UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za sociologijo. Diplomsko delo KRAJEVNA KULTURNA ZGODOVINA ROGAŠKE SLATINE

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za sociologijo Diplomsko delo KRAJEVNA KULTURNA ZGODOVINA ROGAŠKE SLATINE Mentor: izr. prof. dr. Andrej Vovko Kandidatka: Simona Sajko Maribor, 2009

2 Dlje ko živimo,svetlejše postaja življenje - kot jutranji sen, zato se nam vse zdi bolj jasno. Kar se nam je prej zdelo nerazumljivo, postane manj skrivnostno in bolj ko se bližamo koncu ovinkaste poti, bolj ravna se nam zdi. Richter (18. stol) Zahvala Zahvalo bi namenila mentorju izr. prof. dr. Andreju Vovku, ki mi je pri pisanju naloge vseskozi dajal strokovne nasvete, mi posredoval svoja znanja ter me usmerjal pri nastajanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi gospe Justi Grobin, knjižničarki šmarske knjižnice, za pomoč pri zbiranju potrebnih virov. Lektorsko delo je skrbno opravila prijateljica Snježana Soldat, za kar se ji iskreno zahvaljujem. Velika hvala vsem tistim, ki jih nisem izrecno izpostavila, a sami vedo, da so mi bili v veliko pomoč. Na koncu bi se rada zahvalila še staršema, ki sta mi omogočila študij, ter Janiju za vso spodbudo, razumevanje in ljubezen.

3 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA IZJAVA Podpisana Simona Sajko, roj , študentka Filozofske fakultete v Mariboru, smer sociologija in zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Krajevna kulturna zgodovina Rogaške Slatine, ki sem ga opravila pri mentorju izr. prof. dr. Andreju Vovku, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Maribor,

4 POVZETEK Diplomsko delo predstavlja pregled kulturno-zgodovinskega dogajanja mesta Rogaška Slatina. V zgodovinskem pregledu dogodkov sem prikazala razvoj mesta od zgodnjega srednjega veka dalje ter razvoj šolstva, ki se je začel s prvo šolo pri Sv. Križu, ter vse do opisa današnjih treh osnovnih šol. Na območju občine se prav tako nahajajo mnoge kulturne, naravne in etnološke znamenitosti; izpostavila sem le šest temeljnih, ki so še danes pomembne za celosten razvoj mesta. Prav tako pa sem opisala pomembno stavbno dediščino, ki je danes sicer ni več, imenovano Vandelban. Ker je bila steklarna nekoč glavni nosilec gospodarstva v kraju, sem opisala tudi zgodovino le-te. Pomembno vlogo v tem turističnem kraju je imela tudi župnija Sv. Križ, zato sem na kratko predstavila tudi le-to. Ker sem želela prikazati zaokroženo celoto župnije, sem v predstavitev te vključila tudi oris njenih podružnic. V Rogaški Slatini deluje več društev, opisala pa sem tista, ki so bila vseskozi aktivna na kulturnem področju in imajo za sabo res dolgo zgodovino: obe gasilski društvi, turistično, planinsko, lovsko, čebelarsko društvo ter godba na pihala. S pomočjo društev se je Rogaška Slatina še dodatno razvijala in dopolnjevala. KLJUČNE BESEDE: Rogaška Slatina, kulturne znamenitosti, šolstvo, steklarna, cerkev, društva.

5 SUMMARY The thesis contains an overview of the cultural and historical development of the town of Rogaška Slatina. In the historical overview I described the town's development from the early Middle Ages on as well as the development of education that began with the first school in Sv. Križ, including a description of the present three primary schools. There also are many cultural, natural and ethnological sites in the municipality; I highlighted six fundamental sites that are even today of great importance for the town's comprehensive development. In addition, I also described the important but already disappeared Vandelban architectural heritage. As the glass factory was once the main economic operator in the locality, I also described the history of the glass factory. Since Sv. Križ parish also played an important role in this tourist town, I also made a brief presentation of the parish. As I wanted to present the parish as a whole, I included descriptions of its subsidiary parishes in the presentation. There are several active societies in Rogaška Slatina, however, I only described those that had been active in the sphere of culture at all times and had a really long history: the two volunteer fire brigade societies, the tourist association, the mountaineering association, the hunting society, the apicultural society and the brass band. These societies contributed to the growth and development of Rogaška Slatina. KEY WORDS: Rogaška Slatina, cultural sites, education, glass factory, church, societies.

6 KAZALO 1 UVOD PREDMET IN NAMEN RAZISKOVANJA PREDSTAVITEV MESTA ROGAŠKA SLATINA Lega in opis mesta Izvor grba Občina Rogaška Slatina Praznik Občine Rogaška Slatina ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA MESTA ROGAŠKA SLATINA Razvoj Rogaške Slatine po obdobjih Zdravilišče po prvi svetovni vojni Zdravilišče po drugi svetovni vojni POMEMBNEJŠI UMETNOSTNI SPOMENIKI Zdraviliški dom Paviljon Tempel Attemsov spomenik Spomenik sv. Janeza Nepomuka Vandelban izginula stavbna dediščina Etnološka dediščina Juneževa domačija RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM Razvoj šolstva do prve svetovne vojne Šolstvo med obema vojnama Razvoj šolstva med drugo svetovno vojno Šolstvo po drugi svetovni vojni RAZVOJ ŠOLSTVA V ROGAŠKI SLATINI Nastanek šole pri Sv. Križu Ustanovitev gimnazije Šola»na hribčku«oz. šola na Slatini Nastanek I. osnovne šole Šolstvo danes Osnovno šolstvo...40

7 Srednje šolstvo STEKLARNA ROGAŠKA Zgodovina steklarstva Delovanje Steklarne Rogaška do druge svetovne vojne Steklarna Rogaška med vojno Steklarna Rogaška po vojni Steklarna Rogaška danes STEKLARSKA NOVA IN STEKLARSKA ŠOLA Obdobje od Obdobje od Obdobje od Obdobje od 2000 do danes CERKEV V KRAJU ŽUPNIJA SV. KRIŽ Župnijska cerkev sv. Križ Sv. Trojica na Prneku Cerkev sv. Marije v Tržišču Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Malih Rodnah Kapela sv. Ane DRUŠTVENA DEJAVNOST V KRAJU NEKOČ IN DANES PGD Rogaška Slatina PGD Steklarna Rogaška Turistično društvo Rogaška Slatina Godba na pihala Planinsko društvo Vrelec Rogaška Slatina Vodništvo v PD Vrelec Rogaška Slatina Markacisti Polžki Klub Lovsko društvo Lovstvo po osvoboditvi Pričetek gradnje lovskega doma Lovska kinologija Naselitev muflonov Lovsko društvo danes...88

8 11. 7 Čebelarsko društvo Društvo od leta Društvo od leta Čebelarstvo Silvo Posl SKLEP SEZNAM LITERATURE IN VIROV SEZNAM SLIK

9 1 UVOD Odločitev za temo diplomske naloge je bila dokaj preprosta, saj sem v Rogaški Slatini doma in sem zato želela, da bolje spoznam zgodovino svojega kraja. K moji odločitvi pa je pripomoglo tudi dejstvo, da kulturno-zgodovinski razvoj kraja v nobeni literaturi ni predstavljen v celoti. Ogromno je napisanega o zgodovini Rogaške Slatine, o njenih znamenitostih, le redko kje pa je zaslediti kaj več o društvenem življenju v kraju, delovanju posameznih društev, o nastanku prve šole. Prav zato sem želela strniti čim več podatkov in jih skupaj s slikovnim gradivom, ki sem ga našla v literaturi, v Zgodovinskem arhivu Celje, arhivih posameznih društev ter pri domačinih, predstaviti v nalogi. Podatke sem začela zbirati v knjižnici, kjer sem pregledala literaturo, ki je na voljo. Nato je sledilo iskanje in brskanje po različnih virih. Tako sem pregledovala šolsko kroniko v I. Osnovni šoli Rogaška Slatina. Obiskala sem tudi Zgodovinski arhiv v Celju, kjer sem našla nekaj uporabnih informacij. Največ časa sem preživela v arhivih društev, saj je o delovanju le-teh zelo malo napisanega. V veliko pomoč pa so mi bili tudi pogovori z domačini. Diplomsko nalogo sem razdelila v devet sklopov, in sicer na predstavitev in opis samega mesta, zgodovinski razvoj, predstavitev pomembnejših umetnostnih spomenikov, zgodovino šolstva na Slovenskem in v Rogaški Slatini, razvoj Steklarne Rogaška Slatina in Steklarske šole, predstavitev župnije ter njenih podružnic, nazadnje pa opis in predstavitev pomembnejših društev v Rogaški Slatini. Za izvedbo diplomske naloge sem uporabila študij primarnih in sekundarnih virov. Za predstavitev razvoja zgodovine Rogaške Slatine sem uporabila primarne in sekundarne vire s področja zgodovine mesta in okolice. Za prikaz razvoja šolstva v Rogaški Slatini sem uporabila šolsko kroniko ter internetne vire, za predstavitev gasilskega društva pa kroniko le-tega ter zapise občnih zborov. 1

10 2 PREDMET IN NAMEN RAZISKOVANJA Predmet diplomske naloge je bil moj domači kraj Rogaška Slatina. Skozi različna obdobja sem skušala prikazati kulturno zgodovino mesta nekoč in danes. Namen mojega diplomskega dela je bil, da s pomočjo virov in literature strnem posamezna področja iz zgodovine ter naredim pregled kulturnega in družbenega dogajanja skozi čas. Predstaviti sem želela mesto Rogaška Slatina, njegovo zgodovino, pomembnejše kulturno-zgodovinske znamenitosti, ki predstavljajo bogat repertoar kulturne dediščine, razvoj šolstva in društvene dejavnosti v kraju ter razvoj steklarstva in steklarske šole. 2

11 3 PREDSTAVITEV MESTA ROGAŠKA SLATINA 3. 1 Lega in opis mesta Rogaška Slatina je mestno naselje v severovzhodnem delu Zgornjesotelskega gričevja, ki leži ob Ratanskem, Irskem in Imenskem potoku. K njemu spadajo zaselki Imence, Sv. Križ in Takalce. K mestu so bili priključeni prej samostojno naselje Ločen Dol ter dela naselij Ratanska vas in Tržišče. Razvoj kraja je tesno povezan z zdraviliškim turizmom in danes je Rogaška Slatina največje slovensko turistično naselje (Rogaška Slatina se predstavi, 2006). Naselje je neposredno vezano na regionalno cesto Celje Rogatec. Ta cesta je nasledek rimske ceste, ki je povezovala Emono (Ljubljano) preko Celeie (Celja) in bližnjega Roasa (Rogatca) s Petovio (Ptujem), ter je vodila naprej proti Madžarski. Leta 1904 so skozi Rogaško Slatino speljali enotirno železniško progo Grobelno Rogatec, z obvoznico pa so iz mesta izločili tovorni promet (Vardjan, 2004, str. 5). Mesto leži na 228 metrih nadmorske višine, geografska lega pa je nekaj nad 46 severne širine in okoli 15 vzhodne dolžine. Njena površina je 71,5 kvadratnih metrov in obdajajo jo trije hribi: Boč, Plešivec in Donačka gora. Podnebje na območju Rogaške Slatine je subpanonsko, blago, z januarskimi temperaturami nekaj pod ničlo (v mestu doseže povprečna januarska temperatura 1,6 C, julijska pa 18 C), jesenske pa so dokaj visoke. Sorazmerno velike gozdne površine prispevajo k relativno toplemu in vlažnemu ozračju. Povprečna letna temperatura znaša 9,2 C. Letna količina padavin je med 1000 in 1100 milimetrov in ker so padavine izdatnejše v pozni pomladi, to zelo dobro vpliva na bujno vegetacijo (Občina Rogaška Slatina, b. d.) Izvor grba Vlogo atributa v grbu občine prevzema Pegaz, in sicer na osnovi legende o nastanku rogaškega vrelca. V grški mitologiji Pegaza pogosto srečujemo v povezavi s kultom vode. 3

12 Legenda je zapisana in upodobljena v bakrorezu nemške izdaje knjige Roitschocrene, avtorja Johana Benedicta Gründla iz leta Na prvi strani knjige se nahaja bakrorez, prikaz legende o nastanku rogaških vrelcev mineralne vode (na sliki). Bog Apolon je Pegaza pozval, naj na upodobljenem mestu (bližina Rogatca in cerkve sv. Križa, ki je na pričujoči grafiki upodobljena v ozadju) udari s kopitom in tako odpre Roitschocrene, rogaški vrelec. Pegaz je tako postal simbolni stvarnik rogaške mineralne vode, bistvenega elementa za razvoj tako kraja kot občine Rogaška Slatina. Slika 1: Simbolični prikaz nastanka rogaškega vrelca 1 Podoba novega grba je bila pridobljena na osnovi javnega natečaja, ki ga je razpisala Občina Rogaška Slatina leta Na javni razpis se je s svojimi deli odzvalo 21 avtorjev iz vse Slovenije. Na podlagi grboslovnih načel je bilo izbrano delo diplomirane arhitektke Andreje Straže Lotrič iz Ljubljane. Novi grb občine Rogaška Slatina je bil svečano privzet ob občinskem prazniku 26. julija 2002 (Nastanek občinskega grba, b. d.). 1 Vir: Režek, 1964, str

13 3. 3 Občina Rogaška Slatina Občina Rogaška Slatina je bila ustanovljena z Zakonom o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine dne Teritorialno je obsegala območja bivših krajevnih ljudskih odborov: Rogaška Slatina, Sečovo, Ratanska vas, Brestovec in Kostrivnica. Leta 1955 je bila občini Rogaška Slatina priključena občina Rogatec in tako je nastala velika občina komuna. Z Zakonom o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, se je občina RS leta 1958 združila z občinama Šmarje pri Jelšah in Kozje v novo, veliko občino Šmarje pri Jelšah. Upravno je občina RS v letih spadala k okraju Celje okolica, v obdobju pa k okraju Celje. 2 Leta 1994 postane Rogaška Slatina samostojna občina. Obsega tri krajevne skupnosti: MKS Rogaška Slatina, KS Kostrivnica in KS Sv. Florjan. Skupaj šteje 41 naselij. Danes ima občina Rogaška Slatina približno prebivalcev (Občina Rogaška Slatina, b. d.). Samo mesto pa šteje okoli 5000 prebivalcev. Slika 2: Karta Občine Rogaška Slatina z naselji Praznik Občine Rogaška Slatina Občina Rogaška Slatina praznuje svoj praznik 26. julija. Ta dan je bil kot praznik občine izbran na seji občinskega sveta leta Datum praznovanja občinskega 2 Inventar fonda občinskega ljudskega odbora Rogaška Slatina V Zgodovinski arhiv Celje, (dalje: ZAC), str Vir: 5

14 praznika izhaja iz novejše zgodovine Rogaške Slatine in sega v leto Takrat je nastal elitni Anin ples, ki se je ohranil vse do današnjih dni. Od omenjenega leta dalje so v Rogaški Slatini ob 26. juliju potekale prireditve, ki so imele velik krajevni pomen. Tako od 30. julija 1911 v Zdraviliški dvorani vsako leto prirejajo tradicionalni Anin ples. Anin ples je že takrat označeval višek sezone v zdravilišču in je kmalu postal najpomembnejša plesna prireditev na Spodnjem Štajerskem. Po molitvi v premajhni zdraviliški kapelici so park preplavile trume njegovih udeležencev, ples pa se je začel s svečano polonezo. V drugi polovici 19. stoletja se je plesna prireditev preselila iz stare v novozgrajeno Zdraviliško dvorano in dobila še bolj svečano podobo. Iz zgodovine sv. Ane Leta 1804 so lastniki nastajajočega zdravilišča na Slatini zgradili novo kapelico in jo posvetili sv. Ani. Kult Marijine matere, med ljudmi najbolj priljubljene svetnice, zaščitnice žena in deklet, je povsem ustrezal novi naravi kraja in je bil ustreznejši od kulta češkega svetnika sv. Janeza Nepomuka, ki so ga v kraj v začetku 18. stoletja vpeljali dunajski lekarnarji in je simboliziral blaginjo zdravilne vode. Katoliški svet je častil sv. Ano kot simbol materinstva že v 10. stoletju. Njeno čaščenje se je najbolj razmahnilo ob koncu srednjega veka. Postalo je modno in je zajelo celotno zahodno Evropo. Močno središče njenega kulta je bila Češka, od tam se je širilo tudi v naše kraje. Poleg deklet in žena je sv. Ana bdela še nad njihovim potomstvom, nad delavkami, sirotami in pripadniki številnih poklicev. Raznim družbenim slojem je usliševala prošnje po varstvu, z blagodejnim dežjem,»svete Ane doto«, je sredi sušnega poletja poskrbela za letino in bila priprošnjica ob zadnji uri. Mnogo studencev s čudodelno vodo je bilo poimenovanih po njej.»voda sv. Ane«je bila zdravilo zoper vročino, bolezni glave, trupa, želodca, priporočali so jo tudi nosečnicam in obsedencem. Kult sv. Ane v Rogaški Slatini je sovpadal z njegovim ponovnim razmahom v 19. stoletju, ko so bila po Evropi in po drugih celinah ustanovljena različna združenja sester sv. Ane, ki so skrbela za pomoč in nego bolnikov ter vzgojo otrok. Prišel je skupaj z akcijo naprednega, gospodarsko uspešnega deželnega glavarja Attemsa in s prihodom liberalno usmerjenega nadvojvode Janeza. Habsburžan, sin cesarja 6

15 Leopolda II., ki se je nazorsko oblikoval pod vplivom razsvetljenstva, fiziokratizma in nemške romantike, je takoj po stalni nastanitvi v Gradcu stopil na čelo prizadevanj po ureditvi zdravilišča na Slatini. Vzdušje, ki ga je vpeljal v Zdravilišče, je zahtevalo zaščito svetniške avtoritete, ki je bila tako kot on priljubljena med ljudstvom in sprejemljiva tudi za obiskovalce Zdravilišča izven katoliškega sveta, saj je poosebljala skrb za zdravje. S svojim praznikom je v novo ustanovo vnašala brezbrižno radost in romantično vedrino. V 23. številki zdraviliškega časnika z dne 28. julija 1880 je bila objavljena reportaža z Aninega plesa: Anin ples 1880 Anin ples nas vedno znova spomni, da je sezona na vrhuncu. Tako je bilo tudi letos. Če so za ostale naše plese značilne enostavne toalete in dovolj prostora na plesišču, je Anin ples nekaj povsem drugega. Živahno dogajanje, toalete vseh barv in oblik, pričeske, nakit posut z briljanti, dragim kamenjem in biseri, šopki iz bogatih slatinskih in tržaških rastlinjakov - vse to se razkazuje našim očem. Najrazličnejše narode zastopajo v velikem številu njihove lepe žene in dekleta, med katerimi je veliko udeleženk tekmovanja v lepoti, eleganci in gracioznosti. Zmagovalko je težko določiti. Bo zmagala Italijanka s temnimi rjavo črnimi očmi in kito, segajočo skoraj do tal, živahna Madžarka, temna Hrvatica ali Srbinja? Ne vemo! Vse imajo svoje odlike in čare./ / Vzdušje je bilo prisrčno in prepričani smo, da se bodo vsi udeleženci slovesnosti z zadovoljstvom spominjali (Mlacovič, b. d.). 4 ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA MESTA ROGAŠKA SLATINA O naseljenosti kraja v davni preteklosti je zelo malo podatkov. Geografsko ime se veže na poimenovanje bližnjega, vzhodno ležečega Rogatca. Lahko bi rekli»slatina ali zdraviliški vrelec pri Rogatcu«(Vardjan, 2004, str. 9). Torej lahko sklepamo, da je Rogaška Slatina prvi del imena dobila po kraju Rogatec, drugi del pa po mineralni vodi Slatini. 7

16 4. 1 Razvoj Rogaške Slatine po obdobjih Prof. dr. Adolf Režek je zgodovinski razvoj Rogaške Slatine razdelil na pet obdobij: 1. Prva kmečka Rogaška Slatina (do leta 1660) Obdobje obsega čas od njenega začetka, to je od začetka nekakšnega naselja ob rogaških vrelcih, pa do leta 1660, ko se je tu pojavil grof Zrinjski, oziroma ko je prišlo do gradnje prve hiše gostilne ob samem vrelcu (Režek, 1964, str. 14). Zgodba o zdravilni vodi zagotovo sega v zgodnji srednji vek, vendar pa o tem nimamo nobenih oprijemljivih virov. Takrat je bil prostor v cerkveni lasti in je pripadal salzburški nadškofiji. Breški nadškof Konrad je leta 1141 izdal listino, s katero ponuja sto kmetij mejnemu grofu Wolfradu, če se odpove posestvu Ceste. V opisu meja posestva se navaja:»/ /z marmornim kamnom obzidan vrelec / /«(Knjiga gostov Zdravilišča Rogaška Slatina: (nadalje Knjiga gostov), 2002, str. 6). Zgodovinar Franc Kovačič trdi, da je kraj»cezt«primerljiv z današnjo vasjo Ceste, štiri kilometre južno od Rogaške Slatine, ki je nedvomno rimskega izvora ali celo križišče rimskih cest. Obzidan studenec naj bi bil eden od rogaških vrelcev, cenjen in zdravilen že v rimskih časih. Na vedutnem zemljevidu Štajerske Georga Matthausa Vischerja, iz leta okoli 1678, je levo od Rogatca prikazan vodni izvir v obliki vodnjaka s curkom, nad krajem pa piše Rohitscher Saurbrunn. Gre za doslej najstarejšo ugotovljeno upodobitev Rogaške Slatine. Veliko več o zdraviliških vrelcih izvemo v 16. stoletju, z nastopom nove dobe. Za zdravilno mineralno vodo so se začeli zanimati alkimisti in medicinski krogi. Leta 1572 omenja vrelce takrat slavni alkimist Leonhardt Thurneysser v svoji knjigi Pison. Pomembne podatke o zdravilni vodi je navedel tudi Math Dresser. Piše o življenju imetnika Wolfa Ungnanda in navaja, da je veliko potoval, zbolel ter verjetno leta 1594 v Rogaški Slatini na zdravljenju umrl v mestu»sawern Brun«, ki se je nahajalo v celjski grofiji. Ni pa povsem dokazano, ali so bili celjski grofje nekaj časa lastniki Rogaške Slatine (Vardjan, 2004, str. 9, 10). 8

17 Zdravilišče se vse do leta 1865 imenuje»die Sauerbrunnen bei Rohitsch«, 4 nato pa zasledimo ime»rohitsch Sauerbrunn«5 (Goršič, 1962, str. 22). 2. Fevdalna oziroma koncesionalna Rogaška Slatina ( ) Obdobje obsega dva dela slatinske preteklosti, ki sta časovno sicer dobro ločljiva: a) kakih 60 let, od bivanja Zrinjskega na rogaških vrelcih do leta 1721, ko je pravico izkoriščanja vrelcev, ki je bila nekako po letu 1680 podeljena kot koncesija, končno dobilo Društvo dunajskih lekarnarjev; b) naslednjih 60 let, med 1721 in 1782, ko je gospodarilo z rogaškimi vrelci omenjeno društvo. Oba dela slatinske zgodovine sta združena v eno, posebno zato, ker v nobenem od njiju ni bilo važnejših sprememb in ker dunajski lekarnarji v tedanji Slatini niso gospodarili izključno sami. Oblast nad vrelci so pogosto delili z domačini, s kmeti in s svetokriškim župnikom (Režek, 1964, str. 14). Po naključju je na lovu rogaški vrelec odkril leta 1665 hrvaški ban, grof Peter Zrinjski, ki je trpel za jetrno boleznijo. Po nasvetu kmetov je pil vodo iz vrelca in ozdravel. Ban, ki je sloves vrelcev razširil v visokih krogih, tudi na Dunaju, velja za enega od odkriteljev čudežne moči vode. V tem času so tudi na Dunaju priznali zdravilno moč slatine. Tako je mineralno vodo leta 1680 v svoji knjigi»praxis Medicae«opisal dunajski zdravnik univ. prof. dr. Pavel pl. Sorbait. Prvi je opisal lokacijo vrelca, ki je bil pod vedrim nebom. Proti koncu 17. stoletja pa je nastalo prvo samostojno delo o Rogaški Slatini, z naslovom»roitschocrene«. Napisal ga je mariborski fizik dr. Johan Benedict Grundel. Našteta literatura je utrdila vedenje o Rogaški Slatini in razširila njen sloves. Vodo so tako začeli prodajati, prvi, ki je to počel, je bil župnik pri Sv. Križu (Vardjan, 2004, str. 10). Leta 1676 je bil vrelec v lasti graščaka Courtyja, ki je dal ob njem zgraditi hišo, katera je bila prvo znano zavetišče za iskalce zdravja (Knjiga gostov, 2002, str. 6). Courty je znal izrabiti sloves slatinske vode in jo je prodajal na Dunaju. Potem je bila pravica do uporabe vrelcev nekaj časa spet splošna, pravico do prodaje pa so imeli razni Dunajčani. Za vrelce ni pri tem skrbel nihče, zato je 1772 gremij dunajskih farmacevtov zaprosil cesarja za pravico do njihove uporabe. Ko so privilegij dobili, so vrelce najprej uredili, nato pa poskrbeli za boljšo kvaliteto 4 Slatina pri Rogatcu (Goršič, 1962, str. 22). 5 Rogaška Slatina (Prav tam). 9

