V TEJ ŠTEVILKI: Kult urgentne medicine // Pika na i // Po sledovih izgnanih

Transcription

1 April Presnovnik - April 2016 Zastal vam bo Krebsov cikel. V TEJ ŠTEVILKI: Kult urgentne medicine // Pika na i // Po sledovih izgnanih Letnik: IV Številka: 1 Intervju: Aleksander Doplihar // Mišice v»špeh«// Kako sem se komaj izognil zvijanju cigar na Kubi Izzivi družbe DELCI, KI ZGRADIJO ZDRAVNIKA Zdravnikova nova oblačila Moderna ekspanzija zdravja? Mar se človek sme pustiti ubiti za resnico? Ljudstvo je spregledalo ali je simbolizem bele halje še vedno dovolj za komplianco pacienta? O mehanizmih oglaševanja v medicini Vera, duhovnost in razsodnost v medicini

2 2 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April Uvodnik urednikov Vsebina UVODNIK UREDNIKOV Renesansa v belem...3 DOGAJANJE Kult urgnetne medicine...4 Srce ali zaslon...6 Z roko v roki skozi življenje...8 Pika na i...11 OSREDNJE Po sledovih izgnanih...14 Zdravnikova nova oblačila...17 Moderna ekspanzija zdravja?...20 Mar se človek sme pustiti ubiti za resnico?...22 OSEBNO»Ljudi brez zdravstvenega zavarovanja sploh ne bi smelo biti!«...25 Dobitna kombinacija so ženska, saksofon in urgenca...28 Mišice v»špeh«...30 MEDNARODNO Neodvisni, nevtralni, nepristranski...33 Na drugi strani zidu...37 Diagnoza: Kurikulum...39 RAZVEDRILO Dirigenti kirurških dvoran...43 Kako sem se komaj izognil zvijanju cigar na Kubi...45 Nagradna igra...47 Renesansa v belem Barbara Krajnc, Tilen Markelj Koliko študentov je izbralo študij medicine z osnovno mislijo o pomoči in zdravljenju soljudi, ki bosta potekali v eni izmed ustaljenih oblik zdravstvenih ustanov? Najbrž velika večina. Vpis na enovit magistrski študij II. stopnje je za študijsko leto 2015/2016 zabeležil 494 željnih in nadebudnih posameznikov, za leto poprej pa kar 600 le-teh, ki v Sloveniji goreče upajo na eno izmed 236 prostih mest v boju za naziv dok tor/- ica medicine. Porajajo se vprašanja, koliko bodočih medicincev razen o laskavem nazivu, ki dnevno izgublja svoj sijaj, dejansko razmišlja tudi o vlogi zdravnika zunaj zakonsko predpisanih nalog in določil ter se zaveda, da zdravstveno osebje deluje v širšem družbenem okolju, pomaga socialno šibkejšim, vpliva na razvoj kulture, stopa iz varnega območja zahtevanih pravil in je močno povezano z delovanjem družbe izven belih sten. Koliko jih to pravzaprav zanima? Zagotovo bi omenjeni izzivi, ki predstavljajo vsakdan poklica, številne usmerili v izbiro druge karierne poti. Pa vendar bi lahko istočasno trdili, da je nevednost bodočih študentov v veliki meri posledica pomanjkljivega samozavedanja stroke same. Medicina se od njenega razcveta v 20. stoletju v veliki meri tretira zgolj kot znanstvena dejavnost. Potrditev tega je zagotovo sestava kurikula, ki bodoče zdravnike uri v žive leksikone patologij človeškega telesa, zanemarljivo količino študijskih ur pa nameni oblikovanju samokritičnih posameznikov, ki razumejo, da prepletanje na dokazih temelječega zdravljena in primernega pristopa pacientu utira pot do najvišje stopnje oskrbe. Bili pa bi krivični, če bi spregledali dejstvo, da vektor medicinskega razvoja že od nekdaj odločno zre v prihodnost. Minili so dnevi, ko so zdravniki na hrbtih konjev dirjali do domov svojih pacientov, kjer so za njihove tegobe verjetno marsikdaj predpisali puščanje krvi. In kljub včasih neizbežnemu vtisu, da so zdravniki v času študija v zameno za osvojitev neskončnih strani literature na razpotju hudiču primorani prodati svojo dušo (čemur lahko morda pripišemo krajšo življenjsko dobo), je tudi način oskrbe pacienta doživel drastične spremembe. To lahko med drugim predpišemo predvsem vse večji interdisciplinarnosti. Če smo obolenje včasih obravnavali zgolj kot posledico patogenih sprememb organizma, se danes spekter dejavnikov venomer širi. Razumevanje psihološkega in sociološkega ozadja bolezni je postalo ključno v vzdrževanju zdravja rastoče populacije, implementacija novega znanja v sodelovanju s sodobno tehnologijo pa predstavlja enega izmed večjih izzivov moderne medicine. Vsak vektor pa lahko razstavimo na dve komponenti, in če tako poenostavljen koncept prenesemo na idejo razvoja, znanstveni napredek venomer spremljajo družbene spremembe. Družbena percepcija zdravnika se spreminja, saj imajo pacienti vedno večkrat svoj lastni pristop do obravnave svojih tegob s pomočjo različnih medijev, na zdravniško delo pa gledajo izjemno kritično in pokroviteljsko. Prav tako se spreminja povezanost zdravstva v družbeni sestavljanki, saj se nadgrajuje standardno izoblikovana vloga in se, zahvaljujoč posameznikom, izpostavlja odnos, ki temelji na humanitarni pomoči in oskrbi socialno revnejših. Po vzoru teh bi zavoljo izboljšanja odnosov lahko sledile še ostale generacije. Kot take so spremembe logično sosledje tudi pri nas študentih in z odhodom generacije, ki je postavila Presnovnikove temelje, smo v novi ekipi nadaljevali njihovo zgodbo, morda z drugačnim pristopom, a vizija ostaja enaka, in upamo, da tako kot v primeru preporoda zdravniške vloge v družbi tudi mi zremo v svetlo prihodnost. Presnovnik, revija Društva študentov medicine Maribor ISSN Društvo študentov medicine Maribor Odgovorna urednica Barbara Krajnc Urednik Tilen Markelj Urednica Danaja Gnilšek Urednica Eva Dora Urednica Teja Janeš Urednik: Oblika Tadej Petreski Naklada 750 izvodov Izdelava XposePrint GmbH Urednica Amadeja Založnik Urednica Mateja Tomazin Lektoriranje Ivo Podojsteršek

3 4 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April DOGAJANJE Kult urgnetne medicine Specializacija, ki jo stroka potrebuje, vendar si je ne zasluži. Tomo Orbanić Pet medicincev je sedelo ob morju na pivu in se pogovarjalo, kako so uspešno opravili še zadnje izpite in kako si zaslužijo ta oddih. Iz njihovega zatopljenega pogovora jih je iztrgal starejši moški, ki je nekaj miz stran povzročil zmedo s kolapsom. Pet bodočih zdravnikov se je nerodno spogledovalo med sabo in sem ter tja namenilo kakšen prestrašen pogled v smeri osebe, ki je tako nesramno prekinila njihov zen. Na srečo je z njimi za isto mizo skoraj neopažen sedel tudi študent strojne fakultete, ki je svoj prosti čas izrabljal kot prostovoljni gasilec v provinci daleč stran od metropole. Ta je hitro stekel do kolabiranega in pričel z oživljanjem, medtem ko je nekdo poklical zdravniško pomoč, ki je ob svojem prihodu nesrečnega uspešno reanimirala in odpeljala v nadaljnjo oskrbo. Pet skorajšnjih bogov v belem pa si je brez sramu naročilo še eno rundo. Zgornja zgodba žal temelji na resničnem dogodku. O problematiki (ne)znanja urgentnih veščin med mladimi zdravniki smo povprašali Mateja Strnada, urgentnega zdravnika, zaposlenega v Prehospitalni enoti ZD dr. Adolfa Drolca Maribor, ki je na kratko povzel, kakšno je znanje pripravnikov na kroženju: solidno, vendar premalo usmerjeno. Bolj specifično pa je povedal, da sta anamneza in status kar v redu, diagnostika in ukrepanje (oz. terapija) pa preveč splošna in zaradi tega prepogosto nekoristna. Pri obravnavi pacientov mladi zdravniki v glavnem zmrznejo in ne vedo, kaj bi naredili (déjà vu?). Prav boleče očitno je postalo, da se premalo zavedamo dejstva, kako osnove urgentne medicine niso teme za»usput«, ampak primat znanja vsakega z nazivom dr. med.»dohtar si zato, da se boš odločil!«(matej Strnad) Toda kje tiči razlog za tako porazno stanje? Nekaj odgovorov se seveda najde v izobraževalnem sistemu. Po besedah dr. Strnada medicinska fakulteta poda dobro bazično znanje, vendar mladega zdravnika pripelje do točke, kjer se mora odločiti, potem pa ga pusti samega. Prav ta zmožnost odločitve je tista, ki te dela zdravnika. Ob dodatni zmožnosti abstraktnega mišljenja pa idealnega za urgentno delo. Glavni problem lahko iščemo v majhni izpostavljenosti urgentnim vsebinam, ki so razdeljene in razpršene po predmetih, kot je prva pomoč, anesteziologija in izbirni predmet iz urgentne medicine. Ravno to nesosledje povzroča izobraževalni vakuum, ki pušča študente v negotovosti, ko so postavljeni pred odločitev. Dr. Strnad meni, da bi bilo treba to znanje pogosteje obnavljati, saj nekatere elemente (npr. TPO z uporabo AED) pričakujemo od laikov, a jih tudi vsi zdravstveni delavci ne znajo izvesti.... osnove urgentne medicine niso teme za»usput«, ampak primat znanja vsakega z nazivom dr. med. Rešitev za ta problem bi seveda predstavljalo bolj usmerjeno izobraževanje bodočih zdravnikov, toda urgentno izobraževanje je v Sloveniji zaenkrat še bolj kot ne znanstvena fantastika. Tako MFMB kot MFLJ v svojem programu nimata rednega predmeta Urgentna medicina, čeprav je ta predmet del rednega programa večine medicinskih fakultet po svetu npr. Johns Hopkins School of Medicine ga je v kurikulumu prestavil iz 4. v 3. letnik z namenom lažje dostopnosti študentom, ki v 4. letniku večinoma že začenjajo z delom po bolnišnicah, tam pa se tako znanje od njih programsko pričakuje. Tako je trenutno v Sloveniji edina možnost usvojiti znanje urgence participacija na ATLS in ITLS tečajih, ki pa so plačljivi in tako v večjem delu nedosegljivi že mladim zdravnikom Tomo je samooklicani dramatizator, falični umetnik in nekritični mislec. Nestrpen do marsičesa, predvsem do sebe. V prostem času Jungov ljubimec, multipraktični antitalent in mlačni entuziast vsega, še posebej pragmatične medicine. Žal tudi Hrvat. po diplomi, kaj šele študentom. Drugi problem je bolj abstraktne narave. Urgentna medicina v Sloveniji je precej»underground scena«. To je recimo razvidno že iz zgoraj omenjene nedostopnosti izobraževanja, občutno pa je tudi pri drugih dejavnostih, recimo različnih kongresih urgentne medicine (npr. simpozij UM v Portorožu), ki se dogajajo za zaprtimi vrati in študentom ne dajejo možnosti participacije. Občutek je, da je ta okultizem stvar elitizma, čeprav je resnica verjetno ravno nasprotna. Urgentna medicina je pri nas še vedno relativno mlada veja in je pod pritiskom ostalih specializacij, ki trenutno vodijo sistem. To se zelo očitno kaže pri načinu razmišljanja (in metanjem kolen pod noge; ali polen pod kolena; nekaj pač) nekaterih zdravnikov ob predlogu reforme urgentnega sistema v Sloveniji. Reforme, ki je verjetno že prepotrebna. Že Machiavelli je trdil:»ni je stvari, za katero se teže ženeš, pri kateri je uspeh dvomljivejši in ki jo je bolj nevarno voditi, kakor imeti prvo besedo pri vpeljavi nove ureditve, kajti temu uvajalcu so sovražniki vsi, ki se s staro utrditvijo okoriščajo, in mlačni branilci vsi, ki jim nova ureditev utegne biti v prid.«tako je povsem razumljivo, da se urgentna medicina drži bolj nazaj. Ampak revolucija brez ljudi malokrat uspe. Kako torej motivirati in pridobiti nove, mlade upornike? Študenti vseh letnikov, zbudite se! Korak v to smer se dogaja na mariborskem UKC, kjer je urgentna medicina bolj promovirana in je sprožila že pravo evforijo. Ta na trenutke že skoraj meji na fanatizem, a vendarle obrača stvari na bolje (ali vsaj v pravo smer). Kot rezultat tega se je zgodila ustanovitev Študentske urgentne sekcije (ŠUS), ki je bila (po besedah idejnih očetov) ustanovljena zato, da bi zapolnila ta vakuum med redkimi točkami izpostavljenosti študentov s pedagoškimi vsebinami urgentne medicine. Idejni vodje so bili primarni urgentni entuziasti Jan Hansel in Matevž Privšek z Gregorjem Prosenom na čelu, sekcija pa je trenutno pod komando Ane Špehonja, študentke drugega letnika, ter večjim delom ekipe Ultrafesta, ki je prišel pod okrilje ŠUS. Na tej točki se sicer pojavi vprašanje o smiselnosti vodenja take klinično usmerjene sekcije s strani nekoga, ki ni imel še nobenega stika s kliniko, ampak glede na to, da je šla ta priložnosti Foto: Tomo Orbanić mimo zatisnjenih oči mnogih, ki smo leta tiho sedeli, se lahko tudi zdaj tiho usedemo nazaj in premislimo to klofuto. ŠUS je v svojem programu centraliziral in na novo ponudil precej širok izbor dejavnosti: od že utečenih izobraževalnih delavnic urgentne medicine in Ultrafesta, do bolj socialnih, kot je Urgentni pir, ki je namenjen druženju in povezovanju študentskih urgentnih entuziastov z Gregorjem Prosenom... Pardon, specializanti in specialisti urgentne medicine.... urgentno izobraževanje je v Sloveniji zaenkrat še bolj kot ne znanstvena fantastika. Svojo veliko vizijo planira ŠUS podpreti še z motivacijskim vikendom, ki bo bolj odprte narave in tako dostopen širšemu številu študentov, ter velikim projektom poletne šole urgence, 10-dnevnim izobraževanjem urgentnih veščin, ki ga bodo pod okriljem ŠUS izvajali specialisti urgentne medicine, z njim pa si želijo razširiti svoje sodelovanje tudi izven meja našega podalpskega raja. Vizija ŠUS tako predstavlja pomemben korak pri reševanju problematike, a žal verjetno ne zadostnega. Matej Strnad je pohvalil idejo in pripravljenost odgovornih, saj pravi, da vsako dodatno izobraževanje prinaša velike koristi. Izpostavil je problematiko, da so udeleženci na teh delavnicah tisti, ki jih ta tematika zanima, čeprav bi morali imeti to znanje ob zaključku šolanja usvojeno vsi, brez izjeme. Druga težava je izvedba teh programov, ki temelji na prostovoljstvu, kar predstavlja velik problem soslednosti takega izobraževanja, saj temelji na žrtvovanju prostega časa tako zdravnikov kot študentov, to pa onemogoča dolgoročno uspešnost te vizije. Rešitev teh problemov bi kot na dlani ponudila integracija teh vsebin v redni program izobraževanja medicinske fakultete. Toda kakšno je v resnici stanje pri realizaciji te ideje? Machiavelizzem v vsej veličini Redni predmet Urgentna medicina na MFMB bi izpolnil željo študentov po usvojitvi znanj iz urgence in bi olajšal njihov prehod v pripravništvo. Sicer je njegova absolutna realizacija še pod vprašajem, vendar so stvari že v pogonu: pripravljajo se učni načrti in cilji, ki bodo kasneje morali biti potrjeni s strani»višje sile«. Glavno zahvalo tega dosežka dr. Strnad pripisuje zadostnemu interesu študentov na fakulteti, ki se med drugim izraža tudi pri aktivnosti in udeležbi na obštudijskih dejavnostih ŠUS-a. Glavni namen predmeta bi bil v izobraževanju praktičnega pristopa do kritično bolnega, ki bi ga dosegli z osnovami urgentnega razmišljanja. Po besedah dr. Strnada je to»na glavo obrnjena zgodba vsega, kar se študenti naučimo na faksu«. Tako bi se na primer naučili pravilnih korakov obravnave pacientke z dispnejo, ki bi prišla skozi vrata ambulante, in ne obravnave pljučnice na dveh nogah, kot nas zelo specifično naučijo ostali predmeti. Ker bi reden predmet urgentne medicine tako pokril osnove pristopa do kritično bolnega, bi se lahko že obstoječi izbirni predmet začel izvajati bolj ciljno hiter prelet splošnih urgentnih vsebin bi tako zamenjalo dopolnjevalno izobraževanje na področju patofiziologije oživljanja, branja EKG in uporabe ultrazvoka. Tak pristop bi tako omogočil integracijo vsebin obštudijskih urgentnih delavnic v redni program, s tem pa bi ubili vsaj dva pacienta... hočem reči, dve muhi na en mah. Redni predmet Urgentna medicina na MFMB bi izpolnil željo študentov po usvojitvi znanj iz urgence in bi olajšal njihov prehod v pripravništvo. Tako smo prišli do točke velikega pričakovanja. Želje in trud pri vzpostavitvi novega rednega predmeta urgentne medicine so velike, zdaj pa mnogi stisnjenih pesti (in zob) srčno upamo, da tudi realne. Alica v čudežni deželi Problematika urgence je tako kot večina stvari v medicini kompleksna na več nivojih, vendar se je kot pravi medicinci lotevamo reševati dosledno. Filozof Lao Tzu je rekel, da se vsako dolgo potovanje začne z enim samim korakom. Tako svojo pot počasi, a vztrajno začrtuje urgentna medicina, ki ji v svojih krogih vztrajnosti ne manjka in bo s kančkom sreče dosegla svojo nirvano kljub trenutnemu navideznemu brezsmislu. Nekatere stvari pač morajo doseči svoje mesto in kot je rekel Mao Zedong:»kakorkoli obrneš rit je vedno zadaj«.

4 6 Presnovnik - April Presnovnik - April 2016 DOGAJANJE Srce ali zaslon Računalniki so neverjetno hitri, natančni in neumni, ljudje pa so neverjetno počasni, površni in genialni. Toda oboji skupaj so nepredstavljivo močni. (Albert Einstein) Kristina Štern K aj bi počeli, če bi naenkrat izginila vsa tehnologija, ki jo trenutno uporabljamo? Kakšen bi izgledal naš dan? Dan brez telefona v roki, brez sms sporočil in mailov, brez možnosti, da pobrskaš za podatki na spletu, pa tudi brez online nakupovanja, brez plačevanja položnic preko spleta, brez youtuba, brez... veliko pomembnih stvari. Tehnologija je počasi prepredla mnoga področja, od gospodarstva, šolstva, politike in seveda prišla tudi do medicine. Aplikacije za telefone, s pomočjo katerih lahko na hitro vržemo oko v bazo zdravil, tehnološko zahtevnih preiskav ali elektronskih kartotek. Nekaj mesecev nazaj je v naše zdravstvo prijadrala tehnološka novost, s strani nekaterih sprejeta z velikim navdušenjem, s strani drugih z nekoliko manjšim. Govorimo o e-receptu, ki mu za petami že sledi e-napotnica.»kljub prazni blagajni zapraviti 2 milijona za uvedbo sistema e-recepta! Trenutno ležim v UKC MB, pa danes niso imeli niti čiste pižame, da bi si jo lahko preoblekel. Tega, da je premalo sester, ker je treba varčevati, pa ne bom niti omenjal!«zeleni in beli recept nam mahata v slovo tno je dejstvo, da predpis recepta poteka brez papirja (papirnat predpis lahko pacient še vedno dobi v primeru posebne želje, oziroma po oceni zdravnika). Zdravilo lahko pacient dvigne v vsaki lekarni, kar je za paciente nedvomno zelo dobrodošlo, prav tako pa e-recept omogoča predpis zdravila na daljavo, brez obiska ambulante (seveda v dogovoru z zdravnikom na primer v primeru podaljšanja obnovljivih receptov). Zdravnikom e-recept ponuja uporabne informacije pri predpisu zdravila, saj si lahko ogledajo pregled vseh zdravil, ki jih jemlje (oziroma ima predpisana) pacient, pa tudi interakcije med posameznimi zdravili. Boljši pregled nad interakcijami za paciente pomeni manj neželenih učinkov pri jemanju zdravil. Prav tako e-recept zmanjšuje količino administrativnega dela, ki ga mora opraviti zdravnik. E-recept breme administrativne- Kristina, študentka četrtega letnika, je še vedno v postopku vpraševanja, ali je medicina čisto pravo področje zanjo. Rada ima zgodbe, tople ljudi in gore, ne mara pa vzvišenosti in suhih mandarin. ga dela dviga tudi z ramen farmacevtov in odpravlja lekarniške papirnate arhive. Zdravstvene zavarovalnice pridobijo z boljšim nadzorom nad predpisovanjem in obračunom zdravil (tistih v breme zdravstvenega zavarovanja), zmanjšala pa se je tudi možnost zlorab in poneverjanja receptov. Ministrstvu za zdravje (in nekaterim drugim inštitucijam) omogoča e-recept zbiranje dodatnih podatkov za nacionalno spremljanje, statistiko, regulatorne postopke, analize in raziskave s področij porabe zdravil. Od 1. oktobra do 1. novembra 2015 je potekalo poskusno uvajalno predpisovanje e-receptov, vendar so veljali tudi papirnati. Po 2. novembru pa predpisovanje receptov poteka le še elektronsko. O e-receptu sem povprašala doc. dr. Zaliko Klemenc-Ketiš, družinsko zdravnico in nosilko predmeta Družinska medicina na naši fakulteti. Zanimalo me je, kako zdravniki, ki se v praksi vsakodnev-»to je slab sistem!!!!!!!!ne vem no, kako pa bomo vedeli, kaj bomo dobili... samo da bi pacient čim manj vedel, če pa dobi napačna zdravila, pa je brez dokaza, recepta.«kdor ne kritizira, ni pacient. Zgornji komentarji so se kot ploha vsuli na članek o uvedbi e-receptov. Pa gre res za drag, počasen in neučinkovit sistem? Zaenkrat izkušnje kažejo, da ne. Prav nasprotno, e-recepti naj bi bili hitrejši, učinkovitejši, pa tudi enostavnejši za pacientovo uporabo. Kaj prinaša uvedba e-recepta? Najbolj oči- Foto: Mateja Tomazin no srečujejo z e-recepti, gledajo na njihovo uvedbo in katere prednosti vidijo.»z e-recepti sem zelo zadovoljna. Prednosti zame so: hitrost predpisovanja, večja preglednost nad izdanimi in prevzetimi recepti, možnost takojšnjega preverjanja kontraindikacij in interakcij, manjša obremenjenost ambulantne sestre. Mislim, da uvedba e-receptov dviguje kakovost predpisovanja v ambulantah družinske medicine.«obstajajo pa tudi nekateri bolj ali manj utemeljeni očitki, usmerjeni v uvedbo e-recepta. Nekateri navajajo, da vnašanje podatkov v e-recept traja dlje kot vnašanje v papirnatega. Spet drugi kritizirajo to, da se starejši zdravniki težko uvajajo v spremembo. Morda najpomembnejši očitek pa je, da je vnašanje podatkov v e-recept lahko dolgotrajno in da od zdravnika zahteva dolgotrajno pozornost in osredotočenost na zaslon, kar ima lahko slabe posledice za odnos med zdravnikom in bolnikom. Doc. dr. Klemenc-Ketiš očitke zavrača:»s predpisovanjem e-receptov nimam težav in jih predpišem hitreje ali vsaj enako hitro kot bi papirnate. Prav tako ima precej manj dela ambulantna sestra, ker ji ni treba več printati receptov. Je pa res, da sem imela že pred uvedbo e-receptov vse recepte pri kroničnih bolnikih vnesene v ambulantni računalniški program. Tako si predstavljam, da tisti zdravniki, ki tega Mislim, da ob modri uporabi IT v ambulanti odnos ne trpi. Seveda pa je treba paziti, da se obravnava bolnika ne podredi računalniku, ampak obratno. Za IT v ambulanti velja podobno kot za IT v vsakdanjem življenju: služiti mora našim ciljem in ne obratno (doc. dr. Zalika Klemenc-Ketiš). niso imeli, sedaj na začetku porabijo več časa za vnašanje. Sama sem pri vodenju in obravnavi bolnikov že prej uporabljala zgolj e-kartoteko (v papirnato nisem pisala ničesar), zato se mi ne zdi, da bi elektronsko predpisovanje receptov slabo vplivalo na odnos z bolnikom. Meni je računalnik precej olajšal delo z bolniki. Najprej izvedem posvet, nato pa bolniku pojasnim, da bom sedaj Foto: Mateja Tomazin vse vpisala še v računalnik. Tako odnos po mojem mnenju ni porušen. Nekateri starejši zdravniki imajo morda res težave pri uvajanju tehnologije v delo. A tako je pri vsaki spremembi. Vedno je nekdo proti in vedno ima kdo težave. A to še ni razlog, da sprememb ne bi uvajali. Poznam pa kar nekaj starejših zdravnikov, ki nimajo težav. Po drugi strani pa poznam tudi mlajše zdravnike, ki težave imajo. Tako kot vsaka sprememba, bo tudi ta zahtevala svoj čas, da se implementira. Zaenkrat jaz vidim več prednosti kot slabosti. Kar zadeva mene, sem bila deležna zadostnega izobraževanja.«študij recepture Kako pa smo na izzive s tega področja, ki nas bodo čakali v ambulantah v prihodnosti, pripravljeni študentje na medicinski fakulteti v Mariboru? Zakaj se pri predmetu Družinska medicina učimo pisati papirnate recepte in napotnice (namesto e-receptov in e-napotnic), ki se po vsej verjetnosti ne bodo več uporabljali, ko zaključimo s študijem?»pri učenju predpisa receptov in napotnic se seveda osredotočamo na vsebino predpisa in ne na metodo predpisa. Vsebina predpisa pa je enaka tako pri papirnatih metodah kot pri računalniških metodah. Študenti se morate naučiti vsebinsko predpisati recept in napotnico, tehnična izvedba pa je pri vsakem ponudniku računalniškega programa za ambulante nekoliko različna. Tako se boste študenti na vajah veščin še vedno učili predpisati recept in napotnico»na roko«, pri mentorjih v ambulanti pa s pomočjo računalniškega programa. Pouda- riti moram še, da se bodo papirnati recepti še vedno uporabljali za predpis zdravil na hišnem obisku ali v nujnih primerih, za osebne recepte, kadar sistem ne bo deloval ipd.«, odgovarja doc. dr. Klemenc-Ketiš. V medicini se nam nedvomno obeta uvedba vedno več informacijske tehnologije. Kot lahko vsak dan vidimo, njena uporaba močno zaznamuje naša življenja in odnose. Se je morda smiselno vprašati, kako bo le-ta vplivala tudi na odnose med zdravnikom in pacientom?»uvajanje tehnologij v delo zdravnika zahteva prilagoditev obravnave bolnika. Treba je zagotoviti takšen način dela, ki na odnosne ne vpliva negativno. Mislim, da ob modri uporabi IT v ambulanti odnos ne trpi. Seveda pa je treba paziti, da se obravnava bolnika ne podredi računalniku, ampak obratno. Za IT v ambulanti velja podobno kot za IT v vsakdanjem življenju: služiti mora našim ciljem in ne obratno. Vsekakor pa se uporabi IT v ambulantah ne moremo izogniti, dejansko jih uporabljajo tudi bolniki, kar pa tudi na novo definira odnos med zdravnikom in bolnikom.«naj zaključim s še eno mislijo znanega fizika.»postalo je grozljivo jasno, da je naša tehnologija presegla našo človečnost.«(albert Einstein) Vse pogostejši očitki pacientov, da je medicina postala brezosebna, žalostno potrjujejo zgornjo trditev. To ne pomeni nujno, da bi morala medicina nujno nazadovati v stare, netehnološke vode. Pomeni pa, da bo hitremu napredku tehnologije na medicinskem področju potrebno dodati tudi hiter napredek človečnosti.

