20/2014 KAZALO VPRAŠANJA - ODGOVORI. VPRAŠANJA ODGOVORI Na vprašanja naročnikov odgovarja davčna svetovalka Aleksandra Heinzer. Transportne storitve

Transcription

1 20/ Ljubljana Dragi bralci! Sodišče EU je izdalo sodbo v zadevi C-7/13 Skandia America Corp, filial Sverige proti Skatteverket, s katero je razsodilo, da je potrebno člene 2(1), 9 in 11 Direktive o DDV razlagati tako, da so storitve, ki jih opravi matična družba s sedežem v tretji državi za svojo podružnico s sedežem v drugi državi članici, obdavčljive transakcije, če je podružnica del skupine za DDV. Člene 56, 193 in 196 Direktive je treba razlagati tako, da je skupina za DDV kot prejemnik storitev dolžna plačati DDV. To mora storiti za tisti DDV, za katerega je nastala obveznost obračuna. Nadaljnji pogoj je, da matična družba v tretji državi opravlja odplačne storitve za podružnico iste družbe s sedežem v državi članici. Pri tem mora biti prav tako izpolnjen pogoj, da je ta skupina za DDV kot prejemnik storitev dolžna plačati DDV. V tokratni izdaji poiščite marsikateri koristen nasvet in ne spreglejte zanimivega pojasnila davčnega organa, ki ga je pridobila davčna svetovalka. Naj bo današnji dan še posebej lep, KAZALO VPRAŠANJA - ODGOVORI Kristina Suhadolnik strokovna urednica Transportne storitve 1 Pogodba o koriščenju fitnes centra 2 Verižni posli 2 Prevoz blaga po Uniji 3 Izvajanje gradbenih storitev v Avstriji 4 Stopnja DDV za storitve čiščenja 5 Obdavčitev sodne takse 6 Agencija prodaja nastanitvene zmogljivosti 7 VPRAŠANJA ODGOVORI Na vprašanja naročnikov odgovarja davčna svetovalka Aleksandra Heinzer. Transportne storitve Podjetje SI1 naroči transport blaga iz carinskega skladišča, kjer se opravi uvoz blaga v Unijo, do kupca v drugi državi članici, pri SI2. Menimo, da SI2 ne zaračuna DDV na transportne storitve, saj gre za oprostitev, ker gre za storitve, povezane z uvozom, in so te del osnove za obračun DDV na carinski deklaraciji. SI2 na svoji fakturi obračuna DDV, ker upošteva samo princip naročnika. Ali si SI lahko ta DDV upošteva kot vstopni? Kaj, če ta transport ni sestavni del na carinskih dokumentih? Da bi pravilno opredelili DDV implikacije v vašem primeru, je treba najprej preveriti, kje je sploh kraj opravljanja prevoza blaga. Kraj opravljanja storitev prevoza blaga, ki je opravljen za davčnega zavezanca, se določi po splošnem pravilu iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, ki določa, da je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče. Kot lahko razumem vaše vprašanje, davčni zavezanec s sedežem in identificiran za namene DDV v Sloveniji (SI1), opravi prevoz blaga iz Slovenije v drugo državo članico za naročnika, davčnega zavezanca, ki ima prav tako sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji (SI2). V kolikor je temu tako, je kraj opravljanja teh storitev Slovenija. Če gre v zadevnem primeru za enostaven uvoz blaga v Unijo brez posebnosti (na primer nad njim ni začet nobeden od carinskih postopkov), potem mora prevoznik, ki je identificiran za namene DDV (SI1), na izdanem računu obračunati slovenski DDV. Ne glede na navedeno pa se skladno s točko b) drugega odstavka 38. člena ZDDV-1 v davčno osnovo ob uvozu blaga 1

2 med drugim vštevajo tudi stroški prevoza, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, če je ta kraj znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. Posledično so skladno z 12. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1 storitve v zvezi z uvozom blaga oproščene plačila DDV, če je vrednost teh storitev vključena v davčno osnovo v skladu s točko b) drugega odstavka 38. člena ZDDV-1. V kolikor je torej v zadevnem primeru DDV od prejete storitve prevoza blaga obračunal že carinski organ, prevoznik (SI1) na izdanem računu DDV obračuna le razliko davčne osnove, ki je carinski organ ni vštel v davčno osnovo za obračun DDV ob uvozu blaga. Za del prevozne storitve, ki je v tem primeru oproščena plačila DDV, se mora prevoznik na izdanem računu sklicevati na ustrezno klavzulo (na primer na prej omenjeno 12. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1). Naročnik (SI2) lahko uveljavlja odbitek DDV le, če je ta pravilno obračunan in če je to storitev uporabil oziroma jo bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Ne glede na navedeno pa velja poudariti, da bi bile DDV implikacije drugačne, če bi imel SI1 status podprevoznika. Kot namreč izhaja iz pojasnila DURS št /2010, z dne , podprevoznik, ki po naročilu organizatorja prevoza (slovenskega ID zavezanca) opravi prevoz blaga iz tretje države v Slovenijo, ne more uveljavljati oprostitve plačila DDV na podlagi 12. točke prvega odstavka 50. člena ZDDV-1. računi ali plačila nanašajo, vendar to obdobje ne sme biti daljše od enega leta. Nadalje šesti odstavek istega člena tega zakona med drugim določa, da se, če račun ni izdan, storitev pa je bila opravljena, DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. V kolikor sta se torej izvajalec in naročnik v zadevnem primeru dogovorila za mesečni obračun storitev, je izvajalec, identificiran za namene DDV, DDV dolžan obračunavati za mesečno obdobje. Obveznost izdajanja računov za opravljene storitve osebam, ki niso davčni zavezanci, izhaja iz drugega odstavka 81. člena ZDDV-1. Nadalje šesti odstavek istega člena tega zakona določa, da davčni zavezanec, ki na ozemlju Slovenije opravi več posameznih dobav storitev, lahko izda skupni račun, če obveznost obračuna DDV za opravljene storitve, navedena v skupnem računu, nastane v istem davčnem obdobju. Na podlagi vsega navedenega bi lahko torej zaključili, da mora izvajalec izdati račun za vsako storitev posebej (torej za vsak mesec), saj obveznost obračuna DDV za slednje ne nastane v istem davčnem obdobju. Ob predpostavki, da je naročnik zadevnih storitev oseba, ki ni davčni zavezanec, se v skladu z 2. točko prvega odstavka 83. člena ZDDV-1 v tem primeru izdaja poenostavljene račune. Takšni računi so tudi osnova za ustrezno mesečno evidentiranje v DDV evidence in posledično v DDV-O obrazec. Pogodba o koriščenju fitnes centra Fizična oseba podpiše s fitnes centrom pogodbo o koriščenju fintes centra. V pogodbi je določena mesečna cena (neto + DDV). V pogodbi so vsi elementi računa. Fizična oseba podpiše izjavo o tem, da se njena mesečna obveznost poravnava avtomatsko s trajnikom z njegovega TRR. Ali je izvajalec storitev dolžan izdajati račun za te storitve na mesečni ravni ali ga lahko izda na letni ravni (glede na ZDDV-1 oz. katerikoli drug zakon)? Skladno s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1 obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko so storitve opravljene. Drugi odstavek istega člena tega zakona v nadaljevanju med drugim določa, da se, če se za opravljanje storitev izdajajo zaporedni računi ali se izvršijo zaporedna plačila, šteje, da so opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katerega se taki 2 Verižni posli Smo skupina oseb (tri družbe). Družba A je za družbo B nabavila blago iz EU (blago ni povezano z opravljanjem dejavnosti v družbi A). Družba A je iz EU prejela račun na svoje ime, na dobavnici je kot prejemnik navedena družba B. Po prejemu računa bo družba A izstavila za to blago račun družbi B v istem znesku, kot je naveden na računu. Zanima me: ali družba A knjiži to kot nabavo trgovskega blaga in naredi samoobdavčite, nato pa izstavi račun družbi B s slovenskim DDV (promet na ozemlju Slovenije) ali lahko družba A izstavi račun brez DDV (samo prefakturira) in knjiži na konte 14 in mimo DDV knjig ter nato naredi samoobdavčitev družba B (ali imamo zakonsko osnovo, da izstavimo račun brez DDV in ali se potem pojavi problem pri poročanju na DURS dobavitelj bo poročal

3 dobavo družbi A, ta pa te ne bo imela v svojih DDV knjigah). V primeru, ki ga opisujete, bi bilo najprej treba preveriti okoliščine zadevnega posla. Poleg tega je treba poudariti, da je pri t. i. verižnih poslih treba upoštevati različne dejavnike, saj se DDV implikacije lahko razlikujejo (treba bi bilo preveriti določeno dokumentacijo, kot so dogovori, prevozne listine itd.). Primeri, ko davčni zavezanec svojemu dobavitelju naroči, naj blago odpelje kar neposredno njegovemu kupcu, so v praksi sicer precej pogosti in v poslovnem svetu nekaj običajnega, vendar pa je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je v posameznem koraku pravzaprav prevzemnik razpolagalne pravice nad blagom (na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDDV-1»pridobitev blaga znotraj Unije«pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju) in kje je kraj, kjer je do prenosa te pravice prišlo. Zgolj na podlagi vašega vprašanja natančne DDV implikacije težko opredelim, lahko pa vas opozorim na najpomembnejše elemente, ki so vam lahko v pomoč pri reševanju zadevnega DDV problema. Glede na to, da navajate, da je družba A (identificirana za namene DDV v Sloveniji) prejela račun na svoje ime, lahko