UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO Amra Šabić ŽIVLJENJSKI STIL MLADIH V DRUŽBI TVEGANJA Doktorska disertacija Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO Amra Šabić ŽIVLJENJSKI STIL MLADIH V DRUŽBI TVEGANJA Doktorska disertacija Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Leskošek Ljubljana, 2016

4 IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisani/-a študent/-ka _Amra Šabić_, vpisna številka , avtor/-ica pisnega zaključnega dela študija z naslovom: _ Sociologija - socialno delo v skupnosti 1. Obkrožite eno od variant a) ali b) IZJAVLJAM a) da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela; b) da je pisno zaključno delo študija rezultat lastnega dela več kandidatov in izpolnjuje pogoje, ki jih Statut UL določa za skupna zaključna dela študija ter je v zahtevanem deležu rezultat mojega samostojnega dela; 2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija; 3. da sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označil/-a; 4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnal/-a v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobil/-a soglasje etične komisije; 5. soglašam, da se elektronska oblika pisnega zaključnega dela študija uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom FSD; 6. da na UL neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL; 7. [za zaključna dela na 3. stopnji študija, sestavljena iz člankov] da sem od založnikov, na katere sem predhodno izključno prenesel/-la materialne avtorske pravice na člankih, pridobil/- a potrebna soglasja za vključitev člankov v tiskano in elektronsko obliko disertacije. Soglasja UL omogočajo neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno hranjenje avtorskega dela v elektronski obliki in reproduciranje ter dajanje disertacije na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL; 8. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija. V/Na: Ljubljani Datum: Podpis študenta/-ke:

5 Predgovor Ocenjevanje in obvladovanje tveganj v različnih kontekstih vsakdanjega življenja ljudi sta ključna predmeta razprave v socialnem delu. Za prakso socialnega dela so značilni odzivi na tveganja, ki jih ljudje doživljajo v vsakdanjem življenju, zmanjševanje teh tveganj in upravljanje z njimi. Tveganja so kompleksen pojav, zaradi česar so se izoblikovali različni pogledi na»naravo«tveganj in različni odgovori na to, kako oceniti in zmanjševati njihov učinek. Tako v prvem delu doktorske disertacije opredelim različne znanstvene poglede na pojav tveganj in postavim teoretična izhodišča, ki jih povežem z vsakdanjim življenjem mladih kot populacije. Razlogi za nastanek doktorske disertacije so neenakosti in izrazita individualizacija, ki sem jih opazila pri svojem delu s študenti_kami na Fakulteti za socialno delo in pri svojem raziskovalnem delu. Raziskovanje, ki sem ga izvajala skupaj s kolegi, je bilo ciljno usmerjeno v določen pojav, pri čemer pa so se vedno pokazala določena tveganja in»ranljivost«mladih kot skupine. Začela sem razmišljati o pomenu razumevanja tveganj mladih in njihovega socialno-družbenega konteksta in nato oblikovati načrt raziskave, ki je bil sprva usmerjen v populacijo mladih z izrazito tveganim življenjskim slogom. Pozneje se je to izkazalo za manj pomembno, saj sem za poglobljeno razumevanje (tudi izrazito tveganih življenjskih slogov) potrebovala vednost o mladih kot populaciji, njihovi življenjski realnosti in izpostavljenosti tveganjem. Zato sem pri svojem nadaljnjem delu poglobljeno proučevala mlade, in sicer s pomočjo priročnega vzorca, po metodi snežne kepe. Za razumevanje pojma tveganja sem v prvi fazi naredila pregled literature, v kateri avtorji_ce z različnimi pojmi poimenujejo čas, v katerem živimo, na primer»sodobna postmoderna«(lyotard 2004),»tekoča moderna«(bauman 2002),»pozna moderna«(giddens 1991) ali»družba tveganja«(beck 2000), vsi pa so s temi pojmi pojasnjevali značilnost sodobne družbe kot časa, ki se razlikuje od preteklosti (časa tradicionalnih družb v nasprotju z modernimi industrijskimi družbami). Izraz modernost je enakovreden izrazu»razviti svet«, ki vključuje tako kapitalizem, institucije nadzora in jedrsko orožje kot proces industrializacije (Lupton 2005) in označuje obdobje, v katerem prevladuje prepričanje, da je ključ do človeškega napredka in družbenega reda objektivno znanje, pridobljeno z znanstvenim raziskovanjem in racionalnim razmišljanjem, ki predpostavlja, da družbeni in naravni svet temeljita na zakonih, ki jih lahko merimo, izračunamo in potem tudi napovedujemo (ibid.). Na drugi strani moderna označuje obdobje, ki v življenje ljudi vnaša negotovost, neskončne in nedoločene možnosti, zaskrbljenost za lasten i

6 uspeh in osebno odgovornost za svojo prihodnost (Bauman 2002). Tako koncept družbe tveganj poudarja zunanjo vsiljenost tveganj, ki se individualizirajo, posameznik_ca pa mora najti ustrezne načine za ravnanje s temi tveganji. V sodobni družbi breme neuspeha nosi predvsem posameznik_ca. Toda ljudje želimo vedno poiskati smisel realnosti, v kateri smo, zato iščemo nujne objektivizacije, ki dajejo smisel vsakdanjemu življenju in potrjujejo red, znotraj katerega ima nekaj smisel (Berger in Luckmann 1989). Gre za potrebo posameznika_ce, da poenostavi kompleksno realnost, zato da bi pridobil_a občutek, da jo obvladuje. V opisanih okoliščinah ima posameznik_ca na eni strani navidezno možnost svobodne izbire, hkrati pa zgolj sam_a nosi odgovornost za lastni uspeh oziroma neuspeh kot rezultat njegovih oziroma njenih slabih oziroma dobrih izbir, sposobnosti oziroma nesposobnosti. Tako posameznik_ca postane odgovoren_a za zagotavljanje lastne eksistence, lastne biografije in posledično za merila ravnanja v svojem življenju. Individualizacija pomeni osvoboditev od tradicionalnih in vnaprej danih družbenih oblik življenja znotraj gospodarstva in preskrbe (Beck 2000). Pomembna je svoboda, ki odpravlja ovire in meje posameznikovega_činega delovanja (Bauman 2002). Potemtakem je za pozno moderno značilno, da se v tem času navidezno odpirajo neskončne možnosti samouresničevanja, v resnici pa potrošništvo prikriva družbeno in strukturno neenakost, ki nastane kot posledica neenake porazdelitve moči v dobro družbenih in kapitalskih elit.»ideologija modernega individualizma določa posameznika_co kot politično enakopravnega družbenega akterja, ki lahko napreduje v družbi, če si nabere dovolj znanja, sposobnosti in zaslug«(ule 2008: 29). Družba danes mlade nagovarja kot ustvarjalne uresničevalce lastnih sanj, hkrati pa jih potiska v kalup zahtev po racionalnem in odgovornem ravnanju. Protislovje prepoznamo v priznavanju pravice do napak, ki je hkrati obremenjena z imperativom odgovornosti in dovršenosti. V kontekstu razvoja v smeri refleksivnega 1 obvladovanja tveganja, so mladi in predvsem najstniki 1 Refleksivnost je značilnost tistega posameznikovega_činega delovanja, ki vključuje spremljanje lastnega delovanja in njegovih kontekstov (Giddens 1990). Pomeni tehtanje in kritično presojanje institucij in oblikovalcev 'zahtev', vključno s strokovnjaki, ki proučujejo tveganja. Refleksivnost je neločljiv vidik sodobnega pogleda na tveganja (Lash 1999). Izraz uporabljam po Giddensovi (1990) definiciji 'refleksivnega projekta sebstva', s katerim poimenuje proces osredotočanja na ustvarjanje osebnosti. Pri tem je ključen proces refleksivnega individualizma, v katerem ima ključno vlogo»refleksivni projekt sebstva. [ ] Identiteta ni skupek lastnosti ali samo-opazovanih značilnosti, temveč je refleksivno razumevanje svoje biografije. Posameznikova_čina identiteta je tako produkt refleksivnih prepričanj o njegovem oziroma njenem življenju.«(giddens 1991, str. 53) Refleksivnost je pro aktivna metem ko se reflektivnost pojavi post facto. Reflektivnost se nanaša na 'jaz' v smislu izboljšanja lastnega delovanja skozi retrospektivno analizo svojega predhodnega delovanja. Reflektiranje delovanja se (ali pa tudi ne) pojavi post facto in je usmerjeno v prihodnost, namenjeno izboljšanju svojega delovanja v prihodnosti skozi razumevanje aktivnosti, ki so pripeljale do uspešnega ali neuspešnega zaključka. Povedano drugače refleksivni projekt jaza se pojavi pred samo akcijo medtem ko se reflektivnost pojavi po zaključku akcije z namenom izboljšanja svojega delovanja v ii

7 videti kot sposobni in hkrati nesposobni nadzora, kot odgovorni in hkrati (potencialno) neodgovorni (Järvinen in Room 2007). Na eni strani naj bi najstniki razvili svoj individualen, racionalen in odgovoren odnos do različnih vrst potencialnih tveganih vedenj, na primer, do uživanja alkohola, in znali ravnati z dejavniki tveganja, o katerih govorijo učitelji, starši itd. Na drugi strani pa mladih ne vidimo kot v celoti sposobnih, da bi obvladovali ta tveganja (ibid.). Mladost se prikazuje na eni strani kot obdobje brezskrbnosti, vznemirljive živahnosti, kreativnosti, izvirnosti, fantazije, itd., na drugi pa kot obdobje neodgovornosti, nezrelosti, lahkomiselnosti, itd. Taki dualistični prikazi, ki mlade na eni strani preko različnih množičnih medijev vabijo k zabavi in užitku, na drugi strani pa jih svarijo pred lastnim ogrožajočim življenjskim slogom, ustvarjajo konfliktno in nejasno podobo mladosti. K še večji nejasnosti položaja mladih prispeva individualizacija, ki obenem prinaša svobodo eksperimentiranja in spopadanje s posledicami te svobode. S podobnim dualizmom se soočamo pri individualizaciji tveganj in tveganem življenjskem slogu. Tveganje je nekaj, čemur se mladi ne morejo izogniti, hkrati pa jih družbena konstrukcija tveganja sili k temu, da se mu izogibajo. Skratka, mladi so prisiljeni tvegati, hkrati pa bi se morali tveganju znati izogniti. Ta paradoks družbe tveganja postavlja mlade v negotov in nejasen položaj. Vse večja kompleksnost sodobne družbe zahteva od mladih, da iščejo načine, kako odgovoriti na izzive družbe tveganja. Mladi poskušajo reševati te probleme z oblikovanjem skupnega življenjskega sveta vrstniških skupin (Ule, 2008). Odgovore na protislovja družbe tveganja lahko prepoznamo v oblikovanju subkultur mladih ali, kot jih imenuje Beck (2000),»družbenih skupnosti«, v katerih mladi eksperimentirajo tako z družbenimi odnosi kot z lastnim telesom in življenjem. Pridobljena in prikazana vednost je omogočila začetek druge faze dela na doktorski disertaciji, faze raziskovanja. V empiričnem delu disertacije se na temelju pridobljenih kvalitativnih podatkov ukvarjam z vprašanji tveganj in individualizacije ustvarjanja lastne biografije posameznika_ce v obdobju mladostništva, pri čemer se še posebej osredotočam na življenjske sloge, ki se pomembno prepletajo s tveganim ravnanjem. Njihovo prepletanje se kaže bodisi v tem, da življenjski slog kot tak narekuje tvegano ravnanje, bodisi v tem, da življenjski slog nastane kot odziv na tvegano ravnanje, torej da tveganje oblikuje življenjski slog. Zanimalo me je zlasti raziskovanje pojava in procesa tveganja, še posebno, kako (če sploh) družbene strukture in prihodnosti. Obe dejavnosti vključujeta uporabo posameznikovo_čino akumulirano znanje in izkušenj z namenom oblikovanja najboljšega možnega»sebe«. iii

8 osebna omrežja vplivajo na tvegane življenjske sloge mladih. Tako v drugem poglavju postavim izhodiščne teze in raziskovalna vprašanja, predstavim načrt raziskave, ga podrobno opredelim, predstavim vzorec in njegove značilnosti ter ga primerjam s populacijo mladih v letu 2013, ko je bila izvedena raziskava. V tretji fazi dela je sledila analiza podatkov. Na temelju vednosti, ki izhaja iz teh podatkov, sem v doktorski disertaciji oblikovala vsa naslednja poglavja in jih povezala s teoretskimi izhodišči. V tretjem poglavju konceptualiziram tveganja glede na to, kako pojem tveganja osebno opredelijo moji sogovorniki_ce. V četrtem poglavju podrobno predstavim tipe tveganj, ki so jim izpostavljeni mladi, ne glede na to, ali sami zaznavajo določeno ravnanje oziroma situacijo kot tvegana. Ključna ugotovitev pokaže, da mladi pogosto relativizirajo tveganja, zato da bi zmanjšali tesnobo, ki jo doživljajo ob tveganem ravnanju. Hkrati na zmanjšanje teže grožnje 2 ali nevarnosti vpliva tudi občutek vseprisotnosti tveganj. Peto poglavje namenim prikazu individualizacije sodobnih tveganj, kjer prikažem, kako ideologija individualizacije vpliva na poosebljanje odgovornosti za lastno biografijo ne glede na vzroke nastalih tveganj. Posebno, šesto, poglavje namenim prepoznani situacijskosti tveganj, kjer se tveganja pojavljajo kot situacije, v katerih posameznik_ca nima izbire oziroma možnosti, da bi se izognil_a potencialni nevarnosti. Sedmo poglavje namenim racionalizaciji kot strategiji mladih pri upravljanju s tveganji. V tem delu prikažem, kako individualizacija pelje v preračunljivost mladih in samo-upravljanje z namenom maksimiranja dobička in s tem v privatizacijo tveganj. Dotaknem se hoje po robu kot oblike pobega iz»grozeče«realnosti. Zadnji del poglavja namenim prepoznanim reverzibilnim in ireverzibilnim tveganjem. Osmo poglavje namenim družbenim spremembam, ki vplivajo na tveganja mladih, in prikažem, kako se v tveganjih mladih odraža globalizirana neoliberalna politika. V devetem poglavju podrobneje razdelam strukturne neenakosti glede na posameznikove_čine bivalne razmere, delo in zaposlitev, kariero, dohodek, materialni položaj, potrebe, to, na kakšen način se zabava, kakšno je njegovo oziroma njeno stališče do tveganj, in dejanska tveganja kot odlike sposobnega 2 Grožnja pomeni nepredvidljivo nevarnost, neprijetnosti ali nekaj hudega, za katere ne vemo, ali se bodo zgodili ali ne. Za grožnjo je značilna možnost, da pride do česa neprijetnega ali nevarnega, kar ogroža posameznika. Nevarnost pomeni bolj realno možnost, da pride do nesreče, škode ali da se zgodi kaj slabega. Kot navajata Flaker in Grebenc (2011), je nevarnost nekaj realnega, medtem ko je grožnja nekaj potencialnega. iv

9 individualista_ke v soočanju z izzivi. V desetem poglavju razpravljam o povezanosti hipotez in rezultatov, kjer tudi dopolnim postavljene hipoteze. Večjo verodostojnost podatkov zagotovim tako, da v enajstem poglavju naredim triangulacijo med pridobljenim empiričnim gradivom in obstoječima raziskavama Mladina 2000 in Mladina V zadnjem, dvanajstem poglavju izpostavim glavne ugotovitve in jih povežem z uporabljeno literaturo. Na koncu predstavim predloge za nadaljnje raziskovanje. Znanstvena vrednost doktorske disertacije je v tem, da prikaže, kako strukturne spremembe vplivajo na vsakdanje življenje mladih, in izpostavi pomen stratifikacijske pozicioniranosti mladih za njihove življenjske možnosti. Ob začetku raziskave se je pojavil metodološki pomislek v zvezi z načrtom raziskave v delu poteka raziskovalnega dela. Izkazalo se je, da merski instrument zaradi svoje obsežnosti in izčrpnosti sicer ponuja širok vpogled v posameznikovo_čino življenjsko situacijo in omogoča posploševanje, vendar je časovno neekonomičen. Analiza podatkov je zaradi velike količine pridobljenih podatkov zahtevala poglobljeno in časovno dolgotrajno delo, ki bi ga bilo potrebno poenostaviti. Tudi sogovorniki so navajali, da je vprašalnik preobširen in zapleten. Pogovor s posameznim_o sogovornikom_co je tako potekal od 5 do 9 ur, zaradi česar smo ga morali v nekaterih primerih izvesti s krajšimi premori ali v dveh delih. To je bil razlog, da se je v nekaterih primerih snežna kepa zaustavila že po treh sogovornikih. To pa je zahtevalo ponovno iskanje sogovornikov. Drugi očitek se nanaša na vsebinske sklope. Čeprav so bili vsi intervjuji izvedeni osebno, so intervjuvanci izražali očitke, da se določeni vsebinski sklopi prekrivajo, čeprav so bili tako izvedeni namenoma, s ciljem ponovnega preverjanja podatkov. Tako so intervjuvanci na primer menili, da se vsebinsko prekrivata sklopa način življenja in ideologije v delih subkultur. Druga težava z razumevanjem se je pojavila v delu»opredelitev tveganja in lastna tveganja«, kar je zahtevalo dodatno pojasnjevanje. Raziskovalno delo je pokazalo, da bi bilo raziskovanje smiselno načrtovati v treh sklopih. V prvem sklopu bi intervjuvali manjši del sogovornikov (do 15 ljudi) z namenom identificiranja glavnih tem. V drugem sklopu bi pridobljene podatke preverili s pomočjo treh ali štirih fokusnih skupin, nazadnje pa bi ugotovitve kvantitativno preverili z vprašalniki na reprezentativnem vzorcu populacije mladih. Čeprav bi bil omenjeni načrt bolj ekonomičen, pridobljeni podatki v

10 prinašajo veliko informacij in zaradi velikega števila opravljenih intervjujev omogočajo posploševanje. Kljub navedenim metodološkim razmislekom pridobljeni podatki ponujajo vednost, ki omogoča tako nadaljnje raziskovanje kot boljše razumevanje položaja mladih v sodobni družbi. Pridobljena vednost omogoča redefinicijo političnih ukrepov na področju mladinske politike, ki bi omogočila vpeljavo dejavnosti glede na dejanske potrebe mladih, ter oblikovanje strokovnih pristopov dela z mladimi. Za nastalo doktorsko delo bi se najprej rada zahvalila študentom_kam 4. letnika, ki so sodelovali_e pri delu pridobivanja podatkov, Zali Novak, Špeli Sedevčič, Špeli Bukovec, Petri Dolinšek, Nastji Ivanuša, Anji Drgan, Evi Jambrek, Daši Kefer, Špeli Kragoljnik, Katji Matiš, Mateji Mržljak, Sari Pintarič, Martini Zaman, Neja Žerjav, Rebecci Stroj, Tadeji Virant, Moniki Golobič, Špeli Sedevčič in Adrijani Jarc. Zahvalila bi se tudi svoji mentorici izr. prof. dr. Vesni Leskovšek in komisiji za vse napotke in usmeritve, ki so pripomogli k nastajanju doktorske disertacije, dr. Ninu Rodetu za vse metodološke napotke in inštrukcije, mag. Polonci Mesec za lektoriranje dela in Andrew Tomlin za lektoriranje angleškega dela naloge, sodelavki doc. dr. Veri Grebenc za vse spodbude in podporo v težkih trenutkih. Še posebej pa bi se rada zahvalila svoji družini in najbližjim za razumevanje, spodbude in potrpežljivost, ki so mi jih izkazovali v zadnjih treh letih med nastajanjem pričujočega dela. Doktorski študij je delno sofinancirala Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Sofinanciranje se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje , 1. razvojne prioritete Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti; prednostne usmeritve_1. 3: Štipendijske sheme. vi

11 KAZALO Predgovor... i KAZALO... i KAZALO TABEL... iii KAZALO SLIK... iii 1. TEORETIČNA IZHODIŠČA Opredelitev tveganja Kulturno-simbolni pogled na prepoznavanje in pojasnjevanje tveganj Družba tveganja Vidik upravljanja s tveganji Racionalna izbira v refleksivni sodobnosti Mladi v družbi tveganja in nemogoče naloge Individualizacija in družbene neenakosti Hoja po robu Individualizacija tveganj s potrošništvom Individualizacija revščine kot vodilo marginalizacije Neoliberalizem in kapitalizem kot vrednoti postmoderne družbe Družbene spremembe: med normalizacijo in družbeno odklonskostjo Empirični del Problem in cilj raziskovanja Načrt raziskave Utemeljitev tez Spremenljivke Vrsta raziskovanja, raziskovalni instrument in zbiranje podatkov Populacija in vzorčenje Predstavitev rezultatov Konceptualizacija tveganj Odgovornost posameznika_ce, da upravlja s tveganji in jih obvladuje Tehnokratska racionalnost nadzora nad tveganji in preprečevanje nepredvidljivega Kultura tveganj, v kateri se grožnje in nevarnosti predstavljajo kot tvegane Vsakdanjost življenja v družbi tveganja z visoko stopnjo negotovosti Upravljanje in etično samooblikovanje Tipologija tveganj Individualizacija tveganj med normalnim in nemoralnim Vseprisotnost tveganj Individualizirani scenariji življenjskih potekov

12 'Normalne biografije' in spodobnost Moralna dolžnost prepoznati tveganje Izbire in vpliv Upoštevanje konvencionalne podobe identitete Ideal lepote telesa Situacijskost v individualiziranih reprezentacijah tveganj Nova razumskost - racionalnost homo economicusa pri obvladovanja tveganj Racionalnost kot orodje upravljanja s seboj Preračunljivi homo economicus Discipliniranje prihodnosti z neposrednimi moralnimi kategorijami Privatizacija tveganj Ad. 1. Zanikanje tveganega ravnanja Ad. 2. Omejevanje tveganih ravnanj oziroma tveganje v manjšem obsegu Ad. 3. Prepoznavanje lastne udeleženosti v tveganjih Hoja po robu Reverzibilna in ireverzibilna tveganja 'nedolžnost reverzibilnih tveganj' Liberalizacija družbe tveganja Politika globaliziranega neoliberalizma Hedonizem kot atribut bogastva in podobe realnosti Individualizirana neenakost Vpliv neenakosti na tveganja Bivalne razmere Delo in zaposlitev Kariera Dohodek Materialni položaj Univerzalne potrebe Potrebe po 'imeti ljubiti biti' Zabava Stališča do tveganj Sprejemanje izzivov Ugotovitve glede na postavljene teze Individualizacija tveganj Strukturne spremembe in družbena tveganja Družba, struktura in neenakosti Primerjava z obstoječimi nacionalnimi raziskavami v Sloveniji Ključne ugotovitve triangulacije

13 12. Sklepi in predlogi Predlogi za spremembe LITERATURA IN VIRI Imensko kazalo Stvarno kazalo Povzetek Abstract PRILOGE Priloga 1: Vzorec Priloga 2: Vprašalnik Priloga 3: Primer analize Vpliv na življenje KAZALO TABEL Tabela 1: Spremenljivke Tabela 2: Primer odnosnega kodiranja kategorije izpostavljenost mladih Tabela 3: Prebivalci, stari med 15 in 30 let, v letu Tabela 4: Raziskovalni vzorec Tabela 5: Izobrazba sogovornikov Tabela 6: Zaposlenost Tabela 7: Populacija zaposlenih starih med 15 in 30 let starosti v letu Tabela 8: Mesečni prihodek in zaposlenost Tabela 9a: Kategorije tveganj Tabela 10: Kategorije tveganj po vrstah tveganj Tabela 11: Vzorec primerjave materialne neenakost Tabela 12: Primerjava Ciljev množičnih medijev in ciljev javnega zdravja Tabela 13: Odstotek anketirancev, ki so se morali v zadnjem letu odreči kateri izmed dobrin zaradi pomanjkanja denarja Tabela 14: Družbene neenakosti Tabela 15: Primerjava rezultatov z obstoječima nacionalnima raziskavama Mladina 2000: slovenska mladina na prehodu v tretje tisočletje in Mladina KAZALO SLIK Slika 1: Načrt raziskave Slika 2: Povezanost tez, raziskovalnih vprašanj in ciljev raziskave Slika 3: Viri dohodkov mladih (15-29 let), Mladina 2000 in Mladina

14 1. TEORETIČNA IZHODIŠČA Danes živimo v svetu velike negotovosti, v katerem postaja tveganje ključni koncept zahodnih družb. Vedno bolj se ljudi spodbuja h iskanju informacij o tveganjih in skladno s tem, sprejemanju ukrepov za njihovo preprečevanje. Družbe pričakujejo načrtovanje življenja s tveganji v mislih. To pomeni, da posameznik_ca mora analizirati tveganja, opravljati ocene tveganj in obvladovati tveganja z ustvarjeno in vedno bolj razširjeno industrijo tveganj. Tveganja pa so tudi tesno povezano s pojmi zaupanja, krivde, nevarnosti, negotovosti in tudi užitka, zato nekateri avtorji (Giddens 1990, Beck 1992, Lupton 2005) trdijo, da živimo v 'družbi tveganja'. Znotraj različnih teorij se tveganje opredeljuje kot predvidljiv in izračunljiv pojav, ki z izračunljivo značilnostjo daje občutek napovedovanja verjetnih izidov in s tem zmanjšanja tveganja. Opisane razmere naredijo tveganja zanimiva za različne znanosti (ekonomijo, vedenjsko teorijo, antropologijo, management itd.), ki vsaka na svojem področju razvijajo teorije tveganj in oblikujejo metode upravljanja s tveganji. V teoretičnem delu se zato osredotočim na opredelitev pojma tveganja in izpostavim osnovne poglede na tveganja, ki so pomembno vplivali na samo opredelitev pojma, pa tudi na zaznavanje in upravljanje z tveganji mladih, kot populacije. 1.1 Opredelitev tveganja Tveganje postaja osrednji koncept teorije in prakse v različnih znanostih, ki pojasnjujejo in ponujajo načine, kako obvladovati in preprečevati tveganja. Koncept obvladovanja tveganj ni nov, temveč lahko to idejo zasledimo že v srednjem veku, ko so ljudje za spopadanje z grožnjami in nevarnostmi uporabljali različne sisteme verovanja (čarovništvo oziroma religija), da bi imeli občutek nadzora nad tedanjim svetom (Lupton 2005). Razlika med tradicionalnimi in sodobnimi družbami se kaže v stopnji subjektivnosti ocen ogroženosti. V tradicionalnih družbah je posamezniku_ci občutek varnosti zagotavljala družbena norma kolektivizma.. Posameznik_ca je vedel_a, da bo preživel_a ob podpori skupnosti, ki ga oziroma jo bo zaščitila pred grožnjo. Podobno kot v preteklosti se koncept tveganja tudi danes uporablja za pojasnjevanje odklona od norm, nesreč in zastrašujočih dogodkov, pri čemer pa v nasprotju s preteklostjo danes uporabljamo vrsto drugih strategij, ki z vidika čustev služijo istemu namenu, občutku obvladovanja 1

15 tveganj. Kar zadeva obvladovanje tveganja moderna družba tako predpostavlja posameznikovo_čino odgovornost za to, da 'nekaj stori' in prepreči nesrečo, ki bi se lahko zgodila zaradi tveganja. Potemtakem človek obvladuje občutek negotovosti in tesnobe s pomočjo prepričanja, da lahko sam nekaj stori za to, da se bolj ustrezno spopade z lastnimi občutki. Racionalno razmišljanje ter sistemi za prepoznavanje in preprečevanje groženj postanejo sredstvo za upravljanje z grožnjami in nevarnostmi (ibid.). Statistična in verjetnostna znanost uporabljata različne znanstvene sisteme in znanje za določevanje norm in ugotavljanje odstopanja, kar še poglablja racionalno prepričanje, da bomo s preštevanjem in razvrščanjem vzpostavili nadzor nad 'neredom' (Hacking 1990). Statistično opredeljevanje verjetnosti pojava določenega tveganja in krepitev zavarovalniške industrije pripeljejo do tega,»[ ] da se posledice, ki na prvi pogled vplivajo le na posameznika_ce, pretvorijo v 'tveganja', ki so sistematično povzročena, statistično opisljiva in v tem smislu tudi 'predvidljiva' vrsta dogodkov, ki so torej lahko podvržena nad-individualnim in političnim pravilom prepoznavanja, kompenzacije in izogibanja.»(beck 1992a, str. 99) Rezultat takega pojmovanja je predpostavka, da so nepričakovani izidi posledica človekovega delovanja, in ne, kot se domnevali v srednjem veku, posledica delovanja boga ali drugih višjih sil. Svet začnemo obvladovati preko mita izračunljivosti oziroma statistične verjetnosti (Reddy 1996), čemur Castel (1991) dodaja, da je pojem 'tveganja' zgrajen na sanjah tehnokratske racionalnosti nadzora nad nesrečo oziroma preprečevanja vdora nepredvidljivega. Na področju tveganj obstajajo številne teorije in metode upravljanja s tveganji: matematična metoda (Bühlmann1970), statistična metoda verjetnosti pojava (Hacking 1990), zavarovalniška metoda (Willett 1901, Kunreuther in Slovic 1996, Vaughan 1997), socialnodelavska metoda (Flaker in Grebenc 2011), psihološka metoda (Teversky in Kahneman 1986, Bodenhausen 1993 itd.), gospodarska (Smith in Stulz 1985, Froot et al. 1993, Tufano 1996) in menedžerska metoda (Doherty 2000, Koller 2007 itd.) in druge. Strokovnjaki ponujajo svoje poglede na tveganja v številnih teorijah, med katerimi zasledimo tri glavne: kulturno/simbolni pogled na prepoznavanje in pojasnjevanje tveganj (Douglas 1966, 1978, 1985, 1997, Douglas in Wildavsky 1982), vidik družbe tveganja (Beck 1992a, 1992b, 1994, 1995, 1996a, 1996b, Giddens 1990, 1992, 1994, 1998) in vidik upravljanja s tveganji (Lupton 1992, Hunt in Wickham 1994, Dean 1999, Castel 1991). Za vse tri je značilno, da obravnavajo tveganja z vidika strategije upravljanja. 2

16 1.1.3 Kulturno-simbolni pogled na prepoznavanje in pojasnjevanje tveganj Zagovorniki kulturno-simbolnega pogleda poskušajo pojasniti, kako ljudje zaznavajo nevarnosti in se odzivajo nanje, pa tudi kako različni odzivi na tveganja vplivajo na razvoj različnih družbenih struktur. Douglas (1966, 1978, 1982, 1985, 1997) kot vodilna avtorica, ki razvija kulturno-simbolni pogled na tveganja, opredeli tveganje kot sodobno zahodnjaško strategijo upravljanja z 'drugostjo'. Njena dela so bistveno pripomogla k preusmerjanju pozornosti od verjetnostnega pristopa, ki je bil značilen za 19. stoletje, h kulturnim okvirom pojmovanja tveganja. Razlike v razumevanju in pojmovanju tveganja v različnih družbah prikazuje kot kulturni relativizem, ki se kaže v stališčih in sodbah o tveganjih. Ta pogled je alternativa drugima dvema pogledoma na tveganja: teoriji racionalne izbire in psihometrični teoriji. Teorija racionalne izbire pojasnjuje dojemanje tveganj kot manifestacijo posameznikovega_činega implicitnega tehtanja stroškov in koristi, čemur Douglas in Wildavsky (1983) nasprotujeta, ker menita, da teorija racionalne izbire ne upošteva kulturnih načinov življenja, ki določajo, kaj bo posameznik_ca zaznal_a kot vredno tveganja. V okviru psihometrične paradigme se raziskovalci (Slovic 1982, Robin in Mendelson 1993, Sjöberg 1996) osredotočajo na vpliv vlog, čustev in stigme na zaznavanje tveganja. Avtorji menijo, da je zaznavanje tveganj predvidljivo in merljivo, kar je odvisno od intuicije, izkušenj in čustev. Psihometrična teorija prepoznava širok spekter značilnosti pri prepoznavanju tveganj, ki jih lahko razvrstimo v tri dejavnike višjega reda: stopnja razumevanja tveganja, stopnja ogroženosti in število ljudi, ki so izpostavljeni tveganju. Veliko tveganje vzbuja občutek ogroženosti, nenadzorovanosti, katastrofe in neenakosti. Čim bolj posameznik_ca zaznava določeno aktivnost kot ogrožajočo tem bolj jo prepoznava kot tvegano, zaradi česar čuti večjo potrebo po zmanjšanju tveganja. Douglas (1997) nasprotuje tudi psihometričnemu pogledu, ker meni, da gre pri tem pristopu za poskus depolitiziranja konfliktov na področju tveganja. Trdi, da se pri psihometričnem pristopu pripisuje pomen kognitivnim vplivom, ki odražajo obveznost posameznikov_c, da tekmujejo v kulturnih strukturah. Njeno kritičnost do kognitivnih pristopov, še posebej individualističnih, ki so značilni za psihologijo, lahko prepoznamo v tem, kako pojasnjuje pojmovanje tveganj pri laični javnosti. Meni namreč (ibid. 1985), da psihometrični pristopi nimajo teoretskega temelja, saj zagovarjajo stališče, da laična javnost, v nasprotju s strokovno javnostjo, pri svojem razmišljanju ne zmore oceniti verjetnosti za določeno tveganje. Posamezniki_ce so opremljeni_e z orodji za spoprijemanje s tveganji, ki so podrejeni kulturnemu pogledu, njihova presoja tveganj pa temelji na kulturno začrtani oceni verjetnosti pojava 3

17 določenega tveganja. Udeleževanje v tveganjih torej ni posledica posameznikove_čine izbire. Sama meni (Douglas 1985), da je razlika v mnenjih med laično in strokovno javnostjo posledica specifičnih kulturnih kontekstov, in ne napačne ali pristranske oziroma individualistične odločitve posameznikov_c. Gledano kulturno-simbolno, se je zato nesmiselno osredotočati na načine zagotavljanja boljšega informiranja ali povečevanje števila izobraževalnih dejavnosti o tveganjih (preventivni programi), ki so namenjena laični javnosti, z namenom reševanja sporov. Problem ni v napačni zaznavi, temveč nastane kot posledica spopadov v političnih, moralnih in estetskih sodbah o tveganjih (ibid.). Douglas (1985, str. 80) pravi, da»[ ] hevrističnih ali miselnih vzorcev, ki jih ljudje uporabljajo za presojanje nevarnosti, ne bi smeli obravnavati zgolj kot kognitivne pripomočke posameznika_c za sprejemanje odločitev, temveč kot skupni dogovor, pričakovanja in kulturne kategorije, ki jih lahko prepoznamo v jasnih družbenih vlogah in odgovornostih.«avtorica (ibid.) kulturo opredeli kot 'sistem urejanja spomina', ki ljudem pomaga predvideti tveganja in njihove posledice. Skupnost s pomočjo pridobljenega znanja prepoznava tveganja, tehta njihovo škodljivost in možne dobitke.»[ ] Na ta način določa 'model' vedenja in lestvico vrednot, s katerimi se za različne posledice določa njihova resnost oziroma 'trivialnost'.«(ibid., str. 69) Vse kulture imajo kvalifikacijske sisteme želenega načina življenja, ki vključujejo tudi tako imenovane anomalije, stvari, ki se kažejo kot stiska ali tesnoba in jih zato obravnavamo kot tveganja ali nevarnosti. Skladno s tem vsaka kultura vsebuje tudi specifične načine spoprijemanja z anomalijami in negotovostmi. To se kaže v štirih različnih oblikah: - razvrščanju pojavov v eno samo kategorijo in njihovo ohranjanje znotraj te kategorije z namenom zmanjševanja možnosti za negotovost; - fizičnem nadzorovanju pojava ali njegovi odstranitvi; - krepitvi in potrditvi klasifikacijskih sistemov, zaradi česar ti postanejo logična sporočila; - lahko jih označimo kot nevarne ali se spoprijemamo z njimi tako, da jih uporabimo v ritualih, kot sta poezija in mitologija, z namenom poglabljanja njihovega pomena ali opozarjanja tudi na druge ravni obstoja(ibid.). 4

18 V kulturno-simbolnem pogledu lahko prepoznamo funkcionalno strukturalistični pristop k tveganjem, v katerem je kultura tista, ki preko svojih struktur določa, kako se mora posameznik_ca vesti. Za ravnanje s tveganji postane pomembna družbena skupina, v katero je vključen_a posameznik_ca. Ljudje namreč zaradi življenja v skupnosti oblikujejo funkcionalne sisteme, odnose in institucije in na tak način formalizirajo tudi kulturno sprejemljive načine, kako razumeti tveganja in kako se ukvarjati z njimi. Načine življenja v neki kulturi, skupnosti in posledice takega članstva lahko kategoriziramo (znotraj skupnosti v vseh družbah in v vsakem trenutku) vzdolž dveh razsežnosti, ki jih Douglas in Wildavsky (1982) poimenujeta 'skupina' in '(kategorialna) mreža pojmov in pravil' (v izvirniku ang. group in grid). Skupaj razvijeta model mrežnega vedenja v skupinah, ki omogoča razumevanje različnih logik tveganja. Douglas in Wildavsky (ibid.) poudarjata, da so posamezniki_ce vpeti_e v družbeno strukturo, in da posameznikov_čin družbeni kontekst oblikuje njegove oziroma njene vrednote, stališča in poglede na svet. Pri oblikovanju vrednot socializacijski kognitivni vzorci delujejo kot filter ocenjevanja informacij o tveganjih (Stern et al. 1995, str. 726). Iz tega sledi, da najpomembnejši napovedniki za izbiro, kaj bo v ljudeh vzbujalo strah in kaj ne, niso posameznikovi_čini kognitivni procesi (kakor trdijo zagovorniki psihometričnih raziskav), temveč družbeni pogled na svet, ki ga določajo posameznikove_čine zaznave (Wildavsky in Dake 1990, Dake 1991). Kultura, ki ji posameznik_ca pripada, ima informacije o tem, kaj bodo njeni člani doživljali kot tveganje, česa se bodo bali, kako se bodo z njim spoprijemali in kako ga bodo doživljali (Douglas in Wildavsky 1982, Thompson et al. 1990, Douglas 1997). Douglas in Wildavsky (1982) predlagata mrežno-skupinsko tipologijo kultur, ki zajema štiri prototipne vzorce. Vsak tip sestavljajo različni vedenjski vzorci (vzorci družbenih odnosov), ki jih spremljajo upravičljive zakonitosti (ali kulturna usmeritev). Vedenjski vzorci vključujejo konkretne opazne družbene odnose in dejanja, so pa tudi odraz družbene strukture. Razsežnost skupine (v izvirniku ang. group 3 ) določata dva tipa skupin: skupine z visoko stopnjo in skupine z nizko stopnjo skupne usmerjenosti. Ta dimenzija se nanaša na»[ ] zunanje meje, ki so jih člani postavili med seboj in zunanjim svetom.«(douglas in Wildavsky 1982, str. 138) Razsežnost (kategorialne) mreže pojmov in pravil (v izvirniku ang. grid 4 ) se nanaša na»vse 3 Izraz skupina (v izvirniku ang. group) pomeni obliko oblasti oziroma avtoriteto in pritisk, ki ga ta avtoriteta izvaja na člane svoje zaprte skupine. Znotraj skupine je najpomembnejša pripadnost voditelju skupine, ki predstavlja tudi avtoriteto. V močnih skupinah sta ključna podrejenost in spoštovanje. Posamezniki_ce težijo k temu, da bi bili_e kvalificirani_e kot člani_ce oziroma nečlani_ce. Pomembne so strukture. 4 Izraz (kategorialna) mreža pojmov in pravil (v izvirniku grid) se nanaša na manj nadzorovano in eksplicitno obliko organizacije. Sestavljena je iz mreže vlog (funkcij), pravil in odnosov (zvez) med člani skupine, pri kateri 5

19 druge družbene razlike in delegiranja s strani avtoritet, ki jih (ljudje) uporabljajo za postavljanje omejitev v medsebojnem ravnanju oziroma vedenju ljudi drug do drugega.«(ibid., str. 138) Avtorja z vzpostavitvijo dveh razsežnosti organiziranosti skupnosti prikažeta, kako se družba premika od visoko strukturiranih do povsem nestrukturiranih situacij, tako glede meja družbene pokorščine kot glede meja medsebojnih pričakovanj. V svoji tipologiji obravnavata ideje in vrednote družbe kot hkrati odraz in sestavni del izkušenj, kot del družbene organizacije in družbene diferenciacije znotraj organizacij. Z uporabo teh dveh osrednjih družbenih dimenzij Douglas in Wildavsky (ibid.) določita štiri idealne in harmonične tipe pristopa k tveganju: - Hierarhični tip kulture, ki bi ga lahko imenovali tudi tradicionalna kultura, za katero je značilna visoka stopnja skupne usmerjenosti skupin (group) in močna (kategorialna) mreža pojmov in pravil (grid), v kateri posamezniki_ce spoštujejo avtoriteto, se prilagajajo skupnim normam in pričakovanjem v zvezi s tveganji in zaupajo vzpostavljeni organizaciji. Gre za čisto avtoriteto, hierarhijo, ki narekuje skupno življenje preko mreže implicitnih norm, ki jo sestavljajo medsebojni vplivi med posamezniki_cami. Posamezniki_ce v skupini prevzemajo tveganja, dokler jih priznavajo vladajoče avtoritete ali strokovnjaki. Bojijo pa se tveganj, ki kakor koli rušijo družbeni red; - Egalitarni tip kultur, za katerega je značilna visoka stopnja skupne usmerjenosti skupine in nizka (kategorialna) mreža pojmov in pravil; v njem se posamezniki_ce močno identificirajo s svojo skupino in za tveganja krivijo tujce. Pogosto so nezaupljivi_e do norm, ki so jim naložene od zunaj, podpirajo družbena vprašanja enakosti in imajo participatoren pristop k tveganju. Nasprotujejo tveganjem, ki bi lahko pomenila nepopravljivo nevarnost za veliko število ljudi ali za naslednje generacije. Ne zaupajo tveganjem, ki jih vsiljujejo vladajoče avtoritete ali strokovnjaki. - Individualistični tip kultur, za katerega je značilna nizka stopnja skupne usmerjenosti skupine in pomanjkljiva (kategorialna) mreža pojmov in pravil, ki se kažeta v individualistični in podjetniški drži posameznikov_c. Gre za tekmovalno družbo, ki temelji na medsebojnih odnosih skoraj komercialnega tipa. Družbeno cenjena vloga izhaja iz zasluženega priznanja v tekmovanju z drugimi posamezniki_cami na trgu. Pri tem kulturnem tipu je pomemben uspeh, odnosi in zveze z drugimi člani skupine pa so krhki in začasni. Glavna sila individualne izbire in vedenja je egoizem. Člani skupine podpirajo gre za medsebojna pričakovanja. V primerjavi s skupino je bolj neformalna in bolj kompleksna. Osredotoča se bolj na posameznike_ce kot na skupino, in na njihovo vedenje drug do drugega. 6

20 samoregulacijo tveganj, raje zaupajo posameznikom_cam kot organizacijam, verjamejo v tržne sile, prevzemanje tveganj vidijo kot dobičkonosnost, enako velja za nevarnosti, ki jih spremljajo, in nasprotujejo zunanjim omejitvam. Občutek pripadnosti skupini je šibek, močno pa cenijo egocentrične oblike vedenja. Bojijo se tveganj, ki bi omejevala njihovo svobodo. - Fatalistični tip kulture, za katerega je značilna nizka skupina in visoka (kategorialna) mreža pojmov in pravil; posamezniki_ce v skupini nimajo tesnih povezav, njihovo vedenje je zelo omejeno, nagnjeni so k zaupanju v srečo in usodo pri tveganjih, pri čemer imajo občutek, da sami nimajo nadzora nad njim. Prizadevajo si, da ne bi vedeli in da se ne bi obremenjevali s stvarmi, za katere verjamejo, da nanje nimajo vpliva. Podoben pogled so po Douglas prevzeli tudi drugi avtorji (Thompson et al. 1990, Rayner 1992). Tako Thompson et al. (1990) štirim tipom kultur dodajo petega in ga poimenujejo 'samotarji' oziroma 'puščavniki' (v izvirniku ang. hermits). Zanje je značilno, da so prekinili vse odnose s svojim socialnim okoljem in nasprotujejo vsem drugim pogledom na svet. Omenjenih pet načinov sestavlja osrednji del kulturne teorije, ki preusmerja pozornost s tveganj in varnosti na družbene institucije. Tako morajo ljudje za spopadanje s tveganji razumeti temeljne kulturne mehanizme, saj čutijo potrebo, da upravičijo svoj način življenja (ibid.). To pomeni, da se potrebe posameznikov_c v različnih skupinah razlikujejo (Thompson et al. 1990). V tem smislu morajo individualisti za občutek koristnosti in smiselnosti življenja uporabljati svoje spretnosti za manipuliranje in nadzorovanje sveta okoli sebe. Tisti, ki zagovarjajo egalitaren način življenja, ne potrebujejo sveta, da bi ga nadzorovali, temveč potrebujejo vednost o tem, kaj svet lahko prenese in česa ne more. Hierarhični svet omogoča nešteto možnosti, toda znotraj jasnih omejitev. Fatalisti potrebujejo nepredvidljiv in naključen svet, sicer njihov fatalistični način življenja ne more delovati (ibid.). Wildavsky in Dake (1990) zaokrožita idejo kulturne teorije z navedbo, da so posamezniki_ce aktivni_e organizatorji_ce lastne percepcije, ki odločajo o tem, česa in v kolikšni meri se bodo bali. To sta dokazovala tudi z obsežno empirično študijo, v kateri ne zasledimo hierarhičnega modela dojemanja tveganj. Za razliko od njiju je Rippl (2002) testiral in navedel podatke za vse štiri poglede na svet in podobno ugotovil pomen vseh štirih razsežnosti. Kljub povedanemu pa 7

21 večini raziskav 5, izvedenih v zadnjem desetletju, ni uspelo potrditi ugotovitve Wildavskya in Dakea (1990) o kulturno pogojenem dojemanju sveta. Raziskave (Dake 1991, Palmer 1996, Sjöberg 1997, Marris et al. 1998) le v delno prinašajo nove dokaze o predpostavkah kulturne teorije. Večina je poročala, da kulturna teorija pojasnjuje le majhen del varianc o tem, kako ljudje zaznavajo tveganja. Tudi Adams (1995), ki zagovarja nevmešavanje države in politike na področju tveganj, uporablja argumentacijo Douglas, z namenom da bi podprl svoja stališča. Sam (ibid.) meni, da država ne bi smela vsiljevati svojega pogleda na tveganja glede na njihovo subjektivno naravo, negotovost v znanju o njih in politične razsežnosti razprave o tveganjih. Pomanjkljivosti kulturno-simbolnega pogleda na tveganja se kažejo v: - njegovi navidezni togosti, statistični naravi in v tem, da ne omogoča upoštevanja načinov, kako se večina ljudi nenehno giblje med štirimi svetovnimi nazori, zaradi česar ne moremo trditi, da pripadajo tej ali oni skupini (Lupton 2005). - zagovarjanju kolektivnih entitet (posameznikov_čin način življenja je odvisen od oblike skupine-mreže, ki ji pripada), pri čemer model ne upošteva posameznikove_čine sposobnosti odločanja. Skupina sicer določa kulturno percepcijo tveganj in načina ravnanj, ne upošteva pa vzročnih silnic, ki nastanejo v družbenih odnosih (Boholm 1996). - tem, da se pojem 'tveganj' obravnava kot kulturno konstruiran 'pogled na svet', pri čemer se ne upošteva dimenzij odzivanja posameznikov_c, ki so del narave tveganj (Lupton 2005). Tako posameznikovi_čini 'pogledi na svet' določajo, katere pojave bo izpostavil kot 'tvegane' kakor tudi resnost teh tveganj. S tem 'pogledi na svet' in odzivi na tveganja sooblikujejo tveganja. Kulturni model tako ne pojasni v celoti, na kakšen način se bodo posamezniki_ce odzivali na tveganja. 5 Najbolj izstopajo naslednje raziskave: 1. Marris et al. (1998) je primerjal kulturno teorijo in psihometrično paradigmo, v kateri se je psihometrična teorija izkazala za boljšo glede pojasnjene variance. Marris et al. (1998) trdijo, da se štirje svetovni nazori nanašajo na dojemanje tveganj, četudi v raziskavi korelacijski izračuni tega ne potrdijo. 2. Sjöberg (1997) je primerjal sodbe o tveganjih med primerljivima vzorcema švedskih in brazilskih učiteljev. V nasprotju s trditvami kulturne teorije, sta dve skupini ocenili tveganja na podoben način, kljub predvidenim kulturnim razlikam. Korelacije med kulturno pripadnostjo in dojemanjem tveganja so bile nizke. Raziskava pokaže, da je zaznavanje tveganja povezano z dejanskimi tveganji in ne s predpostavkami in kulturnimi vrednotami. 3. Palmer (1996) uporablja (1991) operacionalizacijo Dakerju na vzorcu 115 dodiplomskih študentov psihologije v Kaliforniji v ZDA. Njene ugotovitve so pokazale, da se individualisti, hierarhisti in egalitaristi niso bistveno razlikovali v svojih sodbah glede desetih potencialnih tveganj. Raziskava pokaže, da imajo kulturni dejavniki večjo varianco pri dojemanju tveganj v primerjavi z omenjenima raziskavama. 8

22 - zaznavanje tveganja je subjektiven proces (zaznavanje in odzivanje na tveganje pogosto izhajata iz lastnih vrednostnih sodb in ne temeljita na dejstvih), ki vključuje pristranskost in lahko pripelje do pretiravanja in precenjevanja tveganja (Kemshall 1997). Poleg kritičnega pogleda na teorijo posameznikovega_činega dojemanja tveganja, ki sta jo postavila Douglas in Wildavsky, so nekateri avtorji (Marris et al. 1998, Sjöberg 1998) kritizirali tudi različne raziskave, katerih avtorji_ce so poskušali dokazati znanstveno relevantnost teorije. Še posebej kritični so bili do raziskav, ki so dojemanje tveganj raziskovale z uporabo anketnih vprašalnikov, saj odražajo le skromen količnik varianc v posameznikovem dojemanju tveganja (ibid.). Prednost teorije, kot jo prikaže Douglas (1966, 1978, 1982, 1985, 1997), je, da opozori na razliko med 'jazom' in 'drugim', ki ju oblikujejo kulturna prepričanja oziroma kulturne interpretacije družbe. Razlikovanje uporabi za pojasnjevanje večdimenzionalnosti družbe in oblikovanja družbenih konceptov na podlagi kulturno specifičnih dimenzij. Douglas s kulturnimi razsežnostmi povezuje tudi način dojemanja tveganja in razumevanje tveganj povezuje s kulturno oblikovanimi simboli in pomeni. Glavni pomisleki v zvezi s tem (Lupton in Tulloch 2002) se nanašajo na pomanjkljivo pojasnjevanje načinov, kako ljudje oblikujejo pomene svoje identitete in pripadnost družbeni kulturi, iz česar sledi tudi pomanjkljiva razlaga načinov razumevanja tveganj in tega, kako se oblikujejo subjektivne razlage tveganj kot pozitivnih ali negativnih. Glavna kritika se torej nanaša na nezadostno pojasnjevanje, kako ljudje razumejo tveganja v vsakdanjem življenju. Douglas in Wildavsky (1982) opozorita na pomen vpliva kulturnih in strukturnih dejavnikov, ki oblikujejo družbene interpretacije tveganj in tudi vsakdanje življenje ljudi znotraj določene kulture, ne prepoznata pa individualiziranih dejavnikov, ki tudi pomembno vplivajo na individualiziranost tveganj v družbi, hkrati pa zanikata kognitivno interpretacijo tveganj, ki poleg kulture pomembno vpliva na subjektivno razlago nevarnosti Družba tveganja Druga smer pojasnjevanja tveganj je diskurz družbe tveganja. Gre za izraz, ki se je pojavil v osemdesetih letih preteklega stoletja in opisuje način organiziranosti družbe kot odziv na tedanja tveganja. Glavna predstavnika te teorije sta Giddens (1990, 1991, 1994, 1998) in Beck (1992a, 1992b, 1994, 1995, 1996a, 1996b), ki svoje razprave o tveganjih obravnavata na mikro ravni razumevanja in strategij upravljanja s tveganji. Ključni pojmi so proces individualizacij, 9

23 refleksivnosti in globalizacije v zahodnih državah. Njuna pogleda na sodobno družbo sta si v številnih delih nasprotujoča, v razpravah pa najdemo tudi skupne točke, ki sledijo v sintezi njunega pogleda. Najbolj očitno nasprotje med njima je v tem, kaj izpostavita kot pomembno v družbi tveganja. Po Giddensu (1992, str. 21)»[ ] v družbi tveganja narašča obremenjenost s prihodnostjo in varnostjo, ki ustvarja pojem tveganja«, medtem ko jo Beck (1992a, 1992b) pojasnjuje kot»[ ] sistematični način spoprijemanja z nevarnostjo in negotovostjo, ki ju je vpeljala modernizacija.«modernost v tem smislu ne pomeni zgolj vala tehnološke racionalizacije in sprememb pri delu in v organizacijah, temveč tudi spremembe družbenih značilnosti in običajnih biografij, načina življenja, oblik ljubezni, strukture moči in vpliva, politične represije in sodelovanja, pogledov realnosti, norm in znanja.«sam meni, da je modernost povzročila preoblikovanje celotne družbene strukture (ibid.). Po Becku (1994, 1995) gre za prehodno obdobje, v katerem se je pretekla industrijska družba spremenila v družbo tveganja. V tem obdobju ustvarjanje bogastva spremljajo tveganja, ki so rezultat modernizacije. Osrednji problem zahodnih družb zato ni proizvodnja in distribucija 'blaga' (kar je bila značilnost na začetku modernosti in še vedno ostaja značilnost držav v razvoju), temveč preprečevanje ali zmanjševanje škode oziroma tveganja. V javnih, političnih in zasebnih arenah so tako začeli prevladovati razprave o tveganjih in konflikti v zvezi z njimi. Posamezniki_ce, ki živijo v takih družbah, so tako postali_e bolj ozaveščeni_e o tveganjih, s katerimi so se prisiljeni_e soočati vsak dan. Po Becku (ibid.) so posamezniki_ce s svojim načinom življenja ujeti_e v vsakodnevno prepoznavanje nevarnosti. Tako je tveganje samo druga beseda za nevarnost oziroma slepo igro na srečo, nekaj, kar v sodobni družbi ustvarja nepopravljivo škodo (Beck 1992b). Po Becku je tveganje produkt človekovega delovanja (npr. modernizacije, industrializacije, urbanizacije in globalizacije) in širjenja znanja, s posledicami česar se nenehno soočamo. Tak, precej realističen pogled pa se meša s strukturalističnim. V Beckovih delih tako pogosto ni jasno, ali so se okrepila tveganja v družbi ali se je spremenil zgolj naš pogled nanje.»tveganja so 'tveganja v poznavanju' in dojemanju tveganj, pri čemer ne gre za dve različni stvari, ampak za eno in isto stvar.«(beck 1992b, str. 55) Tveganja so družbeni konstrukt, ki s pomočjo znanstvenih ugotovitev postaja statistično opredeljen, vedno bolj zakrit s političnimi konstrukti ali pa dramatiziran v medijski in javni sferi. 10

24 Beck poskuša v svojih delih povezati znanstveni objektivizem (prepričan je, da obstajajo 'prava' tveganja) in kulturni relativizem 6 (značilnosti in vzroki tveganj so zasnovani in obravnavani različno), oboje pa vpne v tisto, kar sam imenuje 'sociološki vidik'. Podobno kot Douglas (1966, 1978, 1982, 1985, 1997) tudi Beck meni, da so kulturne značilnosti pomembne pri pojasnjevanju, zakaj ljudje določena tveganja prepoznajo kot nevarna (odmiranje nemških gozdov), druga pa spregledajo (umrljivost na cestah). Pojav pripisuje simbolnim predstavam. Simboli, ki se dotikajo osrednjih kulturnih vprašanj, kljub svoji morebitni nerealnosti sprožajo 'alarme', ki jih prikažejo kot hiperaktivne nevarnosti v vsakdanjem življenju posameznika_ce. Simboli pridobijo ključen pomen z abstraktnostjo interpretacije in neotipljivostjo morebitnega uničenja, ki ga ustvarja napredna industrializacija nevarnosti. Tako vidi zatiskanje oči pred umrljivostjo na cestah oziroma podoben odziv ljudi na druge hude nevarnosti kot obrambni mehanizem, kot poskus ohranjanja občutka normalnosti. V nasprotju je odmiranje gozdov simbol obsežnosti tveganj, ki nas ogrožajo. To, da so ta tveganja hkrati razumljiva in nerazumljiva, zoži človeški fokus in daje iluzoren občutek nadzora. Take simbolne nevarne tarče pripomorejo k osredotočanju pozornosti na določena tveganja in hkrati k ignoriranju drugih tveganj (Douglas 1966, 1978, 1982, 1985, 1997). Tako kot Douglas tudi Beck in Beck-Gernsheim (1995), usmerja svoja razmišljanja v področje ekoloških politik. Meni, da se tveganja pojavljajo v neverjetnem obsegu velikih groženj, zaradi česar napoveduje apokaliptičen izid. Posledica globalnih sodobnih tveganj, ki so v nasprotju z osebnimi tveganji pretežno produkt industrializacije in jih ne moremo prostorsko, časovno ali družbeno zamejiti, bo uničenje vsega življenja na zemlji. Beck in Beck-Gernsheim (1995, str. 13) govori o»[ ] povečevanju ravni nevarnosti, ki vse bolj postaja 'norma'. Z razvojem instrumentalnega racionalnega nadzora pa ljudje pri upravljanju z grožnjami postanejo tudi preračunljivi. Če so bila tveganja v zgodnji moderni determinirane in izračunljive negotovosti, razumljene kot produkt družbenih izbir, ki jih moramo primerjati s ponujenimi priložnostmi, jih prepoznati in se spoprijeti z njimi ali pa jih posamezniku_ici preprosto vsiliti kot njegovo oziroma njeno (ne)odgovornost, so sodobna tveganja produkt odločitev organizacij in političnih skupin, ki pozornost usmerjajo zgolj na tehnično-ekonomske prednosti in lastne koristi (ibid.).»rezultat tveganj so družbene lastnosti in industrijska individualistična generacija, ki iz nevarnosti mega-tehnologije naredi politično vprašanje.«(beck 1992b, str. 98) Potemtakem je za Beckovo (ibid.) pojmovanje družbe tveganja ključen politični vidik tveganj, pri čemer tveganja vidi kot 6 Beck (1995) tako poimenuje družbeni konstrukcionizem. 11

25 politično refleksivna. 7 Sam meni (Beck 1996a), da globalna narava tveganj vodi v svetovna zavezništva, pri čemer družba tveganja postane 'svetovna družba tveganja', ki globalizira javno sfero politične razprave in delovanja. Koncept refleksivne modernosti je tako nenameren stranski učinek nevarnosti, ki jo prinaša modernost (1996b). Refleksivna modernost je kombinacija 'zrcaljenja in razmišljanja', v kateri šele katastrofa povzroči samokritičnost in samo-transformacijo.»refleksivna modernizacija vsebuje elemente zrcaljenja tistih groženj, ki pretijo temeljem industrijske družbe, če se bo modernizacija uspešno nadaljevala, slepa za nevarnosti in globlje zavedanje, refleksijo te situacije.«(beck 1992b, str. 34) Po Becku in Beck-Gernsheimu (1995) uničenje industrijske družbe ne bo posledica revolucije ali razrednega boja (kot napoveduje Marx), temveč refleksivne sodobnosti, katere napredek posledično vodi v samouničenje. To pri laikih ustvarja potrebo po iskanju nove gotovosti in povzroča nezaupanje v znanost, saj se zavedajo, da je prav znanost vzrok za to nevarnost. Nezaupanje velikokrat odražajo tudi pogosto nasprotujoča si mnenja strokovnjakov, ki ne ponujajo rešitve problema, ki so ga sami ustvarili. Posledica je boj med strokovno javnostjo, ki ustvarja definicije tveganj, in laičnim ljudstvom, ki je izpostavljeno tem tveganjem, kar pelje v to, da tveganja postajajo pomemben politični koncept (Beck 1994). V nasprotju z Douglas (1992) kritizira ignoranten odnos strokovnjakov in meni, da se laično ljudstvo racionalno odziva na tehnično-znanstvene racionalnosti (Beck 1992b). Po Becku (ibid.) tveganja istočasno krepijo pozicijo nepravičnosti in demokratizacijo, ki ustvarja globalno državljanstvo. Iz tega sledi, da distribucija in naraščanje vrst tveganj določene družbene skupine prizadenejo bolj kot druge. Razlikovanja so tu strukturirana preko razredne neenakosti in socialni položaj s čimer imajo prikrajšani manj možnosti za izogibanje tveganjem kot privilegirani.»revščina privablja obilje tveganj. Nasprotno pa lahko bogastvo (v obliki dohodka, družbene in politične moči, izobrazbe), zagotovi nakup varnosti in osvoboditev pred tveganji.«(beck 1992b, str. 35) Tako so tveganja neenako porazdeljena, pri čemer se razredni položaj in izpostavljenost tveganjem prikrivata, kar pa ne drži za vse vrste tveganj. Določena tveganja po Becku (ibid.) prizadenejo tako revne, kot bogate:»[ ] revščina je hierarhična, smog pa demokratičen.«(str. 36) Značilno je protislovje, ki se kaže v tem, da imajo privilegirani sicer večji dostop do znanja, ki pa ne zadostuje za zmanjšanje njihove zaskrbljenosti ali tesnobnosti. Bistvo refleksivne modernosti je tudi individualizacija, ki omogoči transformacijo in osvoboditev posameznika od njegovih družbenih vlog, starosti, spola in družbenega razreda. Na proces 7 Izraz 'refleksivnost' se pogosto pojavlja v sociološki literaturi za označevanje odzivov ljudi na tveganja. 12

26 same transformacije naj bi v veliki meri vpliva drugi val feminističnih gibanj in sprememb na trgu dela, ki prispeva k širjenju le te. Individualizacija v industrijskih družbah pomeni razpad gotovosti in s tem prisilo, iskanja in izumljanja novih gotovosti. Usodo si posameznik_ica sam_a oblikuje s pomočjo samo odločanje in identifikacije, pri tem individualizacija pomeni prisilo, postavljanja sebe v središče življenjskega dogajanja ob sprejemanju mnogih in spremenljivih subjektivitet. Gre za socialno transformacijo, ki je zapleten in dvoumen pojav.»gledano iz enega zornega kota to pomeni svobodo do izbire, iz drugega pa pritisk ustreznih ponotranjenih zahtev, znotraj katerih je posameznik_ica na eni strani odgovoren zase in na drugi odvisen od pogojev, ki so izmuzljivi.«(beck in Beck-Gernsheim 1995, str. 7) Kljub neenakemu vplivu na družbene skupine, ima slednje velik vpliv na potek vsakdanjega življenja, saj postane konceptualiziran veliko bolj odprto in fleksibilno. Beck (1992b) pojav poimenuje refleksivna biografija, ki jo posameznik_ca oblikuje skozi lastna prizadevanja in stalne napore refleksije življenjske smeri. S tem se izgubi posameznikova družbena odvisnost oziroma odvisnost od družbenega razreda, starosti, spola in socialnega položaja. Izobrazba in kariera postaneta individualizirani, odvisni od tekmovanja z drugimi in s tem ustvarjanja individualistične kariere. Tradicionalna pričakovanja in družbene strukture se izgubijo, naloga posameznika_c postane ustvarjanje lastnih priložnosti. Posameznik_ca se mora soočiti s pluralnim in decentraliziranim trgom dela, ki zahteva fleksibilnost in podjetnost, neuspeh spopadanja pa se kažeta v nezaposlenost ali zaposlenosti za določen ali polovičen delovni čas. V medsebojnih odnosih individualizacija povzroča konflikte med uveljavljanjem lastnih pravic in avtonomije ter istočasnim ohranjanjem medsebojnih odnosov. V vrednostnem smislu je to tudi konflikt med egoizmom in altruizmom. Odgovor na ta konflikt zahteva intenzivna pogajanja in dogovarjanja pri odločanju. Posledica so konflikti v družinskem življenju, ki se kažejo v nasprotjih med obveznostmi skupnega življenja in osebno avtonomijo. Hkrati pa na konflikte v družini vplivajo zahteve trga dela, ki od avtonomnega posameznika_c zahteva, da ni obremenjen z družinskimi zahtevami. To ustvarja nova družbena tveganja na področju varne zaposlitve, ekonomske neodvisnosti, stabilne zakonske zveze in partnerskih odnosov (Beck in Beck-Gernsheim, 1995). Kar velja tudi pri posameznikih_cah z več družbenega vpliva. Vsekakor to ne pomeni, da družbene neenakosti izginejo, prav nasprotno te se ohranijo a postanejo manj očitne in priznane kot dejavnik, ki vpliva na življenjske možnosti. So»[ ] individualizirane in predstavljene kot psihološke dispozicije: kot so osebne pomanjkljivosti, občutki krivde, bojazni, konflikti in nervoze.«(beck 1992b, str. 100) Izguba službe je zato posledica posameznikovega napačnega načrtovanja in ne rezultat širših družbenih procesov. 13

27 Podobno Giddens (1991) vidi izvor negotovosti v spoznanjih modernosti človeškega napredka. Meni, da je»[ ] ena od značilnih lastnosti modernosti, v resnici večanje povezanosti med dvema skrajnostnima, obsežnostjo in namembnostjo - globalnih vplivov na eni strani in osebnimi dispozicijami na drugi strani.«(1991, str. 1) Kot Beck (1992a) meni, da je za pozno moderno značilna transformacija v tradicionalnih navadah in običajih, ki vplivajo na ravnanja in pomen vsakdanjega življenja, pri čemer institucije ključno vplivajo na sebstvo in vsakdanje življenje. Kot ključni determinanti moderne izpostavi institucionalno in individualno refleksivnost, ki se kombinira z reorganizacijo časa in prostora ter širitvijo mehanizmov raztelešenja. Tak primer raztelešanja je sistem strokovnega znanja, ki ustvarja različne oblike veljavnega tehničnega znanja, neodvisno od vednosti, ustvarjene na področju prakse in njihovih uporabnikov. Drug mehanizmi raztelešanja vključujejo standardizirane časovne pasove in simbole ali predmete, ki so sredstva za izmenjavo standardov z vrednostjo, kot je na primer denar in ki se uporablja v svetovnem gospodarstvu. Zaradi njih (pa tudi globalizacije) lahko imajo v sedanjem času dogodki mnogo bolj katastrofalen učinek, z daljnosežnejšimi razsežnostmi (npr. okvara jedrske elektrarne lahko škoduje ali ubije milijon ljudi). Zato pozno moderno označi kot 'kulturo tveganj', kar ne pomeni večje izpostavljenosti ali zaskrbljenosti zaradi nevarnosti, temveč, da so grožnje in nevarnosti sedaj konceptualizirane kot 'tveganja'.»to je družba, ki je čedalje bolj obremenjena s prihodnostjo (in tudi z varnostjo), kar ustvari pojem tveganja.«(giddens 1998, str. 27) Tako je njegovo stališče glede narave tveganj podobno Beckovem (1992a, 1992b, 1994). Po Giddensu (1994, 1998) se tveganja gibljejo med dvema fazama: 1. V prvi fazi tveganje nastopa kot ključen preračun z namenom nadzorovanja prihodnosti. Tu so različne komponente tveganja vnaprej znane in tako tudi izračunljive. Ideja o tveganjih je ključna pri narekovanju razvitosti socialne države, ki je sredstvo za zaščito prebivalstva pred predvidljivimi nevarnostmi (npr. bolezen ali brezposelnost ureja sistem socialnega zavarovanja). 2. Druga faza nastopi tedaj, ko tveganj ne moremo povsem izračunati. V tej fazi se izdela načrt morebitnega poteka tveganja z različnimi stopnjami verjetnosti (primer je globalno segrevanje). 14

28 Tudi Giddens (1990, 1991) loči med sodobno refleksivnostjo in refleksivnim nadzorovanjem. 'Moderna refleksivnost, tako pri posameznikih kot pri institucijah, vključuje zavest o pogojni naravi strokovnih znanj.«(giddens 1991, str. 20) Tako so»[ ] vsi pogoji modernosti (ločevanje prostora, kraja in časa, večja vloga mehanizmov razteleševanja) odvisni od zaupanja, toda ne v posameznika, temveč v 'abstraktne zmogljivosti'.«(giddens 1990, str. 26) To pomeni, da se morajo ljudje pri vsakdanjem življenju zanesti na smernice strokovnjakov, ki izhajajo iz pridobljene znanstvene vednosti. Toda ljudje v verodostojnost znanstvene vednosti podvomijo, saj predvsem zaradi pogostega nestrinjanja med strokovnjaki, med razlikami v doktrinah in spremenljivih znanstvenih in političnih smernic ta vednost izgubi verodostojnost. Za pojasnjevanje tveganj morajo zato ljudje opraviti 'refleksivno delo', s katerim si pomagajo razlagati in razumeti pojav. A tudi zanašanje na refleksivnost ni dovolj, ljudje se morajo zanesti na lastno oceno tveganja, ki pa je že po svoji naravi vedno nenatančna, prav zaradi utemeljenosti na abstraktnem znanju, ki je predmet nenehnega izpodbijanja in spreminjanja. To vodi v cinizem ljudi glede napredka, ki ga zahteva modernost. Posledica je vse večja refleksivnost posameznikov_c in institucij.»živeti v 'družbi tveganja' pomeni živeti z izračunljivim odnosom do odprtih možnosti ukrepanja, tako pozitivnih kot negativnih, s katerimi se kot posamezniki individualno in globalno nenehno soočamo v svoji sodobni družbeni eksistenci. Ocena tveganja vključuje tehtanje in izbiranje med različnimi možnostmi delovanja, skladno z njenim napovedanim izidom.«(giddens 1991, str ) Pri tem Giddens (ibid.) 'jaz' razume kot refleksivni projekt, ki zahteva prilagodljivost in odgovornost na lastni življenjski poti, pri čemer imajo posamezniki več resursov pri oblikovanju 'sebstva' kot ga ima strokovno znanje (ibid.)»'jaz', kot širši institucionalni kontekst, mora biti refleksivno ustvarjen. 'Refleksivni projekt izgradnje lastne identitete zahteva upoštevanje tveganj, ki so filtrirana skozi stik s strokovnim znanjem.«(giddens 1991, str. 5) Pri tem je telo predmet posameznikove manipulacije in volje, saj je 'refleksivno aktiven' (ibid.). Reproduktivne tehnologije, genetski inženiring in kirurgija prispevajo k ideji, da je telo predmet človekovega delovanja. Razlika med Beckom in Giddensom se pojavi v njunih kasnejših delih, v katerih Giddens (1994) svoje razmišljanje osredotoča na razprave o zaupanju. Meni (ibid.), da s sistemi lokalnega znanja in s pomočjo simbolnih znakov (npr. denar) zaupanje postane nujen del življenja.»raztelešenje, kot lastnosti abstraktnih sistemov pomeni stalno interakcijo z 'odsotnimi drugimi' ljudmi, ki jih posameznik nikoli ni videl in jih najverjetneje nikoli ne bo spoznal, toda čigar dejanja neposredno vplivajo na njegovo življenje v prihodnosti.«(giddens 1994, str. 89) To se nanaša predvsem na strokovno znanje, pa je to značilno za visoko stopnjo negotovosti. Zato 15

29 ljudje zahtevajo, da si strokovnjaki ponovno pridobijo njihovo zaupanje, ki zahteva nenehno pogajanje.»kaj je 'sprejemljivo' tveganje v smislu zmanjševanja nevarnosti, je različno pojmovano v različnih kontekstih, vendar ima običajno osrednjo vlogo pri ohranjanju zaupanja.«(giddens 1990, str. 35) Po Giddensu (ibid.) ima zaupanje ključno vlogo pri vzpostavljanju ontološke 8 varnosti od otroštva dalje. Giddens zato zaupanje razume kot sredstvo za spoprijemanje s psihološkimi tveganji, ki povzročajo strah, stiske in tesnobo. Slednje je lahko tudi posledica refleksivnega izračuna, posledica izbire, da verjamemo posamezniku ali organizaciji, kar omogoči ustvarjanje zapredka neranljivosti. Giddens pri tem opozori, da nastali zapredek lahko razbijejo izkušnje, kar posledično zahteva ponovno obravnavo določenih rutin. Giddens (1991) to imenuje pojav 'usodnih trenutkov', s katerimi se posameznik_ca spopade glede na lastna moralna in eksistencialna merila, s čimer ponovno oblikuje zapredek, ki ustvari ustrezen občutek neranljivosti ter zmanjša posameznikovo_čino grozo in trpljenje. Pri»[ ] ontološki varnosti imajo ključno vlogo tudi vsakdanje rutine, saj posamezniku_ci omogočajo, da se na običajen način spoprime z nevarnostmi in z njimi povezanimi strahovi. (ibid., str ) Giddens (1990) meni, da v sodobni moderni usoda ponovno skuša vstopiti v kategorijo verjetnosti, predvsem pri tveganjih z visoko stopnjo posledic, nad katerimi posamezniki nimajo nadzora. Zato so včasih prisiljeni zanesti se na usodo, torej tvegati, še posebej v primerih, ko se v predstavljenem strokovnem znanju naleti na velike razlike. V teh primerih posameznik mora preprosto sprejeti odločitev, da bo zaupal v abstraktnost sistemov, da se bo predal usodi ne glede na vse, kar ga navidezno razbremeni bremena tesnobe (Giddens 1990). To imenuje pragmatično sprejemanje, katerega rezultat je potiskanje strahov vse globlje v podzavest. Druge oblike spoprijemanja so 'trajni optimizem', 'cinični pesimizem' in 'radikalna angažiranost' (odnos nasprotovanja zaznanemu viru nevarnosti: npr. ustanavljanje novih družbenih gibanj, kot je npr. gibanje zelenih). Kot je razvidno iz zgoraj povedanega, v teoretiziranju o obvladovanju tveganj, med Beckom in Giddensom obstaja veliko podobnosti, ki jih Lash (1994a, str. 116) in Urry (1994, str. 38) strneta v šest točk: 1.»Oba koncept tveganja kot posledica procesa modernizacije postavita kot osrednjo skrb sodobnega časa. 2. Tveganja sodobnega časa so po svojem značaju spremenjena po svojem značaju in puščajo večje posledice v prostoru in času. 8 Giddens (1990, str. 92) ontološko varnost definira kot»[ ] čustveni pojav, ki vključuje človekovo 'zaupanje' v kontinuiteto lastne identitete in v nespremenljivost družbenih in materialnih okolij svojega delovanja.«16

