UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO GAŠPER VEHOVEC

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO GAŠPER VEHOVEC Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športno treniranje Nogomet POVEZANOST REZULTATOV RAZLIČNIH VZDRŽLJIVOSTNIH TESTOV Z USPEŠNOSTJO V IGRI IN DINAMIČNO TEHNIKO PRI DIJAKIH 3. LETNIKA NOGOMETNEGA ODDELKA GIMNAZIJE ŠIŠKA DIPLOMSKO DELO MENTOR doc. dr. Aleš Dolenec SOMENTOR asist. dr. Marko Pocrnjič KONZULTANT doc. dr. Igor Štirn Avtor dela Gašper Vehovec Ljubljana, 2016

4 ZAHVALA Zahvaljujem se prof. dr. Alešu Dolencu za pomoč pri pisanju diplomskega dela, prof. dr. Marku Pocrnjiču za nasvet pri oblikovanju naslova, trenerjema dijakov, ki sta mi pomagala pri testiranju in mami, ki mi je omogočila študij. Hvala.

5 KLJUČNE BESEDE: nogomet, vzdržljivost, dinamična tehnika, testiranje, uspešnost v igri POVEZANOST REZULTATOV RAZLIČNIH VZDRŽLJIVOSTNIH TESTOV Z USPEŠNOSTJO V IGRI IN DINAMIČNO TEHNIKO PRI DIJAKIH 3. LETNIKA NOGOMETNEGA ODDELKA GIMNAZIJE ŠIŠKA STRANI: 48 TABEL: 14 SLIK: 12 VIROV: 27 Gašper Vehovec Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Športno treniranje, nogomet IZVLEČEK V diplomskem delu smo raziskovali nekatere gibalne sposobnosti, ki so značilne za nogomet. Obravnavali smo vzdržljivost in hitrost vodenja žoge oziroma dinamično tehniko, kar smo izmerili z različnimi testi. Rezultate posameznih testov smo primerjali z uspešnostjo in jih med seboj ovrednotili. Glavni namen je bil ugotoviti v kolikšni meri vpliva vzdržljivost na uspešnost nogometašev v igri in kateri test daje najbolj kakovostne rezultate o vzdržljivosti nogometašev. Prav tako je bil namen diplomskega dela ugotoviti ali obstaja povezanost med testi vzdržljivosti in testi hitrosti vodenja žoge. Vzorec merjencev je predstavljal 16 nogometašev 3. letnika Gimnazije Šiška. Za testiranje vzdržljivosti smo uporabili teste: tek na 2400 m, tek na 600 m in tek v kvadratu 5 x (4 x 15 m). Za testiranje dinamične tehnike smo uporabili rezultate testov kombinirani polkrog in vodenje žoge s spremembami smeri. Oceno igre sta podala trenerja na podlagi celoletnega opazovanja na treningih in tekmah. Iz dobljenih rezultatov, ki smo jih analizirali s statističnim programom SPSS, smo skušali ugotoviti kateri test vzdržljivosti najbolj vpliva na oceno igre in kateri test na dinamično tehniko. V diplomskem delu je bila ugotovljena največja povezava med testom tek v kvadratu 5 x (4 x 15 m) in oceno igre, kjer znaša Pearsonov r=0,728. Največjo povezanost med testi vzdržljivosti in dinamično tehniko, kažeta rezultata med testoma tek v kvadratu 5 x (4 x 15 m) in testom vodenje s spremembo smeri, kjer znaša Pearsonov r=0,505. Izmed vseh testov, ki smo jih uporabili v diplomskem delu, smo z regresijsko analizo ugotovili, da na oceno igre najbolj vpliva test vodenje s spremembo smeri, pri katerem smo izračunali najvišji beta koeficient.

6 KEYWORDS: football, endurance, measuring, dynamic technique, playing success CORRELATIONS OF RESULTS BETWEEN DIFFERENT ENDURANCE TESTS AND PLAYING SUCCESS AND DYNAMIC TECHNIQUE AT THIRD YEAR FOOTBALL CLASS AT GYMNASIUM ŠIŠKA Number of pages: 48 Number ob tables: 14 Number of sources: 27 Number of images 12 Gašper Vehovec University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016 Sport training, Football ABSTRACT In this thesis we researched some of the motor abilities, which are typical for football. We considered the endurance and speed of ball leading or dynamics technique, which we measured with different tests. We compared the results of this tests with successfulness and evaluated them with each other. The main intention was to find out to what extend the endurance influences the successfulness of football players and also which test gives us the best quality results about endurance. Our intention was also to find out if there is a connection between endurance tests and speed of the ball leading. The test group was consisting of 16 students attending the third year football class at high school Šiška. The measurements were done with the endurance tests such as 2400 m run, 600 m run and the 5 (4 15 m) run. For dynamics technique we used the combined semi-circle test and change of - direction running test. Evaluation of the game was given by two coaches, based on the whole-year observation of trainings and matches. We processed the data with the program SPSS Statistics. We tried to find out which endurance test has the biggest influence on evaluation of the game and which test has the biggest influence on dynamics technique. We found out the highest connection is between the 5 (4 15 m) run test and evaluation of the game, where Pearsons coefficient was 0,728. The biggest connection between endurance tests and dynamics technique gave us a result of the 5 (4 15 m) run and change-ofdirection running test, Pearsons coefficient was 0,505. According to the results of regression analysis the change-of-direction running test, where we calculated the highest beta coefficient, has the biggest influence on evaluation of the game among all the tests we used.

7 Kazalo vsebine KAZALO SLIK... 9 KAZALO TABEL UVOD ZGODOVINA IN RAZVOJ NOGOMETNE IGRE NOGOMET V SLOVENIJI PREDMET IN PROBLEM USPEŠNOST V NOGOMETU ANALIZA IGRE AKTIVNOST IGRALCEV V IGRI MODEL IGRE MODEL IGRALCA SODELOVANJE - INTERAKCIJA MED IGRALCI NEKATERI REZULTATI ANALIZE IGRE IN GIBANJA MOTORIČNE IN FUNKCIONALNE SPOSOBNOSTI GIBLJIVOST MOČ KOORDINACIJA HITROST IN AGILNOST RAVNOTEŽJE VZDRŽLJIVOST MOTORIČNE SPOSOBNOSTI, ZNAČILNE ZA NOGOMET DOSEDANJE RAZISKAVE CILJI IN HIPOTEZE METODE DELA OPISI TESTOV TEK NA 600 m TEK NA 2400 m TEK V KVADRATU 5 x (4 x 15 m) VODENJE ŽOGE S SPREMEMBO SMERI KOMBINIRANI POLKROG OCENA USPEŠNOSTI ORGANIZACIJA TESTIRANJA REZULTATI IN RAZPRAVA OSNOVNI STATISTIČNI KAZALCI... 36

8 5.2 POVEZANOST TESTOV VZDRŽLJIVOSTI Z USPEŠNOSTJO V IGRI TEK V KVADRATU 5 x (4 x 15 m) TEK NA 600 m TEK NA 2400 m POVEZANOST TESTOV VZDRŽLJIVOSTI Z DINAMIČNO TEHNIKO REGRESIJSKA ANALIZA ANALIZA HIPOTEZ ZAKLJUČEK VIRI... 47