5 8 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April DOGAJANJE Z roko v roki skozi življenje Interdisciplinarna prihodnost medicine Tadej Petreski Tadej je študent četrtega letnika ter vodja marketinga v DŠMM. Ko ne sedi za računalnikom na faksu, nateguje strune na svojih kitarah ali športa. PS. Priimek ni ruski, ampak makedonski. Adolfa Drolca pod vodstvom asist. Dejana Kupnika, dr.med., sicer strokovnega direktorja ZD AD.«Če se pretvarjaš, da nekaj znaš, lahko počneš vse razen nevrokirurgije Ob misli, da bi sami morali na operacijo, se nam najprej utrne misel in želja po čim manjši brazgotini, ki nam poleti v kopalkah ne bo kazila telesa. Sedaj pa pomislite, v Mariboru, na podlagi katerega so v letu 2007 vstavili prvo protezo, ki je nastala s pomočjo 3D tiskalnika. Proteze se uporabljajo pri raznih defektih lobanje, kot je ponovno zakrpanje po dekompresijski kraniotomiji. Tukaj se poraja vprašanje, zakaj ne uporabiti kosti, ki se je odvzela med operacijo? Razlog so predvsem nestandardizirani protokoli ter nejasni predpisi za kostno banko, kjer se kosti zamrznejo za kasnejšo uporabo. Posledično lobanje. Kalup nato natisnejo s pomočjo 3D tiskalnika ter zapolnijo s kostnim cementom, ki ga dostavijo iz UKC Maribor. Tako pripravljena proteza se nato sterilizira in že je pripravljena na vsaditev. Med samo operacijo se na pacientu tako še preizkusi in po potrebi prilagodi, napravijo se še zadnji popravki ter privijejo posebni zatiči, ki protezo pritrdijo na lobanjo. Glavni koristi, ki jo je sodelovanje obrodilo, sta krajši čas operacije ter boljši Tekom študija medicine študenti pridobimo številna znanja, ki naj bi nas iz neizkušenih laikov oblikovala v uspešne zdravnike, sposobne navigiranja skozi razburkane vode zdravstvenega sistema, v katerem bomo zaposleni. Pa vendar se večina teh osredotoči zgolj na ovire, ki za zdravje prikrajšajo naše bodoče paciente in v veliki meri zanemarja interdisciplinarnost stroke, ki sta jo v medicino uvedla tehnološki razcvet preteklih desetletij in sprememba dojemanja zdravstvene oskrbe. Vsekakor pa si oči pred realnostjo zatiskamo tudi študenti sami. Le koliko od nas je vestno in z navdušenjem obiskovalo predmete, kot so informatika, sociologija, psihologija in podobne? Sodelovanje z različnimi strokami postaja v medicini stalna praksa in ne zgolj v obliki video prenosov operacij iz Nemčije, temveč tudi pri naročanju medicinskih materialov, ki jih bomo potrebovali za naše delo v ambulanti ali na oddelku. Motiti se je človeško, kriviti računalnik za zmoto še toliko bolj Z informacijsko tehnologijo se srečujemo vsak dan, pa naj bo to jutranja budilka, ki nas opomni na prihajajoče predavanje ali pa računalnik, v katerega vnašamo podat ke anamneze in kliničnega statusa. Določenih veščin se naučimo tekom odraščanja, za izvajanje drugih pa potrebujemo tudi pomoč strokovnjakov. Tako se vsi študentje v 2. letniku srečamo s predmetom Medicina in informacijske tehnologije in nosilcem dr. Dejanom Dinevskim, ki nam za domačo nalogo naloži še kakšno dodatno uro sedenja za računalnikom. Njegovo sodelovanje z medicinsko stroko poteka na treh področjih: raziskovalno delo, telemedicina in informacijski procesi v kliničnem delu. Kot strokovnjak na področju informacijske tehnologije nudi pri raziskovalnem delu informacijsko podporo ter vodenje in analizo podatkov. Ob vprašanju, kaj se dogaja za kulisami, pove:»tipično sodelovanje poteka tako, da zdravnik(i) poskrbi(jo) za klinični del raziskave, metodologijo in način zbiranja podatkov nastavimo skupaj, analizo rezultatov in statistično preverjanje hipotez pa opravim jaz. Pri tem velikokrat vključimo še specialista statistika. Potem skupaj predebatiramo ugotovitve in po potrebi naredimo še drugo iteracijo statistične analize.pri telemedicinski praksi del kliničnih procesov poteka krajevno ločeno, včasih pa tudi časovno asinhrono. Robustna in premišljena informacijska podpora je zato ključnega pomena.«z napredkom tehnologije se nam zdi, da naš besednjak vse pogosteje dopolnjujemo z besedami, ki vključujejo predpono tele-, pa vendar je ravno telemedicinska stroka tista, ki jo bo za učinkovito opravljanje zdravniškega poklica v bližnji prihodnosti potrebno podrobneje spoznati. Tudi tukaj dr. Dinevski doda svojih 5 centov:»pri telemedicinski praksi del kliničnih procesov poteka krajevno ločeno, včasih pa tudi časovno asinhrono. Robustna in premišljena informacijska podpora je zato ključnega pomena. Na tem področju sodelujem z mnogimi zdravniki, najdlje pa smo prišli z ORL oddelkom UKC MB, kjer redno izvajajo operacije v telemedicinski prisotnosti kirurgov iz Pittsburgha, ZDA.«V novembru 2014 sta v sodelovanje vstopila tudi Univerzitetni klinični center Maribor in Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru, kjer so pod vodstovom doc. dr. Branke Žegura izvajali mednarodno učno delavnico diagnostične in operativne histeroskopije. Iz operacijskega bloga Klinike za ginekologija in perineologijo UKC MB so v avditoriju MF UM omogočili prenos operacije v HD kvaliteti, udeleženci delevnice pa so lahko kirurgu vprašanja postavljali neposredno med posegom. Tako pripravljena proteza se nato sterilizira in že je pripravljena na vsaditev. Med samo operacijo se na pacientu tako še preizkusi in po potrebi prilagodi, napravijo se še zadnji popravki ter privijejo posebni zatiči, ki protezo pritrdijo na lobanjo. Za pomoč pri delu se dr. Dinevski poslužuje sistemov za podporo pri kliničnem odločanju, kar je v Sloveniji še precej redko, vendar se številni projekti počasi a vztrajno prebijajo na plan.»najdlje smo prišli pri obravnavi kroničnih bolnikov (predvsem diabetikov) v referenčnih ambulantah, kjer smo zasnovali klinični odločitveni sistem, ki bo pomagal referenčni medicinski sestri in zdravniku pri obravnavi ter pacientu pri njegovem opolnomočenju. Skupaj s Telekomom Slovenije smo prijavili projekt na Obzorja 2020, pri njegovi pripravi pa aktivno in poglobljeno sodelovali z zdravniki in medicinskimi sestrami ZD da bi se operacija izvajala na vaših možganih! Za izvedbo te je potrebna kraniotomija, ker pa se odstranjeni del lobanje kasne je več ne prilega, je potrebna proteza, ki jo tekom posega pripravijo kar v operacijski dvorani. Brazgotina po apendektomiji se sploh več ne zdi tako problematična, kaj ne? Za inovacije na področju lobanjskih protez smo lahko hvaležni sodelovanju Oddelka za nevrokirurgijo UKC MB in Fakultete za strojništvo Univerze pride zaradi dolgotrajne globoke zamrznitve do zmanjšanja kosti in neprileganja preostanku lobanje. Pobuda za sodelovanje je prišla s strani fakultet, kjer je dr. Drscvenšek ponudil idejo dr. Strojniku. Celoten postopek traja približno mesec dni ter se prične po posebnem protokolu, izpeljanem slikanju glave pacienta. Zgoščenko nato dostavijo na strojno fakulteto, kjer se preko računalniškega programa za izdelavo kalupa uporabi prilagojena zrcalna slika zdrave strani Foto: Simon Tušek kozmetični učinek za pacienta. Po uspehu na Oddelku za nevrokirurgijo pa se je sodelovanje razširilo še na Oddelek za otorinolaringologijo, Oddelek za maksilofacialno kirurgijo in Oddelek za ortopedijo. Sodelovanje pa se ne konča le pri protezah. Strojni inženirji so pomoč ponudili tudi pri predelavi obstoječega mikrovodila za uvajanje elektrod pri stimulaciji globokih možganskih živcev. Tako sta dr. Strojnik in dr. Drscvenšek po pogovoru, kjer sta identificirala težave trenutne

6 10 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April DOGAJANJE prakse in po testiranju večih prototipov dodelala mikrovodilo, ki je uporabniku bolj prijazno in se že uporablja na nevrokirurškem oddelku. Najpomembneje pri komunikaciji je slišati, kar ni izrečeno Pri ogromni količini časa, ki jo medicinci in zdravniki preživimo z razmišljanjem o različnih medicinskih terminih in diagnozah, je potrebno primerno količino tega posvetiti tudi veščinam sporazumevanja. Glavni problem, na katerega naletimo študenti medicine, je ta, da to ni zapisano v knjigah, ampak je potrebno te veščine vaditi s pogovorom s čim več različnimi ljudmi, saj sta komunikacija in sodelovanje z bolniki in sorodniki zdravnikova stalnica in pomemben člen v paleti številnih obveznosti.»in še to bolniku in svojcem se s predavanjem visoko specializiranih izrazov ne bomo zdeli nič bolj pomembni in pametni. Prav nasprotno.«dr. Anton Crnjac je zdravnikovo interakcijo z bolnikom opisal takole:»prijazen, preprost in razumljiv pogovor in stisk roke odpravita številne bolnikove bojazni in skrbi, pri svojcih pa vzbujata zaupanje in spoštovanje do dela, ki ga opravljamo. Bolniki morajo biti obveščeni o svojem poteku bolezni in zdravljenja. To pa lahko dosežemo le pod pogojem, da bolnika obravnavamo kot partnerja na skupni poti zdravljenja. Dobro izobražen zdravnik bo znal na preprost in bolniku razumljiv način opisati njegovo bolezensko stanje. In še to bolniku in svojcem se s predavanjem visoko specializiranih izrazov ne bomo zdeli nič bolj pomembni in pametni. Prav nasprotno.«tukaj pa se pojavi še eno področje, na katerega ob sodelovanju z nemedicinskimi strokami skoraj nihče ne pomisli: nakup medicinskih pripomočkov. Kljub temu da pri sami idejni zasnovi sodeluje zdravstveno osebje, se komunikacije o dobavi udeležuje nemedicinsko osebje.»potrebno je bazično poznavanje skupnega raziskovalnega problema, člani pro jektnih skupin pa nadgradijo svoja specifična področja do končnega izdelka. Zdravnik, ki dobro pozna področje svojega delovanja in redno spremlja novosti na področju medicinske tehnologije, relativno enostavno sodeluje s predstavniki različnih podjetij, ki ponujajo vse pogosteje tehnološko dovršene proizvode in so v večini primerov na tem področju tudi dobro educirani. Izključni pogoj tovrstnih komunikacij in sodelovanja mora biti nadgradnja obstoječega načina zdravljenja z novostmi, ki so na razpolago,«opiše svoje izkušnje dr. Anton Crnjac. Študent, pri Demoli si ti zvezda Morda se nekateri izmed vas sprašujete, kam torej po izkušnje iz interdisciplinarnega sodelovanja? Lahko uživamo trenutni prosti čas in upamo, da se bomo sodelovanja priučili skozi delo in si tako otežimo začetne mesece kariere, lahko pa se pridružimo številnim društvom in projektom, ki nudijo možnost sodelovanja med študenti iz različnih fakultet celotne univerze. Eden najbolj odmevnih projektov na tem področju je Demola. Demola ima svoje korenine na Finskem, danes pa je projekt razširjen že po velikem delu Evrope in po vsej Sloveniji, v sodelovanje pa združuje študente, univerze in podjetja. Temelji na ideji, da se multidisciplinarne ekipe dijakov, študentov in mladih diplomantov spopadajo z realnimi izzivi industrije in lokalnega okolja ter za njih najdejo inovativne rešitve.»sodelujoče pri Demoli vedno vzpodbujamo, da se prijavijo na projekte, ki jih zanimajo, pri tem pa ni nujno, da se prijavljajo na projekte, ki jih zajema njihov študijski program. Vseeno pa je med temi tematikami tudi (healthcare) takšna, ki neposredno naslavlja študente medicine. Niki Kozoderc, facilitator pri Demoli Slovenija, je študentsko sodelovanje opisal takole:»sodelujoče pri Demoli vedno vzpodbujamo, da se prijavijo na projekte, ki jih zanimajo, pri tem pa ni nujno, da se prijavljajo na projekte, ki jih zajema njihov študijski program. Vseeno pa je med temi tematikami tudi (healthcare) takšna, ki neposredno naslavlja študente medicine. V preteklosti je pri Demola projektih že sodelovalo veliko študentov medicine, ki so s projekti dosegli vidne uspehe. Če jih samo naštejem nekaj, kjer so uspešno sodelovali študenti medicine in poglavitno vplivali na razvoj same rešitve. Ti projekti so: Dry toilets for public places (kako razviti koncept z uporabo zdravju prijaznih materialov), Think!Healthy smart app for patients (razvoj aplikacije, s katero bi lahko pacient sam spremljal podatke o svojem zdravju), Passenger comfort (razvoj udobnih in zdravju prijaznih rešitev na avtobusih), Physical activity monitoring for 24aLIFE (iskanje naprave, s katero bi lahko spremljali fizične aktivnosti in spanje), Optimizing ventilation and cooling (kako optimizirati ventilacijo in hlajenje v stavbah in pri tem paziti na zdravje bivajočih).«sam sem se letos prijavil na Demola Slovenija k projektu Game based atten tion training, katerega cilj je zasnovati aplikacijo, ki bi pomagala otrokom z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo. V moji ekipi je tako šest študentov s področij, ki se gibljejo od računalništva do ekonomije, s katerimi se srečujemo in načrtujemo aplikacijo. Vloga, ki sem jo prevzel v skupini, je bila povezana predvsem s pridobivanjem in interpretacijo relevantnih informacij o izbrani motnji. Prav tako pa sem predstavljal stik z otroškimi psihiatri in kliničnimi psihologi Enote za otroško in mladostniško psihiatrijo Klinike za pediatrijo v UKC Maribor, kjer so me dodatno poučili o motnji, mi predstavili njihove izkušnje ter dali povratno informacijo o idejah, ki se jih je domislila moja skupina. Vsekakor ne trdim, da je to edini način, kako se lahko omenjenih veščin priučimo, je pa eden izmed mnogih. Katerega ubrati, leži na posamezniku. V mislih je potrebno imeti le to, da interdisciplinarno sodelovanje ponudi širino, ki je sami nikdar ne bi uvideli, pa čeprav je rezultat sodelovanja morda le odgovor na vprašanje:»zakaj je škatla za pico kvadratna, če je pica okrogla?«. Pika na i Ustni razgovor za specializacijo je le standardni postopek ali lahko z njim v resnici izboljšamo možnosti za uresničitev svojih želja? Teja Janeš Dvakrat letno imajo diplomanti medicinskih fakultet možnost boriti se za tisto specializacijo. Po dolgem študiju in garanju za odlične ocene, pisanju člankov, izmenjavah in izdelavi raziskovalnih nalog jih čaka grand finale, zadnja možnost nabiranja točk oziroma ustni razgovor. Nekateri srečneži temu ubežijo, saj so se edini prijavili za posamezno specializacijo, drugi pa se morajo soočiti s tričlansko ikomisijo in kar nekaj vprašanji. Da bi odkrila tančico skrivnosti, s katero je ovito večno vprašanje, kaj me čaka na ustnem razgovoru za specializacijo, sem se pogovorila z nekaterimi člani komisije in specializanti, ki so se pod to tančico že znašli. Pred uporabo natančno preberite navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z Zdravniško zbornico. Kljub nenehnim spremembam razpisov ostaja osebni razgovor stalnica v izbirnem kriteriju. Ustni razgovor se razpiše v primeru, da se na določeno specializacijo prijavlja več kandidatov, kot je razpisanih mest. Oblikuje se izbirna komisija, ki jo sestavljajo nacionalni koordinator za določeno specializacijo, predstavnik regije, ki je iz stroke, za katero poteka razgovor, in predstavnik Zbornice, ki je eden izmed članov Sveta za izobraževanje zdravnikov ali članov komisije za podiplomsko usposabljanje. Pri razgovoru sodeluje tudi strokovna delavka iz Zbornice, ki zapisuje pogovor in skrbi za skladnost z najnovejšim razpisom. Pred pogovorom s komisijo je dobro prebrati oporne točke v razpisu, ki so napisane bolj na splošno. Zato je za pripravo koristno uporabiti nekaj domišljije ali prebrati ta članek. Razgovor je odvisen od več komponent tebe, vsakega posameznega člana tričlanske komisije in področja specializacije, za katerega kandidiraš. Načeloma so vprašanja splošna, se ponavljajo, vendar se občasno pojavijo tudi takšna, ki so vezana na določeno specializacijo, regijo ali, če imaš srečo, dobro, lahko pa tudi slabo voljo izpraševalca. Pred intervjujem komisija pregleda osnovne podatke iz biografij, se pogovori o tem, kaj iščejo, kakšne so njihove želje ter si razdeli področja vprašanj. Sledi prost,»sproščen«pogovor, ki ga oblikuje komisija. Sam profil kompetenc za posamezno specializacijo ni pripravljen, so pa opisane osnovne točke za razgovor, ki so jih pripravili odgovorni na Zbornici. Osnovna vprašanja, na katera mora komisija podati odgovore, so komunikacijske sposobnosti kandidata, pripravljenost na timsko delo, primernost dela v regiji, za katero kandidira, poznavanje dela v regiji, za katero kandidira in opredelitev kandidata glede na interesna področja (klinika, delo s pacienti, raziskovalno delo idr.). Člani komisije uporabljajo te oporne točke pri zastavljanju vprašanj kandidatu.»za vse zdravnike ne glede na specializacijo je poleg strokovne usposobljenosti temelj humanost, altruizem, pomagati bolniku.«(prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., višji svetnik) Izbirna komisija lahko kandidatu podeli največ 35 točk. K temu 25 točk prispevajo vsi člani komisije skupaj, predstavnik iz regije, za katero se prijavljaš, pa lahko doda še 10 točk. Neudeležba brez opravičljivega razloga prinese 0 točk. Če pa je po razgovoru tvoje število pridobljenih točk še vedno drugačno od tvojih želja, si lahko ogledaš povzetek razgovora, ki služi kot obrazložitev in utemeljitev proste pustolovščinah. Teja prihaja iz dežele Butalcev in matere Uršule, ob skodelici dobrega čaja in spremljavi Yanna Tiersena pa rada fantazira o potovanjih v daljne kraje in novih presoje dokazov Zbornice pri dodeljevanju točk pri tem izbirnem merilu. Trije dobri možje/žene? Vprašanja se razlikujejo glede na ocenjevalca in izbrano področja. Če se želiš pridružiti klanu travmatologov, lahko na primer pričakuješ vprašanja o nočnem delu, delu za praznike in sposobnosti hitrega in razgibanega ritma tudi v starejših letih. Regijskega predstavnika zanima predvsem tvoje poznavanje dela v regiji in če si se že predstavil na želenem oddelku ali v ambulanti. Nacionalni koordinator za določeno specializacijo lahko povpraša po tvojih interesih znotraj specializacije, dejavnostih poleg študija in informacijah, ki jih ima s področja specializacije. Strokovna medicinska vprašanja se večinoma ne pojavljajo, a izjeme potrjujejo pravila. Navadno so medicinska vprašanja rezervirana predvsem za kandidate, ki jih komisija oceni kot arogantne ali pretirano samozavestne. Menda je takšno vprašanje zanesljiv način, da jih iz oblakov potegnejo nazaj na trdna tla. Pogosteje se pojavljajo vprašanja, ki so vezana na izbrano specializacijo in so medicinsko obarvana, na primer:»katere so najpogostejše bolezni, ki jih obravnava primarni pediater?«s pomočjo pogovora želijo pridobiti informacije o posameznikovih željah in njegovo utemeljitev. Gotovo se kandidat, ki je izbral določeno specializacijo kot izhod v sili, ne bo pokazal v dobri luči in bo tako dobil tudi manjše število točk. Poleg že omenjenega se ocenjuje tudi poznavanje področja specializacije, poznavanje regije, v katero se prijavljaš, razlike med dispanzerjem in hospitalom, etične dileme zdravnika, vloga dežurstev, izobraževanje, raziskovanje v medicini. Glede pomembnih kvalitet kandidata, na katere je komisija pozorna, prof. dr. Pavel Poreš navaja:»za vse zdravnike ne glede na specializacijo je poleg strokovne usposobljenosti temelj

7 12 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April po sklepu. Kot vemo, se razpisi zadnje čase pogosto spreminjajo, vendar razgovori že lep čas potekajo na podoben način, zato spremembe v razpisu navadno ne vplivajo na razgovor. Pravilnik se v glavnem spreminja glede točkovanja dodatnih aktivnosti kandidata. Člani komisije morajo pred pogovorom sicer preveriti novosti v razpisu, če pa kdo pozabi, imajo s seboj strokovno delavko, ki skrbi za pravno podlago in je vešča zakona o upravnem postopku, po katerem poteka razgovor. Nenazadnje so vprašanja odvisna od izpraševalca in ne samega razpisa. Spremenila pa se je sledeča stvar: v preteklosti so bili člani komisije pred razgovorom seznanjeni z dosežki, ocenami in priporočili kandidatov, sedaj so postopek spremenili tako, da se komisija z dosežki kandidata seznani šele po opravljenem razgovoru, da bi s tem zagotovili čim večjo objektivnost postopka. Najprej si komisija ustvari splošen vtis o kandidatu, ki ga nato dogradi z objektivnimi kazalci. Vendar kljub nekaterim popravkom v razpisu asist. mag. Dejan Bratuš ostaja kritičen do samega izbirnega postopka:»trenutni postopek izbire specializantov pri nas je tako ali tako popolnoma zgrešen, saj temelji na nekem točkovanju, ki s pravo oceno primernosti kandidata nima dosti skupnega. Če bi bilo po mojem, bi bil izbor narejen zgolj na podlagi razgovora in poskusnega obdobja, samo tako se da res izbrati pravilnega kandidata.«kaj pripelje do slabega seštevka točk na razgovoru? 0 točk dobijo le kandidati, ki se brez opravičljivega razloga ne udeležijo razgovora. Zaenkrat še noben kanhumanost, altruizem, pomagati bolniku.«med pogovorom poskuša komisija razbrati tudi druge lastnosti kandidata, kot so motivacija, predanost, poštenost in ostale osebnostne kvalitete. Pogovor traja približno 15 minut. Glede na tako kratek čas se pojavlja vprašanje, koliko vrednot, posameznikovih zanimanj in želja je možno realno odkriti.»trenutni postopek izbire specializantov pri nas je tako ali tako popolnoma zgrešen, saj temelji na nekem točkovanju, ki s pravo oceno primernosti kandidata nima dosti skupnega. Če bi bilo po mojem, bi bil izbor narejen zgolj na podlagi razgovora in poskusnega obdobja, samo tako se da res izbrati pravilnega kandidata.«(asist. mag. Dejan Bratuš, dr. med.) Ko se za upajočim bodočim specializantom zaprejo vrata, sledi pregled celotnega intervjuja in točk, tudi tistih, ki jih pridobiš na podlagi dokazil, ocen in dosežkov. Navadno v komisiji točke pojasnijo in jih utemeljijo, vendar pa se kdaj zgodi, da to tudi preskočijo. Po končanem argumentiranju z obeh strani, komisije in kandidata, le-ta podpiše, da se strinja z dodelitvijo točk. Točkovanje je prav tako pojasnjeno na odločbi, ki jo kandidat dobi Nasveti članov komisije:»najbolj je pomembno to, da si prepričljiv v segmentu, kjer opisuješ svojo željo po določeni specializaciji.«(doc. dr. Nataša Bratina, dr.med.)»pojdite čez točkovnik zdravniške zbornice in poglejte, kje lahko naberete točke, kot na primer raziskovanja, članki «(prof. dr. Matej Cimerman, dr. med.)»seznanite se z oddelkom, za katerega kandidirate, in bodite čim bolj sproščeni.«(prof. dr. Mirt Kamenik, dr. med.)»pokažite interes že v dodiplomskem študiju, kar se kaže z zbiranjem informacij, dodatno prakso «(prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., višji svetnik)»bodite iskreni. Povejte svoje mnenje in ne zgolj ustvarjati vtisa, da se trudite biti všečni komisiji. Vnaprej razmislite o značilnostih, ki vas delajo za stroko primerne in poudarite svoje kvalitete.«(doc. dr. Marija Petek Šter, dr. med.)»pravzaprav je najbolje biti takšen, kot si res. Če se predstaviš v drugačni luči, boš morda res dobil specializacijo, za katero kandidiraš, vendar pa se zna zgoditi, da si za tisto smer neprimeren in boš nato šele kot specialist odkril, da te zadeva ne zanima in celo življenje trpel na nepravem področju.«(asist. mag. Dejan Bratuš, dr. med.) didat, ki je prišel na razgovor, ni dobil 0 točk. Navadno se točke med kandidati razlikujejo za 2 do 3 točke, vendar je to odvisno od same predstavitve kandidata in točkovanja komisije. Težava in razlog za zelo nizko število točk je neznanje slovenskega jezika, ki je uradni jezik razgovora. Slabe točke dobi tudi kandidat, ki je izrazito zaverovan vase, ne posluša, je slabo motiviran, splošno nerazgledan, nima informacij o stroki, za katero kandidira, ne zna utemeljiti interesa za določeno specializacijo, neadekvatno ali sploh ne odgovarja na vprašanja komisije in nima moralnih vrednot. Prav tako nekdo, ki ima očitne prepreke za delo v določeni specializaciji, na primer nekdo z očitnim tremorjem rok ne more biti kirurg. Pogosteje pa se zgodi, da je regijski predstavnik razočaran nad kandidatom, ker se ni prišel predstavit oz. pozanimat na oddelek ali regijo, za katero se je prijavil. V takem primeru je možno, da kandidat dobi 0 od dodatnih točk, ki jih lahko dodeli regijski predstavnik. In kako so izbrani člani komisije? Komisijo sestavlja nacionalni koordinator specializacije ali njegov namestnik, regijski predstavnik, ki je iz stroke, za katero poteka razgovor, in predstavnik Zbornice, ki je eden izmed članov Sveta za izobraževanje zdravnikov ali članov komisije za podiplomsko usposabljanje. Regijske predstavnike določi regijski odbor Zbornice, koordinatorje pa potrdi Svet za izobraževanje na predlog stroke. Člani komisije morajo biti specialisti s pogoji mentorja. Zbornica ima spisek vseh zdravnikov, možnih članov komisije, in se nato glede na razpis odloči, katerega od zdravnikov s primernega področja specializacije ali regije bodo povabili k sodelovanju. Regijski predstavnik ima veliko težo in pripada tisti bolnici ali zdravstvenemu domu v regiji, za katero poteka izbor.»volontiraš«? Ne, dodatno se izpopolnjujem. Veliko vas ve, da so»volontiranje«v obliki, ki smo ga poznali, ukinili. Prav tako poznamo razmere na vajah, kjer v prevelikih skupinah ne moremo pokazati vseh spretnosti in interesa, ki ga imamo. Zato je zanimivo, da v razpisu še vedno lahko dobimo skupaj kar do 10 točk za mnenja ali priporočila, ki pa morajo (pozor!):»opisovati poznavanje kandidata iz neposrednega sodelovanja s kandidatom. Za neposredno sodelovanje se šteje, če je iz mnenja oz. priporočila jasno razvidno, da kandidat in pisec neposredno sodelujeta, kar pomeni, da bodisi skupaj delata na določenem oddelku ali sodelujeta v projektu ali raziskovalni nalogi. Če to iz mnenja ali priporočila ni jasno razvidno, se mnenje ali priporočilo ne oceni.«se pravi, da ima študent ali bodoči specializant sledeče možnosti: sodeluje pri projektu ali piše raziskovalno nalogo, saj ga med vajami, ki so dovoljeno delo na oddelku, mentor med kopico ostalih študentov verjetno ne bo opazil, kaj šele ocenil njegove sposobnosti. V primeru, da ti raziskovalno delo ne leži, ne obupaj. Tako kot vedno, tudi na področju»volontiranja«obstajajo obvozi. Da se izognemo»neprimerni«besedi, se lahko uporabi drug izraz, in to je dodatno izpopolnjevanje, ki je zaenkrat še dovoljeno. Ko sem za mnenje, kako pridobiti poročila, povprašala člane komisije, sem v kar nekaj odgovorih zasledila, da je volontiranje še aktualno. Članica ocenjevalne komisije doc. dr. Marija Petek Šter pove:»v času čakanja na specializacijo veliko volontirajo, kar spodbujamo, saj prispeva k oblikovanju tako osvajanja znanja in veščin kot profesionalnih stališč.«v primeru čakanja na specializacijo lahko opravljaš delo sobnega zdravnika, kar je še ena izmed možnosti za pridobitev priporočila. Priporočilo, ki prinese največje število točk, mora izkazovati nadpovprečne sposobnosti in izjemnost v izvedbi veščin ter odličnost v medosebnih odnosih in v profesionalnem odnosu do bolnikov. Taka priporočila vsebujejo veliko superlativov: odlično, nadpovprečno, profesionalno, izjemno... Poskrbite, da vaša priporočila ne bodo suhoparna, kot na primer, da ste sodelovali pri ambulantnih pregledih Top 10 vprašanj 1. Zakaj ste vi boljši od ostalih kandidatov? 2. Ali ste seznanjeni z delom na oddelku, za katerega se prijavljate? 3. Kako si predstavljate odnos med bolnikom in zdravnikom? 4. Zakaj ste se odločil za to specializacijo? 5. Kje se vidite čez 10 let? 6. Kaj menite o cepljenju? 7. Kaj je ugovor vesti? 8. Poznate program specializacije? 9. Kje se vidite po specializaciji, na primarnem nivoju ali v bolnišnici? 10. Kakšno je vaše mnenje o urgentnih centrih? Foto: Simon Tušek bolnika, brez da bi ob tem zasijali v svoji odličnosti. Točno določene besede, ki naj bi prinesle vse točke pri poročilih in mnenjih, so napisane tudi v samem razpisu. Ne pozabite, da je zelo pomemben tudi pisec priporočila oziroma njegova specialnost. Za vse točke mora priporočilo namreč napisati strokovnjak s področja želene specializacije. Pozorni bodite tudi, da so vsa potrdila, priporočila in dodatki pravilno overjeni, tako kot zahteva razpis, saj so v drugačnem primeru zavrženi in se ne upoštevajo. Žal položaj bodočih specializantov v Sloveniji še zdaleč ni rožnat. Tako v primeru odločitve o nenadaljevanju kariere v tujini priporočam naslednje:»potrudi se, preden se prijaviš, in skrbno preberi razpis, da ne boš izgubljal točk po nepotrebnem. Vsekakor si tudi vzemi čas za predstavitev na oddelku, za katerega nameravaš kandidirati.«