18 vode, ki so jo pošiljali na Dunaj. Že v prvih treh letih so razposlali po svetu več kot steklenic slatinske vode. Ko je cesar Jožef II. leta 1782 družbo lekarnarjev razpustil, so vrelci spet prišli v zasebne roke (Stopar, 1973, str. 4). 3. Druga kmečka Rogaška Slatina ( ) Obdobje je kratko, traja le kakih 20 let, kot nekakšen interregnum med 1782, ko so dunajskim lekarnarjem vzeli koncesijo, in 1801, to je do dne, ko so ozemlje rogaških vrelcev prevzeli tedanji štajerski deželni stanovi. Pojavila se je nenadoma s tem, da so jo postavljali trije lastniki, vendar vsak zase, se obdržala še deloma ob stanovski Slatini, na koncu pa izginila brez sledu (Režek, 1964, str. 14). To je začetek stanovske Rogaške Slatine. Novi lastniki, domačini, so bili nenehno sprti, zato so izviri spet propadli. To je nagnilo štajerske deželne stanove k odločitvi, da prevzamejo nadaljnjo usodo vrelcev v svoje roke. Ko je tedanji deželni glavar grof Ferdinand Attems na deželnem zboru leta 1801 govoril o stanju v Rogaški Slatini, je zbor sprejel sklep o komisiji, ki si bo ogledala položaj in poskrbela za primerno ureditev vrelca kot tudi za nastanitev gostov (Vardjan, str. 12). 4. Stanovska Rogaška Slatina ( ) Leta 1803 so prevzeli upravo Rogaške Slatine deželni stanovi, med njimi najpomembnejši grof Ferdinand Attems 6. Za zdravilišče je nastopila nova doba. Pričelo je izgubljati svojo starožitno podobo in se polagoma oblikovati v priljubljeno zdraviliško letovišče. Nove stavbe so nastajale po klasicističnem načrtu, ki je dal Rogaški Slatini prvo organizirano podobo (Stopar, 1973, str. 6). V sredini je bil prvi Zdraviliški dom, zgrajen leta Levo od njega je bila stanovanjska stavba, desno pa novo, drugo kopališče. Novogradnje so bile prostorsko bolje razporejene. Veliko stavb iz tega obdobja Rogaške Slatine je bilo podrtih. Do danes so se ohranili: paviljon Tempel, Uradniški dom, Tržaški dom in hotel Pošta. Ohranjene stavbe, razen Templa, so bile delno predelane (Vardjan, 2004, str. 13). Leta 1836 je upravo Zdravilišča prevzel dr. Sock, dejaven mož, ki je dal Rogaški Slatini njen današnji videz. Pod njegovo roko je nastala nova urbanistična zasnova, edinstvena po jasnosti in organski sklenjenosti ter obenem edina svoje 6 Ferdinand Attems: duhovni oče vrelca in eden prvih snovalcev zdravilišča. 10

19 vrste v Sloveniji. Zdraviliški koncept se je razširil prav do ceste Rogatec Podplat. Zdravilišče je bilo na višku svoje slave. Imelo je že mednarodni sloves (Stopar, 1973, str. 7, 8). Ko sem pregledovala Knjigo gostov zdravilišča Rogaška Slatina, ki je bila skrbno vodena od leta , je jasno razvidno, da so prihajale v tistem času v zdravilišče štiri vrste ljudi: - največ je bilo tistih, ki so prišli na zdravljenje; - sledijo gosti, ki so prišli samo na oddih po napornem delu; - nekatere je v ta kraj vlekel tudi zaslužek; - specifična skupina so bili tisti, ki so v zdravilišče prihajali samo po zdravilno vodo, ki so jo kupili zase ali pa so jo tržili naprej. 5. Meščanska Rogaška Slatina ( ) V tem obdobju so v zdravilišču sledile različne preureditve in predelave, posebno vrelcev leta 1886 in leta 1907/1908 (Zdravilišče rogaška Slatina, 1982, str. 10). V tistem času so zgradili ali predelali še danes znano gostišče Sonce. Sledila pa je gradnja drugega Zdraviliškega doma. S tem se je začela oblikovati klasicistična Rogaška Slatina, ki je okoli leta 1865 v središčnem delu zdravilišča dobila skoraj današnjo obliko. Med prve objekte, zgrajene istega leta kot hotel Styria, sodi znamenito pokrito sprehajališče Vandelban. Sledila je gradnja Strossmayerjevega doma leta 1848 in nato Stritarjevega. Med posodobitve sodijo še prenova vrelcev, ureditev parkov, počivališč in napeljava vodovoda (Vardjan, 2004, str. 14). Stavbni razvoj zdravilišča pa se še dobro desetletje ni zaustavil. Nenehno so rasle nove stavbe, med njimi celo gledališče, ki pa niso spreminjale urbanistične zasnove, marveč so se vanjo organsko vraščale. Celo ko so leta 1857 odstranili tedaj že odvečni prvi Zdraviliški dom, ki je delil zdraviliško kompleks na dva dela, se slika ni bistveno spremenila. Rogaška Slatina je vse do danes ohranila najodličnejše primere klasicistične arhitekture na Slovenskem (Stopar, 1973, str. 9, 10). Leta 1860 je imelo zdravilišče 387 dvoposteljnih sob. Največ gostov so zabeležili leta 1856, in sicer Povprečno število gostov med leti 1856 in 1890 je bilo 2300 (Goršič, 1962, str. 26). 11

20 KDO SO BILI GOSTJE? Knjiga gostov zdravilišča Rogaška Slatina razkriva pomembne ljudi, ki so si lahko privoščili obisk tega znanega in priljubljenega zdravilišča. Prvo polovico 19. stoletja predstavljajo plemiči smetano takratnih obiskovalcev. Leta 1811 je nadvojvoda Janez bival v Rogaški Slatini istočasno kot Ludvik Bonaparte, Napoleonov brat. Najvišji gost v tistem času je nedvomno bil cesar Ferdinand s cesarico Ano. Med visokimi gosti je bil tudi saški kralj Friderik Avgust II., srbski knez Miloš Obrenović in hrvaški ban Josip Jelačić. V tistih letih so lahko našteli 15 knezov in kneginj ter 1007 grofov in grofic (Knjiga gostov, 2002, str. 21). Redni gostje zdravilišča so bili tudi okoliški graščaki, posestniki gospostev. Veliko je bilo vojaških oseb, med njimi najvidnejši generali tistega časa, cerkveni dostojanstveniki, med katerimi je treba izpostaviti slovenskega narodnega buditelja in lavantinskega škofa Antona Martina Slomška, sledijo znanstveniki, gostje s področja umetnosti ter nazadnje razni obrtniki, trgovci in industrialci (Knjiga gostov, str. 22, 24). V Rogaško Slatino so tako zahajali ljudje vseh stanov, zato je bila nujna izgradnja infrastrukture, njeno dopolnjevanje in moderniziranje Zdravilišče po prvi svetovni vojni Po prvi svetovni vojni je postalo zdravilišče last Jugoslavije. Novi gospodarji so modernizirali nekaj starih hotelov, zgradili Ljubljanski dom itd. Za čas druge svetovne vojne je bila Rogaška Slatina z vso slovensko Štajersko vključena v Tretji rajh. Postala je središče močnih vojaških in policijskih enot in s tem leglo terorja. Velike so bile žrtve za svobodo tudi na območju Rogaške Slatine. Imena 116 žrtev so ovekovečena na granitnem spomeniku v zdraviliškem parku (Med Bočem in Bohorjem, 1984, str. 634, 635). Druga svetovna vojna je prinesla zdravilišču ogromno škode, saj je bila Rogaška Slatina vključena v obrambni pas s protitankovskimi okopi, bunkerji, ter je postala izhodišče terorja. Kljub temu so vrelci ostali nepoškodovani, bistvene stavbe so se ohranile (Leskovar, 1946, str ). Sledovi, ki jih je okupator pustil v Rogaški Slatini, so bili porazni. Vsi hoteli so bili opustošeni, skladišča prazna (Goršič, 1962, str. 33). 12

21 4. 3 Zdravilišče po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni je malo manjkalo, da ne bi zdravilišča opustili ali celo uničili. Za ohranitev se je med drugim zavzel takratni vplivni politik Boris Kidrič, ki je bil družinsko vezan na Rogaško Slatino. Ko je počasi dozorelo spoznanje, da lahko Rogaška Slatina koristno služi zdravju in rekreaciji tudi v novi, socialistični dobi, so se začela izdatnejša vlaganja. V petdesetih letih so začeli globinsko vrtati in iskati nove vrelce. Leta 1965 je bila zgrajena dvanajstnadstropna Terapija. Istega leta so levo od terapije zgradili pivnico, ki je ponujala tri tipe slatine. Sledile so prenove nekaterih objektov, hkrati pa je zorela želja po izgradnji kakovostnega hotela visokega standarda. Tako so leta 1974 zgradili nov hotel, ki je dobil ime Donat. Leta 1982 pa so zgradili še hotel Savo. Sledila je gradnja kulturnega doma ter izgradnja termalnega kopališča. S privatizacijo nekdanjega centraliziranega vodenja zdravstvenih uslug se je razvijala široka ponudba, ki še danes temelji na specializiranih raziskavah, paleti raznovrstnih terapevtskih uslug, celotni negi telesa ter rekreaciji (Vardjan, 2004, str. 15). Rogaška Slatina spada danes med pomembnejše in svojevrstne kraje v Sloveniji. Posebno vrednost ji daje zdravilišče z mineralno in termalno vodo. Je prijetno, skoraj strnjeno naselje, ki vedno bolj pridobiva mestni videz (Prav tam, str. 5). 5 POMEMBNEJŠI UMETNOSTNI SPOMENIKI Rogaška Slatina je eno izmed redkih mest, ki so skozi stoletja ohranila dognano urbanistično zasnovo. Spričo izjemno številnega fonda kulturno-zgodovinskih spomenikov se bom dotaknila le šestih, ki so temeljnega pomena Zdraviliški dom Je osrednji in največji kulturni spomenik zdravilišča, grajen v klasicističnem slogu. Leta 1813 so zgradili prvi Zdraviliški dom. V njem je bila zdraviliška 13

22 dvorana, v kateri so se zbirali gostje in kjer se je odvijalo družabno življenje. Prvi Zdraviliški dom je dal postaviti tržaški arhitekt Nikola Pertsch. Kmalu se je pokazalo, da skromni dom ne zadošča več, zato so leta 1846/1847 postavili drugi Zdraviliški dom (Stopar, 1973, str. 14). Leta 1859 je bil končan prizidek k drugemu domu, ki ga je leta 1910 uničil požar. Izbruhnil je v podstrešni sobi doma, se naglo razširil in uničil skoraj vso stavbo. V zgradbi je bilo 117 oseb. Bila je glavna sezona. Vzroka požara niso ugotovili. Še istega leta je začel rasti nov, tretji Zdraviliški dom, slavnostna otvoritev pa je bila leta 1912 (Goršič, 1962, str. 30). Požgan, drugi Zdraviliški dom so obnovili na istem mestu in s podobno prostorsko vsebino, le v ospredju so mu dodali šest tempeljskih stebrov. Stavbo so nadgradili za eno nadstropje in ji na levi strani dodali bivalni del. Nad slavnostno dvorano so postavili gledališče. 26. julija 1912 so v njej igralci iz Gradca predvajali prvo komedijo Die Notbrücke (Vardjan, 2004, str. 39). Slika 3: Zdraviliški dom leta Tretji Zdraviliški dom je bil med prvo svetovno vojno namenjen bolnim in ranjenim vojakom, tudi slavnostno koncertno dvorano so spremenili v bolnišnico (Goršič, 1962, str. 32). Danes je ta dvorana še vedno ponos zdravilišča. V njej vise štiri velika oljna dela nekdaj znamenitega avstrijskega slikarja A. Schrötterja: - hrvaški ban Zrinjski ob zdravilnem vrelcu okoli leta 1640; - avstrijski nadvojvoda Janez ob prihodu v Rogaško Slatino leta 1836; - deželni glavar grof Ferdinand Attems s soprogo in lekarnarjem Süessom leta 1825; - avstrijski cesar Franc Jožef I. leta 1883, ko si ogleduje Rogaško Slatino (Stopar, 1973, str. 14, 15). 7 Vir: ZAC, sig. 1274, škatla 4. 14

23 Slika 4: Avstrijski nadvojvoda Janez8 Slika 5: Grof Attems PaviljonTempel Je nedvomno najpomembnejša in najlepša stavba zdravilišča ter hkrati najstarejša stavba današnje Rogaške Slatine. Leta 1819 ga je dal postaviti tržaški arhitekt Nikola Pertsch (enako kot prvi Zdraviliški dom) in stoji nad nekdanjim»glavnim vrelcem«. Izvir je leta 1907/1908 presahnil. Vrelec je bil neprodušno zaprt po obsežnih hidrogeoloških delih leta 1952, izvir pa zajet globoko pod zemljo. Na tem mestu je bila kratek čas prislonjena ena prvih polnilnic slatine. Slika 6: Karl Russ: Slatinčanka, Slika 7: Paviljon Tempel11 Je ovalne oblike, streha počiva na štirih zidanih stolpih in dvanajstih jonskih stebrih, zato je ta vrelec dobil ime Tempel. Nekaj časa je bil s pokritim hodnikom povezan z Vandelbanom. Tempel je bil polnih 140 let središče družabnega 8 Vir: ZAC, 1274, škatla 4. Na razglednici je navedeno, da so Tempel postavili leta 1825, kar pa je napačno. Zgradili so ga leta Prav tam. 10 Russova slika je edina ohranila podobo nekdanjega starega rogaškega vrelca, tedaj znanega pod imenom Trinkquelle, Vrelec za pitje, oziroma glavni vrelec, Hauptquelle. Poleg tega prikazuje slika tudi prvo slatinsko Polnilnico (Režek, 1964, str. 36). 11 Vir: 15

24 življenja zdraviliških gostov in je danes ena najlepših arhitektur klasicističnega obdobja (Vardjan, 2004, str. 43) Attemsov spomenik Leta 1828 so ga postavili štajerski deželni stanovi v spomin na deželnega glavarja Ferdinanda Attemsa, ki velja za ustanovitelja zdravilišča. Njegov doprsni kip, ki ga je izdelal dunajski kipar Leopold Kisling, so prvotno postavili na razgledno točko nad današnjo Terapijo. Skrit in pozabljen je dolga leta sameval pod kapelo sv. Ane. Vse do leta 1991 je večkrat menjal lokacijo. Takrat pa je dobil svoje mesto na hribčku nasproti Zdraviliškega doma, kjer je še danes (Vardjan, 2004, str. 59). Slika 8: Kip Attemsa Spomenik sv. Janeza Nepomuka Kip svetnika je leta 1782 postavilo Društvo dunajskih lekarnarjev v spomin na dogodek, ko je poleg dotedanjega osrednjega vrelca na dan privrel še nov. Spomenik je najstarejša priča zdravilišča in vrhunsko delo neznanega avtorja. Na kamnitem podstavku je vklesan napis, ki pove, da je kip nastal leta Vir: Attemsa.htm?kul_zgod_znamen. 16

25 Spomenik je najprej stal ob vrelcu Tempel, na današnje mesto, pod kapelo sv. Ane, je bil postavljen po II. svetovni vojni, leta Tako so mu odvzeli dominantni videz ter kovano ograjo. Danes v gozdu počasi propada (Prav tam). Slika 9: Spomenik sv. Janeza Nepomuka Vandelban izginula stavbna dediščina Poleg paviljona Tempel je bil Vandelban drugi najpomembnejši spomenik v Rogaški Slatini. Postavili so ga leta 1843 po načrtih arhitekta J. Hasslingerja, dela pa sta vodila slatinski stavbenik F. Lobenwein in tesarski mojster Schmid. Konstrukcija stavbe je bila pretežno lesena. Na lesene stebre je bil nanešen omet in tako oblikovana arhitektura naj bi predstavljala neoklasicizem (Prav tam, str. 62). Sprva je bilo sprehajališče z vseh strani odprto in tu so se gostje sprehajali ob deževnih dnevih. Pozneje so ob vzhodnem delu stavbe uredili trgovinice s spominki in časopisi (Stopar, 1973, str. 11, 12). Leta 1855 so Vandelban in Tempel povezali s pokritim hodnikom, ki je ostal do leta 1935 (Vardjan, 2004, str. 62). Zdravilišče se je po osvoboditvi začelo razvijati in s tem so prišle tudi nove zahteve. Marsikaj starega v zdravilišču ni moglo ostati, zgraditi so morali nove objekte ter stare notranje preurediti, na zunaj pa obnoviti. Sprehajališče, ki je bilo 13 Vir: foto S. Sajko. 17

26 v tistem času nekako odmaknjeno, na robu parkovne ureditve, so tako oklenili novi objekti. 14 Leta 1962 Zavod za spomeniško varstvo pokritega sprehajališča še ni vnesel v začasen seznam najpomembnejših kulturnih spomenikov. Formalni status kulturnega spomenika je sprehajališče dobilo šele z odločbo v letu 1964, v letu 1974 pa so mu dodelili celo vrednost prve kategorije. 15 Mnogi so se takrat spraševali, kaj je tako znamenitega na sprehajališču, da je postalo gradbeni spomenik prve kategorije. Menili so namreč, da na sprehajališču ni bilo ničesar monumentalnega, 16 tudi ni bil to spomenik, ki bi bil postavljen v spomin določeni osebi ali ki bi spominjal na znano osebnost iz zgodovine Rogaške. Bilo je zgolj del življenja zdravilišča tistega časa in ko so mu odvzeli trgovinice, se je pokazalo, da ne služi več svojemu namenu. Zaradi spomeniškovarstvenih zahtev je vodstvo zdravilišča razmišljalo, da bi ohranili le kakšno tretjino le-tega, privarčevana sredstva pa bi raje namenili za obnovo drugega zgodovinskega spomenika. Ves čas je uprava Zdravilišča želela, da bi na tem mestu postavila spomenik Borisu Kidriču. 17 Novi vrelci, novi zdraviliški in hotelski objekti, ki so zrasli, so bogatili tisto, kar je že obstajalo. S tega vidika bi odstranitev sprehajališča takrat pomenila obogatitev prostora. Menili so, da za denar, ki bi ga terjala prenova, lahko Rogaška Slatina dobi kaj drugega, koristnejšega. Idejni projekt za nov hotel Donat, v letu 1973, je predvideval vključitev sprehajališča v novo ureditev. Toda zasukalo se je nekoliko drugače. Ko so odstranili trgovinice, se je pokazalo, da bi morali sprehajališče rekonstruirati in povsem prenoviti. Po mnenju izvedencev bi morali popolnoma spremeniti način temeljenja, menjati celotno nosilno osnovo, postaviti betonske nosilne stebre in nanje nasloniti, kar je ostalo starega, seveda pa vse ostalo prenoviti. Strokovnjaki, ki so dovolili odstranitev trgovinic, so bili mnenja, da se je šele tedaj izkazalo, da so bile le-te organsko povezane s sprehajališčem tudi v gradbenem pogledu. Vandelban je stal na vlažnem, oblečeni stebri so začeli trohneti, les so razjedali črvi, omet je odpadel, tudi obok in ostrešje bi se sesulo, če ga ne bi pravočasno pokrpali. Tako je postal Vandelban nevaren objekt, ki je kazil okolje in 14 Wandelban buri duhove, 1981, str Kaj bo s pokritim sprehajališčem, 1975, str. 1, Monumentalen: tak, ki ima velike razsežnosti in lep videz: monumentalna stavba / monumentalna arhitektura (Monumentalen, b. d.). 17 Spomenik Borisu Kidriču so postavili leta 1983, stoji pred današnjo Terapijo. 18

27 funkcionalnost prostora. Leta 1976 je krajevna skupnost predlagala odstranitev objekta in začela ustrezen postopek. 18 Ker je spomeniško varstvo vztrajalo, da se stavba ne sme podreti, ni kazalo drugega, kakor pustiti jo, čeprav ni služila več temu, zaradi česar je bila zgrajena. Zgrajena pa je bila v slogu, ki je bil značilen za takratno obdobje, posebno vrednost pa je spomeniško varstvo pripisovalo slikariji na stropu. 19 Vodstvo zdravilišča je tako odobrilo projekt vključitve sprehajališča v nov ambient in s tem niso kršili ustavnega načela, da ne skrbijo za varstvo in vzdrževanje kulturnih spomenikov. Ker je bilo stanje Vandelbana kritično, spomeniško varstvo ni moglo vztrajati pri svoji oceni sprehajališča kot spomenika, saj so bili stroški za revitalizacijo le-tega previsoki. 20 Domačinka iz Rogaške, ki je v zdraviliški upravi delala polnih 33 let, se Vandelbana spominja takole:»bil je zidan za sprehajališče gostov. Strop je bil poslikan s freskami, ker so sčasoma le-te bile potrebne obnove, so bili mnenja, da bi prenova preveč stala in da freske sploh niso take vrednosti, da bi jih obnavljali. Tako je vse skupaj načel zob časa. Kar zadeva samo rušenje zgradbe, je to potekalo v strogi tajnosti. Začelo se je okoli osme ure zjutraj in mi v pisarni nismo ničesar vedeli o tem, dokler ni prišel eden izmed naših delavcev in vpil, da Vandeban podirajo. Vodstvo Zdravilišča je bilo mnenja, da objekt kazi nov hotel Donat, ki je bil za takratni čas luksuzen hotel, in zato se mora sprehajališče podreti.«21 Stanko Žgajner, domačin iz Rogaške Slatine, je delal v Zdravilišču dolgih 37 let. Bil je vodja vzdrževalcev in tako tudi prisoten pri podiranju Vandelbana. Vsega se spominja takole:»ko so leta 1974 zgradili hotel Donat, so del Vandelbana, v katerem so bile trgovine, podrli, sprehajalni del pa je ostal. Leta 1981 so gradili hotel Savo. Ker so pri raznih delih uporabljali bager, je bila ravno priložnost, da le-ta obenem podre tudi Vandelban. Ko je stroj spodrinil enega od stebrov, se je vse skupaj podrlo. Hitel sem, da bi še rešil, kar se je rešiti dalo, a mi je uspelo odnesti samo en kip, ki je krasil sprehajališče. Nekaj časa je kip krasil pisarno, nato so ga odnesli v arhiv Zdravilišča, danes pa verjetno nihče ne ve, kje je. 18 Wandelban buri duhove, 1981, str Kdo ima prav, 1974, str Kaj bo s pokritim sprehajališčem, 1975, str. 1, Ustni vir (A. Sajko). 19

28 Večina domačinov se je takrat strinjala s podrtjem Vandelbana, saj so menili, da je strop s freskami sicer ostal lep, vse ostalo pa je načel čas.«22 Leta 1981 so Vandelban porušili. Slika 10: Vandelban 23 Slika 11: Vandelban pred rušitvijo leta Etnološka dediščina Juneževa domačija Varstvo etnoloških spomenikov, raziskovanje in fizično ohranjanje etnološke nepremične kulturne dediščine je del spomeniškega varstva. Slovenski etnologi so se do srede šestdesetih let 20. stoletja usmerjali večinoma v raziskovanje ljudske kulture in s tem ljudskega stavbarstva. Zato se je za ta del materialne kulture uveljavil izraz etnografski, nato etnološki spomeniki, od srede sedemdesetih let 20. stoletja pa etnološka dediščina. Izraz etnološki spomenik se je omejil na tiste dele kulturne dediščine, ki so z aktom o razglasitvi dobili status kulturnega spomenika (Varstvo etnološke dediščine, 2000, str. 143, 144). Etnološka dediščina (nepremična kulturna dediščina) so predvsem stavbni objekti, ki pričajo, kako so posamezni družbeni sloji v preteklosti živeli svoje vsakdanje 22 Ustni vir (S. Žgajner). 23 Vir: Stopar, 1973, str Vir: Vardjan, 2004, str

