EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Transcription

1 EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO ZAKONSKA UREDITEV ŠPEDICIJSKE DEJAVNOSTI V EVROPSKI UNIJI IN V SLOVENIJI Kandidatka: Vrtačnik Barbara Študentka izrednega študija Številka indeksa: Program: visokošolski strokovni Študijska smer: zunanja trgovina Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent Ljubljana, september 2006

2 P R E D G O V O R Zakonska ureditev špedicijske dejavnosti v Evropski uniji in v Sloveniji Mednarodno poslovanje je zelo dinamična dejavnost in pomemben del te dejavnosti je tudi špedicija. Vsaka država ima svoje navade, običaje, kulturo, različne sisteme mednarodnega poslovanja in zakone. Torej bi bilo zmotno razmišljati, da z obvladovanjem svojega trga lahko osvojiš vse druge mednarodne trge. Mednarodno poslovanje ima najmanj tri razsežnosti ali vidike: družbenogospodarskega, pravnega in poslovnega. Omeniti je treba, da posamezni vidiki med seboj niso povezani le v teoriji, ampak tudi v praksi. Podjetju prav pri dobavi blaga v veliki meri pomagajo mednarodne špedicije, saj poznajo način dela in poslovanja podjetja v drugih državah. Špedicija ima kot del zunanje trgovine in višja oblika prometa izreden pomen v zunanjetrgovinskem ter mednarodnem prometnem sistemu vsake države. Noben sistem ne bi mogel optimalno delovati kot gospodarska dejavnost brez mednarodne špedicije. V procesu premeščanja blaga gre za različen splet vseh dejavnosti, kamor spadajo: najhitrejše, najcenejše, najnevarnejše smeri, sredstva in načini premeščanja, kar ni preprost problem. Treba je upoštevati vrsto blaga, transportne možnosti, carinske predpise, transportne klavzule in druge kupoprodajne pogodbe. Vedno imamo na izbiro različne možnosti, vendar vsaka povzroča različne učinke glede na stroške, varnost in hitrost. Zato poznamo ime mednarodna špedicija, specializirano podjetje, ki je strokovno usposobljeno in v imenu lastnika blaga skrbi za oblikovanje ter načrtovanje optimalnega premeščanja blaga in usmerjanja ter uravnavanja njegove izvedbe. Torej špediter organizira in koordinira dejavnost transporta ter vse dejavnosti, ki sovpadajo z gibanjem blaga od prodajalca do kupca. Kadar poslujemo s tujino, moramo vedeti, da se izobraževanje nikoli ne konča, saj je naše znanje po nekaj letih neuporabno in zastarelo. Tematika mednarodnega poslovanja upošteva hiter razvoj, usklajenost s potrebami sodobne prakse. Diplomska naloga temelji na podrobnejši predstavitvi opisa del špediterja in zakonske osnove njihovega dela. Gre za postopni opis njihovih znanj, vrlin, ki jih mora imeti sodoben špediter, da v tem času lahko preživi. S tem ko je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije, se je po eni strani olajšalo delo podjetjem, po drugi strani pa se je zelo zmanjšalo delo špediterjem. Zmanjšal se je obseg carinskih posredovanj, ki so bila do sedaj glavni vir dohodka za večino slovenskih špediterjev. To pomeni, da so se morali špediterji prilagoditi novim tržnim razmeram. 2

3 K A Z A L O P R E D G O V O R UVOD Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Namen, cilj in osnovne trditve Predpostavke in omejitve Uporabljene raziskovalne metode TEMELJNE LOGISTIČNE DEJAVNOSTI Transport Transportne zvrsti Cestni transport Železniški transport Letalski transport Pomorski transport Transport po notranjih vodah Cevovodni transport Skladiščenje Odgovornost in obveznost špediterja za uskladiščeno blago Sklepanje pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga Manipuliranje z blagom Pakiranje Informacije, komunikacija in kontrola Sklepanje pogodbe o pakiranju in signiranju SPREMLJEVALNE LOGISTIČNE DEJAVNOSTI Špedicija Zgodovinski razvoj špedicij Definicija špedicije in špediterja Pomen in vloga špediterja Organizacija in tehnika poslovanja špediterskega podjetja Prednosti vključevanja špediterja Pregled večjih špediterjev v Sloveniji Špediter 21. stoletja Carinsko posredovanje Zastopanje špediterja v carinskih zadevah Carinjenje, odprava blaga komitentu, obračun in kalkuliranje Nadzor pravilnosti dokumentov in obračun voznine, carine ter stroškov Pravni položaj špediterja v carinskem postopku Incotermsi Incotermsi: Skupina E Incotermsi: Skupina F Incotermsi: Skupina C Incotermsi: Skupina D Zavarovanje blaga Osnovni pojmi v transportnem zavarovanju

4 3.3.2 Zavarovalni interes Zavarovalno potovanje in prevozno sredstvo ZAKONSKA UREDITEV ŠPEDICIJE V EU IN V SLOVENIJI Pojem, razvoj in značilnosti špediterskega prava Evropski sistem Anglosaksonski sistem Slovenski sistem Izvor špediterskega prava v Sloveniji Status špediterja v evropskem in slovenskem pravnem sistemu Špediterske pogodbe in postopek pri carinskem organu Osnovne značilnosti pogodbe Obveznosti špediterja iz pogodbe Pravice špediterja iz pogodbe Odgovornost špediterja iz pogodbe o špediciji Špediterjeva zastavna pravica Obveznosti naročitelja Odstop od pogodbe Posebni primeri špedicije SKLEP...44 POVZETEK...46 ABSTRACT...46 LITERATURA IN VIRI

5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave V diplomskem delu smo predstavili poslovno dejavnost špedicije, še posebno njen pravni okvir kot podlago za delovanje špediterjev. Špedicijo blaga sem proučevala kot eno najpomembnejših gospodarskih dejavnosti pri nas in po svetu. Gre za specializirano dejavnost, ki se ukvarja s pretokom blaga in informacij ter drugimi logističnimi storitvami, potrebnimi za normalno poslovanje. Pa vendar ostajajo določene nejasnosti v definiciji, da so špediterske storitve vse tiste storitve, ki so potrebne, da preide blago od prodajalca do kupca. Torej je špediter organizator in koordinator. Kot subjekt je to podjetje, ki se ukvarja s špedicijsko dejavnostjo; le-ta pa je skupek vseh dejavnosti, ki prispevajo, da blago premestimo iz enega kraja v drugega, kar se da hitro in poceni ter seveda brez napak. Osnovni pravni viri pri špediterskih poslih so predpisi s področja obligacij, prometa, trgovine, javnih dajatev in mednarodnih sporazumov, ta prepletenost kaže na izredno zahtevnost obvladovanja špediterskega posla. Predstavili smo špedicijo blaga, področja dejavnosti in odgovornosti, ki so določeni v špediterski pogodbi. Poleg strokovne literature sem izhajala predvsem iz veljavnih domačih in mednarodnih predpisov. 1.2 Namen, cilj in osnovne trditve Namen tega dela je prikazati obširnost dela špedicije in zakonsko ureditev le-te. Za ta naslov sem se odločila, ker to področje poznam, saj je bila moja prva zaposlitev v špedicijskem podjetju, zato bom lažje predstavila delo, težave špediterja in k temu prispevala svoje izkušnje. Cilj diplomskega dela: predstaviti pojem in pomen špedicije v mednarodni menjavi, predstaviti zgodovinski razvoj špedicije, predstaviti vlogo in položaj špediterja kot gospodarsko dejavnost, analizirati organiziranost in tehnike dela v špedicijskem podjetju, predstaviti zakonsko ureditev špedicijske dejavnosti. Špedicijska dejavnost je več kot le storitvena dejavnost. Slovenski špediterji se morajo truditi, da bi postali v čim krajšem času logistični menedžerji in prevzeli vse naloge logističnega menedžmenta, kot so organiziranje, izvajanje, planiranje in kontrola blagovnega toka. Skrbeti morajo za ravnotežje med varnostjo in hitrostjo dostave blaga, predvsem pa biti zanesljivi ter konkurenčno cenovno ugodni. 5

