ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST IN TRANZITNI POSTOPEK

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Monika Olovec ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST IN TRANZITNI POSTOPEK diplomsko delo Celje, junij 2010

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Monika Olovec ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST IN TRANZITNI POSTOPEK diplomsko delo Mentor: mag. Andrej Rihter Celje, junij 2010

3 IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela Spodaj podpisan/a MONIKA OLOVEC, študent/ka visokošolskega strokovnega študijskega programa GOSPODARSKA IN TEHNIŠKA LOGISTIKA, z vpisno številko , sem avtor/ica diplomskega dela z naslovom: ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST IN TRANZITNI POSTOPEK. S svojim podpisom zagotavljam, da: je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; sem poskrbel/a, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v diplomskem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem poskrbel/a, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem pridobil/a vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisal/a v diplomskem delu; se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili; se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru; je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektoriral/a profesorica Vesna Vučajnk. V Kostanjevica na Krki, dne Podpis avtorja/ice:

4 ZAHVALA Zahvaljujem se predavatelju in mentorju mag. Andreju Rihterju za vso izkazano strokovno pomoč in nasvete, ki mi jih je nudil pri izdelavi mojega diplomskega dela. Posebna zahvala velja tudi mojim najbližjim članom družine, prijateljem ter kolegom iz šolskih klopi, ki so me vzpodbujali in mi stali ob strani skozi celoten študij. Monika Olovec

5 ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST IN TRANZITNI POSTOPEK Z vstopom v Evropsko unijo je Slovenija prevzela tako vse obveznosti kot tudi odgovornosti na carinskem področju, zaradi evropske zakonodaje, ki jo je prinesla pridružitev. Začela je izvajati nov računalniško podprt tranzitni postopek NCTS, ki predstavlja sodobno, hitro in učinkovito upravljanje tranzita blaga. Da pa je vse to omogočeno, se je morala špedicijska dejavnost prilagoditi in razviti v sodobnega logista. V prvem delu naloga prikazuje logistično špedicijsko dejavnost in njen pomen na današnjem trgu blaga. V nadaljevanju naloge je predstavljen tranzitni postopek, njegov pomen in razvoj. Opredeljen je predvsem nov računalniško podprt tranzitni postopek NCTS, ki temelji na uporabi naprednih računalniških sistemov in elektronski izmenjavi podatkov. V zadnjem delu pa je prikazano delovanje programa NCTS sistema v praksi. Prikazani so celotni postopki, vnosi podatkov, ukazi ter njihov pomen pri uradu odhoda na carinski izpostavi Obrežje. Ključne besede: špedicijska dejavnost, špediter, tranzitni postopek, računalniška izmenjava podatkov, NCTS sistem SHIPPING ACTIVITY AND TRANSIT PROCEDURE By joining the European Union, Slovenia took over commitments and responsibilities for customs because of European regulations that came with the accession. Slovenia started to perform a new computerized transit procedure NCTS a modern, fast and effective management of goods transit. To enable all this, shipping activity had to adjust and develop into modern logistics. In the first part this work shows logistic shipping activity and its significance in today s commodities market. Hereinafter follows the introduction of transit procedure, its importance and development. Above all the new computerized transit procedure is defined the NCTS, that is based on the use of modern computer systems and computer exchange of messages. In the last part, the operation of the NCTS programme in practice is shown. The whole procedures, data input, commands and their meaning are presented all this on example of departure customs office, extension Obrežje. Key words: shipping activity, forwarding agent, transit procedure, computer exchange of messages, NCTS system

6 KAZALO UVOD... 1 Opredelitev področja in opis problema... 1 Cilji, namen in trditve diplomske naloge... 2 Predpostavke in omejitve raziskave... 3 Predvidene metode raziskovanja MEDNARODNI LOGISTIČNI CENTER SABOD ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST (TEORETIČNE OSNOVE) Značilnosti in pomen špedicije in špediterja Opredelitev pojma špedicija in špediter Pomen in vloga špediterja Vrste špedicij in špediterska opravila Naloge in obveznosti špediterja Razvoj špedicijske dejavnosti Povezava špedicije z logistiko Preoblikovanje iz klasičnega špediterja v sodobnega logista Špediterske organizacije in združenja Združenje špediterjev FIATA Vloga špedicijske dejavnosti v prihodnosti Zastopanje špediterjev v carinski dejavnosti TRANZITNI POSTOPEK (TEORETIČNE OSNOVE) Opredelitev tranzitnega postopka Skupnostni tranzitni postopek Skupni tranzitni postopek TIR (Transport Internationaux Routiers) ATA KARNET (Admision temporaire temporary admission) Zavarovanje carinskega dolga v tranzitnem postopku Računalniški tranzitni sistem NCTS Značilnosti NCTS sistema Prednosti NCTS sistema Postopki pri posameznem uradu (urad odhoda, namembni urad, urad tranzita, zaključek tranzitnega postopka) Pomožni postopek v primeru nedelovanja NCTS sistema na uradu odhoda DELOVANJE SISTEMA NCTS V PRAKSI (POSNETEK OBSTOJEČEGA STANJA) Predstavitev podjetja TRINET D. D Delovanje sistema NCTS pri uradu odhoda Obrežje Kritična analiza obstoječega stanja-ugotovitve (diagram ribja kost) SWOT analiza NCTS sistema Predlogi izboljšav stanja ZAKLJUČEK LITERATURA IN VIRI Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek V

7 Kazalo slik: Slika 1: Skladišče špedicije Sabod d. o. o... 6 Slika 2: Letalski transport... 6 Slika 3: Pomorski transport v luki Koper... 7 Slika 4: Železniški transport... 7 Slika 5: Cestni transport... 8 Slika 6: Logotip podjetja Sabod d. o. o... 8 Slika 7: Tradicionalno pojmovanje špediterja Slika 8: Pojem in pomen špedicije Slika 9: Špediter kot arhitekt logistike Slika 10: Logotip združenja FIATA Slika 11: Izvedba tranzitnega postopka Slika 12: Prikaz izvedbe tranzitnega postopka na uradu odhoda Slika 13: Prispetje pošiljke na namembni urad Slika 14: Izmenjava sporočil pri prejemu blaga Slika 15: Ikona EUL za zagon programa TLM Slika 16: Uvodna stran TLM programa Slika 17: Prikaz podatkov pri odpremi blaga v sistemu NCTS Slika 18: Vnos podatkov v zavihek Glava 1/2 v deklaracijo NCTS Slika 19: Vnos podatkov v zavihek Glava 2/2 v deklaracijo NCTS Slika 20: Vnos polja Carinski dolg Slika 21: vnos podatkov v Postavke deklaracije NCTS Slika 22: Vnos podatkov v zavihek Priložene listine Slika 23: Vnos podatkov v zavihek Posebni zaznamki Slika 24: Prikaz pošiljanja deklaracije v RIP Slika 25: Prikaz pridobljenega statusa Zaključeno Slika 26: Status deklaracije Pomožni postopek Slika 27: Diagram ribja kost Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek VI

8 SEZNAM KRATIC FIATA Mednarodna federacija združenj špediterskih in njim sorodnih organizacij CLECAT Evropsko združenje špediterskih, transportnih, logističnih in carinskih agentov FREIGHT FORWARD EUROPE združenje devetih vodilnih svetovnih špediterjev in ponudnikov logističnih storitev ILA Mednarodna logistična zveza ELA Evropska logistična zveza SCC Supply Chain Council UNCITRAL Združeni narodi za mednarodno trgovinsko pravo ICC Mednarodna trgovinska zbornica IATA Mednarodno združenje za zračni prevoz IMO Mednarodna pomorska organizacija UIC Mednarodna železniška zveza IRU Mednarodna unija za cestni transport GZS Gospodarska zbornica Slovenije FIATA FCR Špeditersko potrdilo o prejemu blaga FIATA FCT Špeditersko transportno potrdilo FWR Skladiščno potrdilo FBL Prenosna nakladnica za kombinirani transport FWB Neprenosljiv tovorni list za kombiniran transport FIATA SDT Potrdilo pošiljatelja o prevozu nevarnega blaga FIATA SIC Intermodalni certifikat pošiljatelja o teži FFI Posredovanje špediterskih navodil CZ Carinski zakonik EFTA Evropski sporazum o prosti trgovini ES Evropska Skupnost TIR Mednarodni carinski tranzitni sistem TIR ATA Konvencija o začasnem uvozu EU Evropska unija NCTS Nov računalniško podprt tranzitni sistem T1 Zunanji tranzitni postopek T2 Notranji tranzitni postopek Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek VII

9 T2F Notranji tranzitni postopek DDV Davek na dodano vrednost GIZ Intertransport Nacionalno zavarovalno združenje v Sloveniji MRN Enotna registrska številka deklaracije STVL Spremna tranzitna/varnostna listina RIP Računalniška izmenjava podatkov K4 Številka premika pri tranzitnem postopku CIM Železniški transportni dokument CMR Cestni transportni dokument TARIC Podatkovna zbirka dajatev in drugih ukrepov EUL Enotna upravna listina TML Program Trinet Logistični Management EUR 1 Potrdilo o gibanju blaga CURS Carinska uprava RS TIN Identifikacijska številka pošiljatelja OTS Stari tranzitni sistem GRN Evidenčna številka zavarovanja deklaranta GCU Generalni carinski urad CAL Znesek dajatev RO Zvitek (vrsta pakiranja) Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek VIII

10 UVOD Opredelitev področja in opis problema V diplomskem delu smo podrobneje opredelili špedicijsko dejavnost ter z njo povezan tranzitni postopek. Pri špedicijski dejavnosti gre za pretok blaga, informacij ter drugih logističnih storitev, ki so potrebne za normalno poslovanje. Špediter mora biti visoko kvalificiran strokovnjak, ki ima potrebno izobrazbo in strokovno znanje za opravljanje zapletenih špediterskih nalog in obveznosti. Nenehna rast konkurenčnosti na svetovnem trgu pa je prinesla nove spremembe tudi pri delovanju špediterjev. Pojavila se je potreba po preobrazbi špediterja iz klasičnega organizatorja transporta in carinskega posrednika v sodobnega organizatorja celovite logistike. Zaradi razvoja trga in konkurenčnosti so se morali špediterji prilagajati novim zahtevam trga in poslovanja, kar zahteva veliko znanja in vedno novega usposabljanja za špeditersko podjetje. V zadnjih letih se število prometa uvoza, izvoza in tranzita blaga močno povečuje, s čimer se med ostalim povečuje tudi cestni tovorni promet. Posledica so predvsem vedno pogostejši zastoji tako na cestah kot tudi na mejah in špedicijah. Zato je idealno, da se sistemi vsake toliko časa posodobijo, nadgradijo, kar privede do hitrejšega pretoka blaga oziroma hitrejšega delovanja celotnega sistema. Vse od prevzema blaga, njegovega prevoza, izdelave dokumentacije in konec koncev tudi do hitrejšega in bolj ekonomičnega prihoda blaga na končno destinacijo. Elektronsko poslovanje, ki je omogočeno s strani sodobne telekomunikacijske opreme, se je uspešno uveljavilo tudi na področju elektronskega poslovanja s carino, kjer se prenos podatkov izvaja zgolj po elektronskem mediju. Poudarek je torej na brezpapirnem poslovanju. V prvem delu diplomskega dela smo predstavili špedicijsko dejavnost in preoblikovanje iz klasičnega špediterja v sodobnega logista ter razloge za preobrazbo. V drugem delu pa smo se zaradi obširnega delovanja špediterske dejavnosti osredotočili predvsem na eno izmed njihovih ključnih dejavnosti, in sicer carinsko zastopanje pri tranzitnem postopku na območju EU, na značilnosti, prednosti in samo delovanje tranzitnega postopka. Drugi del torej predstavlja tranzitni postopek in tudi sam program NCTS Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 1

11 (New Computerised Transit System), ki je potreben za izvedbo tega brezpapirnega postopka. NCTS je odvisen predvsem od on-line mrežne povezave, zato smo kot problem izpostavili nezanesljivost delovanja sistema, kar pa za sabo potegne veliko problemov, predvsem dolge čakalne dobe zaradi nedelovanja sistema. NCTS temelji na uporabi naprednih računalniških sistemov in elektronski obdelavi podatkov. Leta 1999 je bila izdelana prva verzija sistema NCTS, ki se je iz leta v leto dopolnjevala, in sicer vse do leta 2005, ko je bil postopek zaključen in obvezen za vse članice EU in EFTE. Problem, ki nas bo spremljal skozi celotno diplomsko nalogo, je torej konkretna opredelitev, kako se je zaradi sprememb na trgu blaga in storitev, zaradi povečanja pretoka blaga in vedno večjih potreb po vedno boljših ponudbah storitev, povečal tranzit blaga, zaradi česar je prišlo do preobrazbe špediterja v ponudnike vseh logističnih storitev in zaradi česar je prišlo do avtomatiziranega elektronskega poslovanja. Kar nas pripelje do glavnega problema celotne naloge, je problem, ki nastane zaradi pomanjkljivosti NCTS sistema (izpadi sistema, zahtevna strojna in programska oprema, usposabljanje zaposlenih,...), ki pa nas vodijo k rešitvam za izboljšavo trenutnega stanja, predvsem k nadgradnji linij in strežnikov ter potrebi po sledenju razvoju tehnologije. Cilji, namen in trditve diplomske naloge Cilji diplomskega dela so: predstaviti razvoj in pomen špedicije in špediterja iz klasičnega špediterja v sodobnega logističnega agenta; predstaviti prednosti izvedbe carinskih postopkov s pomočjo sodobne informacijske tehnologije; prikazati nujnost razvoja špedicije in njenega nenehnega prilagajanja spremenjenim razmeram. Namen diplomskega dela je analizirati področje špedicijske dejavnosti in tranzitnega postopka, iz katerega preidemo tudi na praktično predstavitev poteka tranzitnega Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 2

12 postopka preko računalniško podprtega sistema. Gre za računalniško podprt carinski postopek, ki omogoča enostavnejši in predvsem varnejši pretok blaga. Trditve, ki smo jih skušali utemeljiti, so: da lahko špediter opravlja zahtevne posle tako v carinskem zastopanju kot v celotni organizaciji distribucije blaga, mora slediti novim trendom sodobnega trga, biti usposobljen za opravljanje teh poslov in imeti sodobno informacijsko tehnologijo; enostavnejši tranzitni postopki po uvedbi brezpapirne tehnologije NCTS sistema. Predpostavke in omejitve raziskave Z vstopom v EU je Slovenija začela izvajati tranzit Skupnosti, ki vključuje države članice EU. Ta tranzitni postopek je tudi računalniško podprt skupni tranzitni postopek, ki se imenuje NCTS in temelji na uporabi naprednih računalniških sistemov in elektronske obdelave podatkov. To je posodobljen program in prinaša razne prednosti pred predhodnimi programi, ki so temeljili na papirni izvedbi tranzita, predvsem za podjetja, prevoznike in špediterje ter zaradi večjega nadzora potovanja blaga od pošiljatelja do prejemnika. V tem posodobljenem sistemu prihaja tudi do težav in to predvsem v primerih nedelovanja sistema in s tem tudi do ne-izmenjave podatkov. Zaradi vsega tega prihaja do nepotrebnega in predolgega čakanja na meji oziroma carinskih uradih in s tem do časovne prekoračitve predvidenih rokov dobave blaga na namembno destinacijo. Zaradi takšnih zaostankov bi bilo idealno uvesti sistem, ki bi omogočal hiter oziroma hitrejši pretok blaga tudi v primeru nedelovanja sistema. Predpostavljamo, da je delo na špediciji zahtevno. Špediterji so pod nenehnim pritiskom prilagajanja novim zahtevam trga. Od njihove sposobnosti in prilagajanja pa je odvisna tudi njihova prihodnost. V diplomski nalogi smo se opredelili na značilnosti in pomen špediterja ter na njegovo delovanje v carinskih dejavnostih, ker sem zaposlena v enem izmed špediterskih podjetij in mi je to delo poznano. Ravno tako smo se izmed več carinskih postopkov Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 3

13 (uvozni, izvozni, tranzitni, carinski nadzor, inšpekcijski pregledi, ) omejili predvsem na tranzitni postopek in na njegovo delovanje v praksi s tako imenovanim računalniško podprtim tranzitnim sistemom NCTS. Predvidene metode raziskovanja Uporabili smo naslednje metode raziskovanja: metodo deskripcije, s katero smo poskusili čimbolj natančno opisovati teorijo in pojme; metodo raziskovanja, s katero smo pridobili posamezne informacije, potrebne za realizacijo diplomske naloge; primerjalno metodo, s katero smo primerjali postopke in spremembe pred in po uvedbi novih postopkov; metodo kompilacije, s katero smo povzemali stališča, opazovanja, rezultate in sklepe drugih avtorjev, s čimer smo prišli do novih posplošenih, samostojnih sklepov. Podatke smo zbirali s pomočjo medmrežja in knjižničnega gradiva (časopisi, revije, učbeniki) ter iz lastnih izkušenj na delovnem mestu v špedicijskem podjetju. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 4

14 1 MEDNARODNI LOGISTIČNI CENTER SABOD Špedicija Sabod d. o. o. je bila ustanovljena leta Sedež podjetja se nahaja v poslovni enoti Trzin. Tu se izvajajo tudi vse poslovne in finančne storitve. Sabod d. o. o. je mednarodno špedicijsko podjetje z dolgoletnimi izkušnjami. Skozi leta poslovanja ter z vzporednim razvojem so prilagodili tudi svoje kapacitete. Vzpostavili so uspešno sodelovanje z večjimi slovenskimi in tujimi podjetji. Podjetje se ukvarja s carinskim posredovanjem; z organiziranjem cestnega, letalskega, pomorskega, železniškega transporta; raznimi manipulacijami z blagom; skladiščenjem blaga; poslovnim svetovanjem; sklepanjem pogodb ipd. Na začetku se je ukvarjalo izključno s carinskim posredovanjem. V naslednjih letih pa se je število podjetij, s katerimi so sodelovali, začelo povečevati in s tem tudi njihove zahteve, zaradi česar je bila špedicija primorana ustanoviti razne oddelke oz. povečati ponudbo različnih logističnih storitev, če se je hotela ohraniti na trgu uspešnih špedicijskih podjetij. Razne carinske storitve oz. carinsko posredovanje nudijo na različnih lokacijah, kot so PE Carinska cona, ki se nahaja v industrijski coni Ljubljana Moste; PE Mejni prehod Obrežje meja SLO-HR; PE Aerodrom Ljubljana; PE Sabod logistični center Trzin in PE Pomorska logistika v Luki Koper. Vse poslovne enote pa so med sabo informacijsko povezane. Za vodenje evidence carinskega blaga in opravljanje carinskega posredovanja so odprli skladiščne prostore, ki se nahajajo v industrijski coni Trzin, kjer nudijo carinsko skladišče, skladišče za blago s statusom domačega blaga na površini 3000 m paletnih mest in skladišče za hrambo nevarnih kemikalij. Skladišče je poleti hlajeno in pozimi ogrevano, tako da je primerno tudi za hrambo živil (glej Slika 1). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 5

15 Slika 1: Skladišče špedicije Sabod d. o. o. Vir: Logistično skladišče [Predstavitev podjetja Tech trade d.o.o.], b.d. PE Aerodrom Ljubljana se nahaja na ljubljanskem letališču, v neposredni bližini carinske izpostave in skladišča, kjer Sabod d. o. o. ponuja razne storitve, kot so prevzem/dostava blaga, izvozno/uvozno carinjenje, organizacijo transporta v zračnem prometu, zavarovanje blaga, izpolnjevanje avio tovornih listov, najem aviona za večje pošiljke (glej Slika 2). Slika 2: Letalski transport Vir: Zračni promet [Predstavitev špedicije Sabod d.o.o.], b.d. V zvezi s pomorskim transportom nudijo organizacijo prevoza generalnih, razsutih, tekočih in ostalih uvoznih, izvoznih ter tranzitnih tovorov. V njihovi ponudbi najdemo tudi pretovarjanje in druge manipulacije za generalne tovore in drugo pokvarljivo blago, povezave pri pomorsko-kopenskem transportu in carinskih postopkih (glej Slika 3). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 6