30 3. Zanima ju politični vidik tveganja, pri čemer poudarjata refleksivnost kot primarni odziv na spremenljivost in negotovosti, v pozni modernosti. 4. Poudarjata večjo ozaveščenost laične javnosti glede strokovnih mnenj o tveganjih (pogosto negotova ali nasprotujoča si) in pripravljenost izpodbijanja mnenja strokovnjakov, vlad in industrije v zvezi s skrbjo za tveganja. 5. Svoje razprave o refleksivnosti razširjata na področje zasebnega življenja in intimnih odnosov skozi pojasnjevanje načinov, kako tveganje in z njim povezana refleksivnost prodira na to področje. 6. Pri obeh lahko zaznamo šibek družbeno konstruktivističen pristop k obravnavi tveganj in uporabo pristopa, ki je utemeljen v kritičnem strukturalizmu, pri čemer se osredotočata na to, kako tveganja nastajajo, načine spoprijemanja na makro-strukturni ravni družbe, njihove politične posledice in z družbenimi konflikti, ki se vse boj pojavljajo.«lash in Urry pa navedeta (ibid.) tudi številne pomembne razlike med Beckovimi in Giddensovimi teorijami: 1. Pomembno razliko med njima najdeta v njunem pojasnjevanju povezanosti med tveganjem in refleksivnostjo v zvezi s tveganji. Beck meni, da je povečana stopnja refleksivnostjo v zvezi s tveganji rezultat večjega števila tveganj, ki nastajajo v pozni moderni dobi. Giddens nasprotno meni, da se v pozni moderni število tveganj ne povečuje, temveč gre zgolj za posledico napačne percepcije, ki nam daje občutek, da je teh več. Napačna percepcija pa je posledica spremenjene narave subjektivnosti v pristopu do življenja, ko so posamezniki veliko bolj občutljivi na možnost tveganja kot v prejšnjih obdobjih. 2. Različno predstavljata tudi sistem strokovnega znanja. Po Giddensu refleksivnost poteka prek ekspertnih sistemov in temelji na zaupanje ljudi v strokovno znanje. Beck pa vidi refleksivnost kot kritiko strokovnega znanja, ki ne temelji na zaupanju, ampak nezaupanju v ekspertne sisteme, zlasti v povezavi z okolijskimi tveganji. 3. Giddens se tudi bolj osredotoča na samo-refleksivnost, refleksivnost, ki je usmerjena v telo in sebe, nasprotno Beck, daje večji poudarek na posameznikovo refleksivno kritiko družbe in je bolj kritičen do trenutnih družbenih ureditev kot Giddens. Kritiki (Lash 1994, Rustin 1995, Alexander 1996, May in Cooper 1995, Mouzelis 1999) teorije refleksivne modernosti izpostavljajo predvsem refleksivno kritiko znanosti in drugih sistemov strokovnih znanj in kritiko družbenih gibanj, ki naj bi se po Becku in Giddensu pojavila šele v 17

31 pozni moderni. Glavna kritika se nanaša na poenostavljen pogled na moderno in ne prepoznavanje kompleksnosti odgovorov, ki jih ponuja strokovno znanje. Lash (1993, str. 5) navaja na primer, da je»[ ] modernost po svoji definiciji refleksivna, saj vključuje nenehno spremljanje sebe, četudi skozi običaje ali navade in ne skozi individualizacijo.«druga pomembna kritika (Lash 1993, Alexander 1996, Mouzelis 1999, Bendle 2002) izpostavi njuno pretirano špekulacijo glede strukturnih in organizacijskih procesov, brez prave utemeljitve v dejanskih procesih in izkušnjah institucionalnega in vsakdanjega življenja. Tako s svojimi poudarki na individualizaciji ne prepoznata skupnostnih in simbolnih vidikov tveganja Vidik upravljanja s tveganji 'Upravljanja s tveganji', kot tretja smer pojasnjevanja, izhaja iz Foucaultovih spoznanj o upravljanju in etičnem samooblikovanju. Teoretiki 'upravljanja s tveganji' se osredotočajo na raziskovanje načinov, po katerih tveganja delujejo, zlasti v odnosu do političnih značilnosti neoliberalizma. Tveganje se iz tega vidika razume kot družbeno kulturni pojav. Raziskovanje tveganj tako poteka v okviru razumevanja procesov nadzorovanja, discipliniranja in reguliranja populacij, s konceptom tveganja pa se pojasnjujejo posebne norme vedenja, ki se uporabljajo za spodbujanje posameznikove 'prostovoljne samoregulacije' kot odgovor ali prilagajanje tem normam. Tveganja tako niso samo po sebi umevni pojav, temveč se jih razume kot 'preračunljivo racionalnost' (Dean 1999). Zagovorniki (Lupton 1992, Hunt in Wickham 1994, Dean 1999) Foucaultovih idej tako povsem sledijo njegovi razlagi razmerja moči 9. Foucault (1991) pojasnjuje vladanje kot pristop družbene regulacije in nadzora v toku družbenih sprememb (razpad fevdalizma in razvoj prvih držav, ki temeljijo na legitimnih pravilih), do katerih je prišlo v 16. stoletju v Evropi. V 18. stoletju se pojavi pojem 'prebivalstva' kot družbenega telesa, ki zahteva posredovanje, upravljanje in zaščito, vse z namenom povečanja bogastva, blaginje in produktivnosti. Pojavi se tako imenovana 'tehnologija prebivalstva', katere osrednji projekt postane popis prebivalstva in njegovih značilnosti (rodnost, zakonske zveze, demografske ocene, umrljivost itd.), s čimer telo posameznika in tako populacije postane nosilec spremenljivke, ki vključuje tako razlike med 9 Po Foucaultu (1991) je upravljanje kot strategija in načelo dominiralo v oblikovanju politične moči vse do 18. stoletja. V sodobni obliki se upravljanje (zagovorniki so Lupton 1992, Hunt in Wickham 1994, Dean 1999) kot oblika politične moči kaže v pravilu zagovarjanja individualne svobode in pravic posameznika_ce pred pretiranim vmešavanjem države, kar je načelo neoliberalizma. 18

32 populacijo (močni šibki, bogati revni itd.) kot ocene populacije (bolj ali manj donosna, bolj ali manj zmogljivi, da bodo uspešno usposobljeni, pri katerih je večja ali manjša verjetnost, da zbolijo ali umrejo itd.) (Foucault 1984). Gre za upravljanje ljudi v najširšem smislu besede, v katerem upravljanje kot strategija in razlaga dominira v politični moči. Pojavi se tako imenovana depersonalizacija posameznika, proces subjektivizacije osebe v upravljivo enoto. Danes to strategijo lahko prepoznamo v političnih pravilih neoliberalizma, ki se kaže v ščitenju kapitalske svobode pred posegi države. Foucault (1991) vidi zmožnost refleksivnosti 10 kot ključno za upravljanje. Pri tem je strokovno znanje sestavni del refleksivnih postopkov in procesa posameznikove_čine subjektivizacije. Tako kot Beck (1992b), meni, da je strokovno znanje ključno pri oblikovanju subjektivitet. Strokovno znanje ponuja smernice in nasvete za analizo, primerjanje norm, primerjanje usposobljenosti za izpolnjevanje teh norm in produktivnosti. Tako je v središču normiranje, ki predstavlja metodo, s katero so norme opredeljene v populaciji. Posameznik_ca je oblikovan znotraj mreže instrumentov in tehnik moči, ki jih predstavlja normiranje, s čimer pa je podvržen opazovanju in merjenju. To je ključnega pomena za discipliniranje, saj pomaga graditi razumevanje telesa v prostoru in času, s tem pa tudi oblikovanje razumevanja, ki omogoča njegovo upravljanje (ibid.). Iz tega vidika lahko tveganje razumemo, kot vladno strategijo nadziranja moči, s katero se populacijo in posameznike, spremlja in upravlja skozi cilje neoliberalizma (Lupton 1992).»S tveganji se upravlja preko heterogenih omrežji interaktivnih akterjev, institucij, znanj in praks.«(ibid., str. 89) Pomembno vlogo imajo raziskovalci, ki zbirajo in analizirajo podatke o tveganjih kar posledično pomeni, da se tveganja problematizirajo, statistično razvrščajo in upravljajo. To pa privede do razvrščanja družbenih skupin in označevanja določenih kot 'ogroženih' ali skupin z visoko stopnjo tveganja, kar posledično zahteva ukrepanje. Po Foucaultu (1991) tveganja postavlja 'moralna tehnologija', zato je treba, za izračun tveganj obvladati čas oziroma disciplinirati prihodnost (Ewald 1991). Za urejanje populacije, strategije vladanja v neoliberalnih državah vključujejo tako neposredne, prisilne strategije kot tudi manj neposredne strategije 11. Te strategije so raznolike in imajo več 10 Strokovno znanje ponuja vednost, ki bo ob upoštevanju posameznika_ce zavarovalo pred tveganji. Družba hkrati z ustvarjanjem vednosti postavlja zahtevo nenehne refleksije lastnega ravnanja z namenom zaščite pred tveganji. S tem vednost strokovnega znanja postaja sredstvo upravljanja in subjektivizacije posameznika_ce. 11 Manj neposredne strategije se nanašajo na posameznikovo prostovoljno izpolnjevanje interesov in potreb države. 19

33 ciljev, in niso vedno posredovane s strani države (lahko tudi s strani medijev ali drugih institutov). Pri obeh je ključni vidik urejen in discipliniran državljan kot avtonomen in samo-regulativen individuum. Državljani so v vlogi tako aktivnih kot pasivnih subjektov upravljanja. Navzven jih povsem nadzirajo instituti, navznoter pa se izvaja samoregulacija, preko izvajanja moči nad seboj kot normiranih osebah, ki zasledujejo svoje lastne interese in svobodo, ki so usmerjeni v svoje samo-izboljšanje in, ki iščejo srečo in zdravje (Gordon 1991).»Skozi tehnologije sebstva posameznik ali posameznica postane 'podjetnik samega sebe' v smislu poskušanja maksimiranja svojega človeškega kapitala.«(ibid., str. 44)»Ljudje se poskušajo 'preoblikovati' z namenom doseganja določenega stanja sreče, čistosti, modrosti, popolnosti ali nesmrtnosti.«(foucault 1998, str. 18) Posamezniki, da bi dosegli to stanje, iščejo, in jih tudi sprejemajo, nasvete strokovnjakov, ki ponuja strategije izogibanja tveganjem. S širitvijo vednosti pa se širijo tudi strategije izogibanja tveganjem, ki predstavljajo bolj neposredne strategije upravljanja, kot to zasledimo na primer pri strokovnih in laičnih nasvetih nosečnicam, kako naj zaščitijo svoj plod z izogibanjem tveganjem (redni ultrazvoki, alkohol in kajenje škodujeta plodu, pravilna prehrana, gibanje itd.). Gre za urejanje telesa, ki je podvrženo merjenju, spremljanju in nenehnem preračunavanju med tveganji, ki jih poudarja strokovno znanje, pri čemer njihovo neupoštevanje pomeni lastno odgovornost staršev za življenje in zdravje nerojenega otroka, kar implicira lastno odgovornost. Ta proces Foucault (1991) imenuje depersonalizacija, pri kateri je urejanje telesa bolj pomembno kakor, je v tem primeru, materina izkušnja nosečnosti. Na drugi strani upiranje tem strategijam urejanja pomeni zanemarjanje sebe, svojega zdravja in dobrega počutja kot (v primeru nosečnice) tudi otrokovega. Zavračanje sodelovanja se razume kot lasten neuspeh v skrbi zase kot oblika iracionalnosti oziroma nezadostne spretnosti posameznika (Greco 1993). V tem smislu, nosečnice izvajajo prostovoljno samoregulacijo z namenom doseganja 'popolnega otroka'. To vključuje spremljanje in ponotranjenje ciljev institucionalnega upravljanja. Ker pa se izgradnja sebstva, nikoli ne zaključi, se tudi projekt preprečevanja tveganja kot tehnologija 'jaza', nikoli ne konča, saj zahteva večno previdnost. Zagovorniki koncepta upravljanja s tveganji (Castel 1991, Ewald 1991, Kendall in Wickham 1992, O'Malley 1992, Dean 1999) opozorijo tudi na nadomeščanje pojma 'nevarnost' s pojmom 'tveganja', ki se predvsem pojavlja v institucijah, ki delajo z marginalnimi posamezniki in družbenimi skupinami. Pojem 'nevarnost' izvira iz strokovne presoje značilnosti, kot so življenjski pogoji in moralna klima določenih skupin. V tem smislu so revni predstavljeni kot 'nevarni', da bi s svojo revščino 'okužili' privilegirane.»pri tistih (na splošno bolj družbeno in ekonomsko 20

34 privilegiranih) razredih, ki so označeni kot 'v nevarnosti', se ta nanaša na možnost prikrajšanosti ali 'okužbo' s strani članov nevarnih razredov.«(kendall in Wickham 1992, str ) Z namenom zaščite se zato oblikujejo različne intervencije, tudi v obliki preventivnih akcij, katerih namen je delo z 'nevarnimi' oziroma 'tveganimi skupinami'. Nevarnost, v tem smislu, ima konotacijo notranje potencialnosti subjekta, ki je že lahko bila izražena ali pa tudi ne. Take primere lahko najdemo v klasični psihiatriji. Tu 'tveganje' pomeni nevarnost, ki je utelešena v duševni bolezni, ki posameznika, kot nosilca označi kot sposobnega za nepredvidljivo ravnanje in nasilje. S tem se jim pripiše nevarnost, ki izhaja iz opazovanja simptomov in posledično špekulacijah o njihovem ravnanju v prihodnosti.»vsi ljudje, ki so 'nori' veljajo za nosilce teh potencialov nevarnosti znotraj njih, navkljub njihovi nenevarni zunanjosti, ter so posledično obravnavani s takšnimi preventivnimi strategijami, kot je osamitev od ostale družbe.«(castel 1991, str. 238) Potencialno 'nevarni' so bili tako v zgodnji moderni disciplinirani in upravljani preko prisilnih, izključevalnih in prevzgojnih strategij (kot so npr. zapiranje v psihiatrične bolnice ali zapore). Kljub temu, da pojem tveganja temelji na prepoznavanju potencialne nevarnosti, izračunanih statistične korelacije in verjetnosti, ki izhaja iz opazovanja posameznikov, pa se razlikujejo od pojma nevarnosti.»tveganje ne izhaja iz navzočnosti določene nevarnosti, utelešene v konkretnem posamezniku ali skupini. To je posledica kombinacije abstraktnih dejavnikov, pri katerih obstaja večja ali manjša verjetnost, da se bodo pojavili v obliki neželenega vedenja.«(ibid., str. 387) V tem smislu 'ogroženi' ali 'biti ogrožen' pomeni, biti prepoznam v mreži dejavnikov, identificiranih pri opazovanju drugih, ki so označeni kot 'rizični' v populaciji oziroma kot 'drugačna populacija'. Gre za nov način nadzora, ki ga Castel (ibid.) poimenuje 'sistematično predodkrivanje'. V tem smislu primarni fokus preventivne politike ni več intervencija, temveč dejavniki tveganja oziroma statistične korelacije heterogenih elementov s ciljem predvideti vse možne oblike vdora nevarnosti. Po Castelu (ibid.) je to način ustvarjanja neskončnih možnosti za posredovanje, kar ustvarja situacijo, v kateri nihče ni prepričan, da se v njej ne skriva morebitna nevarnost, neobvladljivost ali neobvladljiv dejavnik. Taktike in strategije, ki temeljijo na konceptu tveganja, svojo pozornost usmerjajo na spreminjajoče se okolje, v katerem deluje 'rizični posamezniki'. Tako se na primer priložnostni kriminal lahko zmanjša s spremembo okolja potencialnih žrtev (O'Malley 1992). Poudarek teh pristopov je na preprečevanju priložnosti za potencialni kriminal in ne na rehabilitaciji storilcev kaznivih dejanj. 21

35 Ta premik od koncepta 'nevarnosti' h konceptu 'tveganja' prinese premik v načinu upravljanja z marginaliziranimi posamezniki, ki se ne obravnavamo več kot posameznike, od primera do primera, temveč kot skupina. V okviru koncepta tveganja so ti posamezniki razvrščeni, kot člani 'tvegane skupine' in s tem podvrženi analiziranju njihovih ravnanj in uporabi intervencij, ki izhajajo in so oblikovane na osnovi značilnosti skupine. Pojem upravljanja tako temelji na racionalnosti, standardiziranem ocenjevanju in napovedovanju določenega vedenja, na osnovi vzorca, ki ga prepoznamo v širši populaciji (npr. otroci alkoholikov bodo bolj verjetno zašli v alkoholizem). V neoliberalnih družbah se koncept tveganja kot strategija upravljanja ni uveljavil povsod enako. Tako Dean (1997, 1999) v neoliberalnih družbah prepoznava tri osnovne oblike racionalnosti tveganj: zavarovalniška oblika tveganja, epidemiološka in klinična oziroma oskrbna (v izvirniku ang. case-management) oblika tveganja. Med seboj se razlikujejo glede na vrsto ocene tveganja in specifično tveganje, v katerega so usmerjeni. Po Ewaldu (1991) pri zavarovalniških tveganjih zavarovanje predstavlja sredstvo spoprijemanja z nepredvidljivo usodo pa tudi orodje, s katerim je tveganje konstruirano kot shema racionalnosti, element realnosti, ki omogoča objektivizacijo stvari, ljudi in odnosov med njimi. S pomočjo specializiranih zavarovalniških statistik zavarovalniške hiše proizvajajo tveganja z razvrščanjem določene vrste pojavov v skupine tveganj (npr. bolezni, smrti, nesreče itd.) in ponujajo jamstva proti njim. Z drugimi besedami usoda postane predmet tveganja, za katero se določi vrednost preko neke odškodnine, ki je bila izračunana za njih (ibid.).»tako je, v tem smislu, tveganje lahko karkoli, če obstaja možnost, da se spremeni v nevarnost s pomočjo zavarovalniškega diskurza, ali kakršnega koli drugega diskurza usmerjenega v prepoznavanje in obvladovanje tveganj.«(ibid., str. 200) Pri tem se z življenjem posameznika upravlja kot s podjetjem, ki ga zavarujemo pred nesrečami, ki jih je poprej predvidel. Tako Dean (1999) meni, da gre za socializiran (prej kot individualiziran) pristop porazdelitve bremena tveganja med veliko število prebivalcev, podprt s pojmom socialne pravice, ki nalaga vzajemno sprejemanje odgovornosti za bremena nesreč. Druga oblika so epidemiološka tveganja, pri katerih ocena tveganja nastane na osnovi združevanja ocene številnih abstraktnih faktorjev, ki se kažejo v posledicah za zdravje ciljne skupine. Od zavarovalniških tveganj se razlikujejo samo v ciljih - cilj je preprečevanje bolezni in obolevnosti in ne izguba kapitala, kot je to cilj pri zavarovalniških tveganjih. Glavna metoda je sledenje obolevnosti in boleznim v populaciji. Uporabljajo se statistične in projekcijske tehnike, 22

36 ki povezujejo obolevnost in bolezni z vzročnimi spremenljivkami, z namenom napovedovanja posledic na področju zdravja in boljšega nadzorovanja in zmanjšanja tveganj za zdravje (Dean 1997). Epidemiološka tveganja poudarjajo povezanost življenjskih izbir z zdravstvenim stanjem in se uporabljajo za pozivanje posameznikov k vključevanju v samoregulacijo (npr. kot to prepoznamo v promociji zdravja). Na primer, ko se določena skupina, ki je po statističnih izračunih, utemeljenih na lastnostih kot so spol, starost, prehrana in družinska anamneza, označena kot skupina z 'visoko stopnjo tveganja' za na primer kardiovaskularne bolezni, se to skupino spodbudi k spoprijemanju s temi tveganji in v vključevanje v strategije preprečevanja nastanka bolezni. To pogosto poteka preko množično umerjenih medijskih kampanj, ki se zanašajo na samoopredelitev posameznikov kot 'ogroženih' in posledično samoregulaciji z namenom zmanjšanja izpostavljenosti tveganju. To Dean (1997) označi kot 'vladanje na daljavo', saj temelji na prostovoljnem sodelovanju v tehnologijah samonadzora in občutku lastne odgovornosti namesto neposrednega posredovanja. Tretja vrsta tveganj je povezana s klinično prakso dela 12 s tako imenovanimi 'nevarnimi' ali 'motečimi' posamezniki (npr. 'kriminalci', 'norci', 'disfunkcionalni', revni, dolgotrajno brezposelni itd.). Pri posameznikih ali skupini, ki so prepoznani kot 'ogroženi', se ocena tveganja določi preko kvalitativne ocene tveganja (ibid.). V nasprotju z ostalimi pristopi ta pristop uporablja individualistične vire podatkov, pridobljene z opazovanjem in interakcijami z uporabniki (npr. pogovori, zaznamki, spisi itd.). Pridobljeni podatki omogočijo oceno tveganja, ki je vodilo strokovnjakom (npr. socialnim in zdravstvenim delavcem, policistom, itd.) pri pripravi ustreznih tehnik za njihovo upravljanje.»to vključuje terapevtske prakse, ki so usmerjene v samopomoč s pomočjo svetovanja strokovnih delavcev, pedagoške prakse, namenjene usposabljanju nevarnih drugih in strožje ukrepe, kot sta pridržanje in zaporna kazen ter odstranitev 'tveganih' posameznikov iz družbe.«(ibid., str ) Po mnenju Deana (ibid.) v neoliberalnih družbah prevladuje svetovalna oblika racionalizacije tveganj, predvsem na področju socialnega dela in klinične medicine. Uporablja se predvsem za reševanje težav, kot sta brezposelnost ali 'odvisnost od socialnega varstva' (socialnih transferjev). V besedilih, ki se nanašajo na osebne socialne storitve, zasledimo terminologijo tveganj v povezavi s potrebami oziroma socialnim varstvom. Na primer pogojna kazen in duševno zdravje sta prežeta z oceno, obvladovanjem, spremljanjem tveganja in tveganjem udeleževanja, s čimer postanejo ta razlog sama po sebi in organizacijsko načelo ustanov, ki nudijo te storitve. 12 Dean (1997) jo poimenuje tudi 'klinična praksa dela za družbeni red'. 23

37 Diskurzi tveganja in strategije upravljanja imajo ključno vlogo tako pri zagotavljanju in racionalizaciji storitev kot tudi pri odločanju o potrebah (ibid.). Predstavljenim oblikam racionalizacije je skupna zahteva po vključevanju posameznika v prakse, ki naj bi pri njem preprečile ali zmanjšale vpliv tveganja. Kritiki (O'Malley 1992, Dean 1997, 1999) ta pristop imenujejo 'nova razumskost oziroma premišljenost' (v izvirniku ang. new prudentialism), kot nov neo-konservativni pristop, ki prelaga odgovornost državnih agencij, zaščite pred tveganji (npr. brezposelnost, bolezen itd.), na posameznike oziroma posamezne družbene skupine. Posledica je privatizacija tveganj in tesnejša povezanost s pojmom podjetniškega subjekta, kar ustvarja dvom v obstoj socialnih pravic. S tem posameznik postaja odgovoren za lastno izpostavljenost tveganjem (npr. brezposelnost, revščina v starosti, možnost, da je žrtev kaznivih dejanj itd.). Dean (1997) meni, da se fokus usmerja v individualno upravljanje s tveganji preko sklepanja osebnih zavarovanj in zavračanje vključevanja v sisteme socialnega varstva. S tem se tveganje kot nacionaliziran pojav (varnost se zagotavlja preko porazdelitev stroškov pri nesrečnih dogodkih med splošno populacijo), spremeni v individualističen. Individualistični pristop preusmeri odgovornost pri tistih, ki so določeni kot 'ogroženi', z države na posameznika. Temu procesu pripomorejo zasebne zavarovalnice, ki ustvarjajo mnenje lastne odgovornosti za ustvarjanje 'varnostne mreže' preko sklepanja zavarovanj pred nesrečo. S tem se umakne odgovornost države za upravljanje in obvladovanje tveganj. Revščina se prenese v zasebno sfero posameznika, ki si ni zagotovil varnosti pred njo z na primer varčevanjem v času lastne zaposlenosti ali zaposlenosti njegovih oziroma njenih staršev. Kar pomeni, da država ni dolžna skrbeti za tiste, ki so nespametno ravnali v preteklosti. V okviru koncepta nove razumskosti oziroma premišljenosti je osebna odgovornost predstavljena kot prakticiranje svobode, uresničevanje pravice do udejanjanja podjetniške sposobnosti in osvoboditev od državnih intervencij in s tem nadzora. Gre za neoliberalno demokracijo, ki poudarja avtonomnost in daje vtis uspešne strategije na področju zmanjševanja tveganja in zaščite pravic posameznikov. Vloga države pri zagotavljanju pomoči postane zgolj svetovanje pri samoregulaciji tveganj in spodbujanje aktivnega in svobodnega državljana. Torej podpiranje prostovoljnega delovanja v smeri preprečevanja tveganj v nasprotju z zagotavljanjem širokega spektra finančne pomoči. S tem se spremeni razumevanje 'družbenega' - od pojma množične kolektivnosti k pojmu razdrobljene individualnosti. Državljani so pripadniki določene družbe, a ne preko nravnosti socialne države, temveč kot samo-aktualizirani posamezniki, v ohlapnih in spremenljivih družbenih ureditvah, znotraj katerih prevzemajo različne vloge (Dean 1997, 1999). Od tistih posameznikov, ki sodijo v skupino 'visoko tveganih' (kot žrtve ali izvajalci 24

38 tveganj) družba pričakuje, da prevzamejo nadzor z izvajanjem ukrepov in ne z zanašanjem na sistem socialnega zavarovanja, kot oblike 'varnostne mreže'. Opisane okoliščine se pojavljajo v družbah, v katerih prevladujejo pojmi privilegiranega sebstva, jaza, ki je sposoben izvajati vojaški nadzor nad svojim telesom in umom, se nenehno ukvarja s samo-pregledovanjem, je spodoben samo-odpovedovanja za višje dobro in je pri sprejemanju odločitev 'življenjskega sloga' pripravljen sprejeti in izvajati napotke strokovnjakov. Prikaz posameznika kot 'homo economicus', subjekta, ki vsebuje nadčloveške moralne in politične značilnosti, najdemo v konservativnih diskurzih.»diskurzi priložnostnega kriminala, na primer, predstavljajo potencialnega storilca kot univerzalnega 'biografskega posameznika', akterja 'racionalne izbire', ki tehta prednosti in slabosti, pred storitvijo kaznivega dejanja.«(o'malley 1992, str ) Tudi žrtve se razume kot akterje 'racionalne izbire', ki so odgovorne za samo-zaščito, s čimer pa jih je treba v primerih ranljivosti obravnavati kot krivce. Znotraj te logike žrtve na primer spolnega nasilja postanejo krive za posiljenost, saj je le to posledica pomanjkanja njihove samo-zaščite. Ekonomska-racionalnost pa je vplivala tudi na spremembo sistema socialnega varstva. Vse večja načetost socialne države posledično pomeni tudi vse manj obveznosti države, da zagotovi sheme socialnega varstva (npr. za primer brezposelnosti ali invalidnosti).»v sodobnih družbah je uspešnost programov, temelječih na ekonomski-racionalnosti in neo-konservatizmu, povzročila uničenje družbenega upravljanja s tveganji in ga nadomestila s programsko kombinacijo privatizirane razumnosti in kaznovalne neodvisnosti.«(ibid., str. 261) Zmanjšan interes za raziskovanje biografij ali vzrokov za tveganje posameznika odvrača pozornost od socioekonomskih temeljev za tveganja in loči nesrečo od vprašanja socialne pravičnosti. To pomeni korak nazaj, v zgodnje moderne strategije upravljanja s tveganji. Te so bile zasnovane na prisilah in kaznovanju ter ponovnem oblikovanju, sedaj novih 'nevarnih razredov', ki jih je treba nadzorovati in disciplinirati. V družbah, v katerih prevladuje neo-liberalna politika se disciplinira tako imenovane 'ogrožene' ali tiste, ki vsiljujejo tveganje drugim.»na primer, na področju preprečevanja kaznivih dejanj, so širši družbeno strukturni izvori kaznivih dejanj (na primer socioekonomska prikrajšanost) prezrti v korist strategijam, ki so kaznovalne za tiste kažejo znake pomanjkljivega samonadzora.«(ibid., 265) Kritiki (Taylor 1986, Butler 1990, Miller 1993, Fraser 1994, Ashenden in Owen 1999, Wilkin 1999, Wehler 1998, Downing 2008) tega diskurza očitajo zagovornikom pretirano posvečanje 25

39 pozornosti strategijam in diskurzom upravljanja in premalo temu, kako se ljudje dejansko odzivajo nanje kot del njihovega vsakdanjega življenja. Tudi Foucaultov (1991) pogled na 'jaz' kaže na pomanjkljivo diferenciacijo po spolu, starosti, narodnost itd., ki lahko vpliva na drugačne odzive posameznikov. Kljub različnim pristopom v opisanih teoretskih konceptih lahko znotraj diskurzov najdem tudi skupne točke. Vsem trem teoretskim smerem je skupno, da so danes tveganja individualizirana in naložena posamezniku. Posameznik mora sam najti ustrezne načine za ravnanje s temi tveganji in tudi breme neuspeha sodobna moderna preloži predvsem na posameznika. Takšne okoliščine sicer posamezniku_ici na eni strani dajejo možnost svobodnega izbiranja, hkrati pa jima pripišejo odgovornost za uspeh in neuspeh kot rezultat njegovih_nih slabih ali dobrih izbir pa tudi sposobnosti oziroma nesposobnosti. Posameznik postane odgovoren za zagotavljanje lastne eksistence in tako tudi lastne biografije in s tem meril ravnanja za življenje. Individualizacija kot načelo se tu ne nanaša na odtujitev ali osamljenosti. Namesto tega to pomeni zahtevo postmoderne družbe, da morajo posamezniki sami proizvajati svoje lastne biografije, v odsotnosti vnaprej določenih, obveznih in tradicionalnih norm in prepričanj, zahtevo po nastanku novega načina življenja, ki se nenehno spreminja (Beck 1994). Individualizacija pomeni tudi osvoboditev od tradicionalnih in vnaprej danih družbenih oblik življenja v kontekstih gospodarstva in preskrbe (Beck 2000). Ule (2000, str. 36) pri tem opozori na izgubo»[ ] gotovosti v kognitivnem in normativnem ravnanju, katere osnova je v gotovi negotovosti.«prekinitve pričakovane realnosti (rutine) povzročajo dramatične reakcije. Posameznika preplavi strah, zmeda in nelagodje, ki jih običajno rutine, ustaljeni poteki dneva preprečujejo. Ti ustaljeni poteki dneva in rutine dajejo občutek varnosti in koherenten občutek, da živimo v resničnem svetu, ki ne nastane zgolj zaradi elementa stabilnosti, temveč tudi zaradi konstitutivne vloge pri organiziranju 'kaj če' okolja v odnosu do eksistencialnih vprašanj (Giddens 1991). Rutine imajo tako vlogo orientacije, ki v praksi ponujajo odgovore na vprašanja o okvirih obstoja (časa, prostora, kontinuitete, identitete). Gradijo in oblikujejo realnost in ponujajo odgovore znotraj nje. 26

40 1.2 Racionalna izbira v refleksivni sodobnosti Moderna doba je označena tudi kot 'refleksivna sodobnost', doba, v kateri se mora posameznik soočiti z lastno kreacijo, torej s tistim, kar je sam ustvaril (Lyotard 2004, Bauman 2002, Beck 2000, Giddens 1991). V okviru teorije refleksivne sodobnosti posameznik postane objekt svojega opazovanja in na tak način loči med 'ogroženim' posameznikom, ki je prej objekt kot subjekt ravnanja, nekdo, ki je nemočen pri soočanju s številnimi nevarnostmi, in aktivnim 'tvegajočim' subjektom, ki se sooča, spoprijema in premaguje težave in nevarnosti življenja. Znotraj postmoderne misli Heartfield (2002) vidi nagnjenost k porajanju idej o človeku kot racionalnem subjektu. Postmoderna torej predvideva racionalnega posameznika, ki je zmožen refleksivne ocene lastnih ravnanj in racionalnih odločitev glede na obstoječe objektivno znanje. Na tej točki se predstava posameznika, ki se aktivno ukvarja s tveganji, ujame s teorijo racionalne izbire (Weber 1920, Parsons 1937, Homans 1961, Glasser 1998). Teorija racionalne izbire zagovarja, da je delovanje posameznika usmerjeno v iskanje koristi, poudarja prizadevanje k maksimiranju dobička, ugodnosti ob minimiziranju tveganja in stroškov. Akterji si s tovrstnim ravnanjem prizadevajo uresničiti neki smoter na racionalen in preračunljiv način. Tako naj bi bilo naše vedenje posledica zavestne izbire med različnimi osebnimi cilji, družbenimi pričakovanji in prepovedmi pa tudi okoliščinami dogodka. Zagovorniki modela racionalnega človeka, ki nenehno preračunava svojo izpostavljenost nešteto tveganjem in nato sprejme ukrepe za zmanjšanje teh tveganj, se prav tako nagibajo k mnenju, da se izogibanje tveganju vedno odvija na zavestni ravni (Bloor 1995). Ta model predpostavlja, da procesi človeškega razmišljanja in vedenja, temeljijo na izračunih in ekonomski racionalnosti. Vendar pa odzivi na tveganja ne potekajo nujno na zavestni ali 'racionalni' ravni (ibid.). Casella (2003) priznava, da vsaj nekateri ljudje v nekaterih okoliščinah res sprejemajo odločitve na osnovi logike strošek-profit, prepovedi in posledice, večinoma pa bo odločitve posameznikov težko utemeljiti z vidiki racionalnosti. V tem smislu je zanimiva Webrova tipologija vedenja oziroma delovanja, ki ločuje med vrednotnim-racionalnim delovanjem, pri katerem je vedenje pogojeno z vrednotnim kodeksom in s tem, kar narekuje čas ne glede na posledice, in smotrnimracionalnim delovanjem, pri katerem vedenje usmerjajo 'sebično' določeni cilji (posameznik-ca tehta sredstva in njihovo učinkovitost) in pretehtavanje dobička in cene, ki jo mora posameznik_ca plačati za dosego teh ciljev (Weber 1920). Weber (ibid.) meni, da je treba pojasnjevati pojave preko tolmačenja smisla, ki je vsebovan v nagibih posameznika (ibid.). 27

41 Danes postmoderna racionalna refleksivnost od posameznika zahteva, da si ustvari lastno racionalno interpretacijo realnosti. To za razpravo o vprašanjih tveganj in posameznikovih ravnanj pomeni, da se bo odvijala na ravni iskanja odgovorov o refleksivnosti ravnanj posameznika_ce s tveganji, s katerimi naj bi pokazal_a, kako izpolnjuje svojo osebno nalogo in koliko je pri tem racionalen_na. Kaj lahko na podlagi teh predpostavk rečemo o vprašanju mladih in tveganjih? 1.3 Mladi v družbi tveganja in nemogoče naloge Refleksivnost obvladovanja tveganj od mladih zahteva, da tveganja prepoznajo in z njimi nekaj naredijo. Mlade danes nagovarjajo kot kreativne uresničevalce lastnih sanj, hkrati pa jih potiskajo v kalup zahtev po racionalnem in odgovornem ravnanju. Po eni strani naj bi mladi razvili svoj individualen racionalen in odgovoren odnos do različnih vrst potencialnih tveganih vedenj, na primer uživanja alkohola, v spolnosti, glede zdravja in drugo, naučili naj bi se ravnanj z dejavniki tveganja, o katerih govorijo učitelji, starši itd. Pri tem pa se jih ne razume kot v celoti sposobne za obvladovanje teh tveganj. Ta nasprotujoča si podoba mladih povzroča paradoksalno situacijo, v kateri so mladi in predvsem najstniki videti kot sposobni in hkrati nesposobni nadzora, kot odgovorni in (potencialno) neodgovorni (Järvinen in Room 2007). Ustvarjanje konfliktne in nejasne podobe mladosti podpirajo medijske podobe, ki vabijo k zabavi in užitku, obenem pa svarijo pred ogrožajočim življenjskim slogom 13 mladih. K še večji nejasnosti položaja mladih prispeva individualizacija, ki prinaša svobodo eksperimentiranja pa tudi spopadanja z njenimi posledicami. Tudi pri individualizaciji tveganj in tveganem življenjskem slogu se soočamo s podobnim dualizmom. Tveganje je nekaj, čemur se mladi ne morejo izogniti, hkrati pa je tveganje kot družben konstrukt obremenjeno z nujnostjo izogibanja. Mladi so postavljeni 13 Ogrožajoč življenjski slog se tu nanaša na uživanje nezdrave prehrane, drog in alkohola, tvegane spolne prakse, tvegano udeleževanje v cestnem prometu, brezdelje, itd. Tak primer potencialno ogrožajočega življenjskega sloga lahko prepoznamo v objestni vožnji in uživanju drog. Po podatkih Eurostata (2010) se Slovenija uvršča v prvo četrtino držav EU 27 po stopnji umrljivosti mladih (15 24 let) v prometu (Kumpula in Paavola 2008).»Kajenje tobačnih izdelkov in pitje alkoholnih pijač naraščata s starostjo in prevladujeta v starostni skupini 15 let, medtem ko največ nasilja beležimo v starostni skupini 13 let. Sedemindvajset odstotkov mladih v starostni skupini 15 let redno pije alkoholne pijače (vsaj enkrat tedensko ali pogosteje), 19 % redno kadi tobačne izdelke in 23 % jih je že uporabilo marihuano. Mladostniki večinoma ocenjujejo, da so jim tobačni izdelki, alkoholne pijače in marihuana lahko dostopni. Spolno aktivnih je 29 % 15-letnikov, 9-10 % pa se pogosto pretepa oziroma trpinči vrstnike.«(inštitut za varovanje zdravja 2012, str. 13). 28

42 v tveganje, hkrati pa bi se mu morali izogniti. Ta paradoks, ki ga vpelje družba tveganja, postavi mlade v negotov in nejasen položaj. Ideološke konstrukcije mladine (ideološka podoba mladincev 14 in njihova vloga v sistemu kot skupine, ki intenzivno sodeluje pri izgradnji države in s tem svoje boljše prihodnosti), ki jih je prinesla graditev socializma po drugi svetovni vojni, po propadu informbirojevske blokade razpadejo in prične se individualizem mladih in odtujitev (dela) mladine političnemu vplivu (Ule 1988). Izbruhnejo mladinski in študentski protesti (1968) proti tradicionalnim vrednotam, življenjskim slogom, storilnostni delovni morali itd. Razloge za upor proti tedanjemu režimu najdemo v takratnem specifičnem položaju študentske mladine (Habermas 1985). Mladi kot skupina so tako hkrati v privilegiranem položaju (niso obremenjeni z zaposlitvijo, kar jim omogoča kritiko družbenega sistema) kot v deprivilegiranem (še vedno niso odrasli), kar pripelje do vznika družbenih gibanj (ibid.). V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja pride do preobrata vrednot, pojavi se individualna svoboda izražanja, oblačenja, spolnosti, iskanja zaposlitev, itd. (ibid.). Posledično se v začetku sedemdesetih let pojavi ponovni ideološki pritisk in represija nad mladimi. S svojim uporom v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja mladi dosežejo, da se razblinijo predstave o egalitarni in brezrazredni družbi, začne se opozarjati na probleme družbene diferenciacije in strukturnih odnosov nadrejenosti. V osemdesetih sledi obdobje pasivnosti mladih, protestniški duh in kritična zavest se umakneta v ozadje. Pojavijo se partikularne scene in gibanja, ki zamenjajo revolucionarno delovanje (Ule 1988). Za mladino postanejo značilna neformalna in spontana delovanja, gibanja alternativ (opozarjajo na manjše probleme, ki jih nihče ne rešuje), izražanje pesimizma glede prihodnosti, samokritičnost, individualizacija življenjskih slogov itd. (ibid.). Medtem ko je bila v času klasične mladosti (v šestdesetih letih 20. stoletja) mladim dovoljena določena stopnja eksperimentiranja, se danes vse bolj vzpostavlja povsem negotova slika mladosti kot obdobja iskanja sebe in eksperimentiranja z različnimi življenjskimi slogi, 15 na drugi strani pa se pričakuje racionalno in odraslo vedenje, ki izhaja iz zahteve, da gre za ključno 14 Ideal mladinca je interesom ljudstva in partiji predana oseba, ki je disciplinirana in predana kolektivnemu duhu, socialističnemu patriotizmu in predanemu odnosu do dela (Ule 1988). 15 Izhajam iz definicije Mirjane Ule (2008, str ):»Življenjski slog lahko definiramo kot množico praks, dejavnosti, življenjskih in vrednostnih orientacij, želja.«29

43 obdobje, od katerega so odvisni vsi nadaljnji življenjski poteki. Pred mlade so postavljene zahteve in različne naloge, ki so v skladu z določenim segmentom njihove stvarnosti.»medtem, ko se na izobraževalnem področju zahteva uspešnost in visoka storilnost, se na področju mladinske kulture in potrošništva zahteva hedonizem in emocije.«(ule 2008, str. 185.) Iz tega izhaja, da je naloga oblikovanja lastne identitete v domeni posameznika. Vtis svobode je tu le navidezen vedno je omejen s skritimi dejavniki socializacije, kot so običaji, navade, socialni nadzor itd. Povedano drugače, čas mladostniškega moratorija 16 je na eni strani obremenjen s pritiskom hitrega odraščanja in izpolnjevanja družbenih norm, na drugi strani pa sproščen z igro iskanja sebe skozi eksperimentiranje z identitetami. Pritisk, ki se tako ustvarja, lahko mlade pelje v stiske in brezglavo tveganje ali v občutek, da zamujajo nekaj pomembnega. Tveganje, kot ga vpelje modernizacija tako lahko pomeni, da je samo izogibanje tveganju lahko tvegano (»Kdor ne riskira ne profitira!«). Danes so mladi angažirani okoli osebnih identitetnih projektov, gradnje individualnega življenjskega sloga, čigar posledice bodo nosili vse življenje (Ule 2000). Z zlomom številnih tradicionalnih gotovosti, strukturiranih prek starosti, spola in družbenih razredov, 17 se s pluralnostjo novih tveganj generalizira nestalnost zvez in družinskih oblik, ekonomska nestabilnost vključno z nezaposlenostjo ali pod-zaposlenostjo in s tem povezana visoka stopnja tesnobe in negotovosti. Življenje postane manj gotovo, četudi ga ustvarja posameznik (Lupton 2005). Ko govorimo o mladih, to pomeni, da si morajo zdaj sami postavljati merila za presojanje svojega ravnanja. Merila, ki si jih postavijo, pa so odvisna od učinka, ki ga ima njihovo ravnanje glede na družbo (Berger in Luckmann 1989). Mladi bodo tako pri presojanju svojih ravnanj sicer pozorni na stališča okolice, vendar ni nujno, da jih bodo tudi upoštevali. 16 Moratoriji so začasni odlogi ali prekinitve katere izmed obremenitev, ki izhajajo iz osebnih ali socialnih obveznosti.»moratorij kot ciklus/faza socialne razdolžitve strukturira vsakdanji svet v daljših ali krajših časovnih enotah. In ker mladostniški moratorij določa družba je v tem pogledu mladost družbeno institucionaliziran moratorij.«(ule 2008, str. 127). Ule po Marcia (2008, str. 61) opredeljuje moratorijski status kot eksploratorno fazo,»[ ] status v razvoju, aktivno samo-raziskovanje, obremenjenost z notranjimi razvojnimi procesi, anksioznost in občutljivost, nihanje med uporništvom in anksioznostjo, mladi svojo mladost vzamejo zares in jo želijo ohraniti čim dlje.«17 Družbeni razred se tu nanaša na socialno stratifikacijo, ki temelji na razporeditvi družbene moči. 30

44 Postmoderna družba tveganja, ki posamezniku na videz omogoča neskončne možnosti izbire s prevzemanjem manjše ali večje stopnje tveganja (Beck 2000, Giddens 1991), in teorija racionalne izbire, ki posameznika opredeli kot racionalnega in preračunljivega (Weber 1920, Parsons 1937, Homans 1961, Glasser 1998), nas napeljeta na tezo, da bodo mladi danes tveganja dojeli kot samoumevna in hkrati vseprisotna. To pa lahko pomeni tudi, da jih ne bodo več doživljali kot problematična. Še več, ne bodo več pozorni na to, da igro iz ozadja narekujejo družbene neenakosti. 1.4 Individualizacija in družbene neenakosti Bauman pravi (2002), da svoboda 'pozne moderne', ki odpravlja ovire in meje lastnega delovanja in navidezno odpira neskončne možnosti samouresničevanja, v resnici skozi potrošništvo prikriva družbeno in strukturno neenakost, ki nastane kot posledica neenake porazdelitve moči družbenih in kapitalskih elit.»ideologija modernega individualizma določa posameznika kot politično enakopravnega družbenega akterja, ki lahko napreduje v družbi, če si nabere dovolj znanja, sposobnosti in zaslug.«(ule 2008, str. 29) Premik v smeri individualizacije ne pomeni, da so družbene neenakosti in ustroj priložnosti z atributi, kot so razred, spol ali etnična pripadnost izginili, nasprotno, v okviru individualizacije vpliv teh struktur postaja manj očiten in priznan v smislu vplivanja na življenjske priložnosti (Beck 1992b). To ne pomeni, da je slepo upoštevanje tradicij garancija varnosti v sedanjosti. Vpliv družbenih strukturnih tveganj postane bolj prikrit, saj se v ospredje interpretacij postavlja posameznikova osebna odgovornost pri ravnanju s tveganji. Neenakosti se zato v prvi vrsti vidijo kot individualizirane, razumljene kot»psihične dispozicije, kot so osebne pomanjkljivosti, občutki krivde, tesnobe, konflikti, in nevroze«(ibid.). V tem smislu lahko na primer napačna izbira vrste univerzitetne izobrazbe, poklica ali zakonskega partnerja pomeni soočanje z brezposelnostjo in razpadom zveze. Te posledice naj bi razumeli kot rezultat neustreznih odločitev posameznika pri načrtovanju ali odločanju, ne pa kot rezultat širših družbenih procesov (Lupton 2005). Glede na doslej povedano, lahko ugotovimo, da so tvegani življenjski slogi vendarle razredno specifični: čeprav namreč lahko opazimo, da se za tvegan življenjski slog (npr. menjavanje spolnih partnerjev ali uživanje alkohola) odločajo vsi 31

45 mladi ne glede na razredno pripadnost, se razredne razlike med njimi kažejo v tem, da je posameznikovo_čino ravnanje s tveganji odvisno od njegovih ekonomskih možnosti. 18 Drug pokazatelj razredno specifičnih oz. razredno pogojenih tveganj je udeleževanje v tveganjih, za katera so potrebna finančna sredstva, ki jih tisti iz nižjega ekonomskega razreda nimajo (npr. jadralno padalstvo). 19 Vendar pa dejanski ekonomski položaj mladih 20 in vpliv tega položaja na tveganja danes prikrijejo učinki sodobnih blaginjskih politik, ki privatizirajo blagostanje mladih ljudi tako, da razširjajo starševske odgovornosti in vse bolj prelagajo stroške socialne reprodukcije na družino, s čimer družina postaja odločilni dejavnik za življenjske možnosti otrok (Jones 1995). O tem, kako koncept družbe tveganja sovpada z družbeno hierarhijo in razrednimi razlikami (Caplan 2000), je veliko mnenj. Večina avtorjev meni, da so se socialni odnosi spremenili z vpeljavo industrijskih tveganj in refleksivne modernizacije. Tveganja refleksivne moderne, predvsem tista, ki so povezana z neenakomerno porazdeljenim bogastvom v populaciji, vplivajo na kakovost življenja. Strukture so postale razdrobljene, spremenile so svojo obliko in postajale vse bolj nejasne. Pri tem pa je življenjske priložnosti in izkušnje mladih še vedno mogoče precej natančno predvideti glede na posameznikov položaj znotraj družbenih struktur (Furlong in Cartmel 2007). Beck (1992) trdi, da so starejše oblike razredne strukture, ki temeljijo predvsem na kopičenju bogastva, v sodobni družbi tveganja atrofirale, in opozori na raziskave, ki kažejo, da se ne glede na vse tehnične in gospodarske preobrate in reformna prizadevanja, v drugi polovici 20. stoletja razmerja neenakosti niso bistveno spremenila. Ogroženost se pojavlja ne glede na družbeni položaj, razred ali stratifikacijsko pozicijo, saj posledice tveganj slej ko prej prizadenejo tudi tiste, 18 Slednje nakazuje tudi še neobjavljena raziskava Mladi in tvegani življenjski slogi (Šabić 2012), v kateri rezultati raziskave pokažejo razlike v vrstah tveganja in načinih spoprijemanja s tveganji, glede na ekonomski razred mladostnikov. Na primer mlad brezposeln fant, ki živi v lastnem stanovanju, ki so mu ga podarili starši, v nasprotju z mladostniki iz slabšega ekonomskega razreda, ne izraža zaskrbljenosti zaradi brezposelnosti saj mu starši zagotavljajo dober materialni položaj. 19 Slednje nakazuje tudi še neobjavljena raziskava Mladi in tvegani življenjski slogi (Šabić 2012): Primer je mladostnica iz srednjega ekonomskega razreda, ki navaja, da je opustila padalstvo zaradi pomanjkanja sredstev in le tega nadomestila z jadralnim padalstvom. 20 Ekonomski razred se tu nanaša na finančna sredstva, ki so posamezniku ali družini na razpolago kot vir družbene moči. 32

46 ki imajo od njih koristi ali dobiček, na primer privatizacija vode in njena onesnaženost. Beck (2000) temu pravi»bumerang učinek«21, ki razbije razredno shemo. Argument se morda zdi poenostavljen, kajti splošen vtis je, da bo premožnim kapital še vedno omogočal zmanjšanje tveganja in tako boljše možnosti, da si zagotovijo več varnosti v primerjavi z revnimi. Tej ugotovitvi Beck (ibid.) ugovarja z utemeljitvijo, da je razdelitev te vrste tveganja rezultat znanja, in ne bogastva. Medtem ko utegne imeti premožna oseba dostop do virov, ki ji omogočajo preprečevanje tveganj, taka argumentacija ne vzdrži v primerih, ko oseba sploh ne ve, da tveganje obstaja (ibid.). Nasprotno Giddens (1991) trdi, da stare oblike razredne strukture ohranjajo svojo nekoliko večjo vlogo v družbi tveganja, v smislu različne ravni dostopa do oblik samo-realizacije in moči. Hitrost 'gibanja' pa postane glaven dejavnik družbenega razslojevanja in hierarhije gospostva (Bauman 2002). Prav tako nekateri Giddensovi in Beckovi kritiki (v Lash in Urry 1994) menijo, da družbeni razred, spol, narodnost, položaj v življenjskem poteku in tako naprej še naprej vplivajo na oblikovanje posameznikove subjektivnosti in življenjskih priložnosti. Čeprav je v sodobnem času vpliv teh dejavnikov oslabljen, predvsem zaradi premika v smeri individualizacije, so ti še vedno pomembni (Lupton 2005). Tako oznaki 'ogroženi' ali 'ranljivi' pogosto prispevata h krepitvi marginalizacije ali nemoči posameznika. Na tak način so nekatere družbene skupine iz perspektive škode izpostavljene kot 'skupine z večjim tveganjem' (otroci in mladi, pripadniki delavskega razreda, nosečnice, osebe, ki uporabljajo prepovedane droge, starejši, brezdomci, duševno bolni). Oznaka 'tveganje' tu pogosto označuje položaj pripadnikov teh družbenih skupin bodisi kot posebno ranljivih, pasivnih, nemočnih ali šibkih bodisi kot posebej nevarnih zase ali za druge (na primer mladi in dovoljene droge). V obeh primerih je posebna pozornost usmerjena v te družbene skupine, njihovo pozicioniranje v mreži nadzorovanja, spremljanja in posredovanja (ibid). Tudi Furlong in Cartmel (2007) poudarjata, da se življenje v pozni moderni vrti okoli epistemoloških zmot. Menita, da družbene strukture, kot je razred, še vedno oblikujejo življenjske možnosti, vendar postajajo vse bolj prikrite, zaradi česar kolektivistične tradicije slabijo, individualistične vrednote pa se krepijo. Posledica teh sprememb je, da ljudje vidijo socialni svet 21»Učinek bumeranga nastane, ko nekdanji 'latentni stranski učinki' udarijo nazaj po središčih svoje proizvodnje. Akterji modernizacije tako sami padejo v vrtinec nevarnosti, ki jih povzročajo in od katerih imajo koristi.«(beck 2000, str. 37) 33

47 kot nepredvidljiv in poln tveganj, ki jih je mogoče obvladovati le s pogajanji na individualni ravni, s spremembami v posameznikovi neodvisnosti, ki ostane nedotaknjena (ibid.). Če potemtakem pogledamo na postmoderno družbo skozi optiko teorije stratifikacije, lahko rečemo, da je za razrede v postmoderni družbi značilna le navidezna odprtost, enakost in enakopravnost ter prosta pretočnost med razredi, dejansko pa je ob odsotnosti podpore v institucionalni strukturi naš družbeni, razredni ali ekonomski položaj odvisen od lastnih prizadevanj. V okviru koncepta postmoderne družbe danes vidimo mlade kot nosilce znanja, ki ga bodo lahko kapitalizirali v prihodnosti. Posledica različnih novo nastajajočih politik je, da koncept socialne pravičnosti in enakosti kot izginja, nadomeščajo pa ga izrazi, kot so 'individualne razlike', 'lastniški kapital', 'človeški kapital' in 'socialni kapital', ki bistveno ne upoštevajo moči razmerja družbenih delitev (Wyn in White 1997). Tako ekonomski položaj dobi osrednjo vlogo v življenju mladih. Če v razmišljanju sledimo ekonomski perspektivi teorije 'družbe tveganja' lahko individualizacija tveganj za nekatere mlade pomeni pretvarjanje tveganih situacij v svojstven tvegan življenjski slog (na primer preprodaja prepovedanih drog ali priložnostne kraje, s katerimi si posameznik zagotavlja preživetje). Vse večja kompleksnost sodobne družbe od mladih zahteva, da iščejo načine, kako bi se spopadli z izzivi družbe tveganja 22 in pri tem opravili nalogo modernega individuuma, se pravi refleksijo svojih ravnanj. Pogosto namreč pozabljamo, da veliko ljudi preprosto nima dovolj sredstev in tehnik, s katerimi bi se vključili v projekt samo-refleksivnosti, ki vključuje tudi refleksijo tveganj (Lupton 2005). Lash (1994a) tako opozarja, da je treba razlikovati med 'refleksivnostjo zmagovalcev' in 'refleksivnostjo poražencev'. Prvi so tisti, ki imajo dostop do socialnih virov, kot so izobraževanje za opravljanje samo-refleksivnosti, drugi pa so tisti ljudje, ki so brezposelni ali drugače socialno deprivilegirani. Sam se sprašuje,»[ ] kako 'refleksivna' je lahko mati samohranilka v mestnem getu? [...] Koliko svobode za konstrukcijo lastne življenjske zgodbe, ki izhaja iz 'nujnosti strukture' in iz strukturne revščine, lahko ima mati iz geta?«(1994, str. 120) 22 V raziskavi Mladi in tvegani življenjski slogi (Šabić 2012) neki mladostnik govori o preprodaji prepovedanih drog z namenom vzdrževanja svojevrstnega življenjskega sloga: uživanje konoplje,»[ ] airsoft, motociklizem, potapljanje, obiski restavracij, zabave, avto, hokej, alkohol, tobak.«34

48 Lash trdi, da je danes zaradi novih oblik strukture informacij in komunikacij, za posameznikove_čine življenjske možnosti bolj pomemben dostop do informacij, znanja, itd. in geografskega prostora kot do proizvodnega kapitala. 'Refleksivni poraženci' so tisti, ki niso opremljeni za pridobitev novih oblik informacij in dostopa do tokov znanja ali ki so izločeni iz 'bogatenja' (ibid.). To je razvidno tudi iz nedavnih množičnih protestov, kjer ljudje sicer imajo dostop do tokov znanja, vendar so povsem izključeni iz 'bogatenja', še več, trenutne politične reforme, ki vplivajo na stopnjo socialne države, velikemu številu prebivalstva onemogočajo preživetje. Zaradi zaskrbljenosti glede tveganj se med ljudmi pogosto ustvarijo začasna politična oziroma interesna zavezništva, ki jih združujejo v bojazni pred tistimi, ki jih vidijo kot 'povzročitelje' tveganj, in v želji po boju proti njim (Macgill 1989). V skupna zavezništva se na drugi strani povezujejo tudi tisti, ki se prav tako prostovoljno izpostavljajo tveganjem, kot so na primer alpinisti, padalci ali celo kadilci, vendar je tem, v nasprotju s tistimi, ki se povezujejo zaradi eksistencialnih tveganj, skupno to, da se povezujejo prav zaradi samega izziva tveganja. Čeprav je tako izpostavljanje nepotrebnim tveganjem pogosto videti nepremišljeno, nemarno, neodgovorno ali celo 'deviantno', dokaz posameznikove nevednosti ali pomanjkanja sposobnosti samonadzora, gre le za videz, saj se slednja skupina rajši nenehno premika in spreminja svoj odziv glede na spremembe v osebnih izkušnjah, mrežah lokalnega znanja in strokovnega znanja, kot pa da bi zavzela statično držo v odnosu do tveganj (ibid.). Njihovo ravnanje je torej namenjeno reguliranju tveganega vedenja. 1.5 Hoja po robu Ob prevladujočih teorijah o tveganju kot neželenemu pojavu poznamo tudi poglede, ki prevzemanje tveganja predstavljajo veliko bolj pozitivno. Ta pojmovanja izpostavijo vidik, da je tveganje sicer vedno negotovo, se pravi, nam lahko škodi, vendar večinoma tvegamo zato, ker želimo in pričakujemo dobiček (Flaker 2003). Tveganje je v tem primeru izziv, ki pred posameznika postavi nalogo, da iz situacije iztrži največji mogoč dobiček ali užitek ali korist, pri tem pa uporabi vse svoje znanje in spretnost. Zagovorniki (Cohen in Taylor 1976/1992) te ideje zavračajo ideal breztelesnosti racionalnega človeka, idealnega samo-nadzorujočega se jaza in poudarjajo čutno utelešenje in čustvene ekstaze, ki nastanejo ob soočanju z nevarnostjo zaradi 35

49 'hoje po robu' (v izvirniku ang. 'edgework', 23 v nadaljevanju 'hoja po robu') (Lupton 2005). Tveganje tu ni razumljeno kot nepremišljeno, temveč kot vrlina, ki ljudem omogoča, da (ob)vladajo nevarnosti, ne da bi si pri tem škodovali (Lyng 1990). Podobno razumeta tveganja tudi Cohen in Taylor (1976/1992), ki navajata številne načine, s katerimi želijo posamezniki preseči banalnost in rutinskost vsakdanjega življenja, in te prakse poimenujeta 'poskusi pobega in upiranje realnosti'. Menita, da vsi 'poskusi pobega' pomenijo tudi določeno tveganje, naj gre za tista manjša tveganja, ki ne prinesejo veliko škode (npr. sprehod v poletnem dežju brez dežnika), ali velika tveganja, ki so ogrožajoča za življenje in telo (npr. uživanje trdih drog). Vsaka taka dejavnost, kot je odhod na dopust ali jemanje drog, ki predstavlja prekinitev v poteku življenja, medigre, začasne prekinitve, spopade, utrinke druge realnosti, je privlačna zato, ker je sredstvo za zlom rutine, čeprav začasne, in način izogibanja občutku dolgočasja, predvidljivosti in nezadovoljstva, ki lahko spremljajo rutine (ibid.). Giddens (1990) ugotavlja, da se večina ljudi ambivalentno čustveno odziva na določene lastne rutine in navade. Rutine, rituali in navade so pomembne za vzpostavitev in vzdrževanje ontološke varnosti, spodbujajo občutek domačnosti, trajnosti in varnosti. Ko se rutine porušijo, se lahko pojavijo tesnoba, strah in sovraštvo (ibid.). Ljudje pa lahko tudi namerno uporabljajo tveganja kot sredstvo spodkopavanja ontološke varnosti. Prikazovanje drznosti, iznajdljivosti, spretnosti in stalnega prizadevanja za ustvarjanje situacij, ki vključujejo tveganja, uporabljajo za ustvarjanje novosti, ki je v rutinskih okoliščinah primanjkuje (Giddens 1991). To so tudi dejavnosti, usmerjene v iskanje novosti in pogosto same postajajo del rutin, saj se ne moremo izogniti nekaterim mejam, normam, predpostavkam ali scenarijem (Cohen in Taylor 1976/1992). Morda bi lahko rekli, da je mogoče ohraniti navdušenje le nad tistimi dejavnostmi, za katere se zdi, da nasprotujejo samoumevnim scenarijem in na neki način vodijo v prekoračitev meja. 23 Thompson uporablja izraz edgework, da pojasni posameznikove_čine izkušnje v nevarnih dejavnostih, ki jih ta prostovoljno opravlja kot del prostega časa. Trdi, da se edgework odvija okoli kulturnih meja, kot so meja med»življenjem in smrtjo, zavestnim in nezavednim, razumnostjo in norostjo, pa tudi okoli meje med občutkom lastne urejenosti in urejenosti svojega okolja pred občutkom lastne neurejenosti in neurejenosti svojega okolja«. Značilnost edgeworka je tudi poudarek na kvalificiranosti za opravljanje nevarnih dejavnosti, ki vključujejo možnost, da ohranimo nadzor nad situacijo, ki meji na popolni kaos, ki zahteva predvsem»mentalno žilavost, da se ne predamo občutku strahu«. Pri tem pa ne vključuje popolne opustitve nadzora, ki bi peljala v poskus samomora ali samopoškodovanja (Thompson 1971, str. 3 4, 19, 75 77, 82, 86, ). 36

50 Užitek tveganja je povezan tudi s tem, da lahko na ta način tisti, ki se vključujejo v tveganja, najdejo 'skupnega duha' z drugimi podobno mislečimi (Lupton 2005). Dejstvo, da sodelujejo pri tveganih dejavnostih, lahko ljudi tesno poveže v skupnih prizadevanjih, zlasti če se opredeljujejo kot člani elitne skupine kvalificiranih, močnih, razumnih posameznikov, ki se lahko uspešno spopadajo s 'hojo po robu' (ibid.). To lahko pripelje do stanja 'kolektivne vneme' 24 (v izvirniku ang. collective effervescence), ki se nanaša na intenzivno čustvenost, proizvedeno s pomočjo skupinskih aktivnosti (Turner 1993). Avtor prepoznava podoben učinek v vse bolj posvetni zahodni družbi, v kateri se kolektivna reakcija proizvaja tudi v drugih kolektivnih dejavnostih, pogosto tistih, v katerih ljudje iščejo povečano poosebljanje čutne izkušnje. Taki primeri so sodelovanje v uporih, množičnih bojih ali vojnah, v članstvu v nasilnih tolpah, kjer si skupaj z drugimi vključen v privlačne in nevarne telesne aktivnosti, v čezmerno pitje alkohola ali jemanje drog (ibid.). S takimi dejavnostmi se vzbuja kolektivna vnema, njihovi udeleženci pa lahko izgubijo občutek (lastne) avtonomnosti in postanejo, vsaj za kratek čas, del množice teles s skupnim ali deljenim ciljem (Lupton 2005). Ta občutek izgube lastnih meja zaradi združevanja lahko posamezniki doživljajo kot zastrašujoč, hkrati pa lahko močno uživajo v delni odpovedi samonadzoru in predajanju kolektivni volji množice (Maffesoli 1996, Mellor in Shilling 1997), kar v sodobni družbi s pridom izkoriščajo tudi množični mediji, ki s širjenjem ideologije potrošništva utrjujejo podobo neutrudnih kupcev. 1.6 Individualizacija tveganj s potrošništvom Nagovarjanje k množičnosti in h kolektivni vnemi lahko prepoznamo tudi v marketinških pristopih, zlasti tistih, ki nagovarjajo mlade s prodajo proizvodov, kot so na primer športna oprema, avtomobili na štirikolesni pogon, alkoholne ali brezalkoholne pijače. Te podobe tveganj prikazujejo nevarnost in tveganje kot privlačna in ju uporabljajo z namenom trženja izdelkov, ustvarjanja poželenja po 'drugačnosti' in neobičajnosti pri ciljni javnosti, pa tudi spodbujanja njene pripravljenosti za soočanje z nevarnostmi in navdušenja (Lupton 2005). Taka vabila mladim k užitku najdemo v številnih reklamah potovalnih agencij, organizacij in društev, ki 24 Durkheim (1995) uporablja izraz kolektivna vnema (v izvirniku ang. collective effervescence) v odnosu do verske dejavnosti in duhovne vznesenosti. 37

51 zagotavljajo storitve vključevanja v ekstremne športe, pa tudi v časopisnih oglasih. Tako potrošništvo s promocijo užitka pripomore k oblikovanju razredno specifičnih življenjskih slogov, iz česar lahko sklepamo, da je oblika tveganega življenjskega sloga pogojena s finančnimi sredstvi, ki so posamezniku_ci na razpolago. V konceptu potrošništva identiteta ni nekaj, kar razvijaš, temveč je predmet trgovanja, pri čemer potrošnja igra vlogo ključnega dejavnika pri oblikovanju posameznikove_čine identitete in pri njem oziroma njej povzroča strahove glede sposobnosti oblikovanja ustrezne identitete. Oglaševalska industrija že od nekdaj pozna metode, kako ljudem s prodajo identitet prodati vse dražje stvari, na primer 'nov videz', 'preobrazbo zunanje podobe', 'novi jaz' (Jenkins 2008). Raznolikost ponudb objektov identifikacije postane del blaga v trgovini oglaševanja in trženja, skozi določanje tržnih niš, kategorij potrošnikov in skrbnih pogajanj o neštetih možnostih za osvojitev potrošnika (Costa in Bamossy 1995). Na drugi strani so prilagodljive blagovne znamke in množični izdelki v samozavestnih in zelo specifičnih identitetnih projektih vedno dobro zabeleženi (Lamont in Molnár 2001) in so del splošnega potrošniškega vzorca osebne identifikacije (Bourdieu 1984, Lamont in Fournier 1992). V negotovi in hitro spreminjajoči se družbi mladi težko oblikujejo stabilne družbene identitete. Ob spremembah v izobraževanju in na trgu dela postanejo predmet naraščajočega števila družbenih in kulturnih vplivov (Melucci 1992). Côté in Allahar (1996) menita, da krizo mladostniške identitete v pozni moderni družbeno proizvajajo odrasli dobičkarji, ki izkoriščajo mladostniško dovzetnost za manipulacije. Dober primer so množični mediji s svojimi poskusi prodajanja identitetnih scenarijev. V te scenarije mediji pogosto vključujejo tudi stereotipne podobe spolov (npr. moški lovec, močen in uspešen). Osrednji pomen za razumevanje spreminjanja družbenih identitet dobivajo prosti čas in mladinske kulture, saj posledično vplivajo tudi na procese individualizacije in tveganja. Z uporabo novih tehnologij mediji prinašajo mladim po vsem svetu enak potrošniški trg. Čeprav vsi mladi nimajo enakega dostopa do potrošnje (trženje 'mladine' z izdelki, kot sta glasba in obleka), je ta zelo razširjena in ustvarja površinsko enakost na temelju starosti (Wyn in White 1997). Kolikor bolj je potrošnja osvobojena varovalnega plašča socialnega habitusa 25 in kolikor bolj je cilj potrošnje izražanje osebne identitete, toliko bolj postaja ta identiteta rizična, ne regulirana in negotova praksa svobode (Ule 2000). Tveganja, povezana s potrošništvom, so tako 25»Habitus je množica pridobljenih in razmeroma stabilnih miselnih in vedenjskih vzorcev, pa tudi vzorcev okusa, ki po Bourdieuju tvorijo povezavo med družbeno strukturo in družbeno prakso posameznika. Ta pojem omogoča kulturno-teoretski pristop k družbenim razlikam.«(ule 2000, str ) 38

52 utelešena v individualnih projektih posameznikov in prispevajo h konstrukciji posameznika kot preračunljivega in avtonomnega subjekta (Reith 2004). Slater (2003) je potrošniško kulturo označil kot specifično obliko kulture, značilno za evropskoameriško tržno družbo, v kateri imajo kulturološki vidiki življenja značilnosti potrošniškega promoviranja določenih življenjskih slogov preko medijev, s samo-promocijo in prisilno željo po posedovanju (stvari, živih bitji, itd.). Telo 26 tu postaja pomemben objekt oglaševanja, ki odraža in promovira življenjski slog. Po mnenju Barle-Lakote (2006) telo postaja blago objektivizirane potrošniške kulture, izpostavljeno številnim normam, ki določajo želen izid. Tako Bauman (2002, str. 96) meni, da»[ ] je v svetu dozdevno neskončnega števila mogočih ciljev najbolj potrebno imeti kompetentnost spretnega in neutrudnega kupca «, ki osvobaja poželjive fantazije. Fantazije pri tem niso nikoli zadovoljene, saj ponudba ne zadovolji potrošnikove želje in vsakič znova spodbuja nove želje, ki so vedno znova nezadovoljene in vedno znova peljejo v potrošnikovo nezadovoljstvo (Ule 2000). Za sodobnega potrošnika je značilen imaginarni hedonizem novega, neizkušenega užitka. Slog mladih se pri tem opira na potrošniške (de)formirane oblike zabave in pasivno izkoriščanje časa, nadzor pa se zagotavlja posredno po načelu enakosti in svobode kupcev, to pa daje občutek osvoboditve od družbenih in pedagoških vezi in odvisnosti (ibid.). V optiki 'tretjega obdobja razvoja moderne potrošniške družbe' 27, v katerem gre za realizacijo užitkov, ki so sestavljeni iz doživljajev samo-izpolnitve, neločljivo povezanih s produkti, tudi tveganja postanejo del industrije ponudbe (ibid.). Ustvarja se trg nočnega življenja, ki blaži stres in težave negotovega in tveganega življenja mladih (Sande 2004). Tako tveganje danes dobi pozicijo usode, saj s svojo neukrotljivostjo in nevidnostjo potrošniku tveganj ne pušča nobene možnosti. Tveganje je, kot 'slepi potnik' vtihotapljeno v produkte, ki so del normalne potrošnje (Beck 1992). 26 Barle-Lakota (2006) z besedo telo opredeli posameznika z vso njegovo biološko, duševno, čustveno, identitetno, individualizirano in družbeno pojavnostjo. 27 Ule 2000, (st. 288) navaja tri obdobja razvoja moderne potrošniške družbe:»[ ] obdobje zadovoljevanja manka in eksistenčnih potreb, obdobje iskanja preseženih užitkov in zadovoljevanja želja, obdobje investiranja v domišljijo in v fantazme o samouresničenju.«39

