UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO DIPLOMSKA NALOGA ANALIZA STROKOVNEGA DELA V PRIMERU NASILJA NAD OTROKOM

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO DIPLOMSKA NALOGA ANALIZA STROKOVNEGA DELA V PRIMERU NASILJA NAD OTROKOM Mentorica: doc. dr. Vesna Leskošek Valentina Zibelnik Ljubljana, 2012

2 PODATKI O DIPLOMSKI NALOGI Ime in priimek: Valentina Zibelnik Naslov naloge: Analiza strokovnega dela v primeru nasilja nad otrokom. Kraj: Ljubljana Leto: 2012 Št. strani: 102 Št. tabel: 2 Št. virov: 50 Št. prilog: 2 Št. slik: 0 Mentorica: doc. dr. Vesna Leskošek Deskriptorji: Druţina, nasilje, oblike nasilja, otrok, delo CSD, medinstitucionalno sodelovanje, generalizacija nasilja, mladoletnik, prestopništvo Povzetek: Nasilje v druţini je zelo pogost pojav, ki ravno zaradi tega, ker se ne dogaja v javni sferi, ostaja pogosto neodkrit in zaprt pred očmi javnosti. Često se ţrtve nasilja najprej zatečejo po pomoč na center za socialno delo, ki je pooblaščen, da nudi prvo socialno pomoč. Poleg tega mora priskrbeti pomoč druţini delati z njo, obenem pa zaščititi otroke. Z druţino, v kateri se dogaja nasilje, je potrebnega veliko strokovnega dela tako z ţrtvami kot storilci. Na otrocih, ki so priča nasilju v druţini in posledično tudi ţrtve slednjega, to pusti hude posledice, zato je strokovno delo z njimi najbolj pomembno. V nasprotnem primeru lahko nerazrešena teţka izkušnja med drugim vpliva na pojav mladoletniškega prestopništva. V diplomski nalogi je predstavljen primer druţine, v kateri se je dogajalo nasilje in je bila na centru deleţna pomoči ţe 15 let. Kljub sodelovanju z druţino in zabeleţeni zunanji strokovni pomoči, je pri štirinajstih letih sin odšel v Prevzgojni dom Radeče. Preko preučevanja tega primera bi rada prišla do ugotovitev, zakaj je kljub sodelovanju s centrom za socialno delo in zunanjimi institucijami prišlo do negativnega razpleta. Preko preučevanja spisov in intervjujev z mamo in sinom sem prišla do spoznanja, da je bilo veliko napak storjenih predvsem s strani strokovnih delavcev v različnih institucijah, kar je poleg slabih predispozicij, ki jih je imel otrok zaradi teţkega otroštva, vplivalo na negativen razplet primera. Title: Analysis of Professional Work in Case of Child Abuse.

3 Descriptors: Family, violence, forms of violence, child, Center for Social Work, interinstitutional cooperation, generalization of violence, minor, deliquency Summary: Family violence is a very common occurence that is often met in a private setting of the home, therefore, it is mainly hidden. Victims often first seek help at the Center for Social Work. The Center for Social Work has the means to offer the first social help, work with the family, and at the same time protect the children. Family members involved in the violence need a lot of professional work for both victims and the persecutors. The children, who are witnesses and/or victims of this kind of violence, often bear difficult consequences; and have to receive special help from experts. If that does not happen, their hardship can be a reason towards the underage deliquency. The thesis presents a case of a family, in which violence was often present, and has been receiving help from the Center for Social Work for the past fifteen years. Despite the cooperation with the family and external help of other institutions, the fourteen year old son was convicted and sent into Radeče Correctional Facility. I would like to see why that happened, despite the before mentioned cooperation. Studying the files and interviews with the mother and son, I came to a conclusion, that many of the mistakes were made mainly by the social workers in different institutions. That, in combination with the predispositions of a hard childhood, led to the negative outcome of this case.

4 PREDGOVOR Nasilje v druţini je lahko eden od socialnih dejavnikov, ki vplivajo na nastanek mladoletniškega prestopništva. Vendar to še zdaleč ni začrtana pot osebe, ki je nasilje v otroštvu doţivljala. Tu nastopi delovanje odgovornega centra za socialno delo in drugih institucij, ki ţrtvam nasilja v druţini pomagajo čim bolj uspešno rešiti to travmatično izkušnjo. Ker sem si ţe med študijem izbrala smer socialno delo z mladimi, sem ţelela na to temo napisati tudi diplomsko nalogo. Na bliţnjem centru za socialno delo sem navezala stik s socialno delavko, ki dela na področju z mladoletniki. Sama je izrazila ţeljo, da bi jaz kot zunanja oseba raziskala primer, ki je na centru ţe 15 let. Na začetku so se z njim ukvarjali na področju dela z druţino, sedaj pa na področju dela z mladoletnikom. Delavko je zanimalo, kako je prišlo do sedanjega stanja pri otroku, ki je bil priča in ţrtev nasilja v druţini, ob tem pa pomoči centra za socialno delo in drugih institucij. Diplomska naloga vsebuje teoretični del in študijo primera omenjene druţine in mladostnika. V teoretičnem delu sem skušala predstaviti pojem druţine in nasilja ter ob tem predstaviti oblike in vrste nasilja v druţini. Poleg tega sem predstavila delo centra za socialno delo ter njegove pristojnosti v primeru druţinskega nasilja. Teoretično pa sem ţelela tudi prikazati generalizacijo nasilja in nasilje v druţini kot enega od dejavnikov, ki vplivajo na nastanek mladoletniškega prestopništva. V nadaljevanju sem se lotila predstavitve primera s pomočjo spisov, ki so shranjeni na centru. Hkrati sem opravila intervju z mamo in sinom, da sem uvidela tudi njun pogled na situacijo. Ob tem sem si ustvarila svoje mnenje in prišla do lastnih ugotovitev; kaj je bilo z delom centra za socialno delo narobe, kje so naredili napako, kaj so bile pomanjkljivosti drugih institucij, ki so sodelovale z vpletenimi v temu primeru in kako je travmatična izkušnja vplivala na današnje stanje. S pomočjo lastnih ugotovitev sem skušala pripomoči socialni delavki, ki je pred kratkim prejela fantov primer.. Moja diplomska naloga tako zavzema dve velika področja - delo z druţino, v kateri se dogaja nasilje in delo z mladostnikom, ki ima vedenjske teţave. Ob tem je bistveno delo z otrokom, ki je ţrtev nasilja v druţini in dolţnosti institucij, ki sodelujejo z njim ter njihov vpliv na razplet.

5 Zahvaljujem se socialni delavki Ireni Velič iz Centra za socialno delo Šiška, ki mi je omogočila, prostor in dostop do spisov s pomočjo katerih sem prišla do informacij ter intervju z mamo in sinom. Poleg tega mi je ves čas pomagala in mi nudila strokovno pomoč. Za vse nasvete pri izdelavi diplomske naloge, strokovno delo ter dosledno in hitro korespondenco pa se zahvaljujem mentorici doc. dr. Vesni Leskošek.