6 1.3 Predpostavke in omejitve Zakonska ureditev špedicijske dejavnosti v Evropski uniji in v Sloveniji Izhajam iz predpostavke, da je delo špedicij zahtevno in nenehno pod pritiskom prilagajanja ter stalnega investiranja. Torej je njihova prihodnost odvisna od njihove sposobnosti, kako hitro se znajo prilagoditi spremembam v okolju. Ne glede na to, da je bilo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo delo špediterjev zmanjšano, so določena podjetja dokaz, da se s hitrim prilagajanjem trga lahko še bolj razširijo in povečajo obseg dela. V diplomskem delu smo se omejili na raziskavo špedicijske dejavnosti, njihovega dela in ovir, ki nastajajo vsak dan. Pri iskanju literature sem bila dokaj omejena, saj ni veliko strokovnega gradiva na temo špedicija ali špediter. Ugotovila sem, da je možno pridobiti samo posamične objave in da nikjer ni bilo mogoče zaslediti celostne obdelave teme. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V diplomski nalogi gre za proučevanje zakonske ureditve špedicijske dejavnosti v Evropski uniji in Sloveniji ter njenega poslovanja. Z opisno metodo jo uvrščamo med makroekonomsko in poslovno raziskavo. V raziskavi je uporabljen deskriptivni način in naslednje metode: - metoda deskripcije, saj so opisana dejstva, procesi in pojmi, - metoda klasifikacije, kjer so definirani pojmi, - metoda kompilacije, kjer so povzeta stališča in sklepi različnih avtorjev. Pri zbiranju podatkov za diplomsko nalogo sem si pomagala s sistemom COBISS, druge podatke pa bomo pridobili z iskanjem preko interneta. Prebrala sem si več različnih strokovnih knjig, učbenikov, zakonov in drugih publikacij, od koder so tudi navedeni podatki. 6

7 2 TEMELJNE LOGISTIČNE DEJAVNOSTI Špedicijska podjetja opravljajo temeljne logistične dejavnosti, ki pa so: skladiščenje in hramba stvari, prekladalne storitve, zbiranje tovorov za oblikovanje večjih tovornih enot, distribucija pošiljk, pakiranje, sortiranje, označevanje, tehtanje in druge storitve, kontejnerizacija blaga, povezava med logističnimi baznimi procesi (skladiščenje - notranji transport - zunanji transport), oblikovanje multimodalnih transportov, manipulacije s tovorki/vozili pri prehodu z enega na drug transportni nosilec, dovoz in odvoz pošiljk v lokalnem prevozu (Logožar 2004, 49). 2.1 Transport Transport se odvija med posameznimi gospodarskimi subjekti in znotraj posameznih podjetij. Transport je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s premeščanjem ljudi in stvari v gospodarskem prostoru. Razvit transportni sistem pozitivno vpliva na stopnjo gospodarske rasti, saj: 1. povečuje stopnjo konkurence: konkurenca postaja globalna (npr.: sadje in zelenjava sta v evropskih državah vse leto na voljo v supermarketih), 2. omogoča doseganje velikosti prihrankov: s povečanjem geografskega trga se proizvodne serije povečujejo, hkrati pa je možno prenesti dele proizvodnje na področja, kjer so proizvodni stroški nižji, 3. vodi k zniževanju cen izdelkov: učinkovit transport omogoča nižje uvozne cene izdelkov od domačih. Transportni sistem je tudi pomemben del logističnega sistema, saj povezuje med seboj različne udeležence v proizvodno-prodajni verigi (Dmitrovič 1996, 74). Za uspešno vključevanje transportne dejavnosti v gospodarske tokove, posebno mednarodno blagovno menjavo, je bistvena njegova kakovost. To je skupek različnih dejavnikov, ki na različne načine vplivajo na končni učinek, in sicer (Turk in Špec 1996, ): hitrost transporta (pokvarljivo blago, nadomestni deli), cena transportne storitve (pomemben strošek, ki vpliva na končno ceno in s tem na konkurenčnost), točnost in rednost transporta (redna oskrba, manjši skladiščni stroški ter stroški zalog, stabilnost cen), varnost transporta (brez sprememb kakovosti in količine v času transporta), dostopnost transporta. Hiter razvoj gospodarstva je vplival tudi na razvoj in iskanje novih načinov tehnologije ter organiziranosti tudi v transportu. 7

8 2.2 Transportne zvrsti Cestni transport Zakonska ureditev špedicijske dejavnosti v Evropski uniji in v Sloveniji Najprej je treba razdeliti cestni transport na krajše razdalje in cestni daljinski transport. V transportu na kratke razdalje so cestni tovorni prevozniki pravzaprav brez konkurence, v prevozu potnikov pa jim v velikih mestih konkurira tirni transport (tramvaj, podzemna železnica). Glavna prednost cestnega transporta je njegova velika dostopnost, ki jo omogoča razširjenost cestne mreže. Pomembni prednosti sta tudi hitrost in relativna varnost v cestnem transportu. Cestne prevoznike odlikuje tudi velika prilagodljivost za posebne zahteve transportnih storitev. Izvedejo lahko prevoze specifičnih tovorov, govorimo o tovoru izrednega obsega (Ogorelc 2004, 53) Železniški transport Železniški transport je pomembna transportna panoga v transportnem sistemu neke države. Vloga železniškega transporta se je, glede na njegovo mesto v zgodovini, močno zmanjšala. Razvoj transportnih panog, zlasti cestnega transporta, je vplival na počasnejši razvoj železniškega transporta. Z vidika kakovosti transporta je dobro organiziran železniški transport precej neodvisen od vremenskih vplivov in zaradi tega relativno točen. Prav tako lahko rečemo, da gre za dokaj varno vrsto prevoza in pri večjih količinah blaga ter dolgih razdaljah tudi za hiter ter ekonomičen prevoz (Ogorelc 2004, 51) Letalski transport Letalski transport ima določene prednosti zaradi svoje hitrosti, kar je še bolj razvidno pri naraščajoči oddaljenosti, varnosti in pogostosti. Zračni prevoznik je v medcelinskem prevozu potnikov pravzaprav brez konkurence, na srednjih razdaljah do 600 km pa mu močno konkurirajo cestni prevozniki in železnica. Prednosti letalskega transporta: hitrost, večja dostopnost (relativno gosto omrežje letališč), pogostost (frekvenca letov), zanesljivost dobave, varnost v prevozu tovora (manjša transportna tveganja). V celinskem prevozu, torej v konkurenci s kopenskimi transportnimi nosilci, se kakovost zračnega transporta kaže nekoliko drugače. Glede hitrosti oziroma časa prevoza je treba upoštevati vso transportno pot. Čas fizične distribucije se zaradi prevozov do letališč in 8