53 1.7 Individualizacija revščine kot vodilo marginalizacije Oblike in načini odzivov se oblikujejo glede na članstvo v družbenih skupinah in mrežah, posameznikovo_čino možnost, da dostopa do materialnih virov, njegovega oziroma njenega položaja v življenjskem poteku ter v razmerjih moči (Lupton 2005). To so dejavniki, ki oblikujejo posameznikovo_čino sposobnost, da se pri soočanju s tveganji prikaže kot idealni_a avtonomni_a državljan_ka (ibid.), kar potrjuje misel, da so določene skupine mladih, v primerjavi z drugimi, marginalizirane in potisnjene na rob. 28 Nekatere skupine mladih so v vse večjem številu marginalizirane, kar zadeva dostopnost do glavnih institucij in materialnih koristi potrošniške družbe (Wyn in White 1997). Te skupine mladih so izpostavljene dvojnemu procesu 'odklopa' 29 od institucij, ki se nanaša na proizvodnjo, potrošnjo in udeležbo v skupnosti ter na družbeno in psihološko izkušnjo jemanja moči, ki spremlja ta 'odklop' (ibid.). Avtorja tu navajata primer strukturne spremembe v zaposlovanju, ko se z vpeljavo delovnega časa za določen čas in prekarnih zaposlitev, mladim onemogoči napredovanje na delovnem mestu in tudi oblikovanje kariere. Ti mladi so potisnjeni na rob proizvodnje, kjer jim zaslužek komajda omogoča preživetje ali pa jih potisne v brezposelnost. To ustvari marginalizirane skupine mladih, ki so posledično izključene tudi iz dejavnosti potrošnje, njihove potrošniške navade pa odražajo marginaliziran položaj (Wyn in White 1997). Kot poudarita Jones in Wallace (1992) v razpravi o mladih kot potrošniških državljanih v dobi potrošnje, tudi na drugih področjih mladostniškega življenja poznamo nasprotujoče si težnje do mladih. Tako v mladostniškem življenju eno izmed pomembnih vprašanj postane na eni strani dostop do dohodka, pri čemer nekateri mladi trpijo skrajno revščino, in na drugi strani živahen trg potrošniških ponudb iskanja moči, identitet in neodvisnosti, ki na videz vabi vse mlade. 28 Boj za preživetje predstavlja bistven del življenja. Na to, kako si mladi ljudje zagotovijo preživetje in kako uspešni so, temeljno vpliva njihov razredni položaj. V razponu osnovnih socialnih kazalnikov (zdravje, izobrazba, dohodek, stopnja pismenosti, možnosti zaposlovanja, stopnje umrljivosti) obstajajo sistematične razlike glede na razredno ozadje. Razredna pripadnost je sestavni del procesov, s katerimi se posameznik_ca pogaja, tekmuje in sodeluje z institucijami družbe (na primer s šolo, družino, kazenskopravnim sistemom). Za mlade, ki so doživeli najhujše posledice neenakosti, je odraščanje proizvodnja»[ ] sklopov protislovij, s katerimi se morajo pogajati, zato da se lahko pozicionirajo in repozicionirajo v splošni delitvi dela, strukturirani na temelju razreda, spola in etnične pripadnosti/ rase.«(wyn in White 1997, str. 28). 29 Odklop se tu nanaša na to, da nimajo dostopa do različnih institucij (npr. do izobraževanja in zaposlovanja), ki kreirajo posameznikov življenjski potek.»socialni odklop od institucij dela,, šole in družine se kaže v praksah, povezanih s proizvodnjo, potrošnjo in reprodukcijo«(wyn in White 1997, str. 124). 40

54 Tiste mlade, ki nimajo dovolj virov, postavlja v protislovno situacijo, saj produkti, ki so na razpolago in ki so videti vključujoči, v realnosti delujejo kot izključujoči iz pričakovanih standardov življenja (Jones in Wallace 1992). Ta paradoks vidimo tudi v dejstvu, da sicer nastaja poseben jezik mladih in narašča delež kulturnih simbolov mladih, ki se širijo s pomočjo medijev, vendar revni mladi vsekakor ne delijo tudi sredstev za nakup potrošniškega blaga, ki spremlja te simbole (ibid.). Mladi te procese marginalizacije in izključevanja doživljajo na zelo neposreden način, pri čemer so negativne izkušnje povezane z ekonomsko, socialno in politično marginalizacijo, kar posledično neposredno vpliva na angažiranost mladih(wyn in White 1997), to pa naredi razredne strukture vidnejše. 1.8 Neoliberalizem in kapitalizem kot vrednoti postmoderne družbe Kapitalizm in neoliberalizm 30 v sodobnih družbah prinašata strukturne spremembe, kjer na eni strani država začne posegati v trg in v socialno varstvo, na drugi pa se začnejo oblikovati partikularni interesi kapitala in lobijev, ki posegajo v državo.»proces politično relevantnega izvajanja oblasti se odigrava neposredno med privatnimi upravami, združenji, strankami in javno oblastjo. [ ] Kolikor pa je družbena reprodukcija še odvisna od odločitev zasebnih ljudi kot potrošnikov in politično izvajanje oblasti od njihovih volilnih odločitev, pa obstaja interes, da se na njih vpliva.«(habermas 1989, str. 122) V 20. stoletju komercialno naravnani množični mediji spremenijo 'občinstvo' v pasivni objekt, s čimer depolitizirajo javnost. Javno mnenje kot steber modernih demokracij in edina oblika legitimnosti oblasti, podeljene z volilno pravico, se razblini v 'socialnopsihološko' kategorijo, ki se kaže na eni strani v neformalnih, osebnih mnenjih (govorice, ki redko dosežejo javnost) in na drugi v formalnih mnenjih interesnih skupin, ki svoje interese preko lobijev posredujejo političnim oblastem (ibid.). Vpliv, ki ga slednje dosežejo, pa je v neoliberalno naravnanih družbah odvisen od družbene moči, ki je tesno povezana s kapitalom teh interesnih skupin. V tem 30 Neoliberalizem kot ideologijo povzemam po Stergergu in Royju (2010, str. 14) kot deregulacijo gospodarstva, liberalizacijo trgovine in proizvodnje ter privatizacijo podjetij v državni lasti. Avtorja poleg teh treh glavnih značilnosti v neoliberalne politike uvrščata še zmanjšanje davčnega bremena za gospodarstvo in premoženje, davčne olajšave za investitorje, zmanjšanje obsega socialne države, uravnavanje obrestnih mer, ki ga izvajajo neodvisne centralne banke, zmanjševanje državne uprave, povečanje fleksibilnosti delovne sile, zmanjšanje vloge sindikatov in ustanavljanje institucij, ki podpirajo neoliberalno ideologijo. 41

55 smislu sta neoliberalizem kot politična ideologija in kapitalizem kot ekonomska družbena ureditev neločljivo povezana. Kopičenje kapitala pomeni več družbene moči, ki pomeni večji vpliv na politično odločanje in s tem doseganje želenih sprememb. Družbene spremembe se kot posledica neoliberalizma najbolj kažejo v spreminjanju družbenih norm, vrednot, simbolov in drugih kulturnih proizvodov. Te posamezniki_ce ocenjujejo in sprejemajo glede na lastne vrednote. V neoliberalnih družbah so kot vrednote v ospredju tekmovalnost, decentralizacija in osredotočenost na uresničevanje lastnih interesov (individualizacija). Pri tem je ravnanje usmerjeno v racionalno in učinkovito odzivanje na signale s trga z namenom maksimiranja profita in pričakovane koristi (Boas in Gans-Morse 2009). Tesna povezanost kapitalizma in neoliberalizma se odraža predvsem v povezavi zasebnega lastništva in ekonomske svobode. Vodilo pri tem je lastni interes (dobiček), s čemer naj bi imela korist tudi družba kot celota. Po Foucaultu (2008) neoliberalizem ustvarja homo economicus, to pomeni racionalnega posameznika, tako imenovanega podjetnika, ki je individualiziran, usmerjen v uresničevanje sebičnih potreb po dobičku in akumulaciji premoženja. Gre za bogatenje na račun drugih s pomočjo zakonodaje in ukrepov države (npr. davčne olajšave za delodajalce ali prenos dela plačevanja prispevkov socialne varnosti na delojemalce). Vsako poseganje države na področje omejevanja bogatenja pomeni v neoliberalni ideologiji grožnjo, ki jo v prevladujoči retoriki političnega prostora pogosto prepoznamo v besedičenju o omejevanju svobode in primerjavah s komunizmom. Gre za desničarsko ideologijo, kjer socialna država, enakost in blaginja za vse vodijo v propad družbe kot celote, vloga države pa je zgolj zagotavljanje pogojev za nemoteno delovanje prostega trga. V tem pogledu neoliberalna ideologija, ki je tesno povezana s krčenjem socialne države, neposredno posega tudi na področje socialnega dela. Socialno delo postaja orodje družbenega nadzora z namenom varčevanja z denarnimi viri. Pojavi se ekonomizacija socialnega dela, ki postavi varčevanje pred pomočjo ljudem. Za neoliberalne družbe je značilen pogled oziroma videnje socialne politike kot največjega porabnika proračunskih sredstev (Dodson 2006). Posledica je zmanjšane socialne države in blaginje posameznikov, izginjanje solidarnosti in podkrepitev vrednot individualizma (zasebna lastnina, kariera, profit, potrošništvo, individualna odgovornost, neenakost, svoboda izbire, demokracija, družbena apatičnost, tekmovalnost, življenjski slog, itd). Gre za vrednote, ki jih politika privzgaja skozi institucije, po principu zgoraj navzdol in ki hkrati pripomorejo k ohranjajo statusa quo neoliberalne ideologije. 42

56 »Tako lahko neoliberalizem razumemo kot okrepitev moralnih ureditev, ki temeljijo na radikalnem umiku države in ekonomski odgovornosti posameznikov, ki se kaže v aktuarski 31 (v izvirniku ang. actuarial) obliki upravljanja s seboj, pri čemer s spodbujanjem političnega režima, ki temelji na etiki aktuarske racionalnosti in upravljanja s seboj, oblikujemo in omogočimo potrošniškega državljana.«(besley in Peters 2007, str. 159) V tej obliki upravljanja državljanov kot potrošnikov postane potrošnik 'odgovoren' za sprejemanje 'odločitev' glede življenjskega sloga, lastnega telesa, izobraževanja in zdravja, tako da izračunava tveganja in vlaganja vase 'v kritičnih točkah življenjskega cikla' ob rojstvu, 'vstopu v šolo', 'vpisu na univerzo', 'ob prvi zaposlitvi', poroki, upokojitvi tudi če to pomeni plačevanje višje izobrazbe in jemanje posojil, če je to potrebno. Izbira tu ne pomeni zgolj potrošniške suverenosti temveč moralizacijo in prenašanje odgovornosti se pravi,»[ ] regulirano odločanje, ki prenese odgovornost z države na posameznika v družbenem trgu.«(ibid., str. 160) V spremenjenih okoliščinah se oblikujejo potrošniške vrednote, merilo postane potrošniški slog premožnih in naloga vseh je, da posnemajo bogatejše. Tudi revnejši zato živijo 'kot bogati', trošijo preko svojih zmožnosti, kar vodi v zadolževanje, čezmerno delo in posledično v še večje obubožanje (Stiglitz 2007, 2012). Spremenjene vrednote v ospredje postavijo življenjski slog, ki je odraz posameznikovega jaza. Individualizem kot vrednota se kaže v preračunljivem svobodnem posamezniku in njegovih svoboščinah, ki omogočajo drugačnost znotraj množice. V tem smislu svoboda pomeni prosto izbiro in potrošništvo, ki daje občutek zadovoljenih potreb. Potrošništvo zagovarja egoizem, ki odraža pretirano ljubezen do sebe (Lachelier 2007). To ustvarja individualizirano družbeno neenakost, ki se kaže v hierarhiji neenakih pozicij in hierarhiji posameznikov. To ne pomeni, da je družbena stratifikacija izginila, temveč da so se spremenile njene oblike. Družbena neenakost je tako predvsem ekonomska neenakost, za družbeni položaj posameznikov pa je značilna zamegljenost stratifikacijskih prehodov. Iz marksistične perspektive 32 sicer lahko družbene razrede še vedno delimo na višji, srednji in nižji oziroma delavski razred, pri čemer pa kriterije bogastva tvorijo premoženje, moč in ugled Prevedeno po Grad, A., Škerlj, R., Vitorovič, N. (1998) Veliki angleško slovenski slovar in po Vocabulary.com pomeni: Oseba, ki preračunava tveganja za zavarovalnice ali finančne institucije, je znana kot aktuar. Njegovo delo je ocenjevanje verjetnosti za nesreče glede na pričakovano življenjsko dobo, na osnovi katere se določi cena zavarovanja. 32 Z marksistične perspektive razred predstavlja družbeno skupino, katere člani imajo skupen odnos do proizvodnih sredstev (Haralambos in Holborn 2005). 33 Višji razred po Haralambosu in Holbornu (2005) sestavljajo samooklicane elite, med katerimi je otrokom najbogatejših odprta pot do najboljših družbenih položajev. Mills in Domhoff (v Kornblum in Smiyth 1994, str. 273) družbene elite označita kot 'vladajoči razred' in 'elita moči', ki si lasti pretežni delež kapitala in ima monopol, s katerim nadzoruje politične odločitve, pridobljena moč pa se vertikalno prenaša na potomce. V srednji razred se uvrščajo posamezniki glede na tržni in delovni položaj. Kharas (2010) ga imenuje tudi potrošniški razred, saj meni, 43

57 Tako je družbena stratifikacija kot oblika družbene neenakosti tesno povezana z ekonomsko neenakostjo, ki jo enačimo z neenakostjo v premoženju, lastnini, dohodku in revščini. Po poročilih OECD (v izvirniku ang. Organization for economic co-operation and development, 2011) so glavni vzroki povečevanja neenakosti globalizacija in tehnološki napredek, državne politike, zakonodaje in institucije. Slednje lahko neenakost povečujejo (deregulacija, večja prožnost dela in liberalizacija trga) ali pa jo zmanjšujejo (višja minimalna plača, vertikalno višanje davčne osnove, višji socialni transferji, itd.). Banerjee in Golfield (2007) menita, da so neoliberalne politike najbolj vplivale na plače (odvisne od produktivnosti), ukinjanje ali zmanjševanje minimalne plače, mobilnost delovne sile in kapitala, zmanjševanje socialnih pravic (zdravstveno, invalidsko, pokojninsko zavarovanje in zavarovanje za čas brezposelnosti), zmanjševanje vloge sindikata, omejevanje delavskih pravic in uvedba fleksibilnih oblik zaposlovanja (zaposlovanje za določen čas, s krajšim delovnim časom, prekarno in pogodbeno zaposlovanje). Navedene spremembe predstavljajo v neoliberalni politiki zaviralce gospodarske rasti in so pogubne za nemoteno in uspešno delovanje trga. Želja po večji liberalizaciji trga je vodila v reforme, ki jih je večina evropskih držav vpeljala po principu 'šok terapije', kar je značilno tudi za Slovenijo. Razgradnja socialne države in razosebljanje človeka, podkrepljena z retoriko varčevalnih ukrepov (znane so besede Margaret Thatcher:»Ne gre drugače.«), je služila namernemu ustvarjanju moralne panike z grožnjami propada in podjarmljenja. Politična retorika spremeni žrtev sistema v storilca. Slednji (revni, onemogli, stari, nekvalificirani, trajno brezposelni ) postanejo vzrok za nastali položaj v državi. S to miselnostjo, ki jo sprožijo s pomočjo medijev, neoliberalne države pridobijo legitimnost za poseganje v socialno državo. Revščina postane usoda, ki si jo človek sam nakoplje (Stark 2011, str. 198). Družbene neenakosti in izključenost posameznih skupin ljudi je zlasti posledica dohodkovne neenakosti, ki je potrebna za nemoteno delovanje trga. Vse, kar omejuje trg ali osebno lastnino, pomeni oviro gospodarski rasti in s tem želenim pogojev življenja. V tem smislu so zahteve po socialni pravičnosti razumljene kot škodljivci, ki jih je potrebno odstraniti. Politična neoliberalna ideologija vidi proračunske porabnike, kot so da je z gospodarskega vidika ta tisti, ki ustvarja delovna mesta in je generator potrošništva. Prepričan je, da slabitev kupne moči srednjega razreda vpliva na gospodarstvo in posledično na poglabljanje ekonomske krize, označi ga kot generator družbenih sprememb, ki omogočajo družbeni napredek. Zadnji, delavski razred predstavljajo skupine manualnih, nizko plačanih delavcev, ki predstavljajo dno družbene hierarhije. V to skupino sodijo tudi marginalizirane in izključene skupine (Mann v Haralambos in Holborn 2005). 44

58 na primer socialna politika, šolstvo, zdravstvo itd. kot zaviralce gospodarskega napredka, ki jih je potrebno omejiti po načelu omejevanja javnega sektorja v dobrobit gospodarstva (enaka davčna osnova, zmanjševanje socialnih transferjev, privatizacija socialne varnosti, upad redistribucijske vloge države, večja fleksibilnost delovne sile, dodatno socialno zavarovanje, itd.). V neoliberalni miselnosti to pomeni privatizacijo javnih storitev (zasebno plačljivo šolstvo, privatizacija socialnih storitev, itd.), ki naj bi zaradi tržne naravnanosti prinesle kakovostnejšo storitev. V neoliberalni retoriki kakovostnejša storitev postane orodje širjenja kapitalistične ideologije. Večanje privatizacije javnih storitev, ki je vodilo neoliberalizma in kapitalizma, dejansko povečuje družbeno neenakost in izključenost in ustvarja pogoje za 'dedovanje' družbene moči, kapitala in lastništva. To se dobro pokaže na področju izobraževanja, ki predstavlja pomembno 'odskočno desko' za nadaljnji življenjski potek. Popolna privatizacija izobraževanja ne le zmanjšuje možnost izobraževanja za nižji sloj prebivalstva, temveč tudi ohranja status quo neenakosti, posameznika pa prepusti delovanju trga (Brighouse 2004). Po drugi svetovni vojni je bilo izobraževanje mladih ena temeljnih strategij zmanjševanja revščine in neenakosti. Z vidika zmanjševanja razredne neenakosti, pravičnosti in družbene kohezije javno izobraževanje po mnenju Alexanderssona (2011) pomeni:»skupne šole za različne sloje in s tem čim poznejše ločevanje učencev, dijakov in študentov na ekonomske vloge, ki jih bodo opravljali kot odrasli.«(ibid. str. 196) S privatizacijo izobraževanja, ki smo ji priča danes, pod krinko večje konkurenčnosti in zagotavljanja večje kakovosti šolanja, prihaja do tega, da javne šole (pa tudi druge javne inštitucije) postajajo odveč, še več, očita se jim, da ne zagotavljajo ustrezne kakovosti, saj niso podvržene logiki trga. Posledično pa revni mladi, ki si ne morejo privoščiti izobraževanja v zasebnih institucijah, izgubljajo še zadnjo odskočno desko, ki je še do nedavnega pomenila možnost prehoda v višji družbeni razred. Pri uresničevanju neoliberalnega nazora se poleg privatizacije uresničuje tudi individualizacija pristojnosti, zagovarja se miselnost lastne odgovornosti posameznika, brezposelnost ali revščina pa sta posledica zavračanja dela in kazalnik nesposobnosti trženja samega sebe (Stark 2011). Človek tako postane kapital (uporablja se retorika človeški kapital), podjetje, ki se mora nenehno prodajati in optimizirati. Solidarnost pa je strup, ki ga je potrebno uničiti, kar je v neposrednem nasprotju s kohezijo, ki jo zagovarjata Evropska komisija (2010) in Svet Evrope (2004). Slednji socialno kohezijo opredeljuje kot 45

59 »[ ] zmožnost družbe, da zagotovi blaginjo vsem svojim članom, zmanjšuje razlike in preprečuje polarizacijo. Kohezivna družba je skupnost svobodnih posameznikov, ki se medsebojno podpirajo in navedene cilje uresničujejo z demokratičnimi sredstvi.«(svet Evrope 2004, str. 1) Svet Evrope tako spodbuja kolektivnost in povezanost (kot sociološki koncept), ki sta temeljno nasprotna neoliberalni miselnosti. Tudi v spodbujanju kolektivnosti in povezanosti prepoznamo ekonomsko razsežnost, ki se kaže predvsem v namenjanju pozornosti odpravljanju brezposelnosti, revščine in družbene izključenosti. Svet Evrope vzrokov za zmanjšano družbeno kohezijo ne išče v sodobni družbeni ureditvi, temveč se osredotoča na spodbujanje večje socialne kohezije, čeprav s strategijo, ki je prej stremljenje k idealu kot pa uresničljiv cilj. Tako v dokumentu zapišejo, da»[ ] nobena družba ni povsem kohezivna. Socialna kohezija je prej ideal, kakor pa cilj, ki bi ga bilo mogoče v celoti doseči.«(svet Evrope 2004, str. 1) Toda evropske politike z uporabo retorike 'vključevanja' z namenom večanja kohezivnosti družbe, ne namenjajo več toliko pozornosti silnicam, ki delujejo v smeri izključevanja. Flaker (2016) nas namreč opozori, da je mogoče vključevati le nekoga, ki je izključen, in poudari razliko med imperativom ne-izključevanja in etiko vključevanja. Razlika med ne-izključevanjem kot imperativom je v ukazu, stališču in odnosu, medtem ko gre pri vključevanju za dejanje, za nekaj, kar zahteva ravnanje, zavzetost, prizadevanje tako na strani tistih, ki se vključujejo kot na strani tistih, ki 'vključujejo'. Enako velja za izključevanje, ki je vedno dejavno (Lemert 1962). Sklenemo torej lahko, da so lahko tiste politike, ki v svojih strategijah zasledujejo vključevanje, ki deluje zgolj kot popravljanje izključevanja, le na videz vključevalne, saj ne odpravijo razlogov za izključenost, še posebej, če se od posameznika_ce pričakuje, da bo naredil_a vse, da bi zadostil_a kriterijem, ki so pogoj za to, da ostane vključen_a. (npr., si priskrbi ustrezen status, je državljan_ka, je prijavljen_a na zavodu, je zavarovanec_ka in podobno). Še več, ne-izključevanje kot družbeni imperativ je potisnjeno v ozadje, posameznik je tisti, ki mora poskrbeti, da bo vključen v 'klub z ostalimi'. Zgoraj povedano potrjuje našo ugotovitev, da neoliberalna družba s povečevanjem vrednot individualizacije in tekmovalnosti slabi družbene vezi med posamezniki (Filipovič, 2005), kar posledično slabi posameznikov_čin socialni kapital. Koncept socialnega kapitala nam omogoča razumevanje 46

60 »[ ] dinamične in fluidne zveze med družbeno strukturo in neenakostjo, ki po Bourdieuju predstavljajo vire, s katerimi razpolagajo omrežja, ki jih vzdržujejo poznanstva.«(dragoš in Leskošek 2003, str. 43) Neenakosti, tako dohodkovni kot ekonomski, povezani s socialnim kapitalom in z družbeno kohezijo, so izpostavljeni predvsem pripadniki delavskega in srednjega razreda.»vsakodnevno soočanje s pomanjkanjem, sovražnostjo in pritiski vodi v začaran krog še večjega pomanjkanja in pritiskov (v izvirniku ang. scarcity trap)«. (Mullainanthan in Shafir v Stiglitz 2012, str. 103) Kljub navidezni družbeni mobilnosti novonastalega družbenega sistema, ki omogoča prehajanja med družbenimi razredi na temelju lastne angažiranosti, to ne drži povsem. Dohodkovna neenakost je tesno povezana z družbeno mobilnostjo. Za države z najvišjo stopnjo ekonomske svobode (Združene države Amerike in Velika Britanija) je značilna najmanjša družbena mobilnost (Corak 1012). Poleg ekonomskih razlogov se v spremenjenem neoliberalnem gospodarstvu kaže močan vpliv spola, razreda in etnične pripadnosti, ki so najbolj opazni pri možnostih zaposlovanja (Furlong in Cartmel 2007 ). Za zagotavljanje kakršnih koli dosežkov, kot so izobrazba, poklicne kvalifikacije ali zaposlitev, mora posameznik imeti na razpolago določena strukturna sredstva (kot so ekonomski, socialni in kulturni kapital) in zmogljivosti, ki pa jih pripadniki nižjih družbenih slojev pogosto nimajo (Furlong et al. 2003). Zato so ti pogosto deležni fluidnih oblik zaposlovanja z nizkimi osebnimi dohodki (prekarne zaposlitve, zaposlitve za določen delovni čas ali s krajšim delovnim časom, itd.). Dohodkovna neenakost tako vpliva na revščino, ki je nikakor ne moremo obravnavati ločeno. Revščina se obravnava kot nesprejemljiv standard, ki nastane kot posledica podpovprečnega družbenega dohodka ali ekonomskih sredstev. Ločevati moramo med revščino in nizko ravnijo blaginje. Revščina tu pomeni omejen dostop do ekonomskih virov (npr. dohodek), omejen dostop do osnovnih javnih storitev (zdravstvene storitve, dohodek, ustrezno bivališče in prehrana itd.) ter do formalnih in neformalnih mrež pomoči. O njej govorimo takrat, ko pomanjkanje nadzora nad ekonomskimi sredstvi vpliva na nizko raven blaginje. Revščina pomeni hkrati tudi nizko raven blaginje. Nizka raven blaginje pa vedno ne pomeni tudi revščine, temveč lahko do nje pride tudi na primer zaradi nedostopnosti virov preživljanja (uradna ekonomija, siva ekonomija, socialna država in družina) 34 in se kaže v odklonu do pričakovane ravni kakovosti življenja. 34 Jaklič et al. 2009, Jaklič in Hribernik 2009, Jaklič 2009 v Vehovar 2009, str. 686, navaja: Za slovenski tradicionalni poslovni oziroma preživetveni model je značilno, da je izredno diverzificiran. Črpa iz štirih virov, prvič iz 47

61 Revščina ni samo življenje pod določenim ekonomskim pragom, temveč je zanjo značilna odsotnost priložnosti, varnosti in dostojanstva (Marmot 2006). Življenje v revščini s tem pomeni izgubo možnosti polnega sodelovanja v družbi in nadzora nad svojim življenjem. Ker lahko neoliberalizem kot politična ureditev deluje le ob zmanjšanju stroškov in socialnih pravic, potiska vse več ljudi na oziroma pod prag revščine. 35 Revščina negativno vpliva tudi na družbeni ravni, kar se kaže v obliki konfliktov (terorizem, etnične napetosti, zmanjšana ekonomska aktivnost, sovražna retorika 'revni so lenuhi' itd.). Kruger in Malečkov (2002) na primer navajata, da se kot skrajna oblika družbenega konflikta pogosto pojavlja 'robinhudovski terorizem', pri katerem pripadniki srednjega sloja dobijo 'samaritanske' navdihe zaščite revnih sodržavljanov. Neoliberalci (Marsland v Haralambos in Holborn 2005) revne obravnavajo na individualizirani ravni in krivca vidijo v državi blaginji; ta po njihovem mnenju preko transferov ustvarja pasivne državljane, ki se zanašajo na druge in ne sprejemajo družbene odgovornosti. Tak pogled spregleda povezanost revščine z dohodkovno neenakostjo, ki jo Fosu (2010) jasno prikaže v svoji študiji. Sam med njima ugotavlja tesno povezanost in zagovarja tezo, da je prav neenaka rast prihodkov tista, ki onemogoča najrevnejšim, da uidejo revščini. Močna država blaginje lahko z državnimi regulativami doseže zmanjšanje dohodkovne in ekonomske neenakosti in zelo zmanjša revščino državljanov. 1.9 Družbene spremembe: med normalizacijo in družbeno odklonskostjo Pomembna posledica družbene neenakosti je tudi tako imenovana deviantnost ali odklonskost, ki se odraža v tem, da posamezniki_ce ne upoštevajo norm in pričakovanj prevladujoče družbene elite. Cinlard (v Haralambos in Holborn 2005, str. 393) kot deviantna dejanja označi»kriminal in delinkvenco, zlorabo drog, prostitucijo, samomore, duševne bolezni in homoseksualnost«. Posamezniki, ki odstopajo od družbeno pričakovanega vedenja, so označeni kot neprilagojeni glede na družbene norme in s tem nenormalni deviantni. Nasprotno po Canguilhemu (1987) opredelitev nenormalnosti kot družbene neprilagojenosti pomeni, da sprejmemo pojmovanje, da se mora posameznik strinjati z dejanskim stanjem družbe in se tudi podrediti stvarnosti kot dogmi. Prilagajanje je tako tehnična dejavnost prilagoditve svojega vedenja donaslova uradne ekonomije, drugič iz naslova sive ekonomije, tretjič iz naslova socialne države z njenimi transferji in storitvami in četrtič iz naslova vzajemne pomoči v okviru družine. 35 To se nanaša na vse tri oblike revščine (absolutno, relativno in subjektivno revščino). 48

62 ločeni situaciji. Tako posameznik vse, kar dela, počne v skladu z iskanjem funkcionalne zadovoljitve ali pa pod vplivom biološke nujnosti. Asimilacija pomeni optimalno rešitev problema neusklajenosti med dejavniki okolja ter željami in potrebami posameznika in je tako izraz ravnovesja. Če pa na okolje ne gledamo kot na že konstruirano dejstvo, temveč kot na iskanje situacije, v kateri sprejemamo vplive in kvalitete, ki ustrezajo našim zahtevam, tedaj je okolje, v katerega smo postavljeni, prikrojeno in osredotočeno na nas. V tem smislu nismo vrženi v okolje, ki bi se mu morali prilagajati, temveč»[ ] strukturiramo svoje okolje medtem, ko razvijamo svoje sposobnosti (Canguilhem 1987, str ). Opredelitev deviantnosti kot odklona od družbenih norm kaže na osredotočenost na dejanje ali ravnanje, in ne na izvor odklonskega vedenja. Nekateri avtorji (Feroni et al. 2008, Soares 2004, Zheng 2009) vidijo izvor odklonskosti, predvsem kriminala, v družbeni neenakosti, predvsem dohodkovni, ki posameznike zaradi občutka nemoči, izigranosti in izgube vpliva na blaginjo vodi v udeleževanje v kriminalu. Glavna razloga odklonskosti, ki se odraža v kriminalu, sta jeza in stres, ki ga doživlja predvsem nižji sloj prebivalstva (Zheng 2009). Soares (2004) zato predlaga vlaganje v zmanjševanje neenakosti, ki bo učinkovitejše od ukrepov za zmanjševanje kriminala in povečevanje gospodarske rasti. Ekonomska neenakost, segregacija in stratifikacija pa negativno vplivajo tudi na višji sloj. Znan je tako imenovani kriminal belih ovratnikov (korupcija), ki elitnim skupinam omogočajo dostop do želenih virov in sprejemanje političnih odločitev v njihovem interesu. Kriminal 'bogatih' se razlikuje od kriminala 'revnih' v tem, da ga je težje odkriti in tako dokazati ter v načinu kaznovanja. To dokazujejo tudi državne kriminalistične statistike, ki kažejo, da je med zaporniki več storilcev z družbenega roba kakor iz premožnejših slojev. Wilkinson in Pickett (2010) ta pojav pripisujeta družbeni neenakosti, ki ustvarja dvojna merila zapiranja in s tem umikanja škodljivih posameznikov iz družbe, namesto njihove resocializacije in integracije. Pri tem Lhila (2009) opozori na družbene stroške, ki nastajajo zaradi prestrašenosti 'bogatih', ki zahtevajo zaščito, na primer v obliki zapiranja v razredne soseske (geta), ki povečujejo odtujenost. Tako normativne in vrednostne sodbe, podkrepljene z ideologijo deviantnosti, spodbujajo sovraštvo, nestrpnost in celo nasilje do tistih, ki jih označimo kot neprilagojene. Paradoks koncepta deviantnosti pa se pokaže v življenjskih slogih ali položajih ljudi (na primer v uživanju alkohola ali prepovedanih drog, homoseksualnosti, duševnih boleznih, telesni nerazvitosti), na katere ti nimajo oziroma imajo le malo vpliva, pa so kljub temu označeni kot deviantni, saj ne ustrezajo določenim kulturnim in družbenim normam Številne skupine, organizacije in institucije pritiska, ki želijo s svojo družbeno močjo zaščititi lastne interese, ustvarjajo popačen videz družbenih identitet in 49

63 stigmatizirane predstave o teh skupinah Družbeni nazori projicirajo odklonsko vedenje v posameznika kot neprilagojenega in odklonskega, pri čemer pa zanemarijo okoljske dejavnike, kot so kultura, običaji, družbene aktivnosti, socialni in ekonomski status, ki sili posameznika v prestopništvo (Dekleva 1981). Becker meni,»[ ] da pri deviantnosti oziroma odklonskosti ne gre le za kršenje pravnih pravil, temveč jo ustvarja tudi skupnost, kar pomeni, da določene družbene skupine ustvarjajo odklonskost z oblikovanjem oziroma postavljanjem pravil, katerih kršenje pomeni odklon od norm, s čimer označuje kršitelja kot outsiderja,«(becker v Rubington in Weinberg, 1989, str. 191), kar ustvarja novo, popačeno socialno identiteto. Goffman (1986) definira socialno identiteto kot kategorizacijo osebe v očeh drugih ljudi, pripisovanje lastnosti posamezniku od drugih ljudi, ki so z njim v interakciji. Referenčno skupino tu predstavljajo posamezniki, označeni kot 'normalni', ki s svojim vrednostnim in normativnim pogledom, ocenjujejo, kvalificirajo in tipizirajo druge, tako da jim pripisujejo določene lastnosti.»ljudje se v odnosih med seboj opiramo na ta pripisovanja, ki jih ponujajo kriteriji družbenega kategoriziranja, in jih sprejmemo v normativna pričakovanja in celo v pravno postavljene zahteve glede vedenja ljudi.«(ule 2000, str. 181) Osvobajanje od kategoriziranja, ki ga uveljavijo določene skupine, je za Foucaulta (2007) sekundarnega pomena, saj meni, da je bolj kot proces osvobajanja pomembno prakticiranje svobode. Osvoboditev je lahko pogoj za prakticiranje svobode v posameznem oblastnem odnosu. Vprašanje svobode pa je etični problem. Etos je bil že za stare Grke način bivanja in vedenja. Posameznik, ki je imel lep etos, je bil občudovan, kot nekdo, ki na določen način prakticira svobodo.»zato da se tak etos oblikuje, se moramo ukvarjati sami s sabo. Biti svoboden namreč pomeni, da v sebi vzpostavimo določeno razmerje nadvlade, obvladovanja.«(foucault 2007, str , ) Tako v vsakdanjem življenju posamezniki ne vzpostavljamo vedno kritične distance do zgodb, ki nam jih pripovedujejo družbene avtoritete (znanost, politika, religije). Giddens (1990) piše, da si ljudje želimo ontološke varnosti, ki jo omogočata ne vprašljiva realnost in trdno zaznavanje sveta. Prav mediji pa so danes tisti, ki delujejo kot instrumenti ustvarjanja realnosti in s tem tudi točk refleksije lastne izkušnje (Grebenc et al. 2008). 50

64 Deviantnost se oblikuje glede na načine odziva drugih na posameznikovo dejanje in glede na družbeno ustvarjena pravila ali norme, ki nimajo dosti skupnega z obstoječo veljavno zakonodajo (Becker v Rubington in Weinberg 1989). To pomeni, da družbene norme, ki jih postavljajo člani družbe, ustvarjajo deviantnost. Na ravni vsakdanjega življenja pa lahko opazujemo dva scenarija. Skupine, ki imajo moč postavljanja zakonov, lahko z zakonodajnimi mehanizmi ustvarijo nove družbene deviantnosti, na primer s prepovedjo uživanja drog nastanejo nove družbeno izključene skupine. Drugi scenarij pa je tisti, ki ga lahko opazujemo s postavljanjem 'pozitivne zakonodaje', ko naj se neko ravnanje dekriminalizira in normalizira, kot lahko opazujemo na primeru poskusov normalizacije homoseksualnih spolnih praks. Zanimiv proces, ki ga lahko opazimo ob primerjanju teh dveh scenarijev pa je, da rušilni procesi delujejo učinkoviteje kot popravljalni. To kaže, da ima vzpostavljanje reda, ki izključuje in prepoveduje, večji družbeni učinek kot vzpostavljanje reda, ki popravlja krivice (kar lahko ne nazadnje opazujemo tudi v procesih dezinstitucionalizacije). Razloge lahko iščemo v tem, ko popravljalne zakonodaje posežejo v zakoreninjene družbene norme, medtem ko prepovedovalne zakonodaje vzpostavljajo nove norme. Ta misel se lahko utemeljuje tudi skozi teorijo socialnih reprezentacij. Gre za konstruktivistično teorijo, ki posameznika ne vidi le kot preprostega sprejemnika socialnih svetov, ampak trdi, da si te svetove tudi sam konstruira. Socialna reprezentacija je orodje, ki omogoča ta proces konstruiranja. Posamezniku_ici dovoljuje, da najde smisel v nečem, kar mu je potencialno neznano oziroma nedomače in mu oziroma ji obenem omogoča tudi njegovo ocenjevanje. Po Moskoviciju (1992) celotno razmišljanje in razumevanje temelji na delovanju socialnih reprezentacij. Vsaka socialna reprezentacija je ustvarjena kot mešanica konceptov ali predstav in podob, ki se nahajajo v človekovem umu in v družbi krožijo s pomočjo konverzacije in medijev. Socialne reprezentacije torej generira komunikacija, priskrbijo nam skupen kod komunikacije in so nujne za učinkovito komunikacijo. Dominantne socialne reprezentacije se manifestirajo zlasti v jeziku oziroma govoru, ki je njihov najpomembnejši mediator in določevalec. O socialnih reprezentacijah se pogajamo, jih prevprašujemo in potrjujejo v verbalni komunikaciji. Moskovici (1992) pravi, da so socialne reprezentacije subjekt kreativnega procesa, ki se neprestano odvija. Kruse in Schwarz (Kruse in Schwarz v Von Cranach et al. 1992) označita značilnost socialnih reprezentacij s pojmom 'skupni fond znanja', ki ga povzameta po Schützu:»Socialne reprezentacije ali skupni fond znanja si na eni strani kolektivno delijo pripadniki neke skupnosti, na drugi strani pa se določena pojmovanja različno razširjajo v različnih skupinah. Posebna značilnost tega 'skupnega fonda znanja' je, da ga imamo za 51

65 samoumevno dejstvo in ga uporabljamo kot skupno interpretativno shemo oziroma kot sredstvo komunikacije. Potemtakem lahko, kadar gre za družbeno kontroverzna vprašanja ali kadar imamo opraviti s procesi spreminjanja konceptov, pričakujemo skupinsko specifične socialne reprezentacije. Na ta način lahko socialne reprezentacije služijo za identifikacijo in označevanje različnih skupin, so kot 'identitetni označevalci'.«(ibid., str. 24) Tako lahko ugotovimo, da tradicionalne norme, ki kot sprejemljive podpirajo odklonsko vedenje, delujejo kot identitetni označevalci in tako predstavljajo tisti 'skupni fond znanja', na katerega se oprijemljejo novi koncepti. Če v skupnem fondu znanja ni predstav, ki bi podprle drugačno podobo, se novo znanje ne bo moglo kreirati kot realnost oziroma se bo lahko kreiralo le med skupinami, ki so uspele samoumevno realnost reflektivno preveriti. Podobno o razločevanju družbenih skupin sklepa Grebenc (2001), ko piše o vednostih, ki ločujejo skupine uživalcev prepovedanih drog od skupin, ki drog ne uživajo. Nova vednost, novi skupni fond znanja, nova oprijemališča realnosti pa v teh skupinah nastajajo s pomočjo izkustvenega znanja, torej vednosti, ki nastaja z refleksijo osebne izkušnje (Grebenc 2001). Potemtakem lahko socialnim reprezentacijam pripišemo vlogo razločevanja družbenih skupin. Vendar pa posameznik, ko išče definicije realnosti, nikoli ni prepuščen samemu sebi. Nasprotno, v pozni moderni bi lahko rekli, da je izpostavljen bombardiranju z različnimi 'malimi velikimi zgodbami', ki jih ustvarjajo številne znanosti in jih mediji (morda internet prav tu postaja najvplivnejši) posredujejo v klepetalnico vsakdanjega sveta. Toda prav teme, ki so obremenjene z moralnimi kategorijami, so tiste, ki ustvarjajo nove folk devils (Cohen in Hall v Muncie 1999). Zgodbe, kakor jih povzemajo in prikazujejo mediji, lahko intenzivno prispevajo k moralni paniki in dajejo legitimiteto tistim, ki jih preko teh medijev sporočajo. Še več, moralna panika postane opravičilo za promocijo nestrpnosti. Stereotipiziranje in etiketiranje je način, s katerim se iz neke družbeno skupine naredi kriminalne druge, narodove folk devils (ibid.). Stereotipizacija je tako ohranjanje družbenega in simbolnega reda. Vzpostavlja simbolno mejo med 'normalnim' in 'deviantnim', 'normalnim' in 'patološkim', 'sprejemljivim' in 'nesprejemljivim', tistim, kar 'pripada' in tistim, kar ne in je 'drugo', med 'insajderji' in 'autsajderji', 'nami' in 'njimi' (Hall v Muncie 1999). V zanimiv konflikt se zapletemo, če poskušamo rabo pojmov in njihove pomene razumeti in definirati na podlagi slovarjev (npr. homoseksualnost, zasvojenost, odklonskost, neprilagojenost, itd.), ki pojasnjujejo rabe in pomene. Konflikt ali bolje paradoks, na katerega naletimo, je, 52

66 da slovarji pojasnjujejo rabe pojmov glede na določen kulturni in družbeni čas, vendar tega tako ne pojasnijo. Z definicijami pojmov v slovarjih postanejo pojmi večni, neproblematični, samoumevni. Pri poskusih drobljenja stereotipov in predsodkov smo tako večno ujetniki reprezentacij, ki jih v pomenih nosijo pojmi. Ukvarjanje s širjenjem nestrpnosti, stereotipizacijami in ustvarjanjem popačenih predstav o posameznikih, je torej tudi poseg v jezik, v na novo postavljene definicije pojmov, in posledično tudi potegovanja med številnimi vedami o najpomembnejši družbeni realnosti 'paramount reality' (Grebenc 2001). Vse to pa kaže na vpliv družbenih konvencij določene družbe, ki je opredeljena z normami in, ki pomembno oblikuje vsakdanje življenje drugorazrednih državljanov in vpliva nanj. Drugorazrednost državljanov lahko prepoznamo v prej omenjenem kontekstu kriminala in statistik kriminalnih dejanj in korupcije. Časopisi so polni kriminalnih dejanj tako višjega kot nižjega sloja, s to razliko, da epilog dosežejo le kriminalna dejanja 'malih ljudi', ki polnijo zapore s tistimi, ki 'kradejo' za preživetje, medtem ko je korupcija obsojena le z moralnimi vrednostmi, njen obstoj in penaliziranost pa se opravičuje z retoriko težkega odkrivanja in kaznovanja. Medtem ko Durkheim (1964) razume povečanje stopnje kriminala kot povsem normalen produkt družbenega razvoja, so to procesi, ki jih lahko razumemo tudi kot spodkopavanje normativnega reda. Dejansko je Merton (1969) poudarila navidezno protislovje med socialnimi normami, ki poudarjajo individualne dosežke in uspeh na eni strani in vzdrževanje diferenciacije strukturnih priložnosti na drugi. V zvezi s tem procese individualizacije in subjektivne ne umeščenosti (v izvirniku ang. disembedding), ki jih Giddens (1991) in Beck (1992) upoštevata kot značilnost pozne modernosti, lahko razumemo kot ustvarjanje pogojev, v katerih se bo verjetno povečal kriminal. Glede na spremenjene družbene razmere lahko sklepamo, da je pri tistih mladih, ki nimajo dela in gospodinjskih obveznosti večja verjetnost, da bodo vpleteni v kriminalne dejavnosti (Rutherford 1992, Flood-Page et al. 2000). Mogoče je trditi, da spreminjanje prehodnih vzorcev vpliva na tveganje za kriminalne vpletenosti. Ker jim je bil zavrnjen dostop do finančnih koristi, povezanih z delovnim življenjem, in so prisiljeni v večjo odvisnost od svojih družin, imajo lahko mladi svojo vpletenost v kriminal za način dostopa do potrošniške kulture, ali pa preprosto za del iskanja vznemirjenja, ki je že dolgo v središču življenja mladih. Ker nimajo obveznosti, tveganje in eksperimentiranje šteje za normalen del razvoja adolescenta. V tem smislu drži 53

67 trditev, da sprejemanje tveganj in iskanje avantur»[ ] pomagata mladostnikom doseči neodvisnost, identiteto in zrelost.«(jack 1989, str. 337) Z upadom zaposlenosti v predelovalnih dejavnostih in kot posledica strukture spreminjajočih se možnosti na trgu dela mladih (zlasti ob večji negotovosti zaposlitve), si je mogoče vključevanje mladih moških v kriminal razlagati tudi kot poskus vzpostavitve moške identitete v hitro spreminjajočem se družbenem svetu (McDowell 2003). Ukvarjanje s širjenjem nestrpnosti, stereotipizacijami in ustvarjanjem popačenih predstav o mladih, je poseg v jezik, v novo postavljene definicije pojmov, in posledično je to tudi potegovanje med številnimi vedami za najvišjo družbeno realnost (v izvirniku ang. paramount reality) (Grebenc 2001). 54

68 2. Empirični del V prvem delu doktorske disertacije predstavljam najpomembnejše koncepte s področja postmoderne družbe. V teoretičnem delu se tako opiram na naslednje koncepte: 1. Družba tveganja (Beck in Giddens, Lupton): a. individualizacija tveganj in življenjskih slogov in b. reflektivnost posameznik_ca kot racionalni subjekt - Giddens (refleksivni zmagovalci oziroma poraženci- Lupton). 2. Upravljanje s tveganji (Focault, Lupton): a. upravljanje s tveganji Castel (v izvirniku ang. 'risk managmant') in b. homo economicus po Focaultu in ekonomska racionalnost (Weber in Parsons). 3. Neenakosti in revščina (Lupton): a. rizični posamezniki_ce. 4. Razred (Parsonnns, Furlong, Lash) in potrošništvo (Bauman). V prvem delu prikažem prepletanje konceptov pri konstrukciji biografij mladih (Beck in Giddens, Lupton, Furlong, Bauman). Naštete teoretične okvire uporabim za prikaz sodobnih družbenih razmer. Tehnološki napredek, ki se začne z industrializacijo, pelje v oblikovanje družbe tveganja, kot jo predstavita Beck in Giddens, saj se hkrati z razvojem tehnologije ustvarjajo tudi nova tveganja. Značilnost družbe tveganja je, da sproži proces individualizacije tveganj, ko postane posameznik_ca sam_a odgovoren_a za svojo prihodnost, hkrati pa prav poziv k individualizaciji zahteva nenehno refleksivnost posameznikovih_činih dejanj in tako oblikuje posameznika_co kot racionalnega subjekta. Gre za sposobnost posameznika_ce za izvajanje refleksije in za osebno odgovornost za uspeh pri soočanju s tveganji. Posameznik_ca nenehno upravljata s svojim ravnanjem in izpolnjujeta nalogo samo-upravljanja oziroma racionalizacije z namenom maksimiranja koristi (Focault, Lupton, Castel). Posameznik_ca deluje kot homo economicus, kar je posebna oblika ekonomske racionalnosti, ki jo pred njiju postavlja sodobna kapitalistična družba (Focault, Weber, Parsons). Tisti posamezniki_ce, ki niso opremljeni z orodji za izvedbo refleksije, so označeni kot rizični posamezniki_ce. Omenjene teorije pa zanemarijo vpliv neenakosti in najbolj očitne revščine ter dejstvo, da na nezmožnost samo-upravljanja in refleksije pomembno vplivajo razpoložljivi materialni viri, in ne le vednost in znanje (Parsonnns, Furlong, Lash, Lupton). Drugorazrednost državljanov_nk najbolj prepoznamo v njihovi nezmožnosti, da bi se s tveganji sploh lahko ukvarjali. Družbene neenakosti pa še bolj 55

69 prikrije koncept potrošništva, ki ustvarja videz odsotnosti razredne razdeljenosti državljanov_nk (Bauman). Predstavljene teorije uporabim za prikazovanje zapletenosti položaja mladih v postmoderni družbi. Osredotočam se predvsem na paradoks racionalizacije in individualizacije skozi prizmo razredne neenakosti, ki jo ustvarjajo sodobne družbene strukture, ter vpliv medijev in potrošništva kot orodji promocije sodobnih politik in praks. V drugem delu naloge opredelim cilj in problem raziskovanja, v katerem poudarim pomanjkanje poglobljenih študij s področja mladine, ki bi celostno zajele problematiko njihovega 'drugorazrednega' položaja. Pri tem poskušam s pomočjo narativnega raziskovalnega pristopa pridobiti vednost, ki bi mi to omogočila. Cilj, ki ga sledim, je pridobiti poglobljeno znanje in vednost o družbeni konstrukciji mladosti. Pripovedi mladih ljudi mi tako omogočijo razumevanje družbene konstrukcije neenakosti, njihovo doživljanje realnosti ter vzroke in načine upravljanja z mladostjo. S pomočjo 'analitične indukcije' ocenjujem podobnosti med primeri in na osnovi pridobljene vednosti oblikujem poskusno teorijo, ki bistveno dopolnjuje obstoječi koncept tveganja. 2.1 Problem in cilj raziskovanja Individualizacija tveganj je v sodobni družbi problem, ki se med drugim pri mladih odraža v tveganih življenjskih slogih. Za razumevanje življenjskega sloga se je potrebno usmeriti v raziskovanje vsakdanjega sveta mladostnikov, za katerega so ključna vprašanja socialnih in družbenih značilnosti njihovega sveta, načina življenja ter vrste in značilnosti tveganj, s katerimi se srečujejo. Z vprašanji, kako se družbene strukture odražajo v posameznikovem_činem vsakdanjem življenju, kako ga_jo spremljajo, na kakšen način ga_jo zaznamujejo in kako vplivajo na njuno udeležbo v tveganjih, želim opozoriti na novonastala tveganja sodobne družbe, kjer se tveganja na strukturni ravni (makro ravni) prenašajo na osebno raven (mikro raven). Proučevanje tveganja mladih je tako za področje socialnega dela in tudi sociologije znanstveno relevantno iz več razlogov. V slovenskem prostoru ne obstajajo študije, ki bi se osredotočale na neposredno raziskovanje značilnosti tveganj v raziskovani populaciji. Raziskovanje je večinoma potekalo v okviru študij uživanja drog, toda tudi te kažejo na pomanjkljivost v vednosti. Tako na podlagi rezultatov kvalitativnih raziskav, ki so nastale v zadnjih nekaj letih (Flaker 56

70 et.al. 2002, Dekleva in Sande 2002/2003, Flaker et.al. 2005, Grebenc et.al. 2008a), avtorji ugotavljajo, da primanjkuje vednosti o ravnanjih mladih, ki se znajdejo v situacijah, v katerih se odločajo za tvegano vedenje. Kvantitativne študije (Miheljak 2002, Sande 2002, Sande 2003, Toš 2006, Grebenc et.al. 2008a, Boben-Bardutzky et.al. 2009, Lavrič et al itd.) sicer priskrbijo nekatere ocene o številu določenih pojavov, vendar so te hkrati pomanjkljive glede informativne vrednosti o konkretnih dogodkih in o značilnostih tveganih situacij. V tem pogledu bi vednost zagotovila možnost načrtovanja modelov dela z mladimi v socialnem delu ter ustvarila pogoje za načrtovanje skupnostnih aktivnosti preventive in pomoči, ki bi upoštevale konkretne situacije, v katerih se vsakodnevno znajdejo mladi. Rezultati omenjenih raziskav pokažejo, da obstaja manjši delež (približno 9%) mladih, ki izrazito tvegano ravnajo in ki jih nekateri avtorji poimenujejo 'nesmrtni' mladi (Grebenc et.al. 2008a, Boben-Bardutzky et.al. 2009, Sande 2002, Sande 2003). V literaturi naletimo na številne interpretacije vzrokov tveganja mladih, kot so tveganja zaradi občutka neranljivosti, 'meni se to ne more zgoditi' (Romer 2002), tveganja kot del običajnega psihološkega razvoja posameznika_ce (Tomori 1998) in tveganja kot del zadovoljevanja dveh osnovnih potreb potrebe po avtonomiji in potrebe po povezanosti. To kaže na koncept pogleda na tveganje skozi perspektivo posameznika_ce in na individualizacijo tveganj. Na drugi strani pa zasledimo avtorje, ki poudarjajo družbeni kontekst tveganj. Tako Ule in Kuhar navajata kot razlog neopremljenost mladih (predvsem ranljivejših) za spoprijemanje s spreminjajočim se okoljem, posledica česar je naraščanje odklonskega vedenja (Ule in Kuhar v Sande 2004). Ne glede na to, ali je razlog za izrazito tvegano vedenja občutek nesmrtnosti, psihološko zorenje, osnovne potrebe ali neopremljenost mladine, številne slovenske raziskave, ki se sicer nanašajo predvsem na uživanje drog, opozarjajo na visok odstotek mladih, ki se zavedajo posledic tveganega ravnanja, vendar ga kljub temu ne opustijo. Grebenc et al. (2008a) v raziskavi Varna vožnja: Obvladovanje tveganj in nevarnih življenjskih slogov v prometu izpostavijo tri specifične skupine mladih s tveganim življenjskim slogom. Za eno skupino bi lahko rekli, da zaradi pomanjkanja vednosti refleksije tveganih ravnanj ne more opraviti vnaprej. To je na primer skupina 'začetnikov', ki eksperimentira z različnimi tveganimi praksami. To so začetniki v smislu nepoznavanja tveganj, ki so izpostavljeni začetniškim spodrsljajem, in si ne znajo pomagati, ko pride do neželene posledice, tudi slabšega izida ob nesrečnih primerih (npr. overdose). Druga skupina, ki ne more izpeljati popolne refleksije, so tisti, ki poznajo le nekatere elemente tveganja, ne poznajo pa taktik reguliranja tveganj. Ta skupina 57

71 ne pozna tistih elementov tveganj, o katerih vednost ni dostopna zunaj skupinske subkulture (najbolj je pomen skritega znanja o tveganjih razviden pri uživanju nedovoljenih drog). Tretja skupina, ki pa bi bila sposobna izpeljati refleksijo tveganih ravnanj, je tista, ki ima veliko izkušenj s tveganim vedenjem, vendar te refleksije ne izpelje, pri čemer ne vemo, zakaj tega ne naredi. To je»skupina mladostnikov z izrazito tveganim življenjskim slogom: mladi, ki 'izzivajo' in 'brezglavo' oziroma 'nekritično' tvegajo.«(grebenc et.al. 2008a,), oziroma so to 'nesmrtni' mladi (Purkart in Sande 2008). Ko govorim o refleksiji tveganj, mislim le na zavedanje o tveganju, ki vpliva na ravnanje. Tu obvladovanje tveganja ni le rezultat refleksije tveganja, ampak tudi družbenih okoliščin (ekonomski, družbeni, socialni vidik, starši, socialne oziroma prijateljske mreže, pravila skupnosti, itd.). Drug pomemben vidik tveganja lahko zasledimo v raziskavi, Uporaba drog med dijaki ob koncu srednje šole Dekleve in Sandeja (2003), s katero avtorja opozorita na subkulturne okoliščine tveganj. Pri teh se tvegano vedenje mladih pokaže pri pravilih uživanja:»[ ] mešanja različnih drog, v pretiravanju s količino drog, zmanjšujejo objektivno nevarnost droge ter da pri tem niso zaskrbljeni za svoje zdravje ali na splošno zase, verjamejo, da se jim ne more nič zgoditi, ker so mladi in zdravi, ali pa v to verjamemo kar brez razloga, izražajo nesmrtnost, četudi tega eksplicitno ne povedo.«(dekleva in Sande 2003, str. 19). V navedeni raziskavi se pokaže tudi skupina mladih, pri katerih lahko prepoznamo, da so posledice uživanja drog povezane z družinskimi težavami, težavami v šoli in policijo (ibid.). Avtorja pri tem menita, da je slednje povezano z vrstniško kulturo, zmanjšano šolsko uspešnostjo in integracijo in drugimi družinskimi značilnostmi. Pri tem je pomembno poudariti, da ti avtorji ne želijo ustvariti moralne panike 36, temveč opozarjajo na potrebo po bolj učinkovitih, individualiziranih in ciljno usmerjenih raziskavah, ki bi omogočale načrtovanje in izvajanje preventivnih programov. Ker pa je, učinkovita preventiva 36 Po Cohenu ( 1972, str. 1) moralna panika nastopi, ko»[ ] okoliščine, dogodek, osebo ali skupino ljudi opredelimo kot ogrožajoče za obstoj družbenih vrednot in interesov; množični mediji jih prikazujejo na stiliziran in stereotipen način; moralne okvirje tem pojavom in ljudem postavijo in razširjajo uredniki, duhovniki, politiki in drugi pravilno misleči ljudje; družba pooblasti strokovnjake za postavljanje diagnoz in rešitev; javnost razvije načine (ali še bolje) se zateče k načinom za spopadanje s problemom; s časom se prvotni razlogi in okoliščine dogajanja umaknejo v ozadje ali oslabijo, moralna kršitev pa postane še bolj vidna.«ljudje, ki menda ogrožajo družbeni red, so predstavljeni kot folk devils (bavbavi kot prevaja Brake (1983), ki navaja, da je na ta prevod vplival naslov okrogle mize 1981 'Bavbav panika' ). 58

72 »[ ] možna le s poznavanjem dinamike vedenja znotraj življenjskega prostora, dejavnikov, ki povečujejo tveganje in poznavanje razmer, saj na tvegano vedenje poleg bioloških, psiholoških in razvojnih dejavnikov vplivajo tudi socialno kulturni in družbeni dejavniki.«(tomori 1998, str. 16) Če sledimo ugotovitvam Grebenc et al. (2010), lahko rečemo, da bi boljše razumevanje življenjskega sloga ciljne populacije omogočilo tudi večjo učinkovitost preventivnih programov in programov zmanjševanja škode. Na temelju te predpostavke sem se odločila za raziskovanje na način, ki bi mi omogočil, da bi izrisala zemljevide situacij tveganega vedenja ciljne populacije in definirala različne momente, ki so v teh situacijah ključni za reguliranje tveganj (preprečevaje, zmanjševanje in popravljanje škode). Ker želimo upoštevati soustvarjanje kot enega izmed osnovnih konceptov socialnega dela, se nam raziskovanje značilnosti ciljne populacije in to, da ji omogočimo neposredno izražanje potreb, želja in pričakovanj, kaže kot dober temelj za oblikovanje participativne preventive in uresničevanja koncepta udeleženosti uporabnikov.»strokovnjaki in prostovoljci, ki uporabljajo dogovorjene pristope in poznajo potrebe ter oblike ravnanja mladostnikov, ki torej poznajo njihov življenjski svet, lahko ogrožene mladostnike podprejo pri razvijanju ustreznih in opuščanju neustreznih oblik preživljanja prostega časa, s tem pa tudi pri osvajanju ustreznih oblik življenjskega sloga.«(poštrak 2007, str. 14) Po Wyna in Whitea (1997) mora dober raziskovalec razumeti realnost življenja mladih ljudi, kar od njega zahteva, da premika 'disciplinarne' omejitve, presega vsiljeno dualistično pojmovanje mladosti, ki je značilno za raziskovalne pristope tradicionalnih znanstvenih disciplin, in se osredotoča na povezave in stične točke, ki obstajajo med različnimi vidiki življenje mladih. Tako so na primer za razumevanje razlik med mladimi moškimi in ženskami pri njihovih načrtih za prihodnost ključnega pomena povezave med 'javnimi' in 'zasebnimi' sferami (Wyn in White 1997). Sodelovanje mladih ljudi je potemtakem ključno, ker pomeni, da je»[ ] človek v središču, je protagonist in udeleženec svojega sveta; to je svet interpretativnih dejanj, svet, v katerem je vsako ponovno pripovedovanje zgodbe nova pripoved, reavtorizacija življenja.«(urek 2003, str. 185) Tveganja so tudi predmet političnih in znanstvenih razprav, ki pojasnjujejo tvegane življenjske sloge mladih in so temelj za zakonske in preventivne ureditve preprečevanja ali zmanjševanja škode. Pri tem najpogosteje izpostavijo negativni vidik, medtem ko spregledajo okoliščine tveganja. Redki med njimi poudarjajo družbeno ozadje tveganj in neopremljenost mladih za spreminjajoče se okolje kot vzrok za odklonska vedenja (Šabić 2013). 59

73 Ne nazadnje raziskovanje družbenih tveganj, njihove transformacije v individualna tveganja in načini človekovega spoprijemanja z bremenitvami tveganj kažejo na to, katere kazalnike v posameznikovem_činem življenjskem svetu moramo raziskovati. Vprašanja, kako se družbene strukture odražajo v posameznikovem_činem vsakdanjem življenju, kako ga spremljajo in na neki način zaznamujejo, postanejo predmet raziskovanja v socialnem delu. Socialne delavke in delavci kot raziskovalke in raziskovalci v socialnem delu imamo pravzaprav ves čas opravka z življenjskimi zgodbami ljudmi, ki jih poslušamo, pripovedujemo, interpretiramo, zapisujemo, spreminjamo, prenašamo naprej (Urek 2005). Z zgodbami ljudi nenehno nekaj počnemo, zaradi česar sem se odločila uporabiti narativno metodo, ki mi omogoča razumevanje mladih v resničnih življenjskih situacijah, torej razumevanje večplastnosti družbenega delovanja in redefinicijo pojmov na temelju nekaterih novih predpostavk. S to metodo lahko dam glas 'izključenim' in prakticiram ustvarjanje vednosti od spodaj navzgor. Narativna 'resnica' ni le nekaj, kar družba oblikuje, temveč s svojo individualizirano in subjektivno izkušnjo soustvarja družbo (Chamberlayne et al. 2000). Gre za vzajemno sooblikovanje, konstrukcijo realnosti s pomočjo subjektivnih pomenov (Berger in Luckmann, 1989). Pri analizi gradiva izhajam iz definicije, kjer je tveganje opredeljeno kot dejanje, v katero je posameznik_ca postavljen_a in se mu ne more izogniti. Tveganja ustvarjajo negotovost, izid tveganja je za posameznika_co ambivalenten, pravica do izbire pa pomeni prisilo izbire med več na videz enakimi možnostmi. Izid izbire je hkrati pozitiven in negativen za vsako smiselno taktiko oziroma za večino smiselnih taktik upravljanja s tveganji. Izogibanje tveganjem kot taktika ustvarjanja varnosti ne prinaša gotovosti v prihodnosti, temveč prav narobe, odpira nova tveganja. Mladi so tako aktivni tvegajoči posamezniki_ce, postavljeni v tvegane situacije, ki odražajo ambivalentni značaj tveganj. Teoretična vodila tako za ugotavljanje, kako se spreminja podoba tveganja v diskurzu socialnega dela, kot tudi za pojasnjevanje, zakaj je prišlo do posamezne spremembe, so pojmi 'družba tveganja', v kateri naj bi bilo cilj sodobnih družb upravljanje s tveganji, v 'kulturi strahu', v kateri je stopnjevan občutek zunanje grožnje za naše dobro počutje, ter 'zmanjšanje subjektivnosti', ki prinaša splošni občutek dvoma v človeški potencial, tako pri posameznikih_cah kot pri družbeni rasti (McLaughlin 2008). V kontekstu socialnega dela nas to vprašanje zanima zato, ker želimo socialno delo pozicionirati v vsakdanjem življenju ljudi na ne pokroviteljski način, upoštevajoč krepitev moči, kvali- 60

74 teto življenja, svobodo in solidarnost. Pri tem se želimo opreti na znanje in izkušnje posameznikov_c, njihovega_njenega ovrednotenja tega znanja in izkušenj v procesih samoopazovanja, samorefleksije in njihove sposobnosti, da bodo znali prepoznati povezavo med družbenimi reprezentacijami sveta in njihovimi lastnimi prepričanji in ravnanji. Ta pristop omogoča participacijo posameznikov_c, ki so izpostavljeni tveganjem, pri oblikovanju politik in praks formaliziranih odgovorov (ki jih ustvarjajo različne stroke in znanosti kot prevladujoče odgovore na vprašanja vsakdanjega sveta), hkrati pa omogoča strokovnjakom (vsaj na področju socialnega dela), da opustijo vzvišeno držo in razvijejo pravi dialog z uporabniki storitev socialnega dela. Koncepti, kot so promocija zdravja, preventive, zmanjševanja škode, koherentna (usklajena) politika na področju zasvojenosti, lahko povečujejo vpletanje strokovnjakov v vsakdanji svet ljudi. 'Odvisnost' svobodne_ga posameznice_ka od strokovnega znanja in družbenih struktur lahko pomembno spremeni njen oziroma njegov družbeni položaj, kar zadeva vprašanja: kje še ostanejo prostori, ki niso podvrženi imperializmu kapitala'; ali se ljudje (še posebej mladi) sploh prepoznajo kot 'ujetniki' ideologij potrošništva, neoliberalnega kapitalizma in elit moči; kako lahko stroka socialnega dela pripomore k izboljšanju položaja mladih; kje vidimo možnosti in priložnosti delovanja in kaj je tisto na kar lahko delujemo in kar lahko spremenimo? Tema doktorske disertacije je pomembna tudi z vidika vključenosti ciljne populacije, ker omogoča, da slišimo njihov glas, s čimer udejanja novo paradigmo v socialnem delu, ki temelji na etiki udeleženosti, ki definira odnos med socialnim delavcem_kam in uporabnikom_co kot vzpostavljanje in vzdrževanje odprtega prostora za razgovor (Čačinovič Vogrinčič 2008), in odpira prostor za delovanje. Ocena tveganja je temeljni vidik vloge socialnega dela, ne glede na to ali jo izvajamo v odnosu do ranljivih odraslih ali otrok (McLaughlin 2008). S pričujočo disertacijo želim opozoriti na to, da v postmoderni družbi tveganja prihaja do novega tveganja, to je, do tega, da se tveganja na strukturni ravni (makro ravni) transformirajo na osebno raven (mikro raven). Pri obravnavanju te problematike sem uporabila kvalitativni raziskovalni pristop, ki mi je omogočil»preučevanje kompleksnosti in večdimenzionalnosti človeške izkušnje in tega, da si ljudje prizadevamo zbrati informacije o vseh okoliščinah in dejavnikih, ki vplivajo na naše izkušnje' (Gray et.al. 2009). Omogoča nam pojasnjevanje tistih izkušenj, ki ne sodijo v prevladujoče vzorce vedenja, ter celostno in smiselno sodelovanje z udeleženci (ibid.), kar je praksa socialnega dela. Problem, ki ga želim izpostaviti, je, da nam primanjkuje poglobljene vednosti o življenjskem svetu mladih, in da tako rekoč nimamo raziskav, ki bi proučevale vpliv družbenih struktur na 61

75 tvegano vedenje mladih. Kot glavni problem izpostavim ideologijo individualizacije, ki služi kot sredstvo zameglitve strukturnih dejavnikov tveganja. Cilj doktorske disertacije je tako znanstvene in praktične narave. Moj cilj je pridobiti vednost in opozoriti na prikrite strukturne dejavnike tveganja, s čimer bi na eni strani ustvarila podlago za spreminjanje družbenih struktur in s tem socialne politike in na drugi priskrbela osnovno za razvoj metod dela z mladimi. 62

76 2.2 Načrt raziskave Glede na postavljen cilj raziskovanja sem oblikovala načrt raziskave (Slika 1), ki ga v nadaljevanju najprej shematsko prikažem nato pa tudi v podpoglavjih natančneje pojasnim in opredelim. Na koncu poglavja shematsko prikažem tudi povezanost tez, raziskovalnih vprašanj in ciljev raziskave (Sliki 2). Identificirati posameznike s tveganim življenjskim slogom, z namenom pridobivanja poglobljene vednosti. Namen Priročni vzorec. Vzorec Pridobiti vednost, o tveganih življenjskih slogih. Cilj 1. Družba tveganj povzroči individualizacijo tveganj, kar pa pri nekaterih mladih vodi v pretvarjanje tveganih situacij v svojstven tvegan življenjski slog. 2. Tvegani življenjski slogi so razredno specifični. Čeprav se za tvegan življenjski slog odločajo vsi mladi, ne glede na razredno pripadnost, se različni tvegan življenjski slogi razlikujejo glede na posameznikov_čin družbeni razred.. Način, kako bo posameznik ravnal s tveganji, je torej razredno specifičen oziroma razredno pogojen. Iz tega izhaja, da nastajajo različne socialne kolektivitete in mreže tveganih življenjskih slogov, različna pravila tveganja in tudi različna pravila obvladovanja tveganja. 3. Razredno specifični življenjski slogi, se oblikujejo skozi potrošništvo, ki promovira užitek, iz česar lahko sklepamo, da je oblika tveganega življenjskega sloga pogojena s finančnimi sredstvi, ki so posamezniku na voljo. Teze Polstrukturiran vprašalnik s katerim so bili opravljeni intervjuji. Kvalitativna obdelava podatkov Katalog tveganj mladih. Merski inštrument in zbiranje podatkov Obdelava podatkov Predvideni rezultati Slika 1 Predlogi na makro, mezo in mikro ravni. 63 Predlogi

77 2.2.1 Utemeljitev tez Izhodišče pričujoče disertacije je že omenjena teorija tveganja, ki poudarja problem individualizacije tveganj kot značilnost sodobne družbe. Disertacija vključuje kritično obravnavo koncepta potrošništva, obvladovanja tveganj kot sredstva zaščite in uporabo nadzora kot načina vzpostavljanja reda. V njej poudarim pomen razumevanja omenjene skupine mladih, v kateri se odražajo vprašanja socialnih in družbenih značilnosti vsakdanjega sveta mladih, njihovega načina življenja ter vrste in značilnosti tveganj, s katerimi se srečujejo. Posebej izpostavim problem poosebljanja tveganj. Zanima me, kaj pripelje do tega, da se strukturna tveganja transformirajo v osebna tveganja (1. raziskovalno vprašanje). Glede na to postavljam izhodiščno tezo, iz katere izhajajo tudi preostale teze: Teza 1: Družba tveganj povzroči individualizacijo tveganj, kar pa pri nekaterih mladih pelje v pretvarjanje tveganih situacij v svojstven tvegan življenjski slog. Obrazložitev teze: Moderno družbo zaradi hitrega tehnološkega razvoja in s tem povezanih tveganj imenujemo družba tveganja (Beck 1992, Giddens 1991). V njej tveganja postajajo globalna in vseprisotna, posameznik_ca pa je prepuščen_a sebi, da sam_a išče načine in strategije, kako ravnati s temi tveganji (Beck 1992, Giddens 1990). Družba tveganja ustvari individualizacijo tveganj, kar na ravni posameznika_ce ne pomeni le individualizacije sprejemanja odločitev, temveč tudi individualizacijo odgovornosti za nastale posledice (Beck 1992, Giddens 1991). Samoumevnost tveganj pelje v ukvarjanje s tveganji kot ne ločljiv del posameznikovega_činega življenjskega sloga (Giddens 1991). Medtem ko je bil_a v preteklosti posameznik_ca izpostavljen_a nadzoru, ki je onemogočal individualnost, ustvarjalnost in samostojnost in ga_jo zavezoval k določenemu redu v skupnosti, moderna družba z individualizacijo ustvari pogoje za posameznikovo_čino emancipacijo in osvoboditev (Bauman 2002). Individualizacija pa ne pomeni zgolj osvoboditve na ravni podsistemov, kot sta na primer ekonomija in politika, temveč seže tudi na področje tveganj. Moderna družba tako pričakuje aktivnega posameznika_co, ki sta pripravljenega tvegati, obenem pa sposobna natančno preučiti svoje mesto v družbi. Posameznik_ca mora pri sebi opraviti refleksijo svoje vloge in identitete v družbi, kar pomeni, da mora prepoznati družbene podsisteme in prepoznati svoje mesto v njih (Giddens 1991). Tako posameznik_ca ustvarja reflek- 64

78 sivni projekt jaza oziroma refleksivno biografijo, po načelu 'sem to. kar iz sebe naredim'. Individualiziran_a posameznik_ca se mora soočati z mnoštvom alternativ, ki se kažejo v družbenih vzorcih in podobah, in se sam_a s sabo pogajati za ustvarjanje svojevrstnega življenjskega sloga. To od mladih zahteva objektivacijo sebe in ustvarjanje meril, po katerih bodo presojali svoja dejanja in si v skladu s tem postavljali cilje. Želja po doseganju zastavljenih ciljev in s tem želenih življenjskih slogov pa narekuje tudi refleksivno ravnanje s tveganji. V refleksivni moderni mora tako posameznik_ca postati odgovoren_a za svoje odločitve in ravnanja njihove posledice. Tako kot odločitev za tveganje je tudi odgovornost za posledice individualizirana. Čeprav se prav pri mladih odločitve glede življenjskega sloga in s tem povezanih tveganj morda zdijo obrobne, so pravzaprav usodne, saj določajo posameznikovo_čino identiteto, se pravi, kdo posameznik_ca je. V refleksivni moderni mora posameznik_ca identiteto (kdo je) nenehno prilagajati praksam življenjskega sloga. Če povzamem, je svojstven posameznikov_čin življenjski slog rezultat 'refleksivnega projekta jaza'. S tem pa tudi nenehnih poskusov 'koloniziranja prihodnosti' (Giddens 1991). Neprestano pogajanje med ponujenimi alternativami in posameznikovimi_činimi osebnimi željami pa zahteva odgovorno spoprijemanje s tveganji in vodi v individualizacijo tveganj. Družbena konstrukcija sprejemljivih in nesprejemljivih tveganj, skupaj z globalizacijo tveganj določa tvegane življenjske sloge (Berger in Luckmann 1989). Pri tem je pomembno opozoriti, da je pojem tveganj kulturno in zgodovinsko specifičen (Douglas 1992). Iz navedene utemeljitve izhaja raziskovalno vprašanje, ali mladi s tveganim življenjskim slogom ne želijo, ne morejo ali ne znajo opraviti samorefleksij. Pri tem izhajam iz predpostavke, da se mladi tveganja zavedajo, tveganja jih vzburjajo, vendar zaradi neopremljenosti ne zmorejo ali nočejo opraviti refleksije. Cilj, ki ga pri tem sledim, je odkrivanje zasebnih/življenjskih tveganj, kar dosežem s pridobivanjem podatkov o socialnih značilnostih sogovornikov_c (zaposlitev, šola, stanovanje, socialna omrežja, mreža služb). Pri tem predpostavljam, da imajo pri tveganjih mladih pomembno vlogo družbene strukture, zato me zanima, kaj je tisto, kar pripelje do transformacije strukturnih tveganj v osebna tveganja (Slika 2). Navedena teza, cilj in raziskovalna vprašanja so me peljala v oblikovanje druge teze: Teza 2: Tvegani življenjski slogi so razredno specifični. Za tvegan življenjski slog se sicer odločajo vsi mladi ne glede na svojo razredno pripadnost, vendar se vrste tveganih življenjski slogov razlikujejo glede na posameznikov_čin družbeni razred. Potemtakem je način, kako 65