6 KAZALO PODATKI O DIPLOMSKI NALOGI... 2 PREDGOVOR TEORETIČNI DEL UVOD DRUŢINA OPREDELITEV POJMA DRUŢINA DRUŢINA KOT EDEN NAJPOMEMBNEJŠIH DEJAVNIKOV SOCIALIZACIJE NASILJE OBLIKE NASILJA NASILJE V DRUŢINI VRSTE NASILJA V DRUŢINI DELO CENTROV ZA SOCIALNO DELO PRI REŠEVANJU NASILJA V DRUŢINI CENTER ZA SOCIALNO DELO RAVNANJE CENTRA ZA SOCIALNO DELO PRI OBRAVNAVI NASILJA V DRUŢINI VPLIV NASILJA V DRUŢINI NA POJAV MLADOLETNIŠKEGA PRESTOPNIŠTVA MLADOLETNIŠKO PRESTOPNIŠTVO OZIROMA ODKLONSKO VEDENJE MLADIH SOCIALNO UČENJE V KONTEKSTU DRUŢINSKEGA NASILJA VPLIV ASOCIALNEGA VEDENJA IN NASILJA V DRUŢINI NA POZNEJŠE NASILJE ZUNAJ DRUŢINE IN MLADOLETNIŠKO PRESTOPNIŠTVO PROBLEM METODOLOGIJA VRSTA RAZISKAVE... 39

7 3.2 POPULACIJA VIRI PODATKOV ZBIRANJE PODATKOV UREJANJE PODATKOV REZULTATI Kronologija Opis dogajanja RAZPRAVA SKLEPI PREDLOGI LITERATURA POVZETEK PRILOGE... 81

8 1 TEORETIČNI DEL 1.1 UVOD Na centre za socialno delo pogosto prihajajo ljudje po pomoč zaradi nasilja v druţini. Naloga teh je, da poiščejo začasno okolje, kamor se ţrtve v kriznih primerih lahko umaknejo, poleg tega pa začnejo sodelovati z vsemi vpletenimi v druţini tako z ţrtvami kot storilci. Ravno tako jih informirajo o vrstah pomoči, ki jih nudijo nekatere vladne in nevladne organizacije. Nasilje v druţini v vsakem primeru pusti hude posledice na vseh članih druţine in lahko med drugim vpliva tudi na pojav vedenjskih in duševnih teţav pri otroku, ki je bil ţrtev ali priča letega. V teoretičnem delu bom najprej predstavila pojem druţine in njene vloge. Nato bom skušala definirati nasilje ter oblike nasilja kot nekakšen teoretični uvod za laţje razumevanje in razlago vse bolj obseţnega pojava druţinskega nasilja. Opredelila bom tudi vrste nasilja v druţini. V nadaljevanju bom opisala delo centrov za socialno delo v primerih nasilja v druţini, naloge le-teh, socialno delo z druţino kot osnovo za delo centrov, ter sodelovanje centra za socialno delo z drugimi institucijami. V zaključku teoretičnega dela delu bom skušala predstaviti povezavo med nasiljem v druţini in poznejšim mladoletniškim prestopništvom, ki je lahko ena od posledic druţinskega nasilja. 1.2 DRUŢINA OPREDELITEV POJMA DRUŢINA Druţino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje; povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraţa in določa relativno trajna struktura statusov in vlog, v druţini se oblikujeta zanjo značilna struktura moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreţa komunikacij ter statusov in vlog posameznih

9 druţinskih članov v njej; diferencirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se čustveni odnosi med člani (Čačinovič Vogrinčič 1992: 105). Druţina je prostor, kjer so ljudje povezani, kjer posamezniku pomagajo, čeprav se včasih ne strinjajo z njegovimi dejanji. Delovanje druţine vključuje čustveno podporo, podporo pri izobraţevanju in ekonomsko podporo. Druţine socializirajo svoje člane, da prevzamejo svojo druţbeno vlogo in pravila druţbe. Za vsakega druţinskega člana velja, da potrebuje izkušnje srečanja in konfrontacije za zadovoljevanje dveh temeljnih potreb, potrebe po avtonomiji in potrebe po povezanosti. Potrebuje dovolj dobrih izkušenj za skrb za druge (Čačinovič Vogrinčič 2006: 44). Christian Gostečnik (1999: 185) meni, da je druţina najintimnejši prostor, kjer se izraţajo najgloblja čustva pripadnosti ljubezni in medsebojne povezanosti. V druţini odkrijemo, kdo smo, kaj smo in kaj hočemo v ţivljenju doseči; naučimo se osnovne človeške govorice, načinov povezovanja, medsebojnega dogovarjanja, sprejemanja drugačnih mnenj, razreševanja sporov, izraţanja čustev, prepoznamo svoj značaj, drug ob drugem preizkusimo svojo moč in vpliv na druge. Znotraj druţinskega sistema se oblikujejo in ohranjajo odnosi med zakoncema, poteka proces socializacije, vzgoje in skrbi za otroke, oblikujejo se odnosi med brati in sestrami (Omejc 2005: 28). Res pa je, da je druţina v tradicionalnih druţbah obravnavana drugače in tudi njena odgovornost je drugačnega pomena kot v modernih druţbah. Za tradicionalne druţbe druţina predstavlja skoraj edini in daleč najpomembnejši dejavnik socializacije, medtem ko pri modernih druţbah le enega izmed mnoţice pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na vsakega posameznika. Tako lahko druţini pripišemo velik pomen pri določanju prihodnjega statusa osebe, vendar še zdaleč ni edini dejavnik, ki nanj vpliva. Druţina je lahko nebo in pekel, vir veselja in trpljenja, pač glede na to kaj posamezni člani druţine iz nje napravijo (Lukas 1993: 21).

10 1.2.2 DRUŢINA KOT EDEN NAJPOMEMBNEJŠIH DEJAVNIKOV SOCIALIZACIJE Druţina ima najpomembnejši vpliv v času primarne socializacije oziroma socializacije v zgodnjem otroštvu. Seveda pa velja, da je uspešno končana primarna socializacija pogoj za začetek in uspeh sekundarne socializacije, ki ima velik vpliv na končno terciarno socializacijo. Primarna socializacija vključuje dva temeljna procesa: ponotranjenje druţbene kulture in strukturiranje osebnosti. Če kulture ne bi ponotranjili, t.j. sprejeli, bi druţba prenehala obstajati, saj brez skupnih norm in vrednost druţbeno ţivljenje ne bi bilo mogoče. Toda kultura ni preprosto naučena, ampak je»ponotranjena (...)kot del osebnostne strukture«. Otrokova osebnost se zgradi glede na osrednje vrednote kulture do točke, ko te postanejo njegov del (Haralambos, Holborn 1999: 330). Parsons dokazuje, da so druţine»tovarne, ki proizvajajo človeške osebnosti«. Meni, da so za ta namen bistvene, saj zahteva primarna socializacija okolje, ki zagotavlja toplino, varnost in vzajemno podporo. Poleg druţine si ne more predstavljati nobene druge institucije, ki bi lahko zagotavljala takšno okolje (ibid). Znano je, da predvsem druţina oziroma starši v veliki meri vplivajo na razvoj čustvenih veščin pri posamezniku. Oseba se večine teh veščin nauči ţe zgodaj v času primarne socializacije, dokončno pa jih oblikuje v odrasli dobi s pomočjo druţbenega okolja v kombinaciji s ponotranjenimi čustvi. Šadl (1999: 158) trdi, da neustrezna socializacija v primeru konstruktivnih pravil vodi v emocionalne sindrome, ki jih drugi pogosto uvrščajo med nevrotične odzive. Oseba, ki ni prilagojena regulativnim pravilom, je navadno označena kot deviantna. 1.3 NASILJE Ker je nasilje socialni fenomen, mora definicija ostati fluidna prav tako kot spreminjajoča socialna razmerja in interpretacije teh razmerij. Prav zato obstaja veliko različnih definicij