9 KAZALO SLIK Slika 1: Razširjenost nogometa po svetu ( 2016) Slika 2: Shematski prikaz dejavnikov, ki vplivajo na nogometno uspešnost (Pocrnjič, 1999) Slika 4: Uspešna komunikacija Slika 3: Neuspešna komunikacija Slika 5: Neuspešna komunikacija Slika 6: Sodoben model nogometaša (Pocrnjič, 1999) Slika 7: Relativne opravljene razdalje med igro pri različni aktivnosti (Reilly, 2007) Slika 8: Razdelitev vrst moči s treh vidikov Slika 9: Tek v kvadratu (Pocrnjič, 2012) Slika 10: Vodenje žoge s spremembo smeri ( 2016) Slika 11: Prikaz testa kombinirani polkrog ( 2016) Slika 12: Predlog organizacije testiranja KAZALO TABEL Tabela 1: Osnovne opisne statistične vrednosti za vsako izmed meritev Tabela 2: Parametri sploščenosti in asimetričnosti Tabela 3: Kolmogorov - Smirnov test normalnosti porazdelitve Tabela 4: Povezava med testom tek v kvadratu in oceno igre Tabela 5: Povezava med testom tek na 600 m in oceno igre Tabela 6: Povezava med testom tek na 2400 m in oceno igre Tabela 7: Matrika povezanosti vzdržljivosti z dinamično tehniko Tabela 8: Tek v kvadratu 5 x (4 x 15 m) Tabela 9: Tek na 600 m Tabela 10: Tek na 2400 m Tabela 11: Kombinirani polkrog Tabela 12: Vodenje s spremembo smeri Tabela 13: Rezultati multiple regresije Tabela 14: Multipla regresija (beta koeficient)... 44

10 1 UVOD Nogomet je zelo priljubljena športna igra na svetu. Igra je preprosta, zato jo lahko ljudje igrajo kjerkoli. V tej preprostosti pa trenerji in športni delavci iščejo vedno nove rešitve, da bi nogometno igro izboljšali in jo razvijali. Nogometna igra se je skozi zgodovino spreminjala. Od njenih začetkov po do danes opazimo številne novosti, kot so: nova pravila, velikost žoge, velikost igrišča, postavitev igralcev na igrišču, metode treninga, sistem igre, Trenerji danes iščejo model popolnega nogometaša, kar pa je težka naloga, saj se ljudje med seboj razlikujemo. Na uspešnost v nogometu vpliva veliko dejavnikov, tako zunanjih, kot notranjih. Na uspešnost igralca vpliva tudi znanje trenerjev in športnih delavcev, ki ob pravilnih treningih lahko razvijejo dobrega nogometaša. Trenerji, ki že zelo zgodaj pričnejo s sistematičnim pristopom vodenja športne vadbe, pripomorejo k temu, da bo nogometaš postal dober igralec. Da bi lahko trenerji lažje načrtovali vadbo morajo upoštevati nekatere ključne smernice, ki določajo kako izoblikovati dobrega nogometaša. Danes lahko z različnimi prognostičnimi modeli in testiranji že zelo zgodaj ugotovimo ali je otrok oz. mladostnik»primeren«za ta šport. Iz rezultatov posameznih testov lahko primerjamo posamezne skupine ali pa napovemo uspešnost nogometaša v prihodnje. Človek ima določene lastnosti in sposobnosti prirojene, določene lahko v procesu treninga izboljša. Tako lahko trenerji vplivajo na vse motorične in funkcionalne sposobnosti, ki so med seboj tako ali drugače povezane. Ena motorična sposobnost je največkrat predpogoj, da lahko pride do izraza druga motorična sposobnost. Trenerji morajo biti pozorni na vse te sposobnosti. Tako je tudi pri vzdržljivosti, ki je pomembna zlasti, ko je nogometaš utrujen in je osnovna motorika že porušena. Takrat pride do izraza dobra telesna priprava, ki lahko prinese uspeh. 1.1 ZGODOVINA IN RAZVOJ NOGOMETNE IGRE Nogometna igra v različnih oblikah se je začela pojavljati nekaj tisočletij pred našim štetjem. V civilizacijsko še nerazviti družbi je človek odvečno energijo porabljal v različnih igrah in plesih, ki so bila največkrat religioznega značaja. Tako so se nekatere igre z žogo pojavile že v starem Egiptu, na Kitajskem, v Indiji in pri nekaterih drugih civilizacijah iz obdobja pred našim štetjem (Rednedge, 1997). Kitajskemu kralju Huang Tiu pripisujemo iznajdbo igre, ki se je imenovala ZU-Qui. ZU pomeni udariti z nogo, Qui pa pomeni žoga. Podobne igralne oblike udarjanja žoge kažejo tudi različne najdbe v antični Grčiji, pri Rimljanih in na Japonskem. Grški»episkyros«se je razvil v rimski»karpastum«, zelo grobo igro, podobno rugbyju. V Južni Ameriki, pri Majih in Aztekih, je bila igra z žogo zadeva kulta, o kateri pa niso znana nobena pravila. V srednjem veku so v Italiji in Franciji igrali igro z žogo podobno današnjemu nogometu, katere cilj je bil tek in borba za žogo. Žoga je bila izdelana iz različnih materialov, ki so jih imeli v tem času na voljo. V Italiji, natančneje v Firencah so igrali igro, pri kateri so bili Stran 10

11 igralci razdeljeni v štiri osnovne linije. Vsaka je imela svoje ime glede na osnovno nalogo v igri. Poznali so tudi vratarja, ki je edini smel igrati z roko. Najpomembnejše spremembe pravil : Leta sprememba velikosti igrišča in prepoved igre z roko. Leta 1872 uvedba vratarja, ki lahko igra z roko. Leta 1879 sprememba pravila o zmanjšanju števila igralcev na 11. Leta vstop Anglije v mednarodno nogometno zvezo in sprejetje pravil iz Anglije, ki so bila pogoj za vstop. Leta 1925 pravilo offside, ki je vplivalo na osnovno postavitev na igrišču (Elsner, 2004). Moderni nogomet, kakršnega poznamo danes, je zasluga nekaterih nogometnih zanesenjakov, ki so nogomet organizirali po vzoru drugih športov v Angliji. Prelomni dan za nogomet je 20. julij 1871, ko so na pobudo Charlesa Williama Alcocka organizirali tekmovanje Football Association Challenge Cup, ki ga danes poznamo kot FA Cup. V tem času so bile znane formacije na igrišču 2 : 1 : 7 ter 2 : 3 : 5. Nogomet se je tako skozi različne postavitve igralcev vse bolj spreminjal. Na začetku so moštva uporabljala dribling kot osnovni način igranja. Šele kasneje se je igra z različnimi postavitvami razvijala tako, da so igralci začeli sodelovati v igri. Leta 1872 je bila organizirana prva mednarodna tekma med reprezentancama Anglije in Škotske (Češek, 2016). Po letu 1875 so nogomet, kot ga poznamo danes, začeli igrati tudi drugod po Evropi in sicer na Danskem, v Švici, Nemčiji, Skandinaviji in drugod. Nogomet se je hitro širil in je v osemdesetih letih 19. stoletja prodrl v Srednjo Evropo, na ozemlje takratne Avstrije, Madžarske, Slovaške in Češke. Nogometne klube so ustanavljali v vseh večjih mestih, kot so Praga, Dunaj in Budimpešta. V Parizu je bila leta 1904 ustanovljena svetovna nogometna organizacija FIFA, ki je leta 1930 v Urugvaju organizirala prvo svetovno prvenstvo v nogometu. Leta 1954 je bila ustanovljena evropska nogometna organizacija UEFA, ki je leta 1968 organizirala prvo prvenstvo reprezentanc Evrope (Elsner, 2004). Stran 11

