ENOTNA DAVČNA STOPNJA

Transcription

1 Univerza v Mariboru Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor DIPLOMSKO DELO ENOTNA DAVČNA STOPNJA Študent: Sandi Kolar Naslov: Marija Dobje 13a Številka indeksa: Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: splošna ekonomija Mentor: prof.dr. Tanja Markovič Hribernik Somentor: doc. dr. Timotej Jagrič Dramlje, september, 2005 KLK

2 IZJAVA Študent Sandi Kolar izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom izredne profesorice dr. Tanje Markovič Hribernik in docenta dr. Timoteja Jagriča, ter dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Mariboru, dne Podpis, 2

3 PREDGOVOR Davčni sistem posamezne države predstavlja enega jeder javnih financ in s tem celotnega ekonomskega sistema. Ustrezati mora tako socialnim, družbenim in ekonomskim vidikom, zato je bistveno, za kakšen davčni sistem se država odloči. Kot opcija se pojavlja tudi enotna davčna stopnja, ki je zadnje čase precej aktualna tudi v Sloveniji. Slednje predstavlja tudi poglavitni razlog, zakaj ravno ta tema mojega diplomskega dela. Diplomsko delo je sestavljeno iz petih poglavij. Prvi del predstavlja opredelitev področja in opis problema, namen, cilje, predpostavke in omejitve raziskave ter predvidene metode raziskovanja. V drugem delu so teoretično predstavljene značilnosti primernega davčnega sistema. Tretje poglavje je namenjeno predstavitvi najpomembnejših vrst davkov, kjer naj bi se uvedla enotna stopnja davka. V četrtem poglavju primerjamo danes prevladujoče in nekakšno nasprotje enotnemu davku, progresivno obdavčenje, predstavimo pa tudi osnovne koncepte enotne davčne stopnje. Prikažemo tudi davčne trende v svetu ter primerjamo davčne prihodke Slovenije v primerjavi z EU. Peto poglavje je namenjeno predstavitvi izkušenj z enotnim davkom, ki jih na kratko apliciramo tudi na Slovenijo. Diplomsko delo je nastajalo pod budnim očesom profesorice dr. Tanje Markovič Hribernik in docenta dr. Timoteja Jagriča. Za vse koristne napotke in informacije se jima iskreno zahvaljujem. Posebna zahvala velja mojemu očetu in mami, ki sta mi pomagala prav v vsaki situaciji, tako z nasveti kot tudi finančno. Ob tej priložnosti se zahvaljujem tudi Mateji, Niki, Barbari, Ambrožu ter Bojanu. 3

4 KAZALO 1 UVOD OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA 7 2 PRIMEREN DAVČNI SISTEM SOCIALNI VIDIK DAVČNEGA SISTEMA FINANČNI VIDIK DAVČNEGA SISTEMA EKONOMSKI VIDIK DAVČNEGA SISTEMA NAČELA DOBREGA DAVČNEGA SISTEMA IN EDS 10 3 POSAMEZNE VRSTE DAVKOV DAVEK NA DODANO VREDNOST DDV v Sloveniji DDV in uvedba EDS DAVEK OD DOBIČKA PRAVNIH OSEB DOHODNINA Mehanizem linearne dohodnine Linearna dohodnina in Slovenija Ekonomski učinki linearne dohodnine 21 4 ENOTNA DAVČNA STOPNJA VS. PROGRESIVNO OBDAVČENJE PROGRESIVNA OBDAVČITEV Determinante progresivnosti Merjenje progresivnosti Posledice progresije Progresija v Sloveniji ENOTNA DAVČNA STOPNJA (EDS) TRENDI V SVETU PRIMERJAVA SLOVENIJE NA PODROČJU DAVČNIH PRIHODKOV S POVPREČJEM EU TER S SVETOVNIM GOSPODARSTVOM 34 5 IZKUŠNJE Z ENOTNIM DAVKOM SLOVAŠKA RUSIJA RAZLOGI ZA IN PROTI UVEDBI ENOTNE DAVČNE STOPNJE V SLOVENIJI 44 6 SKLEP 46 7 POVZETEK 49 ABSTRACT 49 8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV 50 4

5 KAZALO SLIK IN TABEL Tabela 1: Stopnje DDV v državah EU 13 Tabela 2: DDV kot % vseh davkov in kot % BDP 14 Tabela 3: Cenovne elastičnosti povpraševanja za Slovenijo 14 Tabela 4: Davčne stopnje davka na dobiček pravnih oseb 16 Tabela 5: Davek od dobička pravnih oseb kot % vseh davčnih prihodkov in kot % BDP 17 Tabela 6: Mejne davčne stopnje dohodnine (v %) 17 Tabela 7: Dohodnine kot % vseh davkov in kot % BDP 20 Tabela 8: Osnovni parametri dohodnine v Sloveniji (2003) 20 Tabela 9: Distribucija zavezancev in dohodnine (2003) 21 Tabela 10: Izračunane vrednosti Ginijevih količnikov dohodkov pred obdavčitvijo (leti 1991 in 2000) 27 Tabela 11: Izračunane vrednosti Ginijevih količnikov dohodkov po obdavčitvi (1991 in 2000) 27 Tabela 12: Deleži dohodkov, ki jih poseduje posamezni odstotni delež prebivalstva pred obdavčitvijo 27 Tabela 13: Deleži dohodkov, ki jih poseduje posamezni odstotni delež prebivalstva po obdavčitvi 28 Tabela 14: Države s sistemom enotne davčne stopnje 29 Tabela 15: Sestava davčnih prihodkov na Slovaškem po reformi 38 Tabela 16: Primerjava davčnih prihodkov na Slovaškem za leti 2002 in Tabela 17: Slovaška (sestava rasti) 39 Slika 1: Mehanizem linearne dohodnine 18 Slika 2: Primer progresivne obdavčitve 24 Slika 3: Dve Lorenzovi krivulji, ki se sekata 25 Slika 4: Model ponudbe delovne sile z dvostopenjsko davčno stopnjo 26 Slika 5: Mejna in povprečna davčna stopnja pri 20% stopnji davka 30 Slika 6: Lafferjeva krivulja 31 Slika 7: Prihodki od ekoloških davkov kot odstotek BDP in celotnih davčnih prihodkov 33 leta Slika 8: Davčni prihodki v % BDP za leto Slika 9: Struktura davčnih prihodkov v % BDP za leto Slika 10: Zaposlenost in gospodarska rast, Slovaška Slika 11: Razlika v plačilu davkov 40 Slika 12: Mejne davčne stopnje 40 Slika 13: Neto dohodek od dela 41 Slika 14: Ruska gospodarska rast v odstotkih 42 Slika 15: Brezposelnost v odstotkih 42 Slika 16: Rast produktivnosti in realne mezde (1997=100) 43 Slika 17: Stopnje rasti investicij v odstotkih 43 Slika 18: BDP per capita izbranih držav v primerjavi z EU (25); leto

