UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO JAKA TRČEK

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO JAKA TRČEK LJUBLJANA, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športno treniranje Košarka ORGANIZIRANOST IN PROGRAM DELA V KOŠARKARSKI ŠOLI GORENJA VAS DIPLOMSKO DELO MENTOR: izr. prof. dr. Goran Vučković RECENZENT: prof. dr. Frane Erčulj AVTOR DELA: Jaka Trček KONZULTANT: doc. dr. Tine Sattler Ljubljana, 2016

4 Nikoli ne poskušaj biti boljši kot kdorkoli drug, toda nikoli se ne prenehaj truditi, da bi postal najboljši, kar ti lahko postaneš. John Wooden ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Goranu Vučkoviću za vsa strokovna navodila, nasvete ter pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Zahvala tudi recenzentu prof. dr. Franetu Erčulju ter konzultatnu doc. dr. Tinetu Sattlerju. Zahvaljujem se gospodu Izidorju Selaku, mojemu prvemu trenerju mentorju, ki me je usmeril v treniranje košarke. Zahvaljujem se gospodu Cirilu Krmelju za vso podporo pri delu v Košarkarskem klubu Gorenja vas. Zahvaljujem se vsem trenerjem, ki so z mano delili svoje znanje in mi pomagali pri nastajanju diplomskega dela. Posebna zahvala gre mojim staršem mami Vanji in očetu Dragu, ki sta mi omogočila študij ter mi ves čas stala ob strani. Iskrena hvala punci Vesni in sinu Marcelu za spodbudo in potrpežljivost med pisanjem diplomskega dela.

5 Ključne besede: košarkarska šola, mala košarka, program dela, razvoj, učenje, igre, vaje ORGANIZIRANOST IN PROGRAM DELA V KOŠARKARSKI ŠOLI GORENJA VAS Jaka Trček Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Športno treniranje, teorija in metodika košarke Število strani: 103; število slik: 79; število tabel: 2; število grafov: 1; število virov: 26 IZVLEČEK Namen diplomskega dela je predstavitev Košarkarske šole Gorenja vas. V njem je predstavljena organiziranost šole ter program dela za otroke, stare med 6 in 11 let. Prikazano je, na kakšen način je organizirana košarkarska šola ter kateri so njeni glavni projekti in cilji. Program dela je razdeljen na tri nivoje, to so: začetna šola košarke, vadba za kategorijo U-9 in vadba za kategorijo U-11. Vsak program vključuje vsebine, ki so primerne za določeno starostno obdobje. Predstavljene so vaje in igre, ki jih uporabljamo na treningih v Košarkarski šoli Gorenja vas in predstavljajo osnovni sistem dela za najmlajše v tem klubu. Diplomsko delo je namenjeno vsem trenerjem in vaditeljem, ki delajo v košarkarskih šolah, saj bodo v njem lahko dobili smernice, s pomočjo katerih imajo možnost sestaviti svoj program dela. Za strokovno delo sem uporabil deskriptivno metodo dela. Pri pisanju sem si pomagal z domačimi in tujimi viri iz različnih medijev, nekaj pa sem jih pridobil skozi pogovor s trenerji, ki delujejo v drugih klubih po Sloveniji. Uporabljena je tudi metoda lastnih spoznanj, ki sem jih pridobil v svoji 15-letni trenerski karieri.

6 Key words: basketball school, mini basketball, work programme, development, learning, plays, drills Organisation and work programm in basketball school Gorenja vas Jaka Trček University of Ljuljana, Faculty of sports, 2016 Sport training, theory and methodology of basketball Nubmer of pages: 103; number of pictures: 79; number of tables: 2; number of graphs: 1; number of sources: 26 ABSTRACT The porpuse of diploma paper is to present the basketball school of Gorenja vas. It presents the organization of the school and programm of work for children between the ages of 6 and 11 years. It s shown how it is organized and what are its main projects and objectives. The work programme is devided into three levels, namely: statrting basketball school, practice for category U-9 and practice for category U-11. Each programm includes content that is apropriate for a certain age group. Presented exercises and games that are used in training of basketball school Gorenja vas, there is also presented a basic system of work for children in this club. The diploma paper is intended to all basketball trainers that are working in basketball schools, because they can get guidance witch will help them to draw up their own work programme. The descriptive method has been aplied for this diploma paper. It is based upon domestic and foreign sources from different media, a lot of material was gained through conversaiton with other trainers, who are operaiting in Slovenian basketball clubs. I used the method of my own knowledge that I have gained in my 15 year coaching career.

7 KAZALO 1. UVOD ZGODOVINA KOŠARKARSKEGA KLUBA GORENJA VAS TVD PARTIZAN GORENJA VAS, KK GORENJA VAS FRANCI ŠUBIC NAJUSPEŠNEJŠI IGRALEC MALA KOŠARKA PRAVILA TEKMOVANJA V KATEGORIJI FANTOV IN DEKLET U PRAVILA TEKMOVANJA V KATEGORIJI FANTOV IN DEKLET U JEDRO ORGANIZACIJSKI MODEL KOŠARKARSKEGA KLUBA GORENJA VAS KOŠARKARSKA ŠOLA STRUKTURA KOŠARKARSKE ŠOLE GORENJA VAS RAZVOJ KOŠARKARSKE ŠOLE PROJEKTI KOŠARKARSKE ŠOLE GORENJA VAS IGRIVA KOŠARKA KOŠARKARSKI VRTEC INTERNA ŠOLSKA LIGA JESENSKE KOŠARKARSKE POČITNICE PREDNOVOLETNI TURNIR KOŠARKARSKI FESTIVAL POLETNI KOŠARKARSKI TABOR PREDSTAVITEV EKIP NA ČLANSKIH TEKMAH SVET STARŠEV KLUBSKA OPREMA PROGRAM DELA V KOŠARKARSKI ŠOLI GORENJA VAS PROGRAM DELA ZAČETNA ŠOLA KOŠARKE CILJI VADBE V ZAČETNI ŠOLI KOŠARKE VSEBINE PROGRAMA V ZAČETNI ŠOLI KOŠARKE ELEMENTARNE IGRE V UVODNEM DELU VADBENE ENOTE VADBENA SREDSTVA V GLAVNEM DELU VADBENE ENOTE KOŠARKARSKE VSEBINE V GLAVNEM DELU VADBENE ENOTE... 43

8 KOŠARKARSKE VSEBINE ZA OTROKE, STARE 6 LET ŠTAFETNE IGRE V GLAVNEM DELU VADBENE ENOTE ELEMENTARNE IGRE V GLAVNEM DELU VADBENE ENOTE KOŠARKARSKI POLIGON ELEMENTARNE IGRE V ZAKLJUČKU VADBENE ENOTE PROGRAM DELA U CILJI VADBE U VSEBINE PROGRAMA U KOŠARKARSKE VSEBINE V KATEGORIJI U KOŠARKARSKA TEHNIKA IN VAJE ZA UČENJE TEHNIKE ELEMENTARNE IGRE ZA KATEGORIJO U UČENJE TEHNIKE SKOZI IGRO VAJE ZA RAZVOJ KREATIVNOSTI V IGRI TEHNIKA IN TAKTIKA SKOZI IGRO KOŠARKARSKA PRAVILA IN SODNIŠKI ZNAKI PROGRAM DELA U CILJI VADBE U VSEBINE PROGRAMA U KOŠARKARSKE IGRE IN VAJE ZA KATEGORIJO U IGRE S ŠTEVILČNO PREMOČJO IN PREDNOSTJO VAJE ZA RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI A. KOORDINACIJSKA LESTVINA B. VAJE ZA RAZVOJ RAVNOTEŽJA C. VAJE ZA RAZVOJ AGILNOSTI IN HITROSTI ODZIVA D. RAZVOJ MOČI PRI OTROCIH DO 10. LETA VAJE ZA UMIRJANJE VADEČIH V ZAKLJUČKU VADBENE ENOTE POVZETEK PROGRAMA VADBE U SKLEP VIRI

9 1. UVOD Igra je obstajala pred človekom in je starejša od kulture. V civilizacijsko še nerazviti družbi človek spontano odvečno delovno moč in prosti čas izrablja v nekako igrivem delovanju, v igri in plesu, ki je podobno obrednemu, religioznemu vedenju. Dejstvo je, da so se živali igrale že pred človekom in niso čakale na človeka, da jih bo naučil, kako se je treba igrati. Že pri živalih je igra več kot čisti fiziološki pojav ali fiziološko pogojena psihična reakcija. Če govorimo o igri, govorimo o tisti funkciji živega bitja, ki se ne da niti biološko niti logično popolnoma določiti. Vsebuje nekaj tistega, kar daje življenju smisel. Prava igra je v bistvu sama sebi zadostujoča dejavnost, ki nima zunaj sebe nobenega cilja. Igra je sama po sebi za sebe sama sebi cilj in namen (Doupona Topič, Petrovič, 2007). Igra že od davnine predstavlja enega od sredstev, s pomočjo katerega so naši predniki spoznavali načine, kako preživeti in kako si popestriti življenje. V človekovi zavesti in miselnosti zavzema igra pomembno mesto, saj predstavlja najstarejši način vzgoje otrok in njihove priprave za življenje. Odrasli so prenašali svoje izkušnje na potomce, pri čemer je bilo posnemanje vsakdanjih opravil sestavni del vzgoje. Otroci pa niso tako sposobni kot odrasli, zato so dejavnosti prilagodili svojim sposobnostim in svojemu dojemanju, kar je privedlo do aktivnosti, ki jo danes imenujemo igra. Ker dejavnost ni bila več tesno povezana s preživetjem, je pridobila tudi navdih zabavnosti, tekmovalni duh pa se je kot dejavnik vsakega napredka ohranil tudi pri tem delu. Igra zato ni bila samo zabava in nepotrebno tratenje časa, temveč priprava ali nekakšen trening za življenje. Z lovljenjem in skrivanjem so se pripravljali za lov na živali, za samozaščito; z borjenjem in metanjem so pridobivali izkušnje za pravo borbo s sovražnimi skupinami; s plezanjem in skakanjem so se privajali na nabiranje hrane ter se tako skozi igro, v katero so bile vključene navedene elementarne oblike gibanj, usposabljali vse do zrelih let. Vzporedno z razvojem človeka in družbe se je razvijala tudi igra ter se prilagajala potrebam in zahtevam časa. Njena vloga pa je bila odvisna od ekonomskih pogojev, ravni kulture in razumevanja igre kot potrebne sestavine vsakdanjega življenja (Pistotnik, 2004). Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase. Hkrati gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti, veselja, torej dobrega počutja. Mnoge gibalne dejavnosti od otrok zahtevajo zavedanje drugih otrok in odraslih okoli njih. Otrok se uči deliti prostor in stvari z drugimi okoli sebe in z njimi tudi sodelovati. Pri skupinskih dejavnostih ima otrok priložnost, da skupaj z drugimi otroki poskuša doseči določen cilj. Ob skupinskih in elementarnih igrah spoznava pomen upoštevanja pravil, sodelovanja ter spoštovanja in upoštevanja različnosti. Potreba po gibanju je otrokova primarna potreba. Gibalna dejavnost je eno najpomembnejših področij v otrokovem razvoju. Z ustreznimi gibalnimi dejavnostmi si otrok poleg gibalnih in funkcionalnih sposobnosti razvija tudi spoznavne, socialne in čustvene sposobnosti ter lastnosti. Poleg gibanja pa je igra zagotovo najpomembnejši dejavnik v primarni in sekundarni socializaciji človeka. Otrok dela, ko se igra, in se igra, ko dela. Gibanje in igrivost sta pomembni sestavini športa. Otroci se morajo med svojim gibanjem igrati in v gibalnih igrah uživati. Le tako bodo lahko razvijali svojo domišljijo in bodo pri tem uspešni (Rems, 2011). Človek je med vsemi živimi bitji najbolj igrivo bitje. Igrivost res razodeva posebnost, po kateri se vrsta človek loči od vseh živalskih vrst. V igrivosti so človeku najbližje živalski 9

10 mladiči, ki so veliko bolj igrivi kot odrasle živali. Toda ta pri živalih kmalu mine, medtem ko človek vse življenje ostaja bolj ali manj igriv. Za razliko od živali je človek mladosten, žival pa je po svoji naravi stara. Vsaka igra je v končni fazi predvsem nekaj svobodnega. Otrok ali žival se igrata zato, ker jima to predstavlja zadovoljstvo. Pri odraslem pa igra, ki izvira iz zadovoljstva, lahko postane tudi potreba. Odrasla oseba se tudi igra. Tako pridemo do glavnega obeležja igre: ona je svobodna, ona je svoboda (Doupona Topič, Petrovič, 2007). Šport v sodobnem načinu življenja igra pomembno vlogo pri zdravem življenjskem slogu vsakega posameznika in družbe. Številne raziskave potrjujejo dejstvo, da športna aktivnost pozitivno vpliva na psihosocialni status posameznika. S športom otrok razvija svoje telesne sposobnosti in duševne razsežnosti, zadovoljuje potrebo po gibanju, hkrati pa se skozi igro tudi socializira ter navaja na življenje v skupnosti. Športna aktivnost namreč nudi veliko druženja z ljudmi in komunikacijo med njimi, v skupini otroci prevzemajo različne vloge, se učijo raznih socialnih veščin, sprejemajo vrednote in navade posamezne skupine, sprejemajo pozitivne vzorce vedenja ter elemente življenjskega stila. Skozi igro otrok spoznava svet, se nauči sodelovanja, povezanosti in postane družbeno aktiven. Znano je tudi, da športna aktivnost vpliva na osebnostni razvoj, kar pomeni, da z njo zmanjšujemo anksioznost, depresijo, stres in napetost, hkrati pa večamo svojo samozavest ter samopodobo. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da vsi ti dejavniki najbolj pridejo do izraza v kolektivnih športih, tudi v košarki. Vendar vse to se lahko hitro obrne proti otroku, če pristop ni pravi. Tu najpomembnejšo vlogo igramo trenerji, pedagogi in vaditelji, ki moramo s primernim programom v prvi fazi navdušiti otroke nad tistim, kar imajo že tako ali tako v krvi igro. Program mora biti sestavljen tako, da je otrokom vadba zanimiva, pestra in zabavna. Pri tem moramo upoštevati gibalne in funkcionalne sposobnosti otrok, ki se s starostjo spreminjajo. Vadba mora torej zajemati splošne gibalne sposobnosti, ki jim postopamo dodajamo specialna gibanja kot nadgradnjo že osvojenih osnovnih gibalnih sposobnosti. V košarkarski šoli je naš osnovni cilj ta, da navdušimo nad košarko čim večje število mladih igralcev in igralk med 6. in 11. letom starosti. Skozi vadbo otroci pridobijo predvsem splošna gibalna znanja, kjer so poleg košarkarskih elementov vključeni tudi elementi atletike, gimnastike in osnovne motorike. To predstavlja temelj za poznejšo nadgradnjo v obliki specialnih oblik vadbe. Tu imamo v mislih seveda gibalne sposobnosti, ki so značilne za košarko, te pa so močno povezane in odvisne od osvojenih osnovnih gibalnih znanj, zato je naš največji poudarek na splošnem gibalnem razvoju. Diplomsko delo o organiziranosti in programu dela v Košarkarski šoli Gorenja vas je napisano z željo pomagati trenerjem in vaditeljem, ki delujejo v manjših košarkarskih sredinah. V našem okraju imamo namreč zgolj dve osnovni šoli, tako da imamo že v osnovi manjšo potencialno bazo otrok. V delu bodo predstavljeni projekti naše košarkarske šole, ki v največji meri pripomorejo k večanju popularizacije košarke med otroki in s tem povečujejo število igralcev in igralk v košarkarskem klubu. Hkrati pa bodo predstavljene tudi vsebine, ki jih uporabljamo pri vadbi otrok od 6. do 11. leta starosti. 10

11 1.1 ZGODOVINA KOŠARKARSKEGA KLUBA GORENJA VAS Košarka je v Sloveniji ena najbolj priljubljenih športnih panog, z dolgo in uspešno tradicijo. Po nekaterih podatkih naj bi se pri nas pričela že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Kot navaja Pavlovič (2000), je v Sloveniji prek 120 društev, ki delujejo pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije. Košarka se igra tudi v manjših krajih, kot je v našem primeru Gorenja vas v Poljanski dolini. Gorenja vas je kraj, ki leži ob porečju Poljanske Sore v Poljanski dolini. Dolina, ki poteka od Škofje Loke do okolice žirovske kotline, je obdana s Polhograjskim hribovjem na jugu ter Škofjeloškim hribovjem na severu. V osrčju doline leži Gorenja vas, ki predstavlja upravno središče občine in je hkrati tudi največje naselje v Občini Gorenja vas - Poljane z nekaj več kot 1000 prebivalci (Križnar A., Šifrer M., 2015) TVD PARTIZAN GORENJA VAS, Začetki gorenjevaške košarke segajo v leto Konstruktor prve košarkarske table z obročem je bil Jože Novak, izdelal pa jo je kovač Franc Kokalj iz Podgore. Na pobudo gimnazijcev Srečka Trčka, Mirana Ferlana in Janeza Čadeža so košarkarski tabli z obroči pritrdili na zid oziroma na oder TVD Partizan. Tam so bile odigrane tudi prve tekme članske ekipe, ki so jo sestavljali v prvih dveh letih večinoma igralci iz Ljubljane, ki so prihajali ob koncih tedna s svojimi starši na vikend v Poljansko dolino. Z izgradnjo telovadnice pri OŠ Ivana Tavčarja avgusta 1971 so bili ustvarjeni materialni pogoji za nadaljnji razvoj, na strokovnem področju pa so bili prvi vaditelji košarke Srečko Trček, Bojan Tišler ter Izidor Selak. S portoroškimi sklepi leta 1976 je TVD Partizan postal nosilec občinske selekcije mlajših mladincev (kadetov do 16 let) skupaj z igralci iz Žirov. Po šestih letih so selekcije ukinili in od takrat so v slovenskem prostoru stalno prisotni s kadetsko ekipo. Članska ekipa je dosegla največji uspeh leta 1985 z uspešnim nastopanjem v 2. slovenski košarkarski ligi. Ob 15-letnici košarke je v Gorenji vasi gostila Smelt Olimpijo z Juretom Zdovcem in Dušanom Hauptmanom pod vodstvom Janeza Drvariča. Vsa leta delovanja in nastopanja so se ekipe kluba redno udeleževale tekmovanj z vsemi mlajšimi selekcijami od pionirjev, kadetov, mladincev do članov. Vloženega je bilo veliko organizacijskega in strokovnega dela na področju vodenja ekip pa tudi odgovornosti pri razvoju košarke v kraju in občini Gorenja vas - Poljane. Košarka je bila dolga leta osnovna in edina tekmovalna kolektivna disciplina v državnem merilu te mlade občine. Članska ekipa je nastopala v različnih rangih tekmovanja. Prvo tekmo je odigrala 29. aprila 1969, ko so se pomerili z ekipo mladincev iz Škofje Loke. Prvo domačo tekmo so odigrali leto kasneje, 30. novembra, in v dvorani društva Partizan izgubili proti ekipi Kladivarja iz Žirov z rezultatom 92 : 94. Leta 1971 je članska ekipa prvič zaigra v dvanajstčlanski gorenjski ligi, kjer je nastopala naslednji dve leti. Aprila 1974 pa je sledil krstni nastop v 2. slovenski ligi. V konkurenci 10 ekip takrat niso zabeležili niti ene zmage, tako da so se prvič odločili za okrepitev svojega moštva. Pridružila sta se jim dva igralca iz škofjeloškega Kroja, podpisali 11

12 pa so tudi prvo pogodbo s trenerjem Janezom Nastranom iz Škofje Loke, ki je prevzel vlogo svetovalca pri vzgoji košarkarjev v Gorenji vasi, Mirko Cvehte iz Ljubljane je prevzel vodenje članske ekipe. V drugi sezoni nastopanja v 2. SKL ekipa naredi napredek in osvoji končno 6. mesto. Med leti 1976 in 1985 so člani igrali v gorenjski in medobčinski ligi, saj se niso uspeli kvalificirati v državno tekmovanje. S tem se je razvila občinska trim liga, ki jo v Gorenji vasi organiziramo še danes in predstavlja tekmovanje z eno najdaljših tradicij na našem področju. Ob 15-letnici košarke v kraju je bil 15. aprila 1985 organiziran Dan košarke. Odigrana je bila 24-urna tekma z ekipo Cerknega, predstavile so se vse generacije od cicibanov do veteranov, ki so odigrale tekme z različnimi ekipami. Mesec dni kasneje pa je v Gorenji vasi gostovala ekipa Smelt Olimpija, pri kateri so takrat nastopali Jure Zdovc, Dušan Hauptman, Slavko Kotnik, Slobodan Subotič, Tomo Tiringer in drugi, njihov trener pa je bil v tistem času Janez Drvarič (Selak, 1999). Po letu 1986 članska ekipa neprekinjeno sodeluje v nižjih ligah državnega prvenstva. Ko se je v sezoni 1997/98 spremenil sistem tekmovanja, je bila članska ekipa uvrščena v 3. SKL, kjer je nastopala vse do sezone 2002/03, ko je napredovala rang višje, vendar se je že v naslednji sezoni vrnila nazaj v najnižji nivo tekmovanja. V klubu se je že od nekdaj velik poudarek dajal delu z mladimi. Za to je v največji meri zaslužen Izidor Selak, ki je kot profesor športne vzgoje na OŠ Ivana Tavčarja vrsto let vodil mlajše kategorije ter skrbel za razvoj številnih igralcev. S povezavo med vadbo pionirjev v ŠŠD Blegoš ter košarkarsko sekcijo TVD Partizan je od leta 1982 skrbel za pionirske ekipe. Največji uspeh so dosegli leta 1989 z osvojitvijo 9. mesta v Sloveniji v kategoriji pionirjev, v sezoni 1991/92 pa so osvojili 5. do 8. mesto še v kategoriji mlajših pionirjev. Kasneje je Selakovo vlogo prevzel Herman Pustavrh, v zadnjih letih pa vodenje mlajših selekcij opravljam sam. Vse od leta 1970 dalje je v klubu obstajala vsaj ena mlajša selekcija, večino let pa kar vse pionirji, kadeti in mladinci KK GORENJA VAS Leto 2004 je pomenilo velik mejnik za košarko v Gorenji vasi. Tistega leta se je namreč Košarkarski klub Gorenja vas odcepil od Športnega društva Partizan in s tem postal samostojno društvo. Za glavne cilje so si takrat v klubu postavili popularizacijo košarke, množičnost, dostojno nastopanje v vseh tekmovanjih, ki se jih društvo udeležuje, vzgoja lastnih strokovnih kadrov ter skrb za zdravje članstva, ki se uresničuje preko udeležbe pri aktivnostih društva. Klub je dobil novo vodstvo, ki je v delo vneslo veliko pozitivne energije. Predsednik kluba je postal Tomaž Jenko, podpredsednik pa Ciril Krmelj. Oba sta danes še vedno na svojih funkcijah. Osrednji cilj je bil delo s člansko ekipo, ki bo temeljila na doma vzgojenih igralcih. Zato je bilo veliko pozornosti usmerjene tudi v mlajše kategorije. Klub je nastopal v 4. članski ligi, pionirji, kadeti ter mladinci pa v drugih ligah državnega prvenstva. Članska ekipa je bila vsa leta v vrhu 4. lige, vendar jim je vedno le malo zmanjkalo do napredovanja v višji rang tekmovanja. To niti ni bilo tako slabo, saj so v ekipi ves čas nastopali zgolj domači igralci, hkrati pa so se vanjo dobro vključevali tudi igralci iz mlajših kategorij. 12

13 Članska ekipa je dosegla največji uspeh v pokalnem tekmovanju. V sezoni 2011/12 je napredovala vse do 5. kroga, ko je na zadnji stopnički pred zaključnim turnirjem izpadla proti takrat izjemno močni Elektri iz Šoštanja. To je pomenilo, da se je ekipa KK Gorenja vas uvrstila na 9. do 12. mesto v Sloveniji v Pokalu Spar za sezono 2011/12, kar se šteje za največji uspeh članske ekipe v tem tekmovanju. Danes članska ekipa nastopa v 3. slovenski košarkarski ligi, od leta 2014 dalje pa je tudi po zaslugi košarkarske šole v tekmovanja pod okriljem KZS-ja Košarkarski klub Gorenja vas vključen z vsemi mlajšimi selekcijami od U-9 do U FRANCI ŠUBIC NAJUSPEŠNEJŠI IGRALEC Rodil se je leta 1971 na Srednjem Brdu. Košarko je začel igrati v 6. razredu v okviru košarkarskega krožka OŠ Ivana Tavčarja pri trenerju Izidorju Selaku v ekipi mlajših dečkov. Njegovo košarkarsko postavo in zagnanost pri vadbi so na košarkarskih tekmah hitro opazili drugi trenerji. V 8. razredu se je že odločal med perspektivno ekipo Triglava iz Kranja, ki jo je takrat vodil trener Martin Gorenec, ter Škofjo Loko. Odločil se je za Kranj, saj se je vpisal tudi na tamkajšnjo srednjo šolo. Kot se je izkazalo kasneje, je bila izbira pravilna. Še kot pionir je v letu 1985/86 treniral v Kranju tudi s kadeti in člani. Osvojil je naslov slovenskega prvaka s kadeti Triglava, v Čakovcu pa je zaigral za slovensko reprezentanco letnika V sezoni 1986/87 je s kadeti Triglava postal podprvak Slovenije, v finalu jugoslovanskega prvenstva pa je končal na tretjem mestu za ekipama Jugoplastike in Cibone. Istega leta so ga kot edinega Slovenca letnika 1971 povabili v državno reprezentanco, kjer se je v družbi Tabaka, Daniloviča, Komazeca in drugih pripravljal na evropsko prvenstvo, vendar ga na koncu niso uvrstili na končni spisek reprezentantov. V sezoni 1987/88 je z reprezentanco Slovenije (letnik 1971) brez težav osvojil pokal republik in pokrajin, z mladinci pa je osvojil drugo mesto v državi. V naslednjih treh sezonah je s slovensko reprezentanco igral na treh igrah Alpe Adria, kjer so osvojili eno prvo ter dve drugi mesti. V svoji zadnji mladinski sezoni je s Triglavom ponovno osvojil drugo mesto, medtem ko je v članski ekipi igral v republiški ligi. V sezoni 1991/92 (prva sezona v samostojni Sloveniji) je s Kranjčani osvojil 4. mesto, za Triglav pa je nato igral vse do sezone 1995/96, ko je prestopil v Škofjo Loko k Loka kavi. Z njo se je leta 1998 uvrsti v 1. SKL in v njej igra še vse do leta 2000, ko je zaključil svojo dvajsetletno kariero. V načrtu je imel sicer še igranje za svoj matični klub, vendar mu je to žal preprečila poškodba. Franci Šubic je tako najuspešnejši igralec, ki je svojo košarkarsko pot pričel v Košarkarskem klubu Gorenja vas (Selak, 1999). 1.2 MALA KOŠARKA Mala košarka je namenjena dečkom in deklicam. V mali košarki je igra odraslih prirejena potrebam in značilnostim otrok. Načelo igre je razmeroma preprosto: otroci naj igrajo košarko, ki ustreza stopnji njihovega telesnega in duševnega razvoja. Igro odraslih jim tudi prilagodimo. Namen male košarke je, da otroci različnih stopenj znanja in sposobnosti uživajo in se zabavajo. Tako bodo lahko s takšnimi pozitivnimi izkušnjami nadaljevali tudi v veliki košarki (Ličen, Erčulj, 2006). 13

