljuje odstopnika z odpovedjo medsebojnega sodelovanja, če se odločijo za faktoring, oz. prisilijo odstopnika, da zniža cene v zameno za strinjanje s faktoringom. Tako kot odkup terjatev OZ ureja tudi večkratni odkup, in sicer na podlagi vrstnega reda obveščanja. Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali se je pri dolžniku oglasil prvi (420. člen OZ). Za razliko od OZ pa SPZ zagovarja načelo prioritete cesije, saj za učinkovitost cesije ni treba obvestiti dolžnika. Če je zgradba cesije takšna, da obveščanje ni pogoj za odstop terjatve, potem velja prioriteta cesije. Iz tega izhaja, da lahko pride do konflikta med fiduciarno cesijo in klasično cesijo. Če se pri večkratnem prenosu iste terjatve pojavijo običajne cesije, velja pravilo iz OZ. V primeru dveh ali več fiduciarnih cesij pa bo veljalo načelo prioritete prve cesije (SPZ). Pri kombinaciji cesije v zavarovanje in običajne cesije bi imelo prednost določilo OZ, to je prva obvestilo dolžniku (Skok 2010, str. 32). Leta 2011 je bil sprejet Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih ZPreZP, (Ur. l. RS, št. 18/2011) v nadaljevanju ZPreZP, ki je predstavljal grožnjo delovanju faktorinških družb. Zakon uvaja 60-dnevni plačilni rok za zasebni sektor in 30-dnevni plačilni rok za javni sektor ter obvezni večstranski pobot ob več kot 15-dnevni zamudi. ZPreZP med gospodarskimi družbami ni bil dobro sprejet, saj je v nasprotju s svojim namenom preprečevanja izgub dosegel ravno nasprotni učinek. Obvezna prijava terjatev v pobot je povzročila, da so podjetja 14 dni pred rokom za prijavo v pobot prenehala plačevati svoje obveznosti in tako podjetja niso imela denarja za plačevanje rednih obveznosti. Kljub dejstvu, da se terjatve med seboj pobotajo, večina podjetij še vedno preferira prejemanje plačil v denarju kot v obliki pobota, saj se tako lahko sami odločijo o času in vrstnem redu plačila svojih obveznosti. Zaradi obvezne prijave v pobot so dolžniki faktorinških podjetij v pobot prijavljali tudi terjatve, ki so bila odstopljene, in posledično je moral obveznosti poravnati odstopnik. Poleg ostalih anomalij je tudi člen o določitvi obveznega 30- in 60- dnevnega plačilnega roka popolnoma irelevanten, saj dopušča daljši plačilni rok, če je to zapisano v gospodarski pogodbi. 34

43 »Zakon posega v premoženjske pravice gospodarskih subjektov s tem, ko določa, da morajo prijaviti zapadle obveznosti, prav tako pa pretrga denarne tokove«, meni Razborškova, direktorica družb E.kompenzacija in Prva finančna agencija. ZPreZP je veljal tudi za faktoring oz. odkup terjatev, saj so dolžniki dolžni prijavljati terjatve v e- pobot, četudi so odstopljene, kar seveda ni imelo pomena. Z uvedbo obveznega pobota so imele faktorinške družbe ogromne težave, saj dolžniki niso želeli sprejeti faktoringa in niso želeli plačevati svojih obveznosti, kajti za svoje terjatve plačila niso prejeli, ampak so se le pobotali. Leta 2012 je bil sprejet ZPreZP-1 (Ur. l. RS, št. 57/2012), ki je med drugim izločil odkup terjatev iz obveznega pobota, kar je omogočilo normalno nadaljnje poslovanje faktorinških družb. Ker zakonodaja ne pokriva veliko vprašanj o faktoringu in ravnanju pri odstopu terjatev, ostajajo odprta tudi vprašanja o stečajnem postopku ali prisilni poravnavi pri odkupu terjatev. Pri stalnem faktoringu se počasi oblikuje sodna praksa, da stečajni upravitelji teh transakcij ne izpodbijajo, saj dejansko ne gre za prioritetno poplačilo upnikov. Če primerjamo zakonske določbe pravne ureditve faktoringa v tujini in Sloveniji, ugotovimo, da je slovenska zakonodaja precej ohlapna in pomanjkljiva v primeru faktoringa. 3.3 Faktoring v Evropi Število, struktura in poslovni model faktoring podjetij in vseh bank, ki so izvajale faktoring, so se v 40 letih obstoja faktoringa v Evropi bistveno spremenili. To ne nazadnje kaže tudi obseg poslovanja v posameznih državah. Faktorinškega promet v letu 2011: Svet skupno: mio. evrov Evropa mio. evrov Ostale države: mio. evrov Slika 8: Faktorinški promet v letu 2011 v % Slika 8: Faktorinški promet v letu 2011 v odstotkih Evropa Svet Vir: FCI's much awaited figures for 2011 worldwide factoring industry,