9 administrativnih omejitev (carinjenje) lahko bistveno podaljša. Omejitveni dejavnik je tudi relativno majhna transportna zmogljivost (Ogorelc 2004, 48 49) Pomorski transport Pomorski transport po organiziranosti prevozov razvrščamo na linijsko in svobodno (trampersko) plovbo. V linijski plovbi se prevaža raznovrsten tovor in poteka po določenih linijah. Za linijsko plovbo je značilna rednost in stabilnost prevoza. Manj je problemov prazne vožnje, saj se plovba načrtuje v obeh smereh. Svobodna plovba se uporablja predvsem za prevoz razsutega tovora (rude, premog, žitarice), ki zahteva posebno opremljene ladje (Ogorelc 2004, 44 45) Transport po notranjih vodah Transport po notranjih vodnih poteh obsega transport po plovnih rekah, prekopih in jezerih. Gospodarnost transporta po notranjih vodah je predvsem v množičnem prevozu homogenega tovora na daljše razdalje. Glavni konkurent v prevozu množičnih tovorov je železnica. Vse večja je uporaba notranjih vodnih poti v kombiniranem transportu s prevozom posebnih tovornih enot iz notranjosti do morskih luk. Šibke strani transporta po notranjih vodah so predvsem majhna potovalna hitrost ladij, slabša zanesljivost in sezonska nihanja v prevozih (nihanje višine vodne gladine), slabša prilagodljivost zahtevam uporabnikov (Ogorelc 2004, 54) Cevovodni transport S cevovodnim transportom se prevaža tovor v tekočem, poltekočem in plinastem stanju. Najbolj razvite oblike so naftovodi, plinovodi in produktovodi. Zelo pomembno vlogo imajo pri cevovodnih rezervoarji, ki imajo različne zmogljivosti. Prednost tega transporta je v tem, da prevaža le čist tovor, kar pomeni brez teže vozila in embalaže. Druga prednost je v tem, da ni praznih povratnih voženj. Zaradi visokih investicijskih stroškov in seveda velikih fiksnih stroškov so cevovodi rentabilni le, če se prevažajo velike količine tekočine. Prav zaradi tega se po cevovodih prevaža predvsem nafta in manj drugi naftni proizvodi (Oblak 1997, 185). 9

10 2.3 Skladiščenje Osnovna naloga skladiščne službe je spremljanje, varovanje in izdajanje surovin, polproizvodov ter drugega blaga. Poleg navedenih nalog v skladiščih potekajo tudi: urejanje dokumentacije v zvezi s sprejetim in z izdanim blagom, namestitev blaga v skladišča, pakiranje, če je potrebno. Skladiščenje služi premagovanju časovnih neenakomernosti med raznimi dejavnostmi v podjetju. Zaradi čim bolj ekonomičnega poslovanja morajo imeti skladišča ustrezno lokacijo, poslopja pa morajo biti zgrajena tako, da čim učinkoviteje služijo svojemu namenu. Smisel uskladiščevanja je v premagovanju časovnih razlik med fazami proizvodnega procesa in končno med proizvodnjo ter porabo. Uskladiščenje pomeni časovno izravnavo med dvema sistemoma, ki nista časovno usklajena. Pri premagovanju časovne razlike mora material ohraniti količinsko in kakovostno zahtevane standarde. Skladišča naj bodo oblikovana tako, da omogočajo čim krajše transportne poti, čim manj premeščanja in drugih manipulacij v skladišču ter preprečujejo zastoje. Skladiščenje naj bo pregledno, zahtevani material hitro dosegljiv, hkrati pa morajo biti izpolnjeni vsi varnostni ukrepi, da ne pride v skladiščih do kraje in poškodb. Skladiščna podjetja opravljajo tudi druge storitve, ki se običajno opravljajo skupaj z osnovno dejavnostjo. To so: pretovor, odpravljanje in dostavljanje pošiljk (v lokalnem transportu), pripravljanje blaga za trg (sortiranje, čiščenje, merjenje, označevanje), plačevanje storitev na podlagi predujma (carinski in prevozni stroški), poravnavanje drugih stroškov za uskladiščeno blago, posredovanje prodaje. Skladiščna podjetja omogočajo strokovno hrambo blaga, ker imajo specializirane naprave in skladišča ter usposobljeno delovno silo (Logožar 2004, 79 80). Špedicijska podjetja izdajajo špediterska potrdila o prevzemu in nadaljni odpravi blaga, ki lahko služijo namesto tovornih listov za akreditivni dokument. Špeditersko potrdilo je enakovredno tovornemu listu ali konosamentu, če ga izda prvovrsten špediter in vsebuje izjavo, da je pošiljka nepreklicno disponirana na kupca. Prednost špediterskega potrdila v primerjavi z železniškim tovornim listom in s konosamentom pa je v tem, da lahko špediter kombinira prevozna sredstva ter način, ki je najbolj ekonomičen (Hrastelj 1990, 297). 10

11 2.3.1 Odgovornost in obveznost špediterja za uskladiščeno blago Ena od pomembnih obveznosti špediterja je, da po prevzemu blaga in pred predajo prevoznika varuje blago s pozornostjo dobrega gospodarstvenika. Pri tem je treba razlikovati obveznost iz pogodbe o špediciji in obveznost, ko špediter sam opravlja skladiščne dejavnosti. V drugem primeru ima špediter obveznost, pravico in odgovornost kot skladiščnik. Naloga špediterja je, da skladišči blago in sklene pogodbo o skladiščenju, če to od njega zahteva nalogodajalec. Špediter mora s pazljivostjo dobrega gospodarstvenika opraviti izbiro skladišča in kot strokovnjak določiti način varovanja, ko to zahteva nalogodajalec ali konkretna situacija. Glede odgovornosti veljajo naslednja pravila (Žvikart 2001, 57 58): 1. Z nalogodajalčevim blagom, ki ga skladišči v lastno skladišče, mora špediter postopati s pazljivostjo dobrega gospodarstvenika. Špediter kot skladiščnik mora zavarovati skladiščno blago, da ga v takem stanju, kot ga je prevzel, vrne. 2. Če je blago uskladiščeno v skladišče tretje osebe, odgovarja špediter nalogodajalcu samo za izbiro skladišča ali skladiščnika v treh primerih: ko je odgovornost za skladiščenje prevzel s pogodbo o špediciji, ko se je z nalogodajalcem dogovoril o»forfaitni postavki«(s katero špediter odgovarja tudi za skladiščenje blaga) in ko se špediter pojavlja v vlogi prevzemnika multimodalnega prevoza (v katerem je potrebno skladiščenje blaga). 3. Če se blago ali embalaža poškoduje po krivdi špediterja, mora ta na svoje stroške povrniti škodo. Če takšna možnost ne obstaja, mora špediter nadomestiti škodo. 4. Če je nastala škoda med skladiščenjem na odprtem prostoru, kar je običajno, ali po nalogodajalcu, škodo plača nalogodajalec Sklepanje pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga Mednarodni špediter, specialist za organizacijo odprave, prispetja in tranzita blaga v mednarodnem prometu, opravlja ter sklepa pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga. Čeprav to spada v osnovne posle, ne predstavlja osnovne dejavnosti mednarodnega špediterja. Posle skladiščenja blaga opravljajo specializirana skladiščna podjetja. Toda skladiščenje blaga je povezano s skupnim procesom organizacije odprave in prispetja blaga, tako da pogosto predstavlja sestavni del dejavnosti mednarodnega špediterja. V zvezi s sklepanjem pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju je treba nameniti posebno skrb (Žvikart 2001, 57): 1. obvezi špediterja, da sklene pogodbo o skladiščenju blaga, 2. izboru skladišča, 3. odgovornosti za skladiščenje blaga in 4. skladiščenju blaga ter razpolaganju z njim. 11