16 Slika 3: Pomorski transport v luki Koper Vir: Pomorski transport [Predstavitev špedicije Sabod d.o.o.], b.d. Pri železniškem transportu nudijo organizacijo transporta, specialne prevoze in prevoze nevarnih snovi (glej Slika 4). Slika 4: Železniški transport Vir: Tovorni promet [Predstavitev podjetja Slovenske železnice d.o.o.], b.d. In še ena izmed njihovih ponudb, to je cestni transport, kjer prevzamejo celotno organizacijo transporta blaga v cestnem prometu za kompletne in zbirne tovore, specialne prevoze in prevoze nevarnih snovi (glej Slika 5). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 7

17 Slika 5: Cestni transport Politika kakovosti podjetja Sabod d. o. o. temelji predvsem na izvajanju storitev v skladu s slovenskimi in mednarodnimi standardi, po pričakovanjih in zahtevah njihovih strank. Profesionalen in kakovosten odnos do dela dosegajo s stalnim usposabljanjem in nagrajevanjem osebja. Kakovost storitev je njihov glavni cilj v vseh fazah poslovnega procesa, torej pri celotni organizaciji od prevzema do končne dostave tovora. Vizija podjetja Sabod d. o. o. je predvsem, da želi biti v svoji dejavnosti eno izmed vodilnih, zaupanja vrednih slovenskih in evropskih podjetij. Glavni cilj pa je zadovoljitev strank in njihovih potreb ter zahtev. Vrednote, za katerimi špedicija trdno stoji in od njih ne odstopa, so natančnost, zanesljivost in odgovornost. Špedicija Sabod d. o. o. je z dosedanjim poslovanjem dokazala svoje uspešno poslovanje na tržišču, ki je povezano predvsem s kakovostno izvedbo storitev. Slika 6: Logotip podjetja Sabod d. o. o. Vir: Logotip [Predstavitev špedicije Sabod d.o.o.], b.d. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 8

18 2 ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST (TEORETIČNE OSNOVE) 2.1 Značilnosti in pomen špedicije in špediterja Špedicijo lahko na splošno opredelimo kot storitveno gospodarsko dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem procesov premeščanja blaga v prostoru, kar pomeni izbiranje in vključevanje potrebnih dodatnih dejavnosti v proces premeščanja. Poleg organiziranja procesov premeščanja blaga pa tudi vzpostavljanje takšnih razmerij med njimi, ki bodo zagotovili uresničitev cilja premestiti blago iz enega na drugo mesto na najhitrejši, najvarnejši in najbolj ekonomičen način. V procesu premeščanja blaga iz odpravnega v namembni kraj gre predvsem za organiziranje in koordiniranje vseh logističnih in drugih dejavnosti, ki zagotavljajo nemoteno gibanje blaga od prodajalca do kupca. To so predvsem dejavnosti prevozov, raznih manipulacij, pakiranja, raznih kontrol, skladiščenja, zavarovanja, carinskih in inšpekcijskih postopkov ipd. Špeditersko podjetje zato v bistvu na podlagi svojega znanja in strokovne usposobljenosti, v imenu lastnika blaga, skrbi tako za načrtovanje, kot tudi za oblikovanje optimalnega procesa premeščanja blaga Opredelitev pojma špedicija in špediter Po tradicionalni definiciji je špedicija specializirana gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo odprave blaga in drugimi posli v zvezi s tem. Špedicijo opravlja špediter, to je gospodarstvenik, pravna ali fizična oseba, ki se izključno in strokovno ukvarja z organizacijo odprave blaga svojih komitentov s pomočjo prevoznika in z drugimi posli v zvezi s tem (Jelenc, 2000a, str. 8). To pomeni, da špediterji delujejo predvsem kot (Jelenc, 1999, str. 4): mednarodni špediterji v mednarodni trgovini po nalogu (dispoziciji) uvoznika, izvoznika ali tujega špediterja; uvozni, izvozni in tranzitni špediterji; carinski posredniki oziroma zastopniki lastnikov blaga v carinskih postopkih, praviloma v tujem imenu in za tuj račun; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 9

19 klasični organizatorji mednarodnega transporta (kot sklenitelji transportne pogodbe v svojem imenu in za tuj račun); komisionarji (včasih v svojem imenu in za svoj račun); izdelovalci transportne, carinske, zavarovalne in druge dokumentacije; organizatorji tudi drugih spremljajočih dejavnosti transporta (skladiščenja, manipulacije, zavarovanja itd.) po nalogu naročnika; podaljšana roka tujih špediterjev za oskrbovanje sistemov zbirnega, kontejnerskega in tranzitnega prometa. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je špediterska dejavnost opredeljena dokaj široko s številnimi nalogami. Zato je pomembno omeniti, da vsa špedicijska podjetja ne izvajajo vseh zapisanih aktivnosti, temveč se ukvarjajo le z nekaterimi, delovanje je odvisno od izbire samega podjetja, njegove velikosti, zmožnosti ter tudi usposobljenosti zaposlenih. Špediterja torej obravnavamo kot gospodarstvenika, pravno ali fizično osebo, ki je registrirana za upravljanje poslov zunanjetrgovinskega prometa, ki izključno in v obliki stalne dejavnosti sklepa posle: v tujem imenu in za svoj račun (kot agent); v svojem imenu in za tuj račun (kot komisionar); v svojem imenu in za svoj račun (kot samostojni podjetnik). Sodobna definicija, ki temelji na teoriji logistike, organizacije in ekonomike, trdi, da je špedicija storitvena gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem procesov premeščanja blaga v prostoru in času. Špediterski posel je dajati strokovne nasvete in sodelovanje pri sklenitvah pogodb o mednarodni prodaji blaga glede prevoza, zavarovanja, carinskih manipulacij, ugotavljanje najugodnejših prevoznih poti in klavzul, organiziranje zbirnega, multimodalnega in integralnega prevoza ter dostave stvari po sistemu ''od vrat do vrat'', sklepanje prevoznih pogodb, sklepanje pogodb o nakladanju, razkladanju, pakiranju, uskladiščenju in zavarovanju stvari, izdajanje in pridobitev prevoznih listin ter drugi posli povezani z naravo špediterjeve dejavnosti (Puharič, 1997, str ). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 10

20 Špediter je v bistvu specializiran člen v verigi proizvajalec trgovec prevoznik porabnik, saj organizira logistični proces, ob upoštevanju ekonomskih meril, tako pri izbiri najprimernejše transportne poti, transportnega sredstva, načina transporta, transportnega nosilca ter raznih dejavnikov kakovosti (varnost, hitrost, zanesljivost). Špedicija je torej logistična dejavnost, špediter pa logistično podjetje, ki opravlja različne storitve za različne potrebe svojih kupcev, predvsem za industrijska in trgovska podjetja. Proces fizičnega premeščanja blaga od prodajalca do kupca je običajno sestavljen iz številnih dejavnosti, kot so pakiranje blaga, razne manipulacije, prevzem blaga, skladiščenje, kontrola, zavarovanje na poti, carinsko posredovanje na državnih mejah in podobno. Tu gre torej za razvejan splet dejavnosti, kjer izbira hitre, varne in tudi cenovno sprejemljive poti nikakor ni preprosta. Upoštevati je treba seveda tudi stanje in vrsto blaga, carinske predpise, transportne možnosti, razne transportne klavzule in pogoje iz kupoprodajne pogodbe. Špediter torej koordinira in organizira dejavnost transporta in vse njegove spremljajoče dejavnosti v procesu gibanja blaga od proizvajalca do kupca. Torej špediter ni samo arhitekt transporta, ampak je v bistvu arhitekt logistike, lahko bi rekli tudi logistični manager in izvajalec ter prodajalec logističnih storitev (glej Slika 7). Slika 7: Tradicionalno pojmovanje špediterja Vir: Gospodarski vestnik, št.1, 1999b, str. 5 Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 11

21 2.1.2 Pomen in vloga špediterja V logistični verigi ima špedicija kot organizator in koordinator transporta in njegovih spremljajočih dejavnosti nedvomno osrednjo vlogo, saj špedicija usmerja in uravnava gibanje blaga vse od odpremnega kraja do namembnega kraja. Beseda ŠPEDICIJA izhaja iz latinske besede»expedire«, kar pomeni odposlati, odpraviti. Besedi špedicija in špediter se v nekaterih tujih jezikih navajata: latinsko = expedire nemško = spedition, spediteur italijansko = spedizione, spedizioniere francosko = expedition, expediteur angleško = forwarding agent hrvaško = otpremništvo, otpremnik slovensko = odpravništvo, odpravnik V slovenskem jeziku v praksi uporabljamo izraz špedicija in špediter, saj se izraza odpravništvo in odpravnik nista uveljavila. Špedicija je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo odprave blaga in s tem povezanimi posli. To dejavnost opravljajo pravne in fizične osebe, ki se imenujejo špediterji. Vloga špediterja je v gospodarstvu zelo pomembna, saj je njegova vloga predvsem razbremeniti naročnika raznovrstnih del in opravil v zvezi z odpremo njegovega blaga (glej Slika 8). Špediter pa lahko to delo opravlja uspešno le pod pogojem, da je dovolj strokovno usposobljen in da naročnik pozna te možnosti ter sposobnosti špediterja. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 12

22 Slika 8: Pojem in pomen špedicije Zunanja trgovina (kupoprodajna pogodba) Mednarodni transport (transportna pogodba) Špediterska pogodba Špedicija Zavarovanje blaga (zavarovalna pogodba) Carinski sistem (carinski zakon) Financiranje Vir: Žvikart 2001, str. 17. Velika potreba po špediterskem poslu oziroma po špediterju izhaja iz kompleksnosti špediterskih storitev. Špediter poleg svoje osnovne dejavnosti špedicije opravlja še nekatere druge dejavnosti, zaradi katerih se povečuje ekonomičnost in hitrost gibanja blaga. Te dejavnosti so lahko (Jakomin, Jelenc & Vlačič, 2006, str. 93): tehničnega značaja (manipulacije, prevzem blaga, pakiranje, skladiščenje, kontrola, jemanje vzorcev, spremljanje transporta,...); pravnega značaja (carinsko posredovanje, sklepanje pogodb, uveljavljanje reklamacij, sklepanje pogodb s prevozniki, zavarovalnicami,...); finančnega značaja (plačevanje voznin, zavarovalnih premij, carinskih dajatev, izdajanje garancij,...). Zelo pomembna pa je tudi svetovalna funkcija špediterja, saj lahko špediter, še preden se sklene posel, prodajalcem oziroma kupcem blaga svetuje optimalne rešitve v zvezi s transportom in drugimi spemljajočimi dejavnostmi. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 13

23 2.1.3 Vrste špedicij in špediterska opravila V okviru špediterske dejavnosti je prišlo do določene razdelitve dela in specializacije zaradi tako raznovrstnega in kompleksnega špediterskega dela. V odvisnosti od organiziranja različnih vrst procesov premeščanja blaga iz odpremnega v namembni kraj govorimo o različnih vrstah špedicije. Špedicijo lahko delimo (Ogorelc, 1996, str. 151) glede na teritorij, značilnosti poslovanja, prevozni nosilec in registrirano usmerjenost. Po poteku posla je delitev lahko naslednja (Oblak, 1997, str. 288): odpravna in sprejemna pri odpravni gre za odpravo blaga po naročilu. Pri zbirnem blagu je odpravni špediter vedno nalogodajalec sprejemnemu, daje mu nalog za prevzem, razložitev in razdelitev zbirnega blaga končnim prejemnikom; medšpedicija in podšpedicija glavni špediter sklene pogodbo z naročnikom, potem pa pogosto vključi medšpediterje, ki lahko za reševanje prevzetih poslov tudi sami sklepajo pogodbe v svojem imenu z drugimi izvajalci. Podšpediter pa le pomaga izpolniti obveznosti do uporabnika, zato z drugimi izvajalci ne more sklepati pogodb v svojem imenu. Medšpediter je špediter, na katerega špediter prenese en del izvršitve špediterskega posla. V primerih, kadar špediter ne more oziroma ni sposoben sam opraviti celotnega prevzetega dela, koristi usluge drugega špediterja. To se zgodi največkrat za odpravo, prispetje ali tranzit blaga na neki določeni poti z določenim prevoznim sredstvom. Najpogosteje se medšpediter koristi v tujini za organizacijo različnih posameznih tehničnih storitev in za reševanje pravnih vprašanj. Špediter lahko angažira več medšpediterjev v isti državi in pri isti pošiljki. Podšpediter pa je špediter, kateremu je»glavni«špediter v celoti predal špediterske posle. Špediter mora včasih iz tehtnih razlogov, kot so prezaposlenost v poslu ali dejstvo, da nima lastne delovne enote na neki lokaciji, prisiljen prenesti delo oziroma izvršitev komitentnih nalog v celoti na podšpediterja. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 14

24 Po teritorialnem področju poslovanja delimo špedicijo na domačo in mednarodno, po osnovnih značilnostih poslovanja pa na pomorsko, kopensko, zračno, obmejno in sejemsko. Domača špedicija se ukvarja s posli, kjer se neko blago giblje v okviru neke države, mednarodna špedicija pa organizira premeščanje blaga v uvozu, izvozu in tranzitu, ko se giblje preko državnih meja (Jelenc, 2000b, str. 7). Mednarodni špediter je operater, pravna ali fizična oseba, ki je registrirana za opravljanje poslov špedicije v mednarodni menjavi blaga in storitev. Mednarodni špediter izključno in v obliki stalnega zanimanja sklepa v svojem imenu in na tuj račun (kot komisionar), v tujem imenu in na tuj račun (kot agent), v svojem imenu in za svoj račun (kot podjetnik) pogodbe, potrebne pri organiziranju odpravanja (izvoza), dopremanja (uvoza) in tranzita blaga svojih nalogodajalcev. Kopenska, pomorska in zračna špedicija se med seboj velikokrat prepletajo. Izhajajo predvsem iz lokacije poslovanja špediterja, kot so letališča, luke, kopenski terminali in podobno. Prav ta lokacija špediterja na sejmih ali na mejnih prehodih pa določa pretežno usmerjenost v določeno vrsto poslov. Specializacija špediterja za določeno vrsto špedicije je v praksi precej redka, ker mora špediter za korektno opravljanje posla in optimalno premeščanje blaga praviloma poznati različne vrste in načine transporta. Pogosto se v praksi dogaja, da se špedicija ukvarja z vsemi tremi vrstami organizacije, kajti vsak špediter si zaradi ostre mednarodne konkurence želi dati svojim nalogodajalcem več kakovostnih storitev kot drugi špediter. Tako je prišlo do delitve mednarodne špedicije na tri glavne vrste in to so (Žvikart, 2001, str ): luška (pomorska) špedicija se ukvarja z organiziranjem odprave in s prispetji s pomorskimi prevoznimi sredstvi. Imenuje se pomorska špedicija, saj ima pomemben značaj morje je najcenejša prometna pot in uživa monopol; kontinentalna špedicija se ukvarja z organiziranjem odprave in prispetja blaga po kopnih prevoznih poteh. Delimo jo na železniško, rečno-kanalsko-jezersko, cestno in zračno špedicijo. Kontinentalni špediterji se specializirajo za organiziranje odprave in Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 15

25 prispetje blaga z enim od teh prevozov; mejna špedicija ureja carinske posle v zvezi z odpravo izvoznega, uvoznega in prevoznega (tranzitnega) blaga ter druga dela. Dejavnost zajema storitve carinskih formalnosti glede uvoza, izvoza, tranzita in raznih manipulacij pretovarjanja, začasno skladiščenje blaga, organiziranje in omogočanje pregleda blaga sanitarnim, veterinarskim in fitosanitarnim organom. Ureja tudi napajanje, hranjenje živih živali, nadzor kakovosti, organizira zbirni promet pošiljk. Špediterska opravila so osnovna oz. temeljna, ki so potrebna pri vsaki pošiljki blaga, in specialna opravila, ki so potrebna le pri posebnem naročilu oz. prevozu določene vrste blaga. Tisti posli, ki jih špediter opravlja redno pri odpravi, dostavi in tranzitu blaga in brez katerih si ne moremo predstavljati delovanja sistema mednarodne izmenjave ter mednarodnega prometa, predstavljajo skupino temeljnih špediterskih poslov. Take aktivnosti so (Zelenika, 2003, str. 142): strokovni nasveti in sodelovanje pri pogajanjih zaradi sklepanja pogodbe o mednarodni kupoprodaji; instradacija (določanje optimalne prevozne poti, po kateri se bo blago odpravilo, dostavilo in tranzitiralo od mesta odpreme v eni do mesta dostave v drugi državi, določanje optimalnega prevoznega sredstva, s katerim se bo blago optimalno odpremilo, dostavilo in tranzitiralo na določeni poti, določanje najugodnejšega načina prevoza oziroma tehnologije transporta in najugodnejšega časa, v katerem je treba blago odpraviti, dostaviti in tranzitirati od mesta odpreme do mesta dostave); odpoklic blaga; sklepanje pogodbe o prevozu blaga na klasičen način uporaba prevoznega sredstva ene prometne veje; sklepanje pogodbe o multimodalnem transportu blaga in organiziranje transporta»od vrat do vrat«; prejem blaga zaradi odprave; odprava, dostava in tranzit blaga v ožjem smislu; sklepanje pogodbe o natovarjanju (vkrcanju), iztovarjanju (izkrcanju) in pretovarjanju (prekrcanju) blaga; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 16

26 sklepanje pogodbe o transportnem zavarovanju; sklepanje pogodbe o skladiščenju blaga; izstavljanje in priskrba prevoznih in drugih dokumentov; obračun voznine, carine in drugih pristojbin in stroškov; informiranje nalogodajalca. Špediter poleg temeljnih špediterskih poslov opravlja tudi določene specialne posle le občasno, samo v posebnih primerih, ko z njimi dopolni svojo storitev v zunanjetrgovinskem in prometnem sistemu. Med specialne posle mednarodnega špediterja prištevamo še (Zelenika, 2003, str. 143): sklepanje pogodbe o pakiranju in signiranju blaga; sklepanje pogodbe o tehtanju in sortiranju blaga; izdajanje jamstvenih pisem; izdajanje špediterskih potrdil in drugih FIATA dokumentov; vzorčenje blaga; zastopanje nalogodajalca v regresnem postopku proti tretjim osebam; zastopanje nalogodajalca v primeru skupne (generalne) havarije; pogodbeni nadzor kakovosti in količine blaga v mednarodnem prometu; hranjenje in napajanje živali; dodeljevanje blaga; sejemski posli; posli leasing; konsignacijski posli; mednarodni pomorski prometni agencijski posli; kreditiranje nalogodajalca; odprava, dostava in tranzit zbirnega prometa; drugi predpisani ali običajni posli v zvezi z odpravo, dostavo in tranzitom blaga Naloge in obveznosti špediterja Osnovna značilnost špedicije je, da opravlja carinsko posredovanje in posreduje ter sklepa prevozne pogodbe. Postranskega pomena je, ali tudi sama prevaža blago s Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 17

27 svojimi prevoznimi sredstvi. V tem primeru nastopa v dvojni vlogi: kot špediter in kot prevoznik (Hrastelj, 1990, str. 294). Zgoraj omenjena definicija je dolga leta veljala za slovenska špediterska podjetja, ki so se morala z vstopom v Evropsko unijo spreminjati in prilagajati spremembam, ki jih je le-ta prinesel. Tako špediterska podjetja vse bolj postajajo logistična podjetja, z več glavnimi dejavnostmi, medtem ko carinsko posredovanje postaja postranska dejavnost. Naloge špediterja izhajajo iz njegovih ekonomskih funkcij. Treba je poznati vlogo in mesto špediterja v organiziranju logističnih procesov v mednarodni menjavi. Da bi špediter mogel uspešno organizirati fizično distribucijo blaga, mora poznati transportne trge, značilnosti stvari, značilnosti embalaže in zaščitnih materialov. Poznati mora domače in tuje pravne, finančne, zavarovalne, carinske in druge predpise (Ogorelc, 1999, str. 88). Ena izmed pomembnejših oziroma glavnih nalog mednarodne špedicije je, da razbremeni svojega komitenta vseh skrbi pri odpravi blaga. S tem mu omogoči, da posveti vso skrb le trgovanju. Špediter pri opravljanju svoje naloge naleti na obsežna in težavna dela, zato mora poznati tehniko mednarodne trgovine in vse, kar je v zvezi z njo. Izkušnje, ki jih špediter zbira več let, mu nudijo neizčrpen vir znanja. Špediter mora redno spremljati vse stopnje razvoja mednarodne izmenjave blaga. Naloge špediterja so različne in pestre. V ''Splošnih pogojih poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije'' so opisane takole (Žvikart, 2001, str ): prisotnost pri razgovorih zaradi sklepanja pogodbe o mednarodni kupoprodaji blaga in dajanje strokovnih nasvetov komitentu: za transport, za zavarovanje, carinsko manipulacijo in podobno; iskanje najugodnejših prevoznih poti in klavzul, ki jih je treba uporabiti pri mednarodni kupoprodaji in mednarodnem transportu blaga zaradi zaščite interesov komitenta; preskrba popustov in drugih ugodnosti pri domačih in tujih prevoznikih in drugih sodelavcih; organiziranje zbirnega prometa; sklepanje pogodb o prevozu v vseh vejah transporta; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 18

