DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo. Varnost skladišč za radioaktivne odpadke

Transcription

1 DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Varnost skladišč za radioaktivne odpadke April, 2015 Avtor: Roman Kavčič Mentor: izr. prof. dr. Andrej Sotlar Somentor: pred. Igor Zupančič

2 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Andreju Sotlarju in somentorju pred. Igorju Zupančiču za strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Posebna zahvala gre Katji in hčerki Evi za potrpežljivost in spodbudo takrat, ko sem jo najbolj potreboval.

3 KAZALO KAZALO... 3 KAZALO SLIK... 5 POVZETEK... 6 ABSTRACT-SECURITY OF STORAGE FACILITIES FOR RADIOACTIVE WASTE UVOD METODOLOŠKI PRISTOP Predmet in cilji Teze Metode dela Omejitve pri raziskovanju PROBLEMATIKA VARNOSTI RADIOAKTIVNIH SNOVI Jedrske nesreče kot posledica naravnih nesreč Jedrske nesreče kot posledica terorističnih dejanj Nesreča kot posledica človeškega dejavnika Posledice jedrskih nesreč Ravnanje ob jedrski nesreči Problematika jedrskih odpadkov PRISTOJNI ORGANI IN ZAKONODAJA NA PODROČJU JEDRSKE VARNOSTI Pristojni organi za ravnanje z radioaktivnimi snovmi v Republiki Sloveniji Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji Agencija za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji Zakonski predpisi, pravilniki in direktive Označevanje nevarnih snovi Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti Direktiva Sveta 2011/70/EUROATOM

4 4.3 Pristojni organi za nadzor na mednarodni, svetovni ravni Mednarodna agencija za atomsko energijo SKLADIŠČA ZA RADIOAKTIVNE ODPADKE Skladišča za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji Skladišče radioaktivnih odpadkov v jedrski elektrarni Krško Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju pri Ljubljani Odlagališče Vrbina Načrti za prihodnji razvoj in zagotavljanje varnosti v skladiščih radioaktivnih odpadkov v Sloveniji Skladišča za radioaktivne odpadke po svetu Združene države Amerike Nemčija Francija ZAKLJUČEK Verifikacija tez Povzetek glavnih ugotovitev UPORABLJENI VIRI

5 KAZALO SLIK Slika 1: Organizacijska shema Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost Slika 2: Organiziranost Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji Slika 3: Organiziranost Agencije za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji Slika 4: Lokacija NEK Slika 5: Količina nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v skladišču v jedrski elektrarni Krško Slika 6: Podatki o IG Slika 7: Odpadki ob koncu leta v CSRAO Slika 8: Shema centralnega skladišča radioaktivnih odpadkov v Brinju Slika 9: Terminski načrt graditve skladišča za radioaktivne odpadke v Brinju Slika 10: Ocena stroškov za izbor, gradnjo in obratovanje odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke po letih Slika 11: Prostorski državni načrt urejanja odlagališča za radioaktivne odpadke v Vrbini Slika 12: Shema območij varovanja Slika 13: Bodoče odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov Slika 14: Delitev odpadkov glede na raven radioaktivnosti Slika 15: Shema odlagališča v Aubeju Slika 16: Začasna skladišča dolgoživih nizko radioaktivnih odpadkov ter delež proizvajalcev le-teh Slika 17: Lokacija skladišč in delež proizvajalcev srednje radioaktivnih odpadkov Slika 18: Glavne lokacije skladišč in odlagališč v Franciji

6 POVZETEK Po nesreči v Fukušimi leta 2011 se ljudje pogosteje sprašujemo o vplivih ionizirajočega sevanja na ljudi in okolje. Ta katastrofa je odmevala po vseh svetovnih medijih. Kot posledica razprav o prihodnosti in varnosti jedrske energije so bile sprejete nekatere spremembe na tem področju. Evropska komisija je dobila nalogo od Sveta EU, da pregleda obstoječe ukrepe za zagotavljanje varnosti na jedrskem področju in predlaga izboljšave. To se je tudi zgodilo leta 2014 s popravljeno direktivo o jedrski varnosti. Odmevala je tudi odločitev Nemčije, da do leta 2022 opusti jedrski program. V javnosti bolj odmevajo nesreče, ki se zgodijo v jedrskih elektrarnah, vendar pa tudi dogodki, ki se lahko zgodijo v jedrskih objektih, kjer so shranjeni jedrski odpadki, lahko povzročijo veliko škode. Problematika, povezana z jedrskimi odpadki, se na prvi pogled ne zdi tako pomembna kot posledice, ki jih povzroči nesreča v jedrski elektrarni, vendar pa menimo, da bo v prihodnjih letih o njih vse več razprav. Ocenjujemo, da je trenutno varnostno stanje odlagališč z jedrskimi odpadki v Sloveniji zadovoljivo. Pregled stanja odlagališč v državah, kjer jedrska energija predstavlja pomemben delež pridobljene energije, kot so Združene države Amerike, Nemčija ter Francija, nam pove, da je skupna problematika naštetih držav, vključno s Slovenijo, dolgoročno zagotoviti odlagališče visoko radioaktivnih odpadkov. Opozoriti je treba tudi na ranljivosti oziroma potencialne primere nevarnosti, ki pretijo objektom v zvezi z jedrsko energijo. In teh je veliko. Najverjetnejši so človeški in naravni dejavniki ter teroristična dejanja. Kot primer pri posledicah nesreč in prav tako pri vzrokih, ki lahko privedejo do katastrofalnih razsežnosti, sta primera nesreč v Fukušimi ter Černobilu. Pomemben je tudi nadzor nad subjekti, ki se ukvarjajo z jedrsko energijo. Pristojni organi v Republiki Sloveniji so Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji ter Agencija za radioaktivne odpadke. Ti subjekti tudi načrtujejo smernice in način razvoja jedrskih subjektov v prihodnosti. Pristojna za nadzor na mednarodni ravni je mednarodna Agencija za atomsko energijo. Vsi ti subjekti nadzora delujejo po ustrezni zakonodaji, po direktivi EU, imenovani Direktiva Sveta 2011/70/EUROATOM, ter po nacionalni zakonodaji, v kateri sta najpomembnejša Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti ter Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom. Ključne besede: radioaktivnost, radioaktivni odpadki, skladišče radioaktivnih odpadkov, varnost 6

7 ABSTRACT-SECURITY OF STORAGE FACILITIES FOR RADIOACTIVE WASTE After the Fukushima accident in 2011, people more often ask themselves about the effects of ionizing radiation on humans and the environment. This catastrophe was spread by all the world's media. As a result of discussions about the future and security of nuclear energy some changes have been made in this area. The European Commission was given the task by the EU Council to review existing measures to ensure safety in the nuclear field and to propose improvements. This is exactly what happened in 2014 with the revised directive of nuclear safety. Also big news was Germany's decision to abandon nuclear program by The public has more interest in accidents that occur in nuclear power plants but events that can occur in nuclear storage facilities can also cause a lot of damage. Issues related to the nuclear waste, at first glance, does not seem as important as the effects caused by the accident at the nuclear power plant, but we believe that in the coming years there will be a lot of discussion on this theme. We believe that the current security status of nuclear waste dumps in Slovenia is secure. In countries, where nuclear power plays a significant role, such as United States, Germany and France tell us that the common problem of these countries including Slovenia is providing a long-term repository of highly radioactive waste. It is also important to alert in the possible vulnerability and potential threats facing the nuclear storage facilities. And there are many. Most likely are the human factor, natural influences and terrorist acts. What are the consequences and also the causes that can lead to nuclear accident of catastrophic proportions are examples in Fukushima and Chernobyl. Also very important is the control over the subjects involved in nuclear energy. The competent authorities of the Republic of Slovenia is the nuclear safety administration, administration for radiation protection and radioactive waste management agency. These subjects are also responsible for planning guidance and the the development of nuclear operators in the future. Responsible for monitoring at the international level is the international atomic energy agency. All of these entities operate under the supervision of the relevant legislation, according to EU Directive appointed by Council Directive 2011/70/ EURATOM and the national legislation of which the most important are the law on radiation protection and nuclear safety act and also regulations on the management of radioactive waste and spent fuel. Keywords: radioactivity, nuclearwaste, nuclear storage facilities, safety 7

8 1 UVOD Varnosti se v današnjem času posveča zelo veliko pozornosti. V zadnjih letih se vse pogosteje dogajajo teroristični napadi, velike naravne nesreče in nesreče, ki so posledica človeškega dejavnika. Tudi jedrski varnosti se namenja veliko pozornosti, saj je v jedrskih objektih prisoten zelo nevaren material, ki povzroči posledice, ki se ne odpravijo stoletja. Na področju jedrske varnosti se je zgodil določen prelom leta 2011, ko se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni Fukušima. Po skoraj 30 letih največje nesreče v Černobilu se je zdelo, da smo si zagotovili varnost na jedrskem področju, leta 2011 pa smo videli, da ni tako. Da bi si zagotovili kar največjo možno varnost na jedrskem področju, se ne smemo ukvarjati s posameznimi vprašanji varnosti oziroma vsak subjekt s svojimi težavami, ampak moramo pristopiti celovito in razviti koncept sistemske varnosti. Jedrsko varnost vidimo kot mednarodno vprašanje in s tem namenom moramo tudi iskati rešitve. Eno od področij jedrske varnosti je tudi varnost skladišč jedrskih odpadkov, ki smo se mu posvetili v diplomski nalogi. Na področju jedrske varnosti pa ostaja še mnogo izzivov, med njimi tudi vprašanje nadzora nad subjekti jedrske varnosti, iskanje dolgoročnih rešitev v zvezi z zagotavljanjem skladišč za visoko radioaktivne odpadke, zmanjševanje možnosti terorističnih napadov ter zmanjšanje možnosti človeških napak. To so vprašanja, ki določajo jedrsko varnost in ki bi jih morali reševati globalno, in ne samo nacionalno oziroma regijsko. Ravno nasprotno velja v mednarodnem okolju načelo, da vsaka država poskrbi za svoje jedrske odpadke. 2 METODOLOŠKI PRISTOP 2.1 Predmet in cilji V diplomski nalogi smo izpostavili problematiko varnega ravnanja pri skladiščenju z radioaktivnimi odpadki. Zaradi lastnosti radioaktivnih odpadkov je skladiščenje in kasneje tudi trajno skladiščenje, imenovano odlaganje, izredno zahtevno, ker mora zadostiti vsem zahtevanim varnostnim ukrepom in standardom. Radioaktivni odpadki nastajajo v mnogo panogah, gospodarstvu, medicini, biologiji in znanosti ter so zaradi tega pogost ter nujen stranski produkt. Medtem ko ima na eni strani uporaba sevalnih snovi dobro uporabno vrednost za naša življenja, je na drugi strani skladiščenje radioaktivnih odpadkov zahtevnejše in zahteva celovit pristop. Podrobno 8

9 smo predstavili problematiko skladiščenja radioaktivnih odpadkov, vključno z napadi protestnikov, krajami odpadkov, vplivom uhajajočih radioaktivnih odpadkov v okolje, katastrofalnimi nesrečami skladišč radioaktivnih odpadkov, težav z evidentiranjem ter nadzorom radioaktivnih snovi. Za izbiro teme diplomske naloge smo se odločili, ker nesreče z radioaktivnimi snovmi niso redke, vedno pa imajo katastrofalne posledice. Pred letom 2011, ko se je zaradi posledic potresa in posledično cunamija zgodila huda nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi na Japonskem, je zabeleženih nekaj hujših nesreč. V letih, odkar se jedrska energija uporablja za vojaške in civilne namene, se je zgodilo več lažjih jedrskih nesreč in nesreč s prekomernim sevanjem, vendar pa nobena ni imela takega obsega kot černobilska katastrofa. Mejnik je torej postavila nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu, ki jo bomo zaradi pomena za varnost v nadaljevanju natančneje predstavili. Varnost skladišč radioaktivnih odpadkov je danes izrednega pomena tudi za svetovno varnost, saj se pojav terorizma z uporabo radioaktivnih snovi povečuje. Varnost skladiščenja se, žal, glede na dogodke, ki so bili zabeleženi v preteklosti, poveča le v času po nesrečah z radioaktivnimi odpadki, manj je poudarka na varnosti iz preventivnih razlogov. Cilji diplomske naloge so: - pregled zakonodaje na področju jedrske varnosti, - pregled obstoječega stanja skladišč in odlagališča radioaktivnih odpadkov v Republiki Sloveniji, - seznanitev z ureditvijo in stanjem skladišč ter odlagališč v nekaterih državah, ki imajo jedrski program, - predstaviti subjekte nadzora na področju jedrske varnosti v Republiki Sloveniji, - predstaviti najverjetnejše nevarnosti, povezane z uporabo radioaktivnih snovi, - predstaviti najoptimalnejše rešitve oziroma smernice na področju radioaktivnih odpadkov v Republiki Sloveniji, - ugotoviti, ali zakonodaja, nadzor, evidentiranje, meritve in gradnja zagotavljajo varnost skladišč radioaktivnih odpadkov v Republiki Sloveniji. 9

10 2.2 Teze Diplomska naloga je koncipirana okrog naslednjih tez: Teza 1: Skladišča za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji so povsem primerljiva z varnimi skladišči po svetu in ne predstavljajo nevarnosti za okolje. Teza 2: Skladišča za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji, ki so zgrajena v skladu z vsemi varnostnimi zahtevami, kjer se nadzor, evidentiranje ter meritve opravljajo redno, strokovno in dosledno, ne predstavljajo nevarnosti. Teza 3: Nadzor nad varnostjo skladišč v Republiki Sloveniji je strog ter zagotavlja primerno stopnjo varnosti. 2.3 Metode dela Metodi, ki jih bomo uporabili pri izdelavi diplomske naloge, sta deskriptivna metoda, pri kateri bomo uporabili deskripcijo in kompilacijo, ter primerjalna metoda. Uporabili bomo tudi slikovni in grafični prikaz podatkov. 2.4 Omejitve pri raziskovanju Ker je varnost skladišč radioaktivnih odpadkov v sedanjem času izrednega pomena tudi za svetovno varnost pojav terorizma z uporabo radioaktivnih snovi se namreč povečuje so viri podatkov o zgradbi, lokaciji in načinu dostopnosti do skladišč zelo omejeni. Prav težko dostopni podatki o natančnejših izvedbah bodo verjetno tudi edina pomembnejša omejitev pri izdelavi moje diplomske naloge. 3 PROBLEMATIKA VARNOSTI RADIOAKTIVNIH SNOVI 3.1 Jedrske nesreče kot posledica naravnih nesreč Pred 11. marcem 2011 se nismo toliko zavedali nevarnosti, ki jo procesi v naravi lahko predstavljajo za jedrsko elektrarno oziroma objekte, ki vsebujejo jedrske snovi. Zavedali smo se nevarnosti terorističnih napadov, zavedali smo se človeških 10

11 napak in tudi možnosti mehanske napake. Po letu 2011 se zavedamo, kakšno nevarnost predstavljajo različni vremenski pojavi oziroma posledice globalnega segrevanja. Vremenskih neprijetnosti, ki lahko povzročijo katastrofo, je več vrst. Nekateri vremenski pojavi so že povzročili težave, nekateri jih bodo v prihodnosti. Poplave so leta 1993 prizadele jedrsko elektrarno Cooper v ameriški zvezni državi Nebraska. Tornado je nekajkrat za las zgrešil jedrsko elektrarno. Poznamo še druge nevarnosti, kot so hurikani, ogromni požari, udari strel ter potresi in cunamiji. Kot primer zadnjih dveh bomo podrobneje opisali nesrečo v Fukušimi. Nesreča v Fukušimi je največja jedrska nesreča po Černobilu iz leta 1986, obenem pa je od černobilske nesreče bolj zapletena, saj se je okvarilo več reaktorjev, ki pa na srečo v atmosfero niso spustili toliko jedrskih snovi. Jedrsko elektrarno v Fukušimi sta prizadela kar dva vremenska pojava, in sicer v razmiku ene ure. Potres je prizadel Japonsko 11. marca ob Epicenter potresa je bil v okolici otoka Honšu. Magnituda potresa po Richterjevi lestvici je bila 9. Vendar pa potres ni bil največja nevarnost za jedrsko elektrarno. Približno 50 minut po začetku potresa je kot posledica tega Japonsko prizadel cunami (Jedrska katastrofa v elektrarni..., 2013). Veliko držav z jedrsko energijo, če imajo to možnost, načrtuje gradnjo jedrskih elektrarn blizu morske obale, in sicer zato, da imajo možnost hitrega dostopa do vode za hlajenje reaktorjev. Seveda pa je treba v zakup pri načrtovanju gradnje vzeti nevarnost cunamijev v primerih potresa. Potencialne nevarnosti, ki pretijo jedrskim objektom, se spreminjajo. Vse bolj v ospredje prihajajo naravne katastrofe, kot so cunamiji, potresi, hurikani, poplave (Nuclear safety and..., 2014). Protipotresna zaščita je bila v elektrarni dobra, tako da je ob potresu nastala le manjša gmotna škoda. Nasprotno pa je bila zaščita proti cunamiju preslaba. Elektrarno je zadel 15-metrski val in je takoj predrl šest metrov veliko zaščito. Voda je takoj vdrla v pritlične prostore elektrarne in poškodovalo električno napeljavo ter zaustavila tudi zasilne generatorje ter zunanje črpalke za oskrbo morske vode, ki se uporablja za hlajenje. Vse moči za hlajenje so bile izgubljene in reaktorji so se zaradi naravnega razpada cepitvenih produktov, ki so bili ustvarjeni pred zaustavitvijo, začeli pregrevati. Kasneje je prišlo tudi do vodikove eksplozije, ki je uničila zgornji del stavbe. Zaradi nesreč naj bi začela voda, ki je bila namenjena ohlajevanju, iztekati iz reaktorjev in jedrska jedra se niso več hladila. Jedrske palice, shranjene v bazenih v vsakem reaktorju stavbe, so se začele pregrevati, ko je raven vode v bazenih padla na kritično raven. Posledice nesreče so se kmalu pokazale 11

12 in bile so katastrofalne. Meritve, ki jih je opravilo japonsko Ministrstvo za znanost in izobraževanje, so kazale sledi radioaktivnega sevanja na severu države, na območju, oddaljenem km od elektrarne, kar je sprožilo velike skrbi. Hrana, ki je bila pridelana na tem območju, je bila takoj umaknjena iz prodaje. Na podlagi neodvisnih meritev je bilo ugotovljeno, da so izpusti iz Fukušime primerljivi s tistimi iz Černobila leta 1986 (Jedrska katastrofa v elektrarni..., 2013). Komisija, ki je preiskovala nesrečo, je v poročilu zapisala, da je k nesreči poleg potresa in cunamija prispeval še človeški dejavnik (Fukušima predvsem človeška..., 2012). Po našem mnenju do nesreče takih razsežnosti najverjetneje ne bi prišlo, če ne bi bilo pomanjkljivega nadzora. Nesreča v jedrski elektrarni Tepco v Fukušimi je posledica dogovorov med vlado, nadzorniki in lastnikom Tepca, nad dogovori pa nobena stran ni izvajala zadostnega nadzorstva (Fukušima predvsem človeška..., 2012). Poročilo razkriva, da je Tepco (Tokyo Electric Power Company) vedel za zamude pri protipotresnih ukrepih in ukrepih proti cunamiju, ampak niso ukrenili ničesar. Tudi ukrepanje japonske vlade in Tepca po nesreči ni bilo zadovoljivo ter je prav tako prispevalo k povečanju razsežnosti nesreče. Japonska vlada in Tepco sta bila v tujem tisku močno kritizirana zaradi slabe komunikacije z javnostjo, saj naj bi prave rezultate analiz prikrivali in skrivali pravo ogroženost na območju jedrske nesreče (Jedrska katastrofa v elektrarni..., 2013). Preiskava zato izpostavlja slabo ukrepanje tedanje vlade Naota Kana, ki ni upoštevala logične verige poveljevanja in ukrepanja, ki naj bi veljala ob jedrskih nesrečah. Vlada bi morala biti v stiku z operaterji elektrarne prek posebne skupine na prizorišču nesreče. Tako pa je izdajala neposredno navodila glavni pisarni Tepca, zaradi česar je na kraju nesreče nastajala zmeda (Fukušima predvsem človeška..., 2012). Japonski uradniki so sprva nesrečo ocenili kot četrto stopnjo po mednarodni lestvici jedrskih dogodkov (INES), kljub mnenju drugih mednarodnih agencij, da bi morala biti višje. Raven je bila nato zvišana na peto stopnjo in na koncu celo na sedmo, kar je najvišja stopnja ogroženosti. Tuji strokovnjaki so izpostavljali, da bo območje očiščeno jedrskega materiala šele čez več sto ali celo tisoč let (Jedrska katastrofa v elektrarni..., 2013). 12

