Ureditev talnega taktilnega sistema vodenja v Mariboru Od začetnih izhodišč do končne realizacije

Transcription

1 Ureditev talnega taktilnega sistema vodenja v Mariboru Od začetnih izhodišč do končne realizacije Petra Krištof, univ.dipl.inž.grad. Lineal d.o.o. Povzetek Načrtovanje talnega taktilnega vodilnega sistema (TTVS ) v Mariboru je leta 2010 potekalo v sklopu projekta Odprave arhitektonskih ovir in ureditev taktilnih oznak v Mestni občini Maribor, z namenom lažje vklopitve in samostojnega življenja funkcionalno oviranih posameznikov. Projektna naloga, ki je bila zasnovana na osnovi predhodno izdelane študije, je zajemala obravnavo ožjega jedra mesta Maribor, z ozirom na potrebe slepih in slabovidnih oseb, bodočih uporabnikov sistema. Študija je predvidevala celovito ureditev sistema taktilnega vodenja po izbranih relacijah, ki so bile določene glede na ključne objekte in cilje, do katerih slepe in slabovidne osebe največkrat dostopajo. Osnovne smernice načrtovanja smo povzeli po nemškem sistemu, saj je le-ta, poleg japonskega sistema najbolj preverjen in učinkovit. Nemški sistem temelji na osnovi 25 letnih izkušenj in izboljšav. Gre za enostaven sistem, ki deluje po principu označevanje usmerjanje vodenje. Načrtovanje in izvedba taktilnih oznak pa navzlic smernicam zahtevata veliko usklajevanj in prilagoditev zatečenemu stanju okolja. Učinkovitost taktilnih oznak oz. celovitega sistema vodenja je v veliki meri odvisna tudi od ustrezno urejenega okolja v katerega sistem vpeljujemo. Zavedati se tudi moramo, da lahko z zadovoljitvijo potreb določenega posameznika poslabšamo stanje okolja za drugega. Zato ni dovolj samo ciljno-usmerjeno načrtovanje, temveč je načrtovanje potrebno postaviti v širši kontekst ureditve okolja. Pravne regulative na tem področju v Sloveniji ni in bi bila zelo dobrodošla v vseh fazah investicijskega procesa. Vanj bi morali bili vključeni tudi predstavniki prizadetih skupin uporabnikov. Bila bi v pomoč tudi vsem ostalim udeleženim v procesu, tako načrtovalcem in izvajalcem, kot tudi naročnikom in investitorjem. Summary Designing the tactile system in the Municipality of Maribor was a task within the Project of removing barriers for physical impaired people and building safe road network for blind and visually impaired people, with aim of improving the quality of life for disabled. Our project was based on a study that included the needs of visually impaired people and also the conditions in the city centre. Comprehensive system of tactile network by seven chosen relations was defined according to the destinations mostly in use by the blind and visual impaired people. Our guideline for designing was defined by a German system of tactile paving. Side by side with Japanese system, German is based on 25 years of experience and improvements and it is the most verified one. It is non-complicated system that works on principle of labelling - routing - leading. Despite the guidelines designing and performance of tactile paving requires many adjustments and adaptations to the existing environment. The effectiveness of tactile network depends Krištof, P.: Designing the Tactile Paving System in the Municipality of Maribor From Basis to Realisation