28 sklepanje pogodb o natovarjanju, raztovarjanju, pretovarjanju, sortiranju, pakiranju in podobnih storitvah; sklepanje pogodb o skladiščenju blaga ali skladiščenje blaga v lastna skladišča; sklepanje pogodb o zavarovanju blaga; carinsko posredovanje in opravljanje vseh del pri carinjenju blaga; jemanje vzorcev; ugotavljanje količine blaga, inkaso za dobavljeno blago; izdajanje špedicijskega potrdila, ki se uporablja kot bančni dokument pri plačilih blaga po akreditivih v zunanjetrgovinskem prometu. Obveznosti špediterja in nalogodajalca se urejajo s pogodbo. Ker je špedicijska pogodba neoblična, sprejme špediter obveznosti na osnovi dispozicije nalogodajalca. Nalogodajalec z dispozicijo špediterju za izvršitev špedicijskih poslov sklene špedicijsko pogodbo. Dispozicija se praviloma daje pisno, kajti če je dana ustno ali preko telefona, mora biti pisno potrjena istega dne ali najkasneje naslednji delovni dan, drugače špediter ne odgovarja za posledice napačnega razumevanja dispozicije. Obveznosti špediterja, ki so povezane s posameznimi fazami izvršitve pogodbe o špediciji, so (Žvikart, 2001, str ): obveznost špediterja, da postopa pazljivo. Osnovna dolžnost je, da špediter ob vsaki priložnosti postopa tako, kot zahtevajo interesi nalogodajalca in s pazljivostjo dobrega gospodarstvenika. To pomeni, da ni dovolj, da ravna z blagom tako, kot bi ravnal pri odpravi in prispetju svojega blaga, temveč je potrebno, da špediter v izvršitev pooblaščene naloge vloži svoje strokovno znanje, poštenost, razumnost in domišljijo zaradi zaščite interesa svojega nalogodajalca; obveznost špediterja, da opozori nalogodajalca na pomanjkljivosti naloga. Špediter je dolžan pred prevzemom blaga, to je takoj po prevzemu komitentovega naloga, temeljito proučiti dispozicijo nalogodajalca. Če je nalog nepopoln, nejasen, je špediter dolžan pravočasno poiskati obrazložitev od nalogodajalca. Če zaradi določenih dolžnosti to ni možno, a izvršitev naloga ne dopušča odlaganja, mora postopati kot dober gospodarstvenik in ščititi interese nalogodajalca s tem, da ga o tem takoj obvesti; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 19

29 obveznost špediterja, da postopa po navodilih nalogodajalca. Špediter mora upoštevati dispozicije nalogodajalca, še posebej napotke o smeri poti, o sredstvih in načinu prevoza. Zakon posebej obvezuje špediterja, da upošteva navodila nalogodajalca o določeni prevozni poti in prevoznem sredstvu, s katerim se je blago odpravilo do določenega mesta oziroma o določanju časa, v katerem bo špediter organiziral odpravo ali prispetje od pošiljatelja do prejemnika; obveznost špediterja, da opravi instradacijo (izbira prevozne poti, vrste in načina transporta). Če dispozicija nalogodajalca ne zajema navodil o prevozni poti, prevoznem sredstvu in načinu odprave blaga, je špediter pooblaščen, da sam izbere oziroma kombinira elemente, ki bodo najprimernejši za nalogodajalca. V te elemente je treba vključiti mesto carinjenja in mejni prehod, preko katerega bo blago nakazano, ker na njem lahko obstajajo določene omejitve za carinski postopek; obveznost špediterja, da prevzame blago in opozori nalogodajalca na nepravilnosti pakiranja, poškodbo embalaže, na poškodbo ali primanjkljaj vsebine. Obveza špediterja je, da preda blago prevozniku v istem stanju, v katerem ga je sprejel od nalogodajalca. Če špediter prevzame blago od tretje osebe, ima enako obveznost, kakršno bi imel v primeru, da prevzame blago neposredno od komitenta; obveznost špediterja, da opravi carinska dela in plačilo carine. Takšna obveza špediterja temelji na določbah, če z dogovorom ni drugače določeno, vsebuje nalog za odpravo stvari preko meje, obveznost za odpravnika, da opravi potrebna carinska dela in izplača carinske pristojbine za račun nalogodajalca; obveznost špediterja, da pazi blago. Pri tej špediterjevi obvezi je treba razlikovati njegovo obveznost iz pogodbe o špediciji od obveze, ko špediter opravlja skladiščno dejavnost oziroma od njegove obveze iz pogodbe o skladiščenju. V tem drugem primeru ima špediter obveznosti, pravice in odgovornosti kot skladiščnik; obveznost špediterja, da izbira tretje osebe. Špediter kot organizator odprave, prispetja in tranzita blaga v mednarodnem prometu lahko opravlja posle v svojem imenu, na račun nalogodajalca ali v imenu in na račun nalogodajalca. Seveda mora stopati v pogodbene odnose s tretjimi osebami, ki izvršujejo določene storitve o odpravi, prispetju in tranzitu blaga: obveznost špediterja je, da premišljeno izbere tretjo osebo, pri čemer mora upoštevati interes nalogodajalca; obveznost špediterja, da sklene potrebne pogodbe. Ko je izbral prevozno sredstvo, Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 20

30 pot in tretjo osebo, sklene z njo pogodbe o prevozu, natovarjanju, raztovarjanju in pretovarjanju blaga, o transportnem zavarovanju, pakiranju, sortiranju, tehtanju itd; obveznost špediterja, da zavaruje blago, če je tako dogovorjeno; obveznost špediterja, da določi količino in vzorce; obveznost špediterja, da obvešča nalogodajalca in pazi na njegove interese; obveznost špediterja, da izda račun nalogodajalcu po sklenjenem poslu oziroma izvršitvi nalogodajalčeve dispozicije; 2.2 Razvoj špedicijske dejavnosti Začetki špedicije segajo v 13. stoletje v dobo razvoja Beneške republike. Takratni beneški trgovci so v trgovini z alpskimi in čezalpskimi deželami uporabljali posrednike, ki so skrbeli za varen prevoz blaga, ki je v Benetke prihajalo po morju. Posredniki so prevzemali blago z blagovno zadolžnico, s katero so kupcem prodajali blago. Kupci so potrdili prejem blaga s podpisom na tem dokumentu. Ta potrdila se tako lahko smatrajo kot prvi blagovni, transportni (špedicijski) dokumenti (Rehar, 2001, str. 10). Prevoz blaga sodi med najstarejše oblike družbene dejavnosti. Trgovanje med državami sega v 3. tisočletje p. n. š. Vse velike reke so bile zelo pomembne naravne prevozne poti, kot prevozni medij pa so se izkoriščale tudi druge manjše reke. V začetku je bil prevoz le del trgovine. Kot samostojna gospodarska dejavnost se je razvil v srednjem veku, saj so imele takrat prevozne dejavnosti majhno zmogljivost, ko so se za pogon posluževali žive sile in sile vetra. Nato je sledil sorazmerno hiter razvoj prevoza kot posledica iznajdb, razvoja znanosti in boljše organizacije. Danes gre predvsem za določanje prostorske nastanitve, načrtovanje in izvajanje prevoza, ureditev skladišč, prijavo prevoznih sredstev, ureditev prevoznih poti idr. V prihodnosti pa bomo težili k povečanju hitrosti, varnosti, oblikovanju integralnih prevoznih verig idr. Špedicija se je v toku naslednjih stoletij vse bolj razvijala. Zaradi odkritja prekomorskih dežel in zaradi večanja blagovne menjave, z večjimi in hitrejšimi transportnimi sredstvi (železnica, parnik) ter z vse bolj zahtevnimi transporti, ki so terjali tudi spremljajoče dejavnosti, kot so prepakiranje, skladiščenje, zbiranje manjših tovorov, zavarovanje, carinjenje blaga, distribucijo, pa tudi svetovanje v izbiri transportne poti, se je vloga Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 21

31 špedicije povečala. Konec 18. in v začetku 19. stoletja je prišlo do prave revolucije v mednarodni trgovinski menjavi, saj so se začele prevažati velike količine blaga in upoštevali so vozni red. Kar je posledično pripeljalo do ustanovitev storitvene organizacije, ki bi se spoznala na specifičnost železniškega in pomorskega prometa, na carinske, sanitarne, devizne in druge predpise. Za to delo je potrebna oseba, ki ji zaupata prodajalec in kupec. Ta storitvena organizacija je dobila naziv špediter, vsa dejavnost pa špediterska dejavnost ali špedicija. V začetku 20. stoletja so špediterji za zaščito svojih poslovnih interesov ustanovili strokovna združenja, najprej v regionalnih okvirih. Kasneje, leta 1926, je bila na Dunaju ustanovljena FIATA (Federation Internationale des Associations des Transtaire et Asimiles), to je mednarodna federacija združenj špediterskih in njim sorodnih organizacij. Federacija, ki ima sedež v Zürichu, organizira in ščiti interese svojih članic v mednarodnih odnosih (Žvikart, 2001, str. 15). Razvoj blagovne menjave je ustvaril primerne pogoje za nastanek dejavnosti, ki pozna specifičnost cestnega, železniškega, pomorskega in zračnega prometa ter posebnosti carinskih, deviznih, zdravstvenih in drugih predpisov in različnih omejitev v trgovanju med različnimi državami. Te posebnosti so zahtevale, da ta dela opravljajo nevtralne osebe, ki jim bosta zaupala tako prodajalec kot tudi kupec. Razvoj transportnih sredstev in mednarodne trgovine je tako povzročil nastanek posrednika špediterja, ki organizira prevoz v najširšem pomenu besede (Rehar, 2001, str. 10). 2.3 Povezava špedicije z logistiko V razvitih svetovnih državah in v Evropi je bil položaj špediterjev bistveno drugačen kot v Sloveniji, in sicer že od samega začetka. Delovali so predvsem v vlogi organizatorjev transporta tako na mednarodni kot na nacionalni ravni. Potrebe po storitvah carinskega posredovanja v nacionalni špediciji ni, v mednarodni pa carinske storitve dopolnjujejo osnovno storitev organizacije transporta. Po osamosvojitvi in vključevanju v evropske integracijske procese je Slovenija začela oblikovati pogoje za tržno gospodarstvo. V slovenski praksi je bilo delovanje špediterjev v preteklih petdesetih letih pretežno povezano s tradicionalnim pojmovanjem špedicije. Špediterji Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 22

32 so predvsem kot carinski posredniki zastopali lastnike blaga v carinskih postopkih (Jelenc, 2000b, str. 6). Eno temeljnih vprašanj, ki si ga zastavljajo proizvodna podjetja pri organizaciji logističnega procesa, je vezano tudi na špedicijo. Podjetje se mora vprašati, ali naj sodeluje s stalnim hišnim špediterjem, s čimer doseže podjetje boljše sodelovanje, ali naj priložnostno izbere špediterja, ki je optimalno kvalificiran za določen špediterski posel. Vprašati se mora, ali naj zaupa špediteju določene naloge in mu postavi določene zahteve, ki so za delovno organizacijo izrednega pomena. Trendi v zadnjih letih kažejo, da špediterji vse bolj širijo svoje tradicionalno poslovanje kot arhitekt transporta na dodatne logistične dejavnosti za podjetja. Od podjetij prevzamejo naloge skladiščenja in distribucije blaga, finančna opravila v zvezi z dobavo blaga (včasih celo notranje logistične funkcije v podjetju notranji transport). Na osnovi analiz koristi, ki jih prinaša tak outsorsing, se potem podjetja odločajo o intenzivnosti povezovanja s špediterji. Ti se v logistični verigi proizvodnega podjetja javljajo na večjih medfaznih pozicijah. Sodobna definicija špedicije temelji predvsem na spoznanjih teorije logistike in teorije organizacije. Zato špedicijo opredeljujemo kot storitveno gospodarsko dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem logističnih procesov v prostoru in času. Organiziranje logističnega procesa zaobjema izbiranje in vključevanje ustreznih logističnih dejavnosti (transport, skladiščenje, manipulacije, zavarovanje, carinjenje itd.) in njihovih izvajalcev v logistično verigo ter vzpostavljanje takšnih medsebojnih razmerij (pravnih, tehničnih in finančnih), ki zagotavljajo uresničitev temeljnega cilja, to je premestitev blaga od prodajalca do kupca, in sicer najvarnejše, najhitreje in najgospodarneje. Organiziranje logističnega procesa oziroma logistične verige je mogoče z načrtovanjem, izvajanjem in nadziranjem premeščanja blaga. Pri načrtovanju si špediter v naprej zamisli strukturo in potek premeščanja blaga, pri izvajanju mora načrtovani proces spraviti v delovanje, z nadzorom pa zagotavlja, da se premeščanje blaga izvaja v skladu z načrtom. V praksi špeditersko podjetje lahko opravlja poleg temeljne dejavnosti špedicije (to je organiziranje logistike) tudi druge logistične dejavnosti (transport, skladiščenje, manipulacije, distribucija), ki dopolnjujejo Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 23

33 njegovo temeljno dejavnost. To je odvisno od ciljev njegove poslovne logistike in od potreb njegovih kupcev. Špedicijo lahko definiramo tudi kot logistično dejavnost, špediterska podjetja ali špediterje pa kot specializirana logistična podjetja, ki za potrebe nelogističnih podjetij (industrija, trgovina idr.) opravljajo različne logistične storitve. Špediterji tako niso samo nosilci transportnega procesa, kot se ponavadi navaja, temveč so arhitekti logistike, logistični menedžerji in izvajalci ter prodajalci logističnih storitev (Jakomin, Zelenika & Medeot, 2002, str ) (glej Slika 9). Slika 9: Špediter kot arhitekt logistike Vir: Gospodarski vestnik, št. 01, 1999a, str Preoblikovanje iz klasičnega špediterja v sodobnega logista Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je prenehal veljati nacionalni carinski zakon in slovenska podjetja so morala prevzeti in upoštevati pravila skupnega enotnega evropskega trga. Nova pravila so bistveno olajšala blagovno menjavo. Pri poslovanju s partnerji iz držav EU slovenskim podjetjem ni več treba izpolnjevati carinskih formalnosti, ki so sicer običajne pri izvozu oziroma uvozu blaga (Metlika, 2004, str. 48). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 24

34 Veliko večje možnosti za uspešen razvoj poslovanja imajo tisti špediterji, ki poleg špediterskih storitev opravljajo tudi storitve transporta. Konkurenca na logističnem trgu je v EU izjemna. Zelo nizka stopnja internacionalizacije in globalizacije poslovanja je žal še vedno prisotna v logistični ponudbi. Špediterji v večini primerov nimajo niti svojega logističnega omrežja. Za odpravo vseh teh negativnih učinkov je potrebna preobrazba špedicij v sodobna logistična podjetja. Slovenskim špediterjem omogoča izkoriščanje vseh tržnih priložnosti, ki jih je prinesla integracija Slovenije v EU, samo čim hitrejša preobrazba. Vsi ukrepi za prilagajanje slovenske špedicije pa morajo biti nujno povezani zlasti z zgoraj omenjeno preobrazbo špedicij v sodobna evropska logistična podjetja (preobrazbo ponudbe storitev v smeri logistike, iskanjem novih alternativnih poslovnih programov ipd.). Jakomin et al. (2006, str ) opisujejo, da številne analize in raziskave kot tudi novejša dogajanja v praksi razvitih držav kažejo, da je špediter že prerasel dosedanjo pretežno vlogo zastopnika interesov lastnikov blaga v odnosu do prevoznikov, transportnih terminalov, skladiščnikov, zavarovalnic, carinskih organov in drugih izvajalcev spremljajočih dejavnosti transporta. Zaradi teh zahtev in potreb svojih strank po tako imenovanem outsourcingu logističnih storitev postaja špediter vse bolj oblikovalec logističnih sistemov ter ponudnik in izvajalec celovitih logističnih aktivnosti za potrebe blagovnih tokov v industriji in trgovini. Potreba po preobrazbi špediterjev izhaja zlasti iz teh dejavnikov (Jakomin, Jelenc & Vlačič, 2006, str ): sodobne teoretične opredelitve špedicije in špediterske dejavnosti; potreb in zahtev kupcev špediterskih storitev; globalizacije gospodarskih aktivnosti; tržnih sprememb in sprememb na logističnem trgu; trendov na strani logističnega povpraševanja; trendov na strani logistične ponudbe. Glavna značilnost preobrazbe vloge špediterja je v tem, da se težišče delovanja špediterja (Jakomin, Jelenc & Vlačič, 2006, str ): prenaša od dobaviteljev logističnih in spremljajočih storitev (prevoznikov, Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 25

35 skladiščnikov, transportnih terminalov, zavarovalnic, carinskih organov itd.), s katerimi špediter sklepa strateška zavezništva, da lahko oblikuje čim boljše in kompletne ponudbe; prenaša na kupce špediterskih storitev, ki so uporabniki logističnih storitev, ki imajo logistične probleme v zvezi z gibanjem blaga od dobaviteljev oziroma do kupcev in ki od špediterjev pričakujejo optimalne rešitve teh problemov. Stari in novi pogled na vlogo špediterja nam daje naslednjo sliko (Jakomin in Jelenc in Vlačič, 2006, str ): stara vloga špediterja je organizator transporta; carinski posrednik; sklepa pogodbe s prevozniki, pristanišči, skladiščniki; izdeluje transportno, carinsko in drugo dokumentacijo; skrbi za plačevanje transportnih, carinskih in drugih stroškov ter kontrolira stroške in izvaja reklamacije; nova vloga špediterja je oblikovalec logističnih sistemov; organizator in izvajalec celovite logistike; logistični manager; skrbi za oskrbovanje proizvodnje, trgovske mreže in končnih kupcev; skrbi za zniževanje logističnih stroškov itd. Za kakovostne, konkurenčne in finančno sposobne špediterje je razširitev trga v EU vsekakor priložnost. Konkurenca na logističnem trgu v EU je zelo huda, ponudba pa je veliko večja od povpraševanja in vstop na ta trg je zelo težak. V slovenski logistični ponudbi je žal še vedno nizka stopnja internacionalizacije in globalizacije poslovanja, kajti slovenski špediterji v EU nimajo svojega logističnega omrežja, kar posledično povzroči, da blagovne tokove v EU v glavnem obvladujejo tuji špediterji, naši špediterji pa so za to blago velikokrat le sprejemni ali odhodni špediterji. Današnji špediter mora za zagotovljen uspeh, kar se da hitro, postati oblikovalec logističnih sistemov, organizator poslovne logistike, skratka oblikovalec kompletne logistike. Pozornost mora posvečati predvsem zniževanju logističnih stroškov in koncentrirati logistično znanje. Ob vsem tem mora na prvem mestu skrbeti za čim višjo kakovost svojih storitev oziroma za čim boljši storitveni servis. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 26

