PETINDVAJSETO POGLAVJE

Transcription

1 ELNITARIJA

2

3 ELNITARIJA PETINDVAJSETO POGLAVJE Park Zvezda se kot majhna pajkova mreža razprostira v središču mesta Ljubljana in navdušuje z visokimi zelenimi drevesi in majhnim belim paviljonom. Ime parka ni zgolj naključje, pač pa so lepa simetrična oblika in razporeditve poti, ki iz stekališča tečejo čez celotno površino povzročile tisto, kar spominja na lepo majhno morsko zvezdo. V tej morski zvezdi je v paviljonu ob hrupu, kot da bi hoteli asfaltirati, in to tudi so, poskušal svoj mir priklicati mladi godalni trio z Beethovnovo suito. Ni bil preveč uspešen. Čelistu je veter mršil lase, tudi note, a je bil spreten. Imel je dober spomin in odličen lok, zato to ni povzročalo večjih preglavic in je dogodku dodalo določeno umetniško vrednost. To pa je bilo ob asfaltnih dejavnostih tudi vse, kar ste bili lahko ujeli. Tam je čakal Art. Niti sanjalo se mu ni, da bosta ta glasba in asfaltni hrup kmalu poniknila, kljub temu da bodo ob tem še vedno nemoteno asfaltirali in da bo od vsega tega šoka še danes zvečer v kavarni nehote sunil majhen kos čokoladne tortice. Prav tako se mu ni sanjalo, da pod parkom gradijo garaže. Če bi sanjal o tem verjetno ne bi razmišljal o manjšem vrtincu, ki ga je zagledal med platanami in ga je bil povzročil ne preveč vesten kolesar. V nastali veter se je ujel majhen list z notnim črtovjem. Ta se je kot regratov padalec vrtel okoli svoje osi. Če ste pozornost usmerili v to notno črtovje, se je pred vami pojavil tretji glas Beethovnove suite in so, zanimivo, pred vami izginile 95

4 platane, da seveda ne govorimo o kolesarju, ki je bil že zdrvel mimo na meji blaznega in jo je tudi v resnici popihal. Vrtinčast dogodek z notnim črtovjem je v Artu vzbudil precejšnje zanimanje. Gotovo zanimanje, ki bi brez težav zasenčilo dejstvo, da so umirjene platane tudi zares bile skoraj izginile. Pa ne zaradi pozornosti in črtovja, ki smo ju ravno omenili, temveč zaradi drznih predlogov mestnih oblasti o pozidavi garaž in odstranitvi platan, o katerem so poročali v Žurnalu. Tega Art ni vedel in tudi ni bilo pomembno, da bi. Do izginotja platan, hvala bogu, le ni prišlo, može je srečala pamet, in so drevesa kljub gradnji ohranili. Platane so se v tem trenutku tako še vedno dvigale nad odprt tlakovan prostor južnega dela Kongresnega trga, kjer je bilo večje javno parkirišče. Tega so sedaj poglabljali. In ker so ga poglabljali, ni bilo videti spodnje strani Kongresnega trga, ki ga je čudovito dopolnjevala prelepa stavba Filharmonije in je pogledovala proti Uršolinski cerkvi na drugi strani parka, ki je tudi ni bilo videti. Prav tako je bil pogled zastrt na jug, kjer sta kraljevala palača Univerze v Ljubljani in niz meščanskih hiš. Vse to česar ni bilo moč videti, je kljub vsemu temu še vedno bivalo tam. Parkirišča na trgu zato niso obdajale skoraj odstranjene prelepe zelene platane, pač pa tudi vse te omenjene stavbe in seveda grozljive zagrajene oranžne pregrade podjetja Grale. In nad temi pregradami se je vzpenjal mogočen žerjav. Prav tam, pred pregradami in pod žerjavom, je bilo videti podolgovate kretnje Artovega dobrega kolega, ki ga je že na daleč pozdravljal v svojem neprekosljivem stilu.»art, ti stara moja zajemalka modra zidarska žlica!«96

5 ELNITARIJA»Senzor Gad Senzor Excel!«je mahal Art»Poglej,«se je drl Senzor in s prstom kazal proti nebu na mogočni žerjav. Art in Senzor se nista bila videla že od Avstralije.»Senzor, Gad ti, si le prišel! Saj ne morem verjeti!!!«je kričal Art.»Verjemi, verjemi, stara biljardna palica. Prišel, prišel in to z AirFrance. Mislim, da dodaten komentar ni potreben,«se je režal Senzor in krilil s prstom.»ah, kaj potem Gad!«je rekel Art.»Glavno, da si tukaj tak in sveže obrit!«zdaj je bilo slišati dvigalko žerjava in njen električni motor.»lončki sladoleda iz makadamskih oreškov v Ljubljani, komaj čakam, komaj čakam, Gad!«se je smejal Art, ko je pred sabo gledal visoko postavo, ki je še pred letom le govorila o takih načrtih in zdaj zares stala pred njim.»moja suha južina!«je rekel Senzor,»če že omenjaš sladoledni posel. Hah, vidiš, ravno si urejam dokumente Na uradu za tujce stari moj, ne boš verjel, petnajst tisoč vlog v vrsti, in jaz bom na vrsti šele čez tri mesece. Pa sem mislil, da bo trajalo dlje!«se je zarežal»no, so pa ostale stvari šle kot po avstralskem maslu.avstralskem maslu?pa kaj bi pravil, saj veš, kako so te vražje vloge med seboj vse odvisne.kako da ne! Sem bil včeraj na citroenovem servisu in njihovi računalniški mreži..., ko bi tam videl kompleksne povezave in 97

6 poizvedbe...saj res", je rekel Senzor, "jaz o tem računalnikarju.«žerjav je nad zanimivima postavama zdaj dvignil majhno betonsko hruško.»gad, Gad Senzor Excel. Le kdo bi mi verjel, da te vidim tukaj. Ejej, ti moj star televizor. Ajd, greva na eno kavo, ali pa pivce nujno, nujno,«se je veselil Art in poskušal Senzorja odpraviti vstran od gradbišča. Prav nenavadno, je razmišljal, vedno tako rad postaja ob gradbiščih in pri tem tehtal med kavo in pivom.»a si videl žerjav?«je hotel povedati Gad»K vragu kavica, pivo naj bo!«se je nato odločil.»ja seveda, pivo, stari moj jušnik. Dobro bo delo, dobro Imaš pa enkratno frizuro «je bil presenečen Senzor.»Ravno od frizerja, odličnega frizerja!«je pohvalil Art.»A veš, da sem tudi sam razmišljal...senzor, perfektno! Spodaj pri magistratu, in pazi, sploh ti nič ne težijo, le ostrižejo te! To je noro! Noro! In za nameček še obrijejo! Vidiš?Obrijejo!?«je bil navdušen. Gad in Art sta prispela do kavarne Zvezda. Naročila sta dvoje piv. Kavarna ni bila podobna majhni morski zvezdi. Zato je bila kakršna koli podobnost s tem prijetnim bitjem zgolj napačen vtis. Tega ste si sicer lahko ustvarili, če ste uporabili posebna optična očala, ki jih je mladi francoski akrobat v karirasti srajci s širokim ovratnikom in harlekinskim obrazom posojal mimoidočim v bližini in jih navduševal z majhnimi triki. 98