2 on adequately controlled environment in which the system is implemented. We must be aware of that improvements of the conditions for one can cause difficulties for another. Therefore targeted designing alone is just not enough. The design should refer to a wider context of landscaping. In Slovenia, legal regulations on this topic are not defined yet although they are highly required in all phases of investment process. Introduction of regulations would be very helpful for all that are involved in this process, thus designers and building contractor, as well as clients and investors. 1 Uvod Slepoto in slabovidnost uvrščamo v enega izmed tipov invalidnosti. Ta pojem definira situacijo, v kateri človek z okvaro ali boleznijo, zaradi arhitektonskih, informacijskih ali socialnih ovir, ne zmore v celoti opravljati vseh svojih dejavnosti. Največkrat ima tak človek v določenih življenjskih situacijah posebne potrebe in je za izenačevanje možnosti upravičen do dodatnih pravic in storitev. Kljub temu, da se bom v nadaljevanju osredotočila na težave slepih in slabovidnih, naj omenim osnovne tipe invalidnosti. Le-te je potrebno obravnavati vsakega zase z njihovimi specifičnimi potezami. (Albreth in Krištof, 2010) Med invalidne osebe lahko štejemo: Gibalno ovirane osebe Slepe in slabovidne osebe Gluhe in naglušne osebe Osebe z motnjami v duševnem razvoju Dolgotrajno bolne osebe Invalidnim osebam je v današnjem okolju in družbi ovira tudi ovirana mobilnost, ki jih nemalokrat prikrajša običajne socializacije. Pri projektiranju, izgradnji ali rekonstrukciji cestne infrastrukture jim je kot najbolj ranljivim udeležencem v prometu potrebno posvetiti posebno pozornost. Velik, če ne največji, izziv v tem oziru predstavlja razumevanje slepote in slabovidnosti. Slepota in slabovidnost sta pojma, ki ju ne moremo enačiti. Razlikujeta se glede na način oz. tip izgube vida (poškodba, bolezen, prirojena hiba,..) ter glede na stopnjo ohranjenosti vida. Po veljavni klasifikaciji, ki jo je potrdilo Ministrstvo za zdravstvo (1998) je zgornja meja slabovidnosti 30%, slepote pa 5% ostankov vida. (Albreth in Krištof, 2010) V zvezi z načrtovanjem okolja, torej tudi javnih prometnih površin, delimo slepoto oz. slabovidnost glede na pripomočke, ki jih ljudje uporabljajo. Tisti, ki uporabljajo pripomočke kot nadomestek vida (bela palica, zvočne knjige, Braillova pisava,..) In tisti, ki uporabljajo pripomočke kot podporo svojim ostankom vida (leče, povečevalni pripomočki, monokularji, ) 2 Talni taktilni vodilni sistem (TTVS) V evropskem prostoru se v različnih državah uporabljajo različni standardi, ki obravnavajo svoje različne sisteme taktilnih označitev, ki se med seboj nekoliko razlikujejo. Ker je razvijanje lastnega sistema ob vseh, ki jih v tujini nadgrajujejo že nekaj desetletij, nesmiselno, smo pri načrtovanju TTVS v Mariboru zgledovali po nemškem sistemu, ki temelji na prenovljenem standardu DIN in tako kot večino ostalih sistemov predvideva kombinacijo čepastih in rebrastih plošč. Nemški sistem je med vsemi pregledanimi najbolj sistematično in celostno dodelan. Standardne taktilne oznake so sestavljene iz čepov in reber, ki morajo biti primerno oblikovani in razporejeni v predpisanih razmikih. Gre za plošče, vgrajene v nivo pločnika/poti, ali oznake, lepljene na pločnik, ki s svojimi taktilnimi lastnostmi (in barvnim kontrastom) izstopajo iz površine pločnika. Čepasta plošča dimenzij 30/30/8,5 cm 2