le predvidevam, da je najprej razpolagalno pravico nad blagom pridobila družba A in tako nastopala kot kupec, oziroma pridobitelj tega blaga. V kolikor je temu tako, je pravilno, da je družba A dobavitelju, davčnemu zavezancu, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici, ob nakupu blaga predložila svojo slovensko identifikacijsko številko za DDV. V tem primeru mora DDV od pridobitve tega blaga po sistemu samoobdavčitve obračunati in plačati družba A. Ob predpostavki, da je blago iz druge države članice poslal ali odpeljal prodajalec ali družba A ali druga oseba za njun račun in je do prenosa razpolagalne pravice nad blagom z družbe A na družbo B prišlo šele na ozemlju Slovenije, potem je družba A ravnala pravilno, če je na izdanem računu za dobavo tega blaga družbi B obračunala slovenski DDV. Menim, da bi bilo o drugi opciji, ki jo omenjate v svojem vprašanju, mogoče razmišljati le v primeru, da bi bila razpolagalna pravica nad blagom na družbo B prenesena neposredno od dobavitelja iz druge države članice, kar bi pomenilo, da bi se tudi račun od dobavitelja glasil na družbo B (kar pa se v vašem primeru očitno ni zgodilo). Če bi vaša družba v tem primeru le založila sredstva kupnine za družbo B, bi pri zahtevanem povračilu teh stroškov upoštevala točko c šestega odstavka 36. člena ZDDV-1. Prevoz blaga po Uniji Nemško podjetje, ki je identificirano za DDV, naroči slovenskemu podjetju (zavezanec za DDV), da opravi prevoz na relaciji Nemčija Grčija. Slovensko podjetje proda naprej prevoz drugemu slovenskemu prevozniku (zavezanec za DDV), da opravi prevoz na relaciji Nemčija Celje. V Celju se naložena roba pretovori na bosanskega prevoznika (slednji predloži svojo bosansko ID št.) in ta še isti ali drugi dan odpelje robo v Grčijo. Zanima me, ali je pravilno, da slovenski prevoznik, ki je opravil prevoz Nemčija Celje, izstavi račun z DDV? Menim, da se tukaj sklicujemo na status naročnika oz. splošno pravilo obdavčitve, da je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež. Torej, oba davčna zavezanca imata sedež v Sloveniji, zato je po mojem mnenju pravilno, da je na računu 22 % DDV. Bosanski prevoznik, ki je opravil prevoz na relaciji Celje Grčija, izstavi račun slovenskemu davčnemu zavezancu in se sklicuje na:»oslobođeno PDV-a člen 26 in 27 stav 1. tačka 2.7. Zakona o PDV.«Torej oproščeno plačila DDV. Ali je to pravilno? Slovenski prevoznik izda račun nemškemu podjetju račun in se sklicuje na»vat reverse charge under Article 44 of the VAT Directive«. Če pravilno razumem vaše vprašanje, je treba v zadevnem primeru obravnavati dva ločena koraka, in sicer: 1. med slovenskim prevoznikom in njunima podizvajalcema (v nadaljevanju: podprevoznika) ter 2. med nemškim naročnikom in slovenskim prevoznikom. Pri tem predvidevam, da gre v zadevnem primeru za prevoz blaga znotraj Unije. V kolikor je temu tako, se z vašimi zaključki načeloma strinjam, kar podrobneje pojasnjujem v nadaljevanju. 1. slovenski prevoznik naroči prevoz blaga po Uniji pri dveh podprevoznikih Kot ste pravilno navedli že sami, se pri določanju kraja prevoza blaga, ki je opravljen za davčnega zavezanca, upošteva splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 in je povzeto po 44. členu Direktive o DDV. Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, je torej kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev 3

4 kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče. Če torej davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji (slovenski prevoznik) naroči prevoz blaga pri davčnih zavezancih s sedežem v Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, se v obeh primerih kot kraj opravljanja teh storitev šteje Slovenija. Podprevoznik s sedežem in identificiran za namene DDV v Sloveniji torej na izdanem računu obračuna slovenski DDV po splošni, 22 % stopnji, plačnik davka pri prejetem računu od podprevoznika iz Bosne in Hercegovine pa je naročnik, torej slovenski prevoznik. Slednji torej upošteva 3. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV plačati med drugim tudi vsak davčni zavezanec, kateremu se opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji. 2. nemški davčni zavezanec naroči prevoz blaga po Uniji pri slovenskemu prevozniku Tudi v tem primeru se upošteva splošno pravilo določanja kraja opravljanja storitev iz zgoraj omenjenega prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, ki je povzeto po 44. členu Direktive o DDV. Slovenski prevoznik, identificiran za namene DDV, preveri veljavnost identifikacijske številke svojega naročnika in če je slednja pristna, na izdanem računu za prevoz blaga po Uniji (relacija Nemčija Grčija) slovenskega DDV ne obračuna, saj se kot kraj opravljanja prevoza šteje Nemčija (kjer ima naročnik svoj sedež). Na izdanem računu mora med drugim navesti klavzulo»obrnjena davčna obveznost/reverse charge«, transakcijo pa poročati tudi v rekapitulacijsko poročilo. Izvajanje gradbenih storitev v Avstriji Slovensko trgovsko gradbeno podjetje je pridobilo v Avstriji identifikacijsko številko za DDV, ker izvaja gradbene storitve v Avstriji (svoje trgovsko blago tudi vgrajuje v objekte). Pri opravljanju gradbenih storitev porablja blago iz zaloge v SI, hkrati pa uporablja pri vgradnji potrošni material, ki ga včasih kupi v Sloveniji, včasih pa tudi v Avstriji. Kako je z odbitkom DDV? Kako je s priznavanjem potrošnega materiala nabavljenega v AT? Katero ID številko za DDV mora davčni zavezanec predložiti v primeru nakupa potrošnega materiala (slovensko ali avstrijsko) in katero v Sloveniji ter katero v 4 Avstriji? Kako knjižiti stroške potrošnega materiala in porabe zalog v Avstriji? Kako obračunati DDV, ko gre za izdajo blaga iz zaloge v Sloveniji in je blago namenjeno vgradnji v Avstriji? Nakup blaga na ozemlju Slovenije Pri nakupu blaga v Sloveniji so DDV implikacije odvisne od posamezne situacije. Dobavitelj blaga v Sloveniji pri dobavi upošteva 19. in prvi odstavek 20. člena ZDDV-1. Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga, kadar pa blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku. V obeh primerih se torej kot kraj dobave blaga šteje Slovenija. Prodajalec, identificiran za namene DDV v Sloveniji pa pri dobavi tega blaga lahko uveljavlja oprostitev plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1 (oproščena intrakomunitarna dobava blaga) le, če so izpolnjeni vsi potrebni pogoji. Omenjeni člen določa, da so dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici, oproščene plačila DDV. Kot podrobneje določa 79. člen PZDDV, davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Če blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga. Na podlagi vsega navedenega torej lahko zaključimo, da dobavitelj blaga v Sloveniji na izdanem računu za dobavljeno blago slovenskemu gradbeniku uveljavlja oprostitev po 1. točki 46. člena ZDDV-1 le v primeru, da sta izpolnjena dva pogoja, in sicer: slovenski gradbenik mu predloži veljavno avstrijsko identifikacijsko številko za namene DDV in obstaja ustrezno dokazilo, da bo blago dejansko zapustilo Slovenijo (prevozna listina ali izjava). Do takšne situacije torej pride, če slovenski gradbenik v Sloveniji nabavlja blago neposredno za potrebe svojega poslovanja v Avstriji. V tem primeru slovenski prodajalec blaga transakcijo poroča med drugim v rekapitulacijsko

5 poročilo, slovenski gradbenik pa v Avstriji ustrezno obračuna DDV od pridobitve tega blaga v to državo članico. Takšen prejeti račun se v slovenske DDV evidence ne evidentira, pač pa se ga evidentira v avstrijske DDV evidence. V kolikor pa vsaj eden izmed zgoraj navedenih pogojev ob nakupu blaga v Sloveniji ni izpolnjen (slovenski gradbenik pri nakupu ne predloži svoje avstrijske identifikacijske številke ali ni dokazila, da bo blago zapustilo Slovenijo), slovenski dobavitelj obračuna slovenski DDV. Takšen prejeti račun slovenski gradbenik evidentira v slovenske DDV evidence in uveljavlja odbitek tega DDV, ne glede na to, da bo kasneje to blago dejansko uporabil za svoje poslovanje v Avstriji. Kot namreč določa točka a drugega odstavka 63. člena ZDDV-1, ima davčni zavezanec tudi pravico do odbitka DDV, če se blago in storitve uporabijo za namene transakcij, ki jih je v zvezi s svojo ekonomsko dejavnostjo opravil zunaj Slovenije, če bi bil upravičen do odbitka DDV, če bi bile opravljene v Sloveniji. Nakup blaga v Avstriji Že zgoraj omenjeni pravili glede določanja kraja dobave blaga sta povzeti po 31. in 32. členu Direktive o DDV in veljata v vseh državah članicah enako. To posledično pomeni, da avstrijski dobavitelj blaga, identificiran za namene DDV, pri prodaji blaga na ozemlju Avstrije na izdanem računu obračuna avstrijski DDV. Tako prejet račun ni predmet slovenskega DDV, zato se ga v slovenske DDV evidence ne evidentira, pač pa se ga evidentira v avstrijske DDV evidence in v zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka tega DDV