7 ELNITARIJA Postavil se je pred gradbišče in pravkar bil zložil moder podolgovat balon. V dveh, treh hitrih potezah izdelal morsko bitje.»senzor, makadamski oreščki...,«je rekel Art, ko sta našla mizo in se po moško usedla.»to bo nekaj. Čisto odpuljeno! Senzorjev orešček tukaj v Ljubljani!Where are you from, my friend, you are eleventh from Slovenia that is trying my Macadamia nuts,«se je nasmejal Gad.»Ja, in potem sem ti razložil, da Slovaška ne meji z Italijo.Ha! Točno! In naenkrat je bil prostor med nama popolnoma drugačen!zlata medalja. Res je, Art, na znamenitem oreščku si bil prvi iz Slovenije, prvi. Prvi pa je nekaj popolnoma drugega kot enajsti s... Slovaške,«je dopolnil Art in povzdignil obrv. «Razlika je deset,«je ponovno v veselju izračunal in navdušil starega prijatelja. Mladi godalni trio je medtem skoraj popolnoma obupal. Čelist je v kovček od čela navrgel pet papirnatih evrov. To je storil tudi violist. Kovčke so premaknili bolj proti mimoidočim, tako opozorili nase in ponovno zavzeli umetniško pozo z isto Beethovnovo suito.»deset, seveda in ostalo jih je še skoraj dva milijona, da poizkusijo to Senzorjevo hladno dobroto in jaz sem že tukaj na Kongratnem hrgu,«se je režal Gad.»Kongresnem trgu«ga je popravil Art in ga treščil po ramenu. 99

8 »Na zdravje, Senzor moj, nate in na tvojo avstralsko sladoledarno Viva Art, viva!«naredila sta požirek. Vanju je sedaj zrla majhna deklica z debelimi očali.»ti,«je rekel Senzor in ji zadovoljno pomahal. Deklica se je skrila za mamino krilo.»kako pa kaj te tvoje računalniške integracije in simpozij kje je že bil?v CairnsuSeveda, v Carinsu, kako sem lahko pozabil,«se je spomnil Senzor in se tudi sam skril za glineni vrč, ki ga je bila natakarica pustila na mizi. Art ga je gledal z začudenim izrazom.»hmmm, odlično pivo,«je pribil Senzor. Nasmejal se je dekletcu, ki je skupaj z mamo veselo odvihralo proti paviljonu in iz čelistovega kovčka pobralo petnajst evrov.»fascinanten simpozij, odličen,«je razlagal Art, ki dogajanja in podrobnosti ni opazil. Senzor je požugal dekletcu in se zarežal.»a po tem simpoziju v realnih aplikacijah... saj veš, kako je v informatiki, vedno kakšna težavica, stara sablja levo, desno, gor, dol, v dva milijona petintridesetem bitu, še posebej pri spletnih rešitvah Citroena...,«in raje ni nadaljeval.»me včasih kar prime, da bi uglaševal klavirje in čistil konje...,«je tišje rekel Art. 100

9 ELNITARIJA»A potem je tisti nenavaden izziv in čudovita rešitev...,«je pribil in tudi sam začudeno pogledal za krilom, ki je skupaj z debelimi očali in majhnim krilcem izginilo za paviljon, in zdelo se mu je, da je sedaj mamica spogledljivo pogledala Senzorja, "ki se potem pokaže ob tem ko uglašuješ klavirje..." "Uglasitev je izrednega pomena" je primaknil Gad.»Zgleda, da je samo naporen mesec,«je rekel Art po premisleku tebi nič meni nič nato bolj sam sebi, skomignil z rameni in nagnil vrč.»tako je moj jušnik!«je rekel Senzor, ki ga dogajanje z krili ni prav nič več zanimalo.»in tole pivce, stari moj zvočnik...«njegova pozornost je bila zdaj spet pri Artu.»Miška, še enega!«se je zadrl in pogledal natakarico.»fanta, tole je še ena runda,«je bila odzivna natakarica.»pa še eno prinesi, za vsak primer,«je naročil Gad.»Gad, dve v taki ihti!?!?«art je bil presenečen. Bilo je šele poldne in po dveh pivih se je počutil prav prijetno. Bil je kot okajen dim, ki se vzpenja s cigarete in se mu prav nikamor ne mudi. Lep in pomirjajoč občutek je to. A zdaj so bila v vrsti nova naročila, ki so se postavila na mizi in Artu se je zdelo, da so nad njim hoteli vklopiti prezračevalni ventilator in ga dobro zvrtinčiti. To ni bilo slabo, a vendar vprašanje, če je pravi dan in prava ura. Najprej eden, potem drugi... prav. A od tretjega vrča naprej sredi poldneva s tako lahkoto in tako hitrim tempom, to je bilo videti 101

10 precej precej... Blago se mu je vrtelo.»pa ne,«je rekel Art zdaj kreativno,»da se boš še kje poročil?«ko je gledal piva v vrsti in jih skušal postaviti v eno samo linijo na poti do Senzorja. Niso se dala.»ne, ne,«ga je pomiril Senzor»Imam pa res zelo udarno novico!«je bil direkten.»na zdravje, stara sablja!«je zdaj bil židan Art.»Na zdravje! Na zdravje!«je trknil Senzor. Pri sosednji mizi sta sedeli dekleti in naročali čokoladni tortici.»senzor,«je preblisnilo Arta.»Strela ti,«je rekel»pa ne da... no" je bil zgovoren "po vsem tem kar sva prebila skupaj, celo rezervoar na jeepu v tistem pragozdu v Avstraliji, saj ni nobenih preprek... ti kar na dan z besedo!se spomniš, ko si me vlačil med vsemi tistimi pajki in kačami in...,in purani«je povedal.»tropskimi purani«se je zarežal Senzor.»Točno, točno, tropskimi purani!«je rekel Art in z očesom meril vrh vrča.»ha, to je bila avantura!«je vzkliknil Senzor. «A moja južina bojim se, da bo ta novica trši oreh kot so bili ti...«in je nagnil vrč, "tropski purani" je dokončal.»gad, makadamski oreščki se ja trejo kot po tekočem traku, saj veš, kaj bi ti pravil...«gad je mirno postavil izpraznjen vrč v vrsto.»eee, ti moja predkambrijska zajemalka!«je rekel zadovoljno. 102

11 ELNITARIJA»Prav, ne gre za dekle, saj veš da s tem nimam težavic," se je pohvalil, "daleč od tega.saj,«je pokimal Art in zdaj pogledal za natakarico.»no, potem ne gre tudi za dekle, ki bi se poročilo z drugim, vsaj ne še zdaj,«je na glas razmislil Art.»Točno,«je dodal Senzor.»Za kaj pa potem?«je bil radoveden.»art, stara sablja, eh, kaj bi ovinkaril«gad je zdaj preko mize na terasi pogledal v žerjav.»moram te prositi za nekaj informacijskih spretnosti." je rekel "Vdor v Citroenov informacijski sistem!«art je za kratek trenutek potihnil kot ugasnjen akvarij. "No tole si pa lepo povedal,«je nato dejal v hecu in se vklopil.»še vedno imaš odličen smisel za humor!gotovo! Gotovo!" je rekel Senzor samoumevno, "a pozabi na šale. To mislim življenjsko resno!vdor v servisni informacijski sistem!«je ponovil.»potreboval bi serijske številke citroenovih uplinjačev.«pogledal ga je s tistim resnim gadovskim pogledom.»gad,«zdaj je Art raje previdno odložil vrč.»govoriš o vdoru,«je rekel tišje.»kaj za vraga se je pripetilo, pa saj to je...«senzor je naredil majhno vrzel in pogledal proti stojnici in 103