8 NJE 14 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April OSREDNJE Po sledovih izgnanih Pregled razvoja ter trenutne oskrbe in zdravstvenega stanja beguncev. Tilen Markelj Ko počasi stopamo v drugo tretjino leta, postaja pečat, ki ga je leto 2015 pustilo na stari celini, vedno bolj očiten. Prihod beguncev iz držav Bližnjega vzhoda je Evropo postavil pred številna vprašanja, katerih odgovori se kljub mnogim posvetovanjem in srečanjem evropskih voditeljev še vedno vztrajno igrajo igro skrivalnic. In čeprav bomo zagotovo še kar nekaj časa iskali rešitve za številne izzive, ki jih humanitarna kriza venomer postavlja pred države, ki jih zajame, pa lahko vsekakor analiziramo številne z njo povezane javnozdravstvene odzive, katerih izvajalci žal niso bili privilegirani s časom za razmislek. jemno raznolikih kultur pomembne za omejevanje potencialnih trenj, pa se uporabljeni argumenti prevečkrat poslužujejo posploševanj, ki dosežejo ravno nasprotni učinek in dodatno otežijo nadaljnjo diskusijo. Ena izmed trditev, ki jo nasprotniki sprejema beguncev uporabljajo v podporo svojih argumentov, so število bolezni, ki jih s svojim prihodom prinašajo, in grožnja, ki jo bodo te predstavljale. In čeprav je skrb upravičena, je usmerjena v napačni segment populacije. Po prvem valu beguncev, ki smo ga bili deležni septembra lani, so na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje napisali sledeče:»po podatkih NIJZ iz držav, ki jih je prečkalo veliko ljudi, ne poročajo o večjih izbruhih nalezljivih bolezni, poročajo pa o boleznih, ki jih poznamo, čeprav se nekatere pri nas ne pojavljajo več.«omenjena objava prav tako zagotavlja, da kljub takrat preobremenjenim sprejemnim in nastanitvenim centrom ter temu primernim pogojem za prenos bolezni, grožnja za prebivalstvo zaenkrat še ne obstaja. Za zdravstveno varnost prebivalstva je torej poskrbljeno, ampak če le za trenutek vendarle verjamemo premisi, da so begunci ljudje, ki so grožnja naši zdravstveni varnosti, in ne tisti, ki so varovanja in pomoči dejansko najbolj potrebni, je smiselni ukrep zagotovo ohranjati in izboljšati pogoje v sprejemnih centrih, saj Tilen obožuje simetričnost in poravnana pisala. Podobne principe aplicira tudi v osebnem življenju. Za zdravstveno varnost prebivalstva je torej poskrbljeno, ampak če le za trenutek vendarle verjamemo premisi, da so begunci ljudje, ki so grožnja naši zdravstveni varnosti, in ne tisti, ki so varovanja in pomoči dejansko najbolj potrebni, je smiselni ukrep zagotovo ohranjati in izboljšati pogoje v sprejemnih centrih, saj je njihova prisotnost v Sloveniji in drugod po Evropi realnost, ki se še kar nekaj časa ne bo spremenila. TLDR; Ni panike, vsaj če nisi begunec V 2015 je po celini, predvsem pa s prečkanjem Sredozemskega morja, v Evropo prispelo kar milijon ljudi. Število prošenj za azil, ki so bile oddane med junijem in avgustom lani, je v primerjavi z letom 2014 naraslo za 150 %, če pa to obdobje primerjamo z drugo četrtino leta, je prosilcev kar dvakrat več. Največji delež prebežnikov iz neevropskih držav predstavljajo Sirci, sledijo begunci iz Afganistana in Iraka. Levji delež prošenj je bilo v letu 2015 oddanih v Nemčiji in na Madžarskem, sledile so Švedska, Italija in Avstrija. Neprekinjen val novih beguncev pa je v državah EU sprožil vzklike po strožji migracijski politiki, kar je v številnih povzročilo omejevanje vstopa v državo in pogovore o spremembi azilne zakonodaje. Ko govorimo o beguncih, so praviloma v ospredju vprašanja grožnje varnosti tranzitnim in namestitvenim državam. Med najbolj aktualnimi strahovi so ravno tisti, ki so posledica kulturne vrzeli med pretežno belo, krščansko Evropo, in večinsko muslimanskimi prebežniki. In v kolikor so debate o integraciji dveh izje njihova prisotnost v Sloveniji in drugod po Evropi realnost, ki se še kar nekaj časa ne bo spremenila. Prav tako pa sta ravno higiensko stanje ter natrpanost nastanitvenih prostorov razloga za lažji prenos določenih bolezni, za kar le-te ostajajo omejene na nastanitvene in sprejemne centre. Tako iz Nizozemske, Nemčije, Švice in Finske že prihajajo poročila o manjšem številu primerov povratnih mrzlic, povzročenih s strani bakterij Borrelia recurrentis, Rickettsia prowazekii, ali Bartonella quintana, ki se prenašajo z ušmi. Kljub temu ECDC (European Center for Disese Control) pojav mrzlice ne preseneča, saj begunci določenih nacionalnosti, predvsem Eritrejci, prihajajo iz endemičnih področji, opozarjajo pa na potrebo po primernih higienskih razmerah, saj se bo tako preprečilo širjenje omenjene bolezni. Posebna pozornost je namenjena identifikaciji zbolelih za ošpicami, otroško paralizo, meningokokno boleznijo, hepatitisom, črevesnimi okužbami in tuberkulozo. Redni režimi cepljenja so zaščitili prebivalstvo v Evropi pred številnimi izmed naštetih nalezljivih bolezni. Razlog za slabšo precepljenost je v mnogih primerih prebežnikov ravno vojna, pred katero iščejo zaščito. Od oktobra 2013 do januarja 2014 je bilo tako v Siriji 36 potrjenih primerov otroške ohromelosti, ki jo povzroča Foto: Georgios Giannopoulos virus otroške ohromelosti ali poliovirus, ki naj bi ga s pomočjo cepljenja izničili že v letu Ker Sirci predstavljajo največjo skupino prebežnikov, katerih večinski končni cilj migracije sta Nemčija in Švedska, so v Nemčiji izvajali naključna testiranja za okužbe s poliovirusom. Po zaključenih preiskavah je bilo od 629 odvzetih na enterovirusnem PCR-ju pozitivnih 91 vzorcev, od tega jih je 12 (1,9 %) vsebovalo poliovirus. Preostalih 81 vzorcev je bilo razvrščenih v A C skupine enterovirusov kot tudi v skupino rhinovirusov. Divjega tipa virusa otroške ohromelosti z uporabo molekularnih in viruloških metod niso zaznali, zaradi česar je ocena Robert Koch Inštituta, da prenos virusa preko Sirskih in drugih prosilcev za azil ne predstavlja realne grožnje, za ogrožene skupine pa se v primeru odsotnosti priporoča cepljenje. Posamezne primere nalezljivih bolezni pa so zaznali tudi v Sloveniji. Laboratorijsko sta bili potrjeni tuberkuloza ter hepatitis A. Primerov resnih urgentnih stanj, kot so porodi in resne infekcije, je relativno malo, praviloma se zdravstveni delavci srečujejo z lažjimi respiratornimi infekti, diarejo, posledicami dehidracije, podhranjenostjo in poškodbami, ki so posledica dolgega potovanja, kot tudi poslabšanj kroničnih bolezni. Njihovo delo pa predvsem v tranzitnih državah otežuje dejstvo, da le redki ostanejo dovolj časa za potrditev diagnoze in izvedbo nadzorovanega zdravljenja ter kontrole. Begunci imajo zdravniško oskrbo na voljo v vseh državah, ki jih do svojega cilja prečkajo. Kljub temu pa je vzpostavljen zanesljiv sistem sledenja nalezljivih bolezni.»dežurna epidemiološka služba je organizirana na način, da je pokrito celotno območje Slovenije. Na takšen način se ves čas spremlja nalezljive bolezni in dogajanje v zvezi s tem na globalnem nivoju (prek evropskega sistema hitrega obveščanja in nacionalne kontaktne točke Svetovne zdravstvene organizacije).«nijz nadzor nudi 24 ur na dan, vse dni v tednu. Primerov resnih urgentnih stanj, kot so porodi in resne infekcije, je relativno malo, praviloma se zdravstveni delavci srečujejo z lažjimi respiratornimi infekti, diarejo, posledicami dehidracije, podhranjenostjo in poškodbami, ki so posledica dolgega potovanja, kot tudi poslabšanj kroničnih bolezni. Zdaj so pomembna samo še dejanja Za primerno oskrbo so ključni številni dejavniki; od primernega števila oskrbovalcev, zadostne količine sredstev, hrane, vode, zdravil, primernih nastanitvenih kapacitet, do tolmačev, ki skrbijo za jasno komunikacijo. Glede na dejstvo, da je v taboriščih v Turčiji, Libanonu in Jordaniji že kar dolgo nastanjenih skoraj 3 milijone beguncev, nas val prebežnikov, ki smo ga bili deležni septembra, ne bi smel ujeti nepripravljenih. Pa vendar je na začetku zavladal kaos. Komunikacija med sosednjimi državami je bila praktično neobstoječa, v centrih pa je bilo jasno čutiti pomanjkanje sredstev in ljudi. Prostori za zdravstveno oskrbo so bili pomanjkljivo opremljeni, ponekod tudi neogrevani, kar je delo izjemno oviralo. Tako je bila v prvih mesecih potreba po prostovoljcih, ki so jo zapolnile številne humanitarne organizacije in tudi velike skupine prostovoljcev, precejšnja. Pri nudenju zdravstvene oskrbe so pomembno vlogo igrali tudi številni študenti obeh medicinskih fakultet. Nujnost njihove prisotnosti za premostitev začetnega vala je izpostavil tudi Štefan Mally, koordinator zdravstvene oskrbe za begunce v podravski regiji. Na bivšem mejnem prehodu Šentilj je prisoten že od septembra, konec katerega beleži začetek krize. Čeprav je trenutno primarno zaposlen z logističnim vodenjem operacij v Šentilju, se še vedno dobro spominja težkih prvih korakov. Eden izmed glavnih razlogov za številne ovire pri nudenju zdravstvene pomoči je bila zagotovo izjemna količina ljudi, ki so na začetku nenadzorovano prečkali meje. V šotoru, ki ga je priskrbela civilna zaščita, je bilo količine zdravil in zdravstvenega materiala za dobri dve škatli; kar je bilo v zdravstvenih domovih pač namenjeno za delo na terenu. Čeprav so za izredne razmere na voljo državne blagovne rezerve, se je za opremo, ki so jo zdravniki in prostovoljci potrebovali naslednji dan, čakalo tudi do deset dni. Preizkušnjo je predstavljala tudi komunikacija. Čeprav so bili prisotni tolmači, so bili ti sprva preobremenjeni s koordiniranjem množic ljudi. Pogovori s pacienti so tako potekali, če je to le bilo mogoče, v preprosti angleščini, velikokrat s pomočjo gest. Vlogo prevajalcev pa so na trenutke prevzeli prebežniki z znanjem angleškega jezika. V izjemno pomoč so bili tudi številni prostovoljni prispevki v obliki hrane, oblačil in zdravil. Ti so svojo pot po večurni neprekinjeni vožnji našli tudi iz držav, kot je Švica. Stanje se je postopoma stabiliziralo in delo je postalo rutinsko. Primer uspešne koordinacije lahko vidimo na bivšem mejnem prehodu Šentilj, kjer je v največjem valu iz Slovenije svojo pot nadaljevalo tudi več kot 6000 ljudi dnevno. Zdaj so na voljo ogrevani šotori z lesenim podom, 2000 ležišč, dnevno se pripravi do 4000 obrokov,

9 16 Presnovnik - April Presnovnik - April 2016 OSREDNJE poskrbljeno pa je tudi za dostop do tušev. Zdravniške ekipe, sestavljene iz zdravnika in dveh zdravstvenih tehnikov, so v začetku krize pomagale prostovoljno, sedaj so urejene redne izmene, ki svoje delo opravljajo v obliki dežurstev. Izboljšali so se tudi prostori, namenjeni za zdravstveno oskrbo. Ti so se iz šotorov preselili v temu posebej namenjene kontejnerje. Delo je olajšala primerna dokumentacija zdravljenja, ki jo begunci zdravnikom posredujejo v naslednjem centru, kjer prejmejo nadaljnje zdravniške storitve. Svojo pomoč prav tako nudijo nevladne organizacije, sredstva in osebje pa prispevajo tudi države EU. WAHA (Women and Health Aliance International) je tako za opravljanje pregledov zagotovila dodatnega zdravnika, v centru pa je do marca prebežnikom na voljo tudi češka vojaška bolnišnica. Prednost slovenskih sprejemnih in nastanitvenih centrov je predvsem tranzitna vloga države. Večina prebežnikov Slovenije ne obravnava kot končni cilj njihovega bega, zato nam zaradi izboljšanja koordinacije med državami in nadzora na mejah postopoma manjše skupine več ne predstavljajo izjemnega izziva, medtem pa v državah kot sta recimo Nemčija in Švedska vedno večje število prosilcev za azil povzroča številne probleme. Bili pa bi neiskreni, če bi nečloveške razmere, ki vlafoto: Raimond Spekking dajo v določenih centrih, predpisali zgolj velikemu številu migrantov. Standardi so jasno določeni, a vendar niso enotni po vsej državi, saj so odvisni od primernih kapacitet, ki jih zaradi obsežnosti krize primanjkuje, predvsem pa od angažiranosti lokalnih organov. Madžarska svojo nenaklonjenost do prebežnikov jasno izraža že od samega začetka krize. Čeprav so bili sprva takoj za Nemčijo deležni največ prošenj za azil, so mnogi prositelji zaradi neznosnih razmer državo zapustili še preden so dočakali odgovor. Več kot pomanjkljive razmere v avstrijskem centru Traiskirchen so lani avgusta vzbudile pozornost Amnesty International, ki je v svojem poročilu med drugim omenila neprimerno število nastanitvenih kapacitet, pomanjkanje hrane, zdravstvene oskrbe in higiene. Simbol neuspešne razrešitve največje begunske krize, ki jo Evropa beleži od druge svetovne vojne, pa je zbirališče za begunce, ki je dobil vzdevek Džungla. Nahaja se v francoskem obmorskem mestu Calais, ki leži zgolj 34 km od belih Dovrskih pečin v Veliki Britaniji, destinacija številnih prebežnikov. Džunglo le s težavo opišemo kot nastanitveni center, saj se je zaradi vztrajnega zavračanja beguncev na meji preko kanala pretvoril v mestece, polno improviziranih prebivališč, zbitih iz polomljenih kosov lesa in blaga. Očitno je, da ob primanjkovanju politične volje tudi organizacije kot Médecins Sans Frontières, ki v Calaisu nudijo oskrbo, le s Ob koncu ene zgodbe se že piše nova težavo poskrbijo za dolgoročno varnost in zdravje ljudi. V procesu pisanja članka sem se trudil stanje analizirati s pomočjo čim bolj objektivnih meril. Zanašal sem se na statistiko, strokovne članke, uradna poročila držav in NGO-jev, ki so v krizo neposredno vključeni. Ker sem v svojem osebnem življenju tudi sam malenkost obseden s številčnim vrednotenjem svojega vsakdana, povsem razumem pomembno vlogo objektivne analize različnih aspektov begunske krize. Tako kot drugje so tudi pri organizaciji kvalitetne oskrbe za tako veliko število ljudi informacije vir moči. Upam, da v prihajajočih mesecih in letih, ko se bo novo prebivalstvo začelo aktivno vključevati v našo družbo, ne pozabimo najpomembnejših informacij: namreč vrednot, na katerih temelji naša moderna družba in dejstva, da besede begunec, prebežnik, migrant, katerokoli pač izberemo, vse opisujejo ljudi. Zdravnikova nova oblačila Ljudstvo je spregledalo ali je simbolizem bele halje še vedno dovolj za komplianco pacienta? Nina Žakelj V sak študent je po vsej verjetnosti že večkrat prestregel znano trditev, da je z odločitvijo za zdravniško stroko izbral poslanstvo in ne le poklica. S tem si je bolj ali manj zavestno nakopal tudi veliko odgovornost, ki je od Spidermana dalje naravna posledica velike moči. Odgovornost, da promovira zdrav življenjski slog in si cigareto prižge šele za vogalom UKC-ja, odgovornost, da kletvice in nizkotno govorjenje o kolegih zadrži za trenutke, ko pogleda (pre)globoko v kozarec (odgovorno, med dopustom in nikakor ne v zračni liniji službenega mesta). Kot na videz popoln posameznik je sprejel tudi odgovornost skrbi za svojo zunanjost. Že Hipokrat je trdil, da je zdravnikova obleka ključnega pomena za njegovo dostojanstvo. Če bi to svoje plemenito dognanje, ki na papirju zdrži težo vsakršnega argumenta, danes sredi UKC-ja zagovarjal v svoji tuniki, bi ga plemenitosti navkljub interna in eksterna kontrola odstavili, preden bi pričel z jemanjem anamneze. Navajeni smo, da se okolica spreminja, da žolč in phlegma proti magnetni resonanci ne nosita kakršnekoli relevance, navadili smo se na razkužila in celo! na sterilne bele Crocse. Ali se lahko privadimo tudi na podobo zdravnika, ki ima dolge lase, tetovaže ali preluknjan jezik? Slovo pisanih nogavic Ljubljanski UKC je leta 2013 posodobil navodila za osebno urejenost, med nove iztočnice pa je med drugim vključil tudi nogavice brez izstopajočih vzorcev in barv, diskretno ličenje in uporabo parfumov brez vsiljivega vonja, prepoved nakita na rokah ter pirsingov in tetovaž na splošno, urejene nohte in lase, za nameček pa tudi vsakodnevno britje ali urejenost obraznega okrasja. Benevolentna pripomba, da lahko nespoštovanje novih pravil vodilni interpretirajo kot kršenje delovne obveznosti in nezmožnost opravljanja zdravniške oskrbe, je le (diskretno) nališpana resnica o prekinitvi delovne pogodbe. Janez Lencl, vodja Centra za odnose z javnostmi in marketing, osvetli mariborsko situacijo s trditvijo, da se organizacijsko navodilo Pravilo profesionalnega vedenja v Mariboru še pripravlja in bo začelo veljati s »Z navodili želimo poudariti, da je profesionalno vedenje sestavni del organizacijske kulture UKC Maribor in temelj dobrih medsebojnih odnosov med zaposlenimi, odnosov do pacientov in njihovih najbližjih ter do zunanjih sodelavcev in obiskovalcev. Organizacijsko navodilo celostno obravnava profesionalno vedenje za vsa delovna mesta, tudi komunikacijo in ne zgolj oblačenja,«pove v komentar na pravila v sestrski bolnišnici. Na vprašanje, ali je lahko neupoštevanje pravil osebne urejenosti zadostna podlaga za prekinitev delovne pogodbe, pa pove, da» /.../ vsak posameznik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi prostovoljno podpiše, da bo upošteval in se ravnal s pravili delodajalca. Ugotoviti je potrebno, ali je kršitev manjša ali večja, saj lahko zaradi hujše kršitve delodajalec enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi.«moj drugi sogovorec, Marko Hazabent, splošni kirurg v mariborskem UKC, predstavi drugačno zgodbo:»do zdaj mi še nihče ni rekel, da si moram sneti pirsinge, pri tetovažah pa se držim načela, da jih imam na mestih, kjer se ne vidijo. Opažam pa, da se predvsem pri medicinskih sestrah pojavlja vedno več tetovaž na vidnih mestih, na primer okoli zapestja. Nam glede tega niso rekli ničesar.«med estetsko skladnostjo in varstvom bolnikov Razumljivo je, da delo z ljudmi prinaša omejitve v osebni urejenosti, ki jih v gro- Nina je študentka tretjega letnika, ki se po Camusu zgleduje v izbiri življenjskih nazorov in prevelikih plaščev. Tudi njo si moramo, ko po sizifovsko kotali učbenike, predstavljati srečno. bem lahko razdelimo na tiste, ki služijo zmanjševanju prenosa okužb, in takšne, ki služijo boljši komplianci pacienta. S prvimi se v svetovnem merilu ukvarja sedež ameriške zdravniške epidemiologije SHEA, ki je leta 2014 objavil nove smernice oblačenja zdravstvenih delavcev izven operativnih enot s poudarkom na zmanjševanju prenosa mikroorganizmov. Priporočali so BBE (bare below the elbows) pristop, ki vključuje halje s kratkimi rokavi in popolno odsotnost nakita na zapestjih ali prstih. Poudarili so tudi pomen redne menjave halj in njihovega vzdrževanja, ki bi idealno vključevala pranje delovne Benevolentna pripomba, da lahko nespoštovanje novih pravil vodilni interpretirajo kot kršenje delovne obveznosti in nezmožnost opravljanja zdravniške oskrbe, je le (diskretno) nališpana resnica o prekinitvi delovne pogodbe. obleke po vsakodnevnem stiku z bolniki. V sklopu takšnega predloga so tudi pozvali bolnišnice, naj svojim zaposlenim nudijo brezplačno pranje delovne oprave kar znotraj inštitucije, kjer delajo, kar je v mariborski bolnišnici tudi omogočeno. Poleg osnovnih higienskih standardov, ki so nam predstavljeni tudi na fakulteti postriženi nohti brez laka, speti in umiti lasje, redno razkuževanje na oddelkih so opozorili tudi na primerno obutev, ki skrije kožo in s tem minimizira možnost kontaminacije. Posebna oblačila in obutev na

10 18 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April delovnem mestu so tudi v Sloveniji že stalna praksa, še dodatno pa jih je dopolnitev ljubljanskih navodil za osebno urejenost ozavestila s pravilom, da je nošenje dolgih rokavov dovoljeno le na mestih, kjer ni neposrednega stika s pacientom, in pozivom, naj bodo delovne obleke oprane vsak dan.»do zdaj mi še nihče ni rekel, da si moram sneti pirsinge, pri tetovažah pa se držim načela, da jih imam na mestih, kjer se ne vidijo. Opažam pa, da se predvsem pri medicinskih sestrah pojavlja vedno več tetovaž na vidnih mestih, na primer okoli zapestja. Nam glede tega niso rekli ničesar.«(marko Hazabent) Za spoštovanje higienskih pravil tudi v mariborskem UKC skrbi interna kontrola.»obstajajo osnovna pravila nošenje bele halje, izvajanje antisepse... Sprotno preverjanje in opozarjanje izvajajo predstojniki oddelkov, za interni nadzor pa skrbi komisija. Jemljejo brise s prstov in prstanov in na koncu opozorijo glavno sestro oddelka, kaj naj bi se spremenilo. Imamo tudi eksterni nadzor, ki se ukvarja z vodenjem bolnikov in temperaturnih listov,«razloži V kakšni obleki bi želeli videti zdravnika? dr. Hazabent. Pravila se zapletejo, ko pride do aspekta videza, ki služi za komplianco pacientov. Točnih pravil o izgledu zdravnika v Mariboru torej še ni, Janez Lencl pa na vprašanje o primernosti ali morebitni prepovedi pirsingov in tetovaž odgovarja:»narava dela določenih delovnih mest v zdravstvu omejuje nošenje določenih predmetov, dolgih nohtov, kozmetike, predvsem zaradi možnih poškodb in okužb. Iz tega stališča je potrebno presojati, ali so pirsingi in tetovaže in podobno ovira za strokovno izvajanje delovnih nalog posameznega delovnega mesta.«v splošnem kodeksi, ki narekujejo izgled zdravstvenega delavca, svetujejo, naj se vsak ravna po estetski skladnosti zdravniškega poklica. Ta šibko definiran pojem pa lahko dvema posameznikoma predstavlja popolnoma drugačno idejo. Izmuzljivosti primernega se tako težko prilagodijo tudi vodilni, ki pravila narekujejo.»nisem še doživel, da bi nas postavili v vrsto in šli od enega do drugega»kdo ima pirsing?«. Šef oddelka je nekoč le opozoril mlajšega kolega, ker je pod haljo nosil barvne majice. Svetoval mu je le, naj raje nosi bele, saj se tako enostavno lažje vidi, kdaj so umazane. Imam tudi kolege, ki so potetovirani na vidnih mestih in zaradi tega nimajo težav. Opazoval sem, kako se ljudje okoli njih obnašajo, in nisem opazil nobene razlike.«ko izbira bolnik Na temo zdravnikovega izgleda so bile izvedene številne raziskave, ki so v večini prišle do podobnega zaključka. Ena izmed novejših je bila leta 2015 izvedena na Univerzi v Michiganu. Združila je podatke tridesetih različnih raziskav, ki so bile v štirinajstih državah izvedene na kar bolnikih/prostovoljcih. Večina jih je izkazala preferenco do formalnega stila oblačenja, ki vključuje poslovno obleko ali belo haljo, med njimi pa je bilo največ odraslih nad petdesetim letom starosti. Mlajši, večinoma pripadniki generacij X in Y, so več zaupanja izkazali sproščeno oblečenim posameznikom. Zanimivo pa je, da so v intenzivnih enotah osebnemu stilu pripisovali manjši pomen, kar so utemeljili s stanji urgence, kjer je zdravnikov izgled drugotnega pomena.»ko gre človek k zdravniku, rabi pomoč. Verjetno takrat ne bo zahteval novega zdravnika, ki nima uhana v ušesu,«se strinja tudi dr. Hazabent. Ravno obratne zaključke pa je v svoji raziskavi leta 2013 sklenil JAMA (Journal of the American Medical Association). Ugotovili so, da je v intenzivnih enotah, kjer pacienti doživljajo večji stres, hitra povezava z zdravnikom ključnega pomena, nanjo pa lahko videz bistveno vpliva. 337 sodelujočih je poudarilo pomen berljivega napisa z imenom bolnika (77 %), urejenosti (65 %) in profesionalne oprave (59 %), pri kateri se je polovica anketirancev, natančneje 52 %, opredelila v prid bele halje. 24 % izpraševancev je izjavilo, da bi namesto bele halje zdravnika raje videli v sanitarnih oblekah, 13 % v uradni obleki, 11 % pa v bolj sproščeni, športni opravi. Naštete kvalitete so povezovali z znanjem, inteligenco, iskrenostjo in kvaliv beli halji v zdravniški uniformi (scrubs) v uradni obleki v sproščeni, športni opravi tetnejšo oskrbo. Videz so postavljali celo pred starost zdravnika, ki je običajno asociacija na izkušnje in zatorej tudi kvaliteto V našem delu na dnevni bazi srečuješ veliko število ljudi in izgled je seveda pomemben. Pomembnejši pa je odnos do človeka, empatija in tvoj strokovni način razmišljanja, kar pa s samim videzom nima resne povezave. oskrbe. Tretjina anketirancev je izjavila tudi, da se jim zdi pomembno, da njihov zdravnik nima pirsingov ali tetovaž. Marko Hazabent iz lastnih izkušenj pove, da»/.../ je prvi vtis zelo pomemben in ga je težko spremeniti. V našem delu na dnevni bazi srečuješ veliko število ljudi in izgled je seveda pomemben. Pomembnejši pa je odnos do človeka, empatija in tvoj strokovni način razmišljanja, kar pa s samim videzom nima resne povezave. V desetih letih prakse mi še noben bolnik ni rekel, da ga motijo moji prisingi ali brada. Ravno nasprotno, velikokrat slišim tudi, da je lepo, da ne izgledamo vsi popolnoma po pravilih. Konec koncev tudi po dežurstvu včasih ne izgledamo reprezentativno. Saj smo vendar samo ljudje.«bolj optimistične rezultate je leta 2005 izluščila študija, izvedena s strani BMJ (British Medical Journal), v kateri so bolniki izmed slik različnih zdravnikov izbrali tistega z nasmeškom ne glede na njegovo opravo. Foto: Simon Tušek Pomemben je odnos Razvidno je torej, da enotna pravila za zdravnikov videz ne obstajajo. Če se starejši po rezultatih študij oklepajo Clooneyjevskega zdravnika v blišču idealne predstave, mladi pozdravljajo prihod novega, za katerega mislijo, da bo z izžarevanjem sproščenosti njihove težave lažje razumel. Verjetno pa je, dokler novejša pravila osebnega izraza ne stisnejo v še ožji kot estetske skladnosti, na koncu koncev resnično pomembnejša govorica jezika, izkazovanje empatije in pripravljenost pomagati, kakor zaključiva tudi z dr. Hazabentom:»Vse to je sekundarnega pomena. Če si dober v tem, kar delaš, ti ne bo nihče očital tvojega videza.«če so v pravljici golemu cesarju hvalili prelestno stkana oblačila, danes enak učinek dosegamo s poveličevanjem»ideje bele halje«. Morda konec koncev tudi mi rabimo otroka, ki bo pokazal s prstom in vzkliknil:»pa je to res tako pomembno, saj je navsezadnje tu, da vam pomaga?!«