upošteva avstrijska DDV pravila. Dobava blaga z instalacijo/montažo Kot lahko razumem vaše vprašanje, namerava slovenski gradbenik opraviti dobavo blaga iz Slovenije in ga instalirati v Avstriji. V kolikor je temu tako, upošteva deseti odstavek 20. člena ZDDV-1, ki določa, da kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano. To posledično pomeni, da bo slovenski gradbenik opravil obdavčljivo transakcijo na ozemlju Avstrije. V zvezi s pravilnim evidentiranjem dobave blaga z instalacijo velja izpostaviti, da se v praksi pojavljajo različne interpretacije, ki pa se med posameznimi državami članicami lahko razlikujejo. Zaradi slednjega vsekakor svetujem, da se za pravilno evidentiranje zadevne transakcije v avstrijskih DDV evidencah obrnete na svojega lokalnega davčnega svetovalca. Kot izhaja iz slovenske DDV zakonodaje, pa se izdani račun za takšno dobavo izjemoma evidentira tudi v slovenske DDV evidence, čeprav bo na njem obračunan avstrijski DDV, saj navajate, da se je slovenski gradbenik v Avstriji identificiral za namene DDV. Kot namreč izhaja iz navodila za izpolnjevanje DDV-O obrazca, se v polje 14 vpisuje vrednost dobave blaga z montažo ali instaliranjem, opravljene v drugi državi članici, v kateri nastane obveznost za obračun DDV (tako izdani račun se torej poroča v polje 13 knjige izdanih računov). Takšno razumevanje temelji tudi na točki b drugega odstavka 9. člena ZDDV- 1, ki določa, da se pri dobavi blaga zaradi instalacije ali montaže, ki jo opravi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz desetega odstavka 20. člena ZDDV-1 ne šteje za prenos blaga v drugo državo članico v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZDDV-1 (torej ne gre za interno dobavo blaga). Ločeno evidentiranje prejetih računov za namene DDV pa ne vpliva na ustrezno pripoznavanje stroškov in posledično odhodkov za namene neposredne obdavčitve. Da bi vam lahko kaj več svetovala v zvezi z neposredno obdavčitvijo, bi potrebovala več informacij, med drugim na primer niste navedli, koliko časa bo slovenski gradbenik imel gradbišče v Avstriji oziroma ali bo v tej državi članici imel stalno poslovno enoto za namene davka od dohodkov pravnih oseb. Stopnja DDV za storitve čiščenja Registrirano imamo dejavnost čiščenje cest in drugo čiščenje in v okviru tega izvajamo pluženje ter posipavanje cest. Ali uporabimo znižano stopnjo DDV, če plužimo krajevne in gozdne ceste? Ali se uporabi znižana stopnja DDV za čiščenje, obsekovanje in obžagovanje ceste po npr. žledolomu, snegolomu? Skladno z 41. členom ZDDV-1 se DDV obračunava in plačuje po splošni stopnji 22 % od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev. Ne glede na navedeno, se DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 9,5 % od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del. Vrsto blaga in storitev, za katere se uporablja znižana, 9,5 % stopnja DDV iz Priloge I k ZDDV-1, podrobneje opredeljuje še PZDDV, pri čemer bi rada izpostavila, da je bolj kot registracija vašega podjetja pomembno to, v katero šifro dejavnosti SKD se uvršča posamezna storitev, ki jo za naročnika opravljate. Na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDDV-1 se za razvrstitev dejavnosti po tem zakonu uporablja standardna klasifikacija dejavnosti. V kolikor sami posamezne storitve ne morete oziroma ne znate ustrezno uvrstiti, svetujem, da se obrnete na Statistični urad Repu- 5

6 blike ki je skladno s 6. členom Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (Ur. list RS št. 69/2007 in 17/2008) pristojen za razlago vsebine postavk SKD. Pluženje krajevnih in gozdnih cest Skladno s 3. alinejo 59. člena PZDDV se med storitve javne higiene iz 16. točke Priloge I k ZDDV-1 uvrščajo tudi pometanje in pranje ulic, cest in parkirišč na javnih površinah, odstranjevanje snega in ledu s cest, letališč in drugih javnih površin, posipanje javnih površin s soljo ali peskom itd. ter dezinfekcija, dezinsekcija in deratizacija pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/ Kot lahko razumemo omenjeno določbo, se znižana, 8,5% stopnja DDV pri pluženju cest lahko uporabi le, če gre za javno površino, kar je treba preveriti pri vsaki cesti posebej. Obsekovanje in obžagovanje drevja ob cestah zaradi žledoloma in snegoloma Da bi pravilno ugotovili, katera DDV stopnja se uporabi pri storitvah obsekovanja in obžagovanja drevja ob cestah zaradi žledoloma in snegoloma, smo na Statistični urad RS naslovili vprašanje, v katero šifro SKD se zadevne storitve uvrščajo in prejeli naslednji odgovor:»obrezovanje grmovja in drevja ne sadnega pa spada v podrazred Urejanje in vzdrževanje zelenih površin in okolice.