12 paviljonu. Mamice in deklice ni bilo več in godalni trio se je selil in v kovčke uspešno pospravljal godala. Ni imel veliko dela. Kovčki so bili popolnoma prazni. Harlekinu podoben francoski akrobat je izdelal novo delfinu podobno figuro, in napihoval podolgovat balon.»kriminal!!«je dodal Art zgroženo.»ni kriminal,«je pomiril Gad in zopet pogledal Arta.»Vdor je. Gre za resno in dobronamerno stvar.kako misliš, ni kriminal?!?«je zgroženo gledal Art.»In kaj za vraga, Gad, kaj ti bodo serijske številke?«je vprašal.»ne vem, kaj pomeni beseda kriminal, jušnik moj. Ni v mojem slovarju.zaboga?!? Kako ne veš? Slovar?!?«je vzklikal Art.»Številke Citroenovih uplinjačev. To je to!«je mirno pojasnjeval Gad.»Vse sem dobro premislil sablja!«je govoril kot, da bi naročal kavo.»rad bi se vrnil.«je rekel mirno.»vrnil?«art je le osuplo gledal.»senzor, saj si ja komaj prišel!vrnil domov,«je pojasnil Senzor.»Pišuka, kaj blebetaš,človek moj!«art je bil zunaj sebe. Naredil je velik požirek.»gospodična, dajte še eno!«je potem raje hitro naročil. 104

13 ELNITARIJA»Xferen, moj stari kamen, Xferen!V ozvezdju Pegaza tja,«in Senzor je pokazal nekam za sonce ter izpovedal še nekaj v povezavi z deskanjem. V tistem trenutku se je Artu pivo globoko zaletelo. Začudenje je doseglo vrhunec in spustil je vrč, da se je razletel ter vzdihnil:»sveta nebesa, sveta nebesa saj sem vedel.«gad Senzor Excel mu je elegantno ponudil drugi vrč, poln do roba, in s prtom pobrisal nastalo zmedo prejšnjega vrča, vendar se Art ni zmenil ne za ta in ne prejšnji vrč, ne za prt in ne za natakarico, ki je prinesla še vrčev. V transu je vstal in dekletu za sosednjo mizo izmaknil čokoladno tortico, jo mirno pojedel in se nato usedel nazaj k Senzorju. ŠESTINDVAJSETO POGLAVJE Razvpiti Candlight je prispel v poslopje hotela Lev. Prispel je peš, brez avtomobila, in preizkusil javni mestni prevoz v Ljubljani, ob katerem se ni mogel preveč navdušiti. Zdaj je izjemoma uporabil dvigalo. Bil je že skrajni čas in tudi zamujal je že. Tega seveda ni počel namenoma, čeprav bi na neki način, glede na izbiro javnega prevoza in popoldansko uro, kdo lahko to tudi mirne duše trdil, vendar zagotovo ne tisti, ki so se bili udeležili razprave o izzivih sodobnih mestnih jeder, in zagotovo ne Minutka. In tukaj je bilo dvigalo, ki je svojo funkcijo izvrstno opravilo in znamenitega Candlighta povzpelo v trinajsto 105

14 nadstropje v le pičlih petih sekundah, kjer je impozantno izstopil, se pojavil ob govorniškem pultu, prijazno nagovoril sodelujoče in svojo razpravo začel z udarnim uvodom:»vsa nakupovalna središča na svetu so popolnoma identična. Če vidiš eno, si videl vsa!«potem je počakal, kot da bi v zraku hotel prijeti orla:»smisel življenja mest, kot entitete, ni parkiranje avtomobilov in snidenje voznikov, temveč srečevanje ljudi na ulicah.naj pojasnim Ko je osebni avto izpodrinil konje in postal množični način prevoza, so v mestih «Minutka se je v tem trenutku še ukvarjala s starejšim zelenkastim prijetnim kolesom, natančneje, z njegovim levim pedalom, ki ji je od časa do časa nagajal in ji preskakoval kot mlad razigran neučakan pudelj. To napako ji je povzročil neki pridanič, ki si je bil sposodil njeno kolo, potem z njim ukradel torbico, si rekel, kaj mi bo kolo, če imam torbico, in ga nato dve ulici vstran zavrgel med parkirana kolesa pred rimskim obzidjem ob čemer se ji je na kolesu žalostno ponesrečil pedal. Zato je na zadnjih kavicah rada večkrat povedala, da bo morala obiskati serviserja in pri tem upala, da bi se ji bil ponudil sogovornik in ji tega ne bi bilo treba. V tem trenutku je bila prispela iz za promet zaprtega mestnega jedra in naletela na vpadno prometno žilo, kjer je bilo, kot da bi ponesrečencu ob infarktu pozabili vbrizgati adrenalin. Prometna ujma ob četrti popoldan je vsekakor svojevrstno doživetje, v katerem se zadušita javni prevoz in mestni vrvež. Pločevina se nagnete po Dunajski med semaforji, pešci, 106

15 ELNITARIJA avtobusnimi postajališči, sendviči, kolesarji, K4, gradbenimi delavci, baletniki na poti v teater, in policisti, ki v kaosu poskušajo ustvariti vsaj del pretoka, in tako neuspešno redčijo zamaške v adrenalinski žili kot majhen aspirin. Minutka je stopala s kolesa, rahlo popravljala levi pedal in umirjeno čakala, da policist sprosti tok preko vidno označene zebre, kjer so se kljub temu gnetli razjarjeni vozniki. Nekaj minut pred njo je bil hotel Lev. Nekaj pred njim je bila slaščičarna. Nekaj minutam do hotela je bilo treba prišteti še čas, preden ji bo uspelo prečkati cesto. Semaforji se pri tem niso dali popolnoma nič motiti in so si zato čisto po svoje razlagali nagneteno okolico ter si dopisovali s svetlobnimi signali, rahlo mežikali in se vedli, kot da bi pravkar pribezljali iz natrpane diskoteke, kjer so si bili privoščili nekaj kemičnega prahu.»ko je osebni avto izpodrinil konje in postal množični način prevoza, so v mestih zagnali paniko, kam umestiti vso to množico pločevine. To skrb so opravičevali s tem, da pomeni avtomobil prihodnost, da zagotavlja razvoj. Mislili so, da je smisel življenja imeti čim več avtomobilov. Posledično so mesta postopno uvajala različne ukrepe, katerih skupni namen je bil, da so avtomobilom zagotovili vse več prostora, s tem pa so poslabšali, in še poslabšujejo, bivalne razmere mestnim prebivalcem,«je govoril znameniti govornik.»prometni inženirji so bili v tem obdobju zelo inovativni pri iskanju prostora in načinov, kako v mesta spraviti čim več avtomobilov. Gre za rešitve, o katerih se sploh ne razmišlja več. Postale so del našega vsakdana. Prepričani smo, da se tako tem 107

16 stvarem pač streže, in pri tem več ne razmišljamo. Jemljemo kot samoumevno. Večina ljudi v mestnih oblasteh je tako po miselnosti postala prometni inženir,«je pojasnjeval»in cilj prometnega inženirja je seveda zagotavljanje več prostora za avtomobile. Zato se ljudje ukvarjajo predvsem z zmogljivostjo parkirišč, podzemnih garaž in cest, kar povezujejo z nakupovalnimi centri in nakupovalni centri... «Veliki govorec je silovito zamahnil z roko v zrak, kot da bi hotel iz rokavice, ki bi jo lahko imel, izvreči orla in ga razjarjenega poslati v izvidnico izkljuvat nekaj drobcev sovražnikovega očesa. Pogledal je natančno in ostro.»trdim,«je rekel resno,»da so se prometni inženirji in njihova miselnost ujeli v zanko in vladali mestom zadnjih 50 let! To obdobje se zdaj končuje.«gad Senzor Excel se ob teh stavkih ne bi mogel bolj strinjati, če bi jih bil seveda slišal. Morda bi zraven strahovitega poslabšanja bivalnih razmer prebivalcem v mestih dodal opazko o skoraj strahovitem poslabšanju občutkov meščanov, ki ne znajo in ne utegnejo opaziti več drug drugega, zanimivo, da opazijo porsche. Povedal bi še kaj o konjih in deskanju, kot alternativi kolesarskim potem, in omenil hitro gradnjo, a ga ob takem vrstnem redu z deskanjem na čelu verjetno ne bi jemali preveč resno. In v tem trenutku se je Gad trudil biti resen in prepričljiv ravno z deskanjem in je v trenutku šoka, ki je zajel mizico na Kongresnem trgu, umirjeno naročal dve čokoladni tortici ter obvladoval situacijo kot velik jezdec, ki bo zdaj zdaj ukrotil neobvladljivega in divjega mladega žrebca.»če mestu vzamemo eno parkirno mesto, zagotovimo dva 108