13 3.2 Jedrske nesreče kot posledica terorističnih dejanj Teroristi imajo več možnosti, kako lahko ogrozijo varnost ljudi oziroma za kakšno vrsto napada se odločijo, ko si za cilj izberejo jedrske objekte. Javnosti najbolj znana vrsta napada je napad z umazano bombo.»umazana bomba je špekulativno radiološko orožje, ki radioaktivno snov združuje s konvencionalnimi eksplozivi. Namen tega orožja je, da z radioaktivno snovjo kontaminira okolico eksplozije, zato mu pripisujemo lastnost umazanega.«(umazana bomba, 2014) Do sedaj obstajata samo dva primera napada z bombama, ki sta vsebovali cezij, in nobena od njiju se ni sprožila. Oba primera sta bila povezana s Čečenijo. Prvi primer radiološkega terorja je novembra 1995 izvedla skupina čečenskih separatistov, ki so cezij-137, zavit v eksplozive, zakopali v parku Izmajlovski v Moskvi. Čečenski uporniški vodja je obvestil medije, bomba se ni aktivirala, dogodek pa se je na koncu izkazal samo za primer pridobivanja medijske pozornosti. Decembra 1998 je čečenska varnostna služba razglasila drugi poskus, ko je odkrila zabojnik, napolnjen z radioaktivnimi snovmi, ki so bile pritrjene na eksplozivno mino. Bomba je bila skrita blizu železniške proge v predmestju Argun, 16 kilometrov vzhodno od čečenske prestolnice Grozni. Sumili so isto čečensko separatistično skupino. Kljub povečanemu strahu pred napadom z umazano bombo je težko oceniti, ali se je občutno povečala dejanska nevarnost, da se takšen dogodek pripeti (Umazana bomba, 2014). Posledice napada z umazano bombo je težko napovedati, saj še noben poskus ni bil uspešen. Predvsem je namen napada podoben kot pri klasičnem terorizmu: povzročiti paniko med ljudmi in pridobiti medijsko pozornost. Torej so bile posledice umazane bombe predvsem psihološke. Obstajajo pa še drugi viri nevarnosti, ki so privlačni za napade teroristov. Prevoz radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva iz nuklearne elektrarne v skladišče radioaktivnih odpadkov je potencialna možnost za napade. Tako lahko dokaj enostavno pride do kraje radioaktivnih odpadkov. Mednarodna agencija za jedrsko energijo poroča, da so zaznali incidentov v 99 državah v zadnjih 12 letih s področja preprodaje in kraje radioaktivnega materiala, med njimi tudi 18 incidentov v povezavi s plutonijem (Nuclear and radiation..., 2013). V Republiki Sloveniji prevažamo radioaktivne odpadke po zraku in zemlji. Vsak premik radioaktivnega materiala spremljajo natančne evidence. Nadzor nad odpadki se opravlja tako pri vstopu in izstopu iz države kot pri prevozu v skladišče. Nadzor nad tem ima Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost (Lajovic, 2006). Druga možnost, ko lahko teroristi pridejo do radioaktivnega materiala, ki bi ga lahko 13

14 uporabili za izdelavo umazane bombe, je v objektih, kjer se uporabljajo radioaktivni viri. To so industrijski objekti, raziskovalne institucije in bolnišnice. Tretja možnost, ki jo vidimo kot potencialno možnost, da pride do terorističnega napada, pa so jedrski objekti, kot so jedrske elektrarne, raziskovalni jedrski reaktorji, postroji za obogatitev urana, postroji za izdelavo gorivnih elementov, obrati za predelavo in odlaganje obsevanega jedrskega goriva ter objekti, namenjeni skladiščenju, predelavi in odlaganju radioaktivnih odpadkov (Ministrstvo za notranje zadeve, 2010). Bohte (2009) navaja, da se je treba zavedati, da Republika Slovenija ni imuna proti pojavu terorizma na svojem ozemlju, niti pred posledicami napadov z jedrskim orožjem sosednjih držav. Vendar pa je treba upoštevati, da je ogroženost Republike Slovenije pred terorističnimi napadi s sredstvi za množično uničevanje nizka, vendar pa je ni možno izključiti. 3.3 Nesreča kot posledica človeškega dejavnika Človeški dejavnik vpliva na nesrečo v dveh smereh. Prvič, ko je človeška napaka vzrok za nesrečo in pri delih, kot sta vzdrževanje in testiranje, pride do človeške napake, storjene med delovanjem elektrarne. In ta napaka je pozneje glavni vzrok za nesrečo. In drugič, ko več zaporednih majhnih človeških napak privede do nesreče velikih razsežnosti. Kar nekaj največjih jedrskih nesreč je bila posledica človeške oziroma operaterjeve napake. Človeški dejavnik je bil tudi vzrok za največjo jedrsko nesrečo v Černobilu leta Upravljavci so bili neprevidni in niso upoštevali postopkov vodenja elektrarne, delno tudi zaradi nepoznavanja pomanjkljivosti zasnove reaktorja. K nesreči so pripomogle tudi nekatere nepravilnosti v postopkih. Ena od teh je bila slaba komunikacija med varnostnimi uslužbenci in upravljavci, ki so v noči pred nesrečo vodili poskus. Pomemben podatek je tudi, da so upravljavci izklopili precej varnostnih sistemov reaktorja, kar je bilo po tehničnih navodilih elektrarne prepovedano. Po poročilu vladne komisije, objavljenem avgusta 1986, so upravljavci iz sredice reaktorja odstranili vsaj nadzornih palic. Tako je ostalo le sedem palic, tehnična navodila pa so prepovedovala delovanje reaktorja RBMK-1000 z manj kot 15 palicami znotraj območja sredice jedrskega reaktorja (Černobilska nesreča, 2013). Človeškemu dejavniku na malo drugačen način bi lahko pripisali tudi del odgovornosti za drugo največjo jedrsko nesrečo v zgodovini, in sicer v Fukušimi na Japonskem. Človekovo dejanje, pa naj bo to storitveno ali opustitveno, lahko pripelje do 14

15 katastrofe. Kot navaja Načrt dejavnosti MNZ ob jedrski ali radiološki nesreči (Ministrstvo za notranje zadeve, 2010: 10), je»vzrok nesreče z radioaktivnimi snovmi oziroma viri lahko izključno človeška napaka, ker so radioaktivni viri pasivne naprave, tako da ne more priti do odpovedi delovanja. Vzroke lahko delimo na: - nepravilno uporabo, hrambo ali izgubo radioaktivnega vira zaradi malomarnosti, nevednosti, neznanja ali neupoštevanja predpisov varstva pred sevanji, - konstrukcijsko napako pri vgradnji vira (slaba izdelava ščita, neustrezno izdelano orodje za ravnanje z virom), - zlorabo (kraja, sabotaža).«ljudje, ki delajo na jedrskem področju, bi morali imeti razvit zelo velik čut za odgovornost. Poleg odgovornosti so pomembne izkušnje ter redno usposabljanje. Že majhna nepazljivost lahko pripelje do katastrofe in največkrat je šele to točka, pri kateri se začne delovati bolj strokovno in družbeno odgovorno. 3.4 Posledice jedrskih nesreč Ko pride do nesreče z jedrskim materialom, ima to katastrofalne posledice tako za naravo kot tudi za človeka. 'Najprimernejši' dogodek za opis posledic, ko pride do jedrske nesreče, je zagotovo nesreča v Černobilu leta V nesreči je bilo takoj mrtvih 30 ljudi, zaradi prejete doze sevanja je bilo približno smrti zaradi rakavih obolenj. Materialna škoda se ocenjuje na 7 bilijonov dolarjev. Od leta 1952 do leta 2009 se je po svetu zgodilo 99 jedrskih nesreč. Skupno je nastalo za več kot 20 bilijonov dolarjev materialne škode. Od 57 od 99 nesreč se je zgodilo po nesreči v Černobilu (Nuclear and radiation..., 2013). Fairlie in Sumner (2006) navajata, da veliko publikacij pozna štiri kategorije ljudi, prizadetih zaradi černobilske nesreče. Prvo skupino sestavlja okoli 600 reševalcev, ki so sodelovali prvi dan pri nesreči. Od teh jih je 22 prejelo dozo zunanjega sevanja celotnega telesa, večjo od 4 Gy 1, in 21 prejelo dozo, večji od 6 Gy. V drugi skupini je okoli delavcev, ki so bili poslani na območje elektrarne med letoma 1986 in 1989 zaradi dekontaminacijskih del, gradnjo sarkofaga in čiščenja. Njihova povprečna doza je 1 Gy (gray) je izpeljana enota mednarodnega sistema enot za absorbirano dozo. 1 Gy ustreza 1 J (joul) energije, ki jo visokoenergijski delci ob prehodu skozi snov predajo enemu kilogramu te snovi; 1 Gy = 1 J/kg (vir: Istenič in Stritar, 1997). 15

16 bila 100 msv. Tretja skupina je okoli oseb, ki so bile evakuirane v dveh tednih po nesreči in so prejele povprečni odmerek sevanja 33 msv 2. Približno 5 milijonov prebivalcev onesnaženih območij v Belorusiji, Ukrajini in Rusiji je dobilo povprečno dozo 10 msv. V četrti skupini pa je približno ljudi, ki so živeli na zelo onesnaženih območjih (več kot 555 kbq 3 /m2 Cs-137). Njihov povprečni odmerek je bil 50 msv. Poleg tega obstajata še dve kategoriji, ki pogosto nista obravnavani v uradnih poročilih: približno 600 milijonov ljudi, ki živijo v preostali Evropi, in približno 4 milijarde ljudi, ki živijo v preostalem delu severne poloble. Naj poudarimo, da je sprejemljiva doza postavljena na 1 msv. Istenič in Stritar (1997) razlagata, da z enoto Gy merimo absorbiran odmerek sevanja. Tkivo je obsevano z 1 Gy, če se v 1 kg tkiva absorbira 1 J energije ionizirajočega sevanja. Z enoto Sv pa merimo ekvivalentno dozo sevanja. Doza sevanja zaradi absorpcije nevtronov ali delcev alfa je za živo tkivo bolj škodljiva kot enak absorbiran odmerek delcev beta ali gama. To upoštevamo s faktorjem učinkovitosti (1 do 20), s katerim pomnožimo absorbirano dozo. Dobljeni produkt imenujemo ekvivalentna doza sevanja. Istenič in Stritar (1998: 19) navajata, da»ko je oseba izpostavljena ionizirajočemu sevanju, so lahko poškodbe opazne na obsevanih tkivih in organizmu (somatski učinki), lahko pa se pojavijo šele pri potomcih (genetski učinki)«. Ko je oseba izpostavljena sevanju, nastanejo takojšnji učinki, ki se kažejo kot posledica zastrupitve s sevanjem. Oblika in moč posledic sevanja sta odvisni od količine prejetega sevanja. Obstajajo štiri faze bolezni sevanja. Poznamo blage, zmerne, hude in zelo hude. V blagi in zmerni stopnji so simptomi bolezni večinoma bruhanje in driska, vsesplošna slabost, utrujenost in glavobol. Kasneje se lahko pojavijo še izpadanje las, kri v blatu ter kri v izbljuvku. Če je oseba prejela zelo veliko dozo sevanja, se skoraj polovica primerov konča s smrtjo. Dolgoročne posledice radiološkega sevanja na človeku se kažejo na več različnih načinov, ki jih bomo razdelili na raka ščitnice, levkemijo, tumorje, nerakave učinke, dedne učinke, duševno zdravje in psihosocialne učinke. Najpogostejši primeri, povezani s prekomernim radioaktivnim sevanjem, so levkemija, rak na želodcu, rak na dojki, multipli mielom, rak mehurja, rak jajčnikov, rak jeter, rak na požiralniku in pljučni rak. Radioaktivno sevanje lahko povzroči rakava obolenja na skoraj vsakem organu. Ne povzroča jih neposredno, temveč zelo poveča tveganje za razvoj. To večje tveganje lahko traja desetletja. Največja možnost za raka ščitnice kot posledica radioaktivnega joda je pri otrocih. Mlajša ko 2 Sv (sievert) je ekvivalentna doza ionizirajočega sevanja, ki meri izpostavljenost človeka ionizirajočim sevanjem. V praksi se uporablja tisočkrat manjša enota msv (vir: Istenič in Stritar, 1997). 3 Bq (bequerel) pomeni aktivnost radioaktivnega izvora, ki meri število razpadov radioaktivnih jeder v sekundi. V praksi se največkrat uporablja tisočkrat večja enota kbq (vir: Istenič in Stritar, 1997). 16

17 je oseba, večje je tveganje za razvoj raka ščitnice. Pri nekem določenem vnosu radioaktivnega joda bodo mlajše osebe prejele najvišjo dozo, saj je njihova ščitnica manjša in še vedno raste. Meritve v zadnjih 20 letih po nesreči v Černobilu kažejo, da je veliko število učinkov na zdravje mogoče pripisati prav tej nesreči. Kažejo se kot nerakave posledice, kot so zmanjšana plodnost, povečano število mrtvorojenih otrok, različne napake pri rojstvu, Downov sindrom in umrljivost dojenčkov, težave z vidom oziroma slepost in srčno-žilne bolezni. Dedni učinki kot posledica sevanja se kažejo predvsem kot možnost poškodbe genov in kromosomov. Poleg vseh možnih bolezenskih znakov so pomembne posledice tudi na duševnem zdravju. Odražajo se kot velike depresije, generalizirane anksiozne motnje, posttravmatske stresne motnje, pesimizem, apatija in fatalizem (Greenpeace, 2006). Fairlie in Sumner (2006) ugotavljata, da so posledica tega: - spremembe v načinu življenja, predvsem prekomerno uživanje hrane, alkohola in tobaka, - občutek žrtve, kar je povzročilo občutek socialne izključenosti, - pričakovanje zunanje podpore, vključno s finančno pomočjo in zdravljenjem, - stres, povezan z evakuacijo in selitvijo. 3.5 Ravnanje ob jedrski nesreči Ko pride do jedrske nesreče zaradi zgoraj omenjenih vzrokov, moramo ravnati hitro in preudarno. Zelo pomemben ukrep pred morebitno nesrečo z radioaktivno snovjo je preventivno delovanje. Ko pride do nesreče, so zelo pomembni hitrost delovanja, znanje in preprečitev vsesplošne panike. Te veščine pridobimo z ozaveščanjem in izobraževanjem ljudi. Če želimo ob jedrskih nesrečah zmanjšati oziroma minimizirati človeške žrtve, moramo ljudi temeljito seznaniti z učinki sevanja, njegovo nevarnostjo, stopnjo nevarnosti, kot tudi z vsemi možnimi in potrebnimi zaščitnimi ukrepi (Ministrstvo za notranje zadeve, 2010). Pri ravnanju ob jedrskih nesrečah se bomo omejili na nivo posameznika in njegovo ravnanje ob nesreči z radioaktivnimi snovmi. Ob dogodku začnemo takoj z zaščitnimi ukrepi. Dimic, Istenič in Stritar (1997: 21) navajajo, da je»radiološka zaščita ali zaščita pred sevanjem spoštovanje zahtev ter uporabo konceptov, tehnologij in postopkov, s katerimi se zaščitijo ljudje pred škodljivimi učinki ionizirajočih sevanj«. Zaščitni ukrepi so ukrepi preprečevanja ali zmanjšanja izpostavljenosti posameznikov virom sevanja. Poznamo delitve zaščitnih ukrepov na 17

18 več vrst. Mi se bomo orientirali na delitev zaščitnih ukrepov po hitrosti. Glede na hitrost ukrepanja so zaščitni ukrepi: takojšnji, prehrambni in dolgoročni. Zelo pomembno je, da takoj začnemo uporabo priročnih in standardnih sredstev za osebno zaščito ter dosledno spoštujemo navodila, saj lahko učinkovito zmanjšamo posledice nesreče. Pod pojmom priročna in standardna sredstva za osebno zaščito razumemo predvsem tiste ukrepe, ki jih lahko izvedemo takoj po nesreči in predstavljajo nekakšno prvo pomoč pred viri sevanja. Z njimi želimo preprečiti deterministične učinke sevanja. Ti tako imenovani takojšnji ukrepi so: uporaba sredstev za osebno zaščito pred radioaktivnim onesnaženjem, zadrževanje v zaprtih prostorih (zaklanjanje), zaužitje tablet kalijevega jodida, evakuacija, osebna dekontaminacija, omejitev uporabe živil, omejitev na pitje vode in pijač, ki niso bile onesnažene (Ministrstvo za notranje zadeve, 2010). Naslednji zelo pomembni zaščitni ukrepi, ki ne nastopijo takoj po nesreči, vendar pa so zelo pomembni za dolgoročne posledice življenja ljudi, se imenujejo prehrambni zaščitni ukrepi. S prehrambnimi zaščitnimi ukrepi se zmanjša tveganje za stohastične učinke sevanja zaradi vnosa kontaminiranih živil in pitne vode v telo. Prehrambni intervencijski ukrepi trajajo od nekaj dni do nekaj tednov za kratkožive izotope, za dolgožive izotope pa tudi več desetletij. Pomembno je, da s kontaminiranih območij ne uživamo pitne vode in hrane. Pri tem mislimo na prepoved uživanja poljščin, sadnih izdelkov, mlečnih izdelkov in zelenjave. Zelo pomembno je tudi paziti na možnost sekundarne kontaminacije. Torej, da tudi zaščitimo živali s takojšnimi zaščitnimi in pozneje tudi prehrambnimi ukrepi. Kontaminiramo se lahko z uživanjem mleka ali mesa živali, ki je uživala kontaminirana živila. Pomembno je tudi, da zavarujemo vse morebitne vire hrane in vode, ki še niso bili kontaminirani. Prehrambne zaščitne ukrepe izvajajo prebivalci v okviru osebne in vzajemne zaščite, pristojne javne službe in ustanove s področja oskrbe z vodo, zdravstva in izobraževanja, nosilci živilskih dejavnosti ter nosilci dejavnosti poslovanja s krmo. Kot zadnji ukrepi, po uporabi takojšnih in morda še trajajočih prehrambnih ukrepih, pridejo na vrsto dolgoročni zaščitni ukrepi. Z dolgoročnimi zaščitnimi ukrepi se zmanjša tveganje za stohastične učinke sevanja. Kot pove že ime, dolgoročni zaščitni ukrepi trajajo od nekaj tednov do nekaj mesecev, lahko pa tudi več stoletij za zelo dolgožive izotope. Dolgoročni zaščitni ukrepi lahko od posameznika terjajo velike ekonomske, socialne ter duševne posledice. Dolgoročni zaščitni ukrepi so: začasna preselitev prebivalstva, trajna preselitev prebivalstva in dekontaminacija okolja (Vlada Republike Slovenije, 2010). 18