11 20 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April OSREDNJE Moderna ekspanzija zdravja? O mehanizmih oglaševanja v medicini Amadeja Založnik Navkljub popularni slovenski popevki časa ne moremo ustaviti. Spremembe potekajo na vseh aspektih življenja in zdravstvo ni izjema. V obdobju, ko se občasno zdi, da ljudje bolj zaupajo spletu kot stroki, vsekakor obstaja izziv, kako med izobiljem tehnoloških novosti najti vrzel in se na medicinskem nivoju učinkovito približati čim večji populaciji ljudi ter povečati njihovo splošno zdravje. Športni duh v različnih telesih V pravo smer brca Nogometni klub Maribor, ki že več let uspešno organizira humanitarne projekte z namenom promocije pomoči sočloveku. Njihov zadnji uspeh je projekt osveščanja vseh, ne zgolj ljubiteljev vijol'čne, o darovanju organov po možganski smrti Vijol`čna je ljubezen večna (VJLV), ki je potekal v sodelovanju s Slovenija Transplant. Gre za nadgradnjo projekta Vijol`čna kri za vse ljudi, preko katerega so do zdaj organizirali že štiri odmevne krvodajalske akcije, njihov uspeh pa je leta 2011 potrdil prejem nagrade Sporto v kategoriji celostnih športno-marketinških aktivnosti. Urška Fakin, zdravnica pripravnica naše fakultete in aktivna promotorka darovanja organov pri VJLV, je glede smiselnosti vključitve Nogometnega kluba Maribor na zdravstvena področja povedala:»nk Maribor je ljudem znana in prepoznavna športna znamka, s klubom se poistovetijo, zanj navijajo, kar jim predstavlja pozitivo in veselje. Zaradi tega so tudi mimoidoči celo sami pristopili do nas, mislim, da jih je povezava s klubom, ki ima največ navijačev v Sloveniji, dodatno pritegnila. Vsekakor sem mnenja, da smo kot predstavnice kluba imele lažji dostop do morebitnih novih darovalcev, kot če bi nosile barve Slovenije Transplant.«Čeprav se je projekt uradno zaključil, je vpis v register darovalcev še možen tako pri pooblaščenih promotorkah kot v prostorih kluba, zaenkrat pa so zbrali kar 314 darovalcev. Povezava z vijoličnimi nogometaši je vsekakor ena izmed dodanih vrednosti kampanj, prav tako pa imamo na naši fakulteti ogromno uspešnih javnozdravstvenih projektov, ki imajo tudi brez športnih prvakov svoje prednosti. Eden izmed njih je projekt Epruvetka, ki pod vodstvom Ane Marije Ledinšek že sedmo leto zanesljivo ruši tabuje in premika meje širjenja informacij. Na mariborskih fakultetah in bližjih srednjih šolah mlade izobražujejo o krvodajalstvu, transplantaciji kostnega mozga ter po novem tudi o darovanju organov. Razlog njihovega naskoka pred predstavniki Rdečega križa je najverjetneje ravno to, da se mladi bolj poistovetijo z osebami iz podobne starostne skupine, zaradi česar njihovim nasvetom lažje sledijo. Zmogljivosti pametnega prijatelja Veliko manevrskega prostora na področju oglaševanja zasedajo mobilne aplikacije, ki si pot na trg utirajo celo hitreje, kot se bližajo izpiti. Z zdravjem in fitnesom povezanih aplikacij je na Google Play ter Apple App Store kar okoli , raziskava mhealth App Developer Economics pa navaja, da so ciljna populacija teh aplikacij v 31 % kronični bolniki in v 28 % ljudje, ki se nasploh zanimajo za fitnes oziroma zdrav slog življenja. Uvedbo mobilnega zdravja v večji meri spodbuja tudi Evropska komisija, saj te storitve prinašajo številne prednosti: bolnikom omogočajo večji nadzor, zagotavljajo učinkovitejši zdravstveni sistem in prinašajo veliko priložnosti za inovativne storitve, kar gre v prid podjetjem, ki se ukvarjajo s panogo razvoja aplikacij. V filadelfijski bolnišnici so pred dvema letoma izvedli študijo, kjer so po odpustu več kot 350 bolnikom s kroničnim srčnim popuščanjem preko elektronske pošte ali mobilnega telefona poslali opomnik glede termina za kontrolo. 86 % pacientov se je, ne glede na to ali so odgovorili na sporočilo, udeležilo kontrolnega pregleda, medtem ko je na pregled prišlo zgolj 47 % pacientov, ki o pregledu niso bili še dodatno obveščeni. Zgovorni podatki so potrdili tezo, da lahko z uporabo različnih aplikacij dosežemo večjo Amadeja je študentka tretjega letnika, ki si še vedno želi, da bi bil njen dan daljši. V prostem času rada bere, krasi torte in z raziskovanjem zabava prijatelje. komplianco bolnikov. Velik potencial zdravstvenih aplikacij so že pred leti zaznali jasnovidni študentje iz več mariborskih fakultet (FERI, FS, FGPA, EPF), ki so prek ustanovitve projekta Flawless Code razvili slovensko aplikacijo LifeSal. Ta uporabnikom med drugim omogoča nastavitev opomnikov za zdravila in kontracepcijo, prihranek pri nakupu lekarniških izdelkov, prikaz bližnjih lekarn, štetje kalorij in izračun ITM, tistim z več domišljije pa prikaže tudi vpliv vremena na počutje. Bivši član projektne ekipe Davorin Mesarič glede porasta mobilnih uporabniških programov meni:»po moji oceni se na tem področju odvija revolucija, saj bodo zdravniki s pomočjo tehnoloških pripomočkov, kot so pametne ure, pridobili zdravstvene parametre uporabnikov skozi daljše časovno obdobje in tako dobili boljši vpogled v njihov življenjski stil. S tem bomo lažje nadzorovali človeško telo in preventivno odkrili bolezni, ki se danes na žalost odkrijejo prepozno.«vse prepogosto spoznanje, da ni vse Na tem mestu velja poudariti, da zgolj brki razen morebitnih odobravanj na spletnih omrežjih nimajo dolgoročnih učinkov, prav tako je nesmiselno polivanje z ledeno vodo za zabavo spletnih prijateljev, potrebno je vsaj poznavanje problematike in namena gibanja. zlato, kar se sveti, žal drži tudi za mobilne aplikacije. Revija Evidence based mental health navaja, da so na univerzi v Liverpoolu raziskovalci ugotovili, da večina aplikacij, namenjenih izboljšanju mentalnega zdravja, ni znanstveno kredibilnih, ne vsebuje preverjenih informacij in nasploh ne bazira na dokazanih dejstvih. Ogromno upanja polnih pacientov, ki zaradi predolgih čakalnih vrst iščejo alternativne rešitve, tako zaradi nezadovoljstva z učinkom aplikacij na koncu konča s še višjo mero anksioznosti. Previdnost tako ni odveč tudi (oziroma predvsem) na zelo priljubljenem spletu, ki skriva številne pasti, nevidne lahkovernemu uporabniku. Strokovnjaki pa vseh aplikacij vendarle ne mečejo v isti koš, glede dolgotrajnega pozitivnega učinka izpopolnjenih aplikacij na uporabnike so si enotni. Ena izmed boljših naj bi bila aplikacija Sleepio, osnovana na kognitivno vedenjski terapiji zdravljenja težav z nespečnostjo, saj se je v številnih študijah izkazala za učinkovito, v eni izmed kliničnih raziskav so prišli celo do zaključka, da naj bi insomnio (kronično nespečnost) Sleepio olajšal za kar 75 %. Zaključimo lahko, da so strokovno zastavljene aplikacije dobrodošlo spremstvo lajšanja zdravstvenih problemov, zagotovo pa previdnost ter opreznost pri uporabi nista odveč. Epidemija spletnih izzivov Za osveščanje ljudi ni vedno potrebna kampanja, aplikacija ali program, včasih zadostuje že objava na spletu, ki po hitrosti širjenja, v kolikor je zanimiva, gotovo prekosi še najbolj aktivne opravljivce. Primer fenomena, ki je pred dvema letoma zaokrožil po vsem svetu, je Ice Bucket Challenge, postavljen z namenom pridobivanja sredstev in ozaveščanja o amiotrofični lateralni sklerozi (Lou Gehrigovi bolezni). Cilj izziva se je v štiriindvajsetih urah politi z vedrom ledene vode, to posneti, objaviti na spletu ter nominirati še vsaj tri bodoče spletne zvezde. Pri tem je vsekakor zaželeno, da je izzivalec seznanjen z osnovnim namenom trenda polivanja in ne pozabi darovati denarja za raziskave, ki bodo prinesle napredek pri zdravljenju ali lajšanju te hude neozdravljive bolezni. Forbes je objavil, da so si predlanski posnetki o ledenem izzivu na Facebooku prislužili 10 milijard ogledov, dosegli pa so okoli 440 milijonov ljudi. Gotovo je levji delež ogledov prispevalo sodelovanje slavnih, saj sta ledenemu polivanju med drugim podlegla Bill Gates in Mark Zuckerberg, v Sloveniji pa so znani v lastni različici zbirali sredstva za nakup šolskih potrebščin. Kljub visokim številkam sodelujočih pa je sredstva za boj proti ALS daroval nizek odstotek udeležencev, le okoli 17 milijonov ljudi, kar pa še vedno znaša zavidljivih 100 milijonov dolarjev. Prav tako je precej narasla ozaveščenost o omenjeni bolezni, saj si je na angleški Wikipediji članek o ALS pred izzivom povprečno ogledalo ljudi mesečno, avgusta 2014 pa je imel prispevek kar 2,89 milijona ogledov. Zelo odmevno je tudi že skoraj tradicionalno novembrsko puščanje brade in brkov pri nasprotnem spolu. Movember, skovanka besed mustache in november, je akcija, katere glavni namen je opozarjanje javnosti o zdravstveni problematiki moških, predvsem o raku prostate in testisov. Pametna ideja se je presenetljivo razvila skupini fantov ob steklenici piva leta 2003 v Avstraliji, od koder se je sčasoma razširila po vsem svetu. Fantje so obudili brkaški trend in ga unovčili kot izhodišče za zbiranje prostovoljnih prispevkov in sredstev za raziskave raka na prostati. Če samo rahlo ošinemo številke, je jasno razvidno, da se za brki ne skriva samo modna muha. Deset let po začetku gibanja je širom sveta tisto leto sodelovalo registriranih Foto: Simon Tušek aktivistov, ki so zbrali okoli 116 milijonov dolarjev. Na tem mestu velja poudariti, da zgolj brki razen morebitnih odobravanj na spletnih omrežjih nimajo dolgoročnih učinkov, prav tako je nesmiselno polivanje z ledeno vodo za zabavo spletnih prijateljev, potrebno je vsaj poznavanje problematike in namena gibanja. Številni primeri nakazujejo, da obstajajo mehanizmi, ki lahko posredno povečajo naše splošno zdravje in ozaveščenost, ne da bi pri tem bil potreben obisk pri zdravniku. Ravno tako lahko ti mehanizmi dosežejo precej širšo množico, ki je zdravstveni delavec kot posameznik ni zmožen doseči. Najverjetneje je čas, da tudi mi v glavi naredimo preskok naprej in se (kritično) zavzemamo za uporabo subkulture in številnih načinov oglaševanja, ki so lahko uspešni sopotniki že uveljavljenih presejalnih programov.

12 22 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April OSREDNJE Mar se človek sme pustiti ubiti za resnico? Vera, duhovnost in razsodnost v medicini Alexander Sodja Že Platon je dejal, da je največja napaka pri zdravljenju bolezni dejstvo, da ločeno obstajata zdravnik, ki zdravi telo in zdravnik, ki zdravi dušo. Veliko ljudi je tudi danes prepričanih, da sta medicina in vera dve ločeni entiteti, med katerima ni nobenih stičnih točk. A vendar raziskave pričajo o pomenu vere za bolnikovo zdravje, pri tem pa pod drobnogled vzamejo tudi zdravnikovo vlogo v bolnikovi duhovnosti. To pomeni, da pri bolnikih, ki se soočajo z življenje spreminjajočim zdravstvenim stanjem, vera postane poglavitna vrednota in vodilo za njihovo dojemanje bolezni in spopadanje z njo. Obenem pa od zdravnikov pričakujejo nek duhovnostni diskurz. Bi potemtakem morali zdravniki biti verni, da bi lahko bili duhovni? Sta vera in duhovnost res pomembna elementa zdravljenja bolezni? Kakšna je razlika med biti veren, biti duhoven in biti razsoden v medicini? Če si veren, si duhoven Morda je treba najprej pojasniti, kaj razlikuje vero in duhovnost. Ko govorimo o veri, govorimo o sistemu naukov, norm, vrednot in dejanj oziroma obredov, v katerih se odseva zavest o obstoju boga oziroma nadnaravnih sil. Gre torej za prepričanost o obstoju in resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu oziroma nadnaravnem. Vsaka vera ima svoje poglede tudi na medicino in na zdravljenje bolezni, ki jih verniki brezpogojno sprejemajo kot absolutna načela. Duhovnost pa je nekaj čisto drugega. Duhovnost ni verovanje v boga ali izkazovanja pripadnosti določeni verski skupnosti z absolutno prepričanostjo o resničnosti, temveč je del naše biti, kar Platon poimenuje ideja oziroma duša. To je kognitivni del nas, ki išče pomen, resnico in namen našega življenja, del, ki se skuša dokopati do odgovorov na vprašanja o našem obstoju, čustvovanju, o našem vseživljenjskem prizadevanju opravljanja zadanih nalog. V človekovem bistvu je duhovnost tista usmerjenost k nematerialnim vrednotam, ki nas vodi v prepričanje, da smo. Duhovnost je torej lastnost nas ljudi, ki jo nekateri izražajo z verovanjem v boga ali nadnaravno silo ter s pripadnostjo verski skupnosti, drugi preko filozofije, celo ateizma, spet drugi pa preko ustanavljanja raznovrstnih newagevskih gibanj. Zdi se mi, da se vsak človek vse življenje ukvarja z vprašanjem položaja svoje biti, razlika je le v načinu izražanja osebne duhovnosti. Bernoullijeva enačba ali kako do pravega odločanja Med razpravo o podobnostih in razlikah vere in duhovnosti ter njun vpliv na bolezensko stanje bolnika je smiselno izpostaviti sposobnost razumnega in premišljenega ravnanja v težkem položaju, torej razsodnosti ter odločanja v medicini. Oboje lahko plastično razložimo z uporabo Bernoullijeve formule za trg, s katero pričakovano korist dobimo, če množimo verjetnost dobička s koristnostjo tega dobička. Aplikacijo te enačbe na odločanje v medicini si najpreprosteje razlagamo s primerom določenega bolezenskega stanja, recimo raka na prostati. V danem primeru verjetnost dobička predstavlja obsevanje/operativni poseg ali inkontinenca in neplodnost. Koristnost dobička pa predstavljajo tri metode odločanja, in sicer linearna ocenjevalna lestvica, kjer 0 pomeni smrt, 1 pa zdravo življenje, metoda časovnega kompromisa, kjer se je smiselno vprašati, koliko časa je oseba pripravljena biti inkontinentna in impotentna, ter standardno tveganje oziroma precenjevanje možnosti in koristnosti. V teoriji je taka razlaga odločanja zdravnikov relevantna in možna, vendar kognitivna psihologija temu nasprotuje. To utemeljuje z razlago, da je življenje nepredvidljivo in nihče ne more napovedati svoje prihodnosti, kar je podkrepljeno z dejstvom, da človek ne more razumeti vpliva, ki ga bo imel izid Alexander je študent tretjega letnika, ki skupaj s Kendrickom verjame, da se z majhnim plamenom vžigalice da požgati most. Bistveno manjkajočo komponento, iz katere črpamo smernice pri razsodnosti, najverjetneje predstavlja kapital vrednot, ki smo jih privzeli iz družinskega okolja in ki smo si jih postavili na podlagi lastne presoje, pri čemer smo seveda izhajali iz svoje duhovnosti nečesa, kar se mu dogaja, če pri tem še nima nikakršnih izkušenj. Poleg tega se tako mnenje naslanja tudi na dinamičnost medicinskih stanj, ki z neprestanim spreminjanjem skozi čas vplivajo na zdravljenje posameznika. Iz literature in raznih teorij ni mogoče točno definirati, kakšno je tisto pravo odločanje v medicini, ki nas uspešno pripelje do cilja. Bistveno manjkajočo komponento, iz katere črpamo smernice pri razsodnosti, najverjetneje predstavlja kapital vrednot, ki smo jih privzeli iz družinskega okolja in ki smo si jih postavili na podlagi lastne presoje, pri čemer smo seveda izhajali iz svoje duhovnosti. Ne smemo zanemariti dejstva, da veliko ljudi duhovnost enači z vero, na katero se opira v težkih življenjskih situacijah: zdravnik, ko sprejema pravo odločitev za življenje drugega, bolnik pa, ko si lajša razumevanje svojega bolezenskega stanja, se z njim spopade ter uspešneje okreva. Ne strinjam se, ker mi vera pripoveduje drugače. Dilema se pojavi, ko celoten scenarij obrnemo, in sicer, ko pasivni izid odnosa med zdravnikom in bolnikom postopno izboljšanje zdravstvenega stanja in okrevanje postavimo v ozadje, v ospredje pa aktivno soudeležbo bolnika pri zdravnikovem odločanju o poteku zdravljenja. Ko torej privrejo na plan absolutna načela bolnikov, s čimer ovirajo naravo zdravnikovega dela. Gre za resen problem, saj vsa verska prepričanja ne odobravajo kopice zdravstvenih postopkov konvencionalne medicine, kar pogosto z odklanjanjem predlaganega zdravljenja postavi pod vprašaj življenje ali smrt. Delo v zdravstvu je čedalje bolj usmerjeno v dojemanje in zdravljenje človeka kot celote, kjer telo in duša predstavljata neločljivo enoto. Od zdravstvenih delavcev se zahteva upoštevanje humanističnih vrednot. Zdravnik ne sme biti usmerjen samo v zdravljenje bolezni na podlagi postavljene diagnoze, temveč mora upoštevati tudi bolnikove skrbi, zavedanja, pa tudi strah za življenje. Zanimivo je, da tako vedenje vernikov ne izhaja iz napačnega pogleda vere same na medicino in na zdravljenje. Zato je potrebno izpostaviti, kakšen odnos imajo verska načela večjih evropskih verstev, kot so katolicizem, islam in judovstvo, do konvencionalne medicine. V katolicizmu izhaja medicinska etika iz različnih virov, kot na primer iz Svetega pisma, iz spisov Katoliške cerkve, papeških okrožnic ter iz refleksij teologov in verskih filozofov, kontrola nad njo pa pripada po določilih Drugega vatikanskega koncila papežu in njegovi duhovščini. Le oni smejo biti neposredni interpreti vseh verskih spisov, saj se jim pripisujejo dostojanstvo in moralna načela, ki jih nezmotljivo izražajo v Kristusovem imenu. Vendar celotni katoliški cerkveni aparat nadzira pravni sistem kanonsko pravo, iz katerega izhaja pragmatičen odnos do medicine. V kontekstu katoliške ideologije medicina ohranja človeško dostojanstvenost in sledi načelu vzdrževanja zdravega človekovega življenja, kolikor dlje se le da. Podlaga za to je prepričanje, da je človek ustvarjen po Božji podobi, in da je tako le utelešenje Božjega zaupanja v življenje in telesnost. Na podlagi tega se je razvilo sklepanje, da je Nadzor nad človekovim življenjem tako izven človekovega vrednotenja in njegove avtoritete. Verski nazori vernike povezujejo v močno socialno skupnost, ki pogosto negira praktičnost in koristnost v človekovem delovanju. To pojasnjuje tudi, zakaj katolicizem prepoveduje splav in evtanazijo. Ko pa gre za medicinsko obravnavanje življenje ogrožajočih stanj oziroma stanj, ki lahko s svojim vplivom na posameznikovo življenje le-tega spremenijo v katero koli smer, pri čemer bo popačena ideja človeka kot Božje podobe, se katoliške vrednote spreobrnejo v prid zdravnika, saj mu narekujejo Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (Gal 5, 14). Tovrstno odstopanje od ustaljenih vrednot in predpisov je v skrajni nuji dovoljeno tudi v muslimanskem odnosu vere do medicine, kjer velja pravilo, da nujna potreba dovoli izvajanje prepovedanega in morda nedopustnega. Navsezadnje tudi judovstvo dopušča razne deviacije in odstopanja od moralno -etičnih verskih načel, ko gre za soočanje z nujnimi stanji. Judovska fleksibilnost v zvezi z medicino tiči v pripisovanju treh vrednot. Te so: človeško življenje ima neskončno vrednost; staranje, bolezen in smrt so naravne komponente življenja ter vzpostavljanje bolnikove kvalitete življenja je stalna zavezanost, h kateri so poklicani vsi zdravstveni delavci. Zdravnik je dolžan odkloniti vsakršen poseg, ki bi po njegovem strokovnem prepričanju in vesti mogel biti neetičen ali za bolnika škodljiv. Upor zoper medicino ali spoštovanje svoje vere? Iz kratkega pregleda odnosa velikih evropskih verstev do medicine in s tem odnosa vernika do zdravnikovega dela razberemo, da problematika ne tiči v tradicionalnih, arhaičnih vrednotah, temveč v newagevskih ideologijah. Gre za nove idejne skupnosti, ki v našem prostoru nastajajo kot nekakšna evolucija prej omenjenih verstev, v katerih prihaja do pristranskosti odnosa do medicine. Ta odnos je namreč osnovan na dojemanju medicine kot krivoverstva, kar ji seveda jemlje suverenost in dostojanstvo. Pripadniki teh skupin ne verjamejo in ne zaupajo v zdravnikov poklic, saj so mnenja, da je medicina kot veda v svoji osnovi napačna. V medicini opažajo velika odstopanja od svojih duhovnih, verskih vrednot in norm, ki jih brezpogojno in nekritično sprejemajo. V zdravstvenem svetu se pojavlja problem, ko se taka mentaliteta sooča z življenje ogrožajočim stanjem, saj lahko zgolj na veri temelječa presoja vodi v smrt. Odklanjanje zdravstvenih postopkov, zavračanje transfuzije krvi, presaditve organov, cepiv in mnogo drugega ter uporaba molitve, raznih običajev, alternativne medicine, meditacije kot zdravila predstavlja v zahodnem svetu velik problem zaradi visoke umrljivosti vernikov in njihovih otrok. Vendar pri tej problematiki ne gre za kritičen pogled na medicino in na spoštovanje le-te kot znanstvene vede in stroke, ampak gre za odnos do vrednot in morale verstva samega. V Sloveniji je stanje nekoliko drugačno, saj Kodeks medicinske deontologije v 14. členu navaja, da je zdravnik dolžan opravljati svoj poklic odgovorno, strokovno, vestno in natančno do slehernega pacienta, ne glede na raso, spol, narodnost, versko pripadnost, politično prepričanje, zdravnik je svoboden v izbiri metod in načinov zdravljenja, pri tem pa je dolžan dosledno upoštevati dosežke medicinske znanosti in načela strokovnega ravnanja. Zdravnik je dolžan odkloniti vsakršen poseg, ki bi po njegovem strokovnem prepričanju in vesti mogel biti neetičen ali za bolnika škodljiv. Pri nas torej verska načela niso vpletena pri odločanju o usodi bolnikovega zdravja, saj prevladuje objektivno odločanje in ravnanje konvencionalne medicine, iz verskega vidika pa skrb in zagotovitev brezhibnega življenja posameznikov, ko le-to nujno potrebujejo. Sottofondo Na pomen religije in verovanja v medicini lahko pogledamo tudi iz bolj aplikativnega zornega kota. Vera lahko vpliva na potek zdravljenja in na zdravnikovo odločanje, vendar le v ozadju, kjer igra vlogo tihe spremljevalke. Spremljevalka, na začetku poimenovana duhovnost, je torej medij, ki posameznika sili v razmišljanje o etiki, ki ga vodi pri vsakodnevnih odločitvah, h kateremu se zateka, ko se znajde na razpotju. Če tovrstno duhovnost predstavlja vera tako v očeh zdravnika kot v očeh bolnika, ugotovimo, da gre za dobrino, ki posameznika okrepi in obogati s suverenostjo, ga vodi v neko pomiritev in prispeva k osebnostni dobrobiti. Veliko je raziskav s področja vpletenosti religije v medicinsko prakso, iz katerih je razvidno, da bolniki s kroničnimi boleznimi ali bolniki z boleznijo v terminalnem stanju hrepenijo po duhovnem pogovoru s svojim zdravnikom, morda tudi po molitvi. Bi zato morali biti zdravniki tisti, ki bi prevzeli vlogo verskega tolažilca? Je zdravnikov poklic ovrednoten le tedaj, ko zagotovi vse potrebe in uresniči vse želje posameznih bolnikov? Se od zdravnikov zopet zahteva preveč?

13 24 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April OSEBNO»Govoriti o izčrpanosti in izgorelosti zdravnikov je larifari. Vzrok njihove izčrpanosti je v glavnem to, da delajo na treh delovnih mestih istočasno nikjer ga ni, plačan pa je na treh mestih hkrati.ljudi brez zdravstvenega zavarovanja sploh ne bi smelo biti!«intervju z Aleksandrom Dopliharjem Eva Dora»Invalidska komisija pošlje svoje mnenje: priporočajo sprehode na prostem in dietno prehrano. In to brezdomcu! Ki ves dan hodi in tudi spi na svežem zraku in se sploh ne spomni, kdaj je nazadnje pošteno jedel. Priporočajo jahanje, saj naj bi živčnemu bolniku stik z živaljo dobro del. Mene pa zanima, kdo bo plačal tega konja! Brezdomec sam?«srečala sva se na Mislejevi 3 v Ljubljani. V ambulanti, ki zgleda kot vsaka druga. Toda ta stoji zato, da tam pomoč poiščejo tisti brez urejenega zdravstvenega zavarovanja. Na to, da je bil pobudnik in glavni organizator prve slovenske pro bono ambulante, je gotovo vplivala tudi njegova osebna zgodba. 85-letni upokojeni, a še kako aktiven zdravnik brez dlake na jeziku spregovori o brezčutnih odločbah invalidskih komisij, nespametnih zakonih, ki polnijo njegovo ambulanto, o razliki med zamrznjenim ali izbrisanim zavarovanjem, kdaj in ali sploh bolniku povedati pravo resnico. O zdravnikih zaslužkarjih in tistih, ki bi morali v norišnico. Se še spomnite, kako je prišlo do odločitve, da boste študirali medicino in postali zdravnik? Ko sem bil star sedem let, sem si poškodoval nogo. Skoraj tri mesece sem moral ostati v bolnišnici v Celju. Od takrat sploh nisem razmišljal o tem, da bi šel študirat kaj drugega. Oče in mama sta meni in starejšemu bratu omogočila, da sva lahko šla študirat v Zagreb, jaz medicino, brat veterino. Kasneje je stomatologijo v Ljubljani študirala tudi sestra. To je bil zanju precejšen finančni zalogaj, a sta nam na našo srečo lahko omogočila, da smo kasneje vsi trije s svojim znanjem lahko zdravili. Kot mlad zdravnik ste z delom začeli v obratni ambulanti železarne v Štorah, specializirali pa ste se v medicini dela, prometa in športa. Ves čas vas je skrbelo tudi javno zdravje vodili ste kamniški klub zdravljenih alkoholikov, pre davali na tečajih prve pomoči, širili znanje o sladkorni bolezni... Poklicno pot ste zaključili kot direktor združenega zdravstvenega doma Kamnik, Domžale, Litija. Je bila vaša poklicna pot takšna, kot ste si jo predstavljali na začetku? Predstavo o tem, kakšno življenje želim živeti kot zdravnik, sem si ustvaril, ko sem bil po končanem študiju na praksi v celjski bolnišnici. Tam je bil specializant, ki se je poročil z medicinsko sestro in šel delat v Bosno. Njegovo delo v ambulanti je trajalo le dve uri na dan, poleg tega pa je imel še voz, s katerim sta se z ženo preostali del dneva vozila po terenu. Ljudje so ju čakali na dogovorjenih križiščih, kjer je potem opravljal svoje delo, saj bolnišnic niso imeli. Njegov način življenja se mi je zdel idealen, saj sem si predstavljal, da bom vodil porode, delal v ambulanti, šival rane po poškodbah in nasploh pomagal ljudem, saj sta mi ukvarjanje s papirji in vsa administracija vedno šli na živce. Na koncu sem seveda pristal ravno v tem. Že od njene ustanovitve ste vodja ljubljanske ambulante, v kateri zdravstveno pomoč brezplačno nudite tistim, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja. Kako ste si njeno delovanje zamišljali ob ustanovitvi? Ob ustanovitvi smo se vsi strinjali, da gre za kratkotrajen projekt, le toliko, da pokrijemo luknjo, ko bi država rešila težave, ki so nastale z izbrisanimi in zaradi komercializacije v zdravstvu. Glavni pacienti so bili brezdomci, Romi, pogosto so prišli izbrisani, ki jih je bilo takrat še veliko, ter ljudje, ki so potovali skozi Slovenijo in zaradi različnih razlogov niso imeli zdravstvenega zavarovanja. Kasneje so se pokazale posledice ekonomske krize. Zaradi nep-