79 bo posameznik_ca ravnal_a s tveganji, razredno specifičen oziroma razredno pogojen. Iz tega izhaja, da nastajajo različne socialne kolektivitete in mreže tveganih življenjskih slogov, različna pravila tveganja in tudi različna pravila obvladovanja tveganja. Ideja individualizacije kot osrednji pojem sodobne družbe ustvarja vtis posameznikove_čine odgovornosti za lastni družbeni položaj, ki je odvisen od njegove_ene zmožnosti upravljanja s tveganji. S tem refleksivna moderna v ospredje postavi posameznika_co z njegovimi_enimi 'sposobnostmi' upravljanja s tveganji. Pri tem se ponovno postavi vprašanje, ali mladi s tveganim življenjskim slogom ne želijo, ne morejo ali ne znajo opraviti refleksije? (Slika 2). Pomembne postanejo 'psihične dispozicije' sprejemanja pravih odločitev in zdi se, da je individualizirani posameznik_ca tisti_a, ki lahko sam_a, na podlagi svojih sposobnosti, uspešno opravi nalogo ustvarjanja želene identitete. Pri tem je pomen delovanja širših družbenih procesov, družbene stratifikacije in moči družbenih delitev povsem zakrit za individualizacijo odgovornosti posameznika_ce. Koncept sodobne moderne družbe prikaže mlade kot nosilce znanja, ki ga lahko kot kapital unovčijo v 'prihodnosti'. Mladi se morajo obnašati kot podjetniki, poistovetiti se morajo s podobo homo economicus in merilo človeka postane 'kapital' (osebni, lastniški, socialni, človeški) (Wyn in White 1997). Poudarjajo se 'individualne razlike' kot tiste, ki odlikujejo posebnost posameznika_ce, in ustvarja se vtis, da je sodobna moderna družba oprta, prehodna, enaka in enakopravna, pretočna med razredi (Bauman 2002). Tako neenakosti postanejo posledica individualnih lastnosti posameznika_ce, in ne družbenih neenakosti in neenakomerne porazdelitve bogastva v populaciji (Lupton 2005). Prikritost delovanja družbenih struktur skupaj z neskončnostjo možnosti in priložnosti ustvari občutek, da družba ni razslojena. Nastane vtis, da odsotnost razredne razslojenosti velja tudi za upravljanje s tveganji, da so tveganja stvar izbire in da se v njih zrcalijo drznost, iznajdljivost in spretnosti posameznika_ce. Toda Beck (2002) in Giddens (1991) domnevata, da bo samo-refleksivni_a posameznik_ca imel na razpolago vsa sredstva, potrebna za opravljanje samorefleksije (dovolj kapitala, informacij, znanja itd.), pri čemer Giddens (1991) spregleda, da vsi posamezniki_ce nimajo na razpolago vseh virov, ki bi jim omogočili samorefleksijo, medtem ko se Beck (2002) delno dotakne strukturnih neenakosti v točki, ko reče, da je revščina individualizirana, ekološka tveganja pa so demokratična (se dotaknejo vseh, ne glede na razred). Vpliv razrednih razlik na upravljanje s tveganjih pa prepozna in nanj opozori Lash (1994), ki pravi, da določene družbene skupine ne morejo opraviti samorefleksije, saj v lasti nimajo dovolj virov (kapitala, informacij, znanja), potrebnih za samorefleksijo. Iz tega izhaja, da je samo-refleksivni_a posameznik_ca 66

80 družbeno in ekonomsko privilegirana oseba, ki ji refleksijo omogoča ekonomski položaj (Lupton 2005). To pomeni, da razred določa, kakšne možnosti ima posameznik_ca za upravljanja s tveganji in v kakšnih tveganjih bo udeležen_a. Rečeno drugače, posamezniki_ce se bodo tako udeleževali tveganj, ki bodo skladna z njihovo razredno pripadnostjo. To spodbudi domnevo o posebnih socialnih mrežah in subkulturah, ki narekujejo tvegano vedenje. Zato se postavlja vprašanje, ali je tvegano vedenje povezano z vrstniško kulturo (pravila, vrednote, taktike zmanjševanja in preprečevanja tveganj, pravila reguliranja posledic in škode itd.) in ali je tvegan življenjski slog posledica pripadnosti določeni socialni mreži ali gre zgolj za našo napačno zaznavo pojava tveganja in njegovih razsežnosti? Moj raziskovalni cilj se nanaša na zasebna/življenjska tveganja, zanimajo me subkulturne značilnosti (specifična tveganja, pravila, vrednote, interesi, popularni prostori, vsakdanje prakse) mladostniških socialnih mrež (Slika 2). Razmislek o socialnih mrežah spodbudi tudi domnevo, da se bodo mladi na podlagi svoje razredne pripadnosti in v skladu s svojimi viri odločali za tista tveganja, ki jim omogočajo, da z njimi racionalno upravljajo. Zato me zanima, kako mladi definirajo tveganja, s kakšnimi vrstami tveganj se soočajo, kako pogoste so tvegane situacije (vsak dan, vikendi, počitnice ), v katerem prostoru prihaja do tveganih situacij (zasebni prostor, cesta, služba, šola, lokali, skrite lokacije ), ali med mladimi v teh situacijah obstajajo kakšna pravila in norme ter kakšnim grožnjam so izpostavljeni? (Slika 2). Domnevam, da bodo mladi, ki imajo na voljo več virov in tako več priložnosti, sicer enako pogosto tvegali kot tisti, ki imajo manj virov, vendar se bo razlika pokazala v vrstah tveganja (kot so tveganja, za katera so potrebna večja materialna sredstva, npr. ekstremni šport, dragi avtomobili, igre na srečo z visokimi vložki, sodelovanje na borzah in podobno) in v strategijah upravljanja s tveganji (npr. če se bodo znašli v težavah, bodo imeli na voljo več virov, s katerimi se bodo iz težav izmotali, oziroma bodo lažje popravili ali zmanjšali neželene posledice ali škodo, če bo prišlo do njih). Za to skupino mladih se zdi, da posledice tveganj (predvsem finančnih) ne morejo biti tako usodne, kot so lahko za tiste, ki s tveganjem izgubijo vse. To razmišljanje lahko potrdimo tudi z ugotovitvijo, ki jo izpostavi Lash (1994), ko pravi, da refleksivna moderna ustvarja refleksivne zmagovalce in refleksivne poražence. Cilj, ki ga zasledujem, je odkrivanje tveganj, ki izhajajo iz družbene strukture. Strukturna tveganja (kot jih poimenujem) ugotavljam preko demografskih značilnosti (spol, starost, izobrazba), družbeno-socialnega konteksta (možnost zaposlitve, šolanja, dostopnost stanovanja, dostopnost storitev v mreži služb, socialne politike) in ekonomskih značilnosti (dohodek, mobilnost) (Slika 2). 67

81 Postavljene domneve so me peljale v oblikovanje tretje teze: Teza 3.: Razredno specifični življenjski slogi se oblikujejo s potrošništvom, ki promovira užitek, iz česar lahko sklepamo, da je oblika tveganega življenjskega sloga pogojena s finančnimi sredstvi, s katerimi posameznik_ca razpolaga. Sodobna moderna narekuje lastno oblikovanje identitete. Tej nalogi pa prav koncept potrošništva ponudi priročen odgovor, saj omogoči pogled na oblikovanje posameznikove_čine identitete kot na nekaj, kar posameznik_ca ne razvija, temveč je predmet trgovanja. Identiteta tako postane tržno blago. Posamezniki_ce imajo v potrošniški družbi»možnost nakupovanja v identitetnih supermarketih, kar daje vtis potrošniške svobode, da lahko izberemo svojo identiteto in se je držimo, dokler hočemo«(bauman 2002). Tako je v potrošniški družbi svoboda pravica do drugačnosti, do identitete, pri čemer življenje drugih ljudi vidimo kot umetnine identitete, ki jih poskušamo doseči. Hkrati potrošniška družba uveljavlja užitek kot glavno gonilo potrošništva, še več užitek ni le sodelovanje v potrošnji, temveč postane užitek tudi sredstvo realizacije lastne identitete in samo-izpolnitve (ibid.). Toda sodobna družba tveganja ustvarja pogoje, v katerih so identitete nestalne, kar od posameznika_ce zahteva sposobnost hitrega spreminjanja in fleksibilnosti, ki mu omogočata, da se prilagaja spremembam sveta. Identiteto je potrebno ves čas dokazovati in obnavljati in potrošništvo to omogoča. Potrošniška možnost izbire pomeni vrednoto, izbiranje postane pomembnejše kakor dejstvo, kaj smo izbrali, situacije pa hvalimo ali grajamo, jih obžalujemo glede na obseg izbir, ki so nam na razpolago. Ta ohlapni asociativni status identitete, možnost nakupovanja, izbiranja in odlaganja našega pravega jaza v današnji družbi dobi lastnost svobode. Posledično pa prav svoboda 'potrošnika' v življenje vnaša tveganje in negotovost, ki bosta v našem življenju prisotna, dokler bo obstajala svoboda izbire (Bauman 2002). Ne le, da se posameznik_ca zaradi obilice ponudb ne more več prav poučiti o izbiri in izbire primerjati med seboj (Salecl 2011), ampak tudi nenehno spreminjanje trga in nove podobe užitka posameznika_co ves čas spravljajo v stisko, da mora popravljati in dopolnjevati svojo identiteto. Trg nenehno ponuja kupcem nove poželjive fantazije in hedonistično zadovoljitev želja, ki pa nikoli niso zares zadovoljene. Nenehno oblikovanje identitete postane način življenja (slog) in ukvarjanje s sabo in svojo identiteto postane užitek. Središče življenja postane oblikovanje življenjskega sloga, kar hkrati daje vtis samo-realizacije. Posameznik_ca kot potrošnik_ca je nenehno odvisen_na od virov, ki jih ima na razpolago za sodelovanje na trgu, občutek zadovoljstva ali nezadovoljstva pa je povezan z našo zmožnostjo, 68

82 da so resursi ves čas na razpolago. Kadar jih je veliko, živimo v upanju, da se nam bo posrečilo obdržati prednost v tekmi z drugimi, hkrati pa omalovažujemo tveganje in negotovost. Tekmovanje z drugimi nam prinaša užitek, pri čemer nam sodelovanje v tekmi prinaša večji užitek kakor sam cilj. Iz tega sledi domneva, da premoženje pomeni svobodo izbire in večjo konkurenčnost posameznika_ce v primerjavi z drugimi (ki imajo manj) in hkrati manj skrbi zaradi posledic napačnih izbir. Mladi tekmujejo na enakem potrošniškem trgu, toda z različnimi viri, po načelu enakosti in svobode kupcev. Revnejši mladi pa so prikrajšani v smislu dostopnosti do glavnih koristi potrošniške družbe, njihove potrošniške navade pa odražajo njihov marginaliziran družbeni položaj, kar jih dodatno utrdi v njihovem družbenem razredu (Wyn in White 1997). Potrošništvo daje vtis, da si posameznik_ca z nakupom videza ustvari identiteto, ki mu oziroma ji omogoči prehod po družbeni lestvici. Revni mladi si bodo želeli podobnih identitetnih atributov, kot jih imajo bogati mladi. To spodbudi te revne mlade, da se v želji po doseganju teh atributov zadolžujejo (trošijo več kot imajo) ali posežejo po navideznih pravih atributih, ki so v resnici ceneni nadomestki, ali pa se odločijo za družbeni revolt in upor v obliki umika iz potrošnje. Njihov položaj v družbi in njihova identiteta v poteku življenja (biografija) se tako oblikujeta na temelju možnosti dostopa do materialnih virov. Iz prej navedene teze, da se v družbi tveganj tveganja individualizirajo v tvegane življenjske sloge, ki so odvisni od razredne pripadnosti in posledično ekonomske zmogljivosti posameznika_ce, izhajajo tudi naslednja raziskovalna vprašanja. V ospredju mojega zanimanja in raziskovanja je ugotoviti, kaj je tisto, kar pripelje do transformacije strukturnih tveganj v osebna tveganja; ali je tvegano vedenje povezano z vrstniško kulturo in ali je ta povezana s potrošništvom (pravila in vrednote, taktike zmanjševanja in preprečevanja tveganj, pravila reguliranja posledic in škode, itd.), in ali je tvegan življenjski slog posledica pripadnosti določeni socialni mreži ali pa gre zgolj za našo napačno zaznavo samega pojava in njegovih razsežnosti. Identificirati želim družbene dejavnike tveganja in zaščite ter vsakdanje prakse (življenjski svet) mladih (Slika 2). 69

83 Slika 2 1. Družba tveganj povzroči individualizacijo tveganj, kar pa pri nekaterih mladih vodi v pretvarjanje tveganih situacij v svojstven tvegan življenjski slog. Kaj je tisto, kar pripelje do transformacije strukturnih tveganj v osebna tveganja? Ali je tvegano vedenje povezano z vrstniško kulturo (pravila in vrednote, taktike zmanjševanja in preprečevanja tveganj, pravila reguliranja posledic in škode, itd.), Kako mladi definirajo tveganja, s kakšnimi vrstami tveganj se soočajo, kako pogoste so tvegane situacije (vsak dan, vikendi, počitnice, ), v katerem prostoru se tvegane situacije pojavljajo (zasebni prostor, cesta, služba, šola, lokali, skrite lokacije ), ali med mladimi v teh situacijah obstajajo kakšna pravila, norme, ter kakšnim grožnjam so izpostavljeni? 3. Razredno specifični življenjski slogi se oblikujejo skozi potrošništvo, ki promovira užitek, iz česar lahko sklepamo, da je oblika tveganega življenjskega sloga pogojena s finančnimi sredstvi, ki so posamezniku na voljo. Ali mladi z tveganim življenjskim slogom ne želijo, ne morejo ali pa ne znajo opraviti refleksije? Izhajala bom iz predpostavke, da se mladi tveganja zavedajo, tveganje jih vzburja, same refleksije pa zaradi neopremljenosti ne zmorejo ali nočejo. 2. Tvegani življenjski slogi so razredno specifični. Za tvegan življenjski slogi se sicer odločajo vsi mladi ne glede na razredno pripadnost, vendar se vrste tveganih življenjski slogov razlikujejo glede na razred, kateremu posameznik pripada. Način, kako bo posameznik ravnal s tveganji, je torej razredno specifičen oziroma razredno pogojen. Iz tega izhaja, da nastajajo različne socialne kolektivitete in mreže tveganih življenjskih slogov, različna pravila tveganja in tudi različna pravila obvladovanja tveganja. Ali je tvegan življenjski slog posledica pripadnosti določeni socialni mreži ali pa gre zgolj za našo napačno zaznavo samega pojava in njegovih razsežnosti? Cilj 2: zasebna/življenjska tveganja: - socialne značilnosti (zaposlitev, šola, stanovanje, socialna omrežja, mreže služb) - subkulturne značilnosti (specifična tveganja, pravila, vrednote, interesi, popularni prostori, vsakdanje prakse). 70 Cilj 1: tveganja, ki izhajajo iz strukture družbe - demografske značilnosti (spol, starost, izobrazba), - družbeno socialni kontekst (možnost zaposlitve, šolanja, dostopnost stanovanja, dostopnost storitev v mreži služb, socialne politike) in - ekonomske značilnosti (dohodek, mobilnost),

84 2.2.3 Spremenljivke Na podlagi postavljenih hipotez in raziskovalnih vprašanj sem oblikovala matrico sezitivirajočih pojmov, ki vključuje naslednje spremenljivke iz spodnje tabele. Vse spremenljivke so bile podlaga za oblikovanje vprašalnika in so podlaga za oblikovanje kategorij in pojmov. Tabela 1: Spremenljivke 1 SOCIALNI KONTEKST Omrežja in opora Družina, sorodstvo Partnerstvo člani razumevanje razumevanje s sorodniki druženje s sorodniki pogostost druženja zadovoljstvo s stiki želja po spremembah otroci odnosi želja po spremembi Osnovne okoliščine Družabni stiki in socialna omrežja, druženja Bivanje Izobraževanje Delo in zaposlitev Vrednote Kariera (osebne potrebe in želje) Univerzalne potrebe eksistencialne potrebe Mobilnost Dohodek in premoženje Materialni položaj Lastni viri moči 71 posamezniki_ce več različnih družb odnosi želja po spremembah zadovoljstvo z razmerami lastništvo sostanovalci lokalno okolje želja po spremembi šola razlog odločitve zadovoljstvo zaposlitev in izobrazba koristnosti za zaposlitev možnost izbire razlogi zaposlenost pomembne vrednote možnost uresničevanja ovire primerjanje z drugimi potrebe za dosego primerljivosti načrtovanje pogled nanjo načini vplivanja zadostnost izbir načini uresničevanja ciljev ovire pričakovanja okolice vpliv denarja kompromisi zadovoljstvo zadostnost taktike preživetja način pridobivanja dohodek in potrebe vpliv na materialni p. zagotavljanje varnosti izpostavljenost tveganju povezanost tveganj z materialnim položajem

85 Neformalni viri Formalni viri Potrebe po inovativnih odgovorih 2 ŽIVLJENJSKI SVET Način življenja Vsakdanje aktivnosti in strukturiran čas Prosti in strukturiran čas Zabava in užitek, trendi, telo Varnost Nasilje Kriminalna dejanja 3 ŽELJE IN POTREBE Specifične potrebe v nekaterih situacijah 4 ZDRAVJE Ocena zdravja Vezane na družbeno normativne potrebe Spolnost 5 IDEOLOGIJE Religija religija vera in tveganje pomen vere povezovanje na temelju vere konflikti na temelju vere razlogi stisk in samopomoč opora v stiski primeri iskanja opore vrsta opore zaupnik druge osebe iskanje pomoči izkušnje potek dneva potreba po spremembi rutine določevalci obveznosti prosti čas prosti in strukturiran čas hobiji norme in pravila tveganja in prosti čas način zabave 'kaj je in' pogostost vrstniki načrtovanost situacije telo videz varnost ogroženost zagotavljanje varnosti lastna izpostavljenost priča soudeleženost žrtev in storilec kriminalna dejanja primer zaključek lastne potrebe možnost zadovoljevanja tveganje družbena pričakovanja sredstva za uresničevanje izpostavljenost tveganju vpliv na življenje tveganja in zdravje posledice menjava partnerjev tveganja naključne osebe lastno tveganje poznavanje partnerja več partnerjev Subkulture značilnosti članstvo in tveganja Subkulturna pravila posebne skupine članstvo posebna pravila nujnost spoštovanja pravil določevalci pravil 72

86 poseben položaj rituali sprejemanja v skupino nevarnosti sprejema 6 IZPOSTAVLJENOST IN PREPOZNAVANJE TVE- GANJA Poznavanje in zaznavanje tveganj Vrste tveganj opredelitev poznavanje lastna tveganja pogostost povezanost z rutinami Osebna izkušnja situacije Družbena tveganja individualna in kolektivna tveganja taktike sprejemanje odločitev posledice tvegan dogodek odnos družbe kriteriji načrtovanje pogostost privlačnost udeleženost nujna tveganja sprejemanje vpliv na življenje grožnje spoprijemanje izpostavljenost mladih subkulture tveganja značilnosti članstvo načini udeleževanja načrtovanost premišljenost strah tvegane skupine policija udeleženost Kariera tveganj Kariera Razlogi Odločitev Tvegan dogodek Vpliv na tveganja Vpliv na tveganje Izogib Obvladovanje Taktike Pomoč Občutek varnosti Način izogibanja tveganju Občutek adrenalin Občutek kot razlog tveganja Občutek ob tveganju Občutek varnosti Potrebe v situacijah Pozitivnost negativnost občutka Obvladovanje Taktike Norme in pravila, obrazci, vzorci Vzorci vedenja Podobnost z vrstniki Primeri Izogibanje Pravila vključevanja Motivi Razmišljanje Nujnost izpostavljanja Razlogi za izpostavljanje Stališča Družbeno zahtevana tveganja Denar in tveganja Sprejemljiva in nesprejemljiva tveganja 73

87 2.2.4 Vrsta raziskovanja, raziskovalni instrument in zbiranje podatkov Pri raziskovanju življenjskega sveta mladih med petnajstim in tridesetim letom starosti sem uporabila osebne naracije, ki v ospredje postavljajo zanimanje za družbene odnose in proučevanje [...] objektivnih družbenih procesov (Rener 1993, str. 161). Empirična raziskava je poizvedovalno eksplorativno-deskriptivna (ugotavljala sem značilnosti življenja mladih na temelju velikega števila kvalitativnih podatkov), kvalitativna (podatki so zbrani in analizirani na beseden način) in induktivna (rezultate raziskave sem povzela v teorijo). Opisno raziskavo sem izbrala zato, da bi lahko ocenila temeljne značilnosti pojava in ugotovila morebitno povezanost med strukturnimi dejavniki in tveganji.»končni smoter raziskovanja je pojasniti nastanek pojavov in lastnosti, njihovo medsebojno odvisnost, vplive in vzročne povezanosti, da bi tako lahko dejavno vplivali nanje in jih spreminjali v človeško dobro.«(mesec 1997, str. 40) Zanimale me bodo značilnosti te skupine glede na: tveganja, ki izhajajo iz družbene strukture (demografske značilnosti: spol, starost, izobrazba; družbeno socialni kontekst: možnost zaposlitve, šolanja, dostopnost stanovanja, dostopnost storitev v mreži služb, socialne politike in ekonomske značilnosti: dohodek, mobilnost), zasebna oziroma življenjska tveganja (socialne značilnosti: zaposlitev, šola, stanovanje, socialna omrežja, mreže služb in subkulturne značilnosti: specifična tveganja, pravila, vrednote, interesi, popularni prostori, vsakdanje prakse). Pri raziskovanju tveganih situacij sem upoštevala kriterije subjektivnega definiranja tveganj, vrste tveganj s katerimi se soočajo, pogostosti tveganih situacij (vsak dan, vikendi, počitnice itd.), prostor, v katerem prihaja do tveganih situacij (zasebni prostor, cesta, služba, šola, lokali, skrite lokacije itd.), pravila, norme, ter grožnje in nevarnosti. V raziskavi sem sledila konceptu zmanjševanja škode, čigar glavna predpostavka ni iluzija o popolni odpravi tveganega vedenja, temveč izhaja iz ugotavljanja dejavnikov, ki povečujejo ali zmanjšujejo tveganje, in iskanjem odgovorov na identificirana tveganja (Stimson et al. 1998, Flaker et al. 2002). Pri tem sem tveganja kot osrednji pojem raziskovanja ločila na družbena tveganja in zasebna oziroma življenjska tveganja. Izhajala sem iz različnih raziskav (Sande 2002, Sande 2003, Grebenc et al. 2008a, Boben-Bardutzky et al. 2009), ki sem jih poskušala pomembno dopolniti tudi z drugimi vrstami tveganj mladih, ki so jih ti navajali v raziskavi, izvedeni za namen doktorske disertacije. 74

88 Osredotočila sem se predvsem na pet področij: življenjski svet (sistem šole, vsakodnevne aktivnosti, prosti čas, zabava, trendi, vrednote), socialni kontekst (družabni stiki in socialna mreža, stiki, druženja, kariera, izobraževanje, samopomoč in neformalni viri pomoči, izobraževanje, delo, zaposlitev in prosti čas, materialni položaj, bivanje, družina, sorodstvo, varnost, nasilje, kriminalna dejanja), izpostavljenost in prepoznavanje tveganj (poznavanje in zaznavanje tveganja, vrste tveganj, vpliv na tveganje, načini izogibanja tveganju, norme in pravila, motivi, občutek varnosti, stališča, osebna izkušnja), odzive mladih v tveganih situacijah ter želje in potrebe (univerzalne potrebe, osebne potrebe, potrebe v situaciji, potrebe po inovativnih odgovorih, potrebe povezane z družbeno-normativnimi zahtevami). Izbira kvalitativnega raziskovanja mi je omogočila, da sem sledila načelom socialnega dela, po katerih pojav proučujemo v stvarnem življenjskem okolju, in njegovi temeljni predpostavki, da se bo socialno delo kot teorija in praksa usmerjalo k raziskovanju značilnosti vsakdanjega življenjskega sveta in k upoštevanju te vsakdanjosti pri načrtovanju ter izvajanju socialnega dela. Izziv upoštevanja te predpostavke je, kako ustvariti pogoje možnosti, metode, znanje in vednost, ki bi omogočili nenehno refleksijo raziskovanja in delovanja; in dalje, kako ujeti vednost, s katero pridemo v stik, kako jo zabeležiti ter prevesti v znanje za delovanje v socialnem delu. Socialno delo je izvorno terensko delo z značilnostmi etnografskega raziskovanja, ki nam vedno znova neizpodbitno dokazuje, da je glavna prednost in hkrati vodilno načelo uspešnega raziskovanja v socialnem delu nenehen stik z ljudmi.»znanost, ki hoče interpretirati in pojasniti človeška dejanja in misel, mora začeti z definicijo temeljnih struktur predznanstvenega, realnosti, ki se zdi človeku, ki obdrži znotraj nje naravno držo, samoumevna. Ta realnost je svet vsakdanjega življenja.«(schütze 1977, str. 3 po Adam 1982, str.157). V kvalitativni raziskavi moramo dati besedo sogovorniku, da pove svojo zgodbo, pri čemer se raziskovalec usmeri v stvarne probleme ljudi, kar zahteva odprtost za vsestranske podatke, in ne le tiste, ki so povezani s cilji ali interesi raziskovanja, ter tudi proučevati pojav v stvarnem življenjskem kontekstu (Mesec 1997). Ta načela so skladna z načeli socialnega dela, saj je [ ] eno prvih metodičnih načel socialnega dela prav to, da pozorno prisluhnemo uporabniku in ne poskušamo doumeti le manifestno izraženih vsebin, temveč tudi latentna čustva in nagnjenja. Posebnost, ki nam jo tako ponudi kvalitativno raziskovanje, je tako imenovana»analitična indukcija, ki predstavlja tehniko ocenjevanja podobnosti med primeri in s tem razjasnjevanje empiričnih kategorij in pojmov, ki jih ponazarjajo primeri, zajeti v kategorijo.«(ibid. str. 24) Pri tem gre za dvojno ujemanje, na eni strani idej in na drugi podatkov, ob osredotočanju in podobnosti med primeri, ki jih poglobljeno proučujemo. Svojo pozornost tako usmerjam v stvarno življenje mladih ljudi, 75

89 njihovo samooceno pozicioniranja znotraj družbenih razmerij in oceno življenjskih možnosti in priložnosti. Biografski pristop mi je omogočil, da sem v ospredje postavila mladostnike in njihovo skrito znanje o obravnavanem področju tveganj, kar je bistvena prednost kvalitativnega raziskovanja. Narativni pristop sem uporabila z namenom pridobivanja natančnejšega vpogleda v njihove izkušnje. Tako sem stanje ocenjevala preko pridobljenih podatkov s terena. Poleg omenjenega mi je metoda omogočila vpogled v družbene, ekonomske in politične pogoje različnih življenjskih situacij mladih ljudi. Njihove načine reagiranja, spopadanja in upravljanja z njimi.»z biografskim pristopom ugotavljamo, kako posamezniki_ce delujejo v kompleksnem polju strukturnih pogojev in kako so socializirani v politike, kar vpliva na njihove strategije upora proti izključevanju.«(pajnik in Bajt 2009, str. 73) Analiza pa nam omogoča evalvacijo politik, saj zgodbe mladostnikov prikazujejo večplastnost njihovih posledic. Navsezadnje je kvalitativno raziskovanje neločljiv del socialnega dela in tudi zato so etnografske metode raziskovanja, ki vključujejo intervjuvanje, opazovanje z udeležbo, študije življenjskih zgodb, ustnega izročila in ki predstavljajo temeljne postopke kvalitativnega raziskovanja, metode dela v socialnem delu. V socialnem delu imamo opraviti z besedami, pogovori in zgodbami, analiza (obdelava, urejanje) teh elementov pa je generično povezana s procesom, kako delati socialno delo (Grebenc in Šabić 2013). Empirično gradivo, ki mi je omogočilo poglobljen vpogled v življenjske situacije mladih, sem zbirala preko sekundarno pripravljenega polstrukturiranega poglobljenega oziroma narativnega intervjuja (Priloga 2), ki predstavlja bistveno značilnost etnografskega raziskovanja. Poudarek je bil na aktivni vlogi mladostnka_ice kot subjekta, ki je soustvarjal_la intervju in s tem raziskovalni proces. To je bilo zagotovljeno z neposrednim stikom spraševalca in vprašanca, kar nam omogoča, [ ] da lahko v največji možni meri odkrijeta nesporazume pri komuniciranju in se sporazumeta o pomenu sporočil (Mesec 1997, str. 55). Pri tem je bilo mladostnikom omogočeno, da so svojo zgodbo povedali brez kakršne koli prekinitve. Obenem mi je polstrukturiran intervju omogočil, da sem oblikovala katalog tveganja mladih. Nastal je na podlagi doslej oblikovanih vprašalnikov, razvitih na Fakulteti za socialno delo v okviru raziskav: Grebenc in Flaker 2004/05, Grebenc et al. 2008a, Čačinovič Vogrinčič et al. 2008, Grebenc et al. 2009, Grebenc et al. 2010, Grebenc in Šabić Namen intervjuja je bil ugotoviti, katerim tveganjem so mladi danes izpostavljeni v svojem zasebnem življenju glede 76

90 na njihov socioekonomski položaj, vrstniško kulturo, značilnosti današnje družbe, v kateri prevladuje ideologija potrošništva, in njihove osebne interese, želje in potrebe. V ospredje sem postavila koncept tveganja, ki sem ga poskušala razumeti kot miselno orientacijo (prepričanje) posameznikov_c in skupin, ki sproži njihova ravnanja, da lahko v njih prepoznavamo značilnosti razvoja pojava odvisnosti (od prepričanj, 'verovanj', ekspertskih konceptov, vedenj, institucij, zavarovalniških trgov itd.), ko naj bi na primer upoštevanje določenih pravil in norm posameznika_ce zaščitilo pred znanimi in nepredvidljivimi tveganji današnjega sveta. Na drugi strani pa sem se spraševala, kje vsakdanje prakse mladih, ki vključujejo tveganje kot dinamično značilnost situacij, preraščajo v zasvojenost (npr. uživanje alkohola oziroma drog, vključno s tobakom, odnos do hrane in telesa, ekstremni športi, spolne prakse, medsebojni odnosi, popularna kultura, promet itd.). Posebej sem pozornost posvetila razumevanju vsakdanjih praks mladih, ki jih lahko povežemo z značilnostmi družbe tveganja in praksami mladih, ki jih sami definirajo kot tveganja, pri čemer me je zanimalo predvsem, kaj prepoznavajo kot tveganje in kako ravnajo s tveganjem ravnajo. Vnaprej je bilo pripravljenih šest tem, ki so se nanašale na socialni kontekst (omrežja in opora in osnovne okoliščine), življenjski svet (način življenja), želje in potrebe, zdravje, ideologije in izpostavljenost ter prepoznavanje tveganj (poznavanje in zaznavanje tveganj, osebne izkušnjesituacije, kariera tveganj, vpliv na tveganja, občutek varnosti, način izogibanja, norme in pravila, obrazci, vzorci, motivi in stališča). Intervju je vseboval tudi podvprašanja, ki so spraševalcu omogočila lažjo orientacijo po posamezni temi in so udeležence spodbujala k odzivu in sledenju cilju raziskave. Tako sem se usmerila v raziskovanje svojevrstnih odnosov mladostnikov do teh vprašanj in položajev, torej v raziskovanje mladih v njihovem družbenem kontekstu. Z namenom zagotavljanja kredibilnosti je bilo opravljenih večje število intervjujev (91. intervjujev), kar mi je omogočilo dober temelj za analizo. Zgornja meja je bila postavljena, ko je prišlo do saturacije (ponovitve) odgovorov. Podatke sem zbrala na kvalitativen način v obdobju od februarja leta 2013 do oktobra leta Pri zbiranju podatkov so mi pomagali študentje, ki so bili v letu 2013 vpisani v 4. letnik; na temelju teh podatkov je nastalo tudi nekaj diplomskih del. 37 Zaradi lažje obdelave zbranih po- 37 Znane diplome so: Novak, Z. (2013), Raziskovanje tveganih situacij z uporabo metode ocenjevanja tveganj. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo in Zalar, N. (2013). Sodobne oblike tveganj med mladimi. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo. 77

91 datkov smo pogovore posneli na magnetofonski trak, pozneje pa naredili transkript vseh intervjujev. Opažanja smo sproti zapisovali na evidentni list, saj morajo biti, kot navaja Urek (2003), raziskovalci in raziskovalke pozorni tudi na nejezikovne značilnosti, ki rutinsko nastajajo v naravnih govornih situacijah (nejezikovni izrazi, postanki v govoru, nasmeški, vskoki v besedo itd.). Podatki so bili zbrani v skladu s sekvenčno analizo (po Glaser in Strauss 1967), pridobljeni po metodi snežne kepe, podatke pridobljene v enem intervjuju (ki ga je opravila prva skupina študentov) sem preverjala v naslednjem. Vsak vnovični intervju je tako omogočil dopolnjevanje po metodi sekvenčne analize. S tem sem dosegla vnovično potrjevanje znanih pojmov in dodajanje ter preverjanje novih. V tem smislu je empirični del disertacije prinesel nova znanja o tveganih praksah mladih, njihovih življenjskih okoliščinah, izpostavljenost in zaznavanje tveganja, željah in potrebah. Z disertacijo sem želela preveriti obstoječo vednost o povezanosti družbenih okoliščin s tveganim ravnanjem ter dejanskim vplivom dejavnikov tveganja na samo tvegano vedenje. Z namenom zagotavljanja anonimnosti so bili vsi transkripti označeni le z zaporedno številko, ki je predstavljala posamezen intervju. Vzporedno je bil narejen tudi seznam sodelujočih sogovornikov s pripadajočimi besedno-številčnimi oznakami. Glede na cilj odkrivanja strukturnih neenakosti so oznake predstavljale zaporedno številko, spol, starost, zaposlenost oziroma brezposelnost oziroma šolanje in mesečni dohodek. Tako je na primer oznaka 1ž18sš3 pomenila intervju osebe xz, ki je ženskega spola, stara 18. let, šolajoča se (v srednji šola) in prejema mesečni dohodek med 100 in 200. V transkript sem sproti vključevala tudi nejezikovne značilnosti. Zbrane podatke sem vsakič znova zapisala v obliki dialoškega pogovora in naredila izbor gradiva glede na namen raziskave. Pri tem sem sledila predpostavki, da mora raziskovalni pristop omogočiti, da razpravo o tveganjih vodimo na ne pokroviteljski način (D'Crus in Jones 2004). To pomeni, da lahko vsi udeleženci v raziskovalnih postopkih tveganj in pri analizi tveganj zastopajo svoja stališča (ibid.). Pri analizi tveganih situacij je bilo moje temeljno načelo osredotočenost in konkretnost. To lahko izvedemo tako, da določimo pojme, kot sta nevarnost in škoda, pri tem ne spregledamo pojma dobiček in vpeljemo v razpravo o tveganjih pojem grožnje kot pojem, ki na nevarnost opozarja in nas o tveganju informira, sam po sebi pa še ne predstavlja nevarnosti (Flaker 1994). To vednost o tveganjih lahko nato uporabimo pri načrtovanju odzivov, ki so usmerjeni v preprečevanja tveganj, in smo hkrati pozorni na proaktivno zmanjševanje 78

92 škode pri tveganjih, s katerimi otrokom in mladostnikom širimo možnosti (npr. učenje samostojnosti, novih veščin, nova doživetja). V raziskavi sem»[ ] generirala pojme utemeljitvene teorije [v izvirniku ang. grounded theory, slovenski prevod je povzet po Mesec 1997].«Tako je nastala teorija, ki 'se oblikuje' sama in sproti; gre za majhno utemeljitveno teorijo, ki je»[ ] skromna, ni velik teoretični sistem, zraste iz empiričnega temelja, je sproti utemeljena ter kontekstualno vezana.«(glasser in Strauss 1967 v Mesec 1997, str. 52) Pri izhajanju iz utemeljene teorije gre tako za pojasnjevanje manjšega dela stvarnosti (Mesec 1997). Na temelju kvalitativnih podatkov razvijemo teorijo brez posebne obveze za zbiranje posebnih vrst podatkov, smernic raziskave ali teoretičnih interesov. To je kvalitativna analiza, ki vključuje številne posebne značilnosti, kot so teoretično vzorčenje in nekatere metodološke smernice, kot so oblikovanje stalnih primerjav in uporabo paradigme kodiranja, da se zagotovita konceptualni razvoj in gostota (Strauss 1987). Gre za empirično utemeljenost kategorizacije in konceptualizacije obrazcev, tako da ne analizira le materiala, temveč tudi utemeljuje teorije (Flaker et al. 1999). Analiza podatkov je potekala v šestih korakih: urejanje gradiva, določitev enot kodiranja, izbor in definiranje relevantnih pojmov in kategorij, odnosno kodiranje in oblikovanje teorije (Mesec 1997). V prvi fazi sem naredila že omenjene transkripte ali prepise intervjujev, ki sem jih nato v drugi fazi razvrstila v tabele Microsoft Excel glede na tematske sklope oziroma kode ali pojme (razrez intervjuja). Enote kodiranja so bili stavki ali odstavki, glede na določeno kategorijo. Tako na primer v spodnjem odstavku v besedilu označim vse pojme, ki nakazujejo različne vidike izpostavljenosti tveganjem. Izpostavljenost tako določajo pojmi: področja tveganj (npr. izobrazba, šport), silnice pri tveganjih (odločitev, dejanja, družbeni pritisk, želja izkušnje), vrsta tveganj (npr. finančna), osebna pravila (varnost, adrenalin). Primer: Kategorija: 'izpostavljenost tveganjem' Družbena tveganja se pojavljajo že pri osnovni izbiri izobrazbe, ko se moramo odločiti za nadaljevanje študija na univerzi, kjer odločitev vedno postavlja določeno tveganje za boljšo prihodnost. Mislim, da se pojavljajo tudi finančna tveganja mladih. Tveganja pri športu in dokazovanju, kjer je varnost postavljena na drugo mesto pred adrenalinom. Pojavlja se tudi družbeno tveganje oziroma dejanja, izvedena zaradi družbenega pritiska ali želje po novih izkušnjah (43ž225z8). 79

93 V tretji fazi je sledilo odprto kodiranje 38 oziroma prosto pripisovanje pojmov, pri tem sem v drugi stolpec tabele prosto zapisovala pojme, ki so se prosto asociativno porajali (npr. denar, šport, izobraževanje, družbene zahteve). Gre za proces 'deževanja idej' (brainstorming), katerega rezultat je veliko število neurejenih in nepovezanih pojmov (Mesec 1997).»Zapis, na katerega smo vpisovali kode, je 'kodirni zapis' ali 'kodirni protokol'. Iz njega je razvidno, kako smo kodirali določene enote (pojave, izjave, ravnanja).«(ibid., str. 78) Sledil je izbor relevantnih pojmov glede na cilj in namen raziskovanja. Tako sem iz prej omenjenih pojmov izluščila le tiste, ki so bili bližje namenu in cilju, oddaljene pa sem prečrtala, a ne odstranila saj so mi bili, kot se je pozneje pokazalo, v pomoč pri interpretaciji posebnih značilnosti posameznih manjših (2 do 4 sogovorniki) enot raziskovanja. Temu je v četrti fazi sledil izbor in definiranje relevantnih pojmov in kategorij. Določene pojme sem zbrala po podobnosti in mehanično označila, kateri deli besedila jim pripadajo. Ker je bilo empirično besedilo razvrščeno v tabeli, je proces zahteval zgolj preoblikovanje tabele. Gre za ponovitev postopka iz prejšnje faze, v katerem smo sorodnim empiričnim postavkam pripisali pojme, v tej fazi pa vsakemu pojmu posebej pripišemo vse empirične postavke (Mesec 1997). Oblikovanje pojmov je potekalo po metodi abstrahiranja, izločanja bistvenih skupnih značilnosti tveganj mladih. Če izhajam iz prejšnjega primera, kjer me je zanimalo, kako so mladi izpostavljeni tveganjem, sem primerjala različne izjave sogovornikov_c in jih združila po podobnosti. Na primer»družbena tveganja se pojavljajo že pri osnovni izbiri izobrazbe, ko se moramo odločiti za nadaljevanje študija na univerzi, kjer odločitev vedno postavlja določeno tveganje za boljšo prihodnost.«,»tveganje je, da se odločiš za nek faks, potem pa ne dobiš službe«',»tveganju smo izpostavljeni od konca osnovne šole naprej, ko se začne izbira srednješolske izobrazbe, saj na primer tisti, ki se odločijo za gimnazije, po končani šoli nimajo pridobljenega poklica in morajo naprej študirati, s tem pa tvegajo dolgo izobraževanje, ki ni nujno, da ga bodo dokončali, poleg tega pa tvegajo tudi zmanjševanje števila ustreznih delovnih mest v času študija in posledično nezmožnost zaposlitve po pridobljeni izobrazbi. Vendar pa je to na primer eno izmed nujnih tveganj posameznika, ki se je na primer odločil zaposliti v poklicu, za katerega je univerzitetna izobrazba pogoj in je pripravljen izpolniti merila za dosego želenega 38»Odprto kodiranje je postopek oblikovanja pojmov (postopek konceptualizacije) iz empiričnih opisov, to je iz v postopku razčlenitve dobljenih enot besedila. Je postopek kategoriziranja in razvrščanja podatkov, v katerem posameznim delom besedila pripisujemo pojme; besedila, ki smo jim pripisali isti pojem zberemo, jih ločimo od besedil, ki spadajo pod drug pojem, in tako organiziramo podatke.«(mesec, 1997, str. 77). 80

94 cilja.«itd. Skupna značilnost vseh izjav je tveganje izobraževanja. S kvalificiranjem izjav po podobnosti in abstrahiranjem bistvene skupne značilnosti (tveganja izobraževanja) sem določila naslednje pojme: tvegana situacija, obveza izbire in morebitne dolgoročne posledice. Ti pojmi označujejo izpostavljenost mladih tveganjem, za katero je značilna situacijskost, ki zahteva sprejemanje odločitev in s tem neizogibnost tveganega udeleževanja, ki lahko ima dolgoročne posledice. Sledilo je odnosno kodiranje, pri katerem sem združevala pojme v kategorije na temelju primerjanja pojmov in ugotavljanja, kateri pojmi se nanašajo na podobne pojave. Gre za postopek 'selektivnega kodiranja' (Glaser in Strauss 1967), pri katerem kategorije povezujemo med seboj in na temelju katerega oblikujemo začasen teoretični okvir. Tako sem pojme, kot so izobrazba, iskanje službe, brezposelnost, družbeni pritiski in delovno mesto, združila v podkategorije skupna izpostavljenost, nujna tveganja in neenakosti. Na ta način sem dobila različno vrsto abstraktnih pojmov na različnih ravneh (Tabela 2: Primer odnosnega kodiranja kategorije Izpostavljenosti mladih). Tabela 2: Primer odnosnega kodiranja kategorije izpostavljenost mladih IZPOSTAVLJENOST MLADIH 14ž25m4 39 iskanje službe 19ž24sš4 lažje premožnim odvisno od situacije 22m22sš3 izpostavljeni vsi ni profita brez tveganja športi ekstremni 23ž21z5 nujna za doseganje ciljev sto delovno me- 24ž24sš4??? 40 ni druženja internet 31ž22sš2 potrebna odvisno od situacije 35m24b3 38m22sš4 izpostavljeni vsi ni časa za vzgojo nezmožnost pravilnega odločanja iskanje partnerja droge stanovanje družina internet zdravje alkohol delovno mesto internet denar droge 39ž23sš5 izpostavljeni vsi 41m23sš4 izpostavljeni vsi tveganje stalno slabi pogoji za brezposelnost mlade družine 43ž25b4 izpostavljeni vsi odločanje izobraževanje denar šport 44ž30z8 izpostavljeni vsi frustracija 39 Prazen prostor pomeni, da v izjavi ni podatka o skupini kode. 40??? pomeni, da v izjavi ni bilo jasno definirano. 81

95 52ž23sš4 izpostavljeni vsi kopirajo starše 55ž20sš3 ni časa za vzgojo internet 57ž21sš3 izpostavljeni vsi 59m24sš1 izbira 62m23b7 izpostavljeni vsi 63m26z8 izpostavljeni vsi iskanje službe 64m23z8 izpostavljeni vsi 67m24sš5 izpostavljeni vsi kriza 70m27b1 izpostavljeni vsi okolje 75m30z6 76ž29z8??? zasledovanje idealov frustracija nespoštovanje drugačnosti cenena delovna sila cenena delovna sila odpovedovanje nesrečnost 79m28z7 izpostavljeni vsi brezposelnost denar 80ž30b7??? razpad vrednot internet droge 82m27z8 kriza brezposelnost prometne nesreče Legenda tabele: - prva vrstica pomeni kategorijo, - prvi stolpec predstavlja besedno-številčno oznako sogovornikov, - drugi stolpci predstavljajo kode po vsebnosti zapisa. Sledila je faza oblikovanja končne teoretične formulacije ali faza interpretacije. Pri interpretaciji sem upoštevala prej navedene teoretične koncepte. Kakovost celotne raziskave je bila odvisna od tega, kako poglobljeno in razmišljajoče sem povzela ugotovitve analize in jih povezala s koncepti. Postopek sem izvedla z združevanjem kategorij, pri čemer sem ugotavljala»[ ] kaj je s čim povezano, kaj čemu sledi, kaj je od česa odvisno, kaj je vzrok in kaj je posledica.«(mesec 1997, str. 82) Tako kode 'skupna izpostavljenost', 'nujna tveganja' in 'neenakosti' vodijo v sklepanje, da so danes mladi izpostavljeni enakim družbenim tveganjem (brezposelnost, usodnost izbire izobrazbe itd.), pri čemer je 'usodnost' nepravih odločitev odvisna od družbenega in stratifikacijskega položaja posameznika_ce. Pri raziskovanju sem uporabila induktivno in deloma deduktivno pot raziskovanja, prvi podatki raziskovanja so omogočili prehod iz posamičnega k splošnemu oziroma posamično izkustveno posplošitev.»gre za induktiven, konstruktivističen in interpretativni raziskovalni pristop, ki ima naslednje raziskovalne poudarke: videti svet skozi oči proučevanih oseb, opisovanje in 82

96 upoštevanje konteksta, poudarjanje procesa in ne le končnih rezultatov, prožnost ter oblikovanje konceptov in teorij kot rezultatov raziskovalnega procesa.«(bryman 2004 v Vogrinc 2008, str. 48) V prvem koraku induktivnega oblikovanja teorije raziskovalec išče dejstva v realnem okolju, na temelju katerih se oblikujejo dejstva oziroma pravilnosti, ki lahko opozarjajo na obstoj univerzalnih zakonitosti. Gre za redukcijo od posameznega k splošnemu v smeri vse bolj abstraktnih trditev. To mi je omogočilo oceno določenega pojava in oblikovanje utemeljitvene teorije. Iz prepoznanih splošnih pravil in družbenih razmer v zadnjem delu vpeljem predloge za spremembe, ki bi zaustavile procese individualizacije (deduktivna metoda). Demografski podatki so bili obdelani s statističnim programom SPSS, medtem ko sem kvalitativne podatke analizirala na kvalitativen način. V doktorski disertaciji zaradi preobsežnosti empiričnega gradiva prilagam zgolj vzorec analize. Ostalo delovno gradivo je na razpolago pri avtoricah Populacija in vzorčenje Ciljna skupina raziskave so mladi, v začetku raziskave opredeljeni kot stari med 15 in 30 let. Med raziskavo pa se je pokazala težava pri opredeljevanju populacije, ki jo imenujemo 'mladi', saj je ločevanje po starostnih skupinah zapleten proces. Težave se pojavljajo že pri samem definiranju skupine mladih, kjer politika in znanosti ter znotraj njih številni avtorji različno postavljajo starostne meje mladosti. Tako na primer Evropski parlament in Evropski Svet (European council) z izrazom mladi označujeta osebe, stare od 15 do 25 let (Evropska komisija 2005), Eurostat (2010) uporablja starostno razmejitev od 18. do 34. leta starosti oziroma od 25. do 34. leta starosti, glede na osamosvajanje mladih (zaposlitev, ustvarjanje družine, itd.), Statistični urad Republike Slovenije uvršča v skupino mladih vse osebe, stare med 15 in 29 let (Vertot 2009), po Pečjaku (2007) traja mladostniško obdobje od 18. do 25. leta starosti itd. Na mikro ravni tudi sami mladi različno definirajo obdobje mladosti. V raziskavi, ki so jo opravili Lavrič et al. (2010, str. 66) so navedene štiri najpogosteje opredeljene zgornje vrednosti: 19,3 odstotka anketirancev je izbralo vrednost 18, 17,9 odstotka jih je izbralo 20 let, enak delež anketirancev je izbral starost 25 let, 7,8 odstotka anketirancev pa meni, da se za mladostnika lahko šteje vsak, ki je star do 30 let. Skozi vsa razvrščanja opažamo, da je opredeljevanje obdobja mladostništva povezano z odvisnostjo oziroma neodvisnostjo od staršev, ekonomskim položajem, zaposlitvijo, partnerskimi odnosi itd. Zaradi neenotnega razmejevanja mladostniškega obdobja sem se 83

97 odločila za opredeljevanje, ki je povezano z izobraževalnim procesom pričakovanega zaključka določene stopnje izobrazbe. V ta namen so bile starostne skupine opredeljene po primarnem (osnovnošolsko izobraževanje), sekundarnem (srednješolsko izobraževanje) in terciarnem (višje in visokošolsko izobraževanje, pa tudi druga in tretja stopnja izobraževanja) sistemu izobraževanja in po skrajni starostni meji 30 let starosti. Izbira načina opredeljevanja mladih se je izkazala za smotrno, saj so se odgovori intervjuvancev le malo razlikovali po letih. Največji razpon je bilo opaziti med najmlajšim in najstarejšimi respondenti, kazal pa se je z vrstami tveganj ('plonkanje' oziroma izguba zaposlitve in brezposelnost), obremenjenost s tveganji (dokončanje šolanja oziroma ohranjanje ali iskanje zaposlitve in zagotovitev dostojnega materialnega položaja) in ravnanji s tveganji (brezglavo tveganje v nasprotju z racionalnostjo). Bolj kot starost sta se v raziskovanju pokazala kot pomembna dejavnika socialni kontekst in kariera. Zato bi bilo bolje mlade namesto po starostnih skupinah ločevati po njihovem gmotnem stanju (višji oziroma nižji ekonomski status), bivališču (življenje s starši ali samostojno bivanje), zaposlenosti (šolanje ali zaposlenost) in po tem, ali imajo lastno družino (zakonska zveza otroci, partnerski odnosi, bivanje v skupnosti ali ločeno). Populacijo sestavljajo posamezniki_ce s tveganim življenjskim slogom, ki bi jim lahko rekli 'populacija tveganih vedenj', posebej pa sem se osredotočila na celotno populacijo mladih ljudi ne glede na vrsto ali količino tveganega ravnanja. Preden pa lahko opredelimo tvegan življenjski slog, moramo opredeliti, kaj pomeni tvegano ravnanje na posameznih področjih. V nekaterih primerih ravnanja (pitje alkohola) tvegano vedenje prinaša malo ali nič neposrednega tveganja za nastanek poškodb, vendar so dolgoročno posledice lahko usodne (ciroza jeter). V drugih primerih lahko določeno vedenje (spolni odnos) povzroči takojšnje negativne posledice (nenačrtovane nosečnosti), vendar se z zaščito lahko izognemo negativnim posledicam. Tvegana vedenja so tako lahko tvegana bolj ali manj in imajo lahko kratkoročne ali dolgoročne posledice. Glede na omenjeno opredelitev tveganja bo populacijo predstavljala tista skupina mladih, pri katerih obstaja velika verjetnost (tveganje), da bo določenemu ravnanju oziroma vedenju sledile dolgoročne negativne posledice. Kriterij za oceno vedenja bo vrsta posledice oziroma poškodb, ki se lahko pojavi ob določenem ravnanju. Vzorec so sestavljali mladi, s katerimi sem prišla v stik po metodi snežne kepe. V začetni fazi sem testirala vprašalnik tako, da sem opravila intervju s študenti Fakultete za socialno delo. V drugi fazi sem v tej skupini poskušala identificirati posameznike_ce s tveganim življenjskim slogom, preko katerih sem nato poskušala stopiti v stik s ključnimi informatorji, s katerimi sem opravila poglobljen intervju, zato da bi pridobila poglobljeno vednost. Oblikovanje vzorca je v 84

98 naslednji fazi potekalo po metodi snežne kepe. Vzorčenje po metodi snežne kepe je namenjeno prepoznavanju in vzpostavljanju stika s ključnimi informatorji, ljudmi s posebnim znanjem, sposobnostmi ali lastnostmi, ki so predmet raziskovanja (Patton 1990). Cilj vzorčenja po metodi snežne kepe je, da se v skupnosti uporabi znanje tistih, ki imajo znanje ali informacije na posameznih področjih (ibid.). Uporabila sem 'teoretično reprezentativni' vzorec, po kategorijah, ki izhajajo iz analize tveganja (dobiček, škoda, grožnja in nevarnost). Za raziskovanje družbenega konteksta sem uporabila družbene kategorije, kot so demografske značilnosti, vrednote, dohodek, izobrazba itd. To metodo vzorčenja sta za terensko raziskovanje predlagala Glaser in Strauss (1967 v Schutt 2004). Teoretični vzorec narekuje zaporedni, sekvenčni način zbiranja informacij, ko okolje oziroma posameznike_ce vključimo v raziskovanje na temelju poprejšnjih opazovanj ali intervjujev, ki nakažejo, da so določeni posamezniki_ce ali okolja pomembni in lahko vplivajo na rezultate (ibid.). Gre za standardno statistično metodo, ki omogoča oceno značilnosti skritih populacij, kot so uporabniki drog, injekcije, brezdomci, umetniki in tako dalje (Goodman 1961). Pri načrtovanju vzorcev sem upoštevala tudi načela vzorčenja, ki jih za hitro oceno potreb predlagajo Stimson et al. (1998): 1. Z raziskovanjem in iskanjem novih primerov nadaljujemo, dokler ne dosežemo točke nasičenosti vzorca (saturacija). To pomeni, da lahko vzorec zaključimo, ko se nam izjave začnejo ponavljati oziroma ko na terenu ne odkrivamo več novih informacij. 2. Organizacijsko je pomembno, da določimo okvirno velikost vzorca, saj je pomembno, da se raziskovalni tim lahko časovno orientira, kako dolgo bo potekalo vzorčenje. 3. Večji vzorec ni nujno boljši vzorec. Medtem ko večji vzorec omogoča širši razpon variacij, je prednost manjšega vzorca, da lahko raziskovalni tim z respondenti razvije intenzivnejši, poglobljen odnos pridobi se več konkretnih, natančnih in preverjenih informacij, s čimer se že med raziskovanjem lahko osredotočamo tudi na akcijski trenutek raziskave. Pri tej metodi vzorčenja gre za iskanje ravnovesja med širšim pregledom nekega fenomena in poglobljenim vpogledom v fenomen, ki ga raziskujemo. V prvo fazo raziskave je bilo vključenih 30 študentov Fakultete za socialno delo, na katerih sem testirala merski inštrument. Testiranje je potekalo, potem ko smo 15 študentov usposobili za raziskovalno delo, ki so nato opravili intervju s drugo skupino. Podatke sem analizirala po 85

99 kvalitativni metodi, ki jo predlaga Mesec (1997) za kvalitativno analizo v socialnem delu. Analiza teh podatkov je pokazala, da za razumevanje tveganih življenjskih slogov mladih niso pomembne samo informacije in vpogled v značilnosti tveganih situacij tistih mladih, ki izrazito tvegajo, temveč je potrebno raziskovati širši konteksti življenjskega sveta mladih kot populacije, predvsem zato, ker na pojav tveganih situacij močno vplivajo strukturni dejavniki. To spoznanje me je vodilo v izvedbo raziskave na širšem vzorcu mladih, s katerim sem želela odkriti vsebino tveganj, njihovo manifestacijo v vsakdanjem življenju in povezanost tveganega vedenja s strukturnimi dejavniki sodobne družbe. Raziskava je bila v nadaljevanju izvedena po napovedanem načrtu raziskave. Raziskava je bila izvedena v letu Zbiranje podatkov je potekalo v obdobju od februarja do oktobra V letu 2013 je bilo v celotni slovenski populaciji (2,056,262 prebivalcev Slovenije) 18,96 odstotkov (389950) prebivalcev starih med 15 in 30 let (Statistični urad Republike Slovenije). Struktura populacije po izobrazbi, spolu in starosti pokaže največjo gostoto populacije s srednješolsko izobrazbo, in sicer v starostnem intervalu pri ženskah med 20 in 24 let starosti, pri moških pa med 20 in 30 let starosti (Tabela 3). 86

100 Tabela 3: Prebivalci, stari med 15 in 30 let, v letu 2013 Osnovnošolska Srednješolska - Skupaj IZOBRAZBA IN SPOL Višješolska, visokošolska - Skupaj Visokošolska 2. stopnje ipd. Visokošolska 3. stopnje ipd. Starost Spol Ž M Ž M Ž M Ž M Ž M 15 let let let let let let let let let let let let let let let let SKU- PAJ SKU- PAJ Ž M Vir: Statistični urad Republike Slovenije 87

101 Za namene izvajanja raziskave je v priročen vzorec mladih bilo vključenih skupaj 90 mladih in mladih odraslih v starostni skupini od 15 do 30 let, ter ena oseba v stara 32 let in ena oseba v starosti 36 let (priloga 1). Tabela 4: Raziskovalni vzorec OŠ SŠ IZOBRAZBA IN SPOL Višješolska, visokošolska Primerjava slovenske populacije mladih v letu 2013 in uresničenega vzorca pokaže, da so v vzorec bili vključeni vsi predstavniki svoje starostne skupine. Povprečna starost vprašanih je 23 (23,173) let starosti. Od tega je 48 žensk in 44 moških, kar pokaže na sorazmerno razporejenost vzorca glede na spol. Med temi je bilo največ (76,1 %) s srednješolsko izobrazbo (Tabela 4), kar je primerljivo z statističnimi podatki populacije mladih v letu 2012, kjer je v starostnem intervalu 15 do 30 let starosti bilo več kot polovica (54,85 %) s srednješolsko izobrazbo. Visokošolska 2. stopnje Visokošolska 3. stopnje ipd. Spol SKUPAJ Ž M Ž M Ž M Ž M Ž M Starost in več SKUPAJ Ž (0,023%) M

102 Zaposlenih je 35,9 %, pri čemer so sogovorniki zaposlenost razumeli tudi kot delo preko študentskega servisa. Tako od 33, ki so navedli zaposlenost, 4 opravljajo delo preko študentskega servisa. Tabela 5: Izobrazba sogovornikov Frekvenca Odstotek Vrednostni odstotek Kumulativni odstotek Vrednost Magisterij 2 2,2 2,2 2,2 OŠ 8 8,7 8,7 10,9 SŠ 70 76,1 76,1 87,0 Univerzitetna 3 3,3 3,3 90,2 VŠ 9 9,8 9,8 100,0 Skupaj ,0 100,0 Tabela 6: Zaposlenost Frekvenca Procent Vrednostni procent Kumulativni procent Vrednost DA 33 35,9 35,9 35,9 NE 59 64,1 64,1 100,0 Skupaj ,0 100,0 Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2013 je bilo v starostni skupini 15 do 30 let starosti, 62,92 odstotkov zaposlenih (Tabela 6), kar pokaže na primerljivost vzorca intervjuvanih mladih s celotno populacijo v tej starostni skupini. Tabela 7: Populacija zaposlenih starih med 15 in 30 let starosti v letu 2013 Frekvenca Procent Vrednostni procent Kumulativni procent Vrednost DA ,08 37,08 37,09 NE ,92 62,92 100,0 Skupaj ,0 100,0 (Vir: Statistični urad Republike Slovenije) Med zaposlenimi sogovorniki lahko najdemo tako tiste, ki so zaposleni na nizko kvalificiranih delovnih mestih (delavec v gradbeništvu, frizer, mizar in tapetnik, natakar v gostinstvu, natakarica, oblikovalec kovin, pomočnik v gradbeništvu, proizvodni delavec, slaščičarka, trgovka, 89

103 farmacevtski delavec v tovarni zdravil), kot tiste na visoko kvalificiranih delovnih mestih (marketinški svetovalec, diplomirana medicinska sestra, direktor). Med sogovorniki eden opravlja tudi priložnostna dela»[...] na projektu evropska prestolnica kulture, 47ž22z7«. Tisti, ki so navedli, da opravljajo delo preko študentskega servisa, delajo v gostinstvu kot natakarji, trgovci ([...] zaposlena preko študentskega servisa kot prodajalka v trgovini z oblačili, 23ž21z5) in poslovni sekretarji ([...] trenutno kot neke vrste tajnica, 26ž25z4). V bazi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije podatka o vrsti zaposlitve ni bilo mogoče pridobiti, saj so zadnji podatki o vrsti zaposlitve dostopni za leto Prav tako ni bilo mogoče pridobiti podatka o mesečnem prihodku prebivalcev, starih med 15 in 30 let. Vsi sogovorniki imajo mesečni prihodek. Med zaposlenimi jih ima največ (20 sogovornikov) plačo v višini med 800 in 1000, en sogovornik pa ni želel navesti višine osebnega dohodka. Tudi brezposelni sogovorniki so prejemali določeno vrsto prihodka, najpogosteje (20 sogovornikov) v višini 200 do 400. Tabela 8: Mesečni prihodek in zaposlenost Mesečni prihodek Zaposlenost NE Ni navedene višine in več Skupaj Skupaj DA Primerjava statističnih podatkov Statističnega urada Republike Slovenije med populacijo, staro med 15 in 30 let, in uresničenim vzorcem pokaže primerljivost. V vzorec so bili zajeti vsi predstavniki svoje starostne skupine, prav tako so mladi, zajeti v vzorec, primerljivi po razmerju v zaposlenosti in izobrazbi. Kljub povedanemu podatkov pridobljenih na vzorcu mladih ne moremo posploševati na celotno populacijo, saj vzorec predstavlja 0,023 odstotkov celotne populacije. Glede na namen in vrsto raziskave pa to ni relevantno, saj z raziskavo ustvarimo poskusno teorijo, s katero želimo odpreti polje za nadaljnje raziskovanje in preverjanje ugotovitev na reprezentativnem vzorcu. 90

104 2.2.7 Predstavitev rezultatov V nadaljevanju predstavljam rezultate analize z razpravo, ki je združena v poglavja Konceptualizacija tveganj, Tipologija tveganj, Individualizacija tveganj med normalnim in nemoralnim, Situacijskost v individualiziranih reprezentacijah tveganj, Nova razumskost racionalnost homo economicus pri obvladovanju tveganj, Liberalizacija družbe tveganja ter Vpliv neenakosti na tveganja. Vsako poglavje je strukturirano s teoretičnim uvodom (prej navedenih teorij), glavnimi ugotovitvami, ki jih teoretsko reflektiram, in z zaključkom. Poglavja, ki sledijo, sem strukturirala glede na ugotovljene kategorije. 91

105 3. Konceptualizacija tveganj Naši sogovorniki in sogovornice pojmujejo tveganja na več načinov, ki se med seboj razlikujejo, podobno kot se razlikujejo glavni teoretičnih diskurzi, ki so predstavljeni zgoraj. Govorijo o tveganjih kot o osebni odgovornosti posameznika, v njihovih izjavah se zrcali imperativ tehnokratske racionalnosti upravljanja in obvladovanja tveganj, kar povezujejo z objektivističnim, znanstvenim pristopom k tveganjem, hkrati pa se zavedajo, da živimo v 'kulturi oz. družbi tveganja' in da je tveganje del vsakdanjika in del imperativa upravljati s seboj. Glede na konceptualni okvir disertacije lahko na podlagi opredelitev intervjuvancev_k tveganja kategoriziramo v naslednje sklope: 1. Odgovornost posameznika_ce, da upravlja s tveganji in jih obvladuje. 2. Tehnokratska racionalnost nadzora nad tveganji in preprečevanje nepredvidljivega. 3. Kultura tveganj, v kateri se grožnje in nevarnosti predstavljajo kot tvegane. 4. Vsakdanjost življenja v družbi tveganja z visoko stopnjo negotovosti. 5. Upravljanje in etično samooblikovanje. Odgovornost posameznika_ce, da upravlja s tveganji in jih obvladuje V ta sklop lahko uvrstimo naslednje opredelitve razumevanja tveganj: - Nepremišljeno (neracionalno) dejanje (Zame je tveganje, da nekaj narediš, pa ne veš, če bo na koncu vse v redu, 33ž22sš3.). - Namensko ogrožanje (Če namerno rineš v probleme in v nevarne situacije, 23ž21z5.). - (Neodgovorna) izbira (Za mene tveganje pomeni ogrožanje posameznikove identitete na intelektualnem, čustvenem, finančnem pa tudi fizičnem nivoju,14ž25m4. Po mojem mnenju nekdo tvegano živi, ko z nečim ogroža svoje zdravje in dobro počutje; Da nisi zdravstveno zavarovan, da imaš plinsko jeklenko, namesto električnega štedilnika; zame je vse tveganje, kar ne premisliš in ne pomisliš na posledice, 38m22sš4.). V sodobni družbi tveganja se danes od mladih pričakuje aktivno razumsko ukvarjanje s tveganji, kar od njih zahteva problematiziranje tveganj kot nevarnosti, ki jih ogroža. Postmoderno 92

106 ideologijo ukvarjanja s tveganji prepoznamo tudi v njihovih opredelitvah pojma: tveganje pomeni lastno odločitev za neko 'ogrožajoče' ravnanje. Pogled naših sogovornikov je skladen s pogledom, da moderna družba za obvladovanje tveganja zahteva posameznikovo odgovornost za to, da 'lahko nekaj stori' in prepreči nesrečo ali škodo, ki bi se lahko zgodila zaradi tveganja (Lupton 2005). Posamezniki morajo ustvarjati svoje 'refleksivne projekte' in oblikovati lastne osebne biografije. Pri tem delu je upravljanje s tveganji racionalno razmišljanje in tehtanje odločitev je odgovornost posameznika. Posamezniki naj bi se z racionalnim premislekom odločali, v katera tveganja bodo stopali, med katerimi tveganji bodo izbirali in na kakšen način se bodo nanje odzivali. Iz modela racionalnega posameznika_ce, ki nenehno ocenjuje svojo izpostavljenost neštetim tveganjem in nenehno sprejema odločitve za zmanjšanje pojavnosti teh tveganj, je razvidna miselnost, da izogibanje tveganjem vedno poteka na zavestni ravni. Ta model vključuje predpostavko, da je posameznik sposoben racionalno presojati, racionalno razmišljati in se vesti. V tej racionalni drži lahko zaznamo značilnosti preračunljive ekonomike, ki temelji na preračunljivosti in ekonomski racionalnosti, kjer je posameznik predstavljen kot nekdo, ki nenehno tehta morebitno škodo in koristi svojih dejanj in sprejema odločitve na podlagi teh predpostavk oziroma ocen (Bloor 1995: 92). Iz tega sledi, da je posameznik odgovoren tako za svoj uspeh kot neuspeh. Sprejemanje tveganj pa ne poteka vedno na racionalni ravni in sprejemanje odločitev ne poteka vedno po logiki 'notranjega etičnega problematiziranja' (Lyng 2005), temveč je dejanje izid posameznikovega habitusa ali načina življenja (Hunter 1993). To je razvidno tudi iz pripovedih sogovornikov_c. Tveganje je lahko nepremišljeno dejanje ali namensko izpostavljanje (tako iracionalna kot racionalna dejanja). Pomeni neracionalno izbiro, pomanjkanje refleksije ali pa namensko izpostavljanje ogroženosti na vseh področjih posameznikove_čine realnosti. Zanje tveganje pomeni ogroženost, ki je na ravni konstrukcije realnosti stvar razumske odločitve in posledica situacij, v katerih se znajdejo, torej zavestnih dejanj in ne postavljenosti v situacijo. Tvegana dejanja lahko vključujejo bodisi visoko raven notranjega problematiziranja, iskanja nasvetov ali preizpraševanja (ali naj to storim ali ne?) bodisi prakse (navade), ki ne vključujejo takega premisleka, temveč se pojavljajo kot naše 'druge navade' (ibid.). 93

107 Tehnokratska racionalnost nadzora nad tveganji in preprečevanje nepredvidljivega Pripovedi sogovornikov_c odražajo pogled individualiziranosti tveganj, ki se kaže v njihovem mnenju, da so sami_e odgovorni_e za nastalo situacijo, kakor, da ne upoštevajo priporočil strokovne javnosti, kako se tveganjem izogniti. V tem prepoznamo managerski pogled na življenje življenje kot projekt, rezultat načrtovanja, izbiranja pravih odločitev kot recept za uspešnost. Nevarno postane, ko posameznik ne upošteva nasvetov strokovne javnosti, ko se namensko ogroža. Gre za posebno obliko samo-upravljanja. Mladi povejo, da je tveganje: - Racionalno dejanje, kalkulirano tveganje (Tveganje je vzporedno načrtovanje v procesu za rezultat, katerega postopek lahko producira rezultat, ki je definiran kot tvegan, 72m29z6. Če dam kot primer odhajanje iz delovnega mesta brez vednosti šefa. Spada med tveganje, takrat, recimo, lahko urediš kako osebno zadevo, ki ti je tisti trenutek pomembna, spet, če te šef zaloti, si lahko tudi ob službo ali nižjo plačo. Včasih je vprašanje, ali se splača tvegati. Kot sem rekla, tveganje gre vedno z roko v roki z zelo lepimi in prijetnimi stvarmi, dobičkom ali neko koristjo za posameznika, po drugi pa prinaša verjetno tudi hude posledice, odvisno, za kakšno stopnjo tveganja gre, 44ž30z9.). - Pot do nečesa (Tvegaš zato, da nekaj dosežeš, 55ž20sš3.). - Dejanje, ki ima pozitivne in negativne lastnosti (Tveganje hkrati združuje neke pozitivne in negativne lastnosti, s tveganjem lahko ustvarjamo cilje, ki bodo na koncu za nas dosežek ali pa totalen poraz. Tveganja predstavljajo tudi neko bližnjico do ciljev [ ]. Po navadi, če se izkaže tveganje za negativno razrešitev situacije, so posledice še toliko bolj boleče in hude, 44ž30z8.). - Iracionalnost zahtev (Joj, dej nehi mi s pričakvanji okolja. Kr naprej bi nekdo neki rad. Dej to nared, dej uno nared, kdaj se vidmo, nč se ne vidva, a loh prideš kitaro špilat, a loh sobo pospravš, domačo nalogo nared, ne mankej tok v šoli, ne bod tok glasen... Mogu bi bit superman. Pa mogu bi met več kt 24 ur, oziroma se naučit spat po 4 ure na noč. Pa mogu bi bit tišji, manjši, mn opazen, pa mn bi se mogu s športom ubadat. Še zmer ne bi bli srečni vsi, bla bi večina. Razn mene. Ne morm uskladit, ker je preveč različnih želja, k so v nasprotju z drugimi željami, pa v nasprotju z mojimi zmožnostmi, kaj šele željami. Sebe kr ubijam s tem, k se trudm, da bi vse naredu. Mam res ful dela za šolo, so foksi pa mami srečni, k mam vredu ocene, pa punca teži, da mi ni pomembna. Pa grem smučat, je fotr srečn, pa mami pa razredničarka težita, da skoz 94

108 mankam. In pol ne morem več, premal spim in zbolim. Al pa mi je pr eni mali stvari zadost, ker je blo že prej to velik, da me že to, da bi mogu smeti nest, čist vrže iz tira in pol se mi čist zmeša. Zanč sm joku, ker mi je sestrca narisala risbico in napisala, da me ful pogreša, jz sm se pa tm je*** z nekimi obveznostmi, za ktere mi je dol visel, in se nism mel časa z njo ukvarjat. Te obveznosti in prčakvanja od okolja me res ubijajo, 24 ur na dan ni dost, 11ž17oš3). Castel (1991) navaja, da v zahodnjaških družbah velja zahodnjaška»[ ] utopija, zgrajena na tehnokratski racionalnosti, ki se opira na registre strahu in varnosti, sklepanja na iluziji racionalnosti kot absolutne vladavine preračunljivih razlogov za ravnanje in nič manj absolutne posebne pravice njihovih zastopnikov, načrtovalcev in tehnokratov, torej 'administratorjev sreče' v življenju, v katerem se nič ne zgodi.«(castel 1991, str. 289) Tako se ustvarja vtis, da se posameznik_ca lahko zanese na oceno verjetnosti pojava nekega dogodka in si s tem zagotovi varnost. Izraz 'negotovost' kot nasprotje varnosti se tu uporablja za označevanje pojavov, ko še ne moremo oceniti verjetnosti, da se bo nek dogodek zgodil. Posledica tehnokratske racionalizacije je razkroj individualizacije subjekta in vzpostavitev novih dejavnikov, ki jih predstavljajo kombinacije dejavnikov tveganja. Tveganje je v svoji potencialnosti torej korak pred nevarnostjo. Tak premik postane mogoč, kakor hitro pojem tveganja ločimo od nevarnosti. V tem smislu preventivne politike pomenijo nov način nadzora in upravljanja s posamezniki_cami, s ciljem preprečevanja nastanka nekega neželenega dogodka (npr. bolezni, kriminalnega dejanja ali odklonskega vedenja itd.). Te nove politike hkrati povzročijo premik od usmerjenosti v potrebe posameznika_ce k statistični korelaciji heterogenih dejavnikov.»posledično oznaka 'ogroženi' postane del omrežja dejavnikov tveganja, ki posameznika_co določi kot del 'rizične populacije', s čimer mu_ji lahko pripiše določene lastnosti in s tem predvidljivost njegovega oziroma njenega ravnanja, hkrati pa omogoča»nov način nadzora: sistematičnega predhodnega določanja. Njihov glavni cilj ni soočiti se s konkretno nevarno situacijo, temveč predvideti vse možne obrazce vdora nevarnosti.«(ibid., str. 288) Posameznika_co izpostavijo različnim oblikam posredovanja in ustvarjanja 'usode', v skladu z njuno zmogljivostjo za doseganje zahtev po konkurenčnosti in dobičkonosnosti. Tako gre za objektivizacijo posameznika_ce, pri kateri statistično opredeljevanje verjetnosti določene pojavnosti ustvari temelj za upravljanje s posamezniki_cami. Mlade kot posebno 'ogroženo' skupino se tako pogosto upravlja preko dejavnikov tveganja, ki jih znanost proizvaja glede na njihov socialni in družbeni kontekst. Pri tem so dejavniki tvega- 95