19 3.6 Problematika jedrskih odpadkov Dimic, Istenič in Stritar (1997: 7) ugotavljajo,»da lastnosti radioaktivnih odpadkov, način ravnanja z njimi in stopnja njihovega ogrožanja okolja nikakor ne upravičujejo pretiranega strahu. Odpadne radioaktivne snovi so v resnici nevarne živim bitjem, vendar smo popolnoma sposobni ravnati z njimi tako, da danes zaradi njih ni škodljivih posledic v okolju, niti jih ne bo v prihodnosti.«radioaktivne odpadke delimo na tri vrste, in sicer na nizko radioaktivne, srednje radioaktivne ter visoko radioaktivne odpadke. To je delitev glede na raven radioaktivnosti in tudi na raven ogrožanja ljudi. Največjo nevarnost seveda predstavljajo visoko radioaktivni odpadki in skladno s tem se največ pozornosti glede varnosti posveča prav njim. Če ne pride do namenskega ogrožanja na jedrskem področju, s človeško pomočjo ali z veliko naravno katastrofo, lahko rečemo, da je varnost na jedrskem področju popolna. Ker pa lahko v izjemnih okoliščinah pride do napadov na jedrske objekte, kraje radioaktivnega materiala, naravnih katastrof ali človeške napake, sta na tem področju iz preventivnih razlogov določena stroga zakonodaja in nadzor. Raven usposobljenosti, strokovnosti, profesionalnosti in čut za odgovornost ljudi predstavljata velik delež varnosti na področju jedrske varnosti. Nadzori pristojnih organov ter zakonodaja, ki sledi razvoju na jedrskem področju, omogoča varnost ter preventivo, da se odpravijo anomalije, ki bi lahko ogrožale varnost. Petdesetletne izkušnje kažejo, da je človek sposoben varno uporabljati jedrsko energijo. Do nekaj nesreč je prišlo predvsem zaradi pomanjkljivega znanja ljudi, ki so upravljali jedrske naprave ali radioaktiven material. Posledice nesreč so, da je uporaba jedrske energije na osnovi novih raziskav in predpisov postala še varnejša. To velja tudi za odlaganje radioaktivnih odpadkov. Znanje ljudi na jedrskem področju danes omogoča, da se radioaktivni odpadki odložijo varno brez skrbi za ogrožanje okolja ali varnosti ljudi. Danes lahko vidimo že zgrajena odlagališča in skladišča, ki varno obratujejo že vrsto let. Ob graditvi odlagališč se na začetku pri izbiri prostora upoštevajo naslednje zahteve: - odlagališče ne sme škodovati ne sedanjim ne prihodnjim generacijam, - radioaktivni odpadki so potencialno nevarni od več sto let do več deset tisoč let, - geosfera v prihodnosti ne sme vplivati na odlagališče s talno vodo, različnimi nestabilnostmi, neodpornostjo kamnin ipd. 19

20 Odlagališče je izjemno zahteven objekt. Njegovo varnost je treba preveriti z modelnimi preračuni, dopolnjenimi s številnimi meritvami, ki se opravijo na lokaciji. Pomembno je, da se upoštevajo in načrtujejo hidrološke in geološke razmere. Geološka struktura mora vsebovati naravne pregrade, kar pomeni, da bi se preprečilo uhajanje radioaktivnega materiala. To pomeni, da se upoštevajo naslednje lastnosti: - vrste kamnin (zaželena neprepustnost za vodo), - potresne in udorne aktivnosti (zaželena minimalna potresna aktivnost), - vodne razmere (podtalnice, površinske vode), - padavine in temperature (zaželena odsotnost padavin), - nagib terena (geomorfološke razmere), - naseljenost, - prometne povezave (Dimic, Istenič in Stritar, 1997). Sodi se v odlagališče vloženi v večje betonske bloke, ti pa v še večje betonske strukture. Pomembno je, da z gradnjo odlagališča začnemo takrat, ko se lokalno prebivalstvo strinja z gradnjo in ko odgovorne ustanove sprejmejo Varnostno poročilo. V Varnostnem poročilu so povzetki vseh analiz in meritev ter rezultati modelnih raziskav. Za odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov sta v svetu poznana dva tipa, in sicer podzemno odlagališče in površinsko odlagališče. Podzemno odlagališče je v globinah od nekaj deset do nekaj sto metrov. Zgrajeno je v treh pregradah, in sicer se sodi, napolnjeni z odpadki in zaščiteni z betonskimi bloki, odložijo v predore. Obsegajo glavni kanal in več prečnih. Ko so zapolnjeni, se vsi rovi zasujejo z neprepustnim materialom. Površinsko odlagališče je cenejše in bolj preprosto od podzemnega. Na površini se zabetonira plošča in nato se na njej zgradijo suhi, 20 m široki kvadratni bazeni. Sodi se nato po skupaj zložijo v betonske bloke in zalijejo z betonom. Nato se odložijo v bazene na odlagališču. Ko je bazen poln, se zasuje z betonom, zasuje z nekaj metrov debelo plastjo gline in zasadi zelenje (Dimic, Istenič in Stritar, 1997). Naše mnenje je, da odgovorna in načrtovana gradnja odlagališč s konsenzom skupnosti ne predstavlja nevarnosti za zdravje ljudi. Če upoštevamo še zakonodajo, ki ureja varovanje oziroma varnost na območju delujočega skladišča in odlagališča jedrskih odpadkov, nadzor in znanje, lahko trdimo, da skupnost naredi vse, kar je v naši moči, da skrbi za širšo varnost. Razlika med odlagališčem in skladiščem radioaktivnih odpadkov z vidika varnosti je, da odlagališče ne predstavlja nobene nevarnosti, saj zaradi tipa izgradnje niti ne potrebuje nadzora oziroma varovanja. 20

21 Seveda pa menimo, da v Sloveniji in morda tudi drugje največje nevarnosti ne predstavljajo napadi, terorizem in naravne katastrofe, temveč neodzivnost, počasnost, finančni zalogaj ter tudi politične spletke pri izgradnji odlagališč, torej neke dolgoročne uresničljive vizije. Kot navajajo Dimic, Istenič in Stritar (1997: 71),»težave pri izbiri lokacije niso tehnične, temveč človeške, včasih pa tudi politične, socialne ali celo etične narave«. Navedene težave lahko pripeljejo do posledic, kot je nezakonita trgovina z odpadki. Glavne vzroke za težave, ki jih vidimo tudi mi, navajajo Emanova, Meško in Sotlar (2012: 389), ki ugotavljajo,»da nastane problem tudi pri nezakoniti trgovini z nevarnimi odpadki zaradi slabega uveljavljanja in izvrševanja zakonodaje ter pomanjkanja politične volje«. 4 PRISTOJNI ORGANI IN ZAKONODAJA NA PODROČJU JEDRSKE VARNOSTI 4.1 Pristojni organi za ravnanje z radioaktivnimi snovmi v Republiki Sloveniji Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost Zgodovina Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost sega v leto 1987, ko je bila z Zakonom o organizaciji in delovnem področju republiških upravnih organov in republiških organizacij ustanovljena kot samostojen upravni organ Republiška uprava za jedrsko varnost (RUJV). Pristojna je bila za nadzor izvajanja predpisov s področja varnosti jedrskih objektov. Leta 1991 je z Zakonom o organizaciji o delovnem področju republiške uprave postala Uprava za jedrsko varnost organ v sestavi ministrstva pristojnega za varstvo okolja in urejanje prostora. Pristojnost Uprave za jedrsko varnost je bila na področju jedrske varnosti in je zajemala prevoz jedrskih in radioaktivnih materialov, materialno bilanco jedrskih materialov, odgovornost za jedrsko škodo, kvalificiranost osebja uporabnikov jedrskih objektov in njihovo šolanje, zagotovitev kvalitete, inšpekcijsko nadzorstvo nad uresničevanjem zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki urejajo jedrske objekte, ter na druge zadeve s tega področja, določene z zakonom. Leta 1994 je bil sprejet Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev in je preimenoval upravni organ Republiška uprava za jedrsko varnost (RUJV) v Upravo Republike Slovenije za jedrsko varnost (URSJV). Z Zakonom o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (2002) so se 21

22 pristojnosti URSJV razširile na nadzor radioaktivnosti izven jedrskih objektov razen na področju medicine in veterinarstva (Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, 2015). Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost (URSJV) je pristojna za opravljanje specializiranih strokovnih in razvojnih upravnih nalog ter inšpekcijskega nadzora na področjih sevalne in jedrske varnosti, izvajanja sevalnih dejavnosti in uporabe virov sevanja, varstva okolja pred ionizirajočimi sevanji, prometa, prevoza in ravnanja z jedrskimi in radioaktivnimi materiali, nadzora in materialne bilance jedrskih materialov, neširjenja jedrskega orožja in varovanja jedrskega blaga, spremljanja stanja radioaktivnosti okolja, odgovornosti za jedrsko škodo, usposobljenosti osebja uporabnikov jedrskih objektov in njihovo šolanje, zagotovitev kvalitete s tega področja, zgodnjega obveščanja in ukrepanja ob jedrskih in radioloških nesrečah, mednarodnega sodelovanja na delovnih področjih uprave (Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, 2014a). Podlaga za delovanje Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost so različni zakoni, med njimi so najpomembnejši Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, Zakon o odgovornosti za jedrsko škodo, Zakon o prevozu nevarnega blaga, Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. Organiziranost Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost prikazuje Slika 1. Slika 1: Organizacijska shema Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost (vir: Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, 2014a) 22

23 4.1.2 Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji Večina pristojnosti na področju varnosti pred sevanji ima Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost. Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji ima pristojnosti na področju sevalnega varstva ljudi in vso uporabo v medicini ter veterini. Poslanstvo uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji je, da z ukrepi na področju varnosti stori vse, da zaščiti prebivalstvo pred škodljivimi vplivi ionizirajočih in neionizirajočih sevanj. Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji opravlja strokovne, upravne, nadzorne in razvojne naloge na področju izvajanja dejavnosti in uporabe virov ionizirajočih sevanj v zdravstvu in veterinarstvu, varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi vplivi ionizirajočih sevanj, sistematičnega pregledovanja delovnega in bivalnega okolja zaradi izpostavljenosti ljudi naravnim virom ionizirajočih sevanj, izvajanja nadzora radioaktivne kontaminacije živil in pitne vode, omejevanja, zmanjševanja in preprečevanja zdravju škodljivih vplivov neionizirajočih sevanj, presojanja ustreznosti in pooblaščanja izvedencev varstva pred sevanji (Ministrstvo za zdravje, 2014). Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji je organ v sestavi ministrstva za zdravje in se pri svojem delovanju opira predvsem na Zakon o varstvu pred ioniziranim sevanjem in jedrski varnosti. Namen zakona je, da se sevanje do najmanjše mere zmanjša zaradi škode za zdravje ljudi in radioaktivne kontaminacije življenjskega okolja ter hkrati omogoči izvajanje sevalne dejavnosti pod nadzorom in uporabo virov sevanja ter njihov razvoj in proizvodnjo. Glavne določbe zakona so vsebina sevalne dejavnosti (priglasitev, dovoljenja), varstvo pred sevanji (načela, meje, prepovedi, ukrepi varstva pred sevanji), sevalna in jedrska varnost, intervencije, dovoljenja, nadzor radioaktivnosti v okolju, fizično varovanje in nadzor jedrskega blaga, inšpekcija. 23

24 Slika 2: Organiziranost Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji (vir: Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji, 2014) Notranjo organiziranost Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji prikazuje Slika 2. Uprava za varstvo pred sevanji redno opravlja nadzore v skladu s svojimi pristojnostmi, kar se kaže kot odgovorni prispevek k zagotavljanju varnosti na jedrskem področju. V poročilu Uprave za varstvo pred sevanji (2012) ugotavljajo, da so bili redni inšpekcijski nadzori v letih 2010, 2011 in letu 2012 opravljeni skupno 39- krat. V letu 2013 je Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji izvedla skupno 117 inšpekcijskih postopkov. Celovit nadzor je bil zagotovljen s sodelovanjem strokovnih institucij, ki redno preverjajo stanje na tem področju. V letu poročanja je URSVS izdala 94 dovoljenj za izvajanje sevalne dejavnosti, 196 dovoljenj za uporabo virov sevanj, 3 dovoljenja za uvoz radioaktivnih virov ter potrdila 144 programov radioloških posegov, 155 ocen varstva izpostavljenih delavcev, 1 potrdilo o izpolnjevanju pogojev za tujega izvajalca sevalne dejavnosti in 72 izjav prejemnikov radioaktivnih snovi. Izdanih je bilo 5 pooblastil izvajalcem strokovnih nalog s področja ionizirajočih sevanj (Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, 2014b). V kazenskem zakoniku Republike Slovenije (2012) je na področju jedrskih odpadkov določena protipravnost, in sicer v temeljni obliki, ki pravi, da kdor v nasprotju s predpisi ali s tehničnimi pravili o varnostnih ukrepih sprejema, poseduje, uporablja, prenaša, spreminja, odlaga, zavrže, omogoča pridobitev, razširja, proizvaja, obdeluje, skladišči, prevaža, uvaža, izvaža ali odstranjuje jedrske snovi ali druge nevarne radioaktivne snovi, kar bi lahko povzročilo smrt ali hudo telesno poškodbo ali veliko premoženjsko škodo ali veliko dejansko škodo na okolju, se kaznuje z zaporom do petih let. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja govori, da kdor v nasprotju s predpisi ali tehničnimi pravili o varnostnih ukrepih sprejema, poseduje, uporablja, 24

25 prenaša, spreminja, odlaga, zavrže, omogoča pridobitev, razširja, proizvaja, obdeluje, skladišči, prevaža, uvaža, izvaža ali odstranjuje jedrske snovi ali druge nevarne radioaktivne snovi, kar bi lahko povzročilo smrt ali hudo telesno poškodbo ali veliko premoženjsko škodo ali veliko dejansko škodo na okolju, se kaznuje z zaporom do petih let. Kaznivih dejanj s tega področja ni veliko, saj poročilo Ministrstva za notranje zadeve (2013) Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2012 govori, da je bilo kaznivih dejanj s tega področja, pri katerih so bile podane kazenske ovadbe, v letu 2011 dve in leta 2012 nobene Agencija za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji Namen ustanovitve Agencije Republike Slovenije za radioaktivne odpadke je bil, da bi se celovito in sistemsko rešila problematika radioaktivnih odpadkov. Namen je bil ustanoviti organ, ki bi se spopadel s problematiko radioaktivnih odpadkov. Ustanovljena je bila februarja leta 1991 kot javno podjetje. Postopoma so se pristojnosti agenciji razširile. Dobila je širše pristojnosti in naloge: upravljanje skladišča radioaktivnih odpadkov v Brinju, zbiranje in prevoz radioaktivnih odpadkov malih proizvajalcev, izvajanje sanacij objektov z radioaktivnimi odpadki, pomemben del njene dejavnosti pa sta postali tudi informiranje in ozaveščanje javnosti. Leta 1996 se je preoblikovala iz javnega podjetja v javni gospodarski zavod. Tudi pozneje so se pooblastila in odgovornost Agencije Republike Slovenije za radioaktivne odpadke širile. Leta 2006 je Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost Agenciji Republike Slovenije za radioaktivne odpadke izdala dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti, ki potrjuje njeno ustrezno opremljenost in usposobljenost za samostojni prevzem, prevoz, pripravo za skladiščenje in za vnos radioaktivnih odpadkov v Centralno skladišče RAO v Brinju (ARAO, 2014j). Zadnja sprememba je bila leta 2009, ko je Vlada Republike Slovenije sprejela Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o preoblikovanju javnega podjetja Agencija za radioaktivne odpadke. Osnovni cilj delovanja Agencije Republike Slovenije za radioaktivne odpadke je zagotoviti učinkovito, varno in odgovorno ravnanje z vsemi vrstami radioaktivnih odpadkov pri nas od njihovega nastanka do končne odložitve. Ravnanje z odpadki poleg samega odlaganja kot končne in trajne rešitve obsega tudi različne dejavnosti 25

26 in ravnanje z odpadki pred odlaganjem, kot so obdelava in priprava odpadkov za skladiščenje in/ali odlaganje, skladiščenje in prevoz. Delo Agencije Republike Slovenije za radioaktivne odpadke je zato osredotočeno na naslednja področja: - načrtovanje in pripravljanje dolgoročnih rešitev za NSRAO in IJG, - odlaganje radioaktivnih odpadkov, - ravnanje z RAO malih proizvajalcev, - obveščanje, ozaveščanje in izobraževanje javnosti, - sanacije objektov z radioaktivnimi odpadki (ARAO, 2014a). Slika 3: Organiziranost Agencije za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji (vir: ARAO, 2014b) Organiziranost Agencije za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji prikazuje Slika 3. Organi agencije so direktor, ki se imenuje za obdobje štirih let. Ob strani direktorja stoji upravni odbor, ki je sestavljen iz treh predstavnikov ustanovitelja oziroma lastnika ter direktorja Nuklearne elektrarne Krško in predstavnika Agencije Republike Slovenije za radioaktivne odpadke. Poleg administracije in svetovalca direktorja za strateške zadeve je Agencija Republike Slovenije za radioaktivne odpadke organizirana v tri sektorje: sektor za načrtovanje, sektor za odlaganje radioaktivnih odpadkov in sektor za obratovanje objektov. V sestavi ima tudi pet služb. To so služba OA/OC, služba za varstvo pred sevanji, služba za stike z javnostjo, finančno računovodska služba in pravna služba. V Agenciji Republike Slovenije za radioaktivne odpadke se lahko zaposli do 30 ljudi. Od tega sta 2/3 26

27 strokovnega kadra. Agencija se pretežno financira iz proračuna Republike Slovenije, iz sklada za razgradnjo NEK, s plačili malih povzročiteljev radioaktivnih odpadkov ter nekaj iz sodelovanja v EU-projektih. 4.2 Zakonski predpisi, pravilniki in direktive Označevanje nevarnih snovi Zakon o kemikalijah (2003) daje obveznosti in postopke vsaki pravni ali fizični osebi, ki daje kemikalije v promet ali jih skladišči, da jih mora ustrezno označiti, razvrstiti in pakirati, kot to določa zakon. V nadaljevanju bomo natančneje predstavili dva pravilnika, ki urejata razvrščanje, označevanje in pakiranje kemikalij. To sta Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih pripravkov ter Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi. Oba pravilnika se med seboj smiselno dopolnjujeta. Pravilnika povzemata star način označevanja, in sicer povzemata direktivi 67/548/EEC in 1999/45/EC. Zakon o varstvu pred nevarnimi in drugimi nesrečami (2006) določa pojem nevarne snovi kot vsako snov v trdnem, plinastem ali tekočem stanju, ki v primeru, če nenadzorovano prodre v okolje, neposredno ogrozi življenje ali zdravje ljudi in živali oziroma povzroči uničenje ali škodo na premoženju ter ima škodljive vplive na okolje. Nevarne snovi so predvsem tiste, ki so strupene, karcinogene, jedke, oksidacijske in dražljive, radioaktivne, kužne, eksplozivne, lahko vnetljive ali povzročajo vžig v stiku z drugimi snovmi. Pravilnika določata smiselno enake pogoje za označevanje in pakiranje, če neka snov ali pripravek presega mejne vrednosti, ki so določene. Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih pripravkov (2005) in tudi Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi določata, kako se ugotavlja zasnova pripravkov, ki bi lahko bili nevarni za zdravje ljudi in ogrožanje okolja. Pravilnik ugotavlja fizikalno kemijske lastnosti pripravka, zdravju nevarne lastnosti ter okolju nevarne lastnosti. Če se ugotovi, da posamezen pripravek vsebuje snov, ki odstopa od vnaprej določene vrednosti, se pripravek ustrezno označi in pakira. Po Pravilniku o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih pripravkov (2005) mora pakiranje biti skladno z: 27