17 ELNITARIJA prostora za sedenje,«je sedaj prijazneje podal drzni stavek znameniti Candlight. Minutka je medtem prispela na predavanje. Iskala si je sedež. Veliki govorec se ji je nasmehnil. V kongresni dvorani je nastal manjši sproščujoč premor. Candlight si je bil umirjeno privoščil premor in si točil kozarec hladne vode. Minutka se je usedla in tudi sama pomislila na žejo. Kot, da bi si oddahnil, je Candlight počasi naredil požirek, potem pa sproščeno postavil vprašanje. Kongresna dvorana se je bila sprostila. Zrak se je razelektril. Napetost se je razblinila. Izginila je kot soparni oblaki, ki so cel dan strašljivo pritiskali in so potem popustili v tih in hladen dež. Kljub temu je v zraku iz ozadja vladalo nekaj zdravega pričakovanja, ki je kot neviden grom brlelo nad udeleženci. Veliki Candlight se je pomirjeno in z odobravanjem oziral po dvorani.»ja, prosim Miha Novak, vodja festivala pouličnih gledališč.«se je predstavil slušaltelj dva sedeža pred Minutko.»Lepo, me veseli,«je rekel govorec.»rad bi povedal, da se strinjam z vsem, kar ste nanizali, javni prevoz ravno ni naša močna točka, a vendarle,«vdihnil je. Zdaj se je odpravil na področje, kjer je veliki govorec užival veliko spoštovanje.»kakšno je vaše mnenje glede parkirnih mest pod zemljo in 109

18 njihovega vpliva na prostor nad zemljo, ki je tako osvobojen parkiranja na planem? Ali menite, nekaj šale pa vendarle, da bo potem na planem kaj več prostora za kakšno poulično predstavo, gledališče?«candlight se je nasmehnil kot očetovski albatros, ki je svoji družici uspel skriti jajce in jo ponovno pretentati z že nič kolikokrat izvedeno potegavščino. Tiho je pokašljal. Nato je z lahkotnim slogom elegantnega zamaha izstrelil:»no zagotovo, lahko rečem, da smo ugotovili že na več primerih, da obstaja vzporednica med rastjo življenja v mestu in prostorom, ki je osvobojen prometa in parkiranja nad in pod zemljo,«je dodal. Pogledal je proti nebu, kot bi hotel preveriti vreme:»in gotovo lahko potrdim, da postavitev vozil pod zemljo v okolici mestnega središča ne razreši problematike prostorov na planem.primer - podzemne garaže v Lyonu! parkirnih mest. To je ogromna številka, ki govori o tem, da se v mesto vsaj dvakrat na dan odpelje in pripelje vozil.to predstavlja premikov vozil, povezanih zgolj in le z garažnimi hišami v centru mesta in s tem se seveda niso rešili prometa v centru in ne vozil na planem, nasprotno, vozila se dnevno gnetejo v mesto jedro.promet duši počasi, kot cigarete «je rekel.»a kadite?niti ne,«se je nasmehnil slušatelj, vodja festivala pouličnih gledališč. 110

19 ELNITARIJA»Je pa res, da tu in tam zvrnem kakšen espresso,«je rekel, kot da bi hotel priznati svojo majhno razvado.»pravzaprav,«je pomislil Candlight»to niti ni slaba ideja.«pogledal je v daljavo.»prav je kaditi premišljeno in z užitkom,«je rekel»posebno v majhnih mestih.hude razvratne kadilske razvade pa zastrupljajo in na njih služi predvsem neka druga industrija Če se vrnem,«je povzel in se pohvalil:»že štirideset let na Danskem uvajamo kolesarske steze in parkirišča postavljamo zunaj mest z dobrim vpadnim javnim prevozom,«je dejal govorec.»in danes imamo odlične rezultate in - zadovoljne ljudi.«minutka si je bila zapisala nekaj misli in prisluhnila tematiki. Medtem se je razprava vila naprej kot umirjena rečna struga z nekaj naplavljenega dračja. Ura se je bliskovito bližala koncu in veliki govornik je pridal še nekatere razmisleke o nakupovalnih središčih, s katerimi je nagovoril zbrane. Omenil je, da z njimi ne gre enakovredno poistovetiti napredka v mestu. Smiselno je primerjati kakovost dejavnosti in ponudbe v mestnih središčih s tistimi nakupovalnimi zunaj njih. Sprehod po starem mestnem jedru, pristen srčni utrip in sproščujoča kultura so ena reč, prostor za avtomobile, trgovine, reklamni panoji in hitre gradnje v središču mest pa druga. Razgovoril se je še o kulturnem izročilu in narodnostnih 111

20 koreninah, javnih prostorih, kolesarskih stezah in kot primer omenil Helsinke ter premišljen urbanizem. "Mesta z dušo, zavestjo naroda, lastno identiteto, ki veje iz spoštovanja do ustvarjanja predhodnikov so tista mesta, kjer..."»hmm, a veste dobre jedi in dišave domače babičine kuhinje, to je nekaj s čimer rasemo.življenje in gradnja kot McDonald?«je dejal odgovoril:»ne, hvala!«v kongresni center je le vstopila sodelavka znamenitega Candlighta, se opravičila za zamudo in omenila javni prevoz v Ljubljani in tudi sama nagovorila zbrane:»pozdravljeni tudi v mojem imenu, se opravičujem za zamudo, moje ime je Ana Green in z veseljem bom danes skupaj z vami izdelala nekaj predlogov o splošnih izzivih mestnih središč in predstavila nekaj primerov, ki sem jih pripravila.kar kar Ana, odlično, smo ravno končali.potem bi vam jaz prepustil Ano, da jo izkoristite in izvlečete iz nje čim več znanja in pogledov, ter vas hkrati povabil na razstavo v mestnem gledališču, kjer je nanizanih nekaj svetovnih zrn urbanističnih dosežkov.brez cigaret, seveda,«se je nasmehnil in sklenil»sam pridem naokrog kasneje, zaenkrat pa dovolite, da se vam iskreno zahvalim za vašo pozornost in vaš čas in vam zaželim čim bolj zrelo družbo z modrimi in odgovornimi možmi.že Grki so vedeli, filozofija, država, zrelost, družba, umetnost...,«112

21 ELNITARIJA»Stari Grki,«je pripomnil glede na trenutno politično prizorišče Sledila sta bučen aplavz in bučno odobravanje. Znameniti govorec se je prijazno zazrl v zrak in gledal, da bi uzrl svobodo elegantne ujede, ki se je spuščala iz prostranstev. Ana Green ga je bila v tako zamišljenem stanju vljudno pospremila do dvigala, s katerim je trinajst nadstropij razlike štelo le pičlih nekaj sekund. Veliki govorec je trenutek za tem izginil v prometni gneči z enako skrivnostno kot se je bil pred tem pojavil.»kolega, a bi lahko pogledali, kaj je s tem projektorjem?«je dejala Ana Green, ko se je vrnila v dvorano.»mimogrede, a se kdo ukvarja s konji?«je vprašala. Minutka je pogledala na uro. Malo se je počudila, če je prav slišala. Zdelo se ji je dovolj nenavadno, da si je na rob beležnice zapisala»konjiči«. Ni vedela, zakaj, ampak občutek ji je govoril, da ji bo morda to pomagalo, da se spomni tistega, kar je bila gotovo pozabila. Potem si je na drobno zapisala nekaj v zvezi z idejo osvetlitve Čevljarskega mostu in javnimi prostori, pregledala žametnordeč in tanek mobilnik in pomislila na celodnevne zaplete s paketi ter se vendarle in končno ohladila z mislijo o zasluženem oddihu na Kreti in grški večerji, na katero se bo odpravila po delavnicah v Levu po koncu tega napornega meseca. 113