12 2.4 Manipuliranje z blagom Zakonska ureditev špedicijske dejavnosti v Evropski uniji in v Sloveniji Skladiščenje proizvodov je kot dejavnost človeške družbe povezano s pojavom presežkov v proizvodnji in je kot tako zelo staro, o čemer nam pričajo številni zgodovinski viri, na primer biblija, ki omenja kraljeva žitna skladišča v starem Egiptu. Naloga trgovca, ki posreduje mednarodno menjavo blaga, nastopi kasneje, medtem ko se še kasneje z razvojem mednarodne trgovine ustanovijo javna skladišča, in sicer najprej v severnoitalijanskih mestih (Benetke, Genova). Anglosaška teorija pozna dva termina, storing, ki karakterizira dejavnost skladiščenja z namenom ohraniti lastnosti proizvoda, in warehouse, s katerim je mišljeno skladiščenje, ki nima samo namen ohranjevati lastnosti proizvoda (Hrastelj 1990, 297). Manipulacije (ravnanje) z logističnimi objekti so vmesni člen med tremi najpomembnejšimi elementi logistike: skladiščenjem, notranjim in zunanjim transportom. Manipuliranje z blagom je pomemben dejavnik, ki vpliva na kakovost in hitrost transporta ter skladiščenja. Manipulativne operacije so na primer merjenje količine, pretakanje, pregledovanje kakovosti, pakiranje, paletizacija, nameščanje materiala v skladišču (polnjenje rezervoarjev, prevzem surovin, sortiranje). Te navedene operacije imenujemo neposredne logistične manipulacije, saj pomenijo pretok blaga v neposrednem logističnem toku (Logožar 2004, 86). Hitra dobava blaga pomeni prednost v konkurenčnem boju, posebno na tujih trgih. Ker zahtevajo kupci določen sortiment blaga, je za dobavo nujna skladiščna služba, ki pripravi zahtevani sortiment. Naloge skladiščenja so predvsem v časovni premostitvi ponudbe in povpraševanja po hrambi blaga, da se zaradi potrebnih manipulacij lahko blago uskladišči: čiščenje, sortiranje, mešanje, tehtanje. Ker se z uskladiščenjem blaga zamrznejo finančna sredstva, naj bi se obseg uskladiščenega blaga približal minimalni zalogi, ki omogoča normalno izvedbo naročil. Na višino angažiranih denarnih sredstev vpliva poleg količin uskladiščenega blaga tudi hitrost obračanja zalog (Hrastelj 1990, 298). Trajanje uskladiščenja je odvisno tudi od značilnosti blagovne proizvodnje v najširšem pomenu besede. Na potrebe po uskladiščenju blaga vpliva predvsem sezonski značaj proizvodnje in porabe posameznih vrst blaga, na primer blago se proizvaja v določenem letnem času, konsumira pa enakomerno skozi vse leto, ali pa se proizvaja neprekinjeno skozi vse leto, troši pa sezonsko, na primer volneni izdelki. Pomembne so tudi prevozne razmere, ki lahko v posameznih letnih časih onemogočajo prevoz blaga (poplave, doba monsunov). Nekatere vrste blaga zahtevajo dozorevanje, da blago postane zrelo za porabo, npr. vina, ali pa zaradi hitre pokvarljivosti zahtevajo posebne skladiščne naprave (hladilne in ogrevalne), kar med drugim vpliva že na lokacijo skladišč, ki se nahajajo predvsem v pomorskih uvoznih pristaniščih (ibidem, 298). 12

13 2.4.1 Pakiranje Odpravno pakiranje blaga je pakiranje, ki se je razvilo v skladu z zahtevami odprave, transporta, pretovora in skladiščenja blaga. Odpravno in prodajno pakiranje morata upoštevati pravzaprav enake funkcije, zaščito, informacije in racionalizacijo. Izvozno pakiranje mora biti bolj zaščiteno in trajnejše. Razviti je treba zaščito pred statičnimi silami in korozivnimi mediji. Pakirna sredstva, ki blažijo sunke in preprečujejo nihanje oziroma tresljaje blaga ter ščitijo blago pred vibracijami. Informacijska funkcija pakiranja se realizira z označevanjem pakirnih kosov blaga. Označevanje nevarnih snovi je zakonsko določeno in opisuje bistvene značilnosti blaga. Označevanje nenevarnega blaga daje prav tako pomembne informacije o lastnosti blaga, na primer občutljivost na vročino med transportom (Logožar 2004, 87). Bistvena funkcija pakiranja za preprečevanje sprememb na pakiranem blagu je zavarovanje proti: lomu, za ohranjanje oblike, obrabi, odrgninam in drugim poškodbam zaradi vibracij, izgubi substance pakiranega sredstva, možni škodljivi vplivi na okolje, koroziji, gnitju, plesnenju, zmehčanju, predolgem skladiščenju in napačnem ravnanju. Za pakiranje nevarnih snovi in dobavi vojski obstajajo na primer predpisi o vrsti ter lastnosti odpravnega pakiranja (ibidem, 87). Embalaža ima dve temeljni funkciji: prva je zaščita blaga, druga pospeševanje prodaje. Po ocenah strokovnjakov je 30 60% reklamacij ali odškodninskih zahtevkov v prometu blaga zaradi nepravilnega ali slabega embaliranja. Embalaža mora pri prevozu ustrezno varovati blago in upoštevati carinske predpise. Lastnik blaga oziroma naročnik prevoza mora poskrbeti, da je blago pakirano na zanj običajen način in po pogojih, veljavnih za posledice, ki bi nastale zaradi neustreznega, nezadostnega ali slabega pakiranja (Kenda 2001, 294) Informacije, komunikacija in kontrola Sodoben strateški informacijski sistem pomeni nadgradnjo osnovne notranje usmeritve v povezavi z okolico. Na podlagi analize dodane vrednosti v vrednostni verigi je usmerjen v uspešnost poslovanja. Značilno za materialne pretoke je tudi veliko število različnih informacij, ki jih spremljajo. Ker gre za veliko število različnih materialov in polproizvodov, s tem pa tudi za različne interakcije, ki zahtevajo ali ustvarjajo informacije (transport, skladišče, poraba), je težko obvladati številne materiale in informacijske tokove, zagotavljati smotrnost vseh pretokov in oskrbljenost vseh s potrebnimi materiali ter informacijami in navsezadnje doseči čim večjo ekonomičnost te oskrbe. V poslovnem logističnem sistemu so informacijski procesi tesno povezani s fizičnimi procesi. Brez informacijskega procesa, ki zagotavlja informacije logističnemu podsistemu in njihovo hrambo, predelavo ter prenašanje, ni dobro organizirane logistične dejavnosti (Logožar 2004, 89). 13