109 nja konceptualizirani na temelju individualnih dejavnikov (duševne motnje, alkoholizem in zloraba drog, agresija, istospolnost, slaba samopodoba itd.), družinskih (odvisnosti v družini, zlorabe, nasilje, pretirana navezanost itd.) in družbenih dejavnikov (mediji, virtualni svet, vpliv vrstnikov, revščina, itd.) 41, ki rabijo kot vodilo opredeljevanja 'ogroženosti' oziroma 'verjetnosti' za pojavnost določenega vedenja, ki ga družba opredeli kot tvegano in ki rabi za temelj razvoja različnih oblik preventivnega in kurativnega dela. Mladi smernice ekspertnega znanja pogosto uporabljajo za opredeljevanje tveganje in ločevanje med njimi, s čimer strokovno znanje postane orodje samo-upravljanja, racionalno preračunljivo ravnanje, tehtanja škode in dobička. - Vpliv življenjskega okolja (Mislim, da spadam med posameznike, ki bolj tvegajo kot drugi. Razlog za moje tveganje je okolje. To mislim tako, da npr. živim v eni vasi, kjer ni možnosti zaposlitve, kot je npr. v Ljubljani, kjer je to manjši problem. Glede na to, v katerem okolju živiš, glede na to tvegaš (npr. mi smo znani po tem, da se v naših koncih veliko pije). Moje tveganje je prostovoljno, nekaj je tudi takega, ki je prisilnega (šolanje, da potem nimaš službe to ni od mene odvisno). Moja prva zavestna situacija je bila pri 6 letih, ko sem hotel ukrasti čokolado, in sem jo tudi, saj nisem imel denarja, 41m23z7.). - Osebne značilnosti kot dejavniki tveganj (Če se spomnim svoje generacije, ne samo gimnazijskih kolegov, temveč tudi tistih, ki so se vpisali v poklicne šole ali celo zaključili nadaljnje šolanje z osnovno šolo, jih je zelo malo, kateri so izgubili rdečo nit in se podali v svet drog in kriminala. Za večino od teh se je že na samem začetku osnovne šole kazalo, da bodo tudi v prihodnosti imeli po vsej verjetnosti probleme. Že takrat so bili nenormalno razposajeni, ustrahovali druge, ki so bili šibkejši in pritegovali pozornost na vse možne načine. Priznam, da nimam še toliko izkušenj na tem področju, pa čeprav zaključujem zadnji letnik fakultete, ne morem verjeti, da bi bilo to le naključje, da so vsi ti otroci prihajali iz povsem neurejenih družin ali pa so jim starši popuščali do te mere, da se jih enostavno ni dalo več krotiti, 44ž30sš6.). - Pomen lastne izkušnje (Ja tvegan dogodek je bil na primer že neki let nazaj drugač, k sm se zlo napiu. Bli smo pač pr eni kolegici doma, k njenih staršev ni blo in smo mel zabavo. Takrt je blo velik alkohola na voljo in sm pač izkoristu to, mogoče clo mau preveč. Pa sm se napiu in pol sm bruhu še cel nasledn dan. Še dobr, da sm prej staršem reku, da bom pr prjatlu prespau, pa pol nism meu težav z njimi. Sm se pa itk ful ustrašu 41 Povzeto po O Connell, M. E., Boat, T. in Warner, K. E.. (2009). 96

110 k sm tok bruhu. Za druge bi blo pa tud bol, zato k ne bi rabl skrbet zame, pol k sm začeu bruhat. K so bli čist zmedeni, k niso vedl, kaj naj nrdijo, k sm biu čist bogi, 70žm2b1.). Na ravni pripovedi pomembnih drugih in na podlagi znanja, posredovanega od zunaj, posameznik_ca lahko naredi simulacijo izida (sklepa o posledicah), refleksijo dogajanja. Toda predvidevanja mladih na temelju strokovnega znanja ne zagotavljajo zanesljivosti izida, tudi zaradi pomanjkanja razsežnosti lastne izkušnje. Gre za družbene predstave o tveganjih in za sporočila, ki ne omogočijo več kot zgolj informiranje. Na individualni ravni sicer lahko delujejo kot referenčni okvir (družbene reprezentacije tveganj), medtem ko je to, ali jih bo posameznik_ca upošteval_a, odvisno od situacije, razpoložljivih virov in lastnih odločitev. Kultura tveganj, v kateri se grožnje in nevarnosti predstavljajo kot tvegane Razvoj znanosti v moderni družbi postane ena temeljnih nalog. Sodobna družba se zanaša na vednost, ki jo ustvarjajo stroke, in v njej znanost dobi možnost in moč, da ustvarja končne razlage stvarnosti (Beck 1994, 1995). Tako nastane vtis, da je realnost mogoče v celoti pojasniti z znanstvenimi koncepti, s čimer se vzpostavi sodobna družba kot družba kulture znanja. Prav poglobljene razlage stvarnosti oziroma realnosti ponujajo tudi možnost pojasnjevanja in konceptualizacije tveganj, še posebej če tveganja razumemo kot del stvarnosti in kot posledico dogajanja v tej stvarnosti. Znanost prevzame nalogo raziskati, na kakšen način prihaja do tveganj v tej stvarnosti, zlasti z iskanjem različnih komponent tveganj, razlag vzročnosti in posledičnosti ter dinamike tveganj in ustvarjanjem interpretativnih obrazcev za pojasnjevanje vidikov in okoliščin tveganj. Tveganja postanejo objekt raziskovanja in znanstvenega interesa, definirajo se pojmi in koncepti, s katerimi se tveganja pojasnjujejo, v interpretaciji 'negotove prihodnosti' pa pojmi, kot sta grožnja in nevarnost, nastopajo kot dejavniki, spremenljivke, katerih poglobljeno razumevanje omogoči obvladovanje in napoved dogajanja v prihodnosti. Vzpostavi se vrsta znanstvenih disciplin, ki se posebej ukvarjajo z dejavniki npr. ekoloških, ekonomskih, geopolitičnih groženj, strokovnjakov, ki raziskujejo nevarnosti (npr. poplav, potresov, epidemije in bolezni) (Beck 1992). Nastane vtis, da so tveganja obvladljiva, da jih lahko s poglobljeno analizo realnosti razumemo in zato tudi obvladujemo. Ker je zaradi intenziviranja tveganj in nenehnega ukvarjanja z njimi današnja družba povsem okupirana z razmišljanjem o 97

111 tveganjih, v njej posameznik_ca na vsakem koraku naleti na ustvarjene konstrukcije interpretacij tveganj, retorika tveganj pa je vseprisotna; rečemo lahko, da v sodobni moderni družbi vlada kultura tveganj. Čeprav je v družbeno-kulturnem kontekstu za obvladovanje tveganj nujno zaupanje v strokovno znanje, pri čemer se vednost oblikuje na ravni ocene verjetnosti pojava in abstraktne predstave o možnostih njegovega upravljanja (Giddens 1991), je vtis, da lahko z znanjem v celoti pojasnimo sedanjost in da lahko z izkušnjami in vednostjo o sedanjosti zanesljivo predvidevamo prihodnost, je le navidezen. Strokovni sistemi v tem pogledu ustvarjajo oceno nevarnosti, ki pa temelji zgolj na verjetnosti pojava, pri čemer se zanemari pomen 'laične' vednosti. Zdravorazumska prepričanja krepijo interpretativne sheme, s katerimi si posamezniki_ce konstruirajo in razumejo smiselnost družbenega življenja. Interpretativne sheme pri tem ne predstavljajo zdravorazumskih prepričanj, temveč, po Giddensu (1998, str. 132), predstavljajo»[ ] bolj ali manj artikulirane korpuse teoretske vednosti, iz katere lahko zajemamo, da bi pojasnili, zakaj so v naravnem in družbenem svetu stvari take, kakršne so, ali se zgodijo, kakor se zgodijo«vstop znanosti v polje opredeljevanja tveganja poglobi odvisnost posameznikov _c od strokovnega znanja, ki od njih zahteva nenehno reflektiranje lastnega delovanja ob filtriranju strokovnega znanja. Posameznik_ca sta tako prisiljena izbirati in primerjati razpoložljivo vednost (informacije o pojavih oziroma dejavnikih tveganj). Toda posledica primerjave posredovanega strokovnega znanja je ugotovitev, da so si bodisi na ravni različnih strok bodisi na ravni različnih doktrin v isti stroki informacije pogosto nasprotujoče. Posameznik_ca sta tako nenadoma soočena z ugotovitvijo, da niti poglobljena refleksija tveganja ne more zagotoviti varnega in zanesljivega odločanja in predvidevanja. Tako znanje kljub veliki preciznosti postane nezanesljivo, nepopolno in nedosledno. To pogojnost strokovnega znanja, njegovo pogojno zanesljivost, lahko vidimo na primer v tejle izjavi: Ameriški raziskovalci opozarjajo, da lahko rakavo obolenje povzroči že uživanje kozarčka in pol ali celo manj alkohola na dan. 42 Ta trditev je v nasprotju z nasveti zdravnikov, da je kozarec rdečega vina na dan koristen za dobro kri. Primer kaže na znanstveno nedoslednost, kar krepi ambivalentnost in nezaupanje v strokovno znanje. Individualizirana refleksivnost problematizira strokovno zanesljivost prav na temelju samega 'znanja'. To omaje posameznikovo_čino 'ontološko' varnost, ki se oblikuje na podlagi zaupanja v znanost, tega pa posameznik_ca ne more vzpostaviti. Tako mora krmariti med zaupanjem in 42 Vizita.si, dostopno na: 98

112 ohranjanjem 'ontološke' varnosti, kar povzroča občutke negotovosti. Negotova prihodnost otežuje refleksivni projekt 'jaza', ki ga omenja Giddens (1991) in ki je tudi temeljno nasproten posameznikovi_čini potrebi po 'ontološki' varnosti, saj naraščajoča potreba po refleksivnosti ogroža gotovost. Posamezniki_ce tako ob poglobljeni vednosti občutijo tesnobo, ki jo ustvarja na eni strani nezaupanje v znanost in na drugi negotova prihodnost, ki jo ni mogoče nadzorovati. - Negotovost, grožnja in nevarnost (Tveganje je neka grožnja, lahko vidna ali pa skrita, ki ti grozi, ko nekaj počneš, 75m30z6.). - Področje neznanega ([ ] nekaj, kar ne vemo, kako se bo končalo ali ne vemo, kaj se bo zgodilo, nekaj kar je pod vprašajem in je zaradi tega nevarno, 1m22sš3.). - Ovira na poti do cilja; želja po uspehu, ko se mora posameznik_ca soočiti z ovirami ([ ] tvegaš, da se ti kaj slabega, hudega zgodi. Lahko ogrožaš samo sebe, lahko tudi druge. No ja, lahko tudi tvegaš, da se ti kaj dobrega zgodi, 79m28z7.). Vpliv prevladujočih konceptov razumevanja tveganj se kaže tudi v izjavah mladih. Družbene reprezentacije stvarnosti umeščajo tveganja v polje neznanega. Mladi tako tveganja doživljajo kot nekaj neznanega. Predstavljajo jim grožnjo ali nevarnost v prihodnosti, ki je negotova. Znanstvena objektivizacija posameznika_ce (ko posameznik-ca postaneta objekt raziskovanja) pomeni tudi individualizacijo tveganj (Lupton 2005). Individualizacijo tveganj tu lahko razumemo na ravni izgube socialne podpore in osebnega nadzora, ki sta pomembna za njegovo_no dobro počutje, odpornost in 'ontološko varnost'. Znanost skupaj z individualizacijo tako pri mladih povzroči večje zavedanje o tveganjih, a hkrati poglobi občutek negotovosti in nevarnosti, povečajo se osebna pričakovanja skupaj s percepcijo naloženega bremena za uspeh, ustvari se presežek svobode in izbire, ki ga mladi doživljajo kot grožnjo ali tiranijo, pojavi se zmeda avtonomije zaradi pomanjkanja referenčnih okvirjev. - Vseprisotnost (Dnevno se soočamo s tveganji, tako fizičnimi, finančnimi, čustvenimi kot miselnimi. Karkoli nas izpostavi, izrine iz našega 'mehurčka' in nas prepusti tujim dejavnikom, 48ž22sš4.). Pomemben vidik poznavanja tveganj je povezan s seznanjenostjo in prepoznavanjem tveganj. Kar zadeva poznavanje tveganj mladi ločijo prepoznavanje tveganih situacij in dejanj na ravni osebnega (lastne izkušnje) in na ravni neosebnega (pripovedi pomembnih drugih in opazovanja). Znanje o tveganjih je tako plod osebne izkušnje, lastnega prizadevanja in preizkušanja, ko človek na lastni koži pridobi spretnosti, veščine in znanje, na drugi strani pa je plod opazovanja in prizadevanja, da se o tveganjih in o mogočih posledicah pouči pri dobro obveščenih 'drugih' 99

113 (npr. izkušenih posameznikih_cah, strokovnjakih, poznavalcih). Poznavanje je tako podvrženo retoriki izkušnje (usvojeno z osebno aktivacijo) in retoriki znanja (dejstev, podatkov). Na temelju značilnosti opisov tveganj mladih lahko ugotovimo, da so tveganja rezultat družbene konstrukcije (Berger in Luckmann 1989). Podobe o tveganjih, ki jih reproducira javno sporočanje (tiskani in filmski mediji, oglaševanje, itd.), so prodrle v vsakdanji govor in so postale samoumevne resnice. Retorika tveganj je nasičena s sporočili o generaliziranih tveganjih in o univerzalnih preprečevalnih strategijah, ki vključujejo stereotipne predstave in pojasnjevanje tveganj. Na primer, javnozdravstveni oglasi vsebujejo sporočila o morebitnem tveganju nastanka določene bolezni in pri tem verjetnost tveganja določajo z dejavniki, ki povečujejo tveganje. Kot ustrezno strategijo za zmanjševanje tveganja nastanka bolezni priporočajo izogibanje tem tveganim dejavnikom. Ta retorika je izrazito nasičena s kavzalno logiko posledičnosti. Nujna komponenta poznavanja tveganj (znanja o tveganjih) naj bi torej bilo tudi poznavanje etiologije pojavov, torej poznavanje vzroka in posledic. Vsakdanjost življenja v družbi tveganja z visoko stopnjo negotovosti Vseprisotnost sodobnih tveganj zahteva zaupanje v abstraktnost predstave o možnostih njihovega obvladovanja. Tveganje in zaupanje se prepletata, pri čemer je zaupanje navadno predstavljeno kot nekaj, kar zmanjšuje nevarnost, ki ji je izpostavljena določena dejavnost. V nekaterih okoliščinah (kot so nevarne športne aktivnosti ali borzna vlaganja) so vzorci tveganja tudi institucionalizirani, v okvirih zaupanja. V teh okoliščinah spretnosti in priložnosti zmanjšajo vpliv dejavnikov na tveganja, samo tvegano ravnanje pa je običajno zavestno dejanje, ki izhaja iz presojanja nevarnosti (Giddens 1990). V vseh okoliščinah pa je zaupanje tisto, ki narekuje sprejemljivost oziroma nesprejemljivost določenega tveganja, ki se ga oceni na podlagi šibkega 'induktivnega znanja' posameznikov_c, pri čemer pa aktivnosti vedno temeljijo na ravnovesju med zaupanjem in oceno tveganja. S tem doživljanje določenega tveganja kot sprejemljivega na kognitivni ravni vedno pomeni minimalizirano nevarnost (ibid.). Zaupanje v tem smislu predstavlja ključen pogoj za posameznikov_čin razvoj, saj ima raznolik in specifičen pomen za svet mehanizmov in abstraktnih sistemov. Pomeni osnovo za oblikovanje občutka zaščitenosti oziroma varnosti pred tveganji kot tudi sredstvo za soočanje z vsakdanjim življenjem, predstavlja medij interakcije z abstraktnimi sistemi (Giddens 1991). 100

114 Upoštevanje strokovnega znanja je navadno povezano s pragmatičnim odnosom do abstraktnih sistemov, do katerih imajo posamezniki_ce skeptičen odnos.»veliko ljudi tako rekoč sklene 'kupčijo s sodobnostjo' glede na zaupanje, ki jim ga prenese na ravni simbolnih in ekspertnih sistemov. Pri tem posameznik_ca nadzoruje 'kupčijo' z mešanico obzirnosti in skepticizma, udobja in strahu.«(giddens 1990, str. 99) Čeprav se ne moremo v celoti izogniti vplivu sodobnih institucij, lahko ta obstaja ali soobstaja v resnični ambivalenci in se vzdržuje v širokem obsegu pragmatičnega sprejemanja številnih možnih usmeritev. Posamezniki_ce se lahko odločijo za spremembo položaja, na primer se ne odzovejo na določeno tvegano ravnanje kot na nevarnost, temveč jo sprejmejo kot spodbudo. Pragmatično sprejemanje 43 tveganja, ki ga omenja Lasch (1977, 1985), predstavlja posameznikovo_čino osredotočenost na 'preživetje'. Tu ne gre za posameznikov_čin umik iz zunanjega sveta, temveč za pragmatično sodelovanje, ki se kaže v njegovi oziroma njeni osredotočenosti na probleme in vsakdanje naloge. Gre za novo obliko prepričanja o neobvladljivosti dogajanja v zunanjem svetu, ki narekuje držo osredotočenosti na načrtovanje ali upanje v pridobitev zgolj trenutnih koristi. Posledica take drže je, da posameznik_ca potiska strahove in bojazni oziroma zastrašujoče občutke tesnobe, ki jo občuti zaradi neobvladljivosti, vse globlje v podzavest. Pragmatično sprejemanje je združljivo bodisi s temeljnim pesimizmom bodisi z ohranjanjem upanja, ki lahko soobstaja znotraj ambivalentnosti. 43 Pragmatično sprejemanje je ena od štirih prilagoditvenih oblik, ki jih navaja Giddens (1990, str ). Preostale tri so 'prilagoditvena reakcija', 'cinični pesimizem' in 'radikalna angažiranost'. Druga oblika spoprijemanja ali, kot jo imenuje Giddens (1990), prilagoditvena reakcija je 'trajni optimizem', ki temelji na vzdrževanju verovanja v usodo kljub nevarnostim sodobne družbe (npr. verovanje v znanje kot sredstvo zaščite). Gre za držo ali pogled, ki ga posameznik_ca sprejme iz racionalnega prepričanja, da nihče razen znanosti ne more ponuditi odgovorov, ki zagotavljajo dolgoročno varnost v prihodnosti. Tej nasprotna oblika spoprijemanja z negotovostjo je 'cinični pesimizem', ki predpostavlja neposredno soočanje s strahovi, ki jih spodbudijo tveganja z visoko stopnjo nevarnosti. Cinizem tako ne pomeni brezbrižnosti in tudi ne obremenjenosti z usodo. Gre za način blaženja čustev strahu, bojazni in tesnobe bodisi skozi humor bodisi skozi odzivanje nanje. Ciničnost zmanjša pesimizem znevtraliziranjem čustev in potencialom za humor. Kot zadnjo obliko spoprijemanja z negotovostjo Giddens (1990) navaja 'radikalno angažiranost', pri kateri gre za nasprotovanje zaznanim virom nevarnosti. Gre za radikalno angažiranost posameznika_ce, za držo, ki nam navkljub velikim težavam, s katerimi se soočamo, narekuje, da se mobiliziramo bodisi za zmanjšanje vpliva nevarnosti bodisi njenega preseganja. Gre za optimistično držo, ki prednost daje miselnosti o nujnosti ukrepanja ali delovanja pred zaupanjem v racionalno analizo in debato. Ta drža je značilna za družbena gibanja. 101

115 Tvegati tako pomeni: - Nekaj pozitivnega (V življenju dosti tvegam, rada preizkušam svoje meje, 88ž20sš1.). - Gonilo napredka (Če ne tvegaš ne moreš pridobiti, stojiš na mestu, 31ž22sš2.). - Vseprisotno dejstvo, nekaj običajnega, vsakdanjega (V bistvu je vse tveganje. Če preveč ješ, če premalo ješ, če hodiš ven oz. Če ne, če ne študiraš, če študiraš, če ne hodiš v službo, če nimaš otrok, če jih imaš pa spet pa vse je tveganje, karkoli počneš, ni zagotovila, da se ne bo nekaj zgodilo, 29ž22sš4. Zdi se mi, da je tveganje čisto vse. Že če zjutraj vstaneš iz postelje in greš prehitro po stopnicah. Tvegaš, da padeš in si zlomiš vrat, 35m24vš3. Že samo življenje je tveganje. Športniki tvegajo, tisti, ki se ukvarjajo z denarjem, tvegajo. V svojem življenju lahko najdem veliko tveganj. Pri gasilcih, športnih aktivnostih, pri vožnji z avtomobilom, pri preživljanju prostega časa, žuranju, razen na delu, 84m29z8. Dnevno se soočamo s tveganji, tako fizičnimi, finančnimi, čustvenimi kot miselnimi. Karkoli nas izpostavi, izrine iz našega 'mehurčka' in nas prepusti tujim vplivom, 48ž22sš4.). - Povzročanje vznemirjenosti (neko dejanje, ali pa stvar, zaradi katere si lahko ogrožen. Po drugi strani pa lahko lih zaradi tega k tvegaš, to postane bolj zanimiv, 70m27sš1.). Pragmatično sprejemanje tveganj, ki ga navaja Lasch (1977, 1985), prepoznamo tudi pri nekaterih mladih, pri katerih tveganja izgubijo svojo konotacijo nevarnosti in ki jo nadomesti pogled na tveganja kot agense napredka. Pri teh mladih tveganje pomeni nujo udeleženosti v tveganju, ki nastane kot posledica vseprisotnosti tveganj. Ti mladi ustvarjajo refleksijo svojih dejanj na temelju zahtev sodobne družbe po tveganem udeleževanju. Pri tem se sicer pojavljajo ambivalentni občutki strahu in vznemirjenja, ki ob zahtevi po pragmatičnosti pri sprejemanju tveganj pomenijo zanikanje neprijetnih čustev. Nekateri mladi pa 'refleksivne' sodbe pri udeleževanju v tveganjih ne ustvarjajo vedno na temelju negativnih izkušenj, strahu in občutkov ob preprečevanju tveganj, temveč tudi na osnovi privlačnosti in zapeljivosti, ki jo občutijo ob prevzemanju tveganj (Lupton in Tulloch 2002). Privlačnost tveganja in 'vzhičenje', ki nastane ob izkušnji uspešnega spopadanja in premagovanja nevarnosti, sta ključni značilnosti tveganih dejanj z visoko stopnjo nevarnosti (npr. adrenalinski športi). Življenje na robu, kot ga imenuje Lyng (2005), je mogoče obravnavati kot osebne in kulturne preference, ki delujejo kot gibala velikih sprememb in novosti v sodobni družbi, na primer s prevzemanjem tveganj pri podjetnem načrtovanju prihodnosti (Douglas 1966), in so pomembna za vsakodnevno življenje v spremenljivih razmerah sodobne modernosti. 102

116 Upravljanje in etično samooblikovanje Sodobne teorije pogosto poskušajo pojasniti tveganja in želijo razumeti njegovo dinamiko z namenom nadzorovanja in preprečevanja neželenih učinkov. Skozi celotno zgodovino človeštva so ljudje iskali načine za spopadanje s tveganji in številne družbe so nenehno iskale načine za njihovo obvladovanje. Vendar pa razumevanje tveganja v preteklosti, drugače kakor v sedanjosti, ni bilo tako močno odvisno od potrebe po tem, da ga človek nadzoruje. Tveganje je bilo stvar usode ali božje volje in načini ravnanja z njim so bili v domeni sil, ki ležijo onkraj človeških moči. Ni šlo toliko za preprečevanje procesov tveganja, kot za ustvarjenje občutka varnosti (Lupton 2005). Tudi danes tveganja uporabljamo, da pojasnimo odstopanja od norm in i za spopadanje z nesrečami in zastrašujočimi dogodki. Foucault (1991) zagovarja tezo, da je upravljanje je s tveganji samo 'navidezno besedičenje', ki zakrije dejanski namen znanstvenega govora o tveganjih. Po njegovem lahko v strategijah upravljanja s tveganji prepoznamo strategije upravljanja s posamezniki_cami. Elite moči, ki se naselijo v formacije države in drugih organizacijskih struktur, ki vladajo svetu (danes npr. multinacionalke in korporacije), izrabljajo tesnobo ljudi glede njihove prihodnosti za razvoj tehnologije nadzora. Raziskovanje tveganj tako poteka v okviru razumevanja procesov nadzorovanja, discipliniranja in reguliranja populacij, s konceptom tveganja pa se pojasnjujejo posebne norme vedenja, ki se uporabljajo za spodbujanje posameznikove_čine 'prostovoljne samoregulacije' kot odgovor ali prilagajanje tem normam. Tveganja tako niso samoumeven pojav, temveč se jih razume kot 'preračunljivo racionalnost'. Po Foucaultu (1991) tveganja postavlja 'moralna tehnologija', zato je treba, po Ewaldu (1991), za izračun tveganj obvladati čas oziroma disciplinirati prihodnost. - Pomanjkanje nadzora (Odločitev in dejanje, ki ga storimo zaradi sprejete odločitve, postane tveganje takrat, ko se začnemo zavedati, da smo se izpostavili možnosti, da ne moremo konkretno vplivati na končni izid, in se izpostavimo pomanjkanju kontrole, 48ž22sš4.). - Samoregulacija (Ja imam taktiko, da se jih izogibam, probam zmanjšat škodo, ki mi jo povzročajo, npr. s sproščanjem, zabavo, prostočasnimi aktivnostmi, da se trudim delat, služit denar, si napišem načrt, da manjšam tveganje za revščino, da probam na njih opozarjat tudi druge ljudi, podajam predloge, kak bi se tveganja tudi za druge ljudi lahko zmanjšala, da se izobražujem, učim, da ne zapravljam preveč denarja po nepotrebnem, da krepim svojo samozavest in poskušam bit zadovoljna sama s sabo, da svoje 103

117 otroke vzgajam po svojih principih, da se probam gibat s svojimi otroci, kok se le da, da poskušam jesti zdravo. Ena taktika sociala, ki gleda dohodke, denar mi nakazujejo na fotrov račun, za katerega sem jaz pooblaščena s tem zmanjšam tveganje za revščino. Če nisem neposredno izzvana, da izrazim stališče, ga ne, razen če se mi zdi, da sem dolžna na to opozorit, 80ž30sš7.). - Kršitev družbenih norm (Mislim, da vsaki družbi obstajajo kodeksi (uradni, neuradni, pisani in ne pisani, ustni [ ], pri socializaciji in družbenem ravnanju nasploh. Tveganja torej so po mojem mnenju vezana na nepoznanja oziroma na neupoštevanja le- teh, 76ž29mz8.). V sodobni družbi znanost postavlja družbene norme pravilnega ravnanja in s tem vzpostavi moralno komponento razlaganja realnosti. Ravnanja ljudi se naenkrat ocenjujejo skozi perspektivo 'prav in narobe'. Na tak način se v družbi vzpostavijo 'pravilni' obrazci upravljanja s tveganji in posameznik_ca ima vtis, da se bo tveganju ali vsaj neželenim posledicam tveganja lahko izognil_a, če bo upošteval pravilne odločitve oziroma scenarije. Tisti, ki ne upoštevajo moralnih norm pravilnega vedenja oziroma ravnanja lahko v tej konstrukciji tveganj dobijo oznako deviantne, nemoralne, patološke osebe. V retoriki govora o mladih pogosto zasledimo opise, da so mladi brezglavi, brezobzirni, svojeglavi, uporniški, itd. Te oznake mlade pozicionirajo v družbi kot tiste, s katerimi se je potrebno še posebej ukvarjati in razviti orodja oziroma metode upravljanja z njimi, ki bodo odpravile deviacije. Tisti mladi, ki sledijo moralnim konvencionalnim pravilom, pa dobijo vtis, da je prihodnost obvladljiva, da je sedanjost varna in da je potrebno le zaupati avtoritetam in oblasti, ki posedujejo strokovno znanje. Nadzora nad sabo naenkrat ne občutijo več kot poseg v njihovo intimo in omejevanje svobode, temveč postane odraz aktivnega prizadevanja oblasti, da jih varuje. Dean (1997) bi temu rekel 'vladanje na daljavo', ki se kaže v tem, da država postavi pravila varnosti in pričakuje od posameznika_ce, da se bo prostovoljno vključil_a v samoregulacijo. 104

118 4. Tipologija tveganj V poglavju o konceptualizaciji sem opredelila splošni okvir tveganj, v tem poglavju pa želim tveganja sistematizirati. Sistematizacija tveganj v vsakdanjih pripovedih mladih se na eni strani kaže v tem, da izpostavljajo 'vseprisotnost' in 'samoumevnost' tveganj, na drugi strani pa odražajo popularne in stereotipne podobe tveganj sodobnega časa. V opisih in naštevanju vrst tveganj tako najdemo tipizirane oblike tveganj današnjega časa. - Tipična tveganja današnjega časa (Rekel bi nekaj takega: zdravstveno tveganje, torej preveč alkohola, drog, poškodovanje samega sebe, nezaščiteni spolni odnosi; potem je še druga vrsta tveganja, če prehitro pelješ ali če piješ in voziš avto, tvegaš, da te bo dobila policija in boš plačal par tisoč evrov kazni; ali pa tveganje, da izgubiš prijatelje, npr. Če oni niso tako razumevajoči in jih daješ na stranski tir, se lahko nehajo družiti s tabo pravi sicer tega ne bi naredili kar tako... Težko 'poimenujem' te vrste tveganja, obstaja veliko vrst tveganj, ki so lahko nevarna za naše zdravje, ugled, socialne stike, prihodnost, izobrazbo, družinske odnose ipd., 1m22sš3.). Avtorji, ki se poglobljeno ukvarjajo s teorijo tveganj, si večinoma zastavljajo vprašanja o tem, kako pojasniti splošne značilnosti tveganj kot družbeni fenomen, manj pa so si prizadevali iskati odgovore o tveganjih kot pojavnih oblikah, ki bi jih lahko razvrščali v različne oblike in tipe pojava. Večinoma se razlikovanja tveganj odvijajo na ravni pojasnjevanja pojmov in konceptov (Douglas 1966, Giddens 1990, Beck 1992, Luhmann 1993, Luhmann 1997, Lupton 2005). Tak primer delitve tveganj ponudi Luhmann (1997), ki razlikuje med dvema oblikama tveganj. Med tveganjem in nevarnostjo, po njegovem je tveganje nekaj, kar izhaja iz posameznikovega_činega ravnanja (tvegana odločitev), medtem ko je v nevarnost postavljen. Luhmann (ibid.) postavi tudi razlikovanje med prostovoljnim in neprostovoljnim udeleževanjem v nevarnih situacijah ter možnostjo nadzorovanja nepredvidljivega. Na drugi strani pa lahko najdemo avtorje, ki se z vprašanjem tveganj ukvarjajo na razmeroma ozkem področju tveganj, saj opredelijo specifično raziskovalno polje. Pogosto je to raziskovanje tudi zelo pragmatično usmerjeno (v iskanje vzrokov tveganj, varovalnih dejavnikov in dejavnikov zmanjševanja škode) (O'Malley 1992, Tomori 1998, Dean 1999, Flaker 2002, Sande 2004). Tveganja kot pojavna oblika (tip) v teh kontekstih postanejo vprašanja 'tveganih' skupin (skupine visokega tveganja, tveganja mladih, tveganja uživalcev drog in podobno), 'tveganih' 105

119 okolij (npr. degradirana ruralna okolja, ulica in predmestja in podobno) in 'tveganih' družbenih dogajanj (npr. gospodarska kriza, tveganja revščine, migracije, vojna žarišča in podobno). Ukvarjanje s tveganji lahko postavimo v začetek obdobja industrializacije, to je na konec 19. in začetek 20. stoletja (Douglas 1966, Beck 1992a). Od takrat naprej pa lahko sledimo intenziviranju interesa znanosti in politike za to področje. Zato ni nenavadno, da je govor o tveganjih postal del vsakdanjih pripovedi in da so se zanje uveljavile močne socialne reprezentacije (Moskovici 1992). Iz poročanja sogovornikov o tem, kako pogosto ravnajo tvegano tvegajo, pa lahko ugotovimo tudi, da so tveganja danes postala del vsakdanjega življenja. Prav nihče od sogovornikov zase ne more trditi, da 'ne tvega', kar je razvidno iz pripovedi o njihovem življenjskem kontekstu. Po subjektivnih ocenah sogovornikov jih tako več kot polovica (64 intervjuvanih od skupno 91) pogosto tvega, preostali (27 intervjuvanih) pa zase ocenjujejo, da tvegajo malo ali redko. Tako lahko rečemo, da imajo vsi sogovorniki izkušnjo s tveganim ravnanjem, pri čemer dve tretjini pogosto tvegata, ena tretjina pa ne. Tveganje je torej danes obvezen del individualne kariere (Giddens 1990, Beck in Beck-Gernsheim, 1995, Douglas 1997, Lupton 2005), kar lahko prepoznamo tudi po stališčih, da pogostost oziroma gostota udeležbe v tveganjih z leti ne upada, spremeni se samo vrsta tveganj. Lahko bi torej rekli, da so bili intervjuvanci 'dobri poznavalci' tveganj kot pojava. V njihovih opredelitvah tveganj lahko izpostavimo naslednje kategorijalne dimenzije tveganj, ki so prikazane v spodnji tabeli (Tabela 7). Prikažem jih tako, da navedem Kategorijo, kodo in izjavo. 106

120 Tabela 9a: Kategorije tveganj 1. Okoljevarstvena tveganja ekološka tveganja 2. Družbeno-normativna tveganja povezana z družbenimi normami in delovanjem družbe 3. Dualnost tveganj sprejemljiva in nesprejemljiva tveganja individualna in kolektivna 'klasična' in 'sodobna' tveganja 4. Tveganja družbene neenakosti dostopnost kot izbira zasebna in družbena tveganja povezana s socialno negotovostjo 'življenjske' odločitve povezana z zaposlitvijo 5. Tveganja kot del odraščanja osamosvajanje, preizkušanje za pridobivanje izkušenj 6. Tveganja, povezana s konceptom telesnega Tveganja, povezana z zdravjem povezana s telesom oz. zunanjim izgledom spolnost 7. Tvegane vrednote oziroma tvegana življenjska načela povezana z iskanjem užitka, prostočasnimi dejavnostmi 8. Ekonomska tveganja ekonomska tveganja 9. Tveganja povezana s socialnimi omrežji tveganja izgube socialnih mrež družinskih in partnerskih odnosov 107

121 Tabela 10: Kategorije tveganj po vrstah tveganj Vrsta tveganj 1. Okoljevarstvena tveganja 2. Družbeno normativna tveganja ekološka tveganja povezana z družbenimi normami in delovanjem družbe Tipične izjave Tveganje sodobne družbe... Po mojem bi lahko rekli, da predvsem onesnaženje okolja, 1m22sš3. [ ] tveganja, ki so z zakonom prepovedana (tveganja, zaradi katerih sem lahko kaznovan po zakonu tatvine, vožnja pod vplivom alkohola). Tvegaš to, da dobiš kazen. So pa tudi ostala tveganja, ki niso posledica prepovedanih dejanj, ampak posledica okoliščin, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni (npr. Si ob nepravem času na nepravem kraju, telesne poškodbe ob aktivnostih, da se ne šolaš, 41m23z7. 3. Dualnost tveganj sprejemljiva in nesprejemljiva tveganja Individualna in kolektivna Prehitra vožnja z avtomobilom, nezavarovano plezanje, načrtno nevestno opravljanje dolžnosti, nevednost, 2m21vš3. Ali tveganja povezana z življenjem (zaposlitev, šola, družina, krediti ), manj sprejemljiva pa so tveganja, katera niso nujna za preživetje (žuri, alkohol, cigareti, sex z mnogo partnerji ). Ker so to takšna pravila družbe. Hmmm, če je v igri večji zaslužek, mislim da je družba pripravljena več tvegati. Seveda si vsi želimo več denarja in s tem boljše življenje, 23ž21z5. Kot sem že malo omenila, me skrbi glede moje prve zaposlitve. Zaradi dela preko napotnic mi ostane malo časa za pisanje diplome, poleg tega pa je to delo popolnoma 108

122 nepovezano z učenjem matematike. Strežem v lokalu, kjer je plačilo lahko tudi do 900, kar je odlična demotivacija za iskanje neplačljive izkušnje v šolstvu. Kar nekajkrat sem se že zamislila nad tem, 43ž225z8. S prijatelji smo odšli na zimsko turo v hribe. Pri spustu so bili nekateri grebeni izpostavljeni in imel sem slabo plezalno opremo. Zaporedoma smo se spuščali po grebenu. Ker nas je bilo več, se je trd sneg razrahljal. Bil sem med zadnjimi in nisem več zaupal spolzkemu terenu. Dejali so mi, naj kar grem, res sem se postopoma spuščal Srečno se je končalo. Zajlo sem poiskal pod snegom Lahko bi šli tudi po lažji poti, ampak smo vseeno tvegali. Moji prijatelji v teh tveganjih sodelujejo. Na enak način kot jaz. Sam tvegam pri odločitvah npr. plonkanje, s skupino pri dejanjih npr. prehod čez nevaren prelaz. Povezovanje s skupino je povezano z manjšim tveganjem, 2m21vš3. 'klasična' in 'sodobna' tveganja Poleg teh klasičnih, za ktere vsi vejo pitje, kajenje, droge... Tvegan je lenarjenje pa tvegan je, da si nč ne upaš, da skoz pazš, kaj je prou pa kaj narobe, da te skoz skrbi da se boš poškodval, da se preveč sekiraš, kaj si drugi misljo zarad teh 'tveganj', k jih noben drug ne pojmuje kot tveganja, ful loh zamudiš. Pol so pa tista dobra tveganja narest sevna (op. skok s smučmi, pri katerem se obrneš za 2 polna kroga), hodt v rikverc po slacklinu (op. trak za vadenje ravnotežja), k je razpet na 2eh metrih, it na redbullov homerun (op. smučarsko-borderska tekma), skočt z windsurfom to kar bi folk na splošno opisu kot adrenalinske športe, 11m17oš3. 109

123 zasebna in družbena tveganja [ ] izpostavljen sem tudi telesnim poškodbam, tvegam, ker sem izpostavljen socialno-družbeni negotovosti. Telesna tveganja so zame ta, ko grem npr. na tekmo, pa te lahko nekdo brcne in te poškoduje, ker vozim ljudi, lahko tvegam nesrečo na cestah in s tem poškodovanje drugih ljudi. Socialna negotovost je povezana s tveganji glede nezaposlenosti, glede prihodnosti, 41m23z4. 4. Tveganja družbene neenakosti dostopnost kot izbira 'življenjske' odločitve [ ] ko izbereš določen faks, tvegaš, ali boš potem dobil zaposlitev, 25ž22ul5. Ali [ ] delo na črno je pač skoraj obvezno, da dobim kaj za zraven za kakšen luksuz, ki si ga privoščimo, 84m29z8. povezana s socialno negotovostjo povezana z zaposlitvijo [ ] tvegam, ker sem izpostavljen socialno-družbeni negotovosti. Socialna negotovost je povezana s tveganji glede nezaposlenosti, glede prihodnosti, 41m23z7. Situacije, ki jih jaz lahko označim kot tvegane, so moja služba, kjer se nenehno srečujem s tveganji za nalezljive bolezni iz tropskih dežel, nevarnosti telesne poškodbe z elementi nasilja, 75m30z6. Ali [ ] najbolj sem izpostavljen fizičnim poškodbam, pri gasilcih pa so tudi druga tveganja, odvisno kakšna je intervencija (zločini, prometne nesreče psihične posledice ), 84m29z8. 110

124 5. Tveganja kot del odraščanja osamosvajanje, preizkušanje za pridobivanje izkušenj V OŠ sem popravljal spričevala, da doma ni bilo narobe. Takrat so me dobil, tvegal sem izključitev iz šole. Na srečo se me je ravnateljica usmilila in mi dala samo opomin. Dala ga je v šolsko kartoteko in tako so za moje grehe takoj izvedeli v srednji šoli. Poleg tega pa sem tvegal s plonkanjem. To je bilo včasih zelo aktualno, zdej ne več tolk, 67m24sš5. 6. Tveganja povezana s konceptom telesnega tveganja povezana z zdravjem Če pomislim na en tak dogodek, bi to lahko bil tvoj 18. rojstni dan, ko sva se ga z J. tako napila, da nisva mogla poskrbeti zase. Na srečo so ostali sošolci poskrbeli za naju. Zgodilo se je tako, da sva z J. hodila od povabljenca do povabljenca in z vsakim nazdravila. Žal se je končalo tako, da sva popila veliko preveč alkohola. Postalo mi je slabo, nisem več mogla stat in spomnim se, da sem vedela, da moram it bruhat, vendar tega sama fizično nisem bila sposobna. Takrat je prišla A., ki mi je prinesla vodo in me odpeljala ven na svež zrak, kjer sem bruhala, nato pa je bila še nekaj časa z mano, da sem prišla toliko k sebi, da nama je poklicala taksi in sva z J. šla domov, 47ž22z7. [ ] alkohol, droga, hitra nezdrava prehrana, 30ž24sš4. Zarad hitrega življenja smo non stop v stresu, skoz v pogonu in to je za telo napor. Če se preteramo, lahko zbolimo. Sej poznamo zlo hude bolezni, ki nastanejo zrd stresa, od čira na želodcu, ekcemov, luskavice do rakavih obolenj in tko naprej. Zarad hi- 111

125 trega življenja se ponavadi tut ne prehranjujemo pravilno in to spet prinese tveganja veliko ljudi je zaprtih, brez energije, nepravilna prehrana privede do marsikaterih bolezni. Recmo, da so to vsakdanja tveganja, 67m24sš5. Povezana z videzom tveganje je mogoče lahko to, da ko včasih bolj malo jem, takrat bi lahko padla v nezavest ali kaj. Ampak takrat tudi dobim oz. izgubim nekaj kilogramov, 10ž17oš3. Ali tveganja za določanje cilja so povezana z vitkostjo kar pripelje v anoreksijo, bulimijo, 30ž24sš4. 7. Tvegane vrednote oziroma tvegan življenjska načela s spolnostjo prostočasnimi dejavnostmi povezana z iskanjem užitka [ ] neobičajne spolne prakse, 39ž23sš2 ali [ ] ko se brezglavo spustiš v zvezo in fanta ne poznaš, ko spiš s fantom, ki ga ne poznaš, 46ž23sš3 ali [ ] seksanje brez kondoma, 64m23z8. V športu je več takih disciplin, ki so tvegane, nevarne, 2m21vš3. Tvegani so na primer ekstremni športi (alpinizem, prosto plezanje, padalstvo, reli...), adrenalinske aktivnosti (zabaviščni parki, rafting, zorbing...), 39ž23sš2. [ ] smučanje po stranskih poteh, 20ž21sš3. Pri tveganjih oziroma aktivnostih se sprošča adrenalin, kar daje dober občutek, 61m21z4.). 112

126 8. Ekonomska tveganja finančna tveganja [ ] krediti, 24ž24sš4 ali [ ] finančne naložbe, 60m25sš1 ali [ ] vlaganje denarja v napačna podjetja, 14ž25m4 ali [ ] v delnice, sklade, 60m25sš1 ali [ ] izpolnjevanje različnih stav, 43ž225z8. povezana z dobičkom Kaže se predvsem v mojem načinu življenja (nočna ptica!), dojemanju in sprejemanju okolja ter želji po ohranjanju komunikacije in odnosov, ki sem jih v preteklih letih uspela ustvariti. Vsa ta tveganja v preteklosti, četudi niso vedno imela pozitivnih rezultatov, me navdihujejo, da tvegam znova, saj mi vsaka izkušnja, četudi je negativna, lahko nekaj da, 48ž22sš4.). 9. Tveganja povezana s socialnimi omrežji tveganja izgube socialnih mrež Pri socialnih stikih je največje tveganje pomanjkanje časa in spremembe v življenju. Zaradi tega, ker imaš premalo časa, se odnosi med prijatelji lahko ohladijo, 67m24sš5. Ali družinskih in partnerskih odnosov [ ] pa naraščujoča brezbrižnost ljudi. Vse več je individualizma, vsak se briga samo zase, pomoč drugim je že skoraj nekaj čudnega danes, 1m22sš3. Pa seveda moja družina, zaradi mojega upora smo se skregal in tako smo se oddaljil, najbolj mi je škoda tega, ker sem se oddaljil tudi z mami in sestro. Z njima sem se prej res odlično razumel. Saj se še zdaj, ampak se premalokrat vidimo, 67m24sš5 113

127 ali: Čustveno tveganje (napačni partnerji), 14ž25m4 ali [ ] laganje svojim bližnjim..., 13ž20oš6 ali [ ] varanje, 18m24z6 ali [ ] ljubosumje, zavist,, 24ž24sš4. 114

128 Glavne kategorije tveganj, ki smo jih prepoznali v raziskavi, prikazujejo tako kompleksnost pojava kot vrste tveganj, s katerimi se danes soočajo mladi. V sodobni družbi razvoj sodobnih tehnologij pomeni hkrati tudi družbeno proizvodnjo tveganj. Tveganja so vse bolj povezana z vsakdanjim življenjem, ljudje naj bi se jih naučili prepoznavati in z njimi ravnati. Pri opredelitvah tveganj so mladi poudarjali predvsem okoljevarstvene probleme, izginjanje socialne države, krizo vrednot, materializem in kapitalizem ter veliko družbeno razslojenost, kar pelje v brezbrižnost mladih. Ad. 1. Okoljevarstvena tveganja Okoljevarstvena tveganja, kot jih opisujejo mladi, vključujejo predvsem opise problemov onesnaženosti naravnega okolja. Mladi jih zaznavajo kot globalen problem, pri tem izpostavljajo njihovo usodnost za prihodnost. - Onesnaženost (Tveganje sodobne družbe. Po mojem bi lahko rekli, da predvsem onesnaženje okolja in pa naraščajoča brezbrižnost ljudi. [ ] Mladi so prav tako kot vsi drugi izpostavljeni tem tveganjem, z onesnaženostjo se bodo spopadali še celo življenje. Splošno gledano onesnaževanje okolja za večjo gospodarsko rast, če pa osebno gledam, 1m22sš3.). - Globalizacija tehnoloških posledic (Na nas preži tudi tveganje povezano z naravo, saj z izboljšavami in tehnologijo uničujemo naš planet. Posledično se segreva ozračje, se povečuje ozonska luknja, ozračje se onesnažuje Zaradi tega se tudi manjša pridelek hrane in višajo cene (samo v letošnjem letu poročajo, da naj bi bilo 50% izgube pridelane hrane in posledično naj bi nas čakala jeseni 25% podražitev hrane v trgovinah), 23ž21z5.). Brezvestno onesnaževanje (Beck 2000) ima globalne razsežnosti, ki se jih zavedajo tudi mladi. Globalni ekološki problemi vodijo v katastrofo, največji onesnaževalci postajajo industrijski proizvajalci, velike korporacije, ki brez kakršnih koli omejitev proizvajajo poceni izdelke (ibid.). Ekološkim tveganjem so zagotovo bolj izpostavljeni prebivalci v državah in predelih držav, ki so ekonomsko in politično šibkejše. Pridobivanje surovin v revnih državah pomeni, da vsa umazana industrija ostaja v teh delih sveta, medtem ko 'trgovina očiščenih produktov' poteka v bogatem delu. Globalno gledano onesnaženje (npr. onesnaženost z mikroplastiko, smog, radioaktivnost, kisel dež itd.) ne pozna meja. Obremenitve okolja že sedaj vplivajo tudi 115

129 na bogate dele sveta in znižujejo kakovost življenja svetovnega prebivalstva. Tako so okoljevarstvena tveganja edina, ki ne sledijo zakonitostim strukturne pogojenosti tveganj in so kot taka družbeno utilitarizirana. Lahko bi rekli, da gre za življenjsko področje, o katerem se je nemogoče odločiti ali ga osebno konstruirati, ki je povsem zaprto za odločitev udeleževanja in je postavljeno vnaprej za vse bodoče generacije. Razlika v obliki strukturnih neenakosti se pokaže takrat, ko se na primer v teh predelih začne izgradnja poceni stanovanj, ki jih bodo kupovali prej revni kot bogati, slednji si namreč lahko privoščijo nakup dragih stanovanj v 'zelenih' in 'čistih' okoljih. Ad.2. Družbeno normativna tveganja Posameznik_ca kot individuum je neločljivo povezan_a s svojim življenjskim prostorom, tako z naravo kot z družbo. Družba v tem smislu predstavlja sistem pravil, določil in norm, ki mu čustveno pripadamo. Gre za kompleksno strukturo, ki akumulira in razširi določene vplive družbenih in kapitalskih elit. Ideologija sodobne družbe tveganj tako postavi normative načina življenja (sloga), ki jih morajo posamezniki_ce doseči s pogajanji na individualni ravni (sam_a s sabo se mora pogoditi o tem, kaj je tisto, kar si želi in kaj je tisto, kar od njega oziroma nje zahteva družbeno okolje), ne da bi se pri tem upoštevale ostale okoliščine, kot so na primer strukturne neenakosti. - Normativni življenjski slog (Okolje pričakuje od mene, da bom naredil faks z dobrimi ocenami in istočasno našel študentsko delo, ki bo v povezavi z mojim področjem študija, našel punco, ki bo znala kuhati, prati, pomivati in vzgajati otroke, s katero jih bova imela, 1m22sš3.). - Družbeno moralne vrednote (Stvari, ki bi jih moral narediti in so mi dejansko sprejemljive so to, da si pridobim ugledno izobrazbo, najdem dobro službo in sem delaven ter pošten človek, ki rad pomaga drugim. Slednje tudi sem. Tisto iz prejšnjega vprašanja, žena in otroci tega pa ne morem narediti, tako da bi rekel, da večino stvari, katere starši od mene pričakujejo, lahko dosežem, ne pa vseh. Zaradi tega pa seveda sem izpostavljen določenemu tveganju, še posebej glede mnenja staršev. Bomo videli, 1m22sš3.). Poleg strukturnih družbenih momentov ostajajo tudi normativni, to so tisti, v katerih socialna razsežnost tveganja odraža dejstvo, da se tveganje lahko meri z odstopanjem od družbenih 116

130 norm. Tako zavračanje tega, da bi sledili normativnim življenjskim slogom, 44 pomeni odklon, ki ga je potrebno regulirati. - Normativna tveganja (Da, bil sem žrtev, ko so mi kradli orodje, in storilec, ko sem razbil avto (večkrat, v alkoholiziranem stanju), se stepel s policistom (enkrat) in ker opravljam delo na črno (preprodaja drog). Pri incidentih z avtom sem prespal na policiji in plačal globo ter izgubil izpit. Pri incidentu s policistom ni bilo nič posledic (veze). Zaradi dela na črno še nisem bil kaznovan, 84m29z8.). - Sankcioniranje (Sem bil že žrtev/storilec kriminalnega dejanja. Bil sem fizično napaden. Tudi sam sem koga že fizično napadel. V mladosti sem nekoga ustrelil z zračno puško. Mučil sem živali. Pretepi so se končali z buškami, hitrim tekom itd. Streljanje bil sem pri sodniku za prekrške (zaradi starosti mi niso mogli pripisati kaznivega dejanja, dobil sem samo ustni opomin), 6928z7.). Družbeni diskurzi o tveganjih povezujejo tveganja z možnostjo izgube ali neugodnih rezultatov, ki so posledica posameznikovih_činih aktivnosti oziroma dejavnosti ali odločitve (Beck 1992a, 1992b, Giddens 1990, 1992, Foucault 1984, 1991). Posamezniki_ce tvegana dejanja razumejo kot izpostavljanje nevarnostim, ki lahko pripeljejo do telesne, čustvene in socialne škode. Tako imamo na eni strani 'družbeno sprejemljiva' tveganja (npr. ekstremni športi) in na drugi 'družbeno nesprejemljiva' tveganja (eksperimentiranje z alkoholom in drogami). Čeprav vsako človeško dejanje prinaša določeno tveganje, nekatera prinašajo bistveno večjo škodo od drugih. Tako posamezniki_ce tveganja ocenjujejo kot bolj ali manj nevarna in tveganja razvrščajo in normirajo. Pozornost, usmerjena na normirana tveganja, obdaja določena tveganja z avro pogube, hkrati pa zamegljuje vpliv kolektivnega reda. Še več, kot ugotavlja Beck (1992b), so nekatere družbene skupine bolj prizadete od drugih zaradi svojega razrednega in družbenega položaja, saj se razredni položaj prekriva z izpostavljenostjo tveganju. Prikrajšani sloj prebivalstva ima zaradi pomanjkanja sredstev manj možnosti za to, da se izgone tveganjem.»revščina privablja nesrečno obilje tveganj. Nasprotno pa lahko bogastvo (v dohodku, družbeni moči ali izobrazbi) omogoči 'nakup' varnosti in svobode, kar zadeva tveganja.«(beck 44 Normativni življenjski slogi so pričakovana družbena vedenja (izbira prave izobrazbe, izogibanje tveganjem v prostem času, zdrav življenjski slog, itd.), kar pomeni, da posamezniki izberejo družbeno pričakovana delovanja, ki bi jim morala zagotavljati uspeh. To je skupek praks, kulturnih usmeritev in želja posameznikov_c, ki so obremenjeni s skritimi moralnimi vrednotami v družbe. 117

131 1992b, str. 35) S perspektive družbene normativnosti se od posameznikov_c zahteva ustvarjanje moralno sprejemljivih življenjskih slogov, upoštevanje družbenih norm in predpisov, ne glede na lasten družbeni ali socialni položaj. Upiranje družbeno-normativnim zahtevam, kot je na primer preprodaja drog, pomeni odklon, ki ga je potrebno sankcionirati, četudi za nekoga pomeni taktiko preživetja. Ad. 3. Dualnost tveganja Za določen tip tveganj se je pokazalo, da se pojavljajo v dvojni perspektivi ali pa v paru z nasprotnim polom. Že sama ideologija tveganja ustvarja napetost med družbeno določenimi in potemtakem tudi sprejemljivimi tveganji, ki izhajajo iz znanstvenih ocen tveganja (npr. 'pijančevanje', kriminal itd.), in resničnostjo, s katero se soočamo (npr. brezposelnost, slaba ekonomska situacija, odvisnost od podpore staršev itd.). - Dvojna merila (Določena tveganja družba spodbuja, druga pa spet ne. Npr. kakšni poslovneži, ki sprejmejo tvegano odločitev za vlaganje ali širitev ali odpiranje novega podjetja in jim uspe to bo spodbujano in hvaljeno. Druga tveganja, npr. nezaščiteni spolni odnosi to pa je manj sprejemljivo. Spet je težko govoriti o družbi, ker se bo vedno našel nekdo, ki mu bo nekaj sprejemljivo, in nekdo drug, ki mu bo ista stvar nesprejemljiva. Bi pa rekel, da smo danes vsi bolj individualisti kot včasih, tako da se nekateri posamezniki požvižgajo tudi na splošno sprejete družbene norme, kaj je prav in kaj narobe, 1m22sš3.). - Moralna komponenta tveganj (Sprejemljiva so una, k iz tebe nardijo neki bolšga, una k iz tebe nardijo bebca, pa ne. Dobr, sej pijm, sam vem, da to ni najbolš, da sm bedak takrt. Enkrat bom prerastu. Freestyla pa nkol ne. Zato k pitje iz tebe nardi bebca, freestyle pa bolšga človeka. Zdi se mi, da družba zahteva, da rineš v neumna tveganja. V taka, dobra, taka k jih morš zard lajfa delat, pa ne. Ja, nalij se ga na mrtvo, pa se dej dol s kr nekom. Ne, ne tvegej, pa ustanov podjetja, čeprou maš noro dobro vizijo, ker bo mogoče propadu. Tko se mi zdi, da je dans mnenje družbe glede tveganja, 11ž17oš3.). Na ravni osebnih izkušenj večina sogovornikov navaja udeleževanje v tveganih dejanjih. Govor o tveganjih pa je izrazito moralno obarvan, kar pokaže na vpliv znanosti, ki postavlja družbene 118

132 norme pravilnega ravnanja. Dean (1997) temu pravi 'vladanje na daljavo', ki vključuje samoregulacijo, kot mehanizem zaščite. Tako je v pripovedih najbolj očitna delitev na družbeno sprejemljiva in družbeno nesprejemljiva tveganja, ki odražajo družbeno selekcioniranost tveganj glede na postavljene družbene vrednote (Wildowsky in Dake, 1990). Sogovorniki so imeli izkušnje tako z družbeno sprejemljivimi kot z družbeno nesprejemljivimi tveganji. Situacijska tveganja vidijo kot posledice racionalnih pravih oziroma nepravih odločitev v procesu 'ustvarjanja osebnih biografij'. Pripoved o tveganjih tako vključuje zavedanje o morebitnih posledicah (ne)pravih odločitev, ki pa so povsem individualizirane. Iz njihovih pripovedi je razvidno, da ločujejo individualna tveganja, ki se nanašajo na ustvarjanje lastnih biografij, od kolektivnih tveganj zabave in užitka. - Razpršena odgovornost (Kaj se tiče tveganj v prostem času (moji hobiji), pri njih sodelujejo tudi moji prijatelji. Večinoma se izogibam skupinskih tveganj oz. tveganj, kje bi lahko nastradali tudi drugi. Če se že zavestno odločim za tveganje, po navadi tvegam sam. Če pa že tvegam z drugimi in se nam tveganje izide, s tem gradimo nekakšne vezi zaupanja, prijateljstva in dolgotrajne zveze. V primeru izgube pa se seveda odgovornost deli na vse člane, 41m23z7.). Določene vrste tveganj mladi povezujejo s spremembami v družbi. V mešanici sprejemljivih in nesprejemljivih tveganj, družbenih zahtev in ustvarjanja lastnih biografij (Giddens 1990), prepoznamo tako klasična kot sodobna tveganja. Kot povsem novi oziroma sodobni obliki tveganja poudarjajo brezposelnost in revščino (Tisti, ki imajo slabe dohodke, so izpostavljeni tveganju revščine, 75m30z6.) ter hiter tempo življenja in stres, ki naj bi bil po njihovih besedah pogostejši kot kadar koli v preteklosti. - Klasična tveganja (Prehitra vožnja z avtom, nevidnost pešca na cesti, prepisovanje oz. plonkanje, uživanje alkohola in drog, 36ž23sš3.). - Sodobna tveganja (Ekstremni športi, množično drogiranje, vsem tem tveganjem so najbolj izpostavljeni mladi. Finančna tveganja pri podjetništvu, če ne tvegaš ne profitiraš, 22m22sš3). - Sprejemljiva sodobna tveganja (Tveganje glede zaposlitve, ekonomska neodvisnost od staršev, študijske obveznosti na faksu, 36ž23sš3.). - Nesprejemljiva sodobna tveganja (Adrenalin npr. športne aktivnosti (base jumping, potapljanje, canoning, rafting), pretepanje (ulični pretep), 81m27z6.). 119

133 Zaradi znanstvenega govora o tveganjih (Hacking 1990, Castel 1991, Beck 1992a, Reddy 1996, Lupton 2005,) se posamezniki_ce vse bolj ukvarjajo s konstrukcijami znanstvenih interpretaciji tveganj, ki sodobno družbo spreminjajo v kulturo tveganj. Ustvarjena kultura tveganj daje občutek vseprisotnosti tveganj (Beck 1992a, Giddens 1991), ki vpliva na posameznikovo_čino percepcijo tveganj. Glede na opise lahko tveganja ločimo na 'dejanja', ki so povezana z razsežnostjo telesnega in osebnega (npr. fizična in psihična tveganja) ter tista, ki so povezana z razsežnostjo družbenih in strukturnih tveganj (npr. pravne norme in dobiček, finančna tveganja). - Dvojna dimenzija tveganj (Zaključena srednja šola in zaposlitev sta bili že moji, delala sem, ampak se mi je čez leto dni to zdelo nezadovoljivo za moje izkušnje, hotela sem več. Čez noč pustila službo in se odločila še za program gimnazije. Naredila sem in poleg še program ekonomski tehnik, ni mi žal. Nase sem ponosna, ampak doma so se vsi držali za glavo. Včasih človek mora tvegati, da mu uspe in da sebi dokaže, da je sposoben, 71ž29z6.). Posamezniki_ce so izpostavljeni dvojnosti normiranja tveganja in dvojnosti same razsežnosti tveganj. Na eni strani dvojno moralo pri oceni tveganj (sprejemljivost oziroma nesprejemljivost), ki poteka hkrati na družbeni in individualni ravni, prepoznamo kot dvojnost vsakodnevne resničnosti (zasebna oziroma družbena tveganja). Ne glede na dvojnost razsežnosti in prepoznano dvojnost normiranja se od posameznika_ce zahteva, da se pogaja na individualni ravni sprejemanja odločitev in odgovornosti za posledice ob upoštevanju družbeno konstruiranih interpretacij tveganj. Ad. 4. Tveganja družbene neenakosti dostopnost kot izbira Mladi govorijo o: - Neenakosti položaja (Če imaš dober dohodek, si lahko privoščiš bolj kakovostne stvari, nimaš skrbi glede tega, kako preživeti, imaš manj skrbi glede bodočnosti, si bolj ambiciozen, imaš večji občutek varnosti in gotovosti, 4m19sš4.). Teorije tveganja, ki konstruirajo pojem tveganja in tako 'narekujejo' družbene odzive na tveganja, so usmerjene v individualizacijo (Giddens 1990, Beck 1992a, 1992b). Ustvarjene teoretične interpretacije tveganj pa pogosto zameglijo pomen socialnih neenakosti (Beck 1992b, Bauman 2002). Tveganja kot taka niso vedno le odraz uspešnosti posameznikov_c, ki jo lahko ocenimo 120

134 na temelju teorij in ideologij modernizacije, individualizacije, racionalne izbire, refleksivnosti in potrošništva, temveč so tudi odsev obstoječih strukturnih dejavnikov, kot sta socialni status in ekonomske razmere (Furlong in Cartmel 2007). Pri tveganju mladih gre za situacije, v katere nas lahko pripeljejo tudi dejanja in nad katerimi posameznik_ca nima vpliva, saj se pojavijo kot posledica družbenega delovanja in družbenih struktur, v katerih živimo. Za ta tveganja je značilna situacijskost postavitve družbenega okolja (političnega, ekonomskega, kulturnega), ki je za običajnega človeka manj razvidno in pogosto nanj nima vpliva. Družbeno situacijskost tako posameznik_ca doživlja kot dano, vsiljeno ali samoumevno. Prepoznavanje družbenih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikova_čina tveganja, in ukvarjanje z njimi, zahteva od človeka veliko napora (od zbiranja informacij, analitičnega razmišljanja, poznavanja družbenih sfer, posebnih znanj in terminologije, preverjanja zanesljivosti virov in podobno), kar je za običajnega posameznika_co pogosto nemogoča naloga. Posameznika_co bo še toliko manj zanimalo, da bi spoznal družbeno okolje, v katerem živi, kolikor bolj ugotavlja, da nima vpliva na družbeno dogajanje. Z vidika družbenih neenakosti izhaja, da so tudi življenjski slogi razredno specifični. Čeprav se lahko vsi ljudje odločajo za isti tvegan življenjski slog (pogosto menjanje spolnih partnerjev in uživanje alkohola), so med njimi razlike v ekonomskih zmožnostih ravnanja s temi tveganji. - Finančna sredstva kot varovalni dejavnik (Če bi meu več keša, bi meu bolšo opremo, loh bi si najeu trenerja, ne bi rabu ceu cajt s fotrom pregovarjat zard keša. Ja, mn bi tvegu, 11ž17oš3.). - Siva in črna ekonomija prikrajšanih (V moji družini smo jaz, starejša sestra, mlajši brat in mama. Oče je preminil. [ ] Bil sem tepen, tudi doma, ko sem bil mlajši, me je oče s pasom. [ ] Že samo življenje je tveganje. Ja, če želiš denar, je treba delati še na črno, to je eno takih tveganj, ki ga sprejemam tudi sam. Na moje življenje nima 'vpliva', ker nimam nobenih 'scen' s policijo. Nimam nekega načrta za spoprijemanje s temi tveganji, tako pač je. Obstaja nevarnost, da te dobijo, ker ni legalno, ker lahko dobiš kazen, 84m29z8.). Tudi Beck (1992a) opozarja na problem revščine in bogastva kot okoliščini, ki vplivata na posameznikovo_čino sposobnost za upravljanje s tveganji, pri čemer sam ne upošteva strukturnega ozadja teh okoliščin in ne razvije kritičnega stališča do socialnih neenakosti, katerih posledica je, da veliko ljudi v številnih družbah živi v revščini. Strukturna tveganja razume (ibid.) kot očiten rezultat globalizacije in razvoja, ne da bi pri tem upošteval sistem in strukturo. Če ne 121

135 upoštevamo vzvodov teh tveganj (socialna nepravičnost, izkoriščanje revnih, superiornost Zahodne družbe, itd.), ne moremo dometi resničnosti tveganj. Če želimo razumeti, kakšne možnosti ima posameznik_ca, da se izogne tveganjem, moramo biti pozorni na vseh elemente njegovega oziroma njenega vsakdanjega življenja, saj ju določa njun položaj v družbeni strukturi. V pripovedih se to kaže v: - Vplivu in izbirah ([ ]tvegaš in ustanoviš neko novo podjetje, ki se lahko uveljavi in uspe, lahko pa te popelje do dna s posojili, takšno tveganje je upravičeno tveganje. Učijo nas, da si v vsaki stvari moraš upati in moraš tvegati, če hočeš ključ do uspeha in cilja. Seveda bi manj tvegali, če bi bil dohodek večji, ne bi tvegali, ker bi se bali, da izgubimo še to, kar imamo, niti ne bi rabili potrebo po večjem dohodku, če nam ta zagotavlja in omogoča normalno življenje, 5m18sš3.). Zgornja izjava kaže, da se tveganja razlikujejo med seboj tudi po tem, ali ima posameznik_ca kakršenkoli vpliv in izbiro glede soočanja z določenim tveganjem. Tako lahko na eni strani prepoznamo določene tvegane situacije, ki so v celoti rezultat posameznikovih_činih odločitev ali dejanj (npr. ukvarjanje z ekstremnim športom, borzne naložbe ali tvegano podjetništvo), na drugi pa imamo situacije, na katere posameznik_ca nima nobenega vpliva, so stvarnost, v katero je postavljen_a kot nemočen_na opazovalec_ka zunanjega dogajanja (npr. naravne nesreče, gospodarska kriza in podobno). V prvem primeru posameznik_ca lahko odloča o tem, ali bo tvegal_a ali ne, v drugem primeru pa ne. Odloča lahko le o tem, kako se bo soočil s tvegano situacijo. Pri tem lahko opazimo, da v družbi obstaja že vrsta institucionaliziranih strategij obvladovanja tveganj. Soočenje s tveganji v obeh primerih uokvirja pričakovan racionalni odziv posameznika_ce na tveganja. Tako se na primer od ekstremnega športnika pričakuje, da se bo zavaroval in da bo uporabljal zaščitno opremo. Od racionalne 'žrtve' elementarne nesreče pa se pričakuje, da bo poslušala navodila reševalcev, da se ne bo dodatno izpostavljala, da bo imela zalogo za nujne primere in podobno. Tako nas družbene strukture (institucije, službe, protokoli in podobno) na eni strani usmerjajo v sprejemanje odločitev, na drugi pa kljub temu nimamo zagotovila, da bo izid tveganja za nas ugoden. Sami moramo dokazati, da smo naredili vse, kar smo lahko, da bomo minimalizirali tveganje, kljub temu pa so predvideni scenariji obvladovanja tveganja izpostavljeni nepričakovanim dejavnikom (npr. novonastalim okoliščinam, ki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na izid tveganj in tako na naše življenje. 122

136 Ad. 5. Tveganja kot del odraščanja V pripovedih prepoznamo: - Mladostniško razigranost (Ja v prostem času smo šli kdaj vn in seveda sem se ga tudi jaz že pošteno napil in v takem stanju počel neumnosti. Marsikaj sem počel in marsikaj se mi je zgodilo. Ničkolikokrat sem bruhal, ampak to ni zdaj neki hudga. Dostikrat sem se osramotil, enkrat sem na primer sredi centra ponoči pokazal rit. Enkrat smo se zafrkavali in sem se nekaj igral z zastavo pri Maxiju in bližnjim policajem ni blo všeč, tko da sem skoraj pristal na policiji. Posredovala je punca in me nekako opravičla in utišala, tako da je bilo vse v redu. V teh pijanskih situacijah se zdaj ne znajdem več oziroma se znajdem zelo redko, medtem ko včasih je bilo to vsak teden. Sem bil res mlad in neumen. Ja naša taktika je bla, da se vedno držimo v družbi in poskrbimo drug za drugega. Moji prijatelji so se tem dogodivščinam v pijanem stanju smejali, še danes se jim smejemo. Starši pa ravno ne odobravajo tega, čeprav se je kdaj tudi moja mami nasmehnila, ko je izvedela za kakšno neumnost. Lahko komentiram še za spolnost, v mladosti sem kdaj prakticiral tvegane načine spolnosti, kar pomeni, da se je zgodilo, da sem seksal brez kondoma. Tvegano je tudi to, da sem šel v posteljo z neznanko, nikoli ne veš, kaj bo. Tukaj pa nimam posebnih taktik. Tvegam samo to, da lahko postanem fotr, ker včasih punca pozabi vzet tabletko, 67m24sš5.). Dogodki in izkušnje, ki jih mladi pridobivajo na svojem prehodu iz otroštva v odraslost, pomembno prispevajo k oblikovanju njihove poznejše identitete. V obdobju adolescence prihaja do različnih sprememb, ki so zahtevne in zato lahko nekatere mladostnike ob tem spremljajo občutki nemoči, odtujenosti in uporništva. Kajenje cigaret, eksperimentiranje z drogami, prva ljubezen, odločanje o svojem videzu oziroma izgledu in podobne dejavnosti predstavljajo pomemben del posameznikovega_činega odraščanja, ki hkrati nosi tudi tveganja. Gre za obdobje preizkušanja meja, novih pristopov, vlog in vedenja, ki pogosto vključujejo tudi tvegano ravnanje.»tvegano vedenje mladih lahko razumemo kot nekaj negativnega, vendar pa je v mladostnikovi subjektivni percepciji pogosto pozitivno vrednoteno, saj ponuja ugodje, sprostitev, vznemirjenje in odpravlja dolgčas.«(sande 2004, str. 33) Pojem brezskrbnosti mladostniškega življenja, ki ga pogosto zasledimo v socioloških teorijah mladine (Ule in Rener 1998, Ule 2000, Lavrič et al. 2010, Mladina 2013, Tomc et al. 2015), 123