29 življenje, delali in gospodarili. Prav zaradi svoje vezanosti na življenje pa je to tudi najbolj izginevajoča dediščina. Hitre spremembe načina in ravni življenja v našem času neusmiljeno praznijo objekte etnološke dediščine, jo potiskajo ob stran življenja in jo spreminjajo v ruševine (Naravna in kulturna dediščina ter njeno varovanje v Sloveniji, 1989, str. 20). Med zelo kakovostno obnovljene kulturne spomenike, pri katerih je v ospredju etnološki pomen, sodi tudi Juneževa domačija v Rogaški Slatini (Varstvo etnološke dediščine, 2000, str. 143, 144). Je etnografski muzej na prostem. S slamo krita, nekdaj skromna kmetija je danes, ob pomoči spomeniškega varstva, trajno zaščitena domačija. Leži v Rogaški Slatini, pod vzpetino Janina, v nekdaj samostojnem naselju Tržišče, ki je sedaj del Rogaške Slatine. Območje je eno redkih, ki je ohranilo prvotno zemljiško razdelitev, zato je Juneževa domačija dragocena dopolnitev mladega zdraviliškega in turističnega mesta, ki se vse bolj odpira v okolico ter želi domačim in tujim gostom predstaviti tudi takšna neokrnjena prizorišča. Arhivski viri dokazujejo, da je Junežev rod živel na domačiji že ob koncu 18. stoletja. Od leta 1982 domačija ni več naseljena. Današnja lastnika, Miran in Marija Junež, skrbita za urejenost in redno obnovo stavb. Vse njive so vedno skrbno obdelane, travniki so pokošeni, gozd pa je v bujni rasti. Svet Občine Rogaška Slatina je leta 1998 sprejel Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov v občini. Na seznamu razglašenih je bila tudi Juneževa domačija. S tem so bili izpolnjeni pogoji za obnovo, ki se je začela sredi leta Najprej je stekla obnova stanovanjske hiše, kasneje pa tudi obnova gospodarskega poslopja. Dela so potekala pod nadzorom pooblaščenega konservatorja celjskega spomeniško-varstvenega zavoda in lastnika. Juneževa domačija sodi med zadnje neokrnjene kmečko-gospodarske posesti na območju Rogaške Slatine (Hazler, 2004). Kmečka hiša je bila nekoč nerazdružno povezana z gospodarskimi poslopji in prostori. Osrednji bivalni prostor je bila»velika hiša«. To je bil glavni prostor v hiši, kjer so se otroci učili, tu se je molilo, opravljalo najrazličnejša opravila. Hkrati pa je ta prostor služil tudi kot spalnica. Prostor zraven se je imenoval»štibla«. Tu so navadno imeli svoj prostor v hiši starejši člani družine. Odraščajoča dekleta, ki so že potrebovala nekoliko intimnosti, so imela svojo 21

30 sobo, ki se je imenovala»mala hiša«. Fantje so poleti spali tudi v krmi, pozimi pa ob peči v črni kuhinji. 25 Najbolj veselo je bilo, kadar so prišla na vrsto razna kmečka opravila, ki so zahtevala več delovnih rok. V tistih časih je bilo malo priložnosti za družabnost, zato so bila taka delovna snidenja, predvsem za mlade, dobrodošla (Guštin Grilanc, 2002, str. 60, 63). Otroci so pomagali staršem pri kmečkih opravilih in se že zelo zgodaj naučili spoštovati ter ceniti naravo. Ljudje so bili med seboj trdno povezani in drug drugemu vedno pripravljeni pomagati. Življenje je bilo kljub skromnosti prijetno in lepo. V nadaljevanju bom opisala razna kmečka opravila, ki jih v takšni ali drugačni obliki obujajo na Juneževi domačiji še danes. Koline»Furež«, kakor koline imenujemo na Štajerskem, so bile včasih pravi, domači kmečki praznik. Nekateri so si le takrat privoščili večje količine mesa. Potekal pa je nekako takole:»če je bila pri hiši skrbna gospodinja, je za zajtrk narezala kakšen košček klobase, ki je ostal od prejšnjih kolin. Nato je gospodar skupaj z mesarjem ali pomočnikom odšel v hlev, izvlekel prašiča in ga nato zaklal. Ko so ga razrezali, je gospodinja prinesla sol in blagoslovljeno vodo, da ga je mesar blagoslovil na mestu, kjer je začel rezati. Navadno je sledila malica: jetra in žganci ali pa repa in kislo zelje. Za kosilo pa sta bili ponavadi kisla juha in pečenka. Na večerjo so povabili še sosede. Furež je trajal ves dan in vso noč, prišlo je sorodstvo od blizu in daleč, pa tudi pelo in plesalo se je.«26 Koline imajo na podeželju še danes velik pomen, čeprav velikih pojedin in pijančevanja ni več, vsaj v tako veliki meri ne. Ohranili pa so se recepti, po katerih še danes pripravljajo mesene izdelke. Kljub geografsko majhni Sloveniji pa imamo veliko različic receptov za iste mesene izdelke, ki se med seboj razlikujejo, predvsem zaradi drugačnega podnebja, prehrambenih navad in običajev (Drevenšek, Bedrač, Sitar, 2007, str. 14). 25 Ustni vir (A. Colnarič). 26 Prav tam. 22

31 Žetev Med najpomembnejša poljedelska opravila je spadala žetev. Veljala je za težje ročno delo, ki je lahko trajalo tudi več dni, sodelovala pa je vsa družina. Žetev je bila težka in zamudna. Ječmen so želi ročno, s srpom, več dni. Pet ali šest žanjic je šlo na njivo, kjer so žele vsaka v svoji vrsti. Moški so nažeto povezali v snope in jih po štiri skupaj postavili v»stave«, kjer so se nato sušili nekaj dni. Če ni bilo vreme lepo, so sušili tudi v kozolcih. Ko je bil ječmen dovolj suh, so moški zmlatili žito v gospodarskem poslopju, kjer je bil prostor posebej namenjenem za to opravilo. Nato so žito spravili v kašče. Košnja Pri košnji in spravilu sena je pomagala vsa družina. Kosili so ročno, in sicer s kosami. Zgodaj zjutraj so najprej naklepali kose. Če je bil travnik velik, je kosilo tudi po deset koscev skupaj. Za njimi so šle grabljice (ponavadi dekleta) in z grabljami raztrosile brazde. Travo so pustili, da se je sušila nekaj ur, nato so jo z vilami obrnili. Sledilo je grabljenje in spravljanje sena skupaj, iz katerega so naredili kopice. Naslednji dan, ko se je posušila rosa, so kopice raztrosili in ponovno sušili. Nato je prišel gospodar z voli ali konji ter seno naložil na voz. Le-tega so spravili na skedenj. Za malico so ponavadi jedli zavihanček (sladka ali slana pogača, obložena s skuto, kislo smetano in podobnim) s sirom.»kožuhanje«ali ličkanje Pred desetletji je»kožuhanje«sodilo med najpomembnejša jesenska kmečka opravila. Če je bilo koruze veliko, je prišla pomagat vsa vas. Ob tem opravilu so se spoznavali tudi fantje in dekleta. Pod kozolcem so se pripravile nizke klopi, kamor so se posedli in začeli z ličkanjem. Nekaj jih je koruzo sproti vezalo, spet drugi so jo obešali pod streho gospodarskega poslopja, da se je kasneje sušila. Brez prave kmečke malice tudi pri tem opravilu ni šlo. Tako so gospodinje spekle»jerpico«(slana pogača iz kvašenega testa, premazana z beljakom potresena z ocvirki; nekoč so jo pekli ob zaključku poljskih in vinogradniških del) in»zavihanko«, zraven se je pil jabolčnik, redkeje pa vino Prav tam. 23

32 Take prireditve so bile zelo dobrodošle, ker se je na tak način vzpostavi duh vaške povezanosti. Ta se dandanes vse preveč izgublja. Na srečo se danes ljudje vse bolj zavedamo, kako pomembno je ohranjanje kulturne dediščine. Spomeniško zaščitena domačija danes obsega stanovanjsko hišo, gospodarsko poslopje, delno zaprt kozolec doplar (dva vzporedna kozolca) in čebelnjak. K domačiji sodi še nekaj njiv, ki se nahajajo v bližini. Te redno obdelujejo, sejejo pa povečini pšenico. Zrnje uporabijo za peko na raznih delavnicah, slamo pa za popravila slamnatih streh. 28 V začetku leta 2000 je skupina slatinskih gospodinj ustanovila Društvo za ohranjanje slovenskih narodnih jedi in običajev Rogaška Slatina, krajše Društvo GAJA. 29 Danes šteje 30 članov, ki skrbijo za ohranjanje slovenskih narodnih jedi in običajev. Znanje peke kruha, potic in raznega peciva, ki so se ga članice priučile od svojih mam in babic, sedaj prenašajo na mlajše rodove. Najbolj veličastne so razstave domačih jedi ob večjih praznikih: veliki noči, materinskem dnevu, pustu itd. V društvu je tudi nekaj članov, ki se ukvarjajo z vezenjem prtičkov, pletenjem iz ličja, pletenjem košaric iz testa, izdelovanjem cvetja iz krep papirja ipd. V okviru društva se na domačiji vrstijo tudi razne delavnice, literarni in družabni večeri. Ob vsakem letnem času se predstavijo posamezna opravila, kot so: domače koline (»furež«), cepljenje (»sekaje«) drv, ličkanje koruze (»kožuhaje«) itd. (Hazler, 2004). Slika 12: Juneževa domačija Prav tam. 29 Ime si je društvo nadelo po grški boginji zemlje (Ustni vir: B. Kopše). 30 Vir: 24

33 6 RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM 6. 1 Razvoj šolstva do prve svetovne vojne Prelomnica na področju šolstva je obdobje protestantizma. V tem času smo na področju kulture, vere in književnosti veliko pridobili. Najpomembnejša pridobitev na šolskem področju je bila uresničitev slovenskih osnovnih šol, prvikrat izvedena ločitev med elementarnim in srednjim šolstvom in nastanek srednjih šol, iz katerih je bil možen prehod na univerze. Protestantske šole na slovenskem ozemlju so prve teoretično izpolnjevale tri temeljne pogoje. Biti so morale: - elementarne (za sprejem vanjo ni potrebna predhodna izobrazba); - splošne (namenjena je vsem učencem, ne glede na spol, razredno pripadnost, premoženjske razmere...) in - resnično ljudske (njihov učni jezik je materinščina njenih učencev) (Ciperle, Vovko, 1987, str. 18, 19). V času cesarice Marije Terezije in Jožefa II. je zaživela ideja o splošni osnovni šoli. Leta 1774 je Marija Terezija izdala splošni osnovnošolski zakon, ki se je imenoval Splošna šolska naredba. Določal je šolsko obveznost otrok med šestim in dvanajstin letom starosti in vsakodnevni pouk. Uvedeno je bilo splošno in obvezno, ne pa tudi za vse enako šolanje. Če otrok ni obiskoval šole, so bile predvidene sankcije, vendar niso izvajali kazni. Najvišja stopnja osnovne nižje šole so bile normalke, ustanavljali so jih v deželnih središčih. Trajale so štiri leta, šolanje je potekalo v nemškem jeziku. Pripravljali so tečaje za učiteljske kandidate in za šolanje na latinskih šolah. Srednja stopnja so bile glavne šole, ki so nastajale na sedežih okrožij (kresij). Bile so triletne, poleg splošnega znanja so nudile še znanje iz obrti in kmetijstva. Najnižja stopnja so bile trivialke (farne ali župnijske), ki so jih ustanavljali pri župnijah. Šole so obiskovale deklice in dečki skupaj. Učili so jih osnovnega znanja: branja ter pisanja (Prav tam, str. 39, 40). Druga šolska reforma je bila leta 1805, ki se je imenovala Politična šolska ustava nemških šol. Nadzor nad šolstvom je izvajala Cerkev, krajevni župnik je postal vodja šole. Tretja šolska reforma je bila sprejeta leta Šole so postale državne in deželne ustanove, učitelje so plačevale dežele. Izboljšal se je položaj učiteljev, postali so formalno neodvisni od duhovščine, dobili so boljšo izobrazbo, 25

34 učiteljice so postale enakopravne učiteljem. Uvedena je bila osemletna obvezna osnovna šola. Glede učnega jezika so določili, da o tem odločajo deželni šolski sveti (Prav tam, str. 61) Šolstvo med obema vojnama Konec oktobra 1918 je Avstro-Ogrska razpadla in na naših tleh je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, združena s Kraljevinama Srbijo in Črno goro se je preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ta pa se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Vse slovensko šolstvo je bilo potrebno obnove. Nekateri napredni učitelji so si že takoj leta 1919 prizadevali za njegovo modernizacijo in poenotenje šolske zakonodaje. Čeprav je pri nas še vedno veljala stara avstrijska zakonodaja, so odpravili nemški jezik. 5. decembra 1929 je izšel šolski zakon, ki je poenotil osnovno šolo v okviru jugoslovanske države. Ta zakon je ponovno uvedel splošno in obvezno osemletno osnovno šolo, kar za Slovence ni bila novost. Novost je predstavljala koedukacija, skupni pouk za dečke in deklice, čeprav so jih še vedno ločevali, kjer so razmere to dopuščale. Prepovedana je bila telesna kazen, začeli so se uvajati razredi, oddelki in ocene kakršne poznamo še danes. Po zakonu se je šola imenovala»narodna šola«, razdeljena pa je bila na štiriletno»osnovno«in štiriletno»višjo narodno šolo«. K osnovnemu šolstvu so sodili tudi otroški vrtci, ki so se imenovali zavetišča, šole za nezadostno razvite, analfabetski tečaji, gospodinjske in gospodarske šole. Stara Jugoslavija je imela znotraj svojih meja tudi precej narodnih manjšin. Osnovnošolski zakon je predvideval posebne manjšinske šolske oddelke, v katerih naj bi bil pouk v jeziku učencev,»državni jezik«pa obvezen predmet. Oddelki bi morali imeti najmanj trideset ali izjemoma petindvajset učencev. Urnik osnovnih šol je po šolskem zakonu obsegal narodni (srbohrvaško-slovenski jezik), zgodovino z najznamenitejšimi dogodki iz obče zgodovine, verouk z moralnimi nauki, zemljepis Jugoslavije z osnovnim poznavanjem drugih držav, računstvo z osnovami geometrije in geometrijskega risanja, spoznavanja narave, praktična gospodarska znanja in razumevanja glede na krajevne razmere, higieno, gospodinjstvo, ročno delo, s posebnim poudarkom na narodnih motivih, risanje, 26

35 lepopis, petje in telovadbo po sokolskem sistemu. Za ustanavljanje narodnih šol ter nameščanje in plačevanje učiteljev je skrbela država. Leta 1931 so sprejeli šolski zakon za meščanske šole. Te so bile najprej triletne, nato pa štiriletne, učencem pa so po določilih zakona dajale»poleg potrebne socialne vzgoje in vzgoje v duhu državnega in narodnega edinstva in verske strpnosti«obsežnejšo občo izobrazbo kot višje narodne šole. Učni načrt za meščanske šole je obsegal tri smeri: obrtno-industrijsko, trgovsko in kmetijsko, njihova stopnja pa je bila enaka stopnji ostalih nižjih srednjih šol (Prav tam, str ) Razvoj šolstva med drugo svetovno vojno Aprila 1941 je Hitler ob delni podpori svojih zaveznic (Italije, Madžarske in Bolgarije) napadel Jugoslavijo. Štajerska je bila okupirana s strani Hitlerjeve Nemčije in začelo se je ponemčevanje slovenskih otrok. Največji pomen pri ponemčevanju je nemški okupator pripisoval nemškemu šolstvu, saj so bile nemške šole temeljne postojanke ponemčevanja tako med mladino v šoli kakor tudi izven šole in celo med odraslimi. Okupator je nemudoma ukinil vse slovenske šole, izgnal veliko slovenskih učiteljev in začel odpirati nemške šole. Šole so imele prepoved uporabe slovenskih žigov, obrazcev in slovenskih imen krajev in šol, prav tako je bila potrebna takojšnja odstranitev vseh slovenskih zapisov s šolskih poslopij. Okupator je že v prvih mesecih na Štajerskem in Gorenjskem ustanovil mrežo otroških vrtcev. Glavni cilj tega je bil, da bi čim več otrok, ki so jih zajeli v vrtce in so bili med 2. in 6. letom starosti, ponemčili, vendar pa jim to ni uspelo. Nemške oblasti so v letu 1941 poskušale na vse osnovne in meščanske šole uvesti nemški pouk. Z novim šolskim letom septembra 1941 so nacisti strogo prepovedali slovensko govorico, vse kršitelje te prepovedi pa so nemški učitelji hudo telesno kaznovali in jih obmetavali s sramotilnimi izrazi. Vsebina pouka je bila prilagojena nacistični vzgoji in ponemčevanju, kar je bil okupatorjev osnovni cilj. Glavni predmeti so bili: učenje nemščine, življenjepis Adolfa Hitlerja, petje in vojaške vaje. Nacisti so v nemških šolah želeli ponemčiti slovensko mladino, jo nameravali vzgojiti v poslušne podložnike tretjega rajha in ji onemogočiti, da bi se vključila v visoko izobraženstvo. V začetku leta 1943 so 27

36 se začeli nacisti odločati kdo se lahko šola in kje. Nemški državljani so lahko obiskovali vse šole brez ovir, zaščitenci in večina tistih, ki so imeli nemško državljanstvo na preklic, pa so lahko obiskovali le osnovne in poklicne šole, izjemoma tudi meščanske šole (Prav tam, str ). Šolstvo je imelo velik pomen za ohranitev in razvoj slovenske narodne zavesti skozi vso našo šolsko zgodovino. Narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem se je tega še kako dobro zavedalo, zato je šolstvu posvečalo velik pomen, še posebej v izrednih razmerah osvobodilne vojne in socialne revolucije. Zato je kot odgovor na okupatorsko raznarodovalno (ponemčevalno) šolstvo nastalo partizansko šolstvo. Pri posameznih partizanskih odredih so nastale prve partizanske šole, ki pa so bile začasne. Nastajale so ob osvoboditvi posameznih krajev, kjer so nadomestile okupatorjeve šole. Pouk je vodil kak partizan, delo je bilo improvizirano in osredotočeno na jezikovni pouk, branje slovenskih knjig, letakov in propagandnega materiala. Te akcije partizanskega šolstva pa so sovražne sile kaj kmalu zatrle. Leta 1943 so bili sprejeti nekateri ukrepi, s katerimi so dvignili organizacijsko in strokovno raven partizanskega šolstva. Učni načrt partizanskih osnovnih šol je določal naslednje: šola je osemletna za vse od 7. do 15. leta starosti, uvedli so pozdrav»smrt fašizmu, svoboda narodu«, učitelje so nagovarjali s tovariši in tovarišicami, posebna skrb je bila namenjena pouku slovenskega jezika, računstvu in slovenski zgodovini. Partizanskim šolam je primanjkovalo usposobljenih učiteljev, učbenikov, zvezkov, učil. Uporabljali so mladinski in drugi tisk, pisali so na tablice, ovojni papir, papirnate vrečke in podobne stvari. V šolah so vodili tudi šolsko dokumentacijo dnevnike, redovalnice, vpisne knjige, prisotnost učencev, kronike. Kljub vsem težavam pa je partizansko osnovno in tudi srednje šolstvo s svojim delovanjem jasno nakazovalo razvoj, ki ga je doživelo po osvoboditvi (Prav tam, str ). 6.4 Šolstvo po drugi svetovni vojni Na celoten sistem šolanja in izobraževanja so vplivale korenite družbene in gospodarske spremembe po drugi svetovni vojni, zato je v tem obdobju šolstvo doživelo veliko globokih sprememb. Že takoj po končani vojni je bil sprejet odlok o organizaciji osnovnih in srednjih šol, ki je podržavil zasebne šole, ki niso bile v 28

37 upravi cerkvenih redov. Mestne šole so ukinili, namesto njih pa so odpirali nižje gimnazije. Verouk je še vedno ostal šolski predmet, vendar neobvezen (Prav tam, str. 95, 96). Julija 1946 je izšel temeljni zakon o sedemletnem obveznem šolanju, ki je uvedel obvezno sedemletno šolanje. To je v bistvu pomenilo korak nazaj za šolstvo, saj je bilo pred tem že v veljavi osemletno obvezno šolanje. Uveden je bil sklep, ki je»zagrozil«staršem otrok, ki niso obiskovali pouka. Leta 1950 so uvedli osemletno šolsko obveznost in tako so del sedemletk spremenili v nižje gimnazije, ki so postale štiriletne in so postale tudi obvezne. Oktobra 1953 je izšel odlok o osemletnem obveznem šolanju, ki je uzakonil šolsko obveznost od 7. do 15. leta. Najpomembnejša prelomnica povojnega osnovnega šolstva je bila šolska reforma iz leta 1958, v okviru katere sta bila sprejeta dva zakona:»uvodni zakon za splošni zakon o šolstvu«in»splošni zakon o šolstvu«, kateri je uzakonil osemletno obvezno osnovno šolo kot edino obliko obveznega osnovnega šolstva. Gimnazije so postale štiriletne in omejene na bivše višje razrede, klasične gimnazije so bile ukinjene, število nižje organiziranih osnovnih šol se je zmanjšalo, razvijati pa so se začele strokovne šole, učiteljišča, ekonomske šole, višje in visoke šole. Na področju vzgojno-varstvenih predšolskih zavodov, ki so jih zgradili z raznimi samoprispevki, so se začela uresničevati prizadevanja o vključitvi predšolskih otrok v pripravo na šolo malo šolo. S spremenjenim predmetnikom in učnim načrtom iz leta 1973 in z uvajanjem celodnevne osnovne šole ter odpravljanjem vsega, kar je v njem zastarelega in preživelega so dobila izraz prizadevanja po ponovnem reformiranju osnovne šole (Prav tam, 1987, str ). Zadnja velika sprememba v šolstvu pa je uvedba devetletne osnovne šole. Državni zbor Republike Slovenije je leta 1996 sprejel zakon o osnovni šoli, katerega osrednja novost je uvedba devetletne osnovne šole. Otroci so ob vstopu stari od 5 let in 8 mesecev do 6 let in 8 mesecev; učenci imajo v prvem razredu pri polovici ur pouka dodatno učiteljico, ki je praviloma vzgojiteljica predšolskih otrok. Ista učiteljica spremlja otroke skozi celo prvo vzgojno-izobraževalno obdobje (Osnovna šola, b. d.). Splošni cilj osnovnih šol je učencem dati temeljno znanje in jih pripraviti na nadaljnje šolanje ter usposabljanje za poklicno in osebno življenje. Učenci se naučijo razumevati osnovne zakone o naravi, družbi in človeku, razvijajo govorno 29

38 kulturo in radovednost, potrebo po stalnem učenju, prijateljskih stikih z vrstniki in odraslimi; šole jih vzpodbujajo pri razvijanju interesov in sposobnosti ter oblikujejo njihove navade (Osnovnošolsko izobraževanje, b. d.). 7 RAZVOJ ŠOLSTVA V ROGAŠKI SLATINI Podatke o zgodovini in razvoju šolstva v Rogaški Slatini sem črpala iz šolskih kronik. Le-te so bile vse do leta 1905 pisane v nemškem jeziku, od takrat dalje pa v slovenščini. V nemščini so pisane ponovno od leta 1941 pa do šolskega leta 1945/1946. V kroniki so pisali o številu šoloobveznih otrok, od kod so prihajali v šolo, o šolski oblasti, zdravstvenem stanju otrok, zdravniških pregledih, učiteljskih dopustih, konferencah, proračunu šole, smrtnih slučajih, proslavah, tekmovanjih, dosežkih, gospodarskih in socialnih razmerah ipd. V kronikah je ogromno napisanega tudi o samem kraju in dogajanju v njem Nastanek šole pri Sv. Križu Prva letnica, ki se omenja v povezavi s šolo pri Sv. Križu, je Redne in stalne šole ni bilo do začetka 19. stoletja. Prvo poročilo o šoli in pouku v našem kraju je omenjeno v vizitacijskem poročilu goriškega nadškofa, ki je leta 1760 obiskal župnijo Sv. Križ in v poročilu navedel tudi cerkovnika, ki je poučeval otroke v tej župniji. Redni pouk se je v Rogaški Slatini začel leta 1805, ko je službo nastopil prvi stalni učitelj Jakob Skribe, doma iz Konjic. Javna trivialna šola je bila ustanovljena v poslopju, ki je bilo za silo urejeno iz konjskega hleva. Kmalu zatem so se morali preseliti v kaplanijo, zaradi vedno večjega števila otrok pa so kasneje za potrebe šole najeli večjo kmečko hišo. Pouk v tej hiši je potekal vse do leta Tega leta so pri cerkvi sv. Križa začeli graditi pravo šolsko poslopje z dvema velikima učilnicama, skupnim prostorom in stanovanjem za ravnatelja. 31 Pouk se je navadno pričel 4. novembra, končal pa med 21. avgustom in 6. septembrom. Prva leta je šolo obiskovalo dečkov. Sčasoma so ljudje začeli 31 Kronika Nižje gimnazije Rogaška Slatina, 1. zvezek. 30