14 Vse aktivnosti in procese v logističnem sistemu je treba kontrolirati. Podjetje izvaja operativno kontrolo, tako da med izvajanjem naročil opravi kontrolo formalne in vsebinske pravilnosti odpravnic, računov ter drugih dokumentov. K operativni kontroli spadajo še kontrola zalog v skladišču, kontrola spoštovanja zastavljenih rokov (dostave, izdelave, odprave). Upravljalno in vodstveno kontrolo pa izvaja podjetje, tako da sintetizira podatke o posameznih procesih in aktivnosti v določenem času (ibidem, 91) Sklepanje pogodbe o pakiranju in signiranju Čeprav pakiranje ne predstavlja vedno špediterjevega dela, mora dober špediter poznati predpise in navade, ki v posameznih državah veljajo za pakiranje. Ponavadi se s tem ukvarjajo specializirana podjetja. Špediter mora tudi v primeru, ko o tem ni posebej obveščen, preveriti pravilnosti pakiranja in opozoriti svojega nalogodajalca na nepravilnosti. Ta špediterjeva obveza izhaja iz Zakona o obveznih odnosih in splošnih pogojih (čl. 32). Če bi bilo čakanje, da nalogodajalec odkloni nepravilnosti pakiranja, v škodo nalogodajalca, mora špediter to zavrniti (Žvikart 2001, 68). Pogosto špediterjevi nalogodajalci ne poznajo in ne spremljajo metod sodobnega pakiranja, ki se iz dneva v dan izboljšujejo. Specializirane organizacije in mednarodni špediterji spremljajo določene dosežke ter izdelajo po nalogu izvoznika predloge in plane za pakiranje različnih vrst blaga. V zunanjetrgovinski mednarodni prometni praksi se lahko mednarodni špediter pojavi v dvojni vlogi: Sklepa pogodbe o pakiranju s specializirano organizacijo za pakiranje. Če je s pogodbo o špediciji predvideno, špediter sklepa pogodbo o pakiranju v imenu in za plačilo nalogodajalca. Špediter ne odgovarja za delo specializirane organizacije, vendar je dolžan nadzirati pakiranje nalogodajalčevega blaga. Sam opravi pakiranje, to pomeni, da ima špediter posebno usposobljen kader in sredstva za najsodobnejši način pakiranja različnih vrst blaga. Signiranje (označevanje) pošiljk pomeni postavljanje določenih oznak na blagovne pošiljke, ki se odpravljajo v notranjem in mednarodnem prometu. Signiranje predstavlja sestavni del pakiranja, kajti brez ustreznih oznak se pošiljk ne more odpraviti. To velja predvsem za kosovne pošiljke, pri katerih vsak kos blaga najpogosteje predstavlja posebno pošiljko. Blago, ki se odpravlja v razsutem stanju, se ne signira. Namen signiranja je, da se pošiljka identificira, omogoči točno odpravo pošiljke in njeno predajo prejemniku. Napačno, pomanjkljivo in nejasno signiranje lahko privede do številnih problemov pri odpravi ter predaji pošiljk, tudi do popolne izgube pošiljk. Namen signiranja je tudi, da omogoči napotke za ravnanje s pošiljko, ki služi kot zaščita pošiljke v času prevoza, skladiščenja, natovarjanja, raztovarjanja in pretovarjanja blaga (ibidem, 68 69). 14

15 3 SPREMLJEVALNE LOGISTIČNE DEJAVNOSTI Spremljevalne logistične dejavnosti so tiste, ki jih špediter opravlja le občasno, samo v posebnih primerih, vendar z njimi dopolni paket storitev v zunanjetrgovinskem in prometnem sistemu. Med spremljevalne logistične dejavnosti prištevamo: carinsko posredovanje, zastopanje v carinskih zadevah, zavarovanje blaga, izdajanje špediterskih potrdil in vzorčenje blaga. Logistika v funkcijskem smislu je tako seštevek vseh ciljno naravnanih koordinacijskih, administrativnih in operativnih ukrepov, ki so med seboj tesno povezani. 3.1 Špedicija Špedicija vključuje prevoz in zavarovanje blaga, izvedbo vseh obmejnih formalnosti oziroma v širšem smislu vseh potrebnih postopkov od prevzema blaga v eni državi do predaje v drugi, vključno s svetovanjem. Špediter omogoča nalogodajalcu (izvozniku) podrobnejše informacije o stroških odprave in s tem osnovo za določanje prodajne cene (pakiranje, tovornina, pretovor, provizija špediterja, zavarovanje, carina) (Kenda 2001, 293). Na izbiro špediterja bodo vplivali dejavniki: ocena, ali je špediter potreben ali je bolje opraviti storitev v lastni režiji, ali gre za veliko ali majhno pošiljko po volumnu in vrednosti, ali so možni neobičajni in nepričakovani zapleti, ali je dežela uvoznica nestabilna in z nepredvidljivimi zahtevami pri uvozu (ibidem, 293). Špediter ima pred seboj zelo zapletene naloge premagovanja raznih ovir: vremenskih, lokalnih, kreditnih in propagandnih. Reševanje zapletenih špediterskih nalog zahteva od špediterja poznavanje transportnih tehnik in tehnologij, karakteristik posameznih transportnih sredstev ter prepoznavanje karakteristik tovora, ki ga transportira. Pri vsem tem mora biti špediter seznanjen s pravnimi zakonskimi akti, ki se nanašajo na področje mednarodne trgovine, in to ne samo domačih, temveč vseh mednarodnih, s katerimi opravlja posle (Žvikart 2001, 13) Zgodovinski razvoj špedicij Začetki špedicije segajo v 13. stoletje v dobo razvoja Beneške republike. Takratni beneški trgovci so pri trgovini z alpskimi in s čezalpskimi deželami uporabljali posrednike, le-ti so skrbeli za varen prevoz blaga, ki je v Benetke prihajalo po morju. Posredniki so prevzemali blago z blagovno zadolžnico, s katero so kupcem prodajali blago. Kupci so potrdili prejem blaga s podpisom na dokumentu. Potrdila so torej prvi blagovni, transportni dokumenti. Špedicija se je skozi leta vse bolj razvijala. Z odkritjem čezmorskih dežel in večanjem blagovne menjave, z večjimi ter s hitrejšimi transportnimi sredstvi (parnik, železnica) in posledično tudi z delitvijo dela ter z vse bolj zahtevnimi transporti, ki so zahtevali 15