28 a) embalaža mora biti načrtovana in izdelana tako, da onemogoča nehoteno izhajanje vsebine, če niso predpisane posebne varnostne priprave, b) materiali, iz katerih sta izdelana embalaža in zapiralo, ne smejo biti občutljivi za vsebino in ne smejo reagirati z njo oziroma tvoriti nevarnih produktov, c) embalaža in zapirala morajo biti dovolj močni in trdni, da pri pričakovanih napetostih in silah med prevozom in ravnanjem ne popustijo, d) embalažne enote, ki se lahko ponovno zaprejo oziroma se zapirajo z zamenljivimi zapirali, in pripadajoča zapirala morajo biti izdelana tako, da se lahko vsakokrat ponovno tesno zaprejo, ne da bi po tem vsebina iz njih prosto izhajala, e) vsaka embalažna enota, ki vsebuje pripravek, ki je v splošni uporabi in je v skladu s tem pravilnikom razvrščen kot zelo strupen (T + ), strupen (T) ali jedek (C) ali vsebuje pripravke, ki so nevarni, če jih vdihavamo (Xn, R65), mora biti, ne glede na njeno velikost, zaprta s posebnim zapiralom, varnim za otroke, v skladu z zahtevami iz priloge I Pravilnika o nevarnih snoveh. Zahteve te točke ne veljajo za aerosole in posode, opremljene z zapečatenim razprševalnim mehanizmom, ki vsebuje pripravke, ki so nevarni, če jih vdihavamo (Xn, R65), f) vsaka embalažna enota, ki vsebuje pripravek, ki je v splošni uporabi in je v skladu s tem pravilnikom razvrščen kot zelo strupen (T + ), strupen (T), jedek (C), zdravju škodljiv (Xn), zelo lahko vnetljiv (F+) ali lahko vnetljiv (F), mora, ne glede na njeno velikost, nositi otipno opozorilo za nevarnost v skladu z zahtevami iz priloge I Pravilnika za nevarne snovi. Zahteve te točke ne veljajo za aerosole, ki so razvrščeni kot zelo lahko vnetljivi (F+) ali lahko vnetljivi (F), g) embalažne enote z nevarnim pripravkom, ki so v splošni uporabi, ne smejo imeti: - oblike in grafičnih dekoracij, ki bi utegnile privabljati ali vzbujati dejavno radovednost otrok ali zavajati uporabnika, - oblike, grafičnih dekoracij in označb, ki se navadno uporabljajo za živila, krmila, zdravila in kozmetične proizvode ipd. ali nanje spominjajo. Označevanje mora biti urejeno tako, da morajo biti na vsaki embalažni enoti nevarnega pripravka jasno, čitljivo in neizbrisno navedeni naslednji podatki: a) trgovsko ime ali druga enakovredna označba za identifikacijo pripravka, b) ime, polni naslov in telefon pravne ali fizične osebe, ki daje pripravek v promet, 28

29 c) kemijska imena nevarnih snovi ali kemijska imena nevarnih snovi kot sestavin pripravka, v skladu z zahtevami 7. točke priloge VI Direktive 67/548/EGS, d) grafični znak (simbol) za nevarnost, črkovni znak za nevarnost (ki ni obvezen, je pa priporočljiv), napis za opozarjanje na nevarnost, e) standardna opozorila R (stavki R), f) standardna obvestila S (stavki S), g) nominalna količina pripravka v pakiranju, če je namenjen splošni uporabi. Pri ravnanju z nevarnimi snovmi je treba dati poudarek tudi dolžnosti delodajalca do delavca, ko je ta kakorkoli v stiku z nevarnimi snovmi. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2001) daje velik poudarek, ko gre za delovna mesta, pri katerih je delavec v stiku z nevarnimi snovmi. Določa, da mora delodajalec pri načrtovanju delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, uporabe delovne in osebne varovalne opreme in uporabe nevarnih kemičnih snovi zagotoviti, da so bili upoštevani vsi vplivi na varno in zdravo delo delavcev ter da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni ter v skladu z namenom uporabe. Tako v Republiki Sloveniji kot tudi v ostalih članicah EU se uporabljata stari, zgoraj navedeni sistem in novi, ki temelji na uredbi Evropskega parlamenta in sveta št. 1272/2008 oziroma CLP uredbi. Veljati je začela januarju leta Pomen uredbe je, da se globalno poenoti sistem razvrščanja in označevanja nevarnih kemikalij. Cilj uredbe je ugotoviti, kakšne nevarne lastnosti ima neka kemikalija, te informacije z etiketo in varnostnim listom dostaviti do uporabnika in s tem prispevati k varnosti, odgovornejšemu ravnanju in posledično uporabi (Uredba ES, 2008). Uredba Komisije ES (2009), imenovana tudi Uredba št. 790/2009, je popravek Uredbe št. 1272/2008. Sprejeta je bila avgusta 2009 z namenom prilagoditve uredbe tehničnemu in znanstvenemu napredku. Uredba vsebuje vse usklajene razvrstitve snovi in zmesi po starem in novem sistemu Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom je bil sprejet leta 2006 na podlagi Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom (2006) ureja razvrščanje radioaktivnih odpadkov glede na stopnjo in vrsto radioaktivnosti, ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, obseg poročanja o 29

30 nastajanju radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva ter način in obseg vodenja centralne evidence nastajanja radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva ter vodenja evidenc skladiščenih in odloženih radioaktivnih odpadkov ter izrabljenega goriva. Obsega šest poglavij, ki se imenujejo: splošne določbe, razvrščanje radioaktivnih odpadkov, splošne zahteve za ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, posebne zahteve za ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, evidentiranje in poročanje, prehodne in končne določbe. Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom (2006) deli radioaktivne odpadke glede na stopnjo in vrsto v naslednje kategorije: prehodni radioaktivni odpadki, zelo nizko radioaktivni, nizko in srednje radioaktivni odpadki, ki se delijo še na dve skupini: kratkoživi NSRAO in dolgoživi NSRAO. Po njem se delijo še na visoko radioaktivne ter radioaktivne odpadke z naravnimi radionuklidi, ki nastajajo pri pridobivanju in predelavi jedrskih mineralnih surovin ali v drugih industrijskih procesih in niso zaprti vir sevanja v skladu s predpisom, ki ureja uporabo virov sevanja in sevalne dejavnosti. Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom (2006) določa splošne in posebne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati imetniki, ki upravljajo sevalni ali jedrski objekt. Imetnik mora sestaviti program gospodarjenja z radioaktivnimi odpadki ali izrabljenim gorivom, ki mora vsebovati podatke o: - organizaciji dejavnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki ali izrabljenim gorivom, vključno z opredelitvijo odgovornosti in navedbo usposobljenosti odgovornih oseb v skladu s predpisom, ki ureja pogoje, ki jih morajo izpolnjevati delavci, ki opravljajo za varnost pomembna dela v jedrskih in sevalnih objektih, - pisnih postopkih iz prejšnjega člena, standardih in drugih dokumentih, v skladu s katerimi se ravna z radioaktivnimi odpadki ali izrabljenim gorivom, - načinu nastajanja radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva ter o kategorijah, vrstah, količinah in predvidenih količinah njihovega nastajanja po letih, - načinih ravnanja z radioaktivnimi odpadki oziroma izrabljenim gorivom v času nastanka programa in predvidenih načinih ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, - tehničnih, organizacijskih in drugih ukrepih za zmanjševanje nastajanja radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva in preprečitev škodljivih vplivov 30

31 na zdravje ljudi in radioaktivne kontaminacije življenjskega okolja v času priprave programa in o predvidenih tovrstnih ukrepih v prihodnosti, - predvidenem ravnanju v zvezi s predajo radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva izvajalcu javne službe, njihovim odlaganjem, njihovim izvozom oziroma iznosom v druge države članice Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), opustitvijo nadzora in drugem ravnanju v zvezi z vodenjem evidence radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva, - zmogljivostih ter stopnjah zasedenosti zmogljivosti za vsa ravnanja z radioaktivnimi odpadki ali izrabljenim gorivom v času priprave programa in o predvidenih zmogljivostih ter stopnjah zasedenosti v prihodnosti za ta ravnanja, - uporabi, izbiri in načrtovanju ravnanja z radioaktivnimi odpadki ali izrabljenim gorivom, pri čemer mora biti ravnanje zasnovano tako, da so upoštevane medsebojne odvisnosti vseh korakov ravnanja od nastanka do odlaganja radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva, - načinu vodenja evidence skladiščenih oziroma odloženih radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva in načinu poročanja v centralno evidenco radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. Program se dopolnjuje in spreminja vsaki dve leti. Če imetnik ni upravljavec objektov s sevalno ali jedrsko dejavnostjo, mora sestaviti načrt ravnanja z jedrskimi odpadki. Pravilnik določa tudi posebne zahteve za imetnike, ki upravljajo sevalni ali jedrski objekt. V posebnih zahtevah pravilnik določa shranjevanje, predelavo in pakiranje, označevanje, sortiranje, skladiščenje, odlaganje, oddajanje in prevzemanje, premeščanje, izpuščanje tekočih ali plinastih radioaktivnih odpadkov, prepoved redčenja, odlaganje, merila sprejemljivosti za prevzem v skladiščenje ali odlaganje, odpadke pri pridobivanju in predelavi mineralnih surovin ter ravnanje z zelo nizko radioaktivnimi odpadki. Paketi morajo biti pravilno označeni in morajo vsebovati naslednje podatke: enolično identifikacijo paketa v čitljivi in digitalni obliki, maso paketa, kategorijo radioaktivnih odpadkov, vrsto radioaktivnih odpadkov, največjo izmerjeno hitrost doze na površini paketa. Pri zagotavljanju skladiščenja morajo biti radioaktivni odpadki ločeni od izrabljenega jedrskega goriva. Skladiščeni morajo biti na način, da omogoča obdobne preglede, in samo v embalaži, namenjeni za skladiščenje teh odpadkov. Pravilnik določa tudi merila za sprejem v skladiščenje: vsebnost sevalcev in specifično aktivnost, hitrost doze na površini in na referenčnih razdaljah od površine paketa, specifično površinsko kontaminacijo, trdnost, 31

32 izlužljivost korozivnost, kemijsko stabilnost, tvorjenje toplote, degradacijske učinke sevanja, tj. spremembe lastnosti snovi zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem, vnetljivost, tvorjenje in vsebnost plinov, vsebnost strupenih snovi, vsebnost organskih snovi, ki lahko vplivajo na mikrobiološko degradacijo, vsebnost proste tekočine, prisotnost kelatnih in drugih kompleksov, eksplozivnost, gorljivost, odpornost proti koroziji, kritičnost, ustreznost načina označevanja paketov z radioaktivnimi odpadki ali izrabljenim gorivom in ustreznost embalaže ter način pakiranja radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva. V petem poglavju, ki se imenuje evidentiranje in poročanje, pravilnik določa vsebino evidenc, ki jih mora izpolnjevati imetnik, ter vsebino centralne evidence, ki jo upravlja Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost. Imetnik mora voditi naslednje evidence o njihovem shranjevanju, njihovi obdelavi v tehnološkem procesu, njihovem skladiščenju ali izpuščanju, opustitvi nadzora in njihovi oddaji izvajalcu javne službe. Vse evidence mora hraniti še dve leti po opustitvi ali prenehanju katerekoli dejavnosti, razen v primeru prenehanja skladiščenja mora evidenco hraniti še deset let. Centralna evidenca vsebuje podatke o radioaktivnih odpadkih in izrabljenem gorivu, ki so pri imetnikih, so bili izpuščeni v okolje, so v tujini zaradi predelave in so bili oddani izvajalcu javne službe, jim je bil opuščen nadzor in so bili trajno izvoženi v tujino. V centralni evidenci se vodijo tudi podatki o letnih napovedih nastajanja radioaktivnih odpadkov, ki bodo predvidoma nastali v času obratovanja jedrskih in sevalnih objektov ter pri njihovi razgradnji (Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, 2006) Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti je bil sprejet leta Zadnji popravek zakona je bil leta Namen in vsebina Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrsko varnostjo (2004) je, da zakon ureja varstvo pred ionizirajočimi sevanji z namenom, da se zmanjšata škoda za zdravje ljudi in radioaktivna kontaminacija življenjskega okolja zaradi ionizirajočih sevanj zaradi uporabe virov, ionizirajočih do najmanjše možne mere, in se hkrati omogočijo razvoj, proizvodnja in uporaba virov sevanj ter izvajanje sevalnih dejavnosti. Določa pristojnosti upravnih in inšpekcijskih organov na področju izvajanja sevalnih dejavnosti in uporabe virov ionizirajočih sevanj. Nadzor nad uporabniki virov sevanja v industriji, raziskovalnih dejavnostih in izobraževanju je v pristojnosti Uprave 32

33 Republike Slovenije za jedrsko varnost (URSJV), medtem ko je za nadzor na področju zdravstva in veterinarstva v pristojnosti Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji (Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, 2012). Za vir sevanja, ki je namenjen pridobivanju jedrske energije, zakon ureja izvajanje ukrepov jedrske varnosti in, če gre za uporabo jedrskega blaga, tudi posebnih ukrepov varovanja. Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti je sestavljen iz 16 delov in obsega 145 členov. Zakon določa, da mora izvajalec sevalne dejavnosti oziroma imetnik vira sevanja priglasiti namero o izvajanju sevalne dejavnosti in uporabi vira sevanja, pridobiti potrdilo o oceni varstva izpostavljenih delavcev pred ionizirajočimi sevanji, dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti in dovoljenje za uporabo vira sevanja oziroma potrdilo o vpisu vira sevanja v register virov sevanja. Izvajalci sevalne dejavnosti v zdravstvu in veterinarstvu morajo pridobiti še potrdilo programa radioloških posegov (Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, 2012). Med drugim določa tudi fizično varovanje jedrskih snovi in jedrskih objektov, neširjenje jedrskega orožja, varovanje jedrskega blaga in spreminjanje stanja radioaktivnosti okolja. Govori tudi o nadzoru, pristojnosti in obsegu meritev radioaktivnosti v okolju. Opisuje pristojnost za izdelavo poročila o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti ter vsebino le-tega. Opisuje vse o zagotavljanju varnosti pred radioaktivnim sevanjem predvsem s področja objektov. Opredeljuje dovoljenja in soglasja za gradnjo in operativno uporabo objektov ter se navezuje na izdajo, podaljšanje, spremembe, odvzem in prenehanje veljavnosti dovoljenj. V delu, ki se imenuje zbirka podatkov o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, opredeljuje, da je registre varstva pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti odgovorno voditi kot javno knjigo Ministrstvo, pristojno za okolje, razen registra sevalnih dejavnosti in virov sevanja v zdravstvu in veterinarstvu, ki ju vodi kot javno knjigo Ministrstvo, pristojno za zdravje. Določa tudi vsebino registrov. V 15. delu so določene kazenske določbe oziroma predpisuje globe za nespoštovanje določb iz tega zakona (Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski nevarnosti, 2004). 33

34 4.2.4 Direktiva Sveta 2011/70/EUROATOM Slovenija je pred rokom v svoj pravni red prenesla Direktivo Sveta 2011/70/Euratom o radioaktivnih odpadkih in izrabljenem jedrskem gorivu. Namen sprejete direktive je v vzpostavitvi okvira skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki. Z direktivo se poskuša v največji meri zagotoviti podlaga za odgovorno in varno ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom z namenom preprečitve ustvarjanja prevelikih bremen za prihodnje generacije, delavce in prebivalstvo zaščititi pred nevarnostmi, ki izvirajo iz ionizirajočega sevanja. Obsega tri poglavja in 17 členov. Slovenski pravni red je skladen z določbami direktive, saj imamo nacionalni program ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki v obliki Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje Direktiva določa določene obveznosti države članice. V nacionalnem okvirju mora poskrbeti za nacionalno politiko izvajanja ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, sistem izdaje dovoljenj za dejavnosti in objekte, v katerih se ravna z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivu, sistem ustreznega nadzora, sistem upravljanja, preglede, ki jih izvajajo regulativni organi, dokumentiranje in obveznost poročanja o dejavnostih ali objektih za ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom. Zahteva tudi dodelitev odgovornosti za ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom. V Republiki Sloveniji imamo vpeljan ustrezen sistem upravljanja z radioaktivnimi odpadki (Agencija za radioaktivne odpadke Republike Slovenije), ustrezno pa imamo rešeno tudi vprašanje financiranja razgradnje in tudi ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki. Direktiva zahteva samostojen regulativni organ. Vsaka država ima pristojni upravni organ na področju varnega ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, kar je v Sloveniji Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost. Direktiva pa tudi določa obveznosti imetnika dovoljenja, kar imamo pri nas že predpisano z Zakonom o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. Prav tako Direktiva od držav članic zahteva ustrezno obveščanje in sodelovanje javnosti pri ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki. Rok za uskladitev domače zakonodaje z določili direktive je 23. avgust 2013, tako da je bil slovenski pravni red usklajen z določbami te direktive pred rokom (Prenos Direktive o radioaktivnih odpadkih in izrabljenem jedrskem gorivu v slovenski pravni red, 2013). 34

35 4.3 Pristojni organi za nadzor na mednarodni, svetovni ravni Mednarodna agencija za atomsko energijo Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) je bila ustanovljena leta 1957 kot prva organizacija OZN s sedežem na Dunaju. Ustanovitev Mednarodne agencija za atomsko energijo je bil odgovor na strah in pričakovanja odkritja jedrske energije. Mednarodna agencija za atomsko energijo stremi k promoviranju varne, zanesljive in miroljubne uporabe jedrske tehnologije, v zadnjem času pa vse večji poudarek daje razvoju jedrske energije v zdravstvene in prehrambne namene. Leta 2005 je bila dobitnica Nobelove nagrade za mir. Podlaga za delovanje Mednarodne agencije za atomsko energijo je njen statut. Glavne članice agencije so članice Združenih narodov ali tiste države, ki jih na priporočilo Sveta guvernerjev sprejme Generalna konferenca. Mednarodno agencija za atomsko energijo sestavljajo tri glavna delovna telesa, ki so Svet guvernerjev, Generalna konferenca in Sekretariat. Sekretariat je sestavljen iz okoli strokovnjakov in podpornega osebja iz 100 držav. Delujejo na različnih področjih, kot so znanstveno, tehnično ter družbeno. Delovna mesta opravljajo na različnih lokacijah po svetu. Večina dela na sedežu na Dunaju, ostali na lokacijah v lasti agencije v Torontu in Tokiu, New Yorku, Ženevi in raziskovalnih laboratorijih v Seibersdorfu ter v Monaku. V sekretariatu delujejo ljudje različnih poklicev, kot so nadzorni inšpektorji, računalniški strokovnjaki, knjižni uredniki, prevajalci, tolmači, komunikacijski strokovnjaki, računovodje, finančni strokovnjaki, zdravniki in organizatorji frekvenc itd. Generalna konferenca je najvišji organ IAEA. Ta je sestavljen iz predstavnikov vseh držav članic. Generalna konferenca se sestaja enkrat letno, običajno v septembru, da preuči in odobri program ter proračun agencije ter odloča o drugih zadevah, ki jih predlaga Svet guvernerjev, generalni direktor ali države članice. Druge pomembne zadeve, o katerih odloča Generalna konferenca, so: izvolitev članov sveta guvernerjev, odločanje o članstvu določene države, suspenz države članice iz članstva ter ukinitev pravic in privilegijev, odločanje in razprava o letnem proračunu agencije, seznanitev z Letnim poročilom, sprejem sporazumov in dogovorov med agencijo in Združenimi narodi ter imenovanje generalnega direktorja. Svet guvernerjev se sestaja praviloma petkrat letno. Na sejah sveta preučuje in daje priporočila Generalni konferenci o programih in proračunskih predpostavkah ter sprejema in proučuje prošnje za članstvo. Proučuje tudi sporazume o nadzornih ukrepih in objavo varnostnih standardov Mednarodne agencija za atomsko energijo ter je odgovoren za imenovanje generalnega direktorja 35

36 Mednarodne agencija za atomsko energijo z odobritvijo Generalne konference. Mednarodna agencija za atomsko energijo je razdeljena na šest večjih oddelkov: upravljanje, jedrske znanosti in aplikacije, jedrska energija, jedrska varnost in zaščita, tehnično sodelovanje in zaščitni ukrepi. Za strokovno sodelovanje je v Sloveniji zadolžena Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost (Internacional Atomic Energy Agency, 2014). 5 SKLADIŠČA ZA RADIOAKTIVNE ODPADKE 5.1 Skladišča za radioaktivne odpadke v Republiki Sloveniji Skladišče radioaktivnih odpadkov v jedrski elektrarni Krško Slika 4: Lokacija NEK (vir: Vlada Republike Slovenije, 2010). Zemljevid ožje okolice Nuklearne elektrarne Krško prikazuje Slika 4. Je na levem bregu reke Save in je 3 km oddaljena od Krškega. Do elektrarne vodi industrijska cesta iz Krškega. Avtocesta Ljubljana-Novo mesto-obrežje poteka 3 km južno od elektrarne. Železniška proga Ljubljana-Dobova-Zagreb poteka 1 km od elektrarne. Elektrarna ima industrijski tir, ki jo povezuje z železniško postajo v Krškem. Večji kraji in mesta v okolici elektrarne so: Krško (3 km), Brežice (6 km), Brestanica (7 km), Kostanjevica na Krki (13 km), Sevnica (18 km) in Novo mesto (32 km). 36