36 2.5 Špediterske organizacije in združenja Danes dobiva mednarodna špedicija vse večji pomen. Prav zaradi tega so bile ustanovljene različne mednarodne in nacionalne nevladne špediterske organizacije in združenja, ki skušajo čim bolj povezati špediterska podjetja med seboj. Ena od glavnih nalog teh organizacij in združenj je poenostavitev poslovanja špediterjev. Z ustanovitvijo različnih špediterskih organizacij in združenj so v veljavo stopili razni špediterski dokumenti. V določenih primerih le-ti nadomeščajo transportne dokumente. To kaže na pomemben vpliv, ki ga imajo takšne organizacije in združenja na poslovanje špediterjev. V svetu smo priča velikemu številu špediterskih organizacij in združenj, ki na ravni države združujejo špediterje med seboj. Prav tako obstaja kar nekaj organizacij in združenj, ki večje število špediterjev ali nacionalnih špediterskih organizacij in združenj združuje skupaj. Nekatere od teh so ustanovljene strogo z namenom združitve špediterjev (npr. FIATA, CLECAT, Freight Forward Europe itd.), druge pa v svoje vrste združujejo tudi operaterje, ki se ukvarjajo z nudenjem popolnih ali delnih logističnih storitev (npr. International Logistics Association skr. ILA, European Logistics Association skr. ELA, Supply Chain Council skr. SCC itd.). Vse te organizacije in združenja so zelo pomembni za delovanje špediterskih podjetij v domačem in mednarodnem okolju (Jakomin, Jelenc & Vlačič, 2006, str. 108) Združenje špediterjev FIATA FIATA (angl. International Federation of Freight Forwarders Associations) je bila ustanovljena 31. maja leta na Dunaju. Glavni sedež je danes v Zurichu. Glavna cilja ustanovitve tega združenja sta bila težnja in volja sodelovanja nacionalnih špediterskih združenj ter izmenjava izkušanj o vseh vprašanjih za nemoteno funkcioniranje špediterske dejavnosti. Združenje med drugo svetovno vojno ni delovalo, svoje delo pa je obnovilo leta 1949 na kongresu FIATA v Parizu (Jakomin, Jelenc & Vlačič, 2006, str. 111, 112). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 27

37 Kaj je FIATA FIATA je nevladna organizacija, ki predstavlja pravo industrijo, saj združuje več kot špediterskih podjetij, ki skupaj zaposlujejo okoli 10 milijonov ljudi iz 150 držav. FIATA ima posvetovalno vlogo in zastopa interese špediterjev pri različnih nevladnih organih. Tako npr. FIATA nastopa kot posvetovalno telo pri UNCITRAL, Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov, Ekonomski komisiji Združenih narodov za Evropo, Ekonomski in socialni komisiji Združenih narodov za Azijo in Pacifik. FIATA nastopa tudi kot predstavnik špediterske industrije pri vladnih organizacijah in organih ter drugih mednarodnih organizacijah. Špeditersko industrijo predstavlja pri ICC, IATA, IMO, UIC, IRU, Svetovni carinski organizaciji, Svetovni trgovinski organizaciji. Lahko rečemo, da je FIATA največja nevladna organizacija na področju špediterske dejavnosti in ima vpliv po vsem svetu. Predsedstvo FIATA sestavljajo: predsednik, kandidat za naslednjega predsednika, bivši predsednik, generalni tajnik in blagajnik. Predsedstvo se redno sestaja z generalnim direktorjem FIATA, ki vodi vsakodnevno poslovanje združenja (Jakomin, Jelenc & Vlačič, 2006, str. 111, 112). Slovenska špediterska podjetja, ki želijo biti tudi člani FIATA, morajo postati člani nacionalnega združenja in izpolnjevati naslednje pogoje (Jakomin, Jelenc & Vlačič, 2006, str. 114): članstvo v GZS Združenju za promet in zveze Sekciji špediterjev in skladiščnikov; izjava, da se strinja s Pogoji nacionalnega FIATA združenja; kopija pogodbe o zavarovanju blaga po FIATA nakladnici. Glavni cilji FIATA so ( Glavni cilji [Predstavitev mednarodnega združenja špediterjev FIATA], b.d.): združiti industrijo špedicije po vsem svetu; dajanje strokovnih nasvetov, sodelovanje na raznih mednarodnih srečanjih v zvezi s transportom s tem pa promovirati in zaščititi interese špediterjev; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 28

38 seznaniti širšo javnost s špedicijsko dejavnostjo z izdajanjem raznih publikacij, brošur; spodbujanje izboljšanja kakovosti storitev špediterjev z razvijanjem, izdajanjem in posredovanjem raznih dokumentov; pomoč pri poklicnem usposabljanju za špediterje, pri težavah, pri zavarovanju odgovornosti, pri spodbujanju in razvijanju elektronskih podatkovnih izmenjav. Z uresničevanjem teh osnovnih ciljev FIATA izvaja tudi svoje osnovne naloge, kot so reševanje tehnično-tehnoloških, pravno-ekonomskih in organizacijskih vprašanj, ki se nanašajo na dejavnost špedicije, transporta in zunanje trgovine. (Jakomin, Jelenc & Vlačič, 2006, str. 111, 112). Dokumenti FIATA FIATA je ustvaril številne dokumente in obrazce za vzpostavitev enotnih standardov za uporabo s špediterji po vsem svetu. Dokumenti se težko ločijo, vsak ima posebno barvo in nosi logotip FIATA. Ti dokumenti so ( Dokumenti FIATA [Predstavitev mednarodnega združenja špediterjev FIATA], b.d.): FIATA FCR (Forwarders Certificate of Receipt) špeditersko potrdilo o prejemu blaga; FIATA FCT (Forwarders Certificate of Transport) špeditersko transportno potrdilo; FWR (FIATA Warehouse Receipt) skladiščno potrdilo; FBL (negotiable FIATA Multimodal Transport Bill of Lading) prenosna nakladnica za kombinirani transport; FWB (non-negotiable FIATA Multimodal Transport Waybill) neprenosljiv tovorni list za kombinirani transport; FIATA SDT (Shippers Declaration for the Transport of Dangerous Goods) potrdilo pošiljatelja o prevozu nevarnega blaga; FIATA SIC (Shippers Intermodal Weight Certificate) intermodalni certifikat pošiljatelja o teži; FFI (FIATA Forwarding Instructions) posredovanje špediterskih navodil. FIATA dokumenti imajo odličen ugled in so priznani kot dokumenti tradicije in zaupanja. V preteklosti so veliko prispevali k ugodnostim mednarodne menjave, kar se Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 29

39 bo nadaljevalo tudi v prihodnosti, in sicer, da bodo dragoceni instrumenti v službi svetovne trgovine. Slika 10: Logotip združenja FIATA Vir: Logotip [Predstavitev mednarodnega združenja špediterjev FIATA], b.d. 2.6 Vloga špedicijske dejavnosti v prihodnosti Osnovna značilnost špedicije je, da opravlja carinsko posredovanje in posreduje ter sklepa prevozne pogodbe. Postranskega pomena je, ali tudi sama prevaža blago s svojimi prevoznimi sredstvi. V tem primeru nastopa v dvojni vlogi: kot špediter in kot prevoznik (Hrastelj, 1990, str. 294). Danes špedicijska podjetja ne opravljajo zgolj prej naštetih del. Njihovo poslovanje se vse bolj širi, predvsem zaradi spreminjajočih se razmer na trgu, ki se jim morajo podjetja prilagajati, če želijo še naprej uspešno poslovati. Na povpraševanje po špedicijskih storitvah vplivajo predvsem spreminjanje proizvodnje v korist izdelkov večje vrednosti, tehnološki in tehnični razvoj v transportni dejavnosti in pa spreminjanje mednarodne menjave v smeri višjih oblik menjave. Od teh dejavnikov je tudi odvisno, kakšna bo vloga špedicijske dejavnosti v prihodnje. Zahteva se vse večja kakovost transportnih storitev in večje individualiziranje procesov premikanja. Kakšna bo vloga špediterske dejavnosti v prihodnje? Da bi zadovoljivo odgovorili na to vprašanje, moramo poznati razvojne smeri na področju proizvodnje, transporta, porabe dobrin. Na povpraševanje po špediterskih storitvah vplivajo (Ogorelc, 1998, str. 22): spreminjanje strukture proizvodnje v korist proizvodov večje vrednosti; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 30

40 spreminjanje strukture mednarodne menjave; tehnološki in tehnični razvoj v transportu/logistiki; uvajanje koncepcije poslovne logistike pri uporabnikih logističnih storitev kot strateškega inštrumenta za zniževanje stroškov pretoka blaga in zagotavljanja boljšega dobavnega roka uporabnikom. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je prišlo do številnih sprememb na področju špediterskih poslov. Tem spremembam so se in se še bodo podjetja v tej dejavnosti morala prilagoditi. Zaradi uvedbe skupnega evropskega carinskega trga se je bistveno zmanjšal obseg carinskih posredovanj pri poslovanju z državami članicami EU. Pri številnih špedicijskih podjetjih, predvsem malih, je večji del dohodka in dela predstavljalo prav opravljanje carinskih posredovanj. Ta manjša špedicijska podjetja so se znašla v položaju, ko so se prisiljena spremeniti, prekvalificirati ali razširiti svoje poslovanje ter ga prilagoditi novim razmeram na trgu. Špedicijska podjetja postajajo vse bolj logistična podjetja, z več glavnimi dejavnostmi, medtem ko carinsko posredovanje postaja postranska dejavnost. Trg vse bolj zahteva boljšo kakovost transportnih storitev, zaradi česar se mora sodobna špedicija prilagoditi novim zahtevam in prenesti težišče svojega dela na logistično področje. Tehnološki napredek transporta špediciji ni samo koristil. Špedicija je npr. z razvojem kontejnerizacije v pomorskem transportu izgubila nekaj svojega tržnega potenciala. Uvajanje sodobne tehnologije zahteva velika sredstva, ki jih manjši špediterji ne zmorejo. Po drugi strani pa nosilci sodobnih transportnih sistemov (npr. v pomorskem in letalskem transportu) centralno upravljajo logistične procese (Ogorelc 1998, str. 22). Slovenski špediterji imajo razmeroma šibko vlogo in slab položaj na evropskem logističnem trgu. Šele v zadnjih letih se intenzivneje in v širšem obsegu začenjajo kazati večja prizadevanja v poslovanju in razvoju slovenskih špediterjev, ki so posledica zlasti (Jelenc, 2000a, str. 7): spremenjenega gospodarskega položaja Slovenije v EU in v svetu; večjega odpiranja slovenskega trga za tuja industrijska in trgovska podjetja; prilagajanja slovenskih podjetij evropski konkurenci in stroškovnim standardom; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 31

41 prilagajanja slovenske zakonodaje, še posebej pa carinske zakonodaje evropskim standardom in carinskim postopkom. Nove aktivnosti špediterjev izhajajo iz sprememb in tokov v logistiki, s čimer se ustvarjajo razmere za hitrejše vključevanje slovenskih špediterjev na evropski logistični trg (Jelenc, 2000a, str. 7). Slovenski špediterji in logistiki vidijo priložnost za nadaljnji razvoj tudi v vstopu na trge nekdanje Jugoslavije, s katerimi Slovenija iz leta v leto povečuje blagovno menjavo, kar pomeni še eno priložnost za širitev dejavnosti slovenskih cestnih in železniških prevoznikov, špediterjev in logistikov. Pri prodiranju na trge jugovzhodne in vzhodne Evrope in Rusije sta najbolj aktivna Intereuropa in Viator & Vektor (Vouk, 2003, str. 4 7). Ker kupci logističnih storitev zmanšujejo število špediterjev, je pogosto tudi strateško vprašanje špediterja: ali postati globalni dobavitelj vseh logističnih storitev ali (p)ostati specialist za določene stortive na ožjem območju in v določenih tržnih nišah. Ker kupci vse bolj povprašujejo po»multi-service«logističnih podjetjih, ki povezujejo in ponujajo celovite logistične rešitve od vrat do vrat, se za takšno ponudbo odločajo tudi špediterji. Zato so logistična podjetja čedalje večja, nastajajo logistične korporacije, tako imenovani megašpediterji in megaprevozniki z najmanj milijardo dolarjev prometa na leto. Manjša podjetja pa se nujno povezujejo z velikimi, ki obvladujejo veliko blagovnih tokov (Jelenc, 1999, str. 4 7). Alternativa temu so manjša podjetja, ki so specialisti za tržne niše. Nekateri strokovnjaki celo napovedujejo, da v prihodnosti ne bo več srednje velikih špediterskih podjetij, temveč bodo samo velika in mala. Nastajajo veliki logistični koncerni, ki kupujejo transportne in skladiščne zmogljivosti, transportne in manipulativne terminale ter drugo infrastrukturo in ustvarjajo globalni transportni in logistični sistem. V Evropi se oblikuje zlasti sistem hitrega kopenskega transporta (dostava v 24 urah). Trg mednarodnih Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 32

42 špediterskih storitev se zato razvija v enoten logistično-distribucijski trg (Jelenc, 1999, str.7). 2.7 Zastopanje špediterjev v carinski dejavnosti Carinsko posredovanje predstavlja tiste storitve špediterja, ki se nanašajo na zastopanje interesov lastnika blaga v carinskem postopku. Špediter torej nastopa v carinskem postopku v imenu in za račun naročnika kot direktni in indirektni zastopnik. Špediter opravlja vse tiste posle, za katere ga je naročnik carinski zavezanec pooblastil. Za korektno opravljanje navedenih poslov mora špediter zelo dobro poznati carinske in davčne predpise, carinsko tarifo in carinski sistem, uvozne in izvozne režime, tehnike carinskega poslovanja in predpise inšpekcijskih služb. Špediterji opravljajo carinsko zastopanje po nalogu naročnika skladno s 5. členom Carinskega zakonika (Ur. l. RS, št. 1/1995, 28/1995, 32/1999 (40/1999 popr.), 59/2002, 110/2002-ZGO-1, 25/2004-ZICPES, 33/2004 Odl.US: U-I-310/02-10, 131/2004 Odl.US: U-I-90/03-15, 62/2006 Odl.US: U-I-353/04-17, v nadaljevanju CZ), v katerem je opredeljeno, da lahko vsakdo imenuje zastopnika, ki zanj pri carinskih organih izvršuje opravila in formalnosti v skladu s carinskimi predpisi. Carinski postopek je ena od dovoljenih oblik ravnanja s carinskim blagom. Odložni postopek omogoča odložitev nastanka carinskega dolga. Postopek z ekonomskim učinkom pa vpliva na višino carinskega dolga (Uredba za izvajanje carinskega zakona, Ur. l. RS, št. 107/2002, 50/2003, 119/2003, 25/2004-ZICPES). Po carinskem zakonu ima vsakdo pravico določiti pooblaščenca, da izvaja vsa dejanja in formalnosti po carinskih predpisih, seveda pod določenimi pogoji. Ta pooblaščenec lahko zastopa naročnika neposredno, to je ko zastopnik opravlja dejanja v imenu naročnika in za račun naročnika, ali pa posredno, ko zastopnik opravlja dejanja v svojem imenu in za račun naročnika. Carinska deklaracija pomeni ravnanje oz. dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. Obsega vse oblike Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 33

43 carinskih deklaracij, pisno, elektronsko, ustno deklaracijo in tudi konkludentna dejanja preko opredelitve ravnanj oziroma dejanj. Deklaracija je lahko tudi vloga stranke, po kateri carinski organ sprejme odločitev o zadevi. Carinski dolžnik je po carinskem zakoniku (CZ) oseba, odgovorna za plačilo carinskega dolga. Carinski organ ga lahko terja za plačilo carinskega dolga, čeprav je plačnik lahko tudi druga oseba (Ur. l. RS, št. 107/2002, 50/2003, 119/2003, 25/2004-ZICPES). Carinski dolžnik oziroma carinski zavezanec je oseba, ki je dolžna plačati carinski dolg. Kar pomeni, da ima ta oseba obveznost plačati predpisan obračunan znesek uvoznih oziroma izvoznih dajatev, ki so po zakonu carina, ter druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob uvozu oziroma izvozu. Carinski deklarant je po zakonu oseba, ki odda carinsko deklaracijo v svojem imenu, ali oseba, v imenu katere je oddana carinska deklaracija. Razlikujemo posredno in neposredno zastopstvo. Če oseba vloži deklaracijo v svojem imenu in za svoj račun ali v svojem imenu ter za tuj račun, je ona carinski deklarant. Če pa jo vloži v imenu in za račun drugega, je deklarant druga oseba, npr. špediter (Ur. l. RS, št. 107/2002, 50/2003, 119/2003, 25/2004-ZICPES). Carinski zavezanec je oseba, za račun katere je bila carinska deklaracija vložena. To je tista oseba, na katero so bile prenesene pravice in obveznosti prve osebe, v zvezi z določenim carinskim postopkom. V primeru, če oseba vloži deklaracijo v svojem imenu in za svoj račun, je ona carinski zavezanec; kadar vloži deklaracijo v svojem imenu in za tuj račun, kot pri posrednem zastopstvu, je zavezanec druga oseba, na primer špediter; in če vloži deklaracijo v imenu in za račun drugega, kot pri neposrednem zastopstvu, je tudi zavezanec druga oseba, npr. špediter. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 34

44 3 TRANZITNI POSTOPEK (TEORETIČNE OSNOVE) 3.1 Opredelitev tranzitnega postopka Ob prihodu blaga v državo carina zahteva plačilo uvoznih dajatev in drugih bremenitev ter po potrebi uporabi ukrepe trgovinske politike (na primer protidampinške dajatve). Tako je tudi, kadar blago samo prečka to državo (je v tranzitu) na poti drugam. Pod določenimi pogoji se lahko plačani davki in bremenitve povrnejo, ko blago zapusti to državo. V naslednji državi se lahko ta postopek ponovi. Lahko se zgodi, da mora blago izpolniti vrsto upravnih postopkov na mejnih prehodih, preden prispe do končnega namembnega kraja. Zupančič (2008, str. 157) navaja, da je tranzitni postopek carinski postopek, ki omogoča, da se blago prepelje med dvema na carinskem območju ležečima krajema ali med več v tranzitni postopek udeleženimi državami, ne da bi bilo treba za blago plačati uvozne dajatve. Tranzitni postopek spada med odložne postopke. Blago je po vnosu in predložitvi mejnim carinskim organom praviloma uvedeno v carinski postopek, v katerem se prepelje do kraja, kjer naj bi pridobilo končno carinsko dovoljeno rabo. Ta kraj je lahko pristojna carinarnica ali celo dvorišče podjetja, ki ima za tak postopek ustrezno dovoljenje. Razlog, da se blago carini v notranjosti carinskega območja, je po eni strani interes podjetij po hitrem dostopu do blaga, po drugi pa omejene možnosti, da bi se blago zadrževalo na mejnih prehodih. Blago, ki se prevaža v tranzitnem postopku, je pod carinskim nadzorom in za morebitno neizpolnitev obveznosti iz tranzitnega postopka mora biti vedno vložena ena izmed oblik zavarovanja. Obstaja več vrst tranzitnih postopkov: skupnostni tranzitni postopek (ES); skupni tranzitni postopek (ES-EFTA), tranzit na podlagi zvezka TIR; tranzit na podlagi zvezka ATA; tranzit na osnovi Renskega manifesta; tranzit na osnovi obrazca 302, predvidenega v sporazumu med pogodbenicami Severnoatlantskega pakta o statusu njihovih sil, ki je bil podpisan v Londonu ; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 35

45 tranzit v poštnem prometu. Najpomembnejši tranzitni postopek v Skupnosti je skupnostni/skupni tranzitni postopek. Skupnostni/skupni tranzitni postopek je elektronsko podprt, zanj se obvezno vlaga elektronska carinska deklaracija v nov računalniško podprt tranzitni sisten NCTS (New Computerised Transit System). V skupnostni/skupni tranzitni postopek so trenutno vključene: države članice EU, vključno z Andoro in San Marinom; države EFTA (Švica, vključno z Liechtensteinom, Norveško in Islandijo). V praksi se pogosto mešajo pojmi skupnostni in skupni tranzitni postopek, še zlasti pa, kje se kakšen postopek uporablja. Pravni podlagi za skupnostni tranzitni postopek sta CZ (Carinski zakonik) in njegova izvedbena uredba, pravna podlaga za skupni tranzitni postopek pa Konvencija o skupnem tranzitnem postopku (Zupančič, 2008, str. 157) Skupnostni tranzitni postopek Skupnostni tranzitni postopek se uporablja (Zupančič, 2008, str. 158): za prevoz neskupnostnega blaga med dvema krajema znotraj carinskega območja Skupnosti z oznako T1, ne da bi se za blago obračunale uvozne dajatve ali uporabili ukrepi politike. To je t. i. zunanji tranzitni postopek T1; za prevoz skupnostnega blaga: o pri tranzitnem postopku z oznako T2, ko se skupnostno blago izvaža v državo EFTA in se po zaključenih izvoznih formalnostih prepelje v državo EFTA v skupnem tranzitnem postopku. Npr. prevoz blaga po cesti iz Ljubljane v Zurich (Švica); o pri skupnostnem tranzitnem postopku z oznako T1 po opravljenih izvoznih formalnostih za izvoz skupnostnega blaga v tretjo državo, če prevoz poteka po območju ene ali več držav EFTE in je ta izvoz povezan z izvoznimi nadomestili skupne kmetijske politike ali drugimi povračili ali odpustom uvoznih dajatev. Uporablja se zunanji tranzitni postopek T1; o pri prevozu skupnostnega blaga, ki se je začel v Skupnosti in ki se bo končal v Skupnosti, pri čemer poteka prevoz skozi države EFTE; blago se prevaža v Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 36