14 Oče male košarke je profesor Jay Archer iz ZDA. Predstavljena je bila leta 1950 in se hitro širila v obeh Amerikah in na Japonskem. V Evropo je prodrla leta 1964, danes pa je ena najbolj priljubljenih malih moštvenih iger na svetu. V Sloveniji so se prvi začeli ukvarjati z malo košarko nekateri klubi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dolga leta je bila tudi zelo znana revijalna prireditev»festival mini košarke«v Slivnici pri Mariboru, podobno prireditev organizirajo tudi v Novi Gorici pod imenom Sončkov dan. V zadnjem času so se začele bolj množično ukvarjati z malo košarko nekatere zasebne košarkarske šole. Tekmovanja v mali košarki vodi Komisija za šolsko košarko Košarkarske zveze Slovenije (Dežman, 2004). Značilnosti male košarke (Dežman, 2004): Namenjena je otrokom obeh spolov, starih od 7 do 12 let. Pravila so poenostavljena in prilagojena razvojnim značilnostim otrok omenjene starosti. Teža in velikost žoge sta prilagojeni moči otrok in velikosti njihovih rok. Višina koša je tako znižana, da je razmerje med telesno višino otroka in višino koša približno enako kot pri odraslih. Pravila dovoljujejo spreminjanje razsežnosti igrišča, tako da jih lahko prilagajamo funkcionalnim sposobnostim otrok in razmeram. Tekmovanje ni osnovni cilj, temveč motiv, zaradi katerega otroci raje igrajo. Igra je pomembnejša, z njo se otroci učijo in vzgajajo. Omogoča lažjo socializacijo otrok, razvija kolektivnost in sodelovanje. Omogoča zgodnje vključevanje otrok obeh spolov v šport in zgodnje usmerjanje nadarjenih v košarko. Je pomembno sredstvo športne vzgoje v nižjih razredih osnovne šole, s katero dosežemo veliko vzgojno-izobraževalnih ciljev. Od leta 2010 dalje pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije (v nadaljevanju KZS) poteka tekmovanje v kategoriji U-10 (danes U-11), od leta 2015 pa tudi v kategoriji U-9. V teh dveh tekmovanjih se igra po pravilih male košarke, samo tekmovanje pa so še nekoliko prilagodili glede na sposobnosti in značilnosti otrok. 14

15 1.2.1 PRAVILA TEKMOVANJA V KATEGORIJI FANTOV IN DEKLET U-11 V tekmovanju fantov in deklet U-11: se igra s 4 igralci v polju, igralna žoga je št. 5, igralna površina je košarkarsko igrišče, višina obroča je na višini 260 cm, zadetek izven pravokotnika (rakete) šteje 3 točke, trener v posamezni četrtini nima pravice vzeti minute odmora, moštvo je izkoristilo bonus, potem ko so igralci moštva v eni četrtini naredili sedem napak, igralni čas je 4x8 minut. Odmor med drugo in tretjo četrtino je dolg 3 minute, med prvo in drugo ter tretjo in četrto četrtino pa 1 minuto. Tekma se lahko zaključi z neodločenim izidom, zato se podaljšek ne igra, na tekmi morata biti prisotna zapisnikar in merilec časa, čas napada se ne meri. Pred tekmo se izvedejo tekmovanja v štafetnih igrah, ki jih pred začetkom sezone oblikuje Komisija za košarko mladih; klubom jih posreduje vodstvo tekmovanja. Ekipa mora šteti najmanj 8 in največ 12 za igro pripravljenih igralcev/igralk: v prvi in drugi četrtini trener pred pričetkom tekme poljubno izbere 4, 5, ali 6 igralcev/igralk (skupini A in B), v tretji in četrti četrtini trener med polčasom tekme poljubno izbere 4, 5, ali 6 igralcev/igralk (skupini C in D) izmed vseh igralcev/igralk. Vsak igralec mora nastopiti v dveh četrtinah, razen če ima zdravstvene težave, se poškoduje, je izključen ali če stori peto napako. Drugi dve četrtini sedi na klopi kot namestnik. Tekma se odigra tudi, če je v eni ali obeh ekipah manj kot 8 igralcev/igralk ob začetku tekme. Tekmo komisar lige registrira po uradni dolžnosti; ekipa, ki je nastopila z manj kot 8 igralci/igralkami, ne prejme točke za sodelovanje PRAVILA TEKMOVANJA V KATEGORIJI FANTOV IN DEKLET U-9 V tej kategoriji so pravila podobna tistim v kategoriji U-11, zato bomo izpostavili samo tista pravila, ki se razlikujejo od starejše kategorije: igra se s 3 igralci/igralkami v polju, igralna površina je v velikosti odbojkarskega igrišča; v kolikor v dvorani ni zarisanega odbojkarskega igrišča, se igra na polovici košarkarskega igrišča, črta za proste mete je 4 m oddaljena od čelne črte, vsak zadetek iz igre šteje 2 točki, zadeti prosti met 1 točko, igralni čas je 4x6 minut. Končni rezultat tekme, ki se objavlja na semaforju, se določi na osnovi: 1. rezultata v štafetnih igrah (prvo mesto 4 točke, drugo mesto 3 točke, tretje mesto 2 točki in četrto mesto 1 točka), 15

16 2. rezultata po posameznih četrtinah, pri čemer se v zapisnik vpisuje tekoči rezultat. Po zaključku četrtine prejme zmagovalna ekipa četrtine 3 točke, poražena ekipa pa 1 točko, v primeru neodločenega izida pa prejme vsaka ekipa 2 točki. 16

17 2. JEDRO Za strokovno delo sem uporabil deskriptivno metodo dela. Pri pisanju sem si pomagal z domačimi in tujimi viri iz različnih medijev, nekaj pa sem jih pridobil tudi skozi pogovor s trenerji, ki delujejo v drugih klubih po Sloveniji. Uporabljena je tudi metoda lastnih spoznanj, ki sem jih pridobil v večletnem delovanju v košarki. 17

18 2.1 ORGANIZACIJSKI MODEL KOŠARKARSKEGA KLUBA GORENJA VAS Občni zbor Nadzorni odbor Predsednik Sekretar Upravni odbor Disciplinska komisija Članska ekipa Kadetska ekipa U17 Starejši pionirji U15 Mlajši pionirji U13 OŠ Poljane OŠ Ivana Tavčarja OŠ Poljane OŠ Ivana Tavčarja U-11 Košarkarska šola (6 10 let ) U-9 OŠ POLJANE OŠ IVANA TAVČARJA PŠ LUČINE Slika 1: Organigram KK Gorenja vas 18

19 2.2 KOŠARKARSKA ŠOLA Košarkarska šola Gorenja vas deluje na dveh osnovnih ter eni podružnični šoli. Namenjena je učencem in učenkam od 1. do 5. razreda oziroma otrokom starim od 6 do 10 let. Njen osnovni cilj je navdušiti čim večje število otrok za košarko ter jim predstaviti njene glavne značilnosti. Košarkarska šola deluje na OŠ Ivana Tavčarja, na OŠ Poljane ter na podružnični šoli Lučine. Na vsaki izmed šol so organizirani krožki košarke, učenci pa so razdeljeni v različne skupine, odvisno od starosti in števila vadečih. Vse skupine imajo tedensko dve vadbi. Učenci in učenke prve triade trenirajo po eno šolsko uro, tisti iz 4. in 5. razredov pa po 60 minut ali več. Vse krožke v šoli košarke vodim sam, občasno se pridružijo na treningih pomočniki, to so v večini primerov igralci kadetske ali članske ekipe. Otroci, ki obiskujejo košarkarsko šolo, sodelujejo v interni košarkarski ligi. To ni tekmovanje v pravem pomenu besede, temveč gre bolj za to, da otroci spoznajo svoje sovrstnike, s katerimi bodo morda nekoč igrali skupaj v klubskih selekcijah. Poleg tega jim tekmovanja v interni ligi predstavljajo sploh prvo tekmovalno izkušnjo. Večina otrok v 2. in 3. razredu svojo prvo tekmo v življenju igra ravno v interni ligi. Čeprav tekme nimajo pravega tekmovalnega značaja, jih otroci vseeno vzamejo kot pravo tekmovanje in jim tak dogodek ostane globoko v spominu še nekaj časa. Za nas trenerje pa imajo taki dogodki popolnoma drugačen pomen. Otroci na takih srečanjih spoznavajo stvari, ki so pomembne na tekmah. Naučijo se obleči dres, poslušajo trenerjeva navodila, spoznavajo osnovna košarkarska pravila in sodniške znake, se merijo z nasprotniki, se učijo sodelovanja in še mnogo drugih stvari, ki se nam pozneje zdijo povsem samoumevne. Na tekmah interne lige dobijo priložnost za prikaz znanja prav vsi udeleženci, tako da se jih ne deli na boljše in slabše, temveč so vsi enako pomembni za ekipo. Zato vsi igralci in igralke igrajo približno enak čas, saj ni pomemben rezultat, ampak veselje do igre in zadovoljstvo prav vseh udeležencev. Eden primarnih ciljev košarkarske šole je popularizacija košarke. V ta namen so v okviru celotnega projekta vsako leto izpeljani številni dogodki, turnirji, srečanja in potovanja, ki navdušujejo vse udeležence, da se iz leta v leto s košarko v naših krajih ukvarja vse več otrok. V našem klubu dajemo največji poudarek ravno delu z najmlajšimi, saj se zelo dobro zavedamo dejstva, da le dobro postavljeni temelji lahko sestavijo trdno piramido. Glede na to, da prihajamo iz majhnega kraja in za košarko zelo specifičnega okolja, to ni vedno najbolj enostavno. Osnova za uspešno delo so dobri delovni pogoji ter podpora okolja. Kljub težkim začetkom in slabšim razmeram za treniranje so se v zadnjih letih pogoji močno izboljšali. Vse naše dvorane so namreč danes opremljene s koši, ki so primerni za vadbo košarke v prvi in drugi triadi, Košarkarska zveza Slovenije je v teh letih priskrbela tudi večje število košarkarskih žog za mlajše kategorije, z množičnostjo pa pride tudi več finančnih sredstev, ki omogočajo kvalitetno delo trenerjem. V nadaljevanju bo predstavljena struktura košarkarske šole, njeni projekti ter metode dela in vsebine, ki jih predelajo otroci v košarkarski šoli. Vsebine so prilagojene starosti udeležencev ter njihovim psihofizičnim značilnostim, smernice pa so postavljene glede na standarde znanja, ki jih želimo doseči v posamezni starostni skupini. 19

20 2.3 STRUKTURA KOŠARKARSKE ŠOLE GORENJA VAS Tabela 1: Struktura košarkarske šole Košarkarska šola OŠ Ivana Tavčarja OŠ Poljane PŠ Lučine 1. razred začetna šola košarke 2.,3. razred kategorija U- 9 4.,5. razred kategorija U razred začetna šola košarke 2.,3. razred kategorija U razred kategorija U-11 4.,5. razred kategorija U-11 Košarkarska šola deluje na treh šolah v občini Gorenja vas - Poljane. OŠ Ivana Tavčarja velja za centralno šolo, saj je bila od leta 1971 do 1997 edina osemletka v občini, šele kasneje se je OŠ Poljane z dograditvijo odcepila in postala samostojna šola. Tudi z vidika košarkarskega kluba je šola v Gorenji vasi tista, ki ima daljšo tradicijo in daje v klubske selekcije največ učencev. Sicer je vadba na obeh šolah enako organizirana, tako da so otroci razdeljeni v tri starostne skupine. Najmlajša skupina so prvošolčki, ki obiskujejo tako imenovano začetno šolo košarke. Glede na to, da gre za populacijo otrok, starih 6 do 7 let, vadijo ločeno od starejših, saj se po telesnih sposobnostih in košarkarskem znanju težko primerjajo z leto ali dve starejšimi učenci. Drugo skupino predstavljajo učenci in učenke 2. in 3. razredov, ki spadajo v kategorijo U-9, v tretji starostni skupini U-11 pa so učenci 4. in 5. razredov. Na podružnični šoli Lučine, ki sicer spada pod OŠ Ivana Tavčarja, je na celotni šoli le nekaj več kot 30 učencev, zato učenci tam vadijo v skupini od 2. do 5. razreda. Na vseh šolah imamo primerne pogoje za delo. V telovadnicah OŠ Ivana Tavčarja in OŠ Poljane je na voljo po šest košev, prav vsi pa se lahko prilagodijo po višini, tako da otroci igrajo na koše, visoke 260 cm, torej za 45 cm nižje od višine, na katero igrajo odrasli ter otroci od 13. leta dalje. Na podružnični šoli v Lučinah uporabljamo premične koše, ki so ravno tako prilagodljivi po višini. Vsaka skupina ima tedensko po dve vadbi. Prvošolčki in kategorija U-9 dvakrat po eno šolsko uro (45 min), medtem ko učenci in učenke 4. in 5. razredov trenirajo po 60 minut. Skupine so glede na spol mešane in do kategorije U-11 v košarkarski šoli trenirajo dečki in deklice skupaj, prav tako tudi tekmujejo v mešanih ekipah, v katerih pa vseeno prevladujejo fantje. Vse treninge šole košarke vodim sam. Na treningih se mi štirikrat mesečno priključita dva pomočnika. Oba sta igralca članske ekipe, vendar zaradi šole nimata časa, da bi se večkrat udeleževala treningov košarkarske šole. En trener pomaga na OŠ Poljane, drugi pa v Gorenji vasi. 20

21 2.3.1 RAZVOJ KOŠARKARSKE ŠOLE Košarkarska šola Gorenja vas je pričela s svojim delovanjem leta 2011 na OŠ Ivana Tavčarja. Njen namen je bil v prvi vrsti povečanje števila košarkarjev in košarkaric, ki se bodo kasneje lahko priključili klubskim selekcijam. Do tistega leta sta bili edini mlajši selekciji košarkarskega kluba Gorenja vas ekipa starejših pionirjev (U-15) ter kadetska ekipa (U-17). Naš cilj je bil, da v naslednjih petih letih ustvarimo večjo bazo košarkarjev, hkrati pa klubskim selekcijam dodamo še kategorije U-13, U-11 in U-9. V prvem letu smo tako pričeli z vadbo otrok, starih med 9 in 11 let, oziroma z vadbo za učence in učenke od 3. do 5. razreda. Najprej smo morali zagotoviti pogoje za vadbo mlajših otrok. Šola je zagotovila montažo košev, ki se prilagajajo po višini ter nabavila 20 novih žog, velikosti 5 in 6, ki so primerne za to starostno kategorijo. Ker je šlo za novo ponudbo na tej šoli, je bilo potrebno najprej narediti dobro predstavitev dejavnosti. V ta namen smo se z vodstvom šole in profesorji športne vzgoje dogovorili za demonstracijo košarkarskega treninga med urami športne vzgoje. Tako so igralci, ki so trenirali v kategoriji U-15, prikazali nekaj vaj, ki jih izvajamo na treningih. Seveda smo pri tem gledali, da so bile vaje in igre čim bolj zanimive, tako da so takoj pritegnile navzoče. Zadnjih 15 minut predstavitve je bilo namenjenih učencem, ki so se lahko preizkusili v teh zanimivih igrah. Ta način predstavitve se je kasneje izkazal kot zelo dobra odločitev. Vpis v prvo leto šole košarke je bil namreč nad pričakovanji, saj se je v krožek vpisalo kar 29 otrok. Zaradi velikega števila vadečih smo morali učence in učenke razdeliti v dve skupini, da smo sploh lahko normalno izvajali vadbo. Šola košarke je bila v prvi sezoni za vse udeležence brezplačna. V sezono 2012/13 smo vstopili nekoliko skeptično, saj so bile uvedene mesečne članarine za vse vadeče v šoli košarke. Pričakovano vpis ni bil tako množičen kot v uvodni sezoni, saj se je v prvo skupino prijavilo 12 otrok, v drugo pa 14, skupaj torej 26 učencev in učenk od 1. do 5. razreda. Razlog za nižji vpis je bila vpeljava mesečnega prispevka, saj so do tega leta otroci košarko vedno trenirali brezplačno. Naša naloga je bila torej, da pridobimo zaupanje vseh udeležencev, tako da bodo za naš program pripravljeni tudi plačevati neko simbolno vadnino. V isti sezoni smo uvedli še eno novost, saj smo po novem letu pričeli tudi s košarkarsko šolo v Poljanah. V starostno skupino učencev od 3. do 5. razreda se je v uvodni sezoni vpisalo devet otrok. Na OŠ Poljane do tega leta namreč niso imeli primernih pogojev za treniranje košarke, kar pa se je z izgradnjo nove telovadnice spremenilo in smo lahko s svojim delom pričeli tudi v tem kraju. V drugi sezoni košarkarske šole smo se prvič udeležili mednarodnega turnirja Sončkov dan, ob zaključku šolskega leta pa je nekaj igralcev obiskalo tudi poletni košarkarski tabor v Novigradu, ki ga vsako leto organizira KK Triglav Kranj. Potrditev dobrega dela v prvih dveh sezonah je prišla septembra 2013, ko je v Sloveniji potekalo Evropsko prvenstvo v košarki. V tistem času je bila košarkarska evforija na vrhuncu, kar je bila voda na mlin tudi našemu klubu. S pomočjo Igrive košarke smo v Poljanah in Gorenji vasi pripravili odlično promocijo košarke. Posledično se je v tistem letu v šolo košarke vpisalo kar 54 otrok, še 16 novih pa se je pridružilo selekciji mlajših pionirjev. 21

22 V sezoni 2013/14 smo lahko z ekipo U-12 nastopili tudi v državnem prvenstvu, saj je bilo prvič na voljo dovolj veliko število igralcev za igranje v tej kategoriji. Številčna je bila tudi zasedba v kategoriji najmlajših dečkov in deklic, saj se jih je v Gorenji vasi tisto leto vpisalo kar 28, medtem ko jih je bilo v Poljanah 10. Sestavili smo ekipo U-10, ki je v uvodni sezoni nastopala v šolskem prvenstvu kranjskih osnovnih šol. Šolsko leto 2014/15 pa je za košarkarsko šolo in KK Gorenja vas pomenilo novo prelomnico. Prvič smo namreč nastopili v državnem prvenstvu za mlajše kategorije kar v petih različnih kategorijah. Že ustaljenima kategorijama kadetov in starejših pionirjev so se v tisti sezoni pridružile tudi selekcije U-13, U-11 in U-9. To pomeni, da smo po štirih letih delovanja dosegli enega izmed zastavljenih ciljev ob ustanovitvi košarkarske šole nastopati v državnem prvenstvu Slovenije z vsaj štirimi mlajšimi kategorijami. Ker gre za manjši klub, je bil to za nas lep uspeh. Od začetnih dveh selekcij in skupaj 20 otrok v mlajših kategorijah se je baza vadečih razširila do številke 67 v šoli košarke ter še dodatnih 30 v selekcijah od U-13 do U-17. V prvih letih v teh kategorijah namenoma nismo dajali poudarka rezultatom, saj je za najmlajše pomembno predvsem to, da se navdušijo nad košarko, osvojijo osnove za ukvarjanje s to kompleksno športno igro ter da pridobijo potrebne izkušnje, ki bodo kasneje predstavljale temelj pri treniranju in nadaljnjem razvoju. S petimi ekipami v mlajših kategorijah smo hkrati zadostili tudi zahtevam krovne zveze pri licenciranju za 3. slovensko košarkarsko ligo, kamor je v sezoni 2015/16 napredovala članska ekipa KK Gorenja vas. Tako je tudi na račun širitve košarkarske šole šele drugič v zgodovini ekipa članov lahko nastopila v tretjem rangu državnega prvenstva. Sezona 2015/16 je prinesla še nekaj novosti v košarkarski šoli. Svoje delo smo razširili še na podružnično šolo Lučine, ki sicer spada pod matično šolo Ivana Tavčarja v Gorenji vasi. Gre za šolo, kjer je skupaj vpisanih 35 učencev in učenk od 1. do 5. razreda. Kljub temu se je na košarkarski krožek, ki je potekal vsak petek po eno šolsko uro, vpisalo 11 fantov, starih od 8 do 11 let. Trenirali so v telovadnici, ki se nahaja v občinski dvorani v neposredni bližini šole. Že drugo leto zapored je bila organizirana tudi t. i. interna liga, v kateri sodelujejo otroci vseh treh šol v starosti od 8 do 11 let. V letu 2016 se je tekmovanju priključila še OŠ Cerkno. Ob koncu šolskega leta smo prvič izpeljali lastni poletni košarkarski tabor v bližini Novigrada na Hrvaškem. Košarkarskega letovanja ob morju se je ob krstni izvedbi udeležilo 32 otrok v starosti od 8 do 13 let. V sezonah smo postavili smernice, ki nas vodijo k zastavljenim ciljem. Rezultati dela se trenutno kažejo predvsem v številu vadečih v Košarkarski šoli Gorenja vas, v prihodnjih letih pa se želimo osredotočiti tudi na kvaliteto dela in upamo na boljše rezultate v tekmovalnem smislu. Vse naše mlajše selekcije namreč igrajo v 2. slovenski ligi, v prihodnjih sezonah pa je naš tekmovalni cilj, da vsaj ekipi starejših in mlajših pionirjev nastopata v prvih ligah. Na osnovi dobro zastavljenih temeljev dela pričakujemo izpolnitev tudi teh ciljev. 22

23 Graf 1: Prikaz števila vadečih v letih PROJEKTI KOŠARKARSKE ŠOLE GORENJA VAS V Košarkarskem klubu Gorenja vas smo v zadnjih petih letih pričeli z različnimi projekti. Njihova primarna naloga je popularizacija košarke med mladimi. Skozi celotno sezono s temi projekti poskrbimo za popestritev vadbe, saj se na različnih dogodkih otroci zabavajo in družijo z vrstniki, hkrati pa skozi igro nezavedno pridobivajo nove izkušnje. V nadaljevanju so predstavljeni projekti Košarkarske šole Gorenja vas IGRIVA KOŠARKA Igriva košarka je v osnovi namenjena dečkom in deklicam, ki so stari od 4 do 7 let. Z njo se lahko ukvarja vsak, tako mlajši od štirih kot tudi starejši od sedmih let. Pri igrivi košarki je igra odraslih prirejena potrebam in značilnostim otrok, najpomembnejša pa sta veselje in užitek ob igri. Načelo igre je razmeroma preprosto: otroci naj igrajo košarko, ki ustreza stopnji njihovega telesnega in duševnega razvoja. Bistvo igrive košarke sta veselje in užitek ob igri. Otrok skozi igrivo košarko razvija osnovne gibalne in psihične sposobnosti, socializacijske vezi, pridobiva občutek pripadnosti skupini in razvija občutek kolektivnosti, poleg tega pa otroka ves čas usmerjamo k pošteni igri. Namen igrive košarke je, da se z njo lahko ukvarjajo otroci različnih stopenj znanja in sposobnosti. Tako bodo lahko pozitivne izkušnje nadgradili tudi v veliki košarki. Ta se igra z veliko in težjo žogo ter na koše, ki so za veliko večino najmlajših previsoki. Zato pri igrivi 23

24 košarki uporabljamo manjšo in lažjo žogo ter nižje koše. Enako priredimo tudi košarkarska pravila, ki so pri igrivi košarki močno spremenjena in okrnjena. Prirejena in preprosta pravila naj bi otrokom pri igri pomagala ter jim hkrati dopuščala izražanje lastne ustvarjalnosti za reševanje določenih situacij v igri (Rems, 2011). Osnovni cilji igrive košarke so: Spoznavanje igrive košarke, košarkarske igre in njenih osnovnih elementov na otroku čim bolj prijazen in igriv način. Spoznavanje osnovnih košarkarskih pravil in spoštovanje le-teh. Razvijanje gibalnih sposobnosti otrok. Razvijanje občutka za skupinsko delo in pomoč drugim. Razumevanje pomena primernega športnega oblačila in obutve. Navajanje na urejenost vadbenega okolja in pospravljanje rekvizitov. Popularizacija košarke in športa nasploh. Pri igrivi košarki gre za to, da se otroci ob gibanju z žogo zabavajo in uživajo ter počasi osvajajo osnovne tehnične prvine. Otroci se tehnične elemente košarke učijo preko poligonov ob reševanju različnih situacij, elementarnih in štafetnih iger, zabavnih skupinskih vaj Ob vsem tem se otroci naučijo osnovnih elementov košarke, kot so nošenje, vodenje, kotaljenje, podajanje, lovljenje in meti (Rems, 2011). S projektom Igriva košarka poskušajo pri Košarkarski zvezi Slovenije povečati popularizacijo košarke ter povečati njeno prepoznavnost med mladimi. Projekt omogoča dostop do košarkarske igre vsem otrokom z željo po spoznavanju košarkarske žoge in koša. Tako vsako jesen prirejajo Igrivo košarko na šolah in klubih po vsej Sloveniji. Vsaka tri leta povabimo animatorje Igrive košarke tudi v Gorenjo vas, kjer v enem dopoldnevu opravijo predstavitev košarke za najmlajše. S tem nam pomagajo pri večanju popularizacije košarke v našem kraju in okolici. Ker v zadnjih letih na šolah v času pouka ni več dovoljeno organizirati predstavitev določenega športa, je ta projekt Košarkarske zveze najboljši način za privabljanje otrok v klub in v vadbeni proces košarkarske šole. Zato enkrat v triletnem obdobju organiziramo igrivo košarko, na kateri sodelujejo otroci prve triade ter otroci najstarejše skupine v vrtcu (5 do 6 let). Triletni cikel pomeni, da praktično vsak otrok vsaj enkrat obišče Igrivo košarko in je tako potencialni kandidat za kasnejše vključevanje v košarkarsko šolo. Še večjo pozornost pritegne Igriva košarka, če jo organiziramo v času večjega košarkarskega tekmovanja, na katerem nastopa tudi slovenska reprezentanca. Ker so svetovna in evropska članska tekmovanja vedno organizirana ravno v času, ko se pričenjajo vpisi v košarkarske šole in klube, ima v tistem času Igriva košarka še toliko večji vpliv. Dober primer je denimo Evrobasket 2013, ki je potekal pri nas v Sloveniji. Takrat smo tudi v Gorenji vasi gostili Igrivo košarko ter popularnega Lipka, ki je bil uradna maskota prvenstva, danes pa predstavlja uradno maskoto Igrive košarke. V tistem obdobju je bila košarka daleč najbolj popularen šport v Sloveniji. S pomočjo Igrive košarke se je zanimanje povečalo tudi v našem kraju, tako da se je vpis v šolo košarke povečal za kar 99 %. V šolskem letu 2012/13 je bilo namreč v šolo košarke Gorenja vas vpisanih 45 otrok, starih med 6 in 14 let, leto kasneje pa se je številka povečala na 89 vpisanih dečkov in deklic. 24