22 SEDEMINDVAJSETO POGLAVJE»Halo, prosim?ja, Citroenov centralni servis. Kako pravite?samo trenutek!andrej, dajte prosim izklopite kompresor!kako šef?izklopite kompresor!!!!!aha, s psihiatrične klinike da ste?hmmm...televizorji, uplinjači in možakar srednjih let, da naj bi bil pri nas, in pravite, da ste s klinike?!?pa saj ste že deseti, ki danes to «In so odložili slušalko.»je kaj nujnega?«je vprašal direktor glavnega mehanika.»ne, ne šef. Zopet je nekdo klical s psihiatrije in spraševal nekaj o televizorjih in možakarju. Danes že desetič!marjan, greva še enkrat.to je potem že petnajsti danes,«je pojasnil direktor,»tudi mene so že klicali.marjan poslušaj, prva leva zračnica naj se spusti najprej do 0,3 bara, tako kot pravi računalnik! In potem dvigneva tlak na natančnih 2,3 greva, en, dva!«114

23 ELNITARIJA»Jebentiš, ventili, inteligenca, računalniki in mercedes. Zdaj že sedmič polnim zračnice,«je preklel vajenec, "in računalnik še vedno ponavlja..." OSEMINDVAJSETO POGLAVJE Art je zajemal sapo, rahlo krilil in si dopovedoval pravkar slišano. Senzor Gad, avtor čudovitega sladoleda makadamskih oreškov, deska v Pegazu in to na izbruhih Bete Pegaza. Gad je bil Arta pustil nekaj časa v tem osuplem trenutku in nato nadaljeval z veliko občutka in previdnosti. V očeh se mu je lesketala izkušnja in v globini je bilo videti, da misli zares.»stara strela! Vem, vem, da je težko, in vsi mislijo, da mi dela domišljija. Saj veš. Nekaj vrčkov, mučno sonce in celodnevno polaganje švedske keramike,«je razlagal»ampak, če ti je lažje! Sam nisem verjel, da lahko obstaja kaj tako v veliki meri zapletenega in barvitega kot je Zemlja, dokler se nisem znašel na operi.operi?«je nehote izustil Art, ki ga slednji stavek ni prav nič miril. Zemlja je vendar Zemlja in kako neki naj bi si predstavljal, kako je občutiti Zemljo navzven zunaj Zemlje, ko padeš na opero in je pred tem še nisi videl, in potem se je zamotal in raje te misli pustil na miru.»ja, operi. Pustili so me bili na Sydneyjski operi, kjer sem pristal zaradi napake v računih, ladijski računalnik,«je rekel. 115

24 »Računih opera«je v šoku sam pri sebi tipal Art.»Veš, imam občutek,«mu je poskusil zaupati Senzor»Občutek?!?Jebela, Senzor, ti o občutkih! Ko bi ti videl moj občutek, bi me strpal na kliniko!občutek, da me iščejo,«je skoraj končal Gad, a preden je Art utegnil odpreti usta in se skoraj zadreti od sile, je dokončno zdrdral.»in ja, Art, niste edini. Poglej mene in Xferen je krasna stvar. Moraš enkrat priti že zaradi deskanja!«v tem trenutku sta napetost in sila v Artu malenkost popustili. Bilo je toliko nenavadnih informacij v tako kratkem času in ravnokar mu je sladkor v krvi po čokoladni tortici zadovoljivo narasel. To mu je vlilo zadovoljstvo in njegove misli so se bile sedaj iz begajočega stanja, ki je spominjalo na odprta usta in hitri tempo dihanja zlate ribice, ki je želela pobegniti pred samo seboj, umirile in ustavile ob besedi računalnik, s katero je Art imel kar precej opravka.»ladijski računalnik? Senzor, kakšen računalnik?«se je zdramil, skoraj na domačem terenu.»dolga zgodba,«je rekel Senzor.»Ladijski računalnik Edi. Zlomek je zamešal koordinate, medtem ko sem stopal iz prototipa na opero.prototipa na opero? No, lepa primerjava.opero, Gad? Od kod ti opera?«ni mogel verjeti Art.»Natakarica, rundo...,«se je zadrl. 116

25 ELNITARIJA»In gospodičnama še dve čokoladni tortici,«je prijazno dodal Senzor tik preden je nad Artovo glavo z dežnikom že nevarno mahalo dekle in hotelo zamahniti. Na srečo je imel Gad veliko osvajalne kilometrine, bil je prijazen in jasen in če je kdo znal, kako z dekleti, je znal on in dekle se je bilo neopazno umaknilo za pravkar naročeno tortico. Art se je še vedno počutil kot zlata riba na suhem. Kot da bi mu nekdo izmaknil tla. Novica ga je še vedno tresla. Njegov slonji okel, stari maček, tako rekoč frajer za katerim padajo vsa dekleta, frajer, zaradi katerega je Art preživel ves tisti pragozd in frajer, ki je potem prišel v Ljubljano prav zaradi Arta, in to celo z AirFrance, kjer se je Art veselil popoldanskih debat in nočnega vrveža, ki si ga bosta po moško privoščila tako kot v Avstraliji, sedaj razlaga in trdi, da je deskar, in to v ozvezdju Pegaza. Pa saj je nor!»dobro, Senzor dobro.«je bil Art zdaj bolj zbran, ko je imel sladkor v mejah normale in se je norost za hip umaknila s prizorišča. Naredil je požirek in izpraznil še en vrč.»s Pegaza, praviš deskar huh, ne verjamem, to je odbito! In tudi če je res, zaboga,«je rekel nejeverno in segel po novem.»gad kakšno božjo vezo ima s tem servisni informacijski sistem?eeeee, tukaj sem te čakal dragi moj,«je mirno pritrdil Senzor.»Ne vem, če si kaj slišal o dogodkih na psihiatrični kliniki,«je pojasnil,»a glede na te sumim, pazi zdaj, da se je na Zemljo vrnil gravitacijski ponor.gravitacijski ponor je sled pogona Zlata Vrzel. Edijev račun., ki me je po napaki, kot sem že povedal«, Gad je naredil krajši 117

26 premor,»pustil na operi.sydneyski operi,«je dodal. Art je razmišljal in razmišljal, ali naj tole požre in ali bi si Senzor Gad Excel lahko namislil še katero bolj odbito štorijo, ki bi vsebovala dobro francosko čebulno juho, ker - to z opero?! Dobro, da je pristala vesoljska ladja, to še gre, a pustiti nekoga na strehi opere zaradi nekih zlatih računov?!?»art, a mi slediš?«je bil previden Gad.»Ja, šur, stari moj. Praviš, da te je zlati račun, ki ga je izračunal Edi, ladijski računalnik, pustil na cedilu, kjer sta bila rezultat gravitacijskega ponora opera in juha...«je rekel skoraj ravnodušno.»v Sydneyu, Art, Sydneyu!Hmm, juha praviš? Zanimivo?No,«je rekel Art in malo zapletel z jezikom.»mene je zlati račun brez ladijskega računalnika pustil na cedilu na bencinski črpalki, ker sem prekoračil limit zaradi menjave olja.skoraj tako,«je razumevajoče povzel Gad in dodal:»no, saj si verjetno slišal. Prejšnji teden je na kliniki Polje izginil televizor z nekim možakarjem...in kar je še bolj zanimivo, ta možakar naj bi zamenjeval uplinjače in vgrajeval citroenove v mercedesove. Kar nekaj jih je bil uspel, kar nekaj. A si predstavljaš?«se je režal preko mize.»in zdaj ga bojda iščejo po vseh servisih!gad, Gad, Gad!«je z glavo zmajeval Art.»Ustavi konja, praviš, da si s Pegaza. Dobro.«je ponovil še enkrat 118