37 Elektrarna leži približno 70 km jugovzhodno od Ljubljane in 35 km severozahodno od Zagreba, Republika Hrvaška (Vlada Republike Slovenije, 2010). Po Zakonu o zasebnem varovanju (2011) in Pravilniku o fizičnem varovanju jedrskih objektov, jedrskih in radioaktivnih snovi ter prevozov jedrskih snovi (2013) morajo objekti, v katerih so snovi z radioaktivnimi materiali, organizirati svojo varnostno službo. Bogovčič (2008) ugotavlja, da je varnostna služba v NEK organizirana tako, da je vodja varovanja neposredno podrejen direktorju NEK. Vodja varovanja v NEK ima široko področje odgovornosti. Odgovoren je za koordinacijo, usmerjanje in upravljanje varnostne službe, komunikacijo med višjo in nižjo instanco, pripravo letnega načrta, izvajanje nadzora in kontrole nad varnostno službo. V liniji pod vodjem varovanja je koordinator izmen. Ob odsotnosti nadomešča vodjo varovanja in tako prevzame vse njegove naloge. Zadolžen je tudi za planiranje in nabavo, skrbi za praktično usposabljanje in vzdrževanje opreme varnostnikov. Pod njima je vodja izmene, ki prevzame vodenje, ko sta odsotna vodja varovanja in koordinator izmen. Naloga vodja izmene je predvsem skrb za zagotavljanje nemotenega operativnega delovanja izmene. V primeru odsotnosti vseh treh zgoraj omenjenih ljudi se vodenje službe varovanja prenese na varnostnika operaterja oziroma na varnostnika v glavnem alarmnem centru NEK. Varnostniki v NEK zagotavljajo izvajanje fizičnega varovanja ljudi in premoženja, kontrolo vhodov in izhodov, vozil, prtljage. V NEK je poleg fizičnega varovanja tudi tehnični del varovanja. Gre za službo, ki je podrejena neposredno vodji varovanja in se ukvarja s tehničnimi varnostnimi sistemi, kot so kamere, vhodno-izhodna kontrola in računalniški varnostni sistemi. Po Pravilniku o fizičnem varovanju jedrskih objektov, jedrskih in radioaktivnih snovi ter prevozov jedrskih snovi (2013) morajo biti objekti, v katerih so snovi z radioaktivnimi materiali, razdeljene na različna območja. To so kontrolirano območje zunaj objekta, kontrolirano območje znotraj objekta, fizično nadzorovano območje, fizično nadzorovano območje znotraj objekta ter vitalno območje. Na kontroliranem območju zunaj objekta mora fizično varovanje obsegati občasno kontrolo gibanja oseb, občasno fizično kontrola območja ter občasen vizualni nadzor območja. Na kontroliranem območju se morajo izvajati tudi naslednji ukrepi tehničnega varovanja: kontrola gibanja oseb in stalen nadzor prek video nadzornega sistema. Kontrolirano območje jedrskega objekta I. kategorije obsega območje v polmeru najmanj 500 m od središča vitalnega objekta in mora biti označeno z opozorilnimi tablami upravljavca ter napisoma»kontrolirano OBMOČJE, GIBANJE OMEJENO«. V kontroliranem objektu ali prostoru znotraj objekta se morajo po pravilniku izvajati naslednji ukrepi fizičnega varovanja: občasna fizična kontrola na objektu ali v 37

38 prostoru znotraj objekta, občasen vizualni nadzor objekta ali prostora, občasno kontroliranje delavcev upravljavca, gibanje obiskovalcev v kontroliranem objektu ali v prostoru znotraj objekta se opravlja v prisotnosti pristojne osebe upravljavca v skladu z internimi pravili in postopki upravljavca ter ukrepi, določenimi v načrtu fizičnega varovanja. Izvajati se morajo tudi ukrepi tehničnega varovanja: vgrajena mora biti naprava za odkrivanje nedovoljenega vstopa v objekt ali prostor, sistemi za prenos alarmnih signalov morajo biti izdelani tako, da odkrijejo nedovoljene posege v sistem, in morajo imeti lasten vir napajanja, vgrajena morajo biti tehnično varovana protivlomna vrata s slepo kljuko z zunanje strani in z vgrajenim samodejnim zapiralom, vgrajena morajo biti okna s protivlomno zaščito, objekt ali prostor mora imeti vgrajeno napravo za nadzor vstopa in izstopa. Ukrepi fizičnega varovanja na fizično nadzorovanem območju so po pravilniku: stalna prisotnost varnostnikov, varnostniki morajo biti oboroženi, stalno izvajanje obhodne službe, intervencija varnostnikov v času, določenem v načrtu fizičnega varovanja, a ne daljšem od pet minut, gibanje obiskovalcev na fizično nadzorovanem območju se opravlja v prisotnosti pristojne osebe upravljavca v skladu z internimi pravili in postopki upravljavca ter ukrepi, določenimi v načrtu fizičnega varovanja, vse osebe, prtljaga, vozila in tovor, ki vstopajo in izstopajo, se varnostno pregledajo, vstop vozil, ki niso v lasti upravljavca, na fizično nadzorovano območje je omejen in možen le z dovoljenjem osebe, odgovorne za fizično varovanje. Pravilnik določa ukrepe tehničnega varovanja na fizično nadzorovanem območju: - območje mora biti ograjeno z dvojno ograjo, visoko najmanj 2,4 metra, ki ima na vrhu vgrajeno varnostno žico, in označeno z opozorilnimi tablami upravljavca ter napisoma»fizično NADZOROVANO OBMOČJE, GIBANJE OMEJENO«, kjer to ni mogoče, pa se prilagodi terenu in se morajo izvajati dodatni tehnični ukrepi (radarski ali infrardeči sistemi za nadzor prostora in drugi dodatni tehnični sistemi), - na zunanji in notranji strani varnostne ograje mora biti najmanj pet metrov široko območje, ki je brez kakršnih koli mehanskih ovir, kjer pa to ni mogoče, se izvedejo drugi tehnični ukrepi (videonadzor, osvetlitev, namestitev alarmnih naprav), ki omogočajo učinkovito opravljanje fizičnega varovanja, - območje mora biti razdeljeno na sektorje za lažjo detekcijo, oceno in ukrepanje ob alarmu, rednem ali izrednem dogodku, - območje mora imeti vgrajene naprave za videonadzor območja, - območje mora biti ob zmanjšani vidljivosti osvetljeno, da je omogočen videonadzor, 38

39 - vgrajene morajo biti naprave za nadzor dostopa in registracijo vstopa ter izstopa, - vgrajene morajo biti naprave za odkrivanje nedovoljenega vstopa, - sistemi za prenos signalov morajo biti izdelani tako, da odkrijejo nedovoljene posege v sistem, in imeti lasten ter nadomestni vir napajanja, - vgrajene ali nameščene morajo biti naprave za pregled ročne ali druge prtljage, tovora ali drugih pošiljk, da se preprečita vnos nedovoljenih predmetov in snovi ter nedovoljena odtujitev jedrskih snovi, - vgrajene morajo biti naprave za pregled oseb, ki vstopajo in izstopajo, - varnostniki morajo imeti ročne naprave za pregled oseb, ki vstopajo ali izstopajo, - vsa nadzorovana izstopna mesta na evakuacijskih poteh s fizično nadzorovanega območja morajo biti zgrajena tako, da jih je možno odpreti ob morebitnem izrednem dogodku, - na vstopu na fizično nadzorovano območje morajo biti vgrajena kovinska vrtljiva vrata za vstop oseb, - na zunanji strani vrat morata biti vgrajena ustrezna slepa kljuka in samodejno zapiralo, - vgrajeni morajo biti sistemi za preprečitev nasilnega vstopa motornih vozil (Pravilnik o fizičnem varovanju jedrskih objektov, jedrskih in radioaktivnih snovi ter prevozov jedrskih snovi, 2013). Na varovanem območju znotraj objekta veljajo isti pogoji, s tem, da je pri pogojih fizičnega varovanja treba zagotoviti še intervencijo varnostnikov v času, določenem v načrtu fizičnega varovanja, a ne daljšem od treh minut. Poleg zgoraj predpisanih ukrepov se morajo izvajati še naslednji ukrepi tehničnega varovanja: vgrajena morajo biti tehnično varovana protivlomna vrata s slepo kljuko z zunanje strani in vgrajenim samodejnim zapiralom, na zunanji strani objekta morajo imeti okna v pritličju in prvem nadstropju vgrajeno protivlomno zaščito. Za varovanje vitalnega objekta se morajo izvajati naslednji ukrepi fizičnega varovanja: - stalna prisotnost varnostnikov in stalno izvajanje obhodne službe v tistih delih vitalnega objekta, kjer to omogočajo delovni procesi in je določeno z načrtom fizičnega varovanja, - intervencija varnostnikov v času, določenem v načrtu fizičnega varovanja, a ne daljšem od treh minut, 39

40 - stalna prisotnost pristojne osebe ali varnostnika pri spremstvu obiskovalcev tako, da pripada najmanj ena pristojna oseba ali en varnostnik na deset obiskovalcev, - varnostniki morajo biti oboroženi. Za varovanje vitalnega območja se morajo izvajati naslednji ukrepi tehničnega varovanja: - območje mora biti pregledno in segati najmanj pet metrov od vitalnega objekta in mora biti brez vseh ovir, ki bi zmanjševale možnost opazovanja, kjer to fizično ni mogoče, pa se prilagodi terenu in se morajo izvajati dodatni tehnični ukrepi (videonadzor, naprave in tehnična sredstva za kontrolo dostopa), - območje mora biti ograjeno, - območje mora biti označeno z opozorilnimi tablami upravljavca in napisom»gibanje OMEJENO«, - območje mora biti ob zmanjšani vidljivosti osvetljeno, da je omogočen videonadzor, - vgrajene morajo biti naprave za videonadzor območja, - na vstopu na vitalno območje morajo biti vgrajena kovinska vrtljiva vrata, - vgrajene morajo biti naprave za videonadzor vrat, ki vodijo v vitalno območje, - vgrajene morajo biti naprave za nadzor dostopa ter registracijo vstopa in izstopa, - vgrajene morajo biti naprave za odkrivanje nedovoljenega vstopa, - sistemi za prenos signalov morajo biti izdelani in vgrajeni tako, da odkrijejo nepooblaščene posege v sistem, imeti morajo lasten vir napajanja, - omejeno mora biti število kontroliranih in nadzorovanih vhodov in izhodov, - vsa nadzorovana izstopna mesta na evakuacijskih poteh morajo biti zgrajena tako, da se dajo ob morebitnem izrednem dogodku odpreti, - vgrajene morajo biti naprave za registracijo, kontrolo in nadzor vstopa ter izstopa, - vgrajene morajo biti naprave za videonadzor vrat, ki vodijo v vitalen objekt, - vgrajene morajo biti naprave za odkrivanje nedovoljenega vstopa, - sistemi za prenos signalov morajo biti izdelani in vgrajeni tako, da odkrijejo nepooblaščene posege v sistem, imeti morajo lasten vir napajanja, - omejeno mora biti število kontroliranih in nadzorovanih vhodov in izhodov, 40

41 - vsa nadzorovana izstopna mesta na evakuacijskih poteh morajo biti zgrajena tako, da se dajo ob morebitnem izrednem dogodku odpreti, - vgrajena morajo biti tehnično varovana protivlomna vrata s slepo kljuko z zunanje strani in vgrajenim samodejnim zapiralom, - na zunanji strani objekta morajo imeti okna v pritličju in prvem nadstropju vgrajeno protivlomno zaščito (Pravilnik o fizičnem varovanju jedrskih objektov, jedrskih in radioaktivnih snovi ter prevozov jedrskih snovi, 2013). Po Pravilniku o fizičnem varovanju jedrskih objektov, jedrskih in radioaktivnih snovi ter prevozov jedrskih snovi (2013) mora načrt fizičnega varovanja objektov in snovi zajemati: - namen načrta fizičnega varovanja, - pregled pravnih virov, ki jih je treba upoštevati pri pripravi načrta, - uporabljena priporočila in standarde za tehnično in fizično varovanje, - opis varovanih območij in objektov na območju varovanja, - načrt ali skico varovanih območij z vrisanimi objekti, - opis jedrskih ali radioaktivnih snovi in kategorije jedrske snovi, skupaj s količino in vrsto embalaže, - organizacijo službe fizičnega varovanja in sisteme upravljanja, - organizacijo nadzora dostopa, - izvajanje ukrepov fizičnega varovanja na varovanem območju, - izvajanje ukrepov tehničnega varovanja na varovanem območju, - delovanje varnostno-nadzornega centra, - kratek opis delovanja tehničnih sistemov varovanja, - skice vseh oblik tehničnega varovanja, - analizo sproženega alarma in ukrepanje, - sisteme tehničnega varovanja, ki jih je treba periodično testirati, - pregledovanje in vzdrževanje sistemov tehničnega varovanja, - kontrolo vstopajočih oseb, prtljage, vozil in blaga, - seznam ukrepov in postopkov varnostnega osebja ob tatvini, sabotaži, diverziji, napadu in drugih izrednih dogodkih, - ukrepanje ob težavah z delovanjem tehničnih sistemov varovanja, - načrtovane ukrepe za preverjanje vseh postopkov in ukrepov službe fizičnega varovanja, - sodelovanje s policijo, drugimi pristojnimi organi in ustanovami, 41

42 - navodila osebam, ki imajo dostop do jedrskih ali radioaktivnih snovi, - sodelujoče organizacijske enote pri izvajanju fizičnega in tehničnega varovanja objekta, - odgovornost osebja, ki je vključeno v varovanje objekta, - ukrepe informacijske varnosti, - seznam vseh postopkov, ki se uporabljajo pri izvajanju fizičnega in tehničnega varovanja objekta, - priloge (sheme, posnetki, karte, potrdila, pooblastila itd.). Nuklearna elektrarna Krško je tlačnovodna elektrarna z nazivno toplotno močjo reaktorja 1994 MW, v katerem je 121 gorivnih elementov. Za preprečevanje jedrskih nesreč in za zmanjšanje njihovih posledic so v elektrarni vgrajeni varovalni in varnostni sistemi ter naprave, katerih skupna naloga je preprečevanje nenadzorovanega uhajanja radioaktivnih snovi v okolico elektrarne. Ob jedrski nesreči v NEK je stopnja ogroženosti največja na bližnjem območju (to je od nekaj km do 10 km), v večji oddaljenosti pa je odvisna od vremenskih razmer. Glede na število in zanesljivost varnostnih sistemov v jedrski elektrarni je verjetnost nastanka nesreče, ki bi pomenila nevarnost za prebivalstvo, izredno majhna. Na možnost nastanka jedrske nesreče v NEK lahko vplivajo tudi naravne in druge nesreče (npr. potres, poplave, orkanski veter, nesreča zrakoplova, ipd.) (Vlada Republike Slovenije, 2010). Največji povzročitelj radioaktivnih odpadkov v Sloveniji je Nuklearna elektrarna Krško. Pri njenem obratovanju nastajajo nizko in srednje radioaktivni odpadki (NSRAO) ter visoko radioaktivni odpadki (VRAO) v obliki izrabljenega jedrskega goriva (IJG). Nizko in srednje radioaktivne odpadke, ki nastanejo v NEK, delimo glede na tehnično specifikacijo na ionske izmenjalnike, solidificirano goščo izparilnikov, filtrske vložke ter stisljive odpadke. Ko jih delimo glede na agregatno stanje, pa so plinasti, tekoči in trdni radioaktivni odpadki. Plinasti radioaktivni odpadki se do razpada hranijo v rezervoarjih. Radioaktivni odpadki nastajajo tudi pri uporabi radioaktivnih snovi in izotopov v drugih dejavnostih, kot so obratovanje raziskovalnega reaktorja TRIGA, v raziskovalnih dejavnostih, v medicini in industriji. Vsi nizko in srednje radioaktivni odpadki (NSRAO), ki nastanejo v jedrski elektrarni Krško, so skladiščeni v skladišču NSRAO na lokaciji elektrarne. Nizko in srednje radioaktivni odpadki se začasno hranijo na lokaciji v Nuklearni elektrarni Krško. Skladišče je protipotresno odporna armiranobetonska zgradba. Zgrajena je tako, da 42

43 omogoča ločeno zlaganje sodov s trdnimi radioaktivnimi odpadki glede na njihove značilnostih in varno ravnanje z njimi. Obstoječe skladiščne zmogljivosti so omejene. Med rednim obratovanjem elektrarne nastajajo trdni, tekoči in plinasti NSRAO. Ker morajo biti vsi odpadki skladiščeni v trdni obliki, se tekoči in plinasti odpadki pred skladiščenjem ustrezno obdelajo in se tako kot drugi shranijo v standardne sode ali v cevaste površnike TTC (tube type container). S postopki obdelave se lahko večina odpadkov pretvori v trdno obliko, tako da se jim zmanjša prostornina. Zmanjšanje volumna je bistveno, saj se NEK že leta bori s prostorsko stisko in bi imela brez ustrezne obdelave razpoložljive zmogljivosti skladišča že polne. Tekoče radioaktivne odpadke predstavljajo radioaktivne gošče in ionski izmenjevalci, ki se na skladiščenje pripravijo s posebnim sistemom za sušenje odpadkov (IDDS) in jih nato vlagajo v cevaste površnike tipa TTC. Pri obdelavi plinastih odpadkov uporabljajo posebne filtre, ki zadržijo radioaktivne delce v zraku. Ko so filtri zasičeni, postanejo radioaktivni odpadek. Tekoči in trdni radioaktivni odpadki lahko zavzamejo veliko prostornino v skladiščih NEK. To je protipotresno grajena armiranobetonska stavba s površino 1470 m², ki je s pregradnimi stenami razdeljena na šest ločenih prekatov. Zmogljivost skladišča je okoli cevastih vsebnikov oziroma ekvivalentno število drugih pakiranih enot. Tekoči radioaktivni odpadki so tekočine, ki vsebujejo radionuklide. Ker predstavljajo kar precejšen delež radioaktivnih odpadkov, ki nastanejo v NEK, se trudijo, da bi čim bolj zmanjšali njihovo prostornino. To naredijo s postopkom filtriranja, izparevanja in sušenja v sodu. S tem procesom dobimo trdno obliko odpadkov in je tako primerna za nadaljnje skladiščenje. Trdni radioaktivni odpadki so plastika, papir, krpe, orodje, zaščitna oprema in filtrski vložki. Posledice različnih metod zmanjševanja prostornine nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v Nuklearni elektrarni Krško prikazuje Slika 5. Pri trdnih radioaktivnih odpadkih poznamo pet procesov za zmanjšanje prostornine. Odpadke lahko enostavno dekontaminiramo do te mere, da niso več radioaktivni. Drugi način je stiskanje v sod z nizkotlačno stiskalnico, kjer zmanjšamo snov do štirikrat. Do desetkrat zmanjšamo s superkompaktiranjem sodov, do 30-krat s sežiganjem in do dvakrat z rezanjem. Konec leta 2012 je bilo v skladišču shranjenih 2261,4 m³ odpadkov. Količina se je glede na leto 2011 povečala za 27,25 m³. Zaradi superkompaktiranja in prestavitve večje količine odpadkov v zgradbo za dekontaminacijo, kjer odpadki čakajo na odvoz in sežig na Švedsko, je ta količina nižja, kot bi bila ob neuporabi teh postopkov (ARAO, 2014g). 43