«na podlagi slednjega menim, da se pri storitvah obsekovanja in obžagovanja drevja ob cestah zaradi žledoloma in snegoloma uporabi splošna, 22 % stopnja. Obdavčitev sodne takse Vezano na vprašanje in odgovor v zvezi z obdavčitvijo stroškov izterjave bi želela razjasniti, kako je obdavčena sodna taksa, ki jo povrne dolžnik v dogovoru z upnikom. Iz odgovora z dne Račun za stroške izvršbe sem razbrala, da je taksa obdavčena, medtem ko iz odgovora Nadomestilo za povrnitev stroškov izterjave z dne izhaja, da je taksa neobdavčena. Vnaprej se vam zahvaljujem za dodatno pojasnitev obdavčitve sodne takse, katero dolžnik plača prostovoljno (pred izvršbo s strani banke). Da, odgovora sta različna, ker gre za dve različni situaciji. Oba odgovora, ki ste jih izpostavili, temeljita na pojasnilu DURS (v prilogi). 6 V prvem odgovoru, ki ga izpostavljate, do same izvršbe sploh ni prišlo (so pa dobavitelju nastali dodatni stroški). Kot je pojasnil davčni organ, se v tem primeru smatra, da je bila davčna osnova, ki jo je dobavitelj zaračunal dolžniku višja in mora slednji posledično obračunati DDV. Drugi primer pa se nanaša izključno na povrnitev stroškov izterjave po 14. členu ZPreZP-1. Z vašimi dvomi se vsekakor strinjam tudi sama, saj gre za tanko mejo, ki jo je težko določiti. Gre za precej sivo področje in kot ste lahko ugotovili, davčni organ v posameznem primeru lahko zavzame različno stališče, zato je treba vsak primer obravnavati ločeno. Kot lahko razumem vaše vprašanje, gre v vašem primeru za plačilo sodne takse. V kolikor je bil postopek izvršbe že sprožen (glede na to, da je podatke o tej izvršbi imela že banka, predvidevam, da je bil), menim, da upoštevate zadnji odstavek, ki ga je navedel DURS (takšno povračilo torej ni predmet DDV). V nadaljevanju posredujem odgovor DURS in predlagam, da si ga preberete. V kolikor je vaš primer drugačen, vas prosim, če ga natančno opišete in za vas bomo davčnemu organu posredovali novo vprašanje. Številka: / Datum: Zadeva: Obračunavanje DDV V zvezi z vašim dodatnim vprašanjem, ki ste ga poslali po elektronski pošti, vam pojasnjujemo: Davčna uprava RS (DURS) pojasnila pripravlja na podlagi prvega odstavka 13. Člena Zakona o davčnem postopku ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 13/11-UPB4, 32/12, 94/12, 101/12-ZDavNepr, 111/13) ob upoštevanju informacij, ki jih davčni zavezanec kot relevantne navede v svojem vprašanju. Zaradi raznolikosti dejanskih okoliščin vsakega posameznega primera, je ta pojasnila mogoče uporabiti zgolj za konkreten primer davčnega zavezanca, ki zastavi vprašanje. V zvezi z navedenim vam sporočamo, da, brez poznavanja in upoštevanja vseh dejstev in okoliščin, zavezujočih mnenj in odločitev o konkretnih zadevah ni mogoče sprejemati. Zato glede na vaše vprašanje, v skladu s pristojnostmi DURS za razlago davčnih predpisov oziroma za pojasnjevanje načina izvajanja posameznih določb predpisov o obdavčenju v zvezi s stroški izterjave in izvršbe, pojasnjujemo naslednje: DURS je v zvezi z davčno obravnavo taks in odškodnin že podala informacije v obliki pojasnil kot pripomoček za strokovno razumevanje pri poslovanju davčnih zavezancev in jih najdete na naslednjih spletnih naslovih:

7 davek_na_dodano_vrednost_pojasnila/davcna_osnova/ takse_povracila_sodnih_stroskov_in_obracunavanje_ddv/ davek_na_dodano_vrednost_pojasnila/davcna_osnova pojasnil_ddv_od_1_1_2007_do_31_12_2009/dobava_ blaga/odskodnina V skladu s 3. Členom Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 14/13, 46/13-ZIPRS1314-A) so predmet obdavčitve z DDV dobave blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanje svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo. V odgovoru na vaše vprašanje z dne je pojasnjeno za primer, ko je bila opravljena dobava, ki jo davčni zavezanec B ni plačal pravočasno, povezana s stroškom sodne takse (ki jo je davčni zavezanec A plačal v svojem imenu). Sodni postopek izvršbe je bil ustavljen, ker je stekel dogovor o plačilu dobave skupaj s poravnavo sodne takse. Torej dogovor med dobaviteljem in kupcem je bil, da se plačilo kupnine za opravljeno dobavo še poveča za strošek takse, tako se v navedenem primeru DDV obračuna od davčne osnove, ki vključuje vse kar predstavlja plačilo za opravljeno dobavo, vključno