12 Slika 1: Razširjenost nogometa po svetu ( 2016). 1.2 NOGOMET V SLOVENIJI V začetku dvajsetega stoletja je nogomet prišel v Slovenijo iz Dunaja, ki je bilo takrat glavno mesto avstro ogrske monarhije, kamor je spadala tudi takratna Slovenija in iz Prage, s katero smo imeli dobre medsebojne kulturne povezave. Sprva so ga igrali le dijaki, ki so radi igrali tako imenovani nemški nogomet. Kasneje, leta 1906 se je v Sloveniji pojavil tudi nogomet, kakršnega so igrali v Angliji. Prvi nogometni klub v Sloveniji, imenovan dijaški nogometni klub Hermes, so leta 1910 ustanovili dijaki srednjih šol v Ljubljani. Inženir Stanko Bloudek ima zasluge, da so dijaki dobili prve nogometne čevlje, žoge in drese. Nato so Slovenci leta 1911 ustanovili nogometni klub Ilirija. Njegov prvi predsednik je bil dr. Ivan Lah. Klub so ustanovili kot protiutež nemškim klubom v Mariboru, Celju in na Ptuju. Prvo organizacijo v Sloveniji smo dobili leta 1920, ko je bila ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP). Ob prvi reorganizaciji športa po drugi svetovni vojni je bila leta 1948 ustanovljena Nogometna zveza Slovenije, ki je delovala v okviru NZJ s sedežem v Beogradu. Slovenija, kot samostojna država je bila leta 1992 sprejeta v svetovno nogometno organizacijo FIFO, leto kasneje pa še v evropsko nogometno organizacijo UEFA (Elsner, 2004). Stran 12

13 2 PREDMET IN PROBLEM 2.1 USPEŠNOST V NOGOMETU Na nogomet vpliva več dejavnikov, ki so med seboj povezani. Posamezni dejavniki imajo različno vlogo pri razvoju igralca. Boljše rezultate bo dosegal tisti nogometaš, ki bo imel ta razmerja optimalna. Dejavnike uspešnosti delimo v tri skupine: Zunanji dejavniki - dejavniki okolja Notranji dejavniki Transformacijski proces (treniranje) Med dejavnike okolja uvrščamo tradicijo športa, interes do športa, naravne možnosti za igranje nogometa, materialna in finančna sredstva, naprave, rekvizite, opremo, organiziranost nogometa in informacije, ki so dostopne nogometnim delavcem. Med notranje dejavnike uvrščamo lastnosti, značilnosti in sposobnosti nogometaša. Človeka obravnavamo kot celovit sistem različnih psihosomatičnih dimenzij ter upoštevamo njegovo duševno telesno družbeno stanje. Sem uvrščamo zdravstveno stanje, morfološke značilnosti, nogometne motorične sposobnosti, taktiko igre, kognitivne sposobnosti ter konativne vedenjske lastnosti in sociološke značilnosti. Transformacijski proces zajema začetni izbor, selekcioniranja, obremenitev v procesu treninga, metode treninga, oblike dela ter način vodenja. V kolikšni meri vplivajo zunanji dejavniki na razvoj in uspešnost nogometa, je težko določiti. Da bi to ugotovili, so nekatere nogometne zveze izvajale primerjave o številu igralcev, sodnikov in trenerjev, analizirali so razpoložljive objekte ter izpopolnjevali strokovni kader. Notranji dejavniki imajo poseben pomen pri uspehu v nogometu. Natančna analiza teh dejavnikov kaže, da je uspeh poleg osnovnih in specifičnih nogometnih sposobnosti odvisen tudi od drugih lastnosti in sposobnosti človekove aktivnosti, s katerimi se ukvarjajo tudi druge vede, kot so medicina, anatomija, fiziologija, psihologija in sociologija. Notranji dejavniki in transformacijski procesi so medsebojno odvisni. Skupaj oblikujejo vzorec igre in vzorec igralca. Na vzorec igre vplivajo določene značilnosti, lastnosti in sposobnosti najboljših igralcev. Na igro vpliva kreativnost ter iskanje najboljših rešitev v različnih situacijah. Sem spada tudi celoten proces treninga in tekmovanja, kjer so zelo pomembne praktične izkušnje ter sodelovanje pri strokovnih razpravah. V različnih časovnih obdobjih vzorec igre vedno vpliva na vzorec igralca. Za napredek v igri je potrebno vedno znova razvijati intelektualnost in motorične sposobnosti ter druge lastnosti. V nogometni igri poizkuša nasprotnik vedno znova prekiniti medsebojno sodelovanje igralcev, zato zahteva od igralcev ustrezno raven kognitivnih sposobnosti, posebno pri tako imenovani motorični inteligenci. Ta je za ustvarjalnost v igri zelo pomembna, po njej pa se igralci med seboj razlikujejo. Igralna inteligenca, agresivnost, impulzivnost, senzibilnost, Stran 13

14 strah, hrabrost, mirnost in socialni status v moštvu imajo določen vpliv na uspeh v igri, vendar so te lastnosti v praksi manj izražene. To kaže, da je v procesu treninga še veliko možnosti za razvoj nogometne igre, zato je v vrhunskem nogometu vse bolj nujna pomoč drugih strokovnjakov. Izobrazba trenerja, njegove izkušnje, informacije o nekaterih notranjih dejavnikih ne zadostujejo za vodenje transformacijskega procesa vrhunskih moštev. Glede psihosomatičnega statusa igralcev in procesa treniranja, mora biti strokovno znanje trenerja tako poglobljeno, da ta razume vse informacije svojih svetovalcev z drugih področij, jih analizira ter v pozitivni smeri razvija in spreminja osebnost igralcev. Treniranje je oblikovanje nogometaša, da bo uspešen v vseh življenjskih situacijah, je moralno - etično oblikovanje lika osebnosti. Pravočasno spoznavanje lastnosti igralcev, zlasti konativnih patoloških dejavnikov, gotovo omogoča pozitiven razvoj. Preveliko ali napačno usmerjeno agresivnost, impulzivnost, hipohondrijo ali celo strah je mogoče s pravilnim pristopom vsaj delno preprečiti. Posebno pri mlajših, lahko trenerji odločilno pripomorejo k maksimalni storilnosti z upoštevanjem vseh pomembnih znanj o nogometu. Psihični problemi posameznih igralcev se od socioloških in družbenih ne morejo ločiti, saj so vedno povezani. Eni vplivajo na druge, oboji pa na storilnost in uspeh. Položaj igralca v skupini oz. moštvu, njegov sprejem, uveljavitev ali odklonitev je treba vedno upoštevati pri oblikovanju, sestavljanju in vodenju moštva. V vodilne igralce v ekipi se ti razvijejo sami, ker jih drugi soigralci sprejmejo kot osebnosti. Učinkovitost transformacijskega procesa je odvisna od njegove usmeritve, ki jo moramo nadzorovati in glede na dobljene informacije ustrezno spreminjati. Informacije morajo biti objektivne, saj napačne informacije oddaljujejo transformacijsko preoblikovalni proces od končnega cilja. Ta spoznanja počasi prodirajo naprej, kajti vse bolj je jasno, da z improvizacijo ni več mogoče dosegati dobrih rezultatov, posebno v mednarodni konkurenci (Elsner, 2004). Stran 14

15 NOTRANJI DEJAVNIKI TEMELNJE RAZSEŽNOSTI - zdravstveno stanje - morfološke značilnosti - motorične sposobnosti -funkcionalne sposobnosti - gibalne strukture (tehnika) REALIZACIJESKE IN MOBILIZACIJSKE RAZSEŽNOSTI - kognitivne sposobnosti - taktično znanje - konativne lastnosti - motivacija, vrednoste, socialni status ZUNANJI DEJAVNIKI SPLOŠNI SOCIOLOŠKI DEJAVNIKI - družbena klima, tradicija, osnovni pogoji - izobraževanje in organizacija trenerjev, sodnikov, managerjev - teoretično in znanstveno raziskovalno delo NEPOSREDNI DEJAVNIKI - nasprotnik - pogoji tekmovanja (vreme, sodniki, igrišče, vrsta tekmovanja) POSREDNI DEJAVNIKI - pogoji treniranja - tehnološko-materialno-finančni dejavniki -treniranje in priprava Slika 2: Shematski prikaz dejavnikov, ki vplivajo na nogometno uspešnost (Pocrnjič, 1999). 2.2 ANALIZA IGRE Nogomet se je skozi zgodovino vedno znova spreminjal in se danes razlikuje od tistega v preteklosti. Vzroki sprememb so različni, predvsem pa so posledica analiziranja igre in posameznika v procesu treniranja. Tudi današnja igra je le trenutno stanje v njenem razvoju. Nogomet je ekipni šport, kjer morajo igralci med seboj sodelovati. Posebej pomembna je motorična komunikacija, ki poteka ob sočasnem komuniciranju z žogo ob upoštevanju velikosti igrišča. Na uspešno medsebojno sodelovanje na igrišču lahko trenerji vplivajo v dovolj pogostem procesu treninga. Tako lahko igralci izboljšajo pretok informacij iz motoričnega spomina in tako skrajšajo aferentno efektorne procese. Za uspešno motorično komunikacijo morajo igralci dobro identificirati posamezne situacije in nato poiskati najboljše rešitve. Stran 15