14 26 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April lačevanja opravljenih del podizvajalcem, malim obrtnikom, jih je takrat veliko propadlo. Da bi to nekako skrili, jim zdravstvenega zavarovanja niso vzeli, ampak zamrznili. V praksi med tem razlike sploh ni; niti tisti brez zavarovanja niti tisti z zamrznjenim nima pravice do zdravstvenih uslug. Zato so pomoč pri nas začeli iskati tudi oni. Zdravnikom se v zadnjem času pogosto očita, da jih pri njihovem delu žene le želja po denarju, da so tisti s čutom za sočloveka redki. Je težko pridobiti prostovoljce za delo v ambulanti? Ob začetku delovanja ambulante januarja 2002 smo izdali le kratko obvestilo, ki je prostovoljce, zdravnike, medicinske sestre in druge, vabilo pomagat. Na prvem sestanku nas je bilo skupno 29. Sedaj v ambulanti sodeluje 38 zdravnikov. K sodelovanju se je pred kratkim prijavilo še nekaj mladih zdravnikov, ki opravljajo specializacije. Mladim smo preprečili sodelovanje, saj smo že takoj na začetku napačno postavili administrativno oviro: mladi, ki so izpite že opravili, nimajo pa še licence, pri nas ne smejo delati. Pa imajo točno predpisano, kaj smejo delati! V ambulanti pri nas bi tako dobili občutek za odnos s sočlovekom, sigurnost, in priložnost, da svoje sicer veliko, a razmetano znanje uredijo po predalčkih. Zgodbe ljudi, ki pridejo v vašo ambulanto so neredko težke. Kako se počutite, ko veste, da pacientu ne morete pomagati bolj kot to, da poskrbite za njegovo zdravstveno oskrbo? V ambulanti se trudimo, da bi človeku pomagali čim bolj celovito. Ko pacient prvič pride k nam, gre najprej v kopalnico, kjer ga umijejo in preoblečejo, ter spravijo v človeka dostojno stanje. Nato gre k socialni delavki, ki se z njim na nevsiljiv način pogovori o njegovih življenjskih okoliščinah. Nazadnje pride do zdravnika. Pogosto se zgodi, da prve pol ure porabi za to, da mi razloži, kako je do včeraj bil nekdo in v tej družbi nekaj predstavljal, potem pa so mu zaradi neplačanih prispevkov vse pobrali. Ta zgodba se pogosto konča s tem, da mu je hrbet obrnila tudi družina, zato se je odpravil v azil ali pa svoje dni preživlja pod Zmajskim mostom. Zaradi okoliščin, iz katerih prihajajo, gre pogosto za zelo hude situacijske psihoze, močne depresije in tako so v veliki večini ti ljudje predvsem psihični bolniki. Izhod iščejo v kajenju in prekomernem pitju alkohola, tako se vse skupaj vrti v nekem začaranem krogu. Tudi gangrene niso redke in če jim po naši napotitvi nogo amputirajo, se ti bolniki čez dobra dva tedna vrnejo k nam, ker nimajo kam iti. Tako imamo še enega pacienta več, za katerega ne vemo, kam naj ga damo. Pa se že petnajst let borimo, da bi dobili prostor, azil, kamor bi lahko namestili ljudi, ki za svoje samostojno življenje niso več sposobni. Trudimo se torej, da bi bil naš pristop do pacienta čim bolj celosten. Veliko nam pomeni, da človeka socialno rehabilitiramo, mu damo vedeti, da je upoštevan in sprejet. To je tisto, kar potrebujejo. Kako se delo v takšni ustanovi razlikuje od tistega v zdravstvenem sistemu? Pacienti naše ambulante so 100 % boljši od pacientov v ostalih ambulantah. V tej ambulanti me v vseh teh letih nikoli ni nihče izsiljeval, kar se mi je dnevno dogajalo, ko sem bil v splošnih ali obratnih ambulantah. Časi so takrat resda bili drugačni, a hvaležnost in spoštovanje, ki ju izražajo ti pacienti, nimata primere. Tudi sam se trudim, da bi jih obravnaval kot gospode in jim dal vso veljavo, ki si jo zaslužijo, to tudi vračajo s toplino svojega odnosa. Pravijo, da so ti ljudje pijanci in problemati čni, a z njimi nisem imel niti enega samega konflikta. So zelo tankočutni ljudje. Vsak ima svojo zgodbo, vendar si skoraj vsak želi ven iz tega in dovolijo, da jim pomagaš. V življenju gre včasih lažje, drugič pa se stvari zapletajo ena za drugo. Kaj je tisto, s čimer se motivirate k vztrajanju, ko je težko? Že zelo zgodaj sem se odločil dve stvari. Prvič, kot sedemletnik, da bom šel v medicino in drugič, da bom, kolikor bom lahko, pomagal ljudem. Kot družina smo bili v drugi svetovni vojni izgnani v Srbijo, vse smo izgubili in se po petih letih izgnanstva vrnili nazaj le z majhnim nahrbtnikom, ki smo ga vzeli na pot. Ko danes gledam te reveže z vrečkami, vidim, da ljudje resnično trpijo in izgubljajo možnost za normalno življenje le zaradi oslarij in prenapetosti drugih ljudi. To me vleče, da želim ljudem pomagati. V Srbiji so nas resnično lepo sprejeli in za nas dobro poskrbeli, čeprav sami niso imeli veliko. Res je, da nam je bilo hudo. Na poti iz Slovenije, kjer smo imeli vse, smo postali reveži, a na srečo vsaj nismo bili lačni. In za to sem jim hvaležen. Tudi ta izkušnja je eden izmed motivov za mojo usmeritev v prostovoljstvo. V letih po ustanovitvi ljubljanske ambulante se je potreba pojavila tudi drugod po državi. Kje vidite rešitev poglabljajočega se problema? Kljub temu da sem pomagal pri ustanovitvi večine ostalih ambulant po državi, je njihovo ustanavljanje absolutno v nasprotju z mojim prepričanjem. Smatram namreč, da je to kompleksen problem, ki bi ga država morala rešiti na drugačen način. In sicer tako, da čim prej vsem uredimo kompletno zdravstveno zavarovanje, kot to določa ustava dostopnost zdravstvenih uslug za vse ljudi. Pri nas pa v zadnjem času sprejemamo same asocialne zakone, direktno uperjene proti malemu človeku in delavcu. V socializmu, kjer je bilo vse maksimalno organizirano, smo imeli eno najbolje organiziranih zdravstvenih služb. Do padca kakovosti je prišlo predvsem zaradi privatizacije. Privatizacija v zdravstvu namreč pomeni, da bo s padanjem kupne moči večinski delež prebivalstva ostal brez možnosti dostopa do zdravstvenih uslug. Le javno zdravstvo lahko efektivno vključi naraščajoči sloj revežev, v zadnjih 25 letih nam je namreč uspelo popolnoma uničiti srednji sloj. Zadnje mesece zdravstveno oskrbo potrebujejo tudi begunci. Kako je to vplivalo na delo v vaši ambulanti? Ne bistveno, saj se večina stvari odvija predvsem na mejah. V Ljubljani zato ti ljudje pri nas ne iščejo pomoči. Svojo pomoč smo ponudili na začetku, ko se je število ljudi, ki so prihajali v Slovenijo povečalo. Takrat so rekli, da nas bodo obvestili, če bodo našo pomoč potrebovali. Potem je organizacija na srečo dobro stekla in je za te ljudi sedaj na mejah sorazmerno dobro poskrbljeno. Z željo po približevanju idealom zahodne družbe in razmahom kapitalističnega načina razmišljanja tudi v naši družbi denar igra čedalje večjo vlogo. Mediji nas dnevno obveščajo o raznih aferah, tudi iz zdravstva. Ali zdravnikom upravičeno očitajo zaslužkarstvo? Ne gredo vsi v isti koš. Na srečo imamo zelo veliko ljudi, ki še imajo srce in vedo, kaj pomeni Hipokratova prisega. Že od nekdaj je zdravniški poklic tisti, ki zdravniku omogoči, da v rokah drži človekovo življenje. To je resnično velik privilegij, ki ga ne daje noben drug poklic, kakor tudi noben poklic ne omogoča, da se vtikaš direktno v človeško intimo. Teh privilegijev pravi zdravnik ne bi smel nikoli zlorabiti. Čakam pa, kdaj bo zdravniška zbornica ugotovila, da je vzrok mnogih zdravniških napak preobremenjenost. Ko se nekdo na televiziji hvali, da dela 25 ur na dan, bi ga morali obvezno takoj zapreti v norišnico. Odgovornost, ki jo v ambulanti nosiš do pacientov, je velika. Svoje pozornosti ne moreš enako dobro posvetiti tistim, ki so zjutraj prišli prvi in tistim, ki so bili na vrsti zadnji. Zaradi utrujenosti pride do površnosti, takrat se napake zgodijo zelo hitro. Pravi zdravnik je tisti, ki ima srce. Kako čut do sočloveka vzbuditi v mladem človeku, bodočem zdravniku? Naši študentje so veliko premalo usmerjeni v humani del in odnos do pacienta. Teh veščin jim zelo manjka. Pri nas prevladuje miselnost, da moraš pacientu povedati, kaj mu je. To pa ni vedno res. Če si ocenil, da bo tvoje sporočilo nanj delovalo negativno, mu sploh ne bi smel povedati. A takega ocenjevanja nismo vešči. Praktičen primer je zgodba mojega sošolca iz gimnazije, sicer doktorja fizike, ki se je pri športu poškodoval. Pet let kasneje ga je bolečina na mestu poškodbe spravila k zdravniku. Diagnoza: sarkom. Ko je po tretji kemoterapiji poln upanja prišel na pregled, mu je mlada zdravnica z nerodno izbiro besed povedala, da se ji zdi nesmiselno nadaljevati s terapijo, ker ni opaznega izboljšanja. Od stiske, v kateri se je znašel, je občutljiva duša, kot je bil, naslednji dan umrl. Zato študentom polagam na srce, da če je to mogoče, na prakse hodijo v manjše ustanove. Tam se namreč veliko več dela, tako se lahko študent tudi praktično veliko več nauči. Prav tako bi na fakulteti moralo biti več psihologije in učenja tega, kako z ljudmi vzpostaviti pristen odnos kako se pacientu približati, kako z njim ravnati in kako mu omogočiti, da se ti odpre. Kaj so vas naučile izkušnje smo Slovenci pripravljeni pomagati drug drugemu? K sreči smo Slovenci zelo pripravljeni pomagati. Vendar, to je specifika Slovencev, samo na tujem dvorišču. Vsakdo bo z veseljem pomagal, ampak ne pri sebi doma. V ambulanti tako v glavnem nimamo težav s pridobivanjem donacij, razna podjetja so z veseljem podarila opremo, diagnostične aparature, zdravila, težje pa je dobiti ljudi, ki bi bili fizično pripravljeni pomagati. Ob ustanavljanju ljubljanske ambulante je hišni svet zgradbe, kjer delujemo, odločil, da v ambulanti ne smemo sprejemati narkomanov, ki bi bili otrokom iz bloka slab vzgled. Vse težave, ki smo jih imeli, pa so povzročili ravno otroci iz hiše. Uničevali so fasado, razbijali šipe, sneli klimo. Že od leta 1991 ste upokojeni. Kako to, da se v pokoju niste odločili za bolj sproščen način življenja? Že od nekdaj imam eno veliko smolo poklic zdravnika mi ne predstavlja dela, ampak hobi. In tako kot sem hodil na lov, kot sem hodil lovit ribe, sem hodil tudi v službo. Na lov ne morem več, ker me boli noga, na ribolov ne morem, ker ne morem obuti škornjev, v ambulanto pa še vedno lahko pridem in pomagam. Foto: Matej Pušnik

15 28 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April OSEBNO Dobitna kombinacija so ženska, saksofon in urgenca Vas zanima uspešna zgodba o otroški protestnici, ki je postala aktivna Mariborčanka, trenutno pa je specializantka urgentne medicine in mlada mamica? Mateja Tomazin Drage medicinke in medicinci! Pred nami so dolga leta izobraževanja. Prav gotovo si je že marsikdo poiskal partnerja in začutil, da mu bije biološka ura. Prenekatera mama je v vaši navzočnosti svoji prijateljici poto žila, kako si želi vnukov. Dekleta ste prav zagotovo že slišala, da ne čakajte predolgo z otro ki. Vendar ko pomislim na 6 let študija, nato pol leta pripravništva in še najmanj 4 leta specializacije, sama zase ne vem, kdaj točno mi bo vse to uspelo. Se tudi vi sprašujete, ali je to sploh mogoče? Seveda ne smemo pozabiti še na hobije in biti uspešen v svoji stroki. Naj vam ponazorim s konkretnim primerom, da je to vendarle mogoče. Leta 2011, ko sem bila na našem brucovanju, je igrala skupina Klic divjine. Na alt saksofonu je bila mlada punca, za katero so mi povedali, da je študentka naše fakultete.»ženska na saksofonu! Ona mi je všeč,«sem pomislila. Nato sem čez nekaj let izvedela, da je izbrala specializacijo urgentne medicine. Takrat sem začutila, da je lahko moja vzornica. Zato bi vam rada predstavila Tajo Rukavina, specializantko urgentne medicine, mlado mamico, glasbenico in še marsikaj. Ste vi že napisali kakšno pismo predsedniku države? Taja je bila že v otroštvu aktivna svetovljanka. Pri desetih letih so jo zelo motili napadi zveze NATO na Zvezno republiko Jugoslavijo in srbski vojaki, ki so na Kosovu ubijali in mučili nedolžno prebivalstvo. Ker se je doma stalno pritoževala nad tem stanjem, sta ji starša svetovala, naj napiše pismo ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu. Na presenečenje vseh je leta 1999 na vrata njihovega doma pozvonil takratni ruski veleposlanik v Sloveniji Tigran Karahanov ter ji izročil Jelcinovo pismo z obljubo, da bo storil vse za končanje vojne. V srednji šoli se je odločala med študijem psihologije in medicine. Bolj jo je privlačila psihologija, vendar je ugotovila, da psihiatrija ponuja več raznolikosti. Tako je začela študirati medicino na Medicinski fakulteti v Mariboru z namenom, da postane psihiatrinja. Na presenečenje vseh je leta 1999 na vrata njihovega doma pozvonil takratni ruski veleposlanik v Sloveniji Tigran Karahanov ter ji izročil Jelcinovo pismo z obljubo, da bo storil vse za končanje vojne. Med študijem je v ambulantah različnih strok spoznala, da morda psihiatrija le ni to, kar bi si želela opravljati vse življenje. Pri delu urgentnega zdravnika pa ji je bil všeč takojšen učinek zdravljenja na bolnika, kar predstavlja veliko nasprotje zdravljenju v psihiatriji. Tam je potreben čas. Dobro je bila sprejeta tudi v kolektivu, zato se je v 6. letniku odločila za specializacijo iz urgentne medicine. Ženska v urgentni medicini? Zakaj pa ne! Specializacija urgentne medicine traja pet let. Taja ima zaključeni že dve leti. V tem času je spoznala, da so razlike med moškimi in ženskami v urgentni medicini prisotne. Moški imajo večjo avtoriteto pri bolnikih, sploh če so mogočne postave. Pri njih v čakalnici se bolniki ne pritožujejo glasno, ženska pa mora za dosego tega narediti mnogo več ali pa celo preslišati kakšen komentar. Kljub vsemu je razlike med spoloma ne motijo. Če vas je slučajno mučilo vprašanje, Mateja je Notranjka na Štajerskem, ki se že leta spogleduje z literarnim in glasbenim ustvarjanjem. Pogled na zasneženo Pohorje ji vedno nariše nasmeh na obraz, zato se tudi v mrzlih dneh z veseljem odpravi na faks. ali je urgenca samo za moške. Ne! Delo v urgenci je namreč primerno za oba spola. Da se kdo izkaže bolje oziroma slabše, je namreč odvisno od situacije in dneva, ne pa od spola. Taja do sedaj še ni imela slabe izkušnje z bolniki, ki bi hoteli moškega zdravnika. Svetuje, da se v takšnem primeru obrnemo na svojega nadzornika v času specializacije, da še on dodatno opravi pregled. Po navadi se izkaže, da bolnika tudi pri tem zdravniku nekaj moti, tako da nam takoj postane jasno, v katerem grmu tiči zajec. So dobri odnosi ključnega pomena? Odnosi med zaposlenimi igrajo pomembno vlogo. Kot mlad zdravnik narediš marsikatero napako. Vendar pa se na napakah najbolje učimo, zato je dobro, da kolegom, tudi tehnikom in sestram, povemo, da smo začetniki in da bomo veseli vseh pripomb. Urgentna medicina zna biti precej stresna, vendar je tudi to spet odvisno od značaja človeka, dogodkov in vrste dela. Taji večji stres predstavlja delo v ambulanti. Zaradi velikega števila bolnikov, ki jim kar ni videti konca, je težko. Zdravnik ima vsak delovni dan veliko število bolnikov, do vsakega izmed njih pa mora biti strokoven, prijazen in potrpežljiv in vsakemu želi pomagati ter mu odgovoriti na njegova vprašanja. Delo na terenu ji je v največje veselje. Je razgibano in raznoliko. Zdravnice v izrednih razmerah Seveda me je spet zanimalo, če se morda tu pojavi razlika med moškimi in ženskami. Taja prepričljivo odgovori:»nikakor. Če pride do situacije, ko je potrebno težko fizično delo (npr. nesti 100 kilogramov težkega moškega iz 6. nadstropja), imam vedno na voljo dva tehnika, ki sta z mano. Sama pa odnesem preostanek opreme. Če sami ne zmoremo, vprašamo za pomoč sosede ali pa pokličemo gasilce.«z gasilci dobro sodelujejo v prometnih nesrečah, pri vdiranju v stanovanja in povsod tam, kjer jim olajšajo dostop do bolnika. Urgentni zdravnik mora biti dobro kondicijsko pripravljen in zagotovo je s športno aktivnostjo lažje premagovati psihične in fizične obremenitve. Taja dela v Prehospitalni enoti ZD dr. Adolfa Drolca Maribor. Njihov kolektiv je mlad in raznovrsten. Vsak ima svoje značilnosti, ki dopolnjujejo ekipo in delajo delovnike bolj zanimive. Idealnega profila zaposlenega na urgenci ni.»edina stvar, ki jo zares potrebuješ, je sposobnost hitrega odločanja.«ženski klepet ob čaju Januarja 2016, ko sva se dobili Pri Florjanu, je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Kot medicinko me je zanimalo, ali si glede nosečnosti lahko privoščiš spontanost ali je potrebno tudi to načrtovati. Pomirila me je, da je spontanost dovoljena, če so le v službi razumevajoči. ZD dr. Adolfa Drolca Maribor ima v svoji enoti veliko zdravnic in so že navajeni nosečnic. So tudi zelo razumevajoči. Do 5. meseca nosečnosti je delala vse, nato pa se je odpovedala delu na terenu. V sklopu specializacije v času nosečnosti ni krožila po infekcijski kliniki. Specializacija se ji je s tem, ko je odšla na porodniški dopust, zamrznila. Porodniški dopust je nastopila normalno en mesec pred predvidenim porodom tako kot večina zdravih in aktivnih nosečnic.»edina stvar, ki jo zares potrebuješ, je sposobnost hitrega odločanja.«otrok v družino prinese marsikatero spremembo, vendar Taja pravi, da se pri njej glede dela ne bo dosti spremenilo. Ker ima na voljo babici, ki bosta z veseljem priskočili na pomoč, se tudi ne bo odpovedala nočnim dežurstvom. Zakon namreč omogoča staršem, ki imajo otroka, starega do treh let, da so lahko oproščeni dela ponoči. Urgentni zdravniki se v zrelejših letih zaradi napornega dela odločajo še za dodatno specializacijo, po navadi družinsko medicino. Taja želi postati in ostati urgentna zdravnica, vendar meni, da so za to potrebne spremembe.»z reorganizacijo urgentne medicine bomo primerljivi s tujino in bo urgentnim zdravnikom ponujen širši nabor dela.«glasba in medicina z roko v roki Od leta 2007 do 2010 je skrbela za Mladinin oder na Festivalu Lent, kjer so sprva dajali priložnost mladim alternativnim skupinam, da stopijo na oder. Z glasbo je tesno povezana. Že v osnovni šoli je napisala dve raziskovalni nalogi z glasbeno tematiko. Hodila je tudi v glasbeno šolo. Najprej je želela igrati flavto, vendar se je premislila in se odločila za saksofon. Poleg II. gimnazije Maribor je obiskovala tudi Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor. Glasba ji je od vedno predstavljala sprostitev, zato se je v 2. letniku fakultete pridružila vsem znani glasbeni skupini Klic divjine. Najprej je le nadomeščala saksofonista Uroša Beleta, ki je ravno takrat odšel na izmenjavo, ko pa se je vrnil, so ugotovili, da pravzaprav lahko imajo dva saksofonista. Poleg sprostitve je glasbeniku igranje v zasedbi dobra prisila, da vadi inštrument, ki se ga je učil toliko let. Marsikdo ve, da se je težko spraviti k igranju Foto: Andraž Peganc lestvic, nato pa še kakšnih tehničnih vaj. Ko lahko vadiš za skupino, ki igra super pesmi, pa ti vaja ne predstavlja dodatnega dela. Med samim študijem je bila zelo dejavna, predvsem poleti, ko ni bilo predavanj in vaj, ji je bilo kar malo dolgčas. V tem času je bila 3 leta eden izmed producentov projekta Živa dvorišča Maribora. Maribor se ji zdi super mesto. Pravi, da ga čaka svetla prihodnost.»ravno prav je velik, da se dogajajo različne stvari, a hkrati ravno dovolj majhen, da imaš vse pri roki.«razdalje so samo v naših glavah, doda:»maribor je perfektna lokacija, saj imamo 3 ure do morja, 3 ure do Dunaja in 1 uro do Zagreba.«Poklic zdravnika ni samo poklic, to je poslanstvo, način življenja. Ne oblikuje te samo delo, tvojo osebnost dopolnjujejo tudi hobiji, ki so marsikdaj močno povezani s tvojim poklicem. Tako je Taja imela že kratko predavanje na Šoli urgence S tem si pridobiva nove izkušnje, ki ji pomagajo na nadaljnji poti. Glede na to, da je tudi že pomagala pri pripravi urgentnih delavnic za študente, me je zanimalo, če morda razmišlja o poučevanju na mariborski medicinski fakulteti.»ja, tudi pedagoško delo me veseli, vendar morda po končani specializaciji.«ob takih mladih ljudeh tudi našo fakulteto čaka svetla prihodnost in za vse bodoče generacije upam, da jo boste srečali in spoznali ter bo tudi vam zgled.

16 30 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April OSEBNO Mišice v»špeh«študij ni opravičilo, da ne dvigneš riti! Izgovorov ni. Aljaž Kupnik ni težko. Aljaž je študent tretjega letnika, ki več kot uspešno združuje študij medicine in fitnes. Večino prostega časa porabi za treninge in pripravo hrane, kar pa mu kot pravi sam Discipliniran, osredotočen, nepopustljiv, organiziran in trmast tako bi se opisal na kratko. Od teh besed se trma težko smatra kot pozitivna, a je v tem športu velikokrat ključnega pomena. Bodybuilding je šport, ki predstavlja več kot le hobi. Ta šport so poznali že v antični Grčiji in za ideal postavljali izklesana telesa. Razcvet modernega bodybuildinga pa je prišel v 70. letih prejšnjega stoletja z Arnoldom Schwarzeneggerjem. Od takrat naprej vsako leto poteka najprestižnejše tekmovanje v bodybuildingu: Mister Olympia. Sam se v fitnes nisem podal, ker bi želel postati novi Mister Olympia, ampak z željo po pridobitvi nekaj kilogramov, ki bi mi omogočili boljšo telesno pripravljenost pri nogometu. Že po nekaj mesecih sem spoznal, da mi bolj leži individualna vrsta športa. Pri fitnesu krivde ne morem zvaliti na druge, kar se mi je prej nemalokrat dogajalo, saj sem v športnem smislu zelo tekmovalen. Zato sem trening nogometa opustil in se povsem predal fitnesu. Okolje je najprej le začudeno gledalo, v kaj sem se podal. Največ začudenih pogledov sem prejel od starejših, veliko težav so povzročila razna prehranska dopolnila, kot so beljakovinski praški in razne aminokisline. Enačili so jih s prepovedanimi dodatki, vendar sedaj ljudje o tem vedo več in do neprijetnih situacij prihaja redko. Res pa je, da (žal) še zmeraj vidim začudene obraze, ko med vajami in predavanji na hodniku iz plastičnih posodic jem svoj vnaprej pripravljen obrok. S tekmovanji se ukvarjam zadnji dve leti in pol, pogum za to odločitev pa sem zbiral že dve leti prej. Nastopam v kategoriji Men's Physique, kjer je merilo postava, kakršno vidimo na plažah. Zaželena je simetrija, dobro vidne trebušne mišice, primerna definicija ter ne pretirana trdota mišic in vaskularnost. Na svoji prvi tekmi sem med osemindvajsetimi prijavljenimi v moji kategoriji zasedel 5. mesto in dobil potrditev, da sem na pravi poti in lahko s trdim delom in disciplino dosežem še veliko več. Le pol leta kasneje sem se spet vrnil na tekmovalne odre in zasedel prvo mesto ter skupaj od desetih tekem le dvakrat nisem uspel priti na zmagovalni oder, kar je potrditev, da mi gre fitnes dobro od rok. Verjetno vas zanima, kako potekajo moji treningi z utežmi. Treniram vsak dan, med pripravljalnim obdobjem tudi dvakrat dnevno. Vsak dan treniram eno Eno najbolj napačnih prepričanj je, da s treningom trebušnjakov prej pridemo do»sixpacka«. Trening je dober, a najbolj učinkovita je pravilna prehrana. veliko in eno majhno mišično skupino, na primer hrbet in biceps. Za vsako mišico naredim 6 12 vaj po 3 5 serij. Ob prihodu v fitnes moram biti popolnoma fokusiran na trening, kar v stresnih dneh dosežem s pomočjo glasbe. Najraje treniram sam, da sem dobro uro treninga lahko sam s seboj in osredotočen le nase in uteži. Verjetno ste že slišali za»leg day«oziroma trening nog, ki v fitnes vodah velja za nočno moro večine fitneserjev. Pri poštenem treningu nog si sicer res popolnoma izčrpan in čutiš posledice še dan ali dva po treningu, a zame je prav ta občutek nekaj prijetnega. Sam imam najraje trening prsi in rok, najtežje pa naredim kakšen trebušnjak. V medijih in na spletu poleg šal na račun izpuščanja treninga nog zasledimo tudi besede o bigoreksiji. Že veliko pred medijsko prepoznavnostjo te motnje se je v fitnes vodah pojavila karikatura mišiča stega moškega, ki se v ogledalu vidi suhega. Prav to nam predstavi bistvo bigoreksije. Nerad priznam, da tudi sam včasih izgubim realno sliko in sam sebe v ogledalu vidim»manjšega«, kot sem v resnici. Morda je to vzrok, zakaj sem iz začetnih 65 prišel na 95 kilogramov. Vendar niso pomembni kilogrami, ampak izgled. Pri moških v fitnesih opazim še njihov ego, ko denimo nekdo v fitnesu trenira s preveliko težo, le da bi lahko dokazal ljudem okoli njega, kako močan je. Prevelika teža ob izvedbi vaj pa privede do nepravilne izvedbe in poškodb. Za povrh pa je takšna oseba videti kot klovn. Že sama beseda bodybuilding nam pove, da gre za izgradnjo telesa ni pomembna teža, s katero izvajaš vaje, ampak oblikovanje telesa.»trebušnjaki se delajo v kuhinji«na začetku dvanajst tednov dolgih intenzivnih priprav si sestavim jedilnik. Dnevna energijska vrednost se iz začetnih 2500 kcal postopno zmanjšuje na končnih 1500 kcal, ko 5 % energijske vrednosti prihaja iz maščob, % iz ogljikovih hidratov ter % iz beljakovin. Med pripravami izgubim pet do deset kilogramov, ki pa jih v dveh tednih po vseh tekmah pridobim nazaj. Izbor živil je skromen: beljaki, belo pusto meso, ribe, ajdova kaša, ovseni kosmiči in riž, ki jih čez priprave postopoma zamenjujem z zelenjavo. Sadja se izogibam, saj vsebuje preveč sladkorja. Večerno kuhanje obrokov za naslednji dan je zame nekaj povsem samoumevnega, ob čemer pa so vrstniki pogosto začudeni in polni vprašanj. Največkrat vprašajo, kako lahko jem hrano, ki je bila skuhana prejšnji dan in je za povrh še hladna. Za stoodstotno predanost in sledenje jedilniku je to edina možnost, saj večino časa preživim izven doma. Hrano poskušam pripraviti na čim preprostejši način, da na krožniku ali v plastični posodici poleg napisanega na jedilniku ne bi pristalo še kaj več. To pa ni tako preprosto, kot se sliši, še posebej, če v kuhinji rad ustvarjaš. Moj rekord enega»off«obroka je obsegal dva litra sladoleda, deset toplih sendvičev, dve pici, veliko embalažo napolitank in pol kilograma čokolade. Verjetno si vsak lahko predstavlja občutek po takem»žretju«. Vse pa vendarle ni tako slabo, kot se sliši, saj si ob nedeljah privoščim»off«obrok in pojem, kar mi v tistem trenutku pade na misel. Povprečen»off«obrok vsebuje liter sladoleda, pico, veliko čokolado in vrečko bombonov. Če me v trenutku tega obroka zapusti samokontrola, lahko takšen obrok popeljem tudi v ekstreme. Res pa je, da»off«obrok v večji meri koristi psihi kot potrebam telesa. Kadar ni tekmovalne sezone, jedilnik ni tako strogo Primer jedilnika za en dan Med pripravami Izven tekmovalne sezone 1. obrok 10 beljakov 3 cela jajca, 5 beljakov, 100 g ovsenih kosmičev 2. obrok 250 g bele ribe, 150 g brokolija 180 g piščančjih prsi, 100 g ajdove kaše 3. obrok 250 g bele ribe, 150 g brokolija 180 g piščančjih prsi, 100 g riža 4. obrok 250 g bele ribe, 150 g brokolija 180 g piščančjih prsi, 100 g ajdovih testenin 5. obrok 6. obrok 250 g bele ribe, 150 g brokolija 10 beljakov, zelena solata študentski bon, lahko»junk«50 g beljakovinskega napitka K tekmovanju me je pritegnil ogled tekme v živo, ko sem si zadal cilj, da bom svoje telo v enem letu spravil na višji nivo in stal poleg izklesanih teles, ki sem jih gledal na odru. Foto: Silvia Schober