11 nasilja. Za razumevanje nasilja je najpomembnejše, da poznamo in analiziramo kontekst, v katerem se je nasilje zgodilo (Zaviršek 2004: 3). Društvo za nenasilno komunikacijo ( na dan ) pojem nasilja opredeljuje z naslednjimi trditvami: Nasilje je kršenje pravil varnega in kvalitetnega skupnega bivanja. Nasilje je kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej. Nasilje je zlorabljanje moči enega v škodo drugega. Nasilje ni konflikt. Največ nasilja se dogaja med osebami, ki se med seboj poznajo. Za nasilje je odgovoren povzročitelj nasilja. Nasilje daje povzročitelju laţen občutek moči. Nasilje v vsakem primeru negativno vpliva na ţrtev. Nasilje ima več oblik (psihično nasilje, telesno ali fizično nasilje, spolno nasilje, ekonomsko nasilje). Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja. Za prenehanje uporabe nasilje je nujna zavestna osebna odločitev in učenje o nenasilni komunikaciji. Elizabeth Stanko (v Zaviršek 2004: 3) poudarja, da je pri razumevanju konteksta najprej pomembno analizirati, kaj se je zgodilo, kdaj, kje in med kom. Izpostavlja štiri elemente: (a) samo dejanje; (b) odnos, v katerem sta/so osebe, med katerimi poteka nasilje; (c) prostor dejanja nasilja; (d) rezultat nasilja oziroma škoda, ki je bila povzročena OBLIKE NASILJA Fizično nasilje»fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali resna groţnja z uporabo sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo ţivljenje. Fizične bolečine in posledice, ki jih nasilneţ tako povzroča, vedno spremljajo tudi psihične posledice pri ţrtvah«(kuhar, 1999:10).

12 Ta oblika nasilja je gotovo najbolj poznana in po mnenju mnogih sploh edina oblika nasilja, o kateri se tudi največ govori in je pogosto prva asociacija ob pojmu nasilje. Na to vpliva dejstvo, da je gotovo najbolj vidna oblika, ker pusti posledice na telesu, ki so pogosto dokazno gradivo v kasnejšem kazenskem postopku. Kuhar (1999: 11) pod fizično nasilje uvršča klofute, brce, udarce z roko ali katerimkoli predmetom, ščipanje, lasanje, odrivanje, celo dotikanje, če človek tega ne ţeli, zvijanje rok, ugašanje ogorkov na telesu, polivanje z mrzlo ali vročo vodo, neţeleno striţenje las, puljenje dlak, omejevanje gibanja ali vsiljevanje hrane, umor.. Prostor, kjer se izvaja največ fizičnega nasilja, je dom in v veliki večini so storilci moški. Plaz Maja (2004: 45) trdi, da prvo partnerjevo nasilje ţensko ponavadi popolnoma preseneti. Zgodi se potem, ko odnos ţe nekaj časa traja med prvo nosečnostjo, po poroki ali potem, ko partnerja začneta ţiveti skupaj. Moškemu je navadno ţal, opraviči se, obljubi, da ne bo nikoli več. Toda zelo malo je moţnosti, da se nasilje ne bi ponovilo. Ponavadi se pojavlja vedno pogosteje, v vedno hujših oblikah. Avtorica je mnenja, da je cilj fizičnega nasilja podoben, kot pri drugih oblikah in sicer pridobiti, povečati ali dokazovati moč nad ţrtvijo Psihično nasilje Psihično nasilje je najbolj razširjena oblika nasilja, vendar za okolico in tudi za ţrtev neopazna. Pogosto je psihično nasilje prisotno pri partnerskih odnosih in vzgojnem procesu odrasli otroci, pa tudi v medvrstniških odnosih. Lahko gre za blago obliko ali za prepletanje vseh dejavnikov te oblike nasilja, kjer so posledice za ţrtev zelo hude. Pogosto se oseba niti ne zaveda, da je ţrtev, kajti navzven se zdi početje storilca sprejemljivo in običajno. Tudi okolica tega ne zazna v takšni meri, kot bi bilo to primerno, kajti v naši druţbi še vedno velja prepričanje, da je nasilje lahko le fizično, medtem ko je agresivno govorjenje, ţaljenje, izsiljevanje nekaj, česar smo deleţni vsi in česar se nas večina posluţuje. Psihično nasilje označuje vsakršna dejanja (najpogosteje verbalna), ki se na nezaţelen in grob način dotaknejo človekove psihe. Psihično nasilje spodjeda samozavest, samopodobo in samozaupanje ţrtve (Kuhar 1999: 5).

13 Munc (2010: ) razdeli kategorije verbalnega nasilja v 5 večjih skupin: Vzdevki - pojave vzdevkov poznamo predvsem v šolskem okolju, torej med otroki in mladostniki, vendar jih opaţamo tudi v sluţbenih okoljih in druţinah. Neškodljivi vzdevki so različne okrajšave imen, priimkov ali zabavne kratke domislice. Kot verbalno nasilje dojemamo tiste vzdevke, ki namerno smešijo eno izmed domnevnih lastnosti posameznika. Pri vrednotenju škodljivosti posameznega vzdevka je treba upoštevati celoten socialni kontekst in osebno dojemanje tistega, ki mu je vzdevek namenjen. Tako je lahko»buco«v enem okolju za določenega posameznika sprejemljiv vzdevek in v drugem predmet posmeha. Oče, ki svojega sina neprestano kliče»luzer«, s tem izvaja besedno nasilje. Kričanje ena najbolj pogostih oblik verbalnega nasilja, povišani toni glasu, zdruţeni z jeznim in grozečim obrazom. Srečamo jih pri vzgojnem nasilju, pri nasilju v druţini in celo zelo pogosto na cesti, v trgovini, v vrsti na pošti in podobno. Kričanje zdruţeno z udarci, tvori klasičen vzorec nasilja za domačimi štirimi stenami. Ţaljivke gre za verbalno sporočanje, kjer drugega očitno slabšalno ocenjujemo, mu podelimo nizkotne osebnostne lastnosti in/ali ima tudi vedenjsko komponento. Ţaljive kretnje so izredno zanimivo področje primerjalne antropologije, saj so lahko različne kretnje v različnih etničnih okoljih razumljene različno. Posmehovanje je še ena izmed oblik, značilnih za šolska okolja, kjer se npr. skupinsko izpostavlja katero izmed značilnosti, posebnosti in drugih osebnih okoliščin posameznika, ki postane predmet posmeha. Če malo pobrskamo po spominu vemo, da je lahko posmehovanje izredno boleče v najstniškem obdobju. Groţnje prikrite in odkrite groţnje so teţja oblika verbalnega nasilja. Praktično so tudi edina oblika, ki lahko doţivi kazenski epilog, vsaj glede na obstoječo slovensko sodno prakso. Vključujejo omembe tistega, kar namerava storilec storiti oškodovancu (»tako te bom obdelal, da te nihče ne bo prepoznal«,»ubil te bom«,»še eno tako pa jih dobiš«in podobno), pri čemer so pogoste groţnje z nadlegovanjem v fizičnem spektru nasilja.