16 Igralec, ki ima v posesti žogo je najpomembnejši člen komunikacije. Ostali igralci morajo biti čim bolj dejavni, da se bo igralec z žogo lahko odločil, s katerim soigralcem bo vzpostavil neposredno motorično komunikacijo. Tako morajo igralci vedno znova sodelovati ob upoštevanju, da želi nasprotno moštvo prekiniti komunikacijo. Slika 4: Uspešna komunikacija Slika 3 neuspešna komunikacija Slika 3: Neuspešna komunikacija Slika 5: Neuspešna komunikacija Stran 16

17 Uspešnost v napadu je odvisna od gostote komunikacijske mreže, ki mora biti v procesu treninga najprimerneje oblikovana. Najgostejša je v bližini nosilca glavnega kanala, torej v bližini igralca z žogo. Odvisna je od dejavnosti igralcev ter od njihovega gibanja, ki mora biti usklajeno s sistemom, zasnovo in taktiko igre. Cilj nogometa je premagati nasprotnika. To je mogoče na razne načine, ob različni razporeditvi igralcev na igrišču, ob kontinuiranem napadanju, s pritiskom na nasprotnika ali z obrambnim slogom igre s hitrimi napadi in podobnim (Elsner, 2004). 2.2 AKTIVNOST IGRALCEV V IGRI Nogomet je ekipni šport, pri katerem mora biti nogometaš zelo aktiven. Za nogomet so značilne razne oblike teka, vodenje žoge, udarci z žogo, sprejemanje in odvzemanje žoge, varanja, skoki, meti in padanja. Več kot 50 % gibanja v igri obsegajo različne vrste tekov, kot so razne oblike startne hitrosti, osnovne hitrosti ter spreminjanje hitrosti in smeri teka. V nogometu še vedno prevladujeta srednje hitri in počasen tek, vendar postajajo hitri in eksplozivni teki pogostejši. Kljub vse večji univerzalnosti igralcev se še vedno kažejo razlike med igralci posameznih igralnih mest. Tako so za različne igralne položaje značilne specifične aktivnosti. Obrambni igralci odvzemajo žogo in igrajo z glavo pogosteje kot ostali igralci. Vezni igralci imajo nalogo podajati žogo in organizirati napadalne akcije. Napadalci so zadolženi za posamezne akcije različna varanja in doseganje golov. Učinkovitost naravnih gibanj je odvisna od osnovnih motoričnih sposobnosti, gibanja pri upravljanju žoge pa so odvisna od nogometaševih motoričnih sposobnosti, kot so specifični in kinestetični občutek, specifična koordinacija, specifična preciznost itd. Uspešnost v igri je odvisna tudi od funkcionalnih sposobnosti, na katere vplivajo predvsem stanje srčno - žilnega, dihalnega, termoregulacijskega in mišično - živčnega sistema. Pomembno je tudi delovanje vegetativnega živčnega sistema, ki uravnava delovanje prebavil, žlez in krvnega obtoka. Za uspešnost v igri so posebej pomembne aerobne in anaerobne sposobnosti ter njihovi odnosi. Aerobne aktivnosti omogočajo premagovanje daljših naporov z nizko intenzivnostjo, anaerobne pa premagovanje naporov z maksimalno in submaksimalno hitrostjo. Z višjo intenziteto nogometne igre tako narašča tudi odstotek anaerobnih aktivnosti v nogometni igri (Elsner, 2004). Stran 17

18 2.4 MODEL IGRE Model igre definiramo kot sodelovanje med igralci v obeh fazah igre. Komunikacija in gibalne sposobnost igralcev so pomemben dejavnik modela igre. Sistem igre mora biti dobro organiziran in delovati usklajeno v vseh fazah igre. Model igre želi posnemati najpomembnejše lastnosti idealnega, teoretičnega sistema igre. V preteklosti smo poznali različne nogometne šole po svetu, kot so italijanska, madžarska, češka, nemška, brazilska, argentinska in jugoslovanska. Danes so te razlike med posameznimi nogometnimi šolami vse manjše, zato govorimo o enotnem sodobnem modelu nogometne igre. Sodobni model je način igre, ki ga demonstrirajo najboljša nogometna moštva po svetu. Kot posledica razvoja nogometne igre, obstajajo v okviru medsebojnega sodelovanja nekatere zakonitosti. Model igre predstavlja trenutno stanje v razvoju nogometne igre (Verdenik, 1999). Na model igre vplivajo nova teoretična spoznanja, izkušnje in izmenjava informacij. Praktične izkušnje so posebej pomembne pri razvoju sistema igre, taktike in pri razvoju motoričnih sposobnosti. Na model igre posebej vplivajo najboljši igralci, ki s svojimi lastnostmi in sposobnostmi v procesu treninga oblikujejo nove, drugačne in boljše rešitve različnih igralnih situacij (Elsner, 2004). 2.5 MODEL IGRALCA Model igralca in model igre sta povezana. V razvoju nogometne igre se kažejo vedno boljše nogometne sposobnosti nogometašev, še posebej najboljših, ki so sposobni reševati igralne situacije v časovni in prostorski stiski. Igralci naj bi imeli kompaktnejšo telesno zgradbo z dopustnim variiranjem teže in višine. Eksplozivna moč, hitrost igralca, hitrost vodenja žoge, specifična vzdržljivost in smisel za igro prevladujejo pri najboljših igralcih. Vse te lastnosti so gensko pogojene, vendar jih lahko v procesu treninga izboljšamo. Hitrost in eksplozivna moč sta v veliki meri gensko pogojeni lastnosti, zato trenerji nanju ne morejo pomembno vplivati. Več vpliva lahko zaznamo v procesu treninga pri vzdržljivosti in sposobnosti upravljanja z žogo (Elsner, 2004). V okviru telesnih značilnost sta Marković in Bradić (2008) ugotovila, da je povprečna višina nogometašev 181 cm, povprečna teža 75 kg. Srednji branilci in vratarji imajo kompaktnejšo telesno zgradbo. Tako je povprečna višina vratarjev 187 cm in teža 83 kg. Odstotek podkožnega maščevja znaša v povprečju 10%. Stran 18

19 Slika 6: Sodoben model nogometaša (Pocrnjič, 1999) 2.6 SODELOVANJE - INTERAKCIJA MED IGRALCI Dejavniki, ki vplivajo na medsebojno sodelovanje igralcev v vrhunskih moštvih, so zelo različni. Pomembna je osnovna razporeditev igralcev glede na sistem igre, ki je lahko 1:3:5:2, 1:4:4:2, 1:4:3:3 ali 1:3:4:3. Vse pomembnejši postaja izraz odločilnost akcije, kar pomeni, da je akcija tista, ki določa kateri igralec se bo vanjo vključil, in ne igralno mesto. Igralci imajo s tem svobodo pri organizaciji igre na višji ravni. Pri vsem tem imata pomembno vlogo disciplina in improvizacija v igri. Taktični načrt je pomemben, vendar nanj lahko vpliva tudi uspešnost nasprotnega moštva, vremenske razmere in drugi zunanji dejavniki. Branjenje v igri je način, pri katerem se zelo dobro kaže medsebojno sodelovanje vseh igralcev. Najbolj pogosto gre za conski ali kombiniran način branjenja. Pomembni sta elastičnost in hitrost igralcev, ki vplivata na prehod iz ene v drugo fazo igre. Pri vsem tem moramo upoštevati tudi časovni in prostorski pritisk, ki se skozi igro povečujeta (Elsner, 2004). 2.7 NEKATERI REZULTATI ANALIZE IGRE IN GIBANJA Analize igre vrhunskih moštev so pokazale, da ima boljše rezultate moštvo, ki osvoji več dvobojev. Prav tako ima boljše rezultate moštvo, ki izvede več natančnih dolgih podaj. V primerjavi s kontinuiranimi napadi, je bilo ugotovljenih več zadetkov iz protinapadov. Stran 19