6 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Osrednje vprašanje davčne teorije je, kakšni naj bi bili davki, da bi kar najbolj ustrezali socialnim, ekonomskim in družbenim vidikom. Seveda pa morajo nujno ustrezati tudi državi, saj se njihov delež v celotnem bruto domačem proizvodu povečuje. Zato je še posebej pomembno, kakšen davčni sistem država uporablja. Lahko se odloči za progresivnega, ki ga danes uporablja večina razvitih držav. Kot nekakšno nasprotje se pojavlja enotna davčna stopnja, pri kateri gre za linearno obdavčenje davkoplačevalcev. Sistem naj bi prinašal koristi kot enostavnost, preglednost, na drugi strani pa se kot negativna posledica omenja predvsem proračunski primanjkljaj, pa tudi potrebna razsežnost reforme davčnega sistema, ki bi nujno morala biti usklajena s spremembo celotnega davčnega sistema od administracije do davčnega postopka in celotnega sistema različnih vrst socialnih pomoči. Sistem enotne davčne stopnje so do sedaj uvedli v nekaterih vzhodnoevropskih državah, ki so uvedle enotno davčno stopnjo pri več različnih davkih. Zadnje čase se izpostavljata predvsem Rusija ter Slovaška. Vendar pa analitiki povečanje tamkajšnje gospodarske rasti bolj kot z enotno davčno stopnjo povezujejo z debirokratizacijo sistema. Tu se pojavlja tudi vprašanje primerljivosti stanja stopnje razvoja ali makroekonomskega (ne)ravnotežja Slovenije ter zgoraj omenjenih držav pred uvedbo sistema enotne davčne stopnje. Bistvena pa sta tudi sistem socialnih pomoči ter stanje v distribuciji dohodkov. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Tema je vsekakor aktualna, kar je verjetno bistveni razlog, zakaj sem se za raziskavo (analiziranje) izbrane tematike odločil. Po drugi strani pa me funkcioniranje davčnega sistema kot zelo pomembnega regulatorja gospodarskega razvoja podrobneje zanima. Problem v sklopu diplomske naloge še ni bil analiziran, kar še dodatno spodbuja moje zanimanje. Cilj diplomskega dela je ugotoviti prednosti ter pomanjkljivosti izbranega sistema in tako odgovoriti na vprašanje, ali je sistem ustrezen za Slovenijo. Pri tem si pomagamo predvsem z analiziranjem gospodarskih posledic v državah, ki so enotno davčno stopnjo uvedle. Te informacije nas vodijo k določenim sklepom. Ker so sistem do sedaj uvajale predvsem vzhodnoevropske, torej manj razvite oziroma države v razvoju, nas zanima tudi možnost uskladitve enotne davčne stopnje z reformo socialnega sistema, ki jo je potrebno uvesti vzporedno z uvedbo obravnavanega sistema. Potrebno pa je poudariti, da se zaradi težav pridobivanja podatkov o socialnih transferjih ukvarjamo predvsem z analiziranjem makroekonomskih kazalcev. Enotni davčni stopnji a priori ni nasprotovati. Dopuščamo možnost, da je možna. Vendar pa je uvedba sistema brez ustreznih analiz in priprav nesmiselna. Menimo, da je za Slovenijo bolje, če bi ostala pri določeni progresivnosti, torej pri načelu, da naj bodo tisti, ki imajo in zaslužijo več, bolj obdavčeni. Sigurno pa je sedanji davčni sistem potreben prenove zaradi množice 6

7 olajšav. Prave poti za razbremenitev gospodarstva pa ne vidimo v spreminjanju struktur davkov ali davčnih stopenj, ampak v zniževanju javne porabe in odpravljanju olajšav ter zniževanju današnjih previsokih stopenj. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Vsak davčni sistem predstavlja obsežno, za raziskovalca zahtevno tematiko. Pri raziskavi predpostavimo, da je posledice uvedbe nekega davčnega sistema (v našem primeru enotna davčna stopnja) najlažje opazovati s pomočjo konkretnih primerov držav, ki so sistem dejansko uvedle. To služi kot vodilo proučevanja posledic sistema. Omejitve raziskave se nanašajo predvsem na omejenost in razpoložljivost podatkov. Nekaj problemov nam predstavlja različna stopnja razvitosti držav. Tako je večina držav, ki je enotno davčno stopnjo uvedla, na ravni tranzicijskih držav. Zato ugotovitve ne gre poenostavljati za vse države. Izhajamo predvsem iz podatkov makroekonomskih kategorij, ki nam služijo kot instrument ponazoritve posledic vpeljave sistema enotne davčne stopnje. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Metode raziskovanja diplomskega dela so makroekonomske, saj se ukvarjamo z analiziranjem sistema davčne politike, tako glede delovanja kot tudi glede posledic same uvedbe. Ker proučujemo nenehen proces nastajanja in širjenja sprememb, delo predstavlja dinamično ekonomsko analizo. Pri metodah raziskovanja smo se odločili za deskriptivni pristop, saj se ta zdi primernejši glede na izbrano tematiko. V okviru deskriptivnega pristopa pa sta uporabljeni metodi kompilacije ter komparativne metode. Podatke bomo pridobivali iz knjig, zbornikov, statističnih letopisov, predvsem pa preko interneta. Za lažje razumevanje, pa tudi prikaz podatkov, uporabljamo grafe ter tabele. Ker gre le delno za samostojno analitično delo, strogo upoštevamo pravila citiranja. 7

8 2 PRIMEREN DAVČNI SISTEM Osrednje vprašanje davčne teorije je vprašanje, kakšni naj bi bili davki, da bi kar najbolj ustrezali ekonomskim, socialnim in družbenopolitičnim vidikom, ki jih z njimi države zasledujejo. V ta namen se je izoblikovala vrsta načel, ki v praksi ustrezajo družbenopolitični in ekonomski ureditvi posamezne države. To je razumljivo, če se zavedamo, da davčni fenomen ni neka abstraktna, dana, temveč tipična zgodovinska kategorija. Tako naj bi bil dober davčni sistem zasnovan kot (Stiglitz 1988, ; Devereux 1996, 24; Hyman 1999, ; Kranjec 2003, 58-62): - davčni sistem naj bi bil pravičen, s tem da vsi državljani prispevajo v skladu s svojimi sposobnostmi, - davčni sistem naj ne bi deformiral tržnih ekonomskih odločitev glede učinkovite alokacije resursov, - davčni sitem naj bo administrativno enostaven, pregleden, davkoplačevalcem razumljiv in naj posluje z nizkimi stroški, - davčni sistem naj bo oblikovan tako, da se bo fleksibilno prilagajal spremenjenim gospodarskim razmeram, - davčni sistem mora biti predmet demokratičnega in transparentnega političnega procesa, tako da davkoplačevalci lahko vplivajo na izbiro davkov in javnih izdatkov v skladu s svojimi preferencami. Načela na prvi pogled izgledajo enostavna, vendar zgodovina držav kaže, kako težko je v praksi uresničiti ta načela. Posameznik se praviloma ne ukvarja z vprašanjem narodnogospodarske alokacije resursov in gospodarskega razvoja, temveč kalkulira predvsem na čim manjše davčne obveznosti. Zanj je najboljša alokacija tista, ki minimizira plačani davek. Na drugi strani pa tudi politični proces in različne interesne skupine zagovarjajo davke, kjer bo njihova davčna obveznost čim manjša, oziroma da se jim priznajo čim nižje stopnje in čim večje olajšave. To seveda vodi na račun višjih davkov drugih interesnih skupin, kar vodi do nezadovoljstva. Tako se je davčna politika v praksi pokazala kot zelo tog instrument, saj dolg političen proces ne omogoča hitrih sprememb, ki pa so za makroekonomsko uravnavanje primarnega pomena. 2.1 Socialni vidik davčnega sistema Vsak davčni sistem naj bi bil kar se da pravičen. Vidik pravičnosti je mogoče obravnavati iz dveh zornih kotov (Kranjec 58-65, 2003): - obdavčenje po načelu koristi To načelo predpostavlja, da obstaja neka povezava med plačanim davkom in neko javno dobrino, ki jo ponuja država (npr. davek kot cena za izobraževanje). Ta zveza seveda ni neposredna, tako da davkoplačevalci natančno ne vedo, kaj dejansko se z njihovimi davki financira. Poleg tega davkoplačevalci ponavadi podcenjujejo koristi javnih dobrin in precenjujejo žrtev davka. Interes vsakega davkoplačevalca je tako plačati kar najmanj davkov oziroma dobiti javno dobrino zastonj, saj se zavedajo, da bodo nekateri vendarle plačali 8