44 Slika 5: Količina nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v skladišču v jedrski elektrarni Krško (vir: ARAO, 2014g) Izrabljeno jedrsko gorivo so gorivni elementi, ki so presegli tehnično brezhibnost in so s tem postali visoko radioaktivni odpadek. Izrabljeno gorivo iz NEK je uskladiščeno v posebnem bazenu znotraj elektrarne. V tem bazenu je skupno število razpoložljivih mest 1.694, kar popolnoma zadošča do konca predvidene obratovalne dobe NEK leta 2023, ko naj bi ob predpostavki 18-mesečnega gorivnega cikla po ocenah nastalo skupaj izrabljenih gorivnih elementov. V primeru podaljšanja življenjske dobe NEK do leta 2043 bi nastalo po ocenah skupaj izrabljenih gorivnih elementov. Zadnji remont je bil opravljen spomladi Zamenjanih je bilo 56 gorivnih elementov. V letu 2011 ni bilo menjave izrabljenega goriva. Količino gorivnih elementov ob koncu posameznega leta v bazenu za izrabljeno gorivo prikazuje Slika 6 (upoštevajoč kontejner z gorivnimi palicami - rekonstitucija). Izrabljeni gorivni elementi so močno radioaktivni in sproščajo znatno količino toplote, zato predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje ljudi. Shranjeni so v rešetkah, ki jih obdaja voda. Vodi je dodana borova kislina. Debela plast vode je hkrati ščit pred sevanjem in sredstvo za odvajanje toplote. Izrabljeno jedrsko gorivo je shranjeno na začasni lokaciji v bazenu zato, ker Slovenija nima skladišča za visoko radioaktivne odpadke (Podatki o IG, 2014). 44

45 Slika 6: Podatki o IG (vir: ARAO, 2014f) Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju pri Ljubljani Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju (CSRAO) je skladišče, namenjeno skladiščenju nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Visoko radioaktivni odpadki in izrabljeno jedrsko gorivo se skladiščijo v Nuklearni elektrarni Krško. Nizko in srednje radioaktivni odpadki so predvsem zaščitne obleke in orodje oziroma stvari, ki so bile onesnažene z radioaktivnim materialom. Stvari, ki so radioaktivne, se pred skladiščenjem ustrezno pripravijo in zaprejo v sode. Take stvari zdravju niso več škodljive po okoli 300 letih. Slika 7: Odpadki ob koncu leta v CSRAO (vir: ARAO, 2014e) 45

46 Količino nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ob koncu leta v obdobju od 1999 do 2013 prikazuje Slika 7. Vidimo, da prostornina radioaktivnih odpadkov narašča. Letno se na novo skladiščijo približno 3 m³ novih odpadkov, ki imajo maso 783 kg. Skoraj 80 % vseh prevzetih radioaktivnih odpadkov so ionizacijski javljalniki požara. Konec leta 2013 je bilo v CSRAO uskladiščenih 92,4 m³ radioaktivnih odpadkov, skupne mase 50 ton (ARAO, 2014e). Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju je zgrajeno v neposredni bližini raziskovalnega reaktorja TRIGA v Brinju pri Ljubljani. Slika 8 nam prikazuje shemo centralnega skladišča v Brinju, ki je armiranobetonska skladiščna zgradba, velika 10,60 x 25,70 m, in z višino 3,60 m. Skladišče je delno vkopano in prekrito s pol metra debelo plastjo zemlje. Z južne strani je skladišče odprto in ima dva ločena vhoda: za osebje ter za tovore z radioaktivnimi odpadki. Dostop je urejen po asfaltirani dovozni cesti, ki do skladišča pelje z južne strani. Skladišče je razdeljeno na dva dela. Na južni strani so v sprednjem levem delu objekta prostori za osebje. Ta del je z betonskim zidom ločen od ostalega dela objekta, ki je skladišče radioaktivnih odpadkov. Skladno s standardi v podobnih objektih je v prostorih za osebje tudi kontrolna točka, tako da je vstop na nadzorovano območje ločen od izstopa z nadzorovanega območja. Dekontaminacija osebja je zagotovljena na opazovanem območju. Tovorni vhod v skladišče je na južni strani skozi velika dvokrilna protipožarna železna vrata. Skladiščni prostor je razdeljen na deset prekatov. Za zajem morebitnih kontaminiranih tekočin je približno 23 metrov južno od skladišča poseben podzemni zbiralnik s kapaciteto 4 m³, v katerega se lahko zbirajo odpadne vode iz kopalnice, prhe in prostora za raztovarjanje. Vse odpadne vode so stalno nadzorovane glede radioaktivnosti. Kot dodaten tehnični varnostni sistem v skladišču je sistem za prezračevanje, ki zagotavlja odsesavanje radona in njegovih potomcev iz zraka ter s tem primerne delovne pogoje za delavce in obiskovalce. Objekt je varovan s sodobnim sistemom požarne zaščite in alarmnim sistemom. Zgradba je zasnovana in zgrajena tako, da različne pregrade armiranobetonske stene, z zemljo zasuti in ozelenjeni zunanji deli skladišča, vhodna tovorna vrata iz železne pločevine ter ostali pomožni svinčeni in kovinski ščiti, ki se dodatno priskrbijo pri povečanih dejavnostih v skladišču, omogočajo dodatno zaščito pred sevanjem. Večina odpadkov je shranjena v embalaži. Izjema so nekateri posebni odpadki, ki niso pakirani (v sode ali drugo originalno embalažo). Objekt ima tudi zaščito izpustov kontaminiranih ali radioaktivnih voda ter sistem prezračevanja. Kontrola dostopa zajema ukrepe in postopke, ki omejujejo in nadzorujejo dostop na nadzorovano in opazovano območje ter s tem omejujejo oziroma preprečujejo vplive radioaktivnosti na osebe, materiale in orodja. Izvajanje postopkov po navodilih 46

47 službe za varstvo pred sevanji in redno prezračevanje ob vstopu v skladišče zagotavljata, da delavci niso čezmerno izpostavljeni zaradi vdihavanja radona in radonovih potomcev ter zaradi sevanja radioaktivnih odpadkov v skladišču (ARAO, 2014h). Po Zakonu o zasebnem varovanju (2011) mora vsak zavezanec, ki uporablja ali hrani radioaktivne snovi, jedrska goriva, odpadke ter druge ljudem in okolju nevarne snovi ter naprave, vzpostaviti obvezno varovanje. Slika 8: Shema centralnega skladišča radioaktivnih odpadkov v Brinju (vir: ARAO, 2014h) V nadaljevanju bomo opisali potek prenosa radioaktivnih odpadkov od povzročitelja do skladišča za radioaktivne odpadke v šestih korakih. Ker je prenos oziroma pot, ki jo naredi radioaktivni odpadek od povzročitelja odpadka do skladišča radioaktivnih odpadkov, tvegana oziroma predstavlja priložnost za odtujitev, jo bomo podrobneje predstavili. S tem bomo ocenili, ali je ta pot varna pred morebitnimi odtujitvami. Po Zakonu o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom mora povzročitelj poskrbeti za radioaktivne odpadke, ki jih povzroči. Zakon po drugi strani nalaga Agenciji za radioaktivne odpadke, da za te odpadke poskrbi. Ker menimo, da je pomembno z varnostnega vidika, kako poteka pot oziroma prenos odpadka od povzročitelja do skladišča, bomo opisali ta potek. 47

48 Povzročitelj mora Agenciji za radioaktivne odpadke oddati naročilo za prevzem odpadkov. Vanj se vpišejo podatki o povzročitelju in lastnostih radioaktivnih odpadkov. Povzročitelj nato odda naročilo agenciji. Pred dnevom prevzema odpadkov agencija opravi ogled odpadkov. Pri pregledu se ugotavlja, ali je odpadek pripravljen za prenos in sprejem v skladišče. Ustrezati mora vsem zahtevam. Ko je odpadek pripravljen za prenos in sprejem, agencija povzročitelju odda potrdilo o sprejemu odpadkov. Takrat se tudi dogovori o časovnici za sprejem odpadkov. Če paket ni sprejemljiv za prenos in oddajo v skladišče, mora povzročitelj dopolniti naročilo za oddajo. Kaj je treba dopolniti, agencija pošlje povzročitelju v zahtevku za korektivne ukrepe. Če povzročitelj potrebuje kakršnokoli strokovno pomoč, mu jo Agencija Republike Slovenije za radioaktivne odpadke zagotovi. Na dogovorjeni dan oddaje paketa uslužbenci Agencije Republike Slovenije za radioaktivne odpadke še enkrat pregledajo paket, če je v skladu z naročilom ter z vsemi zahtevami za prevzem in skladiščenje. Naročniku se izda potrdilo o izvedbi prevzema odpadkov. Povzročitelj mora o oddaji odpadkov v sedmih dneh obvestiti Upravo Republike Slovenije za jedrsko varnost. Paket odpadkov se odda v skladišče in povzročitelju se za storitev izda račun. Ko ga povzročitelj plača, preide lastništvo odpadkov na Agencijo Republike Slovenije za radioaktivne odpadke. Kot dokazilo povzročitelju pošljemo izjavo o prenosu lastništva odpadkov. Zahteve, ki jih navaja Agencija Republike Slovenije za radioaktivne odpadke za prevzem odpadkov, so naslednje: splošne, radiološke, kemijske, fizikalne, mehanske, termične in biološke. Pri splošnih lastnostih morajo biti odpadki ustrezno embalirani, razvrščeni in označeni. Pri zunanji embalaži mora odpadek pred prevzemom ustrezati naslednjim zahtevam: hranjen mora biti v originalnem zaščitnem vsebniku, 210-litrskem sodu, polietilenski prozorni vreči, zaprti polietilenski posodi različnih oblik in prostornin. Za odpadke posebnih oblik in velik kosovni material se je o embalaži treba predhodno dogovoriti z Agencijo Republike Slovenije za radioaktivne odpadke. Izbrana naj bo takšna embalaža, da je notranja vsebina ne more poškodovati. Zunanja embalaža mora biti izdelana iz nekorozivnega materiala ter sod lahko vsebuje največ 250 kg neobdelanih odpadkov. Pri notranji embalaži so sprejemljive polietilenska prozorna vreča, polietilenska posoda različnih oblik in prostornin ter kovinska posoda različnih oblik in prostornin. Pri ločevanju odpadkov je pomembno, da se odpadki pred prevzemom ločijo po skupinah in podskupinah. V enem paketu so lahko le odpadki iz iste skupine. Kratkoživi in dolgoživi odpadki morajo biti v paketih ločeni. V enem paketu so lahko le dolgoživi ali le kratkoživi odpadki. Paket ne sme vsebovati odpadkov, ki so nezdružljivi glede na kemijske lastnosti. Vsi odpadki morajo biti označeni z 48

49 radioaktivnim znakom. Če vsebujejo še nevarne snovi, pa tudi s tem. Pri posebnih zahtevah, kot so kemijske, fizikalne in biološke lastnosti, so podane naslednje zahteve: - odpadki v paketih morajo biti v trdnem agregatnem stanju, - v skladišče se ne sprejmejo odpadki v tekočem agregatnem stanju, - v skladišče se ne sprejmejo odpadki v plinastem agregatnem stanju, - sode je treba napolniti, kolikor je mogoče homogeno, da prenesejo večje obremenitve, ne da bi spremenili obliko, - -odpadek ne sme vsebovati vnetljivih in eksplozivnih snovi, - za gorljive odpadke je dovoljena vsebnost PVC 10 % prostornine odpadka, - prostornina prostih tekočin v paketu z nepredelanimi trdnimi ali mešanimi odpadki ne sme biti večja od 1 % prostornine paketa, - prostornina kelatov in drugih kompleksov v paketu z nepredelanimi trdnimi ali mešanimi odpadki ne sme biti večja od 1 % prostornine paketa (ARAO, 2014i) Odlagališče Vrbina Izbor lokacije za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov je opredeljen že v Resoluciji o nacionalnem programu o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje Namen izgradnje odlagališča je zagotoviti trajno skladiščenje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter razbremeniti skladišče v Nuklearni elektrarni Krško ter centralno skladišče za nizko in srednje radioaktivne odpadke. Terminski načrt dejavnosti izbora in gradnje odlagališča izhaja iz zakonskih določil ter ga prikazuje Slika 9. Zaradi kompleksnosti in povezanosti je prikazano širše obdobje od leta 2000 naprej ob predpostavki, da so nekatere dejavnosti že izvedene. Upoštevani so optimistični terminski načrti, ki predvidevajo, da bo lokacija za tako odlagališče izbrana do leta 2008 (zakonska zahteva), odlagališče pa bo zgrajeno in bo začelo obratovati do konca leta 2010 (zakonska zahteva določa, da do 2013). Načrt je terminsko zelo optimističen in ne upošteva nobenih zamud pri izvajanju posameznih dejavnosti, čeprav so nekateri roki zelo tesni. Zakon o graditvi objektov (2004) določa odlagališče ali skladišče odpadkov kot zahteven objekt in skladno s tem morajo biti opravljeni določeni postopki pred izdajo gradbenega dovoljenja. Dejavnosti za izbor lokacije in gradnjo odlagališča so razdeljene na šest glavnih skupin: 49

50 1. izbor lokacije odlagališča NSRAO z nakupom zemljišča, 2. komunikacijske dejavnosti (pridobivanje soglasja lokalnih skupnosti), 3. načrtovanje in pridobivanje dovoljenj, 4. tehnologija odlaganja in varnostne ocene, 5. gradnja odlagališča in gradnja infrastrukture do odlagališča, 6. nadomestila (Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje , 2006). Slika 9: Terminski načrt graditve skladišča za radioaktivne odpadke v Brinju (vir: Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje , 2006) Glavni koordinator vodenja projekta je Agencija za radioaktivne odpadke Republike Slovenije. Projekt se financira iz proračuna Republike Slovenije in sklada za 50

51 razgradnjo Nuklearne elektrarne Krško. Oceno stroškov izgradnje in vzdrževanja prikazuje Slika 10. Slika 10: Ocena stroškov za izbor, gradnjo in obratovanje odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke po letih (vir: Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje , 2006) 51

52 Slika 11: Prostorski državni načrt urejanja odlagališča za radioaktivne odpadke v Vrbini (vir: ARAO, 2014d) Med različnimi lokacijami je bila izbrana lokacija Vrbina v neposredni bližini Nuklearne elektrarne Krško. Prostorski državni načrt, ki ureja, da se odlagališče uredi vzhodno od Nuklearne elektrarne Krško ob obstoječi Vrbinski cesti, prikazuje Slika 11. Na vhodnem delu odlagališča se uredi uvoz na območje, zgradi javni objekt informacijskega centra odlagališča, uredijo parkirišča za zaposlene in obiskovalce ter zelene in druge odprte površine. Ožje območje odlagališča se nameni upravnoservisnim dejavnostim, sprejemu, obdelavi in pripravi odpadkov na odlaganje ter odlaganju odpadkov. Na upravno-servisnem delu odlagališča in območju za obdelavo in pripravo odpadkov na odlaganje se umestijo upravno-servisni objekti (objekti varnostno-nadzornega centra, upravno-administrativni objekti, infrastrukturni, energetski in servisni objekti) ter objekti in ureditve za obdelavo in pripravo odpadkov na odlaganje (tehnološki objekt s pripadajočo ploščadjo, kontrolni bazen (zbiralnik) ter preostali servisno energetski objekti in naprave). Na območju za odlaganje odpadkov se umestita odlagalna objekta dva vkopana silosa z dostopnim jaškom in revizijskima hodnikoma. Silos je zaključen s halo in površinami za manipulacijo. Del območja za odlaganje odpadkov je predviden za razširitev odlagalnih kapacitet odlagališča. Proste površine odlagališča se zasadijo z drevjem tako, da bodo predstavljale zeleno pregrado med odlagališčem in okolico. Del prostih površin odlagališča se lahko nameni gradbiščnim objektom in ureditvam v času 52

53 gradnje (ARAO, 2014d). Sicer so bili v izboru trije tipi vrste odlaganja odpadkov. Prva varianta je odlaganje v vkopane silose. Odlagalne enote so vkopani silosi armiranobetonske konstrukcije notranjih dimenzij 25,6 x 33 m. Vkop odlagalnih silosov je izveden s protipoplavnega nasipa. Dno silosov je približno 55 m pod zgornjo koto protipoplavnega nasipa. V silose se NSRAO vstavlja z vrha s pomočjo portalnega žerjava. Silos in prekladalna površina sta prekrita z začasno strešno konstrukcijo. Po zapolnitvi silosa z zabojniki z NSRAO se vse praznine zapolnijo s polnilom, odlagalni silosi pa prekrijejo z betonsko ploščo ter s slojem nizkoprepustnega materiala. Druga varianta se imenuje odlaganje v rove. Pri tej varianti naj bi»odpadke odlagali v podzemne rove notranjega preseka približno 11 x 8,5 m in dolžine 80 m. Do rovov na globini m je speljan dostopni predor notranjega preseka 7 x 7 m, ki poteka od nivoja protipoplavnega platoja v enakomernem vzdolžnem nagibu 15 %. Odlagalni rovi potekajo pravokotno na os dostopnega predora. Odlagalni zabojniki se vstavljajo v odlagalne rove z viličarjem. Po zapolnitvi odlagalnega rova z NSRAO se zapolnijo praznine med stenami rova in odlagalnimi zabojniki, dostop do odlagalnega rova pa se zatesni s tesnilnimi cepi. Tretja varianta se imenuje površinsko odlaganje. Odlagalne celice pri varianti E so armiranobetonske škatlaste odlagalne celice notranjih dimenzij 20 x 20 x 6,8 m. Grajene so modularno v modulih po štiri celice. Dno celic je izvedeno na protipoplavnem nasipu. V odlagalne celice se NSRAO vstavlja z vrha s pomočjo portalnega žerjava. Po zapolnitvi odlagalne celice z NSRAO se praznine v odlagalni celici zapolnijo z drenažnim materialom, odlagalne celice pa se prekrijejo z betonsko ploščo ter večslojnim tesnilnim prekrovom (Duhovnik in Ereš, 2007). Trenutno je postopek v fazi pridobitve gradbenega dovoljenja. Julija 2014 je bil s tem razlogom objavljen razpis za izdelavo projektne dokumentacije za odlagališče NSRAO Vrbina v občini Krško. Predvidoma bo dokumentacija izdelana v treh delih, in sicer jedrski in sevalni del odlagališča NSRAO objekti in naprave znotraj varovanega območja jedrske varnosti, vključno z zunanjo ureditvijo območja odlagališča, pripravljalna dela za jedrski in sevalni del odlagališča NSRAO (nasutja, nasipi) ter dostopna cesta, parkirne površine, komunalna, telekomunikacijska in energetska infrastruktura odlagališča ter rekonstrukcija regionalne in lokalne ceste (od načrtovanega krožnega križišča Spodnji Stari Grad 1 do južnega roba odlagališča). Prostorske pogoje umeščanja odlagališča NSRAO ureja Uredba o Državnem prostorskem načrtu za odlagališče nizko in srednje 53