20 Pogostost udarcev na gol ni vedno pogoj za uspeh, temveč je pomembnejša ustrezna situacija, iz katere sledi udarec. Statistično največ zadetkov dosežejo napadalci. Večina zadetkov je doseženih po udarcu znotraj kazenskega prostora ter po prvih treh podajah po odvzeti žogi. Največ zadetkov je doseženih v prvih petih sekundah akcije. Ena tretjina vseh zadetkov je doseženih z glavo. Ugotovili so, da moštvo, ki naredi več prekrškov, največkrat rezultatsko ni uspešno. Analize so pokazale, da je največ zadetkov doseženih po odvzeti žogi na nasprotnikovi strani igrišča. Analizirali so tudi tek med igro, in sicer je večina najhitrejših tekov vezana na kratke sprinte do 5 metrov. V povprečju naredi igralec na tekmi od 77 do 87 kratkih sprintov (Gerisch, Reichelt, 1990, v Verdenik, 1999). Številni klubi danes uporabljajo različne metode, kako analizirati gibanje igralcev med tekmo. Sodobna tehnologija omogoča hitre povratne informacije za trenerje in igralce. Tako športni delavci uporabljajo kamere, ki so nameščene na razglednih točkah. Nato te informacije analizirajo z računalniškim programom in tako dobijo objektivne rezultate, glede vsebine in intenzivnosti gibanja. OPRAVLJENE RAZDALJE MED IGRO POČASEN TEK PREMIKANJE NAZAJ SREDNJE HITRI TEK GIBANJE Z ŽOGO HOJA MAKSIMALNA HITROST 11% 24% 36% 2% 20% 7% Slika 7: Relativne opravljene razdalje med igro pri različni aktivnosti (Reilly, 2007). Hoja pomeni gibanje z hitrostjo do 3,9 km/h, počasen tek 4 do 6,9 km/h, srednje hitri tek 7 do 17,9 km/h, sprint več kot 18 km/h. Razdalja, ki jo igralci na tekmi pretečejo, se spreminja glede na igralni položaj. Vezni igralci pretečejo največ, medtem ko srednji branilci najmanj. Analiza kaže, da igra poteka večinoma v visoki intenzivnosti. Maksimalna intenzivnost gibanja je pomembna predvsem v ključnih trenutkih na tekmi. Igralec na tekmi opravi vsakih 30 sekund srednje hitri oziroma hitri tek, ter vsakih 90 sekund tek pri maksimalni hitrosti. Pri visoki intenzivnosti preteče nogometaš večjo razdaljo, kot pri nizki intenzivnosti. Vsak igralec ima vsaki dve minuti počitek, dolg 3 sekunde. V nižjih kakovostnih tekmovanjih se počitki pojavljajo pogosteje in trajajo dlje. Pri vrhunskih moštvih, ko igralec na tekmi nima veliko časa za počitek, je zelo pomembna aerobna vzdržljivost, da lahko igralci sledijo igri. Stran 20

21 Tudi anaerobna komponenta vzdržljivosti je pomembna zlasti takrat, ko je čas in prostor omejen in so te sposobnosti lahko odločilne. Nogomet zahteva veliko krivočrtnega in neenakomernega teka. Zato nogometaši porabijo več energije, kot bi jo porabili pri enakomernem teku za enako pretečeno razdaljo. Pospeški, spremembe smeri, tek vstran in zaustavljanja prispevajo k dodatno porabljeni energiji. Nogometaš z žogo v posesti porabi več energije, kot pri teku z enako hitrostjo brez žoge (Reilly, 2007). Reilly in Ball (1984, v Reilly, 2007) sta ugotovila, da je dodatna energija pri vodenju žoge potrebna zaradi spremembe dolžine koraka, mišičnih aktivnosti ob dotiku z žogo ter od delovanja mišic, ki uravnavajo ravnotežje. Laktatni prag se pri normalnem teku pojavi kasneje, kot pri vodenju žoge z enako hitrostjo. Igralni položaj zahteva tudi različna gibanja posameznih igralnih mest. Za branilce je tako pomemben tek nazaj, ko prestrezajo dolge žoge, ali vstran, ko poizkušajo prekiniti nasprotnikov napad. Ta netipična gibanja morajo nogometaši dodatno trenirati, da jih lahko dobro izražajo (Reilly, 2007). 2.8 MOTORIČNE IN FUNKCIONALNE SPOSOBNOSTI Motorične sposobnosti so odvisne od genskih dejavnikov in od gibalnih izkušenj, ki jih športnik pridobi v procesu treninga. Različni dejavniki vplivajo na to, do katere stopnje bo športnik te sposobnosti razvil. Na nekatere sposobnosti, kot so koordinacija, moč in gibljivost, lahko pomembno vplivamo. Hitrost je gensko najbolj pogojena in nanjo ne moremo pomembno vplivati. Stopnja razvitosti motoričnih sposobnosti pri ljudeh je različna. Posamezniki se med seboj razlikujejo in niso sposobni na enak način izvesti zastavljenih gibalnih nalog. Gibalne sposobnosti se obravnavajo kot skupek notranjih dejavnikov človeka, ki so odgovorni za razlike v gibalni učinkovitosti. Gibalne sposobnosti so lahko prirojene ali pridobljene v procesu treninga. To pomeni, da je človeku že z rojstvom dana stopnja, do katere se bodo sposobnosti razvile ob normalni rasti in razvoju. Z rojstvom določeno temeljno stopnjo razvitosti gibalnih sposobnosti, pa se lahko preseže z ustreznim transformacijskim procesom. Danes dobro poznamo motorične sposobnosti, kar je vzrok preučevanja športnika v procesu treninga. Oblike gibanja, ki so preprostejše in so v manjši meri prirojene, so bolje raziskane, kot ostala bolj zapletena gibanja (Pistotnik, 2003). Motorične sposobnosti delimo v šest skupin (Pistotnik, 2003): Gibljivost Moč Koordinacija Hitrost Ravnotežje Preciznost Stran 21