14 Plaz Maja (2004: 44) meni, da gre pri psihičnem nasilju predvsem za kontrolo nad drugo osebo, za prevlado nad njo in ustrahovanje. S psihičnim nasiljem spodjedamo samozavest ţrtve in osebo poskušamo razvrednotiti. Avtorica je mnenja, da povzročitelj psihičnega nasilja pri ţrtvi doseţe, da se ga ta boji in se uklanja njegovi volji. Do neke mere mu uspeva nadzorovati ţrtev, vendar pa kmalu začuti, da jo nanjo veţe le strah, zato postaja vedno bolj nesamozavesten in jezen. V partnerskih odnosih storilci svoje psihično nasilje nad partnerko pogosto opravičujejo pred drugimi, češ da takšen pač je in da ga ima takšnega rada. Pogosto pa psihično nasilje preraste v fizično in sicer se ponavadi to zgodi, ko je partner prepričan, da ga ţrtev ne bo zapustila. V psihološko vojskovanje so vključeni (kot neke vrste»talci«) tudi otroci, na primer na ta način, da jim eden od roditeljev dopoveduje, kako pokvarjena oseba je drugi roditelj, s čimer otroka posredno ali neposredno hujska proti njemu (Kanduč 2001: 110). Kljub temu, da je na začetku psihično nasilje zelo neopazno, tudi za ţrtev samo, s časom postane vidnejša in vedno hujša oblika, ki na ţrtvi pusti hude posledice. Posledice psihičnega nasilja so številne. Kuhar Roman (1999: 9) trdi, da v osnovi psihično nasilje prizadene ţrtvino samozavest, njeno osebnost in samospoštovanje. Ţrtve stalnega psihičnega nasilja sčasoma lahko iščejo pomoč pri psihologih/njah, psihiatrih/njah, v različnih ustanovah, ti pa jim preredko pomagajo tako, kot si ţelijo. Povrnitev izgubljenega samozaupanja je izredno dolgotrajen proces. Ţrtve nam večkrat povedo, kako obremenjene so se počutile s prepričanjem, da psihično nasilje ne pušča tako hudih posledic kot fizično ali spolno Ekonomsko nasilje Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje druţinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoţenjem, s katerim druţinski član samostojno razpolaga, oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoţenjem druţinskih članov ( na dan ). Ekonomsko nasilje je pogosta oblika nasilja v druţini in se neredko prepleta z ostalimi oblikami. Filipčič Katja (2004: 79) trdi, da ţenske tovrstno nasilje sicer (v večini primerov)

15 dokaj hitro opazijo, a se ravno tako hitro z njim tudi»sprijaznijo«. Ko postane partnerski odnos nevzdrţen, je ravno ekonomska neenakost ţenske tista, ki v največji meri preprečuje, da bi tak odnos zapustila. To se opazi še posebej, kadar je ţenska v takem partnerskem odnosu, kjer je finančno in materialno odvisna od partnerja Spolno nasilje Kot vsaka oblika nasilja tudi spolno nasilje temelji na neenaki porazdelitvi zasebne in druţbene moči med spoloma. Spolno nasilje je sredstvo, s katerim moški podrejajo in poniţujejo ţenske tako, da jih potisnejo v vlogo spolnega objekta (Horvat 2004: 64). Spolno nasilje vključuje vse posege v človekovo spolno intimo brez privoljenja. Gre za verbalno, vizualno ali fizično dejanje, ki namiguje na spolnost in ga oseba dojema kot vdor v zasebnost, groţnjo ali napad. Dalida Horvat (2004: 64) trdi, da spolno nasilje ne izvira iz močnega nagona po spolnosti, kot pravi»teorija o močnem spolnem nagonu«, ki jo zagovarjajo mnogi moški in ţenske. Spolno nasilje izvira, tako kot vse oblike nasilja, iz potrebe po izvajanju moči in podrejanju šibkejših. Tudi Kuhar Roman (1999: 19) meni, da hočejo posiljevalci s tem, da spolno občujejo z osebo, ki tega ne ţeli, v pravi vrsti dokazati, da so močnejši in obvladujejo ţrtev, spolna sla je drugotnega pomena. Včasih spolne potrebe pred posilstvom sploh ne čutijo, čutijo pa potrebo, da bi ţrtev poniţali in jo spravili v popolnoma podrejen poloţaj. Največ se kot spolno nasilje govori o posilstvu, ker vendarle gre za eno najhujših posegov v posameznikovo spolno integriteto. Drugih vrst spolnega nasilja pa druţba še ne dojema kot nesprejemljivo nasilje, ker je spolnost še vedno velik tabu in ker se pogosto druga dejanja storilcev dogajajo zasebno znotraj druţin. Vanček (2004: 74) pod pojem spolno nasilje uvršča: posilstvo, spolno zlorabo slabotne osebe, spolni napad ali spolno zlorabo otroka, otipavanje ali druge oblike spolnega nadlegovanja in nasilja. Pri obravnavi spolnega nasilja nad otroki in mladostniki se je uveljavil termin spolna zloraba otroka, pri čemer je zloraba pravno-formalno opredeljena kot spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let.

16 Spolna zloraba ni samo spolni odnos, spolna zloraba je tudi otipavanje otrokovih spolnih organov ali siljenje otroka, naj se dotika spolnih organov odraslega, samozadovoljevanje pred otrokom, siljenje otroka, da gleda pornografske filme ali slike, da je navzoč pri spolnem odnosu odraslih. K spolni zlorabi štejemo tudi otroško prostitucijo (ibid). Ţrtve spolnega nasilja so v veliki večini ţenske in otroci, storilci pa so najpogosteje moški. Ker se ta oblika nasilja pojavlja pogosto v oţjem druţinskem krogu, navadno storilec vpliva na ţrtev tako, da opravičuje nasilje kot nekaj normalnega, nekaj, kar počnejo vsi, ali pa z groţnjami in ustrahovanji doseţe, da zlorabljeni skrivnost ohrani zase. Največje čustvene odzive in odpore javnosti sproţi spolno nasilje nad otroki, medtem ko spolno nasilje nad polnoletnimi osebami javnost pogosto opravičuje tako, da pripisuje oškodovancu vlogo tistega, ki je»izival«in s tem zmanjšuje pomembnost teh dejanj. Spolno nasilje nad ţenskami v zakonu, je za javnost še posebej nekaj normalnega in nekaj, kar je oseba sprejela s tem, ko se je odločila za poroko. 1.4 NASILJE V DRUŢINI Nasilje v druţini je zelo kompleksen in obširen pojav, ki ga je teţko opredeliti in pojasniti z eno samo definicijo. Druţina velja za eno najpomembnejših druţbenih institucij, zato se strokovnjaki z analizo druţine, odkrivanjem pozitivnih značilnosti druţine in dejavnikov, ki nanjo vplivajo, veliko ukvarjajo. A tabu o odkritem govorjenju o nasilju v druţini ostaja. Razlog za to lahko iščemo v tem, da ţelimo ohraniti druţino kot najbolj»sveto«druţbeno institucijo, kjer člani med seboj preţivijo veliko časa in je med njimi prisotno največ intimnosti. Filipčič Katja (2002: 42) ugotavlja, da druţina in dom predstavljata varno okolje, kamor se posamezniki vsak dan vračajo iz javnega ţivljenja. Druţina je torej kraj, kamor se le-ti umaknejo pred očmi javnosti in se zato lahko sprostijo. Vendar pa to tudi pomeni, da je druţina kraj, kjer je obseg formalnega in (zunanjega) neformalnega druţbenega nadzora bistveno omejen. Zato je zasebnost druţine močno povezana z moţnostjo nasilnega vedenja.