16 spremljajoče dejavnosti, kot so skladiščenje, prepakiranje, zbiranje manjših tovorov, distribucijo, zavarovanje in carinjenje blaga, pa tudi svetovanje pri izbiri transportne poti, se je vloga špediterja povečevala. Razvoj blagovne menjave je ustvaril primerne pogoje za nastanek dejavnosti, ki pozna specifičnosti cestnega, železniškega, pomorskega in zračnega prometa ter posebnosti carinskih, deviznih, zdravstvenih in drugih predpisov. Te posebnosti so zahtevale, da ta del opravljajo nevtralne osebe, ki jim bosta tako prodajalec kot kupec zaupala. Razvoj transportnih sredstev in mednarodne trgovine je povzročil nastanek posrednika špediterja, ki organizira prevoz v najširšem pomenu besede (Rehar 2001, 10). Konec 18. in v začetku 19. stoletja je prišlo do prave revolucije v mednarodni trgovinski menjavi. Začeli so prevažati velike količine blaga in upoštevali vozni red. Ta razvoj je zahteval ustanovitev storitvene organizacije, ki bi se spoznala na specifičnost železniškega in pomorskega prometa, tudi na carinske, sanitarne, devizne in druge predpise. Za to delo je potrebna oseba, ki ji zaupata prodajalec in kupec. Ta posredniška storitvena organizacija je dobila naziv špediter, vsa dejavnost pa špediterska dejavnost ali špedicija. V začetku 20. stoletja so špediterji za zaščito svojih poslovnih interesov ustanovili strokovna združenja, najprej v regionalnih okvirih. Kasneje, leta 1926, je bila na Dunaju ustanovljena FIATA (Federation Internationale des Associations des Transtaire et Asimiles), to je mednarodna federacija združenj špediterskih in njim sorodnih organizacij. Federacija, ki ima sedež v Zürichu, organizira in ščiti interese svojih članic v mednarodnih odnosih (Žvikart 2001, 15) Definicija špedicije in špediterja Špedicijska dejavnost opravlja funkcije organizacije in koordinarcije pri premeščanju blaga iz odpravnega kraja v namembni kraj. To je dejavnost, ki zagotavlja in organizira vrsto s tem povezanih dejavnosti: prevoz, skladiščenje, pakiranje, kontrolo količine in kakovosti, zavarovanje, carinsko posredovanje ter pomorsko agencijo. Pri tem morajo nosilci teh dejavnosti zagotoviti optimalne pogoje ekonomičnosti, hitrosti in varnosti. Špediterji imajo pomembno svetovalno funkcijo že od ideje pa do konca določenega posla. Naloga špediterja ni samo iskanje trenutno najugodnejših pogojev, ampak izgradnja trajnejših sistemov premeščanja dobrin, kar vpliva na usmerjanje blagovnih tokov v gospodarstvu. Odnos med špediterjem in naročnikom špedicijske usluge je sledeč: špediter opravlja posle v svojem imenu in za tuj račun (komisijski posel), v tujem imenu in za tuj račun (agencijski posel), v svojem imenu in za svoj račun (kot samostojni podjetnik). Zakonodaja večine evropskih držav opredeljuje špedicijski posel kot komisijski posel (Turk in Špec 1996, 317). 16

17 Špedicija je že desetletja gospodarska logistična dejavnost, ki s poslovnega vidika ni državno in zakonsko uravnavana, tudi ni monopolna dejavnost, ampak je tržno usmerjena dejavnost s prosto izbiro, prostim tržnim dostopom ter svobodno konkurenco. Po tradicionalni definiciji je špedicija specializirana gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo odprave blaga in drugimi posli s tem v zvezi. Špedicijo opravlja špediter, to je gospodarstvenik, pravna ali fizična oseba, ki se izključno in strokovno ukvarja z organizacijo odprave blaga svojih komitentov s pomočjo prevoznika in drugimi posli s tem v zvezi (Jelenc 2000, 4 5). To pomeni, da špediterji delujejo predvsem kot (Jelenc 1999, 4): mednarodni špediterji v mednarodni trgovini po nalogu (dispoziciji) uvoznika, izvoznika ali tujega špediterja, uvozni, izvozni in tranzitni špediterji, carinski posredniki oziroma zastopniki lastnikov blaga v carinskih postopkih, praviloma v tujem imenu in za tuj račun, klasični organizatorji mednarodnega transporta (kot sklenitelj transportne pogodbe v tujem imenu in za tuj račun), komisionarji (včasih v svojem imenu in za svoj račun), izdelovalci transportne, carinske, zavarovalne in druge dokumentacije, organizatorji tudi drugih spremljajočih dejavnosti transporta (skladiščenja, manipulacije, zavarovanja) po nalogu naročnika, podaljšana roka tujih špediterjev za oskrbovanje sistemov zbirnega, kontejnerskega in tranzitnega prometa. Sodobna definicija, ki temelji na teoriji logistike, organizacije in ekonomike, trdi, da je špedicija storitvena gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem procesov premeščanja blaga v prostoru in času. Špediterski posel je dajati strokovne nasvete in sodelovanje pri sklenitvah pogodb o mednarodni prodaji blaga glede prevoza, zavarovanja, carinskih manipulacij, ugotavljanje najugodnejših prevoznih poti in klavzul, organiziranje zbirnega, multimodalnega in integralnega prevoza ter dostave stvari po sistemu»od vrat do vrat«, sklepanje prevoznih pogodb, sklepanje pogodb o nakladanju, razkladanju, pakiranju, uskladiščenju in zavarovanju stvari, izdajanje in pridobitev prevoznih listin, ter drugi posli, povezani z naravo špediterjeve dejavnosti (Puharič 1997, ) Pomen in vloga špediterja Beseda ŠPEDICIJA izhaja iz latinske besede»expedire«, kar pomeni odposlati, odpraviti. Besedi špedicija in špediter se podobno glasita v nekaterih evropskih jezikih, na primer: 1. italijanski jezik uporablja ime spedizione (v prevodu pomeni»odpravljanje«) in spedizioniere (v prevodu pomeni»špediter«,»odpravnik«), 2. nemški jezik uporablja naziv Spedition (v prevodu pomeni»špedicija«,»odpravništvo«) in Spediteur (v prevodu pomeni»špediter«,»odpravnik«), 3. francoski jezik uporablja naziv expeditionnaire (v prevodu pomeni»špediter«,»odpravnik«). 17

18 Špedicija je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo odprave blaga in s tem povezanimi posli. Dejavnost opravljajo pravne in fizične osebe, ki se imenujejo špediterji. Vloga špediterja je v gospodarstvu pomembna, saj je njegova vloga razbremeniti naročnika vrste del in opravil v zvezi z odpremo blaga. To delo bo špediter opravljal uspešno le pod pogojem, da bo dovolj strokovno usposobljen in da bo naročnik poznal te možnosti ter sposobnosti špediterja. V kolikšni meri se špediter vključi v posel po naročilu naročnika, je odvisno predvsem od kupoprodajne paritete. Paritete jasno določajo mejo, kateri špediter bo organiziral transport in kdo bo imel večjo pobudo. V organizacijo transporta sta običajno vključena najmanj dva špediterja: špediter, ki pošiljko odpremlja, in špediter, ki pošiljko prejema. Drugače lahko govorimo tudi o glavnem in vmesnem špediterju. Glavni špediter (Turk in Špec 1996, ): prenese del poslov na vmesnega, v tem primeru špediter naročniku odgovarja le za pravilno izbiro vmesnega špediterja, ne odgovarja pa za njegovo delo, prenese ves posel na vmesnega špediterja, v tem primeru glavni špediter odgovarja naročniku tudi za delo vključenega podšpediterja. Slika 1: Pojem in pomen špedicije Zunanja trgovina (kupoprodajna pogodba) Mednarodni transport (transportna pogodba) Špediterska pogodba Špedicija Zavarovanje blaga (zavarovalna pogodba) Carinski sistem (carinski zakon) Financiranje Vir: Žvikart 2001,