22 Vzdržljivost naj bi sodila med funkcionalne sposobnosti, saj je odvisna od dobrega delovanja dihalnega in srčno - žilnega sistema (Pistotnik, 1999). Agilnost obravnavamo kot kombinirano motorično sposobnost, ki je sestavljena iz moči, hitrosti in koordinacije (Pori, 2007) GIBLJIVOST Gibljivost je motorična sposobnost, za katero so značilne maksimalne amplitude gibov v sklepih posameznika (Pistotnik, 2003). Je sposobnost, da posameznik gib izvede z veliko amplitudo (Ušaj, 2003). Pomen dobre gibljivosti se kaže v bolj uspešnem osvajanju tehnike gibanja, večji ekonomičnosti gibanja in manjši možnosti poškodb. Gibljivost ima vpliv na ostale motorične in funkcionalne sposobnosti (moč, hitrost, koordinacija, vzdržljivost), odpravlja pomanjkljivosti slabe telesne drže in olajša gibanje v vsakdanjem življenju. Gibljivost je odvisna od: anatomske zgradbe telesa, fizioloških dejavnikov, starosti, spola, telesne temperature, biološkega ritma, mišične moči, utrujenosti in stresa (Ušaj, 2003). Trenerji morajo v nogometu razvijati gibljivost v skočnem, kolenskem, kolčnem sklepu ter v spodnjem delu hrbta. Za vratarje je pomembna tudi gibljivost ramenskega sklepa. Nogometaši z nezadostno gibljivostjo v omenjenih sklepih imajo večjo možnost za poškodbe. Po drugi strani ima pretirana gibljivost v posameznih sklepih kot posledico nestabilen sklep, kar povečuje tveganje za nastanek poškodb. Nogometaši z optimalno razvito gibljivostjo lahko hitreje izvedejo hitre gibe, kot so pospeški, sprinti, udarci žoge in spremembe smeri gibanja (Marković in Bradić, 2008) MOČ Moč, kot motorično sposobnost delimo v tri skupine (Ušaj, 2003): Vidik deleža aktivne mišične mase Vidik tipa mišičnega krčenja Splošna Lokalna Statična Dinamična Vidik silovitosti Največja moč Hitra (eksplozivna) moč Vzdržljivost v moči Slika 8: Razdelitev vrst moči s treh vidikov. Moč je sposobnost, da mišice učinkovito premagujejo zunanje sile. Mišica iz kemične energije proizvaja mehansko in toplotno energijo. Tako se v mišici izzove kontrakcija, ki je pomembna za premagovanje sil, ki delujejo na telo. Moč definiramo kot produkt sile in hitrosti. Stran 22

23 Sile, ki delujejo na telo so: sila gravitacije, sila vztrajnosti telesa, sila predmetov ali pripomočkov s katerimi športnik rokuje, sila trenja, sila partnerja in nasprotnika (Pistotnik, 2003). Omejitveni dejavniki so: fiziološki presek mišice, mišična aktivacija, znotraj mišična koordinacija, medmišična koordinacija, breme, hitrost krčenja in prevladujoč tip mišičnih vlaken (Ušaj, 2003). V nogometu so pomembne vse oblike moči (maksimalna, eksplozivna, repetitivna, elastična moč ter vzdržljivost v moči), vendar nogomet ne zahteva razvoja moči do genetskih omejitev. Nogometaši imajo bolje razvito maksimalno moč sprednjih in zadnjih stegenskih mišic, kot moški iste starosti, ki se ukvarjajo z športom. Dobra razvitost maksimalne moči mišic sprednje strani stegna vpliva na hitrost izvedbe strela, na višino vertikalnega skoka ter na hitrost sprinta na kratke razdalje. Različne študije kažejo, da maksimalna moč vpliva na hitrost izvedbe strela in zmanjšuje tveganje za nastanek poškodb. Višina skoka in startna hitrost sta pri nogometaših značilno višji kot pri telesno aktivnih športnikih. Tudi pri globinskem skoku, nogometaši dosegajo značilno višje vrednosti. V islandski ligi so raziskovalci potrdili pozitivno zvezo med višino skoka in uvrstitvijo njihove ekipe na prvenstvu. V Franciji so strokovnjaki dokazali, da imajo profesionalni nogometaši boljšo startno hitrost kot amaterji. Nogometna tekma traja 90 min, zato je za uspeh pomembna tudi vzdržljivost v moči. Ta vzdržljivost omogoča nogometašu izvajanja drugih energijsko zahtevnejših gibov skozi celotno tekmo (Marković in Bradić, 2008) KOORDINACIJA Koordinacija je sposobnost izvajanja kompleksnih gibalnih nalog. Za uspešno oblikovano gibanje moramo upoštevati časovne, prostorske in dinamične dejavnike gibanja. Pri koordinaciji poteka v telesu proces načrtovanja gibalnega programa, ki je odvisen od dejavnikov, v katerih se gibanje izvaja. Na podlagi pridobljenih informacij, telo s sprotnimi popravki izvaja gibanje, ki si ga je zastavilo. Koordinacija je človekova sposobnost usklajenega gibanja, posebej v nenaučenih, nepredvidljivih ali zahtevnih motoričnih nalogah. V športu se posebej kaže pri tistih disciplinah, za katere je značilna zapletenost gibanja (gimnastika), kompleksnost in nepredvidljivost (športne igre), ter v razmeroma preprostih gibanjih, toda v izjemnih okoliščinah največjega napora (sprint) (Ušaj, 2003). Definicije koordinacije so (Ušaj, 2003): Sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in nenaučenih motoričnih nalog. Sposobnost opravljanja ritmičnih motoričnih nalog. Sposobnost pravočasne izvedbe motoričnih nalog (timing). Sposobnost reševanja motoričnih nalog z nedominantnimi okončinami (lateralnost). Sposobnost usklajenega gibanja zgornjih in spodnji udov. Sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja (agilnost). Stran 23

24 Sposobnost natančnega zadevanja cilja. Koordinacija igra pomembno vlogo pri učenju novih gibalnih vsebin v mlajših starostnih skupinah. Koordinacijo lahko s pravilnim pristopom dobro razvijemo. V igri ima pomembno vlogo pri raznih doskokih, skokih, zaustavljanjih in kontaktih. Takrat telo za trenutek izgubi ravnotežje in telo mora narediti ustrezno korekcijo giba. V nogometu je prisotnih veliko nepredvidljivih situacij, kot so nepredvidljiv teren in nepričakovane poteze nasprotnika. Takrat se pokaže dobro razvita koordinacija, da lahko nogometaš najbolje reši določeno nalogo (Bompa, 2009) HITROST IN AGILNOST Hitrost je kompleksna motorična sposobnost, ki ima več medsebojno odvisnih elementov. Avtorji s področja teorije treninga (Mero, Komi in Gregor, 1992; Dintiman, Ward in Tellez, 1997; Brown, Ferrigno in Sanatana, 2000; Bompa, 2000; Milanovič, 2009, v Čoh in Bračič 2010) navajajo sledeče tipe hitrosti: Hitrost reakcije Startna hitrost (akceleracija) Hitrost zaustavljanja (deceleracija) Maksimalna hitrost Vzdržljivostna hitrost Agilnost Nekatere definicije hitrosti: Hitrost je psihomotorična sposobnost, ki nam omogoča, da izvedemo enega ali več zaporednih gibov čim hitreje (Čoh in Bračič, 2010). Hitrost je sposobnost, ki temelji na energetskih in nevro - mišičnih mehanizmih in se kaže v hitrosti reakcije ali izvedbe gibanja v čim krajšem času (Bompa, 1999). Hitrost je kompleksna koordinacijska sposobnost, ki je odvisna od delovanja živčno - mišičnega sistema, kognitivnih sposobnosti in energetskih kapacitet s ciljem doseganja čim krajše reakcije ali hitrosti gibanja v določenih pogojih (Grosser, 1991, v Čoh in Bračič, 2010). Agilnost je sposobnost hitre spremembe smeri gibanj in je močno povezana s koordinacijo gibanja. Je specifična oblika hitrosti, ki je značilna zlasti za polistrukturne kompleksne športe, v katerih prevladujejo takšne gibalne strukture, ki zahtevajo številne spremembe smeri (Čoh, Bračič, 2010). Pori (2007) definira agilnost kot sposobnost hitrih sprememb gibanj v prostoru in času brez izgubljanja ravnotežja, hitrosti ter kontrole telesa. Največkrat pa jo obravnavamo kot kombinirano motorično sposobnost, ki je sestavljena iz moči, hitrosti in koordinacije. V nogometu so hitre spremembe smeri, v različnih ravninah tako v fazi napada kot tudi obrambe, sestavni del igre. Igralci nogometa morajo biti sposobni hitrega (eksplozivnega) pospeševanja, zaustavljanja, sprememb gibanja z žogo ali brez nje ob hkratni kontroli telesa. Nogometašem višja raven razvoja agilnosti pomaga pri boljši kontroli telesa v trenažnih in tekmovalnih situacijah. Stran 24