17 32 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April MEDNARODNO določen in si tu in tam privoščim kakšno tortico, čokolado ali sladoled. Zdrava prehrana je veliko dražja kot McDonaldsov Big Mac. Za hrano med pripravami zapravim tudi do 500 evrov na mesec. Bolj znosno je, kadar ni priprav, takrat zapravim okoli 200 evrov. Prišteti moram še prehranska dopolnila, evrov mesečno. Tu so še stroški za potovanja in prijavnino za tekme, ki lahko nanesejo tudi 600 evrov ali več na tekmo. Lahko rečemo, da je fitnes s finančnega vidika dokaj neugoden. Poleg tega na večini tekem ni denarnih nagrad, zato nemalokrat slišim komentarje, zakaj se sploh mučim. To delam zase.»gavda«po izpitih? Takrat je tekma. Majhne količine hrane ob koncu priprav vplivajo na moje razpoloženje. Razburim se zaradi stvari, ki me v normalnih razmerah ne bi vrgle iz tira. Tudi pri učenju se pozna, saj koncentracija hitreje pada. Piko na i doda še dehidracija v zadnjih dneh pred tekmo. Takrat se počutim kot krpa, a to je cena, ki jo je potrebno plačati za končni uspeh. Brez žrtvovanja nam malo kje v celoti uspe, ali pač? Čeprav je bodybuilding individualni šport, so mi domači v veliko podporo. Pomagajo mi denarno, me vzpodbujajo ob slabih dnevih ali me pomirjajo v napetih trenutkih ob koncu priprav. Nerad priznam, da tudi sam včasih izgubim realno sliko in sam sebe v ogledalu vidim»manjšega«, kot sem v resnici. Morda je to vzrok, zakaj sem iz začetnih 65 prišel na 95 kilogramov. Vendar niso pomembni kilogrami, ampak izgled. Za uspešen študij in fitnes tekmovanja sta potrebni dobra organizacija in disciplina. Brez dobre organizacije lahko hitro»zaplavaš«, zato si najraje organiziram vsak dan, teden in mesec. Moj dan je organiziran do ure natančno: vstanem ob pol sedmih in se za slabo uro odpravim na sobno kolo, sledi zajtrk, tuš in odhod na fakulteto. Ob šestih popoldne se odpravim še na trening z utežmi in po uri in pol domov, pojem obrok in skuham hrano za naslednji dan. Med vajami, predavanji in po pripravi hrane za naslednji dan najdem čas še za učenje. Ker potrebujem Zelo rad kuham, zato si ob nedeljah velikokrat vzamem nekaj ur in jih preživim v kuhinji, kjer skuham zanimivejše jedi. dovolj spanca za dobro regeneracijo, grem spat zgodaj, med deseto in enajsto zvečer. Včasih se zgodi, da vsega ne moreš početi hkrati in težko je, ko tri mesece garaš, potem pa te zaustavi en termin iz vaj. Status športnika bi tu zelo pomagal, a sem prelen, da bi si ga uredil. Zbiranje in urejanje dokazil in potrdil na vseh koncih in krajih je zame največja nadloga. Ob tako natrpanem urniku moj prosti čas zapolnijo treningi in priprava hrane. Velikokrat se ne morem udeležiti druženj s prijatelji, saj mi čas tega enosta vno ne dopušča. Nočnega življenja (skoraj) ne poznam. Na zabavo se odpravim enkrat do dvakrat na leto in še to le za kakšno uro, saj mi nočno življenje ne odgovarja. Ob vsem tem se moram zahvaliti prijateljem, da me razumejo in mi pomagajo. Spomnim se, kako je bilo prve tedne na fakulteti. Ni mi bilo lahko na hitro predstaviti, kako pomemben je zame bodybuilding. Sčasoma jim je postalo jasno in bilo je lažje. Prijateljem sem zelo hvaležen za njihovo razumevanje in Foto: Aljaž Kupnik pomoč. Za druženje imam rezerviran kakšen večer ali dva na mesec. Takrat se zberemo pri meni doma ali odidemo v kino in pogledamo kak film. Če izključim trening, je to tudi vse, kar imam od prostega časa, zato med»pravim«prostim časom še toliko bolj uživam. Kljub vsemu se v prihodnosti ne vidim kot profesionalni tekmovalec v fitnesu. Želim zaključiti študij medicine in se osredotočiti na kariero zdravnika. Fitnesa ne bom popolnoma opustil, a ga na tekmovalnem nivoju najverjetneje ne bom več izvajal. Nisem oseba, ki bi se na pol posvetila eni dejavnosti, le da bi lahko delovala na več področjih hkrati. Ko se za nekaj odločim, se temu posvetim stoodstotno in mislim, da bi tako morali pristopiti k vsemu v življenju. Moti me razmišljanje, zakaj se toliko truditi s treningi, ko pa se bodo z njihovo opustitvijo mišice tako ali tako spremenile v špeh. Zlasti neprijetno je to poslušati od ljudi, ki se jim ne ljubi narediti prav ničesar za svoje telo in dobro počutje. Neodvisni, nevtralni, nepristranski Intervju z Matejo Stare, za katero statistika MSF ne velja Aljaž Stepišnik Zdravniki brez meja ali izvorno Médecins Sans Frontières (MSF) je mednarodna, neodvisna, zasebna in neprofitna organizacija, ki zagotavlja nujno zdravniško pomoč ljudem v stiski, žrtvam naravnih nesreč ter oboroženih spopadov. V primeru izrednega dogodka, ki zahteva njihovo oskrbo, so zmožni znotraj enega dne iz logističnega centra v Bordeauxu pripeljati za dve manjši bolnišnici materiala (šotori, zdravila, sanitetni material ipd.) na katerikoli konec sveta. Njihov prvotni namen je, da v primeru izrednega stanja pridejo tja, postavijo vse, kar je potrebno za delo v bolnišnici, zaposlijo lokalne ljudi, jih izučijo dela in se, ko zdravstveni sistem to dopušča, umaknejo in za seboj pustijo vse, kar so postavili. Jedro misije tvorijo tako imenovani»expati«(tujci, ki s svojim znanjem pomagajo drugim), ki so v manjšini, in lokalno zaposleni, ki jih»expati«učijo in vodijo. Delujejo nevtralno in nepristransko, pri izvajanju svojih nalog pa terjajo popolno in neovirano svobodo, kar so tudi temeljna načela. Organizacija je bila ustanovljena v Parizu leta 1971 kot odgovor na dogajanje v nigerijski državljanski vojni. Trenutno izvajajo 384 projektov v 63 državah sveta, njihovo osebje pa šteje skorajda terenskih sodelavcev. Statistično je približno za polovico teh njihova prva misija tudi zadnja. Zdravniki brez meja imajo 21 glavnih nacionalnih uradov, za slovenski prostor aktualen je urad v Avstriji. Leta 1999 je organizacija dobila Nobelovo nagrado za mir. Zdravniki brez meja letno oskrbijo približno 10 milijonov bolnih in pomoči potrebnih. V okviru Zdravnikov brez meja deluje tudi šest Slovencev, ena izmed njih je Mateja Stare, operacijska medicinska sestra v Operacijskem bloku Kirurške klinike UKC Ljubljana. Bolj kot to pa jo označuje njena nesebična predanost človekoljubnemu in prostovoljnemu delu. Aktivno deluje v okviru organizacije Zdravniki brez meja, saj se je udeležila že kar treh misij. Leta 2015 je bila dobitnica prestižne nagrade Ansell CARES H.E.R.O. nurse award. Nekje sem prebral slogan seminarja MSF, namenjenega rekrutiranju, ki se je glasil»udejani svoje ideale!«. Kaj je vas gnalo na misijo? Katere karakteristike potrebuje človek za delo v MSF? Mislim, da bi se slogan pravilneje glasil»udejanji svoje sanje!«. Moje osebno vodilo je bilo pomagati drugim (vem, klišejsko), sprememba delovnega okolja in pot v neznane kraje. Običajno nas vse vodi želja po pomoči ljudem, sploh v države, kjer je zdravstveni sistem popolnoma v razsulu. Glede karakteristik pa mora človek biti dovolj zrel, da ve, v kaj se podaja, saj se nemalokrat dogajajo neprijetne situacije, s katerimi se moraš znati spoprijeti in za to potrebuješ izkušnje. Izkušnje pridobiš z delom, samo delo pa z izobrazbo. Sigurno pa moraš biti tudi malce avanturista, pripravljen na vse slabo in iz tega potegniti najboljše, kar lahko, predvsem v korist pacientov. šivalnim setom. Aljaž je študent petega letnika, igralec rugbyja, glasbenik in ljubitelj vsega irskega. Kadar ne razmišlja o ogroženosti kakapojev, navdušeno izživlja svoje krojaške težnje s kirurškim Kako so potekale priprave na misijo? Od odgovorne osebe na Dunaju sem po e-pošti dobila paket z vsemi potrebnimi informacijami za odhod. Če sem želela vedeti kaj več, sem dobila kontakte ljudi, ki so bili ravnokar na isti misiji in pridobila informacije iz prve roke, predvsem kar se tiče varnosti. Pred odhodom sem se morala tudi cepiti proti skoraj vsemu, kar obstaja. Prav tako sem poskušala pridobiti kontakt kakega v Gazi živečega Slovenca, kar mi je tudi uspelo. Največjo težavo mi vedno predstavlja, koliko česa vzeti s seboj, predvsem kozmetike. Če ti na misiji zmanjka vložkov, tamponov, krem, zna biti hudičevo neprijetno. Prva misija je vedno tista, ko ugotoviš, da bi večino stvari, ki jih imaš s sabo, lahko mirno pustil doma, razen kozmetike (smeh). Bili ste v Gazi, Južnem Sudanu in Afganistanu. Kakšno delo ste na misiji opravljali? Vse tri misije so imele skupni imenovalec biti deklica za vse. Tam si edini s tem poklicem, zato so tudi pričakovanja drugih do tebe visoka. Lahko se pohvalim, da že kaj kmalu začnem veljati za deloholika in v Južnem Sudanu so Francozi imeli z menoj poseben sestanek, češ da s svojim pretiranim delom mečem slabo luč na njih. Dejstvo je, da moje misije trajajo največ tri mesece, ostali so tam po devet mesecev ali več in sigurno jim delovna vnema pade. Sama želim izkoristit moj čas tam, saj ni sigurno, ali me bo sploh kdo nasledil. Samo v Južnem Sudanu sem imela naslednico, v Gazi in Afganistanu ne. V Gazi sem opravljala delo nadzorne operacijske medicinske sestre na misiji plastične rekonstrukcijske kirurgije. To je specialna misija, ki poteka večkrat letno, ko združijo plastične kirurge z vsega sveta, da učijo lokalne kirurge. Operacije, ki se opravljajo, so predvsem prirojene anomalije rok in nog ter brazgotine po opeklinah. Že preprosti kirurški posegi ljudem izboljšajo življenje do te mere, da niso več v breme svoji družini. Na tej misiji smo bili štirje tujci in deset»lokalcev«. Delali smo v šotoru, postavljenem ob lokalni bolnici, saj smo tako lažje skrbeli za higienske postopke. V Južnem Sudanu sem delala kot menedžer v operacijski dvorani. Naša misija je bila ginekološko-pediatrična. Svojo nalogo težko opišem, ker je bilo prakti čno vse, kar se v operacijski dogaja. Zaradi nesporazuma z eno od mojih predhodnic

18 34 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April je osem od desetih instrumentark dalo odpoved. Si lahko predstavljate delo v operacijski dvorani z ljudmi, ki so bili sprejeti na mesto instrumentarke brez kakršnekoli medicinske izobrazbe? Na začetku si tudi jaz nisem, ampak njihova zavzetost za delo in želja po znanju je po treh mesecih skupnega dela pripeljala tudi do tega, da po letu dni od mojega odhoda sedaj tam ne potrebujejo več»expata«, ki bi jih nadziral. Moja zadnja misija je bila drugačne narave, saj sem skrbela za vzdrževanje standardov za kirurško področje, ki so podobni našim, le na zelo osnovni ravni. Pet let, odkar ta misija obstaja, so se tuji kirurgi pritoževali nad slabo higieno in znanjem v operacijskih sobanah. Na začetku sploh nisem vedela, kaj točno naj delam, ker je bilo vse narobe. Ampak res vse način sterilnega odpiranja materialov, obnašanja, podajanja inštrumentov, čiščenja prostorov, umivanja pacientov. Kmalu se je izkazalo, da jih nihče ni nikoli naučil pravilnih postopkov. Tuji kirurgi so dejansko le godrnjali nad lokalno zaposlenimi, da bi pa kaj pokazali in jih naučili, to pa ne. Zato sem se vrgla v pripravo predavanj z veliko slikami, saj je osebju, ki ne bere in piše, težje obrazložiti, kar je potrebno. Tudi pogovorni jezik je bil težava, saj se tam govori paštunščina in sem rabila stalno prisotnost prevajalca, ki pa ni izkušen v strokovni medicinski angleščini. Foto: Mateja Stare Kako kulturne in jezikovne razlike vplivajo na vaše delo in medsebojne odnose z bolniki in sodelavci? Po svetu je okoli petdeset kirurških misij, od tega polovica angleško govorečih. Če greš v državo, ki je bila britanska kolonija, ni problema s komunikacijo, drugače pa imaš zraven vedno prevajalca. Težavo predstavlja naša slovanska izgovorjava angleščine, ki jo Arabci ali Afričani pogostokrat razumejo po svoje. Z»expati«se vedno pogovarjamo angleško, če je tam kak špansko govoreči, vadim še svojo španščino. Odnosi med nami so lahko zelo poslovni ali zelo prijateljski, odvisno od karakterja in želje po zbliževanju. Kulturne razlike znajo biti problem, predvsem meni kot ženski v svetu islama, kjer moram sprejeti dejstvo, da se pokorim njihovim navadam. Nošnja hidžaba ali nikaba so realnost, pa tudi tiho govorjenje. Sicer imajo do nas tujk vsi zelo lep odnos, upoštevajo naše mnenje, tudi vodenje, ampak kaj delajo, ko nas ni zraven, je pa druga stvar. Tudi pri humanitarnih delavcih se pogosto pojavlja PTSD. Kako se na misiji soočate s stresom zaradi delovnih razmer, neprestane razpoložljivosti in odsotnosti od domačih? Sigurno se pri»expatih«, ki so dalj časa na misijah in nimajo rednih možnosti komunikacije z domačimi, pojavijo znaki duševnih in telesnih sprememb. Zaželeno je, da ne delaš preveč, ker zelo hitro pregoriš, pogostejše pa so tudi bolezni, predvsem prebavil. Celodnevno delo marsikoga izčrpa že po prvem mesecu. Sprostitev vsak doživlja drugače, eni se takoj povežejo na internet in kličejo domov, drugi gredo telovadit, tretji se igrajo družabne igre Vsak pač preživlja prosti čas, kot si želi. V Afganistanu je bila misija zaradi varnosti zaprtega tipa, kar pomeni, da se lahko prosto gibaš samo znotraj kampusa. Vendar smo tam imeli pet bivalnih hiš, telovadnico z veliko orodji, zaklonišče, kjer je bila kino dvorana, bazen, igrišče za odbojko. Na misijah odprtega tipa pa se»expati«tudi sprehajajo po ulicah, hodijo na izlete v okoliške kraje in tudi v diskoteke. Sama nimam nekih posebnih težav. Tudi v Sloveniji delam zelo veliko in mi delo ob vikendih ali ponoči ne predstavlja problema. Ob odločitvi za kariero sem vedela, v kaj se spuščam, zato to tako tudi sprejmem. Ob neki krizni situaciji te vodi adrenalin, ki ti daje elana za nekaj ur in če je končni uspeh živ pacient, je vse poplačano. Sem pa imela ob vrnitvi iz Južnega Sudana neko obliko izgorelosti, ker sem tam zelo veliko delala ponoči, ob tem pa celo dopoldne držala pokonci še vso ekipo in učila novo zaposlene. Jezo, predvsem pa nerazrešene težave z drugimi rešujem sproti z odprtim pogovorom in pogosto je srž vseh težav nepravilno razumevanje angleškega jezika. Kar se tiče domačih, sem imela na vseh treh misijah dobro pokrito wi-fi omrežje v kampusu in komunikacija s»svetom«je bila čisto običajna. Kako nagrajujoče se vam je zdelo delo v primerjavi z bremenom, ki ga je predstavljalo. Je tudi vas očarala prvinska hvaležnost domačinov? Eden izmed razlogov mojih misij je, da želim deliti znanje, ki sem si ga pridobila tekom treh študijev in delovnih izkušenj z drugimi. Na misijah z minimalnimi materiali, znanjem in improvizacijo lahko narediš veliko za ljudi, ki tega znanja nimajo. Vsak domačin, ki se mu posvetiš nekaj minut dnevno, ti je hvaležen na načine, ki so pri nas že skoraj izumrli s širokim nasmehom, pozdravom, stiskom rok, skupnim pitjem čaja in tudi objemom, če kultura to dovoljuje. Hvaležnost lokalno zaposlenih še vedno doživljam preko socialnih medijev, saj mi vsake toliko časa napišejo, kaj se pri njih dogaja in to je zame največ, kar lahko dobim za spomin. Težavno je tudi vzdrževanje standardov medicinske oskrbe bodisi zaradi omejene infrastrukture in opreme ali osebnih vzrokov zdravnikov. Kako se kot medicinska sestra spopadate z omenjenimi problemi? Logistika MSF je eno ogromno področje, ki ga mi kot medicinski delavci poznamo bolj malo. Tudi velika večina Slovencev misli, da v MSF delujejo samo zdravniki. Dejansko so oni le vrh ledene gore, saj brez medicinskih sester, farmacevtov, voznikov, kuharjev, arhitektov, administracije in ostalih zdravniki ne bi naredili nič. Da lahko opravljajo svoje delo na terenu, je potrebna ogromna veriga ljudi, ki imajo vsi isti cilj omogočiti minimalne delovne pogoje za zdravljenje ljudi. Materiali in oprema, ki se na misijah uporablja, je enaka po vsem svetu in je iz Evrope, pogosto so to enaki materiali, kot jih uporabljam pri delu doma. Šiv za šivanje kože je bil tako na primer enak v Gazi, Južnem Sudanu in Afganistanu. Izjeme so le specialnosti zaradi zahtev kirurgov, ki se naročijo le, če je to res potrebno in čaka se vsaj 6 mesecev. Kirurg v tem času običajno že odneha sitnariti in odide domov. Res je tudi, da kirurgi s seboj prinesejo tudi svoje posebne inštrumente, stvari, s katerimi so navajeni delati doma in že vedo, da jih na misiji ni. Moja primarna naloga je, da sekiram kirurga (smeh). Šalo na stran. Veliko je odvisno od navad kirurga in običajno se pogovorim z njimi, takoj ko pridejo na misijo. Da vem, kaj pričakuje od mene, kaj želi, kakšne delovne navade ima, kaj ima na razpolago. Če kirurg ve, da lokalni zaposleni niso vešči in da imamo pomanjkanje določenega materiala, bo lažje prilagodil način operiranja, kot pa če mu to skrivamo in povemo tik pred zdajci. Kirurgi na misijah so pogosto že upokojeni, navajeni starih operativnih tehnik, ki pa so se že modernizirale, ali pa so to mladi kirurgi, navajeni operiranja z najsodobnejšo opremo, na razpolago pa imajo le material iz dobesedno 2. svetovne vojne. Zato operacije načrtujemo in če gre kaj narobe, tudi predebatiramo in se dogovorimo, kako bi to lahko v bodoče preprečili. Pri urgentnih posegih je pa vse ena sama improvizacija. MSF delujejo v državah, kjer so pogoste tudi kršitve človekovih pravic. Pride kdaj do dileme ali prijaviti kršitve človekovih pravic ali zamižati na eno oko ter tako onemogočiti oskrbo pomoči potrebnih? Ena od nalog MSF je t. i. pričevanje. Če opazim nekaj, kar ni prav, sem dolžna to prijaviti in o tem tudi govoriti. Ne samo na misiji z nadrejenimi, ampak ob vrnitvi z misije, ob pogovorih z velikimi šefi v evropskih pisarnah. Nekateri želijo bolj natančno obrazložitev in lahko se znajdeš tudi na zaslišanju OZN v New Yorku. Recimo v Afganistanu je bilo tuji zdravnici, ki je vodila urgenco, čudno, da ni bilo nobenih prijav žensk o spolnem nasilju, ko pa se je velikokrat videlo, da so ženske bile pretepene, posiljene ali že mrtve pripeljane k nam. Imeli smo obrazce za tovrstne prijave, ki smo jih»expati«morali pisati in poslati v Evropo, v nočnem času pa so to delali lokalno zaposleni. Izkazalo se je, da so ravno ti lokalno zaposleni uničili vse te obrazce, da se Afganistan ne prikaže kot dežela, ki zlorablja ženske. Pred kratkim so v Siriji izpustili pet sodelavcev MSF, ki so jih poprej pet mesecev zadrževali kot talce. Ali ugrabitve in napadi vplivajo na občutek varnosti in kako je za varnost poskrbljeno na misiji? Žal je to realnost na vsaki misiji, sploh na najbolj problematičnih področjih, kamor si veliko»expatov«tudi ne želi na misijo. Sicer pa je varnost na takih misijah maksimalna, kar pomeni, da imaš specialno skupino ljudi, ki skrbi samo za to, da boš varno prispel iz kampusa v bolnišnico in nazaj. V primeru napadov je potrebno upoštevati njihova navodila, četudi to pomeni, da pustiš sredi operacije na operacijski mizi pacienta. Vsi imamo službene mobitele, ponekod tudi satelitski telefon in vsak pisk je namenjen v tvoje dobro. Zato imam vedno dober občutek varnosti, ki pa se s prvo bombo ali streljanjem hitro sprevrže v adrenalinski krč. Na misijah odprtega tipa pa so ugrabitve lokalno zaposlenih kar pogoste, vse z namenom po odkupnini ali izsiljevanju političnih sprememba. MSF je v tem primeru nevtralen, dejansko ne naredi ničesar, razen da odpre kanale za komunikacijo in se trudi diplomatsko rešiti nastalo situacijo. MSF in bolj ali manj ves svet se je ogorčeno odzval na bombardiranje bolnišnice v Kunduzu. Kaj menite o tem dogodku? Glede na to, da sem sama bila v Afganistanu, sicer na jugu, me je dogodek pretresel. Bolnišnica je bila stara štiri leta in v celoti zgrajena s strani MSF, brez vpletenosti lokalne politike. Namenjena je bila poškodovancem in izobraževanju lokalnih kirurgov. Zaradi napačno podane informacije je bila vsem bodočim generacijam kirurgov vzeta pravica do znanja. MSF je prisoten v državi le, če ima pristanek vseh vladajočih strani, zato ni

19 36 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April MEDNARODNO nikoli tarča in po Ženevski konvenciji morajo biti zaščiteni tudi vsi bolniki. Ampak žal se zadnje čase to zelo krši in zdi se, da sedaj vsak, ki ima sredstva, lahko bombardira katerokoli bolnišnico brez kakršnihkoli posledic. Ameriška vojska se je sicer uradno opravičila, vendar je škoda storjena v razsežnostih, ki bo odmevala še leta. Novica o bombardiranju v Afganistanu je v svetovnih medijih bila aktualna nekaj tednov, zelo malo pa jih ve, da so do danes bile bombardirane še tri MSF bolnišnice v Jemnu. Po napadu MSF zapusti področje, evakuira vse expate in se ne vrne, dokler niso dosežene neke varnostne zahteve. Nič krivi ljudje, potrebni pomoči, zato umirajo, saj nimajo možnosti iti drugam. Ko smo že pri perečih temah, MSF je kritizirala obravnavo beguncev v Sloveniji. Kakšen je vaš pogled na begunsko krizo? Vem za kritiko, ker so me klicali iz Dunaja, ko so v svojih poročilih zasledili, da Slovenija ne zmore sprejeti in oskrbeti vseh beguncev. Posledično so tudi poslali medicinsko ekipo z opremo. Priznam, da je prva skupina beguncev k nam prišla, ko smo sami bili še nepripravljeni na tako množico, vendar smo se iz napak učili in Foto: Mateja Stare nato je organizacija stekla bolje. Tudi mediji so s svojim načinom poročanja v marsičem pretiravali. Sama sem kot prostovoljka sodelovala v nastanitvenem centru v Logatcu in pri zbiranju hrane in oblačil v Brežicah. Iz prve roke lahko rečem, da je vse potekalo korektno, ampak tudi mi smo videli marsikaj. Dejansko so vsi želeli naprej v Nemčijo in niso razumeli, zakaj jih pri tem oviramo, zakaj jih je potrebno popisati na vsaki meji in opraviti zdravniški pregled. Da se vrnemo k prijetnejšim temam. Iskrene čestitke za Ansell CARES H.E.R.O. NURSE AWARD, ki ste jo pred kratkim prejeli. Kaj vam pomeni ta nagrada? Najlepša hvala. Nagrada sama pomeni, da moram ostati enaka ali še boljša. Nagrada je bila lani prvič podeljena v Evropi (prej tudi v ZDA in v Avstraliji) in je namenjena prepoznavnosti operacijskih medicinskih sester, saj smo pogosto prezrt del kirurške ekipe. Za nagrado so me predlagale sodelavke, v mesecu dni glasovanja pa sem prejela preko glasov iz 71 držav sveta. Prvih pet z največ dobljenimi glasovi je prejelo nagrado, finančni del v višini 2500, namenjen v humanitarne namene, in kipec. Sama sem zasedla drugo mesto, pred mano je bila Turkinja. Kako so vas misije spremenile in kako se je z izkušnjami, ki ste jih tam pridobili, vrniti v domače okolje in redni delovni ritem? Mislim, da sem zaradi misij postala boljši človek. Zagotovo sem bolj mirna, ne razburjam se več za vsako malenkost. Na misijah s hudo organizacijo in diktaturo ne dosežeš nič, zato se prepustiš toku in umiriš. Čeprav želiš biti hiter, te njihove delovne navade upočasnijo in po tednih takega dela se dejansko poleniš. V službi sicer še vedno veljam za tečnobo, s katero pa vsi radi delajo. Kaj bi za zaključek podali študentom kot popotnico? Da se počasi daleč pride in da živiš svoje sanje, četudi čez 20 let. Nikoli ni prepozno, da uresničiš željo, ki v tebi tli dolga leta. Treba je samo izkoristiti trenutek in se prepustiti. Od humanitarnega dela se ne da živeti, zato je potreben čas, da v vsakem posamezniku stvari dozorijo. Vse ostalo je samo še birokracija. V osnovi so vsi ljudje po svetu dobri in vsepovsod je lepo. Socialni mediji in pametni telefoni pa poskrbijo, da se to lahko ohranja še naprej. Zato le pogumno! Na drugi strani zidu Utrinki iz medicinsko-humanitarnega projekta v Palestini Rok Petrovčič Ko sem se med mrzlimi zimskimi meseci prijavil na medicinski projekt ReCap, sem že lahko čutil vročino, ki me je zajela, ko sem v začetku avgusta izstopil iz letališča v Tel Avivu in ujel taksi za Jeruzalem. Začel se je moj mesec v Palestini, v katerem sem pod okriljem organizacije IPPNW (International Physicians for the Prevention of Nuclear War) in IFMSA Palestina imel možnost spoznati medicino in življenje na Zahodnem bregu. Skupina dvanajstih študentov medicine iz vse Evrope se nas je zbrala v senci starega dela Jeruzalema, kjer so nas z nekajurno arabsko zamudo pričakali naši gostitelji, palestinski študentje medicine. Odpeljali smo se v vzhodni,»palestinski«del Jeruzalema, v kampus univerze Al Quds, kjer smo preživeli prvi teden projekta. Gre za eno izmed dveh univerz na Zahodnem bregu in se nahaja tik ob zidu, ki razmejuje Palestino od Izraela. Vhod v medicinsko fakulteto zapirajo prestreljena vrata, posledica protestov in izraelske agresije, ki se jih niti več ne trudijo popraviti, saj so uničena ob vsakih protestih. Gostitelji so nas z veliko mero potrpljenja učili arabščine in pripravili številna predavanja na temo palestinsko-izraelskega konflikta. Učenje je potekalo s številnimi in dolgimi odmori, ki so bili namenjeni poležavanju v senci, druženju s študenti drugih področji in pitju čaja. Tako smo se lahko dodobra pripravili na nadaljevanje projekta, kjer smo svoje znanje jezika večkrat preizkusili. V času našega bivanja v kampusu smo bili nastanjeni v študentskem domu, ki se je s pomočjo ventilatorjev, ki so mešali vroč zrak, ob večerih ohladil na trideset stopinj. Preko popoldneva smo se tako hladili v senci, kadili vodne pipe in na televiziji spremljali programe Hezbolaha, Fataha in Hamasa z vojaško in nacionalistično propagando. Ob večerih je streha študentskega doma ponujala razgled na Abu Dis, del Jeruzalema, ki velja za enega izmed najbolj nemirnih, saj v njem vlada brezvladje. Ob okupacijskem zidu so vsak večer potekali protesti, ki so se večinoma končali s solzivcem, šok granatami, opozorilnimi streli in aretacijami. Vse to je po pričevanju naših gostiteljev le del vsakdana na Zahodnem bregu. V enem izmed večerov smo opazovali poseben dogodek, ko so iz izraelskega zapora po nekaj letih izpustili palestinskega zapornika. Hrupno praznovanje, ki ga lahko najbolje primerjam s poročnim slavjem, je potekalo ob bučeči arabski glasbi, potokih kave in ob občasnem oglušujočem streljanju v zrak. Posebno se mi je v spomin zapisala bizarnost situacije in nesmiselnost zidu, ki ločuje Izrael in Palestino. Če je nam gostom prehod zidu predstavljal le dolgočasno neprijetnost, nekaj minut čakanja in spogledovanja z do zob oboroženimi vojakinjami, je za Palestince to meja, ki jih ločuje od svobodnega življenja. Zid lahko preko kontrolne točke prečkajo le tujci, prebivalci naselbin in nekateri Palestinci z dovolilnico. Več metrov visok zid je simbol okupacije, tarča grafitov (nanj je nekaj slavnih umetnin narisal tudi Bansky), gorečih pnevmatik in opomin poraza diplomacije. Na drugi strani pa za Izraelce pomeni točko, kjer lahko preživijo obvezno služenje vojaškega roka, ki traja tri leta za moške in dve leti za ženske. Ker je namen projekta tudi razumevanje vzrokov konflikta na področju Palestine, smo obiskali predstavništvo Združenih narodov in številnih nevladnih organizacij, ki delujejo na področju Palestine. Tako smo lahko iz prve roke izvedeli vse, kar se dogaja na področju humanitarne pomoči Vzhodnemu bregu in Gazi. Organizacije, tako lokalne kot tuje, se vsaka po svoje trudijo pomagati, vendar se nisem mogel znebiti pomislekov, da bi bili ob boljši mednarodni in medsebojni povezanosti ter sodelovanju skupni cilji hitreje in učinkoviteje doseženi. Ob vsej tragiki in napetosti situacije pa smo preživeli tudi številne srečne in optimistične trenutke. Magičnost Jeruzalema me je vsak dan bolj prevzela in številne ure, ki smo jih presedeli ob vodni pipi in metinem čaju v eni izmed številni ozkih Rok je študent šestega letnika. Včasih je za dušo obdeloval domačo grudo in gojil čebele, sedaj raje odkriva pozabljene kotičke sveta. jeruzalemskih ulic, so trenutki, ki poplačajo ves trud popotovanja. Mesto, kjer se na nekaj kvadratnih kilometrih stikajo najpomembnejši kraji treh največjih svetovnih religij, kulturna prestolnica Bližnjega vzhoda, posameznika očara s svojo atmosfero. Jeruzalem je kraj, kjer so se odigrali najpomembnejši izmed dogodkov, ki so vplivali na kulturo našega časa, in odmev dogajanja je prisoten na vsakem koraku starega mesta. Preplet in presenetljivo sobivanje je dokaz simbioze kljub veliki raznolikosti njegovih prebivalcev. Po spoznavanju situacije in prilagajanju na okolje smo se v drugem delu meseca preselili v Betlehem. Del projekta ima tudi humanitarno noto in je namenjen delovanju v begunskih taboriščih na Zahodnem bregu in organiziranju aktivnosti za otroke, ki tam prebivajo. Begunska taborišča sicer niso takšna, kot bi si jih predstavljali iz dokumentarnih filmov, saj nas niso pričakali šotori in kupi smeti, ampak manjše hiše in slabe življenjske razmere. Nastala so že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, po času arabsko-izraelske vojne, in ker se palestinsko vprašanje še ni rešilo, so za begunce postala njihovo stalno prebivališče. Večinoma v njih prebiva že druga ali tretja generacija beguncev. Popoldanske delavnice z otroki so popestrile dogajanje v taboriščih in nam omogočile neposreden stik z njihovimi prebivalci. Aktivnosti so se hitro prelevile v druženje celega taborišča in tako postale nenehen izvir kulturne izmenjave. Spoznali smo številne zanimive prebivalce, tudi aktivista, ki je v izraelskem zaporu preživel kar enaindvajset let. Pogovor z njim je bila zanimiva izkušnja, ki je prikazala nov pogled na svet, v katerem kljub težki življenjski poti ni zamer ali obupa. Življenje v zaporu brez prave obtožnice je pravi kafkovski proces, a žal tudi del vsakdana izraelske okupacije, kjer pod pretvezo boja proti terorizmu aretirajo številne prebivalce Palestine, tudi mladoletnike. V sklopu našega bivanja na Zahodnem bregu smo imeli možnost dela v