9 davek. Tako je o obdavčenju po načelu koristi precej neuporabno govoriti. Prav nasprotno pa je mogoče trditi v primerih, kjer je korist neke javne storitve ali dobrine mogoče pripisati posameznemu koristniku. Davki, ki so odmerjeni v skladu z načelom koristi, so dejansko določeni istočasno kot javni izdatki, ki se bodo z davki financirali. Tako sta prihodkovna in odhodkovna stran določeni simultano, pri čemer lahko govorimo ne samo o politiki davkov, temveč o davčnoodhodkovni politiki. Obdavčenje po načelu koristnosti ne daje odgovora na vprašanje, ali naj bodo davki proporcionalni, progresivni ali regresivni. Ali naj torej nekdo, ki želi več javne varnosti, plača proporcionalno več ali mogoče enako kot nekdo, ki mu ni mar za javne dobrine. -obdavčenju po načelu ekonomske sposobnosti Predstavlja drugi temeljni pristop k določanju davkov. Pri tem načelu se ne sprašujemo, kateri davkoplačevalec bo imel koristi od javnih dobrin, temveč si postavljamo okvirno vprašanje, kako razdeliti davčno breme med zavezance, da bomo lahko financirali predviden obseg proračuna, pri čemer naj bi bilo vodilo pravičnost. Pri tem gre za samostojno, od izdatkov neodvisno določanje davkov, ki se ravna glede na ekonomsko sposobnost zavezancev. Pristop upošteva dve temeljni načeli 1. Načelo horizontalne izenačenosti pravi, da je potrebno posameznike, ki so glede nekih izbranih značilnosti v enakem položaju, obravnavati enako, pri čemer je potrebno točno opredeliti, kaj so izbrane značilnosti in kaj je enaka obravnava. Drugo načelo, načelo vertikalne izenačenosti, pa pravi, da je potrebno ljudi, ki so glede izbrane značilnosti v različnem položaju, tudi različno obravnavati. Ponavadi se v davčni stroki uporabljajo naslednji kazalci sposobnosti plačila davka, ki nam pomagajo zasledovati načela horizontalne in vertikalne izenačenosti: -dohodek, -poraba, -premoženje. Poraba kot znak sposobnosti izraža razliko med dohodkom in varčevanjem (C = Y - S), kar pomeni, da davčna osnova ne vključuje prihrankov. Glede uporabe premoženja kot znaka ekonomske sposobnosti pa nasprotno zavračamo porabo kot indeks. Čeprav noben znak (kazalec sposobnosti plačila) ni v celoti zadovoljiv, jih davčni sistemi v različnih proporcih uporabljajo za določanje davkov. V praksi se najpogosteje uporablja dohodek, ki ga je potrebno definirati v najširšem smislu (ne le kot denarni, temveč tudi naturalni, porast vrednosti premoženja, dvig cen zemljišč itd.). V vseh primerih se namreč poveča ekonomska sposobnost zavezanca za plačevanje davka. Uporaba posameznega znaka pa je odvisna predvsem od političnih in družbenih odločitev ter od stopnje razvoja. 1 1 Za podrobnejše informacije o vertikalni in horizontalni izenačenosti (enakosti) poglej Musgrave ( , 1993). 9

10 2.2 Finančni vidik davčnega sistema Država skuša z izbranim davčnim sistemom zbrati čim večji davčni donos. Ta cilj pa je uresničljiv le na način, da davčna oblika zajema čim širši krog zavezancev oziroma njihovih davčnih predmetov. Pri tem je potrebno upoštevati Lafferjev učinek, ki ga ima visoka davčna stopnja na davčni donos. Tako znižanje davčnih stopenj poveča davčno osnovo, kar je posledica večje intenzivnosti dela in večjega investiranja zaradi višjih neto donosov investiranega kapitala (Žibert 2001, 88-90; Pernek 2001, 23). Kakšen je končen rezultat zniževanja davčnih stopenj, pa je v konkretnem gospodarstvu odvisno predvsem od medsebojnega vpliva stimulacijskih in substitucijskih učinkov obdavčitve. 2.3 Ekonomski vidik davčnega sistema Obdavčitev ima številne nezaželene ekonomske učinke. Zaradi davka davčni zavezanci zmanjšajo obseg produkcije, porabo in ponudbo dela, davki zvišujejo cene na trgu, negativne posledice pa se kažejo tudi v prerazdelitvi dohodka in premoženja. Tako se zastavlja osrednje vprašanje omejitve negativnih učinkov, za kar se v literaturi uporablja pojem nevtralnih davščin.»teoretično je davek nevtralen, če ne spreminja odločitev oziroma izbora gospodarskega subjekta na trgu«(žibert 92, 2001). Povedano drugače, država mora višje obdavčevati tiste dobrine, katerih ponudba in povpraševanje sta toga. Ker pa je poznavanje vseh produkcijskih in porabnikovih elastičnosti praktično nemogoče, strokovnjaki predlagajo uvedbo splošnega davka enake višine. Takšen pristop naj bi na najbolj cenen način zagotovil minimalne negativne redukcijske in substitucijske učinke, ki jih ob neprepoznavanju vseh dejanskih relacij v gospodarstvu povzroča diferencirana obdavčitev, spremljana z različnimi davčnimi olajšavami in oprostitvami. 2.4 Načela dobrega davčnega sistema in EDS Če najprej pogledamo načelo pravičnosti oziroma pravičnega obdavčevanja, ki naj bi bil v skladu z ekonomsko zmožnostjo zavezancev, se z linearno dohodnino od tega načela oddaljujemo. Čeprav je pravično obdavčenje težko opredeliti, je v večini držav kot pravična obdavčitev sprejeta predpostavka, da naj zavezanci, ki imajo večje dohodke, plačajo višji davek, saj ga tudi lažje plačajo kot tisti z nižjimi dohodki. Ta koncept zato govori v prid progresivni obdavčitvi, ki naj bo nominalno progresivna 2. Glede zahteve, da naj davki ne deformirajo ekonomskih odločitev zavezancev, je dejstvo, da praktično vsak davek deformira odločitve. Pri tem pa ne igra pomembne vloge število davčnih razredov oziroma stopenj, saj se bo vsak zavezanec skušal davku izogniti. Tako bo tudi v primeru samo ene davčne stopnje, pa naj si bo še tako nizka. Res pa je, da je deformacija odločitev pri progresivnih stopnjah večja kot pri linearni obdavčitvi, saj je presežno davčno breme pri prvih večje. Linearna obdavčitev lahko torej prinaša nižje stroške napačne alokacije resursov (manjše presežno davčno breme), kar pa ne pomeni, da tega bremena ni. 2 Nominalna davčna stopnja izenačuje žrtev ljudi z nižjimi ter tistih z višjimi dohodki. 10