137 označujejo avtorji z besedo 'mladostniškega moratorija', ki ga Erikson (1973) uporabi za označevanje delovanja mladih, v katerem eksperimentirajo z različnimi vzorci vedenja.»gre za obdobje osvobajanja od neposrednega starševskega nadzora, ki hkrati ob posameznih dogodkih ravnanja»mladostniške brezskrbnosti«relativizirajo s podobami brezbrižnosti, neodgovornosti, nezrelosti, lahkomiselnosti in drugo.«(grebenc et al. 2008, str. 3) - Tveganje kot del razvoja identitet (Mladi moramo tvegati, saj se le tako lahko razvijemo in spopademo s paleto možnosti in pripravimo na življenje (ne velja generalno, nočem, da to izpade, da morajo mladi tvegati pri nezaščitenem seksu, prehitro vožnji, uživanju drog, itd..,). Prepričana sem, da nas tveganja soočajo tudi z obžalovanjem, kadar se čutimo odgovorni za odločitve, ki smo jih sprejeli, pa so se te izkazale za slabe, čeprav so imele potencial, da izpadejo dobro. To, da sprejemamo odločitve, da se izpostavimo določenemu tveganju in da se naučimo živeti s to mero obžalovanja in sramu za določena dejanja, nas lahko nauči tudi to, da si oprostimo in lahko živimo sami s seboj, 48ž22sš4.). Pojmi brezbrižnost, lahkomiselnost, neodgovornost, nezrelost in podobno ustvarjajo temelj za 'intervencijsko' delovanje različnih institucij družbe, ki z različnimi mehanizmi poskuša upravljati z mladostjo. Mlade se tako postavlja pred nasprotujoča si sporočila, ki poudarjajo in poveličujejo tveganja ter posredujejo načine za 'nevtralizacijo' tveganj.»načelo mladostništva je 'postati': postati neodvisen, postati zrel, postati sposoben (samo)nadzorovanja. Mladi so, kot je konstruirano v okviru diskurza tveganj, izpostavljeni tveganju, da ogrozijo svojo prihodnost zaradi odločitev in ravnanj, ki se odvijajo v sedanjosti.«(kelly 2001, str. 30) V tem okviru teorija reflektivnega obvladovanja tveganj ustvarja nasprotujoče si zaznave mladostnikov kot sposobnih in hkrati nesposobnih nadzorovanja tveganj, s tem pa kot odgovornih in hkrati neodgovornih (Grebenc et al. 2010). Na ta način se vzpostavlja zahteva po vlogi racionalnega subjekta, zmožnega obvladovanja tveganj, s čimer se mladim odreče pravica pridobivanja lastnih izkušenj.»mladostništvo je zaključeno obdobje posameznikovega_činega razvoja na poti k intelektualni zrelosti, čustveni uravnoteženosti, končni vrednotni usmeritvi, socialni integraciji (vključitvi) in ekonomski neodvisnosti. V tem obdobju naj bi posameznik_ca obvladal_a abstraktno mišljenje, vzpostavil_a trdne socialne vezi, si zagotovil_a določeno socialno vlogo, se 124

138 sprijaznil_a s svojo telesno zgradbo, si oblikoval_a sistem vrednot in moralnih norm.«(zupančič in Justin 1991, 144) Tudi Kolind in Elmeland (2009) 45 opozorita na raven tveganih situacij mladostnikov_c in s tem povezani pomen dejavnikov pridobivanja osebnih izkušenj in znanj. Avtorja (ibid.) predlagata izobraževanje mladih v dialogu in interakciji, v kateri se poskuša doseči konsenz, individualni dogovor med starši in mladostniki_cami o okvirnih pravilih eksperimentiranja s tveganji (predvsem z uživanjem alkohola), ki jim omogoča pridobivanje lastnih izkušenj. Ad. 6. Tvegane vrednote oziroma tvegana življenjska načela Glede na dinamiko in vsebino pripovedi lahko prepoznamo, da mladi tveganja ne prepoznajo zmeraj kot nekaj negativnega, nevarnega ali škodljivega. Tveganje lahko pomeni: - Užitek (Sam sodim med posameznike, ki bolj tvegajo. Dejstvo je, da me adrenalin in napetost privlačita. Življenje brez teh dveh stvari bi se mi zdelo manj zanimivo. Gre pa to povezovati tudi s starim rekom,»kdor ne reskira, ta ne profitira. [ ] Na nek način je tveganje pozitivno. S tem mislim to, da spoznavaš svoje telo, kako odreagira ob napetih situacijah, in ga hkrati učiš, kako naj se obnaša v podobnih situacijah, 22m22sš3.). V teh okoliščinah tveganje pomeni izziv, dokaz sposobnosti nadzorovanja negotovosti, ki spremlja 'hojo po robu' (Cohen in Taylor, 1976/1992, Lyng 1990, Lupton 2005). Mladi presegajo banalnost vsakodnevnih rutin in iščejo sprostitve od vsakodnevnih napetosti s tveganimi prostočasnimi dejavnostmi, v katerih iščejo nove izzive, občutke, svobodo, resničnost in so za to doživetje pripravljeni storiti marsikaj nevarnega. Tveganje postane življenjsko načelo, vrednota, ki jim omogoča, da dosežejo zastavljeni cilj. Zavedajo se, da je njihovo početje tvegano, 45 Kolind in Elmeland (2009) predstavita pilotni projekt danskih staršev. V ideji projekta prepoznamo zavedanje o neučinkovitosti klasičnega javnozdravstvenega pristopa k preventivi in moraliziranja o nevarnostih uživanja alkohola ter usmerjenost v iskanje pragmatičnih pristopov in nadzorovanega uživanja alkohola. Avtorja (ibid.) opozorita na pomen interesov mladih in značilnosti njihovega socialnega življenja. Pri utemeljevanju pristopov na področju dela z mladimi izpostavita načelo preventivne prakse, ki se odvija v vsakdanjem življenju in sledi strategiji 'učenja z izkušnjami'. Svojo idejo utemeljita na podlagi mnenj staršev, ki sodelujejo v projektu, mnenje, ki dobro povzame razmišljanje teh staršev, je:»normalno je, da mladi želijo piti in se zabavati. Tudi mi smo bili takšni, ko smo bili mladi. Tudi to se zgodi, da je kdaj komu slabo. Vsak zase mora spoznati, kaj je prav (Intervju s ciljno skupino, Krejbjerg ).«(ibid. 2009) 125

139 vendar se, ko tehtajo med tveganjem in morebitnim novim ekstremnim doživetjem, rajši odločijo za slednje. Njihovo življenje je zato bolj vznemirljivo, ker si upajo tvegati več kot ostali. Podobno kot Kavčič (2006) ugotavlja pri ekstremnih športnikih, se tu pokaže, da hrepenijo po čim bolj drugačnih, nenavadnih občutjih, pri čemer menijo, da lahko nadzorujejo tveganje. Vidimo torej, da mladi zavestno tvegajo, ker vedo da bo napeta situacija sprožila adrenalin, ki ga doživljajo kot instrument sproščanja. Podobno kot pri zasvojenostih, tu prepoznamo instrumentalno rabo tveganj kot sredstva blaženja napetosti sodobnega časa. - Instrumentalna raba tveganj za sproščanje adrenalina (Vem, da so marsikdaj nepremišljene. [ ] Glej, vedno imaš vpliv. Če pomislim na motorje jaz lahko neham polagati ovinek. Lahko bi se drugače zrelaksiral, ne da bi sedel na motor in se peljal takrat, ko mi gre kaj narobe, da se sprostim. Lahko bi. Ampak ne. Najboljše zdravilo mi je adrenalin, rad ga imam in to mi pomaga. Pod čelado se lahko 'derem', lahko vpijem in kričim, pa me nihče sredi gozda, ko se peljem proti Bohinju, ne sliši. Lahko se pogovarjam sam s sabo, si zamišljam možne situacije, ki bodo sledile, se lahko zgodijo. [ ] Si kot otrok, ki dobi sladkarijo, ki si jo zaželi. Glej, oči se ti zasvetijo! Tako nekako. Ko nehaš, te pač mine. Si pa pomirjen, sproščen in nasmejan, ker veš da si užival, 79m28z7.). Danes morajo mladi v spreminjajočem svetu tvegati in ta tveganja delno tudi sprejeti kot regularno in rutinsko početje. Tveganje ni več uporništvo, ampak taktika za doseganje konvencionalnih ciljev, je orodje za dosego cilja in s tem sredstvo, ki se ga mladi učijo uporabljati v različne namene.»rezultat sprejemanja tveganj je vse večja raznolikost, negotovost in razpršenost mladih, ko izkusijo individualizacijo.«(sande 2004, str. 13) Ad. 7. Tveganja, povezana s konceptom telesnega Kot lahko vidimo tudi iz Beckovega razmišljanja (Beck 1992a, 1992b), pa je nevarnost velikokrat konstruirana, saj se zaradi razvoja in gospodarskega napredka, ki je vedno zaželen, ni poudarjalo vseh stranskih učinkov modernizacije in globalizacije proizvodnje želenega in lepega, potrebnega in obveznega produkta. Naš največji izziv postaja, kako se spoprijeti z vsemi novimi 'odvisnostmi', ki jih prinaša, kot bi temu lahko rekli, 'življenjski cikel hitrega nakupovanja, prehranjevanja' s ponujenimi produkti. Mladi postajajo podrejeni hitremu načinu življenja, hitri pripravi hrane, stresu, čim več dela, čim manj počitka zaradi strahu pred izgubo v tekmi z drugimi. Prav z novim načinom življenja se proizvajajo tudi nova tveganja (Beck 1992a), ki so 126

140 tako zdravstvena kot socialna. Posledice masovne proizvodnje, tržne naravnanosti in objektivaciji človeka se kažejo v sodobnih javnozdravstvenih diskurzih, ki ne prepoznajo resničnih vzrokov nastalih tveganj in ne pokažejo nanje, temveč jih individualizirajo in s tem pripišejo posameznikovemu_činemu nepremišljenemu delovanju. Javnozdravstveni koncept zdravega življenja promovira 'odrekanje' (npr. alkoholu, mastni hrani, rdečem mesu, gaziranim pijačam itd.) in telesno vadbo kot sredstvo, s katerim dosežemo najvišje stanje, idealno telo, ki nam bo zagotovilo za srečo in uspeh v življenju (Šabić 2012). Gre za upravljanje s posameznikom_co s pomočjo nasvetov strokovnega znanja (Foucault 1998). Od posameznika_ce se zahteva samoregulacija telesa, zato da se samo-izboljša, da doseže srečo in zdravje. Tako v pripovedih mladih o osebnih izkušnjah v tveganih dejanjih in situacijah pogosto prepoznamo potrošniški vpliv, ki se je v intervjujih odražal predvsem v opisih, ki se navezujejo na telo. V teh pripovedih prepoznamo družbene reprezentacije lepega telesa, ki ustvarjajo norme želene in neželene podobe oziroma videza telesa. - Vpliv družbenih reprezentacij (Hujšanje. Ker se nisem dobro počutila v svojem telesu in zaradi družbenih kriterijev, sem se odločila hujšati na nezdrav način. Vnos hrane v telo sem drastično zmanjšala, se začela veliko gibati. Včasih se tudi silila bruhati. Živela sem zelo nezdravo. Velikokrat sem vmes omedlela. Kar je bil tudi indikator, da je nekaj narobe. Vendar se na to nisem ozirala. Bila pa sem v takih letih odraščanja, da dvomim, da bi se karkoli lahko zgodilo, da bi vplivalo na moja dejanja, 31ž22sš2.). Tudi pri primerjavi razlik med spoloma pri osebnih tveganjih se je pokazalo, da mladi sprejemajo tveganja ne glede na spol, zaradi česar ne moremo reči, da so tveganja spolno specifična. Tako v pripovedih pri obeh spolih prepoznamo obremenjenost s telesom ne glede na starost (npr. motnje hranjenja, pretirano obremenitev telesa). To pokaže, da določena tveganja mlade prizadenejo in da jih tudi sami sprejemajo ne glede na spol. - Zaznavanje pojava ([ ] revščina, brezposelnost, droga, alkohol, depresija, psihične motnje, bolezni, anoreksija, bulimija pri mladih puncah in tud vedn bol pr fantih, stres itd., 46ž23sš3.). 127

141 Spremembe v družbi prinašajo tudi spremembe na področju spolnosti, tako dojemanja kot prakticiranja spolnosti. V sodobnosti»[ ] prihaja do demokratizacije intimnega življenja 46 individualizacije, racionalizacije in večje družbene enakosti med spolnimi partnerji.«(giddens 2000, str ). Raznolikost spolnih izkušenj pred vstopom v resno partnersko zvezo zaznamo pri obeh spolih, pri čemer je želja po zadovoljujoči spolnosti ključni motiv za vstop v partnersko zvezo.»k spremembam nas bolj ali manj prisilijo širše družbene spremembe.«(ibid., str. 14) - Iskanje užitka (Največja tveganja so definitivno to, da imaš nezaščitene spolne odnose, ker tvegaš, da dobiš kakšno bolezen. Pa še to, da punca zanosi. Res ne vem, če bi rad, da bi punca, ki sem jo komaj spoznal, zanosi, ne vem, če bi bil z njo do konca življenja. Ko si mlad, se ne zavedaš tako tega, ti gre vse pač samo za to, da seksaš. Sploh če si pod vplivom alkohola. Priznam, da sem enkrat naredil takšno traparijo, da ona ni jemala tabletk (ki so bile takrat manj razširjene, kot so danes), jaz pa tudi nisem uporabil kondoma. Sem pač 'ga prej vzel ven', ampak, to je daleč od tega, da je to varno in kakorkoli zanesljivo, 79m28z7.). Individualna svoboda se pri iskanju spolnih užitkov vedno sreča z zahtevo, da spolnih partnerjev ne smemo obravnavati kot objekte, kar pomeni, da je svoboda enega omejena s svobodo drugega (Boumann 2002). Z vidika interakcije nobena dogovorjena spolna aktivnost ni vnaprej označena kot družbeno nesprejemljiva (Dannacker 2003). Kot deviantne se obravnavajo le tiste spolne aktivnosti, ki so neprostovoljne ali temeljijo na prevladi enega partnerja nad drugim. Prav zaradi široke sprejemljivosti in velike pestrosti spolnega vedenja te aktivnosti postajajo tvegane (ibid.). - Spolna svoboda (Ste že imeli spolni odnos z večjim številom oseb? Hm, da. Ali prakticirate tvegane načine spolnosti? Katere? Tveganih načinov spolnosti ni, če 46 Giddens (2000) meni, da demokratizacija spolnih odnosov temelji na 'čistem razmerju', za katerega je značilno, da osebi stopita v stik zaradi stika samega in zaradi tega, kar lahko iz tega stika pridobita. Zanj je značilno, da traja le, če oba vpletena menita, da je ta odnos obojestransko zadovoljiv. Tako razmerje se vzpostavi in vzdržuje na podlagi 'sotočne ljubezni', kakor jo poimenuje avtor, in motivira udeležena k vzajemnemu prizadevanju za ohranjanje partnerske zveze, a le dokler oba menita, da so njuna prizadevanja ustrezno poplačana. V primeru, da eden ali oba menita, da vlagata več, kakor dobita, ali da ne dobivata tistega, kar pričakujeta, se razmerje konča, lahko pa je kratkotrajno prav zaradi tega, ker tako partnerjema ustreza, denimo, ko gre izključno za spolni odnos. 128

142 človek ne preceni samega sebe, svojih sposobnosti in poznavanja dotične prakse. V sadizmu in mazohizmu pa ne vidim nobenega zadovoljstva. Čeprav tudi pri omenjenih ne vidim tveganja, v kolikor gre za pravilno izvajanje in nekaj prakse, 86m30b1.). Mladi so danes bolje informirani o potencialnih tveganjih, ki jih prinaša spolnost. Večja informiranost lahko poveča občutek ogroženosti, hkrati pa je temelj za uspešno soočenje s tveganji (Bernik in Klavs 2011). V tem smislu ugotavljamo, da so individualna tveganja, s katerimi se srečujejo mladi, predvsem odvisna od informiranosti in pridobljenega znanja ter izkušenj, ki so si jih nabrali na svoji življenjski poti. Poleg omenjenega na tvegan življenjski slog vplivajo trenutne življenjske okoliščine, posameznikov_čin družbeni položaj. Način prehranjevanja, gibanja in skrbi za lepo telo so pogosto pogojeni s sredstvi, s katerimi mlad človek razpolaga. Tako javnozdravstvena ideologija promocije zdravja postaja domena elit, ki jim sredstva omogočajo nakup produktov za zdravo življenje. Za razliko od individualnih so kolektivna tveganja redkejša, izražena predvsem v skupnem iskanju sprostitev. Dovoljene in prepovedane droge postajajo sredstvo blaženja napetosti, ki se pokaže predvsem v rutiniziranem načinu preživljanja prostega časa. Kolektivna tveganja pri večini sogovornikov pomenijo skupinsko druženje na zabavah ob uživanju različnih substanc. - Sproščanje (Ker je študij precej naporen se sproščamo na zabavah z alkoholom, 55ž20sš3.). - Tveganja kolektivnosti (V družbi sem izpostavljen predvsem alkoholu in drogam (zadnje tri leta brez drog). Tveganih aktivnosti smo se udeleževali izključno na zabavah z elektronsko glasbo, vendar zelo pogosto, več let po večkrat mesečno, 19m30z8.). V spremenjenih okoliščinah se od mladih zahteva samoregulacija in upravljanje s telesom, ki je hkrati središče njihove pozornosti. Pomemben postane videz, iskanje lastne identitete, preizkušanje zmožnosti telesa in meja lastne zmogljivosti. Vprašanja spolnosti, uporabe psihoaktivnih snovi, ekstremnih doživetij, so povezana z raziskovanjem lastnega telesa (Grebenc et al. 2010, str. 21). Tako je mladostniško obdobje povezano z zdravju tveganim vedenjem, kot je opijanje in uživanje prepovedanih drog, nezaščiteni spolni odnosi in podobno, ki nastanejo kot posledica občutka 'neranljivosti' (Romer 2002) in so del povsem običajnega psihološkega razvoja. 129

143 Ad. 8. Ekonomska tveganja Pri temah, ki zadevajo ekonomski položaj, zaposlitev, stanovanjske razmere in druge bolj eksistencialne teme, mladi govorijo predvsem o tem, da so to teme, pri katerih vsak_a posameznik_ca sam_a odloča, kako se bodo v njegovem_njenem življenju stvari odvijale in ali ga_jo bo njegov_njen položaj osrečeval in mu_ji omogočal zadovoljstvo v življenju. - Pomen izkušenj (Na odločitve tveganja lahko le vplivamo, tako da igramo igro malo bolj varno. Tvegamo, ampak skrbimo, da je tveganje le do določene mere, kjer ne izpostavljamo sebe. Mislim, da tveganju se ne moremo izogniti, ker se pojavlja vedno. Odvisno seveda tudi od tega, kaj štejemo za tveganje. Mislim, da se največ naučimo sami iz svojih izkušenj. Rek 'kdor ne tvega, ne profitira', nas spodbuja k temu, da tvegamo z določenimi odločitvami in dejanji. Morda s tem ne mislim ravno na to, da plezamo brez zaščite. Ampak bolj že nekako tveganje z glavo. Ravnanja s tveganji sem se naučila skozi leta in mislim, da se vedno bolj znajdem v tveganih situacijah. Pri tem so mi pomagale lastne izkušnje, 43ž25z4.). Po njihovem mnenju je torej vse skupaj prepuščeno tiraniji navidezne izbire, o kateri v svoji knjigi piše Salecl (2011). Vprašanje izbire je predvsem stvar srednjega razreda v razvitem svetu, v katerem se zdi, da imajo ljudje možnost iz lastnega življenja narediti kar največ, kar si lahko zamislijo. V idealnem svetu naj bi bilo mogoče vsako odločitev enostavno obrniti, vendar pa je realnost takšna, da gospodarske razmere posamezniku sploh ne dopuščajo veliko svobodne izbire, ena sama napačna odločitev pa ima lahko katastrofalne posledice. Zamisel o tem, da lahko izbiramo, kdo želimo biti, pravzaprav deluje proti nam in nas dela čedalje bolj tesnobne, čeprav bi moral biti njen učinek prav nasproten (Salecl 2011). Iz nekaterih odgovorov je mogoče razbrati, da sogovorniki_ce ne čutijo nobenega bremena odločanja, da se vsem težavam izogibajo z načrtovanjem, predvidevanjem o mogočih posledicah neuspelih odločitev in s tem, da neuspeh jemljejo kot izkušnjo za učenje, ki jim pomaga pri nadaljnjih odločitvah. Sodobna družba, ki ceni izbiro, se opira na prepričanje, da je treba tveganje vsaj predvideti, če ne že preprečiti. Vendar pa je v resnici»[ ] vse težje sprejemati odločitve, kadar človek velja za gospodarja svoje usode, lastne dobrobiti in dobrobiti bližnjih. Občutek obžalovanja zaradi odločitev, ki jih je sprejel in strah pred še eno napako, lahko postaneta neizmerna.«(salecl 2011, str. 64) Ideologija ideje je lahko zavajajoča, saj to, da ima posameznik_ca v rokah škarje in platno svojega življenja izjemno malo prispeva k spreminjanju družbe kot celote. Na drugi 130

144 strani pa utegnemo, medtem ko se obremenjujemo z osebnimi izbirami, spregledati, da odločitve sploh niso naše, osebne, ampak nanje močno vpliva družba, v kateri živimo. - Naraščajoča prisotnost (Danes je v družbi vsak izpostavljen tveganjem. Zaradi današnje politike vsak tvega, da bo kmalu ostal brez službe, brez zadostnih financ, da bi lahko preživel. Marsikdo se lahko znajde v revščini, veliko poslušamo o ljudeh, ki ostanejo brez strehe nad glavo. Prav tako človek s tem tvega, da se začne krasti, kaj pa boš, če nimaš ničesar. [ ] Sem že povedal, da sem brez službe, brez prevelikih dohodkov in sem v teh tveganjih. Včasih si misliš, da bi bilo bolje, da bi bil naučen krasti, da bi lažje preživel, ampak jaz sem še pri starših, tako da gre nekako. Pač poskusim šparati, denar zapraviti tako, da gre čez mesec. Med tveganji se mi zdi nevarnost v revščini, marsikdo lahko obupa in se začnejo črne misli o kakšnih samomorih in podobno, 35m24sš3.). Opisane razmere dodatno poglobi globalizacija. Globalizacija prinaša nasprotujoče si posledice, na eni strani globalno bogastvo na drugi lokalno revščino. V današnjem času pa še 'kapitalizem brez dela', kjer je za opravljeno delo potrebno vedno manj delavcev, saj jih nadomeščajo stroji ali pa se zaposluje delovno silo v manj razvitih državah (Beck 2003, str. 54). Kapitalizem je odpravil delo, zaradi česar brezposelnost potencialno zadeva vse. Klasičnih zaposlitvenih oblik je vedno manj, izpodrinila jih je 'fleksibilnost pri pridobitnem delu'. Poleg brezposelnosti narašča tudi delo s krajšim delovnim časom, vedno več je nezanesljivih zaposlitvenih razmerij.»vse več je zaposlenih ljudi s plačo, ki omogoča le golo preživetje.«(ibid., str ) - Vplivi fleksibilizacije trga dela (Materialni položaj zaenkrat še ni tolk slab, glede na ostale, ki se borijo za preživetje. Imam avto, lcd, obleke, comp Nimam pa stanovanja. Vse našteto se pravi varnost, ki jo imam sedaj zagotavlja družina punce, moja družina, študentsko delo, štipendija. Prihodnost ni obetavna. Glede na to, da bo sedaj mama od punce zgubila službo, prav tako gre njenemu očetu vedno slabše, bo prihodnost drugačna. Do sedaj mi ni bilo treba plačati nič za stroške, sedaj bova s punco oba morala prispevati zraven za ogrevanje, položnice, hrano itd. Drugače se ne bo izšlo. Razen v primeru, če bo njena mami takoj dobila kako službo, ampak dvomim. Glede na druge ljudi nisem izpostavljen posebnemu tveganju. Vsi drugi se spopadajo s podobnimi stvarmi. Skoraj povsod je kdo izgubil službo, povsod morajo zmanjševati stroške in povsod se borijo za normalno življenje. Moram reči, da imam srečo, ker živim pri punci in mi ni treba plačevat za najemnino/stroške. Prednost je tudi v tem, da si bom 131

145 lažje uredil stanovanje, ker če ne bo druge, še vedno pride v poštev mansardno stanovanje pri njej, ki je praktično že opremljeno. Prav tako kot ostali se bom tudi jaz znašel pred tem, da bo težko najti in obdržati službo. Kriza bi bla, če nobeden od naju s punco ne bi imel službe (ona je nima) plus to, da bi bla njena mami dolg časa brezposelna. Če bi se zgodil tak scenarij, bi blo pa kr težko. Bi se res boril za preživetje. Če bi se to zgodl, verjetno ne bi mogl plačevat niti položnic. To pomeni, da ne bi mel za ogrevanje, elektriko bi odklopl, interneta ne bi blo Če gre tak položaj v skrajnost, loh vsi skupi pristanemo tut na cesti, čeprou to je res tak najbolj črn scenarij, 67m24sš5.). Družbena neenakost se povečuje,»[ ] vse več ljudi živi v sivi coni podzaposlenosti, vmesnih zaposlitev in trajne brezposelnosti in živijo od vedno skromnejših javnih sredstev ali neformalnega dela«(delo na črno). (Beck 2000, str. 131)»Tveganje izgube zaposlitve je trenutno za nekvalificirane delavce bistveno večje kot za kvalificirane.«(ibid., str. 42)»Večjemu tveganju brezposelnosti so izpostavljeni tisti z minimalno izobrazbo ali brez nje, ženske, starejši, tujci, osebe z zdravstvenimi težavami in tudi mladostniki.«(ibid., str. 133) Mladi si v upanju na to, da bodo dobili in obdržali zaposlitev, pomagajo z 'zvezami in poznanstvi' in se zanačajo na svojo izobrazbo in izkušnje. Za pridobitev in ohranjanje zaposlitve so pripravljeni tudi več delati (daljši delovni čas, delo šest dni na teden itd.). - Dejavniki zaščite (Kaj vam po vašem mnenju najbolj koristi pri iskanju zaposlitve? Sorodniki in poznanstva, v mojem primeru tudi izkušnje. Na kakšen način poskušate vplivati na uresničevanje načrtov v prihodnosti? Pridobivam čim več znanja, izkušenj, da bo pot do ciljev lažja. Kaj bi bili pripravljeni narediti, da bi dosegli svoje cilje, želje? Delati po 12 ur na dan, 6 dni na teden, 61m21z4.). Nevarnost brezposelnosti ali revščine je v tem, da posameznik_ca spregleda zunanje vzroke in vse doživlja kot osebno krivdo in osebni poraz.»vse to vpliva na samozavest posameznika_ce in po dolgotrajni brezposelnosti se lahko zdi, da gre za njegovo oziroma njeno osebno lastnost«(ibid., str. 137).»Tragedija nezaposlenosti ni samo odsotnost plačila, pomanjkanje statusa delovno aktivne osebe, temveč tudi občutek nekoristnosti in tudi dejanska nekoristnost ali, kot smo že rekli ždenje.«(flaker et al. 2008, str. 178) Mladi tako v času študija in ko se vključujejo na trg delovne sile tvegajo dolgoročno brezposelnost, izgubo delovne sposobnosti, pomanjkanje denarja revščino, občutek nekoristnosti in z vsem tem povezano izgubo pozitivne samopodobe, depresijo, psihične težave. V tem smislu je posledica ekonomske (ne)varnosti, da se mladi znajdejo v položaju odvisnosti od svoje primarne družine, na katero se preloži breme 132

146 zagotavljanja eksistencialne varnosti v prihodnosti.»mladost ne pomeni več relativno neobremenjenega obdobja življenja, obdobja učenja in pripravljanja na življenje, eksperimentiranja z različnimi izkušnjami, samopreizkušanja. Mladi so obremenjeni z nerešenimi vprašanji glede prihodnosti.«(ule 2008, str. 256) Ad. 9. Tveganja socialnih mrež Mladi govorijo o: - Sodobnih socialnih omrežjih (Nekateri si ustvarijo manj najboljših kolegov, sam sem mnenja, da je kolegov lahko veliko, pravi prijatelji, ne glede na situacijo, pa so povečini znotraj družine. Jasno pa so tudi med prijatelji izjeme. Kakšni so vaši odnosi s prijatelji? Težko vprašanje. Super, za it ven in udariti kako politično etc. debato. Brez kančka dvoma pa se zaupam le svoji družini. Širši seveda. Glede prijateljev pa kot so oni sprejeli moje napake, tako sem jaz njihove. Z leti pa opažam, da sem postal bolj»izbirčen«tako glede novih, kot starih prijateljev. So pa odnosi sedaj bolj zaupljivi in zanesljivi. Odnose tako ali tako postopoma spreminjamo. Če je bil v mladosti prijatelj nekdo, s katerim sem kakšno ušpičil, je danes prijatelj nekdo, ki ga lahko pokličem za nasvet in seveda obratno. V nekaterih primerih so to iste osebe, 86m30b1.). Kadar govorimo o družbi, mislimo na ljudi, združene v različne skupine različnih narodnosti, prepričanj, socialnih položajev. Za človekovo naravo je značilna družbenost. Človek kot posameznik_ca je proizvod družbe in kulture, hkrati pa tudi enkratna, neponovljiva osebnost. Če sledimo tipologiji organiziranosti družbe po Douglas in Wildavsky (1982), lahko sodobno družbo uvrstimo v individualistični tip kulture, ki se kaže v individualistični in podjetniški drži posameznikov_c. Tako pri mladih danes prepoznavamo tekmovalnost, pomemben postaja uspeh. Posledično so njihovi medsebojni odnosi krhki in začasni. Ena glavnih značilnosti postmoderne oziroma sodobne družbe je individualizacija življenja. Na procese individualizacije opozori tudi Beck (2000), ki navaja, da postaja posameznik_ca v današnjem svetu vse bolj odvisen_na od samega sebe, od svoje lastne usode na trgu dela z vsemi tveganji, ki jih to prinaša. Tako je prisiljen_a sam_a sprejemati odločitve o svojem življenju, ki pa zaradi narave družbe niso enoznačne in določene, temveč vse bolj tvegane. Nova doba od 133

147 posameznika_ce pričakuje fleksibilnost in kreativnost, po načelu, 'Znajdi se!'. Tako je posameznik_ca prisiljen_a v individualizem, v nenehno samopotrjevanje, da ne bi izpadel_la iz konkurenčnega boja za najboljše mesto v družbi (Bauman 2002). Posledično se izgubi pomen medsebojnih prijateljskih odnosov. Individualizacija za mlade pomeni tako tveganje kot izziv, ki nalogo posameznikove_čine integracije v družbo preloži na njegova lastna ramena. Solidarnost, kot varovalno tkivo družbe, postane 'ovira' pri uveljavljanju 'individualnih potencialov' posameznikov_c, ki jih poudarja in zagovarja ideologija individualizacije. Posameznik_ca ni odgovoren_na le za lasten uspeh, temveč tudi za izgradnjo svojih socialnih mrež, v katerih ključno vlogo igra trg s tržnim posredovanjem neskončnih oblik zasebne potrošnje (Bauman 2002). Tako lahko govorimo o povezovanju in ustvarjanju socialnih mrež na temelju potrošniških življenjskih slogov. - Interesna socialna omrežja (Imam prijatelje, več se družim s posamezniki. Saj sem zmeraj doma, ker mi mami skoz govori: 'Kam zdej na kavico spet hodiš?' Družim se z mojo družbo padalcev, ko imamo kakšne skupne projekte. Če se pa želim pogovarjati, se pa družim samo s posamezniki. Moji odnosi s prijatelji so dobri, ampak hitro pa tudi usahnejo, jaz kar včasih na kakšnega pozabim, ali pa ga odpikam. Sem pa vedno odprta. Nič narobe se mi ne zdi, če se prijateljstvo za nekaj časa, v nekem obdobju, prekine, 33ž22sš4.). Med mladimi pogosto zaznamo tudi odnose, ki se vzpostavljajo na temelju svetovnega medmrežja. Ti odnosi posamezniku_ci omogočajo več nadzora; v medmrežju odnose laže manipulirajo in jih enostavno prekinejo, če ti postanejo neprijetni. Ti virtualni odnosi so neosebni in površinski, mladostnike pa vse bolj oddaljujejo od naravnih medčloveških odnosov, ki običajno zahtevajo več napora in so zaradi nepredvidljivega človeškega značaja veliko bolj nepredvidljivi. - Virtualni svet (Zjutraj vstanem spijem kavo, pojem zajtrk, telovadim, pospravljam do kosila. Kosim, po kosilu počivam, proti večeru grem na sprehod, malo sem na internetu TV. Potem se stuširam in grem spat. Imam dovolj prostega časa. Kako preživljate vaš prosti čas? Doma. Pred TV ali za računalnikom, 89m26b4.). Pomembna posledica individualizacije tako postane odtujenost posameznikov_c, ki svoje potrebe po stikih zadovoljujejo na tvegan način v virtualnem svetu neznancev_k. 134

148 V sodobnosti se zaporedje ustaljenih življenjskih potekov spreminja, opuščajo se tudi tradicionalne poti vstopanja v odraslost. Znaki odraslosti, kot so konec šolanja, ekonomska neodvisnost od staršev in vstop v zaposlitev, se vse bolj odmikajo v pozna dvajseta ali zgodnja trideseta leta življenja. Delitev človekovega razvoja na otroštvo, mladost, odraslost in starost je tako značilna predvsem za obdobje klasične moderne, pozna moderna je te značilnosti zanikala, v današnji družbi pa prehodi iz posameznih obdobij v naslednja niso nič več družbeno določeni. Življenjski potek je postal stvar individualne presoje in kreacije. Prišlo je do sprememb v odraščanju ter socializacijskem in biografskem poteku. Življenjski potek posameznika_ce se je začel urejati okoli 'odprtega izkustva' in ni več določen na podlagi ritualiziranih biografskih prehodov in obredov (Giddens 1990).»Prav zaradi odprtega izkustva prehodov pa lahko vsako obdobje prehoda postane identitetna kriza.«(ule 2003, str. 7, 8) 135

149 5. Individualizacija tveganj med normalnim in nemoralnim Individualizacija je pojav v refleksivni modernosti in pomeni postavljanje 'sebe' v središče življenjskega dogajanja. Posamezniku_ci naloži, da sam oblikuje svojo resničnost in svojo usodo ('vsak je sam svoje sreče kovač'), naloga posameznika_ce postane ustvarjanje lastnih priložnosti. Sogovorniki v raziskavi se zavedajo individualizacije tveganj in odgovornosti za nastale posledice. Njihov govor o individualizaciji vključuje pripovedi o vseprisotnosti tveganj, lastni odgovornosti za individualizacijo življenjskih potekov, obremenjenostjo z moralno dolžnostjo upoštevanja konvencionalnih podob identitete in s tem ustvarjanja 'normalne' refleksivne biografije. - Refleksivni posameznik_ca (Ker nisem končal prvega faksa, so mi starši rekli, da me ne bodo več podpirali in da si moram od zdaj naprej študij plačevati sam. Zavedam se, da rabim izobrazbo, saj s srednjo šolo nisem nič, meni je bolj problem motivacija. Motivacijo za mene predstavlja to, če bi mi nekdo rekel, da bom po končanem študiju imel službo in plačo 1500 evrov, ne pa da me bodo poslali na Zavod za zaposlovanje in bom odvisen od pomoči države. V Sloveniji je preveč brezposelnih, tudi policisti bodo stavkali, tako da v tej smeri ni nič obetajočega, ljudi odpuščajo in to vse je slabo za mojo prihodnost, 41m23z7.). Gesla individualizacije so samoodločanje, transformacija in osvoboditev posameznika_ce njegovih oziroma njenih tradicionalnih družbenih vlog starosti, spola in družbenega razreda (Beck in Beck-Gernsheim 1995). Tradicionalna pričakovanja in družbene strukture se izgubijo in vsakdanje življenje postane veliko bolj fleksibilno in izpostavljeno vplivom različnih subjektivitet. Hiter razvoj tehnologije vpliva na spreminjanje trga in uspešna transformacija industrijske družbe v postindustrijsko zahteva posameznika_co, ki nista ujetnika tradicionalnih spon družbenega razreda, starosti, spola in socialnega položaja (Beck 1992b), temveč sta podjetna, fleksibilna, iznajdljiva. Čeprav posameznik_ca dobi vtis individualne svobode in pravico do individualne izbire, je nenadoma dostopen_na še bolj sofisticiranim oblikam prisile in odgovornosti. Prisila ni več odkrito povezana s prevzemanjem tradicionalnih družbenih vlog, v katere se je posameznik_ca prej 'rodil_a' (Giddens 1990), temveč je povezana z zahtevo, da ponotranji nalogo oblikovanja lastne identitete in postane odgovoren za projekt oblikovanja 'refleksivne biografije' in samouresničevanja, kar predpostavlja stalna lastna prizadevanja in stalne napore refleksije življenjske smeri (Beck 1992b). 136

150 Refleksivna moderna determinira refleksivnega_no posameznika_co tako, da mora družbena tveganja reflektirati na individualni ravni. Tako tveganja postanejo vsiljeno vseprisotna, vse posledice tveganj pa nosi posameznik_ca. Mladi so tako ves čas pozorni na to, da so aktivni v vseh sferah življenja, ki lahko vplivajo na njihovo prihodnost (šolanje, zaposlitev, prosti čas, partnerstvo, načrtovano starševstvo in drugo). V svojih pripovedih odražajo negotovost in nelagodje, ki ju doživljajo, ker se jim zdi, da je potrebno opraviti vse naloge, obenem pa prevzeti vse tveganje v zvezi z njimi. Izogibanje tveganju bi torej pomenilo tudi izogibanje naloženi identitetni nalogi in bi pomenilo zamujeno priložnost. Kadar morajo tvegati, se ne počutijo dobro, tveganj si ne želijo. - Identitetni projekt predpostavlja nujnost prevzemanja tveganj (Kot sem že rekla, sem zelo umirjena oseba, ni mi do ekstremnih športov, aktivnosti, zato tu prihranim nekaj tveganj. Kar ne mislim, da je samo dobro. Tudi to bi lahko na nek način bilo tveganje, saj zamudim veliko priložnosti, ki bi mi bile lahko (če bi vsaj poskusila) všeč. Pri meni na primer, je tveganje, da se še nekaj časa ne bom mogla zaposliti. To je nekako moj največji strah. Poleg tega je še večji, upam da manj verjeten strah, tveganje, da ne bom mogla zanositi (kot posledica mojih kontracepcijskih tablet). Tveganje bi mi povzročila brezposelnost enega od staršev, ali nesreča kakšnega bližnjega, saj bi me zagotovo zaznamovala za celo življenje. Prav tako je tveganje s strani mojega študentskega dela, saj je zaslužek zelo dober, in mi tako petdnevni osem urni delovnik še ne diši tako, kot bi mi moral. Posledično nimam velike motivacije za iskanje službe. Kljub temu jo seveda iščem, pošiljam prošnje, a pred diplomo verjetno ne bom uspela dobiti kaj konkretnega. Tveganje je ne nek način tudi moj fant, saj ima name velik vpliv, nikoli pa ne vemo, kako se bo vse skupaj končalo, ali je vredno toliko prilagajanja in tako naprej. Malo manjše tveganje je moje pitje alkohola, saj se je v zadnjem letu zelo zmanjšalo, a ne minimaliziralo, 45ž25sš6.). - Večina občuti pritisk in ujetost v zahtevo po finančni neodvisnosti (Za dosego finančne neodvisnosti opravljaš službo, ki je sama po sebi tvegana (nevarno okolje, neprimerni delovni pogoji, stres, mobing, ), 58ž25sš1.). Posameznik_ca mora zaradi preživetja v identitetni projekt vključiti tudi prilagajanje na negotove in spreminjajoče se pogoje pravil trga dela, ves čas mora biti na preži, sam_a je odgovoren_na za neuspeh in tveganje brezposelnosti ali za iskanje rešitev v manj varnih zaposlitvah (prekernost). Zato izgubo službe vidi bolj kot posledico svoje napačne odločitve kot pa rezultat 137

151 širših družbenih procesov. Tako refleksivna moderna prinese tudi individualizacijo tveganj. Posameznik_ca mora sam_a poiskati taktike obvladovanja tveganja in prevzeti tudi odgovornost za njegove_ne posledice. - Individualizacija tveganj znajdi se sam (Lastnega dohodka, ki bi ga redno dobival, nimam. Priložnostno, ko grem delati s prijateljem, ga dobim, sem tudi na zavodu. S tako višino ne bi preživel čez mesec, če mi ne bi pomagali starši in prijatelji. Za preživetje ne zadostuje. Do denarja pridem s pomočjo prijateljev in znancev, ki me povabijo, da kaj naredim, če vedo, da je kje kakšno delo, me obvestijo. Če mi ne zadostuje, mi na pomoč priskočijo starši. Z mojim dohodkom si lahko privoščim le cigarete, pa še na podlagi tega včasih ne jem malice, ko grem delat, če si jo moram sam kupiti. Čeprav mi jo vedno kupi prijatelj, s katerim delam. Rajši prišparam na hrani, saj vem, da bom lahko doma delal. Privoščim pa si, da grem napisati kakšno športno stavo. Potem gor stavim pol, en evro in mogoče tu pa tam kaj dobim. Enkrat sem dobil 200 evrov, zato zdaj skoraj vsak teden parkrat poskusim, če imam srečo. Pa je že dolgo nisem imel, 35m24sš3.). Vseprisotnost tveganj Tveganje dobi v sodobni moderni značaj norme, to, da tvegajo, je za mlade nekaj normalnega in zaželenega. - Normalizacija tveganj (Tveganje je zame lajf. Če ne tvegaš, loh tud ne žviš Ponavadi vlada v skupini korajža, kdo si upa več, 11ž17oš3.). Toda ni vsako tveganje zaželeno. Tveganje 'refleksivnega posameznika_ce' mora biti racionalno in smiselno. Sodobna moderna od posameznika_ce zahteva, da se ukvarja s tveganji, toda ob upoštevanju naloge oblikovanja identitete (Giddens 1990). - Občutek vseprisotnosti (Vse je tvegano. Tako to jaz gledam na to, razlika je samo v stopnji tveganja. Ko želiš nekaj doseči, moreš za to tvegati. Tako pač je v življenju. Ko greš v trgovino tvegaš, da te kdo oropa, ali zbije avto, ko greš čez cesto, 38m22sš5.). Sodobna moderna družba ustvarja moralne kategorije pravilnega ravnanja (kdo je tisti, ki dela prav in kdo ne). Posameznik_ca si mora ves čas prizadevati, da bo ravnal_a prav in vse delo mora opraviti sam_a. 138

152 - Teža osebnega projekta. (V naši družbi trenutno ni možnosti napredovanja, zelo težko si je ustvariti kariero, kar posledično vpliva na to, kdaj si ustvariš družino, kje stanuješ z družino, itd., 41m23z7.). V pripovedih prepoznamo normalizacijo pojma 'tveganja', ki nastane kot posledica občutka vseprisotnosti tveganj in nenehne potencialne nevarnosti. Tveganja dobijo značilnost norm, ki so obremenjene z moralno kategorijo smiselnosti tveganega ravnanja in z normo racionalnega delovanja. Individualizirani scenariji življenjskih potekov Mladi morajo postopoma prevzemati dodatne družbene vloge (npr. biti zaposlen, imeti družino itd.), zaradi česar si začnejo postavljati drugačne prioritete, ki prinašajo nova tveganja. - Ves čas tvegam, da dosežem cilj (Občutek mam, da skoz v življenju neki tvegam. (64m23z8) ali [ ] lahko bi rekla, da hkrati združuje neke pozitivne in negativne lastnosti, s tveganjem lahko ustvarjamo cilje, ki bodo na koncu za nas dosežek ali pa totalen poraz. Tveganja predstavljajo tudi neko bližnjico do ciljev, 44ž30sš6.). Individualizacija tveganj se odvija na dveh poljih: prvo je mikro polje osebnega sveta, ki ga oblikujejo osebni interesi, želje, vrednote, ki močno vplivajo na posameznikove_čine odločitve, drugo je makro polje družbenega okolja in družbenih struktur, nad katerimi posameznik_ca nima vpliva (Dean 1997, 1999). Zaradi vtisa vseprisotnosti tveganj skupaj z njihovo individualizacijo lahko posameznik_ca prav v vsaki dejavnosti prepozna elemente potencialne škode, ki lahko vpliva na njegovo oziroma njeno prihodnost, zaradi česar se prihodnost zdi še bolj negotova in posameznik_ca še bolj izpostavljen_a tveganju in prepuščen_a samemu_mi sebi. - Vsega je lahko enkrat konec (Tvegam to, da včasih spijem kakšno pivo in sedem za volan. To dojemam kot splet okoliščin. Mislim, da sem vsakodnevno na cesti, se vsak dan rekreiram, vsak dan sem v družbi s kolegi in tvegam prepire, nesoglasja, vsak dan delam in lahko izgubim službo, tvegam to, da sem v zvezi in v to vlagam čas, denar, in tvegam to, da je tega lahko enkrat vsega konec, 41m23z7.). 139

153 Nelagodje in negotovost zaposlitvene kariere vplivata tudi na medsebojne odnose. Prav individualizacija je vnesla v sfero medsebojnih odnosov nove napetosti. V medsebojnih odnosih individualizacija povzroča konflikte pri uveljavljanju lastnih pravic in avtonomije ter istočasnem ohranjanju medsebojnih odnosov. To zahteva intenzivna pogajanja pri odločanju. - Nič ni zagotovljenega (Vsakodnevno se spopadam z več vrstami tveganj (šolanje, zaposlitev, prosti čas). Vedno ko grem v službo, obstaja možnost, da bo to moj zadnji delovni dan. Za vsaki izpit, ki ga ne opravim, sem vedno bolj oddaljen od šolske izobrazbe. V prostem času (nogomet) riskiram, da se bom na poti domov moral ustaviti na urgenci, v kliničnem centru, 41m23z7.). Pritiski na posameznika_co se povečajo. Tveganja, povezana s pridobitvijo zaposlitve in rednega dohodka in s tem, kako oboje ohraniti, pri sogovornikih povečajo eksistencialno stisko. - Refleksija situacije (Tud z recesijo, k je kr močno vplivala name. Zato k je mami zgubila službo, jz nism delu in smo mel takrt res težave s preživetjem. Sj pol se je počas mal izbolšal, sam še vedno ni tko, kokr je blo pred recesijo. Tveganje, k se nanaša na socialne stike, je pomoje tud izguba družine, prjatlov. Pač odnosa z njimi, 70žm2b1.). Z negotovostmi, ki so posledica družbenega dogajanja, se poglobi vrzel med individualiziranim posameznikom_co in družbeno stvarnostjo. Tako na primer usmerjanje pozornosti na individualne posebnosti tistih, ki iščejo zaposlitev, in na njihovo zaposljivost (npr. poklici, ki postanejo odveč, presežni delavci) prikrije negotove gospodarske razmere in zaposlitvene možnosti na trgu dela, odgovornost za brezposelnost pa nosi posameznik_ca (npr. ker se ni odločil za pravi poklic). Poudarjanje posameznikove_čine odgovornosti za to, da premišljeno ravna s tveganji, spretno preusmeri pozornost od strukturnih in družbenih neenakosti kot vzvodov za neuspešno soočanje s tveganji k neprimernim odločitvam posameznikov_c. - Individualizacija revščine revščina postane zasebna zadeva ([ ] kot osnovno, lahko postanem reven. [ ] sem brezposeln, prijavljen na zavodu, nimam rednega dohodka, s katerim bi lahko živel brez odrekanj, živim pri starših, kjer imam eno sobo, nimam družine. Šolal sem se v taki smeri, da danes ni služb, 35m24sš3.). Posameznik_ca je odgovoren_na, s kom se druži, kako skrbi za zdravje, kako razmišlja, da ne bo diskriminiran_a, kako izraža svoja stališča, da ne bo prišel_a v konflikt, kako se izogiba nasilju, kako bo ravnal_a, da ne bo zdrsnil_a v revščino. 140

154 - Identitetni projekt zahteva previdnost na vsakem koraku (Tveganje za revščino, za ponovno uživanje drog, biti diskriminiran zaradi svojega prepričanja, tveganje za poslabšanje zdravstvenega stanja... Druženje z ljudmi, ki še uživajo drogo, kajenje, to, da javno povem svoje mnenje, izražam svoja stališča, izpostavljena sem družinskemu nasilju, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, 80ž30b7.). 'Normalne biografije' in spodobnost Čeprav se zdi, da je refleksivna moderna odprla posamezniku_ci možnost, da sam_a ustvarja scenarij svoje življenjske zgodbe, ostajajo družbene in kulturne determinante cenjenih in želenih družbenih statusov in vlog izrazito tradicionalne. V pripovedih mladih prepoznamo normativni kodeks sodobne družbe, ki ne le z napisanimi pravili, temveč tudi z nenapisanimi moralnimi kodeksi, določa, kaj je družbeno sprejemljivo, zaželeno in pravilno ravnanje. - Individualizirani scenariji upravljanja s tveganji (Glede na zaposlitev tvegam tako: posel, v katerem delam, ni ravno blesteč. Mislim, koliko podjetij je že propadlo, kaj, če se to zgodi tudi nam? Bom izgubil službo, tvegam s tem, ker ostajam v tem poslu. Ampak kje pa je danes sploh še varno biti? Glede zaposlitve mislim, da smo v tveganju vsi, zaradi situacije v gospodarstvu, vendar mislim, da imam morda malo širšo mrežo ljudi, kot drugi, 79m28z7.). Posameznikova_čina nemoč, da bi lahko predvidel_a prihodnost in tveganja, sproži proces, v katerem tveganja postanejo 'normalna', posameznik_ca lahko začne v njih uživati in jih sprejemati prav zato, ker nepredvidljivost vedno prinaša tudi vznemirjenje. - Tvegati postane normalno (Jst mislim da tvegamo skoz, vsak dan neki. Čeprav se ne obremenjujem velik s tem, ker jst itak rad tvegam. Men tut ni problem delat v tujini. Ni mi problem nekam it, čeprav bi blo tvegano, 64m23z8.). Neogibna tveganja so povezana z eksistencialnimi vprašanji (Za eksistencialno stanje, bi bila pripravljena storiti vse, 32ž20sš1.) in peljejo v sprejemanje različnih odločitev: sogovorniki v intervjujih menijo, da je udeleževanje v družbenih tveganjih nujno za napredek, dosego cilja ali normalnega življenja, da bo soočanje s posledicami tveganj prineslo pozitivne rezultate, zado- 141

155 voljstvo v prihodnosti. Posamezniki_ce se morajo sami spopadati s tveganji, vključno s preprečevanjem nesreč pri tveganju, in se hkrati ukvarjati z različnimi občutki, ki jih ob tem doživljajo. - Ustvarjanjem lastne kariere in osebne 'biografije' (Ja okolje itak ima svoje zahteve. Moraš biti lepa, pa pridna v šoli in doma. Pa ubogat, pa se ne družit s tistimi, ki jih npr. starši ne odobravajo. Ne smeš ugovarjat in izgledat moraš tako, kot se od tebe pričakuje. Če odstopaš, te že čudno gledajo, sploh doma (v domačem kraju), kjer si itak čuden, če ne nosiš dolge kikle, pa trajne. Je kar hudo, da ustrežeš vsem in pa da najdeš en tak videz, da ne gre nikomur preveč v nos. Malo se moraš prilagoditi, če ne, si že čuden. In pač se moraš določenim stvarem odpovedati, da lahko nekako spadaš v ta okvir, 10ž17oš3.) ali (Okolje pričakuje, da bom v življenju uspešna in 'zgledna' ženska. Ker sem bila na gimnaziji in sedaj na fakulteti kar pridna, od mene ne pričakujejo, da mi bo kdaj v življenju lahko tudi 'spodletelo'. Ker mi vedno gre vse lepo in prav. Včasih me to obremenjuje na način, da stvari ne delam več toliko zase, vendar za druge. Da bom razveselila njih, 24ž24sš4.). Tisti mladi, ki bodo želeli ostati na običajni karierni poti, bodo poskrbeli za to, da bodo minimalizirali tveganja, ki so lahko ovira za karierno napredovanje (npr. opustili bodo druženje z izstopajočimi subkulturnimi skupinami, nosili bodo primerno obleko, gibali se bodo po 'pravih' prostorih). Vsaj navidezno bodo tako ustvarili podobo, da je njihovo življenje 'urejeno'. - Upoštevanje konvencionalnih družbenih pravil na ravni zunanje podobe (Družba je tista, ki postavlja pravila. Ko smo bili mlajši (osnovna, morda začetek gimnazije), smo se bolj družili na podlagi pripadnosti različnim subkulturam, npr. skejterski, metalski, itd. subkulturi. Mislim, da če želiš sedaj dobiti službo, moraš biti kot večina ljudi spodobno oblečen, brez pirsingov na obrazu, itd. Če pripadaš kakšni subkulturi, se zadržuješ na posebnih mestih, npr. Metelkova (metalci, pankerji) ali lokalih/diskotekah (npr. Simfonija rejverji), 62m23sš7.). Izobrazba in kariera postaneta individualizirani, posameznik_ca je ujet_a v tekmovanja z drugimi in v ustvarjanje individualistične kariere. Najbolj pričakovan scenarij življenjske zgodbe mladega človeka vključuje sodelovanje v izobraževalnem procesu (od vrtca do fakultete). Vključitev v izobraževanje je dokaz da gradiš normalno življenjsko zgodbo. Mladi so tako večino svojega življenja povezani z institucionalnim okoljem, ki diktira tako strukturo poteka 142

156 dneva, aktivnosti, socialne mreže, dogodke in podobno (Goffman 1991, Flaker et.al. 2008, Grebenc in Šabić 2013). Mlajši intervjuvanci (stari med 15 in 18 let) so pripovedovali o tveganjih, povezanih z izobraževanjem in zabavo: [ ] nepripravljenost pred izpitom, 4m19sš4, [ ] izbira nadaljnjega študija, 5m18sš3, [ ] špricanje šole, 6ž16sš1, pobeg od doma, jemanje raznih substanc, vožnja z avtom pri 14 letih, 12ž15oš4, [ ] plonkanje oz. prepisovanje, 5m18sš3, [ ] npr. da zabluzim in imam slabe ocene, v prostem času pa povezana s športom, če se npr. poškodujem, 7ž17os3. V pripovedih sogovornikov, starejših od 19 let pa je več pripovedi, ki so povezane z odločitvami o njihovi prihodnosti. Izobraževanje mladim predstavlja pomembno odskočno točko. Izobrazba je pogoj za vstop na trg dela oziroma za zaposlitev, ki prinaša ustrezen dohodek za preživetje. Izobraževanje kot tako dobi značilnost 'vsiljene situacije', tveganja, ki se mu ne moreš izogniti. Intervjuvanci postavljajo prelomno točko, ki se zdi ena izmed bolj usodnih za potek osebne kariere, na konec osnovne šole, ko se odločajo za nadalje izobraževanje, poklic ali kasnejši študij. To jih postavi v situacijo, ko se morajo soočiti z vprašanjem, kaj želim delati in dilemo, kaj želim postati oziroma kam želim priti? Gre za življenjska vprašanja odločanja med racionalnimi dobički in željami oziroma interesi posameznika_ce. Za večino je to prva prekinitev 'mladostniškega moratorija', ko morajo o sebi in svoji prihodnosti bolj jasno razmišljati in predvideti scenarije odvijanja prihodnosti (kar vključuje tudi razmislek o potencialnih tveganjih, potencialni škodi in koristih). - Odločitev o poklicnem izobraževanju točka prekinitve mladostniškega moratorija običajnega mladostniškega poteka življenja (Tveganju smo izpostavljeni od konca osnovne šole naprej, ko se začne izbira srednješolske izobrazbe, saj na primer tisti, ki se odločijo za gimnazije, po končani šoli nimajo pridobljenega poklica in morajo naprej študirati, s tem pa tvegajo dolgo izobraževanje, ki ni nujno, da ga bodo dokončali, poleg tega pa tvegajo tudi zmanjševanje števila ustreznih delovnih mest v času študija in posledično nezmožnost zaposlitve po pridobljeni izobrazbi. Vendar pa je to na primer eno izmed nujnih tveganj posameznika, ki se je na primer odločil zaposliti v poklicu, za katerega je univerzitetna izobrazba pogoj in je pripravljen izpolniti merila za dosego želenega cilja, 39ž23sš2.). 143

157 Izbira študija je neogibno tveganje za vse mlade. Vprašanje pa je, ali so med njimi tisti, ki si pri tej odločitvi lahko privoščijo napako. Zagotovo mladi, ki prihajajo iz družin z boljšim ekonomskim položajem, laže sledijo lastnim interesom (npr. izberejo šolo, ki odloži izbiro poklica na poznejši čas) in tudi laže popravijo napake napačnih odločitev (npr. se prepišejo na izredni študij). - Obveza tveganja (Nujno je, da tvegaš in greš študirat, čeprav tvegaš, da ne bo službe. To je najbolj nujno. Ker rabiš službo za preživetje, 29ž22sš4.). Če izpadeš iz tega sistema, je družbeno zaželen scenarij vsakdanjega življenja (Goffman 1991, Ule 2000, Bauman 2002) avtomatsko prekinjen. Za mlade, ki iz kakršnega koli razloga ne morejo več 'hoditi v šolo', se spekter tveganj v trenutku spremeni in zajame povsem nova tveganja. Če so prej 'tvegali, da dobijo slabo oceno', je zdaj tveganje, da 'obvisijo doma' (Flaker et al ): Ker nisem končal prvega faksa, so mi starši rekli, da me ne bodo več podpirali in da si moram od zdaj naprej študij plačevati sam. Zavedam se, da rabim izobrazbo, saj s srednjo šolo nisem nič, meni je bolj problem motivacija. Motivacijo za mene predstavlja to, če bi mi nekdo rekel, da bom po končanem študiju imel službo in plačo 1500 evrov, ne pa da me bodo poslali na Zavod za zaposlovanje in bom odvisen od pomoči države. V Sloveniji je preveč brezposelnih, tudi policisti bodo stavkali, tako da v tej smeri ni nič obetajočega, ljudi odpuščajo in to vse je slabo za mojo prihodnost, 41m23z7. Moralna dolžnost prepoznati tveganje V pripovedih o tveganjih prevladuje slog, za katerega je značilno izrazito izpostavljanje individualne odgovornosti za ravnanje s tveganji. Posameznik_ca je tisti_a, ki čuti moralno dolžnost, da prepozna tveganje in prepreči vzroke, ki bi lahko sprožili tveganje in z njim povezane negativne posledice. Na ravni pojasnjevanja vsakdanjega sveta pa je precej težje razložiti Kompleksnost družbenih okoliščin tveganj, saj je makro svet težko pojasnjevati s preprosto linearno logiko vzroka in posledice. Zato ostajajo veliko bolj privlačni in lažje razumljivi preprosti ste- 47 Flaker, V. Grebenc, V., Rihter, L., Rode, N., Miloševič-Arnold, V., Videmšek, P., Dajčman, B., Žagar, A. (2005) Oblikovanje sistema indikatorjev za ugotavljanje potreb ljudi po vrsti in količini posameznih storitev in razvoja novih oblik storitev/pomoči na področju socialnega varstva: končno poročilo. 144

158 reotipni konstrukti posameznika_ce kot edinega merila. Individualizacija tveganj se tako prikladno poveže z individualizacijo življenjskega poteka in z individualistično moderno družbo. Država in njene institucije igrajo vlogo pri tveganjih zgolj kot posredniki, ki naj o tveganjih obvestijo posameznike_ce, da se bodo lahko moralno odločili. S tem se družbena odgovornost in strukturne spremembe razblinijo, posameznikom_cam pa omogočijo detekcijo grešnega kozla. Tako sogovornik iz spodnjega citata spregleda, da pogoje, v katerih starši najdejo le malo časa za svoje otroke, ustvarjajo družbene razmere. Sporočila pomembnih drugih in medijskih kampanj so nasičena s stališči, ki usmerjajo posameznika_co v prepoznavanju potencialno škodljivega vedenja. Svareče ali obtožujoče sporočilo pa naj pokaže na moč posameznika_ce, da je odločitev v njegovih oziroma njenih rokah. Na tak način postane posameznik_ca tisti_a, ki ima v rokah škarje in platno, strukturne in družbene okoliščine tveganj pa so spretno skrite za vzročno-posledičnimi razlagami napačnih odločitev ljudi kot posledice njihove premajhne moralne odgovornosti, in ne kot posledica družbene prikrajšanosti in pomanjkanja družbene moči. Tako na primer v naslednjem citatu intervjuvanec pripiše vzroke čezmernega tveganja mladih odtujenosti staršev in otrok. - Kulpabilizacije žrtve (V povezavi s tem, da so starši zelo zaposleni in sledi temu pomanjkanje časa za vzgojo otrok. Vse izhaja potem iz vzgoje. Potem so vsekakor izpostavljeni več informacijam internetu, več nevarnim stvarem že v mladosti posegajo po drogah, alkoholu, spolnosti. To vse izhaja iz pomanjkanja časa za vzgojo. Otroci se potem ne znajo odločat, ne vlečejo pravilnih stvari v življenju, npr. ni problem, da seksajo, ampak da se tega ne lotijo pravilno se ne zaščitijo, ker ni staršev, da bi jih tega naučili, 38m22sš5.). Prav prikazani primer razkrije dinamiko individualizacije tveganj, saj posameznik_ca, ki je sam_a žrtev pritiska trga dela, nenadoma postane odgovoren_na še za svojo neustrezno starševsko vlogo. To pomeni, da je v očeh ocenjevalcev uspešnosti 'osebnega identitetnega projekta' neuspešen_a tako kot zaposlen_a (saj si ne znaa ustvariti prestižne zaposlitve) in kot starš, saj nezadostno skrbi za otroke. Ta primer nam pokaže tudi, kako priročna sta posploševanje in poenostavitev ekspresnega znanja (v tem primeru psihologije) za ustvarjanje poljudnega znanja, ki v vsakdanjem govoru o tveganjih pomaga pri ustvarjanju priročnih teorij, s katerimi si ljudje razlagajo dejanja drugih ljudi. 145

159 Izbire in vpliv 'Identitetni projekt' pomeni, da posameznik_ca samostojno kreira osebni življenjski slog, izbira na trgu in kombinira ponudbe. - Povečevanje izbir povečuje tveganja (Mladi so zelo izpostavljeni tveganjem, saj živijo bolj tvegano, eksperimentirajo, želijo preizkusiti čim več, imajo tudi več možnosti za to, 54m24z5.). Pripovedi odražajo prepričanje o vseprisotnostih tveganj in zahtevo po njihovem sprejemanju. Po prepričanju sogovornikov se tveganja razlikujejo tako po stopnji ogrožanja akterjev in morebitnih posledicah, kakor tudi po škodi in dobičku, ki pri tem nastaneta. To na eni strani kaže na 'preračunljivo' racionalno odločanje, ki se v pripovedih intervjuvancev odraža predvsem v tem, da imajo po njihovem mnenju tveganja odločilen vpliv na potek njihovih osebnih karier oziroma biografij, na drugi strani pa sogovorniki, ko pripovedujejo o sebi (npr. biografske zgodbe Urek 2003, Grebenc 2005), pripisujejo velik pomen tudi dejanjem in situacijam, kot so uživanje alkohola, nezaščiteni spolni odnosi, hitra vožnja, se pravi, tveganja, ki se lahko zgodijo spontano in nenadoma. Tudi premislek o posledicah ostane na ravni odziva na trenutno situacijo. O posledicah ne razmišljajo, tveganju se prepustijo. Sled nekega racionalnega preudarka v taki situaciji bi lahko bil kratek premislek o tem 'ali si lahko to tveganje privoščim', 'ali imam čas'. Upoštevanje konvencionalne podobe identitete Kulturna derminiranost identitet se kaže v družbeni zahtevi po upoštevanju konvencionalnih podob identitet, ki pomenijo prilagoditev kulturnim zahtevam. Mladi govorijo o: - kulturni determiniranosti (V svojem življenju skušam upoštevati pravila družbe- kulture, v kateri živim in pridem v stik, 76ž29z8.) in - prilagoditvi kulturnim zahtevam (Sama mislim, da ne počnem ničesar takega, da bi lahko rekla da tvegam. Ne pijem prekomerno in ne kadim. Okej, tveganje je mogoče lahko to, da ko včasih bolj malo jem, takrat bi lahko padla v nezavest ali kaj. Ampak takrat tudi dobim oz. Izgubim nekaj kilogramov. Ampak ne vem, če je to tveganje. Tveganje se mi zdi bolj v smislu, da ležiš na tirih in se umakneš tik, preden pride vlak. To 146

160 je tvegano, ker je življenjsko nevarno. Nekateri to jemljejo kot zabavo, jaz pa pač ne. Nisem tak tip, 10ž17oš3.). Posameznik_ca tako postane menedžer_ka, ki tehta, koliko si lahko privoščia in kaj še lahko všteje v osebni projekt. Ekonomska logika tako vzpostavi dve interpretaciji finančnih tveganj ([...] krediti, finančne naložbe (24ž24sš4) itd.): konzervativno logiko, to je, 'zadolževanje, ki si ga še lahko privoščim' in 'gemblersko' logiko, to je, 'zadolževanje preko zmožnosti'. V identitetni načrt je potrebno vključiti tudi oblikovanje 'podobe o sebi'. Podoba telesa je eno izmed tistih tveganih predpisov, ki je kulturno najbolj determinirano, čeprav refleksivna moderna to determiniranost maskira z navidezno sproščenostjo identitetnih slogov (Rose 1990). Narekovane podobe lepega telesa so postavljene v izložbo in postavljajo modele, po katerih naj se posameznik_ca zgleduje, jih izbira in se samo-oblikuje. Ideal lepote telesa Sogovorniki pripovedujejo o idealu lepote, ki ga prepoznamo v izjavah o: - Tveganjih za telo in zdravje (Mladi smo lahko precej uporniški proti staršem ali šoli in dejansko že to tvegaš, ker ti potem starši ne dajo več žepnine ali kaj. V bistvu se moraš prilagoditi tako, da si všečen vsem. Jaz to prakticiram tako, da se pač poskušam čim lepše obleči, pa da sem čim bolj suha. Ker včasih sem bila bajsasta, pa vem, da so me vsi zafrkavali. Veliko bolje prideš skozi, če dobro izgledaš. To bi lahko rekla, da je moja taktika, če me že to sprašuješ. A kaj je nevarnost? Ja ne vem, lahko preveč shujšaš, pa si anoreksičen, ali pa zapraviš ves denar za obleke. Čeprav sama prej nikoli nisem o tem razmišljala na tak način, 10ž17oš3.). Ustvarjanje podobe o sebi zahteva previdnega in preudarnega posameznika_co, ki bo znal_a svoja ravnanja prilagoditi okoliščinam. Racionalni_a posameznik_ca naj bi se zato izogibal_a trenutkom nepremišljenosti in spontanosti, saj lahko 'škodujejo' želeni identitetni podobi, ki jo želimo prenesti v prihodnost. - Interakcijski prekrški (Ja v prostem času smo šli kdaj vn in seveda sem se ga tudi jaz že pošteno napil in v takem stanju počel neumnosti. Marsikaj sem počel in marsikaj se mi je zgodilo. Ničkolikokrat sem bruhal, ampak to ni zdaj neki hudga. Dostikrat sem se 147

161 osramotil, enkrat sem na primer sredi centra ponoči pokazal rit. Enkrat smo se zafrkavali in sem se nekaj igral z zastavo pri Maxiju in bližnjim policajem ni blo všeč, tko da sem skoraj pristal na policiji. Posredovala je punca in me nekako opravičla in utišala, tako da je bilo vse v redu, 67m24sš5.). Mladi si lahko prav zaradi 'mladostniškega moratorija' privoščijo več interakcijskih prekrškov in več spontanosti, saj se njihova ravnanja dedramatizirajo in minimalizirajo kot del odraščanja in 'nabiranja izkušenj': - Mladostniški moratorij, eksperimentiranje (Ko smo se po nočnem popivanju vračali domov vsi dobre volje in še bolj korajžni in pametni kot po navadi, smo šli mimo mestne fontane in prijatelji so me izzvali, če si upam skočiti v vodo. Seveda si upam, taka reva pa spet nisem, za gajbo piva bom pa skočil. Bilo je veliko smeha, jaz pa ves premočen, pa še mrzlo je bilo, zima je bla. No, ko smo že zaključevali z našim nastopom, so se pojavili modri angeli in smeha je bilo konec. Ne vem, ali nas je kdo prijavil ali so nas izdale kamere (na to prej nismo pomislili). Izdan mi je bil plačilni nalog za motenje nočnega miru in poškodovanje tuje lastnine. Torej sem po neumnosti izgubil denar pa še prehladil sem se, 66m20sš5.). Čeprav drugačnost na videz ne sproži nujno sankcioniranja spornega tveganega ravnanja, pomeni odstop od norm, deviacijo, ki posledično pomeni oviro pri ustvarjanju želene 'javne podobe o sebi', uspešne 'osebne biografije'. Kazen za neprimerna tveganja tako ni neposredna (npr. zapiranje v institucije), ampak se izvaja posredno in se kaže v označevanju skupin in posameznikov_c kot 'bolj tveganih' (npr. homoseksualni moški in intravenozni uživalci drog kot prenašalci virusa HIV). Označevanje in stereotipiziranje posameznikov_c na temelju ocenjevanja njihovega 'tveganega načina življenja' pa je korak v smeri umeščanja teh skupin na družbeno obrobje in razlog za utrjevanje in utemeljevanje stigme. Temu sledi nedostopnost družbeno cenjenih vlog in s tem subjektivno cenjenega (želenega) življenja (Flaker 2002, Goffman 1991). Navidezna pluralnost življenjskih slogov se v govoru mladih zrcali kot sprejemanje drugačnih, drugih identitet: - Vsi drugačni vsi enakopravni (V družbi so posamezniki, ki občasno posežejo pa kakšnih drogah, potem so tisti, ki občasno pijejo, in so taki, ki ne pijejo in ne kadijo zaradi osebne odločitve po takem stilu življenja. Ampak nobenega se zaradi tega ne izpostavlja. Tisti, ki kadi travo je enakopraven tistemu, ki ne spije niti kapljice alkohola. Nobeden 148

162 nima pravice odločati o tem, kar lahko drugi počne, to je na posamezniku samem.)(moji prijatelji so predvsem šolarji, družim se tako s puncami kot s fanti, so različnih starosti, narodnosti, različnih verskih prepričanj in različne višine dohodkov. Imajo podobno mišljenje kot jaz in skupaj smo tudi odraščali. V moji prijateljski skupini nimamo pravil. Vsaki posluša svojo glasbo, vsak se oblači po svoje. Ni zaželeno, da obsoja alkoholizem, da je mamin sinček Včasih smo imeli rituale sprejemanja, tradicionalni krst, ki je bil povezan s ponižanjem, zaupanjem in predanostjo. To je izgledalo tako, da so klečali pred nami, skočili so z meterskega droga, mi smo jih pa ulovili. To je bila igra zaupanja novih članov članom, ki smo že nekaj časa pri tej skupini. Spiti so morali tudi večjo količino alkohola in se na tak način izkazati. Danes tega več nimamo. Mogoče so bili ti rituali nevarni, vendar se nikoli ni nič zgodilo (da bi kateri preveč spil, da bi kdo padel ), 41m23z7.). Iz pripovedi je razvidno, da se mladi le redko identificirajo s posebnimi skupinami in da jim prijateljska skupina bolj kot način oblačenja, poslušanje glasbe in pravil vedenja, pomeni oporo, združevanje na podlagi interesov in razumevanja. V tem smislu imajo današnje mladostniške skupine lastnosti subkultur, to je, interesno združevanje, ki pa posameznikom_cam omogoča tudi individualizirano ravnanje. Lahko bi rekli, da je prišlo do premika od jasnih pravil, ritualov in podrejanja v subkulturi k individualističnim interesnim skupinam. 149

163 6. Situacijskost v individualiziranih reprezentacijah tveganj Med scenariji, ki so najbolj dodelani, so tisti, na katerih temeljijo dnevne rutine. Sogovorniki_ce pripovedujejo spremenjenih dnevnih rutinah, ki izgubljajo svojo noto predvidljivega scenarija dneva. Njihove pripovedi kažejo na izgubo konstatnosti, ki nastane kot posledica hitrega tempa življenja. Mladi govorijo o individualnih reprezentacijah tveganj in izgubi občutka varnosti: - Omajana ontološka varnost (Ja glede na to, da živimo v taki družbi, al kako bi se izrazu, tvegamo v bistvu vsakodnevno zarad hitrega življenja, ki ga živimo. Temu bi loh reku ena vrsta tveganja, vsakodnevna tveganja. Zarad hitrega življenja smo non stop v stresu, skos v pogonu in to je za telo napor. Če se preteramo, lahko zbolimo. Sej poznamo zlo hude bolezni, ki nastanejo zrd stresa, od čira na želodcu, ekcemov, luskavice do rakavih obolenj in tko naprej. Zarad hitrega življenja se ponavadi tut ne prehranjujemo pravilno in to spet prinese tveganja, veliko ljudi je zaprtih, brez energije, nepravilna prehrana privede do marsikaterih bolezni. Recmo, da so to vsakdanja tveganja, 67m24sš5.). Predpisane scenarije lahko zasledimo in prepoznamo v najbolj vsakdanjih in običajnih situacijah, pri katerih dobimo vtis, da gre pravzaprav za rituale:»[ ] poljub za lahko noč, družinsko kosilo, poslovilna zabava«(cohen in Taylor 1976/1992, str. 72) so taktike preživetja, ki zmanjšujejo tesnobo in strah in dajejo občutek, da neko področje obvladujemo. V spremenjenih družbenih okoliščinah lahko varnost, ki jo omogočajo dejavnosti v rutiniziranem poteku dneva, s katerimi zmanjšujemo napetost in tesnobo, mladim pomaga obvladovati stiske. Rutinske dejavnosti so lahko trenutki sprostitve, ko jim ni potrebno biti ves čas na preži. Z njimi življenje postane obvladljivo in predvidljivo. Rutine zato, ker jih pogosto ponavljamo in so nam domače ustvarjajo vtis varnosti pred tveganji, ker v njih ni nič nepredvidljivega, dogajanje poteka po znanem scenariju in vtis imamo, da se ne more zgoditi nič neznanega, ker bomo vsako nepričakovano in neželeno spremembo lahko hitro opazili. V rutinah, kjer je scenarij natančno izdelan, imamo občutek, da o tudi strategije obvladovanja potencialnih groženj in potencialnih nevarnosti že zajete v samem poteku rutine in postavljene tako, da preprečujejo ali vsaj minimalizirajo škodo. V vsakdanjih opravilih, na primer, ko kuhamo, pospravljamo, se vozimo v avtomobilu, se ukvarjamo z znanim športom in podobno, je vse, kar nas ogroža in je lahko nevarno, že zajeto v rutinskih dejanjih, ki jih izvajamo skoraj brez razmišljanja vročo posodo premikamo s krpami, da se ne opečemo, pripomočke pri pospravljanju uporabljamo tako, da se ne poškodujemo, pri vožnji smo ves čas pozorni in sledimo dogajanju, pri telesnem naporu pazimo 150