46 notranjem tranzitnem postopku z oznako T2. Npr. blago potuje iz Ljubljane v Pariz preko Švice v tem primeru blago ohrani status skupnostnega blaga; o skupnostni tranzitni postopek se uporabi tudi za prevoz skupnostnega blaga med deli carinskega območja Skupnosti in deli tega območja, v katerem ne velja direktiva o harmonizaciji davkov. To so Alandski otoki, Atos, Kanalski otoki, Francoska Gvajana, Martinique in Reunion. V teh primerih se uporablja T2F. Uporabi pa se tudi pri prevozu blaga med Skupnostjo in Andoro oziroma San Marinom. Blago ima lahko status skupnostnega blaga ali neskupnostnega blaga. Skupnostno blago pomeni blago, ki je (Rauter Razboršek, 2006, str. 3): v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju Skupnosti in ne vsebuje blaga, uvoženega iz držav ali z ozemelj, ki niso del carinskega območja Skupnosti; uvoženo iz držav ali z ozemelj, ki niso del carinskega območja Skupnosti, in je sproščeno v prost promet; pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju Skupnosti bodisi izključno iz blaga navedenega v drugi alinei bodisi iz blaga navedenega v prvi ali drugi alinei. Neskupnostno blago pomeni vse blago razen zgoraj naštetega. Obstajata dve kategoriji skupnostnega tranzitnega postopka: T1 (zunanji tranzit) in T2 (notranji tranzit), ki ne izražata statusa blaga, ki se prevaža. Zunanji tranzit (postopek T1) Zunanji tranzit se uporablja za gibanje blaga znotraj Skupnosti, in sicer (Rauter Razboršek, 2006, str. 3, 4): neskupnostnega blaga, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu uvoznih ali drugih dajatev ali ukrepom trgovinske politike; skupnostnega blaga, ki je predmet ukrepov Skupnosti, predpisanih za izvoz, oziroma so zanj bile opravljene izvozne formalnosti. Zunanji tranzitni postopek je osnovni tranzitni postopek Skupnosti, ki se uporablja večinoma za prevoz neskupnostnega blaga. S tem postopkom se opustijo veljavne dajatve in druge bremenitve, dokler blago ne prispe v namembni kraj v Skupnosti. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 37

47 Blago, ki je v tem postopku, je pod carinskim nadzorom. Pod določenimi pogoji se da v postopek zunanjega tranzita tudi skupnostno blago, če gre za blago, za katero pri izvozu veljajo izvozni ukrepi ali pa ugodnosti zaradi izvoza (npr. izvozne vzpodbude pri kmetijskih izdelkih), zato da ne bi prišlo do izogibanja tem ukrepom oziroma neopravičenih ugodnosti. V zunanji tranzitni postopek se vnese tudi skupnostno blago, za katerega so povrnjene ali opuščene uvozne dajatve zaradi izvoza blaga. Praviloma zunanji tranzitni postopek ni dovoljen, če poteka preko tretjih držav, ker ni carinskega nadzora. Notranji tranzit (postopek T2, T2F) Uporablja se za skupnostno blago, kadar je poslano iz enega kraja na območju Skupnosti v drugega preko tretjih držav, običajno pa preko držav EFTE, ne da bi pri tem spremenilo svoj status. Ta postopek izhaja iz načela enotnega trga Skupnosti in temelji na statusu blaga. Notranji tranzitni postopek ni obvezen, se pa priporoča, da se obdrži status blaga. Ne uporablja pa se v primeru, kadar se blago v celoti prevaža po morju ali zraku (Koren in Žunič, 2004, str ). Notranji skupnostni tranzitni postopek (T2) se uporablja za skupnostno blago, kadar se to odpremi iz ene točke na carinskem območju Skupnosti na drugo prek ozemlja ene ali več držav EFTE. Ta postopek se ne uporablja, kadar se blago v celoti prevaža po morju ali zraku (Rauter, 2006, str. 4). Notranji skupnostni tranzitni postopek T2F pa se uporablja za prevoz skupnostnega blaga, ki se prevaža na območja brez DDV na carinskem območju Skupnosti, z njih ali med njimi. Območja brez DDV so del carinskega območja Skupnosti, izvzeta pa so iz davčnega območja. Zanje velja poseben davčni in trošarinski režim. To so otočje Aland, Kanarski otoki, Francoska Gvajana, gora Atos itd. (Sršen 2004, str. 6 8) Skupni tranzitni postopek Pravna podlaga za skupni tranzitni postopek je Konvencija o skupnem tranzitu z dne 20. maja Pogodbenice Konvencije so Evropska unija in države EFTA (Švica, Norveška, Islandija). Konvencija se uporablja tudi za Knježevino Lichtenstein, ker je ta v carinski uniji s Švico. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 38

48 Skupni tranzitni postopek določa, da se carine, trošarine, DDV in druge takse na blago opustijo med njegovim prevozom od urada odhoda do namembnega urada. Gospodarski subjekti ga lahko uporabijo za lažji prevoz blaga iz ene pogodbenice v drugo. Polog zavarovanja za zagotovitev plačila kakršnega koli (carinskega) dolga, ki lahko nastane, je pogoj za prevoz blaga v skupnem/skupnostnem tranzitu. Skupni tranzitni postopek vodijo carinske uprave različnih pogodbenic preko mreže carinskih uradov (uradi odhoda, tranzitni uradi, namembni uradi in uradi zavarovanja). Skupni tranzitni postopek se začne na uradu odhoda in zaključi, ko se blago in tranzitna deklaracija predložita namembnemu uradu v skladu s predpisi o tranzitu. Glavni zavezanec ob predložitvi tranzitne deklaracije na uradu odhoda zaprosi za vključitev blaga v tranzitni postopek. Glavni zavezanec je odgovoren za predložitev zavarovanja, ki krije znesek dajatev in drugih bremenitev opuščenih med prevozom blaga. Kot imetnik tranzitnega postopka je glavni zavezanec po sprostitvi blaga v tranzit odgovoren, da se namembnemu uradu predloži nepoškodovano blago s tranzitno deklaracijo v predpisanem roku. Obstajajo tudi druge osebe, ki so odgovorne za predložitev blaga namembnemu uradu. Namembni carinski urad vrne sporočilo o prispetju uradu odhoda takoj oziroma najkasneje naslednji delovni dan, kontrolni rezultat pa najkasneje v roku 6 dni po prispetju na namembni urad. S tem se tranzitni postopek konča. Po prejemu teh sporočil v državi odhoda se zaključi tranzitni postopek in obveznost glavnega zavezanca preneha, če ni bilo nepravilnosti (Planinc, 2008, str. 3). Skupni tranzitni postopek se uporablja za: prevoz neskupnostnega blaga med državami Skupnosti in EFTE v postopku T1, pri čemer je to blago v Skupnosti zavezano plačilu carine; prevoz skupnostnega blaga med državami Skupnosti, v državah EFTE pa to velja le, če je blago v postopku T2 in če se v tem postopku pošilja naprej. Skupni tranzitni postopek vodijo carinske uprave različnih pogodbenic prek mreže carinskih uradov, imenovanih uradi odhoda, tranzitni uradi, namembni uradi in uradi zavarovanja. Postopek se začne na uradu odhoda in zaključi, ko se blago in tranzitna deklaracija predložita namembnemu uradu v skladu s predpisi o tranzitu (Ulaga, 2004, 10). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 39

49 3.1.3 TIR (Transport Internationaux Routiers) Eden pogostejših tranzitnih postopkov, ki poteka preko območij več držav, se izvaja na podlagi zvezka TIR (glej Priloga 1). Pravna podlaga je»konvencija o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezka TIR«iz leta Postopek TIR omogoča transport blaga od odhodne v namembno državo preko ozemelj več držav, ne da bi bilo blago med potjo pregledovano in ne da bi se zahtevale dajatve ali zavarovanja. Ta postopek bistveno poenostavlja in poenoti različne postopke, ki bi jih sicer morali izvajati prevozniki v posameznih državah. Na podlagi TIR konvencije je postopek tranzita poenostavljen z (Zupančič, 2008, str. 171, 172): uporabo enotnega obrazca carinske deklaracije, tj. zvezka TIR, v katerem je zajeto potrebno število talonov in kuponov za prevoz skozi vse države, na območju katerih se bo blago prevažalo; obojestranskim priznavanjem carinskih oznak in prevoza blaga pod temi carinskimi oznakami; zagotovitvijo enotnega zavarovanja (jamstvom določene jamstvene organizacije); enotno pravno podlago in interpretacijo carinske konvencije o mednarodnem transportu blaga na podlagi zvezka TIR. Glavne značilnosti sistema TIR so (Rauter, 2006, str. 5): blago se prevaža v odobrenih vozilih ali zabojnikih s carinsko oznako; v času prevoza TIR so carine in davki, ki jih je treba plačati za blago, začasno opuščeni in zavarovani z verigo mednarodno veljavnih zavarovanj. Nacionalno zavarovalno združenje (v Sloveniji je to GIZ Intertransport) zagotavlja plačilo vseh carin, ki bi jih bilo treba plačati v primeru nepravilnosti, ki bi lahko v tej državi nastale med operacijo TIR; blago spremlja mednarodno priznani dokument, zvezek TIR, ki zagotavlja dokazilo o obstoju zavarovanja in se v državah odhoda, tranzita in namembnih državah uporablja kot listina za carinsko kontrolo; ukrepe za carinsko kontrolo, sprejete v državi odhoda, sprejmejo tudi države tranzita in namembne države. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 40

50 Karnet TIR je mednarodna oblika tranzitne deklaracije, ki se izda za vsako vozilo posebej in za vsak mednarodni prevoz posebej. Obrazec karneta TIR je predpisan in enak v vseh državah. Gre za zvezek s platnicami in ustreznim številom listov (število listov je odvisno od tega, čez koliko držav poteka prevoz blaga). Na prvi strani platnic so navedeni podatki o izdajatelju, številka, rok veljavnosti, ime prevoznika, odhodni in namembni carinski urad, celotna vrednost blaga ter podpis in pečat izdajatelja. Na drugi strani platnic je garancija prevoznika in garanta ter njune obveznosti. Vsak list v zvezku pa je sestavljen iz talona, opisa vozila in postopkov carinskega urada ter iz manifesta (popisa) blaga (Jelenc, 1983, str. 96). Kupon je del lista in zvezka TIR, ki se iztrga iz zvezka. V zvezku so beli listi, ki služijo za odpiranje postopka TIR pri odhodnih oziroma vstopnih medpotnih carinskih uradih, in zeleni listi, ki služijo za zapiranje postopka TIR. Zeleni kupon je razdeljen na spodnji manjši in zgornji večji del. Tega zadrži namembni carinski urad, spodnji del pa se vrne odhodnemu carinskemu uradu kot potrdilo prejema blaga. Talon je del lista, ki ostane v zvezku TIR (Mikuž, 1994, str. 100). Pogoji za postopek tranzita na podlagi zvezka TIR so (Zupančič, 2008, str. 172): blago se mora prevažati preko več držav pogodbenic; prevoz mora biti izveden s cestnimi vozili, zabojniki ali prikolico; prevoz mora biti izveden s carinsko varno opremljenim vozilom s predložitvijo veljavnega certifikata; predložiti je treba pravilno izpolnjen in veljaven zvezek TIR, ki ga je izstavil IRU; transportno sredstvo mora biti opremljeno s tablicami TIR ATA KARNET (Admision temporaire temporary admission) Tudi konvencija ATA (Admission Temporaire Temporary Admission Začasni uvoz) je namenjena hitrejšemu in cenejšemu pretoku blaga preko meja, omogoča pa tudi direktni prehod v enega od izbranih carinskih postopkov. To je mednarodna listina, ki se uporablja kot dokument o jamstvu za carinske in druge uvozne dajatve pri začasnem uvozu ali izvozu blaga. Cilj konvencije ATA, sklenjene leta 1961 v Bruslju, je olajšanje začasnega uvoza in izvoza blaga z odpravo carinskih deklaracij posameznih držav in Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 41

51 zagotovitev ustreznega sistema jamstev za plačilo carinskega dolga, če blago iz kakršnega koli razloga ne bi bilo znova izvoženo v določenem roku. Poleg tega konvencija omogoča tudi poenostavitev pri tranzitu blaga preko ene ali več držav (Mikuž, 1999, str. 8). Postopek tranzita na podlagi ATA konvencije je tesno povezan s postopkom začasnega uvoza. Zvezek ATA namreč omogoča, da se blago pošilja v določeno državo na začasni uvoz. Če mora blago na poti v to državo prečkati ozemlje več držav, se preko teh območij uporablja tranzitni postopek na podlagi zvezka ATA (Zupančič, 2008, str. 172). Zvezek ATA (glej Priloga 2) je mednarodna carinska listina, ki se uporablja za začasen uvoz blaga znotraj in zunaj carinskega območja Skupnosti za posebne namene, npr. za strokovno opremo in trgovske vzorce za predstavitev, razstave in sejme. Za izdajanje zvezkov ATA so odgovorna nacionalna zavarovalna združenja (ponavadi nacionalne gospodarske zbornice) v državah pogodbenicah, ki delujejo skupaj v zavarovalni verigi, ki jo upravlja Mednarodna trgovinska zbornica. Vsak zvezek krije zavarovanje, ki jamči za znesek uvoznih dajatev in drugih bremenitev, ki bi lahko nastale, če se blago ne bi ponovno izvozilo (Planinc, 2008, str. 57). Uporaba ATA konvencije je znatno manjša, kakor uporaba TIR konvencije, kar se kaže tudi v znatno manjšem številu izdanih ATA zvezkov (glej Priloga 2). Zvezek ATA je sestavljen iz več listov. Vrsta in število teh listov sta odvisna od držav, skozi katere potuje blago ali v katere se začasno uvaža. Zvezek je sestavljen iz zelenih platnic in večbarvnih listov. Ti listi so rumeni, beli in modri, vsak list se uporablja za določen namen, sestavljen pa je iz dveh delov, in sicer iz talona oziroma kontrolnega odrezka, ki ostane v zvezku, in kupona, ki ga zadrži carinski organ in služi kot carinski dokument. Kuponi se delijo na tri dele: v prvem se ponavljajo navedbe s prve strani platnic, drugi del vsebuje izjavo imetnika, tretji del pa izpolni carinski organ. Zadnja stran kupona vsebuje enako specifikacijo blaga, kot je navedena na drugi strani sprednje platnice. Talon in kupon imata isto serijsko številko (Mikuž, 1999, str. 10). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 42

52 Blago, navedeno v karnetu ATA, uživa mednarodno garancijo v okviru verige garantov podpisnic konvencije o karnetu ATA, zato pri uvozu in izvozu odpadejo dodatne garancije in varščine (Vujadinovič, 1993, str. 16). 3.2 Zavarovanje carinskega dolga v tranzitnem postopku Pogoj za sprejem carinske deklaracije za tranzitni postopek je tudi, da je za blago predloženo ustrezno zavarovanje za plačilo carinskega dolga ali drugih dajatev, ki bi lahko nastale v zvezi z blagom, ki je v tranzitnem postopku. Zavarovanje zagotovi glavni zavezanec, ki tudi prevzame obveznosti iz postopka. Zavarovanje je lahko v obliki gotovinskega pologa ali kot izjava garanta, da bo solidarno z dolžnikom plačal carinski dolg (Zupančič, 2008, str. 161). Namen zavarovanja Ko je blago dano v tranzit, se carine in druge bremenitve za blago začaso opustijo. Da bi se zagotovilo plačilo dajatev in drugih bremenitev, če nastane carinski dolg med tranzitno operacijo, mora glavni zavezanec položiti zavarovanje. Ker je v tranzitnem postopku večja nevarnost, da blago izgine in ne pride na cilj, veljajo za ta postopek posebne določbe o zavarovanju. Oblike zavarovanja Zavarovanje se lahko položi v obliki gotovinskega pologa ali preko garanta (banka). Zavarovanje je lahko posamezno, če krije eno samo tranzitno operacijo, in skupno, če krije več operacij. Posamezno zavarovanje mora pokriti celoten znesek možnega carinskega dolga, izračunanega na podlagi najvišjih stopenj, ki se uporabljajo za blago iste vrste v državi članici odhoda. Pri uporabi skupnega zavarovanja gre za poenostavitev standardnih pravil o tranzitu, zato je zanje potrebno dovoljenje (gre za poenostavitev v tranzitnem postopku). Garant Garant je fizična ali pravna tretja oseba. Garant in glavni zavezanec ne smeta biti ista fizična ali pravna oseba. Garant mora imeti sedež v pogodbenici, kjer se položi zavarovanje, odobriti ga morajo pristojni organi. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 43

53 Oprostitev zavarovanja Oprostitev zavarovanja je pod določenimi pogoji mogoča v naslednjih primerih (Rauter Razboršek, 2006, str. 7): za določene vrste prevoza (prevozi po zraku, prevoz blaga po Renu, prenos po cevovodih, prevozi, ki jih opravljajo železniške družbe držav članic); če je dolžnik ali oseba, ki bi lahko postala dolžnik, javni organ; če je dolžnik ali oseba, ki bi lahko postala dolžnik, mednarodna organizacija; na podlagi dovoljenja za opustitev zavarovanja (gre za poenostavitev v tranzitnem postopku). Nastanek carinskega dolga Nastanek carinskega dolga v tranzitu je največkrat povezan z nepravilnostmi pri vodenju postopka. Ker je blago v tranzitnem postopku pod carinskim nadzorom, se upoštevata naslednji pravni podlagi za nastanek carinskega dolga: 203. člen Carinskega zakonika: nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora (npr. blago ni bilo predloženo namembnemu uradu ali pooblaščenemu prejemniku, ker je bilo ukradeno); 204. člen Carinskega zakonika: neizpolnitev ene izmed obveznosti postopka (npr. neizpolnjevanje določb o obvezni poti, nepojasnjena prekoračitev roka za predložitev blaga namembnemu uradu). V primeru nastanka dolga zaradi odstranitve izpod carinskega nadzora je carinski dolžnik oseba, ki odstrani blago izpod carinskega nadzora (npr. tat blaga). Carinski dolžnik pa je tudi glavni zavezanec, ki kot odgovorna oseba za pravilno izvedbo postopka ni izpolnil svojih obveznosti. Dolžniki lahko postanejo še druge osebe (npr. prevoznik ali prejemnik blaga, če sta sokrivca pri odstranitvi blaga). V primeru neizpolnitve obveznosti iz postopka so carinski dolžniki osebe, ki bi morale izpolniti obveznosti. To je glavni zavezanec ali tudi prevoznik ali prejemnik. Določitev dolžnika je odvisna od tega, za neizpolnitev katere obveznosti gre, in od postopkov, ki določajo to obveznost (Rauter Razboršek, 2006, str. 11). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 44