19 3.1.4 Organizacija in tehnika poslovanja špediterskega podjetja Najpogostejša oblika organizacije izgleda: komercialna dejavnost, ki je lahko še bolj specializirana (domači trg, tuji trgi, ločeno uvoz in izvoz, po zbirniškem prometu, po kontejnerskem prometu), operativa, ki se lahko deli na sektorje uvoza, izvoza, tranzita, ali na pomorsko in celinsko poslovanje, aktivnosti v zvezi s carinskim postopkom, organizirane po oddelkih ali referatih za uvozno in izvozno carinjenje, za svetovanje, reševanje reklamacij ter popravkov, posebne kontrolne službe, ki zbirajo in kontrolirajo transportno dokumentacijo, vlagajo reklamacije v primeru napak ter pomot. Naloga špediterja je, da upošteva navodila naročnika. Navodila so lahko v različnih oblikah, vendar bolj preprostejše, kot je komuniciranje, večje so napake in s tem negativne posledice. Priporočljivo je, da naročnik preda špediterju pisno naročilo za opravljanje želene storitve, v praksi temu pravimo dispozicija. To je obrazec, ki ga da špediter, naročnik pa ga izpolnjenega vrne špediterju. V naročnikovem interesu je, da špediter dispozicijo prejme pravočasno in razumljivo izpolnjeno ter s tem prispeva h kakovostnejšemu poslovnemu odnosu med njima. Tako se naročnik izogne marsikateri nevšečnosti do realizacije naročenih aktivnosti, saj bi se pomanjkljivost ali dvoumna navodila kmalu pokazala kot škodljiva za naročnika v primeru spora, ko so merodajna tolmačenja splošnih pogojev, ki jih uporablja špediter. Dispozicija ima namen: vzpostaviti bolj čisto obligacijsko razmerje med komitentom in špediterjem, predstavlja pooblastilo špediterju, da lahko za naročnika opravi določena opravila (carinjenje blaga, pregled blaga in prevoz), pomeni pravočasne, pravilne priprave in izvedbe carinskega postopka. V praksi ponavadi naročniki, ki imajo veliko prometa, sklenejo s špediterjem pogodbo o sodelovanju (Turk in Špec 1996, ) Prednosti vključevanja špediterja Osnovna naloga špediterja je organizacija transporta in spremljajočih dejavnosti, v tem primeru bo izbral najugodnejše transportne poti. Ker je lahko hkrati tudi prevoznik (opravlja transport z lastnimi prevoznimi sredstvi), nudi v tem primeru vse usluge premestitve blaga iz odpravnega v namembni kraj. To pomeni, da je njegova transportna ponudba samo ena od mnogih, zato mora biti za naročnika resnično najboljša. Prednosti, ki se kažejo v poslovanju z vključitvijo špediterja, so naslednje: višina tarife izbira najracionalnejših poti in prevoznih sredstev, možnost koriščenja ugodnih prevoznih tarif, ki vplivajo na nižanje transportnih stroškov, kakovostnejša distribucija blaga usposobljena delovna sila, organizirana zbirna skladišča, 19

20 tehnične prednosti uporaba ustrezne tehnične opreme, specializirane delovne sile pri nakladanju, prekladanju in razkladanju tovora, druge prednosti svetovanje pri sklepanju poslov, plačilo računov za transportne in manipulativne stroške itd. V praksi podjetja špediterja še ne obravnavajo kot pomembnega partnerja pri vlogi, ki jo lahko ima pri poslu, ampak ga vključujejo bolj v tiste faze dela, za katere sama niso usposobljena. S tem se zmanjšuje delež, ki bi ga špediterji lahko imeli, in ne morejo doseči maksimalno ugodnih pogojev (Turk in Špec 1996, 318) Pregled večjih špediterjev v Sloveniji Priključitev Slovenije k Evropski uniji je pomenilo veliko spremembo pri špediterjih. Med njimi vlada hud konkurenčni boj za prevlado, saj se ves čas znižujejo cene njihovih storitev, kar v določenih primerih lahko pomeni tudi nelojalno konkurenco. V primerjalni tabeli je navedena le peščica špedicij, vendar jih primerjamo po številu zaposlenih ali po čistem prihodku iz prodaje. TABELA 1: Podatki o številu zaposlenih in prihodku od prodaje večjih špedicijskih podjetij v Sloveniji leta 2004 Ime podjetja Zaposleni Prihodek od prodaje (v 000 sit) Skupina Viator Vektor Intereuropa Feršped Schenker Transglob Vir: Spletna stran Gospodarske zbornice in podjetij. Kot je razvidno iz tabele, je podjetje Skupina Viator Vektor tista, ki ima najvišji prihodek od prodaje. Družba Viator & Vektor, d. d., je nastala s pripojitvijo družbe Vektor, d. d., k družbi Viator, d. d., V skupini je 28 podjetij, imajo več kot 560 lastnih vozil in več kot 620 urejenih parkirnih površin. Za primerjavo lahko omenimo, da je Viator Vektor leta 2001 imel prihodek od poslovanja ,00 sit in zaposlenih v podjetju (URL: kar pomeni, da so povečali zaposlene za 160% in prihodek od prodaje za 320%. S tem lahko sklepamo, da jih pridružitev v EU ni prizadela in da so se uspešno prilagodili tržnim razmeram. 20

21 3.1.7 Špediter 21. stoletja Zakonska ureditev špedicijske dejavnosti v Evropski uniji in v Sloveniji Pomembnost mednarodne špedicije v zunanjetrgovinskem in prometnem sistemu določa količino, kompleksnost in dinamičnost sistema mednarodne špedicije kot znanosti. V visoko razvitih državah sta klasična špedicija in klasični špediter le še zgodovinska zanimivost. To pa zato, ker sta ju zamenjala sodobna špediterska logistika in sodoben špediterski logistični operator. To seveda ne velja za države v razvoju in nerazvite države. V teh državah namreč še vedno prevladuje klasični špediter ali špedicija. Če želijo klasični špediterji v državah v razvoju in nerazvitih državah prevladati v prometnem in gospodarskem smislu, morajo preoblikovati klasično špedicijo v sodobno špeditersko logistično dejavnost. Na današnji stopnji razvoja znanosti lahko rečemo, da je špediterska logistika kot znanost skupek interdiscipliniranih in multidiscipliniranih znanj, ki preučujejo ter uporabljajo zakonitosti številnih kompleksnih, načrtovanih, usklajenih, uravnavanih in nadzorovanih aktivnosti (funkcij, procesov, ukrepov, poslov, operacij), ki jih s pomočjo aktivnosti partnerjev logističnih verig, metrialnih virov, in potencialov funkcionalno povezujejo vsa spoznanja. Ta so neposredno v vlogi premagovanja prostorskih in časovnih oddaljenosti za hitro, varno ter racionalno transformacijo materialov, dobrin, stvari, snovi in proizvodnega materiala v optimalne enkratne logistične procese, tokove in pretoke materiala od točke predaje do točke prejema. Vključujejo tudi tokove informacij, da bi na ta način maksimalno zadovoljili zahteve in potrebe aktivnih udeležencev v logističnih verigah (Zelenika in Zebec 2003, ). Lahko rečemo, da je špediterska logistika kot aktivnost skupek načrtovanih, usklajenih, uravnavanih in nadzorovanih nematerialnih aktivnosti (funkcij, procesov, ukrepov, operacij), s katerimi se v partnerskih odnosih z aktivnimi udeleženci logistične verige funkcionalno ter tvorno povezujejo vsi delni procesi premagovanja prostorskih in časovnih oddaljenosti, za hitro, varno in racionalno transformacijo materiala. Špediterska logistika kot aktivnost obsega določene logistične aktivnosti, med katere spadajo specifične storitvene dejavnosti v proizvodnji, predelavi, obdelavi, vzdrževanja sredstev za delo, pakiranje, označevanje, zlaganje, tehtanje, merjenje tovora, natovarjanje, iztovarjanje, pretovarjanje, skladiščenje, paletiziranje, potem še polnjenje in praznenje kontejnerjev ter prevoznih sredstev, dezinfekcija, posredovanje, zavarovanje, carinjenje, kupoprodaja, distribucija, trženje, menedžment, kalkulacije, financiranje, kontroling in pravno-ekonomsko uravnavanje odnosov. Če bi primerjali obseg klasične špedicije z obsegom aktivnosti logistične špedicije, bi lahko trdili, da je obseg slednje za 30% večji, kompleksnejši in zahtevnejši od obsega aktivnosti klasične špedicije. Vse kaže na to, da se je klasična špedicija preoblikovala v logistično špedicijo 21. stoletja, ki s svojimi aktivnostmi zadovoljuje sodobne zahteve zunanjetrgovinskega in prometnega sistema (ibidem, 151). 21