3 Rebrasta plošča dimenzij 30/30/8,5 cm Z različnimi postavitvami oznak v prostoru dosežemo različne učinke. V grobem jih nato ločimo po funkciji: OPOZORILNE/OZNAČEVALNE OZNAKE: Čepaste plošče opozarjajo na različne spremembe v prostoru (križišča in prehodi za pešce, nivojske spremembe, spremembe smeri ). SMERNE/VODILNE OZNAKE: Rebraste plošče, postavljene v smeri hoje, služijo usmerjanju in vodenju pešcev. ZAPORNE OZNAKE: Rebraste plošče, postavljene prečno na smer hoje, pešce zaustavijo in/ali preusmerijo. KONTRAST dosežemo z gladkimi, barvno kontrastnimi ploščami, postavljenimi ob osnovne taktilne plošče. Takšna površina služi izboljšanju vidnih in tipnih lastnosti taktilnih oznak kot tudi celotnega območja. Površina ne sme biti spolzka. Slepi oz. slabovidni uporabnik s pomočjo kontrastnih plošč lažje prepozna oznake. Kontrastna plošča dimenzij 30/30/8,5 cm 3 Čeprav gre v osnovi za zelo enostaven princip označevanje usmerjanje zapora, je potrebno vsak prehod za pešce in vsako vodilno linijo načrtovati pozorno. Pri tem gre velikokrat tudi za zapletene rešitve, ki zahtevajo veliko truda projektanta ter natančno izvedbo. Predvsem pa je pri takšnih rešitvah pomembna povratna informacija uporabnikov, ki je v Nemčiji zaradi precej večje baze uporabnikov precej bolj objektivna. Da je sistem učinkovit, mora biti zasnovan razumljivo, celostno in brez prekinitev, tako da pešec, ki sledi poti, ne more zaiti. Poleg dobro načrtovanega sistema poti je pomembna premišljena izbira materialov, skrbno načrtovanje detajlov in nujen strokovni nadzor nad izvedbo. 3 Mreža prehodnih varnih poti v Mariboru Iz specifike obravnavane invalidnosti je bilo območje Maribora, ki smo ga analizirali skoraj v celoti neprilagojeno. V prostoru je bilo sicer veliko elementov, ki bi lahko predstavljalo orientacijske točke in linije, a so bili med seboj nepovezani in moteni z fizičnimi ovirami. Za vizualno ovirane ljudi je izjemnega pomena kontinuiranost orientacijskih točk, ki jo je v obstoječem stanju težko vzpostaviti, še težje vzdrževati. Vodila, ki jih je mogoče vključiti v javne površine so odlična rešitev v primeru novogradenj, vendar pa samo takrat, kadar so del celovitega sistema vodenja in jih vmes nikjer ne prekinjajo razne trajne ali priložnostne ovire. Projektna naloga, zasnovana na osnovi predhodno izdelane študije, je zajemala obravnavo ožjega jedra mesta Maribor, z ozirom na potrebe slepih in slabovidnih oseb, bodočih uporabnikov sistema. Študija je predvidevala celovito ureditev sistema taktilnega vodenja po izbranih relacijah, določenih glede na ključne objekte in cilje, do katerih slepe in slabovidne osebe največkrat dostopajo. Območje ureditve so določili frekvenca pešcev, število javnih ustanov, prometne obremenitve območja, kompleksnost zasnove območja, poti, ki jih slepi in slabovidni najpogosteje uporabljajo. Sistem ureditve območja smo zasnovali po sledečem hierarhičnem zaporedju, ki skupaj tvori mrežo med seboj povezanih varnih poti: RELACIJA ODSEK LOKACIJA Relacije smo razdelili tudi v odseke z vsemi ključnimi elementi, ki opredeljujejo dostopnost okolja za funkcionalno ovirane posameznike. Na ta način je bila vzpostavlje-

4 na preglednost in medsebojna povezljivost lokacij. Mreža varnih poti z urejenim TTVS v Mariboru Taktilne oznake smo umeščali v zatečeno stanje okolja. V glavnem je šlo za ureditev križišč, torej ureditev čez prehode za pešce ter povezav do obstoječih naravnih robov, od katerih se oseba lahko naprej orientira brez pomoči oznak. Opozarjanje na prehod za pešce in usmerjanje čez cesto se označuje le na pohodnih površinah pločnikih ter v območjih ločilnih otokov. Nemški sistem vgradnje oznak na vozišče ne predvideva. Predvideva se, da lahko slepa oseba, ki jo drži smer