17 Vsekakor druţinsko nasilje ni nov pojav in ne velja, da ga je več kot v preteklosti. Res pa je, da se o njem več govori in piše, a vseeno manj kot o nasilju v javnih sferah, kar je sigurno posledica še vedno prisotne druţbene tolerance do nasilja v zasebnosti. Kanduč (2003: 175) opaţa, da ko steče beseda o druţinskem nasilju, bi ta zoprni pojav radi obravnavali čim bolj ozko. Nasilje v druţini je zato najraje skrčeno na najhujše, ţe skorajda teroristične izpade, ki se končajo s tragično smrtjo, resnimi telesnimi poškodbami, nezaslišanimi zlorabami, obupanim klicanjem policije ali paničnim beţanjem od doma. Vse drugo, kar je vsaj na prvi pogled manj okrutno, pa bi po tej logiki spadalo v rubriko»zgode in nezgode iz normalnega druţinskega ţivljenja«. Ozaveščanje ţensk, moških in otrok o nedopustnosti nasilja v domačem okolju, zahteve po redefiniranju nasilja kot oblike nadzora močnejšega nad šibkejšim in zahteve po spreminjanju identitet moškosti in ţenskosti v vsakdanjem ţivljenju so kot prvi sklop sprememb nedvomno pripomogle k uravnoteţenju strukturnega fokusiranja na moške in od njih na ţenske. Druţina je postala oboje, varno zavetje in najnevarnejši kraj za tiste, ki ţivijo skupaj z nasilneţi (Zaviršek 2010: 10). Zaviršek Darja (1993: 41) poudarja, da je najpogosteje nasilje v druţini definirano kot»način nadzorovanja, ki ga izvaja ena oseba nad drugo in ki se manifestira na različne načine, vključuje pa fizično in spolno nasilje, groţnje, emocionalne zlorabe in ekonomsko zatiranje«. Najpogostejša oblika nasilja v druţini je nasilje nad ţenskami VRSTE NASILJA V DRUŢINI Nasilje v partnerskih razmerjih Nasilje v partnerskih razmerjih je star pojav in najbolj pogosta pojavna oblika nasilja v druţini, kjer se največ pojavlja fizično, psihično, ekonomsko, spolno nasilje in omejevanje svobode in gibanja. Kljub temu, da ne gre za nov pojav nasilja, je novost v zadnjem času to, da ima drţava pravico poseči in ukrepati v primeru nasilja v zasebni sferi. Vendar tudi tolikokrat poudarjena enakost spolov pred zakonom ne spreminja dejstva, da je nasilje moškega nad ţensko ali v veliko manjši meri tudi ţenske nad moškim, v druţbi še vedno

18 obravnavano kot del zasebne sfere, kjer je kriva ţrtev, ker ne odide iz nasilnega odnosa. Ţrtve nasilnega odnosa v partnerski zvezi so pogosteje ţenske, kar pojasnjuje dejstvo, da so moški fizično močnejši, navadno bolje plačani, kar zvišuje tudi njihovo ekonomsko premoč, kljub temu da imajo v povprečju niţjo izobrazbo od ţensk. Pogosto velja prepričanje, da je vir nasilja moškega do ţenske znotraj druţine posledica partnerjevega alkoholizma in da je prav ta pogosto vzrok za nasilje. Maja Plaz (2004: 47) ugotavlja, da je alkohol pri nasilju seveda lahko prisoten, ne more pa se reči, da je alkohol vzrok za nasilje. Tako pretepanje kot alkoholizem imata skupne korenine v naravi povzročitelja nasilja in v naravi odnosov, v katerih se nahaja. Nekateri povzročitelji nasilja se napijejo, preden začnejo pretepati svojo partnerko, to pa storijo z namenom, da bi imeli kasneje opravičilo, da so bili pijani, da se samega dejanja ne spominjajo, da se niso mogli kontrolirati in podobno. Stresi v druţinskih odnosih lahko povzročijo zvečano uţivanje alkohola in zvečano nasilje v druţini. Med njima nastane korelacija, vendar pa ne vzročen odnos. Na kulturni ravni lahko nasilje opravičujejo norme, ki pojmujejo nasilje kot obliko moškosti in moškega kot glavo druţine, zvečano pitje alkohola pa kot sprejemljivo moško obnašanje (Filipčič 2002: 50-51). Ţenske, ki doţivljajo nasilje s strani svojega partnerja, se počutijo poniţane in osramočene ter s tem izgubljajo samospoštovanje in imajo porušen občutek varnosti. Pogosto so degradirane, psihično in fizično uničene, depresivne in izgubijo kontrolo nas lastnim ţivljenjem ter se same počutijo krive. Sram jih je priznati okolici, kaj se jim dogaja, saj je druţba izredno kritična do ţensk, ki ostajajo v odnosu z nasilneţem, hkrati pa obsoja ţenske, ki zapustijo partnerje in na ta način»uničijo druţino«. Zunanji vpliv, ekonomska odvisnost in strah pred tem,»kako bodo na to gledali drugi,«je eden izmed mnoţice razlogov, zakaj ţenske ne zapustijo nasilnega partnerja. Filipčič Katja (2002: 96) poudarja, da so vzroki, zakaj ţenska ne zapusti nasilnega partnerja, številni in se njihovi učinki prepletajo. Vzroke lahko iščemo bodisi v značilnosti ţensk (osebnostne značilnosti, psihično stanje, dostopnost virov, ki bi ţenski pomagali ali omogočili zapustiti moţa) bodisi v dinamiki razmerja med ţrtvijo in nasilneţem ali pa v izkušnjah ţensk z nasiljem med njenima staršema.

19 Občutku nemoči se pogosto pridruţi tudi občutek odgovornosti za partnerjeva nasilna dejanja. Ta občutek krivde izhaja tudi iz tradicionalne delitve vlog v druţini. Po tem pojmovanju naj bi moţ skrbel za preţivljanje druţine (v materialnem smislu), medtem ko je naloga ţenske skrbeti za dobro počutje celotne druţine, torej tudi za urejene in stabilne odnose med posameznimi člani druţine. Če je moţ nasilen, je to znak, da ţenska ni opravila svojega»poslanstva«(ibid). Ker se nasilje dogaja v zasebni sferi,»zunanji opazovalci«kljub slutnji, da se v partnerskem odnosu dogaja nekaj hudega, pogosto ne vedo kako ukrepati. Kanduč Zoran (2003: 204) razlaga, da nekateri ne storijo nič, ker se bojijo nasilneţa. Nekateri ostanejo pasivni, ker menijo, da se jih stvar ne tiče. Nekateri se drţijo ob strani, ker jih je strah, da bi s svojim posegom sporno situacijo še zaostrili in poslabšali. Nekateri ne storijo nič, ker simpatizirajo z nasilneţem, drugi niso sigurni, kdo je kriv za nasilne izpade, ker ne poznajo zgodovine in konkretnih okoliščin spora. Nekateri sprva dejavno poseţejo v nasilne interakcije, potem pa se umaknejo, ker ugotovijo, da ţrtev njihove intervencije ni sprejela z odobravanjem. Nasilje v partnerskem odnosu pa je posredno tudi nasilje nad otroki, saj so pogosto priča tem dejanjem. To lahko pusti dolgotrajne negativne posledice na otrokovem čustvovanju, pogosto pa otroci vzorec izraţanja pripadnosti z nasilnim vedenjem ponotranjijo in ga sami pričnejo uveljavljati v odnosu s sovrstniki, bratom ali sestro in celo v odnosu do staršev Nasilje nad otroki V razvitih industrijskih deţelah je nasilje nad otroki v druţini najbolj razširjena (in najbolj skrita) oblika nasilja. Problem postane še bolj dramatičen, če upoštevamo pričakovanja vezana na druţino. Druţina naj bi bila idealno okolje za usklajen razvoj otroka, za katerega so osnovne potrebe varnost, zaupanje in starševska ljubezen (Filipčič 2002:150). Kot tudi pri drugih vrstah nasilja velja prav tako pri trpinčenju otrok oziroma nasilju nad otroci prepričanje, da je fizično nasilje edina oblika nasilja nad otrokom in staršem pogosto izgovor,»saj ga nisem nikoli dal čez koleno«. Pri tem se druţba ne zaveda, da so druge oblike trpinčenja otrok manj opazne in temu na čast lahko puščajo še hujše posledice na otrokovem razvoju in čustvovanju.