54 Pri tranzitnem postopku je kraj nastanka carinskega dolga pomembna informacija; izhajati je treba iz dejstva, da je lahko blago, za katero postopek tranzita ni pravilno zaključen, odstranjeno izpod carinskega nadzora, na katerem koli kraju na carinskem območju, tudi v drugih državah članicah. Če se tega kraja ne da ugotoviti v roku 10 mesecev, velja domneva, da je carinski dolg nastal v kraju, kjer je bilo blago uvedeno v tranzitni postopek (Zupančič, 2008, str. 171). 3.3 Računalniški tranzitni sistem NCTS V današnjem času in svetu se morajo carinske uprave prilagajati raznim potrebam predvsem hitrega in prožnega trgovanja. Slediti morajo nenehnim spremembam v poslovnem okolju. Zaradi prilagoditve potrebam sodobnega poslovanja je bil razvit nov, računalniško podprt tranzitni sistem NCTS. NCTS je orodje za upravljanje in nadzor tranzitnega sistema. Temelji na uporabi naprednih računalniških sistemov in elektronske obdelave podatkov ter naj bi zagotavljal sodobnejše in učinkovitejše upravljanje od sistema, ki temelji na papirnih listinah. Obvezna uporaba računalniško podprtega tranzitnega sistema je določena s spremembo izvedbene uredbe, ki se uporablja od Uredba Sveta (ES) št. 837/2005, z dne 23. maja Uredba določa, da morajo biti tranzitne deklaracije vložene pri uradu odhoda z uporabo tehnike računalniške obdelave podatkov. Navedeno torej pomeni, da je v tranzitnem postopku pravilo elektronska tranzitna deklaracija, papirna pa je mogoča le izjemoma (Rauter Razboršek, 2006, str.8). NCTS temelji na izmenjavi elektronskih sporočil med podjetji, ki so udeležena pri tranzitnih postopkih, in carinskimi uradi, med carinskimi upravami držav pogodbenic Konvencije o skupnem tranzitnem postopku in Evropsko komisijo ter med posameznimi carinskimi uradi. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 45

55 3.3.1 Značilnosti NCTS sistema S skupnostnim tranzitnim postopkom NCTS je omogočen kontroliran pretok blaga po državah EU in tudi tretjih državah, ki so podpisale sporazum o skupnostnem tranzitnem postopku (Švica, Norveška, Islandija). Za vse države EU je obvezna uporaba NCTS tranzitnega postopka. To je trenutno najpomembnejši postopek, ki je popolnoma podprt z elektronsko izmenjavo podatkov. Osnovni namen informatizacije izvajanja skupnostnega tranzita NCTS je v zagotavljanju hirejšega pretoka blaga in večji varnosti, ki jo NCTS nudi. Tako NCTS zagotavlja, da prispejo podatki tranzitnih deklaracij na namembni urad pred prispetjem blaga. Na namembnem uradu je omogočena avtomatska primerjava podatkov med podatki urada odhoda in prijavo ob prispetju in v primeru, da pošiljka ne prispe na namembno lokacijo v predpisanem roku, se samodejno sproži na uradu odhoda opozorilo. Kot takšen predstavlja NCTS odgovor na prilagajanje potrebam hitrega in prožnega trgovanja in sledenje nenehnim spremembam v poslovnem okolju. Ocenjuje se, da je NCTS v zadnjem letu dosegel želen cilj in zato kot takšen predstavlja podlago za nadaljnje projekte informatizacije carinskega poslovanja (Planinc, 2008, str. 15). Osnovne značilnosti NCTS izhajajo iz razlogov, zaradi katerih je bil le-ta uveden. Leta 1999 je znotraj držav EU, EFTE in štirih Višegrajskih držav (Poljska, Madžarska, Slovaška, Češka), ki so izvajale skupni tranzitni postopek, nastopila t. i. tranzitna kriza. Evropska Komisija in Parlament sta na eni strani ugotavljala ogromno število goljufij na področju tranzita, na drugi strani pa so se predvsem transportna podjetja in špedicije pritoževale nad počasnostjo in togostjo papirnega sistema. Posledica tega je uvedba NCTS, ki je potekal postopoma oz. v več fazah. Začelo se je s fazo 2.0, nadaljevalo s fazo 3.1, v katero se je leta 2004 vključila tudi Slovenija, v aktivni fazi pa je faza 3.2. ( Osnovne značilnosti NCTS [Prispevek revije Obrtnik], b.d.). Faza 3.1 pokriva vse osnovne postopke pri uradu odhoda, tranzita in namembnem uradu. Omogoča elektronsko spremljanje in pošiljanje vseh sporočil, ki so potrebna za izvedbo tranzitnega postopka. Faza 3.2 je nadgradnja faze 3.1, kar pomeni elektronsko upravljanje z garancijskim sistemom, elektronske poizvedovalne postopke ter možnost pridobitve elektronske informacije o pooblaščenem prejemniku, ki mu je pošiljka namenjena, in Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 46

56 vse to pri uradu odhoda. Faza 3.2 se je začela uvajati v prve države v drugi polovici leta 2004, leta 2005 pa je Carinska uprava RS prešla v drugo fazo tranzitnega informacijskega sistema, in sicer v fazo 3.2.1, ki vključuje tudi sistem upravljanja zavarovanj (GMS Guarantee management system). V fazi se v sistemu NCTS poleg ostalih pomembnih informacij nadzira tudi poraba referenčnega zneska zavarovanja. Konec leta 2005 se je začela izvajati faza 3.2.2, ki pa poleg vsega naštetega vključuje še elektronske poizvedovalne postopke. Glavni cilji NCTS so (Planinc, 2008, str. 15): povečanje učinkovitosti in uspešnosti tranzitnih postopkov; izboljšanje varnosti in preprečevanje goljufij; pospeševanje transakcij, opravljenih v skladu s tranzitnim postopkom Prednosti NCTS sistema Pomembno pri NCTS sistemu je, da sistem deluje v velikem obsegu ter predvsem, da so zunanji uporabniki s sistemom povezani na način, ki omogoča elektronsko pošiljanje sporočil. Prednosti NCTS sistema občutijo predvsem s strani carine, s strani podjetij, kot tudi s strani gospodarstva. Nekatere prednosti NCTS so: hitrejša izvedba postopka in s tem tudi hitrejši pretok blaga; zmanjšanje možnosti goljufij; zmanjšanje stroškov; večji nadzor nad pošiljkami; hitrejši postopki in manjše čakalne dobe; manj fizičnega papirnega dela za carino; omogočen nadzor nad gibanjem pošiljke in pridobitev informacij o zaključku postopka; ni papirnih dokumentov in s tem ni izgubljanja dokumentov; elektronska povezava carinskih uprav s podjetji, ki so udeležena v tranzitnih postopkih; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 47

57 elektronska povezava vseh carinskih uprav držav pogodbenic; glavni zavezanec na odhodu je elektronsko obveščen o zaključku postopka ipd Postopki pri posameznem uradu (urad odhoda, namembni urad, urad tranzita, zaključek tranzitnega postopka) Ko je pošiljka natovorjena na prevozno sredstvo in le-to prispe na enega od uradov odhoda, je treba narediti NCTS dokument oziroma tranzitno listino. Vsi zahtevani podatki, ki so potrebni za izpolnitev tranzitnega dokumenta NCTS, se vnesejo preko računalnika na uradu odhoda iz dokumentov, ki jih predloži voznik pošiljke. Vnos je lahko ročen, lahko pa se podatke pridobi tudi v elektronski obliki od deklaranta (špediter) s sporočilom IE15. Ko špediter pošlje izpolnjen NCTS dokument na urad odhoda (carinski urad), dobi nazaj posredovano sporočilo IE028, ki predstavlja številko MRN, in pa sporočilo IE29, s čimer je dovoljena odprema pošiljke. Nato špediter natisne obrazec STVL (spremna tranzitna/varnostna listina), ki spremlja pošiljko vse do namembnega urada. Namembni urad prejme sporočilo IEO1, s katerim se napove prihod pošiljke. Ob prihodu pošiljke na namembni urad le-ta pošlje sporočilo IE06 na odhodni urad. Po opravljeni kontroli namembni urad pošlje uradu odhoda še rezultate s sporočilom IE18 in če se vsi podatki ujemajo, je s tem tranzit zaključen. O zaključku nazadnje še urad odhoda obvesti špediterja s sporočilom IE45 (glej Slika 11). V nadaljevanju pa so podrobneje opisani vsi postopki pri posameznih uradih. Slika 11: Izvedba tranzitnega postopka Vir: Planinc, 2008, str. 19 Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 48

58 URAD ODHODA Pri uradu odhoda deklarant predloži blago in tranzitno deklaracijo, ki mora vsebovati vse zahtevane podatke in ustrezati specifikacijam sistema, kar sistem samodejno preveri. Deklarant pošlje te podatke uradu odhoda s sporočilom IE15. Urad mora preveriti vse prevozne in druge listine ter podatek ključnega pomena, in sicer veljavnost zavarovanja. Ko urad opravi celotno kontrolo, prepusti blago v tranzit. Program dodeli referenčno številko tranzita (MRN) s sporočilom IE28. Nato urad odhoda natisne spremno tranzitno listino, ki spremlja blago. Nazadnje pošlje deklarantu tudi obvestilo za prepustitev pošiljke v tranzitni postopek s sporočilom IE29. Po sprejemu deklaracije urad odhoda določi tudi rok, v katerem mora biti blago predloženo namembnemu uradu. Urad odhoda lahko na samem začetku zavrne deklaracijo, če le-ta vsebuje napačne podatke. Zavrnjene deklaracije se lahko popravi in ponovno vloži (glej Slika 12). Slika 12: Prikaz izvedbe tranzitnega postopka na uradu odhoda Vir: Planinc, 2008, str. 18 Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 49

59 URAD TRANZITA Ko pošiljka prispe na urad tranzita, ki je že dobil sporočilo IE50 o nameravanem prihodu pošiljke od urada odhoda, ta samo evidentira prehod pošiljke na osnovi MRN številke. To MRN številko se ročno vnese v sistem iz obrazca STVL ali pa z optičnim čitalcem BAR kode. Ko se odčita MRN številka, se uradu odhoda avtomatično pošlje sporočilo IE118, ki pomeni potrditev prehoda meje. Na uradu tranzita se fizično ničesar ne potrjuje niti se ne zadrži nobenega dokumenta. V primeru, da pošiljka prispe na drug urad tranzita ali namembni urad, kot je bil na začetku deklariran pri uradu odhoda, ostane sporočilo poslano namembnemu uradu odprto. Zato sistem sam pošlje sporočilo vsem deklariranim uradom in jih obvesti, kdaj in kje je bilo blago prijavljeno, da lahko na podlagi tega zaprejo sporočila (glej Slika 13). Slika 13: Prispetje pošiljke na namembni urad Vir: Planinc, 2008, str. 33 Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 50

60 NAMEMBNI URAD Ko pošiljka prispe na namembno lokacijo, se mora o tem obvestiti namembni urad. To obvestilo se s pomočjo elektronske povezave izvede s pošiljanjem sporočila IE07 od prejemnika oz. špediterja do namembnega urada. V primeru, da ni elektronske povezave, je treba obrazec o prispetju pošiljke fizično dostaviti na namembni urad. Ko je pošiljka predložena, namembni urad pošlje sporočilo IE06 na urad odhoda, kar pomeni, da je pošiljka prispela na lokacijo. Nato na podlagi sporočila IE06 urad odhoda začasno sprosti garancijo glavnega zavezanca. V primeru, da je predložitev neveljavna, npr. če namembni urad ni bil določen za konkretno blago, se predložitev zavrne s sporočilom IE08. Kadar se na namembnem uradu carinski organ ne odloči oz. se odloči za pregled, se pošlje na urad odhoda sporočilo IE18, ki pomeni kontrolne rezultate. Istočasno se pošlje sporočilo IE25 osebi, ki je predložila blago, kar pomeni dokončno sprostitev iz tranzitnega postopka (glej Slika 14). Slika 14: Izmenjava sporočil pri prejemu blaga Vir: Navodila za uporabo programa NCTS, 2006, Trinet informatika d. d., str. 5 Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 51

61 ZAKLJUČEK TRANZITNEGA POSTOPKA Za namene končanja tranzitnega postopka morajo biti blago ter dokumenti predloženi namembnemu uradu ali pooblaščenemu prejemniku. Nadalje morajo biti spoštovani roki za predložitev blaga namembnemu organu in blago mora ostati nedotaknjeno. V primeru poškodbe carinskih oznak ali direktne dostave blaga prejemniku lahko nastane carinski dolg. S predložitvijo blaga na namembnem uradu se konča samo prevoz, tranzitni postopek in obveznosti imetnika postopka pa se končajo, ko carinski organ opravi kontrole in to evidentira. S tem se končajo obveznosti imetnika postopka, carinski dolg zaradi neizpolnitve obveznosti ne more več nastati. Carinski organ lahko izda na zahtevo prevoznika potrdilo o koncu postopka. Ali so izpolnjene vse obveznosti glavnega zavezanca, lahko ugotovi le urad odhoda v okviru zaključka postopka. Z zaključkom postopka je tudi garant oproščen svojih obveznosti. Centralna tranzitna pisarna bo obveščala glavne zavezance, da postopek ni bil zaključen in da morajo priskrbeti dokaze o koncu postopka. Glavni zavezanec lahko preskrbi dokaze, da je bil postopek končan pri drugem namembnem uradu, ali pa pridobi drugo dokazilo o koncu postopka, da uradu odhoda ni treba izvajati iskanja preko namembnega urada. Pri NCTS glavni zavezanec prejme tako obvestilo, ko poteče rok za predložitev blaga namembnemu uradu in sporočilo obvestilo o prispetju IE06 ni bilo poslano uradu odhoda. Dejstvo, da je bil tranzitni postopek zaključen, ne izključuje pravic carinskega organa, da izvede postopke v zvezi z glavnim zavezancem ali garantom, če se kasneje ugotovi, da postopek ni bil pravilno končan in zato ne bi bil smel biti zaključen (Planinc, 2008, str. 37, 38). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 52

62 3.3.4 Pomožni postopek v primeru nedelovanja NCTS sistema na uradu odhoda Pri nedelovanju carinskega sistema lahko deklarant uporabi pomožni postopek, če je carina na svoji spletni strani objavila motnje v delovanju carinskih informacijskih sistemov in obvestila deklaranta, da se dovoli uporaba pomožnega postopka do preklica. Deklarant normalno izpolni tranzitno deklaracijo, je ne pošlje v RIP in nato iz svojega sistema natisne tri izvode STVL Pomožni postopek brez MRN številke. Status deklaracije v sistemu se spremeni v Pomožni postopek. Deklarant na vse tri izvode odtisne svoj žig in se podpiše ter jih dostavi na urad odhoda skupaj z vsemi potrebnimi priloženimi listinami (faktura, tovorni list, ). Nato urad odhoda evidentira tranzitni postopek v svojo evidenco, odtisne na vse tri izvode deklaracije žig NCTS-POMOŽNI POSTOPEK in vpiše številko premika K4, številke in število zalivk, rok za predajo ter svoj in carinski žig ter podpis. En izvod izpolnjene deklaracije zadrži zase, drugega vrne deklarantu, tretji izvod pa potuje dalje s pošiljko do namembnega urada (glej Priloga 3). Za vse predhodno elektronsko poslane tranzitne deklaracije, ki so bile narejene po običajnem postopku, torej, ko je sistem še deloval, in je kasneje prišlo do nedelovanja sistema, zaradi česar je bila pošiljka prepuščena v tranzit na podlagi pomožnega postopka, čez čas pa je sistem zopet začel delovati in so te iste deklaracije dobile MRN številko in status sprejeto, je potrebno za te deklaracije zahtevati razveljavitev. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 53

63 4 DELOVANJE SISTEMA NCTS V PRAKSI (POSNETEK OBSTOJEČEGA STANJA) 4.1 Predstavitev podjetja TRINET D. D. Najprej nekaj o podjetju, ki je zasnovalo tako napredno in avtomatizirano programsko zbirko Trinet logistični management, ki bo podrobneje predstavljena v naslednjem poglavju in zaradi katere poteka pretok blaga od urada odhoda pa vse do namembnega urada in končnega prejemnika tako hitro in predvsem avtomatizirano. Podjetje Trinet d. o. o. je vodilni ponudnik aplikacij na področju avtomatizacije carinskega poslovanja in logistike na slovenskem trgu. S svojo ekipo strokovnjakov z dolgoletnimi praktičnimi izkušnjami, lastno komunikacijsko infrastrukturo in sodobnimi programskimi rešitvami, partnerjem s področja logistike in carinskega poslovanja zagotavlja učinkovit poslovni proces ter povečanje konkurenčnih prednosti na trgu. Uporabniki Trinetovih programskih rešitev so špediterska, proizvodna in trgovska podjetja, pri razvoju takih rešitev pa postaja vse pomembnejše tudi Trinetovo sodelovanje z inštitucijami znanja. Programska zbirka Trinet logistični management je sestavljena iz modulov, ki nudijo podporo za carinsko tranzitne postopke, ustvarjanje statističnih poročil (Intrastat) oziroma omogočajo izvedbo celotne logistične storitve (odprema, prispetje blaga, razvrstitev oziroma združitev, fakturiranje, ) in izdelavo vseh potrebnih transportnih dokumentov (CIM, CMR, ). Podjetje Trinet zagotavlja avtomatizirano posodabljanje programske opreme z zakonskimi spremembami, kakor tudi za dnevno posodabljanje integrirane tarifne skupnosti imenovane TARIC. Nudi tudi svetovanje na področju avtomatizacije carinsko logističnih postopkov ( O podjetju [Predstavitev podjetja Trinet informatika d.o.o.], b.d.). 4.2 Delovanje sistema NCTS pri uradu odhoda Obrežje V tem pod poglavju smo predstavili obstoječe stanje delovanja sistema NCTS ter delo z njim za lažje razumevanje vsega navedenega v poglavju 4. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 54

64 Na namizju izberemo oziroma kliknemo na ikono EUL za zagon programa TLM Trinet logistični management (glej Slika 15). Slika 15: Ikona EUL za zagon programa TLM Program omogoča poleg tranzita veliko različnih aplikacij, kot so izpolnitev CMR-ja, EUR1, fakturiranje, pregled blagajne, tarifiranje fakturnih postavk, (glej sliko 16). Pojavi se okno TLM programa, kjer v ukazni vrstici Moduli izbereš ukaz Tranzit NCTS odpreme. Iz naslovne vrstice je razvidna vrsta obrazca NCTS, in sicer Tranzit NCTS odpreme (glej Slika 16). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 55

65 Slika 16: Uvodna stran TLM programa Ko izberemo ukaz Tranzit NCTS odpreme, se nam prikaže okno, kot je prikazano na sliki 17. Le-to pomeni, da lahko začnemo z izpolnjevanjem deklaracije. Slika 17: Prikaz podatkov pri odpremi blaga v sistemu NCTS Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 56

66 Opis posameznih ukazov (glej Slika 17): Osveži: osvežimo podatke; Filtriraj: omejimo prikaz deklaracij, na primer na število dni, na datum, na prejemnika, na pošiljatelja; Nov: odpremo nov dokument deklaracijo; na izbiro imamo prazen dokument, kloniraj obstoječi dokument, uvoz iz XML datoteke, kar pomeni nov dokument na podlagi pripravljenih podatkov, in pa prenos podatkov, kar pomeni nov dokument na podlagi podatkov iz prenosa iz drugih programov; Uredi: izbrano deklaracijo lahko popravimo oziroma uredimo, pregledamo; Kloniraj: izbrano deklaracijo lahko kloniramo, torej prenesemo podatke na novo deklaracijo; Briši: izbrišemo deklaracijo; Tiskaj: tiskaš lahko deklaracijo STVL ali STVL pomožni postopek, pooblastilo za prevzem listin, nerazdolžene pošiljke; RIP: oznaka za elektronsko izmenjavo podatkov s CURS; izbereš lahko ukaz pošlji na RIP, storno deklaracije, umik deklaracije, osveži status, ponovno pošiljanje; Pomožni postopek: ta ukaz izbereš v primeru nedelovanja sistema in z dovoljenjem CURS. Deklaracijo začnemo izpolnjevati na podlagi potrebnih listin, kot sta faktura in tovorni list, ki ju prinese voznik s sabo s pošiljko na kamionu. V programu TLM v ukazni vrstici izberemo zavihek Nov prazen dokument (glej Slika 17) in začnemo izpolnjevati deklaracijo z vsemi zahtevanimi podatki, ki jih razberemo iz tovornega lista, fakture in ob pomoči voznika kamiona. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 57