39 ceniti šolski pouk, tako je število šolarjev vsako leto raslo (Kovačič, 1914, str. 37). Leta 1840 je bil določen šolski okoliš svetokriške šole, vanj je spadalo devet vasi s 140 hišami. Leta 1868 je bila uvedena splošna šolska obveznost. Ker je število šoloobveznih otrok močno naraslo, je šolsko poslopje postalo pretesno. Leta 1876 so šolsko stavbo dvignili za eno nadstropje, s čimer je šola pridobila nove učilnice in status štirirazrednice. Leta 1927 je postala petrazrednica. Kasneje so preuredili fasado in notranjost poslopja. V isti stavbi so imeli prostore še vajeniška šola: mizarski in krojaški oddelek, delavska gimnazija ter razne zadruge, ki so bile namenjene za sestanke in predavanja. 32 Slika 13: Šola pri Sv. Križu 33 Vsako šolsko leto se je pričelo s sveto mašo. Spoved so imeli učenci štirikrat na leto. V šolskem letu 1916/1917 je bilo število šoloobveznih otrok 731, šolo pa je obiskovalo 645 otrok. Iz tujih šolskih okolišev je šolo obiskovalo deset otrok. Gluhonemi sta bili dve deklici, duševno nerazvit en deček. Na šoli so poučevali: 1. razred: Ivan Kit 2. razred: Zora Senčar 3. razred: Marija Gandić, Mihael Verk V šolskem letu 1917/1918 učnega cilja niso dosegli, za kar je bila kriva vojna in s tem slab šolski obisk Prav tam. 33 Vir: Soldat, 2006, str Šolska kronika Ljudske šole sv. Križ. 31

40 Število šoloobveznih otrok in število šolo obiskujočih otrok v posameznem šolskem okolišu v šolskem letu 1917/1918 je bilo naslednje: 35 KRAJ ŠOLO OBVEZNI OTROCI ŠOLO OBISKUJOČI OTROCI DEČKI DEKLICE DEČKI DEKLICE Sv. Križ-Rjavica Tržišče Cerovec Ločen Dol Ratanska vas Negonje Gradiški Dol Irje Sp. Sečovo Tekačevo Topole Velike Rodne Ceste Rajnkovec Pristavica Vinec Sv. Katarina Brestovec Sv. Mohor Gaberce Plat Nimno SKUPAJ Skupno število šoloobveznih otrok je bilo 706, šolo pa je obiskovalo 609 otrok. Število šoloobveznih otrok in tistih, ki so šolo dejansko obiskovali, se je precej razlikovalo. Nekateri otroci so zaradi šibkega telesnega zdravja morali ostati še kakšno leto doma, spet drugi so bili oproščeni šolanja zaradi pomoči na kmetiji, predvsem tam, kjer je primanjkovalo delovne sile Prav tam. 36 Ustni vir (M. Lovrenčak). 32

41 Po pripovedovanju domačina je pouk v tridesetih letih izgledal nekako takole:»v osnovno šolo pri Sv. Križu sem hodil vseh osem let. V prvem razredu, to je bilo leta 1934, smo pisali še na tablice, zraven smo imeli gobico, s katero smo lahko brisali, naslednja leta pa smo že imeli zvezke. Malico smo si prva leta nosili od doma, kasneje, v petem razredu, pa smo hodili v pekarno po koruzni kruh, ki nam ga je plačala občina. Vsako leto smo hodili tudi na šolske izlete. Poleg osnovnih predmetov, ki smo jih imeli v šoli, je učitelj Verk učil fante vse o delu na vrtu, v gozdu pa nas je naučil, kako se cepijo drva. Dekleta je poučevala učiteljica, ga. Kit, in sicer ročna dela, kot so šivanje, štrikanje ipd.«37 Od pa do šolskega leta 1945/1946 je kronika pisana v nemščini. Na Hitlerjevo zahtevo:»machen SIE MIR DAS LAND WIEDER DEUTSCH!«38 so vsa pomembnejša mesta in urade zavzeli Nemci. Temeljna naloga nemške civilne uprave je bila ponemčiti videz dežele in ljudi (Ferenc, 1984, str. 260). Nemški priganjači so začeli organizirati tečaje za poučevanje nemškega jezika. Potekali so v šoli, obiskovati pa so jih morali vsi občani stari do 40 let. Nemci so prav tako sklicevali zbore apele, na katerih so nemški oblastniki rohneli nad ljudmi, jim grozili s taborišči in poveličevali Nemčijo (But, 1983, str. 22). V času 2. svetovne vojne so Nemci slovenske šole zaprli, sežigali slovenske knjige in jih nadomestili z nemškimi. Pouk je med vojno sicer potekal dalje, vendar je bil nereden in v nemščini. Ko so Nemci prevzeli položaje, so bili slovenski učitelji, tako pri Sv. Križu kot na Slatini, odpuščeni iz službe. Izgnali so jih na Hrvaško in v Srbijo, med njimi tudi upravitelja križevske šole Miloša Verka in upravitelja slatinske šole Rudolfa Predana. Nadomestili so jih nemški učitelji (Soldat, 2006, str. 45, 46). Nemci so uničili vse, kar je bilo slovenskega. V šolo so uvedli nemški jezik in povsod prepovedali slovenskega, prav zato pa je bil pouk brez pomena, saj otroci nemškega jezika niso poznali. Takoj po vojni se je pouk pričel redno, vendar je bilo čutiti posledice okupacije in nemške šole: otroci so bili raztreseni, mnogi nesposobni celo za pasivno sodelovanje, aktivno sodelovanje učencev pri pouku ni prišlo niti v poštev Ustni vir (S. Turnšek). 38 V slovenščini se glasi: Napravite mi to deželo zopet nemško. Te besede je Hitler izrekel že aprila 1941 v Mariboru (But, 1983, str. 22). S tem stavkom se pričenja pisati kronika. 39 Šolska kronika Ljudske šole sv. Križ. 33

42 Prvo»normalno«šolsko leto po vojni so na obeh šolah pričeli 15. oktobra 1945/1946, vendar je bilo materialno in kadrovsko stanje izredno slabo: primanjkovalo je slovenskih učiteljev, slovenskih knjig in učbenikov, v izredno slabem stanju pa so bila tudi šolska poslopja (Soldat, 2006, str. 46). V šolskem letu 1946/1947 je imela šola v dvorani hotela Pošta prireditev z gledališko predstavo, petjem in drugimi točkami. Dvorana je bila nabito polna in občinstvo je bilo s prireditvijo zelo zadovoljno. Čisti dohodek prireditve je znašal 2822 dinarjev. Del tega denarja se je porabil za šolske potrebščine najrevnejšim otrokom, del pa za nagrade učencem, ki so redno hodili v šolo in ustanovili učiteljsko in šolsko knjižnico, ki sta bili med okupacijo popolnoma uničeni Ustanovitev gimnazije Z odlokom Ministrstva za prosveto je bila leta 1948 petrazredna osnovna šola uvrščena med sedemletke. Ta pa se je leta 1950 preimenovala v Nižjo gimnazijo Rogaška Slatina. Nova gimnazija je dobila svoj okoliš, ki je poleg ožje okolice obsegal tudi del Kostrivnice, Sv. Florjan, Donačko goro, Rogatec in Sv. Rok. 11. aprila 1950 je umrl dr. France Kidrič. Pokojni je v svoji mladosti obiskoval osnovno šolo pri Sv. Križu v Rogaški Slatini. Iz takratnih šolskih imenikov je razvidno, da je moral redno pomagati na posestvu svojih staršev na Knežcu, zaradi česar je mnogokrat izostal od pouka. Dan po njegovi smrti so vsi učenci te šole skupaj s svojimi učitelji odšli na posestvo. Pred hišo so zapeli nekaj pesmi. Nakopali so zemljo pod Kidričevo lipo, nalomili cvetočih češnjevih in hruševih vejic ter vse poslali v Ljubljano velikemu rojaku na grob. Število učencev je vsako leto naraščalo, tako je bilo v šolskem letu 1956/1957 vpisanih 469 otrok. Šolski okoliš je bil zelo velik, saj so gimnazijo obiskovali otroci iz 48. vasi. Šolsko leto 1957/1958 je potekalo v smislu reforme šolstva. Odpravile so se nižje gimnazije in se namesto njih ustanovile osemletne osnovne šole z novimi učnimi načrti, ki so se uvedli postopoma. Dotedanji osnovni šoli, šola na Slatini (OŠ I) in šola pri Sv. Križu (OŠ II), sta si razdelili šolski okoliš: 40 Prav tam. 34

43 OŠ I: Rogaška Slatina, Tekačevo, Ratanska vas, Topole, Zgornje in Spodnje Negonje, Male Rodne, Irje, Gradiški Dol, Ločen Dol, Cerovec pod Bočem in Zgornje Sečovo; OŠ II: Spodnje Sečovo, Tuncovec, Tržišče, Zgornja in Spodnja Rjavica, Brestovec, Prnek, Rajnkovec, Pristavica, Nimno, Kamence, Ceste, Nezbiše, Velike Rodne in Plat. Razdelila sta se tudi oba kolektiva, tako da sta imela oba zavoda proporcionalno število učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev. Za ravnatelja OŠ I je bil izbran Vlado Birsa, dotedanji upravitelj bivše OŠ Rogaška Slatina, za ravnatelja OŠ II pa Rudolf Godicl, dotedanji ravnatelj Nižje gimnazije Rogaška Slatina. 41 Šola je bila brez umivalnice, garderobe, telovadnice, mlečne kuhinje, dvorišča in drugih manjših prostorov, ki so jih zahtevali predpisi. V učilnici so bile lesene klopi. Učilnica je imela tudi peč, v katero so morali zakuriti že pred poukom, da se je prostor vsaj malo ogrel. Tudi malice v tistih časih ni bilo. Otroci so si jo prinašali od doma, največkrat je bil to kos kruha in jabolko. 42 Učenci so se poleg šolskega vzgojnega in učnega dela udejstvovali tudi v raznih krožkih in organizacijah. Na šoli so delovali naslednji krožki in šolske organizacije: - tehnični krožek: enkrat tedensko so imeli teoretična in praktična predavanja. Naučili so se voziti traktor. Natančneje so obravnavali prometne predpise ter delovanje bencinskih motorjev; - strelski krožek: imeli so dve zračni puški, ki so jih dobili od Strelske družine RS, ki je bila razpuščena; - lutkovni krožek: imel je 14 članov. Igrali so naslednje igrice:»mihec ne mara v šolo«,»dedek Mraz ozdravi kužka«,»dedek Mraz med pionirji«,»mucek in kužek gresta na izlet«; - šahovski krožek; - turistični krožek; - taborniki; - pevski zbor; 41 Šolska kronika Nižje gimnazije Rogaška Slatina. 42 Ustni vir (A. Dolšak). 35

44 - mladinska organizacija: ustanovili so jo po priporočilu okrajnega pionirskega odbora. Člani te organizacije so postali vsi učenci in učenke 8. razreda. Delovala je v okviru pionirske organizacije. Učenci so nastopali z lutkovnimi igricami, deklamacijami in petjem na vseh šolskih proslavah Šola»na hribčku«oz. šola na Slatini Druga osnovna šola, imenovana tudi šola»na hribčku«(danes III. osnovna šola), na kateri so poučevali tudi kateheti, je bila zgrajena leta 1888 na pobudo nemškega»schulvereina«44 z Dunaja in se je imenovala Nemška šola. Bila je zamišljena kot ponemčevalnica, kar je tudi bila vseh 20 let. Pouk je potekal izključno v nemškem jeziku in kot je razvidno iz šolske kronike, se je taka situacija nadaljevala do konca prve svetovne vojne. 45 Slika 14: Šola na Slatini 46 Učitelji so poučevali izrazito v nemškem jeziku. Šola je bila namenjena otrokom nemških staršev, a dejansko jo je obiskovalo tudi mnogo otrok slovenskih staršev. 43 Šolska kronika Nižje gimnazije Rogaška Slatina. 44 Nemška zasebna šolska organizacija Deutcher Schulverein je bila ustanovljena 1880 na Dunaju. Te šole naj bi bile za otroke nemških staršev na predelih z mešanim prebivalstvom in jezikovnih mejah. Vendar so kmalu začeli zanje pridobivati tudi nenemške šolarje in kmalu širiti obvezo, da bi bil pouk»za vse večne čase«v nemščini (Soldat, 2006, str. 41). 45 Šolska kronika OŠ I RS. 46 Vir: prav tam. 36

45 Ta je postala javna šele leta 1907 in je imela tri razrede (Kovačič, 1914, str. 40). Tega leta se je Rogaška Slatina izločila iz šolskega okoliša Sv. Križ in dobila svoj lastni šolski okoliš. Šola v Rogaški Slatini je prešla v deželno upravo ter postala javna šola. 47 Po letu 1918 je bila nemška zasebna šola ukinjena, ker ni bilo dovolj otrok nemške narodnosti za nemški razred. Leta 1920 so jo razširili v petrazrednico. Leta 1927 pa so odprli še sedmi razred. Leta 1928 je bila odprta tudi dvorazredna obrtno nadaljevalna šola (Ostanek, 1984, str. 670). Leta 1936 je bil z odlokom Ministrstva za prosveto na šoli ustanovljen pomožni oddelek za otroke s posebnimi potrebami. Med drugo svetovno vojno, natančneje od do , je bil pouk prekinjen, ker so v šoli ustanovili taborišče. Vsi šolski prostori so bili razdejani, v učilnicah so bile namesto klopi postelje. Do so bile učilnice že toliko urejene, da se je lahko pričelo s poukom. Po drugi svetovni vojni sta bili obe šoli adaptirani. Leta 1958 so šoli»na hribčku«dodali prizidek, s tem pa je šola pridobila štiri nove učilnice so imeli pionirji svoj dan. Sodelovali so pri telovadbi, tekmovanju skoka v višino in pri petju. Pionirskega dne so se udeležili vsi pionirji na šoli, sodelovali pa so tudi vsi učitelji. Slika 15: Pionirski dan leta Slika 16: Pionirski dan leta Prav tam. 48 Vir: prav tam. 49 Vir: prav tam. 37

46 Število otrok po razredih v šolskem letu 1946/1947 je bilo naslednje: 50 RAZRED ŠTEVILO OTROK a b SKUPAJ 235 POMOŽNI ODDELEK 15 Leta 1951 je bila v RS pionirska sektorska revija, kjer so tekmovali pionirski pevski zbori, gledališke in deklamacijske skupine. Pevski zbor»slatinske«oš je prejel diplomo kot najboljši pevski zbor sektorja. Kulturno-umetniško društvo bratov Simončič je uprizorilo štiri gledališke predstave. V šolskem letu 1953/1954 je v poslopju OŠ gostovala še vajeniška šola s tremi razredi in kmetijsko-gospodarska šola z enim razredom. Pouk je trajal dve zimski dobi po pet mesecev. 51 V Rogaški Slatini sta bili po osvoboditvi dve šolski stavbi: ena pri Sv. Križu, druga»na hribčku«(danes III. OŠ). Šola pri Sv. Križu je bila leta 1950/1951 reorganizirana v Nižjo gimnazijo do reforme leta 1957/1958, ko je iz nje nastala osemletna šola. Leta 1963 je bila le-ta ukinjena Nastanek I. osnovne šole V šestdesetih letih, natančneje leta 1970, je dotrajala tudi šola pri Sv. Križu. Ob stari telovadnici, zgrajeni leta 1935, so zgradili novo, današnjo I. osnovno šolo Rogaška Slatina. V šolskem letu 1981/1982 je bila I. OŠ Rogaška Slatina po številu učencev največja šola v šmarski občini, saj jo je obiskovalo kar 1073 otrok. 50 Prav tam. 51 Prav tam. 38

47 se je OŠ Boris Kidrič, današnja I. OŠ Rogaška Slatina, preselila v nove prostore oziroma v novo šolo. Statistični pregled učencev po razredih v šolskem letu 1987/1988: 52 ŠT. UČENCEV RAZRED PO ODDELKIH a b c / / / / / / / V šolskem letu 1988/1989 je šola delovala kot centralna in samostojna šola. V šolskem letu 1991/1992 šolskih proslav ni bilo več. Ker pa je otrokom manjkalo javno nastopanje, so to nadomestili z novoletnimi proslavami, prireditvami»pokaži kaj znaš«, ob koncu leta pa so pripravili»odprta vrata šole«, kjer so otroci staršem predstavili projektno delo»tu živimo«. Spominski dnevi so se obeležili pri raznih urah in preko šolskega radia. V osemdesetih letih je tudi ta postala pretesna za več kot 1000 otrok, zato so zgradili še eno šolo, in sicer v Ratanski vasi. Prva faza je bila končana leta V šolskem letu 1987/1988 se je izvedla delitev osnovnih šol v Rogaški Slatini. Nastali sta dve samostojni šoli, OŠ Ratanska vas in OŠ Boris Kidrič. Večina učencev iz mejnega okoliša se je prešolala v Ratansko vas, kjer so bili prostorski pogoji ugodnejši Pelko, Šolska kronika OŠ Boris Kidrič. 53 Prav tam. 39

48 7. 4 Šolstvo danes Osnovno šolstvo Osnovne šole so usposobljene za začetek izvajanja devetletnega osnovnošolskega programa. Izražena je bila potreba po večjem sodelovanju med lokalno skupnostjo, civilno-družbenimi organizacijami in šolami pri izvajanju nekaterih dejavnosti ter sodelovanju šol pri različnih projektih (Gerl, 2003, str. 35). Šolsko leto 1999/2000 je bilo v znamenju vstopa prvih generacij učencev devetletne osnovne šole v programe devetletke. Bistvena novost na področju dela je bila uvedba opisnega ocenjevanja za učence 1. razreda. Na ta način je prišlo do slovesa od tradicionalnega številčnega ocenjevanja in potrebno se je bilo soočiti z izzivi nove, posodobljene šole. Starši učencev so bili seznanjeni z opisnim ocenjevanjem že v začetku šolskega leta, s tem pa so se še podrobneje seznanjali skozi vse leto, zato je bil ta način sprejet z odobravanjem in zadovoljstvom večine. Program devetletne osnovne šole je pokazal številne prednosti. Izpostaviti velja naslednje: delo v tandemu; vrsta ponujenih učbenikov in delovnih zvezkov; dovolj časa in poudarka govorjenju, poslušanju pri slovenskem jeziku; poudarek orientaciji v prostoru; integrirano delo; dovolj časa za didaktične igre; igranje; drugačne oblike dela: igra vlog, delo dvojic, skupinsko delo, delo po kotičkih, učenje z igro ; manj frontalnega dela; brez domačih nalog delo je potrebno opraviti v šoli; primerno zastavljeni cilji; prenašanje ciljev v naslednje leto; dovolj časa za ponavljanje, utrjevanje, preverjanje; dovolj časa za razvijanje grafomotorike; individualizacija pouka (Bera, 2003, str. 104, 106). 40

49 V Občini Rogaška Slatina sta ustanovljeni dve osnovni šoli, to sta I. in II. OŠ Rogaška Slatina s podružnicama OŠ Kostrivnica in OŠ Sv. Florjan. V Rogaški Slatini ima sedež tudi šola s prilagojenim programom, katere ustanoviteljice so občine Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah, Rogatec, Podčetrtek, Kozje in Bistrica ob Sotli ter Glasbena šola Rogaška Slatina, katere ustanoviteljice so vse prej naštete občine, razen občine Kozje (Občina Rogaška Slatina, b. d.). V šolskem letu 1991/1992 so šole in vrtci v občini postali samostojni vzgojnoizobraževalni zavodi. Vse tri šole so spremenile in poenotile svoja imena: OŠ Boris Kidrič se je preimenovala v VIZ I. OŠ Rogaška Slatina, OŠ Ratanska vas v VIZ II. OŠ Rogaška Slatina in OŠ bratov Simončič v VIZ III. OŠ Rogaška Slatina. I. osnovna šola Rogaška Slatina Je ena izmed treh osnovnih šol v našem turističnem mestu. V letošnjem šolskem letu, 2007/2008, imajo 410 učencev v 19 oddelkih. Imajo tudi 2 oddelka podaljšanega bivanja. Vsak dan se v šolo vozi 120 učencev. V zadnjih letih so dogradili več specializiranih učilnic, sodobno knjižnico in kuhinjo, prenovili pa so tudi šolsko avlo. Zelo so ponosni na novo športno dvorano, še posebej zato, ker imajo na šoli športne oddelke, saj želijo nadpovprečno sposobnim učencem nuditi čim več možnosti za njihov razvoj (I. OŠ Rogaška Slatina, b. d.). Število učencev danes (šolsko leto 2008/2009): 54 RAZRED ŠT. ŠT. ODDELKOV UČENCEV SKUPAJ Vir: 41

50 II. osnovna šola Rogaška Slatina Ustanovila jo je občina Rogaška Slatina na osnovi odloka o ustanovitvi vzgojnoizobraževalnega zavoda z dnem Odlok o ustanovitvi je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 43/96, in je začel veljati osmi dan po objavi, to je Šola ima približno 35 učilnic, 7 pisarn in 1 zbornico, kjer se zbirajo učitelji (II. OŠ Rogaška Slatina, b. d.) Število učencev danes (šolsko leto 2008/2009): 55 RAZRED ŠT. ŠT. ODDELKOV UČENCEV SKUPAJ 441 III. osnovna šola Rogaška Slatina Občina Šmarje pri Jelšah je soustanoviteljica III. osnovne šole Rogaška Slatina, ki je organizirana za pouk otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Šola ima organiziran pouk v 7 oddelkih, ki jih obiskuje 35 otrok iz 6 občin upravne enote Šmarje pri Jelšah. Poleg tega sta na šoli organizirana še 2 oddelka vzgoje in izobraževanja, v katera je vključenih 10 učencev s posebno težkimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Skupaj je na šoli 9 oddelkov in 45 otrok. Iz občine Šmarje pri Jelšah je v III. OŠ Rogaška Slatina vključenih 14 otrok, to je 31,81 % vseh vključenih otrok v to šolo. Sedem oddelkov deluje v matični šoli v Rogaški Slatini, dva oddelka pa v prostorih OŠ Podčetrtek. Občina v skladu z odlokom o 55 Vir: 42

51 ustanovitvi kot soustanoviteljica zavoda zagotavlja sorazmerni delež sredstev za delovanje šole, izračunan na podlagi števila vključenih otrok iz občine v zadnjih treh letih. Občina na tako izračunanem povprečju prispeva 30,44 % potrebnih sredstev (Občina Šmarje pri Jelšah, b. d.). Prvi začetki, takrat imenovanega posebnega šolstva, segajo v trideseta leta 20. stoletja. Prvi posebni oddelek je bil ustanovljen v šolskem letu 1938/1939 in priključen k Osnovni šoli I v Rogaški Slatini. Leta 1974 se je osamosvoji in preimenoval v Posebno osnovno šolo Šmarje pri Jelšah s sedežem v Rogaški Slatini (Volavšek, 2006, str. 19, 24). Po osvoboditvi so v III. osnovni šoli v Rogaški Slatini od leta imeli po en poseben oddelek s 14 učenci. Zaradi pomanjkanja kadra je leta 1952 prenehal z delom, ponovno pa je pričel leta V šolskem letu 1973/1974 je bilo že sedem oddelkov s 76 učenci. Ob osamosvojitvi je imela šola 13 oddelkov s 143 učenci, ravnateljica je bila ga. Marinka Mastnak. Leta 1978 je prišlo do spremembe naziva šole. Po vsej Sloveniji so se nazivi»posebna šola«preimenovali v naziv osnovna šola s prilagojenim programom. Tako je šola v Rogaški Slatini dobila novo ime: Osnovna šola bratov Simončič 56 Rogaška Slatina (Rečnik, 1984, str. 701, 702) Srednje šolstvo Šolski center Rogaška Slatina Izobražuje dijake po: - programu gimnazije; - programu srednjega strokovnega izobraževanja tehnik optik in - programih srednjega poklicnega izobraževanja steklar in oblikovalec stekla. Šolski center Rogaška Slatina je prav posebna šola, ki pod svojim okriljem združuje različne izobraževalne programe. Je namreč edina šola v Sloveniji, ki izobražuje za steklarske poklice in poklic optika. V šolskem letu 2006/2007 je s šolanjem zaključila četrta generacija gimnazijcev in šesta generacija tehnikov 56 Brata Slavko in Jelko Simončič sta bila pred II. svetovno vojno steklarja, zaposlena v steklarni v Rogaški Slatini. Oba sta bila ljubitelja glasbe in športa. Bila sta zavedna Slovenca in sta kot taka tudi padla v NOB. Šola je tako dobila ime po dveh borcih za domovino, ki sta živela v Rogaški Slatini (Volavšek, 2006, str. 20). 43