11 Kar se tiče tretjega načela, da naj bo davčni sistem čimbolj enostaven, pregleden, davkoplačevalcem razumljiv ter da naj posluje z čim manjšimi stroški, je EDS mogoče oceniti pozitivno le s stališča stroškov oziroma stališča pobiranja davkov 3. Za davčni sistem ene same stopnje pa ni možno trditi, da je enostavnejši kot sistem z več stopnjami, saj bistvo zapletenosti davčnega sistem ni v številu stopenj, temveč različnih obravnav zavezancev glede olajšav, osnove, stroškov. Res pa je z EDS mogoče pričakovati nižje stroške izpolnjevanja davčne obveznosti, saj poenostavlja davčne napovedi, na drugi strani pa ima tudi pozitiven učinek na gospodarske odločitve. Glede načela večje fleksibilnosti EDS ne prinaša prednosti pred progresivnimi obdavčitvami. S stališča stabiliziranja dohodkov je mogoče trditi celo večjo učinkovitost progresivnih stopenj. Dalje pa je proces spreminjanja predpisov (zakonov) enako dolg. Tudi glede načela, da naj bo davčni sistem rezultat demokratičnega in transparentnega političnega procesa, v katerem naj se uveljavlja volja večine in ne neke manjše interesne skupine, je linearna obdavčitev podvržena istim težavam kot drugi davki. EDS problem številnih interesnih skupin, ki skušajo doseči čim ugodnejše pogoje, ne odpravlja. Mogoče je celo trditi, da se problem celo zaostruje, saj je zavezancem jasno, da jim pri eni sami davčni stopnji ostaja le malo prostora za lobiranje, zato se osredotočajo na prizadevanje, da se jim priznajo čim večje ugodnosti in s tem plačajo čim manj davkov. EDS tako nikakor ne prinaša večje demokratičnosti in transparentnosti. 3 EDS poenostavlja obračun in omogoča pobiranje davkov z t.i. davčnim odtegljajem (tax witholding), kar je koristno predvsem s stališča davčne tehnike oziroma tehnike pobiranja davkov (Kranjec 2005, 27). 11

12 3 POSAMEZNE VRSTE DAVKOV Predvsem mlajši ekonomisti zagovarjajo uvedbo 20% davčne stopnje za tri osnovne davke in sicer (Cajnko-Javornik 2005; Rednak 2005): za dohodnino fizičnih oseb, za katero sedaj velja po odbitku splošne olajšave in olajšave za vzdrževane družinske člane progresivna stopnja od 16% do 50%, za davek na dodano vrednost, ki ga plačujejo potrošniki ob nakupu dobrin in storitev namenjenih potrošnji po dveh stopnjah, in sicer v višini 8,5% za nujne življenjske potrebščine in 20% za vse ostalo, ter za davek na dobiček pravnih oseb, za katerega sedaj velja po odbitku olajšav za investicije in zaposlovanje 25% stopnja. Obenem je predvidena odprava davka na izplačane plače, ki se plačuje za vse bruto plače večje od 165 tisoč tolarjev, kar močno obremenjuje stroške podjetij predvsem visoko kvalificirane delovne sile. Potrebno je poudariti, da Evropa tega davka v bistvu ne pozna. Cilj davčne reforme naj bi bil povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva s pocenitvijo stroškov dela, predvsem visoko kvalificirane delovne sile ter poenostavitvijo administrativnih postopkov. 3.1 Davek na dodano vrednost DDV (davek na dodano vrednost) je regresivni davek, ker povzroča večjo davčno obremenitev pri slojih z nižjimi osebnimi dohodki. Poleg tega je delež nujnih življenjskih potrebščin pri osebah z nižjimi dohodki večji, kot pri slojih z večjimi dohodki. Prav zaradi porazdelitvenih oziroma socialnih razlogov je poleg standardne stopnje uvedena še znižana stopnja, ki služi za osnovne življenjske potrebščine. Pri tem je potrebno poudariti, da mora znižana stopnja zajeti dovolj širok delež celotne obdavčene porabe (približno tretjino). Na drugi strani pa mora tudi sestava takšne olajšave zagotoviti, da so res zajete dobrine, ki imajo velik delež v porabi slojev z manjšimi dohodki. Davek na dohodek je večfazni davek, ki se aplicira v vseh fazah produkcijsko-distributivne verige. Večina držav uporablja tako imenovano odštevalno metodo neto obdavčitve, pri kateri se od zneska prodajnega DDV odšteje znesek nakupnega DDV, razliko pa davčni zavezanec nakaže v proračun. Uradni seznam Evropske unije (EU) zajema 17 velikih skupin obdavčenega blaga in storitev, ki jih je mogoče skrčiti v pet najpomembnejših: (1) prehrana, (2) zdravila in pripomočki, (3) kulturne in športne dobrine, (4) komunalne dobrine, (5) osebni prevoz in oddajanje prenočitvenih zmogljivost v hotelih in kampih. K temu lahko dodamo še elektriko in plin (Rupnik 1995, 72). 12

13 Tabela 1: Stopnje DDV v državah EU Država standardna stopnja znižana stopnja standardna stopnja znižana stopnja Avstrija 20 10; ;12 Belgija 21 1;6; ;12 Češka Danska Nemčija Estonija Grčija 18 4;8 18 4;8 Španija 16 4;7 16 4;7 Francija 18;6 2,1;5,5 19,6 2,1;5,5 Irska 21 2,5;12,5 21 0;4,3;13,5 Italija 19 4;9 20 4;10 Ciper Latvija 18 9 Litva ;9 Luksemburg 18 3;6; ;6;12 Madžarska Malta Nizozemska 17, Poljska 22 7 Portugalska ;12 Slovaška Finska 22 6;12; ;17 Švedska 25 12; ;12 Velika Britanija 17,5 8 17,5 0;5 Slovenija 20 8,5 Povprečje 18,9 6 19,444 6,95 Vir: European Commission DDV v Sloveniji V Sloveniji smo DDV uvedli in z njim nadomestili prometni davek oziroma davek na maloprodajo. Zavezanec za DDV je vsaka oseba, ki kjerkoli samostojno opravlja dejavnost (Stanovnik 2004, 101). S tako definicijo so takoj izključeni odvisno zaposleni. Zato je primerneje definirati zavezanca za DDV kot osebo, ki obračunava in plačuje DDV. Pri tem zakon o DDV navaja tudi oprostitve, ki se nanašajo na določene dejavnosti, ki so v javnem interesu (socialno varstvene storitve, izobraževanje, zdravstvene storitve in druge). Prav tako so oproščene plačila DDV zavarovalniške in pozavarovalniške storitve. Tako kot večina držav EU imamo tudi v Sloveniji dve stopnji. Od leta 2002 znašata 20% (standardna stopnja) in znižana 8,5% 4. 4 V EU med državami članicami še ni prišlo do soglasja glede obračuna. Za višino stopenj sta določeni le spodnji meji: 5% za znižano in 15% za standardno stopnjo. 13