67 Slika 18 prikazuje, katere podatke je treba vnesti v glavo deklaracijo. Slika 18: Vnos podatkov v zavihek Glava 1/2 v deklaracijo NCTS Posamezna polja v zavihku v Glavi ½ obrazca (glej Slika 18) pomenijo (Navodila za uporabo programa TLM, modul NCTS, Trinet informatika, 2006, str. 9): LRN: enolična številka pozicije (izpolni program; npr. SI B ); Lokacija: vpišemo lokacijo (pri uporabnikih, ki imajo več poslovnih enot; npr (Obrežje); Vrsta deklaracije: izberemo iz šifranta (npr. T1, T2, T-,...). Oznako T- uporabimo, če ima blago "mešan" status (T1 in T2): v takem primeru moramo nato na vsaki postavki posebej označiti status blaga. Npr. T1 zunanji skupnostni tranzit; Država odpreme: vpišemo šifro države če je več držav odpreme, polja ne izpolnimo in šifre držav odpreme vpišemo po posameznih postavkah, npr. BA Bosna in Hercegovina; Namembna država: vpišemo šifro države če je namembnih držav več, polja ne izpolnimo in šifre namembnih držav vpišemo po posameznih postavkah, npr. IT Italija; Vrsta transporta v notranjosti: vpišemo šifro (3 Cestni transport); Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 58

68 Vrsta transporta na meji: vpišemo šifro (3 Cestni transport); Registracija ob odhodu: v prvo podpolje vpišemo registrsko številko prevoznega sredstva ob odhodu (na uradu odhoda) vpisujemo samo črke in številke brez ostalih znakov (najprej vpišemo številko prevoznega sredstva in nato številko priklopnika, podatka ločimo s poševno črto, npr. 181J944/716k668). V drugo podpolje vpišemo jezik, npr. SI slovenski; v tretje podpolje pa šifro države prevoznega sredstva (vlečnega vozila), npr. BA Bosna in Hercegovina; Registracija ob prehodu meje: vpišemo registrsko številko prevoznega sredstva ob prehodu meje (izstopu iz pogodbenice ali območja EU) samo takrat, kadar se razlikuje od registracije ob odhodu. Veljajo enaka pravila kot za vpis registracije ob odhodu; Pošiljatelj: Vnos je obvezen za podjetja s sedežem v Republiki Sloveniji. Vpišemo naziv, ulico in številko, poštno številko in kraj, šifro države in TIN številko pošiljatelja (SI + davčna številka; za tuja podjetja TIN ni obvezen). Če je pošiljateljev več, polja ne izpolnimo, pošiljatelje pa vpišemo na posamezni postavki; Prejemnik: Vnos je obvezen za podjetja s sedežem v državi podpisnici Konvencije o STP (trenutno vse države članice EU, poleg teh držav pa še Švica, Norveška in Islandija). Vpišemo naziv, ulico in številko, poštno številko in kraj, šifro države in TIN številko prejemnika (vpis TIN številke je obvezen za slovenska podjetja: SI + davčna, sicer vnos ni obvezen). Če je prejemnikov več, polja ne izpolnimo, prejemnike pa vpišemo na posamezni postavki; Pooblaščeni prejemnik: vpišemo TIN številko pooblaščenega prejemnika (kadar je pošiljka namenjena pooblaščenemu prejemniku in kadar poznamo TIN številko pooblaščenega prejemnika); Število postavk: vpišemo število postavk (kadar uporabljamo nakladnice; sicer izpolni program), npr. 1; Število koli: vpišemo skupno število tovorkov (pri uporabi nakladnic vpišemo vsoto tovorkov po posameznih postavkah: število tovorkov, število kosov pri nepakiranem blagu, 1 pri razsutem blagu), npr. 24; Bruto masa: vpišemo skupno bruto težo (če uporabimo nakladnice), npr ,00 kg; Zabojnik: vpišemo 1 (da), kadar je blago v zabojniku, sicer vpišemo 0 (ne); v primeru, da je blago v zabojniku, nato podatke o zabojniku/ih obvezno vpišemo na postavki v zavihku Zabojniki; Število nakladnic: vpišemo število priloženih nakladnic (0 če nakladnic ne uporabljamo; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 59

69 po oz. z uvedbo NCTS faze 3.2.1, nakladnic ni več možno uporabiti!); Urad odhoda: potrdimo šifro urada odhoda, npr. SI Obrežje Namembni urad: najprej vpišemo šifro države namembnega carinskega urada in potem še šifro namembnega urada (npr. IT Italija, IT Ufficio dell dogane di Gorizia). Vpišemo šifro urada, kjer naj bi se tranzit zaključil. Kljub vpisani šifri urada, pa se tranzit lahko zaključi tudi na drugem carinskem uradu razen v primeru, ko je prejemnik blaga pooblaščeni prejemnik (hišno carinjenje), oziroma v primeru, ko je v pošiljki občutljivo blago (in/ali v primeru, ko carina določi predpisano pot); Glavni zavezanec: vpišemo naziv, ulico in številko, poštno številko in kraj, šifro države in TIN številko glavnega zavezanca (glavni zavezanec je podjetje, odgovorno za zavarovanje v obsegu dajatev in davkov, ki bi lahko nastali, če postopek ni pravilno zaključen in tranzitno blago v nespremenjenem stanju ni v predpisanem roku predloženo namembnemu uradu), npr. SABOD D. O. O., Ljubljana SI; Zastopnik: vpišemo ime in priimek ter funkcijo zastopnika. Podatke o zastopniku lahko izberemo iz šifranta Osebe-splošni. Izpolniti je treba obe polji: tako ime in priimek kot tudi funkcijo, npr. OLOVEC MONIKA, deklarant; Kraj in datum: vpišemo kraj in datum predložitve obrazca NCTS uradu odhoda. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 60

70 Nadaljujemo z vnosom podatkov v program v zavihek Glava 2/2 (glej Slika 19). Slika 19: Vnos podatkov v zavihek Glava 2/2 v deklaracijo NCTS Pomen podatkov v posameznih poljih v zavihku Glava 2/2 (glej Slika 19) (Navodila za uporabo programa TLM, modul NCTS, Trinet informatika, 2006, str. 11). Tip garancije: vpišemo vrsto zavarovanja (npr. 1 skupno zavarovanje), kadar znesek carinskega dolga ne presega 500 EUR, lahko uporabimo vrsto zavarovanja 5 opustitev predložitve zavarovanja. V takem primeru ne vpišemo niti GRN številke niti kode dostopa. Za dokazovanje upravičenosti opustitve zavarovanja je treba carinskemu uradu odhoda predložiti fakturo. Te vrste zavarovanja ne moremo uporabiti, če tranzitni postopek vključuje države EFTE. Pooblaščeni pošiljatelji te vrste zavarovanja ne morejo uporabiti (ker je npr. eden od pogojev za pridobitev statusa pooblaščenega pošiljatelja pridobitev skupnega zavarovanja). Če bi pooblaščeni pošiljatelji vseeno želeli uporabiti opustitev predložitve zavarovanja, morajo izvesti redni NCTS tranzitni postopek s predložitvijo blaga na uradu odhoda; GRN številka: vpišemo evidenčno številko zavarovanja (samo če je tip garancije 0, 1, 2, 4 ali 9; npr. 05SI D2). GRN številk je lahko več: dodajamo z gumbom Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 61

71 +, brišemo z ; Druga GRN: uporabimo samo v primeru gotovinskih pologov (če tip garancije NI 0, 1, 2, 4 ali 9) oziroma če gre za GRN številko zavarovanja, ki še ni v NCTS sistemu zavarovanja (faza NCTS ). Vpišemo lahko samo eno polje: ali GRN številko ali Drugo GRN številko; Koda dostopa: vpišemo štirimestno šifro (če je vpisana GRN številka; npr Na nacionalnem nivoju bo štirimestna šifra dostopa naknadno dodeljena s strani GCU; Carinski dolg: vpišemo podatke o vrednosti pošiljke (številke faktur, vrednost blaga v valuti in v tolarjih program izračuna morebitni carinski doig v višini 10 % carina + 20 % DDV). Kadar uporabimo več zavarovanj hkrati, lahko vpišemo carinski dolg za vsako zavarovanje posebej; Omejeno za EU: vpišemo veljavnost zavarovanja za območje članic EU (0 velja za vse članice EU; 1 ne velja za članice EU); Omejeno izven EU: vpišemo šifro države podpisnice konvencije STP (razen članic EU), kjer vpisano zavarovanje ne velja. Držav je lahko več. Dodajamo z gumbom +, brišemo z -. Vnos polja Carinski dolg (glej Slika 20): Faktura: vpišemo številko fakture (npr. 124/2005); Vrednost: izberemo valuto, npr. EUR, in vpišemo fakturno vrednost blaga, npr ,50 EUR; Carinski dolg: potrdimo znesek morebitnega dolga (program izračuna dolg na podlagi 10 % carinske stopnje in 20 % DDV). V določenih primerih lahko "ročno" spremenimo carinsko stopnjo; če se npr. tranzitno blago uvršča v eno samo tarifno oznako takrat lahko vpišemo dejansko carinsko stopnjo za tretje države iz TARIC-a. Enako velja za stopnjo DDV. Znesek carinskega dolga lahko v posebnih primerih vpišemo tudi ročno (npr. trošarinsko blago). Prav tako je znesek carinskega dolga treba vpisati ročno tudi pri občutljivem blagu. Pri tem uporabimo šifrant Občutljivega blaga oz. Taric računski modul (sladkor). Primer: vodka, 615 litrov, dajatev 2500 EUR/HI, carinski dolg = 6,15*2500 = EUR. To znesek potem ročno vpišemo v polje Carinski dolg. Vpišemo lahko več faktur: dodajamo z gumbom +, brišemo z -. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 62

72 Slika 20: Vnos polja Carinski dolg Nadaljujemo z vnosom podatkov v zavihek Postavke (glej Slika 21) Slika 21: vnos podatkov v Postavke deklaracije NCTS Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 63

73 Razlaga pomena podatkov v posameznih poljih v zavihku Postavke (glej Slika 21) (Navodila za uporabo programa TLM, modul NCTS, Trinet informatika, 2006, str. 14): Številka postavke: zaporedna številka postavke (imenovanja), npr. 1; Tarifna oznaka: izpolnjevanje je obvezno samo v primeru občutljivega blaga (šestmestno tarifno oznako izberemo iz šifranta občutljivega blaga; npr Banane), sicer polja ne izpolnimo; Vrsta deklaracije: izberemo iz šifranta (npr. T1, T2,...) polje se mora izpolniti samo takrat, ko je v glavi obrazca vpisana vrsta deklaracije T- (sicer polja ne smemo izpolniti); Opis blaga: vpišemo običajni trgovski opis blaga. Opis mora vsebovati vse potrebne navedbe, ki omogočajo identifikacijo blaga, in tudi podatke, ki jih v zvezi z blagom zahtevajo drugi predpisi (npr. o trošarinah), npr. papir. Vpišemo lahko največ 260 črk dolg opis blaga, če je treba vpisati še več podatkov uporabite več postavk; Bruto masa: vpišemo skupno bruto težo v kilogramih (v celih številih oz. po potrebi največ na tri decimalna mesta, npr ali 120,4 ali 78,295). V primeru več postavk vpišemo na vsaki postavki bruto težo za blago, prijavljeno v tej postavki; Država odpreme: vpišemo šifro države odpreme, ki velja za to postavko (samo v primeru, kadar je več različnih držav odpreme; če je država odpreme ena sama, polja ne smemo izpolniti); Namembna država: vpišemo šifro namembne države, ki velja za to postavko (samo v primeru, kadar je več različnih namembnih držav; če je namembna država ena sama, polja ne smemo izpolniti); Pošiljatelj: če je pošiljateljev več, vpišemo pošiljatelja za blago v tej postavki (kadar gre za pošiljatelja s sedežem v Sloveniji, je vnos obvezen): vpišemo naziv, ulico in številko, poštno številko in kraj, šifro države in TIN številko pošiljatelja (TIN obvezen za slovenska podjetja). Če je pošiljatelj en sam, polja ne smemo izpolniti v tem primeru moramo pošiljatelja vpisati v glavi deklaracije; Prejemnik: če je prejemnikov več, vpišemo prejemnika blaga v tej postavki (kadar gre za prejemnika s sedežem v Uniji, je vnos obvezen): vpišemo naziv, ulico in številko, poštno številko in kraj, šifro države in TIN številko prejemnika (TIN je obvezen za slovenska podjetja). Če je prejemnik en sam, polja ne smemo izpolniti v tem primeru moramo prejemnika vpisati v glavi deklaracije. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 64

74 Zavihek Predhodni dokumenti Vrsta: izpolnjevanje polja je obvezno, če obstajajo predhodni dokumenti vpišemo največ šestmestno šifro predhodne listine (izberemo iz šifranta!); Številka: vpišemo referenčno številko predhodne listine; Opomba: vpišemo morebitne dodatne informacije o predhodni listini. Vpišemo lahko več predhodnih listin (največ 99!): dodajamo z gumbom Dodaj, brišemo z Odstrani. Zavihek Priložene listine/potrdila (glej Sika 22) Vrsta: izpolnjevanje polja je obvezno, če obstajajo priložene listine oz. potrdila vpišemo šifro priložene listine oz. potrdila, npr. 380 faktura, 730 tovorni list; Številka: vpišemo referenčno številko dokumenta, npr ; Opomba: vpišemo morebitne dodatne informacije o priloženi listini (neobvezno). Vpišemo lahko več listin oz. Potrdil, največ 99. Dodajamo z gumbom Dodaj, brišemo z Odstrani. V primeru, da uporabljamo več postavk, vpišemo na vsaki postavki samo tiste listine, ki se nanašajo na posamezno postavko. Slika 22: Vnos podatkov v zavihek Priložene listine Zavihek Posebni zaznamki (glej Slika 23) Z uvedbo NCTS faze program v ta zavihek samodejno vpiše tudi podatke o morebitnem carinskem dolgu (podatke, ki jih morate predhodno vpisati v glavo deklaracije): v polje šifra vpiše šifro CAL, v polje Dodatna informacija pa vpiše Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 65

75 podatke o carinskem dolgu (v obliki znesek + valuta + GRN številka: npr EUR05S ). Slika 23: Vnos podatkov v zavihek Posebni zaznamki Zavihek Zabojniki Zabojnik: vpišemo identifikacijsko številko zabojnika (vnos je obvezen, kadar se blago nahaja v zabojniku v glavi dokumenta, v polju Zabojnik, mora biti vpisana 1 da) Vpišemo lahko več številk zabojnikov (največ 99). Dodajamo z gumbom Dodaj, brišemo z Odstrani. Zavihek Tovorki Vrsta: vpišemo šifro vrste tovorkov (npr. RO zvitek); Število: vpišemo število tovorkov, npr. 24 (razen ko gre za blago v razsutem stanju oz. nepakirano blago); Oznaka: vpišemo oznake, številke tovorkov (obvezno; razen če gre za nepakirano blago oz. blago v razsutem stanju če oznak ni, vpišemo npr. "Brez oznak"); Kos: vpišemo število kosov (samo v primeru, da je izbrana vrsta tovorkov: nepakirano). Vpišemo lahko več opisov tovorkov (največ 99). Dodajamo z gumbom Dodaj, brišemo z Odstrani. V primeru, da uporabljamo več postavk, vpišemo na vsaki postavki samo tiste tovorke, ki se nanašajo na posamezno postavko. Zavihek Oznake občutljivega blaga Šifra: vpišemo šifro občutljivega blaga (samo v primeru, ko šestmestna tarifna oznaka občutljivega blaga ni dovolj za natančno identifikacijo blaga gre za šifro blaga, ki ima v stolpcu 4 vpisano šifro 1: banane, druge alkoholne pijače ali živo govedo Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 66

76 domačih pasem polje izpolni program glede na izbrano tarifno oznako); Količina: vpišemo količino občutljivega blaga (vnos je obvezen, 11 celih in 3 decimalna mesta). Količino vpišemo v predpisani merski enoti v šifrantu občutljivega blaga (npr: tarifa , viski, 30 zabojev po 12 steklenic 0,7 litra = 252 litrov, vpišemo 2,52). V primeru ko uporabljamo več postavk, vpišemo na vsaki postavki samo tisto količino, ki se nanaša na posamezno postavko. Vnos podatkov v deklaracijo NCTS je s tem zaključen. V primeru da imamo več različnih pošiljateljev in prejemnikov, lahko dodajamo postavke s klikom na gumb Dodaj. Pri vnosu podatkov v vse nadaljnje postavke veljajo enaka pravila kot pri vnosu podatkov v prvo postavko. Vpišemo podatke, ki se nanašajo samo na blago navedeno v posamezni postavki. Deklaracijo zaključimo z gumbom Shrani in s tem je deklaracija narejena. Sedaj moramo deklaracijo poslati še po RIP-u, to je računalniška izmenjava podatkov s CURS-om. V ukazni vrstici izbereš RIP in ukaz Pošlji na RIP (glej Slika 24). S tem ukazom se Status dokumenta spremeni v Začetek, ki se v primeru uspešnega prenosa spremeni v status Vloženo. Vozniku iztiskamo Pooblastilo za prevzem listin (glej Priloga 4) in ga pošljemo na carino. Če carina ob pregledu dokumentov ne opazi nobenih pomanjkljivosti, pošljejo nazaj obvestilo Sprostitev v tranzit, deklaracija pa dobi status Prepuščeno v tranzit (glej Slika 24). Slika 24: Prikaz pošiljanja deklaracije v RIP Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 67

77 Nazadnje še odpremni carinski organ iztiska vozniku obrazec STVL (spremno tranzitno/varnostno listino) (glej Priloga 5). Le-ta se nato s pošiljko napoti k namembnemu uradu. Ko je blago predloženo namembnemu carinskemu uradu z namenom zaključiti tranzitni postopek, dobimo še zadnje obvestilo Obvestilo o zaključku. S tem je zavarovanje deklaranta sproščeno in dokument v programu NCTS dobi status Zaključeno (glej Slika 25). Slika 25: Prikaz pridobljenega statusa Zaključeno V primeru da sistem ne deluje in nam carina sporoči in dovoli uporabo Pomožnega postopka, se deklaracija izpolni na povsem enak način, kot je navedeno zgoraj. Deklaracija pa se ne sme poslati v RIP, ampak se v ukazni vrstici izbere ukaz Pomožni postopek. Status deklaracije se spremeni v Pomožni postopek (glej Slika 26). Izpisati je treba tri izvode obrazca STVL pomožni postopek (glej Priloga 6). Deklarant špediter nato obrazec podpiše in požigosa, ter napoti voznika do urada odhoda. Urad odhoda na obrazce odtisne žig pomožni postopek, vpiše številko premika K4, številke in število zalivk, rok za predajo ter svoj in carinski žig ter podpis. En izvod izpolnjene deklaracije zadrži zase, drugega vrne deklarantu, tretji izvod pa potuje dalje s pošiljko do namembnega urada (glej Priloga 3). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 68

78 Slika 26: Status deklaracije Pomožni postopek Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 69

79 4.3 Kritična analiza obstoječega stanja-ugotovitve (diagram ribja kost) Vzročno-posledični diagram ribje kosti nam omogoči, da identificiramo, podrobno grafično predstavimo in raziščemo vse možne vzroke, ki so povezani z določenim problemom, z namenom, da bi razkrili njegove ključne vzroke, ki so običajno medsebojno povezani in odvisni. Kritično analizo smo izvedli na podlagi pomanjkljivosti tranzitnega NCTS sistema. Za podrobnejši prikaz te analize smo uporabili diagram ribje kosti, ki nam je podrobneje prikazal glavne pomanjkljivosti, dejavnike in vzroke, ki so krivi za nastanek omenjenega problema. Kot glavni problem v prikazanem diagramu (glej Slika 27) smo izbrali pomanjkljivosti NCTS sistema. Slika 27: Diagram ribja kost STROJNA IN PROGRAMSKA OPREMA POVEČANO ŠTEVILO KONTROL USPOSABLJANJE ZAPOSLENIH AUTOMATIZIRAN NCTS SISTEM MANJŠE KONTROLE PODATKOV NA CARINSKIH IZPOSTAVAH ČEDALJE ZAHTEVNEJŠI PROGRAMI POMANJKLJIVOST NCTS SISTEMA VARNOST, ZAŠČITA PODATKOV IZGUBA PODATKOV VELIK VNOS PODATKOV BREZPAPIRNA TEHNOLOGIJA POSODABLJANJE SISTEMA PREOBREMENITVE SISTEMA NEZAUPANJE DO TEHNOLOGIJE VEČJE ŠTEVILO NAPAK IZPADI SISTEMA Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 70