25 Agilnost, glede na kriterij načina gibanja (Pori, 2007): Frontalna agilnost (naprej-nazaj) Lateralna agilnost (bočno levo in desno) Horizontalna-vertikalna agilnost (razni poskoki) Za uspeh v nogometu so tako najpomembnejša aerobna in anaerobna vzdržljivost, hitrost, agilnost ter eksplozivna moč (Marković in Bradić, 2008) RAVNOTEŽJE Ravnotežje je sposobnost vračanja telesa v ravnotežni položaj, kadar je le - ta porušen. Sile, ki vplivajo na telo morajo biti v ravnovesju, da se ravnotežje ne poruši. Kompenzacijski gibi morajo biti hitri, natančni in dovolj intenzivni za dober položaj telesa v prostoru (Pistotnik, 2003). Na ravnotežje vplivajo (Pistotnik, 2003): vid, sluh, taktilni receptorji, kinestetična čutila, ravnotežni organ in center za ravnotežje. V tipičnih situacijah, ki so značilne za nogomet ima ravnotežje pomembno vlogo. Tako mora telo v različnih položajih uspešno kontrolirati žogo, položaj telesa in spreminjati smer teka. Ima pomembno vlogo pri preprečevanju poškodb, zlasti gležnja in kolena. Trenerji se vedno bolj zavedajo pomena dobrega ravnotežja, zato mu v procesu treninga namenjajo vedno več časa (Marković in Bradić, 2008) VZDRŽLJIVOST Vzdržljivost je sposobnost človeka, da lahko opravlja določeno aktivnost dlje časa, ne da bi zaradi utrujenosti moral to dejavnost prekiniti ali bistveno znižati njeno intenzivnost. Vzdržljivost je odpornost proti utrujenosti (Škof, 2007). Vzdržljivost opredeljujemo kot funkcionalno sposobnost, ki je odvisna od delovanja krvožilnega in dihalnega sistema (Pistotnik, 2003). Vzdržljivost je odvisna od več psihomotoričnih dejavnikov, predvsem pa od delovanja dihalnega, srčnega in krvožilnega sistema ter od biokemičnih procesov za tvorbo energije. Do katere stopnje bomo vzdržljivost razvili, je v veliki meri odvisno od posameznikove motivacije in njegovih vrednot, kot so vztrajnost, marljivost, potrpežljivost in želja (konativne sposobnosti) (Škof, 2007). Vzdržljivost je odvisna od (Škof, 2007): Funkcionalnih sposobnosti organizma Ekonomičnosti trošenja ustvarjene energije (tehnika gibanja) Morfoloških dejavnikov Psiholoških dejavnikov Drugih dejavnikov okolja (temperatura, vlažnost, nadmorska višina, itd.) Stran 25

26 Ušaj (2003) deli vzdržljivost na hitrostno, dolgotrajno in superdolgotrajno vzdržljivost. Hitrostna vzdržljivost je sposobnost premagovanja največjega napora do dveh minut. Prevladujoče gorivo v mišici je glikogen, ki se sprošča v anaerobnih pogojih. Dolgotrajna vzdržljivost je sposobnost premagovanja naporov od treh minut do ene ure. V mišici potekajo aerobni energijski procesi ob prisotnosti kisika, ki v mišico prihaja iz okolja. Goriva, ki jih telo porablja za sproščanje energije so glikogen, glukoza, maščobne kisline in glicerol. Superdolgotrajna vzdržljivost je podobna dolgotrajni, le da traja bistveno dlje (celo nekaj dni). Za to vzdržljivost je značilna tudi manjša intenzivnost gibanja. Pocrnjič (2011) deli vzdržljivost na osnovno, specialno, aerobno, anaerobno in aerobno anaerobno vzdržljivost. Osnovna vzdržljivost je sposobnost dolgotrajnega izvajanja zmerne intenzivnosti. Razvija se do 2 krat na mesec v prvi fazi pripravljalnega obdobja. Daje nam osnovo za razne druge nogometne aktivnosti, predvsem pri raznih oblikah teka in pri drugih nogometnih gibanjih, kot so padanja, vstajanja, podrsavanja, poskoki ter druga lažja gibanja z žogo. Specialna vzdržljivost je v nogometu značilna predvsem pri zmerno hitrem teku na krajše razdalje do 15 m. Ostala specialna nogometna gibanja obsegajo kratke teke maksimalne hitrosti, spremembe smeri in hitrosti teka, tehnične elemente vodenja, preigravanja in udarce, ki se izvajajo pri veliki hitrosti, raznih skokih, padanjih ter hitrih vstajanjih. Aerobna vzdržljivost je vzdržljivost, kjer se energija tvori ob prisotnosti kisika. Utrip srca je od 100 do 160 udarcev na minuto. Organizem tako v procesih tvorbe energije porablja gorivo iz ogljikovih hidratov in maščob. Anaerobna vzdržljivost je vzdržljivost najintenzivnejšega napora, pri katerem je utrip srca višji kot 180 utripov na minuto. Pri tej vzdržljivosti se lahko porablja le tista energija v mišici, ki nastane ob odsotnosti kisika. Te zaloge proizvajanja energije so omejene na 10 sekund. Pri nogometaših je najpomembnejša aerobno anaerobna vzdržljivost, kjer je utrip srca med 160 in 180 utripov na minuto. Ta vzdržljivost v nogometni igri zajema veliko zmernega teka, manj kratkih sprintov do 30 m in zelo malo dolgih sprintov. V trenažnem procesu moramo aerobno anaerobno vzdržljivost razvijati tako, da je nekoliko več aerobne obremenitve kot anaerobne. V nogometu je težko določiti, katera motorična sposobnost prevladuje in ima večji vpliv na uspešnost v igri, saj so v nogometni igri pomembne prav vse sposobnosti (koordinacija, moč, hitrost, vzdržljivost, gibljivost, ravnotežje in natančnost). Osnovna sposobnost nogometaša je koordinacija, ki predstavlja pomemben kriterij pri selekciji mladih. Pomembna je predvsem pri učenju novih gibalnih vsebin, pri praktični izvedbi obvladanih motoričnih gibanj, netipičnih igralnih situacijah ter pri reševanju novih ali netipičnih motoričnih problemov. Pri hitrosti in moči, ki sta med seboj povezani, prevladujeta predvsem eksplozivna in repetitivna moč. Eksplozivna moč se kaže pri udarcih, hitrih gibih, skokih, varanjih in pri kratkih sprintih v fazi pospeševanja, medtem, ko je repetitivna moč pomembna pri srednjih ali daljših submaksimalnih naporih. Hitrost je pomembna predvsem v ključnih akcijah na tekmi, ko poskuša igralec ustvariti prednost pred nasprotnikom. Vzdržljivost je pomembna zaradi trajanja nogometne igre, pri kateri skušajo igralci slediti visokim tempom teka in napora brez zmanjšanja intenzivnosti. V nogometu je pomembna predvsem aerobno - anaerobna vzdržljivost, ker je teka več kot sprintov. Gibljivost je v nogometu pomembna zaradi večje ekonomičnosti gibanja, ki pozitivno vpliva na ostale motorične in funkcionalne sposobnosti ter zmanjša možnost poškodb. Ravnotežje ima pomembno vlogo predvsem tedaj, ko skuša nasprotnik spraviti tekmeca iz ravnotežja, da si pri tem pridobi prednost (preigravanje, dvoboji, oviranje nasprotnika) in pri zaključkih na vrata, kjer igralec pri strelu stoji na eni nogi. Stran 26