20 38 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April MEDNARODNO bolnišnicah in spoznavanja palestinskega zdravstvenega sistema. Kroženje po bolnišnicah me je pripeljalo v državno bolnišnico, natančneje v mestno urgenco, ki je bila v resnici majhna kletna soba, kjer je le šest postelj, dva zdravnika, deset pripravnikov in deset študentov. Kljub temu smo bili sprejeti z veliko prijaznostjo, odprtostjo in pripravljenostjo razložiti in pokazati vse, kar se je dogajalo tekom obravnave pacientov. Veliko pripravnikov je študiralo v Ukrajini in Rusiji, zato so se raje kot v angleščini pogovarjali v ruščini in tako sem lahko ob preštevilnih kavah debatiral, primerjal in izmenjaval znanje, ter ponovno koristil poznavanje jezika, ki sem ga pridobil na prejšnji izmenjavi v Rusiji. Kot tujcem nam je pripadal tudi zajtrk z vodjo oddelka, gorečim muslimanom, ki je zavzeto razlagal, kako naporno je imeti tri žene, saj če eni kupi hladilnik, ga mora kupiti tudi preostalima. Primeri bolnikov niso bili drugačni od domačih, od vnetja slepiča do ugrizov škorpijonov, še največ je bilo bolečin v trebuhu. Včasih so pripeljali tudi kakšnega zapornika v spremstvu petih do zob oboroženih policistov. Posebna čast je bilo tudi prisostvovanje pri tradicionalnem obrezovanju dečkov, ki pa se je odvijalo kar na eni izmed postelj v opazovalnici. Med prakso v bolnišnici za otroke, ki jo vodi Karitas, smo spoznali številne male bolnike s presnovnimi in genetskimi boleznimi, ki sem jih prej poznal le s kratkih odstavkov v učbeniku pediatrije in za katere sem zmotno mislil, da mi o njih ni treba vedeti popolnoma nič. Nekaj dni smo preživeli tudi v bolnišnicah Združenih narodov, ki skrbijo predvsem za primarno zdravstveno oskrbo beguncev v Palestini. Preobremenjenost njihovih kapacitet je bila očitna, vsak družinski zdravnik dnevno namreč pregleda več kot sto bolnikov v ambulantah, ki so skopo opremljene in imajo zgolj osnovno diagnostično opremo. Velik del projekta smo izkoristili za potovanje po Palestini in Izraelu. Tako smo obiskali Hebron, Ramalo in Nablus. Ceste, ki vodijo do teh mest, so zelo slabe in zelo kratka vožnja se lahko hitro sprevrže v potovanje, ki traja več ur. V Palestini namreč obstaja dvojni cestni sistem, boljši je namenjen Izraelcem, ki živijo v naselbinah na Zahodnem bregu, slabši pa je namenjen Palestincem. Vendar smo le tako spoznali realnost življenja v Palestini. Dolge vožnje so se prelevile v zabavo z glasno arabsko glasbo, kupovanje kave in sadja pri obcestnih prodajalcih, preštevilnimi postanki, ki so bili namenjeni pogovorom voznika z znanci. No, vsaj kombi nas ni nikoli pustil na cedilu. Naši gostitelji so nas popeljali skozi številne vasi, mesteca in mesta, tržnice, grobnice biblijskih osebnosti in rimske ostanke. Obiskali smo mesta, kjer bi napetost med palestinskim in izraelskim prebivalstvom lahko rezal z nožem in mesta, kjer je življenje popolnoma vsakdanje. Posebno doživetje je bilo potovanje do Mrtvega morja, kjer smo spoznali pomen hipertonične raztopine in osmoze. Iz slane puščavske pokrajine smo pobegnili v oazo v kanjonu nad Mrtvim morjem, le nekaj kilometrov stran od Massade. Tako smo v le nekaj minutah prišli v skriti raj, kjer smo našli zatočišče pred peklensko vročino in se ohladili v ledeno mrzli vodi. Hrana Bližnjega vzhoda je poglavje zase. Če je bila dieta celega meseca večinoma prav zares dobro poznani humus in falafel za vse tri glavne obroke dneva, je treba priznati, da je ponudba sadja in zelenjave neskončna in povsod dostopna. Tako nam je bilo potrebno stopiti le nekaj korakov iz stanovanja in že smo lahko barantali za najbolj sočne fige, grozdje, olive ali kose piščanca. Ob veliki arabski gostoljubnosti pa so dodatni priboljški velikokrat kar sami romali v košaro. Za dodatno kulinarično popotovanje so poskrbeli tudi naši gostitelji, ki so pripravljali kosila, ki so v resnici bila prave pojedine za preobloženo mizo. Življenje, ki sem ga imel priložnost Foto: Rok Petrovčič spoznati v tem kratkem času, preživetem v Palestini, je daleč od prikazov, ki jih lahko zasledimo v novicah: glasbeni festivali, študentski projekti, raziskovanje, sodelovanje, sanje o boljši prihodnosti, iskanje možnosti boljšega življenja, optimizem. A vendar so se po vrnitvi Facebook profili mojih novih prijatelji iz Palestine začeli polniti s slikami mrtvih, ustreljenih Palestincev. Pogovori so se začenjali s»things have changed since you have been here«. Začel se je nov val nasilja, odgovor na okupacijo, ki traja že desetletja. Takšna je realnost življenja na ozemlju, kjer si obsojen na stagniranje, a se vseeno vse hitro spreminja. Palestina je bizarna dvojnost sreče in žalosti, upanja in obupa v enem izmed najbolj raznolikih kotičkov Bližnjega vzhoda, ki se lahko ponaša z neverjetno lepoto. Diagnoza: Kurikulum O stabilnosti našega izobraževalnega programa, ki sloni na finskih in angleških temeljih Tadej Horvat Študentje medicine velikokrat kritično opozarjajo na (ne)učinkovitost kurikula pri posredovanju znanja in veščin, ki jih mora imeti diplomirani medicinec. Menijo, da se preveč časa posveča nepotrebnim podrobnostim in tako spregleda relevantnost učne snovi, predmeti pomanjkljivo zasledujejo zastavljene učne cilje, pri PBL-u se pasivno sprejemajo informacije, seminarji ne izpolnjujejo svojega namena, povrhu tega pa polemizirajo razporeditev nekaterih predmetov. Zato želijo spremembe, ki pa niso samoumevne in čeprav si jih še tako zelo želimo, ne smejo biti odraz neučakane vneme, občutka ali osebnega interesa, ampak poznavanja teorije in prakse sprememb in načrtovanja kurikula. Kaj sploh je kurikulum? Utemeljitelj študija kurikula kot samostojne pedagoške discipline John Franklin Bobbit (1918) je postavil dve definiciji: celotna skupnost izkušenj, usmerjenih in neusmerjenih, ki se ukvarjajo z razvojem sposobnosti posameznika, ter vrsta zavestno usmerjenih izkušenj, ki jih šola uporablja v usmerjanju razvoja. Med najbolj aktualnimi definicijami pa je definicija angleškega teoretika Arthurja Victorja Kellyja, avtorja knjige Curriculum: theory and practice, ki govori o kurikulumu kot celotni racionalni podlagi vzgojno-izobraževalnega programa institucije oz. posameznega učitelja, subtilnih delih kurikularnih sprememb, razvoja in predpostavljenih principih. Kot se za teoretika spodobi, je definicija primerno zapletena in navidezno neoprijemljiva. V nekaterih primerih je kurikulum viden samo kot vsebina predmetov, natančneje določena v učbenikih, s čimer pa se spregledajo širši cilji kompetenc in osebnega razvoja. Poenostavljeno sicer lahko kurikulum razumemo kot predmetnik, torej razvrstitev predmetov in učne snovi letnikov, s predvidenimi učnimi cilji in študentovo celotno učno izkušnjo. Ideali in izidi so pomembni Pri načrtovanju dobrega kurikula je potrebno začeti z jasno predstavo zdravnika, ki ga šola želi izobraziti. Cilji, ki jih zastavi učna ustanova, posledično omogočajo natančneje usmerjen napor, bolj racionalno razdelitev sredstev (finančnih, kadrovskih in časovnih), lažjo evalvacijo uspešnosti prizadevanj in zagotovilo, da je diplomant Medicinske fakultete Univerze v Mariboru (MF UM) ustrezno izobražen za izzive zdravstvenega sistema. Cilji, izidi in veščine, ki jih študent fakultete mora doseči, predstavljajo filozofijo in vrednote učne institucije. Takšne vrste izobraževanje, ki temelji na učnih izidih (outcome-based education), se osredotoča na končni produkt izobražen in usposobljen zdravnik. Izidi izobraževanja morajo biti jasni, nedvoumni, dovolj široki v svoji viziji in dovolj specifični, da se jih lahko učinkovito uči in meri. Služiti morajo kot osnova za izbiro vsebine študija in organizacijo kurikula, učne metode in strategije, ponudbo predmetov, ocenjevanje znanja, okolje poučevanja in urnika. Skratka, vse je podrejeno končnim izidom in vsaka faza študija, predmet, učna enota in celo posamezna lekcija se načrtujejo na podlagi njih. Edino tako je zagotovljena relevantnost in odgovornost. Z njimi pa morajo biti seznanjeni študenti, učitelji, kot tudi vsi ostali, ki so vključeni v učni proces, saj je zastavljeni kurikul v nasprotnem primeru neučinkovit. Vsakemu študentu bi se na začetku študijskega leta morali predstaviti cilji, izidi in veščine, ki se od njega pričakujejo pri posameznih predmetih in skozi študij, prav tako pa mu je potrebno razložiti, kako se ti navezujejo na končne izide študija. Istočasno je pomembna vloga izidov, spremljanje lastnega napredka in spodbujanje samoiniciativnosti študentov. Tadej je absolvent Medicinske fakultete UM, član ŠS, bivši senator in član KOK-a in je politični človek z bujno domišljijo. V prostem času rad debatira, poprime za kitaro in boža svojega mačka. Ko odraste, bo otročji pediater Kako njihov predmet, začrtana učna snov in ocenjevanje znanja prispevajo h končnim ciljem, pa bi moralo razumeti tudi učno osebje. Dober zdravnik mora Še vedno pa nismo odgovorili, kakšnega zdravnika si želimo kot družba, bolniki in kot sodelavci. Odgovor na to vprašanje ponujajo poročila raznih delovnih skupin strokovnjakov, ki so definirali učne izide in kompetence v medicinskem izobraževanju na nivoju kurikula. Med najbolj znanimi so Tomorrow s doctors (Velika Britanija), Scottish doctor (Škotska), Global Minimum Essential Requirements (Inštituta za mednarodno izobraževanje v medicini), smernice Združenja ameriških medicinskih kolidžov (AAMC), mreža kompetenc CanMEDS (Kanada) in The Tuning Project (Medicine) (EU). Vsako poročilo razlaga, katere so odlike in sposobnosti, ki jih diplomant medicine mora imeti in osvojiti. Najbolj prisrčen je CanMEDS, ki je v obliki rože, kjer posamezni cveti predstavljajo vloge zdravnika. Te so zdravnik kot profesionalec, komunikator, sodelavec, vodja, zagovornik zdravja in učenjak. V sredini pa vse te vloge skupaj povezuje izraz strokovnjak medicine. Podrobneje se ozrimo k nam najbolj relevantnemu poročilu, ki nas v okolju Evropske Unije (EU) najbolj zadeva. To je projekt Evropske komisije The Tuning Project (Medicine), ki je razvil skupne učne izide za študijske programe medicine v EU z namenom poenotiti izobraženost zdravnikov. Na kratko bom omenil vse splošne izide, vzpodbujam vas, da pri vsakem, ki ste ga uspešno dosegli, napravite kljukico in tako sami ugotovite, kako daleč ste napredovali oz. kako vzdrži vaša izobrazba. Izidov je 12 in vključujejo: 1. izvedba posveta z bolnikom; 2. klinična ocena in oskrba bolnika, naročanje pregledov ter sposobnost diferencialne diagnoze; 3. pomoč v primeru nujnih

21 40 Presnovnik - April Presnovnik - April 2016 stanj; 4. predpisovanje zdravil; 5. izvedba praktičnih posegov (npr. jemanje krvi); 6. dobra komunikacija; 7. uporaba etike in prava v praksi; 8. ocena psiholoških in socialnih aspektov bolezni; 9. uporaba na dokazih temelječe medicine; 10. uporaba informacij in informacijske tehnologije v medicinske namene; 11. znanstveni pristop k praksi in raziskovanju; 12. promocija zdravja, vključevanje v populacijsko zdravje in učinkovito delo v zdravstvenem sistemu. Posebno področje je še medicinski profesionalizem, ki prav tako sodi med splošne izide. V splošnem vključujejo osebno inteligenco, zavedanje svoje vloge v zdravstvu in pomen osebnega razvoja. Za podrobnejšo razlago nanizanih izidov boste morali pogooglati, internet je res čudežna stvar, le pogumno. Če ste dobili vse kljukice, vam čestitam, bi me pa zanimalo, na katero šolo ste hodili. Klasika potrebuje začimbe Zdaj, ko smo si ustvarili ideale, ki nas bodo vodili skozi življenje in vemo, kaj bi radi postali, ko bomo veliki, si moramo ustvariti še mnenje o kurikularni strukturi. Po tradiciji je po navadi kurikularna struktura 2 + 2, kjer dvema letoma pouče vanja osnovnih (bazičnih) medicinskih znanj oz. predkliničnih predmetov sledita dve iz kliničnih (uporabnih) predmetov. Ta sestava je prisotna na medicinskih fakultetah in univerzah po vsem svetu, a vendarle se smatra kot neustrezna. Po sodobnem prepričanju bi moral imeti diplomant znanja in veščine, ki presegajo zgolj razumevanje anatomije in patofiziologije. Vedno bolj je nujno znanje na področjih kot so populacijsko zdravje, zdravstvena politika, mreža zdravstvenega varstva ter interdisciplinarna in interprofesionalna oskrba, ker je zdravje bolnika in ljudi odvisno od dela ekipe različnih delavcev in strokovnjakov in ne zgolj posameznika. Za najboljšo učinkovitost kurikula ga moramo torej še primerno začiniti. Te posebne začimbe je leta 1984 predstavil Roland Harden v obliki novega modela sodobnega izobraževanja v medicini. Model se imenuje SPICES in v šestih konceptih prikazuje, kako se sodoben kurikulum razlikuje od klasičnega. Koncepti so k študentom usmerjeno poučevanje (student centred teaching), problemsko usmerjeno učenje (problem based learning), integriran kurikul (integrated curriculum), poučevanje, ki temelji na skupnosti (community based teaching), večja možnost izbire vsebine, a še vedno z osnovo (elective) in sistematičnost (syste- Foto: Simon Tušek matic). K študentom usmerjeno poučevanje pomeni na primer pripravo študijskih priročnikov in uporabo računalniških in interaktivnih učnih pripomočkov (npr. virtualni bolnik). Poučevanje, ki je usmerjeno k skupnosti, predstavlja odmik od bolnišničnega okolja z akutnimi primeri, kar omogoča celosten vpogled v življenje in okrevanje bolnika, potem ko so mu specialisti napolnili žepe z recepti in tabletami. Selektivnost vsebine pa je v osnovi večja svoboda pri raziskovanju lastnih interesov. Ostane nam še sistematičnost kurikula, mišljeno definirani izidi, ki zagotavljajo relevantnost in sledenje končnim izidom kurikula. Fascinacija z integracijo Posebna začimba, ki smo jo v modelu SPICES že omenili, je integriran kurikul, ki v modernem izobraževalnem okolju pridobiva na popularnosti. V njem se povezujejo iste vsebine znotraj različnih področij, izgubi pa se klasična delitev snovi po predmetih. Tako so na primer namesto predmetov kirurgija, interna medicina, onkologija, predmeti združeni v kardiovaskularni sistem, gastrointestinalni sistem itd. Nekatere fakultete združujejo tudi klinične in predklinične predmete (predvsem fiziologijo in anatomijo z interno medicino in kirurgijo), druge fakultete pa učno snov razdelijo v več manjših sklopov (GIT Basics, GIT advanced), ki se tekom let nadgrajujejo. Slednji način se imenuje spiralen kurikulum in je tudi v Evropi zelo razširjen. Združuje horizontalno povezovanje snovi ali predmetov prvih letnikov in vertikalno integracijo, ki je po navadi povezava klinike in predklinike. S pomembnim poudarkom, da se enakomerno uči bazično in klinično znanje skozi vse faze študija. Ena izmed vodilnih šol na področju izobraževanja v medicini, ki je uvedla spiralen kurikul, je medicinska šola Univerze v Dundeeju na Škotskem. Zagovorniki takšnega pristopa oblikovanja kurikula pravijo, da študent v tem modelu snov lažje povezujejo v celoto, kar poveča relevantnost vsebine, ki jo obravnavajo, posledično pa je večji tudi interes za učenje, saj je podajanje veščin v skladu z njihovo uporabo v praksi, kar vzpodbuja boljše pomnjenje. V medicini začetnik brez ali z minimalnim stikom s kliniko namreč s težavo povezuje osnovne znanstvene podrobnosti s kliničnim scenarijem. To pa je izrazito lažje, kadar informacije bazične znanosti povežemo s kliničnim problemom. Naš tempelj učenosti Kako vzdrži naša fakulteta, če si jo podrobno ogledamo in ocenimo z našo novo perspektivo? MF UM ima kurikularno strukturo z dvema letoma predkliničnih in štirimi leti pretežno kliničnih predmetov. Zadnje leto je posvečeno predvsem kliničnemu delu na interni kliniki, kirurških oddelkih in pri družinskem zdravniku. Osnovni model študijskega programa smo prevzeli po medicinski fakulteti Univerze v Oulu in medicinski šoli Univerze v Manchestru. Ob sprejetju (leta 2004) je bil naš kurikul eden izmed vodilnih v Evropi, a medtem ko smo doma uvajali zgolj manjše kozmetične popravke, ki so se večinoma nanašale na predmet Interna medicina v 3. in 6. letniku, so se fakultete v tujini razvijale dalje. Naše nazadovanje po mojem mnenju ni zgolj posledica kadrovske stiske, pomanjkanja razvojne strategije in brezzobega tigra pod imenom CIM. Pomembno vlogo igra tudi razdelitev delovnega časa slovenskega zdravnika. Večino časa je namenjenega delu v ambulanti ali bolnišnici, preostanek pa pedagoškemu delu, ki po neuradnih informacijah znaša zgolj borih 20 %. Razmerje v tujini se giblje nekje med 40/60. Tako imajo zdravniki, ki se usmerijo v pedagoško delo na fakulteti, zadovoljivo količino časa, ki ga lahko posvetijo predajanju znanja. Da pa si ne bomo preveč pljuvali v lastno skledo, izpostavimo tudi pozitivne strani našega kurikula. PBL je eden izmed njegovih glasno opevanih biserov. Omogoča raziskovanje in povezavo znanja celotnega letnika in študenta od začetka študija izpostavlja kliniki. Ostali primeri dobre prakse, ki so prav tako zapisani na spletni strani fakultete, so uporaba virtualnih bolnikov, objektivno strukturiranih kliničnih izpitov (OSKI), simulacij v procesu izobraževanja ter seveda tutorski sistem. Na podlagi tega lahko trdimo, da je kljub pretežno klasični strukturi kurikula študentu omogočena določena mera povezovanja snovi predklinike in klinike. Ocena našega kurikula pa ne bi bila zaključena, če se ne bi dotaknili temeljnih ciljev in kompetenc študijskega programa. Ob pogledu na cilje in kompetence je bil moj prvi občutek močno hrepenenje po metli, s katero bi počistil podatkovni nered na ekranu računalnika. Iz ciljev namreč ne sledijo splošne in predmetno-specifične kompetence, ampak je vse kot razmetana sestavljanka s številnimi in majhnimi kosi, kjer težko ugotoviš, kakšna je končna slika. Ne trdim, da so cilji in kompetence napačni, ampak zgolj, da je nujna boljša in jasnejša organizacija napisanega. Če jih namreč primerjamo z izidi poročila Tuning project (Medicine),

22 42 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April RAZVEDRILO vidimo, da so si podobni in ustrezajo viziji evropskega zdravnika, a vendarle manjkajo poudarki. Šibkosti kurikula se kažejo v premajhnem poudarku in ponudbi vsebin iz oskrbe nujnih stanj, saj med obveznimi predmeti ni urgentne medicine, komunikacijskih veščin, na dokazih temelječe medicine, raziskovanju, ki se sicer spodbuja z Dekanovimi nagradami, in medicinskega profesionalizma. Študent sicer pridobi znanja iz različnih predmetov in pri praksi v kliničnem okolju, a ta niso zadostno usmerjena. Po mnenju kolegice Eve Senica, ki trenutno sodeluje pri pripravi kurikula medicinske šole v Luksemburgu, se MF UM zavzema za kakovosten kurikul, vendar do problema pride pri izvedbi. Pomemben del napredka predpisuje nadaljnjemu udeleževanju predstavnikov MF UM, študentov in vodilnih na mednarodnih kongresih vodilne organizacije, mednarodne organizacije Združenje za medicinsko izobraževanje v Evropi (AMEE The Association for Medical Education in Europe), saj to omogoča seznanjenost z novimi smernicami izobraževanja v medicini. Pri reševanju problema v tesnem sodelovanju z ostalimi deležniki izpostavlja tudi pomembno vlogo Centra za izobraževanje v medicini (CIM). CIM in sekcija za razvoj kurikula sta namreč zadolžena za razvoj študijskega programa in v zadnjem času večino truda vlagata v primerjavo kurikulov medicinskih šol in fakultet doma in po svetu. V sodelovanju z vsemi odgovornimi pripravljajo in načrtujejo izboljšave našega kurikula. Ata kurikul Oulu Če se ozremo k 'očetovskemu' kurikulu programa Medicine na Univerzi v Oulu, ki je bil prenovljen leta 2011, vidimo pomembne razlike v sestavi in razporeditvi predmetov v primerjavi z našim. Posebnosti študija so, da je pred diplomo potrebno napisati tezo, nekaj podobnega magistrski nalogi, ki se jo tudi zagovarja. Študijski program traja 6 let in ob diplomiranju se pridobi naziv licenciat, ki je stopnja strokovnega naziva med magistrom in doktorjem znanosti. Študente se izobražuje tako za raziskovanje v medicini kot za opravljanje zdravniškega poklica. Učni cilji in kompetence pa so prevzeti po projektu Tuning Project (Medicine). Predmeti so razdeljeni na področja oz. študije, ki so splošne, jezikovne (npr. znanstvena komunikacija in branje), osnovne, nadaljevalne in napredne. Te so nato dalje razdeljene na učne teme in enote. V 1. letniku se na primer študenti medicine v Oulu poleg predmetov, ki jih imamo mi, učijo o profesionalizmu oz. etiki v zdravstvu, vplivu okolja in življenjskega stila na zdravje, na dokazih temelječi medicini, raziskovanju v medicini, branju znanstvenih člankov, javnem zdravju, medprofesionalnem sodelovanju in klinični genomiki. Skozi kurikul se kontinuirano razprostirajo teme iz profesionalizma, populacijskega zdravja, na dokazih temelječe medicine in raziskovanja v medicini. Seznanjanje s kliniko se začne že v 2. letniku s samostojnim predmetom o izpraševanju in pregledu bolnika ter klinično patologijo. Interna medicina se poučuje v 3. in 4. letniku, kot tudi kirurgija. Vsebina patologije je razdeljena na splošno in klinično patologijo, ki se poučujeta v 2. letniku, ter organsko patologijo v 3., 4. in 5. letniku. Ponavljanje in nadgrajevanje snovi je še razvidno v prisotnosti predmetov iz klinične anatomije in klinične fiziologije v 3. letniku ter klinične genetike v 5. letniku. Ostala razporeditev predmetov pa je razmeroma podobna naši. Sama praksa poteka od 3. do zadnjega letnika, v katerem prevladuje, a še vedno predstavlja manjši delež ur kot pisanje teze. Iz tega in predhodno omenjenih značilnosti kurikula je vidna vizija ustvariti znanstveno podkovanega diplomanta. Drugi oče Manchester Na drugi strani Angleškega kanala se nahaja še drug oče našega kurikula, to je kurikul Medicinske šole Univerze v Manchestru. Zanj je še vedno značilna močna ločnica med predkliničnimi in kliničnimi predmeti. Informacije o kurikulu na spletni strani šole so omejene in vsebujejo splošni opis poteka študija. Glavni poudarek, ki ga izpostavljajo v Manchestru, je učenje kliničnih primerov v manjših skupinah. Obljubljajo integracijo osnovnih znanosti in klinike. Študij traja 5 let z možnostjo dodatnega leta, ki študente z različnim predznanjem pripravi na osnovni študij. V tem letu se študenti učijo osnov biomedicinskih znanosti, kot so kemija, človeška biologija in statistika. Ob koncu se lahko prijavijo na 5-letni medicinski program ali usmerijo na druga področja. Učna snov je razdeljena na študijske faze, module in teme. V prvi fazi, ki ustrezata prvima dvema letoma, so prisotni predklinični predmeti, v drugi fazi klinični in v tretji fazi, peto leto, se študent pripravlja na delo v kliničnem okolju in na prevzemanje polne odgovornosti kot bodoči zdravnik. Moduli so dokaj razgibani, saj povezujejo medicinske discipline in deloma temeljijo na organskih sistemih, a nudijo tudi širšo perspektivo. Tako v drugem letniku v modulu Um in gibanje raziskujejo možgane, živčni sistem in njegovo vlogo pri gibanju. Skozi študij se je možno usmeriti v področja, kot so patologija ali inovacije in podjetnost v medicini, kar se ob diplomi prizna s posebnim nazivom. Prav tako pa je na voljo razvoj lastne poti odličnosti z osebno izbiro nekaterih študijskih področij. Vzporednico bi lahko potegnili z nam poznanimi izbirnimi predmeti, le da se ti tam priznavajo kot osebna kvaliteta. V kurikulu se med drugim uporabljata tudi PBL in OSKI, ocenjuje pa se tudi profesionalno vedenje. Zadnja beseda ali pač... Odgovor na vprašanje, kaj je kvaliteten kurikul, je težaven in zapleten, saj je odvisen od okolja, načina dela študentov in učiteljev, pa tudi od finančnih zmožnosti fakultete in kadrovske moči. Tako je lahko kurikul v enem okolju izredno kvaliteten, v drugem okolju pa sploh ni izvedljiv. Primer je PBL kurikulum, ki ga izvaja večina ameriških medicinskih šol, v Evropi pa le na univerzi v Maastrichtu. V ZDA sicer deluje, ker so študentje po kolidžu veliko bolj aktivni in samoiniciativni, imajo že boljše predznanje predkliničnih predmetov, fakulteta ima na voljo več financ, študij pa traja le 4 leta. Pri nas ta način dela verjetno ne bi bil uspešen, primarno zaradi pomanjkanja kadra in financ, prav tako pa smo študentje zaradi načina dela v gimnazijah premalo samoiniciativni. A vendarle skozi prizmo vseh idealov in pričakovanih izidov, ki so bili predstavljeni, o našem kurikulu vemo to, da večinoma ustreza evropskim standardom in ima elemente integriranega kurikula in se trudi biti boljši. Primerjava z očetovskima kurikuluma je pokazala, kako se razlikujemo in v čem smo si podobni. Vrednost fakultete pa je navsezadnje v pripravljenosti na nadaljnji razvoj in sposobnosti samorefleksije. Ovire sicer obstajajo, a največje so tiste, zakoličene v korteksu telencephalona, s katerimi racionaliziramo našo nemoč in si tako operemo roke pred odgovornostjo. Dirigenti kirurških dvoran O vplivu glasbe med kirurškimi posegi Danaja Gnilšek 7:00. Thunder Thunder Primerno, si rečem. Ob tako zgodnji uri se pesem AC/DC sliši kot popoln opis zvonenja moje budilke. Ne predam se in vklopim 10-minutni dremež. 7:05. Dovolj je spanja. Melodija iz sosednje sobe je odlično opravila nalogo zbuditi vse v radiju desetih metrov. Najbolje bo, da vstanem. Poslušati, slišati, čutiti Naj se sliši še tako klišejsko, glasba je prisotna povsod okrog nas, za razliko od večine ostalega pa ima tudi izjemno pozitiven vpliv na delovanje telesa in uma. Zjutraj ji prisluhnemo ob zvonenju budilke, ob rednih vožnjah z avtobusom lahko kaj hitro obnovimo znanje o narodnozabavni glasbi, v avtu pa se (če imamo srečo) poslužujemo predvsem CD-jev ter radijskih postaj po lastni izbiri. Tako kot raznolike melodije na različnih koncih odmevajo dan in noč, se čar glasbe prej ali slej izrazi tudi, ko medicinsko osebje napolni kirurške dvorane. Kratek sprehod v preteklost pokaže, da sta medicina in glasba že dolgo povezani. Grški bog Apolon je bil (med drugim) bog zdravljenja in glasbe ter je pogosto prikazan z liro. Tudi mnogi svetovno znani zdravniki, Billroth, Laennec in Nobelov nagrajenec Sudhof so (bili) ponosni glasbeniki, ki so poleg kirurških inštrumentov obvladali tudi glasbene. Myth busted Miti o popolni tišini in napetosti v kirurški dvorani že dolgo ne držijo več. Raziskave kažejo na splošno pozitiven vpliv glasbe na delo v kirurški dvorani, za področje medicine in glasbe pa obstaja celo Mednarodno združenje za glasbo in medicino, ki od junija 2014 ponovno izdaja svojo revijo Music and Medicine Journal. V The BMJ objavljena raziskava Univerzitetne bolnišnice Wales je pokazala, da se glasba v kirurški dvorani posluša v najmanj % primerov in je večinoma izbrana pod taktirko vodilnega kirurga. Drugi viri navajajo, da se te številke gibljejo vse do 90 %. Kar 80 % udeleženega osebja meni, da glasba med operacijo pripomore k boljši komunikaciji članov ekipe. Dokazano je, da lahko primerna glasba upočasni srčni utrip ter zniža krvni tlak osebja med operacijo, hkrati pa izboljša njihovo učinkovitost, zmogljivost ter poveča osredotočenost na delo. Pomembno je, da je medicinsko osebje z glasbo seznanjeno in se strinja z izborom pesmi. V primeru, da so pri predvajanju upoštevane želje večine, jakost zvoka pa je ohranjena na sprejemljivih decibelih, komunikacija med sestrami in zdravniki ne bo ogrožena in tudi dodatnega negativnega vpliva na bolnika ne bo. Povej, kaj poslušaš in povem ti, kdo si Vse od Stayin' Alive pa do Comfortably Numb. Raziskava, objavljena v reviji Surgery, kaže, da je izbira glasbe med operacijo povezana s profesionalnimi vlogami in vrsto specializacije osebja v kirurški dvorani. Anesteziologi se bolj nagibajo k poslušanju klasične glasbe (do 45 %) ter ritmov jazza in bluza pri nižjem volumnu, kirurgi pa se poslužujejo glasnejše ter popularne glasbe, ki se najpogosteje predvaja tudi na radiih. Po besedah prof. dr. Mirta Kamenika, dr. med., na oddelku za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin glasbo v operacijski dvorani poslušajo razmeroma redko.»a ker je zagotovo ocena o tem, ali je poslušanje glasbe moteče za delo, v prvi vrsti pomembna za kirurga, to odločitev vedno prepuščam njemu. Če mu je glasba v pomoč, mene kot anesteziologa to ne moti.«tako je v primeru poslušanja glasbe tudi izbor le-te odvisen od kirurga. Tudi prof. dr. Samo K. Fokter, dr. med., z oddelka za ortopedijo odgovarja, Danaja je študentka drugega letnika, ki s hitrimi koraki in obnovljivo zalogo notranje energije za seboj pušča študentske skrbi. Prirojeno kreativnost krepi z izumljanjem taktik za izogibanje manj pomembnim opravilom, kadar pa ji poleg številnih aktivnosti ostane kaj prostega časa, se ukvarja s poezijo plesa. da v primeru poslušanja glasbe med posegom ta najpogosteje vključuje aktualne hite kakega radia, da pa se glasbe zave šele ob koncu operacije, ko začne zapirati rano. V kolikor bi si lahko v tem trenutku izbiral glasbo,»bi si npr. zaželel Knopflerjevo skladbo Monteleone (z albuma Get Lucky, 2009), katere lirika je izredna, dleto pa je itak značilen ortopedski instrument.«nič nenavadnega, saj rezultati raziskave, objavljene v The BMJ, kažejo, da je najbolj priljubljena glasbena zvrst za pregon tišine v kirurški dvorani dobri polovici kirurgov prav rock, sledita mu pop s 17 % in klasična glasba z 11 %. Več je manj in manj je več Na podlagi raziskav največ glasbe med operacijo poslušajo plastični kirurgi ter urologi, najmanj pa otorinolaringologi. Asist. mag. Dejan Bratuš, dr. med., je zanimivo pripomnil, da se tudi v njihovi operacijski na oddelku za urologijo glasba ponavadi predvaja, vendar je težko reči, da jo res poslušajo.»stvar je taka, da glasbo morda slišiš in tudi poslušaš, vendar le v fazah posegov, ko je stvar rutinska in enostavna, torej morda pri dostopu do organov ali pri zapiranju rane. V trenutku, ko se je treba zbrati ali pa se dogaja kaj nepričakovanega, glasbe preprosto ne slišiš, tudi če je prisotna.«dodal je, da iz tega razloga glasba na njegovo delo ne more vplivati, da pa vpliva na splošno vzdušje v operacijski dvorani, ki je po njegovem mnenju tako bolj sproščeno. Roker po duši se tako mnogokrat prepusti glasbenemu izboru operaterja in včasih instrumentark ter prenese tudi kako njemu manj ljubo zvrst, saj jo opazi šele v mirni fazi operacije, ko se zave okolice. Izr. prof. dr. Andrej Čretnik, dr. med., svetnik, pravi, da v kirurški dvorani travme praviloma poslušajo eno izmed radijskih postaj, večinoma lokalna radia City ali Center, Radio 1 ali Radio