164 na odzive telesa in prilagodimo vadbo ). Zato včasih potrebujemo neodvisnega opazovalca, da ne bi spregledali in da bi prepoznali, na kakšen način rutine za posameznika_ce pomenijo tudi tveganje (npr. dnevna vožnja v oddaljen kraj kjer je posameznik_ca zaposlen_a). V sodobni moderni, v kateri se od posameznika_ce zahteva, da nenehno reflektira svoje dejanja, pa so rutine omajane. Čeprav posameznik_ca lahko ustvari neke tipizirane oblike poteka dneva, s katerimi si ustvari občutek ontološke varnosti (Giddens 1990), pa ob nenehnem reflektiranju svojega ravnanja izgublja orodja tradicije in navad, s katerimi so ljudje od nekdaj obvladovali družbeno življenje (Schutz 1967). S tem posameznik_ca izgubi zaupanje v realnost kot nekaj trdnega, kar je temelj za ustvarjanje ontološke varnosti. Posebnost tveganj, ki jih sogovornik poimenuje 'vsakdanja tveganja', je izguba stabilnosti, ki nastane zaradi nenehnega spreminjanja družbe. Gre za element situacijskosti, ko je tveganje izrazito povezano s kontekstom in postavitvijo situacije, ki se je 'zgodila', do katere je prišlo spontano, nenadoma, nepričakovano ali naključno. Pomikanje skozi dan v življenju mladega človeka pomeni pomikanje od situacije do situacije, pri čemer je v potekih dnevov, ki so manj strukturirani z rutino in ustaljenim urnikom, več verjetnosti, da bo posameznik_ca pripravljen_a na nepredvidene situacije, na katere bo naletel_a po naključju, in da bo o njih razmišljal_a. Kadar ga_jo situacija preseneti, se mora nanjo odzvati takoj, v trenutku. Mladi so nam govorili o 'adrenalinskem' dnevu, ves čas si pod stresom, ves čas si v pogonu'. - Izguba trdne realnosti (Pogosteje se miselno in čustveno izpostavim tveganju. S tem ne mislim samo tveganja soočanja same s seboj in odnosov okolja z mano, temveč tudi tveganja soočanja okolja z okoljem. Ravno ta tveganja puščajo največ sledi, me spreminjajo in zaznamujejo (in kar je najboljše pri vsem tem, je ravno dejstvo, da nimam direktnega vpliva, a sem nekako vključena), 48ž22sš4.). Situacijskost vsakdanjega življenja tako sama po sebi postane rutina, človek se v njej počuti varnega in odločitve o tveganjih, povezanih s takimi situacijami, postanejo manj preudarjene in načrtovane (Grebenc in Šabić 2013). V njih se odločamo glede na možnosti, ki so nam tisti trenutek na razpolago (od materialno-tehničnih možnosti, možnosti v socialnih stikih, možnostih v okolju, razpoložljivem znanju in informacijah). Te so lahko zelo omejene in povsem odvisne od spontanih osebnih vzgibov (ki jih lahko povežemo z osebnimi aspiracijami, željami, interesi, motivacijo, osebnimi vrednotami in pričakovanji). 151

165 - Negotova realnost (V naši družbi trenutno ni možnosti napredovanja, zelo težko si je ustvariti kariero, kar posledično vpliva na to, kdaj si ustvariš družino, kje stanuješ z družino, itd...., tvegam, ker sem izpostavljen socialni-družbeni negotovosti. Socialna negotovost je povezana s tveganji glede nezaposlenosti, glede prihodnosti), 41m23z7.). V pripovedih intervjuvancev se odraža njihov ambivalenten odnos do obveznosti udeleževanja v tveganjih. Mladi menijo, da se lahko izognejo tveganjem na ravni eksperimentiranja z dovoljenimi in nedovoljenimi drogami in s telesom, medtem ko se družbenim tveganjem nikakor ne morejo izogniti. Tem so izpostavljeni vsi, vsi morajo ukrepati v zvezi z njimi, njihova dejanja pa jih pripeljejo v tvegane situacije, ki se razlikujejo glede na to, kakšna sredstva imajo na razpolago. - Situacijskost tveganj (Mislim, da se lahko tveganjem izognemo, ali pa jih vsaj zmanjšamo na minimalno možno tveganje. Čeprav, če pomislim nase, sem mogla sprejeti tveganje negotove in nestalne službe, da bi lahko dosegla svoj cilj, to je dokončanje študija, 47ž22z7.). Življenjski poteki pomenijo scenarije predvidljivosti, ki zagotavljajo občutke varnosti (Goffman 1991). So socialne reprezentacije, v katerih imajo pomembno vlogo rutine, ki dajejo občutek varnosti, njihova predvidljivost pa zmanjšuje občutek tesnobe. V pripovedih lahko prepoznamo tip tveganj, ki bi ga lahko poimenovali rutinizirana tveganja. Mladi so opisovali svoje vsakodnevne aktivnosti. Za nekatere od teh aktivnosti je značilno, da jih vsakodnevno počne tudi velika večina ostalih ljudi in so del večinskega zahodnoevropskega življenjskega sloga, za del teh rutiniziranih aktivnosti pa lahko ugotovimo, da se z njimi ukvarja malo ljudi, da so izjemne in ekstremne (npr. jadralno padalstvo, smučanje po 'celcu', bodibilding, pa tudi uživanje prepovedanih drog, 'zapijanje', 'zakajanje' ). Nepoznavalcem se zdijo te aktivnosti izrazito tvegane in nevarne, medtem ko se udeleženci rutiniziranih tveganj počutijo varno in v njih uživajo, saj so bodisi 'dovolj natrenirani' bodisi poznajo 'meje svojih zmožnosti'. Podobno, kot velja za vse ostale vsakodnevne opravke, imajo tudi ta rutinizirana tveganja v scenariju zajete taktike zmanjševanja tveganja in udeleženci jih poznajo (pri ekstremnih športnikih npr. uporaba zaščitne opreme, poznavanje vremena, pri uživalcih drog pa na primer poznavanje učinkov drog, poznavanje varnejših načinov uporabe drog). - Rutinizirana tveganja (Nekatere tvegane aktivnosti so v mojem življenju zelo pogoste, praktično vsak dan, kot so vožnja z avtomobilom, poraba časa za treniranje, ostale manj 152

166 pogosto. Moja tveganja so v bistvu povezana tako s prostim časom, kot z obveznostim, ki jih imam, služba, 49m23sš4.). - Tveganja kot nove priložnosti (Vendar pa so tveganja v mojem vsakdanjiku povezana predvsem z zabavo, novimi doživetji in odpiranjem novih možnosti za izboljšavo življenja.), 39ž23sš2.). - Varnost v rutini (Tveganja so predvsem odvisna od mojega načina zabave in prostega časa. Pač, ko se zabavam, spijem preveč, zraven kadim, 35m24sš3.). - Taktike zmanjševanja tveganja (Jaz s padalstvom ne tvegam toliko, letet grem takrat, ko je vreme primerno. Ne pa Miha, moj fant, ko gre takrat letet, ko je vreme res neugodno, ko res sever piha, 33ž22sš4.). Pripovedi o rutinah tako odražajo osebna tveganja sogovornikov, ki so pomembno povezana z zabavo in užitkom, športnimi aktivnostmi, denarjem, zaposlitvijo, razvadami in obveznostmi, ki jih imajo. Naštete dejavnosti lahko po gostoti razdelimo na tiste, ki so del vsakdana (so način življenja) in občasne dejavnosti (akterji jih ne izvajajo vsak dan, imajo pa značilnosti rutin), ki se pojavljajo kot rutine (npr. uživanje drog, ponočevanje, kampanjsko učenje, ). Rutine se tako pomembno prepletajo s tveganji. - Tvegane rutine ([ ] preobremenitev telesa, npr. Večdnevno kampanjsko učenje, uživanje drog (npr. alkohol, mehke/trde droge, tablete), ponočevanje, nezaščiteni spolni odnosi, igre na srečo, hitra vožnja z avtom/motorjem, itd. Kar pogosto sem udeležen v aktivnostih, ki sem jih zgoraj navedel. Zabava mi pomeni zabavo, prosti čas, vsakdanjo obveznost vse združeno v eno, 62m23sš7.). V pripovedih sogovornikov lahko vidimo, da mladi drugače doživljajo in opredeljujejo rutine. V njihovih pripovedih so rutine izgubile svoj klasičen pomen in obliko poteka dneva od jutranje higiene, odhoda na delo oziroma v šolo do prostočasnih dejavnosti. Slednje postajajo tako samoumevne, da jih mladi ne doživljajo kot rutine, temveč kot rituale, ki so obvezni, o njih ne razmišljajo in o njih tudi ne pripovedujejo. - Obveza rutiniziranih tveganj (Hehe, odvisno, kaj mam tisti dan. Zjutri vstanem ob pol sedmih, se zrihtam (grem pod tuš, si umijem zobe, WC, si nrdim frizuro in oblečem). Zdej pa odvisno, a mam tisti dan faks, službo, kake druge obveznosti, tko da, če mam službo dopoldne, vstanem malo prej, ker začnem ob 8h in delam do 16h. Po navad še punco peljem na faks, če začneva ob podobnih urah. Ko pridem domov (k punci), kej 153

167 skuham al pa samo pojem, če mami od punce kej skuha, mogoče kdaj pospravim kuhinjo, grem v sobo, pogledam mail, kaj je novega na FB, če je kej novega v tehnološkem svetu, vmes peljem psa na sprehod in je ura za kak film pogledat, narest je treba tut obveznosti za faks. Če delam popoldne, ob 16h, pa spim dlje, pogledam kak film oz. anime, preberem kak strip(manga), pregledam mail, novice. Punco odpeljem na faks, če je treba. Tko je, če nimam faksa dopoldne. Če imam zjutri faks, grem na faks, popoldne pa delam do jutranjih ur in potem grem spat, 67m24sš5.). Strukturiranost vsakodnevnih rutin se pričakovano bolj odraža pri zaposlenih sogovornikih, ko njihov potek dneva narekujejo obveznosti dela. Strukturiranost časa, ki jo mogoča status zaposlenosti, omogoča načrtovanje in tako delno zagotavlja občutek varnosti. Načrt kot prikaz predvidljive prihodnosti, urnike, ki zagotavljajo red v poteku dneva. To omogoči predvidljivost strukturiranih potekov dneva. Urniki nam uokvirjajo vsakodnevne rutine, ki jih potrebujemo za to, da se soočamo z negotovostjo prihodnosti in s s tem povezanimi strahovi. (Grebenc in Šabić 2013, str. 97) Zaposlitev za mlade ne pomeni zgolj ekonomske varnosti, temveč tudi orodje predvidljivosti, ki zagotavlja ontološko varnost. Spremenjene oblike zaposlovanja in narave dela pa na drugi strani prav tako lahko dobijo predznak rutiniziranih tveganj. - Zaposlitev kot orodje ustvarjanja rutinizirane varnosti (Vstanem dvajst do štirih, se umijem in oblečem in se odpeljem z avtom v Ljubljano na šiht. Po šihtu malo počivam. Popoldne grem na sprehod s psom in ko pridem nazaj, pride že moj partner in mu dam kosilo. Pomagam kej mamici, gledam televizijo in grem zgodaj spat, 65ž21z7.). - Zaposlitev kot rutinizirano tveganje ([ ] tveganja povezana z delom, tveganja povezana s športom, žurerska tveganja, posebna tveganja. Pod temi vsakdanjimi tveganji sem tako kot vsi zelo pogosto. Najbolj me skrbi to, da lahko zaspim med vožnjo zaradi utrujenosti in zaspanosti, ker se mi je že enkrat zgodilo, 67m24sš5.). - Rutinizirane tvegane situacije (Situacije, ki jih jaz lahko označim, kot tvegane, so moja služba, kjer se nenehno srečujem s tveganji za nalezljive bolezni iz tropskih dežel, nevarnosti telesne poškodbe z elementi nasilja, 75m30z6.). V večini pripovedi intervjuvancev (ne glede na njihovo zaposlitev) odražajo spremenjene scenarije poteka dneva. Današnje rutine mladih so povezane s hobiji (predvsem športnimi aktivnostmi), zabavo in obveznostmi izobraževanja oziroma dela. Gre za tipične scenarije, v katerih se prepletata zasebna in javna sfera življenja in ki jim omogočajo urejanje neskončne kompleksnosti današnjega sveta. 154

168 - Rutinsko urejanje sveta (Poškodbe po treningu, kajenje, tedenska vožnja v Ljubljano in nazaj domov, s slabo prehrano tudi tvegam, premalo se gibam izven treningov. Velikokrat. Prepletena so, 52ž23sš4. Preobremenitev telesa, npr. večdnevno 'kampanjsko' učenje, uživanje drog (npr. alkohol, mehke/trde droge, tablete), ponočevanje, nezaščiteni spolni odnosi, igre na srečo, hitra vožnja z avtom/motorjem, itd., 62m23sš7.). V izjavah mladih pa vidimo tudi rutine kot predvidljive scenarije vsakodnevnega življenja. Med tednom mladi opravljajo svoje rutinizirane tedenske obveznosti, kot sta šola, zaposlitev ali oboje hkrati i aktivnosti povezane s hobiji. Vikend je namenjen zabavi in užitku. Pri mladih pomembno rutino predstavlja zabava, del zabavanja pa je pri velikem številu sogovornikov povezan z uživanjem alkohola. 'Konec tedna' je tako posebna rutina vsakdanjega življenja, katere značilnost je, da si posameznik_ca lahko privošči tisto, česar si 'med tednom' ne more (več spanja, doma pripravljeno kosilo, sproščenost, zabavo, alkohol in podobno). Pri nekaterih pomeni zabava način življenja, pomeni rutino, ki je sprostitev in odmik od vsakodnevnih pritiskov. Dolgoročno izvajanje aktivnosti ustvari pogoje, ko neko dejanje samo po sebi postane rutina (Cohen in Taylor 1976/1992). Te izhodiščne 'novosti' s časom pridobijo lastnosti predvidljivih potekov dejavnosti, scenarijev, ki se odražajo kot rutinizirana tveganja. Uživanje alkohola kot del zabave in sprostitve pri mladih postane rutina. - Vsakodnevna preobremenjenost (Z mojimi aktivnostmi so povezana na način, da ne uspem narediti vseh stvari, ki si jih zadam in s tem posledično preveč obremenim sama sebe. Če gremo s prijatelji na zabavo, ki je na oddaljenem mestu, potem gremo z avtom, včasih voznik tudi pije in potem se peljemo tudi nazaj z avtom, 24ž24sš4.). - Splet okoliščin (Tvegam to, da včasih spijem kakšno pivo in sedem za volan. To dojemam kot splet okoliščin. Mislim, da sem vsakodnevno na cesti, se vsak dan rekreiram, vsak dan sem v družbi s kolegi in tvegam prepire, nesoglasja, vsak dan delam in lahko izgubim službo, tvegam to, da sem v zvezi in v to vlagam čas, denar in tvegam to, da je tega lahko enkrat vsega konec, 41m23z7.). - Rutinizirana zabava (Sem že povedal, da sem mogoče lahko podvržen pomanjkanju denarja ali pa prevelikemu kajenju, ostalega ne. Pač kdaj pa kdaj pišem stave, si kupim cigarete, grem na kavo, pivo in potem pač denar skopni, novega pa še ni. Tveganja so predvsem odvisna od mojega načina zabave in prostega časa. Pač, ko se zabavam, spijem preveč, zraven kadim, 35m24sš3.). - Uživanje alkohola kot rutinizirano tveganje (No, to je pa tisto. Ko grem delati če me že pokličejo, grem v lokal. Tam je pijača. Ko grem na glasbeno vajo tam ima vedno 155

169 kdo rojstni dan in časti pijačo. Ko gremo na špil ali koncert, dobimo po prireditvi hrano in pijačo. Ko se zvečer dobimo s prijatelji, pa si rečemo: Gremo nekaj spit!, 66m20sš5.). Rutinizirana tveganja mladih, ki večini dajejo občutek varnosti, vznemirljivosti in določene predvidljivosti, pa se lahko zaključijo pozitivno, z dobičkom (občutki zadovoljstva, uspeha, dosežka, zmage ) ali negativno, z izgubo (z razočaranjem, poškodbo, 'mačkom', itd...). Varnost, ki jo posamezniki_ce občutijo ob izvajanju rutiniziranih aktivnosti, vpliva na zmanjšanje ali celo zameglitev potencialne nevarnosti. To omogoči premik pogleda, ko tveganje izgubi svojo komponento nevarnosti in postane rutinizirana aktivnost. Preobrat se pojavi, ko se aktivnosti ne zaključijo z zaželenim izidom. To vodi v spreminjanje rutin, v željo po novem scenariju. - Nevarnost rutiziranih tveganj (Ena taka stvar, k sm se jo mogoče najbol zapomnu, je, k sm se razlepu na veleslalomu. Kol mi je zapel smučko in sm letu not v zaščitno ograjo in se nism mogu premaknt od vratu dol. Iskat me je pršu helikoptr in so me našopal z morfijem, tk da se bol nič ne spomnem. K sm se za silo sestavu, sm že šibu nazaj na smuči in sm se pr isti tehniki še enkrat poškodval. Veleslaloma zdej sploh nočm furat in med drugim sm zarad tega pustu smučanje, 11ž17oš3.). Rutinizirani poteki skupaj s konvencionalnimi družbenimi zahtevami pričakovanega poteka življenja lahko namesto občutka varnosti ustvarjajo nelagodje in strah, ki se manifestira v negotovosti. Prekinitve rutin, kot so zaposlitev, rojstvo otroka ali poroka, v pripovedih sogovornikov niso scenariji, ki vodijo v stisko. Še več, pripovedi odražajo potrebo po spremenjenih scenarijih, ki jim omogočajo zadovoljevanje potreb na višji ravni. V tem smislu izpolnjevanje družbenih zahtev vključevanja v sprejemljive rutine sogovornikom ne zagotavlja varnosti. Pripovedi sogovornikov ne odražajo strahu pred prekinitvijo rutin, še več, želijo si novih scenarijev, ki odražajo družbeno pričakovane poteke življenja. - Želja po konvencionalnosti (Pri meni na primer, je tveganje, da se še nekaj časa ne bom mogla zaposliti. To je nekako moj največji strah. Poleg tega je še večji, upam, da manj verjeten strah, tveganje, da ne bom mogla zanositi (kot posledica mojih kontracepcijskih tablet). Tveganje bi mi povzročila brezposelnost enega od staršev, ali nesreča kakšnega bližnjega, saj bi me zagotovo zaznamovala za celo življenje. Prav tako je tveganje s strani mojega študentskega dela, saj je zaslužek zelo dober, in mi tako petdnevni osemurni delovnik še ne diši tako, kot bi mi moral. Posledično nimam velike motivacije za 156

170 iskanje službe. Kljub temu jo seveda iščem, pošiljam prošnje, a pred diplomo verjetno ne bom uspela dobiti kaj konkretnega. Tveganje je ne nek način tudi moj fant, saj ima name velik vpliv, nikoli pa ne vemo, kako se bo vse skupaj končalo, ali je vredno toliko prilagajanja in tako naprej. Malo manjše tveganje je moje pitje alkohola, saj se je v zadnjem letu zelo zmanjšalo, a ne minimaliziralo, 45ž25sš6.). Odsotnost rutin, tako v zasebni kot javni sferi, nepredvidljivost domačega in javnega okolja za sogovornike pomeni večjo stisko, kakor prekinitev ustvarjenih rutin. Nekateri si želijo prekiniti rutino zato, da bi pridobili občutek pripadnosti, povezanosti in sprejetosti. - Nepredvidljivost (Druženje z ljudmi, ki še uživajo drogo, kajenje, to da javno povem svoje mnenje, izražam svoja stališča, izpostavljena sem družinskemu nasilju, nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, 80ž30b7.). - Zasledovanje ciljev (Pogosto se znajdem v situaciji, ko je pobeg iz rutine nuja za dosego cilja, 6928z7.). - Nuja prekiniti rutino (Za skori vse, kar sem prej omenila (nezdrave razvade, šola, služba, dom ), sej, če živiš dnevne rutine, ne prideš nikamor, 26ž25z4.). Iz pripovedi je razvidno, da na samo tveganje vplivajo tudi okoliščine, v katerih mladi živijo. Vzpostavljanje reda, ki se kaže v ohranjanju znanih scenarijev, daje videz 'normalnosti' (ohranjanju konvencionalnih podob) in občutek trdnosti. Nasprotno pa ob odsotnosti konvencionalnih podob mladi vlagajo dodaten napor v to, da bi ustvarili oziroma pridobili podobe 'normalnosti'. Tako se nekateri odločijo za tvegano dejanje, ki jim prinaša dobiček, s katerim lahko zadovoljujejo svoje rutinizirane potrebe, s katerimi ohranjajo podobo 'neproblematičnosti'. - Videz normalnosti rutiniziranih tveganj (Niso to ravno vsakodnevne aktivnosti, motor in smučanje pa sta prostočasni dejavnosti. Delo na črno (v tem primeru delo na črno pomeni preprodajo drog) je pač skoraj obvezno, da dobim kaj za zraven za kakšen luksuz, ki si ga privoščimo, 84m29z8.). 157

171 7. Nova razumskost - racionalnost homo economicusa pri obvladovanja tveganj V pripovedih mladih vidimo, da se z individualizirano odgovornostjo ustvarjanja lastnih biografij izgubljajo skupni cilji, vrednote in norme. Kulturna pogojenost družbenih tveganj se pri njih kaže v tem, da sprejemajo naloge tehtanja škode in koristi ter poskušajo maksimirati dobiček. V ospredje prihaja logika strateškega delovanja in preračunljivosti. Obveznost tveganja po načelu, 'kdor ne riskira, ne profitira', nekateri vidijo tudi kot pogoj za oblikovanje osebnosti. Tako sodobna družba ustvarja preračunljivega tvegajočega posameznika_co, ki teži k maksimiranju dobička. - Maksimiranje dobička (Nujno tveganje za doseganje ciljev je izstopiti iz tako imenovane cone udomačenosti, varnosti in preizkusiti nekaj novega, drugačnega, nenavadnega. Le tako si širimo obzorje mišljenja, izkušenj. S tem kaj pridobimo, izgubimo, 45ž25sš6.). Kot sem rekla, tveganje gre vedno z roko v roki z zelo lepimi in prijetnimi stvarmi, dobičkom ali neko koristjo za posameznika, po drugi pa prinaša verjetno tudi hude posledice, odvisno za kakšno stopnjo tveganja gre, 44ž30sš6.). Spremenjen odnos do sodobnega človeka se kaže v pogledu na posameznika_co kot racionalnega subjekta (Heartfield 2002). Nova razumskost kot moralno načelo upravljanja s posamezniki_cami (O'Malley, 1992) kaže na eni strani na zahtevo po racionalizaciji in na drugi opozori na družbene tehnologije upravljanja s tveganji. Nova razumskost, kot jo predstavita O'Mally (1992) in Dean (1999), postopno odpravlja odgovornost državnih organov za zaščito pred tveganji (v obliki različnih zavarovanj za čas brezposelnosti in skrbi za zdravje) in jo prenese na posameznika_co. V sodobnih neoliberalni družbah se od posameznika_ce pričakuje, da bo uspešno upravljala s tveganji sodobne družbe, hkrati pa se s statističnim opredeljevanjem in znanstvenim raziskovanjem ustvarja polje razvrščanja posameznikov_c bodisi v skupino z visoko bodisi nizko stopnjo tveganja. Identifikacija oziroma razvrščanje posameznikov_c v skupino aktivnih državljanov_k (delno sposobnih za upravljanje z lastnimi tveganji) in v ciljne skupine (depriviligirani, 'izpostavljeni tveganjem' in visoko tvegana skupina), ki potrebujejo multidisciplinarne intervencije pri upravljanju s tveganji (Dean 1999) tako narekuje tudi načine upravljanja z njimi, pri čemer je 'ciljna' skupina izpostavljena 'upravljanju na daljavo' oziroma 'izkoriščanju od zgoraj' (Rose 1990, Rose in Miller 1992). Če izhajamo iz Giddensove (1991) in Beckove (1992) opredelitve družbe (oba prepoznata tveganje kot nujo, obvezo sedanjega 158

172 časa), lahko hitro sklenemo, da sta obe skupini (do določene mere) podvrženi upravljanju: prva upravljanju s seboj (neoliberalna družba zahteva samo-upravljanje, na primer s sklepanjem zavarovanj) in promocijskim preventivnim akcijam in druga upravljanju, ki ga izvajajo strokovne multidisciplinarne službe (npr. socialnih delavci, psihologi, defektologi, socialni pedagogi itd.). Kljub povedanemu pa se tudi od posameznikov_c v drugi skupini zahteva, da upravljajo s seboj, še posebej, ko govorimo o tveganem ravnanju. Posamezniki_ce v drugi skupini, za razliko od prve, samoregulacijo opravljajo skladno z navodili strokovnjakov, ki jih obravnavajo. Na primer revni mladi so zaradi vsake oblike hedonističnega ravnanja (npr. kajenja, uživanja alkohola itd.) izpostavljeni moralnim sodbam. Ti morajo upravljati s seboj v izogib tveganjem, ker tako zahteva družba, obenem pa upoštevati tudi navodila strokovnjakov (npr. socialnih delavcev). Upravljanje s seboj predvideva razvrščanje tveganj na temelju kulturno specifičnega opredeljevanja tveganj. Okvir temu dajejo kulturno nazorska prepričanja in vrednote, ki zagovarjajo določene vzorce ravnanj (Douglas 1966, 1978, 1982, 1985, 1997, Douglas in Wildavsky 1982, Wildowsky in Dake 1990). Tako ustvarjene 'družbene vrednote' pa določajo načine življenja oziroma politično kulturo in družbene odnose, ki se odražajo tudi s selekcioniranjem različnih tveganj (Wildowsky in Dake 1990). V spremenjenih razmerah se ustvarja svet preračunljive individualnosti, ki se ne odraža zgolj v posamezniku_ci, temveč tudi v družbenem svetu odnosov (Touraine 1995). Tako vsaka preračunljivost ne pomeni le zasledovanja dobička, temveč gre pri tem tudi za sprejemanje kompromisov, ki se odražajo v izgubi ali poslabšanju medsebojnih odnosov. Mladi se zavedajo tako 'nujnosti', da tvegajo, kot tudi vpliva, ki ga ima tveganje na njihovo življenje. To pa se odraža predvsem v medčloveških odnosih in (tako psihičnem kot fizičnem) zdravju. - Odtujenost (Na moje življenje to vpliva predvsem z vidika, da nisem dovolj povezana z naravo in ljudmi, povečuje mojo zaprtost in škoduje mojemu zdravju, po drugi strani pa ima tudi pozitivne učinke, npr. izobraževanje, 31ž22sš2.). Racionalizacija je pri tem obrambni mehanizem opravičevanja za lastne izbire. V novi ekonomsko naravnani družbi lahko prepoznamo komponente racionalizacije kot orodja upravljanja s seboj, preračunljivost podjetniškega sebe (homo economicus), discipliniranja prihodnosti z neposrednimi moralnimi kategorijami, privatizacija tveganj, hoja po robu ter reverzibilna in ireverzibilna tveganja 'nedolžnost reverzibilnih tveganj'. 159

173 Racionalnost kot orodje upravljanja s seboj Mladi sogovorniki_ce tvegano ravnanje opredeljujejo kot stvar odločitve in posameznikove_čine volje, in ne širših družbenih procesov. Tveganje je razumska odločitev posameznika_ce, da se poda v določeno situacijo ne glede na izid. Za tvegane situacije, ki se jim ni mogoče izogniti, velja, da se mora posameznik_ca z njimi nujno ukvarjati. Še posebej to velja, kadar človeka v to silijo življenjske okoliščine. - Tveganje kot situacija (Situacije, ki jih jaz lahko označim, kot tvegane, so moja služba, kjer se nenehno srečujem s tveganji za nalezljive bolezni iz tropskih dežel, nevarnosti telesne poškodbe z elementi nasilja. Pri zaposlitvi ta tveganja moram sprejeti, ker drugače ne morem opravljati dela, ki ga imam sicer rad in ne bi imel rednega zaslužka in bi me zajelo novo tveganje, revščina, 75m30z6.). - Načrtovanje (Pri delu na črno se prav tako dobimo, načrtujemo čas in kraj sestanka. Torej so vse delno načrtovane. Vnaprej o tveganju ne razmišljam/o, razen pri športu, glede opreme. Ni načrta, malo me je strah, da nas dobijo, 84m29z8.). Značilnost in zahteva sodobne družbe je tudi zahteva po racionalnosti (Beck 1992a, 1992b, Giddens 1991). Paradoks naloge upravljanja s seboj in tako s tveganjem je, da od mladih zahteva tako izogibanje tveganemu ravnanju kot aktivno ukvarjanje z njim. Ta naloga jih postavi v nemogoč položaj, saj ne morejo zadostiti obema kriterijema. Ne morejo se izmakniti vsakdanjemu življenju, v katerem so tveganja vseprisotna, obenem pa tudi ne morejo racionalno regulirati vseh tveganj, s katerimi se srečajo. Mladi doživljajo ta paradoks kot stisko in tesnobo, ki v njih spodbudita željo po varnosti in občutku 'trdne realnosti' s pomočjo refleksivne racionalizacije (Berger in Luckmann 1989). Ta posameznike_ce usmerja v iskanje načinov objektivizacije stvarnosti, zato da bi okrepili razumskost vsakdanjega življenja in potrdili red, v katerem ima življenje smisel. Kar zadeva tveganja, posameznik_ca objektivizira stvarnost s pomočjo samorefleksije stvarnosti, s čimer pokaže, da je odgovoren posameznik_ca, ki 'nekaj' naredi. V pripovedih je ta 'nekaj' racionalna odločitev, da se bo spoprijel s tveganji. S čustvene perspektive racionalizacija in načrtovanje svojih dejanj ne pomeni nič drugega, kakor poskus obvladovanja tveganja z namenom, da si zagotovi občutek varnosti. Gre torej za način upravljanja z nepredvidljivim. Racionalno razmišljanje in sistemi preprečevanja in odkrivanja nevarnosti postajajo standardni pristopi k upravljanju z nevarnostmi in grožnjami (Lupton 2005). 160

174 - Racionalno sprejemanje odločitev (Odpovedala sem se določenim stvarem (študentsko delo, manj prostega časa) in se posvetila učenju; poskušam jih racionalno razdelati in dobro premisliti o njih, 13ž20oš6.). Tvegano ravnanje je racionalizirano zato, ker so tveganja nujnost. Racionalizacija tveganega ravnanja je tesno povezana z racionalnim tehtanjem dobička in koristi. Mladi pred tveganjem premislijo o dobrih in slabih posledicah, ki jih lahko prinese tveganje, in se pred njimi tudi ustrezno zaščitijo. Tako postanejo predmet svojega opazovanja, tehtanja dobičkov in koristi, objekt lastnega ravnanja. - Privilegirano sebstvo (Nujnih tveganj po mojem mnenju ni, saj se vsak posameznik posebej odloči, kaj bo tvegal in česa ne bo. Odloča pa se na podlagi tega, ali mu je neka zadeva tako zelo pomembna, da je zanjo pripravljen tvegati, 14ž25m4.). Svoj svet začnejo obvladovati s preračunljivostjo (Reddy 1996), pri čemer pojem 'tveganja' temelji na tehnokratski racionalnosti nadzorovanja nevarnosti ali preprečevanja vdora nepredvidljivega (Castel 1991). Osebni projekti ustvarjanja biografij postanejo obremenjeni z ustvarjanjem privilegiranega sebstva (Dean 1997, 1999), ki zahteva ne samo nadzor nad telesom in umom, temveč tudi nadzor nad vsem dogajanjem v spreminjajoči se sodobnosti. Preračunljivi homo economicus Homo economicus, če ga razumemo tako, kot ga opredeljuje Foucault (1991), povezuje razum pri tveganju z dvema razsežnostnima: po njegovem je na eni strani razumno, da posameznik_ca tvega, saj sicer v življenju ne bi nič dosegel_a, na drugi strani pa razum povezuje z racionalnostjo pri spoprijemanju s tvegano situacijo, kar je razvidno tudi iz spodnjih izjav. - Racionalnost v tveganjih (Ne glede na to, kako nora je določena zadeva, če se jo lotimo z razumom, ne predstavlja tveganja ali pa je le-to glede na situacijo sprejemljivo, 86m30b1.). - Predvidevanje in zmanjševanje škode (Tveganja skušam predvideti in procent tveganja spraviti na minimum. Glede trave pa vem, kje je meja, vem tudi sam zase, da dobro funkcioniram, ko sem počen, tako sem zaključil celo srednjo šolo in faks, brez da bi kaj hudo zabluzil, 59m24sš1.). 161

175 - Preračunljivost (Pred tveganjem premislim dobre in slabe posledice, ki jih to tveganje lahko prinese. Pri tem se tudi ustrezno zaščitim, 14ž25m4.). Moč razuma obljublja, da bomo z znanjem, spretnostjo in predvidevanjem vsako tvegano situacijo naredili obvladljivo in sprejemljivo (Hacking 1990, Giddens 1990, Beck 1992a, Lash 1994a). Ko homo economicus poskuša obvladati tveganje z načrtovanjem in znanjem, situacija izgubi predznak neobvladljivosti kot temeljne značilnosti tveganja in le tisto, kar je brez premisleka, je 'brezglavo' tveganje. Za tistega, ki je 'brezglav', brez refleksije, obvladovanje tveganj ostane skrivnost, ne more jih nadzorovati, zanaša se lahko le na srečo. - Zunaj racionalnega, nadnaravno, zato zunaj nadzora odvisno od sreče, usode ali upanja (Če hodiš v kazino. Lahko vse zagoniš, lahko pa marsikaj priigraš. Odvisno od sreče, 79m28z7. Se spustiš v nekaj, pa ne veš, kako se bo končalo, upaš pa na najboljše, 33ž22sš4. Če sam s svojim obnašanjem povečuješ možnosti za nesrečo. Izzivaš usodo, 23ž21z5.). V primerih, ko se opisanim okoliščinam pridružijo še posebne okoliščine, kot sta zasvojenost ali revščina, ideja racionalnega razmišljanja in odločanja odpove, prevladajo pa taktike preživetja (npr. kriminal, spolne usluge za denar), v katerih ni veliko prostora za racionalnost in ki vključujejo vedenje, ki je v družbi označeno kot nesprejemljivo, kot deviacija (Feroni et al. 2008, Soares 2004, Zheng 2009). Posameznika_co vodijo drugi motivi, ki narekujejo povsem drugačne taktike ravnanja, povezane s hrepenenjem in eksistencialnimi potrebami. - Deviantna spolnost (Ko sem se drogirala, sem nekajkrat s seksom prišla do denarja. Največ 3x. Ko pomislim na to, se mi gabi. Lahko bi se tega posluževala večkrat, a nisem taka oseba. Pozneje sem imela, ko se nisem več drogirala, velikokrat oralni seks z enim moškim, da sem lahko prišla skozi mesec. Sem že veliko let brezposelna in socialna podpora je tako majhna. Ampak letos januarja sem se odločila, da tega ne bom več počela. Imam očima, ki mi dostikrat plača položnice. A če ne bi bilo njega, ne vem kaj bi bilo, raje ne razmišljam o tem, 30ž24sš4.). - Tveganja v deviantni vlogi (Največ 3x sem seksala za denar, ko sem se še drogirala, z nekim moškim. To je bilo v stanovanju neke zasvojenke. Bila sem jaz in še dve zasvojenki. Šla sem v sobo s tistim moški, seksala, potem mi ni hotel dati denarja! Šla sem za njim, ga moledovala, nič mi ni bilo jasno. Po enih 15-ih minutah mi je dal 10 in odšel. Takoj zatem sem zagledala tiste dve zasvojenki, pritekli sta za menoj. Kričali sta name, naj jima dam denar. Naj jima dam zaslužen denar, 120. Pa kakšen denar neki, sej sem 162

176 dobila le 10, in ena od teh dveh žensk me je pretepla. Zadala mi je močne klofute. Imela sem pretres možganov. Dala sem jima tistih 10, pobrali sta mi tudi ves drobiž, ki sem ga imela. Pozneje sem izvedela, da je moški že dal denar eni od teh dveh žensk. A druga tega ni vedela. In tista, ki je dobila moj denar, je drugo žensko naščuvala, da sem pobegnila s tistim denarjem. Še veliko nevarnih izkušenj imam, 87ž30b3.). 'Preračunljiva racionalnost' (Dean1999) zahteva od mladih podjetniško upravljanje z lastnim življenjem, maksimiranje dobička, delovanje po logiki 'strošek oziroma profit'. Homo economicus v smislu podjetniškega sebe postane nemogoča naloga, ko osebne okoliščine (kot so revščina ali kakšna druga oblika prikrajšanosti) posamezniku_ci ne omogočajo, da bi prevzel_a vlogo preračunljivega sebe. V teh okoliščinah so posamezniki_ce sicer prisiljeni racionalno razmišljati, vendar je njihovo razmišljanje usmerjeno v zagotavljanje eksistenčne varnosti. Če sledimo kvalifikacijskemu sistemu Spelman (v Zaviršek 2000), so ti mladostniki_ce postavljeni_e v subjektni položaj 48 prikrajšanosti, in če temu dodamo še posebno okoliščino, kot je odvisnost, vidimo, v čem je paradoks koncepta racionalizacije oziroma položaja homo economicusa. Pri mladih, ki so na kakršen koli način prikrajšani, racionalizacija pomeni iskanje dobička, ki je usmerjen v preživetje. Ne glede na posameznikov_čin subjektivni položaj, sodobna družba tveganja postavlja predenj_njo zahtevo ekonomske racionalnosti. V individualizirani družbi pa si morajo mladi sami priskrbeti sredstva, s katerimi si bodo zagotovili položaj in s tem vstop v pričakovane vloge. Tako so mladi sami odgovorni za ustvarjanje lastnih biografij. 'Pehanje za denarjem' in medsebojna tekmovalnost uničujeta medsebojne odnose in peljeta v brezbrižnost. Želja po statusu onemogoča povezovanje in sodelovanje, tekma med posamezniki_cami ustvarja pogoje, v katerih drug drugega vidijo kot tekmece. - Osebna ekonomija (Tveganje sodobne družbe, zdi se mi, da z vso to modernizacijo, globalizacijo, pehanjem za boljše življenje, boljši ekonomski položaj, že od tistega, ki je soliden, predvsem trpijo človeški odnosi, to se mi zdi za glavno tveganje družbe. Vsi vidimo samo sebe in do drugih nam ni veliko mar. Odnosi se ohlajajo, ni več pravih vrednot, so samo še na papirju, 44ž30sš6.). 48 Poststrukturalistična teorija o subjektu zagovarja, da ljudje prevzemajo razne subjektne položaje v različnih diskurzih in da imajo mnogovrstne, včasih tudi nasprotujoče si identitete. Klasifikacije določajo, katera identiteta bo v družbi določala človekov subjektni položaj (Zaviršek 2000, str ). 163

177 - Rivalstvo (To da odnosi niso več tok osebni, kakor so bili, in je vse površinsko. Nobenemu ne moreš zaupat, zaradi tega bo tudi stiska veliko večja. Folk se bo vase zapiral, noben ne bo več nič dobil, 57ž21sš3.). Discipliniranje prihodnosti z neposrednimi moralnimi kategorijami Mladi sicer redko jasno izražajo taktično ravnanje, četudi v njihovih ravnanjih prepoznamo strategije upravljanja s seboj kot sredstva spoprijemanja z grožnjami in s tem discipliniranja prihodnosti. - Zaščita (Pred tveganjem premislim dobre in slabe posledice, ki jih to tveganje lahko prinese. Pri tem se tudi ustrezno zaščitim, 14ž25m4.). Urejanje in discipliniranje državljanov kot avtonomnih samo-nadzorovalnih individuumov poteka na več ravneh (Foucault 1991). Samo-regulacija ima funkcijo upravljanja s posameznikom_co, ki mu_ji je podeljena 'svoboda' izbiranja in zasledovanja lastne sreče (Gordon 1991). To pa prikriva upravljavske oblike nadzorovanja, ki jih izvajajo strokovnjaki in mediji. Posameznik_ca kot racionalni subjekt se lahko s pomočjo nasvetov strokovnjakov izogne tveganjem, s čimer si zagotovi varnost in gotovo prihodnost. Zato da bi dosegel gotovost, lahko izbira med različnimi strategijami upravljanja s seboj, kot so na primer nasveti strokovne in laične javnosti. Mladi se z družbenimi grožnjami spoprijemajo na različne načine (O'Malley 1992, Dean 1997, 1999). Najpogosteje uporabljene strategije spoprijemanja so: racionalizacija (preračunljivost, sproščanje in uživanje alkohola), izogibanje (izogibanje tveganjem, izogibanje oceni tveganj in spoštovanje družbenih konvencij oziroma prilagajanje) in zanikanje. - Racionalizacija (Poskušam jih racionalno razdelati in dobro premisliti o njih, 37ž22sš4. Za službo vsak dan pregledam vse internetne strani in se javim na razpisane oglase, če mi ustrezajo, ter hodim na razgovore. Še vedno gledam na ta tveganja tako, da me ne smejo toliko prizadet, da bi postal živčna razvalina, 59m24sš1. Taktika je npr., da varčujem denar za stanovanje, da se ne bom čez čas znašel v finančnem tveganju, 63m26z8.). - Izogibanje (Nimam tveganj, ker se sedaj raje takšnim situacijam a priori izognem, 58ž25sš1.). - Zanikanje (Tako, da se jih ne zavedam, jih nimam pred očmi, ko se vsedeš v avto, ne razmišljaš o tem, da moraš biti pozoren, daš jih nekam v ozadje v glavi, veš da obstajajo, 164

178 nimaš jih pa vedno pred očmi, 32ž20sš1. Taktika je mogoče ta, da odmislim stvari in se poskušam neobremenjevati. S takimi tveganji se poskušam soočat in razčistit sama, kaj želim. Seveda niso tveganja, ki me postavljajo v veliko nevarnost, 43ž225z8.). Ad. 1. Racionalizacija Navedene oblike spoprijemanja s tveganji veljajo za individualizirana tveganja, ki posamezniku_ci omogočajo izbiro ter delno za družbena tveganja (npr. potrošništvo). Pri eksistencialno pomembnih vprašanjih zagotavljanja varne prihodnosti mladi v večini uporabljajo taktiko racionalne izbire, ustvarjajo taktike načrtovanja posameznih korakov, gospodarjenja z denarjem ali uporabe virov (veze in poznanstva). Pripovedi mladih razkrivajo intenzivnost strahov in bojazni, ki jih občutijo, ker se bolj zavedajo številnih tveganj sodobne družbe. V sodobnem diskurzu usoda izgubi moč pri pojasnjevanju dogodkov, nadomesti jo človeško delovanje načrtovanje in izogibanje tveganjem (Lupton 2005). Gre za post-razsvetljensko prepričanje, da človek z umom nadzoruje prihodnost. Diskurz o tveganju v ospredje postavi 'kognitivne dejavnike' in voljo kot sredstvi posameznikovega_činega osvobajanja od nepredvidljive usode (Giddens 1990). Ad. 2. Izogibanje Izogibanje tveganjem kot oblika zanikanja se pojavi v situacijah, ko mladi ne želijo sodelovati v tveganjih. Ta oblika ravnanja se pojavlja predvsem pri klasičnih tveganjih (eksperimentiranje, predajanje užitkom, uživanje alkohola in drog, itd.). Ad. 3. Zanikanje Zanikanje kot druga oblika spoprijemanja mladih s tveganji se kaže v tem, da odklanjajo razmišljanja o tveganih dejanjih in tako tudi racionalni razmislek o njih. Zaradi občutka, da so tveganja vseprisotna, mladi zavzamejo pragmatično držo (namesto da bi se obremenjevali s prepoznavanjem tveganih dejanj in situacij, o njih rajši ne razmišljajo in se vanje ne poglabljajo), ki jim rabi kot orodje in obrambni mehanizem, ki zmanjšuje stisko in negotovost. V sodobni družbi to, da ne sprejmeš discipliniranja prihodnosti z uporabo strategije izogibanja tveganjem, pomeni»[ ] 'neuspeh' pri skrbi zase obliko iracionalnosti oziroma pomanjkanje spretnosti.«(greco 1993, str. 361) Izogibanje tveganjem se zato razume kot spretnost 'moralnega podjetništva sebe' s pomočjo samokontrole, samo-zaznavanja in samo-izpolnjevanja. Je oblika upravljanja s seboj, ki vključuje sprejemanje in ponotranjenje ciljev institucionalnega 165

179 vladanja (ibid.) Tako kot projekt 'izgradnje sebe' nikoli ni končan, se tudi izogibanje kot tehnologija sebe, nikoli ne konča (Lupton 2005). Mladi se tveganjem izogibajo na tri načine: tako, da se izogibajo samim tveganjem, da se izogibajo oceni tveganja in da upoštevajo družbene konvencije. Izogibanje oceni tveganja se še posebej kaže pri tistih, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi, ker bi jih racionalni razmislek lahko odvrnil od dejanja. - Upravljanje s seboj kot orodje za izogibanje tveganjem (Ko sem gor v luftu, ko grem letet z jadralnim padalom, in me postane res strah, da se mi bo kaj naredilo, potem takoj pristanem. Takrat me je strah za preživetje, pomislim, kaj če padem zdaj dol, 33ž22sš4.). - Izogibanje oceni tveganja (Ne pa Miha, moj fant, ko gre takrat letet, ko je vreme res neugodno, ko res sever piha, 33ž22sš4.). Tretja oblika izogibanja in vzpostavljanja občutka varnosti je taktika upoštevanja družbenih konvencij. Če mladi upoštevajo družbene konvencije in tisto, kar jim narekujejo mediji, imajo občutek, da zmanjšajo tveganje. Družbene konvencije ustvarjajo norme, ki so se razvile na temelju ugotovitev statistične in verjetnostne znanosti, pri čemer odstopanje od norm pomeni deviacijo. To poglablja racionalistično (v resnici pa delno iracionalno) prepričanje, da bomo s štetjem in razvrščanjem vzpostavili nadzor nad 'kaosom' (Hacking 1990), posameznikom_cam pa serija dogodkov omogoča, da imajo občutek predvidljivosti življenja, zaradi česar se lahko podrejajo supra-individuumu in političnim pravilom prepoznavanja, kompenziranja in izogibanja (Beck 1992a). - Upravljanje s seboj preko družbenih konvencij (V bistvu se moraš prilagoditi tako, da si všečen vsem. Jaz to prakticiram tako, da se pač poskušam čim lepše obleči, pa da sem čim bolj suha. Ker včasih sem bila bajsasta pa vem, da so me vsi zafrkavali. Veliko bolje prideš skozi, če dobro izgledaš. To bi lahko rekla, da je moja taktika, če me že to sprašuješ. A kaj je nevarnost? Ja ne vem, lahko preveč shujšaš, pa si anoreksičen, ali pa zapraviš ves denar za obleke. Čeprav sama prej nikoli nisem o tem razmišljala na tak način, 10ž17oš3.). Čeprav negotovost dejanj in situacij ustvarja stiske in tesnobe ter izogibanje tveganju pomeni zamujeno priložnost, pretirano izogibanje tveganjem lahko pomeni tudi izgubo.»ker je v tako imenovani 'postmoderni družbi tveganja' tveganje postalo sestavni del življenja, je včasih samo izogibanje tveganju tvegano.«(sande 2004, str. 9) Še več, v tem pogledu izogibanje pomeni 166

180 škodo in lahko človeka pripelje v situacijo refleksivnega poraženca, s čimer postane še bolj izpostavljen novim tveganjem. Izogibanje tveganju dobi značaj zamujenega, izgubljene priložnosti. - Izguba priložnosti (Kot sem že rekla, sem zelo umirjena oseba, ni mi do aktivnosti, zato tu prihranim nekaj tveganj. Kar ne mislim, da je samo dobro. Tudi to bi lahko na nek način bilo tveganje, saj zamudim veliko priložnosti, ki bi mi bile lahko (če bi vsaj poskusila) profitne, 45ž25sš6.). Posebna oblika upravljanja s seboj je 'previdnost' oziroma 'nadzorovanje' tveganj. V teh primerih mladi svoja tveganja nadzorujejo in tvegajo le do meje, do katere se še počutijo varne. Ti mladi poskušajo z nadzorovanjem tveganj in previdnostjo zredčiti število tveganih situacij. Tem oblikam ravnanja bi lahko rekli 'previdno tveganje ali, kot povedo sami, 'varno tveganje'. - Previdnost kot strategija upravljanja s seboj (Tvegam tok, kok'r lahk', do t'm, k vem, da mam lahk stvar pod kontrolo, da sm varn. Tko da ankol ne grem čez mejo, 5m18sš3.; Teh situacij ni veliko. Kot sem že rekla, zmožnost samoobvladovanja, 3ž17oš4. Kaj bom prevzela kot tveganje, je odvisno od izida, pri tem prevladujejo kriteriji, kako velika bo izguba, za načrtovanje porabim veliko časa, da pretehtam vse možnosti, 43ž225z8.). V vsakodnevni nepredvidljivosti življenja si mladi prizadevajo, da bi zaščitili svoje projekcije realnosti (Berger in Luckmann 1989), ki pripomorejo k temu, da ohranjajo občutek obvladljivosti življenja.»realnost, ki se ponuja današnjemu človeku, ima na eni strani izrazito liberalen obraz, v smislu izbir, individualnosti, držanja usode v lastnih rokah, medtem ko je na drugi strani za običajnega človeka prav zato življenje lahko videti neobvladljivo, omenjene vrednote pa vsiljene; vtis imamo, da življenja ne upravljamo več sami, ampak so naša življenja vse bolj upravljana, narekujejo nam rutine, postavljajo nam urnike, določajo nam vloge in nam polagajo besede v usta.«(grebenc 2008b, str. 103) Občutek neobvladljivosti sodobnosti zahteva od posameznika_ce, da išče načine, kako bi se prilagodil_a spremenjenim razmeram. Mladi kot sredstvo prilagoditve na totalnost vseprisotnosti tveganj pogosto uporabljajo alkohol, 49 ki so ga v preteklosti uporabljali odrasli kot del zabave in sprostitve, intervjuvanci pa ga v svojih pripovedih opisujejo kot sredstvo preživetja. V preteklosti je bilo uživanje alkohola pri mladih del potrošniške logike, del odraščanja. Danes 49 Podobno strategijo opiše Goffman (1991) v razpravi o prilagajanju posameznikov_c na totalnost institucij. Glej tudi Urek (2005). 167

181 alkohol postaja pripomoček za lažje sledenje hitremu tempu življenja. Zato je uživanje alkohola za mlade stvar racionalne izbire, načina in taktike preživetja. - Alkohol kot strategija za zmanjševanje napetosti (Pitje alkohola je npr. nujno, da se ljudje sprostijo, saj so v realnem stanju preveč zaprti, da bi jim uspela takšna sproščenost kot v alkoholiziranem stanju. Uporaba računalnika oz. drugih tehnologij pa je po eni strani tudi izobraževanje, 31ž22sš2. [ ] pojavlja se tudi družbeno tveganje oziroma dejanja, izvedena zaradi družbenega pritiska ali želje po novih izkušnjah. Tu se nagibam na pitje alkohola ter vožnjo vinjene osebe, na preizkušanje raznih drugih substanc, ko ne veš, kako reči ne, 43ž225z8.). Privatizacija tveganj Neobvladljivost sodobnega življenja skupaj z racionalnostjo tveganj ustvari 'privatizacijo' tveganj in poglobi miselnost tako imenovanega podjetniškega sebe. Pojavi se večkratna odgovornost posameznikov_c do racionalnega upravljanja s tveganji, ki se odraža tudi v subjektivnih ocenah posameznikov_c glede lastne udeleženosti v tveganjih. Mlade lahko glede na njihove subjektivne ocene osebnih izkušenj s tveganji razvrstimo v tri skupine: Skupina tistih, ki navajajo, da ne tvegajo (zanikanje tveganega ravnanja). 2. Skupina tistih, ki navajajo, da malo tvegajo (omejeno tvegano ravnanje oziroma tveganje v manjšem obsegu nadzorovano tveganje). 3. Skupina tistih, ki jasno navajajo, da ravnajo tvegano (prepoznavanje lastne udeleženosti v tveganjih). Ad. 1. Zanikanje tveganega ravnanja Za mlade upoštevanje družbenih in kulturnih zapovedi, ki opredeljujejo njihova dejanja, pomeni sredstvo zaščite pred tveganji. Na eni strani tveganja povezujejo z neželenimi ali družbeno nesprejemljivimi ravnanji, ki jih zavračajo in si jih ne želijo, obenem pa se jim v določenih okoliščinah zdijo privlačna. Če se že znajdejo v taki situaciji, se ji bodisi raje izognejo bodisi 50 To pomeni, da je posameznik_ca sam_a pri sebi iskal_a odgovor na vprašanje, kakšno izkušnjo ima s tveganji. Odgovore v tem delu lahko razvrstimo v tri skupine, pri čemer je daleč največja skupina tistih sogovornikov, ki jasno navajajo, da tvegajo, medtem ko sta se oblikovali tudi dve manjši skupini, v katerih so posamezniki_ce zase ocenili_e, da ne tvegajo ali da malo tvegajo. 168

182 jo poskusijo odnesti s čim manj posledicami ([ ] v bistvu še nisva kadila, sva pa nameravala, 72m29z6.). Na drugi strani pa lahko v teh izjavah prepoznamo neke vrste 'slepoto' mladih za tveganja, ko v določenih vsakdanjih situacijah niti ne prepoznajo komponente grožnje kot elementa tvegane situacije. - Sledenje predvidljivim scenarijem (Res bi težko rekla zase, da kakorkoli tvegano živim. Mogoče bi bilo tukaj potrebno zastaviti definicijo tveganj bolj natančno, saj si vsak tveganja definira po svoje. Ker jih jaz pri sebi ne vidim, težko odgovarjam na ta vprašanja. Če pa bi bilo konkretno navedeno, katera tveganja imate vi v mislih, pa bi lažje odgovarjala po vaših pričakovanjih. Enkrat sva s fantom kadila marihuano na javnem kraju, ko se je mimo na kolesu pripeljala policistka. V bistvu še nisva kadila, sva pa nameravala. Ko sem jo zagledala, je verjetno moj izraz na obrazu povedal dovolj, zato se je ustavila in naju začela izpraševati. Videla je le papirčke, za travo sva rekla, da je nimava več. Končalo se je tako, da smo se na koncu že čisto prijateljsko pogovarjali, svetovala nama je, da naj raje na javnih krajih ne kadiva. Od takrat nisva, 19ž24sš4.). V to skupino sodijo tudi tisti, ki ne zaznajo posledic tveganja (npr. zavračanja hrane) in tako zanikajo, da tvegajo ([ ] jaz ne tvegam, 31ž22sš2), relativizirajo posledice tveganja, zmanjšujejo njihovo resnost in jih vidijo prej kot dobiček kakor kot škodo. Pri teh mladih lahko prepoznamo tvegano ravnanje (npr. kajenje, uživanje prepovedanih drog in alkohola), ki pa ga sami ne opredelijo kot takega. To kaže na mehanizme, zaradi katerih mladi težje prepoznajo in zmanjšajo resnost morebitnih posledic tveganja, saj so tveganja na eni strani vseprisotna, običajna, družbeno sprejeta in 'normalna' (vsi to počnejo) in na drugi strani postanejo celo družbene norme (npr. vitkost). Pri čemer Douglas (1985) kot dejavnike, ki določajo 'trivialnost' posameznih tveganj, vidi osebne vrednote posameznikov_c. Tako sistem urejenega znanja vpliva na to, kako posameznik_ca uporabi nakopičeno znanje za to, da prepoznava in ocenjuje tveganja (ibid.). Ad. 2. Omejevanje tveganih ravnanj oziroma tveganje v manjšem obsegu Mladi opredelijo subjektivne ocene razsežnosti tveganega glede na to, kako zaznavajo obseg tveganj pri drugih. Referenčna točka so zanje drugi ljudje, predvsem vrstniki. 169

183 - Primerjanje (Jaz s padalstvom ne tvegam toliko, letet grem takrat, ko je vreme primerno. Ne pa Miha, moj fant, ko gre takrat letet, ko je vreme res neugodno, ko res sever piha. Jaz mislim, da nisem veliko tvegala, ker nikoli nisem pretiravala. No, sem pretiravala, ko sem imela tako obdobje v srednji šoli, ko sem skoraj vsak dan pila, potem, ko sva šla s tipom narazen, in sem rabla pozabit, 33ž22sš4.). Pri teh mladih prepoznamo dejanja in situacije, v katerih odločitve sprejemajo na ravni racionalnega reflekteranja možnih posledic in si poskušajo vnaprej zagotoviti varnost. Tveganja razvrščajo glede na to, koliko bi jih lahko ogrožala, in glede na svojo subjektivno oceno nevarnosti, pri čemer se izogibajo ekonomskim tveganjem ([ ] krediti, finančne naložbe, 24ž24sš4. itd.) in tveganjem za telo in zdravje. - Skrb za varnost (Tveganja, s katerimi se soočam v vsakdanjem življenju, se mi zdijo le majhna na primer vožnja kolesa brez čelade. Mislim, da se izogibam večjih tveganj, ki bi me ogrožala finančno in zdravstveno. In zato sem se malo udeleževala aktivnosti, ki bi jih navedla kot tveganje. Pri športu se vedno trudim poskrbeti za varnost. Tveganje je mogoče to, da mi kdaj zmanjka prostega časa, premalo spanja v času kakšnih oddaj projektov na faksu, 43ž225z8.). - Kadar morajo tvegati, se ne počutijo dobro, tveganj si ne želijo (Kot sem že rekla, sem zelo umirjena oseba, ni mi do ekstremnih športov, aktivnosti, zato tu prihranim nekaj tveganj. Kar ne mislim, da je samo dobro. Tudi to bi lahko na nek način bilo tveganje, saj zamudim veliko priložnosti, ki bi mi bile lahko (če bi vsaj poskusila) všeč. Pri meni na primer, je tveganje, da se še nekaj časa ne bom mogla zaposliti. To je nekako moj največji strah. Poleg tega je še večji, upam da manj verjeten strah, tveganje, da ne bom mogla zanositi (kot posledica mojih kontracepcijskih tablet). Tveganje bi mi povzročila brezposelnost enega od staršev, ali nesreča, kakšnega bližnjega, saj bi me zagotovo zaznamovala za celo življenje. Prav tako je tveganje s strani mojega študentskega dela, saj je zaslužek zelo dober, in mi tako petdnevni osem urni delovnik še ne diši tako, kot bi mi moral. Posledično nimam velike motivacije za iskanje službe. Kljub temu jo seveda iščem, pošiljam prošnje, a pred diplomo verjetno ne bom uspela dobiti kaj konkretnega. Tveganje je ne nek način tudi moj fant, saj ima name velik vpliv, nikoli pa ne vemo, kako se bo vse skupaj končalo, ali je vredno toliko prilagajanja in tako naprej, 45ž25sš6.). Če že morajo tvegati, poskušajo izbirati med bolj konvencionalnimi tveganji (npr., občasno pitje alkohola). Tipičen način, kako mladi sprejemajo odločitve, je, da tehtajo med bolj ali manj 170

184 privlačnimi posledicami tveganj (npr. kontracepcija v nasprotju z neželeno nosečnostjo). Sprejemanje odločitev tako pogosto odraža njihove vrednote, ki vključujejo željo boljšem ali 'normalnem' načinu življenja. Dober primer je študentsko delo, ki nekaterim pomeni osnovo za preživetje, drugim pa zagotavljanje (subjektivno ocenjenega) zadovoljivega življenjskega standarda. Ad. 3. Prepoznavanje lastne udeleženosti v tveganjih Mladi jasno izražajo svojo udeleženost v tveganih ravnanjih pri tistem ravnanju in v tistih situacijah, ki jih javnost zaznava kot del mladostniškega odraščanja in mladostnega moratorija (nezaščiteni spolni odnosi in menjavanje partnerjev, kajenje, uživanje alkohola, ekstremni hobiji in prostočasne dejavnosti, pretirana raba nove tehnologije, kot sta internet in računalnik, itd.) in ki nastanejo kot posledice zahtev družbe, pri čemer je udeleževanje v tveganju obvezno in mu ne morejo ubežati. - Mladostniški moratorij (Ko grem ven s kolegi, moram piti, ker se hočem prilagoditi družbi, saj je to del naše zabave. Tveganja, povezana s tem, so ta, da lahko pijan hitreje zaidem v prepire z kolegi, tvegam svoje zdravstveno stanje zaradi prekomerne količine, tvegam telesne poškodbe zaradi opitosti, včasih se zgodi, da ukrademo kolo in nas lahko dobijo pri tem dejanju (41m23z7); ko sem bil mulc, smo dirkali z motorji. Hotel sem biti najbolj frajerski in sem šel skočit čez neko betonsko oviro, ne vem, a so bile rože notri ali kaj, no, v glavnem ni se izšlo, padel sem in si nategnil vezi v kolenu. Ja, hotel sem biti najboljši, največ pokazat, kaj si upam in koliko 'jajc' imam, pa sem dobil, nekaj mesecev počivanja. O tem, kaj bi se dalo in če bi se kaj dalo spremenit, da bi bil izid drugačen, pa sloh ne bom razlagal, 79m28z7. Ne ocenjujem, ne načrtujem. Preprosto izvedem in kar bo, bo. Večkrat sem že izgubil denar zaradi športnih stav, dobil kakšno prasko zaradi alkoholiziranega stanja, dobil kazen zaradi kršenja javnega reda in miru Ko smo šli na tekmo, smo se srečali z drugimi navijači in se je med nami razvilo manjše prerivanje, žaljenje, nič večjega, saj so nas prej zaustavili policisti. Tvegali smo, da bi dobili poškodbe, da bi nas kaznovali, ne bi smeli na tekmo navijat, dobili prepoved. Verjetno, če ne bi izzivali eni in drugi navijači, do tega ne bi prišlo. Tako pa je bilo malo vroče krvi, nič hujšega, 54m24z5.). 171

185 Kljub temu, da mladi različno subjektivno ocenjujejo, kdaj je neko ravnanje tvegano, je pri vseh racionalizacija temeljna komponenta udeleževanja v tveganju. Racionalizacija tveganj pomeni, da se od mladih pričakuje, da bodo sodelovali v praksah, ki so opredeljene (družbeno konstruirane) kot načini izogibanja tveganjem ali orodja zmanjševanja vpliva tveganega ravnanja (t.i. načela zmanjševanja škode). Gre za neo-konservativni pristop upravljanja s posameznikom_co, ki ga imenujemo 'nova racionalnost oziroma preračunljivost', katerega bistvena značilnost je individualizacija odgovornosti (O Malley 1992, Dean 1997, 1999). Hoja po robu Mladi sogovorniki povezujejo sprejemanje odločitev za tvegano ravnanje in s tem za udeleženost v tveganih situacijah s pogumom v skladu z geslom 'kdor ne riskira ne profitira' in z iskanjem spodbud v življenju. Nekateri pa jih doživljajo tudi kot izziv. - Preračunljivost kot izziv (Da si upaš neki naredit in ne veš, ali bo uspešno ali ne, 85m27z6). Kot prvo, sama pri sebi teh zadev ne obravnavam kot tveganje, pač pa kot izziv, 14ž25m4.). - Tveganje kot izziv (Rek 'kdor ne tvega, ne profitira', nas spodbuja k temu, da tvegamo z določenimi odločitvami in dejanji. Morda s tem ne mislim ravno na to, da plezamo brez zaščite. Ampak bolj že nekako tveganje z glavo, 43ž225z8.). V sodobni družbi tvegati na ravni posameznika_ce pomeni uporabljati preračunljivo racionalnost kot orodje zaščite in izogibanja tveganjem (Weber 1920, Parsons 1937, Homans 1961, Glasser 1998). S perspektive preračunljivosti si vsak_a posameznik_ca ob vsakem tveganem ravnanju prizadeva za največji mogoči dobiček, užitek ali korist. Za vsa tveganja je značilno maksimiranje užitka, pri čemer je opredelitev tveganja bodisi kot nevarnosti bodisi kot priložnosti odvisno od kulturnih konstrukcij, posameznikovih_činih čustvenih zaznav, izkušenj in podobno. Posebna skupina tveganj so tveganja (npr. ekstremni športi), ob katerih posameznik_ca doživlja 'čustvene ekstaze' zaradi udeležbe v tveganju (Cohen in Taylor 1997/1992). Ta tveganja imajo vlogo izziva, ki je postavljen pred posameznika_co, da ta pokaže vse svoje znanje in spretnosti. 172

186 - Tveganje kot čustvena ekstaza (Rad tvegam. Tveganje je za mene adrenalin, 64m23z8. Tveganje je nek užitek zabave, sproščenosti, izziv, smeh, zadovoljstvo, naklonjenost drugih in občutek spoštovanja, 83m27z5.). - Dokaz odlične lastnosti (Tveganje je zame zelo širok pojem. Lahko nastane/postane takrat, ko ne zaupaš dovolj v svoje sposobnosti, vendar tvegaš, ker narediš tisto, za kar si se odločil, kadar hodiš po robu (širši družbi), tvegaš, ko se nekomu postaviš po robu (npr. v službi nadrejenemu), tvegaš da boš ob službo,, 88ž20sš1.). - Moralno zadoščenje (Pač nujno je, da se prilagodiš sodobnemu, hitremu načinu življenja in s tem seveda sprejmeš tudi tveganja. Sigurno je treba tvegat za naše pravice (šola, zdravstvo, službe, ), ne glede na posledice. Če bomo ko ene ovčke, škoda besed. Če vem, da neki ni v redu, se oglasim in povem, da neki ne štima v službi, družbi, faksu, in s tem tvegam, da me bodo postrani gledali. To seveda vpliva na moje življenje, če bodo še kar zategovali pas, bo vse manj služb, vse težje jo bo dobit, posledično ni denarja in posledično ne moreš kupovat hrane, plačevat položnice, krit stroške, kaj šele, da bi si privoščil morje, 67m24sš5.). Pri teh tveganjih posamezniki_ce sprejmejo odločitev brez predhodnega načrtovanja in razmišljanja o morebitnih posledicah. Vodilo je zasledovanje užitka, ki užitek postavi pred refleksijo dejanja. - Refleksija kot ovira zasledovanja užitka (Enkrat sva s fantom kadila marihuano na javnem kraju, ko se je mimo na kolesu pripeljala policistka. V bistvu še nisva kadila, sva pa nameravala. Ko sem jo zagledala, je verjetno moj izraz na obrazu povedal dovolj, zato se je ustavila in naju začela izpraševati. Videla je le papirčke, za travo sva rekla da je nimava več. Končalo se je tako, da smo se na koncu že čisto prijateljsko pogovarjali, svetovala nama je, da naj raje na javnih krajih ne kadiva. Od takrat nisva, 72m29z6.). Na drugi strani zasledimo tudi pripovedi o dejanjih, ko do odločitve pride zaradi refleksije posledic, ki naj se kažejo v obliki dobička oziroma koristi. Ta tveganja se nanašajo predvsem na osebne identitetne projekte ustvarjanja osebnega individualiziranega življenjskega sloga. - Refleksija posledic (Pogledam pluse in minuse situacije in se odločim. Odločitev je ponavadi hitra, 62m23sš7. Če je korist večja od tveganja in bom na koncu nekaj dobrega pridobila, se odločim za to tveganje, 14ž25m4.). 173

187 Za mlade tvegati pomeni sprejeti odločitev za dejanje, ki jih pelje v negotovo situacijo, katere izida ne poznajo. To povzroči negotovost. Značilnost tveganja je, da vsebuje tako pozitivno kot negativno dimenzijo. Na eni strani je za tveganje značilna grožnja, da se lahko tveganje konča s škodo, na drugi strani obstaja verjetnost, da bo tveganje prineslo korist oziroma dobiček. Ko mladi tvegajo, torej upajo, da bodo od tega imeli korist, dobiček, tveganje jim pomeni izziv, ki ga je potrebno sprejeti, obenem pa jih je strah morebitnih neželenih posledic. Tako se v tem, kako se opredeljujejo glede tveganj, kaže zdravorazumsko preudarjanje mladih o tem, kako naj obvladajo izziv in premagajo občutke strahu tako, da bodo imeli od tveganja čim večjo korist, obenem pa minimizirali ali povsem preprečili morebitne negativne posledice. Reverzibilna in ireverzibilna tveganja 'nedolžnost reverzibilnih tveganj' Dejavniki tveganja, kot jih opredeljujeta Flaker in Grebenc (2011), vedno vključujejo posledice. Tako ločimo tveganja, pri katerih je škoda popravljiva (npr. izguba službe), in tveganja, pri katerih so posledice nepopravljive, zato se jih trudimo preprečevati (npr. invalidnost). Vsako odločanje za tvegano ravnanje vključuje oceno tveganj oziroma morebitnih posledic (ibid.), ki sam rabi kot orientacijska točka pri sprejemanju odločitev. Mladi se posledic svojih odločitev zavedajo, a jih sprejmejo, ko je to v dani situaciji privlačno in dobičkonosno. - Ocena koristi (Sama sem bila že kar nekajkrat v stiski zaradi tega, saj se zavedam, da dolgoročno zamujam priložnosti na svojem področju. Premami me le hitro zaslužen denar, ki ga kot študentka rada porabim, poleg tega pa imam v mislih skupno življenje s fantom, ki bo še kako udarilo po moji denarnici. Dolgoročno gledano, se mi to seveda ne izplača, a kaj, ko so moji cilji več ali manj kratkoročni. Vesela sem, da sem se odločila za srednjo pot in vsaj začela v smeri učenja, pa naj bo to le 3x, 4x na teden po par uric. Mislim, da bom posledice utrpela šele, ko bom resno začela iskati prvo zaposlitev na mojem področju, saj mi triletno delo v lokalu nič ne pomaga pri mojem življenjepisu, 45ž25sš6.). Ko primerjamo pripovedi mladih glede poznavanja tveganj, lahko pri delu sogovornikov_c prepoznamo dvojna merila ocenjevanja, in sicer tveganj, ki jih pripisujejo drugim (in jih ocenjujejo za bolj tvegana ali pretirana) in lastnih ravnanj, ki jih prepoznajo kot tvegana (in se jim zdijo sprejemljiva in obvladljiva). V izjavah o poznavanju tveganj izražajo seznanjenost s tve- 174

188 ganji in se zavedajo njihovih morebitnih posledic, toda ta tveganja sprejmejo in o njih pripovedujejo kot o povsem 'normalnih' tveganjih. Ugotovimo lahko, da tveganja v vsakdanjem življenju rangirajo in razvrščajo glede na stopnjo morebitnih posledic teh tveganj, pa tudi glede na njihovo družbeno sprejemljivost. V tem smislu so»[ ] kajenje, pitje alkohola ali spolni odnosi brez zaščite, 51ž25z6«tveganja, ki imajo le malo ali nobenih posledic oziroma so te posledice obvladljive, njihova razširjenost pa kaže tudi na njihovo družbeno in kulturno sprejetost. V grobem bi lahko osebna tveganja mladih razdelili na tista, ki so povezana z zabavo in užitkom, in na specifična tveganja, ki so na videz 'nedolžna' (npr. igre na srečo, popivanje s prijatelji, turno smučanje itd.), vendar lahko usodno vplivajo na posameznika_co. - Prikrita nevarnost (Tveganja pri igrah na srečo (poker), tveganja z mehkimi drogami (trava), kajenje in uživanje alkohola. Poker igram vsakodnevno, tudi kadim vsaki dan, alkohol in droge uživam, ko grem ven. Vedno si omejim morebitno izgubo pri pokru, upoštevam pravila bankrolla, s tem obvladam tveganje pri igrah na srečo. Pri kajenju pa omejujem tako, da skadim tri štiri cigarete na dan in kadim najlažje cigarete, 22m22sš3. S prijatelji smo se zvečer dobili v parku, nakar je eden od njih ponudil posebno substanco, po kateri sem videla same račke. Čez glavno cesto sem jih podila, čez prehod za pešče, med tem pa ustavljala mimo vozeče avtomobile, da ne bi povozili teh mojih račk. Na srečo me ni noben avto povozil, 12ž15oš4.).»Upravljanje s tveganjem lahko pomeni ravnanje, ki bo na eni strani preprečilo negativne posledice in na drugi hkrati prineslo želen izid.«(flaker in Grebenc 2011, str. 3) Posledice, ki jih mladi opisujejo, so v večini povezane z mladostniškim eksperimentiranjem (Sande 2004, Grebenc et al. 2008) z alkoholom in prepovedanimi drogami. Slabost, bruhanje, izguba spomina ali halucinacije, pa tudi pravno sankcioniranje (npr. prekrški in plačevanje kazni) so pogosti spremljevalci mladostniškega uživanja drog. Druge zaznane oblike so povezane s poškodbami, izgubo denarja, prepiri v sorodniških in partnerskih odnosih ter zdravstvenih težavah, ko gre za uživanje drog. - Biografije eksperimentalne mladosti (Sama zaradi tovrstnega tveganja nisem utrpela večjega tveganja (maček, bruhanje.) Se pa nam je enkrat zgodilo, da je morala iti prijateljica na črpanje, 48ž22sš4. V najstniških letih vsem tvegala v skupini (marihuana, alkohol), privlačilo pa me je nekaj, kar še sama ne znam definirat. [ ] kajenje trave pri petnajstih in sodnik za prekrške, kot posledica tega. S prijateljico sva v domačem okolju kadile travo in prišla sta dva policaja, džoint sem odvrgla in pohodila, vendar 175