25 Ekipo Igrive košarke ali pa njeno maskoto večkrat povabimo tudi na naše dogodke ob zaključku koledarskega leta, pa na pomembnejše članske tekme, Lipko pa je prisoten tudi na zaključnem pikniku ob koncu šolskega leta KOŠARKARSKI VRTEC Košarkarski vrtec je projekt KK Gorenja vas, ki ima glavni namen predstaviti košarko in delovanje kluba v kraju. Namenjen je vsem otrokom, ki bodo v naslednjem šolskem letu vstopili v prvi razred osnovne šole. Izvedemo ga vsako leto v mesecu marcu, ko prvošolčki zaradi plavalnih tečajev ne morejo obiskovati košarkarske šole, tako da v tistih terminih organiziramo vadbo za malčke. Otroci lahko obiščejo šest vadbenih enot, na katerih se po principih igrive košarke spoznajo z osnovnimi košarkarskimi elementi. Žoge, koši in rekviziti so prilagojeni starosti in sposobnostim otrok, vsebine pa so preproste ter zabavne, tako da se vsi udeleženci košarkarskega vrtca ob igri zabavajo in v njej uživajo. S tem projektom otroke navdušimo za košarko že v vrtcu, tako da se velika večina udeležencev ob vstopu v prvi razred tudi dejansko vpiše v šolo košarke. Ob začetku šolskega leta nam zato ni potrebno posebej predstavljati naše dejavnosti, saj so se otroci in njihovi starši že v vrtcu seznanili z našim delovanjem. Ob zaključku košarkarskega vrtca namreč vsak otrok prejme zgibanko, v kateri je predstavljen naš klub, šola košarke ter vsi projekti, povezani z našim udejstvovanjem. Košarkarski vrtec izvajamo od leta 2014 dalje. Vsako leto ga obišče vsaj 12 malčkov, jeseni pa se v košarkarsko šolo tudi zaradi tega projekta vpiše vsako leto večje število prvošolčkov. Po podatkih zadnjih dveh izvedb se v mesecu septembru v začetno šolo košarke za prve razrede vpiše 81 % udeležencev košarkarskega vrtca, ki je bil izveden pol leta pred tem. Košarkarski vrtec je torej primer dobre prakse, kako povečati vpis otrok v klub, kar je eden glavnih namenov vsake košarkarske šole INTERNA ŠOLSKA LIGA V času, ko še ne potekajo tekmovanja pod okriljem KZS v kategorijah U-9 in U-11, za igralce in igralke te starosti organiziramo tekme interne košarkarske lige. V njej sodelujeta obe osnovni šoli, ki jih pokriva KK Gorenja vas, to sta OŠ Poljane in OŠ Ivana Tavčarja. Namen interne lige je predvsem popestritev košarkarske vadbe otrok od 2. do 5. razreda. Za tiste iz 2. in 3. razredov tekme predstavljajo prvo košarkarsko tekmovanje v življenju, zato je za te učence in učenke to sploh zelo pomembno tekmovanje. Liga poteka v dveh starostnih kategorijah, in sicer za otroke, ki obiskujejo 2. in 3. razred, ter za otroke iz 4. in 5. razredov. Tekmujejo enkrat mesečno, in sicer izmenično, tako da je en turnir organiziran na OŠ Poljane, naslednji mesec pa na OŠ Ivana Tavčarja. Tekme se igrajo kar med tednom v času terminov njihove vadbe. V enem šolskem letu se odigra šest takih turnirjev. Prvi je ponavadi odigran konec oktobra pred jesenskimi počitnicami, zadnji pa konec meseca marca. 25

26 Interna liga predstavlja prvi korak za mlade košarkarje v tekmovalni proces. Na teh srečanjih je najbolj pomembno, da se otroci na njih zabavajo in prikažejo svoje znanje, ki ga pridobijo na treningih. Rezultat in tekmovalnost v interni ligi nista na prvem mestu. Igralcem in igralkam na teh tekmah poskušamo predstaviti predvsem to, kako poteka košarkarska tekma, kakšen je protokol pred, med in po tekmi, tako da potem v kategorijah U-9 in U-11 že znajo pravilno pristopiti k tekmi. Pomembno je, da prav vsak igralec ali igralka na tekmah dobi priložnost za igro. S tem imajo vsi možnost prikazati svoje znanje, hkrati pa se počutijo enakopravni s svojimi vrstniki v ekipi. Tekme interne lige se igra po pravilih male košarke. Smo pa prilagodili pravila predvsem v kategoriji U-9, torej pri učencih in učenkah 2. in 3. razredov. Trenerji dobijo navodila, da se tekma igra po principu, da v 1. in 3. četrtini igrajo samo otroci, ki obiskujejo 2. razred, v 2. in 4. četrtini pa na parket stopijo tretješolci. Sodnik tudi spreminja svoj kriterij med samo tekmo. Pri najmlajših se tako spregledajo prekrški korakov in dvojnih vodenj, dosodijo se samo najbolj očitni prekrški in osebne napake. Pretirano sojenje prekrškov namreč pomeni veliko prekinitev in otroci zaradi tega igre ne doživljajo kot zabavo. Prirejeno imamo tudi točkovanje pri drugošolcih. Pri njih namreč ekipa dobi točko že, če ob metu na koš žoga zadane obroč. Zadetek znotraj polja omejitve je vreden 2 točki, zunaj polja pa 3 točke. S tem otrokom omogočimo, da so nagrajeni že za met, četudi žoga ne gre skozi obroč. Tako imajo motivacijo za igro tudi tisti otroci, ki z nekaj več težavami dosegajo koše, s tem pravilom pa kljub temu lahko pripomorejo k uspehu svoje ekipe ter tako pridobijo dodatno motivacijo in si povečajo samozavest. Za igralce od 3. razreda naprej se pravil držimo bolj strogo kot pri najmlajših, saj smatramo, da imajo otroci že več predznanja in tudi izkušenj. Zato se pri njih že bolj približamo pravilom male košarke, ki veljajo za kategorijo U-9. Na tekmah interne lige poudarjamo igro kot zabavo. Zato je zelo pomembno, da sta na tekmah na obeh straneh prisotna dva trenerja, ki znata motivirati svoje igralce in imata veliko pedagoškega znanja. Pomemben dejavnik predstavlja tudi sodnik, ki mora imeti dovolj košarkarskega in sodniškega znanja, da zna prilagoditi kriterij igri najmlajših. V ta namen se pred vsakim turnirjem organizira kratek sestanek, na katerem vodja košarkarske šole poda navodila obema trenerjema, jima predstavi sistem tekmovanja, ju opozori na tiste igralce in igralke, na katere morata biti še posebej pozorna, tako da ju čim bolje seznani z njunima ekipama. Interna liga v Košarkarskem klubu Gorenja vas se izvaja v času, ko še ni tekem državnega prvenstva, ki jih organizira KZS. S tem zapolnimo tekmovalno luknjo, ki nastane med mesecem septembrom in januarjem. V prihodnje želimo v interno ligo vključiti še ostale šole v lokalnem okolju, s čimer bi pridobili več tekem z različnimi nasprotniki. Zato se bo v prihodnje poskušalo priključiti še osnovne šole iz Škofje Loke, Žirov, Cerknega, Idrije ter Logatca JESENSKE KOŠARKARSKE POČITNICE Košarkarske počitnice so projekt, ki ga izvajamo v času šolskih jesenskih počitnic. Otroci se v dopoldanskem času, ko po večini nimajo domačega varstva, lahko družijo na naših košarkarskih počitnicah. Na OŠ Ivana Tavčarja organiziramo košarkarske treninge in tekme, ki pa jih popestrimo še z ustvarjalnimi delavnicami. 26

27 Košarkarske počitnice so namenjene otrokom od 2. do 6. razreda osnovne šole. Udeleženci so razdeljeni v več vadbenih skupin, število vadečih in število skupin pa je odvisno od skupnega števila prijavljenih. Program dela je sestavljen iz več vsebin, poleg košarkarskih treningov tako otrokom nudimo tudi druge prostočasne dejavnosti. Košarkarske počitnice so bile prvič izpeljane v letu Trajale so tri dni, in sicer od ponedeljka do srede. V tem času so otroci opravili šest ur treningov, odigrali tri tekme, sodelovali pa so še na treh različnih ustvarjalnih delavnicah. Pri izpeljavi smo sodelovali dva trenerja ter trije zunanji sodelavci. Vsebina košarkarskih počitnic po dnevih: Prvi dan Udeleženci košarkarskih počitnic se zberejo ob 8:00 v avli šole. Po kratkem uvodnem sestanku, na katerem jih vodja seznani s pravili obnašanja, urnikom, organizacijo dela in vsemi pomembnimi informacijami, se razdelijo v dve skupini, ki ju vodja košarkarskih počitnic določi na podlagi košarkarskega predznanja in glede na starost udeležencev. Ena skupina, poimenujemo jo rdeča skupina, se nato odpravi na trening v telovadnico, druga, modra skupina pa na ustvarjalne delavnice v učilnico. Na košarkarskem treningu je prvi dan namenjen osnovni košarkarski tehniki vodenja žoge. Otroci skozi različne igre in vaje utrjujejo svoje znanje obvladovanja žoge in se hkrati učijo novih veščin. V glavnem delu treninga se posvetijo igri 1:1, v kateri poskušajo uporabiti elemente preigravanja, ki so jih utrjevali v uvodnem delu treninga. Zaključek je namenjen tehniki meta in preciznosti. Trenerja izbereta primerne vaje in igre, skozi katere otroci utrjujejo pravilno tehniko meta na koš. Modra skupina medtem v posebni učilnici pripravlja slaščice. Otroci ob pomoči učiteljice pripravljajo tri vrste slaščic. Znotraj skupine so razdeljeni v tri tabore, vsak je zadolžen za izdelavo točno določene sladice. Vsaka skupinica prejme recept in pa potrebne sestavine, nato pa si morajo sami razdeliti vloge, kdo bo kaj delal. S tem razvijamo sodelovanje in komunikacijo med otroki ter jim prepustimo, da pokažejo svojo kreativnost. Po dveh urah sledi kratka malica in menjava skupin. Trenerja prevzameta drugo skupino in se držita istega načrta kot pri prvi skupini, le da prilagodita vsebino starosti udeležencev. Prva skupina se loti peke slanega peciva na podoben način kot skupina pred njo, torej trije tabori s tremi različnimi recepti. Po končanem drugem delu sledi kosilo v šolski jedilnici in pa enourni odmor, ki ga udeleženci izkoristijo za družabne igre. Po odmoru sledijo še tekme. V sklopu košarkarskih počitnic organiziramo počitniško ligo. Udeležence razdelimo v šest enakovrednih ekip, otroci pa si sami izberejo ime svojega moštva. Sestavimo dve skupini vzhod in zahod. V vsaki skupini so tri ekipe in prvi dan se igrajo medsebojne tekme po skupinah. Tako po prvem dnevu dobimo vrstni red ekip na vzhodu in zahodu. Dan zaključimo z druženjem ob poskušanju dobrot, ki so jih otroci spekli na ustvarjalni delavnici. Ob 16:00 sledi odhod domov vseh udeležencev. 27

28 Drugi dan Zbor udeležencev ob 8:00 v avli OŠ Ivana Tavčarja. Vrstni red se tokrat zamenja, torej rdeča skupina gre na ustvarjalne delavnice, modra pa najprej na košarkarski trening. Drugi košarkarski trening je namenjen učenju in utrjevanju podaj in lovljenja. Trenerja pri mlajši skupini uporabita več elementarnih iger, ki vsebujejo te elemente košarkarske tehnike. Najbolj sta pozorna na tehniko podaj in njihovo preciznost. V glavnem delu treninga se posvetita igri 2:2 in sodelovanju dveh igralcev. Najprej v igri 2:0 spoznavajo in utrjujejo tehniko odkrivanja, nato pa to poskušajo prenesti še v igro 2:2. Zaključek treninga je zopet namenjen tehniki in preciznosti meta. Ustvarjalne delavnice na drugem dnevu počitnic so v znamenju karikatur. Priznani karikaturist Boris Oblak otrokom predstavi svoje delo, nato pa vsak udeleženec poizkuša narisati kakšno zanimivo karikaturo. Boris ob koncu še sam zriše nekaj komičnih portretov, ki jih otroci dobijo v spomin. Po malici sledi menjava skupin, nato kosilo ter odmor. Na počitniški ligi so odigrane polfinalne tekme. Prvouvrščena ekipa vzhoda se pomeri z drugo uvrščeno na zahodu, prva na zahodu pa z drugo na vzhodu. Tretjeuvrščeni ekipi obeh skupin odigrata tekmo za razvrstitev. Ker so drugi dan na sporedu zgolj tri tekme, podaljšamo igralni čas iz 4x5 minut na 4x8 minut. Zmagovalca polfinalnih bojev se uvrstita v finale, poraženca pa v tekmo za tretje mesto. Tretji dan Zadnji dan košarkarskih počitnic je namenjen zabavnim vsebinam. Na košarkarskem treningu organiziramo turnir v igri 1:1. Pare določimo z žrebom, s čimer zagotovimo zanimivejše tekmovanje. Poleg turnirja 1:1 pripravimo še spretnostni poligon, kjer sodelujeta dva igralca. Najboljši v igri 1:1 in najboljša v spretnostnem poligonu prejmejo simbolične praktične nagrade. Druga skupina medtem preživlja čas na kratkem računalniškem tečaju. Učiteljica informatike in računalništva udeležencem pripravi posebno aplikacijo, preko katere otroci tekmujejo, kdo bo prej sestavil določenega robota v posebnem računalniškem programu. Po kosilu se zopet vsi zberejo v telovadnici. Odigrane so zaključne tekme počitniške lige. Najprej odigrajo tekmo za 5. mesto, nato sledi boj za 3. ter na koncu še finalni dvoboj za prvaka počitniške lige. Po končanih tekmah vsak udeleženec prejme spominsko fotografijo, za katero si tudi sami oblikujejo okvir. Košarkarske počitnice v času t. i. krompirjevih počitnic so še ena popestritev, s katero otroci koristno porabijo svoj prosti čas. Oktobra in novembra se družine le redko kdaj odločijo za krajši dopust, saj je večina staršev v službah. Zato so tega kratkega tabora veseli tudi starši, ki imajo s tem zagotovljeno tudi brezskrbno varstvo za njihove otroke. Z vidika trenerjev pa je tak tabor tudi dobrodošel, saj imajo za posamezen trening tukaj na voljo slabi dve uri, kar je v primerjavi z delom med šolo veliko več časa in se zato lažje posvetijo detajlom in imajo boljše pogoje za delo. Ker so košarkarske počitnice odprtega tipa, se na njih lahko prijavi kateri koli izmed učencev obeh lokalnih šol. Tako sodelujejo tudi tisti otroci, ki sicer ne obiskujejo šole košarke in na ta 28

29 način lahko spoznajo košarko še v neki drugi luči ter se potem lažje odločijo za treniranje znotraj košarkarske šole PREDNOVOLETNI TURNIR Prednovoletni turnir ali kot se je prijelo med udeleženci turnir Dedka Mraza organizira KK Gorenja vas zadnjo soboto pred božičnimi prazniki. Kraj dogodka je telovadnica OŠ Poljane, kjer se zberejo vsi igralci in igralke, ki obiskujejo šolo košarke in treninge klubskih selekcij. Glavni namen tega dogodka je predstavitev delovanja mlajših selekcij košarkarskega kluba. Vsaka vadbena skupina se predstavi staršem in vsem obiskovalcem skozi različne elementarne igre ter v tekmah s svojimi vrstniki. Otroci, ki obiskujejo začetno šolo košarke to so prvošolčki, svoje spretnosti pokažejo svojim staršem na zabavnih poligonih ter skozi elementarne igre. Za njih je ta dogodek še posebej pomemben, saj prvič nastopajo kot košarkarji in jim to predstavlja dodatno zabavo. Otroci od 2. do 5. razreda odigrajo tekme interne lige, torej tekmujejo učenci OŠ Poljane in OŠ Ivana Tavčarja. Selekcije U-13 in U-15 odigrajo revijalno tekmo, na kateri poizkušajo prikazati čim več atraktivnih potez. K sodelovanju vključimo tudi starše, ki se pomerijo v zanimivi in zabavni igri, kar predstavlja še dodatno zabavo predvsem za njihove otroke. Ob samem turnirju poteka tudi bogat srečelov. Nagrade v veliki meri priskrbijo starši in sponzorji. Praktične nagrade se zbirajo ves december. Vsi starši prejmejo prošnjo za prispevanje nagrad v srečelov, nato pa s skupnim sodelovanjem in sodelovanjem z lokalnimi podjetji zberemo prek 300 različnih nagrad, ki jih potem na srečelovu otroci dobijo z nakupom srečk. S tem klub pridobi tudi nekaj finančnih sredstev, s katerimi kasneje lahko nakupi nove žoge, drese, majice in podobne uporabne pripomočke za treninge in tekme. Ker je mesec december tudi čas obdarovanja, vsakega otroka še posebej razveseli obisk Dedka Mraza. V klubu vsako leto poskrbimo za to, da otroci prejmejo darilo ob novoletnih praznikih. Ponavadi darilna vrečka vsebuje vsaj en artikel klubske opreme. Tako so otroci v preteklih letih prejeli klubske nogavice, kape, znojnike in klubske bidone, s čimer smo seveda zagotovili še večjo prepoznavnost ter povečali pripadnost otrok svojemu klubu. Prednovoletni turnir je v zadnjih letih postal tradicionalen in otroci se ga vsako leto z veseljem udeležijo. Pri izvedbi tega dogodka so nam v veliko pomoč starši otrok, ki pomagajo pri izpeljavi in organizaciji turnirja ter spremljevalnega programa KOŠARKARSKI FESTIVAL Košarkarski festival je dogodek KK Gorenja vas, ki ga organiziramo ob koncu šolskega leta in je namenjen vsem članom našega kluba, od prvošolčkov do veteranov pri 60 letih. Na festivalu se med drugim predstavijo tudi vsi otroci, ki tisto leto obiskujejo košarkarsko šolo v Gorenji vasi, Poljanah in Lučinah. Dopoldanski spored festivala je namenjen le najmlajšim košarkarjem, ki na štirih različnih igriščih odigrajo turnirje različnih starostnih 29

30 kategorij. Na dogodek namreč povabimo tudi selekcije drugih klubov, s katerimi že dlje časa sodelujemo na več različnih načinov. Gostje na našem festivalu so ekipe iz Škofje Loke, Žirov, Cerknega, Idrije, Logatca, Jesenic, Prebolda, Ljubljane, Kranja, Cerkelj in ostalih krajev po Sloveniji. Za najmlajše so organizirani turnirji v kategorijah U-9, U-10, U-12 in U-14, medtem ko za prvošolčke organiziramo štafetne in elementarne igre. Vse tekme potekajo na zunanjih igriščih pred OŠ Ivana Tavčarja v Gorenji vasi. V ta namen namreč zunanje nogometno igrišče preuredimo v košarkarsko s tremi igralnimi polji. Tako se lahko hkrati igrajo tri ali štiri tekme naenkrat, v več različnih kategorijah. Na vsakem izmed igrišč se odvija turnir določene starostne kategorije. Istočasno se torej igra več tekem, kar prinese tudi večji organizacijski zalogaj. V veliko pomoč so nam starši, ki na festivalu opravljajo različne vloge: vodje turnirjev, sodniki, pomožni sodniki, trenerji, koordinatorji Vse to se dogovorimo na sestankih, ki se pričnejo že vsaj mesec dni pred samim turnirjem. Poskrbimo, da vsaka ekipa na festivalu odigra vsaj dve tekmi. Turnirji niso tekmovalne narave, temveč je v ospredju druženje z vrstniki iz drugih klubov. Vsak igralec prejme praktično spominsko darilo, sladoled in toplo malico. Organiziran je tudi bogat srečelov ter nagradno žrebanje praktičnih nagrad. Dopoldanski del se zaključi s prijateljsko tekmo med starši otrok iz OŠ Poljane in OŠ Ivana Tavčarja. Popoldanski del je namenjen klubskim selekcijam od U-15 do veteranov. Tako se v enem dnevu predstavijo prav vsi člani KK Gorenja vas, ki trenirajo in igrajo v različnih tekmovanjih. Dogodek se zaključi z druženjem vseh udeležencev. V prihodnje imamo načrt, da na košarkarski festival povabimo tudi kakšno izmed ekip iz tujine, kar bi še povečalo zanimanje in odmevnost tega dogodka POLETNI KOŠARKARSKI TABOR Košarkarska šola Gorenja vas je leta 2016 organizirala prvi poletni košarkarski tabor. V prvih dneh poletnih počitnic se je odvijal v obmorskem letovišču Pinea blizu Novigrada na Hrvaškem. Tabor je namenjen otrokom od 2. do 6. razreda osnovne šole. V prvem letu se ga je udeležilo 32 otrok iz treh različnih klubov KK Gorenja vas, KK Škofja Loka ter KK Cerkno. Glede na to, da je šlo za prvo izvedbo tabora, je bila zahtevna tudi organizacija tega projekta. Priprave na tabor so se namreč pričele že več mesecev pred samo izvedbo. Cilj poletnega tabora je v prvi vrsti izpopolnjevanje košarkarskega znanja. Na treningih tabora se namreč lažje posvetimo individualni tehniki in taktiki udeležencev, saj imamo tu na voljo več ur treninga kot med šolskim letom. Poleg košarkarskih veščin je velik poudarek predvsem na druženju, sobivanju z vrstniki, sodelovanju, redu in disciplini, ki mora veljati na košarkarskem taboru. Vsi udeleženci se morajo točno držati navodil, ki jih postavlja pravilnik, ter urnika, ki jim ne dopušča zamujanja. Vse te vrline mlade košarkarje in košarkarice pripravlja na disciplino, brez katere ne moreš uspeti ne v športu ne v življenju nasploh. Tak tabor ima za otroke tudi velik socializacijski pomen. 30

31 Socializacija je proces, pri katerem se posameznik uči kulture svoje družbe. Primarna socializacija je najvažnejši aspekt procesa socializacije in se odvija v času otroštva običajno znotraj družine. Na osebnost delujejo različni zunanji dejavniki, kot so recimo starši, skupina vrstnikov (to je skupina, ki živi v podobnih okoliščinah in je ponavadi iste starosti), klubski prijatelji, šolski sistem in podobno. Znotraj svoje skupine vrstnikov, v sodelovanju z ostalimi in z igranjem se otrok uči prilagajati običajem družbene skupine. S tem se nauči tudi, da življenje v družbi temelji na določenih pravilih (Topič, Petrovič, 2007). Za mnoge namreč postane socializacija v športni klub najpomembnejši proces sprejemanja kulture neke skupine, poleg šole. Vsak si želi, da bi bil v novem okolju čim bolje sprejet, kar pa ni vedno enostavno. Posebno težko se je vključiti nekomu, ki se želi vključiti v že obstoječo skupino, kot je na primer košarkarska ekipa. To od posameznika zahteva, da sprejme določene običaje, vzorce obnašanja, ki jih ima skupina, saj tako kot v življenju tudi delovanje v športni skupini temelji na določenih pravilih, normah in vrednotah (Topič, Petrovič, 2007). Poletni košarkarski tabor traja pet dni. V tem času otroci opravijo osem treningov ter odigrajo več tekem. Vsebina treningov je prilagojena skupini. Otroci so v skupine razdeljeni glede na starost, košarkarsko predznanje in izkušnje ter glede na njihove psihofizične sposobnosti. V našem primeru so bili otroci razdeljeni v tri skupine: prvo skupino so sestavljali drugo- in tretješolci ter tisti starejši, ki imajo slabše predznanje ali pa ga sploh nimajo. V drugi skupini so trenirali boljši tretješolci ter četrtošolci, tretja skupina pa je bila sestavljena iz fantov, starih med 10 in 12 let. Trening je zahteven, dolgotrajen, vendar naj bi bil praviloma prijeten proces. Predvsem učenje je za mlajše športnike veliko prijetnejše, če poteka v skupini, kjer se druži s svojimi vrstniki. Prva skupina, torej najmlajši udeleženci tabora, je košarkarsko znanje pridobivala predvsem z zanimivimi in zabavnimi elementarnimi igrami. Tudi sicer so smernice treniranja za to starostno skupine usmerjene v igrivo košarko, v kateri vsak izmed otrok uživa ob igranju košarke in gibanju z žogo ter se pri tem neizmerno zabava. Za dodatno popestritev so imeli tekmovanja v prostih metih ter v spretnostnih poligonih. Otroci prve skupine so torej trenirali po načelu, zabavno je lahko tudi poučno. V drugo skupino so bili uvrščeni tisti, ki bodo v prihodnji sezoni že igrali tekme v kategoriji U-11. Vsebina treningov se je pripravila glede na njihovo predznanje. Največji poudarek je bil na osnovni individualni tehniki z in brez žoge. Vsak trening je vseboval tudi vaje za razvoj koordinacije in gibljivosti. Ta skupina je tekmovala v prostih metih ter v igri 1:1. Tretja skupina z najstarejšimi udeleženci je uporabljala zahtevnejše vaje, in sicer glede na predznanje vadečih. Podobno kot druga skupina so tudi oni v času tabora tekmovali v igri 1:1, v prostih metih ter tudi v metu za tri točke. Program, ki ga strokovni vodja tabora pripravi pred pričetkom, se lahko po nekaj dneh spreminja. Trenerji skupin na sestankih dnevno analizirajo opravljene treninge ter se nato odločijo, kako bo izgledal naslednji trening. Če se jim zdi program prezahteven, določene stvari umaknejo ali pa jih olajšajo, v primeru, da so vaje prelahke, pa se doda težje ali modificirane naloge. 31

32 Vsak dan otroci opravijo po dva treninga. Enega v dopoldanskem in drugega v popoldanskem času, v vmesnem času se zabavajo na plaži, po kosilu pa je obvezen počitek. Čas po večerji je namenjen tekmam in zabavnim aktivnostim. Prvi in drugi dan igrajo tekme 5:5 in 4:4, tretji dan se odpravijo v Novigrad, kjer obiščejo zabaviščni park, četrti dan pa so na sporedu zaključni boji v igri 1:1, prostih metih in metu za tri točke. Otroci nedvomno z največjim veseljem obiščejo zabaviščni park, kjer se sprostijo in neizmerno zabavajo. Zanimiv je tudi zadnji večer. Na posebnem igrišču, ki stoji neposredno v središču letovišča ob glavni sprehajalni poti, se pod žarometi igrajo finalni dvoboji posamičnih tekmovanj. Takrat se vsi udeleženci zberejo ob igrišču in z glasnim navijanjem spremljajo svoje prijatelje, ki se borijo v posamičnih igrah. Bučno dogajanje vzbudi veliko pozornosti tudi naključnih mimoidočih in tako se ustvari pravo navijaško vzdušje. Vsem otrokom tak dogodek pomeni zelo veliko, jih osreči in motivira. Na taboru deluje večje število trenerjev. V naši ekipi smo bili trije trenerji, ki smo bili zadolženi vsak za svojo skupino, prisotna pa je bila še koordinatorica tabora, katere naloga je bila skrb za organizacijo vseh spremljevalnih dogodkov. Trenerji poleg košarkarskih treningov skrbijo za udeležence tudi v času preostalih aktivnosti. Praktično preživijo z njimi 24 ur na dan vseh pet dni tabora. Zato mora biti trener na takem letovanju predvsem odličen pedagog, biti mora družaben in predvsem poln energije ter izžarevati veliko dobre volje. Od trenerja na taboru se pričakuje, da zna otroke motivirati za delo, se zna z njimi zabavati, jih potolažiti, reševati njihove osebne težave ipd. Ob vsem tem je pomembno, da je pri svojih dejanjih dosleden, saj le tako lahko drži red in disciplino med vadečimi. Posledično tudi otroci lažje prenašajo vse napore in so bolj zadovoljni. Na taboru trenerji neposredno vplivajo na vedenje udeležencev. So njihovi vzorniki, zato morajo dobro paziti, kakšno je njihovo obnašanje. Ob prihodu so otroci seznanjeni s pravili tabora in urnikom, ki velja v času letovanja. Naloga trenerjev je, da vse dobro in natančno predstavijo, naloga učencev pa je, da se vsega dogovorjenega strogo držijo. Nekateri otroci nimajo športnih navad in discipline, zato jih z našimi pravili počasi navajamo na to. V času tabora je naloga udeležencev tudi pospravljanje svojih sob. Vsak mora skrbeti za to, da je njegova postelja zjutraj urejena, da je pobrisan prah, obleke in obutev lepo zložena, skratka sobe morajo biti urejene. Trenerji vsako jutro ocenjujejo sobe, ocene pa se nato objavljajo na oglasni deski. Poleg jutranjega ocenjevanja v času letovanja opravijo tudi dva nenapovedana ogleda, ponavadi v času treningov ali tekem. Po končanem taboru najbolj urejena soba prejme praktične nagrade. S tem načinom otroke učimo urejenosti in osnovne osebne higiene, ki jo mora imeti športnik. Poleg urejenosti sob se v oceno upošteva tudi vedenje posameznikov, na njo pa vpliva tudi morebitno kaljenje nočnega reda in miru. Poletni košarkarski tabor je nedvomno eden od glavnih dogodkov, ki ga organizira Košarkarska šola Gorenja vas. Otroci se z velikim veseljem udeležujejo nekajdnevnega letovanja na morju, v družbi svojih prijateljev in stran od svojih staršev. Tabor in vsi dogodki na njem vplivajo na več različnih dejavnikov otrokovega razvoja. S košarkarskimi treningi in vsemi spremljevalnimi dejavnostmi vplivamo na njihovo motivacijo, sodelovanje, komunikacijo z vrstniki in trenerji ter na njihov osebnostni razvoj. Lahko ugotovimo, da se udeleženci vrnejo domov srečni in zadovoljni ter polni novih izkušenj in spoznanj. Spoznajo veliko novih prijateljev, s starimi se še bolj zbližajo, ob vsem tem pa se še veliko naučijo tako z vidika košarkarske igre kot življenja na sploh. Tudi trenerji v teh nekaj dneh spoznamo otroke, ki sicer v veliki večini obiskujejo košarkarsko šolo med letom, v neki drugi luči, dobimo bolj celostno sliko o vsakem posamezniku. Z njimi namreč preživimo pet dni, v 32