52 optikov. Strokovni delavci in profesorji na šoli so zelo ponosni na njihove rezultate, ki so jih dosegli pri opravljanju mature (Šolski center Rogaška Slatina, b. d.). Število dijakov v šolskem letu 2007/2008 v posameznem izobraževalnem programu: 57 IZOBRAŽEVALNI I. LETNIK II. LETNIK III. LETNIK IV. LETNIK PROGRAM Gimnazija Steklar 3 / 5 / Tehnik optik Oblikovalec stekla / 3 Posebno mesto v izobraževalnem sistemu Rogaške Slatine zavzema Steklarska šola, ki ima možnosti in znanja za nadgradnjo učnih programov na višješolski oz. visokošolski nivo, pri čemer je smiselno izvajati projekt na nivoju regije, ki je v razvojnem programu zapisala ambicije po uvajanju višje in visokošolskih programov. Rogaška Slatina si s tem projektom odpira pot v razvoj središča znanja na zanjo strateških področjih (steklarstvo, balneologija). Nadaljnje načrtovanje razvoja na tem področju je smiselno iskati v okviru modela PPP, 58 med ključnimi nosilci razvoja in z aktivno politiko razvoja kadrov prek štipendiranja kadrov na domačih in tujih univerzah. Formalno izobrazbo je smiselno dopolnjevati z vključevanji v evropske mreže mobilnosti (program Leonardo da Vinci). Izobraževanje odraslih V izobraževalni sistem v občini se vključujeta tudi Ljudska univerza z raznovrstno ponudbo izobraževanj za vse generacije ter Srednja gostinska šola Maribor, katere soustanoviteljica je občina Rogaška Slatina. Del izobraževalnega programa gostinske šole se izvaja tudi v turistično-gostinskih objektih v Rogaški Slatini (Gerl, 2003, str. 35, 36). 57 Vir: 58 Private Public Partnership Javno-zasebno partnerstvo. 44

53 8 STEKLARNA ROGAŠKA Steklarstvo je Rogaško Slatino zaznamovalo za zmeraj. Za»Slatinčane«je steklo pomemben element življenja, saj Steklarna Rogaška in Steklarska nova predstavljata jedro tega obmejnega kraja. Vendar pa se je tudi tukajšnja steklarska industrija znašla v finančnih pasteh, ki se vlečejo že kar nekaj časa in tudi ne kaže, da bi se kmalu rešile. Najbolj so sedaj seveda na udaru vestni delavci, saj se jih je mnogo znašlo na robu preživetja in jih pestijo mnoge socialne težave Zgodovina steklarstva Človek naj bi uporabljal steklo že pred približno 6000 leti. Toliko naj bi bili namreč po oceni strokovnjakov stari biseri, najdeni v starih egipčanskih grobnicah. Do stekla naj bi ljudje prišli povsem naključno. Med mešanjem različnih snovi naj bi se enkrat zmešale kremenčeve in alkalne snovi, posledica česar je bila nekakšna steklena tvorba. Ker pa pri nastajanju mase ni bilo dovolj vroče, je bilo steklo motno. Nekaj tisoč let kasneje so ljudje že znali oblikovati steklene posode in jih krasiti z barvnimi vložki. Čeprav je bilo pridobivanje stekla skrbno varovana skrivnost, v začetku le v domeni Egipčanov, se je hitro razširila na ves Bližnji Vzhod. S prihodom Rimljanov na to področje je steklo postalo dostopno tudi Evropi. Tako so v Rimu prvi pričeli uporabljati osnovno steklarsko orodje steklarsko pipo. Iz Rima so izdelavo stekla prenesli v Galijo in Španijo, v prvem stoletju n. št. pa je bila obdelava stekla poznana že v Nemčiji, od koder se je nato prenesla v Anglijo in Češko. V času Bizanca je bilo steklo največkrat uporabljeno v obliki mozaikov. Oblikovanje stekla pa je doseglo svoj vrhunec na otoku Murano v Benetkah, ki še danes slovi po dobrih mojstrih steklarske obrti. Steklarska obrt se je razvijala predvsem tam, kjer so bile na voljo posebne sestavine za proizvodnjo stekla. Potrebni materiali so bili kremenčev pesek, glina, apnenec in bogati bukovi gozdovi. Peč je bila zgrajena iz gline, v njej pa so bili lonci prav tako iz istega materiala. V ognjišču peči so najprej žarili kose kremena in jih nato polivali z vodo, da so pokali in se drobili. Nastajal je kremenčev pesek. Za talilo so uporabljali kalijeve snovi, ki so jih pridobili iz lesnega pepela z 45

54 vodnim luženjem (50 let steklarne Boris Kidrič Rogaška Slatina (nadalje 50 let steklarne), 1978, str. 9, 10). Tudi na naših tleh so bile prisotne vse te sestavine potrebne za proizvodnjo stekla, kar je omogočilo nastanek prvih glažut 59 pri nas. Steklarstvo v Rogaški Slatini nima svoje tradicije od leta 1927, temveč iz časov, ko so se na Pohorju gradile prve glažute. To nam potrjujejo priimki starih glažarskih družin ter kakovost in sloves izdelkov slatinskih steklarjev. Steklarne so se nahajale v steklarskih naseljih, imenovanih glažute. Lastniki niso bili le domači, ampak tudi tuji veleposestniki. Steklarstvo na Kozjanskem ima podobno kot na Pohorju in še marsikje v Sloveniji upoštevanja vredno tradicijo. Razvilo se je predvsem tam, kjer so velike gozdne površine ponujale zadostne količine lesa. Les je bil seveda nepogrešljiv kot kurivo, prav tako pa so iz njega pridobivali pepeliko, ki je poleg kremenčevega peska pri proizvodnji stekla predstavljala eno osnovnih surovin. Steklarne so pogosto ustanavljali zemljiški gospodje, ki so dajali v zakup določene površine gozdov in ko je proizvodnja porabila odobrene zaloge lesa, so se obrati selili na nove lokacije ali pa celo opustili proizvodnjo. Takšne gozdne steklarne so se pri nas pojavile že sredi 17. stoletja (Steklarstvo na Kozjanskem, b. d.). V bližini Žetal naj bi bila že okoli leta 1660 manjša steklarna, katera je bila preseljena v Dobovec in nato v Log ob Sotli. Delovala je do leta Izdelovala je steklenice za mineralno vodo v Rogaški Slatini. 60 Tako so Attemsi že leta 1780 postavili prvo gozdno steklarno ali glažuto v Jelovcu na Boču, katere glavni izdelek so bile steklenice, namenjene polnilnici mineralne vode. Zaposlovala je delavcev. Steklo so topili do leta 1843, ko je zmanjkalo lesa v bližnjih gozdovih (Cimperšek, 1997, str. 12,13). Ljudje Sredi 18. stoletja je bilo v steklarnah na Pohorju zaposlenih 556 ljudi. Prihajali so iz Murana, Avstrije in Češke. Veliko je bilo potujočih, večina pa se jih je ustalila v glažutah, kjer so si ustvarili družine. Znanje in izkušnje o oblikovanju stekla so 59 Steklarske delavnice ali glažute (iz nemškega izraza die Glashütte). Pomenila je nekdanji, preprost obrat za proizvodnjo stekla. Obratovale so največkrat v bližini gozdov in kopišč za kuhanje oglja. V Sloveniji so bile znane glažute predvsem na Pohorju (Glažuta, b. d.). 60 Ustni vir (A. Mlakar). 46

55 prenašali na sinove. Poročen steklar je dobil v naselju hišico in nekaj zemlje v zakup. V steklarnah so bile zaposlene tudi ženske in otroci. Delovne razmere So bile zelo težke. Steklarji so delali po dvanajst ur dnevno. Kljub dobremu zaslužku in drugim ugodnostim pa je bilo življenje in delo le-teh zelo težavno. Zdravje Umirali so mladi, največkrat zaradi tuberkoloze. Povprečna življenjska doba je bila 35 let. Zaradi tuberkoloze niso umirali samo steklarji, ampak tudi drobilci kremenjaka, talilničarji, pepelarji in steklobrusilci. Učenje Mojstri so vodili steklarsko delavnico, pomagali so jim pomočniki in odnašalci. Odnašalci so bili otroci steklarjev, ki so z leti postali učenci. Po opravljeni učni dobi, ki je trajala tri leta, je učenec opravljal preizkus znanja pred komisijo pomočnikov. Od učenca so se, poleg znanja o oblikovanju stekla, zahtevale še moralne vrline: poštenost, marljivost, treznost, ubogljivost in spoštljivost, šele z listino o usposobljenosti je lahko opravljal steklarski poklic. S tem pa učenja še ni bilo konec. Pomočniki so se še naprej usposabljali, a ne le v domači, temveč tudi v drugih steklarnah (Življenje delavcev na Pohorju, b. d.) Ustanovitev Steklarne Rogaška Moda tistega časa je bila, da so steklarne gradili ob zdravilni vodi in v priznanih zdraviliščih. Verjetno je bil vzrok za to mišljenje, da bodo premožni gostje kupovali steklo in tako širili sloves steklarne po vsem svetu. Rogaška Slatina pa je bila svetovno znano zdravilišče. Drugi razlog za steklarno je bil rudnik rjavega premoga na tem mestu. Najbolj tehten razlog pa je bilo mnogo siromašnih ljudi, kar je omogočilo steklarni, da je to delovno silo zaposlila (Tkavc, 1984, str. 524). 47

56 8. 3 Delovanje Steklarne Rogaška do druge svetovne vojne Leta 1821 so zgradili steklarno v Zagorju ob Savi, ki je po nekaj več kot sto letih obratovanja, leta 1926, prenehala z delom. Del njenih delavcev je prišel za kruhom v Rogaško Slatino, kjer so takrat zgradili steklarno (50 let steklarne, 1978, str. 11). Tako so Abeli, lastniki hrastniške steklarne, na mestu nekdanje opekarne v Tržišču postavili steklarno, ki je začela obratovati naslednje leto (700 letnica nadžupnije Sv. Križ Rogaška Slatina (nadalje 700 letnica), 2004, str. 27). Steklarske peči so tako prižgali 10. januarja 1927 in dim, ki se je razpotegnil po tržiški dolini ob Rogaški Slatini, je oznanil novo obdobje v razvoju kraja in njegove širše okolice. Sedemnajst dni pozneje se je pričela redna proizvodnja. Poleg delavcev, ki so prišli iz Zagorja, se je v steklarni zaposlilo še 170 delavcev s te in one strani reke Sotle, torej jih je bilo skupaj okoli 225 (50 let steklarne, 1978, str. 13). Med steklarskimi delavci, ki so prišli iz Zagorja ob Savi, je bilo nekaj naprednih revolucionarjev. Partijska celica, ki so jo ustanovili leta 1927, je imela v svojih vrstah jedro revolucionarnega delavskega gibanja med steklarji. V letu 1928 je prišel na počitnice v Rogaško Slatino Boris Kidrič. Tu je spoznaval probleme delavskega razreda. Čeprav še mladenič je spodbujal komuniste v Steklarni Rogaška k močnejšemu političnemu delu. Tako so komunisti in sindikalni aktivisti organizirali stavko, ki je trajala od 28. junija do 25. oktobra Z njo so prisilili lastnike, da so z delavci sklenili kolektivno pogodbo. Direktor Steklarne Rogaška in nekateri vodilni delavci so bili»nemškutarji«in so tako poskušali v steklarni zaposliti delavce nemškega rodu, Slovence in Hrvate pa odpustiti. Temu so se delavci uprli in ponovno organizirali stavko leta Steklarna Rogaška med vojno Med drugo svetovno vojno je bilo mnogo steklarjev zaprtih, nekatere so izselili, pregnali ali ustrelili. Številne so zaprli v celjski zapor Stari pisker kot talce, druge pa so izgnali z družinami na Hrvaško ali pa so jih poslali v taborišča. Leta 1942 so iz steklarne odpeljali 27 delavcev, od tega so jih 11 ustrelili v Starem piskru. V 48

57 koncentracijskih taboriščih je umrlo deset steklarskih delavcev, v raznih taboriščih in zaporih pa je bilo 37 delavcev steklarne. Nekateri delavci pa so ostali tudi med vojno na delu v steklarni in so tako v nekem smislu pomagali okupatorju. Temu je leta 1944 naredila konec XV. Šercerjeva brigada. Napadla je steklarno in zažgala poslopje, v katerem so bila skladišča. Peči so ugasnile in steklarna je prenehala obratovati (Prav tam, str ). Pri vhodu v Steklarno Rogaška je vgrajena spominska plošča žrtvam fašizma. Odkrili so jo ob 40. obletnici ustanovitve KPJ. Slika 17: Spominska plošča žrtvam fašizma Steklarna Rogaška po vojni Po vojni so se zbrali delavci, da bi obnovili svojo steklarno. Tako je le-ta spet pričela obratovati 9. septembra 1945 (Prav tam, str. 13). Slika 18: Steklarna med nemško okupacijo62 Slika 19: Steklarna leta Vir: 50 let steklarne, 1978, str. 18. Vir: prav tam, str Prav tam

58 Zgodovinsko geslo nove Jugoslavije»Tovarne delavcem!«so steklarji iz Rogaške Slatine uresničili leta 1950 z izvolitvijo prvega tridesetčlanskega delavskega sveta, ki mu je predsedoval Beno Jugovar, in devetčlanskega upravnega odbora, ki mu je predsedoval Jože Sovre (Prav tam, str. 19). Leta 1950 so zgradili novi hali za dve lončeni peči in za brusilnico. To pa je pomenilo povečanje proizvodnih zmogljivosti in s tem povečanje števila zaposlenih. Leta 1946 je delalo v steklarni okoli 250 delavcev, leta 1956 pa že več kot 600. Velike zasluge pri vzpodbujanju steklarjev k revolucionarnosti že v predvojnem času, ter zasluge za obstoj steklarstva po vojni, lahko pripišemo Borisu Kidriču. Zato so po njegovi smrti, leta 1953, steklarno poimenovali po njem (Prav tam, str. 13, 28). Mejnik v zgodovini steklarne predstavlja dokončanje nove brusilnice, avtomatične kislinske polirnice in avtomatične zmesarne leta Vse to je prineslo povečanje proizvodnje in s tem nova delovna mesta. Največje in najbolj dragoceno odličje za uspešno delo so steklarji prejeli od tovariša Tita za 50. obletnico delovanja steklarne. Veliko priznanje je steklarna prejela tudi leta 1974, ko je bila takratnemu direktorju Vojislavu Djinovskemu podeljena Kreigherjeva nagrada (nagrada najboljšim slovenskim gospodarstvenikom) in ko je bila steklarni podeljena listina o razvitih samoupravnih odnosih v steklarni (Prav tam, str. 14, 21). Leta 1985 je Steklarna Rogaška modernizirala obstoječo proizvodnjo in s tem povečala njeno kapaciteto. Ob takrat izključno ročnem načinu proizvodnje so bili uvedeni avtomatizirani tehnološki postopki, zgrajena je bila plinska in električna kadna peč za taljenje stekla s proizvodnima linijama za proizvodnjo spihanih in stiskanih steklenih izdelkov. Zemeljski plin je zamenjal mnogo dražje in pogosto nekvalitetno tekoče gorivo. Tako so se izboljšali delovni pogoji, proizvodnja kristala pa se je podvojila. Zaposlilo se je okoli 500 novih delavcev (Brezovnik, 2007, str. 7). V Steklarni Rogaška danes proizvajajo dve vrsti stekla: svinčeno kristalno steklo, ki ga prodajajo kot gladko ali brušeno, in kristalin steklo, ki ga prodajajo poslikanega gladkega ali brušenega. Stekleni izdelki nastanejo iz zmesi kremenčevega peska, kalcinirane sode, minija, pepelike in kalcita ali apnenca. K 50

59 temu dodajo še barvilce. Zmes nato vložijo v talilne peči in talijo pri 1450 ºC (Steklarna Rogaška, 1991). Oblikovanje izdelka Steklar oziroma pihalec stekla zajame na stekleno pipo majhno količino steklene snovi, nato s pihanjem napihne kroglico in s to zajame še večjo količino steklene snovi. Ko je izdelek izpihan, je pripravljen za hlajenje v hladilnici, ki ima ºC. Nato gre izdelek v rezalnico, kjer mu odrežejo kapo, brusilci obrusijo robove in le-te zatalijo. Nato se izdelek v kislinski polirnici spolira. Izdelke, ki ne gredo v brusilnico,»paketirke«v skladišču umijejo, pregledajo ter ustrezno skladiščijo. 64 Slika 20: Steklopihalec 65 Leta 1998 se je aktivno pričela izgrajevati lastna blagovna znamka Rogaška Crystal, ki zavzema vse pomembnejše mesto v deležu prodaje. Ob nenehnem tehnološkem napredku, kakršna je bila pridobitev nove električne peči leta 2002, je postalo jasno, da čas narekuje temeljite spremembe tudi v prodajnem in organizacijskem področju Rogaška Crystal Steklarna Rogaška danes Steklarna Rogaška d.d. (preimenovanje v letu 1994) je danes eno večjih podjetij v regiji in nosilka razvoja v teh krajih. Uvedba prisilne poravnave leta 2006 je bila pogoj za začetek uresničevanja sanacijskega programa. Tako so postali novi 64 Ustni vir (A. Dolšak). 65 Vir: Turistični vodnik Rogaška Slatina Obsotelje Hrvaško Zagorje, str

60 lastniki steklarne slovenske banke. Podjetje danes zaposluje okoli 650 delavcev, vendar pa se to število zaradi modernizacije in drugačnih potreb trga zmanjšuje. Steklarna je že dolga leta s pretežnim deležem proizvodnje usmerjena v izvoz na najzahtevnejša zahodna tržišča. Na tuja tržišča, predvsem v ZDA, Italijo, Grčijo, Francijo in ostale države, prodajo več kot 90 % kupne vrednosti proizvedenih izdelkov. Danes je Steklarna Rogaška d.d. eden večjih slovenskih izvoznikov (Brezovnik, 2007, str. 7). 9 STEKLARSKA NOVA IN STEKLARSKA ŠOLA Zgodovina Steklarske nove je neločljivo povezana z zgodovino Steklarske šole. Šola je bila ustanovljena z namenom, da bi izobraževala kader za steklarsko industrijo nekdanje Jugoslavije. Steklarska nova, takrat še šola, je bila ustanovljena leta 1947; na začetku izključno za potrebe izobraževanja, nato pa se je vzporedno začel razvijati tudi proizvodni del, ki je sčasoma postal sodobna steklarna. Steklarska šola se je razdelila na dva dela: - vzgojno-izobraževalni javni zavod Šolski center Rogaška Slatina; - gospodarsko družbo Steklarska nova, proizvodnja stekla d.o.o. V načinu poslovanja se ni spremenilo veliko, razen spremembe logotipa, kjer se je»šola«spremenila v»nova«. Še naprej ohranja in prenaša znanja največjih steklarskih mojstrov Obdobje od Leta 1947 je Steklarsko šolo ustanovila Generalna direkcija zvezne industrije stekla v Beogradu, toda brez vsakih sredstev za delovanje. Ustanovljena je bila z namenom, da bi izobraževala kader za steklarsko industrijo Jugoslavije (50 let Steklarske šole, 1998, str. 23). Začetki so bili skromni in težki, saj šola ni imela ne učilnic ne učiteljev. Teoretični pouk se je odvijal v prostorih nekaterih gostinskih lokalov in v starem opuščenem hotelu, praktični pouk pa se je izvajal v steklarni. Prvo leto je bilo 52

61 vpisanih 45 učencev, večina vojnih sirot iz vse Jugoslavije. Zato so jo nekateri imenovali kar»bosanska šola«. 66 Leta 1949 se je začela izgradnja lastnih šolskih prostorov. Leta 1951 se je vselila v svoje prostore in dogradila šolske delavnice za praktični pouk steklobrusilcev, stekloslikarjev in steklopihalcev. V teh prostorih je leta 1954 dobila svojo prvo delavnico, v kateri je potekal praktični pouk za brusilce kristalnega stekla. Učenci so izdelali polizdelke, le-te so dokončali redno zaposleni, tako da jih je bilo mogoče prodati, saj se je šola tako vzdrževala (50 let Steklarske šole, 1998, str. 24, 25). Takratni bivalni pogoji v Steklarski šoli so bili primerni času. Tekoče vode še ni bilo, ogrevane pa so bile samo učilnice. Dijaki šole so tako mraz pri praktičnem pouku dodobra izkusili, saj so pozimi morali najprej razbiti led v posodi pri stroju, da so prišli do vode, šele nato so z otrplimi in od mraza odebeljenimi prsti začeli z brušenjem. Ravnateljevo varčevanje pri kurjavi se je zdelo pretirano vsem dijakom in zaposlenim (Prav tam, str. 69). Vodstvo šole si je prizadevalo za lastno steklarsko peč, kajti praktični pouk steklopihalcev so lahko izvajali le eno uro na dan, pred rednim delom. Praktični pouk brusilcev in stekloslikarjev je trajal štiri ure in potekal v delavnicah Steklarske šole. Da bi steklopihalcem zagotovili enake razmere, so se leta 1957 odločili za gradnjo novih proizvodnih procesov: - topilnice, v kateri je bila zgrajena steklarska peč; - brusilnice in vezalnice; - kislinske polirnice; - lesostrugarne 67 (Prav tam, str. 25). Leta 1957 so v Celjskem tedniku zapisali:»v bližini steklarne, tam, kjer je še lani stala samo enonadstropna stavba steklarske šole, se danes iznad dvonadstropnice dviga tovarniški dimnik, v neposredni bližini pa stoji novo moderno poslopje, v katerem so delavnice za praktični pouk učencev. V nepolnih sedmih mesecih je zrasla na tem mestu mala tovarna, ki je po svojih kapacitetah le sedemkrat manjša od steklarne Boris Kidrič. To je edina tovrstna šola v Jugoslaviji. V njej vzgajajo kvalificiran kader za steklarsko industrijo v Sloveniji, Hrvaški, Srbiji in Makedoniji. Takih šol je v svetu zelo malo ter smo lahko ponosni, da je 66 Ustni vir (A. Dolšak). 67 Lesostrugarna: delavnica za vzdrževanje. 53

62 Jugoslavija prva država na Balkanu, ki je zgradila šolo te vrste«(še ena topilna peč v Rogaški Slatini, b. d). V kasnejših letih je tudi Steklarska šola prišla do sodobnih strojev in osvojila domači trg s kvaliteto in sodobnim oblikovanjem. Dopolnjevala je proizvodnjo steklarne, ki je svoje izdelke pretežno izvažala. Največja zasluga šole pa je ta, da je dala steklarski industriji Jugoslavije preko tisoč strokovnih delavcev, od katerih so mnogi zavzemali odgovorna mesta. Uspeh je bil v tem, da so se v šoli ti ljudje naučili delati ter da so se znali soočiti s problemi, ki so obremenjevali proizvodnjo (Med Bočem in Bohorjem, 1984, str. 526, 527). Tega leta so tudi nadzidali internat. Slika 21: Steklarska šola leta V šolskem letu 1964/1965 je bila vpisana prva generacija steklarskih tehnikov. Do začetka leta 1972 se je šola financirala sama, s prodajo izdelkov, ki so jih učenci ob pomoči učiteljev in upokojenih steklarjev izdelali pri praktičnem pouku. Tako so začeli ob šolskih delavnicah razvijati tudi steklarsko proizvodnjo. Nato se je financiranje poslovanja uredilo z dotacijo iz proračuna. Povojne generacije učencev Steklarske šole so kljub težkim razmeram v domu gojile pestro kulturno življenje. Sodelovali so pri vseh proslavah in bili vedno v ospredju. Delovna je bila tudi mladinska organizacija Obdobje od Zaradi naraščanja potreb po steklu je bila nujna modernizacija proizvodnih prostorov. Osnovni cilji rekonstrukcije so bili: - povečanje zmogljivosti; 68 Vir: 50 let Steklarske šole, 1998, str

63 - izboljšanje delovnih razmer; - povezava posameznih faz proizvodnje; - izboljšanje razmer za pedagoško delo. Modernizacija Steklarske šole je bila vključena v program razvoja občine Šmarje pri Jelšah za obdobje (50 let Steklarske šole, 1998, str. 27). Sledila je rekonstrukcija starih delavnic in adaptacija šolske zgradbe. V prvi, že končani fazi, so rekonstruirali grobo brusilnico in kupili avtomat za dekorativno brušenje. Pred tem se je namreč svinčev kristal talil v 12 loncih, po rekonstrukciji pa v še večih. Tudi druga faza rekonstrukcije je bila namenjena povečanju proizvodnje. Število talilnih loncev se je povečalo na 24, to pa je narekovalo postavitev nove brusilnice v Kozjem in sodobne kislinske polirnice v Rogaški Slatini. V tretji fazi so leta 1977 vgradili še 30 novih brusilnih vreten, kar je pomenilo 50 novih delovnih mest v dveh izmenah (Modernizacija proizvodnih prostorov, b. d.). Izvoz izdelkov Steklarne Boris Kidrič se je iz leta v leto povečeval. 56 odstotkov vseh izvoženih izdelkov je odpotovalo v ZDA, na drugem mestu je bila Zvezna republika Nemčija. Vendar pa je bil izvoz še vedno težaven zaradi nekaterih zakonskih zaprek, zaradi česar so bili nemalokrat izdelki nekonkurenčni, četudi so po kvaliteti marsikdaj presegali podobne izdelke v tujini (Izvoz v ZDA najmočnejši, b. d.). Do leta 1980 je Steklarska šola izobraževala klasične steklarske poklice v triletnem programu: steklopihalce, steklobrusilce in stekloslikarje. Leta 1981 je bil začetek usmerjenega izobraževanja, kar je prineslo tudi novo izobraževanje v dvoletnem programu, in sicer pomožni steklar. Septembra leta 1986 se je v redno izobraževanje vpisala prva generacija steklarskih tehnikov (50 let Steklarske šole, 1998, str. 29, 30). V osemdesetih letih je Steklarska šola pričela svoje izdelke izvažati. Ker so bile potrebe po steklu večje od proizvodnih zmogljivosti, je bilo nujno povečanje števila zaposlenih in proizvodnih kapacitet. 55