z nastalimi stroški, med katere spada tudi taksa. V zvezi z vašim dodatnim vprašanjem pojasnjujemo: Zaračunani stroški izterjave dolga (v višini 40 evrov), nastanejo v postopku izterjave dolga, povezanega z opravljeno transakcijo dobave blaga ali storitev, za katere je bil že obračunan in plačan DDV, zato se v tem primeru DDV ne obračuna. Na računu, ki se izda družbi za izterjavo, od opravljene storitve (odvetniških in materialnih stroškov) se DDV obračuna po splošni 22 % stopnji. V primeru, da stroški nastanejo v postopku izterjave dolga, povezanega z opravljeno transakcijo dobave blaga ali storitev, za katero je že bil obračunan in plačan DDV pa se DDV ne obračuna. Agencija prodaja nastanitvene zmogljivosti Smo turistična agencija, ki trži nočitve za druge agencije in lastnike hišic. Stranki izstavimo račun za najem hiške, ki je v lasti drugega podjetja v Sloveniji. Kako izstavimo račun oz. katero klavzulo navedemo? Kako je z izstavitvijo računa na Hrvaško (lastnik hrvaško podjetje) oz. v EU? Zgolj na podlagi vašega vprašanja ni jasno razvidno, na kakšen način deluje vaša turistična agencija (v svojem imenu za tuj račun ali v tujem imenu za tuj račun), zato v nadaljevanju podajam DDV implikacije v obeh primerih. Turistična agencija pri prodaji nastanitvenih zmogljivosti deluje v svojem imenu Kraj obdavčitve pri nastanitvah v hotelih ali podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali prostorih, namenjenih kampiranju, se določa v skladu s posebnim pravilom iz 27. člena ZDDV-1, torej je kraj obdavčitve pri teh storitvah kraj, kjer se nepremičnina nahaja. Ne glede na navedeno pa se postavlja vprašanje, ali gre pri zagotavljanju le ene storitve (storitve nastanitve) že za organiziranje potovanja in bi bilo treba v zvezi z obračunavanjem DDV upoštevati posebno ureditev za potovalne agencije. Treba je namreč izpostaviti, da ZDDV-1 termina»potovalnih zmogljivosti«posebej ne obrazloži, pač pa prvi odstavek 883. člena Obligacijskega zakonika, ki velja v Republiki Sloveniji, določa, da se s pogodbo o organiziranju potovanja organizator potovanja zavezuje, da bo priskrbel potniku skupek storitev, ki jih sestavljajo: prevoz, bivanje in druge storitve, ki so z njima povezane, potnik pa se zavezuje, da bo organizatorju za to plačal skupno (pavšalno) ceno. Iz omenjene določbe je tako moč sklepati, da se davčni zavezanec, ki bi stranki zagotovil le nastanitev (ne pa skupek storitev), ne bi štel za organizatorja potovanj. Zaradi izpostavljene dileme smo na davčni organ naslovili vprašanje, ta pa nam je v pojasnilu št /2011-2( ) z dne med drugim pojasnil sledeče: Davčni zavezanec, ki se šteje za turistično agencijo ali organizatorja potovanj, zaračuna potnikom v svojem imenu nastanitve, ki so mi jih dobavili drugi davčni zavezanci, pri izdaji računa pa upošteva določbe ZDDV-1 o posebni ureditvi za potovalne agencije. Enako ravnajo tudi drugi davčni zavezanci, ki potnikom v svojem imenu redno zaračunavajo nastanitve, ki jih nabavijo od drugih davčnih zavezancev, pri čemer te storitve niso pomožne storitve glavni storitvi davčnih zavezancev. Če je storitev nastanitve ali zagotavljanje drugih potovalnih zmogljivosti pomožna storitev glavni storitvi davčnega zavezanca, se posebne ureditve za potovalne agencije ne uporabi. Omenjeno stališče davčnega organa je po mojem mnenju korektno, saj takšen zaključek temelji tudi na razsodilih Evropskega sodišča. V zadevi C-163/91 (Van Ginkel Waddinxveen BV, Reis- en Passagebureau Van Ginkel BV in drugi proti Inspecteur der Omzetbelasting Utrecht) je 7

8 namreč omenjeno sodišče med drugim v točki 23 razsodilo, da bi izključitev storitev, ki jih opravlja potovalni agent, s področja uporabe člena 26 Šeste direktive (zdaj poglavje 3 Direktive o DDV, ki je povzeto v poglavju Posebna ureditev za potovalne agencije v ZDDV-1), ker naj bi vključevale le nastanitev in ne tudi prevoza potnikov, pripeljala do zapletenega sistema obdavčenja, v katerem bi bila veljavna pravila na področju davka na dodano vrednost odvisna od sestavnih delov storitev, ki se nudijo vsakemu potniku, in da tak sistem obdavčenja ne bi upošteval ciljev direktive. Na podlagi navedenega bi torej lahko zaključili, da mora turistična agencija, ki pri prodaji tujih nastanitvenih kapacitet nastopa v svojem imenu, upoštevati posebno ureditev za potovalne agencije, kot je opredeljena v ZDDV-1 od 97. do vključno 101. člena. To med drugim pomeni, da je storitev obdavčljiva v