14 Tabela 2: DDV kot % vseh davkov in kot % BDP % vseh davkov % BDP EU 15 17,7 17,5 15,5 6,9 6,9 6,7 OECD 15,6 16,1 17,3 5,5 5,9 6,4 Slovenija 13,8 5,7 Vir: OECD Revenue Statistics 2001 Za Slovenijo: Bilten javnih financ letnik 5, št. 3, maj 2003, str DDV in uvedba EDS 5 Člani strateškega sveta predlagajo uvedbo 20 odstotne obdavčitve davka na dodano vrednost. Prav to je jedro kritik nasprotnikov EDS, saj bi se tako podražili osnovni življenjski stroški za 11,5 odstotkov. Tako bi se delavcem in potrošnikom zmanjšala kupna moč in standard. Zaskrbljeni so predvsem sindikati, saj bi se tako odpravila do sedaj znižana 8,5 odstotna stopnja davka, ki velja za obdavčitev hrane, stanovanj, knjig in drugih izdelkov potrebnih za življenje. Če na kratko ocenimo vpliv povečanja stopnje DDV na omenjenih 20 odstotkov.»povsem rigorozna analiza bi začela z ekonometrično oceno funkcij povpraševanja in ponudbe ter nadaljevala z izračunom novih ravnovesnih cen, ki so posledica spremenjene stopnje DDV«(Mrkaič 2005). Za naše potrebe pa zadostuje izračun prvega reda v Taylorjevem razvoju kupčeve cene hrane, pri čemer razvoj naredimo okoli sedanje davčne stopnje. Prednost tega pristopa je v tem, da zadostuje poznavanje vrednosti cenovne elastičnosti ponudbe in povpraševanja npr. po prehrambnih proizvodih, medtem ko nam ni treba poznati oblike funkcij ponudbe in povpraševanja. Napaka, ki nastane s tem, je le okoli en odstotek. Tako je relativna sprememba kupčeve cene p (do prvega reda natančno) podana z izrazom: p/p = (1 E pd /(E ps (1+ t))) -1 t(1), (1) kjer je E ps cenovna elastičnost ponudbe, E pd cenovna elastičnost povpraševanja, t dosedanja davčna stopnja DDV in t sprememba davčne stopnje. Za izračun potrebujemo torej cenovno elastičnost ponudbe ter povpraševanja. Pri elastičnosti povpraševanja si pomagamo z rezultati analize ameriškega ministrstva za kmetijstvo (United States Department of Agriculture), ki razpolaga z podatki cenovnih elastičnosti povpraševanja za osem glavnih skupin proizvodov za 113 držav, med njimi tudi Slovenijo. Tabela 3: Cenovne elastičnosti povpraševanja za Slovenijo Hrana Obleke Goriva Hišna Medic. Izobraževanje & & & opravila pomoč cigarete obutev energija Transport & komun. rekreacija - 0,342-0,693-0,775-0,872-0,921-0,802-0,826-1,003 Vir podatkov: United States Department of Agriculture Povzeto po Mrkaić

15 Kot je vidno iz tabele, znaša cenovna elastičnost povpraševanja po prehrambenih izdelkih za Slovenijo - 0,342. Večje probleme pa povzroča pridobivanje ocen za cenovno elastičnost ponudbe. Najlažje je, da si izberemo tri scenarije, in sicer optimističnega, kritičnega in srednjega 6. optimističen scenarij: cenovna elastičnost ponudbe je 0,5 Če v enačbo 1 vstavimo vrednost cenovne elastičnosti povpraševanja 0,342 in predvidevamo, da je cenovna elastičnost ponudbe 0,5 dobimo, da se bodo ob uvedbi enotne stopnje davka (sprememba sedanje znižane 8,5 odstotne stopnje z enotno 20 odstotno stopnjo) cene prehrambnih izdelkov povečale za okoli 7,1 odstotek. Ker gospodinjstva v povprečju porabijo za hrano približno 21,34 odstotka svojih dohodkov (ocena ameriškega ministrstva za kmetijstvo za Slovenijo), bi se zaradi uvedbe EDS kupna moč gospodinjstev zmanjšala za 7,1 * 0,2134 = 1,51514 odstotka. Če predpostavimo majhno cenovno elastičnost ponudbe, iz izračunov dobimo, da se bodo cene hrane povečale za okoli 7,1 odstotka, kupna moč pa bi se zmanjšala za 1,51514 odstotka, seveda ob neupoštevanju gospodarske rasti. srednji scenarij: cenovna elastičnost ponudbe je 1,0 Ob predpostavki, da je cenovna elastičnost ponudbe enaka 1,0 in predpostavko vstavimo v enačbo 1 dobimo, da bi se v tem primeru cene hrane povečale za približno 8,7 odstotka. Kupna moč prebivalstva bi se v tem primeru zmanjšala za 8,7 * 0,2134 = 1,85658 odstotka. pesimističen scenarij: cenovna elastičnost ponudbe je 2,0 Če predpostavimo, da je cenovna elastičnost ponudbe velika, na primer 2,0, se bodo cene prehrambenih izdelkov povečale za okoli 9,9 odstotka. Tako bi se v najbolj pesimističnem scenariju zmanjšala kupna moč prebivalstva za 9,9 * 0,2134 = 2,11266 odstotka. Na podlagi izračunov bi bilo ob morebitni uvedbi enotne stopnje davka težko govoriti o nekih dramatičnih spremembah cen prehrambenih izdelkov. Potrebno pa je poudariti, da je ocena odstotka dohodkov prebivalstva, ki ga namenijo za osnovne življenjske potrebščine povprečna. Tako tisti z najnižjimi dohodki ali karikirano, tisti skoraj brez dohodka, namenijo verjetno precej večji odstotek slednjega prav za dobrine, za katere trenutno velja znižana stopnja davka na dodano vrednost. Tako bi bile posledice uvedbe EDS precej večje, kot pa kažejo izračuni, ki ponujajo le nek splošen vpogled. 6 V zgornjih izračunih nismo upoštevali nikakršnih sprememb tržne strukture. 15

16 3.2 Davek od dobička pravnih oseb Davek od dobička pravnih oseb obdavčuje donos lastniškega kapitala sektorja, ki je organiziran kot delniška družba ali družba z omejeno odgovornostjo. Lahko rečemo, da je pred tem davkom precej negotova prihodnost, kar je predvsem posledica zelo mobilnega (predvsem portfeljskega) kapitala in zaostrenega davčnega tekmovanja, ki pritiska na zniževanje davčnih stopenj in na oblikovanje različnih oblik olajšav (Stanovnik, 1998, 108). Tabela 2 prikazuje davčne stopnje davka od dobička pravnih oseb v EU iz leta Tabela 4: Davčne stopnje davka na dobiček pravnih oseb država davčna stopnja (v %) Avstrija 34 Belgija 39 Danska 32 Finska 29 Francija Nemčija 40 1, 30 2 Grčija 40 Irska 24 Italija 37 Luksemburg 30 Nizozemska 35 Portugalska 34 Španija 35 Švedska 28 Velika Britanija 30 Slovenija zadržani dobički 2. razdeljeni dobički Vir: IBFD 2000 (CD), EU, str.7 Za Slovenijo: DURS Iz tabele 2 je razvidno, da so davčne stopnje za davek od dobička pravnih oseb v EU (stara petnajsterica) zelo različne. Le-te se gibljejo od 24% (na Irskem) pa vse do 40% v Grčiji in Nemčiji. Argumenti, ki opravičujejo obdavčevanje dobička na ravni podjetij so: davek predstavlja instrument ekonomske politike, s tem davkom podjetja plačujejo ugodnosti, ki so jih deležna skozi ekonomsko ter družbeno okolje, davek deluje kot davek po odbitku in s tem kot vmesna postaja za davek od dohodka fizičnih oseb, davek obdavčuje ekonomsko rento, ki so jo deležni lastniki produkcijskih faktorjev. Davek od dobička pravnih oseb v Sloveniji Davčni zavezanci za davek od dobička pravnih oseb so po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb pravne osebe, ki so rezidenti Republike Slovenije, kot tudi pravne osebe, ki niso 16