27 Igralci oziroma moštva lahko nadomestijo slabšo lastnost tako, da bolje izražajo drugo, boljšo sposobnost. Za nekatere igralce velja, da so nepopustljivi, vzdržljivi, hitri, iznajdljivi, močni, imajo dobro tehniko, pregled nad igro in drugo. Najuspešnejši igralci se teh sposobnosti zavedajo in temu prilagodijo igro. 2.9 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI, ZNAČILNE ZA NOGOMET Nogometne motorične sposobnosti so sestavljene iz osnovnih motoričnih sposobnosti in iz gibanj, ki so značilna za nogomet. Elsner (1984) jih deli na: natančnost zadevanja cilja, upravljanje z žogo, hitrost vodenja žoge, moč udarca po žogi in hitrost krivočrtnega teka. Natančnost zadevanja cilja se kaže pri podajah ter strelih na vrata z nogo ali glavo. Igralci na podlagi različnih vidnih in kinestetičnih čutil zaznavajo informacije iz okolja in položaja telesa ter žoge. Te informacije, ki jih predela center za gibanje, omogočajo, da nogometaš izvede ustrezen motoričen gib. Značilnosti cilja so različna oddaljenost oziroma premikajoč ali spreminjajoč cilj. Igralec na podlagi vseh informacij izvede udarec z različno močjo, z različno tehniko udarca in tako na primeren način izvede udarec. Upravljanje z žogo je pomembna motorična aktivnost, pri kateri ima nogometaš žogo v posesti. Uspešnost vodenja, sprejemanja, varanja in odvzemanja žoge je odvisna zlasti od koordinacije nog, od koordinacije pri izpeljavi kompleksnih motoričnih nalog, od koordinacije prostovoljne ali omejene izbire ritma, od agilnosti in od eksplozivne moči. V procesu treninga lahko na te sposobnosti vplivamo in oblikujemo dobre motorične programe. Glavni kriterij, kako uspešen je nogometaš pri upravljanju žoge, je hitrost vodenja žoge. Igralci, ki hitreje vodijo žogo, lažje in uspešnejše rešujejo igralne situacije. Moč udarca žoge je pomembna zlasti takrat, ko igralci izbijajo žogo od vrat daleč v polje nasprotnika, pri podajanju žoge na velike razdalje ter pri strelih na gol z večje oddaljenosti. Sposobnost v moči je odvisna od eksplozivne moči in tehnike udarca. Hitrost krivočrtnega teka je sposobnost hitrega spreminjanja smeri v čim krajšem času. V nogometu je tak način teka zelo pogost, tako v obrambi kot v napadu. Odvisen je od maksimalne eksplozivne moči, od usklajenega upravljanja agonistov in antagonistov, od dolžine ter pogostosti koraka. Ta sposobnost je pomembna za dobro odkrivanje, pokrivanje, menjavo mest v napadu in obrambi, gibanje vratarjev in druga gibanja (Elsner, 1984) DOSEDANJE RAZISKAVE Elsner (1974) je na vzorcu nogometašev starih 17 in 18 let, ugotovil, da je eksplozivna moč najpomembnejša za uspešnost v nogometu. Med testi je test sprint na 20 metrov najprimernejši za oceno uspešnosti. Verdenik, Tancig, Bravničar (1987) so na vzorcu 113 nogometašev, starih 14 do 16 let, ocenjevali vpliv psihosomatskega statusa na njihovo uspešnost v igri. Merili so vpliv morfoloških, motoričnih, funkcionalnih, konativnih in kognitivnih spremenljivk. Na uspešnost v nogometu najbolj vplivajo motorične sposobnosti (41 %), sledijo morfološke značilnosti (39 Stran 27

28 %), osnovna motorika (27 %) in psihološke lastnosti (21 %). Uspešnejši nogometaši so boljši tudi v hitrosti vodenja ter udarjanja žoge na večje razdalje. Mohr, Krustrup in Bangsbo (2003) so raziskovali, kolikšno razdaljo igralci posameznih igralnih mest pretečejo. Srednji branilci pretečejo manj in v nižji intenzivnosti, kakor igralci ostalih igralnih mest. Bočni igralci pretečejo večjo razdaljo v visoko intenzivnem teku ali sprintu in so udeleženi v manj kontaktih kot drugi igralci. Napadalci opravijo večje razdalje v sprintu kakor igralci drugih igralnih mest. Vezni igralci opravijo daljšo razdaljo v visoko intenzivnem teku od ostalih igralcev. Po številu direktnih dvobojev se igralci posameznih mest bistveno ne razlikujejo, le vratarji ter krilni igralci so udeleženi v manj dvobojih. Igralci na tekmi glede na igralni položaj opravijo različne razdalje. Najmanj pretečejo vratarji ter srednji branilci, ostali pretečejo podobno, vendar v različni intenzivnosti. Tako lahko na isti tekmi igralca istega položaja opravita različne razdalje in v različni intenzivnosti. Avtorji so ugotovili, da so te razlike povezane s kondicijsko pripravo nogometaša. Ekstrand (2003) je na vzorcu 20 nogometašev ugotovil, da v povprečju vsak igralec preteče 9 km, določeni igralci tudi 14 km. S pomočjo kamer je analiziral gibanje igralcev med tekmo. Rezultati so pokazali, da povprečno opravi igralec 3020 m v hoji, 1500 m v počasnem teku, 5140 m v zmernem teku, 660 m v kratkih sprintih, 875 m v gibanju nazaj, 215 m v bočnem gibanju in 220 m v gibanju z žogo. Teki v nogometu so dolgi od 1,5 do 105 m. Igralec opravi povprečno 96 tekov, naredi 50 obratov in skokov. Na visoki ravni se zgodi do 1000 akcij z žogo. Od tega 350 z enkratnim dotikom žoge, 150 z dvema dotikoma, ostalo pa z več dotiki in preigravanji. Uspešna ekipa potrebuje 16 do 30 napadov in 7 do 10 strelov na gol, da doseže zadetek. Napad, v katerem je zadetek dosežen traja povprečno od 10 do 12 sekund. Radovac (2009) je na vzorcu 43 nogometašev, letnika 1998, ki so v letu 2007/2008 trenirali nogomet v Dekanih in Kopru, opravil raziskavo. Primerjal je specifične nogometne motorične sposobnosti nogometašev z uspešnostjo v igri. S testi vodenje žoge s spremembo smeri, kombinirani polkrog, specialna nogometna koordinacija in hiter tek s spremembami smeri, je ugotavljal povezanost z oceno igre, ki so jo podali trije neodvisni trenerji na treh tekmah. Njegova ugotovitev je bila, da so nogometne motorične sposobnosti z njihovo uspešnostjo v igri srednje visoko povezane (r=0,55) s 5 % stopnjo tveganja. Čuček (2011) je primerjal motorične in funkcionalne sposobnosti z uspešnostjo v igri mlajših dečkov U 12 NK Maribor, NK Jarenina in NK Malečnik. Ugotovil je, da sta testa kombinirani polkrog in vodenje žoge s spremembo smeri statistično značilno povezana s kriterijem ocena igre. Sentič (2005) je primerjal rezultate nekaterih motoričnih in funkcionalnih sposobnosti 16 - letnih nogometašev NK Dravograd in 16 letnih nogometašev v slovenski reprezentanci. Ugotovil je, da so igralci Nk Dravograd v trajajočem sem - tja teku v povprečju slabši za pretečeno stopnjo in pol, kot nogometaši slovenske reprezentance. Aerobno - anaerobna vzdržljivost 16 letnih nogometašev reprezentance Slovenije je po pričakovanjih boljša. Torej je vidno, da naj bi vzdržljivost vplivala na uspešnost v igri, saj so v reprezentanci tisti nogometaši, ki naj bi bili najboljši. Čeru (2013) je opazil povezanost med spremenljivkama tek v kvadratu 5x (4 x 15 m) in oceno igre. Ostali testi niso pokazali oziroma so pokazali minimalno povezanost z uspešnostjo v igri. Kot enega od razlogov, da je povezanost minimalna, je avtor omenil majhen vzorec merjencev. Stran 28