državi članici, v kateri ima potovalna agencija sedež svoje dejavnosti ali poslovno enoto, iz katere je opravila storitev (predvidevam, da je to Slovenija). V tem primeru torej ni pomembno, kje se nastanitvene zmogljivosti fizično nahajajo. Davčna osnova in cena brez DDV, glede enotne storitve, ki jo opravi potovalna agencija, je razlika med celotnim zneskom, brez DDV, ki ga plača potnik, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave blaga in storitev, ki jih opravijo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik. Na izdanem računu mora turistična agencija med drugim navesti tudi navedbo»posebna ureditev Potovalne agencije«. Turistična agencija pri prodaji nastanitvenih zmogljivosti deluje v tujem imenu (kot posrednik) V kolikor turistična agencija pri zagotavljanju nastanitvenih zmogljivosti nastopa kot posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe (na primer družbe, ki je lastnica počitniških hišic ali druge agencije), pa menim, da pogoji za uporabo zgoraj omenjene posebne ureditve za potovalne agencije niso izpolnjeni (enako tudi DURS v svojem pojasnilu št / , z dne To posledično pomeni, da bi račune strankam morali izdajati lastniki nastanitvenih zmogljivosti/tuje agencije same, oziroma na podlagi dogovora v njihovem imenu turistična agencija. Klavzule na izdanih računih in uporaba teritorialnega pravila izdajanja računov je odvisna od več dejavnikov, ki pa zgolj iz vašega vprašanja niso razvidni. Turistična agencija za svojo posredniško storitev izstavi račun lastnikom nastanitvenih zmogljivosti oziroma tujim agencijam, pri čemer ob predpostavki, da imajo naročniki posredniške storitve status davčnega zavezanca, uporabi splošno pravilo glede določanja kraja opravljanja storitev iz 25. člena ZDDV-1. Slednji določa, da je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče. Če pa naročnik posredniških storitev nima statusa davčnega zavezanca, pa je treba upoštevati posebno pravilo iz 26. člena ZDDV-1. Omenjeni člen določa, da je kraj opravljanja storitev, ki jih osebi, ki ni davčni zavezanec, opravi posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, kraj, kjer je v skladu s tem zakonom opravljena glavna transakcija. Menim namreč, da bi tudi v tem primeru lahko upoštevali 31. člen Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki določa, da storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun tretje osebe, v smislu posredovanja pri nastanitvah v hotelskem sektorju ali sektorjih s podobno funkcijo, spadajo v: (a) člen 44 Direktive 2006/112/ES (povzema ga prvi odstavek 25. člena ZDDV-1), če so opravljene za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, ali za pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, vendar se šteje za davčnega zavezanca; (b) člen 46 navedene direktive (povzema ga 26. člen ZDDV-1), če so opravljene za osebo, ki ni davčni zavezanec. DDV v poslovni praksi strokovni vestnik z nasveti, komentarji in rešitvami praktičnih primerov s področja DDV in carin za davčne zavezance. Izdaja založba VERLAG DASHÖFER, založba, d.o.o., Dunajska cesta 21, 1000 Ljubljana. tel. št.: 01/ , faks.št.: 01/ , info@dashofer.si/ Copyright by DASHÖFER HOLDING, Ltd. & VERLAG DASHÖFER, založba, d.o.o./ Strokovna urednica: Kristina Suhadolnik/ Stavek in tisk: Grafika Kodre s.p./ Izhaja: vsakih 14 dni/ Cena: 132 EUR predplačilo letno + DDV, poštnina in stroški pakiranja/ Predplačilo za vestnik velja za obdobje 12 mesecev od datuma vašega naročila. Naročilo za naslednje obdobje ni potrebno podaljšati, ker se podaljša samodejno za naslednjih 12 mesecev. Naročnino na vestnik je mogoče odjaviti samo pisno, najpozneje 6 tednov pred potekom letnega predplačila./ Vestnik lahko naročite na naslovu redakcije./ Vestnik in vsi prispevki ter ilustracije so zaščiteni z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah. Njihova uporaba je brez dovoljenja založbe z izjemo po zakonu dovoljenih primerov prepovedana. Brez predhodnega pisnega dovoljenja založbe je prepovedana reprodukcija vestnika in njegovih delov v kakršnikoli obliki (tisk, fotokopiranje, elektronske ali druge reprodukcijske oblike) in tudi shranjevanje, predelava ali širjenje z uporabo elektronskih offline ali on-line sistemov./ Za točnost prispevkov odgovarjajo avtorji./ Redakcija posreduje odgovore na vprašanja naročnikov./ Odgovore na vprašanja naročnikov pošiljamo v dveh tednih./ Nekateri odgovori bodo objavljeni v naslednjih izdajah vestnika./ ISSN