17 rezidenti Republike Slovenije, vendar dosegajo dobiček s trajnim opravljanjem dejavnosti na območju Republike Slovenije. Za rezidente Republike Slovenije velja obdavčenje po načelu svetovnega dohodka, kar pomeni, da je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji zavezanec za plačilo davka, ki ga dosega z opravljanjem dejavnosti bodisi doma ali v tujini. Na drugi strani pa za nerezidente velja teritorialno načelo. Tako so tuje pravne osebe davčni zavezanci le za dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti na območju Republike Slovenije. Poglejmo še pomen tega davka kot odstotek vseh davčnih prihodkov ter odstotek BDP. Tabela 5: Davek od dobička pravnih oseb kot % vseh davčnih prihodkov in kot % BDP % vseh davkov % BDP EU15 6,4 6,4 7,4 2,4 2,5 3,1 OECD 6,8 6,9 6,8 2,4 2,5 2,6 Slovenija 1,4 2,8 0,6 1,2 Vir: OECD Revenue Statistics 2001 (CD) Za Slovenijo: Bilten javnih financ letnik 5, št. 3, maj 2003, str. 11 Iz zgornje tabele je razvidno, da Sloveniji tako v primerjavi z državami stare petnajsterice EU kot tudi državami OECD davek od dobička pravnih oseb prinaša relativno majhen odstotek davčnih prihodkov, s tem pa tudi majhen delež v celotnem BDP. 3.3 Dohodnina Za razliko od ostalih davkov, ki so večinoma proporcionalni, je dohodnina primer progresivnega davka. Pri dohodnini je v večini razvitih držav v rabi načelo svetovnega dohodka, kar pomeni, da tudi za fizične osebe velja načelo davčne pripadnosti. Davčni rezident je v določeni državi zavezanec za dohodnino od vseh virov dohodka v svetu, vendar pa je upravičen do olajšav zaradi preprečitve dvojnega obdavčenja. Nerezidenti pa so v določeni državi zavezanci za dohodnino le za dohodek, ki so ga pridobili v njej. Posebne težave nastopijo v primerih dvojnih rezidentov, kar rešujejo posebna davčna pravila. Pri dohodnini so olajšave predvsem v obliki odbitkov pred obdavčljivo osnovo, lahko pa tudi v obliki znižanja davka ali z uporabo stopnje 0% v prvem dohodninskem razredu. Pri obdavčevanju fizičnih oseb se trendi gibljejo v smeri zmanjševanja števila dohodninskih razredov in zniževanja najvišje mejne davčne stopnje (trenutno 50% v Sloveniji). Tabela 6: Mejne davčne stopnje dohodnine (v %) davčni razred Avstrija Italija Slovenija Vir: DURS,

18 Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta ameriška ekonomista Paul Samuelson in Milton Friedman poudarjala zamisel o linearni dohodnini. Pri tem je predvsem Friedman v svojem konceptu dohodnine poudarjal integracijo negativnega davka, ki povsem na novo postavlja celotni koncept socialnih pomoči in podpor. Vendar zanimivo kljub precejšnjemu navdušenju linearna dohodnina ni bila vpeljana v nobeni od razvitih držav. Res pa je, da jo je v 90. letih vpeljalo kar nekaj manjših držav ter držav bivšega vzhodnega bloka. Zamisel linearne dohodnine deluje v principu zelo enostavno. Vsakemu zavezancu se prizna nek znesek dohodka, ki je neobdavčen, presežek nad tem zneskom pa se obdavčuje z enotno davčno stopnjo (Kranjec 2005, 23). Vendar kljub temu da imamo samo eno davčno stopnjo, je efektivna povprečna obdavčitev progresivna, saj zavezanci z višjimi dohodki še vedno plačujejo relativno več davka kot tisti z nižjimi dohodki. Povprečna efektivna davčna stopnja se z večanjem dohodka degresivno približuje zakonsko določeni davčni stopnji. Govorimo o indirektni progresiji Mehanizem linearne dohodnine Progresivna dohodnina je namenjena prerazdeljevanju dohodkov, zato njena morebitna odprava zahteva tehten premislek. Predvsem je potrebno podrobneje proučiti obstoječ sistem socialnih transferjev in možnosti njihove transformacije v t.i.negativno dohodnino za zavezance, ki imajo dohodke nižje od zneska, ki je oproščen plačila davka (Kranjec 2005). Pri konceptu dohodnine, ki jo prinaša EDS (ki vključuje negativni davek), se srečujemo z dvema osnovnima spremenljivkama. Znesek neobdavčenega dohodka je enak razdalji 0-Y 0, na kateri zavezanci ne plačujejo dohodnine. Na dohodke, ki presegajo Y 0 se plačuje dohodnina po eni stopnji tako, kot kaže premica T. Če pogledamo še povprečno davčno stopnjo, vidimo, da se spreminja v obliki naraščajočega kota tg α in se giblje proti zakonsko določeni stopnji. Slika 1: Mehanizem linearne dohodnine Vir: Kranjec 2005,

19 Drug parameter pa za razliko od prvega predstavlja osnovni problem koncepta linearne dohodnine. To so dohodki, ki so nižji od Y 0. Pri običajni dohodnini zavezanci, ki imajo nižje dohodke od obdavčljivega zneska ne plačujejo davka in s tem se zgodba zaključi. Vendar pa s stališča pravičnosti takšna ureditev ni sprejemljiva. Če imajo zavezanci z višjimi dohodki (tisti, ki presegajo znesek neobdavčenega dohodka) možnost uveljaviti celotni neobdavčljivi znesek, bi bilo pravično tako tudi za tiste z manjšimi dohodki. Prav to je osnovna ideja negativnega davka. Torej, da se možnosti vseh zavezancev izenačijo. Pri izbiri negativne dohodnine imamo dve rešitvi. Po prvi rešitvi znaša negativni davek samo del neobdavčljivega dohodka. Tako znaša maksimalna subvencija za zavezance brez dohodka OS, zneski subvencij, ki jih prejemajo zavezanci z dohodkom med 0 in Y 0, pa se gibljejo kot prikazuje premica SY 0. Prednost takšnega sistema je, da stimulira iskanje zaposlitve, saj se z večanjem dohodka subvencija zmanjša le za del dodatnega zaslužka, tako da skupni dohodek narašča hitreje, kot pa če bi zavezanec prejemal le pomoč države. Po drugi izbiri država vsakemu zavezancu, ki ima dohodek manjši od Y 0, subvencionira razliko, tako da se zavezanci izenačijo pri Y 0. Tako zavezanec brez dohodka dobi maksimalno subvencijo, ki znaša S m. Zavezanci z dohodki od 0 do Y 0 pa so deležni ustrezno manjše subvencije, tako kot kaže črtkana diagonala v kvadratu OS m BY 0. Takšen davek pa je za državo lahko precej neugoden. Na eni strani povzroča visoke stroške, po drugi pa destimulira prejemnike, da bi se zaposlili in s tem povečali svoj dohodek, saj se za vsak zasluženi dohodek zmanjša subvencija posameznika za enak znesek (mejna davčna stopnja je torej 100 odstotna). Sistem zahteva tudi natančne podatke o različnih prejemkih zavezancev. Iz zgoraj napisanega je jasno, da je ideja linearne dohodnine smiselna le, če jo povežemo s sistemom socialnih podpor, ki so nekakšen negativni davek za zavezance, ki imajo nizke dohodke. Brez tega bi favorizirali zavezance z višjimi dohodki, revnejši pa bi olajšave lahko uveljavili le delno. Sistem pa je precej neuporaben tudi brez vključitve celotnega sistema socialnih podpor, ki morajo biti integralni del negativnega davka. Prav povezanost EDS z reformo socialnih transferjev oziroma celotnega sistema socialnih pomoči pa je tudi poglavitni vzrok, zakaj se razvitejše države do sedaj niso odločale za uvedbo obravnavanega koncepta Linearna dohodnina in Slovenija Podrobnejši izračuni bi zahtevali natančnejše (individualne) podatke o distribuciji dohodkov zavezancev in njihovih socialnih prejemkov, s čimer pa ne razpolaga nobena ustanova. Zato se omejimo zgolj na osnovne globalne parametre. Če najprej pogledamo pomembnost dohodnine kot % vseh davkov in kot % BDP za Slovenijo ugotovimo, da je v primerjavi z državami stare petnajsterice EU ter državami OECD njena pomembnost relativno manjša. Odnose prikazuje tabela 7. 19

20 Tabela 7: Dohodnine kot % vseh davkov in kot % BDP % vseh davkov % BDP EU15 27,1 26, ,9 11,1 OECD 29, ,5 10,7 10,1 9,8 Slovenija 16,1 15,4 6,6 6,3 Vir: OECD Revenue Statistics 2001 Za Slovenijo: Bilten javnih financ 2003 Za odmero dohodnine so pomembni predvsem podatki o bruto dohodku zavezancev, t.i. osnove I ter osnove II, ki služita za končni izračun. Bruto dohodek zavezancev (BDZ), ki se smatra kot približek ekonomskega dohodka iz katerega se plačuje dohodnina, je v letu 2003 znašal nekaj manj kot 3000 milijard SIT. Če od tega odštejemo prispevke za socialno varnost delojemalcev (približno 477 mlrd. SIT) in priznane normirane stroške (ca. 46 mlrd. SIT), dobimo t.i. osnovo I. Če odštejemo še različne olajšave (za starejše, invalide, za vzdrževane člane), kar znaša še približno dodatnih 700 milijard SIT, pridemo do osnove II, osnove za odmero dohodnine. Tabela 8: Osnovni parametri dohodnine v Sloveniji (2003) Postavka mldr SIT % BDP BDZ 2981,8 51,9 Osnova I 2459,6 42,8 Osnova II 1755,5 30,5 Dohodnina 345,5 6,1 Vir: Kranjec 2005 Kot je razvidno iz podatkov, pa tudi že iz prejšnje tabele, je delež vseh treh kategorij v BDPju v primerjavi z nekaterimi razvitejšimi državami sorazmerno nizek. Slednje dokazuje, da so v slovenski dohodninski sistem vgrajeni močni socialni elementi. Če dalje pogledamo prejemke iz sistema socialnih pomoči 7 ugotovimo, da so slednji leta 2003 znašali skoraj 70% zbrane dohodnine (okoli 240 mlrd. SIT). Tako predstavljajo okoli 4,2% BDP. Če predpostavimo, da večino socialnih transferjev prejemajo zavezanci najnižjega davčnega razreda ter tisti, ki sploh ne oddajajo dohodninske napovedi, lahko predpostavimo, da znaša povprečni socialni transfer okoli 200 tisoč SIT/leto. Če k temu prištejemo še splošno olajšavo, ki znaša okoli 340 tisoč SIT/leto, pridemo do skupnega zneska 540 tisoč SIT/leto. Dalje pa se zastavlja vprašanje glede določitve velikosti dohodka, do katerega se ne plačuje dohodnina. Če iz nekaterih podatkov sklepamo, da znaša prag revščine za posameznika 950 tisoč SIT, je ta znesek sigurno nad 1 mio SIT. Tako je npr. Slovaška kot znesek vzela 1,6 kratnik tega praga, kar bi za Slovenijo pomenilo okoli 1,5 mio SIT neobdavčenega razreda, kar se približno sklada z zgornjo mejo prvega davčnega razreda, v katerem se nahaja 746 tisoč zavezancev. Če predvidevamo, da so ti zavezanci ter zavezanci izvzeti iz obdavčitve, enakomerno dohodkovno razporejeni znotraj intervala dohodkov, je možno izračunati proračunski strošek negativnega davka. Pri negativnem davku zneska 1,5 mio SIT/leto bi proračunski strošek znašal 450 mlrd SIT (polovica kvadrata OS m BY 0 ). Potrebno je poudariti, 7 Socialni transferji predstavljajo denarna nadomestila za brezposelnost, prejemke za socialno varnost, starševska in otroška nadomestila, prejemke za invalide, občinske transferje za ostarele, štipendije, ipd. 20

21 da se izračuni nanašajo le na zavezance, ki se nahajajo pod mejo obdavčljivega dohodka. Dodatno je potrebno upoštevati še splošno olajšavo za zavezance, katerih dohodek je večji od Y 0. Če bi do olajšave 1,5 mio SIT bili upravičeni prav vsi, bi to prineslo še dodatnih 633 mlrd SIT minusa za državni proračun. Če oboje seštejemo dobimo 1533 mlrd. SIT pri 100% negativnem davku oziroma 1083 mlrd. SIT pri 50% negativnem davku, kar je okoli 60% več (593 mlrd. SIT) kot trenutno znašajo olajšave in socialne pomoči. Tako bi bila potrebna dodatna 2% BDP-ja za socialne transferje. Potrebno pa je opozoriti tudi na distribucijske posledice uvedbe ene same davčne stopnje. Tabela 9: Distribucija zavezancev in dohodnine (2003) povprečna efektivna Davčni razred % zavezancev % dohodnine davčna stopnja 1. razred 63,8 18,1 11,7 2. razred 26, ,6 3. razred 5,8 17,1 24,1 4. razred 1,8 9,5 29,8 5. razred 1,2 10,3 31,9 6. razred 0,7 13,9 41,1 Skupaj ,7 Vir: Kranjec Kot je razvidno iz tabele, največ zavezancev (63,8%) plačuje dohodnino po povprečni davčni stopnji 11,7%. Predpostavimo, da bi bili slednji v celoti oproščeni plačila davka. Zavezancem drugega davčnega razreda bi se povečala davčna obveznost za okoli 15% (pri 19% davčni stopnji). Po drugi strani pa bi se zavezancem iz dveh najvišjih davčnih razredov (dohodki nad 6,4 mio SIT oziroma 9,6 mio SIT), ki plačujejo povprečno efektivno stopnjo 31,9% oz. 41,1%, davčna obremenitev bistveno zmanjšala. Tako bi prišlo do prerazdelitve dohodka v korist tistih z najvišjimi dohodki. Vendar pa je brez podrobnejših podatkov vsekakor nesmiselno podajati dokončne trditve Ekonomski učinki linearne dohodnine Zagovorniki linearne dohodnine poudarjajo predvsem njen pozitivni ponudbeni učinek, ki naj bi se pokazal v večji pripravljenosti ljudi za delo, poenostavitvi sistema, v večjih prihrankih in večjih investicijah. Vendar analize, ki so bile narejene v državah, ki so linearno dohodnino dejansko uvedle kažejo, da morebitni ponudbeni učinki niso nujno posledica poenostavljenega davčnega sistema, temveč številnih drugih spremenljivk. Tako analize IMF dokazujejo, da se v teh državah pripravljenost ljudi za delo ni povečala, niti da je prišlo do večjih NTI. Slednji spremembi naj bi bili predvsem posledica poenostavitve birokratskih postopkov, ki so prej le zavirali investiranje. Po uvedbi EDS so se res morda povečali prihranki predvsem pri zavezancih z visokimi dohodki, vendar ni nobenega dokaza, da so se ti prihranki res prelivali v investicije in ne neproduktivno potrošnjo. Velik problem linearne dohodnine pa se kaže v pripravljenosti ljudi za delo. Problem predstavlja predvsem določitev neobdavčenega zneska dohodka in odstotka negativnega davka. V primeru, da sta slednja nastavljena previsoko, se bo ustrezno zmanjšala pripravljenost ljudi za delo. Uvedba splošne olajšave, brez upoštevanja obstoječih socialnih transferjev, bi lahko pomenila veliko destimulacijo za iskanje zaposlitve oz. zaposlovanje 21

22 vseh tistih, ki bi s socialnimi transferji in s splošno olajšavo prejemali višje dohodke kot zavezanci, ki bi prejemali dohodke od zaposlitve. Zato brez temeljite prenove sistema transferjev uvedba linearne dohodnine ni smiselna. Dalje se pojavlja problem davčne osnove za pozitivni del linearne dohodnine. Najenostavneje je osnovo opredeliti za zaslužke od dela in za pokojnine. Prednost EDS pa se kaže v obdavčenju dohodkov od kapitala, ki pripadajo fizičnim osebam pri izplačevalcih, torej pravnih osebah. To je praktično tudi osnovni razlog za izenačitev davčne stopnje dohodnine in davka na dohodek pravnih oseb. Kar pa še ne pomeni tudi stopenj DDV. Problemi EDS in linearne dohodnine pa se ne pojavljajo le pri transferjih, pripravljenosti ljudi za delo itn., temveč je potrebno opozoriti tudi na precej administrativnih problemov. Najprej je potrebno definirati velikost enote, ki je upravičena do olajšave, kar ima pomemben vpliv na proračun. Dalje se pojavljajo tudi problemi definicije dohodka, pri katerem je enota upravičena do negativnega davka. Ta definicija mora v skrajnem primeru vključevati tudi vrednost domače proizvodnje ter privatne transferje (darila, dobrodelne pomoči). Pomembno pa je tudi vprašanje, kako med letom izplačevati negativni davek zavezancem, ki imajo dohodek nižji od neobdavčenega zneska. Tako se lahko npr. zgodi, da se med letom določeni osebi nakaže prevelik znesek transferjev. Kaj storiti v takšnem primeru? Dosedanje raziskave so pokazale, da se je v državah, ki so vpeljale linearno dohodnino, povečal davčni doprinos. Vendar pa ta ni nujno posledica večje pripravljenosti ljudi za delo, temveč predvsem posledica večje administrativne učinkovitosti davčnega postopka in odprave velikega števila izjem ter olajšav. Tako se zmanjšajo tudi stroški izpolnjevanja davčnih obveznosti zavezancev. Stroški DURS-a (neposredni stroški) znašajo v Sloveniji okoli 20 mlrd. SIT letno in predstavljajo skriti davek zavezancev. Poenostavitev bi lahko znižala te stroške tudi do petkrat, kar skupno pomeni okoli 100 mlrd. SIT letno (okoli 2% BDP). Zanesljivo ni možno podati dokončnega odgovora na vprašanje, ali je smiselna uvedba linearne dohodnine. Vsekakor pa je potrebno zdajšnji sistem dohodnine restrukturirati v smeri cedularnega obdavčenja nekaterih dohodkov, v smeri znižanja mejnih davčnih stopenj (najvišja npr. 35%) ter smeri zmanjšanja števila davčnih razredov (npr. največ 3 razredi). HJGJ IPJČG 22

23 4 ENOTNA DAVČNA STOPNJA VS. PROGRESIVNO OBDAVČENJE 4.1 Progresivna obdavčitev Če je mejna davčna stopnja večja od povprečne, govorimo o progresivni obdavčitvi. Davčna stopnja raste z višino davčne osnove 8. Tako pri progresivnem davčnemu sistemu, ki je še danes najbolj uveljavljen tako v ZDA kot na razvitem zahodu, plačajo več davka državljani z višjimi dohodki in nasprotno. Tako imamo več davčnih stopenj, ki se nanašajo na različne višine dohodka, s čimer je dosežena progresivnost. Na dejansko progresivnost pa ne vplivajo le različne davčne stopnje, temveč tudi različne davčne olajšave in izjeme, pa tudi definiranje davčne osnove. Davek na dohodek je eden tistih davkov, ki zagotavlja največjo stopnjo pravičnosti. Načelo davčne pravičnosti je povezano z veličino davčne obremenitve ter zapoveduje obdavčitev, ki je sorazmerna ekonomskim zmožnostim posameznika. Progresivni davčni učinek se v davčni sistem običajno uvaja z dohodnino, čeprav je to možno še z drugimi fiskalnimi instrumenti, kot so socialni transferji in brezplačen dostop do javnih dobrin. Kakšna naj bo optimalna stopnja progresivnosti v določenem okolju, je težko reči. Vedno se namreč poraja dilema med učinkovitostjo in pravičnostjo. Tako je npr. James Mirrlees v svoji teoriji optimalne progresije postavil cilj maksimiranja družbene blaginje. Pravi, da mora davčni sistem preko davčnih stopenj zagotavljati določeno vsoto davčnih prihodkov. Problem je definiral s pomočjo treh ključnih elementov (Kump 2002, 12): porazdelitev blaginje v odsotnosti davčnega sistema; bolj ko je ta porazdelitev neenaka, večja je možnost povečanja družbene blaginje s prerazdelitvijo, funkcije družbene blaginje, ki daje odgovore na vprašanja enakosti, funkcije ponudbe dela, ki daje osnovne informacije o stroških prerazdelitvenega davčnega sistema. Pri obravnavanju progresivnosti je vsekakor potrebno opredeliti koncept elastičnosti. Elastičnost predstavlja odstotno spremembo ene spremenljivke glede na odstotno spremembo druge spremenljivke. Tako nam npr. elastičnost davka na dohodek pove, za koliko odstotkov se spremeni davek, če se dohodek spremeni za en odstotek. 8 V tem konteksu govorimo o treh vrstah progresije. V večini držav uporabljajo stopničasto progresijo (tudi v Sloveniji), kar pomeni, da imamo v posameznih intervalih vrednostih davčne osnove različne mejne davčne stopnje. Indirektna progresija velja, če se davek plačuje šele, ko dohodke preseže nek prag, nad katerim pa velja proporcionalna davčna stopnja. Za navadno progresijo pa je značilno, da višja davčna stopnja velja za celotno davčno osnovo. Slednja velja v Sloveniji za davek na izplačane plače in davek na motorna vozila (Stanovnik 2004, 49). 23

24 Za progresivni davčni sistem je torej značilno, da je mejna davčna stopnja večja od povprečne davčne stopnje. Hkrati to pojasnjuje, zakaj se davčna elastičnost zmanjšuje z zviševanjem nivoja dohodka, kajti pri progresivnem davku z zviševanjem dohodka običajno raste povprečna davčna stopnja hitreje od mejne. Naslednji primer prikazuje progresivnost federalnega davčnega sistema v Kanadi. Kot je vidno iz grafa, obstajajo štiri davčne stopnje, ki se oblikujejo glede na višino dohodka posameznika. V primeru letnega osebnega dohodka do višine kanadskih dolarjev znaša stopnja obdavčenja 0%. Dohodek med $7.231 in $ je obdavčen z 17% stopnjo itd. Slika 2: Primer progresivne obdavčitve Vir: Emes and Clemens, Determinante progresivnosti Na progresivnost davka vplivajo: davčne olajšave, struktura davčnih stopenj, viri dohodka, ki jih davek zajema. Določena stopnja progresivnosti se lahko doseže s spreminjanjem katerekoli od zgornjih predpostavk. Isti učinek se doseže s splošno osebno olajšavo, z zamenjavo osebne olajšave z odbitkom od davčne obveznosti itn. Če vzamemo za primer davek na dohodek. Odbitki pred obdavčljivo osnovo se odbijajo od bruto dohodka z namenom, da se dobi obdavčljivi dohodek, medtem ko se odbitki od davčne obveze odbijajo od davčne obveze, da se pride do končnega zneska davka, ki se mora plačati. Odbitki od davčne osnove pa so za vse davčne zavezance enaki, ne glede na višino dohodka. Najbolj tradicionalna označba progresivnosti so naraščajoče davčne stopnje. V tem primeru gre za naraščajoče mejne zakonske davčne stopnje. Obstaja več načinov za oblikovanje progresivnosti v okviru davčnih stopenj. Nekatere države imajo veliko davčnih razredov in 24