27 ELNITARIJA do sem sam sebi»a zdaj govoriš nekaj o mercedesih in zlatih računih!«je godrnjal»juhe nisem omenjal,«je previdno rekel Senzor»Natakarica,«je pomignil Art z vrčem in razmislil»ti!«je rekel.»zadnjič mi je pri menjavi olja, tik preden so mi zaprli zlati račun, neki vajenec resnično bentil, da ga kličejo s psihiatrije!samo,«se je spraševal Art»saj to ne more imeti ve Stari moj žad! Kaj ti razlagam?«je bil navdušen Gad.»Tega možakarja iščejo po vseh servisih že dober teden in nikjer ga niso odkrili. In kar je še bolj čudno, izginil je bil tudi televizor!televizor?in jaz, Senzor, seveda vem kam.normalno, da veš,«je bil zdaj ravnodušen Art.»V Magellanov oblak!«je vzkliknil Senzor.»Seveda. V Magellanov oblak,«je ponovil Art in ravnodušnost je bila popustila.»kaj za vraga?!?«je zarobantil in Senzorja zgroženo pogledal. Potem je umirjeno rekel, kot da bi ga pomiril dober čaj iz šentjanževke:»no, Gad, na kliniki ti tega zagotovo ne bi verjeli.bi te pa zdravili!sicer pa, Senzor, moja stara struna!«je bil zdaj dobrovoljen. V ozračju je prevladalo umirjeno staro prijateljsko vzdušje.»prijatelja v stiski bom poslušal do konca, pa naj bo, kar bo in naj 119

28 bo še tako noro!«je pribil.»hvala, Art!«je rekel Gad»Saj sem vedel,«in dobil občutek, da vendarle obvladuje žrebe.»veš, v Avstraliji me niso najbolje razumeli švedska keramika in vroče sonce, so si rekli, saj ni čudno, da mu blede...«je zdaj potarnal.»in prepričan sem, da je za izginotje možakarja odgovorna Zlata Vrzel. Edi poskuša. Vem. Sam sem bil zraven, ko smo Ediju naredili ta čudoviti pogon in..., samo sled mu moram pustiti, samo majhno sled, Ediju, Edi bo takoj...,«je bil navdušen.»saj vendar ne verjameš, da so ti internetni mrki, ki jih je v zadnjem tednu polna Ljubljana, tako naključni, a?«je rekel.»verjemi, Art! Edi se noro zabava! Brska po vseh omrežjih in zdaj stika po bog ve čem vse ter povzroča manjše in večje izpade.da ne govorim o žerjavih in hitrih gradnjah, ki jih je, kot vidim, Ljubljana polna«je vrelo iz njega.»žerjavi?«je presenetilo Arta. Zdelo se mu je, kot da bi mu Gad že ves čas nekaj omenjal te žerjave.»ah, nima veze,«je zamahnil Gad, «me boli glava vedno, ko se spomnim nanje. To zadnje ni pomembno. Taka je pač evolucija. Pridejo časi, ko ljudje hitro gradijo brez filozofije zaradi lastne koristi in pri tem necelovito posegajo v prostor...ojkonomija!«je vzkliknil,»in ja, na Xferenu smo to že preživeli,«je veselo povedal. 120

29 ELNITARIJA»Prostor je nekaj, kar povezuje generacije. Dobra mera filozofije, to je to!«je skoraj recitiral Gad in govoričil «Najprej rečejo, saj se ni bilo nič naredilo zadnjih dvajset let, potem se gradi na hitro, nepremišljeno, s hitrimi zaslužki, hitro hrano...dober solist z dobrim orkestrom, ne solist brez orkestra! To je pravo!in rezultat je seveda božanska glasba namesto računalniškega in poceni sintetizatorja,«je blebetal Senzor.»Polis..., so v prvi vrsti filozofi in ljudje s širino, potem so sposobni ojkonomisti, poslovneži,«se je režal.»če družba ni zrela, no potem je le poslovnež, dva, trije, ki ne vidijo dlje od... denar levo in desno...«art je počakal, da Senzor dokonča svoje misli, vendarle je morda gradil Sydneyjsko opero in morebiti celo vesoljsko plovilo, kaže, da se je na gradnje vsaj nekaj razumel. Nato je na dušek zvrnil vrček piva.»senzor! Vdor v Citroenov servisni sistem! Zaboga!!!«ga je prešinilo.»ja, Art, vdor v sistem in serijske številke uplinjačev. Potreboval bi vse, ki so jih zamenjali v zadnjih dveh mesecih, to je eno stara lastovka «je bil vsakdanji Gad.»Hej saj mi za to ni trebaniti vdreti mala malica «je tiho pomislil Art in že videl preprost SQL povpraševalni stavek.»drugo je, da bi v tovarni uplinjačev v Franciji serijske številke prenaredil z nekaj zaporedji, ki bi ti jih zapisal.»če je kaj na tem možakarju s klinike, bo uplinjače ali karkoli 121

30 drugega na Zemlji še naprej iskal. Poznam Edija, gotovo bo pogruntal, da se mu oglašam, samo kodico dam zraven!«senzor Excel je natakarici izmaknil kuli in zapisal nekaj na rob podstavka.»in potem me moraš spravit samo še nekam, kjer bo internetni mrk!«je pribil»mrk!pišuka, Gad!In jaz tebi o makadamskih oreščkih!stara plošča, pusti zdaj makadamske oreščke, težave...težave?!?«ga je prekinil Art»Ah, kje neki, Gad, meni se zdi vse tako preprosto in logično!?!?! KRISTUS!!!Zaboga, Gad! Seveda so težave A se ti sploh poslušaš?art, pozabi! Se boš že sprijaznil, potrebuješ dober teden, dva,«je rekel.»težava je, da moraš vdreti danes!danes?!?!?!skakač je na odpravi v tem trenutku. Kdo ve, kje bo naslednji teden, zdaj vohlja tod okoli. Vem, da bo na tvoji firmi cela štala, ampak Tukaj imaš!skakač?skakač, naslednik prototipa s katerim sem padel na opero,«je pojasnil Senzor. Na mizo je vrgel vozovnico za Kreto.»Poslušaj stari moj, jutri odpluje s Trsta. Zdaj pa jim na firmo 122

31 ELNITARIJA sporoči, da boš imel dopust in naj te ne motijo, da te ne bodo klicarili in še kam vtaknili, ostalo prepusti meni,«je bil odločen "še prej pa si vzami teh pet minutic"»kreta dopust vdor ne, ne...»»vdor, dopust, Kreta Malo sem ti rezerviral, sablja, da si ogledaš mikensko kulturo, se sprostiš za teden, dva. Krasna stvarca, veliko pred časom, ti povem. In še eno presenečenje imajo v agenciji. Bojda je noro dobro in s kozjim mlekom.zadnji hit v Grčiji!«Art se je ob tem sprijaznil z usodo in si rekel, če je že tako naneslo, pa naj bo. Podaljšan dopust bo v vsakem primeru več kot dobrodošel in konec koncev so samo serijske številke uplinjačev, kar je daleč od računov švicarske banke.»gad,«je nadaljeval,»strela, ni mi popolnoma jasno«je bil odločen,»a do jutri ti uredim, pa če se potem zaradi mene vse skupaj sesuje s firmo vred!ko pa bom deskal na Xfranku, pa se bom prepričalxferenu,«ga je popravil.»xferenu, prav, si bom poskušal zapomniti.«pograbil je vozovnico za Kreto in pribil:»deal!tako se govori, stara moja zračnica. Sicer pa, kako ne razumeš?sydneyjska opera, na primer. Poglej, gradili so jo štirinajst let in zgradili objekt, ki bo večen. Tukaj pa sem zadnjič videl načrte in zazidave in nebotičnike, deset, petnajst nanizanih za nekaj let in lepo klasično arhitekturo, ki vam ob vsem tem tone v pozabo.«123