64 9. 3 Obdobje od Steklarska šola se je vse bolj uveljavljala kot priznana in kvalitetna proizvajalka stekla za potrebe gostinstva po celotni Jugoslaviji. Do devetdesetih let se je izvoz znatno večal, nato pa zaradi vojne in razpada Jugoslavije upadel za 70 %. Čez noč je bila prisiljena najti novo tržišče na zahtevnem evropskem in ameriškem trgu. To je pomenilo razvoj novih programov za izvoz in domači trg. Leta 1991 so razvili prvo uspešno vinsko serijo, imenovano Slovenija. Na izobraževalnem področju so pričeli z uvedbo dveh novih programov: stavbni steklar in optik. V naslednjih letih so proizvodne prostore širili, uvajali nove postopke v proizvodnji ter opravili nekaj remontov peči. Leta 1996 so pričeli graditi nov dijaški dom, kajti povpraševanje je bilo večje od zmogljivosti kapacitet (Prav tam, str. 30, 32). Tabela: udeležba izvoza v skupnem prihodku in delež izvoza v prodaji stekla v obdobju od leta LETO VREDNOST IZVOZA V DEM DELEŽ IZVOZA V CEL. PRIHODKU DELEŽ IZVOZA V PRODAJI STEKLA % 15 % % 16 % % 25 % % 44 % % 51 % % 64 % % 76 % % 74 % % 79 % % 79 % Iz tabele je razvidno, da se je delež izvoza stekla, ki je leta 1988 znašal 15 %, v primerjavi z letom 1997, povišal na 79 %. 69 Vir: 50 let Steklarske šole, 1998, str

65 9. 4 Obdobje od 2000 do danes 70 Za to obdobje je bila značilna konsolidacija poslovanja. Uspelo jim je zadovoljiti zahtevam za ISO standard Uvrstili so se med 300 največjih slovenskih izvoznikov, pohvalili pa so se lahko tudi s številnimi domačimi in mednarodnimi priznanji ter s sodelovanjem s priznanimi umetniki in oblikovalci stekla. V letu 2003 se je Steklarska šola razdelila na dva dela. Prvi del predstavlja Šolski center, ki izvaja dejavnost izobraževanja steklarskih poklicev in gimnazijskega programa. Drugi del predstavlja podjetje Steklarska nova, ki se še naprej ukvarja s proizvodnjo in prodajo steklenih izdelkov. Prvega maja 2004 se je Slovenija pridružila EU. Novo poslovno okolje je tako prineslo nove priložnosti pa tudi nevarnosti, vendar so bili prepričani, da bodo uspeli izrabiti priložnosti in se izogniti nevarnosti tako, kot v zadnjih šestdesetih letih. Steklarska nova proizvaja 95 % izdelkov iz kristalina. To modernejše steklo se od kristala razlikuje po sestavi, saj ne vsebuje svinca in ga za doseganje sijaja ni potrebno kislinsko polirati. Namesto svinca se dodaja barijev in kalijev oksid. Kristalin je tudi mehansko odpornejši, lažji in ima visok lesk. Kot takšen je primernejši za vsakdanjo rabo. Stekleni izdelki se delijo v naslednje programe: - unikatni program; - poslovna darila; - vinske serije; - športni program. Izdelajo tudi logotipe, napise ter oblikujejo izdelke po željah kupcev. Steklarska nova ostaja zvesta sebi in tradiciji: proizvodnja je izključno ročna, izdelki so ročno pihani, ročno obdelani, brušeni, gravirani ter ročno poslikani. Dolgoročna usmeritev in vlaganje v ročno proizvodnjo maloserijskih in unikatnih visokokakovostnih steklenih izdelkov iz kristalinskega, predvsem barvnega, v manjšem obsegu tudi kristalnega stekla, še bolj ločuje Steklarsko novo od ostalih slovenskih in srednjeevropskih steklarn, ki svoje blagovne znamke uveljavljajo na polavtomatski in avtomatski proizvodnji. Maloserijska in unikatna ročna proizvodnja omogočata večjo prilagodljivost kupcu. 70 Leto

66 Njihovi izdelki niso avtomatsko delo in zato tudi med sabo niso enaki. Od drugih se ločijo po okrogli nalepki z motivom keliha, na kateri piše»ročno delo«. Maloserijska ročna proizvodnja ter tradicionalno pihanje stekla dajejo izdelkom pristnost in umetniško izražen del duše, ki jo v steklo vdihnejo steklarski mojstri (Steklarska nova, b. d.). V sedanjem času nastaja za slovensko steklarsko industrijo, ki se v glavnem opira na ročno predelavo in obdelavo stekla, problem prodaje relativno drage proizvodnje, ki izvira iz takšnega načina dela. V razvitem svetu so ročno proizvodnjo že zamenjali s sodobno tehnologijo predelave stekla. Temu trendu bo morala slediti tudi slovenska steklarska industrija in šola bo morala pričeti pripravljati kadre za tovrstno proizvodnjo (Tkavc, 1998, str. 21). Interes mladih za steklarske poklice se drastično zmanjšuje. Tako steklarne nimajo več interesentov za to delo. Obenem se naglo zmanjšuje število zaposlenih, kajti steklarski delavci imajo beneficirano delovno dobo, ob tem pa obstaja možnost, da bodo podjetja ostala brez strokovnih delavcev. 71 O tej problematiki se sicer razpravlja, vendar se ničesar ne ukrene, zato je velika nevarnost, da bo proizvodnja kmalu dočakala konec (Tkavc, 1998, str. 21). Danes dela v Steklarski novi tudi približno 50 Romunov, ki so poceni delovna sila in po pripovedovanju tudi zelo delovni, zato jim Steklarska nova plačuje tudi stanovanja, v katerih prebivajo med delom CERKEV V KRAJU ŽUPNIJA SV. KRIŽ Cerkev oziroma župnija Sv. Križ se prvič omenja leta 1304, ko je patriarh Ottobonus z listino podaril Ulriku Žovneškemu vsa svoja posestva v župnijah Sv. Križ in Ponikva (700 letnica, 2004, str. 8). Vendar pa iz tega ne gre sklepati, da je župnija nastala šele takrat. Že iz leta 1141 obstaja listina, ki jo je izdal breški nadškof Konrad. Torej se ustanovitev župnije lahko le približno domneva. Cerkveno je župnija do leta 1751 spadala pod oglejski patriarhat, do 1787 je bila pod goriško nadškofijo, po jožefinskih reformah pa dokončno pod lavantinsko škofijo. 71 Ustni vir (A. Dolšak). 72 Prav tam (takšno stanje je bilo v Steklarski novi leta 2008). 58

67 Danes župnija Sv. Križ spada k dekaniji Rogatec, sicer pa je samostojna župnija. Podružnice, ki jih obsega so: sv. Trojica na Prneku, sv. Marija v Tržišču, sv. Mohor in Fortunat na Rodnah (Prav tam, str. 9) Župnijska cerkev sv. Križ Na prostoru stare romanske cerkvice, ki se prvič omenja leta 1304, je bila leta 1864 zgrajena današnja neoromanska cerkev. Staro cerkev so še pred gradnjo nove porušili, njena oprema, razen orgel in monštrance, se ni ohranila. V novi stolp so namestili stare zvonove in 16. oktobra 1864 je za farane nastopil slavnosten dan lavantinski škof dr. Jakob Maksimilijan Stepišnik je slovesno blagoslovil novo cerkev. Ta je dobila obliko triladijske bazilike s prečno ladjo in zvonikom, ki se dviga nad glavno ladjo. V njem so štirje zvonovi, dva sta ostala še iz starega stolpa. Takoj pri vhodu na desno pod stolpom stoji kapelica za božji grob, ki je bil blagoslovljen leta V stolpni steni pod korom se nahajata dve vdolbini. V desni od vhoda stoji kip Lurške Marije (blagoslovljen leta 1898), v levi pa je postavljen krstni kamen (Prav tam, str. 15). Cerkev ima tri oltarje: veliki oltar sv. Križa, oltar Matere božje in oltar sv. Jožefa. Leta 1899 so prižnico in veliki oltar podrli in že leta 1900 posvetili nov oltar (Kovačič, 1914, str. 28). V arhivih župnije so se ohranile nekatere zanimive podrobnosti. Med drugim piše, da je veliko domačinov dočakalo starost 100 let, kar pripisujejo stalnemu pitju slatine. Prav tako piše, da Turki domačinov niso preveč nadlegovali, da v kmečkem puntu niso sodelovali, celo pomagali so graščakom proti upornim kmetom (Vardjan, 2004, str. 61). Nesreče: v letih je razsajala kuga, pojavila se je tudi kolera leta 1855, ki je usmrtila 40 ljudi, leta 1782 so župnijo napadli roji kobilic, ki so uničili proso, ajdo, koruzo, travnike in drevje (700 letnica, 2004, str. 11). 59

68 Slika 22: Cerkev sv. Križa danes Sv. Trojica na Prneku Cerkev je verjetno iz 15. stoletja. Zgrajena je bila v obliki križa in so jo kasneje večkrat prezidavali. Verjetno je bil v času turških nevarnosti tukaj ograjen tabor, na kar napeljujeta lega in izredno močan stolp, v katerem so trije zvonovi. Prvotno je ladja imela lesen strop, saj je bila cerkev obokana šele leta V cerkvi so bili štirje oltarji. Njena največja znamenitost je glavni oltar iz konca 17. stoletja, posvečen sv. Trojici, ostali pa so posvečeni Nedolžnim otročičem, sv. Fabjanu in Boštjanu ter sv. Antonu (Prav tam, str. 17). Od druge opreme v tej cerkvi nas pritegne še prižnica s kipi evangelistov in Kristusom iz prve polovice 18. stoletja (Tkavc, 1983, str. 33). Okrog cerkve je pozidan zid in izredno močan stolp, kar kaže, da je bil v času turške nevarnosti tukaj ograjen tabor. Leta 1823 je bilo sem preseljeno pokopališče, ki je tu še danes (Soldat, 2006, str. 18). Slika 23: Cerkev sv. Trojice na Perneku Vir: Vardjan, 2004, str

69 10. 3 Cerkev sv. Marije v Tržišču Ena od tradicionalnih sprehajalnih poti vodi iz središča zdravilišča preko Janine na osamel hribček do romarske cerkvice sv. Marije. V starih vodnikih je Tržiška Marija opisana kot priporočnica v srčnih zadevah, zato so ji dali tudi ime Marija Želja (Vardjan, 2004, str. 93). Med vsemi podružnicami je ta cerkev najstarejša, postavljena naj bi bila v 15. stoletju. Na severni strani je ladji prizidana kapela, v kateri je oltar sv. Družine, ki ima na zunanji strani, nad vrati, letnico Glavni oltar je posvečen Materi Božji. Pri loku, ki ločuje prezbiterij od ladje, stoji desno oltar sv. Uršule, levo pa sv. Valentina (ali sv. Lenarta). V zvoniku visijo štirje zvonovi. V zvezi s to cerkvijo se je ohranila tudi simpatična pripovedka. Govori o graščaku, ki je ostro nasprotoval postavitvi te cerkve in glasno razlagal naokoli, da ga naj kar uši pojedo in strela ubije, če bo tu kdaj stala cerkev. Rečeno storjeno. Cerkev so uspeli postaviti, graščaka so začele gristi uši, naposled ga je ubila še strela. Na mestu, kjer naj bi se to zgodilo, pod hribom, so kasneje postavili kapelico (700 letnica, 2004, str. 18, 19). Notranja oprema je bogata. Veliki oltar je leta 1756 izdelal znani rogaški kipar Anton Mersi. Tu so še kipi Jude, Janeza Ev., Lucije, Agate idr. Stranska oltarja sta iz srede 18. stol. (podoba sv. Lenarta je še prvotna), v kapeli sv. Jožefa pa stoji lep, slabih sto let starejši zlati oltar s sočasnim, lepo okrašenim lesenim antependijem. 75 Med baročno opremo je zanimiva slika klečeče žene, ki se dotika robu Kristusovega plašča in prosi milosti (Stopar, 1973, str. 21). Tukaj sta zapisana v zgodovino predvsem gotika in barok. Stavba je bržkone še iz 16. stoletja, baročni poudarek pa ji daje predvsem notranja oprema. Ponaša se tudi z»zlatim«oltarjem iz 17. stoletja. Zelo verjetno je bil ta oltar nekoč osrednji okras tržiške cerkve in v glavni niši je stolovala skupina sv. Trojice, ki krona Marijo (Tkavc, 1984, str. 33). Leta 1965 se je takratno vodstvo župnije hotelo lotiti celovite obnove cerkve, a so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev uspeli opraviti le najnujnejša dela: očistili in zakrpali so notranje in zunanje stene, na strehi pa najbolj dotrajano opeko zamenjali z novo. Kmalu so se podobnega projekta morali lotiti ponovno, le da je 74 Vir: 700 letnica, 2004, str. 17. (Foto Zorin). 75 Antependij: um. poslikana ali izrezljana plošča na sprednji strani oltarne mize; rel. prt na sprednji strani oltarne mize (Antependij, b. d.) 61

70 popolna obnova tokrat uspela. Spomladi leta 2002 so se lotili strehe, zamenjali so vsa okna, popolnoma nova je tudi fasada na cerkvi. Prenovljeno cerkev je leta 2003 blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger (700 letnica, 2004, str. 19). Slika 24: Cerkev sv. Marije v Tržišču Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Malih Rodnah Ladja in prezbiterij sta iz 16. stoletja. Zvonik je bil prizidan kasneje. V cerkvi se nahajajo trije oltarji. Veliki oltar, ki je posvečen oglejskima svetnikoma sv. Mohorju in Fortunatu, oltar sv. Roka in Boštjana, zaščitnika zoper kugo, ter oltar sv. Martina iz začetka 18. stoletja. Cerkev je bila obnovljena leta Takrat je dobila novo streho, novo ostrešje zvonika, nova okna ter novo fasado. V notranjosti so obnovili freske iz leta Obnova je bila zaključena leta 1987 (Prav tam, str. 20). Slika 25: Cerkev na Malih Rodnah Vir: 62

71 10. 5 Kapela sv. Ane Že v 18. stoletju je prišlo do poskusa ustanovitve zdraviliške kapele, ki naj bi bila posvečena sv. Janezu Nepomuku. Ni pa znano, če je do njene ustanovitve dejansko prišlo. Znana je ureditev zdraviliške kapele, ki pa je bila posvečena sv. Ani (Prav tam, str. 29). Prvo kapelico, namenjeno predvsem zdraviliškim gostom, so postavili že leta 1805, naslednjo leta 1819, sedanja pa je iz leta Ni nezanimivo, da je kapelico leta 1926 preuredil arhitekt Jože Plečnik in da varuje stavba v notranjosti več starih slik. Pri eni od teh se vsekakor kaže nekoliko ustaviti. To je podoba, ki jo je leta 1686 naslikal baročni slikar Hans Adam Weissenkirchner, ob svojem času vodilna umetniška osebnost na Štajerskem. Iz zamolklega ozadja se v značilni baročni barvitosti in osvetlitvi luščijo liki Marije z detetom in sv. Ane (Tkavc, 1983, str. 32). Naštela bom še nekaj zanimivih in kvalitetnih slik, ki jih lahko občudujemo v kapeli sv. Ane: - ovalna slika Janeza Nepomuka, kvalitetno domače ali avstrijsko delo iz 1. pol. 18. stoletja; - stoječa Marija s stoječim Jezusom, slabše italijansko delo iz 1. pol. 17. stoletja; - ovalna slika sv. Jožefa z otrokom, ki je delo iste roke kot slika Janeza Nepomuka; - sv. Jožef moli nad otrokom v zibelki. Je kvalitetno, menda italijansko delo 17./18. stoletja. Nad vhodom kapelice visi ovalna slika Franca Ksaverija v doprsnem portretu. Je odlično avstrijsko delo iz 18. stoletja (Curk, 1967, str. 131, 132). Pravokotni apsidi 78 je bila prizidana majhna zakristija. Vdolbini ob prezbiteriju 79 nakazujeta prečno ladjo. Kapela stoji ob pobočju Ivanovega hriba in daje videz gozdne kapele. V tako odmaknjen kraj naj bi jo postavili zaradi madžarskih Judov, ki so v velikem številu prihajali v Rogaško Slatino (700 letnica, 2004, str. 21). 77 Vir: 700 letnica, 2004, str. 20. (Foto Zorin). 78 Apsida: polkrožni prostor okrog velikega oltarja (Bunc, 1998, str. 42). 79 Prezbiterij: osrednji prostor v cerkvi, kjer duhovnik opravlja bogoslužje (Prezbiterij, b. d.). 63

72 Slika 26: Kapela sv. Ane DRUŠTVENA DEJAVNOST V KRAJU NEKOČ IN DANES Rogaška Slatina je imela pred drugo svetovno vojno in že prej živahno kulturno življenje. Delovanje društev je bilo sprva povezano z župnijo, kasneje pa se je razširilo tudi na druga področja. Bralno društvo Za bralna društva je bilo značilno, da se je tam odvijalo politično in kulturno delovanje Slovencev. Bralna društva so prirejala številne prireditve z igrami, recitacijami, petjem, koncertnimi točkami, govori in predavanji, ki so se navadno zaključile s plesom in veselicami (Gestrin in Melik, 1966, str. 142). Bralno društvo pri Sv. Križu je bilo ustanovljeno Kot ustanovitelj je naveden takratni kaplan, Vincenc Vinko Žolgar. Leta 1910 je bila po večernicah v čitalnici Bralnega društva Slomškova slovesnost, kjer so odkrili Slomškovo sliko. Poleg tega so člani društva prirejali tudi dramske igre. Za njih je veljalo, da so bili odlični igralci. Vaje in sestanke so imeli v Društvenem domu. V njem se je odvijala večina vseh družbenih dogodkov. Društveni dom so tako uporabljali za razne prireditve, igre, zborovanja, tečaje in tudi politične shode (Soldat, 2006, str. 52, 53, 58). 80 Vir: 700 letnica, 2004, str. 20. (Foto Zorin). 64

73 Ostala društva V župniji je delovalo tudi Slomškovo prosvetno društvo, ki je, podobno kot ostala prosvetna društva, prirejalo in uprizarjalo ljudske igre na podeželskih odrih. 5. aprila 1936 je to društvo v zdraviliški kinodvorani v dveh terminih uprizorilo Meškovo Kristusovo trpljenje. Dvorana je bila natlačena z vernim ljudstvom, ki je z zanimanjem in solznimi očmi spremljalo pretresljive prizore iz Jezusovega trpljenja. Župnija je imela tudi svoj cerkveni pevski zbor, njihovi pevci pa so bili vključeni tudi v druge zbore. Leta 1927 je bil ustanovljen moški pevski zbor Svoboda, letega pa je leta 1935 zamenjal pevski zbor Sloga. Aktivno je deloval vse do leta 1941 (Prav tam, str ). Zaradi pestrega kulturnega življenja sem se na naslednjih straneh odločila le za opis tistih društev, ki so še danes aktivna na kulturnem in družbenem področju v Rogaški Slatini PGD Rogaška Slatina Prostovoljno gasilsko društvo (nadalje PGD) Rogaška Slatina je najstarejše še aktivno društvo v mestu. Prav zaradi tega sem se odločila, da na kratko orišem njegovo zgodovino. Po temeljitem pregledu arhiva mi je to uspelo le delno, saj se je veliko arhivskih dokumentov pri selitvi društva v nov gasilski dom, leta 1998, izgubilo. Potrebne podatke mi je zato posredovala današnja predsednica gasilcev ga. Marita Sajko. Nastanek gasilskega društva oziroma požarne obrambe 81 sega v leto 1880, vendar o njegovem delovanju v tistem času ni dosti znanega. Znano pa je, da so bili gasilci v tistem času prisotni na večini prireditev, praznikov in jubilejev, ki so se odvijali v okviru župnije Do leta 1918 se je PGD imenovalo»požarna obramba«(ustni vir: M. Sajko). 82 Ustni vir (M. Sajko, predsednica PGD RS). 65

74 Slika 27: Razvitje prve gasilske zastave leta Stari gasilski dom je bil zgrajen in predan svojemu namenu leta Takrat je bil to daleč naokoli najlepši in najmodernejši gasilski dom. Imel je štiri velike garaže, manjšo sejno sobo, sanitarije, manjše priročno skladišče in za takratne potrebe obvezen gasilski stolp. 84 Slika 28: Gasilski dom od leta Slika 29: Gasilci leta Leta 1939 se je 20 gasilcev udeležilo gasilskega kongresa v Ljubljani. Leta 1952 se je odvijal prvi festival gasilcev, katerega se je udeležilo tudi nekaj članov PGD Rogaška. Od leta 1953 dalje je PGD v Rogaški Slatini začelo pešati v vseh disciplinah gasilske dejavnosti in si kljub iskanju možnosti, da bi se poživilo, nikakor ni moglo opomoči. Prostovoljno industrijsko gasilsko društvo Zdravilišče Rogaška Slatina, kot se je imenovalo v tistem času, je hiralo zaradi razpada stare zdraviliške uprave v manjša, a samostojna gospodarska podjetja. Tako so bili delavci in uslužbenci razcepljeni in brez volje za sodelovanje v gasilstvu. Do takrat je bilo društvo vzdrževano iz javnih sredstev in je bilo opremljeno z vsemi tehničnimi pripomočki, vsak teden pa je bila po ena ura žrtvovana tudi iz plač 83 Vir: arhiv PGD Rogaška Slatina. 84 Škrabl, J. Poročilo predsednika PGD Rogaška Slatna. V Arhiv PGD Rogaška Slatina. 85 Vir:prav tam. 86 Vir: prav tam. 66

75 delavcev Zdravilišča, in sicer za šolanje gasilcev. Vse to pa je s formiranjem Zdravilišča prenehalo. 87 Leta 1958 se je izvršil sestanek o problematiki požarne varnosti v Rogaški Slatini. Društvo ni več kazalo tistega elana, ki je bil v Rogaški Slatini v veliki meri potreben. Če ne bi bilo pravočasne pomoči od drugod, bi občina sama mogla ustanoviti svoj Občinski poklicni gasilski vod, ki bi bil odgovoren za požarno varnostno službo, matično gasilsko društvo pa naj bi se razpustilo.«88 Leta 1963 je PGD kupilo novo gasilsko brizgalno»sora«. To je bila ročna brizgalna, ki so jo na mesto požara pripeljali na vozu. Leta 1966 so na občnem zboru sprejeli sklep, da za din nabavijo kombi znamke Fiat, ki ga bodo predelali v gasilski avto. Le-tega so leta 1967 pripeljali iz Kragujevca, nato pa so ga odpeljali na predelavo v Celje. Leta 1970 so gasilci v Rogaški Slatini praznovali 90 let obstoja. V ta namen so pripravili proslavo. Ob tej priložnosti se je predvidela tudi adaptacija starega gasilskega doma. V sedemdesetih letih je zmogljivost brizgalne, ki so jo posedovali, postala premajhna in tako so leta 1972 kupili prvo avtocisterno v občini. Vzroka za nakup sta bila suša in požar leta Z njo so dosegli velik napredek, saj so hitreje prišli do mesta požara in ga tudi hitreje pogasili. 89 Stanje gasilske opreme, ki so jo posedovali, je bilo leta 1975 naslednje: štiri motorne brizgalne, dva orodna avta s cisterno za prevoz orodja in moštva, preko 200 metrov gumiranih cevi, reševalni prt (za reševanje ljudi iz višjih nadstropij), raztegljiva lestev in priprava za gašenje gozdnih požarov. Vsi člani so imeli po eno delovno in eno svečano uniformo z ustrezno obutvijo. Manjkala jim je še oprema za gašenje požarov v notranjosti: azbestne obleke, dihalni aparati s plinskimi maskami in razna kemična gasila. Ob večjih požarih in nesrečah so jim pomagali gasiti steklarski gasilci. Ob 95-letnici svojega delovanja so namesto proslave organizirali veliko generalno vajo z vso opremo, kot da bi šlo za veliko požarno katastrofo aprila 1975 je bil pri PGD ustanovljen aktiv gasilske mladine Rogaška Slatina. V začetku je bilo vanj vključenih le 18 članov, leta 1983 pa že 76 mladincev. 87 Občinska gasilska zveza Rogaška Slatina. V ZAC, AŠ 25, sig. 2203/ Prav tam. 89 Arhiv PGD Rogaška Slatina. 90 Visok jubilej našega gasilskega društva, 1975, str. 7, 8. 67