20 Šelih (1988: 2) pojasni oblike trpinčenja otrok znotraj druţine z naslednjo klasifikacijo: 1. Fizično nasilje zoper otroka znotraj druţine: sem sodi ponavljajoče fizično nasilje do otroka, ki ga izvajajo starši ali drugi člani skupnega gospodinjstva. 2. Zanemarjanje otroka znotraj druţine: zanemarjanje s strani staršev ali skrbnikov, ki ima za posledico zaostanek ali motnjo v otrokovem fizičnem, psihičnem, emocionalnem ali socialnem razvoju. Zanemarjanje lahko izhaja iz nesposobnosti staršev ali zavestne nepripravljenosti staršev, da bi skrbeli za otroka. Zanemarjanje lahko pomeni odklanjanje otroka, emocionalno ali materialno prikrajšanje v njegovih osnovnih potrebah ali prikrajšanje za normalne draţljaje in spodbude, nujne za otrokov intelektualni razvoj. 3. Spolno nasilje nad otroki znotraj druţine: to ni le incest, temveč tudi odnosi znotraj druţine, ki imajo seksualni značaj in moteče vplivajo na otrokove emocionalne in kasnejše seksualne odnose. 4. Psihično oziroma emocionalno trpinčenje otroka znotraj druţine: za to skupino pojava je značilna poniţujoča ali omalovaţujoča obravnava oziroma ravnanje z otrokom, ki pa nima značaja fizičnega ali materialnega zanemarjanja (npr. besedno poniţanje, nerealistične zahteve ). 5. Institucionalno trpinčenje: otroci, ki stalno bivajo v različnih institucijah (vzgojni zavodi, internati, bolnišnice, domovi za invalidne otroke) in tudi tisti, ki institucijo obiskujejo le občasno, lahko postanejo ţrtve psihičnega ali fizičnega nasilja, zanemarjanja in osamitve znotraj institucije. Nasilje nad otroki se kaţe kot fizično, spolno, čustveno nasilje in zanemarjanje. Gre za zlorabo moči odraslega nad otrokom. Vse oblike trpinčenja - telesno trpinčenje, spolno zlorabo, zanemarjanje - spremlja tudi psihično trpljenje otroka (Mikuš Kos, 1997: 61). V druţinah nasilje nad otroki navadno izvajajo starši, dogaja pa se vse več hujšega nasilja med sorojenci, kot posledica neurejenih odnosov v druţini. Nasilje med sorojenci se v druţbi dojema kot nekaj normalnega v procesu odraščanja, zato je to področje še zelo neraziskano, čeprav lahko govorimo o vseh oblikah nasilja kot pri drugih vrstah druţinskega nasilja. Filipčič Katja (2002: 227) trdi, da je višja stopnja nasilja med sorojenci značilna za tiste druţine, kjer sta prisotna slabo ravnanje z otroki in nasilje med partnerjema.

21 Nasilje otrok nad starši Otroci, ki so priča nasilju v druţini ali pa se nasilje izvaja neposredno nad njimi, imajo lahko hujše in trajnejše posledice. Pogosto pride do začaranega kroga nasilja, kjer otrok, ki je bil sam deleţen nasilja v druţini ali pa je bil priča nasilja očeta nad mamo in obratno, tudi sam kasneje v obrambi ali z namenom povzročitve psihičnih ali fizičnih bolečin izvaja nasilje nad starši. Lahko gre le za izsiljevanje staršev za dosego svojih ţelja in ugodnosti, pogosto pa tudi za fizični napad in v najskrajnejših primerih za paricid. Do nedavnega se o nasilju otrok (predvsem adolescentov) nad starši ni govorilo. V medijih navadno močno odmevajo posamični primeri, ko otrok ubije roditelja. Javnost je takrat razpeta med tradicionalno pojmovanje o dolţnosti otrok, da spoštujejo in ubogajo starše in med grozljive zgodbe o različnih zlorabah otroka s strani roditelja. Ker so umori pogosto posledica dolgotrajnega in krutega trpinčenja, javnost z razumevanjem in sočutjem sprejme dejanje mladoletnika (Filipčič 2002: 229). Starši ob otrokovem početju čutijo sram, ker otroka ne znajo»obvladovati«oziroma strah, da bi jih okolica spoznala za slabe vzgojitelje, zato navadno o nasilju otrok nad njimi ne govorijo. Kanduč (2001: 111) poudarja, da obstaja splošna razlaga, da je nasilno oziroma problematično vedenje otrok posledica neprimerne vzgoje in ravnanja z otroki, za kar so odgovorni starši, zato se slednji bojijo dodatne obtoţbe okolice in zato tudi ne spregovorijo in ne prijavljajo nasilnih primerov. Nemalokrat si prizadevajo zmanjšati resnost nasilja lastnih otrok. Paulson s sodelavci je v raziskavi leta 1990 ugotovil, da so za otroke, ki so telesno napadli starše, značilne frustracije in občutek nemoči. Vendar pa nemoč sama ne pojasnjuje, zakaj so nekateri otroci agresivni, drugi pa ne. Z njihovim nasiljem korelira tudi permisivnost staršev. Konstruktivna druţinska pravila s konsistentno avtoriteto in dobrimi medsebojnimi odnosi med otroci in starši oblikujejo druţinsko okolje, kjer se redkeje razvijejo zlorabe. Naravna teţnja mladih boriti se za neodvisnost vodi do njihove napadalnosti še posebej, če so starši permisivni in»čustveno hladni«. Podatki kaţejo, da so otroci manj nasilni do staršev, kadar jim starši nudijo trdno oporo in omogočajo čustveno interakcijo (Filipčič 2002: ).