54 radioaktivnih odpadkov na lokaciji Vrbina v občini Krško, ki je bila sprejeta v decembru leta Odlagališče NSRAO obsega: odlagalni del odlagališča pripovršinski silos, tehnološki del odlagališča, upravni, servisni in infrastrukturni del odlagališča ter povezavo odlagališča na lokalno infrastrukturo (ARAO, 2014c). Podzemni objekti odlagališča bodo umeščeni v miocenske peščene melje. To so plasti, ki imajo nizke prepustnosti in zelo počasen tok vode. Za zagotavljanje varnosti odlagališča je bil razvit sistem uporabe več pregrad, kar pomeni, da tudi če bi katera od pregrad odpovedala, njeno vlogo pri zagotavljanju varnosti odlagališča prevzamejo ostale pregrade. Za dokazovanje varnosti je bila v okviru Mednarodne agencije za atomsko energijo razvita posebna metodologija, na podlagi katere se pripravijo varnostne analize in preračuni. Posebna varnostna analiza za odlagališče NSRAO v Sloveniji je pokazala, da so vplivi odlagališča daleč pod določeno mejno vrednostjo, kar pomeni, da ima odlagališče glede na naravno ozadje sevanja zanemarljiv vpliv na človeka (Predstavitev tehničnega vidika projekta odlagališča NSRAO, 2010.) Opis fizičnega varovanja temelji na idejni zasnovi elaborata fizičnega varovanja. Shemo območij varovanja prikazuje Slika 12. Elaborati fizičnega varovanja jedrskih objektov navadno nosijo oznako zaupno in niso dostopni širši javnosti. Elaborat, ki je zaradi začetne faze postopka gradnje zasnovan kot neka splošna ideja in je zato smiselno dostopen širši javnosti, saj ne nosi oznake zaupno. Podlaga za izdelavo dokumenta temeljijo na predpisih Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, in sicer predvsem po členih 118, 119 in 120. Nadalje tudi po Pravilniku o fizičnem varovanju jedrskih snovi, jedrskih objektov in sevalnih objektov ter Pravilniku o pogojih za delavce, ki izvajajo fizično varovanje jedrskih snovi, jedrskih objektov in sevalnih objektov in o pogojih za delavce, ki imajo dostop do jedrskih snovi, ter o drugih pogojih, povezanih s fizičnim varovanjem. Namen varovanja jedrskih objektov je seveda zagotoviti varnost širši javnosti, saj so posledice pomanjkljivega varovanja lahko katastrofalne. Za zagotovitev varovanja je odgovoren upravljavec objekta, v našem primeru bo to Agencija Republike Slovenije za radioaktivne odpadke. Njen cilj v smislu fizičnega varovanja je preprečiti dostop k objektom, napravam ali radioaktivnim snovem nepooblaščenim osebam, preprečiti nepooblaščenim osebam upravljanje objektov in radioaktivnih snovi, preprečiti namerno poškodbo objektov in v njem vgrajenih naprav ter priprav in izpustov radioaktivnosti, preprečiti odtujitev radioaktivnih snovi, preprečiti odtujitev dokumentacije, preprečiti možnost groženj ali napada na osebje odlagališča, začeti z ukrepi, če pride do poskusa ali izvršitve enega od zgoraj naštetih dejanj, začeti z ukrepi v primeru nesreče na radiološko nadzorovanem območju odlagališče in začeti z 54

55 ukrepi v primeru krize, izrednega stanja ali vojne. Pri ideji načrta fizičnega varovanja so bile upoštevane številne možne variante nevarnosti. Možni so zunanji in notranji vzroki nevarnosti. Nekatere možne lastnosti zunanjega vira nevarnosti med drugim vključujejo napad vojaško usposobljenih oseb s strelnim orožjem, pomoč notranjih oseb ter uporabo razstreliva, s katerim bi se povečal obseg območja radioaktivnosti. Druge nevarnosti so nestrokovno in nepooblaščeno upravljanje objektov, poškodba objektov, odtujitev dokumentacije ter odtujitev radioaktivnih snovi. Med notranje vzroke nevarnosti predvsem štejemo osebe, ki so zaposlene na območju odlagališča in so po zakonu bile varnostno preverjene. Možni tipi notranje nevarnosti so organiziran kriminal, protestniki, nezadovoljni zaposleni in motene osebe. Cilj nasilnih dejanj, sabotaž in odtujitve so lahko tudi sistemi in naprave, pomembne za jedrsko in sevalno varnost. Ti so predvsem: a: Odlagalni del odlagališča - drenaže odlagalnih enot, vključno z morebitnimi črpališči, - sistem prezračevanja območja odlagalnih celic (v primeru podzemnih variant), - oprema in naprave radiološkega monitoringa na območju odlagalnih enot, - oprema za spremljanje radioloških in drugih okoljskih parametrov na meji varovalnega pasu okoli odlagalnih enot, b: Tehnološki del odlagališča - odlagalni zabojnik oziroma odlagalna embalaža, - sistemi za razvod, zbiranje in zadrževanje talnih drugih drenaž in tekočinskih iztokov, ki so kontaminirani in ki so lahko kontaminirani, - sistemi za predelavo tekočih radioaktivnih odpadkov ali radioaktivnih gošč ali usedlin, - transportne in druge naprave, ki lahko vplivajo na sisteme in naprave, ki vsebujejo radioaktivne snovi, - prezračevalni sistemi tehnoloških objektov, - oprema in naprave radiološkega monitoringa, - oprema in naprave za zagotavljanje rezervnega električnega napajanja, - oprema za vodenje in nadzor tehnoloških postopkov (Duhovnik in Ereš, 2007). 55

56 Slika 12: Shema območij varovanja (vir: Hrvatin, 2007) 56

57 Po Pravilniku o fizičnem varovanju jedrskih objektov, jedrskih in radioaktivnih snovi ter prevozov jedrskih snovi (2013) morajo biti objekti, v katerih so snovi z radioaktivnimi materiali, razdeljene na različna območja. To so kontrolirano območje zunaj objekta, kontrolirano območje znotraj objekta, fizično nadzorovano območje, fizično nadzorovano območje znotraj objekta ter vitalno območje. In skladno s tem pravilnikom je zasnovano tudi varovanje bodočega odlagališča. Varovanje je razdeljeno na dve večji coni, kontrolirano območje ter nadzorovano oziroma varovano območje. Pod kontrolirano območje spadajo objekti, kot so ograjen odlagalni del odlagališča, del glavnega tehnološkega objekta, naprave za rezervno električno napajanje ter shramba za dokumentacijo o varovanju v okviru varnostno-nadzornega objekta. Na tem območju se bodo izvajali nekateri varnostni ukrepi. Celotno območje bo pokrito z videonadzorom, ob slabi vidljivosti bo osvetljeno. Ograjeno bo z 2,5 m visoko ograjo z obojestranskim previsom, trdno gradbeno konstrukcijo in protivlomnimi okni in vrati. Videonadzor bo nadzorovan iz nadzornega centra varnostne službe, prav tako bo ob nedovoljenem vstopu v objekte posredovan signal v nadzorni center. Sistem za prenos alarmnih signalov bo opremljen z opremo za odkrivanje nedovoljenih posegov v sistem ter z lastnim virom napajanja. Vstop na kontrolirano območje bo možen prek kontrolne točke, ki bo pod nadzorom in kjer se bo treba evidentirati. Na to območje bodo vstopali samo varnostno preverjeni delavci. Dostop do kontroliranega področja v varnostno nadzornem objektu ter v zgradbi z napravami za rezervno električno napajanje bo izveden prek protivlomnih vrat s samozapiralom. Drugo območje oziroma nadzorovano območje zunaj kontroliranega bo tudi pod nadzorom. Ob zmanjšani vidljivosti bo osvetljeno. Objekti na tem območju, ki bodo pod nadzorom, so ograja varovanega območja, vstopna točko za osebe in vozila, vstop v vse objekte, ter informacijsko središče. Razen informacijskega centra bo nekontrolirano območje ograjeno z ograjo višine 2 m, s trdno gradbeno konstrukcijo objekta znotraj območja, z vrati in z administrativno zapornico na dovozu. Torej elementi fizičnega varovanja na območju odlagališča bodo omejitev dostopa oziroma kontrola vstopov in izstopov z različnimi napravami za evidentiranje, vizualni nadzor prek video nadzornih kamer. Vse to bo kontrolirano iz varnostno-nadzornega centra kjer bo oprema za obdelavo video podatkov, alarmiranje in obveščanje, odkrivanje nedovoljenih posegov v sistem alarmiranja ter prostor za hranjenje dokumentacije o fizičnem varovanju (Duhovnik in Ereš, 2007). 57

58 5.1.4 Načrti za prihodnji razvoj in zagotavljanje varnosti v skladiščih radioaktivnih odpadkov v Sloveniji Dolgoročni načrt oziroma strategija upravljanja ravnanja z jedrskimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom, sprejeta leta 2006, se imenuje Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z RAO in IJG za obdobje Sprejeta je bila skladno z 98. členom Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. Slovenija nima urejenega odlagališča niti za nizko in srednje radioaktivne odpadke niti za visoko radioaktivne odpadke ter izrabljeno jedrsko gorivo. Visoko radioaktivni odpadki in izrabljeno jedrsko gorivo se začasno skladiščijo na lokaciji Nuklearne elektrarne Krško, do leta 2020 pa naj bi zagotovili lokacijo za odlaganje izrabljenega jedrskega goriva, gradnjo in odprtje odlagališča pa do leta V preteklosti je bilo veliko predlogov iz držav z jedrskim materialom, kaj naj bi storili z izrabljenim jedrskim gorivom in visoko radioaktivnimi odpadki. Predlogi so bili: odlaganje z raketo proti soncu, na morsko dno ter odlaganje blizu površja s stalnim nadzorom. Seveda so bile vse možnosti zavrnjene zaradi varnosti ter financ (De Saillan, 2010). Za nizko in srednje radioaktivne odpadke imamo urejeno centralno skladišče, izbrana je lokacija Vrbina v občini Krško. Postopek je trenutno v fazi pridobitve gradbenega dovoljenja. Trenutno se vsi radioaktivni odpadki, ki nastanejo pri delovanju Nuklearne elektrarne Krško, skladiščijo v njenih skladiščih. Nizko in srednje radioaktivnih odpadkov je bilo ob koncu leta 2012 v skladišču shranjenih 2261,4 m 3. Količina se je glede na leto 2011 povečala za 27,25 m 3. Polna zasedenost skladišča je okoli sodov. Zaradi superkompaktiranja in prestavitve večje količine odpadkov v zgradbo za dekontaminacijo, kjer odpadki čakajo na odvoz in sežig na Švedsko, je ta količina nižja, kot bi bila ob neuporabi teh postopkov (ARAO, 2014g). Tudi izrabljeno jedrsko gorivo se hrani v bazenu na lokaciji Nuklearne elektrarne Krško. Ob koncu leta 2012 je bilo v bazenu za izrabljeno gorivo shranjenih gorivnih elementov (ARAO, 2014f). Trenutno je v Nuklearni elektrarni Krško v uporabi 121 gorivnih palic. V menjavi izrabljenih palic, ki se zgodi na približno 18 mesecev, se jih zamenja okrog tretjina. Izrabljeno jedrsko gorivo pa poleg v Nuklearni elektrarni Krško nastaja v Sloveniji tudi na raziskovalnem reaktorju TRIGA Mark II. Po zakonu je za izrabljeno jedrsko gorivo pristojen upravljavec objekta. V primeru raziskovalnega reaktorja je to Institut Jožef Štefan. Radioaktivni odpadki, ki ne nastanejo v Nuklearni elektrarni Krško, se hranijo v centralnem skladišču nizkih in srednje radioaktivnih odpadkov v Brinjah. Ti odpadki nastanejo od malih proizvajalcev, predvsem v medicini in gospodarstvu. V gospodarstvu uporablja zaprte vire približno 58

59 130 organizacij, ki imajo okoli 700 zaprtih virov. V medicini pa v Sloveniji sedem bolnišnic ali klinik uporablja odprte in zaprte vire sevanja. Nekateri proizvajalci odpadkov iz industrije in raziskav svoje radioaktivne odpadke shranjujejo v shrambah na mestu nastanka. Na približno 30 lokacijah se začasno hrani okoli 100 virov sevanja. Radioaktivni odpadki iz zdravstva, ki jih po določenem času ni mogoče spustiti v okolje, so shranjeni na lastnih lokacijah, ki so pod nadzorom Zavoda za varstvo pri delu, pri nadzoru odpadkov na Onkološkem inštitutu pa sodeluje tudi Institut Jožef Stefan. Onkološki inštitut ima za odpadke, ki vsebujejo I-131, urejen zadrževalnik, v katerem odpadki ostanejo štiri mesece, preden jih izpustijo v okolje. Druge zdravstvene enote v Sloveniji, ki uporabljajo radioaktivne izotope, nimajo zadrževalnikov. Onkološki inštitut hrani izrabljene vire v lastni shrambi. Terapevtski zaprti viri, ki imajo daljše razpolovne čase in večje aktivnosti, se večinoma vračajo proizvajalcu, tako da za Republiko Slovenijo ne predstavljajo problema. Nekaj virov z Onkološkega inštituta, ki jih proizvajalec ne sprejema več, bo še predanih v CSRAO v Brinju. Po prostornini je količina teh virov sicer majhna (do 0,5 m³), je pa njihova aktivnost precejšnja. Iz zdravstva pričakujemo v letih do 2014 približno 0,5 1,0 m³ odpadkov na leto. Poleg tega predvidevamo še sprejem okoli 2 m³ na leto NSRAO od drugih malih proizvajalcev. Na podlagi zahtev 10. člena pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v NEK, njenim izkoriščanjem in razgradnjo, je bil v letu 2004 sprejet Program razgradnje NEK in odlaganja NSRAO in IJG. Obstajata dve varianti razgradnje in sta označeni kot SID-45 z odlaganjem in SID-45 z izvozom, s suhim skladiščenjem IJG v vsebnikih približno 45 let. Programa predpostavljata, da bi se razgradnja začela leta Po prenehanju obratovanja elektrarne se predvideva še suho skladiščenje IJG za obdobje 30 let. Izbrani scenarij razgradnje NEK predvideva suho skladiščenje IJG. Suho skladišče naj bi se zaradi koncentracije tehnoloških aktivnosti gradilo na lokaciji NEK ali na drugi primerni lokaciji. Suho skladišče bi se zgradilo med letoma 2024 in 2037 ter bi obratovalo predvidoma do leta 2070, ko bo izrabljeno gorivo odloženo ali trajno izvoženo v katero drugo državo. Sama razgradnja naj bi se začela dogajati v letih s pripravo dokumentacije in naj bi trajala do leta Nazadnje naj bi se razgradili deli, ki oddajajo največje sevanje, tj. reaktor. Nekateri manjši deli naj bi se odložili v takrat še delujoče odlagališče v Brinjah. Ostali manjši deli, kot je razrezana reaktorska posoda, ki oddajajo visoko radioaktivno sevanje, naj bi se odložili z izrabljenim jedrskim gorivom v bazen v Nuklearni elektrarni Krško. Ko naj bi se dovolj ohladili, bi se prestavili v suho skladišče za IJG. Pri poteku razgradnje naj bi nastalo t 59

60 oziroma m³ NSRAO. Odlagališča za visoko radioaktivne odpadke in izrabljeno jedrsko gorivo Republika Slovenija nima namena graditi, razen če ne bi prišlo do ustrezne druge rešitve. Rešitev je smiselno poiskati s povezovanjem med evropskimi državami, ki imajo podobne jedrske programe. To so predvsem države vzhodne in srednje Evrope, kot so Bolgarija, Češka, Hrvaška, Italija, Slovaška, Madžarska, Romunija. Z njimi imamo namen zgraditi ustrezno skupno odlagališče za visoko radioaktivne odpadke in izrabljeno jedrsko gorivo, vendar najverjetneje ne prej kot pred letom Upoštevati je treba tudi možnost, da bi se IJG in VRAO izvozili v tretjo državo. Pri tem je treba upoštevati ekonomske posledice in ustreznost infrastrukturne razvitosti države prejemnice. Če nobena od teh dveh možnosti ne bi bila realizirana, bi bilo treba zgraditi svoje odlagališče za IJG in VRAO. Morebitno lastno odlagališče IJG in VRAO se načrtuje ter se gradi v globokih geoloških formacijah. Geološke formacije in inženirski ukrepi morajo zagotoviti varnost odlaganja IJG za časovno obdobje deset tisoč let ali več. Odlagališče IJG in VRAO bi začelo obratovati leta Zaradi dolgotrajnih raziskav primernosti lokacije odlagališča je treba pridobiti lokacije, ki so primerne za raziskave, do leta 2035 in do leta 2055 pridobiti lokacijo, ki je primerna in družbeno sprejemljiva za gradnjo. V obdobju do leta 2035 se zaradi načrtovanja izvedbe izvajajo primerjalne študije, idejni projekti in pripravijo kadri za izvedbo projekta (Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje , 2006). Slika 13: Bodoče odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (vir: Predstavitev tehničnega vidika projekta odlagališča NSRAO, 2010) 60

61 Širše območje odlagališča, ki bo obsegalo uvoz in javno zgradbo informacijskega centra odlagališča, ožje območje pa odlagalni del z modularnimi odlagalnimi enotami ter druge objekte, ki so potrebni za sprejem, obdelavo in začasno skladiščenje odpadkov ter zagotavljanje fizične varnosti odlagališča, prikazuje Slika 13. Zgrajeni bodo potrebni komunalno infrastrukturni objekti, poskrbljeno pa bo tudi za krajinsko ureditev območja. Umestitev dveh silosov je predvidena na skrajnem jugozahodnem robu odlagališča. Zasnovana sta kot cilindrična armiranobetonska konstrukcija s koristno prostornino približnih dimenzij 27 x 34 m, obdana s hidroizolacijskimi oblogami; debelina sten je 1 m, dno bo na predvideni globini 55 m (Predstavitev tehničnega vidika projekta odlagališča NSRAO, 2010). Zmogljivost odlagališča bo okoli m³. Vsi kratkoživi radioaktivni odpadki iz Centralnega skladišča NSRAO v Brinju (po ocenah 75 % vseh uskladiščenih odpadkov v Brinju) bodo odloženi v odlagališče NSRAO. Dolgoživi NSRAO iz Centralnega skladišča RAO v Brinju se po izgradnji odlagališča NSRAO uskladiščijo na lokaciji bodočega odlagališča. Dolgoživi radioaktivni odpadki bodo odloženi skupaj z izrabljenim jedrskim gorivom pozneje, ko bo na voljo trajna rešitev za odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov. Zato se predvideva obratovanje CSRAO najmanj do začetka obratovanja odlagališča NSRAO, potem se objekt dekontaminira in preda v uporabo za druge namene (Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje , 2006). 5.2 Skladišča za radioaktivne odpadke po svetu Združene države Amerike Leta 2013 je bilo v ZDA 100 komercialnih reaktorjev z dovoljenjem za delovanje v 65 jedrskih elektrarn, ki proizvajajo skupaj 790 TWh električne energije, kar je 19,2 % vse skupne proizvodnje električne energije Američanov v letu Združene države Amerike so največji svetovni dobavitelj komercialne jedrske energije. Jedrska energija predstavlja 20 % celotne proizvodnje električne energije, z izjemo objektov za fosilna goriva, ki proizvajajo več energije. Jedrski reaktorji proizvedejo približno 1,800 2,000 ton urana letno, do leta 2046 bo ob upoštevanju dejstva, da so nekateri reaktorji pridobili dovoljenje za razširitev operativne licence, skupna količina izrabljenega jedrskega goriva okoli ton. Dodatnih ton bo jedrskega goriva obrambnega izvora in približno sodov odpadkov obrambnega izvora z visoko radioaktivnim sevanjem. Ravnanje z jedrskimi odpadki je uzakonjeno v Zakonu 61