80 V diagramu smo navedli kot glavne dejavnike pomanjkljivosti NCTS sistema strojno in programsko opremo, povečano število kontrol, usposabljanje zaposlenih, nezaupanje do tehnologije, večje število napak in izpade sistema. Za brezhibno delovanje novega avtomatiziranega NCTS sistema je potrebna ustrezna strojna in programska oprema, kar predstavlja velik strošek za podjetja. Za uporabo te vse bolj zahtevne programske opreme, je potrebno večkratno usposabljanje zaposlenih, kar zopet predstavlja velik strošek. Pri uporabi te nove tehnologije prihaja do nezaupanja zaradi možnosti izgube podatkov, varnosti in zaščite podatkov ( pametni pišejo ). V nov avtomatiziran NCTS sistem je s strani špediterja potrebno vnesti vedno večje število podatkov iz listin, ki carinskim organom niso vidne, zato prihaja do večjega števila napak bolje preveriti dvakrat kot enkrat. Zaradi manjših kontrol vnosa podatkov s strani carinskih organov, prihaja do pogostejših kasnejših carinskih kontrol v podjetjih. Vedno večje potrebe po boljši in hitrejši tehnologiji zahtevajo vedno pogostejša posodabljanja sistemov, ker prihaja do preobremenitve sistema zaradi večjega pretoka blaga. Eno z drugim pa privede do izpadov sistema. Največji problem pri uvajanju NCTS so tehnične težave, ki jih prinaša sam računalniški sistem. V tem računalniškem sistemu gre za mrežo povezav s centralo v Bruslju, ki so povezane v CNN/CSI omrežje, tako imenovano skupno komunikacijsko omrežje, ki ga upravlja Evropska komisija. V primeru nedelovanja tega omrežja na določeni lokaciji NCTS tranzitov ni mogoče začenjati ali zaključevati. Do nedelovanja omrežja lahko pride zaradi različnih dejavnikov. Lahko so težave v povezavi, težave z lokalnimi strežniki, bazami podatkov itd. Vse to se kaže v nepotrebnih čakalnih dobah, zaradi česar je in vedno bo v takšnih situacijah potreben rezervni postopek. Poleg tehničnih težav pri postopku NCTS predstavlja velik problem za začetek tranzitnega postopka, tudi zahteva po relativno velikem obsegu podatkov. Zahtevane podatke je možno dobiti od glavnega zavezanca po elektronski pošti ali pa jih je treba vnesti ročno. Te podatke mora vnesti carinik pri uradu odhoda, kar pa je zelo zamudno in se ga evropske administracije otepajo in poskušajo na različne načine prisiliti glavne zavezance v elektronsko obliko izmenjave podatkov. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 71

81 4.4 SWOT analiza NCTS sistema SWOT analiza je analiza prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti. Omogoča nam opredeliti naše močne in šibke točke ter priložnosti in nevarnosti iz našega okolja. Pomaga nam obvladovati in zmanjševati slabosti, krepiti močne strani, izkoriščati priložnosti, ki nam jih svet nudi, ter zagotavljati pravočasno in ustrezno odzivnost na nevarnosti, ki se vedno pojavljajo. Prednosti: zmanjšanje stroškov zaradi brezpapirnega poslovanja; omogoča 24-urno izmenjavo informacij v elektronski obliki; zmanjšana možnost goljufij; omogoča hitrejše postopke in krajše čakalne dobe; večja učinkovitost carine in špedicije; hitrejši prenos in obdelava podatkov; boljša kvaliteta storitev; nižji stroški zaposlenih zaradi manjšega števila zaposlenih; večje zadovoljstvo uporabnikov; večja kontrola, večji nadzor nad pošiljkami, manj fizičnega dela; hitrejši, cenejši, zanesljivejši postopek; zmanjšano število carinskih kontrol zaradi izboljšanega sistema; konkurenčnost slovenskega gospodarstva zaradi hitro opravljenih carinskih formalnosti. Slabosti: izvajanje postopkov na podlagi elektronske izmenjave podatkov samo ob ustrezni strojni in programski opremi; povečano število kontrol v podjetjih, zaradi zmanjšanih kontrol na carinski izpostavi; usposabljanje zaposlenih; izpadi omrežja zaradi preobremenitve sistema; zaenkrat poslovanje še ne poteka popolnoma brez papirjev; Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 72

82 velik vnos podatkov v sistem (špediter); še vedno ročni vnos vseh podatkov; relativno zapleteno popravljanje morebitnih napak. Priložnosti: vzpodbuditi vse vidike elektronskega poslovanja in možnosti dostopa do informacij in storitev carine in špedicije; omogočiti večji pregled nad delovanjem špedicije in carine; zagotoviti ustrezne informacije uporabnikom; zagotoviti varstvo osebnih podatkov; pospešiti pretok blaga; vzpostaviti enoten standard poslovanja (za vse enako); zagotoviti sledljivost blaga; zagotoviti enakomernejši in hitrejši razvoj carine in špedicije; slediti razvoju informacijske tehnologije; izgradnja carinskega informacijskega portala, kjer bo možno pridobiti informacije od katere koli carinske administracije držav članic, skozi eno vstopno točko; še bolj nadzorovan pretok blaga; kontrola blaga že pred prispetjem blaga na končno destinacijo na podlagi analiz, kontrol, primerjav podatkov, zgodovine carinskih transakcij; vedno večje zaupanje v tovrstno poslovanje; vedno boljša informacijska infrastruktura; specializacija špediterjev v določenih tržnih nišah; iskanje novih alternativnih poslovnih programov. Nevarnosti: zlorabe tranzitnih postopkov; varnost oziroma zaščita podatkov; možnosti pomot, ki lahko povzročijo veliko materialno škodo; izguba podatkov; nezaupanje do tehnologije ( pametni pišejo ). Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 73

83 4.5 Predlogi izboljšav stanja Možnosti za izboljšavo stanja se vidijo predvsem v: konstantnem izobraževanju v carinskih postopkih; višji stopnji varnosti poslovanja; nadgradnji linij in strežnikov v smislu hitrosti in zanesljivosti poslovanja, ker sistem še ni dovolj zmogljiv; razvoju novih logističnih zmogljivosti za potrebe sodobne logistike; večji usmerjenosti v blagovne tokove izven EU; širitvi mednarodnega omrežja in poslovanja na čedalje večjem območju; nenehnem razširjanju ponudbe in izbire storitev; nenehnem izboljšanju kakovosti storitev; preusmerjanju iz špediterskih v druge dejavnosti; iskanju novih alternativnih poslovnih programov; specializaciji špediterjev v določenih tržnih nišah. Nelogistična podjetja vedno bolj usmerjajo svoje sile k temeljni poslovni dejavnosti, ostale storitve pa oddajajo zunanjim izvajalcem. Težijo torek k outsourcingu logističnih storitev. Zaradi takšnih zahtev po outsourcingu postajajo špediterji vse večji oblikovalci logističnih sistemov oziroma izvajalci celovitih logističnih dejavnosti (skladiščenje, pakiranje, transport, vodenje zalog, carinsko poslovanje, ). Špediter tako postaja logistični manager in skrbi za varnost, zanesljivost in hitrost celotne distribucije toka blaga ter spremljajočih listin. Vse to zaradi vedno večjega povpraševanja s strani kupcev oziroma podjetij po multi service logističnih ustanovah, ki ponujajo celovite logistične storitve. Špediter v novi vlogi do naročnika storitev v celoti prevzema odgovornost za izvedbo logističnih poslov. Za uresničitev teh ciljev so pomembni predvsem visoko usposobljeno logistično osebje, ustrezna programska oprema in zadostna finančna podpora. Za vse to imajo možnost predvsem večji špediterji oziroma tisti, ki poleg osnovnih špediterskih opravil opravljajo tudi ostale storitve povezane z nepretrganim pretokom blaga. Manjši špediterji pa bi se morali medsebojno povezati in tako izkoristiti skupne prednosti. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 74

84 Zato predvidevamo, da se bodo v prihodnosti špedicije specializirale v ponudbi celotnih špediterskih storitev, nujno bo nenehno prilagajanje spremembam. Pomemben pa bo tudi njihov pogled v prihodnost in biti nanjo tudi pripravljen v vseh pogledih poslovanja. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 75

85 ZAKLJUČEK Ena izmed najpomembnejših gospodarskih dejavnosti je poslovna dejavnost špedicije blaga. Ta dejavnost obsega celotno organizacijo premeščanja blaga, tako po kopnem in vodi kot tudi po zraku. Pri tem špediter organizira vse posle, ki so potrebni, da pride blago na dogovorjeno destinacijo. Organizira vrste prevozov, išče čim boljše rešitve pri gibanju blaga iz odpremnega kraja v namembnega, nudi usluge transporta, skladiščenja, carinjenja in hkrati tudi svojo garancijo za čim bolj kakovostno in ekonomično izpeljano verigo celotne organizacije premeščanja blaga. Vsak špediter mora pri svojem delu korektno opravljati naloge, ki mu jih naloži naročnik. Poznati mora tako obveznosti, ki jih mora izpolnjevati, kot tudi svoje pravice. Špediterji so zelo pomemben člen pri blagovni menjavi iz ene države v drugo, saj imajo odgovornost, da v vseh poslih zastopajo predvsem interese naročnika. Interesi naročnikov pa so, kako čim hitreje, brez poškodb in čim bolj ekonomično prepeljati blago od prodajalca do kupca, s čim manjšo vpletenostjo naročnika. Zaradi velike konkurence na trgu, se vse bolj izboljšujejo tudi kakovost in inovativnost špediterskih storitev. Špediterji se morajo kadrovsko izpopolnjevati ter prilagajati vedno pogostejšim spremembam, ki jih narekuje okolje. Špediter počasi postaja logistični manager, ki prevzema glavne naloge logističnega menedžmenta. Njegova poglavitna naloga je skrb za varnost, hitrost in zanesljivost dostave blaga. Hitro in zahtevno delovanje trga prinaša neprestane spremembe tudi pri organiziranju premika blaga. Za uspešno izvedbo premika blaga mora imeti špeditersko podjetje tudi ustrezno tehnologijo, ki se mora skupaj s spremembami in vedno novimi zahtevami na trgu skladno s tem tudi posodabljati. To pa zahteva tako višji izobrazbeni nivo zaposlenih kot tudi novo informacijsko tehnologijo za izvajanje vedno novejših postopkov pri premikih blaga. Tako se je tudi pri tranzitu blaga začel izvajati nov računalniško podprt tranzitni postopek, ki omogoča elektronsko prejemanje in pošiljanje vseh sporočil, ki so potrebni za izvedbo tranzitnega postopka. V nalogi je predstavljen sistem, ki temelji na brezpapirnem poslovanju in elektronski izmenjavi podatkov tako s carinskimi uradi, kot tudi z naročniki storitev. Sistem tako prinese veliko izboljšav pri tranzitnem postopku. Pomembnejša sta predvsem hitrejši pretok blaga in pa krajše čakalne dobe. Tako špediterji kot tudi naročniki storitev imajo večji nadzor nad pošiljkami in manjše možnosti za kakršne koli goljufije, saj računalniški sistem Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 76

86 avtomatično izvrši celo vrsto kontrol in analiz, ki so jih morali pred uvedbo NCTS sistema izvajati carinski organi. Torej za carino pomeni novi brezpapirni postopek predvsem manj fizičnega in papirnega dela. Gospodarski subjekti porabijo manj časa za izvedbo carinskih formalnosti zaradi računalniške izmenjave podatkov. Ena izmed redkih slabosti novega sistema so tehnične težave, do katerih prihaja v primeru nedelovanja sistema. Za reševanje teh problemov je bila v CU Nova Gorica vzpostavljena centralna carinska pisarna, ki upravlja s HELP DESK-om. To je služba za pomoč uporabnikom centralni HELP DESK, ki rešuje vse tehnične težave pri tranzitnem postopku in poleg tega ponuja vso podporo uporabnikom. Delujejo 24 ur na dan, 365 dni v letu. Mislimo, da so bili cilji, ki smo jih navedli na začetku diplomske naloge, doseženi, saj sta skozi celotno nalogo razvidna pomen špediterja in njegov razvoj v sodobnega logističnega agenta. Ravno tako je razvidna nujnost razvoja špediterja in njegovega neprestanega prilagajanja novim zahtevam na trgu, za obstoj na trgu in za njihovo prihodnost. Svoje aktivnosti morajo intenzivno usmeriti v oblikovanje novih procesov. Iz naloge so razvidne tudi prednosti izvedbe carinskih postopkov s pomočjo sodobne informacijske tehnologije, kot tudi slabosti le-teh. Dosežen je bil tudi namen diplomske naloge, in sicer podrobno analizirati špedicijsko dejavnost in tranzitni postopek, saj si sedaj lažje predstavljamo rešitve za logistična podjetja oziroma s kakšnimi ukrepi morajo poslovati logistična podjetja, če hočejo»obstati«na tako konkurenčnem trgu. In sicer s širjenjem logističnih storitev, z geografskim širjenjem ter z uvajanjem novih tehnologij in informacijskih rešitev. Iz zadnjega sklopa naloge, in sicer iz točke, ki opisuje delovanje NCTS sistema, v praksi in iz svojih lastnih izkušenj lahko trdimo, da je tranzitni postopek postal po uvedbi brezpapirne tehnologije veliko enostavnejši za uporabo tako s strani špediterjev, carinskih organov kot tudi naročnikov storitev. Res pa je, da je veliko večja odgovornost na ramenih špediterjev, kajti zaradi brezpapirne tehnologije carinski organi ne morejo preverjati vpisanih podatkov izpisanih iz različnih dokumentov, ki jih arhivirajo špediterji. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 77

87 Predvidevamo, da bo razvoj špedicije stremel k ponudbi kompletnih logističnih storitev, saj kupci vse bolj povprašujejo po»multi-service«logističnih podjetjih in celotne logistične posle prepuščajo špediterskim podjetjem, sami pa se usmerjajo bolj v svojo dejavnost. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 78

88 LITERATURA IN VIRI Carinski zakonik. Uradni list RS št. 1/1995, 28/1995, 32/1999 (40/1999 popr.), 59/2002, 110/2002-ZGO-1, 25/2004-ZICPES, 33/2004 Odl.US: U-I-310/02-10, 131/2004 Odl.US: U-I-90/03-15, 62/2006 Odl.US: U-I-353/ Dokumenti FIATA [Predstavitev mednarodnega združenja špediterjev FIATA]. Najdeno 18. januarja 2010 na spletnem naslovu: Glavni cilji [Predstavitev mednarodnega združenja špediterjev FIATA]. Najdeno 18. januarja 2010 na spletnem naslovu: Gospodarski vestnik (1999a). Špediter kot arhitekt logstike, št. 1, Ljubljana. Gospodarski vestnik (1999b). Tradicionalno pojmovanje špedicije, št. 1, Ljubljana. Hrastelj, T. (1990). Mednarodno poslovanje. Gospodarski vestnik. Ljubljana. Jakomin, I. in Jelenc, M. in Vlačič, P. (2006). Temelji poslovanja špedicije. Portorož:, Fakulteta za pomorstvo in promet Portorož. Jakomin, L., Zelenika, R. & Medeot, M. (2002). Tehnologija prometa in transportni sistemi, Fakulteta za pomorstvo in promet, Portorož. Jelenc, M. (1983). Mednarodni in integralni transport blaga. Delo: Gospodarski vestnik, Ljubljana. Jelenc, M. (1999). Nove zasnove logističnih procesov. Gospodarski vestnik. Posebna priloga Logistika&Transport, 1, Ljubljana. Jelenc, M. (2000a). Šibka vloga in slab položaj špediterjev v EU. Gospodarski vestnik, Posebna priloga Logistika&Transport, 7, Ljubljana. Jelenc, M. (2000b). Trendi: Globalizacija v logistiki. Gospodarski vestnik. Posebna priloga Logistika&Transport, 49, Ljubljana. Koren, M. & Žunič, J. (2004). Carinski zakonik Skupnosti. Ljubljana: Center Marketing International. Logistično skladišče [Predstavitev podjetja Tech trade d.o.o.]. Najdeno 2. februarja 2010 na spletnem naslovu: Logotip [Predstavitev mednarodnega združenja špediterjev FIATA]. Najdeno 22. januarja 2010 na spletnem naslovu: Logotip [Predstavitev špedicije Sabod d.o.o.]. Najdeno 2. februarja 2010 na spletnem naslovu: Metlika, B. (2004). Carine izjava dobavitelja. Ljubljana: Glas gospodarstva. Mikuž, S. (1994). TIR. Ljubljana: Carinska uprava RS. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 79

89 Mikuž, S. (1999). ATA zvezek. Ljubljana: Center Marketing International. O podjetju [Predstavitev podjetja Trinet informatika d.o.o.]. Najdeno 15. januarja 2010 na spletnem naslovu: mid=56 Oblak, H. (1997) Mednarodna poslovna logistika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. Ogorelc, A. (1996) Logistika organiziranje in upravljanje logističnih procesov, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, Maribor. Ogorelc, A. (1998). Logistične spremljevalne dejavnosti in transportno zavarovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. Ogorelc, A. (1999). Mednarodne logistične storitve, Studio Linea, Maribor. Osnovne značilnosti NCTS [Prispevek revije Obrtnik]. Najdeno 05. februarja 2010 na spletnem naslovu: Planinc, B. (2008). Tranzitni postopek in njegov nadaljnji razvoj, Delovno gradivo iz izobraževalnega programa, ZZI, Ljubljana. Pomorski transport [Predstavitev špedicije Sabod d.o.o.]. Najdeno 2. februarja 2010 na spletnem naslovu: Puharič, K. (1997). Pogodbeno pravo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Ljubljana. Rauter Razboršek, S. (2006). Tranzitni postopek in poenostavljeni postopki. Ljubljana: Usposabljanje za pridobitev licence za opravljanje poslov zastopanja v carinskih zadevah, Much. Rehar, L. (2001). Špedicijska dejavnost včeraj, danes, jutri. Vrtojba: Gospodarsko interesno združenje MMP Vrtojba. Sabod d.o.o. (2010). Delovno mesto špedicije Sabod d.o.o., Obrežje. Sršen, B. (2004). Skupni tranzitni postopek in Skupnostni tranzitni postopek, Carinska uprava RS. Tovorni promet [Predstavitev podjetja Slovenske železnice d.o.o.]. Najdeno 2. februarja 2010 na spletnem naslovu: Trinet informatika (2006). Navodila za uporabo programa TLM Modul NCTS, Ljubljana. Ulaga, D. (2004). Tranzit skupnosti in skupni tranzitni postopek. Murska Sobota: Carinski urad Murska Sobota. Uredba za izvajanje carinskega zakona. Uradni list RS št. 107/2002, 50/2003, 119/2003, Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 80

90 25/2004-ZICPES). Vouk, T. (2003). Večje priložnosti za slovenske špediterje v JV Evropi. Gospodarski vestnik, Posebna priloga Logistika&Transport, 3, Ljubljana. Vujadinovič, D. (1993). ATA karnet: začasni izvoz in uvoz. Ljubljana: Center Marketing International. Zelenika, R. (2003). Logistična špedicija za 21. stoletje. Naše gospodarstvo, 49. Ljubljana. Zračni promet [Predstavitev špedicije Sabod d.o.o.]. Najdeno 2. februarja 2010 na spletnem naslovu: Zupančič, A. (2008). Carinski postopki v EU. Ljubljana: Odin d. o. o. Žvikart, B. (2001). Mednarodna špedicija. Lovrenc na Pohorju: Samozaložba. Monika Olovec: Špedicijska dejavnost in tranzitni postopek 81

91 PRILOGE 1

92 KAZALO PRILOG PRILOGA 1: TIR CARNET...1 PRILOGA 2: ATA CARNET...2 PRILOGA 3: STVL-POMOŽNI POSTOPEK (potrjen od carinskega organa).3 PRILOGA 4: POOBLASTILO ZA PREVZEM LISTIN...5 PRILOGA 5: STVL LISTINA...6 PRILOGA 6: STVL-POMOŽNI POSTOPEK (iz strani špedicije)...8 2

93 Priloga 1: TIR CARNET 1

94 Priloga 2: ATA KARNET 2

95 Priloga 3: STVL Pomožni postopek (potrjen od carinskega organa) 3

96 4

97 Priloga 4: Pooblastilo za prevzem listin 5

98 Priloga 5: STVL listina (iz strani carinskega organa) 6

99 7

100 Priloga 6: STVL Pomožni postopek (iz strani špedicije) 8

101 9