22 Pri preobrazbi klasične špedicije v logistično, navajmo nekaj pomembnih aktivnosti, ki bi jih morali pravočano izvesti klasični špediterji: razširiti in poglobiti špediterske aktivnosti na področju proizvodne, transportne oziroma prometne logistike, zavarovalne, trženjske logistike, razširiti in poglobiti znanje zaposlenih, oblikovanje logistične poslovne politike špediterskologističnega podjetja, prodaja svojih storitev na svetovnem trgu. Vizije špediterja kot logističnega operaterja 21. stoletja so: Povečati je treba kakovostno raven intelektualnega kapitala. Zaposlenih morajo nenehno investirati v znanje, sposobnosti in veščine. Potrebno je aktivno vključevanje v vse aktivnosti (proizvodno, trgovinsko, prometno, skladiščno, zavarovalno, distribucijsko, trženje in menedžment logistiko). Špediter se mora kot logistični operater s svojimi aktivnostmi vključiti v vse logistične procese od surovinske baze do potrošnikov. Večji špediterji in logistični operaterji morajo del svojih logističnih storitev opravljati zunaj svojih podjetij (outsoursing). S tem del poslov zaupajo poslovnim partnerjem, da bi sami izboljšali svoj položaj na določenem trgu. Špediterji morajo kot logistični operaterji 21. stoletja organizacijo svojega podjetja nenehno prilagajati potrebam in zahtevam uporabnikom njihovih storitev. Špediterji morajo imeti sodobne organizirane informacijske sisteme, ki so komplementarni in kompatibilni s sistemi aktivnih udeležencev v logističnih verigah. Torej lahko rečemo, da je logistični operator registrirana in pooblaščena pravna ali fizična oseba, ki praviloma v svojem imenu in za svoj račun organizira številne logistične aktivnosti, povezane z manipuliranjem, prevozom, prenosom, premeščanjem blaga (Zelenika in Zebec 2003, ) Carinsko posredovanje V skupino osnovnih poslov mednarodnega špediterja spada tudi opravljanje dela v zvezi s carinjenjem blaga. Po splošnih pogojih poslovanja mednarodnih odpravnikov Slovenije so špediterski posli tudi dajanje strokovnih nasvetov in sodelovanje pri sklepanju pogodb o mednarodni prodaji s stališča transporta, zavarovanja, carinskih manipulacij, zastopanje ter opravljanje poslov v zvezi s carinjenjem blaga (Žvikart 2001, 59 60). Špediter mora dobro poznati carinske predpise in postopke, kar olajša carinjenje blaga. Za naročnika pomeni vključevanje špediterja pri tovrstnih opravilih prihranek časa in stroškov. Špediter opravlja carinjenje blaga po podatkih iz dispozicije naročnika. V transportu blaga v kontejnerjih se opravi carinjenje pri pošiljatelju oziroma prejemniku ali nekje vmes (luka vkrcanja) (Ogorelc 2004, 346). 22

23 Po splošnih pogojih (čl. 35) se nalogodajalec in špediter s pogodbo obvežeta, ali naj špediter opravi potrebna carinska dela ali ne. S stališča carinskega prava mora imeti špediter pisno pooblastilo oziroma nalog carinskega obveznika, tj. svojega nalogodajalca (Žvikart 2001, 60) Zastopanje špediterja v carinskih zadevah Carinski zavezanec je po carinskem zakonu (CZ) oseba, za račun katere je bila carinska deklaracija vložena, ali tista, na katero so bile prenesene pravice in obveznosti prve osebe, v zvezi z določenim carinskim postopkom. Po spremembah CZ se bo ta imenoval uporabnik postopka. Če oseba vloži deklaracijo v svojem imenu in za svoj račun, je ona carinski zavezanec. Če vloži deklaracijo v svojem imenu in za tuj račun, kot pri posrednem zastopstvu, je zavezanec druga oseba, npr. špediter, prav tako tudi, če vloži deklaracijo v imenu in za račun drugega kot pri neposrednem zastopstvu. Carinski deklarant je po zakonu oseba, ki odda carinsko deklaracijo v svojem imenu, ali oseba, v imenu katere je oddana carinska deklaracija. Razlikujemo posredno in neposredno zastopstvo. Če oseba vloži deklaracijo v svojem imenu in za svoj račun ali v svojem imenu ter za tuj račun, je ona carinski deklarant. Če pa jo vloži v imenu in za račun drugega, je deklarant druga oseba, npr. špediter (Uradni list RS l. 1999, št. 46). Carinska deklaracija pomeni ravnanje oz. dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. Obsega vse oblike carinskih deklaracij, pisno, elektronsko, ustno deklaracijo in tudi konkludentna dejanja preko opredelitve ravnanj oziroma dejanj. Deklaracija je lahko tudi vloga stranke, po kateri carinski organ sprejme odločitev o zadevi. Carinski dolžnik je po CZ oseba, odgovorna za plačilo carinskega dolga. Carinski organ ga lahko terja za plačilo carinskega dolga, čeprav je plačnik lahko tudi druga oseba (ibidem, št. 46). Po spremembah carinskega zakona se bo ta imenoval carinski zavezanec in bo oseba, ki je dolžna plačati carinski dolg. Carinski dolg pomeni obveznost za plačilo predpisano obračunanega zneska uvoznih oziroma izvoznih dajatev. Načeloma ne vključuje obveznosti za plačilo drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu ali izvozu blaga, vendar se lahko uporablja tudi za njihovo plačevanje. Uvozne in izvozne dajatve so po zakonu carina ter druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob uvozu oziroma izvozu, ter posebne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu oziroma izvozu kmetijskih proizvodov in živil po posebnih zakonih. Carinski postopek je ena od dovoljenih oblik ravnanja s carinskim blagom. Odložni postopek omogoča odložitev nastanka carinskega dolga. Postopek z ekonomskim učinkom pa vpliva na višino carinskega dolga (ibidem, št. 46). Po carinskem zakonu lahko pod določenimi pogoji vsakdo v postopku pred carinskim organom določi pooblaščenca, da izvaja vsa dejanja in formalnosti po carinskih predpisih. Zastopanje je lahko neposredno, ko zastopnik opravlja dejanja v svojem imenu in za račun naročnika, ali posredno, ko zastopnik opravlja dejanja v svojem imenu in za račun naročnika. 23