22 Nasilje nad starejšimi v druţini Starejši so poleg otrok v naši druţbi najbolj ranljiva skupina ljudi. Starejši so pogosto zaradi slabšega fizičnega stanja, psihičnih teţav, socialnih in materialnih nezmoţnosti odvisni od svojih otrok oziroma drugih sorodnikov, s katerimi ţivijo v skupnosti, kar povečuje moţnost tveganja za pojav različnih oblik nasilja. Doroteja Lešnik Mugnainoni (2004: 88) izpostavi pogostejše oblike nasilja nad starejšimi in sicer psihične in čustvene zlorabe, fizično obračunavanje, različne oblike zanemarjanja in ekonomskega izkoriščanja, izsiljevanja in celo spolnega nasilja. Spekter nasilja nad starejšimi je, podobno kot to velja za nasilje v druţbi, zelo širok. Zelo pogosta skupna značilnost nasilja nad starejšimi pa je, da se največ tovrstnega nasilja dogaja doma v partnerskih, sorodstvenih, druţinskih, intimnih in skrbstvenih odnosih. Večina razlag ne izhaja samo iz značilnosti nasilneţev, ampak pojmujejo nasilje kot rezultat razmerja med nasilneţem in ţrtvijo. Najustreznejša med njimi se zdi teorija stresa. Izhaja iz premise, da skrb za starejše druţinske člane povzroča stresno situacijo v druţini. Skrb za starejše lahko povzroči ekonomske teţave druţine, pomanjkanje spanca, poruši se rutina vsakodnevnih opravil, zmanjša se zasebnost med partnerjema ipd. Zaradi spremenjenega načina ţivljenja lahko»skrbnik«razvije sovraţen odnos do starejšega druţinskega člana, saj ga doţivlja kot oviro svojemu zasebnemu ţivljenju (Filipčič 2002: 246). 1.5 DELO CENTROV ZA SOCIALNO DELO PRI REŠEVANJU NASILJA V DRUŢINI CENTER ZA SOCIALNO DELO Centri za socialno delo so drţavni socialno-varstveni zavodi, katerih naloga je izvajanje javnih pooblastil ter socialno-varstvenih storitev. V okviru pooblastil nudijo pomoč posameznicam, posameznikom, druţinam in posebnim skupinam prebivalstva pri iskanju poti iz stisk in teţav. Strokovne naloge centrov za socialno

23 delo so določene z Zakonom o socialnem varstvu in obsegajo varstvo otrok in druţine, varstvo odraslih, oprostitve pri plačilu storitev, denarne socialne pomoči, starševsko varstvo in druţinske prejemke. Na podlagi z zakonom določenih javnih pooblastil strokovne delavke in delavci odločajo v upravnem postopku (Bezenšek Lalič 2007: 97). Naloga Centra za socialno delo je tudi varstvo otrok in druţine in preprečevanje nasilja v druţini. Naloge po zakonu obsegajo: urejanje odnosov v druţini, posredovanje pri sporazumu o vzgoji, stikih in preţivnini, svetovalni razgovor ob razvezi zakonske zveze, priznanje in/ali izpodbijanje očetovstva/materinstva, pomoč pri varstvu otrokove koristi v sodnih postopkih, pomoč pri sklenitvi sporazuma v sporih med staršema, ukrepe za varstvo otrok, ki so ţrtve nasilja v druţini. Socialno-varstveni storitvi sta osebna pomoč in pomoč druţini za dom in sta namenjeni posameznikom ter druţinam pri reševanju socialnih stisk in teţav, urejanju ţivljenjskih razmer, ki zagotavljajo pogoje za normalno ţivljenje. Za storitvi osebne pomoči in pomoči druţini za dom se posameznik ali druţina odločijo prostovoljno ( na dan ) RAVNANJE CENTRA ZA SOCIALNO DELO PRI OBRAVNAVI NASILJA V DRUŢINI Proces delovanja centrov za socialno delo pri preprečevanju in obravnavi nasilja v druţini je dolgotrajen in obseţen. Ţe samo delo z druţino obsega pomoč odrasli ţrtvi, otroku in povzročitelju nasilja. Pri tem je naloga centra za socialno delo socialna preventiva, prva socialna pomoč, osebna pomoč, pomoč druţini na domu, načrt pomoči ţrtvam, sodelovanje z drugimi organi in organizacijami. Center za socialno delo mora priskrbeti pomoč druţini in dela z druţino, obenem pa zaščititi otroke. V primeru, da druţina kljub pomoči centra ni zmoţna nuditi otroku varstva, je njegova naloga poskrbeti za otrokove koristi.

24 Tako se center za socialno delo znajde v zelo nezavidljivem poloţaju kolizije dveh (ali celo več) vlog, ki jih mora odigrati ob nudenju pomoči in zagotavljanju koristi. Kadar oseba poskuša na CSD pridobiti ustrezno strokovno pomoč pa CSD ob delu z druţino ugotovi, da za koristi otrok ni dobro poskrbljeno, mora ukreniti vse potrebno, da otrokove koristi zaščiti. Seveda se takrat svetovalno delo z osebo (ali več osebami) ne preneha, ob tem pa je vendar potrebno tudi oblastno poseči v druţino in istočasno namesto staršev odločiti, kaj je za njihovega otroka najbolje. Takrat nastane konflikt interesov med vlogami CSD in veliko staršev, ki pride po strokovno pomoč preneha s sodelovanjem, saj izgubijo zaupanje, z dvomom da nekdo, ki je oblastno posegel v njihov najintimnejši del ţivljenja lahko nudi še kakršno koli pomoč (Dvoršek, Selinšek 2010: 117). Irena Velič (2004: 29-30) poudarja, da morajo imeti socialni delavci za boljšo učinkovitost pri obravnavi nasilja, ustrezne sposobnosti in moţnosti. Je mnenja, da je znanje bistveno za prepoznavanje in odkrivanje nasilja ter obravnavo nasilja. Pomembno je sodelovanje strokovnjakov za učinkovito pomoč ţrtvam nasilja ter dostopnost do informacij o razpoloţljivih oblikah pomoči. Poleg tega izpostavlja nujnost pomoči s strani strokovnjakov terapevtov, ki so specializirani za obravnavo druţin in otrok ţrtev nasilja. Tudi večja razpoloţljivost prostorov, v katere se lahko zatečejo ţrtve in sredstva za nemoteno delovanje, bi izboljšala moţnost za pomoč ţrtvam nasilja. Kot zelo pomembno izpostavlja dobro sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Poleg tega pa dodaja prisotnost zavzetih in strokovno usposobljenih strokovnjakov, ki bi ob ustrezni zakonski podlagi za izvajanje ukrepov lahko delovali čim bolj uspešno. Zaradi obseţnosti področja in pomanjkljive zakonodaje ima center za socialno delo malo pravic, ţe kadar gre za zaščito otrok, ki so kljub vsemu pravno in s strani centra najbolj zaščiteni. Postopki glede varstva mladoletnih otrok v primeru, ko zanje ni dobro poskrbljeno in je ogroţen razvoj njihovih koristi, ima center za socialno delo po zakonodaji dolţnost, da postopke vodi po uradni poti. Za polnoletne ţrtve nasilja v druţini pa velja povsem neustrezna in pomanjkljiva zakonodaja in storitev pomoči tem ţrtvam ne spada k javnim pooblastilom centra za socialno delo. Olga Bezenšek Lalić (2007: 100) ugotavlja, da urejanje druţinskih odnosov med druţinskimi članicami in člani predstavlja strokovno delo centra za socialno delo z druţino in se po sedanji