še 10 m. Pri umestitvi oznak je potrebno upoštevati lokacije obstoječih semaforjev in ostale vertikalne signalizacije, klančine za kolesarje in invalide, položaje stebričkov, jaškov itd. Pomembno je, da je taktilna označitev osno poravnana na obeh straneh prehoda za pešce, saj lahko le v tem primeru oseba varno prečka cesto in se nadalje naveže na vodenje na nasprotni strani ceste. V primerih, kjer takšna umestitev oznak ni bila mogoča, se je bilo potrebno odločiti bodisi za prestavitev klančin bodisi za prestavitev semaforjev Veliko vlogo pri umeščanju talnega taktilnega sistema v prostor so igrali tudi jaški javne komunalne infrastrukture. Vgradnja betonskih plošč je na teh mestih komplicirana, zato je bilo potrebno traso vodenja prilagajati tudi lokacijam le-teh. Posebne arhitekturne ureditve območij ali razne natečajne rešitve, ki hkrati tudi v ponos mestu, so območja, kjer je razkol med potrebami najšibkejših uporabnikov in potrebami po vizualni dovršenosti prostora največji. Takšna območja so velikokrat tudi avtorsko zaščitena, zato poseganje v njih terja še nekoliko višjo mero prilagajanja. Kompromisi so potrebni na vseh ravneh - na samo s strani avtorja rešitve ali upravljavcev temveč je zakonitostim obstoječega prostora potrebno v čim večji meri prilagoditi tudi taktilno vodenje. V Mariboru nam na Trgu Leona Štuklja ter na Grajskem trgu žal to ni uspelo. Uspešno premagan izziv pa je pri načrtovanju predstavljala taktilna ureditev Glavne avtobusne postaje, kjer smo se soočali z označevanjem več kot dvajsetih čakalnih mest, z izbiro med ustreznostjo različnih materialov zaradi raznolikosti talnih površin ter označitev posebnih arhitekturnih rešitev znotraj postaje. Prav tako smo v sodelovanju z Zavodom za varstvo okolja urejali zaščiteno območje Mestnega parka, kjer smo morali biti zaradi občutljivosti koreninskega sistema dreves ter vizualne podobe parka, pri umestitvi oznak zelo diskretni. Izognili smo se betonskim ploščam in namesto njih predvideli lepljene taktilne plošče v barvi asfalta. Plošče so sicer dobro taktilno zaznavne, vendar ne dosegajo 4

5 kontrasta, ki je namenjen vodenju slabovidnih oseb Izvedba celotnega projekta na najbolj obremenjenih in izpostavljenih območjih središča mesta je poleg ureditve TTVS zajemala tudi odpravo obstoječih ovir ali kontrastno obarvanje najbolj izstopajočih ovir, katerih umik ni smiseln ali mogoč ter ureditev obstoječih in dodatnih ozvočenj semaforiziranih prehodov za pešce. Mestna občina Maribor je v sklopu Akcijskega načrta izdala tudi taktilne zemljevide mesta Maribor, kjer so vse taktilno urejene relacije in odseki tudi označeni. Istočasno so v obliki zemljevidov izdali informacije o dostopnosti okolja. Na teh zemljevidih so prikazana območja brez grajenih arhitektonskih ovir, ki zagotavljajo dostopnost tudi funkcionalno oviranim osebam.et 4 Prilagojeno javno okolje prostor za vse Na stopnjo vključenosti slepih in slabovidnih v javno okolje, zlasti v prometne situacije vplivajo različni dejavniki, kot so stopnja, vrsta in možne kombinacije različnih funkcionalnih oviranosti, trajanje funkcionalne oviranosti, starost funkcionalno ovirane osebe, poznavanje okolja (domače ali tuje okolje, poznavanje okolja pred izgubo vida ali povsem novo okolje nikoli videno), prometna ureditev in prilagojenost okolja, kultura drugih udeležencev v javnem življenju, zlasti v prometu (le-ta je odvisna predvsem od družbenega okolja, formalnih pravil, prometnega