62 o jedrskih odpadkih (NWPA) iz leta Zakon je vzpostavil okvir za lokacije, označevanje, izgradnjo, delovanje in spremljanje ter zapiranje odlagališč radioaktivnih odpadkov. Urad za civilno ravnanje z radioaktivnimi odpadki (OCRWM) je bil ustanovljen z Zakonom o jedrskih odpadkih (NWPA) kot pristojni subjekt znotraj ministrstva za energijo za upravljanje dejavnosti, povezane z razvojem izrabljenega jedrskega goriva (IJG) v ZDA in visoko radioaktivnih odpadkov (VRAO). Urad za civilno ravnanje z radioaktivnimi odpadki (OCRWM) ima v skladu z Zakonom o jedrskih odpadkih (NWPA) odgovornost, da pridobi informacije o morebitnih odlagališčih in predlaga lokacije ter logistično zagotovitev, ki bi se pozneje lahko uporabile za odločitve v zvezi z izborom ter razvojem ene ali več lokacij za odlagališče radioaktivnih odpadkov. Urad za civilno ravnanje z radioaktivnimi odpadki (OCRWM) mora delovati tudi v skladu z veljavnimi predpisi drugih zveznih agencij, vključno z Jedrsko regulatorno komisijo (NRC), Ministrstvom za promet (DOT), Agencijo za zaščito okolja (EPA) in z državnimi zakoni ter predpisi. Jedrska regulatorna komisija (NRC) je neodvisna zvezna regulatorna agencija, ki razvija in uveljavlja predpise, ki zagotavljajo varnost in zdravje ljudi ter delavcev v civilnih jedrskih objektih. V skladu z zakonom je Jedrska regulatorna komisija (NRC) odgovorna za certifikacijo in licenciranje komponent sistema odlagališč radioaktivnih odpadkov, vključno s prezračevalnim sistemom, prostori za skladiščenje in logistično zagotovitvijo sistema ravnanja z odpadki tako v skladišču kot med transportom. Njene naloge so tudi izdajanje dovoljenj tako za gradnjo kot tudi obratovanje odlagališč radioaktivnih odpadkov (Andersson in Lidskog, 2002). Skupni stroški celotnega programa ravnanja z jedrskimi odpadki do leta 2116 se ocenjujejo na približno 44 milijard dolarjev. Od te vsote se 29 milijard dolarjev nanaša na razvoj, operativno uporabo in zaključek objektov za odlaganje radioaktivnih odpadov. Politika ZDA je vse od leta 1977 prepovedovala reprodukcijo izrabljenega jedrskega goriva. Vse izrabljeno jedrsko gorivo je bilo označeno kot visoko radioaktivni odpadki, za katere je odgovorna zvezna vlada. Vlada bi ga morala odložiti v primerno globoko geološko odlagališče za visoko radioaktivne odpadke. Ob koncu leta 2012 je bilo približno ton izrabljenega jedrskega goriva shranjenih v zato namenjenih bazenih na lokacijah proizvajalcev, od tega samo v letu ton. Zakon o radioaktivnih odpadkih iz leta 1982 vzpostavlja odgovornost za vse izrabljeno jedrsko gorivo zvezne vlade. Dopolnjen zakon iz leta 1987 je določil, da se imenuje Yucca Mountain v Nevadi kot edino odlagališče za ton visoko radioaktivnih odpadkov. Kljub številnim zamudam je bila junija 2008 vložena vloga na jedrsko regulatorno komisijo (NRC) za gradbeno dovoljenje, ki ga je predložilo Ministrstvo za energijo 62

63 (DOE). Vendar pa je po predsedniških volitvah 2009 Barack Obama poskušal prekiniti projekt Yucca Mountain in imenoval komisijo Blue Ribbon, da pripravi alternativne predloge do konca leta Izdaja dovoljenj za lokacijo Yucca Mountain je bila prekinjena. Nato je bilo avgusta 2013 jedrski regulatorni komisiji (NRC) naloženo, da ponovi postopek licenciranja. Ocena ministrstva za energijo, kdaj bi odlagališče visoko radioaktivnih odpadkov Yucca Mountain začelo delovati, je leto Skupni stroški, izračunani v sredini leta 2008, so bili približno 96 bilijonov dolarjev, ki vključujejo njegovo izgradnjo, delovanje za 110 let, razgradnjo leta 2133 in prevoz izrabljenega goriva. Leta 2014, ko Združene države Amerike še nimajo zgrajenega odlagališča za visoko radioaktivne odpadke, je prostora v bazenih na nekaterih lokacijah proizvajalcev odpadkov že zmanjkalo. Zato so se v večini od 65 lokacij odločili, da te nadomestijo s tako imenovanim suhim skladiščenjem v sodih. Od ton izrabljenega goriva je konec leta približno četrtina odpadkov v sodih shranjena v suhih skladiščih. Vsako leto se količina odpadkov poveča za ton. Do leta 2017 je pričakovati, da bodo vse jedrske elektrarne potrebovale suho skladiščenje. Prostora bo za ton izrabljenega goriva. V januarju 2013 je Ministrstvo za energijo napovedalo nov pristop, ki temelji na ustanovitvi nove organizacije za upravljanje, razvoj in delovanje prihodnjih skladišč jedrskih odpadkov predvideno vzpostaviti začasno skladišče do leta 2021 s prioriteto odlaganja izrabljenega jedrskega goriva iz zaustavljenih jedrskih elektrarn. Do leta 2048 se načrtuje, da bi začelo obratovati odlagališče za visoko radioaktivne odpadke. V Združenih državah obstaja na področju nizko radioaktivnih odpadkov mnogo specializiranih objektov, drugače pa se shranjujejo na lokacijah proizvajalcev. Odlagališče Energy Solutions Barnwell Operations v Barnwellu, Južni Karolini, sprejema odpadke od vseh proizvajalcev odpadkov iz vseh Združenih držav Amerike, razen iz Rocky Mountaina in Northwesta. To sprejema odlagališče U.S. Ecology v Richlandu v Washingtonu. Odlagališče Energy Solutions Clive Operations v Clivu v Utahu prav tako sprejema odpadke iz vse države. Naslednje odlagališče Waste Control Specialists v Andrewsu, zvezni državi Teksas, sprejema odpadke samo iz Teksasa, od drugje samo z dovoljenjem. Leta 2014 je pridobil dovoljenje za razširitev zmogljivosti od m³ do m³ (World nuclear association, 2013b) Nemčija Področje radioaktivnih odpadkov v Nemčiji ureja Zakon o atomski energiji. Na njegovi podlagi je zvezna vlada odgovorna za varno odlaganje odpadkov. Zvezna 63

64 vlada je to odgovornost prenesla na Zvezni urad za sevalno varnost (Bfs), ki spada pod Ministrstvo za okolje (BMU). Ministrstvo za okolje je odgovorno za jedrsko varnost, varnost pred sevanjem ter za odlaganje jedrskih odpadkov. Družba za gradnjo in delovanje odlagališč z radioaktivnimi odpadki (DBE) je glavni pogodbenik za zvezni urad za sevalno varnost (Bfs). Deželne vlade so odgovorne na svojem področju za nadzor in licenciranje vseh jedrskih objektov, razen objektov z izrabljenim jedrskim gorivom. Zvezne dežele so zadolžene, da pri malih proizvajalcih radioaktivnih odpadkov zagotovijo primerne prostore za začasno skladiščenje. To so odpadki, ki nastanejo v industriji, na univerzah in medicini. Nemčija del svojega izrabljenega jedrskega goriva usmeri v ponovno obdelavo v Francijo ali Veliko Britanijo, majhen del pa tudi na Švedsko, v Rusijo, na Madžarsko in v Belgijo. nesreči Po v Fukušimi leta 2011 se je zvezna vlada odločila, da se število reaktorjev zmanjša na devet. Trenutno stanje je približno 17 %. Nemčija se je odločila, da se odpove jedrski energiji, in v skladu s tem se bo zadnji reaktor zaprl leta Leta 1977 je bila po izbiri državne vlade Spodnje Saške razglašena lokacija za odlagališče rudnik soli v Gorlebenu kot nacionalni center za odlaganje radioaktivnih odpadkov. Sedaj se ocenjuje kot možna lokacija za geološko odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov. Odlagališče bi moralo biti zgrajeno s sklepom vlade leta 2025, vendar se načrtuje nekje do leta Od leta 1979 do leta 2000 je bilo za raziskave porabljenih 1,5 milijarde evrov. Načrti izgradnje so se ustavili leta 2002 zaradi politične volje, vendar so se v oktobru 2010 na željo zvezne vlade raziskave nadaljevale. Licenca se je podaljšala do leta Leta 2009 so bili sprejeti novi kriteriji za izbiro odlagališča, ki nadomeščajo obstoječe iz leta Izbira odlagališča mora temeljiti na tem, da so odpadki stabilni še milijon let. Drugi pogoj je, da mora biti omogočen dostop do njih celotno obdobje obratovanja odlagališča. Leta 2013 je Ministrstvo za okolje (BMU) objavilo, da je zvezna vlada in vseh 24 deželnih vlad doseglo dogovor o pripravi zakona, ki bi urejal izbiro odlagališča. Zakon je bil sprejet v juliju in ustvarja 33-člansko komisijo za razvoj temeljnih načel za izbiro lokacije, vključno z varnostjo ter geološkimi in ekonomskimi zahtevami. Odpadki, ki so bili poslani v Francijo in Veliko Britanijo na ponovno obdelavo, se bodo vrnili v Nemčijo predvidoma do leta Obsegajo 166 velikih sodov in po zadnji pošiljki iz La Hague v novembru 2011 je 50 od teh že v skladišču v Gorlebenu. Vsaka ima 28 ton visoko radioaktivnih odpadkov (World nuclear association, 2013a). Nekdanji rudnik soli Asse, ki deluje kot skladišče, licenciran za obratovanje med letoma 1960 in 1970, je zdaj zaprt, prejemal pa je odpadke v obdobju Je v slabem stanju in je videti, da predstavlja neuspeh ustreznim postopkom za izdajanje dovoljenj (Asse II mine, 2013). V BfS so se 64

65 leta 2010 odločili, da je treba iz njega odpadke preseliti, in zavrnili alternativo za polnjenje z betonom, ki bi zagotovila stabilno matrico za sodov. Odpadke bodo verjetno preselili na odlagališče Konrad. Nekdanji rudnik železove rude Konrad je dobil leta 2002 licenco za odlagališče srednje in nizko radioaktivnih odpadkov. V januarju 2008 je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Sprva bo Konrad sprejel nekje m³ odpadkov, kar predstavlja 95 % količine odpadkov države z 1 % radioaktivnosti. Dolgoročni načrti so, da bi sčasoma lokacijo prilagodili za m³ odpadkov. Pričakuje se, da bo začel obratovati okoli leta Objekt v Ahausu se uporablja za shranjevanje srednje radioaktivnih odpadkov, vključno z izrabljenim jedrskim gorivom iz raziskovalnih reaktorjev. Skladišče v Ahausu je objekt za skladiščenje jedrskega goriva in drugih radioaktivnih materialov. Skladišče je na območju mesta Ahaus (zahodni Münsterland), približno 3 km vzhodno od centra mesta. Upravlja ga GNS (Gesellschaft für Nuklear-Service mbh). Skladišče Ahaus je bilo zgrajeno med letoma 1984 in Dvorana za shranjevanje je sestavljena iz dveh polovic, ločenih z recepcijo in vzdrževanjem območja. Skladiščni prostor se uporablja za začasno vmesno skladiščenje (maksimalno 10 let) tudi drugih radioaktivnih snovi. Skladišče soli v Morslebenu v vzhodni Nemčiji, namenjeno za nizko in srednje radioaktivne odpadke, je bilo licencirano leta Zaprli so ga leta 1998 in je v slabem stanju. Stabilnost so zagotovili z betonom. Strošek zaprtja je bil okoli 2,2 milijarde EUR. Konrad, Asse in Morsleben so vsi v osrednji Nemčiji med Hannovrom in Magdeburgom, Gorleben je približno 100 km jugovzhodno od Hamburga. Ahaus je v zahodni Nemčiji (World nuclear association, 2013a). V Nemčiji obstajajo štiri skladišča oziroma projekti, ki so pod pristojnostjo zveznega Urada za varstvo pred sevanji (BFS): rudnik v Asseju, skladišče Morsleben, skladišče Konrad in rudnik v Gorlebenu. Glavno odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov je bilo od leta 1970 v Morslebnu. Trenutno je v moratoriju. Odlagališče za odpadno jedrsko gorivo je v Gorlebnu (Federal office for radiation protection, 2014). Načrti so, da bi to skladišče postalo namenjeno za srednje in visoko radioaktivne iz Francije in Velike Britanije. Skladišče je bila zgrajeno med letoma 1982 in Dvorana za shranjevanje ima zmogljivosti za shranitev 420 sodov. Začasno skladišče North je objekt za obdelavo in shranjevanje vseh vrst radioaktivnih odpadkov, ki so v občini Rubenow v podeželskem okrožju Ostvorpommern (zvezna dežela Mecklenburg- Vorpommern). Leži ob prostorih razgrajenih jedrskih elektrarn Greifswald, Lubmin. Vmesno skladišče je bila zgrajeno med letoma 1994 in 1997 za odložitev radioaktivnih odpadkov, ki nastanejo v procesu razstavljanja nekdanje NDR jedrske elektrarne Greifswald (Rubenow) in Rheinsberg. Sestavljena je iz osmih dvoran za skladiščenje 65

66 radioaktivnih odpadkov, zraven pa je pritrjen del, ki vsebuje objekte za obdelavo in kondicioniranje radioaktivnih odpadkov. Dvorane od 1 do 7 so namenjene temu, da prevzamejo radioaktivne odpadke z zanemarljivim proizvajanjem radioaktivne toplote, dvorana 8 je namenjena prevzemu odpadnih jedrskih goriv jedrskih goriv. Dovoljenje za shranjevanje, ki ga je BFS izdala 7. novembra 1997, velja do 31. decembra Zato je dovoljeno shranjevanje maksimalno ton izrabljenega jedrskega goriva v obliki gorivnih elementov (Federal office for radiation protection, 2014) Francija Uprava Nacionalne agencije za ravnanje z radioaktivnimi odpadki (v nadaljevanju ANDRA) je odgovorna za upravljanje celotnega procesa odlaganja radioaktivnih odpadkov v Franciji. Regulatorni organ v Franciji je Direktorat za varnost jedrskih instalacij (DSIN). ANDRA je bila ustanovljena leta 1979 kot del Francoske komisije za atomsko energijo (CEA). Financirajo jo proizvajalci radioaktivnih odpadkov, ki morajo po Zakonu o upravljanju z radioaktivnimi odpadki financirati povzročene radioaktivne odpadke. Zakon o upravljanju z radioaktivnimi odpadki je bil sprejet 1991 in dopolnjen leta Nacionalna agencija za ravnanje z radioaktivnimi odpadki ANDRA, pod nadzorom ministrstva za industrijo, raziskave in okolje, ima inventarno oz. nadzor skladiščenja, industrijsko in raziskovalno vlogo. Glavni generatorji odpadkov v Franciji so Electricité de France, podjetje, ki je v državni lasti, podjetje COGEMA in komisija za francosko jedrsko energijo. V Franciji danes delujeta dve različni odlagališči, eno v Centre de la Manche in drugo v Centre de l' Aube. Prvi objekt za odstranjevanje je deloval med letoma 1969 in 1994, v tem času pa so odstranili m³ paketov z radioaktivnimi odpadki in je danes v fazi po zaprtju. Dejavnost v objektu v Centre de l' Aube se je začela leta 1992 in po izračunih glede številk dizajn bo prejela m³ paketov z radioaktivnimi odpadki (povprečno m³/leto). Francija je tudi partnerica v mednarodnem sodelovanju predvsem z Agencijo za atomsko energijo IAEA, sodeluje v programih OECD-ja NEA in Evropske unije (DG Research). Dvostransko sodelovanje je vzpostavljeno z glavnimi organizacijami na področju radioaktivnih odpadkov, kot so SKB, NAGRA, ONDRAF, Nirex, ENRESA, AECL v Kanadi in DOE v ZDA (Andersson in Lidskog, 2002). 66

67 Slika 14: Delitev odpadkov glede na raven radioaktivnosti (vir: ANDRA, 2014e) V Franciji se radioaktivni odpadki delijo glede na raven aktivnosti oziroma radioaktivnosti, njihovo razpolovno dobo, njihov obseg ter njihovo vsebino. Zato jih delimo na štiri vrste: zelo nizko, nizko, srednje in visoko radioaktivne odpadke, kot prikazuje Slika 14. Končna obdelava oziroma odstranitev se naredi skladno z vrsto odpadkov. Zelo nizko radioaktivni odpadki večinoma prihajajo iz razgradnje jedrskih objektov in konvencionalnih industrijskih obratov v različnih sektorjih (kemikalije, metalurgije, proizvodnje energije itd.). Predstavljajo 20,1 % celotnega obsega francoskih radioaktivnih odpadkov. Okoli 50 % teh odpadkov so industrijski odpadki (odpadne kovine in plastike), 40 % so inertni odpadki (beton, opeka, zemlja, ruševine itd.) in 10 % je odpadkov, kot sta mulj in pepel. Ti odpadki se upravljajo na odlagališču Andre CSTFA, ki je v okrožju Aube. Shemo odlagališča Andre prikazuje Slika 15. Odpadki se vanj odlagajo od leta 2003 in je prvo na svetu za tako vrsto odpadkov. Namenjeno je za sprejem m³ odpadkov. Odpadki se označijo in postavijo v deset zaporednih horizontalnih plasti. Odložijo se v več metrov globoke trezorje, ki so zakopani v glino. Ko se ta zapolni, se prekrijejo s plastjo gline (ANDRA, 2014d). 67

68 Slika 15: Shema odlagališča v Aubeju (vir: ANDRA, 2014d) Lokacija odlagališča za dolgožive nizko radioaktivne odpadke, kot so strelovodi in detektorji ognja, je trenutno v raziskavi. Ti odpadki predstavljajo 7,2 % celotnega obsega francoskih radioaktivnih odpadkov. ANDRA preučuje primer plitkega odlagališča nekje od 15 do 200 metrov pod zemljo. Dovoljenje za obratovanje naj bi dobili do leta Do izgradnje in obratovanja odlagališča se odpadki začasno skladiščijo na različnih lokacijah jedrskih objektov, ki jih prikazuje Slika 16 (ANDRA, 2014b). Slika 16: Začasna skladišča dolgoživih nizko radioaktivnih odpadkov ter delež proizvajalcev leteh (vir: ANDRA, 2014d) Nizki in srednji radioaktivni kratkoživi odpadki večinoma prihajajo iz industrije in dejavnosti francoske Komisije za atomsko energijo (CEA). Predstavljajo 68,8 % celotnega obsega francoskih radioaktivnih odpadkov. To so tudi odpadki iz bolnišnic, raziskovalnih in univerzitetnih laboratorijev. To so na primer oblačila, orodje, 68

69 rokavice, filtri. Večina teh odpadkov se odlaga na odlagališču odpadkov Andra CSFMA v okrožju Aube, kot prikazuje Slika 17. Navadno se skladiščijo v kovinskih ali betonskih posodah ter se nato prekrijejo z betonom. V odlagališče Aube se odlagajo že od leta Zasnovano je bilo za sprejem m³ odpadkov. Odpadki se odlagajo na površini v obliki armiranobetonskih celic, 25 m² dolžine in širine ter 8 m višine. Ko se zapolnijo, celice zaprejo z betonsko ploščo in nato premažejo z neprepustnim premazom. Nato se celica zasuje z nekaj metrov debelo plastjo gline, da se zagotovi dolgoročna stabilnost odpadkov (ANDRA, 2014c). Slika 17: Lokacija skladišč in delež proizvajalcev srednje radioaktivnih odpadkov (vir: ANDRA, 2014b) Visoko radioaktivni odpadki se trenutno shranjujejo na treh lokacijah: to so proizvodni obrati La Hague (AREVA), Marcoule (CEA) in Cadarache (CEA). To so začasne lokacije, dokler se ne odobri odlagališče za to vrsto odpadkov. Predstavljajo 3,6 % celotnega obsega francoskih radioaktivnih odpadkov. Ti odpadki so kovinski deli, ki obdajajo jedrsko gorivo. ANDRA raziskuje možnost graditve globokega odlagališča do leta 2025 v kraju Meuse/Haute-Marne. V načrtu je gradnja 500 metrov globokega odlagališča za srednje radioaktivne odpadke. Visoko radioaktivni odpadki nastanejo, ko med recikliranjem izrabljeno jedrsko gorivo potopimo v kemične raztopine, ki omogočijo, da se uran in plutonij ločita od ostankov za enkratno uporabo. Te snovi predstavljajo visoko radioaktivne odpadke. Predstavljajo 0,2 % celotnega obsega francoskih radioaktivnih odpadkov. Ti odpadki se začasno skladiščijo v rezervoarjih, preden jih v obliki prahu damo v staljeno steklo. Ta paket se doda v zabojnik iz nerjavečega jekla. Vsak paket vsebuje približno 400 kg stekla za 11 kg odpadkov. ANDRA razvija dolgoročno rešitev za to vrsto odpadkov, in sicer naj bi se do leta 2025 v kraju Meuse/Haute-Marne zgradilo odlagališče. V pričakovanju 69

70 začetka obratovanja globokega odlagališča so visoko radioaktivni odpadki shranjeni na proizvodnih lokacijah v krajih La Hague (AREVA), Marcoule (CEA) in Cadarache (CEA), ki jih prikazuje Slika18 (ANDRA, 2014a). Slika 18: Glavne lokacije skladišč in odlagališč v Franciji (vir: ANDRA, 2009) 70