23 44 Presnovnik - April 2016 Presnovnik - April RAZVEDRILO SI. Glasbo za predvajanje izbirajo skupaj, saj izboljša njihovo počutje, jih zabava ter zmanjšuje napetosti. Doc. dr. Janez Rebol, dr. med., z oddelka za otorinolaringologijo in maksilofacialno kirurgijo z izrečenim prav tako podpira rezultate raziskav, saj kljub temu, da glasbo rad posluša, tega ne počne med mikrokiruškimi posegi.»tam sta zaželjeni popolna koncentracija in tišina,«dodaja. Monotonost pesmi je kontraindicirana V medijih je zaslediti ogromno pozitivnih komentarjev zdravniškega osebja, ki med delom poslušajo glasbo. Nekateri kirurgi glasbo izberejo sami, drugi izbiro prepustijo ostalim sodelavcem. Pri izbiri glasbe se vsekakor posvetujejo s tistimi, s katerimi v dani situaciji sodelujejo, po navadi pa imajo podzavestno v mislih tudi izvajalce, ki jih v nobenem primeru niso pripravljeni poslušati. Za specialista torakalne kirurgije asist. dr. Aljaža Hojskega, dr. med., je dober ritem med posegom izjemno pomemben. Z operacijsko ekipo tako največkrat poslušajo radio po izbiri instrumentarke, hkrati pa upoštevajo, da so v kirurški dvorani prisotni različni ljudje. V primeru, da glasbo izbira sam, se definitivno predvajata oba albuma Sixto Rodriguez, saj pozitivno vplivata na njegovo počutje in mu vračata zaupanje v boljše čase. Za bolnike celo neinvazivno in brezplačno Čeprav redko, se v medicini pojavijo priložnosti, ko je medicinskemu osebju omogočeno posluževanje orodja, ki je cenovno ugodno in za povrh še brez stranskih učinkov. Dovolj sta že preprost vklop radia in predvajanje glasbe, saj sta v reviji The Lancet objavljena sistematičen pregled in meta-analiza o vplivu glasbe na pooperativno okrevanje odraslih ponovno predstavila že večkrat dokazan pozitiven vpliv harmonije visokih in nizkih tonov predvajane glasbe. Britanski znanstveniki so bolnike, ki so pred, med ali po operaciji poslušali glasbo, primerjali s tistimi, oskrbovanimi s standardno nego, ter potrdili, da so bili bolniki v prvem primeru po operaciji manj anksiozni in bolj zadovoljni, v primerjavi s kontrolo pa so potrebovali tudi manj analgetikov. Predvajanje glasbe je dalo najboljše rezultate takrat, ko je bila poslušana pred začetkom operacije ter izbrana po predlogu bolnika, presenetljivo pa se je nivo bolečine zmanjšal tudi v primeru, ko je bil le-ta pod splošno anestezijo. Samo K. Fokter sicer verjame, da zahtevnejši posegi (hrbtenica, tumorji, rekonstrukcije pri omajanih endoprotezah) zahtevajo več ur popolne zbranosti in da je takrat glasba za zdravstveno osebje lahko moteča. Velikokrat tudi zato, ker akustično onesnaževanje operacijskega prostora dodatno povzročajo»različni šumi, kot so aparat za anestezijo, cev in ustje aspiratorja, motorni pogoni ter drugi.«to pa še ne pomeni, da poslušanja glasbe ne bi omogočil bolnikom med posegom, kadar se le-ta opravlja v prevodni anesteziji. Meni, da bi bilo prav, da tudi bolnik ne bi slišal motečih zvokov in bi, tako kot v večini urejenih držav, dobil slušalke ter si sam izbral glasbo, ki jo bo poslušal. Končno, pomislim. Ko se nazadnje le poslovim od hitov 80-ih in izklopim računalnik, je ura 23:50. Zadovoljna se uležem v posteljo in zaprem oči. 00:00. Zavestno odmislim vsakdanje šume in prisluhnem tišini. Vključno z okolico dotlej postopoma potihne tudi šumljanje mojih misli. In čeprav nočni mir občasno zmoti hrup kakega mimovozečega avtomobila, jaz kmalu ne slišim ničesar več. Zamaknjeno ubiram strune sanj, dokler se zjutraj ne razleže prvi ton budilke. Foto: Simon Tušek Kako sem se komaj izognil zvijanju cigar na Kubi Ocena aplikacije 24alife Žan Smogavc Vas muči anksioznost? Prepogosto jeste hitro in nezdravo? Se premalo gibljete? Seveda, saj ste vendar študenti medicine. Kako vse to spremeniti? Lahko pustite faks ali pa se odločite za alternativno zdravljenje in na telefon prenesete dvaindvajset megabajtno aplikacijo, ki vam utegne ob dodatku ščepca motivacije spremeniti življenje. Če ne življenja, pa vsaj kak dan. Trpljenje mladega Smogavca Tisti, ki me poznate, veste, da nisem visok, sem pa bil svoj čas eden širših otrok v Slovenski Bistrici. Verjemite mi, da pod soncem še niste videli spretnejšega zvijalca palačink. Če bi pred leti moj talent odkril kak kubanski posestnik, naj mu bo ime Javier, bi me zagotovo odpeljal na svojo haciendo, kjer bi zanj zvijal kubanske cigare najvišje kvalitete. Leta bi minevala, moj ugled in položaj na hierarhični lestvici bi rasla, Javier pa bi v meni prepoznal sina, ki ga nikdar ni imel. Slej ko prej bi nastopil čas, ko bi stari Javier začel izkašljevati kri. Bum, karcinom pljuč. Vendarle je bil velik ljubitelj mojih izdelkov Ko bi bil tik pred tem, da prevzamem njegovo posest, pa bi se v mojih prsih pojavila močna tiščeča bolečina, ki bi sevala v spodnjo čeljust in levo roko. Bum, infarkt. Vendarle sem ostal velik ljubitelj palačink Nauk zgodbe je ta, da do tega ne bi prišlo, če bi lahko že takrat na enostaven način spremljal, kaj sem pojedel, koliko sem pojedel in ali sem se dovolj gibal. Če bi se ne glede na to znašel v prej opisanem položaju, pa bi lahko s pomočjo aplikacije 24alife poiskal sprostitveno vajo, ki bi bila tisti dan na sporedu, se umiril in tako morda izognil»fršloku«. Ni lahko biti El Jefe Pritiskanje na prave gumbe 24alife najdemo v Googlovi in tudi Applovi trgovini z aplikacijami, od koder jo lahko brezplačno prenesemo, namestimo ter pričnemo z uporabo. Po namestitvi je potrebna registracija s poljubnim elektronskim naslovom in izbranim geslom. Sledi vnos spola, datuma rojstva, teže in višine, na podlagi katerih aplikacija izračunava porabljene kalorije pri izbrani telesni aktivnosti. Po vnosu podatkov se na sredini zaslona prikaže velik okrogel gumb, na katerem je na modri podlagi izrisan bel plus. Okrog plusa se nahajajo še štirje gumbi, vsak v svoji smeri neba. Pritisk na zgornji gumb nas opomni, naj za izbiro osebnega programa z enim izmed treh možnih ciljev obiščemo spletni portal 24alife, kar je nekoliko moteče. Izbiramo lahko med krepitvijo telesa, uma in dobrih prehranjevalnih navad. Razvijalci v kratkem obljubljajo še dva nova programa. Prvi bo namenjen treningu psihične vzdržljivosti, drugi pa bo koktajl vseh do sedaj omenjenih, ki ga bomo lahko srkali na poti do bolj zdravega in aktivnejšega življenjskega sloga. S pritiskom na levi gumb pridemo do čedno izrisanih grafov, ki nam kažejo, koliko kilogramov je na nas navesil biftek za novo leto ali z nas porezala neješčnost pred izpitom, kako se je spreminjal naš krvni tlak, koliko korakov smo prehodili in še in še. Telesne aktivnosti beležimo s pritiskom na desni gumb. Vnesemo lahko že opravljeno vadbo kakršnekoli vrste, četudi je ta izmišljena in namenjena zgolj boljšemu počutju ob pogledu na zaslon, ali pa začnemo z novo aktivnostjo, ki nam jo aplikacija sama beleži. Ob tem velja poudariti, da bi bilo za optimalno delovanje aplikacije potrebno imeti eno izmed podprtih»modrozobih«napravic, ki merijo tlak ter utrip, kar pa ni tako poceni špas. Spodnji gumb odpre koledar z dejavnostmi, ki nam jih je aplikacija pripravila za vsak dan. Najdaljše obdobje uporabe brezplačnega programa je štirinajst dni, za celomesečni program bo kak dan Žan je študent tretjega letnika in samooklican mojster peke jajc na oko, ki mu glede na družinsko drevo v naslednjih nekaj letih preti plešavost, zato vsak dan živi, kot bi bil njegov zadnji leži v postelji in gleda serije ali dva treba jesti v Me Gusti. Za izvajanje vsake predvidene aktivnosti dobimo natančna navodila, kar je dobro, vendar mednje sodi tudi izpolnjevanje vprašalnikov, s katerimi ocenjujemo naš napredek, za dostop do katerih je potreben ponoven obisk spletnega portala 24alife. S pritiskom na velik plus se odpre okno z možnostjo hitrega pričetka beleženja aktivnosti, dodajanja obroka, pijače, vnašanje svežih meritev tlaka, teže in sladkorja ter raznih testiranj, tako fizičnih kot tudi psiholoških. Ko vnašamo zaužite obroke, imamo na voljo tudi možnost dodajanja fotografij le-teh. Tako lahko čokoladni mafin, ki smo ga pojedli ob enajstih zvečer, delimo na Instagramu, shranimo v aplikacijo ter se naslednji dan bojujemo z občutkom krivde. Ubijemo kar tri muhe na en mah! V zgornjem levem kotu začetne stra-

24 3646 Presnovnik - November 2014 Presnovnik - April Presnovnik - November 2014 Presnovnik - April 2016 MEDNARODNO ni je še zadnji gumb, ki nas ponese na naš portala 24alife. Tam nas čaka kup vprašalprofil, kjer lahko spreminjamo podatke, ki nikov, s katerimi ustvarimo svoj stresni in smo jih vnesli ob pričetku uporabe aplika- fizični profil. Po končanem izpolnjevanju cije. Na tem mestu nam aplikacija svetuje vprašalnikov 24alife oceni našo psiholonakup navodil za izvajanje raznoraznih ško in fizično kondicijo, ki se ju trudimo Sodelovanje mednarodnem roke uporabo aplikacije ter portala vaj, kar je na precej duhovito, sajkongresu lahko na iz prve s sočasno spletnem portalu do taistih navodil ter kar se da izboljšati. Jasno je, da je aplikaanja Sinič s prikazom pravilnega izvajanja cija zgolj podaljšek portala in da si z njo filmčkov vaj dostopamo brezplačno. Prav tako nam ne moremo pomagati prav dosti, če vsake aplikacija prikaže pravilno izvajanje vaj, ki toliko časa ne skočimo še na splet. so dnevno na našem urniku, zato je plabolj ležerne uporabnike, med katečljivost ogleda vseh vaj na mobilniku kar rimi sem tudi sam, bi lahko odvečno delo komična. ter pogosto skakanje med aplikacijo in portalom odvrnilo uporabe. A za Anjo inod za nadaljnje astmo. Raziskavo apisal si odlično raziskovalno na- bolnike, Ležerno moderno Lahko da sem len, vendar toza ne takomi žeočitate, na samem začetku označili logo.jeres da je mami zelo všeč na- smo Čepravslovnica govorimo o oče mobilni aplikaciji, bo spremenilo dejstva, davsi bom na aplikain za njo smo se bili pripravljeni in da prešteva knjige je svojo za celovito izkušnjo tudi cijo najbrž po tretjem Enapozabil prvih izjav najine opomniku mentoriv domači knjižnici, kerpotreben se mu zdi, daobisk jih potruditi. strani. mi jespletne ostala še posebej zapisana med je tam manj, kot pa si jih ti uporabil za ce,zakiobisk svoje delo. Res da si za svojo nalogo dobil možganskimi gubami, je bila:»bodita amnekostniobsklepi grobem začetku sva najino Dekanovo priznanje, morda celo nagrado, biciozna«. Aplikacija je spremljanje videlazakot proces, kišporbo ampak vseeno ti morda v tej zgodbi nekaj raziskovanje resdobra tnih aktivnosti ter nihanja krvnega tlaka iz manjka. Manjka tisti sladek občutek, da si tekel po ustaljenem ritmu. Raziskujeva, dneva vnalogo, dan. Prav je uporabna možjo tako prijaviva na razpis za naredil nekaj posebnega, nekaj, česar ne napiševa nost rednega vnašanja zaužite hrane in pizmore vsak. Toliko dela si vložil v svoje Dekanovo nagrado in uokviriva priznajače, kar nam lahko z žarometom posveti raziskovanje, da bi rad, da bi za to vedel cel nje, ki ga bova prejela. Ampak...»Bodilastne prehranjevalne nas ambiciozna!«?! Ugotovilanavade sva, daternaše svet. Na svetovnem kongresu lahko cel tana pripravi do spremembe le-teh. Ker smo svet sliši za tvoje delo. Čeprav si samo raziskovanje res lahko seže dlje, kot sva si kot mladi nadobudni medicinci na udain tako smo našli CoPedio, študent in čeprav so kotizacije za takšne predstavljala. ru vsakodnevnega stresa, bi vodene vaje kongrese velikokrat res svetovno visoke svetovni kongres, ki se je zdel kot ustvarsproščanja priporočil prav vsakemu od... se splača! Splača se poslati povzetek svo- jen za nas. nas. Če ne drugega, vas bodo najbrž vsaj Na spletni strani kongresa so sicer jega raziskovalnega dela in stiskati pesti, ponesle v polurni»powernap«in vam dale natančna navodila, kako in do kdaj da te izberejo za predstavitev plakata ali zelo dozo prepotrebnih novih moči. pa celo kot enega od predavateljev. Recept naj avtorji svoje prispevke prijavijo, povelja poudariti še povzetka enega izdana jeposebej bila maksimalna dolžina za to je pravzaprav zelo enostaven. med plusov. To je strokovna ekipa, ki stoin njegova osnovna zgradba, vseeno pa ji za projektom. Ne bom našteval vseh, pisanje povzetka, ki bi prepričal organizavendar tisti, ki ste se že ali pa se prav zdaj torje kongresa, da te povabijo med sebe, in Končno sva morala tudi bojujete z mikrobiologijo, zagotovo pozto prvič v življenju, ni bil mačji kašelj. Pa priznati, da je pisanje nate dr. Ihana in njegov učbenik. Če je vendar nama je uspelo napisati povzetek, številnih seminarjev tekom njegovo ime zapisano na tisti debeli bukvi, poln potrebnega znanstvenega blišča, ki potem Ne vem za vas, ampak jaz bi se najinega študija, nekoliko smo ga nato poslali in držali pesti. Upadržal njegovih nasvetov. Pri projektu sopoenostavilo pripravo li smo na povabilo, da predstavimo naše raziskovalno delo na plakatu, prejeli pa končne predstave. smo pošto, v kateri so nas povabili, da naš izdelek na kongresu tudi ustno predstavimohamed gre h gori mo. Po evforičnem veselju ob prejetju te V preteklem letu sva skupaj z Markom Lo- informacije naju je z Markom vendarle karjem raziskovala pod več kot le mentor- postalo realnosti.insuverepridužinekoliko se ekipi strah Presnovnika vnesi v stvom dr. Polonce Ferk. Glede na področ- nosvojo bovaštudijsko morala vrutino angleščini nekajpredstavljati kreativnosti. ja, ki naju zanimajo, sva našla skupen jezik najino raziskovalno na svetovnem Preizkusi se v vloginalogo urednika, razkaži svoj v prepletu pediatrije in farmakogenetike kongresu, kar bo najbrž najdaljših 17 miobčutek za estetiko in postani oblikovater tako glavno temo najinega raziskova- nut najinega življenja. lec revije ali pa razgibaj svojo umetniško njaen usmerila v učinkovitost dan študenta medicinemontelukasta je lahko zelo žilico pri opremljanju revije s fotografijapripodoben zdravljenju persistentne astme pri Vaja mojstra naslednjemu in ta še naslednjemi. dela Nestrpno pa pričakujemo tudi vse, ki otrocih. Skupaj z dr. Ferkpodatkov, smo začeli smov medicinskem se dela nekajkrat sva napisamu. Gore strokovnih litrinašo kave Lotili najdejo vsakdanu, in zunaj raziskovalno potploščate na prav riti. poseben način. V lanjega, najinonavdih predstavitev, jo vsaj trikrat povin od sedenja za pisanje. želji, da bi naše delo bilo res del vseh nas, sem spremenila in na koncu ugotovila, da smo že na začetku naši raziskavi izbrali je bila prva verzija najboljša. Končno sva ime - UMPA. U za uspešnost ali učinko- morala tudi priznati, da je pisanje številvitost, M za Marka in za montelukast, P nih seminarjev tekom najinega študija, za eno in edino dr. Ferk in za pediatrične nekoliko poenostavilo pripravo končne Ladies and gentlemen... N Vabilo k sodelovanju Z veliko motivacije, ogromno vloženega truda in časa ter zagretim mentorjem je v znanstvenem Hollywoodu mednarodnih kongresov prostor tudi za študentske Ker zna biti faks zelo izčrpavajoč te vabi- Rešitev nagradne igre lahko vpišeš do 1. maja in se poteguješ za eno izmed naslednjih naloge. nagrad: mo, da se sprostiš z raziskovalne reševanjem logičnih ugank. Nagradna igra AplikacijaAnja je absolventka 24alife medicine, ki bi ob Ocena študij medicine rada prepotovala in spoznala pol sveta, nato pa postala dobra zdravnica prisrčnim slovenskim otrokom. Foto: Sarah McGowen / Foter / CC Tokratno številko smo prevetriliby-nc-sa in namesto križanke vanjo natisnili Sudoku, sedaj že tradicionalno lepe nagrade pa obdržali. Lahko se poteguješ za zadnjo izdajo fisva ziološke avtorjev Guyton in zdravhall, poleg knjige njega zagledala še enega drugemu izbranecu ali izbrannika, ki jesrečnnemu prejšnji večer sedel pri sosednji ki pa vbo na voljo bon in jezikovne mizi istem lokaludarilni kot midva pil svoje hiše za malo 50 urni skupinski jezikovni pivo,berlitz sva vsaj ponotranjila misel, da tečaj lastnizelo izbiri. pred jezika namapo sedijo človeški zdravniki. Takrat so nama besede preprosto začele bežati iz jezika. Roke in noge so se nama seveda tresle z največjo možno frekvenco, vendarle pa sva lahko bila zaradi dolgih priprav suverena. Bila sva edina študenta na svetovnem kongresu in morda so nama tudi zaradi tega prizanesli z vprašanji, ki so bila bolj kot ne pohvale oziroma vzpodbude za nadaljnje delo. Uau, in 17 minut je vendarle minilo hitreje, kot sva mislila. Svetovni kongres CoPedia v Pragi je bil čudovita izkušnja, zaradi katere se zavedava, da so tudi tako velike stvari dostopne študentom in da smo tudi študentje lahko del te galaksije, v kateri se razvijata medicina in znanost. Dragi bralci Presnovnika, dragi študenti medicine, razvijajte ideje, najdite delček sebe v svojem delu in se zavedajte, da so lahko vaši cilji vselej postavljeni tako visoko, kot so velike vaše želje. Prednosti Velik potencial, preprost, očem prijazen dizajn, strokovna ekipa predstave. Zaradi stroge časovne omejitve je bila v času priprav najina najljubša Slabosti aplikacija na telefonu štoparica. Na koncu Plačljivost so najini dnevinekaterih izgledalivsebin, tako, da je bila potrebno obiskovanje spletne vsebina predstavitve skoraj edina tema strani,ki neprivlačno imein(brez heca) pogovora, sva jo imela skrajni čas je bil, da pride april in z njim najin svetovni kongres. Medtem, ko sva čakala na predavanja in sva se je nama, delujespraševala, tudi dr. Matej če Tušak, ki ste ga imeli mladima študentoma, nekateri priložnost spoznati v prvem letniku dovoljeno v okviru Medicine in športa. pojesti tri ali Spletni portal 24alife lep, uporasamo dve jagodni je tortici, sva ben in poln priboljškov. Če bi razvijalcem že stopetnajstič prebirala uspelo spraviti vse to ali pa vsaj za samospredavateljev. tojno imena delovanje aplikacije nujne stvari v 1. Guyton and Hall Textbook of Medical Physiology 2. 1x 50 urni skupinski tečaj jezika po lastni izbiri jezikovne hiše Berlitz Morda pa ravno ti prejmeš super duper nagrado! Sehr gut! Muy bien! Très bien! очень хорошо! Rešitev do vnesi v obrazec na spletni strani pod zavihkom Nagradna igra. Veliko uspeha! teh nekaj deset megabajtov, bi 24alife ocenil višje, takohollywood pa ji moram odščipniti pol Znanstveni točke. Ker ščipalca še nisem pospravil v In je tudi prišel april, mesec najine prve torbo, bo aplikacija izgubila še pol točke predstavitve na svetovnem kongresu. na račun plačljivosti nekaterih vsebin. Že Kongres CoPedia se je odvijal v Pragi, v res, da živimo v kapitalizmu, vendar me čudovitem mestu, kar je vso evforično to ne bo ustavilo pri zbijanju točk. Haaa. doživljanje ob najinem velikem dogodku Preplavlja me občutek dominance nad obarvalo še bolj zlato. Pocukrano! Velike mobilno aplikacijo. Dobro dene. Zdaj mi dvorane, urejeni zdravniki in rdeče preje jasno, kako se počuti Christian. proge. Znanstveni Hollywood. Medtem, Salve Salve Zdravei Zdravei Goddag Saluton Goddag Saluton ko sva čakala na predavanja in sva se spra- Goddag Saluton Ciao Ciao Góðan daginn Góðan daginn ševala, če je nama, mladima študentoma, Dzien' dobry Dzien' dobry Dzien' dobry Qanuipit? Ahalan Qanuipit? Ahalan Dia dhuit Dia dhuit dovoljeno pojesti tri ali samo dve jagod- Dobrý den Dobrý den Dobrý den Merhaba Merhaba Merhaba Kon-nichiwa Kon-nichiwa ni tortici, sva že stopetnajstič prebirala Hei Goede dag Hei Goede dag Hei An-nyong Ha-se-yo An-nyong Ha-se-yo A imena predavateljev. Marsikatero ime sva Olá Olá Guten Tag Guten Tag Guten Tag Hallo Gia'sou Hallo Gia'sou poznala člankov, sva jihekipa prebirala Zdravstvuyte Bunã ziua Zdravstvuyte Bunã ziua Da bi bilzaradi del veselja, ko ki celotna prej- Gia'sou Hello Hello Hello Skupinski jezikovni tečaji Individualni programi Poslovni seminarji ob pripravljanju najinega raziskovalnega Aloha Aloha Aloha me svoj izvod sveže tiskane revije, ki odsesawubona Sawubona Jambo Sa-wat-dee Jambo Sa-wat-dee Hola Hola Ni hao Ni hao Ni hao dela in občutek, jih bova predava skupno vizijoda in trud, namslišala piši na elekzaključene skupine za podjetja Prevajanje in lektoriranje eberlitz Bonjour Shalom Namaste Bonjour Namaste Namaste Parev Nei Ho Parev Nei Ho Shalom vati v živo, je bil čudovit. Ko sva se končno tronski naslov presnovnik@medicinec.si Jó napot Jó napot Jó napot Salve Salve Zdravei Zdravei Z zavedla tega, da sva tuditrenutku, midva del Goddag Saluton Goddag Saluton in že boš korak bližje konečesa boš v Ciao Ciao Góðan daginn Góðan daginn Góðan daginn tako velikega, sva že bila na vrsti z najino novi številki Presnovnika ugledal zapisano Izkoristite Dzien' dobry Dzien' dobry Qanuipit? Ahalan Qanuipit? Qanuipit? Ahalan Dia dhuit Dia dhuit predstavitvijo. In že sva morala govoriti o svoje ime. posebne Dobrý den Dobrý den Merhaba Merhaba Kon-nichiwa Kon-nichiwa Kon-nichiwa našem raziskovanju in o naši fakulteti. Zaugodnosti Goede dag Hei Goede dag Hei An-nyong Ha-se-yo An-nyong Ha-se-yo An-nyong Ha-se-yo četek je nekoliko olajšalekipa zdravnik iz Črne Presnovnika Olá Olá Olá Guten Tag na Gia'sou Guten Tag gore, ki je sedel v drugi vrsti in ki svazdravstvuyte ga Hallo Gia'sou Hallo Bunã ziua Zdravstvuyte Bunã Preverite ziua Zdravstvuyte Bunã ziua Hello Hello spoznala prvi dan kongresa, ko je ves navberlitz.si Aloha Aloha Sawubona Sawubona Jambo Jambo Sa-wat-dee Sa-wat-dee Sa-wat-dee Hola Hola Hola dušen pri nama zaslišal znano govorico in Ni hao Ni hao Bonjour Bonjour Bonjour Namaste Namaste Parev Nei Ho Parev Nei Ho Shalom Shalom z nama začel nostalgičen pogovor o Jugoberlitz.si Nei Ho Jó napot Jó napot Salve Salve slaviji. Prijazno se nama je nasmejal in ko Goddag Saluton Zdravei Zdravei Goddag Saluton Goddag Saluton maribor@berlitz.si Govorim. Razumem. Živim. Ciao Dzien' dobry Dobrý den Merhaba Dia dhuit Ciao Góðan daginn Qanuipit? Berlitz f Ahalan Dzien' dobry Slovenija Dobrý den Merhaba Góðan daginn 36 Dia dhuit Qanuipit? Ahalan Dzien' dobry Dobrý den Merhaba

25 Ortopedija + Travmatologija ORTOPEDIJA «48 Presnovnik - April KAKOVOSTNI INŠTRUMENTI NE NASTAJAJO PREKO NOČI Kirurški Instrumenti, Implantati, Endoskopija in Oprema za Operacijske Sobe» naše desetletne izkušnje s tega področja govorijo zase. Že več kot 20 let je J.S.EVRO s kakovostnimi medicinskimi inštrumenti uspešen na mednarodnem trgu. Na sedežu podjetja v Tuttlingenu izdelujemo s prvovrstno tehniko in izvrstnim servisiranjem ekskluzivne lastne znamke. Ob kirurških inštrumentih nudimo široko paleto izdelkov za endoskopijo, ortopedijo in travmatologijo, kakor tudi pribor ter kompletno opremo za operacijske sobe. Naše uspešno, certificirano podjetje jamči ob tem za najboljšo kakovost ter nadpovprečno razmerje med ceno in izdelkom. J.S.EVRO-Medical Company d.o.o Maribor, Slovenija Phone maribor@jsevro.com