76 Gasilska mladina je bila razdeljena po starosti in spolu v skupine, te pa nadalje v desetine. Velika posebnost aktiva gasilske mladine je bila, da so kot prvi leta 1978 ustanovili svoj upravni odbor in svoje samoupravne organe. Bili so tudi pobudniki in gostitelji prvega športnega tekmovanja v občini. 91 Leta 1978 je bilo delo osredotočeno v glavnem na izobraževanje in strokovno usposobljenost članov, mladincev in pionirjev. S predavanji o preventivi so dosegli upadanje števila požarov, s strokovnim usposabljanjem pa učinkovit pristop v akcijah gašenja. Vsa leta so se gasilci tudi urili in pripravljali na različna tekmovanja. 92 Leta 1979 je bilo v društvu enajst gasilcev veteranov, kar sem podrobneje prikazala v naslednji tabeli: 93 Ime in priimek Datum vstopa Leto dela Datum rojstva Stanko Dolc Leopold Jager Anton Jug Edvin Koleša Janez Kos Avgust Kužner Janko Legat Janko Narat Vinko Sajko Franc Trbovc Ludvik Urh Leta 1979 je bilo osem požarov. Od tega dva gozdna požara. Vsi požari so bili s hitro intervencijo likvidirani. Leta 1979 se je PGD Rogaška Slatina pobratilo z GD Zabok. Obe društvi sta se zavezali, da se bosta zavzemali za okrepitev dejavnosti pri zaščiti družbenega in zasebnega življenja, ter si prizadevali za nadaljnje bratsko sodelovanje, tovarištvo in prijateljstvo. Obe delujeta že desetletja in opravljata humane naloge ter se tako zavezujeta, da bosta s skupnimi napori tudi v bodoče prispevali k napredovanju te dejavnosti. Leta 1982 pobratenje s PGD Pršlin Hum Turner, 1983, str Arhiv PGD Rogaška Slatina. 93 Koleša, E. Podatki o gasilcih veteranih. V Arhiv PGD Rogaška Slatina. 68

77 Slika 30: Gasilska vozila pred starim gasilskim domom 95 Leto 1998 je bilo za PGD zelo pomembno in delovno. Stari gasilski dom, ki je bil predan svojemu namenu že leta 1933, je postal pretesen in premajhen za nemoteno delovanje gasilskega društva. Opeka je razpadala, zato je bilo vsako leto nujno potrebno večje popravilo. Tudi lokacija ni več ustrezala prostorski ureditvi Rogaške Slatine. Tako se je uresničila dolgoletna želja po izgradnji novega gasilskega doma na Prvomajski ulici. Zaradi neprimerne lokacije starega doma je bil rok za izgradnjo novega zelo kratek je bil dom predan svojemu namenu. S tem so pridobili šest zaprtih, večjih garaž. Nove prostore so opremili s starim pohištvom in opremo. Za pridobitev dodatnih finančnih sredstev so organizirali tudi tradicionalno gasilsko veselico in srečelov. 96 Leta 2000 so»slatinski gasilci«praznovali 120 let obstoja. V ta namen so 16. julija 2000 priredili gasilsko parado, ki je potekala od restavracije Pošta po promenadi do restavracije Sonce, od koder so se gasilci napotili proti gasilskemu domu. Pred tem je potekala svečana predaja gasilskega prapora ter program z glasbo. Zvečer pa je sledila še gasilska veselica. 97 Z leti je gasilsko društvo pridobilo mnogo novih članov. Danes ima PGD pionirsko, mladinsko in člansko četo. Od leta 2004 dalje imajo mladinci in pionirji svoje občne zbore. 98 Število članov, ki so sestavljali društvo, se je iz leta v leto spreminjalo. V tabeli sem prikazala število članov za posamezna leta, za ostala leta pa ni podatkov v arhivu PGD. 94 Franc, T. Poročilo predsednika PGD Rogaška Slatina. V Arhiv PGD Rogaška Slatina. 95 Vir: arhiv PGD Rogaška Slatina. 96 Krumpak, B. Poročilo predsednika PGD Rogaška Slatina o izgradnji. V Arhiv PGD Rogaška Slatina. 97 Škrabl, J. Poročilo predsednika PGD Rogaška Slatina. V Arhiv PGD Rogaška Slatina. 98 Ustni vir (M. Sajko). 69

78 Leto Št. vseh članov V naslednji tabeli so prikazani predsedniki PGD, in sicer po letih. V njej pa ni prikazanih predsednikov do leta 1955 in tudi posameznih vmesnih obdobij, kajti iz pomanjkljivih virov v arhivu teh podatkov ni bilo mogoče ugotoviti. 99 Leto Predsednik Bratuš Franc Trbovc 1983 Anton Pažon 1996 Roman Kužnar Bogdan Krumpak Jože Škrabl 2008 Marita Sajko PGD Steklarna Rogaška V letu 1945 se je na pobudo takratnega vodstva Steklarne Boris Kidrič določil odbor za pripravo vse potrebne dokumentacije za registracijo gasilskega društva. Gasilsko društvo je neorganizirano delovalo že od leta V tistem času so 99 Arhiv PGD Rogaška Slatina. 70

79 gasilci izvajali požarno obrambo v podjetju ter občasno pomagali pri požarih na terenu. Z zakonom o varstvu pred požari se je pokazala potreba po bolj organiziranem delovanju na požarnih področjih. Seznam prvih desetih članov gasilskega društva: 1. Anton Kokolj 2. Pavel Jordan 3. Anton Strašek 4. Ivan Šverko 5. Jože Halužan 6. Ida Kraus (Došler) 7. Franc Verdel 8. Jože Majcenič 9. Alojz Srebotnjak 10. Anton Jug Med soustanovitelji društva je bil tudi Jože Kacin (Prostovoljno gasilsko društvo, b. d.). Sprva se je društvo imenovalo Prostovoljno industrijsko gasilsko društvo, predsedoval mu je Pavel Jordan. Društvo je bilo svoja prva leta skromno opremljeno. Po obratih v Steklarni so bili nameščeni ročni gasilski aparati in brentače. 100 Z vključevanjem mladih članov in pionirjev je število članov naraščalo. Leta 1952 je bilo izvoljeno novo vodstvo društva. Predsedniško mesto je prevzel Anton Kokolj, gasilcem pa je poveljeval Ivan Šverko (50 let steklarne, 1978, str. 55). Novoizvoljeni upravni in nadzorni odbor si je leta 1952 zadal nalogo, da začne s sistematskim delom v društvu. V okviru tega so izvajali organizacijo strokovnega izobraževanja in usposabljanja na preventivnem področju: udeležba na raznih tečajih (za izprašane gasilce, za nižje gasilske častnike, pozneje tudi za gasilske častnike in višje gasilske častnike); udeležba na strojniških tečajih. Prvo motorno brizgalno Rosenbauer 800 litrov (dvotaktno) jim je dodelila Steklarna Hrastnik malo pred koncem druge svetovne vojne, saj je bil lastnik obeh steklarn Abel. Leta 1947 so zbrali finančna sredstva in kupili motorno brizgalno Rakovica Brentača: zastarelo brenta; kadi, sodi, brentače (Brentača, b. d.). 71

80 litrov (štiritaktno) s pripadajočimi cevmi. V tem času je Steklarna na dvorišču zgradila manjše gasilsko orodišče 101 s stolpom. V primeru požarov je nastal problem pri prevozu, kajti lastnega gasilskega vozila niso imeli. Odvisni so bili od tovornega vozila, ki jim ga je dala na razpolago Steklarna. Slika 31: Tovorno vozilo za prevoz gasilcev 102 Leta 1954 je bila večja poplava na celjskem območju, kjer so gasilci štiri dni sodelovali pri črpanju vode iz kletnih, skladiščnih in drugih prostorov. Pri črpanju so uporabljali dve motorni brizgalni, sodelovalo pa je šest gasilcev (Prostovoljno gasilsko društvo, b. d.). Leta 1960 se je upokojil predsednik društva Anton Kokolj in gasilci so vodstvo organizacije zaupali Francu Firerju (50 let steklarne, 1978, str. 55). Za praznovanje dvajsete obletnice društva, leta 1965, so se pripravljali daljši čas. Pred proslavo so izvedli razvitje gasilskega prapora in zbirali prepotrebna finančna sredstva za nabavo novega gasilskega vozila. Novo pridobljeno gasilsko vozilo kombi Fiat Furgon s pripadajočim orodjem, so kupili in predali svojemu namenu ob obletnici društva je društvo sodelovalo pri gašenju številnih požarov v Stojnem selu (danes Sv. Florijan). Pogorelo je več stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Vzrok požarov je bil takrat neznan, sumili so na požige. Zaradi pogostega sodelovanja pri gašenju požarov so jim kmalu pričele odpovedovati dotrajane motorne brizgalne. Zato je bil nujen nakup nove motorne brizgalne Rosenbauer 800 litrov (štiritaktna) na akumulatorski zagon. Svojemu namenu so je predali še istega leta, v uporabi pa jo imajo še danes. 101 Orodišče: prostor, kjer je spravljeno gasilsko orodje: zaščitne obleke, cevi, motorke itd. (Ustni vir: M. Sajko). 102 Vir: 72

81 Leta 1971 je bilo zelo sušno obdobje predvsem v hribovitih predelih okolice Rogaške Slatine. Za vas Ceste in del Brestovca, kjer je primanjkovalo vode, so s sosednjimi gasilskimi društvi organizirali večjo akcijo dobave vode v ta območja. V letu 1974 so se iz starih preselili v adaptirane prostore kislinske polirnice. Tako so dobili svoj gasilski dom. Objektu so kasneje dozidali več garaž in ga povišali za eno nadstropje. V tem nadstropju je danes večja dvorana in še nekaj drugih, manjših prostorov. Slika 32: Nov gasilski dom leta Slika 33: Kombinirano vozilo TAM 104 Leta 1975 so ob proslavi tridesetletnice društva na svečan način prevzeli novo kombinirano gasilsko vozilo TAM Slavnostna prireditev je bila pred obnovljenim gasilskim domom. Leta 1978 so kupili nov kombi (Tam 60) s pripadajočim orodjem za prevoz moštva na požarišče, ki je zamenjal staro vozilo Fiat Furgon. Leta 1982 je bilo kupljeno poveljniško vozilo Lada Niva, ki je zamenjalo staro vozilo. Za potrebe prevoza vode na požarišče in civilno zaščito je bila leta 1983 kupljena avtocisterna Tam 170 (5000 litrov). Od leta 1993 je društvo zelo aktivno pristopilo k planiranju nabave opreme. Staro poveljniško vozilo so zamenjali z novim vozilom Mitsubishi L200, na katerega so zmontirali visokotlačno gasilno napravo za travniške in gozdne požare. Nabavili so vozilo za reševanje ljudi iz višjih nadstropij blokov, hotelov in Terapije, kar je bil dlje časa velik problem občine. Kot nadomestilo za dotrajani kombi iz leta 1978 so kupili nov kombi GV-1 Tam T. V letu 1995 so nabavili opremo za tehnično reševanje in imobilizacijsko opremo. Rabljeno vozilo Mercedes 308D so dali predelat v HTV-1 in nanj namestili novo, 103 Vir: prav tam. 104 Vir: prav tam. 73

82 že obstoječo opremo za tehnično reševanje in del opreme za reševanje v primeru nevarnih snovi. V letu 1998 so gasilski dom v celoti prenovili. V lastni režiji so izdelali fasado, zamenjali tlake v vseh garažah, prebarvali ostrešje in prepleskali vse notranje prostore. V letu 2000 so v celoti prenovili okolico gasilskega doma, uredili nov izvoz, parkirne prostore in avtomatske zapornice. Leta 2005, ob 60-letnici PGD Steklarna Rogaška, so predali v uporabo novo garažo št. 6 in ostale prostore v nadstropju.. Prav tako so klasična vrata na gasilskem domu zamenjali z novimi, avtomatskimi rolo vrati. Premajhno vozilo za tehnično reševanje (HTV-1) so zamenjali z novim vozilom TRV-1, ki je imelo tudi dvigalo. Za te investicije so se pripravljali več let. Leta 2007 so posodobili vozni park z novim poveljniškim vozilom Ford Ranger. Do takrat pa so uporabljali poveljniško vozilo Mitsubishi (Prostovoljno gasilsko društvo, b. d.) Turistično društvo Rogaška Slatina V turističnih krajih imajo turistična društva (nadalje TD) pomembne naloge, kajti primerno urejen kraj vpliva na počutje gostov. Še prav posebej to velja za Zdravilišče Rogaška Slatina in ostala zdravilišča, ki nudijo gostom podobne storitve. Tako so poleg dobro urejene zdravstvene službe, kulturnega in zabavnega življenja, pomembni tudi dejavniki, ki vplivajo na počutje gostov: red, mir in urejenost kraja. Hvaležno nalogo pri tem ima vsekakor TD, ki lahko s primernimi turističnimi predavanji in predvajanji turističnih filmov vzgojno vpliva na krajane. 105 Na zdraviliško-turističnem območju Rogaške Slatine deluje TD od leta 1953 dalje. Glavne naloge TD so, da: - pospešuje zdraviliški turizem; - skrbi za povečanje števila članov; - skrbi za estetski in kulturni izgled turističnega območja; 105 Turner, 1978, str

83 - organizira, izvaja in pospešuje promocijo turističnega kraja. 106 Leta 1964 je TD organiziralo turistični teden v Rogaški Slatini kot uvod v praznovanje 300-letnice obstoja zdravilišča in proslave občinskega praznika občine Šmarje pri Jelšah. V tem času so v Zdraviliški dvorani odprli razstavo s prikazom razvoja zdravilišča skozi 300 let. Program tedenskih prireditev je bil naslednji: - ponedeljek: družabna prireditev Plesna gimnastika; - torek: koncert slovenskih in jugoslovanskih narodnih in umetnih pesmi; - sreda: propagandni nastop v dvoboju slovenskih namiznoteniških igralcev in igralcev iz Bratislave ter Prage; - četrtek: variete plesna revija magija in hipnoza; - petek: večer jugoslovanskih plesov; - sobota: modna revija izdelkov tovarne TOPER iz Celja in KORS iz Rogaške Slatine; - nedelja: slavnostna povorka s prikazom gospodarstva občine Šmarje pri Jelšah, koncert pevskih zborov, piknik na vrtu restavracije Pošta. 107 Na občnem zboru društva leta 1978 so sprejeli sklep, da naj bi se društveno delo oziroma naloge odvijale preko komisij: - za ureditev ter olepšavo kraja: komisija ocenjuje tako osrednji del samega zdravilišča kot tudi okolico, za najbolj urejene hiše z okolico pa predlaga priznanje in»vrtnico«, pa tudi»bodeči neži«se ne izogne; - za propagando; - za prireditve: osnovna in najmočnejša dejavnost TD; - za izlete in rekreacijo; - za zasebne turistične sobe; - za delo z mladino, včlanjeno v mladinski odsek društva; - za varstvo naravne in kulturne dediščine. S tem se je v aktivno delo društva, v katerem je bilo 380 članov, vključilo še nadaljnjih 40 članov. 108 Leta 1980 je eden izmed gostov iz Beograda dejal:»imate zdravilno vodo izjemne kakovosti. Zato ne pretiravajo tisti, ki vas v tem pogledu uvrščajo v vrh jugoslovanskih in mednarodnih zdravilišč. Vendar pa zanemarjate najbolj 106 Ustni vir (M. Kene, tajnik TD). 107 Skale, 1964, str Občni zbor TD Rogaška Slatina, 1978, str

84 neposredno okolico zdravilišča. V prenekaterih turističnih krajih se čuti zavzetost za vse dejavnosti kraja in prilagoditev zahtevam turizma. Pri vas pa sledijo dejavnosti le svojim specifičnim zahtevam.«109 Tako lahko sklepamo, da je TD pri svojem delovanju imelo tudi črne lise. Pri svojem delu se je opiralo predvsem na ožjo okolico zdravilišča, saj je tekoče vzdrževanje komunalne čistoče, kot so to imenovali člani društva, bilo v domeni Zdravilišča, ki je obsegalo pretežni del ožjega zdraviliškega okoliša in krajevne skupnosti, ki naj bi skrbela za lokalno povezavo z okolico. Seveda pri vsem tem niso bile le črne lise. Kot društvena organizacija so dosegli tudi pomembne pozitivne preobrate. Izboljšali so kvaliteto hotelov, organizirali so red pri nudenju zdravstvenih storitev, uredili knjižnico in čitalnico časopisov ter revij, popestrili ponudbo za šport in rekreacijo gostov ter izboljšali razsvetljavo v centralnem parku. 110 Leta 1981 je bilo v TD včlanjenih že 733 krajanov. V glavnem so to bili delavci iz Zdravilišča in oddajalci zasebnih turističnih sob, nekaj jih je bilo iz vrst trgovskih delavcev, pridružili pa so se tudi ostali prebivalci. Na občnem zboru društva se jim je pridružil glavni tajnik celjskega TD in delegat Celjske turistične zveze Zoran Vudler, ki je delovanje TD Rogaška Slatina ocenil kot zadovoljivo in dejal, da TD sodi med najbolj aktivne na celjskem turističnem območju. Na občnem zboru leta 1981 so izvolili nove organe društva: - predsednik Stane Čujež (do leta 1980 je bil predsednik TD Ivo Skale); - podpredsednik Milan Istenič; - tajnik Martin Kene; - blagajničarka Marta Pobežin; - podpredsednica nadzornega odbora Anica Halužan. 111 Avgusta 1994 je bil pri TD Rogaška Slatina ustanovljen Turistično-informativni center (nadalje TIC). Le-ta je posebna delovna enota znotraj TD. Dejavnost TIC-a je bila predvsem zbiranje in posredovanje informacij o splošni in turistični ponudbi na ožjem in širšem področju Rogaške Slatine. 109 Prav tam, 1980, str Prav tam. 111 Kene, 1981, str

85 Leta 1995 je TD poleg svojih nalog prevzelo še organizacijo in izvedbo kulturnozabavnih prireditev za goste Zdravilišča Rogaška Slatina. Leta 2000 je podjetje Terme Rogaška d.o.o. to pogodbo prekinilo, ker je samo začelo organizirati in izvajati tovrstne prireditve. 112 Leta 1999 je bil ustanovljen Zavod za pospeševanje turizma Rogaška Slatina, s svojim delovanjem pa je pričel v letu V sklopu le-tega danes deluje tudi TIC. 113 Naloge in aktivnosti, ki jih opravlja TIC: - splošne informacije o hotelih, gostinski ponudbi, zdravstveni in kozmetični ponudbi; - informacije o prireditvah; - vozni redi avtobusov in vlakov; - informacije o zasebnih sobah; - izdelujejo tedenske informacije za goste v štirih jezikih; - pripravljajo brošuro»rogaška Slatina z vami«, s katero javnost obveščajo o prireditvah v občini Rogaška Slatina. Turizem Rogaška Slatina organizira tudi oglede zdravilišča, izdelavo kristalnega stekla in drugih krajevnih posebnosti (Turizem Rogaška, b. d.). 30. septembra 2002 je TD Rogaška Slatina prenehalo z delovanjem. Ukinitev društva je pomenila veliko izgubo za turistični kraj. Ker so Terme Rogaška prenehale z organizacijo prireditev in je le-to prešlo v breme TD, se je društvo znašlo v težki finančni situaciji. Obenem pa je občina namenjala TD iz turistične takse občutno premalo sredstev, ki so bila potrebna za nemoteno delovanje. Zato se je odločilo, da prekine društveno delovanje. 114 Leta 2007 je TD pod predsedstvom ge. Karle Škrinjarič znova oživelo. Vizija TD Rogaška Slatina se je usmerila v razvoj in trženje Rogaške Slatine kot destinacije in poenotenje njene blagovne znamke z namenom, da postane center nove odličnosti v tem delu Slovenije in EU, povezan s tremi vodami (navadno, mineralno, termalno), z neokrnjeno in neoporečno naravo ter prijaznimi ljudmi, ki se zavedajo svoje bogate kulturno-naravne dediščine (Predstavitev TD, b. d.). 112 Zapisnik občnega zbor TD. Arhiv TIC-a. 113 Ustni vir (N. Lončar). 114 Zapisnik občnega zbora TD. Arhiv TIC-a. 77

86 11.4 Godba na pihala Tako kot gasilci je tudi godba na pihala v tistem času odigrala pomembno vlogo v kulturni dejavnosti kraja, saj je bila prisotna na večini prireditev. Prav zato se mi je zdelo pomembno, da predstavim zgodovino in delovanje godbe. Vendar pa mi kljub prizadevanju ni uspelo izbrskati potrebnih podatkov. Današnji predsednik godbe na pihala, g. Janez Siter, mi je dejal, da v arhivu obstaja samo slikovni material, drugih podatkov pa ni več. Tako sem nekaj osnovnih informacij poiskala pri domačinu, ki je igral pri»pleh muziki«celih petdeset let. Začetki pihalnega orkestra segajo v leto 1938, ko se je nekaj mož, ki jim je bila glasba pri srcu, odločilo, da ustanovijo godbo na pihala. To je bila»steklarska godba«, katere prvi kapelnik 115 je bil glasbeni rodoljub g. Lanegar, ki je povezal skupinico z nadebudnimi steklarji godbeniki. S tem se je poživila glasbena in siceršnja kulturna dejavnost kraja in okolice. Izdatna finančna podpora podjetja Steklarna Rogaška je omogočila nakup uniform in instrumentov (klarinet, trobenta vodilni instrument, bas trobenta, bas, tolkala in bariton). Toda druga svetovna vojna je prekinila njegovo delovanje. Na pobudo tedanjih zanesenjakov, predvsem steklarjev, je bilo v letu 1945 ponovno aktivirano prostovoljno delo godbenikov. Od takrat deluje orkester neprekinjeno. Slika 34: Godba na pihala, 1. maj Godba je na začetku štela okoli 22 članov. Vaje so imeli dvakrat tedensko, tako pozimi kot poleti. Sprva so vadili kar v Steklarni, leta 1974, ko je bil zgrajen nov gasilski dom, pa je svoje prostore v njem dobila tudi godba. Kmalu so postali nepogrešljivi ob večjih cerkvenih praznikih, na veselicah in ostalih prireditvah. 115 Kapelnik: vodja pevskega ali glasbenega zbora (Bunc, 1998, str. 212). 116 Vir: domačin Slavo Turnšek. 78

87 Glasbeni repertoar je takrat zajemal predvsem marše, ki so se igrali ob različnih povorkah, kot je npr. prvomajska budnica, ki je ostala tradicija vse do danes, valčke in polke, ki so bili primerni za razne plese, ter uverture, katere so igrali v paviljonu Tempel predvsem za goste. Pobratili so se z godbeniki iz Hrastnika, po potrebi pa so si kakšnega»muzikanta«tudi izposodili. Po drugi svetovni vojni je postal kapelnik Jože Mecilošek, ki so ga godbeniki imeli za drugega očeta in je godbo vodil dolgo let. Število članov se je vsa leta gibalo med 18 in Čeprav je pihalni orkester v povprečju mlad, je med njimi kar nekaj članov, ki imajo za sabo več kot tisoč nastopov in več kot tri tisoč vaj. To pomeni, da so v orkestru petdeset let ali več. Za posameznika je to dolga doba prostovoljnega delovanja. 118 Zadnjih šestnajst let steklarske godbenike vodi prof. Jure Krajnc. V godbi na pihala sodeluje vse več mladih, ki se šolajo v glasbeni šoli, kar vpliva tako na kakovost izvedbe kot na izbor repertoarja. Tako godba posega po vse zahtevnejših skladbah, z ulic se vse pogosteje selijo tudi v koncertne dvorane. Slika 35: Godba na pihala v devetdesetih letih 119 Godba na pihala Rogaška Slatina vsako leto uspešneje nastopa in dozoreva v kvalitetno godbo, ki s svojim delovanjem bistveno prispeva k bogatejšemu kulturnemu življenju v občini in v širšem slovenskem prostoru. 117 Ustni vir (S. Turnšek). 118 Koncert pihalnega orkestra Steklarne Rogaška, 1998, str Vir: domačin Slavo Turnšek. 79