25 zakonodaji nanaša tudi na obravnavanje nasilja v druţini. Pri tem obravnava ţensk kot ţrtev nasilja nedvomno sodi k storitvi pomoči druţini za dom, v okviru katere se izvaja strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med druţinskimi članicami in člani. Delo s polnoletnimi ţrtvami nasilja ne sodi v okvir izvrševanja javnih pooblastil centrov za socialno delo. Zato pripisujejo obravnavanju ţensk, ki so ţrtve nasilja, na različnih centrih za socialno delo različen pomen, (ne)prednost ali (ne)prioriteto. Pomoč ţenskam, ţrtvam nasilja, je omejena na prvo socialno pomoč in posredovanje informacij o moţnih oblikah pomoči in namestitve, na upravni postopek pri dodelovanju denarne pomoči za premostitev trenutne stiske ter na nudenje osebne pomoči. Pri tem se nasilje nad ţensko uporabnico osebne pomoči, obravnava kot njena lastna teţava, ki jo bo morala rešiti sama. Delo z ţenskami, ţrtvami nasilja, je v centrih za socialno delo bolj poudarjeno, ko so pri povzročanju nasilja prisotni tudi otroci (ibid) Prva socialna pomoč in nadaljnje sodelovanje Prva socialna pomoč je socialno-varstvena storitev namenjena uporabniku, ki pride na center za socialno delo prostovoljno, in sicer zaradi teţave ali stiske, bodisi zaradi informacij o določenih postopkih socialnega varstva (npr. postopek razveze zakonske zveze, postopek urejanja stikov, preţivnine, postavitev skrbnika za poseben primer itd.) bodisi ponovno z novo teţavo ali stisko oziroma zadevo, ki je še nikoli ni urejal CSD ( na dan ). Center za socialno delo pomaga uporabniku pri prepoznavanju socialne stiske in teţave. Pri tem socialne delavke dopustijo uporabnikom, da sami izrazijo, kaj pričakujejo od centra in skupaj z njimi soustvarijo moţne rešitve. Naloga centra je tudi seznanjanje z moţnostmi socialno-varstvenih storitev, dajatev in predstavitev moţnih oblik pomoči oziroma mreţe izvajalcev, ki jim lahko nudijo pomoč. Večinoma gre za enkraten razgovor, po katerem se upravičenec ali upravičenka odloči za nadaljnjo obravnavo ali pa meni, da te ne potrebuje. Če socialni delavec iz pogovora razbere, da gre za izvajanje kakršnegakoli nasilja v druţini, se mora odzvati in preveriti stanje ter predlagati uporabniku sodelovanje pri odkrivanju in pomoči reševanja nasilja v druţini.

26 Informacije pa lahko CSD pridobi tudi na druge načine. Obvestilo o tem, da se nekje izvaja nasilje v druţini, lahko podajo posamezniki, organi, organizacije in nevladne organizacije, ki izvedo za takšne okoliščine ob svojem delu. Taki organi in organizacije so predvsem policija, šola, vrtci, zdravstvene organizacije, svetovalni centri ipd. (Dvoršek, Selinšek 2010: 118). Kadar gre za nasilje v druţini, kjer je ţrtev samo otrok, mora CSD najprej ugotoviti, ali ga bo tisti od staršev, ki ne izvaja nasilja, primerno zaščitil ali ne. Če bo otroka starš zaščitil, CSD ponudi le podporo pri zaščiti ter strokovno pomoč, če pa ugotovi, da starš otroka ne bo, oziroma ga ne zmore zaščititi ali si ne priznava, da gre dejansko za nasilje nad otrokom s strani drugega od staršev, mora CSD storiti vse, kar je v njegovi moči, da sam poskrbi za zaščito otroka. Drugače je seveda, kadar gre za ţrtev, ki je odrasla oseba. Odrasli osebi, ki je ţrtev nasilja v druţini, lahko CSD le ponudi strokovno pomoč, moţnost umika v varno okolje ter vse moţnosti, ki jih CSD ima, da jo lahko zaščiti. Če odrasla oseba tako pomoč odkloni, CSD oblastno ne more vstopiti v druţino ter jo zaščititi proti njeni volji (ibid). Center za socialno delo je primoran obvestiti policijo o nasilju v druţini in poskrbeti za sodelovanje s slednjo za zaščito in preprečevanje nasilja v druţini. V prihodnje je potreben tako pogovor z ţrtvijo kot storilcem in prav tako ostalimi udeleţenimi v druţini Multidisciplinarni tim in načrt pomoči Center za socialno delo po prejeti informaciji o izvajanju nasilja v druţini najprej pripravi oceno ogroţenosti in predvsem presodi ali je treba ţrtev zaščititi, oziroma jo umakniti v varno okolje ali pa ţrtvi ponudi drugačne oblike pomoči. V primeru, da je ţrtev nasilja otrok, je potrebno preveriti stopnjo ogroţenosti otroka in ga po presoji, da je to potrebno, začasno umakniti iz nasilnega okolja druţine. Vseskozi morajo pridobivati podatke o situaciji v druţini, oceniti sposobnosti staršev pri skrbi za rast in razvoj otroka in pridobiti podatke iz raznih vladnih in nevladnih organizacij, ki z druţino in otrokom sodelujejo. Tudi za odraslo osebo se pripravi stopnja ogroţenosti, kjer je potrebno zbrati podatke o tem, kdo izvaja nasilje, kakšna oblika nasilja se izvaja, preučiti strategije preţivetja, ki jih je ţrtev razvila, ţrtvino socialno mreţo in mnenje ţrtve same. Po tem se skliče multidisciplinarni tim, katerega namen je predvsem zaščititi ţrtev in pripraviti načrt pomoči. Irena Velič (2004: 169) trdi, da

27 je vloga članov tima za obravnavo in preprečevanja nasilja podpora strokovnemu delavcu, ki obravnava posamezen primer (delo z ţrtvijo, izvajalcem nasilja, delo z druţino...). Multidisciplinarni tim za obravnavanje nasilja v druţini sestavlja skupina strokovnjakov, ki se oblikuje, če nosilec primera oziroma notranji krizni tim, presodi, da je za sprejem ocene o potrebnosti izdelave načrta pomoči ţrtvi potrebno sodelovanje drugih organov. Delo tima se v določeni zadevi zaključi, ko je načrt pomoči ţrtvi realiziran in ko je ţrtvi zagotovljena varnost ( na dan ). CSD v sodelovanje na multidisciplinarni tim pozove tiste organe, organizacije ter nevladne organizacije, ki bodo lahko s konkretnim delom in sodelovanjem pomagali ţrtvi. Gre torej za konkretne strokovnjake različnih organov, ki bodo na svojih področjih zagotavljali izvajanje dela načrta pomoči, kot bo na multidisciplinarnem timu sprejet (Dvoršek, Selinšek 2010:120). Načrt pomoči se pripravi na multidisciplinarnem timu, na katerega je seveda vabljena tudi ţrtev, ki lahko pride sama ali pa s svojim spremljevalcem, ki ji ga zagotavlja Zakon o preprečevanju nasilja v druţini. Velikokrat so ti spremljevalci s strani nevladnih organizacij (ibid). Pomen načrta pomoči ni le v tem, da se ţrtvi poišče hitro pomoč (odstranitev iz okolja, v katerem se izvaja nasilje) ampak gre za dolgoročnejši proces. Pomembno je tudi, da nespreten vstop v druţino ne bi povzročil odmika druţine od zunanjega sveta in od oblik pomoči, ki jih nudi CSD in ostale institucije. Bistvo je, da se na strokoven način s pristopi socialnega dela in z vzpostavljenim delovnim odnosom oblikuje vez med strokovnjaki na področju nasilja in eksperti iz izkušenj ter se jasno postavi cilje, ki jih je potrebno uresničiti, ţrtvi se posreduje različne oblike pomoči, ki jih ima moţnost koristiti in katerih bo deleţna, v sodelovanje se vključi socialno mreţo ţrtve, ki lahko sodeluje pri varovanju ţrtve in ji daje spodbudo za dosego ciljev in se oblikuje način spremljanja. Bistveno pri sodelovanju različnih strok je, da si ne izpodbijajo tez in vsiljujejo drug drugemu svoje teorije kot edine prave, vendar se dopolnjujejo in podajajo rešitve, za katere so določene vloge institucij bolj specializirane. Bowkamp (1996: 56) razdeli vloge institucij na tri različne strategije: