V DUHU PREOBLIKOVANJA SLOVENSKE VOJSKE

Transcription

1 1 MODRI Strokovno informativno glasilo Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje ISSN I december 2012 I leto IV I številka 01 V DUHU PREOBLIKOVANJA SLOVENSKE VOJSKE

2 KAZALO 2 Vsebina Uvodnik Intervju Strokovni članki Skozi oči pripadnikov PDRIU Sodelovanje z drugimi ustanovami Šport in prosti čas MODRO UPORABI MOČ Glasilo Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (PDRIU) Naslov uredništva: Uredništvo strokovno informativnega glasila PDRIU SV, Kadetnica, Engelsova ul. 15, 2111 Maribor I telefon: I faks: I e-pošta: milan.kranjec@mors.si, carmen.kos@mors.si I odgovorni urednik: polkovnik Ernest Anželj I glavni urednik: polkovnik Milan Kranjec I drugi člani uredniškega odbora: polkovnica Mojca Pešec, major Zvezdan Markovič, višja vodnica Ines Marinšek, VVU XIII. r. Zdravko Strniša, VVU XII. r. Darko Ščavničar, VVU XII. r. Cveto Ivšek I strokovna sodelavka: CO Carmen Kos I fotografija na naslovnici prva stran: Bruno Toič, Revija SV I fotografija na naslovnici zadnja stran: CO Carmen Kos, PDRIU I lektoriranje: CO Urška Černešek, PDRIU I priprava in oblikovanje: CO Carmen Kos, PDRIU. Strokovno informativno glasilo MODRI izhaja enkrat letno in je namenjeno informiranju pripadnikov Slovenske vojske. Objavljeni prispevki niso uradno stališče Slovenske vojske. Objavljeni prispevki so lahko zaradi omejitve prostora skrajšani ali preoblikovani.

3 UVODNIK 3 Polkovnik Milan Kranjec Spoštovane bralke in bralci! Pred vami je nov izvod strokovno informativnega glasila Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Letošnji Modri je že četrti po vrsti in podobno kot lanski izhaja v obdobju še poglobljene finančne krize, ki jo občutimo tudi pripadniki PDRIU. Ob zmanjševanju sredstev za popularizacijo našega dela pa nam ne zmanjkuje energije, idej in inovacij na področju vojaškega izobraževanja in usposabljanja, zato želimo te predstaviti tudi širši javnosti. Da bi naš glas, strokovni pogledi, aktualni dogodki in naše aktivnosti dosegli čim širši krog bralcev, objavljamo glasilo tudi na intranetnih straneh Ministrstva za obrambo, dosegljivo pa je tudi na zgoščenkah, ki jih lahko prejmete pri gospe Carmen Kos v PDRIU. Velika večina avtorjev strokovnih člankov prihaja iz PDRIU ter njegovih podrejenih organizacijskih enot. Članki predstavljajo razvoj, aktualne poglede, pa tudi poglede za prihodnost na področju vojaškega izobraževanja in usposabljanja. V letih delovanja PDRIU so se med pripadniki, lokalnim prebivalstvom, različnimi društvi in organizacijami spletle tesne službene in tudi prijateljske vezi. V glasilu Modri zato objavljamo tudi članke posameznikov, ki predstavljajo sodelovanje, povezanost in podporo poveljstva ter organizacijskih enot društvom in organizacijam. Tretji del glasila pa smo namenili predstavitvi aktivnosti posameznih pripadnikov poveljstva in organizacijskih enot, ki se v svojem prostem času ukvarjajo s konjički, ki so tako ali drugače povezani z delom in življenjem v Slovenski vojski. V uredniškem odboru smo prepričani, da je vsebina glasila zanimiva in tudi poučna, zato vam jo z veseljem prepuščamo in si želimo, da v njej najdete tudi kaj zase. Ob koncu naj vam zaželim vesele božične praznike ter srečno, zdravo in mirno prihajajoče leto 2013! Foto: CO Carmen Kos

4 UVODNIK 4 Brigadir Vladimir Maher Spoštovane bralke in bralci, leto se počasi izteka in pred vami je nova številka glasila MODRI, s katero želijo pripadnice in pripadniki Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (PDRIU) predstaviti svoje delo in dosežke. Morda je komu manj znano, kaj počnejo in delajo v organizacijskih enotah tega poveljstva, ter ne zazna njihovih dosežkov. Vendar prav njim zagotavljajo, da je teh veliko, po vsebini pa so zelo različni. Leto 2012 je bilo za SV na področju izobraževanja in usposabljanja zelo pestro. Zato je PDRIU v sistemu vojaškega izobraževanja in usposabljanja omogočil, da so pripadniki SV lahko pridobili znanja, ki jih potrebujejo pri svojem delu in ki jim omogočajo karierni napredek. To zlasti velja za vojake, podčastnike in častnike. Pri tem pa PDRIU veseli tudi dejstvo, da se v sistem vojaškega izobraževanja in usposabljanja vključujejo pripadniki obrambnih sil drugih držav in tudi drugih državnih organov. Prav s tem izpolnjuje svoje poslanstvo, ki je za vse napredne organizacije pomembno, in to še zlasti velja za vojaško. Nič manj pomembne niso aktivnosti pripadnikov PDRIU, ki pripomorejo k razvoju SV v krajšem ali daljšem obdobju. Kar nekaj razvojnih dokumentov je nastalo v njihovih organizacijskih enotah. In ne gre zanemariti njihovega sodelovanja z organizacijami iz okolja, v katerem delujejo in bivajo. Zavedajo se namreč, da so sestavni del družbe in da le odprtost do okolice omogoča poznavanje njih samih in njihove dejavnosti. Zato niti ni odveč kakšna pomoč civilnemu okolju, ki je poleg njihove tradicionalne pomoči pri naravnih in drugih nesrečah dobra priložnost za njihovo predstavitev. Z opravljenim delom so pripadniki PDRIU letos zadovoljni. Tudi v prihodnje bodo njihova prizadevanja usmerjena v izpolnjevanje poslanstva in nalog. Pri tem se zavedajo sprememb, ki bodo prisotne v razvoju SV v prihodnjem obdobju. Vedo, da so v danih razmerah dejstvo. Zato bodo svoje znanje in moči tudi v prihodnje namenjali razvoju in izvedbi vojaškega izobraževanja in usposabljanja, tako da bodo lahko opravljali svoje poslanstvo z ramo ob rami s kolegi iz zavezniških in drugih vojsk. Ob tem pa ne bodo zanemarjali področij dela, ki pripomorejo k njihovi prepoznavnosti v domačem okolju. Proti koncu leta je tudi prav, da se zahvalim sodelavcem za opravljeno delo. Hvala vam, pripadnice in pripadniki PDRIU, za vaš trud in prizadevanja. In tako kot se konča poslovno leto, se konča tudi vojaška kariera. Moja je pri koncu. Trideset let sem delal v Teritorialni obrambi in Slovenski vojski, vedno zavzeto in ponosno. Ni mi žal mnogih ur, ki sem jih prebil na delu, in ni mi žal, da sem bil vaš sodelavec, dragi pripadniki Slovenske vojske. Želim vam osebnega zadovoljstva, pri delu mnogo uspehov. Srečno! Foto: CO Carmen Kos

5 UVODNIK 5 Polkovnik Ernest Anželj Dober človek, boljši vojak, najboljši tim Spoštovane pripadnice in pripadniki PDRIU! Ob intenziteti sodobnega življenja sicer vsakodnevno veliko komuniciramo in se poslušamo, a se žal ob tem prepogosto ne slišimo. Zagotovo si vsak želi, da bi živel in delal v urejenem okolju. To pa je mogoče le, če se bo vsak zavedal tudi lastne odgovornosti tako do sebe, svojih tovarišev, nadrejenih in podrejenih kot do skupnosti in organizacije, ki ji pripada. Najpomembnejši dejavnik vsake organizacije je še vedno človek. Vsaka organizacija mora imeti skupne cilje in ideje ter mora biti urejena. Organizacija je vredna samo toliko, kolikor so vredni ljudje in njena sredstva. Človek tudi v vojaškem kolektivu potrebuje smiselnost delovanja, lastno afirmacijo in občutek pripadnosti. Ker je vojaška skupnost v Sloveniji del širše družbene skupnosti, smo seveda tudi mi izpostavljeni številnim težavam, ki jih prinaša finančna kriza. Na nas vpliva tudi kriza vrednot in nismo odporni proti stresnim dejavnikom iz okolja. Sistem položajev in vlog v vojaških kolektivih mora biti jasen in stabilen. Pa vendar mora biti poudarjena tudi pomembnost posameznika za doseganje skupnega uspeha. Občutek nepomembnosti namreč povzroča apatičnost. Za vsakega

6 UVODNIK 6 od nas je zagotovo pomembna tudi identifikacija z enoto, ki ji pripada. Vojaško življenje že samo po sebi zahteva neka odrekanja, podrejanja, izvajanje nalog ne glede na vremenske razmere in na stopnjo tveganja. Prav zato je osebna stiska vsakega od nas lahko zelo velika. Kljub tehnološkemu napredku tudi danes uspešnost vojske še vedno temelji na človeku. Človek, ki je vojak pa za svoje delovanje poleg opreme in znanja neizogibno potrebuje tudi vrednote, zadovoljitev lastnih interesov, uspešno vodenje, kulturo in etiko ter primerno usklajevanje nasprotij, ki so v vseh človeških skupnostih neizogibna. Vsakdo od nas čuti, da je v nekem pogledu enak ali vsaj zelo podoben drugim ljudem. Prav to nas dela človeške. V nekaterih pogledih občutimo enakost s pripadniki skupine, ki ji pripadamo. Občutek tovarištva, soodvisnosti in pripadnosti krepi tako samozavest posameznika kot trdnost vojaškega tima. Skupinska identiteta je izraz kolektivne povezanosti. Kolektivi z visoko identiteto pripadnikov so zelo močni in v najtežjih razmerah praviloma dosegajo boljše rezultate. Zavedati se moramo, da so naše enote sestavljene iz posameznikov, ki sicer nosijo enako uniformo in oznake pripadnosti, a so po svojem psihološkem sklopu precej različni. Zato je potrebno, da se potrudimo v poenotenju in ustvarjanju soodvisnih vojaških timov, kjer bomo uspešno izpolnjevali skupne naloge in se družno bojevali za skupne cilje. Z večanjem solidarnosti v skupini se posledično veča tudi njena uspešnost. Človek je v svojem bistvu še vedno ne glede na sodobno odtujenost socialno bitje. Za svoj obstoj potrebuje smisel in povezanost v socialni mreži. Iz zgodovine spopadov lahko razberemo, da je ključ do uspeha ne samo v usposobljenosti in opremi, pomembno je tudi zavestno hotenje za doseganje postavljenega cilja. Bistvo nadgradnje v odnosih je tudi v tem, da bomo bolje znali ceniti uspehe posameznika. Biti vojak, po mojem prepričanju, ni samo poklic, marveč je še mnogo več. Je način življenja tako za nas kot za naše najbližje. Kultura posameznika in organizacije pa mora intenzivneje temeljiti na domoljubju. Tudi zato ne smemo zadržati stanja v naših enotah, kot smo ga navajeni, temveč moramo neprenehoma graditi stanje, ki ga potrebujemo za uspešen razvoj in uresničitev novih nalog. V procesu transformacije želimo preoblikovati strukturo PDRIU, da bi povečali zmogljivost in racionalizirali delovanje. Želimo posodobiti in operativno racionalizirati sistem vojaškega izobraževanja. Zavedamo se, da bo treba usposabljanje v večji meri izvajati na temeljih poslanstva in nalog enot, racionalizirati procese in povečati uporabo simulatorjev. Dejstvo je, da sta motivacija in zadovoljstvo na delovnem mestu prisotna takrat, ko je plača primerna in ko obstaja možnost napredovanja. Sprijazniti se bo treba z mislijo, da ljudi ni mogoče motivirati»od zunaj«in da je mogoče le prispevati k razmeram in klimi, da se bodo ti motivirali»od znotraj«. Podcenjevanje nefinančnih oblik nagrajevanja in motiviranja je v teh procesih precejšnja ovira, ki prav malo ali nič ne prispeva k prehodu od prisile do spodbude. Od ukrepov in teženj, ki smo jih v preteklem obdobju izvajali za to, da bi bili pripadniki Slovenske vojske čim bolj izobraženi, ukrepov in naporov, da bi bili zmožni opravljati vse naloge, bo očitno treba več narediti tudi na področju spodbude, kar nam bo zagotovilo, da bomo tudi bolj motivirani. Za doseganje ciljev transformacije naše organizacije in nas samih zatorej modro uporabimo znanje, zmožnosti in osebno hotenje. Foto: CO Carmen Kos

7 INTERVJU 7 Andrej Kocbek, upokojeni polkovnik I besedilo: CO Carmen Kos»Uniformo še vedno s ponosom oblečem in jo spoštljivo nosim«na Šolo za rezervne častnike zvez v Beograd. Kako je bilo takrat mlademu človeku na šolanju v tujini? Danes so taka usposabljanja in šolanja že sama po sebi umevna, takrat pa ni bilo tako. V tujino so odhajali namreč samo najpogumnejši in najprizadevnejši Foto: CO Carmen Kos Andreja Kocbeka sta, tako kot večino mladih fantov, orožje in vojskovanje privlačila že od malih nog. Po končanem šolanju na šoli za rezervne častnike ga je»vonj po smodniku in uniformi«za vedno zaznamoval. Še danes za različne slovesnosti, na katere je povabljen, uniformo s ponosom obleče in jo nadvse spoštljivo nosi. 1. Gospod Kocbek, odkar ste se upokojili, sta minili dve leti. Ali morda kdaj pogrešate delo v službi domovine? Priznam, da se velikokrat spomnim svojega bivšega delovnega okolja, sodelavk in sodelavcev. V službi sem se počutil dobro in v delovnih izzivih črpal energijo za vse napore, ki jih je bilo treba vložiti v pomembne projekte razvoja Slovenske vojske. Zato sem vesel, če se lahko udeležim vojaških slovesnosti ali odzovem povabilu»na kavo«. 2. Če ostaneva pri vašem izobraževanju Zaupali ste nam, da ste se po študiju obramboslovja odpravili Moje vojaškostrokovno izobraževanje je potekalo tako, da sem na služenju vojaškega roka opravil osemmesečno šolanje na Šoli rezervnih častnikov za zveze na Banjici v Beogradu. Pozneje sem opravil sedemmesečno stažiranje na dolžnosti poveljnika šifroteleprinterskega voda v vojašnici v Samoborju. Seveda mi je bilo težko oditi iz Slovenije v Beograd. Vendar sem med šolanjem lahko prvič spoznal tako veliko mesto, kulturne posebnosti in odnos do vojaštva. Status vojaka»pitomca«in status vodnika stažista sta zahtevala samodisciplino, marljivo učenje in dokazovanje s trdim delom. Študij obramboslovja sem končal pozneje, med službovanjem v Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe vzhodne štajerske pokrajine (PŠTO VŠP). 3. Zdi se, da vam je v tistem obdobju Beograd postal zelo blizu. Tam ste namreč nadaljevali šolanje tudi na vojaški akademiji. Posebej vas je menda navdušil tečaj za poveljnike bataljonov zvez Med opravljanjem dolžnosti načelnika za zveze in kriptozaščito v Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe za vzhodno Štajersko sem bil kar nekajkrat napoten na strokovno izpopolnjevanje v Beograd. Do moje postavitve je bil lahko na tej dolžnosti le aktivni častnik Jugoslovanske ljudske armade. Zato so bila potrebna nadaljevalna izobraževanja za podpolkovniški položaj. Zanimivo je bilo, da sem na podlagi rezultatov prvih preverjanj znanj vedno dobil kakšno dodatno zadolžitev v obliki asistenta. Kljub temu sem bil vesel, da sta bila moje znanje in sposobnost na višji ravni kot pri drugih načelnikih iz drugih krajev nekdanje Jugoslavije.

8 INTERVJU 8 obiskovali v Poljčah. Tečaj je potekal v izvedbi in organizaciji Poveljniško-štabne šole Slovenske vojske. Foto: osebni arhiv A. K. Nacionalni predstavnik za povezave polkovnik Andrej Kocbek in načelnik štaba Allied Command Transformation generalpodpolkovnik Michel Maisonneuve 4. Italijanski Rim ne privlači samo turistov, temveč je zanimiv tudi za pripadnike različnih vojsk. V Rimu je namreč znameniti Nato Defence College (NDC) oziroma Akademija zveze Nato za obrambo, ki obstaja že več kot petdeset let. Na akademiji se šolajo oziroma usposabljajo samo najuspešnejši fantje in dekleta iz različnih držav. Med njimi ste bili tudi vi. Na NDC sem se lahko udeležil»flag Officers Course«, ker sem kot vojaški predstavnik misije Republike Slovenije pri zvezi Nato imel položaj z brigadirskim činom. Na tečaju so bili generali različnih zvrsti vojsk držav članic Nata, civilni predstavniki vlad in diplomatskih predstavništev in tudi iz držav iz programa Partnerstvo za mir. Šolanje je takrat potekalo še na stari lokaciji v Rimu. Zaradi celodnevnega programa izobraževanja je bilo zelo malo možnosti za ogled Rima. 5. Eden od glavnih ciljev NDC je gojiti širok strateški način razmišljanja, saj je oblikoval razpršeno mrežo sodelujočih držav, število katerih že presega 50. Koliko vam je tam pridobljeno znanje pozneje koristilo pri delu? Kot nekdanji direktor Centra vojaških šol sem vedno dajal prednost oblikam izobraževanja v domačih izobraževalnih ustanovah. Ta so podstat za poznejše oblike dodatnih ali dopolnilnih izobraževanj v tujini. Zato sem bil vesel, da mi je bila dana možnost izobraževanja na generalštabnem tečaju. Sicer proti koncu moje karierne poti, a mi je izobraževanje ponudilo velik intelektualni užitek, ko sem znanja in izkušnje iz tujine lahko umeščal v nacionalne miselne dimenzije. Pozitivno je, da SV skrbi za razvoj izobraževanja podčastnikov in častnikov in jim s tem zagotavlja mednarodno primerljivost. 7. Od izobraževanja k zaposlitvam Ali lahko rečete, da je bilo leto 1978 za vas prelomno? Od takrat namreč ste bili dobrih trinajst let načelnik za zveze in kriptozaščito v Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe za vzhodno Štajersko. Da, lahko rečem, da je bilo to prelomno leto za mojo poznejšo življenjsko pot in vojaško kariero. Namreč po služenju vojaškega roka in nekajletnih zaposlitvah v podjetjih me je vodstvo PŠTO»odkrilo«in mi ponudilo delo v stalni sestavi na dolžnosti načelnika za zveze in kriptozaščito. Vzroki so bili trije: prvi, da sem bil takrat edini rezervni častnik na območju pokrajine, ki je končal šolanje za področje kriptozaščite; drugi, da sem imel elektrotehnično izobrazbo, in tretji, da sem imel izkušnje s položaja referenta za kriptozaščito v poveljstvu partizanske divizije. PŠTO je bil takrat uvrščen kot divizijska raven v TO. Zato je bil položaj načelnika s podpolkovniškim činom moj osebni čin je bil takrat poročnik. Večletne dragocene izkušnje, pridobljene pri delu v štabu, izobraževanju pripadnikov TO in poveljevanju z enotami, so mi pozneje veliko pomagale pri vodenju 710. učnega centra v Pekrah. 8. In kako se je vojaška pot nadaljevala? NDC igra zelo pomembno vlogo pri razumevanju poslanstva Nata, njegovega mehanizma delovanja in odločanja. Prav tako je pomemben človeški vidik, ki skozi spoznavanje in izmenjavo krepi zavezniško solidarnost. Ta znanja so mi veliko pomagala pri delu v diplomatskem večstranskem okolju Nata, Zahodnoevropski in Evropski uniji. Zato je zelo pomembno, da se tudi prek NDC pripravijo ustrezni kadri SV za delo v tem okolju. K temu je nujno dodati še izobraževanje v SV na podlagi lastnih izkušenj v tem dinamičnem in realnem okolju. 6. Da pa vaše šolanje in usposabljanje nista potekala samo v tujini, je dokaz generalštabni tečaj, ki ste ga Foto: osebni arhiv A. K. Kočevska reka, uročitev praporja ŠPČ,

9 INTERVJU 9 Leta 1990 sem se kot pripadnik stalne sestave PŠTO prostovoljno vključil v projekt Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ). Republiško vodstvo me je imenovalo za pomočnika načelnika MSNZ za vzhodno štajersko pokrajino. Delo na tej dolžnosti je bilo tvegano, zahtevalo je izredno veliko discipline, inovativnosti in medsebojnega zaupanja. Po demokratičnih volitvah in odločitvi, da Slovenija začne urjenje nabornikov na svojem ozemlju, sta se oblikovala dva učna centra (UC). Po selekciji prijavljenih kandidatov za vodjo 710. UC sem bil izbran za to pomembno dolžnost in aprila 1991 prevzel vodenje centra. Po končanem usposabljanju prve generacije me je decembra 1991 minister za obrambo imenoval za prvega vodjo Šole za podčastnike na Igu. Po odločitvah vodstva Ministrstva za obrambo in Generalštaba SV sem med letoma 1992 in 2002 nadaljeval opravljanje različnih dolžnosti, a vedno kot prvoimenovan. Te dolžnosti so bile: vodja in direktor Centra vojaških šol, obrambni ataše v državah Beneluksa, obrambni svetovalec pri misiji RS v EU, vojaški predstavnik in vodja vojaškega predstavništva pri misiji RS pri zvezi Nato, vojaški delegat v Vojaškem štabu EU in Zahodnoevropske unije. Opravljal sem tudi dolžnost svetovalca načelnika GŠ na področju sodelovanja z Natom in mednarodnega sodelovanja v J-5 in še bi se kaj našlo. Moja vojaška pot je bila polna pionirskih izzivov in zavedanja, da moram storiti vse najboljše za svojo domovino in SV. Zavedam se, da brez podpore nadrejenih, sodelavk in sodelavcev pri opravljanju teh dolžnosti ne bi bil uspešen. 9. V svoji bogati vojaški karieri pa ste delovali tudi kot vojaški predstavnik v različnih državah. drugemu zavezniki in podporniki. Saj nihče drug ne more tako dobro razumeti našega poslanstva, ki ima v očeh javnosti spoštljivo velik ugled. Seveda sem ponosen, da se je eden od mojih sinov brez mojega prigovarjanja odločil za vojaški poklic. Pri delu v tujini sem spoznal, da je za poklicno vojsko izjemnega pomena pogled družine pripadnika na vojsko. Od tega je odvisno, ali bo kateri od otrok sledil vojaški karierni poti matere ali očeta. Sin se je odločil za takšno pot z zavedanjem, da mora sam postoriti vse, da bo strokoven, uspešen in spoštovan. 11. Glede na to, da ste bili v času, ki ste ga preživeli v službi domovine, zelo aktivni pripadnik Slovenske vojske in pogosto tudi v službi zunaj meja, vam je verjetno za družino, soprogo in štiri otroke, ostalo bolj malo časa. Ali nam lahko zaupate, kaj počnete zdaj, ko ste upokojeni? Ker so trije otroci že preskrbljeni in si utirajo lastno življenjsko pot, sem veliko razmišljal, kaj početi po upokojitvi. Kot odgovor na to sem si v»pripravah«na upokojitev nakupil opremo za fotografiranje v prostem času. To je zame zanimivo, saj ponuja kreativen način oblikovanja podob neponovljivih utrinkov iz vsakdanjega življenja. A se je februarja 2011 na smučanju hudo ponesrečil najmlajši, sedemnajstletni sin. Zato zdaj svoj vsakdan preusmerim na pomoč, ki jo potrebuje za prevoz v šolo in terapije. Kot upokojeni polkovnik imam le še eno veliko željo: da se sinu povrne, kar mu je nesreča vzela. Rad bi se zahvalil vsem pripadnicam in pripadnikom SV, ki mene in družino pri tem bodrijo. S sinovo nesrečo sem v popolnosti spoznal pomen pregovorov, ki so pomembni tudi v vojaškem poklicu:»v nesreči spoznaš prijatelja(-e)«in»upanje umira zadnje«. Večina mojega obrambno-vojaškega prispevka je bila na področju multilaterale znotraj Nata, Evropske in Zahodnoevropske unije v Bruslju. Zadnja, pred upokojitvijo, je bila dolžnost vojaškega predstavnika za povezave pri strateškem poveljstvu Nata za preoblikovanje (Allied Comand Transformation ACT). Sem pa v različnih državah predstavljal Generalštab SV v okviru ministrskih zasedanj, konferenc in raznih delovnih srečanj. 10. Vaša poklicna pot v službi domovine se je pred dvema letoma sklenila. Po vaših stopinjah zdaj uspešno stopa sin Aleš Kocbek, štabni vodnik, zaposlen v Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Ste ponosni na to, da ste v službi domovine, ki ste ji bili neizmerno zvesti in v ponos, tako pustili tudi del sebe? Službovanje v SV ima posebno dimenzijo, ki je tistim, ki niso okusili vojaškega poklica, neznana. Zato je pomembno, da smo si pripadnice in pripadniki drug Obisk v ŠČ, Belgija, direktor CVŠ polkovnik Milan Gorjanc, brigadir Andrej Kocbek, obrambni ataše v Kraljevini Belgiji in kapitan Vojko Gorup, namestnik direktorja CVŠ

10 STROKOVNI ČLANKI 10 Polkovnik Vilibald Polšak Transformacija miselnosti in vedenja Načelnik Generalštaba SV je Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (PDRIU) ukazal, da v petih dneh do 18. junija 2012 zaradi podpore transformaciji SV oblikuje funkcijske skupine za razvoj in oblikovanje konceptov in eksperimentov po vsebinskih področjih. Winston Churchill je zapisal:»gospodje in gospe, zmanjkalo nam je denarja, torej napočil je čas, da začnemo misliti.«res je, tudi Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje je dala misliti namera načelnika Generalštaba SV, ki nam je opredelil, da v procesih transformacije SV pripravimo temeljne elemente za preoblikovanje: obsega in strukture, kadrovske politike, sistema vojaškega izobraževanja SV (VIU). Da nam je v SV zmanjkalo denarja za razvoj in investicije, je bilo prav tako že drugo leto jasno in je za nas, ki v temeljnem poslanstvu podpiramo razvoj in pripravljamo taktične študije z investicijskimi projekti, pomenilo miselno transformacijo v načinu razmišljanja in izdelovanju dokumentov za odločanje (razvoj konceptov in eksperimentov 1 ). Skratka, 1 Besedna zveza»razvoj konceptov in eksperimentov«(rke) se v Natu/ACT (Allied Command Transformation) uporablja kot CD & E (Concept Development and Experimentation).

11 STROKOVNI ČLANKI 11 morali smo pripraviti strokovna izhodišča za spremembo vojaške kulture. Za vse pripadnike PDRIU je to v praksi pomenilo, da moramo vsako idejo večkrat pretehtati, saj morajo biti sedanje in prihodnje zmogljivosti SV istočasno prilagojene potrebam in zmožnostim Republike Slovenije (nacionalne obrambe, zaščite, reševanja in pomoči) kot tudi zahtevam zavezništva (kolektivne obrambe, operacij kriznega odzivanja). Minister za obrambo je imenoval delovno skupino za transformacijo (DST), ki je organizirana po različnih transformacijskih področjih (TP): TP 1: področje organizacijske strukture ter poveljevanja in kontrole, TP 2: področje razvoja vojaških zmogljivosti, TP 3: področje funkcionalne integracije obrambne administracije, TP 4: področje razvoja kadrov ter vojaškega izobraževanja in usposabljanja (VIU), TP 5: področje informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), TP 6: področje vojaške logistike. Pomemben člen v strukturi in organizaciji transformacije je tudi proces razvoja konceptov in eksperimentiranja (RKE), ki je v podporo vsem transformacijskim področjem, po drugi strani pa je tudi nosilec konceptualnega dela transformacije in njeno prihodnje jedro, pa tudi dolgoročni proces odzivov na spremembe na globalnem obrambno-varnostnem področju, na aktualne ekonomske recesije ter na situacije v ožjem in širšem okolju. Torej smo bili v PDRIU postavljeni kot nosilec dveh ključnih aktivnosti: konceptualnega dela transformacije in prihodnje jedro transformacije SV. V ta namen je bila oblikovana Funkcijska skupina za razvoj konceptov in eksperimentiranje (FSRKE). Za vodjo FSRKE je bil imenovan polkovnik Ernest Anželj, za njegovega namestnika pa polkovnik Vilibald Polšak. Poslanstvo Centra za doktrino in razvoj (CDR) v PDRIU je, da razvija vojaško znanje skozi študije, projekte in specialistične programe ter z uporabo znanstvenih metod pripravlja koncepte in predloge za kakovostno vojaško odločanje na strateški ravni. Vendar je bila naloga, da do konca decembra 2012 izdelamo potrebne konceptualne podlage za izvedbo sprememb delovanja SV, preobsežna, zato smo oblikovali funkcijske skupine za izdelavo konceptov in eksperimentiranje (FSKE) iz celotne sestave PDRIU: FSKE 1: Skupina za zmogljivosti, strukturo sil ter poveljevanje in kontrolo, vodja polkovnik Vilibald Polšak, FSKE 2: Skupina za kadrovsko strukturo, karierne poti in sistem plač, vodja podpolkovnica Martina Podvršnik, FSKE 3: Skupina za sistem VIU, vodja polkovnica Mojca Pešec, FSKE 4: Skupina za KIS 2 in kibernetsko obrambo, vodja major Franc Šrok, FSKE 5: Skupina za geostrateške varnostno-obrambne trende, vodja VVU XIV. razreda Vinko Vegič, FSKE 6: Skupina za koncept mednarodnih vojaških sil Zahodnega Balkana, vodja polkovnik Tomislav Peček, FSKE 7: Skupina za izdelavo koncepta razvoja VCOGB 3, vodja polkovnik Boštjan Blaznik, FSKE 8: Skupina za koncept vojaške logistike, vodja podpolkovnik Marijan Ivanuša, FSKE 9: Skupina za vodenje izvedbe in analize eksperimentov, vodja podpolkovnik Dušan Levanič. V razvoj konceptov in eksperimentiranje vključujemo tudi specialiste s posameznih področij znotraj SV in Ministrstva za obrambo (MO), po potrebi pa lahko tudi zunaj MO. Ključno izhodišče za izvedbo naloge je opredeljena sinergija med vsemi skupinami, predvsem med skupino za transformacijo (DST) na MO in skupinami za transformacijska področja (TP) na GŠSV in MO ter skupino za razvoj konceptov in eksperimentov (FSRKE) v PDRIU. Opredeljeno je bilo, da mora biti PDRIU v vseh korakih sposoben podpirati delo DST (TP). Poletje je bilo za pripadnike FSKE/PDRIU zelo intenzivni, saj so posamezniki, ki so se do tedaj ukvarjali s področjem razvoja konceptov in eksperimentiranja, po ukazih načelnika GŠSV ter imenovanjih ministra za obrambo odšli delat v GŠSV ali v sestavo DST/MO. Vodje FSKE smo se spoprijeli z dejstvom, da je treba najprej preučiti proces razvoja konceptov in eksperimentiranja, ki deluje že nekaj časa v obliki CD & E ACT/NATO 4, saj je bilo kar nekaj pripadnikov (vodje CDR) udeleženih na konferencah CD & E 5, vendar iz imenovane strukture FSKE/PDRIU nobeden. To ni pomenilo, da podobnih razvojnih konceptov, študij, raziskovalnih projektov nismo izvajali, le novo metodologijo smo morali asimilirati, za kar je bila zadolžena skupina FSKE 9, ki je skupaj z DST pripravila metodološke usmeritve za pripravo konceptov, skupaj z vodji FSKE izdelala načrt dela do konca leta 2012 ter oblikovala portal FSKE/PDRIU 6. S tem portalom smo dobili osnovno orodje medsebojnega komuniciranja, obveščanja, načrtovanja, poročanja in sledljivosti izdelanih dokumentov. Načelnik GŠSV je v fazi preoblikovanja in znotraj procesov transformacije SV opredelil tri zahtevane koncepte: koncept karierne poti pripadnikov SV, koncept sistema vojaškega izobraževanja in usposabljanja ter koncept izvajanja logistične podpore SV. To je skupaj z idejo oblikovanja nove strukture in organiziranosti ter delovanja SV osebno 2 Komunikacijsko-informacijski sistem. 3 Večnacionalni center odličnosti gorskega bojevanja

12 STROKOVNI ČLANKI 12 predstavil vsem vodjem FSKE/PDRIU avgusta Na podlagi danih izhodišč smo oblikovanje konceptov prioritetno razdelili v dve fazi, in sicer do septembra 2012 izdelati predloge konceptov: razvoj zmogljivosti SV (rodovi in službe), organiziranost in struktura poveljevanja in kontrole v SV, določitev kariernih poti pripadnikov SV, sistem VIU, razvoj VCOGB, kibernetska obramba in koncept logistične podpore SV. V drugi fazi pa do novembra 2012 izdelati te predloge: transformacijska struktura SV, reforma plačilnega sistema, sistem formacij kot podpora strukturnim spremembam, osnutek doktrine VIU, spremembe programov VIU, geostrateški obrambno-varnostni trendi, pobuda za oblikovanje MLF 7 Zahodni Balkan in izvajanje procesa nabav in materialnega poslovanja v SV. Vsi predlogi konceptov so bili izdelani na podlagi poslovnika za delo DST in poslani v verifikacijo ter potrjevanje posameznih različic s strani TP/DST. Pri verifikaciji izdelanih konceptov se komisije ali izdelovalci konceptov odločajo o načinu nadaljnjega razvoja konceptov in opredelijo potrebo po vsebinskem selektivnem ali celo področnem eksperimentu. Funkcijska skupina za vodenje izvedbe in analize eksperimentov FSKE 9 je v ta namen oktobra 2012 izvedla eksperiment po metodologiji CDAG 8 za potrebe povečanja kakovosti in vrednosti koncepta kibernetske obrambe, ki ga je izdelala skupina TP5 v sodelovanju s FSKE 4. Za preigravanje in iskanje boljših rešitev so bili opredeljeni dva scenarija in večje število vinjet, na katere so morali akterji dati ustrezne strokovne rešitve oziroma predloge. Analitična skupina je proces analizirala in nosilcu koncepta predlagala vsebinske spremembe. Metoda je bila izbrana po izkušnjah na sodelovanju v procesu eksperimentiranja koncepta OLCM LOG, ki ga v ACT/Nato vodi podpolkovnik Slavko Harc. Prenos znanja in osebnih izkušenj s tega področja dela predstavnika SV v ACT/Nato ter entuziastično delo pripadnikov skupine FSKE 9 sta prispevala k velikemu zadovoljstvu snovalcev koncepta nad rezultati eksperimentiranja. Od 6. do 8. novembra 2012 sem se kot poveljnik CDR udeležil konference za razvoj konceptov in eksperimentov (CD & E Nato) v Litvi. Osrednja tema je bila, kako optimizirati združevanje in kombinirati delovanje sil za leto 2020 in po njem. Gostitelj je bil Center za energetsko varnost Ministrstva za zunanje zadeve in Ministrstva za obrambo Litve. Bilo je 190 udeležencev iz Nata in partnerskih držav, vključno s sodelovanjem Avstralije, Južne Koreje in Singapurja. Konferenco sta sponzorirala ACT/Nato z nosilcem Sektorja za inženiring zmogljivosti in USA J-7 Direktorat za razvoj združenih sil. Iz SV smo se udeležili delavnice o učinkoviti porabi energije za vojaške potrebe. Novost na konferenci je bil vzporedni eksperiment z omejenimi cilji (LOEs), ki zelo učinkovito omogoča hitro preverjanje konceptualnih rešitev. Na koncu bom izkoristil besede, ki so bile zapisane v glasilu ob spremembah do prenovljene strukture PDRIU oktobra 2011, in sicer:»prenova strukture PDRIU je proces, ki prispeva k boljši organiziranosti, učinkovitejšemu delovanju in vsebinskemu napredku na vseh ravneh delovanja organizacijskih enot PDRIU in s tem celotne SV. PDRIU je hrbtenica transformacije Slovenske vojske.«z opisano izvedbo naloge, ki nam jo je naložil GŠSV, nismo samo hrbtenica transformacije SV, temveč bomo z združitvijo organiziranja strateške in operativne ravni (GŠSV/PDRIU) pokazali, kako resno in odgovorno se lotevamo novih procesov uspešnega in učinkovitega delovanja SV. Foto: CO Carmen Kos 7 Multinational Land Force. 8 Concept Development Assesment Games. Vodstvo FSKE

13 STROKOVNI ČLANKI 13 VVU XII. r. Darko Ščavničar Razvoj konceptov in eksperimentiranje Transformacija je proaktivni proces razvoja in uvajanja inovativnih konceptov, doktrine in zmogljivosti za izboljšanje uspešnosti in interoperabilnosti Nata in držav članic. 1 Preprosteje povedano, Nato in članice uporabljajo koncepte, da razvijejo ideje v konkretne predloge zmogljivosti ali poskrbijo za rešitve za vojaške probleme. Pri oblikovanju konceptov morajo biti raziskani različni predlogi in poti se od koncepta do koncepta razlikujejo. Postopki, organizacijske strukture in kadrovanje, oprema, potrebe po usposabljanju ali vidik interoperabilnosti so lahko del konceptualnih rešitev. Projekt razvoja koncepta in eksperimentiranje je konceptualno delo z uporabo znanstvenih metod in analiz, da se poiščejo rešitve za zapolnitev vrzeli v zmogljivostih. Obsega razvoj in validacijo koncepta z uporabo metodologije CD & E (angl. kratica za»concept Development and Experimentation«) in znotraj načrtovanih rokov ter danih virov, da najde rešitev neke pomanjkljivosti. Vojaški problem, ki naj se reši, je opredeljen, hipoteze pripravljene, testirane in po potrebi izboljšane. Kulminirajo v validiranem in odobrenem konceptu skupaj s predlogi za njegovo implementacijo. Kaj je koncept Koncept je pisan dokument, ki je artikuliran, celovit, jasen in natančno napisan. Njegove značilnosti so konsistentnost, kredibilnost, pragmatičnost, robustnost in pravočasnost. Koncept mora vsebovati splošno oceno problema z opisom pomanjkljivosti, predlagano rešitev znotraj okvira zmogljivosti, ki jo želimo izboljšati, in predlog implementacije zmogljivosti. Razložiti mora, kaj je, zakaj je potreben, predstaviti, kako bi lahko bilo narejeno, in predvideti, katere rešitve je treba implementirati za uspešno dosežen cilj. Proces razvoja konceptov in eksperimentiranja mora voditi k celovitemu specificiranju koncepta zmogljivosti (DOUOVKII) 2 ter zagotoviti razmere za uspešen razvoj in uvedbo zmogljivosti. Namenjen je identifikaciji mogočih 1 MC 0583, MC Policy for Nato Concept Development and Experimentation. 2 DOTMLPFI = Doctrine, Organization, Training, Materiel, Leadership, Personnel, Facilities, Interoperability oziroma DOUOVKII = doktrina, organizacija, usposobljenost, oprema, voditeljstvo, kadri, infrastruktura, interoperabilnost. rešitev, s katerimi bi presegli pomanjkljivosti, ugotovljene z analizami. 3 Za uspešen razvoj koncepta je treba najprej prepoznati potrebo po spremembi, vključno s tako imenovanimi»motečimi/neprijetnimi«spremembami, razumeti probleme oziroma priložnosti v smislu»rojstva ideje oziroma koncepta«. Kljub identifikaciji potreb in razumevanju problematike pa brez zavezanosti vodstvenega kadra k ustvarjanju primernega okolja za razvoj in spremembe ter brez okolja, naklonjenega inovacijam, ne bo mogoč razvoj postopkov, ki bi omogočili, da ideja dozori, se testira in razvije do meje, primerne za uresničitev. Koncepte, namenjene reševanju vojaških pomanjkljivosti, je običajno težko preverjati in testirati, vendar pa se moramo zavedati, da ni mogoče realno preveriti uspešnosti koncepta, dokler ni preverjen»na terenu«. To pomeni, da le preverjen (eksperimentiran) koncept prispeva k razvoju zmogljivosti oziroma je namenjen identifikaciji mogočih rešitev, s katerimi bi presegli pomanjkljivosti, ugotovljene z analizami. Kaj je eksperiment Eksperimentiranje je proces nadzorovanih in usmerjenih aktivnosti, namenjenih odkrivanju novih informacij o konceptu, preverjanju hipotez ali potrjevanju oziroma zavrnitvi predlaganih teoretičnih rešitev. Sestavljeno je lahko iz več medsebojno povezanih eksperimentov. 4 Namen eksperimenta je ugotoviti, ali bo koncept, ki ga 3»A process aimed at identifying conceptual solutions to capability shortfalls or gaps«(mc 0583). 4 Dokumenti, ki se nanašajo in opredeljujejo eksperimentiranje: MC 0583 MC Policy for NATO Concept Development and Experimentation (september 2009); MCM NATO Concept Development and Experimentation (CD & E) Process (julij 2010); MC 458/2 The NATO Education, Training, Exercise and Evaluation Policy (NETEEP) (maj 2008); Bi-SC Directive 75-4 Bi-SC Experimentation Directive (februar 2010); TTCP GUIDEx različica 1.1 februar 2006 (Guide for Understanding and Implementing Defense Experimentation).

14 STROKOVNI ČLANKI 14 razvijamo, dosegel postavljen cilj. Eksperiment tako zmanjšuje negotovosti, omogoča inovacije in transformacijo, identificira in rešuje probleme, ki jih zgolj z analizo in s študijami ne bi mogli rešiti, pomaga pri izogibanju implementacije sistemov, ki sicer delujejo obetajoče, v resnici pa k vojaškim zmožnostim prispevajo malo ali nič. Analiza je nujni sestavni del eksperimenta. Šele analiza nam da dovolj kakovostne informacije, ali bo koncept izpolnil postavljene cilje, torej presegel pomanjkljivosti nekih zmogljivosti. Njen namen so veljavnost (dovolj obsežna količina dokazov za potrditev sklepov), izvedljivost (upoštevajoč različne ovire in omejitve), uporabnost (rezultati so uporabni in relevantni tudi v praksi), robustnost (odpornost proti kritiki) in kredibilnost, ki prispeva k splošnemu znanju. Opisan proces razvoja projektov in eksperimentiranja je prisoten tako v Slovenski vojski kot tudi v celotnem obrambnem sistemu. Skladno s tem so oblikovane skupine za izdelavo potrebnih konceptualnih podlag za izvedbo reformnih sprememb v Slovenski vojski in obrambnem sistemu. Istočasno je bila v okviru Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje oblikovana skupina za vodenje izvedbe in analize eksperimentov, da bi spodbujala razvoj konceptov pri učinkoviti transformaciji zmogljivosti Slovenske vojske. Oktobra 2012 je izvedla prvi eksperiment skupaj z razvijalci koncepta»kibernetska obramba«z igro vrednotenja. V okviru eksperimenta so bili predstavljeni izhodišča, zahteve in omejitve kibernetske obrambe v obrambnem resorju. Hkrati se je preverila ustreznost predlaganega modela v vidu poslanstva, organizacijske strukture in ključnih nalog. Igra vrednotenja oziroma miselni eksperiment je potekal v okviru dveh scenarijev, ki sta ustrezala predvidenim nalogam kibernetske obrambe. Eksperiment je omogočil sistematično urejanje stališč o vprašanjih koncepta ter ponudil dodatne predloge potrebnih sprememb in dopolnil v nadaljnjem razvoju koncepta. Foto: CO Carmen Kos

15 STROKOVNI ČLANKI 15 Polkovnica Mojca Pešec Kakšen učitelj sem (bi moral biti) Novo šolsko leto je vselej priložnost za pogled v preteklost, za presojo tega, kako smo opravili svoje delo v preteklem obdobju, in za načrtovanje novih nalog. Motivacija za sprejem novih izzivov je uspešno končano delo, priznanje, ki ga doživimo od slušateljev v programih vojaškega izobraževanja in usposabljanja, kolegov ali nadrejenih. Včasih pa pride spodbuda za predano pedagoško delo iz nepričakovanega vira, kot je na primer dobro počitniško branje. Spomladi sem v dar dobila knjigo z izjemno življenjsko pripovedjo Randyja Pauscha, ameriškega predavatelja računalniških znanosti na virginijski univerzi. Napisal jo je za svoje otroke in študente, ko je izvedel, da umira za rakom na slinavki, in jo naslovil»zadnje predavanje«. V njej je mladim in svojim kolegom posredoval neprecenljive življenjske in poklicne izkušnje ter spoznanja, kako postati in ostati dober učitelj, dober študent, dober oče, dober človek. Pri prebiranju njegovih življenjskih spoznanj, ki jih je nanizal brez samopomilovanja in z veliko optimizma, so se mi porodila mnoga vprašanja, povezana s predavateljskim delom, in poskušala sem najti odgovore nanje. Pisatelj me je s svojim primerom lika in vrednot učitelja in vzgojitelja izzval, da sem se kritično ozrla na svoje, na naše pedagoško delo. Vprašanj o tej temi je najbrž več, kot je odgovorov nanje, vsaj enoznačnih in vedno veljavnih odgovorov. Pomembno

16 STROKOVNI ČLANKI 16 pa je, da si vprašanja postavljamo, da odgovore nanje iščemo, vsak zase in skupaj. Vprašanja, ki se nanašajo na osebnost učitelja, predavatelja: Ali vem, kako me vidijo in doživljajo slušatelji? Kako me doživljajo kot človeka, kot nadrejenega? Ko o teh vprašanjih poglobljeno razmišljam, se takoj postavijo nova: Ali se jim zdim stroga, pravična, zaupanja vredna? Kako ravnam s slušatelji? Spoštujem njihovo osebnost, znam prepoznati stiske? Postavljam razumljiva pravila vedenja in ravnanja, pri katerih lahko vztrajam? Jih spodbujam, da prosijo za pomoč, če jo potrebujejo? Znam ustvariti vzdušje sodelovanja in medsebojne pomoči? Sem do vseh enako pozorna? Prepoznam tiste bistre slušatelje, ki se morda dolgočasijo, jih znam animirati? Ali znam spodbujati razvoj novih interesov? V postavljenih vprašanjih in odgovorih nanje je skrivnost uspešnega izobraževalnega dela. Gre za sposobnost učitelja, da z načinom svojega dela in ravnanja motivira slušatelje, da so na predavanjih pozorni, da spoznajo pomen znanja in so ga pripravljeni usvojiti. Motivacija za učenje je eden najpomembnejših dejavnikov uspešnega učenja, je motor našega delovanja. V procesu učenja pomeni pripravljenost za sprejemanje novih znanj, za sodelovanje, pogojuje boljše razumevanje in pomnjenje, spodbuja uporabo znanja v praksi. Kje je učiteljeva vloga v motiviranju? Na hitro preletimo nekaj splošnih resnic o motivaciji. Notranja motivacija za učenje izhaja: iz slušateljeve želje naučiti se kaj novega, iz zanimanja za neko snov: interesov, potreb, želja, je posledica vedoželjnosti, radovednosti, iz želje po uspehu, napredovanju (diploma, služba), hotenja po izpolnitvi življenjskih ciljev. Zunanja motivacija izvira iz okoliščin, ki so napeljale na izobraževanje in ga spodbujajo: zahteve službe po izpopolnjevanju, pričakovanja nadrejenih, staršev, pohvale in nagrade za doseženo, morebitne negativne posledice, če ni uspešen. Zaradi enega ali več motivov se slušatelji vključujejo v študij, nekateri bolj pod prisilo, drugi bolj iz lastnih nagibov. Kaj torej lahko storimo učitelji, da bodo slušatelji motivirani za aktivno sodelovanje v izobraževalnem procesu? Vprašanja se kar nizajo, odgovore nanje lahko (in mora) poišče vsak od nas najprej sam. V glavnem gre za izpolnjevanje zahtev dobrega učnega procesa, za uporabo metod in sredstev, ki slušateljem zbujajo interes za snov in jih spodbujajo k aktivnemu usvajanju znanja. Učitelji spodbujamo razvoj notranje motivacije in si pri tem pomagamo tudi z motivacijskimi sredstvi, ki sicer spadajo k zunanji motivaciji (pohvala, priznanje), predvsem pa z odlično organizacijo in izvedbo študijskega dela. Osebnost učitelja in aktivne metode so pri tem ključnega pomena. Morda je bistvo v odgovorih na naslednja vprašanja v sklopu: Kako me ocenjujejo kot učitelja, predavatelja? Ali dobro obvladam gradivo, o katerem govorim? Predavam zanimivo, je moj govor razločen, uporabljam pester besednjak? Znam slušateljem osmisliti ponujeno znanje, jih prepričati, da je potrebno in uporabno? Znam teorijo povezati s prakso? Ali uporabljam aktivne metode dela? Ali spodbujam vprašanja, razpravo, dovoljujem slušateljem, da utemeljijo svoja mnenja in stališča? Ali ocenjujem pravično, dam možnost, da slušatelj pokaže znanje? Ali v predavanja vnašam humor in presenečenja? Odgovori na ta vprašanja so srž motivacije, ki je v rokah učitelja. V knjigi, ki sem jo omenila na začetku, pisatelj, ki so mu priznavali, da je odličen predavatelj in da zna motivirati ter prepričati slušatelje, da sledijo njegovim idejam, opisuje enega od svojih domiselnih motivacijskih prijemov. Na enem od svojih predavanj je želel pritegniti pozornost slušateljev, večinoma računalniških genijev, da bi prisluhnili njegovemu videnju problema, kako ustvarjati preproste računalniške programe, ki ne bodo spravljali v obup uporabnikov z nerazumljivimi navodili (slušateljem so se zdela seveda otročje lahka). V predavalnico je prinesel videorekorder in ga pred predavanjem razbil s kladivom. Slušatelji so bili osupli, zbegani, malo pa so se tudi zabavali. Toda uspelo mu je pritegniti njihovo pozornost in jim razložiti, da nerazumljiva, zapletena navodila ljudi pogosto pripravijo do uničevanja iz obupa in občutka nemoči. Vsi slušatelji so prišli tudi na naslednje predavanje, saj so jih zanimala njegova stališča in rešitve ali kot sam pravi:»prišli so vsaj pogledat, kaj bom ušpičil naslednjič.«če se še enkrat vrnem na zgornja vprašanja in jih preoblikujem v povedno obliko!

17 STROKOVNI ČLANKI 17 Motiviram: Z dobrim obvladovanjem gradiva (slušatelji ne smejo imeti občutka, da se»lovim«; če česa ne vem, to povem in napovem odgovore, ko se bom poučila). Z zanimivim načinom predavanja (videoposnetki, grafikoni, skice, razumljivo, slušateljem primerno strokovno predstavljanje snovi, jezikovno pester govor). Slušateljem znam predstaviti pomembnost znanja, ki ga zahtevam (konkretiziram primere prakse, kjer je to znanje uporabno, predstavim prednosti, ki jih imajo, če obvladajo neko znanje in spretnosti). Teorijo znam osmisliti in povezati s prakso (na praktičnih preizkušnjah slušatelje opozorim na znanje, ki so ga pridobili v predavalnici in kako naj ga uporabijo). Slušatelje z delovnimi izkušnjami spodbujam, da jih teoretično utemeljijo (spoštujem njihove izkušnje in jih vgradim v snov). Uporabljam aktivne metode dela (slušatelji naj sami preučijo gradivo in pripravijo povzetke za razpravo; poiščejo naj informacije pri izkušenejših kolegih in strokovnjakih predpostavljenih, strokovnjakih s posameznih področij). Spoznavam njihove interese in jih uporabljam za motiviranje pri snovi. Spodbujam razvoj novih interesov (povezanih tudi z njihovim bodočim delom). Spodbujam vprašanja, razpravo, dovoljujem, da slušatelji utemeljijo svoja mnenja in stališča. Ocenjujem pravično, dam možnost, da slušatelj pokaže znanje (za pridobitev ocene uporabljam različne tehnike in vire: ustno, pisno, priprava seminarskih nalog ipd.). V predavanja vnašam humor in presenečenja. Znam tudi pohvaliti, v nasprotnem konkretno opredelim, kaj ni dobro, in ne pozabim izluščiti tega, kar pa je dobro. Za učitelja na vseh stopnjah in v vseh vrstah izobraževanja je pomembno teoretično pedagoško-andragoško znanje, pomembna je pripravljenost za strokovno izpopolnjevanje, a še pomembneje je hotenje BITI DOBER UČITELJ. Biti učitelj ni delo za vsakogar. Kdor ima srečo in si ga je izbral, ker se je zanj čutil»poklicanega«, je za poklic notranje motiviran in si na zgoraj postavljena vprašanja (ta in še mnoga druga) zna verjetno bolje odgovoriti od tistih, ki so nas delovne naloge zanesle na učiteljsko pot. Toda vsi smo učitelji, ko se postavimo pred skupino mladih in manj mladih pripadnikov Slovenske vojske, ko poskušamo posredovati znanja in veščine, ko so nam slušatelji programov zaupani, da jim pomagamo oblikovati njihovo osebnost in doseči izobrazbo. Tudi zase iščemo motivacijska sredstva (ki zagotovo niso le v denarni obliki!!!). Najbrž vsakega od nas zadovoljujejo dobro opravljeno delo, uspešni slušatelji in, navsezadnje, nova znanja, ki nam omogočajo strokovno in osebnostno rast. Za vsako šolsko leto je treba na novo iskati in najti odgovore na pomembna vprašanja, povezana s kakovostjo našega dela, in se potruditi, da smo našim slušateljem kar najboljši učitelji. Foto: CO Carmen Kos

18 STROKOVNI ČLANKI 18 Major Zdenko Korošec Spremljanje pouka v vojaškem šolstvu Kot vsak poklic je tudi učiteljski sestavljen iz več spretnosti, ki se združujejo v strategijo. Učne spretnosti so vzorci ravnanja, s katerimi učitelj obvladuje različne naloge in funkcije pri pouku, v različnih okoliščinah razredne interakcije. Takšne funkcije so na primer načrtovanje pouka, informiranje učencev, motiviranje, dajanje navodil, usmerjanje pri samostojnem in skupinskem delu, discipliniranje, vrednotenje dosežkov itn. Sestanek pred spremljanjem pouka Poučevanje v Slovenski vojski je ena pomembnejših dejavnosti v celotni strukturi, zlasti v sistemu vojaškega šolstva, kjer je temeljna dejavnost. In pomembni aktivnosti znotraj sistema poučevanja (bi) mora(-li) biti tudi opazovanje in spremljanje učnega procesa hospitacije. Spremljanje pouka oziroma hospitiranje je zavestno, skrbno, premišljeno, praviloma neposredno, načrtno in razvojno naravnano zaznavanje pouka z vsemi čutili in tudi pripomočki. Kot pripomoček v tem kontekstu mislim na protokol, opomnik ali zapisnik. Vsekakor spremljanje pouka ni nadziranje, kajti v Slovenski vojski je nadziranje predmet posebnega sklopa dokumentov in postopkov. Da opazovanje in spremljanje nista zgolj naključna, se ju lotimo sistematično, kar pomeni, da: vnaprej določimo predmet opazovanja, vnaprej določimo vidike opazovanja, opažanja zapišemo takoj in jih ne zaupamo spominu, določimo cilj opazovanja, pripravimo ustrezna merila ali instrumentarij za zapisovanje opazovanega. SISTEMATIČNO OPAZOVANJE POUKA Sodobni pedagoški teoretiki poudarjajo, da je koristno, če se pri opazovanju pouka nekoliko odmaknemo od vsebine in njihovih pomenov, pozornost pa usmerimo na splošno didaktične in pedagoško-psihološke vidike. V vseh primerih opazovanja neposrednega vzgojnoizobraževalnega dela je pomembno poudariti, da hospitacije: niso namenjene sodbam o kakovosti pouka, temveč kot pomoč pri vrednotenju in razvoju poučevanja; predstavljajo eno od možnosti strokovnega izobraževanja učiteljev; lahko postanejo del programa uvajanja kurikularnih sprememb (pouka oziroma vzgojnega dela, vsebine pouka, odnosov) znotraj šole; učitelju predstavljajo možnost za preverjanje ustreznosti in učinkovitosti strokovnih prijemov pri pouku; učitelju omogočajo, da na podlagi analize primerja kritično zunanjo in samokritično lastno oceno opravljenega dela; učitelje navajajo na potrebo po samoevalvaciji opravljenega dela; učitelju zbujajo potrebno samozavest in pomenijo njegovo strokovno promocijo; predstavljajo način, ki omogoči, da se poučevanje umakne iz»sence«anonimnosti in skoraj»zasebnosti«učiteljevega delovanja (pri večini ur je kot strokovnjak učitelj pravzaprav sam); krepijo ozračje medsebojnega zaupanja kot temelja za timsko načrtovanje vzgojno-izobraževalnega dela in soodgovornosti za kakovostno delo šole kot celote, seveda kadar so dobro načrtovane in ustrezno ovrednotene; ne smejo biti nenapovedane. Tako z vidika izvajalca hospitacij kot tudi učitelja se pojavlja vrsta podobnih vprašanj in nejasnosti, med njimi: napačno razumevanje hospitacij v šoli, neusposobljenost izvajalcev za spremljanje učiteljevega dela, dokaj nejasna merila in instrumenti, nespoštovanje okolja konteksta,

19 STROKOVNI ČLANKI 19 nejasna izbira učiteljev, pri katerih se bo izvajala hospitacija, nesistematičnost procesa spremljanja učiteljevega dela,»skrivnosti«, povezane z namenom in cilji spremljanja učiteljevega dela, izbira časa za izvedbo hospitacij, kultura spremljanja pouka hospitacijam ni naklonjena, individualizem učiteljev, premalo stikov med učiteljem in hospitatorjem, subjektivnost pri opazovanju, večplastnost vzgojno-izobraževalnega dela, nejasna povezava med hospitacijami in strokovnim razvojem učiteljev. Vprašanja na obeh straneh se veliko pokrivajo in ta problematika nikakor ni namišljena. Iz tega izhaja, da je nujno to sistemsko doreči in da zgolj načelne opredelitve o obveznosti spremljanja pouka v zakonodaji niso dovolj (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah, ocenjevanje delovne uspešnosti zaposlenih). Seveda ni dovolj, da se na spremljanje pouka pripravijo le opazovalci, nanj se mora pripraviti tudi»opazovanec«, se pravi učitelj. Pri tem so pomembni: prepričanje, da je opazovanje pouka bistveno za izboljšanje lastnega dela, kritičnost in samokritičnost do lastnega načina poučevanja, sposobnost oziroma zmožnost pozornega poslušanja, prepričanje, da se je na hospitacijo treba temeljito pripraviti, dovzetnost (tolerantnost) tudi za drugačne prijeme, metode in oblike dela, kot jih uporabljajo sami. oziroma poslušanja; sposobnost svetovanja; prepričanje, da se je na hospitacije treba pripraviti; izogibanje nekaterim značilnim napakam pri opazovanju:»učinku halo«, nagnjenosti k temu, da neko negativno opažanje zamegli vsa druga področja (pomembnejša, pozitivna, nekritičnost,»drobnjakarstvo«, kritikantstvo, uporablja le svoje (včasih oddaljene) prakse kot merila za učinkovitost opazovanja pouka in podobno). SESTANEK PRED HOSPITACIJO Priporočljivo je, da se opazovalec sestane z učiteljem že pred dogovorjeno hospitacijo. Zaradi večplastnosti poučevanja je težko dobiti pravo sliko o učiteljevem delu v razredu pri opazovanju ene ure pouka. Tako ima učitelj možnost že pred opazovanjem predstaviti okoliščine (posebnosti predmeta, teme, razreda, posameznih slušateljev/kandidatov) in svoja pričakovanja, povezana s hospitacijo. Prav tako je dobro, če ima opazovalec možnost pogledati učno pripravo že pred pogovorom, da se lahko pogovorita o morebitnih nejasnostih. Prav tako naj se dogovorita o opazovalčevi vlogi oziroma o primernem prostoru za opazovanje, kar je odvisno od ciljev spremljanja, pa tudi od oblik, metod in tehnik, ki jih bo uporabil učitelj. Seveda pa mora opazovalec med sestankom ustvarjati ozračje zaupanja, kar je nujno za hospitacijo in za pogovor po njej. V tem kontekstu tudi seznani učitelja z namenom in cilji hospitacije. OPAZOVANJE OZIROMA HOSPITACIJA Opazovanje mora biti skrbno in premišljeno. To je mogoče doseči z ustrezno pripravo, torej z načrtovanjem hospitacije in s sestankom pred njo. Ker je opazovanje pouka ključno za spodbujanje učiteljeve osebne rasti in ker predstavlja najtesnejšo vez med delovanjem in refleksijo, se ga je treba lotiti sistematično. Prednosti takega načina opazovanja so, da lahko cilj in vidike opazovanja vnaprej določimo ter opažanja sproti zapisujemo. Zato je treba pripraviti ustrezna merila ali instrumente za zapisovanje tega, kar opazujemo. SESTANEK PO HOSPITACIJI Skupen sestanek po hospitaciji je nujnost. Opazovalec se mora skrbno pripraviti za najzahtevnejši in najpomembnejši del programa. Spremljanje pouka Na drugi strani pa so za opazovalce pomembni: pedagoška in človeška senzibilnost in sposobnost vživljanja v vlogo učitelja, čigar delo opazuje; sposobnost oziroma zmožnost dobrega opazovanja Priporočljivo je, da imata opazovalec in učitelj dovolj časa toda ne več kot en dan za pripravo na sestanek. Pri tem upoštevamo nekaj temeljnih izhodišč za kakovosten pogovor: analiza mora biti poštena in objektivna, temelji naj na opaženih dejstvih; kritika naj bo konstruktivna in naj učitelja opogumlja za iskanje novih, učinkovitejših načinov dela; kritična analiza naj se nanaša na oceno ustreznosti načrtovanih ciljev in njihovo doseganje;

20 STROKOVNI ČLANKI 20 v analizi se je treba zelo strpno dotakniti uporabljenih metod, oblik in tehnik dela (učiteljevega sloga poučevanja); predlogi za izboljšave naj bodo konstruktivni in realni. Temeljni namen pogovora po hospitaciji naj bo spodbujati učitelja k premisleku o lastnem delu in skupno iskanje ustreznih poti za njegov strokovni razvoj. Govorimo torej o razvojni povratni informaciji, pri čemer se prepletajo analiza, refleksija in načrtovanje razvoja. Razvojna povratna informacija ima te lastnosti: gre za dvogovor, kar mora upoštevati predvsem opazovalec. Opazovalci namreč zelo radi razlagajo svoja opažanja, namesto da bi učitelje spodbudili k refleksiji. Pri tem gre za direktivni slog dajanja povratne informacije, ne pa za razvojnega; pri razvojni povratni informaciji opazovalec prepoznava dosežke in področja razvoja, učitelja pa spodbuja, da sam izrazi svoj pogled na to, kako bi lahko izboljšal svoje delo; kadar je učna ura slaba, opazovalec upošteva, da se vsakomur lahko ponesreči in se zato dogovori vsaj še za eno opazovanje; pomembna je tudi časovna komponenta, povratna informacija mora biti pravočasna in dana ob primerni priložnosti; povratna informacija mora biti podana ob pravem času, da se lahko tudi učitelj pripravi nanjo; seveda razvojna povratna informacija temelji na dokazilih (zapisi opazovanja) in vsebuje jasna, nedvoumna sporočila. Predvsem pa se morata opazovalec in učitelj zavedati, da razvojno naravnana povratna informacija niso nasveti in recepti za to, kako izboljšati delo. Učitelji velikokrat pričakujejo prav to, da jim bo opazovalec povedal, kako naj delajo, opazovalci pa si to vlogo velikokrat»hvaležno«vzamejo. ZAPISNIK PROTOKOL PISNEGA SNEMANJA UČNE URE V praksi se pri hospitaciji najpogosteje uporablja tehnika snemanja učne ure v pisni obliki, kjer se med uro zapisujejo opažanja ob izbranem vzorcu ravnanja učitelja, slušateljev/ kandidatov in procesov. Instrumentarij je običajno poseben obrazec z razdelki in postavkami ali opornimi točkami, ki usmerjajo na zapisovanje pomembnih dejstev o opazovanem pojavu in s tem olajšujejo zapisovanje potrebnih podatkov ali dejstev na obrazec. Obrazec naj bo sestavljen čim preprosteje, obenem pa naj omogoča najnatančnejši in najpopolnejši zapis vseh pomembnih (glede na cilj) kazalnikov o pojavu, ki ga opazujemo. Cilje (namere) hospitacije določimo tako, da odgovorimo na vprašanji: zakaj hospitiram, kaj želim s hospitacijo ugotoviti. Cilji so lahko zelo določeni in preprosto oblikovani, na primer: želim ugotoviti stopnjo miselne aktivnosti pri predmetu, pri učitelju želim ugotoviti prevladujoče oblike in metode dela, ugotoviti želim ustreznost didaktičnega strukturiranja učne ure, ugotoviti želim obseg in stopnjo sodelovanja učencev pri učnem delu in podobno. NAMESTO SKLEPA Hospitacije so nujno potrebna in z več vidikov koristna dejavnost. Vsekakor pa se jih je treba lotevati strokovno in načrtno. Zlasti, ker je področje v predpisih zelo splošno opredeljeno, v zvezi z aktivnostjo pa se pojavlja vrsta pomislekov in vprašanj. Pri svojih videnjih aktivnosti se je treba usmeriti k sodobnemu razumevanju (v nasprotju od tradicionalnega) pouka, obrnjenega predvsem na slušatelja/kandidata, in manj na učno snov, še manj pa na učitelja. Pripravljene različice zapisnikov so oblikovane tako, da je rezultate mogoče prikazati tudi grafično z odmikom od totalne aritmetične sredine. Tak prikaz nam po eni strani nazorno pokaže posplošeno sliko, po drugi pa nam olajša primerjavo več hospitacij pri enem ali več učiteljih in nas lahko hitreje usmeri v morebitne razlike odstopanja. Za hospitacije ni mišljeno, da se ves skupek protokolov izpolnjuje pri vsaki hospitaciji. Predpisi določajo izdelavo letnih planov dela, katerih del (bi) mora(-la) biti tudi priloga o spremljanju poučevanja hospitacijah. V njej so opredeljeni cilji, kar posledično pomeni tudi opredelitev protokolov, ki se pri tem uporabljajo. Prav tako je treba za vsako hospitacijo, ki ni v letnem načrtu, določiti cilj(-e) in s tem tudi protokol(-e), ki se izpolnjujejo. In ker si je v realnem času v smislu kakovostnega načrtovanja dela treba postaviti izključno za ta čas realno dosegljive cilje, morajo biti ti dosegljivi kakovostno v spremljanem času. Na podlagi teh razmislekov je za potrebe Slovenske vojske oziroma Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje izdelan standardni operativni postopek hospitacije pedagoškega procesa v Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, ki služi kot enoten temelj za opravljanje hospitacij v vseh delih šolanja po enotnih kriterijih in dovolj kompetentno. Foto: Osebni arhiv A. K.

21 STROKOVNI ČLANKI 21 VVU XIV. r. Tomaž Pörš Varovanje dostojanstva na delovnem mestu ravni bataljona in višje uvedla inštitut, svetovalca, ki skrbi za to področje. Naloge, ki jih opravlja svetovalec, so predvsem informiranje o ukrepih, ki so na voljo, in pomoč pri reševanju problemov, če so zanjo zaprošeni. Spoštovanje osebnosti, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zaščita človekovega dostojanstva bi morala biti temeljno vodilo vsakega posameznika, ne glede na to, kdo je, kakšen je, v katerem okolju živi, kje deluje in kakšno delo opravlja. Vsestransko bogata zgodovina človeštva nas uči, da to ni tako in da smo prav ljudje oziroma posamezniki tisti, ki samemu sebi in predvsem drugim okrog sebe predstavljamo največjega»sovražnika«. Slovenska vojska se od svojega nastanka razvija v smeri sodobne in organizirane vojaške organizacije in kot taka želi svojim pripadnikom zagotoviti delovno okolje, kjer se spoštuje in varuje dostojanstvo vseh zaposlenih. Te, v svetu težko priborjene vrednote je zaposlenim v Slovenski vojski najlažje približati prav z izobraževanjem in usposabljanjem na vseh ravneh in stopnjah ter s prenosom izkušenj izvajalcev izobraževanja, ki poteka v Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Informiranost in ozaveščanje sta ena najpomembnejših načinov preprečevanja neželenih ravnanj. Slovenska vojska je nalogo ozaveščanja in informiranja začela organizirano in vsebine programov še dopolnila s posameznimi vsebinami tega področja. V organizacijskem smislu pa je v enotah (bataljonih in višje) ter poveljstvih Neželena ravnanja so vsa tista ravnanja, ki človeka ali ljudi postavljajo v neprijetno situacijo, kot so spolno nadlegovanje, nadlegovanje, trpinčenje, diskriminacija in druge oblike neprimernega ravnanja posameznika ali skupine. Najpogostejši pojavi takih ravnanj se dogajajo v službah, proti njim pa ni nihče odporen. Po večini se pri ugotovitvi neželenega ravnanja kot sredstvo izkorišča odnos nadrejenega do podrejenega in seveda tudi nasprotno. Da bi bilo med nami čim manj takih primerov, je bila v Slovenski vojski sprejeta odločitev o dodatnih izobraževanjih poveljniškega kadra na delavnicah, na katerih je udeležba obvezna in ki se izvajajo zaradi cilja naučiti se preprečiti neželena ravnanja. Če se neželeno ravnanje že dogaja, pa je seveda smotrno vedeti, kako pravočasno ukrepati, preprečiti in sankcionirati tako ravnanje in omogočiti varno delovno okolje za vse zaposlene. Nikoli ne vemo, kdaj lahko ena sama beseda, gesta, ukrep, šala ali še tako nedolžen izraz pri nekom povzroči neprijetno počutje, bolečino, strah..., predvsem pa poruši odnose v delovnem okolju. Spoštovati je treba zakone, zapisana pravila v organizaciji, se informirati, izobraževati, predvsem pa veliko dela vložiti v graditev kolektivov in si prizadevati za zdrave medsebojne odnose. Vsekakor je doživeto neželeno ravnanje težka izkušnja za vsakogar, ki je to doživel, ne glede na spol ali položaj, ki ga ima v družbi. Posledice, ki izhajajo iz doživetega, imajo visoko ceno tako za posameznika, ki je izpostavljen neželenemu ravnanju, kot za povzročitelja takega ravnanja in tudi za samo organizacijo, kjer se to dogaja. Foto: CO Carmen Kos

22 STROKOVNI ČLANKI 22 Nadporočnik Bernard Polanec (Ponoven) razvoj gorskega bojevanja Kljub občasnemu nihanju pri razvoju usposabljanja iz gorskega bojevanja v Slovenski vojski se v zadnjem času stanje ponovno obrača na bolje, saj se pri usposabljanju lastnih pripadnikov vedno bolj poudarja usposobljenost iz gorskega bojevanja. Preobrat je posledica logične presoje, saj Slovenija sestoji iz večinoma hribovitega oziroma gorskega sveta in temu primerna mora biti tudi naša usposobljenost. Gorsko bojevanje je združenje vseh rodov (pehota, letalstvo, artilerija, inženirstvo ipd.), ki se bojujejo v gorskem svetu, kjer je poleg vodenja, koordinacije in sinhronizacije še posebno pomembna usposobljenost vojaka, podčastnika in častnika iz specialističnih individualnih in kolektivnih veščin, značilnih za gorski svet. Zavedati se je treba, da vojak, podčastnik ali častnik, ki je usposobljen za gorsko bojevanje, ni samo bolje fizično pripravljen, temveč gre za celo vrsto lastnosti, ki močno vplivajo na rezultat bojevanja. Tehnična in taktična usposobljenost, psihična stabilnost, iznajdljivost, marljivost, samoiniciativnost, avtoritativnost so le nekatere lastnosti, ki jih mora imeti vojak, podčastnik ali častnik, usposobljen za gorsko bojevanje. Na podlagi dognanj je Oddelek za učenje iz izkušenj v Večnacionalnem centru odličnosti za gorsko bojevanje (VCOGB) prenovil program tečaja vojaškega gorništva in program tečaja bojevanja v gorah, ki zdaj združujeta taktično-tehnične specialistične individualne in kolektivne veščine. Tečaj vojaškega gorništva je še vedno namenjen posamezniku, kjer je cilj pridobiti osnovno znanje vojaškega gorništva in se seznaniti s kolektivnimi veščinami gorskega bojevanja.

23 STROKOVNI ČLANKI 23 Tečaj bojevanja v gorah, ki je namenjen tako posamezniku (poveljniški kader) kot tudi enoti do ravni voda (tečaj se bo izvajal ločeno), je v prvi tretjini osredotočen na usposobljenost posameznika iz improvizacije individualnih specialističnih veščin, v drugi in tretji tretjini pa na usposabljanje posameznika in enote iz kolektivnih taktičnih veščin gorskega bojevanja (izvidovanje, opazovalnica, reakcija na stik, naskok ipd.). Cilj tečaja bojevanja v gorah je usposobiti posameznika oziroma enoto za gorsko bojevanje do ravni voda. Ob potrditvi razvoja 132. gorskega bataljona že leta 2013 v Vojašnici Boštjana Kekca bo VCOGB v sodelovanju z gorskim bataljonom lažje razvijal primerne tečaje, seminarje, usposabljanja s področja gorskega bojevanja, seveda z enotnim ciljem usposobiti pripadnike SV za gorsko bojevanje. Foto: štabni vodnik Tadej Žun

24 STROKOVNI ČLANKI 24 Stotnik Dejan Šimat Vojaškostrokovno specialistično izobraževanje in usposabljanje rodu zvez in službe informatike danes Usposabljanje in urjenje enot za zveze predstavljata temeljno nalogo za dvig bojne pripravljenosti enote. V članku sta opisana vojaško izobraževanje in usposabljanje na začetku karierne poti pripadnika rodu zvez in službe informatike danes. častnik), poveljnika oddelka (podčastnik, častnik) in poveljnika voda (častnik). Pri izobraževanju in pridobivanju specialističnega vojaškega znanja sta za rod zvez in službo informatike najpomembnejši del osnovno vojaško specialistično izobraževanje in usposabljanje (OVSIU) v vojaških šolah ter v 11. bataljonu za zveze. Udeleženci usposabljanja pridobijo znanja na področju podpore poveljevanju in kontrole iz sklopa komunikacijskih in informacijskih sistemov ter tako izpolnijo pogoj za opravljanje začetnih častniških, podčastniških ali vojaško specialističnih dolžnosti. Specialistični del usposabljanja je zelo odvisen od 11. bataljona za zveze (tehnična, kadrovska in materialna podpora) ter učiteljskega kadra iz Centra za doktrino in razvoj (vsebinski, programski del ter popolnjevanje z literaturo). Udeleženci (častniki, podčastniki, vojaki) specialističnega usposabljanja za rod zvez in službe informatike končajo temeljno vojaškostrokovno usposabljanje v Centru za usposabljanje Vipava ter začnejo vojaškostrokovno izobraževanje in usposabljanje na Šoli za častnike (splošni del). V specialistični fazi dobijo temeljna teoretična znanja iz tehnike in taktike enot za zveze Slovenske vojske. Ta znanja praktično nadgradijo v tretji fazi, v stažiranju, kjer spoznajo taktična načela uporabe komunikacijsko-informacijskih sistemov v enotah za zveze. Specialistično usposabljanje začnemo v učilnici s predavanji, razlago, demonstracijo ter nadaljujemo s praktičnim delom na sistemih zvez na poligonih za zveze. Poudarek dela je na praktičnem delu posameznika kot operaterja (vojak, podčastnik, častnik), poveljnika posadke (vojak, podčastnik, Usposabljanje v pripravi postaje za zvezo V Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje smo pridobili štiri pedagoško-andragoško verificirane učitelje ter dva inštruktorja vojaških ved, ki

25 STROKOVNI ČLANKI 25 usposabljajo specialistične vsebine na vojaških šolah. Teoretično posredovanje znanj je povezano s praktičnimi oblikami usposabljanja iz vsebin predmetov: taktika rodu zveze, navodila in tehnike komuniciranja, elektronsko bojevanje, taktično telekomunikacijska sredstva in sistemi ter osnove elektrotehnike, radiotehnike in telekomunikacij. komunikacijske podpore; podrobno poznavanje načel in načina organizacije komunikacijske in informacijske podpore v bataljonu SV; dobro poznavanje načel taktične uporabe posadke/ oddelka/voda za zveze v vseh razmerah njegove uporabe; podrobno poznavanje načina izvedbe taktične naloge pri postavitvi Centra za komunikacijske informacijske sisteme (CKIS) na poveljniškem mestu bataljona; podrobno poznavanje organizacije delovanja CKIS na poveljniškem mestu bataljona; podrobno poznavanje zagotovitve pogojev za bojevanje na ravni posadke/oddelka/voda za zveze in informativno na ravni čete za zveze; podrobno poznavanje zaščite komunikacijskih sistemov na ravni uporabnika operaterja in voda za zveze; podrobno poznavanje organizacije, izvedbe usposabljanja, didaktični pristop ter urjenje posadke/ oddelka in voda za zveze; dobro poznavanje postopkov komuniciranja v govornih in podatkovnih komunikacijah, tako v slovenskem kot angleškem jeziku; podrobno poznavanje teorije elektronskega bojevanja v sistemih zvez, s poudarkom na praktični protielektronski zaščiti pred ukrepi elektronskega bojevanja. Poseben poudarek je namenjen usposabljanju udeležencev za: vodenje taktičnih postopkov in delovanja enot zvez do ravni voda, poveljevanje posadki/oddelku/vodu za zveze, vodenje vojaškostrokovnega usposabljanja v enotah zvez iz taktike zvez. Izobraževanje in usposabljanje v specialističnih fazah potekata do devet šolskih ur dnevno. Na terenskih usposabljanjih je dnevna obremenitev štirinajst šolskih ur, kjer so poleg dnevnega tudi nočna taktična urjenja. Usposabljanje v tehniki komuniciranja v razmerah elektronskega bojevanja V tem času udeleženci, odvisno od ravni (vojaki, podčastniki oziroma častniki), usvojijo vojaško specialistično znanje: podrobno spoznajo namen in taktično-tehnične lastnosti sredstev in sistemov zvez SV ter njihovo uporabo pri zagotovitvi podpore poveljevanju in kontrole bataljona; podrobno upravljanje, uporabo in vzdrževanje posameznih sredstev in sistemov zvez SV; podrobno poznavanje dokumentov zvez, elementov sistema zvez in njihovo izdelavo oziroma vodenje; podrobno poznavanje tistih dokumentov za načrtovanje in organiziranje sistema zvez, ki jih mora poznati poveljnik posadke/oddelka/voda za zveze; podrobno poznavanje taktičnih znakov s področja V sklopu osnovnega vojaškostrokovnega izobraževanja in usposabljanja se je v Šoli za častnike, Šoli za podčastnike ter v 11. bataljonu za zveze od 15. maja 1991 do 31. avgusta 2012 usposobilo 5732 udeležencev in udeleženk, kar je z vidika usposabljanja za smerjo pehote drugo najbolje pokrito področje. Ker je bilo prehojene že precej trnove poti, se zavedamo, da brez dopolnilnih in nadaljevalnih usposabljanj ni napredka. Pri projektih nabave tehnike za sisteme C4I je še precej dela in temu primernega organiziranega usposabljanja. S prenovljenim»vedovnikom«sv, prenovljenimi programi Šole za častnike in Šole za podčastnike ter s Katalogom nacionalnih poklicnih kvalifikacij pogumno stopamo ob boku nacionalno priznanih evropskih poklicev. V

26 STROKOVNI ČLANKI 26 medsebojnem sodelovanju Generalštaba SV, Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje in Poveljstva sil SV se tako v prihodnosti pospešeno načrtujejo usposabljanja s poudarkom na sistemih C4I. Usposabljanje na računalniško podprtih vajah ima tudi poseben pomen v sklopu poveljniškega-štabnega šolanja (ciljna skupina so podčastniki in častniki), kjer omogočimo prenašanje znanja iz virtualnega okolja na dejanska terenska usposabljanja in s tem nepretrgano dvigujemo bojno pripravljenost enot. Z razvojem tehnike se vsak dan srečujemo z novimi izzivi, kar za pravega vezista in informatika pomeni, da želi in mora: ustreči zahtevam uporabnika ter posledično zagotoviti najboljše pogoje v sklopu podpore poveljevanja in kontrole; biti pripravljen sprejemati nova vojaška specialistična znanja in to prenesti na generacije mladih, ki se bodo iz sklopa učenja iz izkušenj največ naučili; poskrbeti za razvoj področja, brez katerega moderne vojske več ne morejo delovati. Še naprej velja slogan rodu zvez in službe informatike:»zveza je tam, kjer je sloga, in kjer je sloga, je moč!«foto: Bruno Toič, Carmen Kos, Dejan Šimat Usposabljanje na simulacijskih sistemih C4I Računalniško podprta vaja v Poveljniško-štabni šoli

27 STROKOVNI ČLANKI 27 VVU XI. r. Irena Truntič, VVU XII. r. Darko Ščavničar, stotnik Marko Gričar Elektronsko izobraževanje v Slovenski vojski Oddelek za elektronsko izobraževanje deluje znotraj Centra za doktrino in razvoj v okviru Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Njegovi začetki segajo že v leto 2004, leta 2006 pa so z razvojem informacijske tehnologije in občutnega porasta uporabe svetovnega spleta na podlagi projekta nastale konkretne usmeritve o njegovem nadaljnjem razvoju. Elektronsko izobraževanje je najpogosteje opredeljeno precej ohlapno in široko, in sicer kot izobraževanje, pri katerem se uporablja informacijsko-komunikacijska tehnologija. To lahko razumemo kot sinonim za spletno izobraževanje, ki se razvija z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. Elektronsko izobraževanje je oblika posrednega oziroma indirektnega izobraževanja, kjer sta učitelj in učenec med seboj fizično ločena. Izobraževanje na daljavo predstavlja izobraževanje, ki poteka ločeno od kraja poučevanja, zato zahteva posebne tehnike načrtovanja izobraževalnega gradiva, poučevanja in komunikacije s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije ter posebne pristope k ureditvi vseh organizacijskih in administrativnih zadev. Pomen elektronskega izobraževanja temelji na metodi izobraževanja, ki daje možnost učenja kjer koli in kadar koli, možnost poseganja po znanju tisti trenutek, ko ga potrebujemo, in je primerno tako za izobraževanje večjih kolektivov kot posameznih pripadnikov SV. Z uvedbo in izvedbo elektronskega izobraževanja se stroški izobraževanja zmanjšajo. Izkušnje so pokazale, da večji stroški nastanejo samo v fazi uvajanja, pozneje pa padajo in ob upoštevanju drugih prednosti se še dodatno zmanjšujejo. Elektronsko izobraževanje je primerno za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje, obnavljanje in prenavljanje znanja, spoznavanje posameznih posebnih tematik, iskanje odgovorov na konkretna vprašanja in za nadomestilo rednega izobraževanja, kadar običajne oblike izobraževanja ni mogoče zagotoviti itn. V Oddelku za elektronsko izobraževanje se za potrebe obrambnega sistema uporabljajo: kombinirano izobraževanje, kjer se združujeta klasično in elektronsko učenje, samoizobraževanje (13 slovenskih e-tečajev in 68 Natovih tečajev, kjer uporabniki po uspešno opravljenih tečajih dobijo potrdila), priprava elektronskih tečajev za Slovensko vojsko in pomoč pri uvajanju elektronskega izobraževanja (Ministrstvo za notranje zadeve, Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, Ministrstvo za zunanje zadeve ). Zaradi razvoja informacijske tehnologije in preprostega ter preglednega dostopa do informacij o elektronskem izobraževanju se je število uporabnikov zelo povečalo. Če analiziramo stanje z vidika vpisanih uporabnikov v elektronsko učilnico, jih je bilo leta , leta , do oktobra 2012 pa je vpisanih že 950 uporabnikov, torej skupaj prek 2500 uporabnikov. Glede na to ugotavljamo, da se je elektronsko izobraževanje globoko zakoreninilo med pripadniki Slovenske vojske, prav tako pa je dvignilo standard pripadnikom v pripravah na misije, v samostojnih pripravah na izpite iz angleškega jezika ter na tečajih in dodatnih gradivih za pripadnike Isafa. Oddelek za elektronsko izobraževanje se zavzema, da bi elektronski tečaji postali še v večjem številu del ponudbe za potrebe usposabljanja na delovnem mestu v Slovenski vojski, zato so naši cilji usmerjeni k: izvajanju e-tečaja varstva pred požari; izdelavi e-tečaja varstva pri delu; izdelanemu e-tečaju dodatnega usposabljanja s področja zakona o tajnih podatkih, ki ga je treba uvesti v prakso tudi za pripadnike v SV in ne le za tiste, ki so v tujini; pripravi za izdelavo e-tečaja za potrebe usposabljanja za izvajanje službenega ocenjevanja. V prihodnosti bo v Slovenski vojski treba upoštevati smernice hitrega in kakovostnega razvoja izobraževanja, zato si v Oddelku za elektronsko izobraževanje prizadevamo, da bi vsi pripadniki spoznali, da je elektronsko izobraževanje zelo učinkovit, preprost in uporabnikom prijazen način posredovanja in sprejemanja znanja. Preverite sami in nas obiščite na

28 STROKOVNI ČLANKI 28

29 STROKOVNI ČLANKI 29 Besedilo in foto: VVU XII. r. Cveto Ivšek Preverjanje gibalnih sposobnosti V Slovenski vojski prevladuje besedišče mnogih kratic in zagotovo je ena manj priljubljenih prav PGS. Vojaška športna stroka se vseskozi sprašuje, zakaj je to tako, kljub temu da je vsem pripadnikom omogočena dnevna kondicijska vadba. Morda gre za napačen pristop v razmišljanju posameznikov, ki jim že sam termin»preverjanje«vzbuja negativni pristop do tega. Hkrati spada to preverjanje med tista z visoko stopnjo napora, ki ga mnogi (še posebno netrenirani) občutijo kot veliko psihofizično obremenitev. Tukaj se spoprijemamo z drobnim paradoksom. Gibanje je vendar ena od osnovnih človeških potreb, ukvarjanje s športom in rekreiranje pa v današnjem hitrem svetu pomenita majhen odklop iz dnevne rutine, povrneta dobro počutje, povečujeta delovno storilnost in navsezadnje še dober občutek, da smo vendarle naredili nekaj dobrega zase. Da o učinkih na zdravje, ki je naša skupna vrednota in od katere sta odvisni uspešnost in sreča vsakega, sploh ne govorim. Najverjetneje na razpoloženje vplivata dejstvi, da je preverjanje normirano in ni mogoče početi nečesa po svoji izbiri in v ritmu trenutnega razpoloženja, temveč da je obvezno. Verjamem, da lahko fizično vsak pripadnik SV skladno s svojimi leti in normalnim zdravjem preverjanje gibalnih sposobnosti dokaj preprosto opravi. Seveda je potrebna ustrezna fizična priprava, ki žal ne gre brez kapljic znoja, hkrati pa razvijanje pozitivnega odnosa do fizičnega

30 STROKOVNI ČLANKI 30 in psihičnega napora za vztrajanje in nepopustljivost tudi v neprijetnem počutju. Ponedeljek Sreda Petek 3 do 4 km lahkotnega (pogovornega) teka, lahko s prekinitvami vaje za moč: sklece, dvigi trupa, počepi, dvigi na prste/3 serije po 8 ponovitev, odmor je dolg 30 sekund 3 do 5 minut vaj za raztezanje 1 do 2 km lahkotnega teka (60 % maksimalnega srčnega utripa) sklop razteznih gimnastičnih vaj (kroženja, zamahi, zasuki, predkloni, odkloni, zakloni trupa) 5 minut 2 do 4 minute lahkotnega teka (60 %) in 3 do 5 minut zmernega teka (75 %) vaje za moč 1: sklece, dvigi trupa, počepi/2 seriji po 10-krat 1 km zmernega teka (75 %) z vmesnimi 50 m odseki hitrejšega teka (85 %) vaje za moč 2: sklece na klopci, hrbtne, stopanje na klopco/12-krat 4 do 6 minut lahkotnega teka in vaje za raztezanje 5 do 10 minut lahkotnega teka sklop razteznih gimnastičnih vaj (kroženja, zamahi, zasuki, predkloni, odkloni, zakloni trupa) 5 minut menjavanje tempa: 400 metrov zmerno (75 %) in 400 metrov počasi (60 %) povezano 3- do 5-krat 3 do 5 minut lahkotnega teka in vaje za raztezanje Za lažjo pot do boljše srčno-žilne vzdržljivosti in s tem tekaške pripravljenosti vam predstavljam preprost načrt vadbe, ki jo izvajajte trikrat tedensko: Podrobnejši program vadbe glede na vašo trenutno kondicijsko pripravljenost je opisan v priročniku splošne kondicijske pripravljenosti, ki je tik pred izidom.

31 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 31 Polkovnik Tomaž Kladnik Mi znamo Začetek vojaškega šolstva sega v leto 1991, ko je začela delovati Šola za podčastnike znotraj Izobraževalnega centra Ministrstva za obrambo, ki se je nato širil na druga področja vojaškega izobraževanja in usposabljanja (VIU) ter se s prilagoditvami in širitvami razvil v Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (PDRIU), ki Slovenski vojski zagotavlja potreben šolan kader. VIU je sistematičen, organiziran, načrten in ciljno usmerjen proces pridobivanja, razvijanja in ohranjanja znanja, veščin in sposobnosti ter potrebnih vrednot za opravljanje nalog na področju vojaške obrambe. Organiziran je v usklajeno izoblikovanih okvirih celovitega sistema delovanja SV, njegov cilj pa je postati del javnega šolskega sistema. Celovit sistem VIU predstavlja urejeno in usklajeno delovanje vseh elementov s končnim ciljem učinkovite podpore delovanja vseh operativnih zmogljivosti Slovenske vojske. Sistem vojaškega izobraževanja in usposabljanja obsega temeljno, osnovno in nadaljevalno vojaško izobraževanje in usposabljanje. Zagotavlja sistematično in načrtno pripravo za začetne dolžnosti v vojaškem poklicu, stalno nadgrajevanje strokovne vojaške usposobljenosti, usposabljanje za značilne dolžnosti posameznega vojaškega poklica in usposabljanje vojaških enot za učinkovito opravljanje nalog. Sistem omogoča redne oblike izobraževanja in usposabljanja iz dela ter izobraževanje in usposabljanje ob delu in na daljavo. Po obsegu, organiziranosti in vsebini je prilagojen načrtovani strukturi in nalogam vojske ter zagotavlja takšno raven vojaške izobrazbe in usposobljenosti, ki omogoča gibljivost vojaškega kadra znotraj celotnega obrambnega sistema ter ponuja prehodnost civilnih poklicev v vojaške in nasprotno.

32 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 32 Posameznikom omogoča pridobivanje vojaške izobrazbe, vojaških in drugih strokovnih znanj ter vojaške in druge strokovne usposobljenosti. Omogoča pridobivanje vojaških poklicnih kvalifikacij, nepretrgano dopolnjevanje znanj in oblikuje stabilno okolje za učinkovito in ekonomično upravljanje kadrov v SV. Omogoča njihov razvoj v usposobljene vojaške osebe, ki uveljavljajo vojaške vrednote, razumejo pomen kolektivnega delovanja in bodo pripravljene, da prevzamejo svoje mesto v strukturi vojske. Prav tako jim omogoča pridobivanje znanj, veščin, navad in sposobnosti, da pripomorejo k uresničevanju poslanstva Slovenske vojske ter preživijo in delujejo v stresnem in negotovem okolju. Pri častnikih in podčastnikih razvija željo po uveljavitvi in doseganju najvišjih standardov voditeljstva, skrb za vojaške vrednote, samoizpopolnjevanje, kompetentnost, profesionalni razvoj, dostojanstvo, domoljubje in skrb za tradicijo Slovenske vojske. Kompetence so povezane z naravo sodobnih, predvsem pa prihodnjih konfliktov in s sposobnostjo SV za njihovo obvladovanje. V procesih izobraževanja in usposabljanja se razvijajo splošne družbene in vojaške vrednote, skrb za okolje ter razvoj in uveljavlja se spoštovanje kodeksa ravnanja pripadnika Slovenske vojske. Temeljno vojaškostrokovno usposabljanje je temelj in pogoj za opravljanje vojaških dolžnosti. Prav tako je povezano z vsemi vrstami usposabljanja in je del celovitega usposabljanja in izobraževanja posameznikov za opravljanje nalog v vojaški organizaciji. Prek njega zagotovimo enotnost funkcionalnih znanj vsem kategorijam vojaških oseb, hkrati pa ustvarimo temelj za nadgrajevanje znanj. Posamezniki se usposobijo in izurijo v vojaških veščinah, ki jim omogočajo preživetje na bojišču, samostojno opravljanje bojnih nalog v različnih bojnih razmerah in opravljanje temeljnih nalog. Poseben poudarek je posvečen privzemanju načina vojaškega življenja. Samo vojak, ki privzame vrednote vojaškega poklica, etiko vojaške organizacije in razume svojo vlogo v SV, je lahko temelj za nadaljnjo graditev usposobljene in izurjene enote. Naš cilj mora biti, da z osnovnim vojaškostrokovnim izobraževanjem izobrazimo in usposobimo podčastnike in častnike za opravljanje osnovnih nalog podčastnika in častnika. Poteka naj kot javni izobraževalni program ter daje podčastniku in častniku javno priznano izobrazbo. Nadaljevalno vojaškostrokovno izobraževanje podčastnikov in častnikov ter usposabljanje vojakov naj bosta namenjena strokovnemu izpopolnjevanju vojaških oseb za opravljanje višjih in zahtevnejših dolžnosti ter pridobitvi višje vojaškostrokovne izobrazbe in usposobljenosti, ki omogoča vojaškostrokovni razvoj in napredovanje v činu. Karierni sistem v Slovenski vojski pa je v končni obliki zastavljen tako, da temelji na sistemu VIU, kar pomeni, da je uspešno končan VIU doma ali v tujini temeljni pogoj za opravljanje dolžnosti na vseh ravneh v Slovenski vojski. V Slovenski vojski je dozorel čas, da vojaško profesijo nadgradimo z lastno izobraževalno ustanovo. Ne samo, ker smo se za to obvezali v zavezništvu; v Natu namreč že potekajo pospešeno organiziranje, preverjanje in akreditiranje visokošolskih vojaških institucij skladno z bolonjskim sistemom in večina držav članic Nata je ta postopek že izvedla. Predvsem pa zaradi nas samih, naše vojaške znanosti, saj imamo dobre temelje v dolgi vojaški tradiciji in vojaških intelektualcih, kot so bili Jurij Vega, Rudolf Maister, Vladimir Vauhnik in drugi. Lastna višje- in visokošolska izobraževalna ustanova bo omogočila resen razvoj in napredek slovenske vojaške stroke in z njo Slovenske vojske. V povezavi z zavezništvi pa bo omogočila, da poslanstvo, ki ga opravljamo, temelji na lastnem znanju, ki ga bomo na enakopravnih temeljih delili z drugim institucijami, vojaškimi in civilnimi, tako doma kot v tujini. Foto: CO Carmen Kos

33 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 33 Besedilo in foto: CO Carmen Kos 18. višji štabni tečaj najštevilčnejša generacija V Vojaškem objektu Kadetnica, kjer ima sedež Poveljniškoštabna šola, od 10. septembra 2012 do 8. marca 2013 poteka izobraževanje 18. generacije slušateljev višjega štabnega tečaja. Tokrat se tečaja skupaj udeležuje kar 59 slušateljev, od tega šest deklet, iz različnih enot in poveljstev Slovenske vojske ter trije pripadniki tujih vojsk, in sicer iz Črne gore, Makedonije in Srbije. Cilj programa je usposobiti častnike za samostojno in kakovostno opravljanje del in nalog. Z opravljenim tečajem bodo slušatelji usposobljeni za delo na poveljniških dolžnostih na taktični ravni ter za vodenje štabnih organov v štabu združene taktične enote oziroma na razvojnih in vodstvenih mestih v okviru obrambnega sistema. Vodja tečaja podpolkovnik Anton Vavroš, namestnik poveljnika Poveljniško-štabne šole, pojasnjuje, da bodo slušatelji s tečajem pridobili tudi sposobnost izvajanja analiz in postopkov ter procesov odločanja, načrtovanja in vodenja projektov na taktični in operativni ravni. Z vsebino tečaja bodo usvojili sposobnost ustnega in pisnega komuniciranja v domačem in mednarodnem okolju na taktični in operativni ravni. S pridobljenim znanjem bodo pridobili zmožnost opravljanja dela v multikulturnem in interdisciplinarnem okolju ter usvojili sposobnost za timsko in skupinsko delo.»program se organizira in izvede kot redni študij iz dela. Pri organizaciji študija se upošteva, da je dnevna obremenitev

34 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 34 slušatelja devet šolskih ur. Formativni in socializacijski cilji ter kompetence se dosežejo z ustreznim izborom metod dela in študija. Slušatelji se vsak dan posebej s pregledom gradiva aktivno pripravijo na pouk, pripravijo krajši (esej) ali daljši (seminarska naloga) pisni izdelek, izvedejo seminarski nastop in kritiko knjige ter študijsko potovanje v tujino, kjer se seznanijo s problematiko, pomembno za njihovo nadaljnje delo. Na vsako potovanje se predhodno ustrezno in dobro pripravijo. Teoretično se seznanijo z območjem, državami in strukturami, ki jih bodo obiskali, po potovanju pa svoja opažanja strnejo v krajši pisni nalogi, kjer predstavijo svoja videnja in sklepe o nekem vprašanju. Tudi vaje so pomemben sestavni del in oblika praktičnega usposabljanja slušateljev, v katerem se ti kot celota ali po delih usposabljajo za naloge organiziranja in vodenja samostojnega delovanja v bataljonski bojni skupini ter vodenja štabnih celic združene taktične enote. Računalniško podprta štabna vaja se izvede kot zaključna vaja tečaja.«šport in družabno življenje se organizirata praviloma enkrat mesečno. Vodja tečaja določi skupino slušateljev, ki so odgovorni za pripravo celodnevne aktivnosti. V okviru aktivnosti se načrtujejo pohodi, športne in družabne igre ter srečanja. Del aktivnosti se nameni tudi spoznavanju kulturnih in zgodovinskih znamenitosti posameznega kraja, kjer aktivnost poteka. Major Robert Smerdu, slušatelj 18. VŠT, Slovenija:»18. generacija višjega štabnega tečaja je nekaj posebnega. Smo najštevilčnejša generacija do zdaj, poleg tega pa si upam trditi, da smo glede na povprečno starost tudi najstarejša. Glede na spomladanske zaplete z izvedbo šolanja gre organizatorjem res vsa pohvala za vložen trud in napore, da se je tečaj začel septembra. Izpad ene generacije bi pomenil upočasnitev napredovanja v vojaški karieri ne le za trenutne udeležence, temveč tudi za vse tiste častnice in častnike, ki še čakajo, da se uvrstijo in končajo višje štabno izobraževanje in usposabljanje. Želja vsakega častnika je končati višjo štabno raven izobraževanja in usposabljanja in tako izpolniti enega od pogojev za povišanje v činu. Osebno sem izredno zadovoljen, da se mi je po večkratnih službovanjih v tujini in udeležbah v operacijah kriznega odzivanja uspelo uvrstiti na tečaj in da bom po uspešno končanem tečaju izpolnil še zadnji formalni pogoj za napredovanje. Na tečaj prihajam neposredno s triletnega službovanja v Večnacionalnem korpusu SV (MNC NE) na Poljskem. Seveda pa to ni edini razlog za moje zadovoljstvo. Bolj kot izpolnitev formalnih pogojev bodo zame pomembna pridobljena nova vojaška in splošna znanja, ki jih bom koristno uporabljal pri nadaljnjem delu v Slovenski vojski.«podpolkovnik Vavroš še dodaja, da slušatelj konča program, ko opravi izpite iz vseh obveznih predmetov in zagovarja zaključno nalogo v predpisanem roku.»slušatelj po uspešno končanem programu pridobi strokovna znanja in spretnosti, ki jih potrebuje za opravljanje dolžnosti na ravni čina majorja podpolkovnika, izpolni enega od pogojev za povišanje v čin majorja ter pridobi univerzalni VED A V času tečaja se tako slušatelji seznanijo z vojaškim in splošnim predmetnim področjem ter opravijo zaključno nalogo.«

35 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 35 različna, lahko pa povem, kaj je enako. Oba imata izkušene, strokovne, profesionalne in motivirane predavatelje, znanstvenoraziskovalno delo in sodobne učne programe za usposabljanje častnikov za potrebe obrambnega sistema. Vojaško izobraževanje v Republiki Srbiji poteka na Vojaški akademiji Ministrstva za obrambo Republike Srbije, ta pa je skupaj z Vojaško medicinsko akademijo del Univerze za obrambo, ustanovljene «Major Miloš Vitas, slušatelj 18. VŠT, Srbija:»Zelo me veseli in v veliko čast mi je, da se imam priložnost izobraževati v 18. generaciji višjega štabnega tečaja skupaj s slovenskimi častniki in častnicami. Pogoji za izobraževanje na PŠŠ so zelo dobri, ravno tako poveljstvo PŠŠ, predavatelji in sošolci, ki nesebično pomagajo v procesu izobraževanja. Izobraževanje na isti ravni oziroma drugi ravni kariernega izpopolnjevanja za častnike pa se izvaja tudi na Ministrstvu za obrambo Republike Srbije. Primerjavo je težko narediti, saj sta oba vojaška izobraževalna sistema

36 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 36 VVU IX. r. Gregor Kastelic Začetki vojaškega šolstva na Slovenskem Začetki vojaškega šolstva na Slovenskem segajo v leto 1856, ko so v Mariboru ustanovili kadetski inštitut, enega od štirih v habsburški monarhiji. Ključni nalogi teh inštitutov sta bili priprava in vzgoja kadetov za bodoče častnike. Kadetski inštitut je deloval do leta 1870, leto prej so bile namreč razpuščene vse podobne šole v monarhiji. Odslej je bila v stavbi navadna pehotna vojašnica, leta 1878, ko je Avstro-Ogrska zasedla Bosno in Hercegovino, pa je tukaj začela delovati vojaška bolnišnica. Mariborčani so si kmalu zaželeli, da bi bila v stavbi ponovno kadetnica, to pa se je, kljub temu da so se s to prošnjo obrnili na cesarja, zgodilo šele leta 1894, ko je stavba ponovno zaživela v svojem prvotnem namenu. Leta 1913 je v pehotni kadetnici začela nastajati višja vojaška realka s tremi letniki. Proti koncu prve svetovne vojne je začela Avstro-Ogrska slabeti in razpadati. 29. oktobra 1918 je bila ustanovljena Država SHS (Država Slovencev, Hrvatov in Srbov), glavno mesto je postal Zagreb, v Ljubljani pa je bila ustanovljena narodna vlada. V teh razmerah, ko so se vojaki vračali z različnih front in so se upirali vojaški disciplini, so se poveljniku postavljali po robu tudi nemški gojenci vojaške realke. Prvega novembra 1918, ko je Rudolf Maister v Mariboru prevzel vojaško oblast, so nemški gojenci želeli

37 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 37 razdejati naravoslovni kabinet, vendar so jim to preprečili slovanski gojenci z nadporočnikom Francem Mravljakom na čelu. V naslednjih dneh se je začela narodnostna sestava gojencev precej spreminjati. V prvi polovici novembra je odšlo precej gojencev nemške narodnosti, množično so odhajali tudi Čehi, Poljaki in Madžari. Pozneje so začeli odhajati tudi Hrvati. Realka se je kmalu razširila še z nižjo realko, skupno je imela sedaj sedem razredov. V napetih časih novembra 1918, ko je generalu Maistru uspelo zasesti slovensko narodnostno mejo in razorožiti nemško varnostno stražo Schutzwehr, so tudi gojenci vojaške realke opravljali vojaško službo. Razdelili so jih v tri vode in polovično strojnično četo. Imeli so nalogo varovati koroško železniško postajo na Studencih in oskrbovalno središče ob Jezdarski ulici. Prevzeli so vse častniške dolžnosti in službe v šoli in garniziji, poleg tega pa so nadzorovali številno podivjano in sestradano vojaštvo, ki se je v prenapolnjenih vlakih s front vračalo domov. Ker so gojenci vojaške realke velikokrat izražali nezadovoljstvo s poveljnikom, podpolkovnikom Blaho, je general Maister želel za poveljnika pridobiti podpolkovnika Davorina Žunkoviča. Davorin Žunkovič se je rodil 1. novembra 1858 na Ptuju, osnovno šolo je obiskoval na Ptujski gori, gimnazijo pa v Mariboru. Po odsluženem vojaškem roku je šolanje leta 1879 nadaljeval v pehotni kadetnici v Innsbrucku. Po končanem šolanju je služil v Mostarju in Louki pri Znojmu na Moravskem. Med letoma 1893 in 1895 je bil adjutant in učitelj ruščine na Dunaju. Tu je vojaško izobrazbo nadgradil še s šolanjem na šoli za korpusne častnike. Leta 1896 je bil povišan v čin stotnika in premeščen v Brno. Leta 1898 je postal četni poveljnik in učitelj v pehotni kadetnici v Mariboru. Kot učitelj je poučeval nemščino, slovenščino, eksecirni pravilnik, vojaško administracijo in vojaški poslovni slog. Leta 1902 je bil premeščen v Kromeriž, 1904 v Mostar, 1906 pa v Cieszyn v Šlezijo. Leta 1909 je postal major, kmalu potem je prevzel poveljevanje nadomestnemu bataljonu v Kromerižu. To delo je opravljal vse do leta 1911, ko so ga zaradi splošne živčne oslabelosti visoke stopnje, verjetneje pa zaradi njegovega vseslovanskega prepričanja, upokojili. Ob izbruhu prve svetovne vojne so ga ponovno vpoklicali in ga dodelili 5. korpusnemu poveljstvu. Avgusta 1914 je postal krajevni poveljnik na vzhodni fronti. Leta 1916 je bil obtožen zlorabe uradnega položaja in neupoštevanja predpisov. Sodilo mu je sodišče 1. armade v Mosty Wielkie v Galiciji in ga obsodilo na težko ječo ter degradiralo v činu. Pozneje mu je v obnovljenem sodnem procesu uspelo doseči oprostitev in vrnitev čina. Maja 1918 je postal poveljnik Podgorice v Črni gori, ob tej priložnosti ga je vojaška uprava Črne gore povišala v čin podpolkovnika. Pred razpadom avstroogrske monarhije se je vrnil na Dunaj. General Maister,

38 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 38 ki je bil novembra 1918 poveljnik štajerskega obmejnega poveljstva, je predlagal Narodnemu svetu v Ljubljani, da z Dunaja pokliče Žunkoviča in ga postavi za poveljnika vojaške realke v Mariboru. Predlog je bil sprejet, novi poveljnik je službo nastopil 22. novembra Pouk se je začel 3. decembra 1918, v tem času je bila že ustanovljena Kraljevina SHS, ki se je ustanovila le dva dni prej. Podpolkovniku Žunkoviču je kmalu uspelo vzpostaviti red na šoli, ukvarjati pa se je začel tudi z učnimi načrti in učnimi knjigami. Odločiti se je moral tudi za učni, občevalni in poveljevalni jezik na šoli. V temeljih je mariborska vojaška realka prva slovenska vojaška šola. Predavatelji so bili po večini Slovenci, preostali pa so bili Hrvatje, Srbi in Čeh. Med gojenci pa je bilo ravno nasprotno, Slovenci so bili v manjšini. Glavna učna jezika sta bila slovenščina in srbohrvaščina, ki sta se uporabljala paritetno, kot je naneslo. Gojenci so imeli na voljo tudi precej slovenskega, hrvaškega in srbskega leposlovja, v enem letu so kupili kar tisoč novih knjig. Tiskano letno poročilo šole so pisali v slovenščini. Tudi napis na šoli je bil v slovenskem jeziku, odslej se je imenovala Kraljeva vojaška realka. Prvega februarja 1919 je bilo območje Slovenije podrejeno Dravski divizijski oblasti. Že marca istega leta sta na ogled Kraljeve vojaške realke prišla visoka srbska častnika, ki sta delo na realki pohvalila, hkrati pa pripomnila, da sistem dela ne ustreza konceptu srbskega šolanja častnikov, to pa je seveda pomenilo, da ne ustreza konceptu nove države Kraljevine SHS. Šolsko leto se je končalo 15. julija 1919, z odlokom ministrstva za vojsko in mornarico pov. i. P. št. 1254, z dne 10. avgusta 1919, je bilo šolanje na vojaški realki najprej okrnjeno, nato pa ukinjeno. Podpolkovnik Davorin Žunkovič je bil po zaprtju Kraljeve vojaške realke premeščen v Niš, leta 1921 pa so ga na lastno željo upokojili. Med letoma 1923 in 1931 je bil honorarni knjižničar študijske knjižnice v Mariboru. Leta 1932 se je preselil na Ptuj k drugi ženi Josipini Gregorec. V prostem času se je ljubiteljsko ukvarjal tudi z jezikoslovjem, toponomastiko in slovansko arheologijo. Umrl je leta 1940 na Ptuju. Po ukinitvi vojaške realke je bila v Kadetnici od leta 1921 Tehniška oficirska šola, nato pa Inženirska podčastniška šola. Ti dve šoli je leta 1937 nadomestila šola za rezervne Podpolkovnik Davorin Žunkovič pehotne častnike. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije in nemški zasedbi slovenskega ozemlja je Kadetnico zasedla nemška vojska, po koncu druge svetovne vojne in porazu Nemčije pa jo je do razpada Jugoslavije leta 1991 uporabljala Jugoslovanska ljudska armada. Leta 1991 je Kadetnico prevzela Teritorialna obramba, vendar je ostala prazna. Leto pozneje so jo kot objekt posebnega pomena predali Mestni občini Maribor, vendar ni zaživela, zato jo je ponovno prevzelo Ministrstvo za obrambo. Leta 2003 se je začela obnova in od leta 2009 je v njej Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Foto: Vojaški muzej SV, fototeka

39 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 39 Besedilo in foto: stotnik Primož Mlinar Tečaj za desetnike (dopolnilno nadaljevalno vojaškostrokovno usposabljanje) Center za usposabljanje ima na področju vojaškega izobraževanja in usposabljanja tudi nalogo, da izvaja dopolnilno nadaljevalno vojaškostrokovno usposabljanje (DNVSU) vojakinj in vojakov za desetnike oziroma tako imenovani tečaj za desetnike. Taki tečaji v Centru za usposabljanje potekajo že od leta in letos so v načrtu štiri generacije. Tečaj za desetnike je pravzaprav prva stopnica vojakov v karieri in s tem predstavlja možnost postavitve na nove in zahtevnejše formacijske dolžnosti, ki zahtevajo več odgovornosti in veliko sodelovanja s podrejenimi (usmerjanje, vodenje, nadzor itn.). S programom DNVSU omogočamo vojakom pridobivanje strokovnega znanja in strokovnih veščin, ki jih desetniki potrebujejo za opravljanje nalog v kateri koli enoti. Zavedamo se, da se usposabljanja udeležujejo vojaki in vojakinje iz različnih enot. Tako je z vidika znanja, izkušenj in psihofizične pripravljenosti vsaka generacija zase zelo raznovrstna, zato so za njihovo usposabljanje potrebni izkušeni strokovnjaki, ki so kot celota ali kot posamezniki sposobni prilagoditi težavnost usposabljanja vsaki generaciji posebej. Pri tem smo pozorni, da manj vešči kandidati veliko pridobijo, boljši pa vzdržujejo pozitivne izkušnje in znanje ter marsikaj tudi še pridobijo. Usposabljanja se udeležuje tudi nekaj pripadnikov tujih oboroženih sil (iz nekdanje skupne države). Izkušnje so razmeroma pozitivne, vojaki so zelo motivirani in pripravljeni za delo. Dobra stran je tudi izmenjava znanja z vojaki Slovenske vojske, ki tujce vedno sprejmejo kot svoje, želijo si, da bi obdobje usposabljanja preživeli čim bolj pestro in dinamično.

40 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 40 Poleg pripadnikov tujih oboroženih sil se tečaja udeležujejo tudi posamezni pogodbeni pripadniki rezervne sestave SV (PPRS). Tudi njihov pristop je izredno pozitiven in kažejo skoraj enako raven znanja kot njihovi poklicni vrstniki. Z inštruktorji, ki sodelujejo z nami, imamo izjemno pozitivne izkušnje, kar se kaže v uspešno opravljenih usposabljanjih, zelo dobrih rezultatih in, kar je najpomembnejše, v zadovoljstvu kandidatov. Usposabljanje temelji pretežno na praktičnem delu, saj je cilj izvajalcev, da vojake naučimo dela z ljudmi. Veliko pozornost namenjamo načinu dela, pri katerem se vojaki zavedajo svoje vloge oziroma odgovornosti pri vodenju in usmerjanju podrejenih. Bistvo je v razumevanju nalog, ki so jim jih dodelili nadrejeni, iskanju najustreznejših rešitev v sodelovanju s podrejenimi ter njihovem vodenju pri uresničevanju nalog in nadzoru nad njim. Vse te veščine in pridobljeno znanje so cilj načrtno vodenega usposabljanja po predmetih in vsebinah programa DNVSU, kot so osnove vojaškega voditeljstva, postrojitvena pravila, vojaška topografija, oborožitev in oprema rodu oziroma službe, taktika rodu oziroma službe, športna vzgoja in druge aktivnosti. Skupno število ur, namenjenih usposabljanju, je 159, manjši delež je nočnih. Vsak predmet je nepogrešljiv člen pri oblikovanju celote, saj se vsebine med seboj povezujejo in nadgrajujejo, kar je z vidika samostojnosti, samoiniciativnosti in odgovornosti bistvenega pomena pri oblikovanju vojaške osebe. Predmet vojaško voditeljstvo poučujemo v sodelovanju s Centrom za doktrino in razvoj (Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje). Vojaki se seznanijo z osnovami vojaškega voditeljstva, vrednotami Slovenske vojske, lastnostmi in sposobnostmi vojaškega vodje ter neposrednim voditeljstvom, ki je odličen pokazatelj sposobnosti posameznika za vodenje in usmerjanje podrejenih, saj vojaki pri vodenju skupine rešujejo resnične probleme (praktične naloge). Oborožitev in taktika sta bistvena predmeta, pri katerih vojaki pridobijo znanje in veščine za vodenje v taktičnih situacijah, od izvajalcev pa je odvisno, da to usposabljanje čim bolj približajo resnični oziroma stresni situaciji. Veliko pozornosti namenjamo tudi povezanosti vojakov znotraj najmanjše oblike enote (skupina), ker je nujno, da v taki skupini medsebojna pomoč absolutno prevlada nad individualizmom. Poleg tega je sodelovanje vojakov v enoti temelj za prenašanje znanja in izkušenj, obenem pa omogoči boljše poznavanje značajev oziroma osebnostnih lastnosti posameznikov, kar je lahko ključni element pri delovanju na resničnem bojišču. Zavedamo se, da kakovost tečaja za desetnike bistveno vpliva na posameznikov vojaški razvoj, obenem pa je pomembna podlaga za morebitne podčastniške in častniške dolžnosti v nadaljnji karieri.

41 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 41 Nadporočnik Edis Hrustanović in sodelavci Prostovoljci na pravi poti V samostojnem vodu prostovoljnega služenja vojaškega roka (PSVR) Novo mesto se v vsaki generaciji trudimo usposobiti čim boljše vojake, ki bodo služili domovini. Človeška sila je ključen vir našega delovanja, kajti vojaki prostovoljci večino stvari, ki se naučijo in zapomnijo, pridobijo na podlagi našega zgleda. Kljub temu da je vsepovsod recesija, da se njeni vplivi povsod kažejo, smo v Centru za usposabljanje dolžni pokazati tiste vrednote, na katere tako radi opominjamo vojake. Domoljubje in vse druge, ki se vežejo nanj čast, predanost, pogum, lojalnost in tovarištvo. Naš cilj je, da, ne glede na sredstva, ki jih imamo, civiliste spremenimo v vojake, ki bodo spoštovali sovojake, nadrejene, dom in domovino. Za bodoče vojake je pomemben prav prvi stik, ki ga imajo z vojaščino, in ta stik smo mi, mi jim lahko začrtamo in utrdimo pravilno in pošteno razmišljanje, ki se ga bodo spomnili pozneje v karieri, ko se bodo znašli na razpotju. Vojake moramo učiti, da je potrebno še mnogo več kot biti dober strelec in narediti veliko sklec. Treba je spoštovati domovino, biti časten tudi takrat, ko je mogoče druga pot preprostejša, svojemu delu moraš biti predan tudi v hudih časih, potreben je pogum za nove izzive, do nadrejenih in sovojakov pa moraš biti lojalen in jim vedno pomagati. Poleg tega, da se trudijo biti odlični vojaki, morajo postati tudi boljši ljudje, da priskočijo na pomoč ljudem, ki to potrebujejo. V Novem mestu se vseskozi usposabljajo novi vojaki, ki pa, kljub temu da trdo garajo in bi lahko tisto malo denarja, ki ga zaslužijo, porabili za svoj užitek, ta denar namenijo drugim in s tem pokažejo veliko srce. Med vojaki na prostovoljnem služenju je postala že tradicija, da vsaka generacija daruje kri na krvodajalski akciji in da se z denarnim prispevkom pomaga pomoči potrebnim. Le z majhnim iskrenim nagovorom povzročimo, da vojaki začnejo zbirati prispevke, seveda pa je od nas, zaposlenih, odvisno, da jih spodbudimo z lastnim zgledom. Vojaki so lahko na koncu upravičeno PONOSNI NASE, ker so uspešno končali usposabljanje, ker so prisegli domovini in ker so navsezadnje pokazali veliko srce. Pokažimo jim pravo pot, dokažimo, da ZMOREMO. Foto: CU/PSVR NM

42 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 42 Besedilo in foto: CO Carmen Kos Knjižnica kot informacijskobralni poligon znanja in učenja Mirko Nidorfer je v knjižnici v Vojaškem objektu Kadetnica zaposlen od 1. junija Ker je v Slovenski vojski edini z licenco za vnos zapisov v COBISS, je bila po selitvi iz Ljubljane v Maribor njegova prvotna naloga neobdelano gradivo katalogizirati v COBISS in vsebinsko urediti po univerzalni decimalni klasifikaciji. Poleg tega sta njegovi nalogi tudi izposoja gradiva in priprava učnih gradiv za slušatelje na različnih stopnjah šolanja. Do nedavnega ste bili v tej knjižnici sami, zdaj ko ste dobili sodelavca, je bistveno lažje, kajne? Res je. Čeprav sem bil do nedavnega sam v knjižnici, sem se hitro znašel, saj sem že prej služboval v srednje- in višješolski knjižnici. Ko sem se v Kadetnici počasi»udomačil«, sem začel razmišljati, kaj bi še poleg knjižnične dejavnosti lahko ponudil v tej hiši. Ker so bile vitrine na hodniku pred knjižnico že dobro leto napolnjene z raznim učnim vojaškim gradivom, sem se odločil, da ob 20. obletnici samostojne Slovenije in Slovenske vojske pripravim razstavo, ki bo prikazala razvoj slovenske politične in državljanske misli od 1848 do danes. Tako je nastala zelo odmevna avtorska razstava»od Zedinjene Slovenije do generala Maistra in do samostojne Slovenije ( )«. Ker sem veliko knjižnega gradiva potreboval iz drugih knjižnic, recimo iz Univerzitetne knjižnice Maribor ter Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, sem tako s tem začel tudi civilno-vojaško sodelovanje. Ob odprtju razstave sem pripravil tudi recital s skavti o generalu Rudolfu Maistru, ki smo ga ponovili novembra v Kadetnici na dan proslave skavtov iz Maistrovega stega Maribor. In kako sodelujete z organizacijskimi enotami, nameščenimi v Kadetnici? Letos smo v sodelovanju z Vojaškim muzejem in Šolo za častnike pripravili zelo odmevno razstavo»oj, ta soldaški boben«. Prav tako poteka akcija»bralna značka v Slovenski vojski«, ki je bila zelo dobro sprejeta tako v Slovenski vojski kot v slovenskem knjižničnem prostoru.

43 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 43 Višji praporščak Janez Šmid Slovenski podčastnik na najvišji dolžnosti svetovalca v Afganistanu Skupinska slika enotovnih podčastnikov ANATEC in podrejenih enot Slovenski podčastniški zbor je mlad po letih, a vendar prepoznaven kot eden najaktivnejših v regiji po oceni, ki jo je v svojem poročilu dal glavni podčastnik EUCOMA (najvišje poveljstvo ameriških sil za Evropo). Ne glede na to pa smo si morali kar nekaj časa prizadevati, da smo v operacijah Nata dobili tudi visoka mesta, ki so po pravilu rezervirana za države z največjim prispevkom v denarju in silah. Vendar če ZNAŠ, HOČEŠ in ZMOREŠ, ti na koncu MORA uspeti. Tako je bila Slovenski vojski leta 2011 na t. i. Biddingu v Natovem poveljstvu SHAPE zaupana popolnitev mesta»senior Enlisted Advisor to ANATEC«ali po slovensko visoki podčastnik svetovalec v Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Zveni domače? Seveda, to je»pdriu«afganistanske narodne

44 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 44 Obisk glavnega podčastnika NTM, višjega štabnega praporščaka Hofa v ANATEC vojske (ANA). Naloge, ki so izhajale iz opisa del in nalog, pa so obsegale svetovanje, mentoriranje in pomoč glavnemu podčastniku tega poveljstva pri vzpostavitvi podčastniške podporne linije ter razvoj programov vojaškega izobraževanja in usposabljanja (VIU) za podčastnike. Naloga je bila toliko zahtevnejša, ker pred mojim prihodom afganistanski kolega še nikoli ni imel svetovalca iz Natovih sil. Začeti sva morala na začetku, kajti dojemanje vloge podčastnikov v afganistanski vojski je zgodba zase. Še najlažje bi jo primerjali s sistemom nekdanje jugoarmade, kjer so podčastniki opravljali manj zahtevna dela in niso bili vključeni v poveljniške time. Kako naj bi podčastniki podpirali linijo poveljevanja in kontrole in kaj so sploh naloge enotovnih podčastnikov, pa se jim še sanjalo ni. Kazali pa so veliko navdušenja in zanimanja za to novotarijo, ki naj bi jim jo pomagal razviti. Seveda vse ni bilo tako rožnato, saj tako kot pri nas niso vsi podpirali uvajanja tega podsistema v sistem vojske ali pa so, milo rečeno, držali fige v žepih. Žal moram povedati, da tudi nekateri svetovalci iz Nata niso veliko prispevali k razvoju oziroma so celo odkrito izražali dvom o smotrnosti tega koncepta. Predvsem so bili to pripadniki vojsk, ki tega sistema ne poznajo niti v lastnem ustroju. Sam sem večkrat na sestankih visokih podčastnikov opozoril na to dejstvo in škodljivost takega početja, saj je pri Afganistancih zbujala dvom o kredibilnosti zavezništva. Seveda me to ni ustavilo, da ne bi opravil naloge, ki mi je bila zaupana, še posebno zato, ker so bile vame uprte oči kolegov iz razvitejših držav, češ kako se je tale Slovenec sploh znašel med nami. Moral sem dokazati, da tudi mlade vojske iz malih držav lahko enakovredno prispevamo h končnemu uspehu misije. Najprej sva se z višjim štabnim praporščakom Fazelom Ahmadom lotila priprave opisa del in nalog glavnega podčastnika ANATEC, kajti to je temelj, ki naj bi mu dal podlago za delovanje v okviru poveljstva ter določila pristojnosti do podenot. Svoje poslanstvo sem doumel tako, da delam za njega, ne namesto njega, zato sem mu pripravil le osnutek, ki so ga naši prevajalci prevedli v darijski jezik, on pa je moral iz tega razviti končni dokument, ki so mi ga seveda spet prevedli v angleščino, da sem razumel njegov izdelek. Afganistanci časa ne dojemajo tako strogo kot zahodnjaki. Fazel mi je večkrat dejal, da imamo mi ure, oni pa čas, zato je minilo kar nekaj časa, da sva prišla do končnega izdelka. Zelo hitro sem se namreč navadil, da je ključ do uspeha v prilagoditvi njihovim kulturnim vzorcem, zato sem kar zgodaj nehal priganjati in ob vsakdanjem mentoriranju spil ogromne količine čaja ter se pogovarjal o vsemogočem, včasih tudi o delu. Nekako čez tri mesece je opis del in nalog podpisal general Karima, poveljnik ANATEC. Skladno z

45 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 45 določili spisanega dokumenta sva začela obiskovati tečaje za podčastnike in sodelovati v selekcijskem procesu za podčastnike. Zagnano delo višjega štabnega praporščaka Fazela so kmalu opazili tudi na generalštabu ANA, zato so ga na predlog višjega štabnega praporščaka Roshana, glavnega podčastnika ANA, premestili na zahtevnejše delovno mesto v J-7 generalštaba, kjer naj bi bil zadolžen za razvoj programov VIU za podčastnike. Višji štabni praporščak Roshan je izrazil željo, da mu tudi na tej dolžnosti pomagam jaz in poveljnik NTM je tej želji ugodil. To je zame pomenilo vsakdanjo vožnjo čez ves Kabul. Zanimiva izkušnja, moram reči. Prav kmalu pa je z visokega tečaja za podčastnike v ANATEC prišel nov glavni podčastnik Reza Mohammad, tako da sem nekaj časa mentoriral oba. Z Rezo sva se lotila dveh zahtevnih projektov, in sicer direktive o organizaciji in delovanju podčastniške podporne linije ter prenove programa za inštruktorje. Na srečo je bil v angleščini dokaj boljši kot Fazel in spil je veliko manj čaja, tako da je bilo moje delo lažje. Organizirala sva tudi prvo konferenco podčastniškega zbora ANATEC, na kateri so govorili o izzivih ter uspehih pri usposabljanju in izobraževanju vojakov in podčastnikov. Nekateri govorci so bili presenetljivo vešči in bi jih lahko postavil ob bok tudi kakšnemu enotovcu iz naših enot. Upam, da ima nadvse rad čaj. Slovo od mojih afganistanskih kolegov je bilo prisrčno, presenetili so me z darilom, in sicer z ogrinjalom vaških starešin, kar pomeni zelo veliko izkazano čast. General Sher Mohammad Karimi, načelnik Generalštaba ANA, pa mi je podelil plaketo za prispevek k razvoju profesionalnega podčastniškega zbora njihove vojske. Več kot priznanje pa mi seveda pomeni občutek, da sem kot slovenski podčastnik uspešno opravil svoje naloge in prispeval kamenček v mozaik stabilnosti te nesrečne dežele. Prispevek so nam priznali tudi kolegi iz razvitejših držav, ki so name na začetku gledali malce zviška. Prepričan sem, da bosta sobojevnika za menoj opravila še bolje in postavila Slovenijo na zemljevid držav, na katere se zavezništvo lahko zanese, ne glede na to, kako zahtevno nalogo nam zaupajo. Menim, da je prišel čas, ko lahko slovenski podčastniki zasedemo tudi eno od ključnih dolžnosti v mirnodobnih poveljstvih Nata, saj se po znanju in izkušnjah lahko kosamo z najboljšimi. Foto: osebni arhiv J. Š. Kljub temu da čas v Afganistanu teče počasneje, se je meni iztekel prej, kot sva lahko končala projekte, tako da sem delo avgusta predal višjemu praporščaku Škorjancu, ki ga bo nedvomno uspešno končal in nadaljeval po isti poti. Podelitev ogrinjala

46 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 46 Besedilo in foto: poročnik Nejc Škulj Usposabljanje kandidatov v četi temeljnega vojaškostrokovnega usposabljanja z različnim predznanjem, dobimo nekakšen mozaik, ki ga moramo pripraviti, da živi in dela skupaj. Kot pri vsaki umetnosti tudi tukaj nekateri koščki odpadejo, večina pa najde svoje mesto v končni sliki. Kandidati povečajo svojo psihofizično pripravljenost, se usposobijo za preživetje na bojišču in spoznajo glavno pehotno oborožitev oddelka Slovenske vojske. Vse vsebine obvezno spoznajo tudi med praktičnim delom. Ko kmet na Kitajskem posadi bambus, ta prvo leto zraste za dobra dva centimetra. Naslednje leto kmetovalec neguje, zaliva in gnoji mladi poganjek, a po koncu drugega leta ni mladi bambus nič večji, kot je bil prvo leto. Pridne roke kmetovalca negujejo bambus tudi tretje in četrto leto, a tega na rastlini ni videti. Peto leto pa ta bambus zraste za štiriindvajset metrov. Bistvo vsega je, da najprej pet let razvija obsežno mrežo korenin, ki mu, ko je pripravljen, omogočajo tako hitro in nenadno rast, da se lahko razraste v vsem svojem sijaju. Bistvo našega dela v četi TVSU je torej v tem, da pri kandidatih razvijemo znanje, potrebno za delo v enotah, poveljstvih in zavodih Slovenske vojske, oziroma smo z drugimi besedami kmetovalci, ki negujemo mlado seme, da vzkali in se razvije v mogočno drevo, od semena in letine pa je odvisno, ali bo vzklilo ali ne. V četi temeljnega vojaškostrokovnega usposabljanja (TVSU) imamo opraviti s številnimi kandidati, ki se prvič srečajo z vojaškim življenjem. Naša naloga je, da jih v dobrih treh mesecih tako usposobimo, da so sposobni preživeti na bojišču in opravljati naloge, ki jih od njih zahteva prisega, s katero se zavežejo ob koncu svojega usposabljanja v Centru za usposabljanje Vipava. K nam prihajajo kandidati

47 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 47 CO Simona Pörš in mag. Jože Podpečnik, Narodni muzej Slovenije Rudolf Cvetko prvi Slovenec na olimpijskih igrah in dobitnik olimpijske medalje Na Slovenskem je sabljanje veljalo za šport, namenjen samo plemstvu in vojski, in prav zato je imela slovenska javnost do njega odklonilen odnos. Vojak je bil tudi Rudolf Cvetko, podpolkovnik, ki mu za vekomaj pripada čast prvega slovenskega olimpijskega tekmovalca. Letos je od tega minilo že sto let in za to je vsekakor vredno malce pokukati v življenje sabljaškega mojstra. Rudolf Franc Cvetko se je rodil 17. novembra 1880 v Senožečah. Vojaško poklicno pot je začel leta 1896 kot gojenec 346. polka v tržaški pehotni kadetnici, kjer je že pokazal svoj sabljaški talent. Izbrusil si ga je na Vojaškem sabljaškem in telovadnem inštitutu v Dunajskem Novem mestu v letih Tam se je najprej izkazal kot učenec, nato kot inštruktor in sabljaški učitelj. Izkazal pa Rudolf Cvetko (prvi z leve stoji) med sabljači v tržaški Kadetnici se ni samo kot izvrsten pedagog, temveč tudi kot odličen turnirski tekmovalec. V tem obdobju je namreč dosegal izredne tekmovalne rezultate, in sicer je leta 1911 postal evropski prvak v sablji in floretu, osvojil drugo mesto v sablji na državnem prvenstvu Avstrije leta 1907, v floretu na internem turnirju inštituta leta 1907, v sablji na armadnem prvenstvu leta 1910 in v floretu na prvenstvu Avstrije leta Zadnji uspeh je pomenil tudi uvrstitev v avstrijsko olimpijsko sabljaško reprezentanco. Na olimpijskem turnirju v Stockholmu leta 1912 je pokazal dobro sabljaško formo in kljub temu, da je avstrijska ekipa v finalnem boju proti Madžarom izgubila, je bil s svojim olimpijskim nastopom zadovoljen.

48 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 48 Skupaj s preostalimi člani avstrijske reprezentance je postal dobitnik srebrne olimpijske medalje. Zaradi splošne mobilizacije je bil 27. julija 1914 vpoklican v 16. pešpolk v Bjelovar, s to enoto pa je leta 1917 tudi odšel na fronto v Galicijo. Konec vojne je dočakal kot aktivni avstro-ogrski častnik, ki se je opredelil za Državo SHS. Vojaško kariero je nadaljeval v žandarmeriji, kjer je dosegel čin podpolkovnika. Konec avgusta 1926 je bil zaradi širjenja republikanskih idej uradno upokojen in razrešen vseh dolžnosti. Po upokojitvi se je ponovno posvetil svoji veliki ljubezni, sabljanju, ki mu je ostal zvest vse do smrti. V sabljaški sekciji športnega kluba Ilirija je člane učil umetnosti sabljanja s floretom in sabljo. Ni pa vzgajal samo bodočih sabljačev, temveč tudi sabljaške inštruktorje ter učitelje in sodnike. Kot honorarni učitelj je sabljanje poučeval tudi na AGRFT v Ljubljani. Imel pa je tudi željo, da bi v ukvarjanje s sabljaškim športom pritegnil tudi vojsko, a pobuda je ostala le na papirju. Neizkoriščena je ostala ideja o urjenju vojakov v športu, ki daje neposredno doživetje fizičnega spopada, prepletanje napada in obrambe, nujnost stalnega in hitrega odločanja, oblikovanje lastne strategije in predvidevanje namenov nasprotnika. Ne gre pozabiti, da je sabljanje šport, ki posameznika postavlja pred naloge, ki jih mora reševati z lastno iniciativo, samozavestjo, pogumom in vztrajnostjo. S tem da človeku veliko moralnih vrednot in pozitivnih odlik, ki ostanejo v njem zapisane za vse življenje. Nauči ga premagovati strah in delovati pod stresom. Vse to pa mora biti lastno tudi vojaku. Rudolf Cvetko je postavljal temelje sabljaškega športa na Slovenskem in bil eden od redkih strokovnjakov, ki so znali povezati bogate izkušnje svojega dela s sodobnimi smernicami v športu. Njegov olimpijski uspeh pa ima za Slovence tudi prav poseben pomen. Kot tekmovalec in trener je deloval v času, ko nastopi naših športnikov niso bili pomembni le s športnega vidika, temveč tudi moralnega in propagandnega. Z osvojitvijo olimpijske medalje je samo potrdil to, da maloštevilnost naroda ni ovira za doseganje najvišjih rezultatov. Bil je prvi Slovenec, ki je stal na čelu olimpijske falange, po letu 1992 pa so mu sledili novi slovenski športniki. Mogoče pa se kdaj na vrh ponovno povzpneta tudi slovenski sabljač ali sabljačica. Morda celo kot pripadnika Slovenske vojske. Foto: Narodni muzej Slovenije

49 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 49 Stotnica Urška Brodnik 18. višji štabni tečaj ali kako postati major Zbrali smo se 10. septembra, točno šest mesecev po prekinitvi 19. višjega štabnega tečaja. Nekateri že drugič in zato zelo nejeverni, da bomo tokrat tečaj tudi dokončali. Krama je kar ves teden ostala v potovalkah, saj smo se prvič počutili kot»bunkeljni 1 «, ki se zaman zaletavajo v zid med peronoma 9 in 10. Ampak tokrat je peron 9 ¾ 2 odprt in sprejeti smo na Bradavičarko 3. Po nekajkrat prestavljenih dopustih, nekaj napisanih delnih službenih ocenah in podpisanih primopredajnih zapisnikih smo le začeli. Pogled po predavalnici razkrije nekaj belih, nekaj podprtih glav, veliko široko odprtih, nekaj komaj odprtih oči Razlogi za tako stanje so različni. Ni zanemarljivo, da smo skupaj stari okoli 2500 let, kar je tudi za majorske 1 V dogodivščinah Harryja Potterja so bunkeljni običajni ljudje, ki niso čarovniki. 2 Peron 9 ¾ peron, s katerega vozi vlak na Bradavičarko. Dostopen je skozi betonsko pregrado med peronoma št. 9 in št. 10 ter je bunkeljnom neviden. 3 Bradavičarska akademija za čarovnike in čarovnice, ki jo obiskuje Harry Potter.»wanna-be«čarodeje častitljiva starost. Morda kdo od nas že slabše sliši ali pa ga le skrbi, kako bo pravočasno našel učilnico. Sicer se stopnišča ne premikajo nesramno, je pa vse zaklenjeno. Nekoč sem slišala, da je strah dobra stvar, še posebno v vojski. Ergo je dobro, da se vsi, ki modro uporabljajo moč, bojijo»future«majorskih čarodejev. Kadetnico, naš novi dom, bi lahko primerjali z Bradavičarko tudi zaradi monumentalnosti stavbe in malih skrivnosti, ki jih skriva. V ogledalu najprej ves čas videvamo čarobne kartice, ki odklepajo vsa dvigala in lajšajo muke izrabljenim kolenom in kolkom. Učitelji na Bradavičarki se znajo spreminjati v živali. Poskočnega podpolkovnika Vavroša imamo vsi na sumu, da se, ko je sam, spremeni v mogočnega jelena, da nerešljivi problemi zvodenijo v zgolj izzive. Major Zrinski ima čarobno lastnost, da prevzema obliko več živalskih vrst, odvisno od priložnosti, zahtevnosti naloge ali težiščne točke osredotočanja. Še najbolj pa je podoben samemu sebi, ko mu iz oči gleda lahen spomladanski vetrič, ki se je ujel v

50 SKOZI OČI PRIPADNIKOV PDRIU 50 jadro njegovega čolna, nekje na obzorju. Ja, pa tu so še lokalni domorodci neulovljiva zvrst. Po 14. uri se ovijajo v plašč nevidnosti in čarobno izginejo vse do naslednjega dne. Tudi mi še vedno pogosto odhitimo domov, razlogov za ostajanje v Mariboru pa je vse več. Študij, seminarske naloge, tečaj briškule, organizirani in neorganizirani ogledi mariborskih znamenitosti Vreme nam je septembra pripravilo čudovite kulise. Idealna priložnost, da se tudi mi poskušamo spreminjati v živali. Tako je bilo tudi v sredo, ko smo se odpravili na prvi pohod. Jutranja megla ni obetala, a vrh Pohorja se je kopal v soncu. Kako je bilo v dolini, ne vemo, vrnili smo se pozno popoldne, ko sonca ni bilo več na obzorju. Ob prijetnem druženju smo neuspešno iskali predsednika razreda, morda zato, ker bo letos predsednica. Uspešnejši smo bili pri ponavljanju in utrjevanju znanja, tako vseh dimenzij kulminacijske točke, ognjene moči kot neizmernega domoljubja in barvne lestvice, ki gre nekako takole: rdeča zelena vijoličasta. Vsekakor pa bodo o tem sodili drugi. Bolj kot se je večer nagibal k jutru, bolj smo bili tudi mi podobni živopisni paleti živali. Ni manjkalo ovčjih čred, raznih rogatih primerkov, pa tudi volčje zavijanje se je slišalo iz daljav. Prvi mesec je mimo, naj poiščem še rimo. V Mariboru smo se zbrali, da majorji bi postali, znanja bi se naužili, v elito bi vstopili. Trdna odločitev je, znanje naj v glavo gre. A težava se pojavi kar precej je že v glavi! To debate redno vnema, profesorjem pa čas vzema. E debata reši nas, vsem skupaj vrne čas. Da se malo ohladimo, se po Pohorju podimo. Sonce, žeja, tekočina, Vitek stas to je vrlina! Štajerci so se izkazali, Maribor so nam prodali. Če bo šlo tako naprej, marec tu bo prej al' slej! Na programu ni veščine, ki bi naučila rime. Pesnik tale besno tipka, v poeziji ni užitka. Raje kar zaključil bo, še pet mes'cev, saj bo šlo! Aja, pa morakvarja 4 smo tudi srečali, enega ali dva. Seveda mora biti tudi nas malo strah. Postati major ni kar tako. Treba se je truditi, učiti, ne glede na zloglasna dejstva, da nas je preveč, časa premalo, naše predznanje pa skoraj prehaja na 273 stopinj Kelvina. Foto: major Robert Smerdu 4 Morakvarji so strahovita bitja, ki s poljubom izpijejo dušo in življenje. Opravljajo stražarsko službo v zaporu za čarovnike.

51 SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI 51 Besedilo in foto: CO Carmen Kos Sodelovanje med PDRIU in Policijsko upravo Maribor V petek, 31. avgusta, je načelnik Vojaškega muzeja Slovenske vojske (VMSV) podpolkovnik Vlado Žgeč v prostorih muzeja, ki ima sedež v Vojaškem objektu Kadetnica, gostil direktorja Policijske uprave (PU) Maribor Danijela Lorbka. Način dela v državni upravi vse bolj zahteva sodelovanje med različnimi ministrstvi, uradi in vladnimi službami, kajti nekatere naloge se medsebojno prepletajo in povezujejo. Uspešna uresničitev teh nalog pa je v večini odvisna od skupnega dela in sodelovanja. Tokrat so se v Kadetnici pogovarjali o možnostih sodelovanja med VMSV in PU Maribor. Beseda je tekla o možnostih obiskovanja muzeja in ogledu razstav v Kadetnici ter o skupnem sodelovanju pri ohranjanju zgodovinskega spomina. Med drugim so izpostavili skupne aktivnosti, ki so potekale med pekrskimi dogodki ter med pripravami in potekom vojne za samostojno Slovenijo.

52 SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI 52 Besedilo in foto: CO Carmen Kos Pogovori o sodelovanju PDRIU z Osnovno šolo borcev za severno mejo Ravnateljica OŠ borcev za severno mejo magistra Lučka Lazarev Šerbec in namestnik poveljnika PDRIU polkovnik Ernest Anželj V petek, 12. oktobra, je v Vojaškem objektu Kadetnica namestnik poveljnika Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje polkovnik Ernest Anželj gostil ravnateljico Osnovne šole borcev za severno mejo magistro Lučko Lazarev Šerbec in sodelavke. Pogovor je tekel o medsebojnem sodelovanju med PDRIU in osnovno šolo v prihodnje. Osnovna šola borcev za severno mejo je vodilna na območju Štajerske po ohranjanju domoljubja. Šola, ustanovljena leta 1980, je na otvoritveno slovesnost povabila tudi Maistrove borce, ki so od takrat redni gostje vsakoletne slovesnosti.

53 SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI 53 Dejan Grobin, 9. a OŠ borcev za severno mejo I Mentorica: Klara Napast Vsak ima svojo domovino Domoljubje ali patriotizem mi pomeni ljubezen do domovine, rojstnega mesta, kraja, pokrajine Tako kot je lahko človek optimist, je lahko po karakterju tudi domoljub. V zgodovini je bilo veliko znanih osebnosti in tudi navadnih smrtnikov ljubečih do svoje domovine. To svojo ljubezen so lahko izkazovali v številnih zgodovinskih dogodkih, kot so turški vpadi, pa v obeh svetovnih vojnah in na koncu še leta 1991 v vojni za osamosvojitev Slovenije. Zelo gorečo ljubezen do svoje domovine in pripadnost le-tej so izkazali tudi Rudolf Maister ter njegovi borci za severno mejo. Po teh borcih se imenuje tudi šola, ki jo obiskujem. Ljubezen do svoje domovine pa se ne izkazuje samo v bitkah, vojnah in z orožjem, temveč lahko pripadnost domovini izpoveš tudi drugače. Na primer s pisanjem. Tako kot je Primož Trubar v 16. stoletju napisal prvo slovensko knjigo, so se protestantje zavzemali za svoj materni jezik v cerkvah in literaturi. Pisali so tudi Valentin Vodnik, ki je prvi slovenski pesnik, pa France Prešeren, ki je v slovensko književnost vpeljal številne za nas nove pesniške oblike, ter Josip Jurčič, ki je zaslovel s prvim slovenskim romanom. Domoljubni so tudi športniki, ki na vsaki dve leti predstavljajo svojo domovino na olimpijskih igrah. Gotovo se počutijo ponosne, ko s kolajno okrog vratu stojijo na zmagovalnih stopničkah in poslušajo himno svoje domovine. Prav tako lahko ljubezen do domovine izkazuje vsak posameznik, ki ni vojak, ne poet niti ne pesnik ali pisatelj. Res je, da je ne zapiše ali zaznamuje s kakšno kolajno, jo pa čuti. In čuti jo v srcu. Prav gotovo bi vsi s solzami v očeh zapustili kraj, kjer smo naredili prve korake in pokrajino, kjer smo začeli spoznavati naravo. Današnji časi so za marsikoga težki. Slovenija, pa ne samo Slovenija, ves svet se je znašel v krizi. Že sami politiki v slovenskem parlamentu, ki vodijo državo, bi morali z njo ravnati preudarno. Ampak ti jo zaničujejo in omejujejo. Manj domoljubja izkazujejo tudi mladi, ki slovenski kulturi obračajo hrbte. Na radiu je vse več angleških pesmi in vse manj ali skorajda nič naših, slovenskih. V vsakdanjem življenju je patriotizma malo, ampak je prisoten. Slovenci smo nacija, ki ima svojo zgodovino, svoj jezik, kulturo, svobodo, ampak vse te stvari premalo cenimo.

54 SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI 54 Jožef Škof, predsednik Območnega združenja slovenskih častnikov Maribor Sodelovanje med Območnim združenjem slovenskih častnikov Maribor in Slovensko vojsko Sodelovanje Območnega združenja slovenskih častnikov Maribor (OZSČ) s Slovensko vojsko temelji na letnem načrtu sodelovanja, ki ga vsako leto podpišeta predsednik OZSČ Maribor in poveljnik Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje v imenu vseh enot Slovenske vojske, ki imajo domicil v Mariboru (PDRIU, 72. brigada, SV, 74. oklepno-mehanizirani bataljon in enota Vojašnice generala Maistra). Sodelovanje obsega izjemno pestre in kakovostne vsebine na vojaškostrokovnem področju, saj je PDRIU vodilna ustanova Slovenske vojske na tem področju. Poveljstva SV dajejo vso strokovno pomoč s tem, da zagotavljajo predavatelje s področja vojaškostrokovnih zadev, pomoč pri organizaciji in izvedbi kondicijskih streljanj s pehotnim orožjem, omogočajo ogled vojaških vaj in izvedbo vojaškostrokovnih ekskurzij. S sodelovanjem na PDRIU se dobesedno odpirajo vrata vojaških muzejev in vojašnic. S tem se nam omogoča, da nekdanji častniki Teritorialne obrambe in SV ohranjamo stik z vojaško stroko in aktualnimi dogodki na področju razvoja delovanja SV, usposabljanja in opremljanja. Na logističnem področju nam zagotavljajo ustrezne prostore (v Vojašnici generala Maistra in Kadetnici) za razna predavanja in sestanke predsedstva OZSČ, hrambo orožja in drugih materialno-tehničnih sredstev v skladišču ter omogočajo uporabo strelišč v Apačah in Veleniku. Za vsakoletno nogometno tekmo med ekipama OZSČ in MO RS ob prireditvah v okviru obletnice pekrskih dogodkov pa prevzemajo večino izvedbenih nalog v Vojašnici generala Maistra (72. brigada in EVOJ). Člani OZSČ razumemo, da je zaradi zaostrenih ekonomskih in finančnih razmer v SV pomoč pri zagotavljanju raznih prevozov, prehrane ob aktivnostih OZSČ in streliva bistveno zmanjšana, a smo kljub temu veseli, da ohranjamo stik in sodelovanje razumemo v širšem pomenu besede. Ne glede na težave, ki jih prinaša sedanji čas, OZSČ in PDRIU ohranjata sodelovanje na kulturnem, športnem, rekreacijskem in družabnem področju, kar se kaže v množični udeležbi članov in ekip na proslavah, slovesnostih in tekmovanjih, ki jih organizirajo PDRIU, poveljstva SV na eni strani in Zveza slovenskih častnikov (ZSČ) na drugi. Ob dnevu odprtih vrat Vojašnice generala Maistra in Vojaškega objekta Kadetnica je članom ZSČ vsako leto omogočena predstavitev delovanja OZSČ Maribor na posebnem prostoru (v šotoru). Udeležba in zanimanje za ogled oborožitve in tehnike na dnevu odprtih vrat vojašnice sta vsako leto večja. Zelo pomembno je dejstvo, da v ZSČ z bogatim sodelovanjem s PDRIU redno spremljamo aktualna dogajanja na vojaškem obrambnem področju, da utrjujemo pripadnost Slovenski vojski in razumevanje njenega poslanstva doma in na mednarodnih mirovnih misijah. S skupnimi prizadevanji pa krepimo tudi domoljubje in pozitiven odnos do ohranjanja tradicij bojevništva in uporništva na Slovenskem. Foto: CO Carmen Kos

55 SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI 55 Tone Sračnik, OZ VVS Ruše Sodelovanje Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Ruše s Slovensko vojsko v Mariboru Že od začetka našega delovanja smo vseskozi povezani in sodelujemo s številnimi društvi, delovnimi organizacijami in drugimi ustanovami. Veterani vojne za Slovenijo smo pripadniki Teritorialne obrambe, ki smo pravočasno začeli priprave na obrambo osamosvojitve Slovenije in leta 1991 sodelovali v vojni. Po vojni smo si prizadevali za ustanovitev stanovske organizacije združenja veteranov vojne za Slovenijo. Leta 1996 smo ustanovili območne odbore po območjih, kjer so leta 1991 delovali občinski štabi za TO. Rušani smo svoj odbor oblikovali za območje sedanjih občin Lovrenc na Pohorju, Ruše in Selnica ob Dravi. V začetku so območni odbori delovali kot nepravne osebe, brez svojega statuta in žiro računa v okviru Združenja veteranov vojne za Slovenijo. Kmalu se je pokazalo, da taka organiziranost ni dobra in ne omogoča popolne samostojnosti delovanja na ravni območja. Leta 1998 je na državni ravni nastala Zveza veteranov vojne za Slovenijo, po območjih pa območna združenja kot samostojne pravne osebe s svojim statutom, pri takratnem SDK pa smo odprli svoje žiro račune. Število članov naše organizacije iz leta v leto narašča in s tem se tudi finančni stroški temu primerno večajo. Ena od organizacij, brez katere bi bilo naše delovanje močno okrnjeno, je Slovenska vojska, zlasti enote in ustanove, ki so nastanjene in delujejo v mariborski vojašnici, v zadnjih nekaj letih pa smo veliko sodelovali s PDRIU v Kadetnici. Povezanost in sodelovanje s temi strukturami Slovenske vojske sta že od našega nastanka intenzivna in na zavidljivi ravni. Oblike in vsebine sodelovanja so izjemno pestre in bogate. V preteklih letih smo se s prošnjo obračali na poveljstva enot SV, ko smo potrebovali šotore, prevoz, se dogovorili za pripravo vojaške hrane Vse to so pripadniki SV zagotavljali našim članom ob letnih zborih ali drugih aktivnostih, ki smo jih izvedli na območju našega delovanja. Prav posebej smo bili počaščeni, ko so nas poveljstva enot SV povabila na slovesnosti, ki se prirejajo ob posameznih obletnicah, sodelovali smo pri kuhanju golaža v vojašnici, se udeleževali tekmovanj v streljanju in drugih športnih panogah ali dogodkih. Naši člani so se radi odzvali na povabila ob dnevih odprtih vrat, kjer smo se lahko prepričali o izjemnem napredku opremljanja, urjenja in dela pripadnikov SV. Še posebno ponosni smo bili na povabila, ki smo jih prejeli iz PDRIU, saj smo dobili vpogled v izobraževalni sistem SV, spoznavali smo življenje in delo v vojaških šolah, spremljali razvoj na področju doktrine in se poučili o slovenski vojaški zgodovini. Vsakokrat, ko smo obiskali PDRIU, smo bili počaščeni, če smo lahko v hramu slovenske vojaške učenosti predstavili organizacijo in delo našega združenja pripadnikom PDRIU in drugim obiskovalcem Vojaškega objekta Kadetnica ob dnevu odprtih vrat. Za vzorno sodelovanje je Zveza veteranov Slovenije na naš predlog leta 2002 podelila 72. brigadi SV spominsko plaketo ZVVS.

56 SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI 56 Ivan Košak, predsednik DLS I foto: arhiv DLS, Košak Več kot 10 let sodelovanja s Slovensko vojsko Osrednji program Ohranjevanje zdravja, ki se ga povprečno udeleži 50 do 60 udeležencev društva v enem od rekreacijskih turističnih centrov, se navadno začne z jutranjo razgibalno telovadbo. Po merjenju krvnega tlaka sledijo organizirani pohodi skupin, glede na stopnjo telesne pripravljenosti, in kolesarske ture. Popoldne so organizirane vadba gibljivosti in druge športne aktivnosti. V zadnjih treh letih je program potekal v Bovcu, na Rogli in v Bohinjski Bistrici, kjer so strokovnjaki iz SV izvedli številne nepozabne in čudovite pohode, hkrati pa bili v vlogi vodje pri športnih aktivnostih. Že skoraj tradicionalno sodelovanje Društva laringektomiranih Slovenije (laringektomija je operativni poseg odstranitve grla in s tem seveda tudi glasilk, navadno zaradi raka na grlu) s Slovensko vojsko se je začelo že pred več kot desetimi leti. Izjemno dobrodošla je bila pomoč strokovnjakov iz SV leta 2002 ob dvajseti obletnici ustanovitve društva, ko so pomagali pri kondicijskih pripravah, organizaciji in izvedbi pohoda na Triglav. Iz tega je mogoče ugotoviti, kako pomembno je za naše društvo sodelovanje s Slovensko vojsko, saj bi brez nje program zelo težko izvedli v enakem obsegu in enako kakovostno. Zato se iskreno zahvaljujemo vodstvu SV, predvsem strokovnjakom iz športnega in gorniškega področja iz Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje za konkretno izvedeno pomoč. Posebno težo ima strokovno sodelovanje strokovnjakov iz SV v programu Ohranjevanje zdravja, ki ima za cilj spodbujati udeležence programa k stalni telesni aktivnosti. Ta vsebuje osrednji pet- do šestdnevni program športnih aktivnosti, drugi del pa organizacijo in izvedbo tridnevnih gorskih pohodov za telesno najbolje pripravljene udeležence. Dobra telesna pripravljenost je za laringektomirane veliko pomembnejša kot za njihove zdrave sovrstnike, saj ima operativni poseg laringektomije številne sorazmerne težke posledice.

57 SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI 57 Neda Kajfež, predsednica MEPI Program MEPI in Slovenska vojska»mednarodno priznanje za mlade«(mepi) je program svetovnih razsežnosti, ki mlade usmeri v vsestransko aktivno preživljanje prostega časa. Mlade spodbuja k uresničevanju interesov in jih potisne iz njihove cone udobja z namenom, da odkrijejo oziroma razvijajo svoje talente in potenciale. Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje s svojimi podrejenimi organizacijskimi enotami podpira program MEPI že od leta Sodelovanje poteka prek tehnično-materialne podpore in drugih raznovrstnih oblik sodelovanja pripadnikov SV v aktivnostih MEPI. PDRIU je v zagonu programa podprl njegovo oblikovanje in razvoj z usposabljanji za odrasle, brez katerih se program ne more izvajati. Vojaški inštruktorji so s svojim znanjem in izkušnjami pomagali postaviti dobre temelje in smernice za kakovosten program usposabljanja. V prihodnje načrtujemo, da se bo sodelovanje pripadnikov SV preusmerilo na izobraževanje izobraževalcev. PDRIU sodeluje pri organizaciji in izvedbi (mednarodnih) odprav MEPI, ki spodbujajo pustolovski duh, željo po odkrivanju novega ter razvoj zavedanja o okolju in pomembnosti njegove zaščite. Sodeluje tako, da omogoča nastanitev, načrtuje trase, spremlja mlade na odpravi in izvaja interaktivne delavnice (topografija, orientacija, veščine preživetja). PDRIU je ključni partner v zdaj že tradicionalnem taboru MEPI za mlade z manj priložnostmi, kjer jim približujemo aktivno preživljanje v naravi in jih seznanjamo z osnovami preživetja v naravi. Pripadniki SV sodelujejo tudi pri javnih dogodkih, kot so podelitve priznanj MEPI in javne predstavitve programa. razvoj dobre prakse civilno-vojaškega sodelovanja, ki lahko predstavlja tudi vzor tujim državam. Osebna izkaznica programa MEPI Začel se je v Veliki Britaniji (The Duke of Edingurh's Award) leta 1956 in trenutno deluje že v več kot 130 državah. Je vsestranski program prostovoljnih, izobraževalnih, športnih in avanturističnih dejavnosti. Zato si prizadeva za ravnotežje med fizičnim, duševnim in socialnim. Je izredno učinkovit program za vse mlade od 14. do 25. leta in ga je mogoče izvajati v kateri koli organizaciji, pripravljeni delati z mladimi. Njegov cilj je razvijati oziroma nadgraditi osebnost: samozavest, (samo)spoštovanje, (samo)odgovornost, vztrajnost, predanost, ciljno usmerjenost, stanovitnost, občutek za skupnost ipd. skozi neposredno udeležbo na štirih področjih (prostovoljno delo, odprave, veščine in rekreativni šport) in treh stopnjah (bronasta, srebrna, zlata), ki zahtevajo aktivno in predano udejstvovanje in napredovanje po lastnih zmožnostih. Minimalna udeležba v programu je 6 mesecev za bronasto stopnjo, 12 mesecev za srebrno (ali 6 mesecev za tiste, ki so že dosegli bronasto priznanje) in 18 mesecev za zlato stopnjo (ali 12 mesecev za tiste, ki so že dosegli srebrno priznanje). Danes je v programu MEPI vključenih že več kot 8 milijonov mladih po svetu in na tisoče prostovoljcev, mlajših in starejših od 25. leta, ki mladim pri tem pomagajo. V Sloveniji je do zdaj v programu sodelovalo več kot 3000 mladih. Pri tem jim je pomagalo več kot 300 prostovoljcev MEPI. Sodelovanje je tudi vzajemno. Mladi udeleženci so pripravljeni sodelovati v aktivnostih, ki jih organizira SV (dan odprtih vrat SV, dan PDRIU in ob drugih priložnostih). Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje kot partnerja MEPI odlikuje prizadeven odnos vodilnih in vseh sodelujočih, da sodelovanje poteka gladko ter se celo krepi in razvija. Leta sodelovanja kažejo na postopen

58 SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI 58 Besedilo in foto: poročnik Janez Krvina Sodelovanje Vojašnice Janka Premrla Vojka in Centra za usposabljanje z lokalno skupnostjo Od 8. do 10. junija 2012 je v Vojašnici Janka Premrla Vojka v Vipavi potekala specialna olimpijada CIRIUS mladine s posebnimi potrebami. Prireditev se je začela s sprevodom vseh tekmovalcev in spremljevalcev s Starega trga v Vipavi proti stadionu, ki je na območju vipavske vojašnice. Uradno odprtje je potekalo v dvorani Police v Ajdovščini. Vojašnica je pomagala pri organizaciji olimpijade (telovadnica, površina vojašnice), nastanitvenih prostorov za tekmovalce in spremljevalce in pri prevozih na mesta tekmovanj v občini Vipava in Ajdovščina. Pri organizaciji so sodelovali vojaki in pripadniki Centra za usposabljanje in EVOJ Vipava. V vojašnici je potekalo tekmovanje v kolesarstvu in namiznem tenisu. Vsem tekmovalcem, ki so nam pokazali, kako se da premagati drugačnost, samo če se hoče, smo zaželeli veliko uspeha pri tekmovanjih. Prav tako se v centru vsako leto odzovemo na krvodajalsko akcijo, ki jo organizira Rdeči križ Ajdovščina. Letos je gostoval v vojašnici. Potem je tukaj še tabor za invalidno mladino v Baški grapi, velik prispevek centra sta zbiranje in organizacija prevozov plastičnih zamaškov pri pomoči za posameznike, ki so v stiski. Zgledno je tudi sodelovanje z medgeneracijsko skupino Nanos iz Ajdovščine. Poleg tega v Centru za usposabljanje že vrsto let sodelujemo in izvajamo še program»mo RS in mladi«ter organiziramo program Mednarodno priznanje za mlade (MEPI). Povezanost s civilnim področjem nam tako v vojašnici Vipava ni tuja.

59 ŠPORT IN PROSTI ČAS 59 VVU X. r. Rajko Petek Uspešno leto za pripadnike Športne enote Konec julija in v začetku avgusta 2012 so v Londonu potekale 30. olimpijske igre, na katerih so uspešno nastopili tudi pripadniki Športne enote Slovenske vojske. Komplet olimpijskih medalj je bera, ki jo je v domovino prinesla zasedba 20 športnikov in športnic, ki so pripadniki Športne enote Slovenske vojske. Z zlato medaljo se je v domovino vrnila judoistka Urška Žolnir, ki ima zdaj v lasti dve olimpijski medalji. Dve olimpijski medalji je v karieri osvojil tudi atlet Primož Kozmus, ki je zlatu iz Pekinga (2008) v Londonu dodal srebro. Na svojih osmih olimpijskih igrah se je izkazal tudi zimzeleni Rajmond Debevec, ki je tokrat osvojil bronasto medaljo. Debevec ima v lasti že tri olimpijske medalje, od katerih se najbolj sveti zlata iz Sydneyja (2000). Tudi tista bronasta iz Pekinga je sijajna. Pohvaliti velja tudi druge pripadnike in pripadnice Športne enote, ki so se bojevali po najboljših močeh in dosegli nekaj lepih rezultatov. Od favoritov za medaljo se je nastop ponesrečil Petru Kauzerju, ki se je domov tako kot iz Pekinga vrnil brez medalje in razočaran. V deseterico najboljših se je uspelo uvrstiti še judoistki Raši Sraka Vuković in Luciji Polavder, tekvondoistki Nuši Rajher, Špeli Ponomarenko Janić, ki nastopa v veslanju, plavalki Anji Klinar ter judoistu Matjažu Ceraju.

60 ŠPORT IN PROSTI ČAS 60 A v letu, ki se končuje, niso bile na sporedu le olimpijske igre. Smučar prostega sloga Filip Flisar je zmagal na treh tekmah za svetovni pokal in slavil v skupnem seštevku tega točkovanja. Od zimskih športnikov so se izkazali tudi biatlonci, ki so na svetovnem prvenstvu v nemškem Ruhpoldingu osvojili srebrno medaljo v mešani štafeti. Od pripadnikov in pripadnic Športne enote so bili člani slednje Klemen Bauer ter biatlonki Teja Gregorin in Andreja Mali. Od športnikov, ki nastopajo v letnih športih, se je poleg nosilcev olimpijskih medalj najbolj izkazal kajakaš Nejc Žnidarčič. Na svetovnem prvenstvu v spustu v La Plagnu, Francija, je osvojil dva naslova svetovnega prvaka (v sprintu in ekipno) ter tretje mesto, hkrati pa je že tretjič v karieri zmagal v skupnem seštevku tekem svetovnega pokala.

61 ŠPORT IN PROSTI ČAS 61 Višji vodnik Marjan Razlag, višji vodnik Sebastjan Cej, višja vodnica Tatjana Pangerc in višji vodnik Jaka Drobnič Prvi nadaljevalni tečaj za podčastnike malce drugače Jutro je bilo rahlo megleno in rosa se je že krepko nabirala na bilju po travniku pod hišo. Tudi srnjad se je še brezbrižno pasla na ravnici pod hišo, ko sem na verandi tiho srkal kavo. Žena je tiho pospravljala po kuhinji, ta molčečnost, da bi lahko kar rezal. Obred, ki sem ga vselej občutil, ko sem odhajal na ta ali oni tečaj, teren, misijo, stražo ali bog si ga vedi katero službeno manj ali bolj prijetno dolžnost. Tega se človek nikoli ne navadi, in kdor tega ne občuti, je nekaj hudo narobe. Še zadnji pregled opreme, oprtnik je,»camelbag«je,»pancirka«tudi, ah, saj imam vse. In že sem bil po kratkem slovesu na poti za Postojno. Prvi nadaljevalni tečaj za podčastnike, spet bomo poskusni zajčki, sem pomislil sam pri sebi in razmišljal, kakšne sošolce bom imel. Nekatere sem poznal, saj smo bili sošolci že na podčastniški. Z drugimi sem delal v prejšnjih enotah, a saj ta naša firma je tako majhna, da se tako ali drugače vsi poznamo. Nič bolj zmotnega, tokrat so postrgali prav po vseh kotičkih. Tako smo se zbrali na predprostoru bivalnega objekta. Moštvo je bilo res raznovrstno, od»starejših občanov«pa vse do mladine. Ni kaj, zdaj gre zares in ni vrnitve. Prvi koraki so bili seveda negotovi, tako pri slušateljih kot seveda tudi inštruktorjih. A to je nekaj povsem naravnega in razumljivega, saj tudi sam delam v šolskem okolju in vem, da je z novimi programi in uvedenimi spremembami vedno precejšnja negotovost, ki pa se je v trenutku razblinila s podpisom pogodbe, ta pa je vsem vlila kanček streznitve in neizogibnosti. Nastanitev je potekala dokaj umirjeno, tako da sem začel že malo dvomiti, ali sem na pravem tečaju. A ker je to prvi skupni modul, je videti, da je to sistemsko tako prav. Zamisel je kar vredna pohvale, saj

62 ŠPORT IN PROSTI ČAS 62 se velikokrat srečamo z ljudmi, ki ne poznajo oznak streliva, opreme in drugih»artificij«, kljub temu da smo vsi končali podobna šolanja in da vsi delamo za istega delodajalca, ki nam zapoveduje enake standarde. Težava se je pojavljala predvsem tam, kjer so se interesi enotovne linije križali s štabno linijo. Od nabave materialov, potrošnih in tehničnih sredstev do streliva in minskoeksplozivnih sredstev. To pa je povzročilo nerazumevanje bodisi ene bodisi druge strani. Velik del teh težav pa bomo, upam, rešili s prenosom znanja in sobivanja na tem novem tečaju. Prvi testi so kar dvignili veliko prahu, predvsem zaradi časovne in količinske natrpanosti. Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, smo to po večini sorazmerno lepo in uspešno premagali. Mnenja so se kresala o smiselnosti raznih elektronskih učilnic, profilov in osebnih slikic na spletu. Fetiš posameznikov ali nujno zlo, tega ne bomo nikoli izvedeli, dejstvo pa je, da ne glede, da posamezniki na tej in oni strani to zanikajo, smo vsi od tega nekaj odnesli. Če drugega ne, vsaj to, kako se prilepi slikica na profil v elektronski učilnici. Tudi spanje v vojašnici je bilo šok. Še zlasti, ker prejšnje generacije tega niso bile deležne. Vsaka obveza pač prispeva neki odpor in nesoglasja, okoli tega pa kar precej prahu v zraku. A glede tega imam teorijo iz prakse. Pred leti sem imel psa, ki je bil vseskozi odvezan in svoboden. Ko sem ga čez par let svobode zaradi nuje privezal na verigo, čeprav je bila ta izredno dolga, je siromak sčasoma tako shiral, da je naposled crknil. Usoda, leta ali pač moč navade, tega ne bom nikoli izvedel. Pri nas seveda ni bilo tako tragično. Tegoba pa se je potišala z navalom nalog in obremenitve. Tudi izhode smo rešili z dovolilnicami, kar se mi zdi kar elegantna rešitev, saj imamo vsi doma družine in svoje potrebe. Iz tega vodnjaka, v katerega smo se nekateri hote, nekateri nehote in pod prisilo ujeli, pa se bomo uspešno rešili le, če se bodo stegnile roke z vrha, pa tudi od spodaj navzgor. Dejstvo je, da vsi niso veseli, da so tukaj in na tem tečaju. Zavedajmo se, da so na štabnem modulu posamezniki, ki imajo tudi samo tri leta do»penzijona«in v tem»urjenju«ne vidijo nekega smisla ali praktične podlage. Žalostno je to, da imamo kot sošolce veterane vojne za našo osamosvojitev, ki bi nam morali predavati na tem tečaju, ne pa sedeti zraven nas v šolskih klopeh. Dejstvo je, da je sistem pač tako ali drugače te ljudi bodisi pozabil bodisi spregledal. Dejstvo je, da se pretekle stvari ne dajo spreminjati in da je treba gledati naprej v svetlejšo prihodnost, v nov dan. V nov dan, ki se pri nas začne z jutranjo vadbo. Ta aktivnost je bila velika sprememba za marsikatero dušo na tem tečaju. Prijetno pa so presenetili spet»starejši občani«. Pokazali so zagrizenost in neomajno voljo. Ter tako presenetili marsikaterega pripadnika mladinske kategorije. Skratka, prvih pet tednov smo prebrodili, in lahko rečem, da kar uspešno. Seveda nekateri bolj, nekateri manj. Tudi zaostali grehi niso nič nevsakdanjega, kar pa je večinoma odraz nepravilnega pristopa. Peti teden pa je s sabo prinesel tudi spremembe. Našega skupnega sobivanja je konec in od tod bosta modula A in B plula vsak po svoji poti, a na koncu vsi pričakujemo skupno varno pristanišče. Od zdaj bo narava našega dela bolj povezana z našim praktičnim vsakdanjikom, kar se nam zdi precej lažje in koristnejše predvsem za modul A, od katerega želimo odnesti kar največ praktičnih veščin vodenja in poveljevanja. Ne glede na to, da dolgoletna praksa prinese samozavest na delovnem mestu, je tak tečaj dobrodošla sprememba. Postavi nas na trdna tla in nam da vedeti, da vsega pač ne vemo. Tako se moramo vseskozi bojevati za izpopolnjenost svojega znanja in vedenja. Ne samo za svoje boljše delo, temveč predvsem za svoj osebnostni razvoj v soglasju s svojim delom in družbenim okoljem. Prevečkrat se skrijemo v varno okolje svojega fiksnega delovnega mesta in se predvsem bojimo sprememb. To je nekaj naravnega. Čeprav bi se prav v našem poklicu morali najbolj uriti in se jih zavedati. Prav te so ena od bistvenih stalnic delovanja vojsk in umetnosti vojskovanja.»vojak se mora prilegati spopadu kot voda skledi, v kateri počiva.«seveda to ni zraslo na mojem zelniku, jaz sem le eden od tistih vojaških zajcev, ki se na tem zelniku pasejo. Nekaj pa so naši predavatelji nedvomno imeli prav. Že na začetku tečaja so nas seznanili z dejstvom, da bomo postali ekipa, tim. Da, nedvomno bomo sčasoma oboževali sistem dela na šoli kot tudi šolsko okolje in geostrateško lokacijo našega bivanja. In veste kaj, RES JE. Zadnji dnevi v tednu se nam že zdaj neizmerno vlečejo. Tako da komaj čakamo nov teden uspehov, porazov in streznitev na 1. nadaljevalnem tečaju za podčastnike SV Postojna Foto: višji štabni vodnik Aleš Mihelič

63 ŠPORT IN PROSTI ČAS 63 Višji štabni vodnik Dušan Utroša Delovanje v sistemu zaščite in reševanja gasilec Običajno smo prepričani, da se nesreče, požari in poplave zgodijo le drugim dokler nepričakovano ne doletijo tudi nas. Šele takrat se zavemo, kako dragocena je pomoč gasilcev, reševalcev in drugih, ki so takrat ob nas. V Sloveniji deluje približno prostovoljnih gasilcev. Pravzaprav sem kar nekaj časa razmišljal, ali naj napišem članek za revijo Modri, glede na to, da sem bil povabljen k predstavitvi svojega drugega poklica, v katerem delujem. Pa ne zato, da ne bi bil ponosen na našo revijo, temveč zaradi posameznikov, ki nimajo česa ponuditi sočloveku, so proti vsemu, kar delajo/naredijo drugi,»obvladajo«pa vsa področja, vključno z»zavistjo«. Še vedno verjamem, da večina ljudi ni takšna, zato vam želim podrobneje predstaviti organizacijo, v kateri delujem od svojega dvanajstega leta. Po pogovorih opažam, da sodelavci kljub dolgi tradiciji gasilstva na Slovenskem organizacije ne poznajo oziroma o njej prevladujejo neki stereotipi. Trenutno sem poveljnik pomurske gasilske regije, član Upravnega odbora Gasilske zveze Slovenije. V prispevku se bom osredotočil na dejavnosti v regiji, ki ji poveljujem. Pomurski gasilci so organizirani v 21 gasilskih zvezah, v te pa je vključenih 242 prostovoljnih gasilskih društev. Za usklajevanje dejavnosti med temi gasilskimi zvezami in krovno gasilsko organizacijo, Gasilsko zvezo Slovenije, skrbita regijski svet in poveljstvo, ki ju sestavljajo predsedniki in poveljniki pomurskih gasilskih zvez. V pomurski regiji je evidentiranih gasilcev. To pomeni, da smo najštevilčnejši v slovenskem prostoru. V 27 pomurskih

64 ŠPORT IN PROSTI ČAS 64 občinah skrbi za ca prebivalcev ca operativcev s 380 vozili in preostalo tehniko, ki je potrebna za intervencije. Leta 2011 so bili pomurski gasilci aktivirani kar 599-krat, na teh intervencijah pa je sodelovalo 3969 gasilcev. Skupaj so posredovali na 378 izrednih dogodkih intervencijah. V glavnem prevladujejo požari na objektih in v naravi, intervencije ob neurjih, posredovanja zaradi močnih padavin in poplave vodotokov ter nesreče v cestnem prometu. Gasilci bomo nadaljevali svoje dejavnosti na vseh ravneh. Vsekakor so naša naloga zagotavljanje finančnih sredstev za delovanje, opremljanje po kategorizaciji, stalna pripravljenost operativnih enot za intervencije, nenehno izobraževanje in usposabljanje, sodelovanje na tekmovanjih, sodelovanje na vajah, pridobivanje novih članov in ohranjanje sedanjega članstva. Posebno skrb pa bomo kot vedno namenili mladini, članicam in veteranom itn. Predvsem izobraževanje je ključno pri razvoju gasilstva v regiji. Izobrazbena struktura je zadovoljiva, vendar jo bo treba še izboljšati, saj bomo le tako kos vsem izzivom prihodnosti. Najdolgotrajnejše je šolanje dobrega operativnega in vodstvenega kadra. Predvsem vodstveni kader bo v prihodnosti odigral ključno vlogo pri razvoju gasilstva na vseh ravneh gasilske organizacije. V mislih imam»gradnjo«motivacije, medsebojne odnose, vodenje ljudi z zgledom, spoštovanje vrednot in lojalnost gasilski organizaciji. Imamo gasilsko tehniko, orodje, opremo, predvsem pa ljudi in dovolj znanja, kar je naše največje bogastvo. Operativno pripravljenost smo pokazali s posredovanjem zunaj regije: na Krasu, v Železnikih, na Ptuju in v Ljubljani. Na zadnjo intervencijo zunaj regije, ki je bila leta 2010 v Ljubljani, smo se pomurski gasilci»mobilizirali«v dveh urah in na pomoč odšli s 151 gasilci in 27 vozili. Poudariti moram odlično sodelovanje tudi med Slovensko vojsko in gasilci. V mislih imam dobro sodelovanje na večjih intervencijah in vajah, organizacijo skupnih izobraževanj in predstavitve našega dela državljanom. Primer dobrega sodelovanja med Poveljstvom za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje ter gasilci je razstava modelčkov gasilskih vozil v Kadetnici ob mesecu požarne varnosti. V prihodnosti načrtujemo tudi večjo vajo v tem objektu, skupaj z Javnim gasilskim zavodom Maribor, s katerim skrbimo za požarno varnost zgradbe. Izkoriščam priložnost, da se zahvalim vsem, ki razumete, podpirate in omogočate meni in kolegom iz Slovenske vojske, da lahko delujemo tudi kot prostovoljni gasilci v sistemu zaščite in reševanja ter tako utrjujemo medsebojne odnose med vojsko in gasilci. Z gasilskim pozdravom»na pomoč«! Foto: Zauneker

65 ŠPORT IN PROSTI ČAS 65 Major Robert Smerdu Skok iz popolne bojne v popolno jahalno opremo Med transformacijo Slovenske vojske je treba pravočasno identificirati morebitne nove zahtevane veščine, ki se bodo lahko pojavile pred»transformiranim«pripadnikom Slovenske vojske. Lahka konjenica preteklost ali prihodnost? Da ne bo nesporazuma, to ni naslov zaključne naloge na 18. višjem štabnem tečaju, zato šalo na stran. Ob prihodu v Maribor in seznanitvi s Kadetnico je bila neizogibna tudi seznanitev z življenjem in možnostmi za sprostitev ter rekreacijo po napornih urah študija na višjem štabnem tečaju. Večina tečajnikov si je izbrala kar tekanje po bližnjem stadionu, jaz pa sem se odločil v Mariboru poiskati konjeniški klub. Odločitev ni bila težka, saj je moja pričakovanja izpolnil le Konjeniški klub Karlo z Meljskega hriba nad Mariborom. Tam zdaj dvakrat tedensko razmigam svoje telo ter razbistrim duha in sem po vrnitvi v Kadetnico poln energije in volje za večerni študij. Žal pri motivaciji sotečajnikov, da se mi pridružijo pri tej obliki sprostitve, nisem bil uspešen, tako da sem edini»vojaški konjenik«v klubu. Foto: Tadeja Pintarič in Konjeniški klub Karlo Maribor Konji so plemenite živali, ki že stoletja spremljajo razvoj človeštva. S tem si nedvomno zaslužijo našo ljubezen in spoštovanje. Konjeništvo izhaja iz bojnih veščin in zahteva popolno povezanost med jezdecem in konjem. Je tudi edina olimpijska športna disciplina, kjer ženske in moški tekmujejo skupaj v istih kategorijah. Jahanje je stik človeka v sožitju z drugim živim bitjem, s konjem. Sporazumevata se brez besed, saj uporabljata poseben jezik, za katerega so temelje postavili že pred tisočletji, razvija pa se še danes. Človek se na skupno premikanje odziva pozitivno in se ne obremenjuje z gibi, ki jih konj počne. Konj se ob prvih stikih s človekom takoj ne počuti dobro, a sčasoma se mora prilagoditi, saj drugače med njim in človekom ne more nastati dobra povezava, ki jima omogoča harmonično skupno delovanje.

66 ŠPORT IN PROSTI ČAS 66 Podpolkovnik Miran Fišer Skrb za oblikovanje zbirke vojaških predmetov»sem zbiratelj!«začelo se je po naključju, kakor se začenjajo iskrena, dolgoletna prijateljstva, brez preračunavanja in vnaprejšnjih zahtev. Najprej je bila vojaška služba. Vsak dan so bili pred očmi uniforma, oznake, pripadnost, oprema, ki se je glede na nalogo spreminjala, dokazila o uspehih, nabralo se je tudi veliko uporabnih predmetov, ki so jim vdihnili motivacijski namen. Pri opravljanju vsakodnevnega dela je prihajalo tudi do vljudnostne izmenjave oznak pripadnosti ali protokolarnega darilca. Vse to je ostajalo na policah, v predalih ali celo v žepih. Za oblikovanje takšne zbirke sta potrebna tišina in mir, da lahko v sebi slišiš glas, ki veleva vrstni red, mesto posameznim, že zdavnaj odsluženim kosom vojaške opreme, že zdavnaj pozabljenim simbolom, ki so jih nosili fantje, in večkrat prekletim junaštvom, ki so prinesla odlikovanja in pozabljeno zavist, ki se je dvigala nad vsako ceremonijo ob podelitvah in vojaških paradah. Tako pride želja obnoviti zgodbo, ohraniti dogodek, trpljenje, prikriti zadrego zaradi morebitnih dvomov pri odločanju ali strahu v boju. Potem pa se tišina umakne, kar naenkrat zaživi pripoved, ki jo zložim v lahkoten vrstni red, ki govori o zbirateljski vnemi, o znancih, ki so mi odstopili nekaj, česar niso več potrebovali, o ljudeh, ki so mi poskušali kaj prodati in zaslužiti. Potem dobijo vojaški predmeti, kosi orožja, medalje drugačen zven, celo drugače dišijo. Vse, kar zložim na police, zaživi v novi, žlahtnejši barvi. Nič ni več v barvi cesarstva, kraljestva, tega ali onega»-izma«, v imenu katerih so fantje oblekli uniforme in odhajali v boj. Pripoved o zbirki, včasih samo o nekaterih njenih delih me prevzame večkrat kot jo ponovim, bolj se vanjo poglobim. Napor je poplačan, ko mi obiskovalec prisluhne, ko z očmi premeri police in vitrine, jih s pogledom zajame, kot bi požel bogat pridelek in ga odnese s seboj. Foto: osebni arhiv M. F. Pojavilo se je vprašanje, kako združiti odnos do vojaške robe, ki jo vsak vojak tisočkrat prekolne, in poglede na prehojeno pot, na dosežke na osebne spomine na ljudi in na dogodke, ki so jih preživeli ljudje, ki jih nikoli nisem srečal pa vendar smo si bili blizu. Zbirka še ni bila zbirka, velikokrat se je zgrajeno porušilo. Treba je bilo menjati vrstni red, omiliti čustva, se oddaljiti od privzgojenega odnosa do simbolov. Pri vsem tem skupaj dati prednost načelu zbirateljskega pristopa, da bodo predmeti zaživeli svoje novo življenje. Ob pogledu na kupe vojaških predmetov zlahka vzbrsti misel na tiste ljudi prijatelje, bojne tovariše, kamerade iz istega postroja, pa tudi na vse, ki so jih nasilno stlačili v vojaške cunje in jih poslali v nesrečo. Vse to se ohranja v vsakem razstavljenem kosu vojaške opreme, oznakah, orožju, medaljah

67 ŠPORT IN PROSTI ČAS 67 Podpolkovnik Alfonz Cugmas Maraton v Stockholmu ob 100. obletnici olimpijskih iger Pretekel sem jo v 4 urah, 36 minutah in 32 sekundah, in to je zadoščalo za mesto. Seveda pa dosežen čas zame ni najpomembnejši, pomembnejše je vse drugo, kar se lepega dogodi ob maratonu. V Stockholmu ni šlo samo za maraton. Različne prireditve in srečanje vseh nastopajočih in prijateljev teka so namreč na olimpijskem stadionu pripravili že v petek in potem še v nedeljo, tek pa je bil v soboto. Med drugim so izbrali najbolje oblečene tekmovalce v slogu iz leta 1912 in ti so prejeli še posebno lepe nagrade. Na maratonu me je spremljala tudi žena, s katero sva si ogledala še nekaj največjih znamenitosti Stockholma, obiskala naše veleposlaništvo in v Kopingu tudi tam živeče gostoljubne Slovence. Za štiri dni sva odšla še na sosednjo Norveško in si ogledala Bergen in Oslo.»Tek je moje veselje!«v Stockholmu sem se 14. julija 2012 udeležil jubilejnega maratona, ki so ga organizirali v počastitev 100. obletnice olimpijskih iger, ki so jih v švedski prestolnici gostili leta Tekmovanja se je udeležilo okrog 8000 tekačev iz 65 držav, med njimi tudi štirje Slovenci. Organizatorji so pripravili dve razdalji, in sicer»današnjo maratonsko«( metrov) in nekoliko krajšo, kakršno so tekli pred sto leti ( metrov). Sam sem se odločil za daljšo, sicer pa se je vsake udeležilo približno polovica skupno prijavljenih. Proga je potekala po trasi, ki so jo pretekli tekači pred sto leti, bila pa je precej razgibana z nenehnimi vzponi in spusti. Sicer pa sem se s tekom začel ukvarjati pred 15 leti, ko sem se prvič udeležil tekov na Štatenbergu in v Logarski dolini. Ob tem sem še vedno aktivno igral mali nogomet v občinski ligi. Prvi polmaraton sem pretekel leta 2006 v Ljubljani, pred tremi leti pa sem se začel bolj resno ukvarjati s tekom oziroma z maratonom. Takrat sem tudi pretekel prvi maraton, in to v Berlinu. Nepozaben maraton je bil lani novembra v New Yorku, za naslednje leto pa načrtujem maraton v Londonu. Treniram bolj ali manj vse leto, v povprečju pretečem okrog 1700 kilometrov. Moja velika želja pa je seveda preteči vseh pet največjih maratonov na svetu in tudi maraton v Atenah. Še vedno pa se bom udeleževal naših tekov v Sloveniji, in sicer v Radencih, Celju, Logarski dolini, na Štatenbergu in v Ljubljani. Foto: osebni arhiv A. C.

68 68 NAŠI NAJBOLJŠI V 2011 Desetnik Leon Vrtovec, CBU, najboljši vojak PDRIU Štabni vodnik Alojz Gerbec, CU, najboljši PČ v štabnem stebru PDRIU Višji vodnik Damir Zalokar, CDR, najboljši PČ v specialističnem stebru PDRIU Višji vodnik Zdravko Gregl, CBU, najboljši PČ v enotovnem stebru PDRIU MODRI