32 »Stara moja plošča, to ti je gradbeni fast food, pravim jaz temu!a veš, da je v Sydneyju 50 odstotkov časa hoje po mestu namenjenega čakanju na rdečih semaforjih, in to zdaj odpravljajo?če ne, ti jaz povem!«art je zamahnil z roko.»gospodična, a lahko še kozarec vode, prosim?vode?«je bila začudena natakarica.»senzor,«je rekel,»na še tebi ponudim, čeprav se mi zdi, da jih pri vsem tem niti najmanj ne potrebuješ.»no ja, mogoče zaradi žerjava,«je dodal Art in iz žepa potegnil škatlici aspirina.»oho, hvala«je bil vesel Senzor.»Bom shranil eno tabletko za vsak slučaj.eno samo tabletko?«se je zarežal Art.»Ah, Senzor, ni problema,«je mahnil z roko. Niti si raje ni poskušal zamisliti lekarnarjevega obraza ob novici, da bi nekomu lahko pomagala ena sama 100 mili gramska tabletka, po tem, ko te po glavi trešči žerjav. Z nasmeškom je pogledal proti soncu, kjer je Senzor prejle kazal na Xferen.»Xferen, praviš?«je rekel.»ti, Senzor, a bo deževalo?deževalo? Od kod pa zdaj to?hmm, se mi je zdelo, da sem prej videl neki dežnik, ampak to je 124

33 ELNITARIJA ob vsem tem verjetno najmanj pomembno,«je razmišljujoče in z rahlim pričakovanjem sklenil Art in se zazrl proti dekletoma za sosednjo mizico. DEVETINDVAJSETO POGLAVJE»Barva je vodilo, barva je ploskev, ki premaguje, ureja odnose, določa pot in usmerja energijo. Barva postane svet. Ostale dimenzije so odveč."»poklon naš zeleni sij, naš navdih, srebot" je dejalo šepetaje še enkrat in se neslišno sklonilo. Bitje je gledalo v zlata vrata. Vrata so bila velika in mogočna. Zgrajena so bila iz čistih zlatih in tankih opek, v katere so bile vgravirane majhne nedokončane krožnice. Na določenih mestih so bile izrisane skrivnostne podobe lahkih geometričnih oblik. V zlato so ponikale iz grobega v vedno bolj prefinjen vzorec, dokler se niso zlile s čisto zlato površino in zasijale v vsem svojem čaru. Odprla so se. Malo kardiološko bitje se je poklonilo in jim izrazilo hvaležnost. Stopilo je na plano. S spokojnostjo in z mirom se je obrnilo proti severu in počasi opazovalo. Srebrna jutranja svetloba se je počasi prikazala nad obzorjem. Sprva jo je bilo le slutiti. Sij je rasel tiho in neopazno. V nekaj minutah je polagoma prekril polja in bilke, ki so se posrebrile v nežnem vetru. Šelestela in srebernela je celotna pokrajina. 125

34 Čaroben mrak se je prebujal v jutro. Všlo je srebrno sonce severa. Med klasjem je zavela nežna glasba. Vrata za bitjem so se tihoma zaprla. Kardiološko bitje se je zdaj obrnilo proti vzhodu. Razprostrlo je roke in nastavilo svoja lica. Srebrne barve so začele dopolnjevati modre in pokrajino je prekrila prosojna modrikasta svetloba. Bilke, trave in polja so se potopile v nežne proge čiste modrine, ki se je razlila v nepozabnih odsevih s srebrom posute svile. Dvoje barv se je igraje mešalo v magičnih vzorcih in za severnim srebrnim soncem se je nad obzorjem prikazalo manjše modro sonce vzhoda. Za trenutek se je v modrikasto srebrnem mraku nad obzorjem neslišno prikazala konju podobna mogočna silhueta. Zažarela je in tiho izginila. Bitje je sklonilo glavo. Poklonilo se je modremu soncu. Potem je mirno pokleknilo in proti nebu obrnilo dlani. Vzšel je največji zlati Naif Al Saif in pokrajina je oživela v vseh svojih barvah. Zlata vrata so izginila. Bilo je jutro. 126

35 ELNITARIJA TRIDESETO POGLAVJE V kavarni Zvezda je še vedno bilo občutiti zevanje in presunjenje, ki je zaobjelo Arta in se je ravnokar polagoma umirjalo, kot se polega nenadna nevihta komunilimbusa v vročem poletnem prehodu in se skrije nekam za dežnik. Zavel je prijeten in hladen veter. Prineslo ga je iz vzhoda. Nedaleč vstran so se namreč iz prostora-časa tiho izvrzli trije večji kovinski kvadrati. Pojavili so se v zaporedju in obliki, ki ju dobro izurjen čarovniški vajenec, slabo izurjenega tukaj ne bomo opisovali, uporablja pri zelo poznanem in osnovnem triku, kadar hipoma premeša roke in iz nepovezanih posameznih kvadratov sklene trdno povezano verigo. Kvadrati so se bili izvrzli na Prešernovi cesti in se bili postavili eden znotraj drugega. Bili so različnih velikosti. Ko bi jih lahko raztegnili v verigo in bi to kdo tudi v resnici storil, na primer že omenjen čarovniški vajenec z osnovnim in mirnim prijemom, bi z enim kvadratom lahko dvignili drugega, s tretjim drugega in prvega, z drugim tretjega in prvega, in tako bi lahko igro nadaljevali v nedogled, dokler ne bi po cesti privihral temnomoder saab, ki bi ga prineslo kakor slabo vreme. Po cesti je privihral temnomoder saab in se zaustavil pred križiščem. Po vrtincih, ki jih je povzročil razgreti voznik, ko je pihnil mimo predsedniške palače, so bili kvadrati še vedno trije. Voznik jih ni 127

36 opazil. A to ni bilo važno. Po tem dogodku so se namreč karte premešale in kvadratne oblike so se postavile v permutiran niz ter nenavadno odsevale v prestrašenem soncu. Najprej je v vrsti stala najmanjša, potem največja in nato sredinska. Saaba z voznikom ni bilo več, kakor tudi ne slabega vremena. Tudi to pa ni bilo nič več važno. Presenetila je namreč naslednja zanimiva zakonitost. Če ste kvadrate zajahali in to naredili dovolj hitro in spretno ter jih priganjali s pravo mero, so se spremenili v konja! Ni veljalo v splošnem in morda bi slabo izurjen čarovniški vajenec... A če ste biti zelo hitri, drzni in precej spretni, se je zgodila čarovnija. ENAINTRIDESETO POGLAVJE Zraven privihranega in odvihranega saaba, za katerim so nihali kvadrati, je stala majhna trgovina z minerali. V izložbi je bil razstavljen večji modrikast kamen, prijetnih svetlih, zelenih in turkiznih tonov, neprosojen in voščenega značaja. Legende pravijo, da so na Srednjem vzhodu iz njemu sorodnih kolegov oblikovali manjše krogle, ki naj bi imele splošno zaščitno moč, zlasti pa je veljalo prepričanje, da ščitijo konja in jezdeca. Kamen so zato v 13. stoletju zelo cenili, saj so takrat konji bili še kako pomembni, in postal je amulet jezdecev. Amuleti so bili običajno kombinirani z zlatom, redki in bolj drzni tudi s srebrom. Vsekakor sta obe barvni kombinaciji dihali v harmoniji. Jezdeci so ga nosili za vratom in po pričevanjih naj bi tak vplival na 128