33 katerih smo v neprestanem stiku tako na treningih in tekmah, na plaži in med obroki, obenem pa še bivamo v istih sobah. Tabor nam torej ponudi veliko informacij, ki so nam v veliko pomoč pri spoznavanju naših bodočih košarkarjev PREDSTAVITEV EKIP NA ČLANSKIH TEKMAH Kot v praktično vseh košarkarskih klubih je tudi v Gorenji vasi na vrhu klubske piramide članska ekipa. Člani KK Gorenja vas, ki jih v zadnjih sezonah vodi trener Peter Hartman, od sezone 2015/16 nastopajo v 3. SKL. Pred tem so več let uspešno nastopali v najnižjem rangu tekmovanja. Ker želimo, da mladi košarkarji razvijajo pripadnost klubu na več različnih nivojih, jih redno vabimo tudi na ogled domačih članskih tekem, ki se igrajo v telovadnici pri OŠ Poljane. V okviru tekem organiziramo predstavitve mlajših selekcij, ki v 15 minutnem odmoru med polčasom tekme prikažejo svoje znanje v kratki medsebojni tekmi. Na vsaki tekmi se predstavi ena izmed selekcij. Začnemo s predstavitvijo ekipe U-13, nato pa jim sledijo igralci in igralke ekip U-11, U-10 in U-9. V vsej sezoni je odigranih vsaj 10 domačih članskih tekem, tako da vsaka ekipa pride vsaj dvakrat na vrsto. Poleg kratke tekme organiziramo tudi številne nagradne igre, s katerimi še popestrimo dogajanje na tekmah in tudi lažje pritegnemo več mlajših košarkarjev. S predstavitvijo ekip smo pričeli že pred tremi leti, ko je bila košarkarska šola še v povojih. Ob predstavitvah ekip se je povečal tudi obisk na članskih tekmah, saj so poleg otrok prišli na ogled tudi njihovi starši in ostali družinski člani. Kar pa je najpomembneje, je to, da so se ti otroci in njihovi starši vračali na tekme tudi kasneje, ko niso bile na sporedu njihove tekme, ampak so prišli navijat za člansko ekipo ali pa spodbujat svoje prijatelje iz drugih selekcij SVET STARŠEV Pomembno vlogo pri delu z mladimi imajo njihovi starši. Tega se dobro zavedamo tudi v našem klubu, kjer se ves čas trudimo, da imamo dobro komunikacijo z vsemi starši. To še posebej velja za vadeče v šoli košarke, kjer praktično vsa komunikacija poteka prek staršev. V zadnji sezoni se je na pobudo upravnega odbora kluba ustanovil tako imenovani svet staršev. Na uvodnem sestanku pred pričetkom košarkarske šole smo povabili k sodelovanju starše, ki bi bili pripravljeni pomagati pri delovanju kluba. Določili smo pet predstavnikov ekip in tako ustanovili prvo skupino sveta staršev v zgodovini kluba. Vsak izmed staršev je predstavnik ene izmed ekip predstavnik ekipe U-9 Gorenja vas, U-9 Poljane, U-11 Gorenja vas, U-11 Poljane ter predstavnik ekipe U-13. Predstavniki sveta staršev imajo vlogo povezovalca med trenerjem ekipe, upravnim odborom ter ostalimi starši. Sodelujejo na sestankih, ki jih skliče vodja košarkarske šole, ter po potrebi tudi na sestankih upravnega odbora. Sicer pa imajo največjo vlogo pri organizaciji klubskih dogodkov. Na tekmah članske ekipe skrbijo za odklepanje dvorane, postavitev oglasnih panojev, razvrščanje ekip po garderobah in podobno. Poleg tega aktivno sodelujejo pri vseh projektih, povezanih s košarkarsko šolo in njihovo ekipo. 33

34 Na tak način vpeljujemo v ustroj delovanja kluba nove prostovoljce, ki lahko v prihodnosti še veliko doprinesejo k razvoju Košarkarskega kluba Gorenja vas. Z aktivnim delom namreč od blizu lahko vidijo, kako deluje sistem v nekem društvu, tako da bodo lahko v naslednjih letih prevzeli tudi kakšno drugo funkcijo, bodisi v upravnem ali izvršnem odboru bodisi kot trenerji mlajših selekcij, sodniki, pomožni sodniki, organizatorji tekem ipd KLUBSKA OPREMA Vsak dobro organizirani klub skrbi za svojo zunanjo podobo, ki se odraža v obliki klubskih barv, klubskega grba, himne, maskote in drugih raznoraznih simbolov. Košarkarski klub Gorenja vas zadnjih 15 let nastopa v značilnih rumeno-modrih barvah. To sta prevladujoči barvi tako v klubskem grbu kot na dresih vseh selekcij, od cicibanov do članov. Ker je naša želja, da vsi člani KK Gorenja vas predstavljajo klubske barve praktično na vsakem koraku, smo pripravili ponudbo klubske opreme. Igralci in igralke kluba imajo na voljo bogato izbiro klubskih artiklov: ogrevalne majice za tekme, polo majice, majice s kratkimi rokavi, trenirke, nogavice, kape, bidone, klubske torbe in znojnike. Vse seveda v značilnih rumeno modrih barvah in z natisnjenim klubskim grbom. Nekatere artikle prejmejo otroci v košarkarski šoli brezplačno. Klubske bidone na primer prejmejo vsi na novo vpisani člani, pred novoletnimi prazniki pa prejmejo tudi darila, ki jih podari Dedek Mraz v okviru prednovoletnega turnirja. Eno leto prejmejo nogavice, naslednje leto kapo, nato bidone, znojnike in v petem letu košarkarske šole brisače. S tem v petih letih prejmejo pet različnih klubskih artiklov. Ostale artikle lahko naročijo dvakrat letno po klubskih cenah. V prejšnjih sezonah smo nakupovali opremo pri različnih dobaviteljih in proizvajalcih športne opreme. Z lansko sezono pa smo se odločili za sodelovanje s podjetjem Supersi iz Kranja, ki nam nudi celoten spekter opreme, tako da lahko otrokom ponudimo tudi različne komplete, v katere je vključenih več artiklov. Temu primerna je tudi cena, saj je tak paket občutno cenejši odn nakupa posamičnih artiklov. Pri nakupu dresov, s katerimi igrajo naše ekipe na tekmah, se obrnemo na naše zveste sponzorje. Za vsako kategorijo poiščemo zainteresiranega pokrovitelja, ki nam pomaga pri nakupu dresov. V zahvalo nato ekipa nosi drese z njihovim logotipom ter nastopa na tekmovanjih pod njihovim imenom. Primer je bila ekipa U-13, ki se je v sezoni 2015/16 imenovala Taverna Petra Gorenja vas. Klubska oprema ima predvsem pri najmlajših zelo pomembno vlogo. Nošenje klubske trenirke jim namreč pomeni nekaj več. Številni se radi pohvalijo pred prijatelji, saj ne more kar vsak kupiti opreme nekega kluba v trgovskih centrih. S tem tudi razvijajo pripadnost klubu, nemalokrat pa se zgodi tudi to, da se določeni otroci še raje vpišejo h košarki, samo zato, ker nato lahko kupijo našo opremo. Povsem drugače izpade tudi ekipa, ki pride na neko tekmo ali turnir v enotni opremi, v enotnih barvah. V zadnjih letih smo s celotno ponudbo opreme poskrbeli za to, da naše ekipe 34

35 prihajajo na srečanja v enakih trenirkah, z istimi torbami, nosijo enako nogavice in pijejo iz klubskih plastenk. Torej pripadnost klubu izražajo praktično na vsakem koraku. 2.4 PROGRAM DELA V KOŠARKARSKI ŠOLI GORENJA VAS V nadaljevanju bom predstavil program dela, ki ga uporabljamo v košarkarski šoli Gorenja vas. Predstavljene bodo vaje in različne elementarne igre, ki jih izvajamo na treningih košarkarske šole. Košarkarska šola Gorenja vas je razdeljena na tri različne nivoje, ki so opredeljeni glede na starost udeležencev. Zato se tudi program dela deli na tri nivoje: 1. nivo: Začetna šola košarke 2. nivo: Košarka U-9 3. nivo: Košarka U-11 V vsakem nivoju je program nekoliko drugačen. Prilagojen je glede na starost, predznanje in telesni razvoj udeležencev. Za celoten program je značilna ena temeljna zadeva, to je, da poizkušamo v starosti otrok od 6 do 11 let razvijati osnovne gibalne sposobnosti, ki predstavljajo temelj nadaljnjemu razvoju, v našem primeru govorimo o razvoju specialnih košarkarskih sposobnosti. Gibalni razvoj je proces, v katerem otrok pridobiva gibalne spretnosti in vzorce (gibalne veščine) ter razvija gibalne sposobnosti (moč, hitrost, ravnotežje itd.). Dinamika tega procesa, kot vseh drugih razvojnih procesov, je rezultat medsebojnega vpliva dednosti in okolja ter poteka v tesni povezavi s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem (Ress, 2007). Na rast in razvoj v veliki meri vpliva gibanje. Razvoj gibalnih funkcij je rezultat otrokovega zorenja in učenja. Če otrok nima možnosti za izvajanje različnih gibalnih dejavnosti, lahko zaostane v gibalnem razvoju (Vujin, Erčulj, Remic, 2016). 35

36 2.4.1 PROGRAM DELA ZAČETNA ŠOLA KOŠARKE Začetna šola košarke je v okviru našega programa namenjena prvošolčkom, torej otrokom, starim 6 do 7 let. V tej starostni skupini otroci vadijo dvakrat tedensko po eno šolsko uro. Na OŠ Ivana Tavčarja imajo na voljo celotni vadbeni prostor telovadnice, medtem ko na OŠ Poljane vadijo na polovici, saj je telovadnica toliko večja in se vadbeni prostor pregradi z zaveso. V obeh telovadnicah imamo na voljo koše, ki se po višini lahko prilagodijo na 260 cm. Z uveljavitvijo devetletke na naših osnovnih šolah otroci sedaj prestopijo šolski prag že s šestimi leti starosti. Otroci so pri tej starosti telesno še dokaj nerazviti, predvsem z vidika moči. Zato je nerazumljivo pričakovati, da bodo brez težav metali na koš z normalnimi košarkarskimi žogami. Za to starostno kategorijo uporabljamo lahke in mehke žoge, ki jih otroci lažje obvladujejo. Največkrat vadijo z žogami za odbojko, tistim nekoliko močnejšim pa nudimo vadbo s košarkarskimi žogami velikosti 5. Tudi koši višine 260 cm so za nekatere previsoki, zato včasih uporabljamo premične koše, ki so nastavljeni na višino nekje med 180 in 200 cm. S tem občutno olajšamo otrokom vadbo košarkarskih vsebin. Sicer pa vadba v začetni šoli košarke ni omejena zgolj na košarkarske vsebine, temveč stremimo k čim bolj pestri, zanimivi in hkrati enostavni vadbi. Glavna vsebina vadbe otrok v starosti od 6 do 7 let so elementarne igre z vsebinami gimnastike in atletike, pri čemer večino iger izvajamo z žogami. Elementarne igre so igre, ki vključujejo elementarne oblike človekovega gibanja in v katerih imamo možnost prilagajati pravila trenutni situaciji in potrebam. V športu predstavljajo najpomembnejše sredstvo, s pomočjo katerega lahko vadeči igraje in sproščeno razvijajo svoje motorične sposobnosti (moč, hitrost, koordinacijo, preciznost, ravnotežje) in se seznanjajo z različnimi motoričnimi informacijami (elementi tehnike in taktike določenih športov, posamična gibanja ipd.), kar predstavlja dobro osnovo za njihov telesni razvoj ter poznejše učenje in delo. Elementarne igre so tudi pomembno sredstvo vzgoje in socializacije vadečih, saj lahko z njihovo pomočjo pomagamo posamezniku pri vključevanju v družbo ter pri usmerjanju njegovega čustvovanja in obnašanja v različnih okoliščinah (Pistotnik, 2004). Elementarnih iger ne izbiramo zgolj zaradi igre same in zabave, temveč tudi zaradi izpolnjevanja zastavljenih ciljev. Cilji se glede na različne vadbene enote spreminjajo med seboj. V prvem, pripravljalnem delu, skušamo vadeče pripraviti za glavni del, ki je praviloma zahtevnejši. Zato hočemo vadeče v uvodnem delu vadbene enote pripraviti in ogreti za izbrano dejavnost. Glavni del vadbe je posvečen učenju in vadbi, zato naj bi bil namen elementarnih iger usmerjen v pridobivanje novih motoričnih informacij in njihovo utrjevanje ter v razvoj motoričnih sposobnosti. V zaključnem delu vadbene enote izbiramo take igre, s katerimi vadeče telesno in duševno umirimo po večjih naporih (Pistotnik, 2004) CILJI VADBE V ZAČETNI ŠOLI KOŠARKE Vadba v začetni šoli košarke je v osnovi namenjena otrokom obeh spolov, ki obiskujejo 1. razred osnovne šole. Igre, pripomočki in oprema so prilagojeni stopnji otrokovega telesnega in duševnega razvoja. Glavni namen je, da otroci v igri uživajo in se veselijo, hkrati pa razvijajo osnovne gibalne in psihološke sposobnosti. S sodelovanjem v skupini se razvija 36

37 občutek pripadnosti skupini, utrjujejo se socializacijske vezi, izboljšuje se komunikacija. Otroci se skozi začetno šolo košarke navajajo na organizirano in redno vadbo, razvijajo vztrajnost in samostojnost. Namen začetne šole košarke je torej skozi zabavne in pestre vsebine postopoma osvojiti osnovna znanja in pridobiti pozitivne izkušnje, ki jih bodo lahko kasneje nadgradili s treniranjem košarke. Cilji za otroke, stare 6 do 7 let: Naučiti se različnih naravnih oblik gibanja, Razvijanje osnovnih gibalnih sposobnosti, predvsem: koordinacija gibanja, gibljivost, hitrost, vzdržljivost in moč, Razvijanje orientacije v prostoru, hitrega in situacijskega mišljenja, Razvijanje vztrajnosti in samostojnosti, Razvijanje občutka za sodelovanje v skupini in medsebojno pomoč, Učenje in utrjevanje osnovnih tehničnih košarkarskih elementov, Spoznavanje osnovnih košarkarskih pravil, Navajanje na primerno nošenje športnih oblačil in obutve, Navajanje na urejenost vadbenega prostora, točnost in samodisciplino, Razvijanje športnega vedenja, Sprejemanje poraza kot sestavnega dela igre. Otroci se pri tej starosti nahajajo v obdobju mirne in enakomerne rasti, kar je idealen čas za razvijanje osnovnih gibalnih sposobnosti, pri katerih je pomembna natančnost nadzora gibanj. Največji poudarek dajemo razvoju koordinacije, gibljivosti in hitrosti, ob tem pa se razvijata tudi moč ter vzdržljivost. V vsako vadbeno uro vključujemo naravne oblike gibanja (plazenje, lazenje, tek, skoki, padci ) ter poskrbimo za pestrost vadbe z vključevanjem elementov različnih športov, predvsem iz atletike, gimnastike in borilnih veščin VSEBINE PROGRAMA V ZAČETNI ŠOLI KOŠARKE V nadaljevanju bom predstavil vsebine, ki jih uporabljam pri vadbi z učenci in učenkami 1. razredov. Vsebine so razdeljene tako, da so najprej predstavljene vaje in igre, ki jih izvajamo v uvodnem delu vadbene enote, nato vsebine iz glavnega dela ter na koncu vaje in igre, ki jih uporabljam v zaključnem delu vadbene enote. Vadbena sredstva v uvodnem delu: Vsaka vadbena ura se prične z zborom vseh vadečih v sredinskem krogu košarkarskega igrišča, kamor se otroci usedejo in umirijo. Tako počakajo na navodila učitelja, ki s kratkimi in jasnimi navodili razloži potek vadbene enote. Cilj v uvodnem, pripravljalnem delu vadbene enote je priprava vadečih za nadaljnje delo. Največkrat uporabim za ogrevanje eno izmed elementarnih iger, vedno pa so vključene v uvodni del naravne oblike gibanja ter atletska abeceda, ki jih izvajajo otroci bodisi med samo igro bodisi v obliki frontalne vadbe ali poligona. Uvodni del se zaključi z gimnastičnimi vajami. 37

38 Naravne oblike gibanja: 1. Tek čelno, tek hrbtno 2. Tek s prisunskimi koraki 3. Tek cik-cak 4. Poskoki po eni nogi, sonožni poskoki, poskoki levo-desno 5. Lazenje in plazenje čelno, lazenje hrbtno 6. Hoja po vseh štirih z oporo spredaj 7. Hoja po vseh štirih z oporo zadaj 8. Hoja po vseh štirih z diagonalnim korakom (leva roka, desna noga) 9. Hoja po vseh štirih z vzdolžnim korakom (ista roka, ista noga) 10. Zajčji skoki 11. Žabji skoki 12. Plazenje po blazini 13. Plazenje skozi tunel 14. Plazenje po klopci 15. Preskoki klopce z oporo spredaj 16. Valjanje 17. Preval naprej 18. Preval nazaj Atletska abeceda: 1. Nizki in visoki skiping 2. Hopsanje 3. Zametavanje 4. Striženje Kompleks gimnastičnih vaj: 1. Dinamično raztezanje 2. Gimnastične vaje v parih 3. Gimnastične vaje z žogami ELEMENTARNE IGRE V UVODNEM DELU VADBENE ENOTE Ko izbiramo elementarne igre, s katerimi hočemo ogreti vadeče in jih pripraviti na delo v glavnem delu, moramo biti pozorni na nekaj pomembnih dejavnikov. Igra ne sme biti sama sebi namen, temveč moramo ob njeni izbiri slediti zastavljenemu cilju. Če hočemo vadeče dobro ogreti, je potrebno imeti na začetku igre nižjo intenzivnost, ki jo potem skozi igro postopoma povečujemo. Poskrbeti moramo, da so vsi vadeči aktivno udeleženi v igro, ki ne sme biti niti pretežka niti prelahka. V uvodnem delu želimo dvigniti tudi aktivacijo ter motivacijo vseh vadečih, zato mora biti igra preprosta in dovolj zanimiva, da pritegne pozornost vseh udeležencev. Vsako igro poimenujemo tako, da otroci hitro vedo, za katero igro gre. Nekatere igre so otrokom že dobro poznane, nekaj pa je tudi popolnoma novih. Predvsem na začetku šolskega leta je potrebno dobro predstaviti pravila in potek posamezne igre. Ponavadi določenim igram izberemo novo ime, bodisi s pomočjo učitelja ali pa ime določijo kar otroci. Take igre so otrokom še bolj zanimive, saj imajo občutek, da so tisto igro izbrali oni in jo vzamejo kar za svojo. Sam izbiram med najbolj preprostimi igrami, ki nimajo zapletenih pravil in se jih otroci 38

39 hitro navadijo. S tem lahko zastavljene cilje v uvodnem delu dosežemo veliko lažje in predvsem hitreje. V začetku šolskega leta izbiram elementarne igre brez žoge. Kasneje, ko otroci že usvojijo pravila in potek posameznih iger, izvajamo izbrane igre tudi z žogami, ki so prilagojene otrokovemu telesnemu razvoju in njegovim sposobnostim. Včasih uporabim katero izmed elementarnih iger iz uvodnega dela tudi v glavnem delu. Ponavadi take igre v uvodnem delu izvajajo otroci v olajšanih okoliščinah (npr. brez žoge), v glavnem delu vadbene enote pa v oteženih okoliščinah. Na ta način vadeče v uvodnem delu že seznanimo z osnovnimi pravili in temeljnimi gibanji, s čimer jih tako psihično kot fizično pripravimo na kasnejše naloge, ki so praviloma nekoliko bolj zapletene in specifične. Pogosto vadeče že na začetku razdelim v več majhnih skupinic, v katerih nato izvajajo različne naloge skozi celotno vadbeno enoto. Če gre za igre tekmovalne narave, oblikujem skupine sam, pri čemer sem pozoren na to, da so kar se da homogene. V kolikor ne tekmujejo med sabo, potem otrokom prepustim izbiro svojih partnerjev, po navadi so to njihovi sošolci in sošolke oziroma njihovi najboljši prijatelji. Opisane igre izvajamo brez žoge in tudi z žogo. Zato je pri vseh igrah, kjer uporabljamo to modifikacijo, opisana tudi različica z uporabo žoge. Otroci ob začetku leta še ne obvladajo dovolj dobro vodenja žoge. Zato jim je najprej dovoljeno nekoliko več nošenja žoge z obema rokama, potem pa skozi vadbo počasi prehajajo k čim bolj tekočemu vodenju žoge. Ves čas moramo opozarjati vadeče na način, kako vodijo žogo, tako da se čim prej navadijo na pravilno vodenje. 1. Bratec, reši me! Med vadečimi izberemo enega ali več lovcev. Za lažjo razlikovanje jih označimo z markirno majico. Lovci poskušajo ujeti bežeče. Kdor je ujet, se ustavi, razkorači noge ter čaka, da ga ostali rešijo. Tisti, ki še niso bili ujeti, lahko rešijo ujete, tako da se splazijo pod njihovimi nogami. Če imamo dva ali več lovcev, ti tekmujejo med sabo, kdo ujame več bežečih, ostali pa lahko tekmujejo v tem, kdo jih več reši. Različica z žogo: Bežeči imajo vsak svojo žogo, medtem ko so lovci brez žog. Otroci med tekom vodijo žogo z levo ali desno roko. Če so ujeti, se ustavijo in dvignejo žogo nad glavo. Rešeni so, ko jim soigralec zakotali žogo med nogami. Tisti, ki je rešil soigralca, lahko enkrat vrže na koš. 2. Črni mož Izmed vadečih določimo enega, ki je črni mož. Ta se postavi za eno izmed čelnih črt košarkarskega igrišča, medtem ko ostali čakajo na nasprotni strani igrišča. Črni mož zakliče: Kdo se boji črnega moža!? otroci pa mu odgovorijo: Nihče! Nato sledi vprašanje: Kaj pa, če pride? ki mu sledi odgovor: Potem pa zbežimo! Črni mož lovi nasproti bežeče. Kdor je ujet, se mu pridruži na drugi strani igrišča. Igra poteka toliko časa, dokler ni ujet zadnji bežeči. 39

40 Različica z žogo: Bežeči imajo žoge, črni mož pa je nima. Kdor je ujet, odloži žogo v košaro in se pridruži črnemu možu. Ujet je tisti, ki se ga dotakne lovec za kateri koli del telesa ali v primeru, da mu odvzame žogo. 3. Ptički v gnezda Po vadbenem prostoru razporedimo obroče ali klobučke, ki predstavljajo gnezda. Lahko jih postavimo točno toliko, kot je vadečih, največkrat pa enega manj, kot je vadečih. Otroci tečejo po prostoru in na določen znak morajo poiskati vsak svoje gnezdo. Kdor je zadnji ali kdor ostane brez gnezda, naredi na primer pet počepov, poskokov, tri sklece ipd. Ostali otroci ob tem glasno štejejo. Med igro lahko odstranimo tudi po več gnezd, tako da igro naredimo še bolj zanimivo. Različic z žogo: Vadeči imajo vsak svojo žogo. Lahko jim damo nalogo, da vodijo po točno določenih črtah, med stožci, mečejo na koš ipd. Na znak morajo z vodenjem žoge osvojiti eno izmed gnezd. Ko čakajo v gnezdu, izvajajo različne vaje rokovanja: kotaljenje pod nogami, kotaljenje okrog lastnega telesa, vodenje žoge v sedi ipd. 4. Kitajski zid Izmed vadečih izberemo lovca, ki postane Kitajec. Ta se postavi na sredinsko črto košarkarskega igrišča, ki predstavlja Kitajski zid. Ostali so zbrani za eno izmed čelnih črt košarkarskega igrišča. Nato poskušajo priti na drugo stran igrišča mimo Kitajskega zidu, Kitajec pa jih z gibanjem po sredinski črti poskuša ujeti. Kdor je ujet, postane Kitajec in se pridruži na sredini igrišča. Igra traja tako dolgo, dokler niso vsi ujeti. Zadnji ujeti postane Kitajec v naslednji ponovitvi igre. Različica z žogo: Vsi otroci, razen Kitajci na sredini igrišča, so brez žog. Vadeči poskuša priti mimo zidu z vodenjem žoge. Če je ob tem ujet ali mu Kitajec odvzame žogo, se pridruži ostalim v Kitajskem zidu, žogo pa odloži v košaro. Otrokom lahko omejimo čas, v katerem morajo preiti zid, tako da igra ne izgubi na intenzivnosti. 5. Avioni poplave potres Vadeči tečejo po vadbenem prostoru in čakajo na dogovorjeni znak vaditelja. Uporabljamo tri različne ukaze, ki imajo vsak svoj pomen: avioni: vsi se uležejo na tla, poplave: vsi splezajo na najbližje orodje (klop, letvenik, skrinja, ipd.) in potres: vsi stečejo do najbližje stene. Vsakdo poskuša čim hitreje opraviti ustrezno nalogo, sicer ga čaka nagrada počepi, dvig trupa, poskoki ipd. 40

41 6. Bombica štorklje dinozavri Podobna igra kot prejšnja, le da so naloge različne: bombica: vadeči počepnejo in se stisnejo v klopčič, štorklje: vsi dvignejo eno nogo in skušajo čim dlje zdržati v tem položaju; kdor prvi stopi z drugo nogo na tla, izgubi, dinozavri: vsi se zaustavijo in poskušajo ostati negibni, da jih dinozavri ne opazijo;kdor se prvi premakne, izgubi. 7. Repki Vadečim razdelimo trakce, ki jih zataknemo za njihove hlače na hrbtno stran. Določimo dva izmed vadečih, ki nato med tekom skušata krasti repke bežečim. Lovca tekmujeta, kdo bo nabral več repkov. Tisti, ki so izgubili svoj repek, pomagajo lovcu, ki jih je ujel, dokler niso ukradeni vsi repki. 8. Virus Med vadečimi določimo enega, ki predstavlja virus, ter dva, ki sta zdravnika. V dva kota vadbenega prostora postavimo blazine, ki predstavljajo bolnišnico. Ostali tečejo po igrišču in se izogibajo virusu. Če jih ta ulovi, se okužijo ter uležejo na tla. Nato priteče zdravnik, ki ga prime za noge in povleče do blazine. Tam mu predpiše zdravilo, na primer pet počepov. Ko opravi to nalogo, se lahko vrne nazaj v igrišče. Različica z žogo: vsi bežeči imajo svojo žogo. Če so ujeti, morajo za povratek nazaj opraviti eno izmed nalog z žogo: npr. zadetek v skrinjo, podaja v steno, kotaljenje v obliki osmice ipd. 9. Lovljenje po črtah Otroci so razporejeni po črtah, zarisanih na igralni površini. Določimo lovca, ki lovi ostale, medtem ko vsi tečejo zgolj po črtah. V rokah ima rutko in jo preda tistemu, ki ga je ujel. Tako vsi vedno točno vedo, kdo lovi. Če so na igralni površini črte različnih barv, lahko omejimo tek zgolj na določene barve. Različica z žogo: Vsi razen lovca imajo žogo. Kdor je ujet, preda žogo lovcu. Vsi, ki imajo žogo, jo morajo med tekom voditi z levo ali desno roko. 10. Tek z naravnimi ovirami Vadeči so razdeljeni v pare ali manjše skupine. Tečejo po prostoru, ob tem mora posamezna skupina ves čas teči v koloni. Imamo dva dogovorjena znaka, ki vsak zase predstavljata eno izmed nalog za vadeče: kamen: klek; prvi v koloni poklekne, ostali pa ga morajo preskočiti z raznožko, 41

42 most: stoja razkoračno; prvi v koloni se postavi v razkorak, ostali pa se mu morajo splaziti med nogami. 11. Ognjena žoga Otroci so razdeljeni v pare, vsak ima svojo žogo. Eden izmed vadečih zakotali žogo. Ko se žoga kotali, pravimo, da gori. Drugi jo poskuša pogasiti tako, da jo med tekom poskuša zadeti s svojo žogo. Če jo zadane, še preden se ustavi, dobi točko. Ker žoga gori, se je ne sme dotakniti z roko. Nato vlogi zamenjata. Zmaga tisti, ki v določenem času pogasi več žog. 12. Lovljenje s kotaljenjem žoge Vsi otroci imajo svojo žogo. Po prostoru se prosto gibljejo in ob tem kotalijo žogo ob telesu. Določimo lovca, ki je brez žoge in lovi bežeče. Kdor je ujet, mu preda žogo in prevzame vlogo lovca. Če so lovci prehitri, jim otežimo gibanje, tako da na primer lahko izvajajo zgolj žabje poskoke ipd. 13. Poigravanje z baloni Vsak otrok ima svoj balon. Z njim se prosto poigravajo, tako da žogo odbijajo z rokami nad sabo. Otroci se pomerijo med seboj, kdo zadrži balon dalj časa v zraku zgolj z odbijanjem z rokami ali nogami, ne da se ta dotakne tal. Poigravanje z balonom lahko izvajamo v hoji, teku, sede ali leže. Položaje lahko med igro tudi spreminjajo. 14. Strehice Vsak vadeči ima svojo žogo, ki jo prosto vodi po vadbenem prostoru. Vaditelj zakliče eno številko (2 ali višjo). Otroci se hitro zberejo v skupinah in dvignejo žoge, tako da se te med seboj dotikajo. S tem ustvarijo strehico. Kako velika je strehica, je odvisno od števila, ki ga je določil vaditelj. Če zakliče številko 4, potem morajo štirje vadeči sestaviti strehico s svojimi žogami, če zakliče 3 s tremi itd. Tisti, ki ostane brez strehice, naredi tri počepe VADBENA SREDSTVA V GLAVNEM DELU VADBENE ENOTE V tem delu skušamo doseči cilje, ki so povezani z razvijanjem in utrjevanjem osnovnih motoričnih sposobnosti. Elementarne igre izberemo glede na to, kaj želimo z njimi doseči ter na kaj želimo z njimi vplivati, saj bomo le tako lahko dosegli zastavljene cilje. V začetni šoli košarke tako izbiram vaje in igre, ki v največji meri vplivajo na razvoj koordinacije, gibljivosti, ravnotežja in hitrosti, hkrati pa dodajam tudi specialne vaje, ki se navezujejo na temeljna košarkarska gibanja. Glavni del vadbene enote je torej bolj specialen, večino vaj izvajamo z uporabo žoge, s čimer omogočamo vadečim dobro spoznavanje osnovnih tehničnih elementov košarke. Igre in vaje izbiram glede na telesni in duševni razvoj vadečih. Otroci v tej starostnem obdobju se kar močno razlikujejo po telesni razvitosti, zato je 42

43 tudi izbira vaj od skupine do skupine lahko zelo različna. Pomembno je, da pravilno ocenimo, katero igro izberemo, saj ob napačni izbiri ne moremo doseči izbranih ciljev, na vadeče pa pretežke ali prezapletene vaje vplivajo negativno. Zato je nujno potrebno, da s tako mladimi športniki dela trener z večletnimi izkušnjami in bogatim pedagoškim znanjem. Dober vaditelj ima namreč zelo dober občutek pri izbiri iger, hkrati pa tudi hitro prepozna, če je kakšna vaja morda prezahtevna ali prelahka, ter zna še pravočasno reagirati s prekinitvijo ali modifikacijo izbrane naloge KOŠARKARSKE VSEBINE V GLAVNEM DELU VADBENE ENOTE V vsako vadbeno enoto vključujem tudi specialna košarkarska gibanja. V starostni kategoriji od 6 do 7 let se te vsebine podajajo zelo postopno, po načelu od lažjega k težjemu. Najprej otrokom predstavimo osnovno in čim bolj enostavno izvedbo, potem pa postopoma naloge otežujemo. Naš cilj je, da otrokom predstavimo osnove košarkarske tehnike, ki jo spoznavajo na igriv in zabaven način, hkrati pa z dobrim nadzorom in nenehnim popravljanjem ter opozarjanjem na napake poskrbimo za pravilno izvedbo. Najprej otroke poskušamo naučiti vsak določen element izolirano od ostalih, ko pa ga usvojijo, jih počasi vključimo v elementarne igre ter jih povezujemo tudi z ostalimi elementi KOŠARKARSKE VSEBINE ZA OTROKE, STARE 6 LET 1. Rokovanje z žogo na mestu: podaje iz roke v roko, hitri odboji žoge s prstnimi blazinicami, kroženje žoge okrog glave, kroženje žoge okrog bokov, kroženje žoge okrog kolen, predajanje žoge med nogami v obliki osmice, met v zrak in lovljenje žoge po odboju ali brez odboja, met v zrak in plosk ali več ploskov z dlanmi, met v zrak in počep, met v zrak in obrat za 180 /360, kotaljenje žoge okrog stopal, kotaljenje žoge v obliki osmice med nogami, kotaljenje žoge naprej nazaj ob telesu, kotaljenje žoge levo desno pred telesom, visoko vodenje žoge ob telesu z levo in desno roko, nizko vodenje žoge ob telesu z levo in desno roko, vodenje z menjavo rok spredaj. 2. Rokovanje z žogo v sedi: kotaljenje žoge okrog telesa, kotaljenje žoge pod dvignjenimi nogami, udarjanje po žogi s prsti (bobnanje), vodenje žoge ob telesu, 43

44 vodenje žoge pred telesom, vodenje žoge okrog telesa, vodenje žoge v leži na hrbtu, vodenje žoge v sedi, nato poskušajo vstati ter se usesti nazaj ter ob tem ves čas voditi žogo. 3. Rokovanje z žogo v gibanju (hoja ali lahek tek): podaje iz roke v roko, kroženje žoge okrog glave, kroženje žoge okrog bokov, kotaljenje žoge ob telesu (z levo in desno roko), kotaljenje žoge pred telesom levo desno z eno roko (levo in desno roko), kotaljenje žoge med nogami na vsak korak, vodenje žoge v hoji čelno in hrbtno, vodenje žoge v teku čelno in hrbtno, vijugasto vodenje žoge, vodenje s spremembo hitrosti, vodenje s spremembo višine vodenja. 4. Prehodi v vodenja in zaustavljanja: križni prehod v vodenje in sonožno zaustavljanje v položaj trojne nevarnosti. 5. Meti: meti v različne cilje tabla, obroč, koš, met na koš z mesta, met na koš po vodenju. 6. Podaje in lovljenje na mestu: podaje z obema rokama izpred prsi, podaje z eno roko iznad rame, podaje iznad glave, lovljenje žoge z obema rokama. 7. Obrambne naloge: izbijanje žoge nasprotniku ŠTAFETNE IGRE V GLAVNEM DELU VADBENE ENOTE S štafetnimi igrami skušamo vplivati na vse pojavne oblike koordinacije, predvsem pa na razvoj sposobnosti za kinetično reševanje prostorskih problemov (motorična inteligenca), koordinacijo nog in timing, lahko pa tudi na sposobnost kinetične realizacije ritmičnih struktur, na sposobnost realizacije celostnih programov gibanja in celo na sposobnost za izrabo kinetičnih informacij (gibalni spomin). Vadeči v teh igrah tekmujejo, kdo bo hitreje, predvsem pa natančneje opravil določene, zahtevnejše gibalne naloge (Pistotnik, 2004). 44

45 Za štafetne igre otroke razdelimo v več skupin, pri čemer moramo biti pozorni na homogenost med ekipami, saj je del štafet tudi tekmovanje. Zato moramo ob sestavi skupini paziti, da so med sabo kar se da izenačene po sposobnostih, sicer prihaja do prevelikih razlik pri uspešnosti izvedbe. Pred pričetkom posamezne igre moramo natančno in jedrnato predstaviti potek določene vaje. Sam se poslužujem načela, da prvi krog štafetne igre izvedemo kot poskusno serijo, v drugem pa tekmujemo. Tako lahko hitro ugotovimo, če so otroci razumeli zastavljeno nalogo, hkrati pa izvedejo tudi več ponovitev določene izvedbe. Ob pravilih moramo biti zelo dosledni. Če pride do kršitve, najprej vse opozorimo na napako, ob naslednjem prekršku pa jih kaznujemo. V nasprotnem primeru otroci pravil ne spoštujejo, zato ni možno izpolniti enega temeljnih ciljev štafetnih iger natančno upoštevanje pravil. Štafetnih iger se poslužujemo za utrjevanje že poznanih vsebin, ki jih lahko vadeči izvajajo tudi v hitrejši izvedbi. Podajanje novih vsebin skozi tekmovanje ni smotrno, saj otroci v želji po čim boljšem rezultatu niso osredotočeni na samo izvedbo, temveč so pozorni zgolj na to, da čim prej opravijo gibanje. Uporabimo jih kot popestritev vadbe, cilj pa je razvijanje določenih gibalnih sposobnosti, poleg tega pa se otroci učijo pravil igre ter hkrati spoznavajo načela tekmovalnosti, kjer mora eden prevzeti vlogo zmagovalca, drugi pa poraženca. Pri izvedbi štafetnih iger se vedno držim načela postopnosti, od lažjega k težjemu. Tako so prve tri izvedbe najlažje, vključujejo najbolj enostavne in osnovne gibalne naloge. S tem otrokom dvignemo motivacijo, saj so enostavne vaje lažje izvedljive prav za vse vadeče. Nato začnemo dodajati težje naloge, bodisi dodamo žogo bodisi otežimo gibanje. Ves čas moramo biti pozorni na to, da naloge niso pretežke. V tem primeru moramo vajo prekiniti in se odločiti za drugo, lažjo nalogo ali pa jo olajšati, da bo primerna za vse vadeče. Gibalne naloge izvajajo tako, da so vadeči postavljeni v kolone. Prvi v koloni opravi določeno nalogo, nato pa se vrne nazaj v kolono. Predajo opravimo na točno določen način ( petka, vročanje žoge, kotaljenje žoge med nogami iz repa kolone do čela ipd.). Ponavadi izvajajo gibanje do določene točke (črte, stožca, blazine, stene ) in nazaj. Primeri štafetnih iger: Lažje izvedbe: 1. Tek čelno do črte in nazaj 2. Tek po vseh štirih z oporo spredaj 3. Sonožni poskoki 4. Enonožni poskoki 5. Vijugasti tek med stožci Srednje zahtevne: 1. Tek hrbtno 2. Gibanje s prisunskimi koraki 3. Prenašanje žoge za hrbtom 4. Kotaljenje žoge čelno 5. Kotaljenje žoge in vijuganje med stožci Zahtevnejše: 1. Vodenje žoge z levo in desno roko 2. Vijugasto vodenje žoge med stožci 3. Hoja po klopci in vodenje žoge 45

46 4. Kotaljenje žoge na vsak korak med nogami 5. Nošenje žoge na trebuhu v gibanju po vseh štirih z oporo zadaj To je samo nekaj primerov vsebin, ki jih lahko uporabimo v štafetnih igrah. Vključimo lahko tudi vse vrste naravnih gibanj, gimnastičnih in atletskih prvin, ki jih praviloma izvajamo v uvodnem delu. Vse je odvisno od tega, katere sposobnosti želimo razvijati z določenimi vsebinami ELEMENTARNE IGRE V GLAVNEM DELU VADBENE ENOTE Glavna značilnost elementarnih iger, ki jih uporabljamo v glavnem delu vadbene enote, je jasno zastavljen cilj, ki ga želimo doseči z izbrano nalogo. Vsaka igra namreč vsebuje točno določene gibalne naloge, na katere želimo vplivati. Trener mora vedeti, kakšen je cilj določene vaje in mora biti še posebej pozoren na določene elemente. Pomembno je, da se skuša v posamezni igri osredotočiti zgolj na eno izmed vsebin, saj je preveč kompleksna vaja v tej starostni kategoriji za otroke prezahtevna. Otroke mora usmerjati k pravilni izvedbi, pri tem pa se mora držati načela postopnosti ter biti pri tem tudi potrpežljiv. V začetku imajo otroci z novimi gibalnimi nalogami kar nekaj težav, vendar s številnimi ponovitvami in pravilnim postopkom sčasoma vsako nalogo usvojijo. Ob vsaki elementarni igri je zato navedeno, katero specialno košarkarsko vsebino želimo razvijati. Poleg vseh navedenih vplivamo tudi na ostale motorične sposobnosti (hitrost, vzdržljivost, koordinacijo, preciznost ), vendar namenoma navajamo zgolj tiste, ki jih želimo razvijati v smislu učenja košarke. 1. Poišči prijatelja (razvijamo vodenje žoge, vročanje žoge in orientacijo v prostoru) Vadeči so razporejeni v omejenem prostoru, ponavadi v polju meta za tri točke, v trapezu ali v polju, ki ga omejimo s stožci. Vsak igralec ima svojo žogo. Žogo prosto vodijo po omejenem prostoru. Na znak vaditelja poiščejo najbližjega prijatelja, nato si izmenjata žogi. Nadaljujejo vodenje in ob naslednji izmenjavi poiščejo drugega prijatelja. Slika 2: Poišči prijatelja 2. Vodenje z različnimi nalogami (razvijamo vodenje, met, podaje in lovljenje žoge) Vadeči vodijo žogo v omejen prostoru. Na določen znak vaditelja izvedejo določeno nalogo z žogo: Plosk: Žogo vržejo v zrak in jo skušajo ujeti preden pade na tla. 46

47 hop : Žogo vodijo do najbližje stene, si jo podajo ob steno ter jo vodijo nazaj v prostor. Žvižg: Žogo vodijo do najbližjega koša, enkrat vržejo ter se vrnejo nazaj. Igro prilagajamo glede na sposobnosti vadečih. Tako lahko določimo točno določene načine podaj, vodenje z ne dominantno roko ipd. 3. Lovljenje v prostoru (razvijamo vodenje žoge) Vadeči imajo vsak svojo žogo, ki jo vodijo znotraj omejenega prostora. Določimo enega lovca, ki skuša loviti ostale igralce. Vsak lovec ima točno določen čas lovljenja, zmaga tisti, ki v določenem času ulovi več igralcev. Slika 3: Lovljenje v prostoru 4. Pozdrav prijatelju (vodenje žoge, sonožno zaustavljanje, prehod v vodenje) Vsak ima svojo žogo, ki jo vodijo prosto po vadbenem prostoru. Na znak vaditelja morajo poiskati prijatelja. Ko se srečata, se oba sonožno zaustavita ter se dotakneta z žogama. Nato vodijo žogo naprej ter poiščejo naslednjega prijatelja. Slika 4: Pozdrav prijatelju 5. Osvajati mesta (vodenje žoge s spremembo smeri, sonožno zaustavljanje, prehod v vodenje) Po prostoru razporedimo večje število obročev, ki predstavljajo mesta, ki jih morajo osvajati vadeči. Vsak ima svojo žogo, ki jo vodi po omejen prostoru. Na znak trenerja začnejo osvajati 47

48 mesta. To storijo tako, da se v obroču zaustavijo sonožno ter primejo žogo. Otroci tekmujejo, kdo bo prej osvojil določeno število mest. Slika 5: Osvajati mesta 6. Zadevanje velike žoge (zadevanje cilja, lovljenje žoge, kotaljenje žoge, podaje) V sredino kroga, ki je zarisan na sredini košarkarskega igrišča, postavimo večjo in težjo žogo (medicinko). Otroci so razdeljeni v dve skupini, vsaka na svoji polovici, približno tri metre stran od velike žoge. Ekipi imata vsaka po pet žog. Otroci skušajo z zadevanje žoge s košarkarskimi žogami skotaliti žogo iz sredinskega kroga. Žoge lahko mečejo z eno ali obema rokama, lahko jo tudi zakotalijo, odvisno od navodil trenerja. Zmaga ekipa, ki ji uspe zbiti žogo iz kroga na nasprotnikovo polovico. Slika 6: Zadevanje velike žoge 7. Zadevanje predmetov (zadevanje cilja, lovljenje žoge, podaje) Na sredini igrišča je postavljena klop, na katero postavimo liho število stožcev ali katerih drugih rekvizitov. Priporočljivo je, da so predmeti mehki. Na vsako stran klopi se za črto v vrsto postavita ekipi, ki sta od predmetov oddaljeni približno tri metre. Nato z žogami poskušajo otroci izbiti predmete s klopi. Žogo lahko gredo iskat v svoje polje, vendar morajo izvajati mete zgolj izza določene črte. Zmaga ekipa, ki na nasprotno stran zbije več predmetov. 48

49 Slika 7: Zadevanje predmetov 8. Bežeči cilj (vodenje žoge, zadevanje cilja) Določimo dva lovca, ki imata vsak svojo mehko žogo. Med tekom poskušata zadeti čim več bežečih, ki se gibljejo po prostoru z vodenjem žoge. Lovca tekmujeta, kdo bo zadel več bežečih ciljev. Kdor je zadet, nadaljuje s tekom, lovec pa ne sme zadeti istega igralca dvakrat zapored. Igralci, ki bežijo, se lahko branijo s svojo žogo tako, da se zaščitijo in na ta način odbijejo mehko žogo. Lovce opozorimo, da je dovoljeno ciljati zgolj od višine prsi navzdol, sicer jim zadetka ne štejemo. Zmaga tisti, ki v določenem času zadane več bežečih ciljev. 9. Izločanje (rokovanje z žogo, vodenje žoge, meti na koš, zadevanje cilja) Vsi otroci so zbrani v določenem prostoru in imajo vsak svojo žogo. V sedečem položaju izvajajo določeno nalogo (kotaljenje okrog telesa, pod dvignjenimi nogami, vodenje v sedi ipd.). Na znak trenerja hitro vstanejo, z vodenjem žoge stečejo do koša ter mečejo toliko časa, da so uspešni. Nato se hitro vrnejo nazaj v krog. Kdor je zadnji, izpade. Otroci to ponavljajo toliko časa, dokler ne dobimo zmagovalca. Tisti, ki izpadejo, v določenem prostoru izvajajo vaje rokovanja z žogo ter navijajo za svoje soigralce. Če ima veliko otrok težave s tem, da zadane koš, potem lahko izberemo drug cilj, ki ga morajo zadeti (obroč, mrežica, viseči predmet ). 10. Zadevanje košev (met na koš, podaje, lovljenje žoge) Vadeče razdelimo v več manjših skupin ter jih razvrstimo po koših. Vsaka skupina ima eno žogo. Ekipe tekmujejo med seboj, katera bo prej zadela določeno število košev iz točno določenega mesta. Vsak igralec ima na voljo en met, žogo pobere in jo poda prvemu v koloni, nato pa se postavi na rep kolone ter počaka, da ponovno pride na vrsto. 11. Lisica in piščančki (vodenje žoge, izbijanje žoge nasprotniku) Med vadečimi določimo dva, ki predstavljata lisici, ostali vadeči pa so piščančki. Piščančki se nahajajo v kokošnjaku (prostor, omejen s stožci), lisici pa vsaka v svojem brlogu (prostor v trapezu). Piščančki imajo vsak svojo žogo, medtem ko jim jih lisici poskušata odvzeti med vodenjem. Če lisica ukrade žogo, se mora piščanček preseliti v njen brlog. Zmaga tista lisica, 49

50 ki zbere več piščančkov. Ujeti med igro v brlogu lahko mečejo na koš ali izvajajo vaje rokovanja z žogo. 12. Izbijanje žoge (vodenje žoge, izbijanje žoge nasprotniku, met na koš) Vadeči imajo vsak svojo žogo, ki jo vodijo v območju meta za tri točke. S prosto roko poskušajo med vodenjem izbiti žogo svojim soigralcem. Kdor izbije žogo, lahko zavodi žogo iz omejenega prostora in enkrat vrže na koš. Nato se vrne nazaj v polje in nadaljuje z izbijanjem žoge. Izbita žoga prinese igralcu eno točko, v primeru uspešno zadetega meta na koš pa dobi igralec še dodatni dve točki. Zmaga igralec, ki je v določenem času zbral več točk KOŠARKARSKI POLIGON Otroci v tem starostnem obdobju izredno radi vadijo na zanimivih poligonih, zato ga pogosto vključim v vadbene enote, vsaj dvakrat mesečno. Poligoni so odlično sredstvo za razvijanje praktično vseh pomembnih vsebin. Sam vključujem poleg košarkarskih elementov tudi elemente gimnastike in atletike, poudarek pa je na razvoju koordinacije gibanja, ravnotežja, gibljivosti, hitrosti in moči. Naš poligon vsebuje 10 različnih postaj: Tabela 2: Košarkarski poligon 1. postaja Tek skozi vrtečo kolebnico Trener vrti vrv, ki je na enem koncu pritrjena na letvenik, drugi konec pa drži v roki. Otroci morajo ujeti pravi trenutek, da stečejo pod vrtečo vrvjo, ne da se je dotaknejo. Ob tem skušajo voditi žogo ali pa jo prenesti na drugo stran. 2. postaja Preval naprej Na blazini izvedejo preval naprej. Žogo stisnejo med gležnje. 3. postaja Valjanje Na blazini se otroci povaljajo, tako da se dvakrat zavrtijo okrog svoje vzdolžne osi. Žogo držijo z obema rokama v vzročenju. 4. postaja Lazenje skozi okvir švedske skrinje Žogo zakotalijo naprej ter zlezejo skozi okvir skrinje. 5. postaja Met žoge v okvir skrinje Žogo mečejo v skrinjo brez pokrova iz določene točke. 6. postaja Hoja ali tek po gredi Hoja po gredi, ob tem poskušajo voditi žogo z odbojem od tal. 7. postaja Vijugasto vodenje med stožci Stožci so postavljeni v ravni vrsti, razmak med njimi omogoča gibanje vadečim z vodenjem 50

51 žoge. 8. postaja Plazenje skozi tunel Žogo zakotalijo naprej ter se splazijo pod blazinami, ki so postavljene na dveh klopeh in s tem predstavljajo tunel. 9. postaja Cik cak vodenje med stožci Stožci so postavljeni cik cak v razdalji približno treh metrov. Otroci vodijo žogo med stožci ali jo kotalijo. 10. postaja Poskoki iz obroča v obroč Žogo primejo v roke ter skačejo iz obroča v obroč. Lahko določimo način skakanja: npr. sonožni poskoki, po eni nogi, z noge na nogo. Kadar izvajamo poligon, je priporočljivo, da sta prisotna vsaj dva trenerja. S tem lažje nadziramo potek, predvsem pa skrbimo za varnost. Ob izvajanju prevalov in drugih gimnastičnih elementov namreč moramo omogočiti varovanje, ki preprečuje napačne izvedbe in morebitne poškodbe. Da otroci ne čakajo v dolgih kolonah, jih pred pričetkom poligona razporedimo po postajah, tako da so razporejeni enakomerno po vsem poligonu. Med izvajanjem ne dovolimo prehitevanja. Poligon lahko izvajamo z ali brez žoge. Moja praksa je taka, da najprej izvajamo naloge brez žog, nato pa dodamo še gibanje z žogami. Pogosto poligon uporabim že v uvodnem delu vadbene enote, takrat brez žoge, potem pa v glavnem delu vadimo še z žogami. Vse naloge na poligonu morajo biti točno določene in jih moramo otrokom jasno in nazorno prikazati. Zato vedno na začetku opravimo sprehod skozi vse postaje, tako da se otroci seznanijo z gibalno vsebino. Kadar se odločimo za postavitev poligona, moramo v njega vključiti tiste vsebine, ki so vadečim že znane. Pri tej vrsti vadbe namreč utrjujemo že poznane gibalne vzorce, zato ne smemo postaviti prezahtevnih postaj. Izjemoma se lahko odločimo, da na eni izmed postaj podajamo neko novo vsebino, vendar v tem primeru moramo biti na tisti postaji ves čas prisotni, da lahko vadečim razlagamo, demonstriramo, jih popravljamo in usmerjamo k pravilni izvedbi. Priporočljivo je, da imamo takrat ob sebi tudi pomočnika, ki skrbi za nemoten potek na ostalih postajah ELEMENTARNE IGRE V ZAKLJUČKU VADBENE ENOTE V zaključnem delu je naša naloga, da vadeče umirimo po napornejši vadbi v glavnem delu. Otroci so namreč po zaključku glavnega dela bolj razburjeni, morda še pod vplivom tekmovalnega žara, imajo visok srčni utrip, se znojijo ipd. Zato se v tem delu vadbene enote poslužujemo elementarnih iger, katerih primarni cilj je psihofizična umiritev vadečih. 1. Zapor Otroci so postavljeni v kolono pod enim izmed košev. Prvi v koloni ima žogo in vrže na koš. Če je uspešen, gre nazaj v kolono, sicer gre v zapor se usede na klop in navija za ostale. Igra je končana, ko ostane zgolj še en igralec, ki nato ob naslednji izvedbi izbere mesto, od koder bodo metali v naslednji igri. 51

52 2. Parket Otroci so postavljeni v kolono pod enim izmed košev, prvi v koloni ima žogo. Najprej izvede met s točno določenega mesta, po metu pa skuša čim prej ujeti žogo ter s tistega mesta, kjer jo je ujel, meče še enkrat. Naslednji igralec mora zadeti vsaj toliko košev v dveh poskusih kot njegov predhodnik, sicer izpade in se usede na klop. Igra je končana, ko ostane še zadnji igralec. 3. Črke Otroke razdelimo v skupine po štiri ali več. Po vadbenem prostoru se gibljejo v koloni, tako da eden drugega držijo za rame. Učitelj z vzklikom ali vadbenim kartonom določi eno izmed črk naše abecede. Otroci se uležejo na tla ter skušajo oblikovati črko, ki jo je določil učitelj. Skupine tekmujejo med seboj, katera bo hitreje in lepše oblikovala določeno črko. 4. Številke Enaka igra kot pri prejšnji, le da tokrat otroci oblikujejo določeno enomestno številko. 5. Liha soda Otroci stojijo v krogu, na razmaku približno dveh metrov, imajo eno žogo. Če je število vadečih v krogu liho, potem si morajo podajati žogo v takem vrstnem redu, da jo dobi vsak drugi igralec. Smer podaje se lahko menja. Kdor ne poda v pravilnem vrstnem redu, žoge ne ujame ali pa je podaja slabo izvedena, se usede na sredino kroga. Nato ostane v krogu sodo število igralcev. V tem primeru si podajajo žogo prosto med seboj, edino pravilo je, da ne smejo podati sosedu. Kdor stori napako, je izločen in se pridruži ostalim na sredini kroga. Igra traja toliko časa, dokler ne ostaneta zgolj dva igralca. Ta dva zaključita igro s podajami izpred prsi, le da morata pred lovljenjem enkrat ploskniti z dlanmi. Kdor prvi stori napako, izpade, drugi pa je zmagovalec igre. Po končanih igrah otroci poskrbijo, da zapustijo vadbeni prostor v takem stanju, kot so ga dobili. Pospravijo vse žoge, rekvizite in pripomočke na svoje mesto. S tem jih navajamo na red in disciplino, ki mora vladati v športni ekipi ter v športnih prostorih. Vadbeno enoto zaključimo tam, kot smo jo začeli, torej v sredinskem krogu košarkarskega igrišča. Tam opravimo hiter pregled opravljenega in se na kratko pogovorimo, kaj je bilo otrokom všeč in kaj ne. Zaključimo tako, da sklenemo roke in skupaj vzkliknemo: ENA, DVA, TRI, najboljši košarkarji smo MI! Predstavljene vsebine in način podajanja le-teh so del programa, ki ga izvajam v okviru šole košarke v Gorenji vasi. To so vsebine, ki jih uporabljam jaz, kar ne pomeni da so to vse obstoječe elementarne igre in vaje za to starostno kategorijo. Obstaja še nešteto podobnih iger z zanimivimi vsebinami, ki jih morda izvajajo ostali trenerji in učitelji v drugih društvih. Naš namen v začetni šoli košarke je v prvi vrsti otroke navdušiti ne samo nad košarko, temveč nad športom nasploh. Tudi zato je program dela v tej kategoriji bolj splošen, temelji na igri, k temu pa skušamo vključiti še nekaj osnov košarkarske tehnike. Ko otroci zaključujejo vadbo v začetni šoli košarke, naj bi dosegali vsaj osnovni nivo znanja, s katerim lahko vstopijo na naslednjo stopnjo košarkarske šole v kategorijo U-9. Na tej stopnji želimo predvsem, da se 52

53 otroci že počasi navajajo na trenažni proces, spoznajo osnovna pravila vedenja in oblačenja, pravila raznih iger, usvojijo in razvijejo vse gibalne sposobnosti do te mere, da jih lahko kasneje nadgradijo. V košarkarskem smislu je naša želja, da spoznajo temeljna pravila, predvsem pa da se navadijo na rokovanje z žogo. Pomembno je, da se otroci navdušijo nad športom in športnimi igrami PROGRAM DELA U-9 Košarka v kategoriji U-9 je v okviru našega programa namenjena učencem in učenkam 2. in 3. razredov, torej otrokom starim 7 in 8 let. V tej starostni skupini otroci vadijo dvakrat tedensko po 60 minut. Na OŠ Ivana Tavčarja imajo na voljo celotni vadbeni prostor telovadnice, medtem ko na OŠ Poljane vadijo na polovici, saj je telovadnica toliko večja in se vadbeni prostor pregradi z zaveso. V obeh telovadnicah imamo na voljo koše, ki se po višini lahko prilagodijo na 260 cm. Program dela v tej starostni kategoriji se smiselno nadgrajuje in povezuje s programom v začetni šoli košarke. Še vedno so naši cilji podobni, torej razvijanje temeljnih gibalnih sposobnosti, bolj bogat pa je v tem obdobju program, ki se navezuje na košarkarske vsebine. Otroci že imajo nekaj izkušenj, v kolikor so obiskovali začetno šolo košarke. Vsebine se namreč prepletajo, veliko vsebin je podobnih ali enakih, kot jih izvajamo pri prvošolčkih, le da se v tem obdobju gibanja izvajajo hitreje in bolj natančno. Tisti, ki se priključijo v vadbeni proces šele v tretjem razredu, se hitro učijo predvsem od ostalih vrstnikov in zato dokaj gladko dosežejo želeni nivo. Na to moramo biti še posebej pozorni trenerji, saj je naša naloga primerno usmerjanje vadečih k pravilni izvedbi elementov, tiste s težavami pa moramo ves čas spodbujati ter bodriti in jih s tem še dodatno motivirati za vadbo CILJI VADBE U-9 Navajanje na zdrav način življenja (redna dejavnost, primerna oprema), Sposobnost prenašanja naporov, Razvijanje zdrave samozavesti, Razvijanje pozitivnega odnosa do košarke, Pozitivno vplivanje na telesni in duševni razvoj, Razvijanje koordinacijske sposobnosti, Razvijanje orientacije v prostoru in situacijskega mišljenja, Razvijanje gibljivosti, Učenje in utrjevanje osnovnih tehničnih elementov v košarki, Omogočiti vsem igranje na tekmah, Uveljavljanje osnovnih načel poštenega obnašanja, Razvijanje občutka za sodelovanje v skupini in medsebojno pomoč VSEBINE PROGRAMA U-9 Vsebine programa v starostni kategoriji 7 in 8 let starih otrok se ne razlikujejo veliko od tistih v začetni šoli košarke. Še vedno so vsebine take, da zajemajo čim več različnih motoričnih 53

54 sposobnosti, na katere želimo vplivati. Največ poudarka je na razvoju koordinacije, orientacije v prostoru, situacijskega mišljenja pa tudi gibljivosti. Koordinacija je človeška sposobnost kar najbolj usklajenega gibanja, posebej pa v nenaučenih, nepredvidljivih in zahtevnih gibalnih nalogah. Koordinacijske sposobnosti pridejo do izraza predvsem pri gibanjih, ki po svoji strukturi niso enostavna, temveč so sestavljena iz več gibalnih delov oziroma kjer se pojavljajo zahteve po izvedbi gibanja z večjo hitrostjo, močjo ali natančnostjo v spremenjenih ali neobičajnih okoliščinah. Na njihov razvoj vplivamo z izvajanjem bolj zapletenih ali neobičajnih gibanj in s postavljanjem vadečih v neobičajne okoliščine za izvedbo gibanja (Vujin, Remic, Erčulj, 2016). Gibalno učenje je proces pridobivanja, izpopolnjevanja, stabilizacije in uporabe motoričnih programov. Je postopek, pri katerem s pomočjo navodil, demonstracije, predvsem pa lastnih izkušenj iz (ne)uspešnih poskusov izpopolnjujemo posamezne gibe s ciljem, da bi jih opravili s čim manjšim številom napak. Centralni živčni sistem povezuje dogajanje v okolici (vid, sluh, dotik) z dogajanjem v organizmu. To skupaj s posameznikovim razumskimi in čustvenimi značilnostmi ter sposobnostmi spodbudno ali moteče vpliva na hitrost njegovega razumevanja motoričnih nalog ter potek učenja. Torej razumevanje in motivacija sta poleg prilagodljivosti pri motoričnem učenju tisti značilnosti posameznika, ki ločujeta talentirane od ostalih športnikov (Vujin, Remic, Erčulj, 2016). Koordinacijo največkrat razvijamo v uvodnem delu vadbene enote. V kategoriji U-9 uporabljamo za razvoj koordinacije naravne oblike gibanja, šolo teka in vaje, ki zahtevajo pravilno usklajenost nog in rok. Še vedno velja načelo postopnosti, torej od lažjega k težjemu, od enostavnega k zahtevnejšemu. Koordinacija se razvija, če določeno gibanje otroci izvedejo večkrat. Torej moramo stremeti k temu, da gibalne naloge otroci ponovijo v več serijah. Glede na pomembnost te motorične sposobnosti se trening koordinacije v kategoriji do 9 let vključi v praktično vsako vadbeno enoto. Naravne oblike gibanja za razvoj koordinacije: plazenje naprej ( vojak ), plazenje na hrbtu, bočno ( hrošč ), lazenje v opori, diagonalno premikanje roke in noge ( medved ), lazenje v opori, vzporedno premikanje roke in noge, lazenje v opori pokrčeno ( kuščar ), lazenje v opori zadaj, zajčji poskoki naprej in nazaj, kotaljenje z žogo ( palačinke ). Šola teka: nizki skiping, visoki skiping, striženje, mnogoskoki tek s poudarjenim odrivom, enonožni skiping, brcanje v zadnjico, hopsanje, aritmično hopsanje. 54

55 Večji pomen v tej starosti namenjamo razvoju gibljivosti. V obdobju med 6. in 9. letom je namreč to najbolj optimalen čas za vadbo in razvoj gibljivosti, ki naj jo otroci razvijajo z dinamično metodo in skozi igro ter zabavo. Gibljivost predstavlja pomemben dejavnik optimalne telesne pripravljenosti posameznika tako pri vsakodnevnih opravilih kot tudi v športu. Ima pomemben vpliv na splošno gibalno učinkovitost in kakovost življenja posameznika. Ustrezna raven te sposobnosti omogoča optimalno tehniko gibanja in bolj ekonomično gibanje, manjšo dovzetnost za nastanek poškodb in kroničnih obrab ter psihofizično sproščenost. Tesno je povezana z mišično silo in močjo, hitrostjo in koordinacijo, zato jo običajno obravnavamo in razvijamo v kompleksu z omenjenimi sposobnostmi (Vujin, Remic, Erčulj, 2016). Gibljivost ima pomemben vpliv na učinkovitost gibanja v košarki. Neposredno je gibljivost povezana predvsem s tehniko košarkarskega gibanja. Košarkar naj bi bil tako gibljiv, da lahko izvaja vse specifične naloge z optimalno amplitudo, torej takšno, ki ustreza tehniki košarkarskega gibanja. Slaba gibljivost tako lahko vpliva na pravilnost izvedbe določenih tehničnih elementov (tehnike meta, podaj, prehodi v vodenja, gibanje v nizki preži ipd.) kot tudi na njihovo učinkovitost (Vujin, Remic, Erčulj, 2016). V košarkarski šoli Gorenja vas pri vseh mlajših vadbenih skupinah uporabljamo dinamične gimnastične vaje, ki jih uporabljamo kot del ogrevanja v zaključku uvodnega dela vadbene enote. Za otroke v starosti do 9 let to predstavlja novost, tako da je naš osnovni namen predstavitev različnih vaj dinamičnega raztezanja ter pomen gimnastičnih vaj za razvoj njihovih motoričnih sposobnosti. Da vaje niso preveč monotone, jih izvajamo v parih ali s pomočjo žoge. Raztezanje mora biti vedno nadzorovano in vodeno s strani trenerja! Kompleks dinamičnih razteznih vaj v parih z žogo: odkloni v vzročenju, predkloni v vzročenju, predajanje žoge med nogami in preko glave, predajanje žoge po zasuku zgornjega dela telesa, podaje v počepu, potisk žoge v predklonu v sedi. Kompleks dinamičnih razteznih vaj z žogo: kroženje žoge v vzročenju, odkloni z žogo, predkloni z žogo, kotaljenje žoge v osmicah okoli pokrčenih nog, kotaljenje žoge v osmicah z iztegnjenimi nogami, izpadni korak naprej, žoga je pod kolenom, stranski izpadni korak, žogo držijo pred seboj, metuljček z žogo v naročju, predklon v raznoženju sede, žoga potuje po zunanjem delu noge okrog stopal in po notranji strani noge nazaj, predklon sonožno sede, žoga potuje ob desni nogi, okrog stopal in ob levi nogi nazaj. 55

56 KOŠARKARSKE VSEBINE V KATEGORIJI U-9 Košarkarske vsebine pri otrocih med 7. in 8. letom razvijamo do te mere, da jih otroci lahko uporabljajo v elementarnih igrah ter v igri 1:1, 2:2, 3:3 in 4:4. Otrokom predstavimo pravilno izvedbo nekega tehničnega elementa, tako da se z njim seznanijo in ga potem poskušajo tudi izvajati. Določeni tehnični elementi so za otroke te starosti zelo zapleteni, zato jih moramo učiti postopoma in biti ob tem zelo potrpežljivi. Naša naloga je najprej otroku gibanje predstaviti, nato pa opazovati njihovo izvedbo ter jih popravljati. Za seznanjanje otrok z novimi tehničnimi elementi uporabljamo vaje v olajšanih okoliščinah, kar pomeni, da izoliramo določeno gibanje, vaje pa izvajamo brez obrambe. Vsebine košarkarske tehnike, taktike in teorije: različna poigravanja z žogo na mestu in v vodenju, različna nošenja in kotaljenja žoge, prehodi v vodenja, vodenje žoge z obema rokama in osnovne menjave rok med vodenjem, osnovne podaje in lovljenje žoge na metu in v gibanju, tehnika meta na koš, osnovno zadevanje cilja z žogo z mesta in po vodenju (obroč, tabla, koš), osnove osebne obrambe (usmerjanje napadalca, izbijanje žoge, prestrezanje podaje, zapiranje poti do koša napadalcu, skok za žogo), igra 1:1, 2:2 in 3:3 na en koš, igra 4:4 na dva koša z asistenco trenerja trener vedno igra v napadu, košarkarska pravila in osnovni sodniški znaki, ki se pojavljajo na treningih in tekmah, izrazi in pojmi, ki se pojavljajo na treningih in tekmah. Za učenje naštetih specialnih vsebin uporabljamo različne vaje, medtem ko elementarne igre uporabljamo za utrjevanje le-teh. Pri izbiri vaj moramo postopati po načelu od lažjega k težjemu, od enostavnega k zapletenemu. Ob podajanju nove vsebine je potrebno novi element najprej kvalitetno in nazorno demonstrirati. Otroci si namreč veliko bolje predstavljajo neko gibalno nalogo, če vidijo njeno izvedbo ter jo nato poskušajo posnemati. Demonstracija namreč nadomesti več kot 1000 besed. Najprej predstavimo najlažjo izvedbo vaje, ki jo lahko izvede velika večina vadečih. Nato predstavimo še nadgradnjo te vaje, ki je praviloma težja, jo pokažemo in nato izzovemo otroke, kdo jo lahko izvede. V kolikor imamo v skupini otroke, ki določene vaje izvajajo zelo suvereno, jih včasih postavimo v vlogo demonstratorja, tako da tudi ostali vidijo, da lahko vsak izvede določeno nalogo KOŠARKARSKA TEHNIKA IN VAJE ZA UČENJE TEHNIKE 1. Različna poigravanja z žogo na mestu in v vodenju: vse vaje rokovanja na mestu in v sedi, ki so bile predstavljene že v začetni šoli košarke, ujemanje žoge pred in za nogama z enim ali brez odboja od tal, križno preprijemanje žoge med nogami z enim ali brez odboja od tal, vodenje žoge okrog ene noge, vodenje žoge v obliki osmice med nogama, 56

57 vodenje žoge z eno roko levo desno pred seboj, vodenje žoge z eno roko naprej nazaj ob telesu, menjava rok spredaj, menjava rok zadaj, menjava rok med nogami. 2. Različna kotaljenja žoge: kotaljenje 2 žog na mestu naprej nazaj, kotaljenje 2 žog levo desno pred seboj, kotaljenje 2 žog v obliki osmice med nogami, kotaljenje 2 žog pred seboj z menjavo rok, kotaljenje 2 žog v gibanju čelno in hrbtno, kotaljenje 2 žog v slalomu med stožci. 3. Prehodi v vodenja: križni prehod v vodenje, vzdolžni prehod v vodenje. Slika 8: Prehodi v vodenje 4. Zaustavljanja po vodenju: sonožno enotaktno zaustavljanje, sonožno dvotaktno zaustavljanje. Slika 9: Vodenje žoge in zaustavljanje v obročih 57

58 5. Vodenje žoge z obema rokama in osnovne menjave rok med vodenjem: vodenje žoge, sonožno zaustavljanje, vročitev žoge, tek za igralca, Slika 10: Vaja za učenje vodenja žoge vodenje žoge s spremembo smeri naprej nazaj ali čelno hrbtno, Slika 11: Vodenje žoge s spremembo smeri naprej nazaj vodenje žoge s spremembo hitrosti, Slika 12: Vodenje žoge s spremembo hitrosti vodenje žoge v slalomu med stožci, 58

59 Slika 13: Slalom med stožci menjava roke spredaj na vsak korak, Slika 14: Menjava roke spredaj na vsak korak vodenje žoge s prisunskimi koraki, Vaja: Vodenje v obliki peščene ure Slika 15: Peščena ura menjava roke spredaj v gibanju cik cak. 59

60 Slika 16: Vodenje žoge s spremembo smeri cik cak 6. Osnovne podaje in lovljenje žoge na mestu in v gibanju: podaja izpred prsi na mestu (direktna in z odbojem od tal), podaje iznad glave, podaje z eno roko, podaje z izkorakom (vzdolžni, križni), Slika 17: Podaje v parih na mestu podaje v trojkah s tekom po podani žogi, Slika 18: Podaje v trojkah podaje v parih po vodenju, 60

61 Slika 19: Podaje po vodenju podaje v parih po vodenju in gibanju brez žoge, Slika 20: Podaje po gibanju podaje v parih med tekom. Slika 21: Podaje v teku 7. Tehnika meta: met z eno roko v zrak, met z eno roko v steno, met z eno roko v parih, met z eno roko izpod koša, met na koš izpod koša, met na koš iz pol razdalje, met na koš iz prostega meta. 8. Osnovno zadevanje cilja z žogo z mesta in po vodenju (obroč, tabla, koš): met na koš z mesta, 61

62 Slika 22: Met izpod koša Slika 23: Met izven polja omejitve met na koš po vodenju, po enotaktnem zaustavljanju Slika 24: Met po enotaktnem zaustavljanju po dvotaktnem zaustavljanju 62

63 Slika 25: Met po dvotaktnem zaustavljanju iz dvokoraka z dominantno roko (metodični postopek): en korak z mesta Slika 26: En korak z mesta dvokorak z mesta Slika 27: Dvokorak z mesta trokorak z enkratnim vodenjem 63

64 Slika 28: Trokorak z enkratnim vodenjem dvokorak po prodoru izza črte za 3 točke Slika 29: Dvokorak po prodoru met na koš po gibanju brez žoge po enotaktnem zaustavljanju Slika 30: Enotaktno zaustavljanje po vtekanju po dvotaktnem zaustavljanju Slika 31: Dvotaktno zaustavljanje po vtekanju 9. Osnove osebne obrambe: gibanje v prisunskih korakih, usmerjanje napadalca z žogo, izbijanje žoge nasprotniku, 64

65 prestrezanje podaje (pepček), zapiranje poti do koša napadalcu, ki je vrgel na koš, skok za žogo v obrambi ELEMENTARNE IGRE ZA KATEGORIJO U-9 Vse pomembne motorične sposobnosti pri najmlajših še vedno najpogosteje razvijamo s pomočjo elementarnih iger. Tudi v starostni skupini otrok do 9. leta starosti uporabljam na treningih igre, ki so bile predstavljene v začetni šoli košarke. V uvodnem delu vadbene enote so to igre lovljenja, s to razliko, da se v večini primerov otroci lovijo z uporabo žog. Žoge vodijo, kotalijo ali pa jih uporabljajo kot sredstvo za zadevanje ciljev UČENJE TEHNIKE SKOZI IGRO Poleg motoričnih sposobnosti pa z elementarnimi igrami lahko vplivamo tudi na razvoj košarkarske tehnike. Vaje, ki so bile predstavljene v prejšnjem odstavku, so monotone in otrokom hitro postanejo nezanimive. Zato jih sam uporabljam zgolj takrat, kadar posredujem nove vsebine. Ko otroci osvojijo določen tehnični element, ga nato razvijajo skozi igro. Pestra in zanimiva vadba je namreč tista, ki pozitivno vpliva na notranjo motivacijo vadečih. Igre sestavimo tako, da vključimo točno določen ali več tehničnih elementov, ki ga/jih nato izvajajo, se ob tem zabavajo, hkrati pa praktično nezavedno tudi razvijajo košarkarsko tehniko. 1. Deset podaj tehnika podaje in lovljenja, prestrezanje žoge Vadeče razdelimo v dve homogeni skupini, vsaka dobi markirne majice svoje barve. Otroci ene ekipe si podajajo žogo med seboj, druga ekipa pa skuša to preprečiti. Tista ekipa, ki uspe izvesti 10 uspešnih podaj, dobi točko. Otroci lahko z žogo naredijo zgolj dva koraka, vodenje žoge ni dovoljeno in ne smejo izvesti povratne podaje. Lahko določimo točno določen način podaje (z odbojem od tal, z eno roko ). Ekipa, ki dobi točko v določeni igri, izbere eno izmed krepilnih vaj za nasprotnike. Ob naslednji igri imajo prvi žogo v posesti poraženci. Za popestritev lahko dodamo še pravilo, da po uspešnih 10 podajah morajo doseči koš. Slika 32: Deset podaj 65

66 2. Vlak tehnika vodenja žoge Vadeči se postavijo v kolono, tako da predstavljajo vlak, vsak ima svojo žogo. Črte na igrišču so njihove tirnice, stožci pa postaje. Vlak se giblje po tirnicah ter se ustavi na postajah. Na vsaki postaji imajo otroci določeno nalogo vaje rokovanja z žogo. Vsaka postaja predstavlja drugo nalogo. Slika 33: Vlak 3. Semafor vodenje žoge, sonožno zaustavljanje Trener ima v roki tri klobučke zelenega, rumenega in rdečega. Otroci so razporejeni po košarkarskem igrišču. Ko trener dvigne zelen klobuček, pričnejo teči in voditi žogo. Lahko tečejo zgolj po črtah ali prosto po igrišču. Nato trener dvigne rdeč klobuček, kar pomeni, da se morajo nemudoma sonožno zaustaviti. Ko zagledajo rumeni klobuček, lahko začnejo voditi žogo na mestu, ob zelenem pa imajo ponovno prosto pot za tek. Slika 34: Semafor 4. Teptanje ščurkov pivotiranje Vsak ima svojo žogo, ki jo prosto vodi po igrišču. Po igralni površini razvrstimo večje število obročev. Otroci se pri obročih zaustavijo tako, da imajo eno nogo v njem, drugo pa zunaj. Nato se vrtijo okrog noge, ki je v obroču (stojna noga), s stopalom druge pa teptamo ščurke, ki so okrog obroča. Otroci se lahko vrtijo s prednjim ali zadnjim obratom. 66

67 Slika 35: Teptanje ščurkov 5. Prvak rakete vodenje žoge, izbijanje žoge Vadeči imajo vsak svojo žogo, ki jo vodijo znotraj polja omejitve. S prosto roko poskušajo med vodenjem izbiti žogo svojim soigralcem. Kdor izgubi žogo, zapusti prostor ter se postavi na rob trapeza. Od tam lahko zbijajo žogo igralcem, ki se jim preveč približajo. Če jim uspe izbiti žogo, se lahko vrnejo nazaj v trapez. Zmaga tisti igralec, ki ostane zadnji v trapezu. Slika 36: Prvak rakete 6. Pepček podaje, prestrezanje podaj Igralci in igralke so razporejeni v krogu (3 ali 4), eden pa je v sredini kroga. Tisti zunaj kroga si podajajo žogo, srednji pa jo skuša prestreči. Če mu to uspe, se zamenjata in dobimo novega pepčka. Določimo lahko točno določen način podaj (od tal, z eno roko, iznad glave ), jim omejimo čas držanja žoge, prepovemo povratno podajo ipd. Slika 37: Pepček 67

68 7. Dodgeball zadevanje cilja, lovljenje žoge Igralno površino predstavlja odbojkarsko igrišče. Srednja črta jo deli na dva dela. Igralce razdelimo v dve skupini, vsaka se postavi na svojo stran odbojkarskega igrišča, za čelno črto. Na sredinsko črto postavimo tri žoge, na pisk trenerja pa po trije igralci vsake ekipe stečejo proti sredini. Žoge lahko vzamejo ali jih podajo nazaj soigralcem. Nato se igra začne tako, da žoge igralci mečejo proti svojim nasprotnikom. Tisti igralec, ki je zadet, je izločen in se postavi ob rob igrišča. V primeru, da nasprotnik ujame žogo, je izločen tisti, ki je žogo vrgel, hkrati pa se eden od soigralcev lahko vrne v igro, po sistemu prvi ven, prvi noter. Igralec se lahko z žogo tudi brani, in sicer tako, da z njo blokira žoge, ki jih vržejo proti njemu nasprotniki. Igro zmaga ekipa, ki prva izloči vse nasprotnike, ali tista, ki ima ob pretečenem igralnem času v polju več igralcev. Slika 38: Dodgeball 8. Podaje čez ograjo Otroci so razdeljeni v pare, vsak par ima eno žogo. En igralec je v srednji tretjini odbojkarskega igrišča, drugi pa zunaj in ima žogo. Zunanji igralec zavodi do koša, enkrat vrže in skoči za žogo. Če je uspešen, dobi točko, sicer ne. Nato žogo zavodi do črte, ki omejuje drugo tretjino odbojkarskega igrišča, se sonožno zaustavi in poda žogo soigralcu, ki stoji na sredinski črti košarkarskega igrišča. Ta jo ujame, zavodi na nasprotni koš in enkrat vrže. Nato jo zavodi nazaj, poda soigralcu in tako nadaljujeta, dokler ne dosežeta 10 košev. Par, ki prvi doseže 10 košev, zmaga. Slika 39: Podaje čez ograjo 68

69 9. Tik Tak prehodi v vodenja, vodenje žoge Vadeče razdelimo v dve skupini, ki se postavita vsaka na eno stran sredinske črte košarkarskega igrišča, tako da so s hrbtom obrnjeni eni proti drugim. Eno skupino poimenujemo TIK, drugo pa TAK. Trener zakliče eno izmed teh dveh besed. Tista skupina, ki jo pokliče, lovi, druga pa beži v smeri proti čelni črti. Če vadeči ujame tistega pred seboj preden ta prečka čelno črto, dobi njegova ekipa točko. Igro lahko izvajamo z ali brez žoge, prav tako pa lahko spremenimo začetni položaj (sede, leže, izvajanje rokovanja z žogo na mestu ipd.) Slika 40: Tik Tak 10. Igra 1, 2, 3 met na koš iz različnih položajev Igralce razdelimo v več homogenih ekip, ki stojijo v kolonah na polovici igrišča. Pod košem določimo tre mesta, s katerih imajo otroci možnost metati na koš. Prvo mesto je neposredno pod košem, drugo na robu trapeza in tretje na črti prostega meta. Vsako mesto je vrednoteno z določenim številom točk. Najbližji je vreden 1 točko, na robu trapeza 2 in prosti met 3 točke. Prvi igralec v koloni zavodi žogo in v treh poskusih vrže iz vseh treh položajev. Ekipi prinese toliko točk, kolikor je bil uspešen. Torej največ 6, če zadane vse tri mete, v primeru neuspešnih metov pa 0 točk. Zmaga ekipa, ki prva doseže 21 točk. Slika 41: Igra 1,2,3 11. Prvak met iz dvokoraka, met na koš Vsak igralec ima svojo žogo. Vadeči se postavijo v kolono na robu trapeza. Določimo pet različnih nalog, ki jih morajo vadeči opraviti na petih postajah. Na prvi postaji izvajajo desni dvokorak z enkratnim odbojem, na drugi postaji izvajajo levi dvokorak z mesta. Za lažjo izvedbo postavimo obroče, v katere morajo stopiti, da izvedejo pravilen dvokorak. Obe nalogi opravijo na enem košu, nato se odpravijo na naslednji koš, kjer jih čakajo še tri postaje. Tretja postaja je met izpod koša z mesta, nato met z roba polkroga, ki se nahaja v sredini trapeza, in 69

70 zadnja postaja je prosti met. Igralec, ki uspe pravilno izvesti nalogo na vseh petih postajah, postane prvak. Otroci tekmujejo, kdo bo osvojil več naslovov prvaka. Slika 42: Prvak 12. Tekma 1 na 1 preigravanje, obramba Igralci so razdeljeni v dve ekipi in stojijo v dveh kolonah. Z žrebom določimo, katera ekipa ima žogo. Igralec z žogo (napadalec) in prvi igralec iz nasprotne ekipe (obrambni igralec) stopita v krog. Napadalec izbira smer napada in koš, na katerega bo napadal, obrambni igralec pa mu to s pravilnim gibanjem v obrambi skuša preprečiti. Če je napadalec uspešen, dobi točko njegova ekipa in ohranijo posest žoge, v nasprotnem primeru točko dobi obramba, ki obenem pridobi tudi posest žoge. Igra se do koša oziroma dokler žoge ne dobi obramba. Zmaga ekipa, ki prva doseže 11 točk. Slika 43: Igra 1:1 13. Izzivalček met na koš Vadeči se postavijo v kolono za točno določeno črto (prosti met, mesto na trapezu, črta meta za tri ). Prva dva igralca imata žogo. Prvi met igralec izvede z dogovorjenega mesta. V primeru zadetka žogo poda prvemu v koloni, ki je brez žoge. Če v prvem metu ni bil uspešen, lahko meče s katerega koli mesta toliko časa, da zadane koš. Cilj igre je, zadeti koš pred igralcem za sabo. V primeru, da tisti za tabo zadane prej, si izločen. Zmagovalca dobimo, ko je izločen zadnji soigralec. 70

71 Slika 44: Izzivalček VAJE ZA RAZVOJ KREATIVNOSTI V IGRI Sledeče igre so za otroke ene najbolj zanimivih in pestrih. Z njimi razvijamo otrokovo kreativnost v igri, jim damo možnost odločanja, da sami izberejo, katero gibanje bodo uporabili, da si pridobijo prednost pred nasprotnikom. Hkrati pa otroci zaradi narave igre razvijajo hitrost reakcije, hitrost predvidevanja ter iščejo različne rešitve, da bi premagali nasprotnika. Še vedno pa seveda vplivamo na motorične sposobnosti in razvijamo košarkarsko tehniko in tudi taktiko. 1. Moč Vadeče razdelimo v dve ekipi, ki se postavita na sredinsko črto igrišča, tako da sta koloni usmerjeni proti sredinskemu krogu. Vsak igralec ima svojo žogo. Prva igralca iz vsake kolone stopita v krog in tam izvajata eno izmed vaj rokovanja z žogo, tako da sta obrnjena eden proti drugemu. Na znak trenerja zavodita vsak na svoj koš ter tekmujeta, kdo bo prej uspešen. Ekipa, ki je prva dosegla koš, dobi moč. To pomeni, da naslednja dva ne startata na znak trenerja, temveč se za start odloči igralec ekipe, ki ima moč, t. i. aktivator. Nato ponovno tekmujeta, kdo bo prvi dosegel zadetek, le da tokrat oba mečeta na isti koš. Tisti, ki je prvi uspešen, pribori svoji ekipi točko in posledično moč v naslednji igri. Igro lahko popestrimo tako, da se aktivator lahko premisli, v katero smer bo šel in z varanjem pred določeno črto še lahko spremeni svojo namero in s tem zavaja nasprotnika. Zmaga ekipa, ki prej doseže 11 točk. Slika 45: Moč 71

72 2. Ne na isti koš Vadeči so razdeljeni v tri ekipe, ki so razporejene na sredini igrišča ob sredinski črti, kolone so usmerjene proti sredinskemu krogu. Igra poteka na podoben način kot prejšnja, le da tokrat sodelujejo trije igralci hkrati. Igralec ekipe, ki je aktivator, lahko z varanji največ dvakrat spremeni smer gibanja in s tem vara nasprotnika. Pravilo v tej igri je, da aktivator izbere en koš, druga dva pa morata metati na nasprotnega. Igralec, ki zadane prvi, prinese ekipi moč in točko. Igra je končana, ko prva ekipa doseže 11 točk. Slika 46: Ne na isti koš 3. Vrata Vadeče razdelimo v tri ali štiri ekipe, ki se postavijo ob sredinski črti, kolone so usmerjene proti sredinskemu krogu. Na obeh straneh igrišča na polju meta za tri točke s stožci postavimo vrata (stožca sta narazen cca 1,5 m na položaj 45 ). Igra poteka po podobnem principu kot prejšnji dve, torej ekipa, ki doseže prva koš, ima moč. Pri tej igri morajo igralci pred metom na koš obvezno voditi žogo skozi ena izmed vrat. Skozi ena vrata lahko gre samo en igralec. Če igramo s tremi ekipami, meče aktivator na en koš, druga dva pa na nasprotnega, v primeru štirih ekip pa to ni potrebno. Slika 47: Vrata 72

73 4. Tri v vrsto hitrost, agilnost, hitrost izbirne reakcije Vadeče razdelimo v dve skupini, vsaka ekipa dobi po tri klobučke ekipa A dobi temne, ekipa B pa svetle. Na sredini igrišča z devetimi obroči oblikujemo polje za igro tri v vrsto. Skupini stojita v koloni za čelno črto košarkarskega igrišča. Igra poteka v obliki štafetne igre, torej prvi igralec v koloni steče do polja, odloži klobuček v enega izmed obročev in se vrne nazaj v kolono, šele potem lahko starta naslednji soigralec. Vsaka ekipa poskuša svoje klobučke postaviti v obroče tako, da so po vertikali, horizontali ali diagonali razvrščene tri v vrsto. Zmaga tista ekipa, ki ji prvi uspe postaviti tri v vrsto. Najprej vsak igralec odnese svoj klobuček v polje, ko pa so vsi trije že v polju, pa sledi samo še premikanje iz obroča v obroč. Igro lahko izvajamo tudi tako, da morajo otroci ob teku voditi košarkarsko žogo. Slika 48: Tri v vrsto 5. Poigravanje z žogo in balonom koordinacija rok in nog Vsak igralec ima svojo košarkarsko žogo in balon. Med gibanjem po prostoru skuša zadržati balon v zraku zgolj z odbijanjem z roko, ne da pade na tla. Z drugo roko ves čas vodi žogo. Vadeči tekmujejo, kdo dlje zadrži balon v zraku, medtem ko vodijo žogo. Vajo lahko otežimo tako, da spreminjajo položaj (sede, leže, stoja na eni nogi) ali spremenimo vodenje žoge (npr. z nogo). 6. Kotaljenje koordinacija Vadeči so razdeljeni v skupine po štiri ali pet. Vsaka skupina dobi dve tanki blazini (lahki), ki jih položijo ob čelno črto košarkarskega igrišča eno ob drugo, tako da se zgornji stranici blazin dotikata. Vsi vadeči se uležejo na prvo blazino eden ob drugega in se istočasno prekotalijo na drugo blazino. Tisti, ki je prvi prišel do konca blazine, vstane, pobere blazino, ki se je izpraznila in jo postavi pred tisto, kjer ležijo njegovi soigralci. Nato se vseh pet zopet prekotali na prazno blazino, prvi ponovno prinese izpraznjeno in tako naprej, dokler skupina ne pride na drugo stran igrišča. Zmaga ekipa, ki se prej prikotali na drugo stran. 73

74 7. Hokej s copati Vadeče razdelimo v dve ekipi, ki jih ločimo z markirnimi majicami. Otroci namesto hokejske palice uporabljajo športne copate. Igrajo s teniško žogico, ki jo skušajo spraviti v gol samo z uporabo copat. Igra z roko ni dovoljena TEHNIKA IN TAKTIKA SKOZI IGRO Taktične vsebine v tej starostni kategoriji se v igri v obrambi nanašajo na branjenje prodora, izbijanje žoge, prestrezanje podaje in skok v obrambi, medtem ko jih v napadu učimo, da znajo prodreti proti košu, izbrati primeren zaključek ter v igri sodelovati z ostalimi igralci po odkrivanju in vtekanju. Vaje s številčno premočjo 1. Protinapad 2:1 Napadalca si podajata žogo na sredini igrišča in nato eden izmed igralcev krene v napad. Obrambni igralec je postavljen na robu sredinskega kroga. Napadalca skušata s podajami ali preigravanjem priti mimo obrambnega igralca in doseči koš. Slika 49: Protinapad 2:1 2. Protinapad 2:1 + 1 Pričetek vaje je isti kot pri prejšnji, le da imamo dva obrambna igralca, ki stojita na vrhu črte polja za tri točke. Napadalca sama izbereta smer napada. V trenutku, ko prvi napadalec zavodi žogo, se priključuje zadnji obrambni igralec. Napadalca skušata s hitrim gibanjem in hitrimi podajami izkoristiti številčno prednost ter doseči koš. 74

75 Slika 50: Protinapad 2: Protinapad 2:1 + 1 in igra 2:2 Prvi del vaje je isti kot pri prejšnji, le da tokrat po uvodnem protinapadu sledi še nasprotni napad 2:2. Obrambna igralca imata po opravljeni nalogi v obrambi še napad na drugo stran. Če je dosežen koš, morata izvajati podajo izza čelne črte po doseženem košu, v primeru prestrežene žoge ali obrambnega skoka pa takoj preideta v protinapad. Slika 51: Protinapad 2:1 + 1 in igra 2:2 V kategoriji U-9 se že srečujemo s prvimi tekmovalnimi oblikami košarkarske igre. Košarkarska zveza Slovenije v zadnjih letih organizira tekmovanja v kategoriji U-9 in U-11, organizirani so številni turnirji male košarke po Sloveniji (Sončkov dan v novi Gorici, Festival male košarke v Slivnici, Pokal AS v Kranju in drugi), v klubih in košarkarskih šolah pa so organizirane interne lige osnovnih šol. 75

76 Zato v tej starostni kategoriji nekaj poudarka damo tudi na igro 2:2, 3:3 in 4:4. Predvsem pri igrah 3:3 in 4:4 se na začetku igra z asistenco trenerja, tako da ta igra samo v napadu, torej za obe ekipi. Na ta način lahko omogočimo vključevanje vseh vadečih v igro, saj trener enakomerno razporedi podaje med vse igralce, tako da vsi otroci sodelujejo v igri. Hkrati jih lažje usmerja in jih uči pravilnega gibanja po prostoru, uči jih osnovnih tehničnih in taktičnih elementov, ki so potrebni za to, da se lahko igra tekme v najmlajših kategorijah. Sčasoma se neposredna vloga trenerja v igri zmanjšuje in proti koncu šolskega leta so otroci že sposobni igrati samostojno v igri 3:3 in 4:4. Otroke postopoma navajamo na igro košarke. Najprej igrajo proti pasivni obrambi, ko osvojijo osnovne tehnične in taktične elemente, pa postane obramba aktivna. Veliko vaj izvajamo s številčno premočjo oziroma z nekaj prednosti, tako da so napadalci vedno v boljšem položaju kot obrambni igralci. Igra 3:3 in 4:4 z asistenco trenerja Otroci igrajo košarko na dva koša. Z njimi igra tudi trener, ki igra zgolj v napadu obeh ekip. Njegova naloga je, da prenaša žogo, jo podaja igralcem, ki so v dobrem položaju za met, skrbi za to, da vsi igralci prejmejo podajo, otroke usmerja na pravilne položaje glede na igralno situacijo ipd. Trener ne sme metati na koš in igrati obrambe. Njegova vloga je torej predvsem olajšati igro vsem vadečim in s tem poskrbi za bolj tekočo igro brez prekinitev. Pravila igre so bolj ohlapna. Na začetku dovolimo dvojna vodenja, nošenje žoge, igralcev ne omejujemo pri korakih. Po nekaj treningih otroke pogosteje opozarjamo na napake in jih usmerjamo k pravilni izvedbi. Sčasoma, ko opazimo, da otroci že obvladajo določene tehnične elemente, smo pri vseh pravilih bolj dosledni in že kaznujemo prekrške z odvzemom posesti. Igra 3:3 in 4:4 v tej starostni kategoriji še ne sme predstavljati pravega tekmovanja, temveč naj služi kot popestritev vadbe in možnost, da otroci pokažejo svoje sposobnosti in znanje. Pri točkovanju ima trener prosto izbiro. Točko lahko ekipa pridobi na primer s pravilno izvedenim elementom (izveden dvokorak, podaja igralcu pod koš, vtekanje po podaji ipd.) ali z zadevanjem cilja (žoga se dotakne obroča 1 točka, zadet koš 2 točki, uspešen met izven trapeza 3 točke). Glavni namen igre 3:3 in 4:4 je, da se otroci zabavajo in v njej uživajo, hkrati pa skozi igro prikazujejo svoje znanje in sposobnosti. Velik poudarek dajemo na sodelovanju med soigralci v smislu podajanja žoge. Otroke spodbujamo k odkrivanjem, vtekanjem, tako da si ustvarijo možnost za sprejem žoge in doseganje koša. Ker otroci še niso sposobni natančno in pravočasno podajati žoge, naj to vlogo v začetku opravlja trener. Prav tako moramo poskrbeti, da so vsi igralci aktivno udeleženi v igri, zato največkrat igramo z asistenco trenerja. Slika 52: Igra 3:3 z asistenco trenerja 76

77 KOŠARKARSKA PRAVILA IN SODNIŠKI ZNAKI Otroci v tej starostni kategoriji pridobivajo prve tekmovalne izkušnje. Tekme v okviru KZS se igrajo v zadnji tretjini šolskega leta, kar je tudi smiselno, saj otroci v prvih šestih mesecih vadbenega obdobja že pridobijo potrebna znanja in izkušnje za igranje tekem. Skozi igro na treningih in na internih ligah ter prijateljskih turnirjih moramo otroke naučiti tudi temeljna košarkarska pravila in sodniške znake. V Košarkarski šoli Gorenja vas otroke seznanjamo z osnovnimi pravili kar na treningih, najlažje pa na tekmah interne lige. Zato pogostokrat na treningih starostne kategorije U-9 sodelujejo igralci pionirske ali kadetske ekipe, ki imajo med igranjem tekem vlogo sodnika. Tako se otroci že navadijo na vlogo, ki jo ima na tekmi sodnik. S sodelovanjem trenerjev in sodnikov jim med igranjem tekem nazorno prikazujemo sodniške znake in jim kratko in jedrnato razložimo, kakšna napaka je bila storjena pri določenem prekršku. Vadeči tako skozi igro spoznavajo tudi teoretične vsebine, ki se navezujejo na košarkarska pravila. V kategoriji U-9 skušamo to predstaviti na čim bolj enostaven način, ki ne vpliva preveč na potek same igre, saj želimo, da ta poteka kar se da tekoče in nemoteno PROGRAM DELA U-11 Tretja in hkrati najstarejša starostna skupina v Košarkarski šoli Gorenja vas predstavljajo igralci in igralke 4. in 5. razredov. Otroci v tej kategoriji trenirajo dvakrat tedensko na svojih matičnih šolah. Ti treningi trajajo po 60 minut. Organiziran pa je tudi dodaten trening, na katerem lahko sodelujejo vsi otroci 4. in 5. razredov iz vseh treh osnovnih šol, na katerih deluje košarkarska šola. Vadba poteka na OŠ Ivana Tavčarja, na OŠ Poljane in od leta 2015 dalje na podružnični šoli Lučine. Na vseh tre šolah treningi potekajo v šolskih telovadnicah, in sicer na celotnem vadbenem prostoru. Program dela v tej starostni kategoriji je že precej bolj specializiran, saj je vsebina veliko bolj košarkarska, kljub temu pa se ne zanemarja razvijanje splošnih gibalnih sposobnosti. Otroci v kategoriji do 11 let že tekmujejo v tekmovanju pod okriljem KZS, za njih pa so organizirani tudi številni turnirji in ligaška tekmovanja po Sloveniji. Tekmovanja v tej kategoriji so dobrodošla popestritev vadbe, predvsem v smislu merjenja in primerjanja z ostalimi vrstniki iz drugih klubov, drugih krajev, morda celo iz drugih držav. Tekmovanja pri otrocih starih 9 in 10 let vsekakor ne smejo biti naravnana k doseganju rezultatov, temveč služijo kot nagrada za redno treniranje. Otroci na tekmah nabirajo izkušnje, ki jim bodo prišle prav kasneje, ko bodo morda tekmovali v starejših kategorijah. Zato moramo trenerji na tekmah omogočiti igranje prav vsem otrokom, ne glede na rezultat, ki ne bi smel imeti nobenega pomena v tem starostnem obdobju. Drži pa dejstvo, da imajo otroci tekmovalnost v svoji naravi, vendar je naloga nas trenerjev, da jih učimo t. i. zdrave tekmovalnosti, ki temelji na pošteni igri in spoštovanju vsakega nasprotnika. Otroci so v tem starostnem obdobju že dovolj fizično in psihično razviti, da izvajajo tudi težje naloge. Zato jim lahko ponudimo težje vaje, vaje v oteženih okoliščinah, vključimo več situacijskih vaj. Vse elementarne igre, ki jih uporabljamo na prvih dveh nivojih košarkarske šole, lahko uporabimo tudi v kategoriji U-11, le da so naloge otežene in bolj kompleksne. Poleg košarkarskih vsebin, ki kot rečeno v tej kategoriji že prevladujejo, dajemo velik poudarek na razvoju koordinacije, ravnotežja, hitrosti, gibljivosti, moči in vzdržljivosti. Še 77

78 vedno velja, da vse omenjene sposobnosti najlažje razvijamo skozi elementarne igre, ki s svojo pestrostjo lahko vplivajo na razvoj več motoričnih sposobnosti hkrati. Za razvoj koordinacije vključimo uporabo koordinacijske lestvine, za razvoj ravnotežja ravnotežne plošče in blazine, dinamično raztezanje je v tej starostni kategoriji že skoraj rutina, vendar še vedno mora potekati pod nadzorom trenerja. Pri vadbi moči se držimo načela, da otroci med 9. in 11. letom moč razvijajo zgolj z vajami s premagovanjem lastne teže CILJI VADBE U-11 Navajanje na zdrav način življenja (redna dejavnost, primerna oprema), Sposobnost prenašanja naporov, Razvijanje zdrave samozavesti, Pozitivno vplivanje na telesni in duševni razvoj, Razvijanje pozitivnega odnosa do košarke, Učenje in izpopolnjevanje osnovnih tehničnih in taktičnih elementov, Razvijanje koordinacije celega telesa, Razvijanje natančnosti zadevanja in podajanja, Razvijanje hitrosti izbirne reakcije in hitrosti predvidevanja, Razvijanje orientacije v prostoru in situacijskega mišljenja, Vplivanje na razvoj gibljivosti, Omogočiti vsem igranje na tekmah, Navajanje na obiskovanje košarkarskih tekem domačih ekip, spremljanje košarke, preko medijev (TV, internet, časopisi), Uveljavljanje osnovnih načel poštene igre VSEBINE PROGRAMA U-11 Vsebine programa v starostni kategoriji U-11 so sestavljene na podlagi preglednice, ki jo je objavila Košarkarska zveza Slovenije (2014), v njej pa so opredeljeni minimalni standardi znanja, ki naj bi jih dosegali otroci v kategoriji U-11. Dosegali naj bi jih večina igralk in igralcev, ki trenirajo najmanj trikrat tedensko. 1. Igra 1:0 in 1:1 na en in na dva koša a. TEHNIKA BREZ ŽOGE napadalni in obrambni položaji (preže) vzporedne, poševne (diagonalne), prehodi v tek čelno iz čelne, bočne in hrbte napadalne in obrambne preže, prehodi v tek hrbtno iz čelne, bočne in hrbtne napadalne in obrambne preže, prehodi v gibanje s prisunskimi koraki iz čelne, bočne in hrbtne obrambne preže, čelni tek (počasen, hiter, zelo hiter; s spreminjanjem hitrosti in smeri), hrbtni tek (počasen, hiter; s spreminjanjem hitrosti in smeri), gibanje s prisunskimi koraki (bočno, naprej, nazaj; v različne smeri), kombiniranje teka čelno in hrbtno, kombiniranje teka čelno z gibanjem s prisunskimi koraki, kombiniranje teka hrbtno z gibanjem s prisunskini koraki, 78

79 spreminjanje smeri čelno-čelno (med tekom čelno naprej-nazaj), spreminjanje smeri čelno-hrbtno ali obratno (med tekom čelno-hrbtno in obratno), spreminjanje smeri cikcak (z vzdolžnim in križnim korakom; s prednjim in zadnjim obratom), enotaktno in dvotaktno zaustavljanje z izkorakom po različnih tekih, enotaktno in dvotaktno sonožno zaustavljanje po različnih tekih, prednje in zadnje obračanje na mestu (za 90, 180, 270 ali 360 stopinj), prednji in zadnji obrat med tekom (za 90, 180, 270 ali 360 stopinj), skoki s sonožnim odrivom na mestu, skoki s sonožnim odrivom po prednjem ali zadnjem obračanju, skoki s sonožnim odrivom po enotaktnem ali dvotaktnem zaustavljanju, skoki z enonožnim odrivom po enem, dveh ali treh korakih z mesta ali iz teka, napadalni in obrambni položaji in prehodi v gibanje (preže), prehodi v različna gibanja iz različnih prež, teki čelno, teki hrbtno, obračanje na mestu, obračanje med tekom, gibanja s prisunskimi koraki, spremembe smeri čelno-hrbtno, spremembe smeri čelno-čelno (naprej-nazaj), spremembe smeri cikcak, zaustavljanje z izkorakom (enotaktno, dvotaktno), sonožno zaustavljanje (enotaktno, dvotaktno), skoki z enonožnim odrivom, skoki s sonožnim odrivom. b. TEHNIKA Z ŽOGO prehodi v prodor, met ali podajo iz položaja žoge v višini pasu (čelna, bočna in hrbtna preža) (L-D), prehodi v prodor, met ali podajo iz položaja žoge zgoraj (čelna, bočna in hrbtna preža) (L-D), križni (prečni) in vzdolžni prehod v vodenje iz čelne preže (L-D), prehod v vodenje iz hrbtne preže z zakorakom in po prednjem (čelnem) obratu (L- D), prehod v vodenje po prednjem in zadnjem obratu iz bočne preže (žoga je ob zadnjem boku) (L-D), hitro čelno, bočno in hrbtno vodenje (L-D), vodenje z menjavanjem hitrosti čelno in hrbtno (L-D), enotaktno in dvotaktno zaustavljanje z izkorakom med in po vodenju (L-D), enotaktno in dvotaktno sonožno zaustavljanje med vodenjem in po vodenju (L-D), vodenje z varanjem s spremembo smeri cikcak (brez menjave roke) (L-D), vodenje s spremembami smeri čelno naprej-nazaj (z menjavo roke spredaj), vodenje s spremembami smeri cikcak z menjavo roke spredaj in spredaj med obratom, bočno cikcak vodenje s prisunskimi koraki z menjavami roke spredaj, prednje in zadnje obračanje okrog stojne noge (pivotiranje), met na koš z eno roko na mestu, 79

80 meti na koš iz dvokoraka, meti na koš na mestu (tudi po obračanju) ali po sonožnem zaustavljanju (po vodenju), met od spodaj (polaganje), varanje z metom, varanje s prodorom, lovljenje žoge z obema rokama po odboju od tal (po vodenju), podaje z eno roko ob tla pri prehodu v vodenje. c. TEHNIKA PROTI ŽOGI izbijanje žoge med vodenjem napadalca in iz njegovih rok, blokiranje meta, skok za žogo. d. POSAMIČNA TAKTIKA NAPADA skok za žogo v napadu po metu na koš, zaključki iz vodenja preigravanja ( met po zaustavljanju zunaj pravokotnika, polprodoru in prodoru). e. POSAMIČNA TAKTIKA OBRAMBE usmerjanje napadalca z žogo, pristopanje po vodenju: oviranje meta, obramba proti metu zunaj pravokotnika, polprodoru in prodoru, zapiranje poti do koša napadalcu, ki je vrgel na koš, s prednjim in zadnjim obratom, skok za žogo v obrambi (po zapiranju poti zagrajevanju). f. IGRE napad 1:0 in igra 1:1 na en koš, protinapadi 1:0 in 1:1 na dva koša, igra 1:1 na dva koša. 2. Igra 2:0 in 2:2 na en in na dva koša a. TEHNIKA Z ŽOGO podaje z obema rokama iznad glave, rame, izpred prsi in od spodaj (vročitev žoge), podaje z eno roko iznad rame, v višini rame, bočno in od spodaj (vročitev žoge), (L-D) podaje med tekom, lovljenje žoge z obema rokama v vseh položajih, met na koš z mesta (tudi po obratu) po sprejemu žoge (na mestu in iz skoka) (L od blizu -D), varanja s podajo. b. TEHNIKA PROTI ŽOGI izbijanje žoge iz rok napadalca ali, ki leti po zraku, 80

81 prestrezanje žoge. c. POSAMIČNA IN SKUPINSKA TAKTIKA NAPADA zaključki z metom ali podajo po prodoru ali polprodoru z mesta s križnim korakom iz čelne preže, zaključki z metom ali podajo po prodoru ali polprodoru z mesta z vzdolžnim korakom iz čelne preže, zaključki z metom ali podajo po prodoru ali polprodoru z mesta z zakorakom iz hrbtne preže, zaključki z metom ali podajo po prodoru ali polprodoru z mesta po prednjem obratu iz hrbtne preže, zaključki po odkrivanju h košu- stran od koša po spremembi smeri naprej-nazaj (V odkrivanje), zaključki po vtekanju pred obrambnim igralcem po spremembi smeri cik-cak ali ven-not, zaključki po vtekanju za obrambnim igralcem po spremembi smeri cik-cak ali vennot, zaključki po vtekanju za obrambnim igralcem po spremembi smeri cik-cak z obratom. d. POSAMIČNA IN SKUPINSKA TAKTIKA OBRAMBE pristopanje k napadalcu, ki ulovi žogo: oviranje ali blokiranje podaje, meta ali prodora, zapiranje poti do koša napadalcu, ki ni vrgel na koš, po prednjem in zadnjem obratu, obramba proti metu zunaj pravokotnika ter polprodoru in prodoru z mesta obramba proti odkrivanju, obramba proti vtekanju spredaj in zadaj. e. IGRE napad 1:0 in igra 1:1 na en koš, protinapadi 2:0 in 2:1 na dva koša, napad 2:0 in igra 2:2 na dva koša, 3. Igra 3:0 in 3:3 ter 4:0 in 4:4 na en in na dva koša a. POSAMIČNA IN SKUPINSKA TAKTIKA NAPADA postavljanje in gibanje napadalca na strani pomoči, preprost gibljivi (motion) ali prilagodljivi (flex) postavljeni napad brez centra, napad proti temeljni osebni presing obrambi, napadalno postavljanje in gibanje pred, med in po sodniškem metu, napadalno postavljanje in gibanje pred, med in po zadnjem prostem metu, čelni in stranski vnosi žoge v igrišče. b. POSAMIČNA IN SKUPINSKA TAKTIKA OBRAMBE pokrivanje napadalca na strani pomoči, zapiranje poti do koša napadalcu na strani pomoči po prednjem ali zadnjem obratu, temeljna osebna obramba, temeljna osebna presing obramba, 81

82 obrambno postavljanje in gibanje pred, med in po sodniškem metu, obrambno postavljanje in gibanje pred, med in po zadnjem prostem metu, obramba proti čelnim in stranskim vnosom žoge. c. IGRE napadi 3:0 in 4:0 na en koš, igre 3:3 in 4:4 na en koš, protinapadi 3:0, 3:1 in 3:2 na dva koša, napadi 3:0 in 4:0 na dva koša, igre 3:3 in 4:4 na dva koša KOŠARKARSKE IGRE IN VAJE ZA KATEGORIJO U-11 Igre, ki so predstavljene v nadaljevanju, so primerne za otroke, stare 9 in 10 let. Z njimi vplivamo na razvoj različnih motoričnih sposobnosti, velik vpliv pa imajo predvsem na situacijsko reševanje, hitrost reakcije in razumevanje košarkarske igre. Skozi te košarkarske igre lahko utrjujemo tehnične in taktične elemente, ki so primerni za to starostno kategorijo. 1. Zbijanje stožcev podaje, lovljenje žoge, zadevanje cilja Igralci so razdeljeni v dve homogeni ekipi. Na vsako čelno črto postavimo po 4 ali 5 stožcev, ki so med seboj enako oddaljeni. Naloga vsake ekipe je, da s podajanjem žoge in gibanjem po igrišču pride v bližino stožcev nasprotne ekipe, od koder poskušajo zadeti stožec. Dovoljene so samo podaje, vodenja in hoje z žogo v roki ni. Zmaga ekipa, ki prva zbije vse stožce. Igralci, ki se branijo, ne smejo stopiti v bližino stožcev, tako da bi jih branili, temveč branijo zgolj svojega igralca. Slika 53: Zbijanje stožcev 2. Tri v vrsto z žogo vodenje žoge, meti na koš Vadeče razdelimo v dve skupini, vsaka ekipa dobi po tri klobučke ekipa A dobi temne, ekipa B pa svetle. Na sredini igrišča z devetimi obroči oblikujemo polje za igro tri v vrsto. Skupini stojita v koloni za čelno črto košarkarskega igrišča. Igra poteka v obliki štafetne igre, torej prvi igralec v koloni steče do polja, odloži klobuček v enega izmed obročev in se vrne nazaj v kolono, šele potem lahko starta naslednji soigralec. Vsaka ekipa poskuša svoje klobučke postaviti v obroče tako, da so po vertikali, horizontali ali diagonali razvrščeni po 82

83 trije v vrsto. Zmaga tista ekipa, ki ji prvi uspe postaviti tri v vrsto. Najprej vsak igralec odnese svoj klobuček v polje, ko pa so vsi trije že v polju, pa sledi samo še premikanje iz obroča v obroč. Igro lahko izvajamo tudi tako, da morajo otroci ob teku voditi košarkarsko žogo. Slika 54: Tri v vrsto z žogo Modifikacija 1: Vadeči morajo voditi žogo do klobučkov na drugi strani igrišča, enega poberejo in šele nato postavijo v polje. Slika 55: Tri v vrsto, modifikacija 1 Modifikacija 2: Vadeči vodijo žogo do nasprotnega koša, mečejo, dokler niso uspešni, nato poberejo klobuček in ga postavijo v polje. Slika 56: Tri v vrsto, modifikacija 2 83

84 Modifikacija 3: Vadeči so razvrščeni v koloni na črti prostih metov. Prvi igralec vrže na koš. Če je uspešen, lahko pobere klobuček in ga nese v polje, v nasprotnem primeru se postavi na rep kolone. Posameznik ima torej pravico do poteze samo v primeru zadetega prostega meta. Slika 57: Tri v vrsto, modifikacija 3 3. Prehod-menjava-met prehodi v vodenja, menjave rok, meti na koš Vadeči so razdeljeni v tri kolone in se postavijo za čelno črto. Postavimo tri stožce na prvo čelno črto, tri na sredinsko črto in tri na nasprotno čelno črto. Vadeči pri prvem stožcu napravijo enega izmed prehodov v vodenje, pri drugem naredijo eno izmed menjav rok, na nasprotni strani pa vržejo na koš. Trener sam določi, katere tehnične elemente morajo izvesti vadeči, odvisno od tega, kaj želi razvijati in kakšno je znanje njegovih varovancev. Ekipe tekmujejo med seboj, katera prej doseže določeno število točk. Slika 58: Prehod, menjava, met 4. Mojster vodenje žoge, koordinacija Vadeče razdelimo v dve skupini eni so rušitelji, drugi mojstri. Rušitelji se gibljejo po prostoru ter med vodenjem žoge podirajo stožce, ki so postavljeni na igralni površini. Mojstri imajo nalogo, da te stožce ves čas postavljajo nazaj v prvotni položaj. 84

85 Slika 59: Mojster 5. Tek skozi ogenj vodenje žoge, preigravanje Na vsako prečno črto odbojkarskega igrišča postavimo enega igralca (ogenj), ostali so v koloni pod košem. Igralci skušajo voditi žogo mimo ognja, tako da jih ta ne opeče. Tisti, ki predstavljajo ogenj, se lahko gibljejo zgolj po črti levo-desno, bežeči pa morajo znotraj teh črt priti mimo, ne da se ga dotaknejo. V kolikor so opečeni, se igralca zamenjata. Slika 60: Tek skozi ogenj 6. Od klobučka do klobučka vodenje žoge, koordinacija Vadeči imajo vsak svojo žogo. Po prostoru prosto razdelimo večje število klobučkov in na njih postavimo teniške žogice. Vadeči nato z vodenjem od klobučka do klobučka s prosto roko pobirajo teniške žogice in jih prenesejo na naslednji prosti klobuček. Zmaga tisti, ki prvi prenese 10 žogic. Vadečim lahko dodamo še dodatne naloge, na primer, da med prenašanjem teniške žogice le-to mečejo v zrak in jo lovijo, jo vodijo, kotalijo po tleh ipd. 85

86 Slika 61: Od klobučka do klobučka 7. Vtekanje vtekanje, podaje, lovljenje žoge v gibanju, met na koš po vtekanju Vadeče razdelimo v dve skupini. Ena se brez žog postavi na črto meta za tri točke, druga pa z žogami na stičišče čelne črte in polja omejitve. Ena ekipa ima moč in ta določi, kdaj lahko igralca vtečeta pod koš. Soigralec pod košem poda žogo vtekajočemu, ki poskuša doseči koš. Kdor prej doseže koš, dobi točko in prinese ekipi moč. Zmaga ekipa, ki prva doseže 15 točk. Slika 62: Vtekanje 8. Vtekanje po spremembi smeri vtekanje, podaje, lovljenje žoge v gibanju, met na koš po vtekanju, agilnost Vaja poteka na isti način kot prejšnja, le da tokrat morajo vadeči najprej steči do stožca in šele nato vtečejo pod koš. Položaj stožcev lahko med igro poljubno spreminjamo. 86

87 Slika 63: Vtekanje po spremembi smeri Modifikacija: Postavimo štiri stožce. Aktivator določi, do katerega stožca morata igralca steči, preden vtečeta pod koš. Igralec lahko tudi večkrat spremeni smer gibanja in s tem vara nasprotnika. Če gre aktivator do zunanjega stožca (ob bočni črti), mora tudi drugi igralec steči najprej do zunanjega in šele nato pod koš. Slika 64: Vtekanje po sprmemembi smeri - modifikacija 9. Odkrivanje odkrivanje, podaje, lovljenje žoge po gibanju, prodor, različni zaključki Vadeče postavimo v štiri kolone. Dve koloni sta na sredini igrišča (vsak ima svojo žogo), dve pa brez žog ob bočni črti v podaljšku vrha meta za tri točke. Prvi v sredinski koloni, ki ima moč, poda prvemu v koloni ob bočni črti, steče do stožca in se nato z gibanjem proti igralcu z žogo odkriva. Po sprejemu žoge sledi prodor in met na koš. Tekmovalec v drugi koloni lahko začne z gibanjem takrat, ko starta aktivator. Tisti, ki prvi zadane, prinese svoji ekipi točko in moč. Ekipi tekmujeta do

88 Slika 65: Odkrivanje 10. Poišči podajo obramba na igralcu brez žoge in na igralcu z žogo, podaje, odkrivanje Igralce in igralke razdelimo v pare, na eni 1/3 odbojkarskega igrišča sta dva para z eno žogo. Igralca v napadu si skušata podati petkrat zapored, ne da nasprotnika prestrežeta žogo. Obrambna igralca tesno pokrivata napadalca brez žoge in ovirata podajo igralcu z žogo. Če želimo razvijati obrambo na igralcu brez žoge, potem aktivno igramo obrambo zgolj na tem igralcu, na žogi pa je obramba pasivna ali obratno, če želimo razvijati obrambo na žogi. Hkrati se razvija tudi napadalna tehnika in taktika. Igralec brez žoge se mora znati dobro odkriti, napadalec pa dobro podati žogo. Vajo lahko nadgradimo s povečanjem števila igralcev (3:3, 4:4, 5:5, 6:6). Slika 66: Poišči podajo 11. Prodor prehodi v vodenja, različni meti, držanje ravnotežja v napadu Vadeče razdelimo v tri kolone na črto meta za tri točke. S stožci postavimo tri vrata, ki predstavljajo obrambne igralce. Igralec v srednji koloni ima moč. S prehodom v vodenje po zunanji strani enega izmed stožcev prodre proti košu. Ostala dva morata prodreti po isti strani. Torej, če preide aktivator v desni prodor, morata tudi ostala dva igralca prodreti s prodorom v desno. Igralci tekmujejo, kdo prej zadane koš. Kdor zadane prvi, dobi točko in prinese ekipi moč v naslednji seriji. Ekipe tekmujejo do doseženih 11 točk. 88

89 Slika 67: Prodor Modifikacija: Igro lahko popestrimo tako, da ima aktivator možnost spremembe smeri levo desno z uporabo varanja z menjavami rok ali z varanjem s telesom. Slika 68: Prodor - modifikacija 12. Igra 1:1 v trojkah - taktika obrambe 1 proti 1: usmerjanje napadalca, preprečevanje prodora in meta, zapiranje napadalca po metu, skok za žogo; - taktika napada 1 proti 1: preigravanje, meti na koš, skok v napadu Vadeče razdelimo v enakovredne trojke. Eden (obrambni igralec) se postavi na črto prostih metov, ostala dva (napadalca) na položaj 45 na črto meta za tri točke, na vrhu pa stoji trener. Igra se prične, ko poda trener žogo enemu izmed napadalcev. Obrambni igralec hitro pristopi k napadalcu in prične se igra 1:1. Igra se do doseženega koša oziroma dokler obrambni igralec ne dobi žoge. Posamezni dvoboj dobi napadalec, če je dosegel koš, obrambni igralec pa zmaga v primeru, da je ukradel žogo, dobil skok po zgrešenem metu ali če je napadalec napravil prekršek. Tisti, ki je ta dvoboj izgubil, takoj nadaljuje z igro 1:1 s tretjim igralcem, ki prejme žogo od trenerja. Igralci se tako neprestano izmenjujejo v igri 1:1. Končni zmagovalec je tisti, ki prvi doseže pet košev. 89

90 Slika 69: Igra 1:1 v trojkah IGRE S ŠTEVILČNO PREMOČJO IN PREDNOSTJO Igre, v katerih ima nek posameznik ali ekipa prednost, so idealne za razvijanje kreativnosti igralca. Napadalci se namreč skozi take vaje učijo čitati obrambo, iščejo različne rešitve, kako jih preigrati, si ustvariti prednost in kreirati napad. Tisti malo boljši bodo rešitve hitro našli sami, medtem ko je drugim pri tem potrebno nekoliko pomagati. Trener naj vajo predstavi, pove temeljna pravila, vse ostalo je v rokah igralcev. Če jim takoj podamo informacijo, kako in na kakšne načine lahko zaključijo napad, potem s tem ne razvijamo njihove kreativnosti, temveč jim ponudimo vajo ponavljanja. Otrokom moramo prepustiti, da sami izberejo način ali sami ugotovijo, kakšen način je najbolj učinkovit v dani situaciji. S protinapadi vplivamo tudi na razvoj hitrosti, zlasti štartne, ki je pomembna za hitro pospeševanje iz mirovanja do najvišje hitrosti gibanja. 1. Igra 1:1 s prednostjo Vadeči so razdeljeni v enakovredne pare. Eden se postavi v en kot košarkarskega igrišča, drugi pa v nasprotnega na drugi strani igrišča (po diagonali). Igra se prične, ko napadalec začne voditi žogo proti sredini igrišča, kjer določimo cono odločanja. Oba igralca morata priteči v to cono, od koder se napadalec odloči, na kateri koš bo napadal, obrambni igralec pa mu skuša to preprečiti. Napadalec si poizkuša z različnimi varanji in spremembami smeri pridobiti prednost pred obrambnim igralcem. V kolikor želimo dati prednost obrambnemu igralcu, potem določimo, da obrambni igralec izbira stran in ima s tem obramba prednost pred napadom. Slika 70: Igra 1:1 s prednostjo 90

91 2. Igra 2:1 na en koš po štirih podajah Vadeči so razdeljeni v trojke. Prvi se postavi na križišče bočne in čelne črte košarkarskega igrišča, drugi na podaljšek vrha meta za tri točke, tretji pa na križišče sredinske in bočne črte. Prvi igralec poda drugemu in steče v sredinski krog po diagonali do križišča sredinske in bočne črte, drugi takoj podaljša podajo do tretjega in steče do križišča sredinske in bočne črte na nasprotni strani, tretji pa takoj poda prvemu v sredino in steče proti prostemu metu. Igralca 1 in 2 sta napadalca, igralec 3 pa je obrambni igralec. Napadalca skušata izkoristiti številčno prednost v igri 2:1 na en koš. Slika 71: Igra 2:1 po štirih podajah 3. Igra 2:1 s prednostjo Vadeči so razdeljeni v trojke. Napadalca sta v kotih igrišča na eni strani, obrambni igralec pa stoji na drugi strani pod košem. Napadalca s podajami v teku stečeta v cono odločanja, kamor priteče tudi obrambni igralec. Nato z različnimi varanji ali podajami skušata zmesti obrambnega igralca in si pridobiti prednost v igri 2:1. Če hočemo obrambnemu igralcu nekoliko olajšati igro, mu prepustimo odločanje o tem, na kateri koš morata napadati napadalca. Slika 72: 2:1 s prednostjo 4. Igra 2:2 na en koš po treh podajah Vadeče razdelimo v pare, tako da se med seboj pomerita dva enakovredna para. Obrambna igralca se postavita na stičišče trapeza in čelne črte, napadalca pa stojita na črti meta za tri 91

92 točke v podaljšku prostih metov. Igra se prične s podajo igralca 1 do 2, ta pa poda naprej do napadalca 2, ki podaljša žogo do soigralca 1. Obrambna igralca takoj po podaji stečeta po diagonali do napadalcev in zavzameta pravilen obrambni položaj. Igra 2:2 se prične po tretji podaji. Igra se do doseženega koša oziroma dokler obramba ne dobi žoge. Nato igralci zamenjajo vloge. Igrajo, dokler en par ne doseže pet točk. Slika 73: 2:2 po treh podajah 5. Vrtiljak Igralci so v trojkah in se postavijo ob sredinski krog, tako da soigralca nista eden ob drugem. Tečejo v krogu in čakajo, da trener poda žogo enemu izmed igralcev. Ko jo poda, so tisti z žogo napadalci, drugi trije pa obrambni igralci. Napad lahko izbere smer napada in ima v tem primeru prednost pred obrambo. Po prvem napadu sledi še protinapad druge ekipe. Slika 74: Vrtiljak 6. Igra 3:1 + 2 Vadeči so razdeljeni v trojke. Napadalna trojka se postavi okrog sredinskega kroga in si podaja žogo, obrabni igralci pa so razporejeni tako, da je eden na prvem prostem metu, drugi v sredinskem krogu in tretji na nasprotnem prostem metu. Vaja se prične s prvim vodenjem napadalcev, ki lahko izbirajo smer napada. Obrambni igralci morajo hitro reagirati, da izničijo številčno premoč napadalcev. Nato sledi še napad nasprotne trojke na drugi koš. 92

93 Slika 75: Igra 3: Igra 4:4 in 5:5 Pri igri 4:4 in 5:5 v starostni kategoriji U-11 je naš cilj v prvi vrsti to, da vsi igralci in igralke sodelujejo v igri. Otroke spodbujamo k medsebojnem sodelovanju, tako da vsi udeleženci dobijo občutek pripadnosti. Najzahtevnejša naloga pri tej starosti je nedvomno naučiti igralce, da si žogo delijo z ostalimi. Zato je moj poudarek v igri 4:4 in 5:5 predvsem spodbujanje vadečih k podajanju žoge. Pogostokrat uvedem pravilo, da šteje koš le, če so bile prej izvedene vsaj tri, štiri podaje. Lahko določimo tudi pravilo, da koš šteje toliko, kot je bilo pred tem izvedenih podaj ipd. Pozorni smo na pravilno izvajanje tehničnih elementov z in brez žoge. Pri taktiki v napadu se v košarkarski šoli ne spuščamo v zapletene detajle. Otroke predvsem navajamo na vtekanje po podaji, držanje ravnotežja v napadu ter na polnjenje mest. Učimo jih, da znajo brati obrambo in izberejo pravo gibanje v določenem trenutku. Obramba temelji na osebni obrambi, tako da se vsak igralec začne zavedati individualne odgovornosti pri pokrivanju napadalca z in brez žoge. Igramo po principu vsi igramo vse. To pomeni, da nikakor ne določamo specialnih vlog v napadu, temveč je vsak igralec lahko v katerem koli trenutku na katerem koli položaju. Otroci do kategorije U-15 po mojem mnenju namreč morajo igrati na vseh položajih, saj se le tako naučijo vseh košarkarskih elementov. Nizki igralci se morajo znajti pod košem na poziciji centra, višji igralci pa morajo dobro obvladati vodenje žoge in podajanje, skratka vsi igralci morajo biti tehnično dobro podkovani ne glede na njihovo višino. Čas za usmeritev na določena igralna mesta naj prihaja šele od kategorije U-15 dalje VAJE ZA RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI A. KOORDINACIJSKA LESTVINA Z vadbo na koordinacijski lestvini izboljšujemo ne samo koordinacijo rok in nog, temveč tudi športnikovo pozornost in koncentracijo, saj s svojo širino in dolžino ter številom kvadratov, v katere mora natančno stopati, omogoča kompleksnost izvajanja. S specifičnimi vajami lahko športnik utrjuje stare in razvija nove vzorce gibanja. Pri vadbi upoštevamo tri osnovna 93

94 navodila: ohranjamo optimalen položaj telesa, tečemo in skačemo po sprednjem delu stopala ter natančnost in ritem korakov prednjačita pred hitrostjo. (Vujin, Erčulj, Remic, 2016) V košarkarski šoli Gorenja vas izvajamo vaje koordinacije pri igralcih in igralkah starih 9 in 10 let vsaj enkrat tedensko. Največkrat jih izvajamo v uvodnem delu vadbene enote ali takrat, ko se ogrevamo na tribuni ali v mali telovadnici. Če nimamo na razpolago prave koordinacijske lestvine, lahko le-to naredimo sami z lepilnim trakom, ki ga polepimo ob robu igrišča ali pa jo narišemo s kredo, če treniramo na zunanjem igrišču. Vaje na koordinacijski lestvini: 1. Skipingi (nizki, srednji visoki, skiping čelno, bočno, hrbtno) 2. Jogging poskoki 3. Poskoki po eni nogi 4. Sonožni poskoki 5. Stopanje v vsak kvadrat z eno nogo 6. Stopanje v vsak kvadrat z obema nogama 7. Stopanje v vsak kvadrat z obema nogama bočno 8. Poskoki narazen skupaj 9. Poskoki dva ena 10. Sonožni poskoki cik-cak 11. Stopanje v kvadrate dva ena 12. Prisunski koraki 13. Križni koraki 14. Naprej nazaj skok čez kvadrat B. VAJE ZA RAZVOJ RAVNOTEŽJA Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzijskih (dopolnilnih, nadomestnih) gibov, ki so potrebni za vračanje telesa v stabilen položaj, kadar je ta porušen. (Pistotnik, 2004) Vadba ravnotežja je z drugimi besedami proprioceptivni trening ali senzomotorični trening. Pogosto se uporablja v športu in rehabilitaciji, kot sredstvo preventive pred poškodbami in kot sredstvo za rehabilitacijo po poškodbi. Glavni cilj tovrstne vadbe je preventiva pred športnimi poškodbami (zlasti skočnega in kolenskega sklepa) ter izboljšanje kakovosti nadzora gibanja nasploh. Vadba ravnotežja učinkuje na večjo stabilnost sklepov, manjša pojavnost poškodb, izboljšuje zavedanje telesa v prostoru, izboljša držo in ravnotežje ter vpliva na natančnejše gibanje (Vujin, Erčulj, Remic, 2016). V košarkarski šoli Gorenja vas začenjamo z vadbo za razvoj ravnotežja v kategorij U-11. Vaje izvajamo bodisi skozi elementarne igre ali v obliki obhodne vadbe. Kot pripomočke največkrat uporabim blazine, vrvi in klopi. Vaje, ki jih uporabljamo pri vadbi dečkov in deklic, starih 9 in 10 let: 1. Stoja na eni nogi s prekrižanimi rokami na prsih 2. Poskoki iz noge na nogo na blazini 3. Lastovka na blazini 4. Hoja po vrvi 94

95 5. Sonožni poskoki z obratom za 180 na blazini 6. Poskoki na eni nogi z obratom 180 na blazini 7. Hoja po gredi čelno in hrbtno 8. Stoja na eni nogi s prekrižanimi rokami na prsih z izključenim čutilom za vid 9. Stoja na eni nogi in podajanje žoge v paru 10. Stoja na eni nogi z dodano koordinacijsko nalogo vodenje žoge z nogo C. VAJE ZA RAZVOJ AGILNOSTI IN HITROSTI ODZIVA Košarka je zelo kompleksen šport, saj se med igro zgodi veliko število nepredvidljivih dogodkov, na katere se morajo igralci in igralke čim hitreje odzvati in hkrati izbrati ustrezno taktično ter gibalno rešitev. Temu rečemo hitrost odziva. Gledano z vidika časovnega poteka hitre aktivnosti je to prvi dogodek, ki je del vsake izmed različnih vrst hitrosti. Zaradi zapletenosti košarkarske igre se v košarki pojavlja predvsem hitrost odziva v kompleksnih okoliščinah, saj se morajo igralci odzvati na predmete v gibanju (soigralce, obrambne igralce in žogo) ali različne zvoke, kot so opozorilo pri blokadi, prevzemanju, pisk sodnika (Vujin, Erčulj, Remic, 2016). Pomemben dejavnik pri hitrosti v košarkarski igri pa je tudi agilnost igralcev in igralk. Agilnost je sposobnost sprememb gibanj, pri čemer je izguba hitrosti čim manjša. Je specifična oblika hitrosti, ki je značilna za kompleksne športe, kjer prevladujejo takšne gibalne strukture, ki zahtevajo številne spremembe smeri gibanja (Vujin, Erčulj, Remic, 2016). 1. Gibanje na znak trenerja Trener stoji obrnjen proti igralcem in jim s prstom kaže, kam in kako se morajo gibati. Otroci morajo kar se da hitro spreminjati gibanje glede na vidni signal: prst levo ali desno gibajo se levo ali desno v preži; prst navzgor poskoki na mestu; prst navzdol cepetanje na mestu. 2. Zrcalo Slika 76: Gibanje na znak trenerja Dva igralca se postavita eden nasproti drugemu, prostor pa omejimo s štirimi predmeti v vsakem kotu. En igralec je aktivator, drugi pa posnemovalec. Posnemovalec se mora po zrcalni sliki gibati skupaj z aktivatorjem. 95

96 Slika 77: Zrcalo 3. Barve Igra je podobna zrcalu, le da so tokrat predmeti različno obarvani. Igralca tokrat tečeta od predmeta do predmeta glede na barvo, ki jo zakliče trener. Tekmujeta, kdo bo prvi pri predmetu prave barve. Slika 78: Barve 4. Palica pada hitrost reakcije Vadeči so razdeljeni v pare ali trojke ter stojijo na medsebojni oddaljenosti približno dva metra. Vsak igralec ima svojo palico, ki jo drži ob sebi v pokončnem položaju. V določenem trenutku oba igralca spustita palico in skušata ujeti palico partnerja, še preden ta pade na tla. Komur to uspe, dobi točko. Vajo lahko še otežimo in vadečim dodamo žogo, ki jo vodijo s prosto roko. 5. Prehiti me vodenje žoge, met na koš, hitrost reakcije Vadeči so razdeljeni v pare in se postavijo na črto meta za tri točke eden za drugega. Prvi ima obe žogi in ju vodi na mestu. V določenem trenutku eno žogo pusti na mestu, z drugo pa zavodi proti košu. Drugi igralec čim hitreje pobere svojo žogo ter skuša doseči koš pred svojim partnerjem. Kdor je prej uspešen, dobi točko in je v naslednji seriji vodja. Zmaga tisti, ki prej zbere 11 točk. 96

97 Slika 79: Prehiti me D. RAZVOJ MOČI PRI OTROCIH DO 10. LETA Otroci v tej starosti naj razvijajo moč zgolj z vajami s premagovanjem lastne teže. Poudarek je na razvoju moči trupa, odrivni moči nog, moči rok in ramenskega obroča. Sam uporabljam vaje, ki so za otroke zabavne. Suhoparni treningi moči z veliko ponovitvami (10 sklec, 10 dvigov trupa ipd.) so za otroke dolgočasni in precej bolj naporni z vidika motivacije. Zato se poslužujem vaj v parih, kjer se vadeča ves čas preizkušata med sabo ali pa eden drugemu otežujeta nalogo. Nekaj vaj za razvoj moči: 1. Krokodilji boj Igralca sta v opori na rokah bočno drug ob drugem. Z gibanjem bočno po vseh štirih se skušata zriniti iz določenega območja. 2. Vlečenje žoge Igralca držita žogo in jo vlečeta vsak na svojo stran. Kdor jo osvoji ali potegne igralca iz kroga, zmaga. 3. Lovljenje teniške žogice v opori na rokah Oba igralca sta v opori na rokah, postavljena sta z obrazom drug proti drugemu na oddaljenosti približno en meter. Trener med njiju vrže teniško žogico, kdor jo ujame, dobi točko. Igralca morata med tem ves čas obdržati vsaj tritočkovno oporo. 4. Žaga naravnost Igralca sta v opori na podlahteh obrnjena z obrazom drug proti drugemu. Z eno roko držita elastiko, dolgo približno en meter. Nato 20 sekund vlečeta elastiko, kot da bi v roki držala žago. 5. Žaga s strani Podobna vaja kot prejšnja, le da sta v opori bočno na podlahti in žagata s prosto roko. 6. Boksanje žoge En igralec čvrsto drži veliko žogo pred sabo, drugi pa jo skuša s potiskanjem ali udarjanjem v vse smeri spraviti iz osnovnega položaja. 7. Nestabilni križ Igralec je v opori bočno na podlahti, drugo roko pa ima iztegnjeno v bočni ravnini. Drugi mu skuša iztegnjeno roko rahlo premikati, prvi pa se mu upira. 97