88 11. 5 Planinsko društvo Vrelec Rogaška Slatina Tradicija planinstva na območju Rogaške Slatine je že zelo dolga. Pred več kot 150 leti je zdraviliški zdravnik Froelich vodil goste v planine in že takrat je označil prvo slovensko planinsko pot, in sicer iz Rogaške Slatine na vrh Donačke gore. O planinstvu v teh krajih je pisal tudi učitelj Miloš Verk v svoji knjižici Zleti sprehodi leta Bil je predstavnik odbora podružnice Slovenskega planinskega društva. Pozneje so slatinski planinci delovali v okviru Planinskega društva (nadalje PD) Poljčane, dokler ni prišlo leta 1967 do osamosvojitve planincev na sončni strani Boča (40 let Planinskega društva Vrelec Rogaška Slatina (nadalje 40 let), 2007, str. 3, 4). Med prebiranjem gradiva v ZAC-u sem naletela na dokument oz. prošnjo PD Rogaška Slatina iz leta Tega leta naj bi že bila ustanovljena podružnica Slovenskega PD v Rogaški Slatini. Druga svetovna vojna tudi planinstvu ni prizanesla. Umrlo je mnogo planincev, planinski domovi pa so bili skoraj vsi porušeni. Po vojni so jih obnovili, tako da sta tudi Boč in Donačka gora dobila planinski koči. Članstvo to stran Boča 120 je izredno hitro naraščalo. Tako so leta 1967 ustanovili svoje PD ter vanj vključili vse planince s področja Rogaške Slatine, Rogatca in Šmarja pri Jelšah. Izvoljen je bil prvi upravni in nadzorni odbor PD Rogaška Slatina: - prvi predsednik je bil Jože Mecilošek; - tajnik Franc Komerički; - blagajnik Ivan Strašek. Društvo je ob ustanovitvi štelo 63 planincev. V naslednjem letu (1968) je štelo že 100 članov (Komerički, 1984, str. 817, 818). Slika 36: Prvi upravni odbor formiran leta Planince iz Rogaške Slatine so imenovali»planinci to stran Boča«. 121 Vir: 40 let, 2007, str

89 Člani odbora: 1. Franc Plemenitaš (pokojni) 2. Franc Komerički 3. Tone-Luka Vidmar (pokojni) 4. Karl Drofenik (pokojni) 5. Martin Krumpak 6. Darinka Stojsavljevič (pokojna) 7. Ivan Strašek (pokojni) 8. Jože Mecilošek (pokojni) 9. Roza Tadina (pokojna) 10. Ervin Koleša (pokojni) 11. Jože Križan 12. Helga Sedminek 13. Jelka Erjavec 14. Ferdo Pak 15. Tone Posavec (pokojni) (40 let, 2007, str. 9). V Rogaški Slatini so prirejali tudi planinske plese. Prvi planinski ples je bil , takrat še s pomočjo PD Poljčane. Ples je bil v dvorani hotela Pošta. Pozneje so»ples«preimenovali v planinski»večer«, ki se je odvijal v dvorani Zdraviliškega doma. Poleg plesa in bogatega srečelova je bilo to tudi tekmovanje v planinskem znanju in veščinah. Obisk teh večerov je bil polno zaseden. Leta 1991 so s to prireditvijo prekinili (Prav tam, str. 81). Slika 37: Vabilo na ples Vir: prav tam, str

90 PD Rogaška Slatina je s pomočjo tedanjih ljubiteljev gora pričelo pod vrhom Donačke gore graditi planinski dom. V počastitev 80. obletnice organiziranega planinstva v Sloveniji, leta 1973, je bila častna otvoritev le-tega. Danes ga ni več. 123 Leta 1977 je PD praznovalo deseto obletnico svojega delovanja. V ta namen so organizirali proslavo in razvitje prapora na Donački gori. 124 Leta 2006 so od podjetja Steklarska nova dobili v dolgoročni, brezplačni najem brunarico na Plešivcu. Postala naj bi center za usposabljanje in druženje članov PD (40 let, 2007, str. 7). Danes ima PD Vrelec nekaj čez 100 članov. Še danes se domačini spominjajo, da so za tiste, ki so bili člani PD, rekli:»ta je pa pri edlvajsih.« Vodništvo v PD Vrelec Rogaška Slatina Vodenje planincev v gore se izvaja v PD Vrelec že od ustanovitve društva leta Načrtno izobraževanje vodnikov PZS 126 in s tem tudi strokovno usmerjeno in varnejše vodenje pa se pričenja s prvimi izobraženimi uradnimi vodniki PZS v PD Vrelec To so bili Miran Korez, Aleš Voh in Igor Likar (40 let, 2007, str. 19) Markacisti Delo markacistov je zelo pomembno. Omogočajo nam varno in brezskrbno pot po naših planinah. Veliko dela je potrebnega, da se vse poti označijo in varujejo. PD Vrelec je imelo ob svojem nastanku in formiranju Štajersko-Zagorske krožne poti, imenovane tudi bratska transverzala, okoli 155 km planinskih poti, kar je zahtevalo veliko dela. Po razpadu Jugoslavije so se prekinile tudi planinske poti in del le teh so prevzeli hrvaški planinci. Ker se je tudi na našem področju formiralo 123 Arhiv PD Rogaška Slatina. 124 Prav tam. 125 Ustni vir (A. Dolšak). 126 PZS: Planinska zveza Slovenije. 82

91 več novih društev, so si razdelili področja markiranja. PD Vrelec danes oskrbuje poti v svoji neposredni bližini. Te so: - planinski dom na Boču lovski dom Ravnocerje Strmec pri Sv. Florijanu; - Rogaška Slatina Cerovec Ravnocerje; - Rogaška Slatina Cerocev Grilova kapela lovski dom; - Rogaška Slatina Topole Velike Rodne Kačji Dol Mestinje Lemberg Sladka Gora Sv. Mihael; - evropska pešpot E7 od Sv. Florijana preko Rogaške Slatine do Sv. Eme (Prav tam, str. 26) Polžki So številčno močna sekcija Vrelca, nastala leta Vključujejo predvsem starejše planince, ki se težko podajo na zahtevne planinske pohode. Pravijo, da so to planinci v tretjem življenjskem obdobju, ki hodijo bolj počasi. Razdeljeni so v dve skupini: Polžki 1 in Polžki 2. Eni hodijo na krajše poti, drugi na daljše planinske pohode. Sekcija je zelo delovna. Vsak prvi ponedeljek v mesecu se odpravijo na pohod v okolico Rogaške Slatine in vsak zadnji torek v mesecu gredo na daljši planinski pohod Klub Trije člani PD Vrelec, Jože Lipnik, Gorazd Lipnik in Vlado Vistoropski, so se leta 2005 v počastitev občinskega praznika povzpeli na 4164 m visok Breithorn v Švici. Tam so slatinski planinci ustanovili Klub Vanj se lahko včlani tisti planinec, ki je končal Slovensko planinsko pot in se povzpel na gorski vrh, visok najmanj 4001 m (40 let, 2007, str. 27, 28, 39). 83

92 11. 6 Lovsko društvo Pred drugo svetovno vojno so bila lovišča na južni strani Boča v lasti kneza Windischgrätza, 127 nižje ležeča pa občinska, ki so jih imeli v zakupu premožnejši občasni lovci. Tako so lovili le tisti, ki so imeli denar in jim je lov pomenil zgolj zabavo in druženje s prijatelji. Leta 1937 so po naročilu kneza postavili leseno brunarico za lastno uporabo. Brunarica služi lovstvu še danes. Na tem mestu, kjer stoji današnji lovski dom, pa je stala pol lesena pol zidana hiša za lovskega čuvaja. Med drugo svetovno vojno so jo Nemci požgali. 128 Slika 38: Brunarica, ki stoji še danes 129 Knezov upravitelj gozdarstva in lovstva na Boču je bil g. Sieber, lovski čuvaj in nadzornik gozdarskih delavcev. Ta je z družino stanoval v sedanji Gavezovi hiši. Kljub temu, da sta z ženo oba bila po rodu Nemca, sta po vojni ostala v Sloveniji. Starejši lovci se g. Sieberja spominjajo predvsem po odlično izdelanih deščicah za trofeje divjadi (Lovska družina Rogaška Slatina, 2006, str. 4, 5). 127 Windischgrätz, tudi Windischgraetz ali Windisch-Grätz, je bil priimek plemiške rodbine, ki je živela na Slovenskem, kjer je imela v lasti številna posestva in gradove. V 19. stoletju je bila poleg Auerspergov najpomembnejša plemiška rodbina na Slovenskem. Rodbina izhaja iz Bavarske, njihov prvotni priimek pa je bil»von Diengen«. Kot ministeriali Andeških so se v 13. stoletju kot posestniki gradu Slovenj Gradec preimenovali v»von WindischGrätz«(kar je nemško ime za Slovenj Gradec). V 14. stoletju so se iz Štajerske izselili in imeli posesti v nemških, čeških in orgskih deželah. Bili so zvesti Habsburžanom in so bili v 17. stoletju povzdignjeni v baronski in nato v grofovski naziv (Windischgrätz, b. d.). 128 Ustni vir (A. Mlakar). 129 Vir: Lovska družina Rogaška Slatina, 2006, str

93 Slika 39: Ga. Hermina Sieber leta Slika 40: G. Sieber, izdelovalec deščic za trofeje Lovstvo po osvoboditvi Po drugi svetovni vojni so se razmere korenito spremenile. Omogočeno je bilo širše vključevanje v lovstvo, divjad pa je postala državna lastnina. 132 Leta 1945 je lov potekal na podlagi Odloka o začasnem izvrševanju lova, po katerem je bilo mogoče loviti z lovsko dovolilnico. Lovec je moral pridobiti orožni list in lovsko dovolilnico, ki je veljala eno leto, ter plačati pristojbino za lov posamezne vrste divjadi. Lov divjadi je potekal po odstrelnem načrtu (Zlatozelenih, 50 let Lovske družine Hum Celje (nadalje Zlato-zelenih), 2006, str. 18). Takoj po osvoboditvi so se zbrali domači lovci, ki so ostali v Rogaški Slatini in leta 1946 ustanovili Lovsko društvo (nadalje LD) Rogaška Slatina. Po ustanovitvi je LD od države pridobilo odlok o velikosti lovišča, ki se je raztezalo od vasi Nimno po mejni reki Sotli do Dreže, nato po potoku do Tuncovca, Zg. Sečovega, Ravnocerja, po vrhu Plešivca do Formil. Drugi del je potekal iz Rogaške Slatine proti Podplatu, Mestinju, Hajnskem, preko Škrbnika do Nimnega. Te meje lovišča so se spremenile leta 1953, ko sta lovski družini Lemberg in Rogaška Slatina naredili zamenjavo lovišč. LD Rogaška je dala LD Lemberg nižinski del lovišča, predel okoli Mestinja in Škrbnika, dobila pa je del lovišča na Boču. Po drugi svetovni vojni se je začel večati stalež srnjadi, ki je bil zaradi vojne vihre razredčen. Prvi odstrel srnjaka beleži LD leta Pojavili so se tudi divji prašiči. Leta 1955 je predsednik Oskar Ratej odstrelil prvega divjega prašiča. Leta 130 Vir: arhiv LD. 131 Prav tam. 132 Ustni vir (A. Mlakar). 85

94 1956 je bil za prepariranje odstreljen zadnji gozdni jereb. Danes ga v lovišču LD ni več. Občasno so se pojavljali tudi jeleni. Leta 1960 je bil prvič viden na Boču, prvi odstreljen jelen je bil leta Tudi danes se na Boču še pojavljajo jeleni. Gre za prehodno jelenjad ali jelenjad pobeglo iz obor. 133 Zajec, najbolj množična divjad povojnega časa, je od konca vojne do leta 1967 bil najbolj zastopan v odstrelu (Lovska družina Rogaška Slatina, 2006, str. 6, 7). Na občnem zboru društva leta 1956, ki se je odvijal v hotelu Soča, je Oskar Ratej (ponekod zapisano tudi Oskar Rataj), starešina LD Rogaška Slatina, podal obširno poročilo o poslovanju LD, orisal potek dela ter dejal,»da ni mogoče pravilno razumeti resničnega diha novega zakona o lovu, če ne razumemo naših ukrepov za zgraditev socializma sploh in če stoje lovci nezainteresirani ob gigantski borbi, ki jo bijejo naši ljudje za boljšo in lepšo bodočnost.«vse lovske družine so stale pred odgovornimi nalogami. V lovstvu to pomeni dvig proizvodnje, dvig staleža divjadi in več lovskega užitka v lovni dobi. Zadali so si tudi plan za leto 1957: nabava jerebic, fazanov in gamsov, izdelava pasti za kragulje, priprava krmišča za srnjad in jerebice. 134 Leta 1957 LD še ni moglo vzdrževati stalnega lovskega čuvaja, zato je bil Jože Anderluh določen kot pomožni čuvaj. 135 Po letu 1960 se je pričelo uvajanje lovsko-čuvajske službe za potrebe nadzora lovišča. Lovsko-čuvajski izpit sta prva opravila Anton Mlakar in Viktor Strniša (Lovska družina Rogaška Slatina, 2006, str. 7) Pričetek gradnje lovskega doma Leta 1960 je prišlo na občnem zboru do zamenjave predsednika LD Rogaška Slatina. Takratni predsednik Oskar Ratej je odstopil. Za novega predsednika je bil izvoljen Ludvik Drimel. Ker se je pokazala potreba po sodobnem lovskem domu, kjer bi lovci v enem prostoru združili vse dejavnosti, so sprejeli sklep o izgradnji lovskega doma. Leta 1960 še ni bilo ceste iz Rogaške Slatine na Boč, zato so ves material za izgradnjo vozili na Boč čez Makole. Lovski dom je bil zgrajen leta 133 Obora: ograja. 134 Zapisnik občnega zbora LD. V ZAC, sig. št Prav tam. 86

95 1963 (Prav tam, str. 9). Največji sponzor pri gradnji doma je bila Steklarna Rogaška, takoj za njo pa tudi Zdravilišče Rogaška. Leta 1964 je bil prvi občni zbor v novem domu Lovska kinologija Pes je že od nekdaj lovčev prijatelj, pomočnik, spremljevalec in član njegove ožje družine. Nesporno je, da je bil lov glavni razlog za sodelovanje človeka in psa. Zato je človek uril psa za različne vrste lova in nenehno izpopolnjeval njegovo vzgojo. Iz tega se je razvila lovska kinologija, ki ima bogato tradicijo (Zlatozelenih, 2006, str. 20). Kinologija se je začela razvijati leta Pred tem časom se je razvijal lov s psi mešanci. Prvega brak jazbečarja z rodovnikom si je nabavil Ludvik Drimel leta V tem času je nastala tudi psarna Jnina, iz katere je izšlo veliko dobrih lovskih psov brak jazbečarjev in prepeličarjev. Danes ima LD Rogaška Slatina 18 lovskih psov (Lovska družina Rogaška Slatina, 2006, str. 14). Psi morajo biti čistokrvni, opraviti morajo preizkus naravnih zasnov ali skrajšano PNZ. Na preizkusu naravnih zasnov se izvajajo štiri discipline. Prva je prinašanje pernate divjadi. Naslednja disciplina je prinašanje race iz globoke vode. Predzadnja disciplina je obnašanje psa ob strelu, le-ta ne sme kazati nobenih znakov nemirnosti. Zadnja disciplina pa je vodljivost psa. 137 Slika 41: Prvi predsednik Oskar Ratej z lovskim psom Ustni vir (A. Mlakar). 137 Prav tam. 138 Vir: arhiv LD Rogaška Slatina. 87

96 Naselitev muflonov Leta 1972 je prišlo do dogovora med štirimi lovskimi družinami: Makole, Poljčane, Boč in Rogaška Slatina, da se na pogorje Boča naseli muflon ali divja ovca. Glavni pobudnik naselitve je bil takratni predsednik LD Poljčane, zato je bila obora zgrajena v njihovem lovišču. Sredstva za nakup muflonov so društva zbrala s prireditvijo treh lovskih plesov na gradu Štatenberg in z lovskim turizmom. Populacija muflonov na Boču je ena izmed najuspešnejših naselitvenih kolonij v Sloveniji, kar je dober znak pravilnega gospodarjenja (Lovska Družina Rogaška Slatina, 2006, str. 15). Muflone je LD umetno naselilo na Boču in služijo predvsem v komercialne namene. Pojavljajo se v čredah. Lovci so jih videli tudi po 50 skupaj. 139 Leta 1973 je LD naredilo plan kontrole lovišča na Boču v zvezi z izpustom muflonov iz obore Lovsko društvo danes Z lovno divjadjo na Boču gospodari pet lovskih družin: Rogaška Slatina, Podplat, Poljčane, Makole in Rogatec. Pripovedujejo, da je nekoč na Boču pel divji petelin, videli so tudi divjo mačko. Vse manj je gozdnih jerebov, širijo pa se krokarji. Na zahodnem delu živi manjša kolonija gamsov. Od parkljaste divjadi je za lov najbolj zanimiva srnjad in divje svinje (Vodnik po kraljestvu gozdnatega Boča, 1997, str. 13, 14). Danes ima LD Rogaška Slatina 47 članov. Velikost lovišča je približno 4000 hektarov. Obsega območje od vrha Boča, Plešivca, Tuncovca, Rjavica, Nimnega, Škrbnika do Pristave Ustni vir (A. Mlakar). 140 Ustni vir (J. Strniša). 88

97 11. 7 Čebelarsko društvo Čebelarstvo na slovenskem ima dolgo tradicijo, že v 18. stoletju je velik pečat v tem delu Evrope pustil največji slovenski čebelar Anton Janša, ki je poučeval čebelarstvo tudi v Avstriji. V tistih časih smo imeli še enega velikega čebelarja, to je bil Pavel Glavar. Pred drugo svetovno vojno so naši čebelarji v glavnem čebelarili s korbiči (slamnati panji). Kranjič, značilen slovenski panj, se na tem področju ni uveljavil. V petdesetih letih je na Štajersko področje prodrl AŽ panj, s katerim uspešno čebelarijo še danes Društvo od leta Prvi zapis o delovanju društva 141 obstaja iz leta Pisno gradivo o delovanju društva se začne z zapisnikom seje, ki je bila v gostilni Pri Tirolcu v Rogaški Slatini. Dnevni red seje je bil: 1. dogovor o prireditvi veselice; 2. dobava medu za veselico; 3. nabava znakov za člane podružnice; 4. sklepanje o sprejemu novih članov; 5. razno. Iz tega je možno sklepati, da je bilo društvo ustanovljeno že prej. Za to leto tudi ni nikjer zapisano, koliko članov je imelo (Čebelarsko društvo Rogaška Slatina, 2003, str. 7). Prvi znani čebelar iz okolice Rogaške Slatine je bil Anton Trafenik, doma s Sv. Florijana. Čebelaril je od leta 1760 do1806. Drugi znani čebelar je bil Franc Ogrizek iz Cerovca pod Bočem. Čebelaril je od leta Leta 1924 je podružnica štela 32 članov. Zajemala je celotno področje današnje občine Rogaška Slatina. V tem letu so organizirali tri veselice in tri predavanja za člane podružnice. 141 Društvo se je imenovalo Čebelarska podružnica Slovenije-Rogaška Slatina. Ustanovljeno je bilo zato, da bi članom pomagalo z nasveti oziroma pri nakupu orodja in da bi se čebelarstvo v okolici Rogaške Slatine še bolj razvilo (Čebelarsko društvo Rogaška Slatina, 2003, str. 38). 89

98 Vsa naslednja leta so organizirali veselice in tombole s ciljem, da povečajo proračun društva. Organizirali so 2 3 predavanja letno, udeleževali so se jih tudi člani podružnic iz Rogatca in Kostrivnice. Leta 1927 je podružnica naročila prvi AŽ panj, ki je bil potem pri predsedniku podružnice. Delovanje podružnice je bilo odvisno od dobrih in slabih letin. Takšno je bilo tudi število članov, ki se je gibalo med 20 in 30. Stanje v članstvu je leta 1926 na občnem zboru opisal g. Muršič:»Obžalovanja vredno je, da se je današnjega občnega zbora udeležilo tako malo število čebelarjev, kar dokazuje, da se tukajšnji čebelarji / / nič ne zanimajo za napredno čebelarstvo, temveč se držijo starega zakona s trditvijo, da lahko čebelarijo tudi brez podružnice in da nimajo nobene koristi od podružnice, in kar je najbolj obžalovanja vredno, da se posamezni čebelarji spomnijo na čebele le takrat, kadar je treba odvzeti med iz panja, drugače pa ulnjak 142 pri delu ne dobi obiska od strani svojega gospodarja.«zadnji občni zbor pred drugo svetovno vojno je bil Navzočih je bilo samo 11 članov, katerim so se pridružili slušatelji Kmečke nadaljevalne šole pri Sv. Križu. Sprejet je bil program dela za naslednje leto (Čebelarsko društvo Rogaška Slatina, 2003, str. 7,8). Do druge svetovne vojne je društvo delovalo v zelo skromnih razmerah, pa tudi članov je bilo malo. Med drugo svetovno vojno društvo ni delovalo. Zapisniki o občnih zborih in sejah društva so v celoti ohranjeni, kljub pozivu, da se morajo predati vsi zapisniki in ostala dokumentacija. Leta 1946 je bilo delo društva postavljeno na novo Društvo od leta Med vojno je mnogo čebel propadlo, ker jih ni nihče urejal. V začetku leta 1946 je Tone Kurbos, eden izmed najbolj dejavnih članov društva, zapisal:»kakor je druga svetovna Hitlerjeva vojska dvignila cel svet iz tečajev, tako je bilo prekinjeno društveno delovanje. Od Ljubljane smo bili ločeni, tako tudi nismo 142 Ulnjak: čebelnjak. 90

99 mogli dobavljati Slovenskega čebelarja, ki je v tem času prenehal izhajati. Ko smo po štirih letih prestali težke čase okupacije, se je začela vsestranska obnova.«društvo se je po vojni preimenovalo 143 ter začelo delovati v okviru Okrajne podružnice Šmarje pri Jelšah. Prvi občni zbor so imeli v šoli pri Sv. Križu. Bilo je izvoljeno novo vodstvo, pregledali so stanje inventarja in sprejeli letni plan dela (Prav tam, str. 13). Povojna leta so bila za čebelarje zelo težka, vendar se je kljub temu število članov povečevalo. LETO ŠT. ČLANOV Leta 1951 se je društvo moralo pridružiti Čebelarskemu društvu Celje. Le-to je skrbelo za predavanja ter pomagalo pri nakupu opreme in sladkorja. Leta 1956 je društvo organiziralo prvi izlet. Ker je bilo nekaj članov društva tudi Hrvatov, so se s kolesi odpeljali preko Sotle. Vsi izleti pozneje so se organizirali z avtobusi. Slika 42: Čebelarski izlet 144 Po letu 1960 je Čebelarska družina začela organizirati srečelove z namenom, da se izboljša gmotni položaj društva. V sedemdesetih letih se je vodstvo družine odločalo za veliko predavanj. Letno so organizirali 5 6 predavanj pri vsakem od članov, in sicer pri čebelnjakih. V teh letih je začel v Rogaški Slatini delovati čebelarski krožek. Otroci so bili 143 Imenovalo se je Čebelarska družina. 144 Vir: Čebelarsko društvo Rogaška Slatina, 2003, str

100 neposlušni, delo so želeli opravljati brez osnovnega znanja. Prišlo je do propada čebel pri večini krožkarjev. Leta 1975 se je moralo društvo preoblikovati, zato je bil sprejet sklep o ustanovitvi Čebelarske družine Rogaška Slatina, s tem pa je društvo postalo samostojno. V začetku osemdesetih let je društvo doseglo svoj višek po številu članov. LETO ŠT. ČLANOV Druga polovica osemdesetih let je prinesla močno zmanjšanje števila članov družine. Glavni razlog so bile razne bolezni ter nekaj slabih letin. V prvih letih novega stoletja se je število članov stabiliziralo na Leta 1994 so pripravili prvo čebelarsko razstavo. V društvu imajo tudi poklicnega čebelarja mojstra, g. Silva Posla (Prav tam, str ). Predsedniki čebelarskega društva od nastanka do danes (Prav tam, str. 24): Leto Predsednik Alojz Muršič Miloš Verk Tone Kurbus Franc Vičič Avgust Klančnik Franc Janžek Ludvik Lavrin Jože Narat Martin Tovornik Anton Koštrun Franc Berk Branko Padjan Silvo Posl Ivan Koražija Branko Padjan 2008 Liljana Vostner 92

101 Danes društvo šteje 26 članov. Svoj prostor imajo v stavbi Kulturnega centra v Rogaški Slatini Čebelarstvo Silvo Posl Spada med večja čebelarstva v Sloveniji, saj čebelari s preko 300 gospodarskimi čebeljimi družinami. Prideluje več vrst medu: cvetlični, kostanjev, akacijev, gozdni, lipov in čisti smrekov ali hojev med, kadar zamedita smreka ali hojka. Poleg tega pridobivajo tudi cvetni prah, suhi propolis, matični mleček in vosek. Iz propolisa izdelujejo propolisovo tinkturo. Na trgu pa imajo zelo zanimivo mešanico medu, matičnega mlečka, cvetnega prahu in propolisa, ki se prodaja pod blagovno znamko Apisnarava. Namenjena je vsem, ki želijo vlagati v svoje zdravje in dobro počutje. Iz visokokakovostnega medu pridelujejo tudi izredno kakovosten medeni liker, ki ga stekleničijo v izvirni stekleni embalaži. V bližnji prihodnosti načrtujejo odprtje manjšega muzeja s predavalnico, kjer bodo skupinam lahko predstavili čebelarstvo, njegovo tehnologijo in pridelavo vseh čebeljih pridelkov v sliki in besedi (Čebelarstvo Posl, b. d.). Slika 43: Čebelnjak Silva Posla Ustni vir (S. Posl). 146 Vir: 93