37 ELNITARIJA hitrejše celjenje ran, kar sploh ni bilo nepomembno. Še pomembenejši je bil njegov modri plamen, ki so ga pridobivali alkimisti, ko so kamen ovlažili s kislinami. Gorel je prosojno modro, in to je bila tista magična barva, ki je izžarevala modrost in plemenitost. Zato so ga razvpiti jezdeci nemalokrat uporabili za pridobivanje poguma in moči pred osvajanjem neznanih pokrajin in predelov, kamor sta njihovi nogi in noge njihovih konjev stopili prvič. Osem stoletij pozneje je visoko cenjeni turkiz sameval v izložbi prodajalne z minerali in se je bil počutil podobno osamljenega kot konji, ki so le s težavo, če sploh so, parkirali v glavnem mestu in v sobivanju z meščani bili več ali manj pozabljeni. Zraven njega so v izložbenih oknih prodajalne mineralov na prešernovi nežno lesketali in nihali trije odsevi kvadratnih oblik. DVAINTRIDESETO POGLAVJE V bližini orionove meglice, nekaj parsekov od Konjske glave se je naredilo zgodnje jutro. Sonca so sijala in pletla čudovite prosojne vzorce kot najodličnejši vestni perzijski mojstri. Podili so se in odsevali samopodobne odtise toplega vetra, bili so skupki breztežne vodne pare. Dvigali so se v meglicah, dvigali visoko nad nežnimi elnitarjiskimi griči. Nasadi rdečezlatih src. Blagi valovi. Spokojen veter. Majhni kardiološki tkalci. Tihe misli. Mir. 129

38 V tem zgodovinskem jutru so obstala majhna kardiološka bitja. S hvaležnostjo so zrla v nebo. Tam je bilo dekle. Neopazno in tiho se je sprehajalo med tkalci, kot da bi bilo v prosojni galeriji, kjer bi si ogledovalo tisočero nepozabnih del italijanskih renesančnih mojstrov, osvetljenih s premišljeno in čarobno svetlobo. Bilo je nekaj čudovitega. Dekle je opazovalo krasne krhke zlatordeče srčike, opazovalo je prijazna majhna bitja. S hvaležnostjo so se ozirala proti soncem. Dekleta niso bila opazila. Bitja so le stala in mirno zrla v nebo. Videti je bilo kot, da bi majhnim kardiološkim tkalcem nekdo ustavil čas. Dekle je bilo mirno. Stopalo je boso. Stopalo je rahlo. Stopalo je tiho in po prstih. Drselo je po plantaži čudovitih bajnih bilk in se razgledovalo naokrog. Zdaj je prečkalo majhen tolmun. Hop, hop. Krilo se mu je zataknilo za del ograje, ki je krasila most. Naredilo si je majhno utrgnino, a nič ne de. Ni bila velika in ni bilo nič hujšega. Nemara si jo bo sešilo ob prvi priložnosti, vendar nekaj previdnosti le ne bo odveč, je razmišljalo. Iz srebrnega tolmuna se je prikazala rahlo zamegljena ribica. Zazibala se je v zraku nad meglicami. Dekle jo je bilo opazilo. Zraven majhne ribice so se v srebrnem jutru prikazala drobcena prosojna bitja. Bile so leteče vodne srne. Dve. Dekle je videlo tri. Majhnih vodnih bitij je bilo še več. Dekle je počasi odkrilo celo jato. Lebdela je v zraku in bila deloma prosojna, deloma zakrita z meglicami. Ustavilo se je bilo na mostu in še nekaj časa brezslišno opazovalo drobno letečo vodno divjad. Jata je mirno lebdela v zraku. Nič se ni premaknilo, nič se ni zgodilo. Dekle je tiho nadaljevalo, da ne bi prestrašilo nenavadnih nežnih bitij. Naredilo je nov počasen korak. Dva. Pozorno je opazovalo in nekaj stran od vodne jate ugledalo čudovit prizor ob katerem mu 130

39 ELNITARIJA je zastal dih. Uzrlo jo je. Uzrlo jo je v čarobnem elnitarijskem času, ki je nastopil le nekajkrat v obdobju, ko se je planet približeval čudoviti konjski grivi. Izrisala se je pred njim v zamegljenih obrisih. Bila je nekaj pedi pred dekletom in je svoja ramena odkrivala v soju zlatih žarkov. Velika bilka je bila rahlo zastrta, ovita z meglicami. Rasla je za tolmunom in bila je mila in visoka. Dekle je strmelo v njene podolgovate platinaste liste. Le počasi je stopalo do nje. Bilka se je pred njim vzpela visoko v nebo. Dekle je bilo očarano. Našlo ga je - veliko zlato srce. Zavel je topel veter. Pronical je kakor bistra voda in skozi srebrne meglice risal pesem ter jo nežno brisal v podolgovatih sipanih nanosih. Z njo je lebdel jutranji, spokojen mir. Dekle se mu je bilo popolnoma prepustilo. Prepustilo se je tihi pesmi, spokojnosti, nežnemu vetru, prepustilo se je srebrnkastim odsevom, ki so se ovijali okrog njegovega krila in tudi njega samega. Umirjeno je zrlo in pred njim se je sipala modra svetloba in barvala skrivnostne odtise čarobnega in neponovljivega jutra. Vse je bilo še vedno mirno. Mirno kot odsev srebrnega meseca. V vodnjaku ga je ustvarila bela svetloba in se zamrznila v tanek okrogel velik kovanec. Potem se je zgodilo nekaj kar dekle ni bilo načrtovalo. Prešinila ga je tiha in prijetna misel. Nekaj časa je o njej le razmišljalo, a potem ga je prevzela. Globoko je vdihnilo in stopilo bliže lepi in čudoviti bilki. Zdaj se je je tiho dotaknilo in se počasi in previdno povzpelo nanjo. Stopilo je na prvi podolgovat zlati list, za tem na drugega. Bežno mu je spodrsnilo. Spretno se je ujelo in se nagnilo še na tretjega. Hop in en, dva. Tako. Stalo je pod nepozabnim bilkinim vrhom. Zlato srce. Pogled mu je iz višine platinastega lista nad meglicami segal daleč v šrijave Elnitarije. 131

40 Kratek in umirjen trenutek je padel v večnost časa. Večnost časa se je mešala s svetlobo. Na veliko srce in dekle je posijala kristalna zlata. Dekle je občudovalo opojne barve. Privlačile so ga, zibale. Srce se je zdaj neslišno zasvetlikalo. Dekle ga je opazovalo in se ga potem samo nežno dotaknilo. Bilka je bila ponovno rahlo zasvetila. Dekle je prevzelo. Še enkrat je ponovilo, le da je tokrat na srce položilo svoji topli dlani. Njen dotik je odseval v srčevem siju in v nežnem loku preletel ves bachmanov snop. Zdaj se je dekle srca dotaknilo z vso svojo površino. Neslišno ga je objelo. Srce je postajalo deloma prosojno. Blagodejno je svetlikalo in tiho žarelo. Dekle je izginjalo vanj. Tiho je vstopilo. Pred njim se je razlila občutljiva in nežna otroška krajina. Čas se je ustavljal in svetloba je postopoma pojenjala. Padala je v skrivnih tonih. Dekle je gledalo. Svetloba je bilo čedalje manj. Dekle je razmišljalo. Zbralo je pogum in neslišno pobrskalo po torbici. Nihče je ni opazil. Iz nje je potegnilo droben podolgovat predmet in v roke vzelo majhno modro svetilko. Neslišno jo je prižgalo. Zunaj velikega zlatega srca so v rahlem vetru nežno plapolali bilkini podolgovati listi. Nad njimi se je pozibavalo srce in svoja občutljiva vlakna nastavljalo zlatemu soncu. V tem trenutku se je bilo blago pokrčilo in njegovi listi so tiho vzplamenteli v nežni modri. Skozi srce je stekel šibak modrikast tok. "Bubum, bubum, bubum," se je zaslišal tih in umirjen srčni ritem. Srce je oživelo. 132