okolja, vzgoje, izobraževanja, kaznovanja, ) Pomanjkanje ustreznega sistema vodenja slepih in slabovidnih oseb v prometu povečuje možnost nesreč in zmanjšuje njihovo varnost kot udeležencev v prometu, hkrati pa zmanjšuje njihovo samostojnost v socialnem življenju. Zlasti nevarne so nedoslednosti pri zaščiti gradbišč (izkopi, gradbene jame, ), veliko neprijetnosti pa povzročajo tudi nepričakovane ovire (smetnjaki, gostinski vrtovi, avtomobili na pločnikih, različne namenske fizične ovire npr. betonski stožci, konfini, ), stopnice, kot poseben problem pa lahko izpostavimo križanja pešpoti z voziščem, kateri je potrebno posvetiti največjo pozornost. Oblikovanje javnih površin za slepe in slabovidne ima specifične zahteve, ki bi jih morali upoštevati že v sami fazi načrtovanja 5 in projektiranja. Reševati situacijo je namreč lahko naporno, drago in velikokrat premalo učinkovito. Vendar pa je problem neobčutljivosti udeležencev v javnem prostoru za potrebe funkcionalno oviranih tako v Mariboru kot v Sloveniji še zelo izrazit, kar se še zmeraj kaže predvsem v parkiranju na pločnikih, vožnji s kolesi in avtomobili po pešpoteh in pločnikih, postavljanju raznih predmetov, ki ovirajo prehod (cvetlična korita, oglasne deske, stoli in mize) itd. K povečanju občutljivosti in upoštevanju potreb vseh udeleženih v javnem prostoru je mogoče ljudi spodbuditi že s seznanjanjem in nazornim informiranjem o težavah, ki omejujejo udeležence s posebnimi potrebami. Slovenski predpisi ne podajajo konkretnih zahtev za slepe in slabovidne, zato ustreznost objektov in prilagoditve objektov in javnih površin temelji na praktičnih izkušnjah, nekaterih dostopnih priročnikih in osebnih svetovanjih tujih strokovnjakov s tega področja. Prav tako je potrebno tudi projektantom zagotoviti podporo s strani Zveze invalidskih organizacij (ali Direktorat za invalide), ter zagotoviti aktivno sodelovanje z izmenjavo podpornih in povratnih informacij. 5 Zaključek Naraščajoč odstotek invalidov in drugih uporabnikov prilagojene infrastrukture ter svobodno izražene želje invalidov po vse večjem vključevanju v socialno okolje vodijo v povezavi s številnimi programi k intenzivnejšemu osveščanju javnosti, večji strpnosti ljudi in vse boljšemu prilagajanju socialnega okolja. Maribor je prvo mesto v Sloveniji, ki se je lotilo sistemskega vgrajevanja taktilnih oznak in ostalih sorodnih ukrepov. Sledijo mu Ljubljana, Nova Gorica, Velenje, Murska Sobota, Zreče in nekatera druga večja mesta v Sloveniji. Zavest o prostoru, prilagojenemu vsem uporabnikom, tudi tistim, ki so bili do sedaj odrinjeni ob rob, se krepi, vendar je potrebno narediti še veliko več, kot samo ozavestiti problematiko. Predvsem pa je pomembno, da se v zvezi s tem določijo ukrepi z vidika pravne regulative, da se lahko začne kvalitetno uresničevanje na ravni načrtovanja ter izvedbeni ravni. Delovanje mesta mora biti usmerjeno širše in ne pomeni le ureditve arhi-

6 tekturne in komunikacijske dostopnosti okolja. Kljub temu pa sta to izjemno pomembna koraka h kakovostnejšemu življenju invalidov in kot taka zahtevata prednostno obravnavo. Viri in literatura 1 Prostor za vse, priročnik za načrtovanje ovir v zunanjem javnem prostoru. Maribor: Lineal d.o.o; 2 Rebernik N. et al Slepim in slabovidnim prijazno mesto. Maribor: Nigrad d.d; 3 Hohenester G., Linhart- Eicher A.M. 2001, Barrierefreies Bauen für alle Menschen, Graz: Magistrat Graz Stadtbaudirektion; 4 Muhr W Handbuch Barrierefrei im Verkehrsraum, Fulda; 6