189 ga je policaj našel in naju odpeljal na policijo, kadili sva obe, vendar je prijateljica trdila, da sem kadila samo jaz, sama pa sem priznala. Tudi s tem, da bi povedala, da sva obe kadili, ne bi nič spremenila, 58ž25sš1.). - Neracionalno upravljanje (Izključitev iz šole, ukrepi na sodišču, tudi izguba prijateljev, izguba zavesti, 12ž15oš4. Včasih se doma kregamo ker sem sitna, včasih se jokam, 8ž18oš3.). Če posameznik_ca ne racionalizira posledic tveganja oziroma jih nezadostno racionalizira, daje vtis, da ni sposoben_a samokontrole, da je neodgovoren_a, nediscipliniran_a ali celo devianten_a (Macgill 1989). Ti posamezniki_ce so zato izpostavljeni temu, da družba disciplinira njihovo odklonsko vedenje (Cinlard v Haralambos in Holborn 2005). Gre za dejanja, ki so po normativih, družbenih pravilih in konvencijah označena kot deviantna, kot odklon od družbeno pričakovanega ravnanja. To kaže na individualizirano odgovornost, na obsodbe dejanja ne glede na izvor njihovega nastanka. Tudi mladi navajajo izkušnje, ko so bili pravno sankcionirani zaradi kršenja javnega reda in miru, lažjih kaznivih dejanj in podobno. - Ohranjanje normativnega reda (Dobil sem kazen, zaradi kajenja marihuane, nimam službe (samo to ni po moji krivdi, kot bi vi rekli, zaradi mojega tveganja, to je zaradi politike), 59m24sš1.). Do posledic tveganih dejanj, ki doletijo mlade, pa ne pride vedno zato, ker ne bi ravnali racionalno. Njihove pripovedi odražajo tudi take posledice, ki nastanejo kot rezultat situacije, v kateri se je znašel_a posameznik_ca in na katere ne more vplivati. Tak primer so poškodbe pri delu, ki ga opravljajo, stres zaradi dela, tesnoba in različna bolezenska stanja. - Zunaj nadzora (Zaradi velike količine dela imam pogosto težave s tesnobo, 82m27z8. K pa tvegam, pa preveč delam, pa zbolim. Pa to sm vse že enkrat povedu, 11ž17oš3. Imam izkušnjo s trenutno zaposlitvijo, saj sem zelo izpostavljena nalezljivim boleznim. V taki situaciji se znajdem prevečkrat, enkrat mesečno zbolim, v službi pa sem dvakrat tedensko. Pred tem se ne morem obvarovati. Poskušam si velikokrat razkužiti roke, ampak tudi to ne pomaga. Ostali se me poskušajo izogibati, da tudi oni ne bi zboleli, 53ž21z4.). Posledice tveganih odločitev lahko povzročijo tudi domino efekt, ko določena življenjska situacija pripelje posameznika_co do tega, da sprejeme tvegano odločitev, ta pa nato vpliva na nadaljnji potek njegovega oziroma njenega življenja. Tako lahko posebne življenjske okoliščine 176

190 pripeljejo do tveganj z dolgoročnimi posledicami. Tridesetletna bivša uživalka drog opisuje posledice, ki jih je utrpela zaradi tveganja in odločitev, ki jih je sprejela v določenih okoliščinah. - Domino efekt (Okužila sem se z virusom hepatitisa C zaradi uživanja drog, nisem končala prve fakultete, zaradi družinskega nasilja, sem dala v službi odpoved sama, ker sem bila preveč prestrašena in nisem mogla več hodit v službo. Sem izgubila prijatelje, en prijatelj mi je umrl zaradi droge, druge sem sama zapustila, ker nisem hotela več ostati v tisti družbi, 80ž30b7.). Pri odvisnosti kot življenjskem slogu pa so te situacije še pogostejše. Zaradi posledic določenih individualnih tveganj je posameznik_ca lahko zaznamovan_a za vse življenje, tako da je stigmatiziran_a in diskriminiran_a na vseh področjih življenja (Flaker et al. 2002). Javna vloga odvisnika zmanjšuje možnosti ustvarjanja kakšnih koli 'normalnih' oziroma družbeno pričakovanih biografij. - Družbena vloga in racionalizacija (Vsak te takoj k zve, da si narkoman, ma za drugorazrednega državljana. To je jeba pri policajih al pa zdravnikih. Ko jih nujno rabiš, te sploh ne jamljejo resno. Glede tega se strinjamo vsi tle. Enga kolega, k je mel nesrečo recimo..., predn so vedl, da je narkoman, so ga hotli dat v sobo, ga oskrbet, ko pa so zvedli, da je narkoman, so ga pustili brez vsega. Jaz sem po operaciji noge šla v Izolsko bolnico, ker me je nenormalno bolelo in nisem mogla hodit. Pa k je sestra vidla pike po rokah, me je dala na konec vrste. Kao, da ni tako pomembno. Pa sm mu valda zatežila, da so mi rekli po operacij, da če me kaj boli, da morejo nujno ukrepat, ker če ne, lahko izgubim nogo. Oni pa nič. Ko je slišu to zdravnik, jih je napizdil. Sestre so mu rekle, da so mislile, da je še en narkoman, ki si pač zmišljuje. Sej zdej bi mogla počasi dat vn ploščico, samo me je strah. Predvsem zarad tega odnosa zdravnikov. Hej, kr to je moja noga! Nima to veze, al sem js narkoman, peder al lezbijka. Predvsem sem tvoj pacient. To folku ni jasno! In tak je povsod. Zarad tega se ne počutiš varnega kot ostali. Vedno prideš zadnji na vrsto in včasih lahko to vpliva na marsikaj. Vsi pričakujejo, da si samo zmišljujemo, pa da jim bomo kej nardili. Vse najslabše pričakujejo od tebe. Ko vsaj finančno ne bi bil tako odvisen od drugih..., 91m31b3.). Na ocene tveganja, ki jo navajata Flaker in Grebenc (2011), vsekakor vpliva končni dobiček, ki v nasprotju z individualnim tveganjem kolektivna tveganja naredi privlačna zaradi končnega dobička. Pri teh tveganjih (npr. igre na srečo) več udeležencev pomeni hkrati tudi večji dobiček 177

191 in manjši vložek. V pripovedih mladih se te oblike tveganja pojavljajo predvsem pri igrah na srečo. - Maksimiranje dobička (Sam vplačujem manjše zneske, če pa gre za dobiček večje vrednosti, kot je npr. Loto, se zberemo trije in igramo po dogovoru vse dobimo in si razdelimo ali pa vse skupaj izgubimo. Ja, tudi zato. Če smo v skupini, lahko vsak nekaj denarja prispeva in potem lahko stavimo večjo količino denarja, kot pa če bi bil en sam, 66m20sš5.). - Deviantnost kot sredstvo maksimiranja dobička (Imam dohodek, ki mi zadostuje, z višino sem zadovoljen. Do sredstev za preživetje pridem s plačo in delom na črno. Z delom na črno (preprodaja drog) pokrijem 'luksuz' (pripomočki za airsoft, motorji, potapljaška oprema, kosila zunaj, zabave, avto, hokejska oprema, droga, alkohol, tobak ). Po navadi mi denarja ne zmanjka, delam na črno, 84m29z8.). Pri ocenjevanju tveganj kolektivna tveganja dajejo vtis manjše nevarnosti, zaradi česar so na primer ocene 'nedolžnosti' pri hobijih in prostočasnih aktivnostih največkrat zmotne oziroma napačne. Pri teh oblikah tveganja prihaja do ločevanja na skupinske in individualistične aktivnosti, ki narekujejo obliko odgovornosti in varnosti. V skupinskih aktivnostih je odgovornost razpršena, za varnost pa poskrbi skupina. Pri individualističnih aktivnostih pa je prav narobe. Četudi se aktivnosti udeležujejo skupaj in jih povezuje skupni motiv in interes, so v izvajanju aktivnosti povsem individualizirani, sami odločajo o svojem ravnanju in sami morajo skrbeti za svojo varnost. Kljub povedanemu pa te individualizirane aktivnosti omogočajo posvetovanje s skupino in pomoč ob morebitnih nesrečah. - Pomoč kot orodje zaščite (Povezovanje z ostalimi je zaradi družbe, varnosti (da si lahko pomagamo, če se kaj komu zgodi). Sam pa sem, kadar drugi prijatelji ne morejo zaradi časa (raje sem v družbi), 81m27z6.). Racionalizacija kot orodje pri ocenjevanju tveganja se kaže pri obeh oblikah tveganja. Pri individualnih se kaže kot izogibanje lastni odgovornosti za škodo, ki jo utrpijo drugi člani skupine, zaradi česar večina mladih raje tvega individualno kot kolektivno. Pri kolektivnem tveganju (npr. športnih aktivnostih) pa se kaže v želji po večji varnosti in vzajemni pomoči, ki jo posameznik_ca dobi znotraj skupine. Tako so kolektivna tveganja za mlade privlačna predvsem zato, ker jih razbremenijo, razpršijo odgovornost na vse in jim dajejo občutek, da bo v primeru 178

192 negativnih posledic skupina poskrbela za posameznika_ce. To ustvarja kolektivistični duh, posameznik_ca je v skupini lahko bolj sproščen, skupina mu_ji daje občutek varnosti. Poleg tega, da kolektivna tveganja zmanjšajo posameznikovo_čino napetost, mu_ji omogočajo zanikanje morebitnih posledic. - Racionalizacija ocene tveganja (Najbolj me privlači pričakovanje (ko ne veš kaj pričakovati). Včasih sodelujejo tudi prijatelji, seveda. Ko gre za tveganje, ki se tiče samo mene, tvegam sama, drugače raje s prijatelji. Vedno je lažje, če imaš koga, na katerega se lahko obrneš, se nanj zaneseš, zato je tudi tveganje v družbi bolj zabavno in bolj sproščeno, 88ž20sš1.). - Racionalno izogibanje odgovornosti (Kaj se tiče tveganj v prostem času (moji hobiji), pri njih sodelujejo tudi moji prijatelji. Večinoma se izogibam skupinskih tveganj oz. tveganj, kje bi lahko nastradali tudi drugi. Če se že zavestno odločim za tveganje, po navadi tvegam sam. Če pa že tvegam z drugimi in se nam tveganje izide, s tem gradimo nekakšne vezi zaupanja, prijateljstva in dolgotrajne zveze. V primeru izgube pa se seveda odgovornost deli na vse člane, 41m23z7. Večinoma tvegam sama. Če tvegam sama, sem sama kriva, če se ne posreči, če tvegamo v skupini, so krivi tudi drugi (ne želim nikogar kriviti za svoj neuspeh), 23ž21z5.). - Zanikanje posledic (Jaz mislim, da ni tveganje nič manjše, če gre za skupino. Razlika je morda le ta, da je strah in razmišljanje o tveganju manjše, če tvegamo v skupini, 34ž21vš3.). Pri skupinskih tveganjih med mladimi prepoznamo tveganja, ki jih lahko poimenujemo kolektivistična tekmovalna tveganja. V teh oblikah je razlog skupinskih tveganj tudi tekmovalnost. Vodilo je kazanje 'mišic' in iskanje položaja v skupini. - Kolektivitete in individualnost (Pogosto tvegaš v skupini? Ja. Zakaj prav tako? Zarad tekmovalnosti. Pač ta čredni nagon... V skupini je večje tveganje. To je ta čredni nagon: če je nekdo hitrejši, greš nad svoje zmožnosti, da bi ga dubu, 78m27z7.). Vpliv neoliberalne družbe (Boas in Gans-Morse 2009) pa se ne kaže zgolj v tekmovalnosti med posamezniki_cami, temveč tudi v individualiziranem ravnanju znotraj skupine, ko se posamezniki_ce kljub prijateljskim odnosom vedejo in ravnajo povsem individualistično. Čeprav delujejo, kot skupina, so interesi v skupini povsem individualizirani, kar narekuje tudi načine njihovega uresničevanja. 179

193 - Individualizirana kolektivnost (Nekateri moji prijatelji tvegajo na podobne načine kot jaz, vendar pa ne morem reči, da skupinsko tvegamo. Vsak si namreč želi nekaj drugega, hkrati pa smo si tudi konkurenca, zato se predvsem medsebojno podpiramo, vendar pa vsak tvega sam, kakorkoli in na kateremkoli področju si pač želi, 39ž23sš2.). Pri prostočasnih dejavnostih do kolektivnih tveganj pogosto pride spontano, ne da bi udeleženci razmišljali o tem, da gre za tvegano ravnanje. Mladi tako ne opravijo refleksije dejanja in morebitnih posledic, ki jim jih narekujejo družbene konvencije (Douglas 1992, Grebenc 2001). - Odsotnost načrtovanja (Načeloma se zavestno ne odločim za tveganje, šele kasneje spoznam, da je šlo pri določeni situaciji za tvegano ravnanje. Zato tudi ne porabim veliko časa za načrtovanje, 24ž24sš4.). - Spontanost (Kot pravim ne tvegam zavestno, da bi se tako odločila in tudi s prijatelji nisem počela takšnih svari, no, ja, recimo nas je kdo že kdaj vozil vinjen, to je bilo tveganje. Dokler se ti nekaj hudega ne zgodi, ne razmišljaš o tem kot o tveganju. Recimo v tem primeru bi bilo najmanjše tveganje kazen, če vzamemo v obzir naša življenja, 44ž30sš6.). Mladi v pripovedih o kolektivnih tveganjih redkeje omenjajo posledice kriminalnih dejanj, čeprav so se nekateri že znašli v situacijah, ko so bili kazensko preganjani. Posledice so bile izguba denarja in sodna obravnava. Pripovedi o kriminalnih dejanjih odražajo potrebo po zaslužku ali pa pomenijo sredstvo vzdrževanja določenega življenjskega sloga. - V tistem danem obdobju, ko sem pogosto kadila travo, sem bila članica določene družbe. Eden izmed kolegov, oz. članov skupine je dilal in so ga dobili. Naložba je bila kolektivna, torej, vsi so skupaj dali denar in kupili travo, en pa jo je prodajal. Sama sicer nisem vložila denarja v to, sem pa kadila to travo. Potem pa so ga enkrat dobili policisti. Vsi so bili na izgubi, tisti, ki je dilal, pa je dobil še kazen. To bi se dalo preprečiti tako, da se sploh ne bi spustili v to, 48ž22sš4.). 180

194 8. Liberalizacija družbe tveganja Liberalizacija sodobne družbe je političen in gospodarski nauk, ki družbeni napredek vidi v svobodi (ekonomska, politična, nazorska itd.) in enakopravnosti posameznika_ce. Kot politično načelo zagovarja liberalno demokracijo, kapitalizem, prost pretok blaga in prosta trgovina, ustvarjanje vladavine prava in svoboda govora (Lalor 1883, Wolin 2004, Donohue 2006). V drugi polovici 20. stoletja liberalno miselnost nadgradi ideologija neoliberalizma, ki jo Harvery (2005, str. 3) opiše kot»[ ] teorijo politično-ekonomskih praks, ki podpirajo tezo, da se lahko človeško blagostanje najučinkoviteje doseže z osvoboditvijo posameznikovih_činih podjetniških svoboščin in veščin v institucionaliziranem okvirju, ki ga zaznamujejo zagotovljene lastniške pravice, prosti trg in prosta trgovina.«gre za sinonim za ekonomsko svobodnega posameznika_ce, ki v sodobni družbi ustvarja pogoje za spreminjanje norm, vrednot, simbolov, torej celotne družbene kulture. Na področju tveganja sodobna neoliberalna družba ustvarja nevarnosti (npr. na področju zaposlovanja, izobraževanja, socialne politike itd.), ki pa se s pomočjo institucionalizirane individualizacije prenesejo na posameznika_c kot nosilca odgovornosti za upravljanje z njimi. Mladi sogovorniki_ce pripovedujejo o posledicah globalne politike neoliberalizma in družbe, ki v ospredje postavlja kapital in kjer hedonizem postane atribut bogastva. Zavedajo se svoje realnosti na področju izobraževanja, trga dela in možnosti prehodov v odraslost, ki jih narekujejo individualizirane neenakosti. Politika globaliziranega neoliberalizma Sodobna neoliberalna družba ustvarja pogoje, v katerih je v ospredju kapital, človek pa je orodje za proizvodnjo kapitala. Za mlade sogovornike, ki zaradi svoje mladosti in neizkušenosti še nimajo orodij za proizvodnjo kapitala, to pomeni odvisnost od staršev, ki jim 'zagotavljajo kapital'. V kapitalistični miselnosti neoliberalnih družb je kapital temeljna vrednota, na eni strani merilo za ocenjevanje uspešnosti, na drugi pa temeljni pogoj, orodje, pomembna dobrina za zagotavljanje samostojne prihodnosti tudi pri mladih. Mladi govorijo o: - Kapitalu kot vrednoti (Mladi sploh niso več mladi, temveč večina njih zafrustrirani s svojim izgledom, količino denarja, ki ga imajo starši ipd., 44ž30sš6.). 181

195 - Pomenu zaposlitve (Ker je čedalje težje dobiti zaposlitev in s tem je posledično vse manj denarja, so ljudje pripravljeni storiti marsikaj za izboljšanje standarda. Npr. gojijo sadike konoplje, transport tovora sumljivega izvora. Mladi pa so izpostavljeni še odvisnosti od računalnika, televizije, droge, raznim spolnim boleznim, 66m20sš5.). Nove vrednote tekmovalnosti, decentralizacija in osredotočanje na lastne interese mlade potiskajo v nenehno pehanje za dobičkom oziroma kapitalom, ki ga sogovorniki_ce opisujejo kot hiter tempo življenja brez predaha. - Izguba tradicionalnih vrednost (Tveganje sodobne družbe je kapitalizem, ki nas vodi v hitro življenje, in izgubljamo prave vrednote, ker se vse skupaj vrti samo še okoli denarja, 63m26z8.). Hiter tempo življenja pomeni racionalno in hitro odzivanje z namenom maksimiranja koristi (Boas in Gans-Morse 2009). Mladi sogovorniki_ce posledice družbenih zahtev in ustvarjenih okoliščin doživljajo kot nenehen stres. Kapitalistične vrednote, ki zasenčijo tradicionalne, (zdravje, ljubezen, prijateljstvo, mir, poštenost itd.), povzročajo odtujenost. To dodatno utrjuje neoliberalno idejo individualizma, posameznika_ce, ki mora sam skrbeti za svoje življenje. V pripovedih se to odraža v: - Družbenih pritiskih (Preveliko stresa, prevelike zahteve ravno to, preveč zahtev, ki jih človek ne more dosežt v svojem življenju, ravno to, da je ta lestev previsoka, ne moreš je preskočit, s tem ko se trudiš nekaj dosežt, se stres povečuje, lahko to ogrozi tvoje zdravje, 38m22sš5.). - Odtujenosti (Zdi se mi, da je glavno tveganje to, da se veliko premalo gradi na odnosih in da ljudje nimamo več časa drug za drugega. Drugo pomembno tveganje pa je tudi internet v smislu slabega poznavanja varovanja osebnih podatkov, 55ž20sš3.). - Krizi vrednot (Ja, tveganja sodobne družbe so ta, da hitro živimo..., stres, nepravilna prehrana, razne razvade, slabe navade, žuranje, premalo gibanja, to je pač vse zarad hitrega načina življenja, ker se ženemo za denar, da lahko lagodno živimo. Danes v tej krizi pa sploh. Tudi kriza je s sabo prinesla tveganja, za katere lahko rečem, da so tveganja sodobne družbe, to, da ne mormo službe dobit, stanovanja, pokojnin sploh ne bomo mel, po možnosti naj še zdravstvo postane plačljivo, pa si tut zbolet ne bomo upal več, 67m24sš5.). 182

196 V neoliberalnih družbah je neoliberalizem kot politični proces in ideologija tesno povezan z globalizacijo. Njuna prepletenost se kaže v tem, da temeljita na načelih prostega trga kot doprinosa človeštvu. Proces njunega medsebojnega podpiranja Smith in Zachary (2008) poimenujeta neoliberalni model globalizacije, za katerega je značilna prosta pretočnost svetovnih trgov. Kapitalistična usmeritev prostega trga doseže svoje učinke preko globalizacije. Pomemben postane dobiček, kapital, ki ga ustvari posameznik_ca. Druga posledica globalizacije je poglabljanje individualizacije družbe, ki s povečevanjem ponudbe produktov na tržišču in z globalno dostopnostjo dobrin ter s tehnološkim napredkom povzroča še večjo odtujenost med mladimi, ki postaja globalizirana, in s tem poglablja njihove stiske. - Posledice globalizacije ([ ] zdi se mi, da z vso to modernizacijo, globalizacijo, pehanjem za boljše življenje, boljši ekonomski položaj, to se mi zdi za glavno tveganje družbe, 44ž30sš6.). - Globalizirana odtujenost (Ne vem, preveč časa pred računalnikom (internet, socialna omrežja), zadolževanje, krediti... Posledično se manj družimo med sabo, stvari opravimo preko interneta, ne gremo iz hiše. Nevarnost vidim, da se bo v prihodnje še več stvari lahko naredilo online in posledično se bodo (bomo) ljudje še manj družili med sabo, 24ž24sš4. [ ] zdi se mi, da vsi vidimo samo sebe in do drugih nam ni veliko mar. Odnosi se ohlajajo, ni več pravih vrednot, so samo še na papirju. Vsi skupaj, a vsak zase, 44ž30sš6.). Individualizacija, podprta z neoliberalno miselnostjo in storilnostno naravnanostjo družbe, postavlja pred posameznika_ce vse večje zahteve, ne glede na posledice. Zdi se, da je mlade doletela usoda Foucaultove (2008) teorije o 'homo economicus', ki se kaže v ekonomski odgovornosti posameznikov_c in 'aktuarski' obliki upravljanja s seboj (Besley in Peters 2007). V 'zraku' je nenehen pritisk, da bi si posameznik_ca morala še bolj prizadevati k doseganju ciljev, se še bolj posvečati delu, biti 'bolj fleksibilna', se znati hitro 'prilagoditi' in podobno. - Storilnostna naravnanost (Prehiter tempo življenja in stres. Ni časa en za drugega, preveč delajo ljudje, vidijo samo materialne stvari in se premalo poglabljajo v sebe, 52ž23sš4.). O negotovosti sodobne družbe, o kateri govori Beck (1992a, 1992b), priča nedavna finančna kriza kot posledica neustreznih svetovnih politik. To je pri mladih dodatno poglobilo skrb glede prihodnosti. Varčevalni ukrepi, racionalizacija in ustvarjanje 'vitke' države so mlade postavili v položaj cenene delovne sile, povečali sta se konkurenčnost in tekmovalnost med njimi (Wyn in 183

197 White 1997). Te okoliščine so razkrile neenakosti, ki se kažejo kot boj za preživetje. Medtem ko sta v preteklosti brezposelnost in revščina grozili le nekateri mladim, se je s svetovno krizo v teh okoliščinah znašla večina mladih, neenakosti pa se odražajo tudi v miselnosti o 'refleksivnih dobitnikih in poražencih' (Lupton 2005). - Svetovna finančna kriza (Zaradi zloma svetovnih gospodarskih trgov je močno povečana stopnja brezposelnosti, zato mladi, visoko izobraženi ljudje brez izkušenj izredno težko pridejo do zaposlitve, 82m27z8.). - Varčevalni ukrepi (Mladi smo danes tem tveganjem še toliko bolj izpostavljeni, zaradi krize. Toliko bolj se moramo boriti, naprezati in delati vse mogoče, da pridemo lahko do osnove do službe, stanovanja. Nas je veliko, predvsem veliko brezposelnih, kar pomeni, da je konkurenca velika, zato moramo narediti marsikaj, da smo boljši od konkurence Zdaj mislijo pa še varčevat pri nas, pa uvest šolnine pa to. Če bo tko, potem bomo še več tvegal, ker se bomo boril za preživetje Če bo tako, veliko družin ne bo moglo pokrivati stroškov izobraževanja, zdravstva, 67m24sš5.). - Posledice zloma gospodarstva (Recesija se mi pa zdi, da najbolj vpliva. To se vid že sam pr mojmu primeru, zarad službe, pa nasplošno stanja moje družine. Pa tud pr ostalih mladih se vid, da majo vse mn dohodkov, vse mn možnosti za vse stvari. Vse več je odvisnosti od drog, alkohola pa tud drugih stvari. Pa vse več je nasilja, zdj je že v vsakm filmu, povsod. Pa recimo, zdj je tud v šolah, pa tko po ulici vse več nasilja, velik več, kokr k sm biu jz mlajši, 70žm2b1.). Temeljni problem družbe postaja brezposelnost kot posledica napačnih političnih ukrepov, na katere mladi nimajo nobenega vpliva. Njihove pripovedi odražajo vpliv družbenih struktur, ki jim, kljub temu da sledijo družbenim konvencijam, zmanjšujejo možnosti, da bi izpolnili želene družbene vloge. V svojih pripovedih opozorijo na 'domino efekt', ki se pojavi po dokončanem visokošolskem oziroma srednješolskem izobraževanju. Tako zaposlitev sogovornikom pomeni ne zgolj lasten dohodek, temveč tudi možnost osamosvajanja in ustvarjanja lastne družine. - Sebična potreba po dobičku kot vrednota sodobne družbe (Črna in siva ekonomija. To zbija podjetjem delo. Ne vem, no. Tveganje je, da hodiš na nek faks, potem pa ne dobiš službe. Sploh je tveganje, da več let ne dobiš zaposlitve, zaradi tega ker nimaš nobenih izkušenj in te nihče ne vzame v službo. Ja, halo, kje pa naj bi nekdo, ki uleti iz faksa, dobil izkušnje?! Z neba ne padejo. Tega res ne razumem. In potem se pojavi finančna kriza, se ne morejo osamosvojit, družba jih pa samo obsoja, da toliko časa živijo pri 184

198 starših. Ja kdo jim bo pa dal denar? Saj še nadomestila za brezposelnost ne dobiš, če si iskalec prve zaposlitve, kajne? Ja obupno. Če si priden in študiraš, ti po navadi ne ostane pretirano veliko časa za študentsko delo. Upaš, da imaš štipendijo. Ampak s tem si ne moreš narediti nekih bajnih prihrankov, s katerimi se boš osamosvojil, si plačeval najemnino za stanovanje, me kar pogrejejo takšne teme. Pač moraš tvegat in zagrabit za vsako delo, ki ti je ponujeno. Pa tudi če na začetku delaš za majhen denar. Kar je, je dobro, ne da se nekateri potem delajo norca in nočejo delat, ker jim je to izpod časti. Sicer pa je tveganje, to sem se sedaj spomnil, tudi to, da so nekatere materialne stvari tako dostopne. Danes ima vsak svoj avto, pa motor in tako. Toliko pločevine je na cesti in toliko mladih življenj usahne. Verjamem, da se tako kot tudi jaz, marsikdo hodi sproščat na motor ali v avto, divja in tako pozablja na težave, ja, včasih ti pa en ovinek prekriža načrt, 79m28z7.). Kljub temu da posameznik_ca nima zagotovljenega življenjskega uspeha, če sledi družbenonormativnim zahtevam po ustrezni izobrazbi, jim mora slediti, če si želi zagotoviti vsaj 'navidezno' možnost. Sledenje tem zahtevam je tako del njegovega oziroma njenega individualiziranega življenjskega projekta.. Nekateri mladi doživljajo družbene konvencije (zaključek izobraževanja, zaposlitev, osamosvojitev in ustvarjanje lastne družine), ki jih navajata Furlong in Cartmel (2007) kot prevelike zahteve, neživljenjske in nerealne nujnosti, za katere pogosto ne vedo, zakaj bi jih izpolnjevali. Sami v njih ne vidijo dobička ali priložnosti, ker jim ne zagotavljajo napredka, tudi če jih upoštevajo. Doživljajo jih zgolj kot obveznost, ki naj bi prinašala vsaj upanje na boljšo prihodnost, čeprav se zavedajo, da je to upanje lažno. Lažnost upanja razkrivajo opisi situacij, v katerih napačna odločitev in upiranje lahko pomenita neuspeh v ustvarjanju želene življenjske zgodbe. - Izobraževanje kot tveganje (Tveganja družbe se pojavljajo že pri osnovni izbiri izobrazbe, ko se moramo odločiti za nadaljevanje študija na univerzi, kjer odločitev vedno postavlja določeno tveganje za boljšo prihodnost. Mislim, da se pojavljajo tudi finančna tveganja mladih, 43ž225z8.). - Sankcioniranje upora proti družbenim konvencijam (Ker nisem končal prvega faksa, so mi starši rekli, da me ne bodo več podpirali in da si moram od zdaj naprej študij plačevati sam. Zavedam se, da rabim izobrazbo, saj s srednjo šolo nisem nič, meni je bolj problem motivacija. Motivacijo za mene predstavlja to, če bi mi nekdo rekel, da bom po končanem študiju imel službo in plačo 1500 evrov, ne pa da me bodo poslali na Zavod za zaposlovanje in bom odvisen od pomoči države. V Sloveniji je preveč brezposelnih, 185

199 tudi policisti bodo stavkali, tako da v tej smeri ni nič obetajočega, ljudi odpuščajo in to vse je slabo za mojo prihodnost. V naši družbi trenutno ni možnosti napredovanja, zelo težko si je ustvariti kariero, kar posledično vpliva na to, kdaj si ustvariš družino, kje stanuješ z družino, itd. Tveganje sodobne družbe je nezaposlenost, slabi pogoji za mlade družine, na splošno za mlade. Gre za to, da morajo ljudje veliko delati, pa ne dobijo minimalnega plačila. Tveganje je to, da celo življenje moraš delati in na koncu življenja nimaš niti za preživetje. Tvegamo tudi to, da si ustvarimo družimo, katero s težavo preživljamo. Veliko firm zapirajo, ker uvažajo ceneno robo, s tem pa ljudje izgubljajo svoje delo, 41m23z7.). Mladi skrbno načrtujejo prihodnost, pri čemer postaja varna prihodnost nemogoča naloga, ki ustvarja stisko in vodi v brezbrižnost. Ta zapleteni položaj mladih razkriva razloge za njihovo ravnodušnost in nezainteresiranost, na katere nenehno opozarja politika. 51 Ti razlogi so v tem, da si mladi prizadevajo najti vsaj kanček gotovosti, ki bi jim zagotovil občutek varnosti in omogočil upanje v prihodnost. - Negotovost prihodnosti (Delovno mesto (nikoli ne veš, kako dolgo ga boš imel), zaslužek (ko npr. izgubiš delo, izgubiš tudi dohodek), stanovanje (težko ga je vzdrževati, če izgubiš delo), najem kredita (brez zaslužka ni kredita), ustvarjanje družine in otroci (težko je preživljati otroke če izgubiš zaslužek), 23ž21z5.). Zavedajo se posledic lastnih, morda 'napačnih' odločitev, ki jih ustvarjajo družbene strukture. - Individualizirana odgovornost (Če si priden in študiraš, ti po navadi ne ostane pretirano veliko časa za študentsko delo. Upaš, da imaš štipendijo. Ampak s tem si ne moreš narediti nekih bajnih prihrankov, s katerimi se boš osamosvojil, si plačeval najemnino za stanovanje, me kar pogrejejo takšne teme. Pač moraš tvegat in zagrabit za vsako delo, ki ti je ponujeno. Pa tudi če na začetku delaš za majhen denar. Kar je, je dobro, ne da se nekateri potem delajo norca in nočejo delat, ker jim je to izpod časti. Sicer pa je tveganje, to sem se sedaj spomnil, tudi to, da so nekatere materialne stvari tako dostopne. Danes ima vsak svoj avto, pa motor in tako. Toliko pločevine je na cesti in toliko mladih življenj usahne. Verjamem, da se tako kot tudi jaz, marsikdo hodi sproščat na 51 Komisija Evropskih skupnosti, (2010) Bela knjiga evropske komisije nova spodbuda za evropsko mladino. Dostopno na: 186

200 motor ali v avto, divja in tako pozablja na težave, ja, včasih ti pa en ovinek prekriža načrt. Vem, da je to tveganje, ja, 79m28z7.). Po Jonesu (1995) družina postaja odločilni dejavnik pri zagotavljanju življenjskih možnosti mladostnikov. Nastale razmere ustvarjajo odvisnost od primarne družine in tako tudi pogoje podaljšane mladosti (Rener in Švab 1996). Sogovorniki_ce povejo, da življenje pri starših ni njihova želja ali izraz lenobe in lagodnosti, temveč je odraz situacije spremenjenih strukturnih oblik, v katerih so se znašli mladostniki in na katere lahko le malo vplivajo oziroma ne morejo vplivati. - Podaljšana mladost (Materialni položaj ni dober, ni slab, je pač neki srednjega, no mal manj kot srednje dober. Ja vpliva to, da nimam službe, svojga prevoza, nism v mestu, nimam velik sreče pri iskanju službe. Glede na to, da sm doma, mam varnost, starši me preživlajo, če pa njih ne bi blo, bi lahk pristala na cesti. Sm srečna, da mam v redu starše, ki zastopjo, kake so razmere dans, in me podpirajo. Se vam zdi da ste zaradi finančne situacije izpostavljeni nekemu posebnemu tveganju glede na druge ljudi? Ne mislim, da nism, ker mi starši pomagajo. Če pa ne bi mela starše,v pa bi verjetn bla na cesti, bi prosla, ka vem, ka bi blo, 46ž23sš3.). Sogovorniki_ce vidijo zaslužek, ki izhaja iz formalne zaposlitve, kot osnovo preživetja, po načelu, 'če ni službe, ni zaslužka', ni osamosvojitve in tudi ne družine. Mlad človek, ki nima zaposlitve, je izpostavljen revščini, je 'revež', odvisen od drugih. Na drugi strani sogovorniki navajajo, da imajo ob prvi zaposlitvi nizek dohodek, na kar vpliva njihova neizkušenost, in da jih pogosto obravnavajo kot poceni delovno silo. Za tako stanje sogovorniki krivijo politiko, ki ne zna sprejemati ukrepov, ki bi mladim koristili ali jim olajšali osamosvojitev, temveč jih peha v revščino. - Neučinkovita politika (Danes je v družbi vsak izpostavljen tveganjem. Zaradi današnje politike vsak tvega, da bo kmalu ostal brez službe, brez zadostnih financ, da bi lahko preživel. Marsikdo se lahko znajde v revščini, veliko poslušamo o ljudeh, ki ostanejo brez strehe nad glavo. Prav tako človek s tem tvega, da se začne krasti, kaj pa boš, če nimaš ničesar. V zaporu pa se ti godi prav fajn. Sem že povedal, da sem brez službe, brez prevelikih dohodkov in sem v teh tveganjih. Včasih si misliš, da bi bilo bolje, da bi bil naučen krasti, da bi lažje preživel, ampak jaz sem še pri starših, tako da gre nekako. Pač poskusim šparati, denar zapraviti tako, da gre čez mesec. Med tveganji se mi zdi 187

201 nevarnost v revščini, marsikdo lahko obupa in se začnejo črne misli o kakšnih samomorih in podobno, 35m24sš3.). - Politične napake (Mladi so izpostavljeni predvsem prek tega, da se težko zaposlijo, ker delodajalci velikokrat delajo raje s študenti, ali pa s tistimi brez izkušenj, ki so cenejši; mladi so izpostavljeni tudi temu, da dolgo živijo pri starših, težko se postavijo na svoje noge, 63m26z8.). Iz pripovedi razberemo stališča, da so družbena tveganja nastala zaradi ukrepov politike in s tem sprememb družbenih struktur izobraževanja, bivanja, zaposlovanja, ekonomije in gospodarstva, ki prizadenejo vse mlade. Politika sprejema ukrepe, zaradi katerih mladi čutijo, da so zgolj sami odgovorni in osebno krivi, če zaidejo v revščino, nihče pa ne upošteva izvorov družbenih neenakosti in aktualne situacije v družbi. - Občutek brezizhodnosti (Tveganjem sem izpostavljeni že zdaj med šolanjem, starši nam ne omogočijo vsega, kar bi mi radi, zato mora večina mladih delati. Po koncu šolanja bomo na borzi ali bomo delali tisto, za kar se nismo šolali oz. kar nočemo delati. Potem si bomo hoteli ustvariti družino, vendar bomo spet tvegali glede tega, ali bomo lahko preživeli svojo družino, ali bomo lahko otrokom nudili vse, kar bomo hoteli. Potem cel čas tvegamo, da izgubimo službo, tvegamo konflikte v družini. Za doseganje določenega cilja, je potrebno tveganje izobrazbe, saj se šolaš nekje, vložiš čas in voljo, na koncu pa ne veš, če bo kaj iz tega, kljub temu pa velja, da brez izobrazbe nimaš sploh možnosti priti na trg dela. Tudi sam sem del teh tveganj, 41m23z7.). Stiske in tesnobe zaradi negotove prihodnosti se kažejo v strahu pred ekonomsko in bivanjsko odvisnostjo ter revščino. - Individualizirana revščina (Mislim da je glavno tveganje sodobne družbe revščina. Zelo hitro hitro se namreč lahko znajdemo na njenem pragu, saj veliko ljudi težko dobi službi. S težko pridobitvijo službe mislim, da se bom tudi sama soočala. Glede zaposlitve mislim, da smo v tveganju vsi, zaradi situacije v gospodarstvu, 48ž22sš4.). Mladi se težko vključijo na trg delovne sile, kar poveča njihovo potrebo po neformalni podpori staršev v obliki podaljšanega bivanja v izvorni družini, kar zmanjša izpostavljenost mladih tveganju revščine (Nagode et al. 2009). Tako kot ostala področja mladostniškega življenja, tudi revščina postane individualizirana.»življenje postane biografsko razreševanje sistemskih protislovij.«(beck 1992a, str. 49) Zahteva po tem, da sami poskrbijo za to, da jo preprečijo, mlade 188

202 sili v iznajdljivost. Iznajdljivost, skupaj z željo po 'lagodnem' življenju pomeni sprejemanje odločitev, ki vključujejo na eni strani visoko stopnjo dobička in na drugi visoko stopnjo ogroženosti. - Instrumentalni racionalni nadzor (S tem se ne ukvarjam in me ne zanima. Vsak se mora znajti sam. Ne vem, čemu bi bili izpostavljeni ostali. Ja, če želiš denar, je treba delati še na črno, to je eno takih tveganj, ki ga sprejemam tudi sam. Na moje življenje nima 'vpliva', ker nimam nobenih 'scen' s policijo. Nimam nekega načrta za spoprijemanje s temi tveganji, tako pač je. Obstaja nevarnost, da te dobijo, ker ni legalno, ker lahko dobiš kazen. Po navadi mi denarja ne zmanjka, delam na črno 52, 84m29z8.). Družbena pričakovanja 'pravih odločitev' potiskajo mlade v tvegano ravnanje, s katerim poskušajo omiliti tesnobo, ki jo doživljajo. Tvegano ravnanje tako ni zgolj dejanje, stvar odločitve, temveč je to lahko tudi situacija, v katero so postavljeni in s katero se morajo soočiti na svoj individualiziran način. - Danes se od mladih ogromno pričakuje, zato so marsikateri mladi neprestano pod stresom, kar lahko povzroči, da poskušajo stres omiliti s tveganim načinom življenja, kot je prekomerno pitje alkohola, posledično vožnja pod vplivom alkohola itd., 47ž22z7.). Hedonizem kot atribut bogastva in podobe realnosti Formalna in neformalna sporočila iz okolja in družbene norme vodijo sogovornike_ce v dodatna tveganja. Želja po materialni neodvisnosti in družbeni sprejetosti pogosto pomeni, da mladi prevzemajo družbeno narekovane identitete, ki jih poskušajo ustvarjati s potrošništvom. - Ideal lepega (Tveganje sodobne družbe je želja po idealih lepote, mladosti in po materialnih dobrinah. Te stvari pa te hitro lahko zapeljejo na čudne poti. Če si preveč želiš lepote, lepega telesa in mladosti, začneš hitro izkoriščati svoje telo s pretiravanji pri športu, norimi hujšanji, lepotnimi posegi, raznimi kozmetičnimi posegi in v bistvu začneš sam sebe uničevat. Na koncu pa itak nisi srečen, ker si se uničil. To hrepenenje po čim več materialnih dobrinah pa te lahko pripelje v deloholičnost, odtujenost od prijateljev in postaneš čuden. Na koncu spet nisi srečen, ker si osamljen, ne znaš več funkci- 52 Delo na črno pomeni preprodajo drog. 189

203 onirati v družbi, si asocialen. Določena tveganja so v redu, recimo, občasno odpovedovanje kakšnim zabavam, ker študiraš, delaš in zato prideš hitreje do cilja, ki si ga želiš. Če pa se odpoveduješ vsemu, pa to vodi v čudno stanje. Postaneš čuden in asocialen. Sam nisem izpostavljen takšnim tveganjem, ker se odzivam spontano na stvari. Nisem neki ideal lepote in mladosti, ampak sem srečen. Odpovem se marsičemu zato, ker si ne morem privoščiti, kar pa si lahko privoščim, pa si. Odpovem se včasih kakšnim žurom zaradi študija, službe, to pa je vse moje odpovedovanje. Sam svojih odpovedovanj ne vidim kot tveganje, ker vem, da ne bom postal asocialen in čuden, 75m30z6.). Zadovoljevanje potreb s potrošništvom odraža željo po tem, da bi pridobili zunanje atribute, z bogastvom kot najvišjo vrednoto. To pelje v krizo identitete, ki jo sogovorniki_ce izražajo kot 'izgubo kompasa', in, kot navajata Costa in Bamossy, potrošnja postane vodilo uspeha. Potrošništvo prikrije neoliberalne družbene strukture v ozadju in posledice njihovega delovanja, v katerih je potrošnja merilo in pokazatelj ustvarjenega bogastva. - Potrošnja kot element kapitalizma (Liberalni kapitalizem in s tem povezani njegovi elementi potrošnja, kult telesa, zasebna lastnina, permisivna vzgoja, seksualna revolucija, razvoj informacijske tehnologije, razvoj genetskega inženiringa, farmacija, nestabilne gospodarske, družbenopolitične razmere v naši državi in po svetu, rast svetovnega prebivalstva, staranje prebivalstva, tveganje za revščino, 80ž30b7.). Odsotnost tradicionalnih kodeksov (Bourdieu 1984, Lamont in Fournier 1992), norm in pravil (solidarnost, pomoč, kolegialnost, itd.), ki so 'utesnjevali' posameznikovo_čino individualnost, utira pot potrošništvu. Potrošništvo postaja vodilo pravilnega, zaželenega in sprejetega načina ravnanja, pri čemer prikrije posledice takega ravnanja. - Družbena tveganja in mediji (Revščina, nezaposlenost, droga, alkohol, depresija, psihične motnje, bolezni, anoreksija, bulimija pri mladih puncah in tud vedn bol pr fantih, stres itd. Mlade vse to čaka, npr. ne najdejo služb, so zlo izpostavleni medijem, ki preveč vplivajo na njih glede tega, kak morjo zgledat, ka morjo delat, 46ž23sš3.). Družba ustvarja razmere, v katerih pomanjkanje priložnosti trči ob postavljene naloge, ki jih mladi doživljajo kot prezahtevne, zato se pogosto predajajo lahkotnemu življenju. V značilnih pripovedih izražajo vdanost v usodo in hedonistično ravnanje, ki ga omogoča globalizacija z dostopnostjo dobrin. 190

204 - Globalizacija dobrin (Način življenja je takšen, da imajo mladi skoraj vse na voljo in zato zlahka zaidejo v tveganja, 7ž17os3.). Potreba po povezanosti, skupnosti in pripadnosti pelje v podrejanje, pri čemer je vse bolj pomembno, da ugajajo drugim in da so sprejeti, zaradi česar pogosto sprejemajo tveganja, ki pomenijo nevarnost za njihovo zdravje in telo. Potrošniška ideologija lepega narekuje zapovedi sprejetosti in krepi miselnost, da boš vključen in sprejet, da boš del celote, če boš ugajal in sledil družbenim konvencijam - Kult telesa (V bistvu se moraš prilagoditi tako, da si všečen vsem. Jaz to prakticiram tako, da se pač poskušam čim lepše obleči, pa da sem čim bolj suha. Ker včasih sem bila bajsasta, pa vem, da so me vsi zafrkavali. Veliko bolje prideš skozi, če dobro izgledaš. To bi lahko rekla, da je moja taktika, če me že to sprašuješ. A kaj je nevarnost? Ja ne vem, lahko preveč shujšaš, pa si anoreksičen ali pa zapraviš ves denar za obleke, 10ž17oš3.). Kapitalizem in zahteve po storilnosti jemljeta staršem čas za vzgojo otrok, zato si morajo posamezniki_ce sami oblikovati želeno (potrošniško, individualistično) identiteto, kar ustreza potrošniškemu kapitalizmu. - Nemoč staršev v spremenjenih razmerah (V povezavi s tem, da so starši zelo zaposleni in sledi temu pomanjkanje časa za vzgojo otrok. Vse izhaja potem iz vzgoje. Potem so vsekakor izpostavljeni več informacijam internetu, več nevarnim stvarem, že v mladosti posegajo po drogah, alkoholu, spolnosti. To vse izhaja iz pomanjkanja časa za vzgojo. Otroci se potem ne znajo odločat, ne vlečejo pravilnih stvari v življenju, npr. ni problem, da seksajo, ampak da se tega ne lotijo pravilno se ne zaščitijo, ker ni staršev, da bi jih tega naučili, 38m22sš5.). Neoliberalno globalno potrošništvo nadzoruje mlade tako, da jim ponuja trg potrošniških vzorcev osebne identifikacije, ki pri mladih ne postanejo zgolj orodje izgradnje življenjskih slogov, temveč tudi osebnih identitet. Identiteta se tu oblikuje preko medijsko posredovanih vzorcev vedenja in delovanja, torej preko identifikacije z 'blagovno znamko' (Jenkins 2008). Pri tem je primarno načelo individualizacija, ki posameznikom ne zagotavlja identifikacije s člani iste skupine, ne glede na to, ali pripadajo privilegiranim ali deprivilegiranim skupinam. Relevantne podobe identifikacije pa postajajo medijsko posredovane podobe življenjskih slogov in ideali- 191

205 zirani posamezniki_ce medijske industrije. Želje in potrebe posameznikov_c narekujeta industrija in ponudba življenjskih slogov, ki od njih zahtevata, da sledijo zahtevanim identitetnim smernicam. Ustvarja se svet 'podobnih' posameznikov_c, ki oponašajo 'ikone'. Individualizirana neenakost Mladi pripovedujejo o družbenih tveganjih, ki jih prizadenejo na ravni populacije in ki od njih zahtevajo sprejemanje tveganj, zato da bi dosegli zastavljeni cilj (neodvisnost, samostojnost, ustvarjanje lastne družine). Pripovedujejo o trenutkih vstopa v tveganje in o njegovem poteku. V pričevanjih lahko razberemo dinamiko sodobnih tveganj, ki je prizanesljivejša do premožnejših, vendar tudi do njih le v omejenem obsegu. - Izpostavljenost mladih kot družbene skupine (Tveganju smo izpostavljeni od konca osnovne šole naprej, ko se začne izbira srednješolske izobrazbe, saj na primer tisti, ki se odločijo za gimnazije, po končani šoli nimajo pridobljenega poklica in morajo naprej študirati, s tem pa tvegajo dolgo izobraževanje, ki ni nujno, da ga bodo dokončali, poleg tega pa tvegajo tudi zmanjševanje števila ustreznih delovnih mest v času študija in posledično nezmožnost zaposlitve po pridobljeni izobrazbi. Vendar pa je to na primer eno izmed nujnih tveganj posameznika, ki se je na primer odločil zaposliti v poklicu, za katerega je univerzitetna izobrazba pogoj, in je pripravljen izpolniti merila za dosego želenega cilja, 39ž23sš2.). - Subjektivna ocena (Mladi smo v precej slabem položaju glede tega. Lažje je tistim, ki izhajajo iz premožnih družin. Nek cilj ima lahko veliko tveganj, lahko pa za nekoga drugega isti cilj nima nobenega tveganja. Odvisno je od vsakega človeka posebej, v kakšni življenjski situaciji je in kako jo doživlja. Sama redko doživljam situacije kot tvegane, 19ž24sš4.). Pripovedi odražajo pomen družbenih okoliščin pri tveganem ravnanju. Udeležba v tveganju je torej odvisna tudi od socialnih okoliščin posameznikov_c, ki nekaterim med njimi spravljajo v veliko stisko. Družbeni položaj vpliva na obseg življenjskih priložnosti, ko zadovoljevanje osnovnih potreb onemogoča razvoj (in obstoj) višjih potreb. - Slaba prehrana pa vpliva na moje zdravje in če zdravje ni uredu, pol to vpliva na mojo možnost zaposlitve, tko da je to zlo velko tveganje za mene, 70žm2b1. Pri službi tvegam to, da če ne bom priden, me verjetno več ne bodo imeli in bodo poiskali koga drugega, 192

206 saj je veliko nezaposlenih in je konkurenca večja, v službi obdržijo le pridne. Če ne bom imel dobre izobrazbe, ne bom imel izobrazbe in ne bom imel službe, po drugi strani pa, tudi če se bom učil, ne bom imel službe, 41m23z7.). V pripovedih sogovornikov opazimo individualizirano neenakost, ki se kaže kot materialna (dohodkovna) razslojenost (Wyn in White 1997). Neenakost poleg kapitalistične in storilnostne naravnanosti, individualizacije in odtujenosti deluje na sogovornike_ce kot mehanizem, ki pri narekuje njihove življenjske priložnosti. Glavni vir mladih pri zagotavljanju želenega družbenega položaja postajajo starši, njihova družbena moč, izražena v premoženju in družbenem ugledu. Pomanjkanje virov tako pomeni stagniranje, iskanje drugih možnosti (tudi v podaljšani mladosti) in upanje na 'boljše čase'. Obstoječe strukture vplivnejšim omogočajo, da s pomočjo staršev laže dosežejo želeno identiteto. - Življenjske priložnosti (Mislim, da so tveganja različna za različne skupine ljudi. Kot tveganje sodobne družbe vidim stres, ljudje delajo non-stop, ker je vrednota delo, nakateri pa so se preprosto primorani preživljati in morajo zato veliko delati, 33ž22sš4). - Kapitalska moč staršev (Če bom naredila zdravstveno, mislim, da imam zagotovljeno službo. Pri iskanju mi najbolj koristijo veze in poznanstva (moj oči dela kot kirurg v bolnici xy), pa tudi znanje in izobrazba, 33ž22sš4.). Neenakosti in družbena razslojenost utrjujeta razmerja moči. Razslojenost prepoznamo v neenakostih družbene in kapitalske moči, ki jo obvladuje maloštevilna kapitalska elita. Družbena razslojenost pa ni več takoj opazna, ker jo zakriva videz podobnosti, s čimer je občutek krivičnosti nepravične družbe maskiran z urejeno zunanjo podobo. Revščina tako ostaja skrita očem. V želji 'deprivilegiranih' mladih, da bi dosegli želeni družbeni položaj, igrajo ključno vlogo v življenju odločitve oziroma prave izbire (Bauman 2002). - Moč kapitalskih elit (Tveganje sodobne družbe je, da dovoli indoktrinacijo večine in daje preveč moči peščici, ki samo sebe smatra za bolj pomembno, ter razne zasvojenosti. Nimajo razvitega čuta za kritično razmišljanje/mišljenje, 3ž17oš4.). - Prave izbire (Tveganja družbe se pojavljajo že pri osnovni izbiri izobrazbe, ko se moramo odločiti za nadaljevanje študija na univerzi, kjer odločitev vedno postavlja določeno tveganje za boljšo prihodnost, 43ž225z8.). 193

207 Tridesetletna ženska zgoraj povedano strne takole: Kaj pa menite, da je tveganje sodobne družbe? Liberalni kapitalizem in s tem povezani njegovi elementi potrošnja, kult telesa, zasebna lastnina, permisivna vzgoja, seksualna revolucija, razvoj informacijske tehnologije, razvoj genetskega inženiringa, farmacija, nestabilne gospodarske, družbenopolitične razmere v naši državi in po svetu, rast svetovnega prebivalstva, staranje prebivalstva, tveganje za revščino, 80ž30b7. Nastale razmere utrjujejo neoliberalne vrednote individualizacije, ki jo prepoznavajo tudi sogovorniki_ce. Odtujenost kot posledica poudarjanja individualizma, povezana s tem, da so mladi sami odgovorni za ustvarjanje osebnih identitetnih projektov, mladim preprečuje, da bi prepoznali možnosti in priložnosti kolektivizma (skupnega in solidarnega spopadanja z vsakdanjimi življenjskimi izzivi in skupnim iskanjem odgovorov na vsakdanje potrebe). - Prikrito upravljanje s posameznikom_co (Bi reku, de je predvsem to, de se vsi neki preveč ženejo, pa vsi neki paničarjo za brezveze. Predvsem pa ta gonja za dnarjam se mi zdi največ tveganje. Ja, tko tud nas hočjo usmert u to, de bi znal vsak sam za svojo rit skrbet, pa se neki gnat, sam zato, ker nas v šol tko učijo, 15m21sš4.). Grožnje, ki jih zaznavajo, so predvsem eksistencialne narave, povezane zlasti s stresom, ki ga doživljajo že v zgodnji mladosti. - Medsebojno rivalstvo in zdravstvene posledice (Ja vidim veliko nevarnost, ker je stres in tekmovalnost že kar nujna sestavina vsakdana, kar vodi do rakov itd, 8ž18oš3.). - Strah pred neuspehom (Največjo grožnjo mi predstavlja neuspeh pri doseganju zastavljenih ciljev, 23ž21z5.). - Izguba ciljev (Nevarnost vidim v tem, da mi lahko načrti spodletijo in ne bom vedela več, kam in kako naprej, predvsem zato, ker je moje izbrano področje zanimanja zelo ozko usmerjeno in pri nas ne tako zelo razvito, s čimer so moje možnosti zelo omejene, 39ž23sš2.). 194

208 Pripovedi mladostnikov pokažejo, da se stopnja ogroženosti posameznika_c določa zgolj skozi stratifikacijski položaj, toda ne mladih, temveč njihovih staršev. Po besedah sogovornikov so tako največje grožnje, ki jih doživljajo na osebni ravni: 1. odnosne (odtujenost, egoizem, nevarnost asocialnosti, pomanjkanje časa za vzgojo, razpad zvez), 2. psihološki pritiski in njihove posledice (prekomerne zahteve okolja, stres, negotovost in tesnoba, brezbrižnost in zaskrbljenost, frustracije), 3. telesne (želja po doseganju ideala, odpovedovanje), 4. strukturne (brezposelnost, životarjenje, nezmožnost ureditve življenja, pomanjkanje izbir, nezmožnost zagotavljanja varnosti, revščina, ekonomska in dohodkovna neenakost, odvisnost od drugih, zadolževanje in finančna tveganja, gonja za denarjem, nizka cena njihovega dela, izguba vrednot, podaljšana mladost, brezdomstvo), 5. tehnološke (nove tehnologije, računalništvo, internet) in 6. potrošniške (eksperimentiranje z zdravjem in telesom, uživanje dovoljenih drog, razvade, ekstremni športi). Do sedaj povedano lepo strne spodnja pripoved 28-letne ženske: Mladi so izjemno tvegana skupina, čeprav se lahko nekateri tega ne zavedajo in med njimi sem bila tudi sama. Način življenja in družba od njih pričakuje, da bodo se kosali s tveganimi situacijami. Mladi podaljšujejo svojo mladost, zato ker se večina mladih odloča za nadaljnje izobraževanje in to pomeni, da nimajo svojih rednih dohodkov in so tako odvisni od svojih staršev. A jim tudi višja stopnja izobrazbe ne more zagotoviti zaposlitve po koncu šolanja. Brezposelnost mladih je vedno večji problem in vpliva tudi na njihovo samopodobo in samospoštovanje. Vsi mladostniki nimajo istih možnosti, tisti revnejši so bolj podvrženi tveganjem. Na primer v zdravstvu, kar vidim pri prijateljici. Ob kakšni hujši bolezni si ne bi mogla privoščiti enako kakovostnega zdravljenja kot nekdo premožnejši. Na mladih je torej vedno večji pritisk, spopadajo se z vedno večjim stresom in to vse vpliva tudi na njihovo zdravje, 6928z7. Nekateri sogovorniki rešitve vidijo v uporu, ki naj bi vodil v spremembo sistema. - Družbeni upor (Tveganje sodobne družbe oziroma naših pametnih politikov je upor 'malih' ljudi, revolucija, saj tako ne bo šlo dolgo naprej. Nekateri kradejo, večina pa nima nič oziroma premalo. Če se bo situacija stopnjevala, se bo marsikdo začel bati za svoje življenje, če se ne že zdaj, 25ž22ul5.). 195

209 - Kolektivizem (Tveganje sodobne družbe je, da ljudje brezumno (ne, da bi mislili, imeli svoja načela) sledijo množici (ostalim), se pehajo za denarjem, gledajo le nase, kako bodo sami bolje živeli in jim je malo mar za ostale, vse to ne bo pripeljalo nikamor, le do uničenja (vojne, vedno slabše bojo razmere za spodobno življenje). Kapitalizem nas bo povozil vse, če ne bomo temu naredili konec, če se ne bo vsak zamislil nad sabo in mu ne bo šlo le za to, da bo boljši od soseda. Na mladih je zdaj, da naredimo kaj za boljši svet. Ko izraziš svoje mnenje je tudi neke vrste tveganje, ki se mi zdi najbolj pomembno za doseganje pristnih ciljev. Tudi sama sprejemam ta tveganja. Pri tem se trudim po najboljših močeh. Doživela sem že veliko zavrnitev (npr. pri iskanju službe ). Sčasoma seveda razviješ svoje taktike, da vse poteka, kot je tebi najbolje, 88ž20sš1.). Te pripovedi odražajo želje po revoluciji, uporih, kot smo jim bili priče v šestdesetih letih preteklega stoletja (Ule 2000). Ko so skupine mladih v skupnem duhu zahtevale spremembe sistema. Individualizacija kot načelo neoliberalizma ustvarja odtujenost in pušča le malo upanja za povezovanje in ustvarjanje upora zoper obstoječi sistem. V pogovorih z mladimi je bilo razbrati poosebljanje neoliberalne ideologije, gonje za denarjem, ki se pri mladih kaže v pasivnosti in podrejanju miselnosti sodobnega časa, v želji biti del množice, vendar vsak zase. 196

210 9. Vpliv neenakosti na tveganja V prejšnjem poglavju sem opredelila vplive neoliberalne družbe na spreminjanje vrednot in norm sodobnega časa in to, kako so te vplivale na tveganja mladih. V tem poglavju pa pozornost namenim prikazu prepoznanih kazalcev neenakosti in njihovim posledicam. Sogovorniki, pri katerih sem prepoznala nižji družbeni standard, pogosto pripovedujejo o osebnih tveganjih, ki se nanašajo na družbeno nesprejemljiva tveganja (uživanje dovoljenih in nedovoljenih drog, igranje iger na srečo itd.), medtem ko na drugem polu najdemo mlade, pri katerih starših prepoznamo višji življenjski standard. Njihovi otroci pogosto pripovedujejo o osebnih tveganjih, ki zahtevajo finančno podporo. Mladi sogovorniki pripovedujejo o: - tveganjih mladih z nižjim družbenim standardom (Preobremenitev telesa, npr. več dnevno kampanjsko učenje, uživanje drog (npr. alkohol, mehke/trde droge, tablete), ponočevanje, nezaščiteni spolni odnosi, igre na srečo, hitra vožnja z avtom/motorjem, itd. Kar pogosto sem udeležen v aktivnostih, ki sem jih zgoraj navedel. Zabava mi pomeni zabavo, prosti čas, vsakdanjo obveznost vse združeno v eno, 62m23sš7.), - družbeno nesprejemljivih tveganjih in nižjem družbenem standardu (Alkohol, kajenje, seksanje brez kondoma. Občutek mam, da skoz v življenju neki tvegam, 64m23z8.) in - Družbeno sprejemljivih tveganjih in višjem družbenem standardu (Jaz s padalstvom ne tvegam toliko, letet grem takrat, ko je vreme primerno. Ne pa Miha, moj fant, ko gre takrat letet, ko je vreme res neugodno, ko res sever piha, 33ž22sš4.). Poleg neoliberalnih kapitalističnih vrednot, so za sodobno družbo značilni destandardizirani življenjski poteki in prehodi mladih, ki se kažejo v spremenjenih biografskih kontinuitetah in načinih oblikovanja identitet (Walther 2005). Z izgubo gotovosti, ki so jo zagotavljali trdni oklepi preteklega časa (Bauman 2002), se izgubijo tudi standardizirani in ritualizirani življenjski poteki. Posledično se ustvari potreba po refleksivnosti sebstva, ki išče smisel v življenju (Giddens 1990, Taylor 2000). Tak je za sodobno družbo značilna sprememba temeljnih značilnosti oblikovanja življenjskih potekov in prehodov (Giddens 1990, Taylor 2000, Schoon in Silbereisen 2009, Furlong 2009, Ule 2014). Destandarizacijo (Walther 2005) osebnih biografij in prehodov mladih lahko prepoznamo v spremembah v starostni meji pri prvem vstopu na trg dela in na stanovanjski trg, v podaljšanem izobraževanju, raznovrstnosti družinskih in partnerskih oblik, starosti ob rojstvu prvega otroka in podobno. Pojavijo se individualizirani standardi 197

211 življenjskih prehodov. Izgubi se predvidljivost življenjskih prehodov, ki morajo biti v sodobnosti izpogajani v institucijah, skozi katere gredo mladi (Heinz et al. 2009). Mladi si tako sami poljubno oblikujejo oziroma zastavljajo meje sprejemljive starosti za določen življenjski prehod (npr. sami si določajo sprejemljivo starostno mejo za rojstvo prvega otroka, poroko itd.), pri čemer pa igrajo pomembno vlogo tudi kapitalska in družbena sredstva, ki so jim na razpolago. Kot se je pokazalo v raziskavi, sredstva, s katerimi razpolagajo posamezniki_ce, pomembno vplivajo na njihove osebne biografije življenjskih prehodov. Želja po boljšem ekonomskem položaju pelje v ravnanja, ki jih sogovorniki_ce sicer prepoznavajo kot tvegana, vendar vseeno prevzemajo tveganje. - Želja po kapitalu (Tvegam, da me dobi delovna inšpekcija, ker kakšni sosedi kaj naredim takšnega, pa ji pač zaračunam, za stroške materiala in delo, še najraje to delam takrat, ko sem na bolniški, 79m28z7.). Dohodkovna neenakost, ki se pri mladih kaže v dohodkovni neenakosti njihovih staršev, vpliva na vrsto tveganj, ki jih prevzemajo (Soares 2004, Feroni et al. 2008, Zheng 2009). Iz pripovedi mladih je razviden občutek, da se morajo udeleževati v tveganjih, zato da bi dosegli družbeno narekovan ustrezen družbeni standard. V njih se odražajo vrednote sodobnega kapitalističnega sveta, v katerem je na prvem mestu hlepenje po bogastvu, to pa je pri sogovornikih z nižjim ekonomskim in dohodkovnim standardom družin cilj, ki ga je pogosto nemogoče doseči. Zaradi želje po tem, da bi ga dosegli, iščejo načine, ki bi jim omogočili hiter ali dodatni zaslužek (Rutherford 1992, Flood-Page et al. 2000), pri čemer so tako rekoč neizbežna tista tveganje, ki so povezana z manj zaželenimi ali družbeno manj sprejemljivimi strategijami preživetja (delo na črno, kriminal, sposojanje denarja ). Te vrste tveganj so lahko kaznive in pravno-formalno sankcionirane, hkrati pa lahko ob razkritju peljejo v še slabši ekonomski in dohodkovni položaj (stigma). Analiza pripovedi tako omogoča prepoznavanje posameznikov_c (19 posameznikov_c), ki so predstavniki dveh skrajnosti (skupina iz nižjega dohodkovnega in ekonomskega razreda R 53 in skupina iz višjega dohodkovnega in ekonomskega razreda B 54 ) družbene neenakosti. Z namenom, da bi potrdila pojav, ki sem ga zaznala, sem izbrala po tri intervjuje, ki so bili vsebinsko najbogatejši in so zastopali predstavnike skrajnega roba obeh skupin (Tabela 3). Analiza 53 V nadaljevanju R. 54 V nadaljevanju B. 198

212 večjega števila intervjujev ne bi bistveno dopolnila spodaj prikazanih rezultatov; kot se je pokazalo, bi dodala zgolj nianse, ki za cilj in namen raziskave niso relevantne. Neenakost se je tako pokazala skozi subjektivne ocene in pripovedi o bivališču, delu in zaposlitvi, načrtovanju kariere, dohodku, materialnem stanju, univerzalnih potrebah, hobijih, načinih zabave, ter v stališčih do tveganj in načinih vključevanja. V ta namen je ocena neenakosti potekala skozi omenjene kategorije. V teh kategorijah prepoznamo prave pokazatelje revščine mladih. V nadaljevanju raziskovanja revščine mladih bi bilo tudi te smiselno upoštevati. 199

213 Tabela 11: Vzorec primerjave materialne neenakost Potrebuje Kvalifikacija Si privošči ID EKSTREM SPOL STAR IZOB ZAP službo MAT.P. po dohodku Last. stan. Živi Partner Lastna soba Položaj vse Dodatno 33ž22sš4 B Ž 22 Srednja šola NE ne X starši mama da da dober da X Sorod. oziroma 86m30b1 B M 30 Srednja šola NE ne 0-50 X najem partnerka da da dober da X 7ž17os3 B Ž 17 Osnovna šola NE ne 0-50 X starši starši ne da dober ne X Potrebuje Kvalifikacija Si privošči ID EKSTREM SPOL STAR IZOB ZAP službo MAT po dohodku Lastno stan. Živi Partner Lastna soba Položaj vse dodatno 70žm2b1 R M 27 Srednja šola NE da 0-50 X najem mama ne ne slab Ne X dobil od staršev 75m30z6 R M 30 Srednja šola DA da X sostanovalci ne? srednji Ne oddaja sobe 6ž16sš1 R Ž 16 Srednja šola NE da 0-50 X starši starši ne? slab Ne X Legenda: - ID je identifikacijska koda sogovornikov; EKSTREM je oznaka za višji/nižji ekonomski standard, SPOL pomeni spol, STAR. pomeni starost, IZOB. pomeni izobrazbo, ZAP. pomeni zaposlenost, Potrebuje službo pomeni izražanje potrebe po čim hitrejši zaposlitvi, MAT. pomeni naveden mesečni dohodek, kvalifikacija po dohodku, lastno stan. pomeni lastništvo trenutnega prebivališča, Živi pomeni sostanovalci, Partner pomeni 'biti' v partnerskem odnosu, lastna soba, Položaj pomeni subjektivna ocena materialnega položaja, Si privošči vse pomeni ali si lahko privoščijo vse kar si želijo in Dodatno pomeni opombo, ki se nanaša na materialni položaj. - Oznaka? pomeni, da sogovornik ni želel o tem govoriti; X pa da ni bilo mogoče razbrati podatka. 200

214 Bivalne razmere Na kvaliteto življenja bistveno vpliva prebivališče, ki, kot meni Mandič (1996) predstavlja osnovni pogoj življenja in ima za posameznika_co funkcijo zadovoljevanja bio-socialnih potreb (po hrani, počitku, izobraževanju, družinskem in družbeno-kulturnem življenju, zasebnosti, socializaciji, svobodi, varnosti in podobno). Z njem posameznik_ca izraža svojo identiteto in družbeni status. Za mlade pa je tudi simbol prehoda v odraslost, začetek upravljanja z lastnim življenjem, ki pa je zaradi slabših možnosti za vključitev na trg delovne sile pogosto oteženo. Kot opozarjajo Nagode et al. (2009), to povečuje potrebo mladih po neformalni podpori staršev v obliki skupnega bivanja. Pripovedi mladih sogovornikov odražajo urejenost bivalnih razmer. Sogovorniki živijo bodisi v hiši bodisi v stanovanju, ki pa ni v njihovi lasti. Samo v enem primeru je šlo za lastnika stanovanja, ki je podedovano. Slednji sodi v nižji dohodkovni razred, zaradi česar mora iskati druge vire dohodka. - R: Živim sam, z 2 cimroma. En je star 38, druga pa 25. Imam lastno stanovanje, ki sem ga dobil od staršev. No, stanovanje bi lahko bilo boljše, potrebno ga je zrenovirati, še posebno tla. A zaenkrat ni sredstev in sem z njim zadovoljen, ker je suho, brez vlage, toplo in dovolj prostorno, da imam kljub 2 cimroma dovolj prostora zase in za svoje potrebe. Včasih bi si želel samo malo večji balkon, ampak ne moreš vsega imeti. In tudi kopalnica bo počasi potrebna prenove in kuhinja, ampak ni sredstev in dokler je še stvar funkcionalna, me ne skrbi in sem zadovoljen s stanovanjem, 75m30z6. - B: Živim s partnerko v stanovanju, katerega je lastnik teta. Zadovoljen sem z bivalnimi razmerami, imam vse, kar potrebujem, in več! Sčasoma bi želel ustvariti 'večjo' družino, tudi stanovanjske potrebe se bodo takrat spremenile, 86m30b1. Tako v pripovedih mladih prepoznamo stanovanjski status, ki odraža njihovo odvisnost od staršev (Mandič 1996). Primerjava odgovorov je pokazala, da zgolj to, da nekdo ni lastnik stanovanja, ni jasen znak slabega materialnega položaja. Šele ko smo primerjali izražene želje glede bivalnih razmer, se je pokazalo, da so sogovorniki iz skupine R pogosteje povedali, da jim je lastniško bivališče nedosegljivo kar pa je znak slabega materialnega položaja. Nasprotno so sogovorniki iz skupine B omenjali, da načrtujejo nakup večjih bivalnih prostorov. - R: Živim z mamo in sestro. Mama je najemnica neprofitnega stanovanja. Sm in nism zadovoljen s svojimi bivalnimi razmerami. Rad bi živel na svojem, nimam denarja, mi pa tuki nč ne manjka, imel bi svojo sobo. Zdaj si jo delim s sestro. Boljše bi bilo, če bi 201

215 živel sam, ali pa bi vsaj imel svojo sobo. Včasih, ko še nismo živeli v tem stanovanju, sem imel svojo sobo, zdj si jo pa delim s sestro, pa mi je kr mal čudn, k sm navajen na neko svobodo, k jo zdj nimam več. Se morm skoz prlagajat, da je še nekdo z mano v sobi. Mogoče se zarad tega tud ne razumm tok s sestro več, k sva zdj čist skoz skupi, če hočva al pa ne. Zato k mava pač skupi sobo. In pol mava tud več priložnosti, da se skregava, 70žm2b1. - B: Imam svojo sobo, vendar bi jo rada povečala in renovirala. Imela bi rada tudi svojo kopalnico in stranišče, ker se bi bolje počutila, imela bi več zasebnosti, poleg tega pa bi lahko imela svoje svari na mestih, kjer bi sama želela (npr. v kopalnici svoje stvari za osebno higieno, 7ž17os3. Analiza pripovedi tako pokaže, da sta sobivanje in materialni položaj mladih pomembno povezana, kar se kaže v socialni prikrajšanosti sogovornikov iz skupine R. Iz njihovih pripovedi lahko zaključimo, da med navedenima skupinama ni večjih razlik v izraženem zadovoljstvu, pri čemer je zadovoljstvo posameznikov_c iz skupine R izraženo bolj pogojno. Sobivanje jim sicer zagotavlja določeno stopnjo materialne varnosti (Mandič in Gnidovec 2000), vendar so hkrati prikrajšani v potrebi po zasebnosti (skupna spalnica, oddajanje sob v stanovanju, v katerem sami živijo). Razlike, ki se pokažejo, so vidne tudi v tem, kako si postavljajo prioritete (eni si želijo zgolj svoje sobe, drugi razkošje kopalnice). Iz tega je razvidna povezanost potreb in materialnega stanja, ki se pri ekonomski in dohodkovni neenakosti kaže v tem, kakšne cilje si mladi postavljajo in kako načrtujejo nadaljnje korake za to, da bi jih dosegli (višji razred načrtuje širitev, nižji ne; višji razred pripoveduje o osebni higieni kot potrebi, medtem ko nižji tega niti ne omenja). Delo in zaposlitev Decentralizacija življenjskih prehodov se kaže tudi na področju dela in zaposlitve. Kot ugotavljajo Lavrič et al. (2010), vpliv strukturnih dejavnikov v obliki podaljševanja izobraževanja otežuje prehod v odraslost predvsem zaradi družbeno-kulturne norme 'postati kompetenten' za delo. Kot ugotavljajo (ibid.),»[ ] mladi razumejo, da je bil pri prejšnjih generacijah prehod v odraslost v veliki meri diktiran tudi z zaključenim izobraževanjem. [ ] Glavni problem torej ni toliko v tem, da se je prehod podaljšal, ampak v tem, da se je destandardiziral oziroma detradicionaliziral. Mladi se počutijo zmedene in takšno stanje razumejo kot vakuum, kateremu 202

216 so prepuščeni na milost in nemilost, starši, kot prva instanca zaupanja, pa jim pri tem ne morejo bistveno pomagati.«(lavrič et al. 2010, str. 479) Pri opisih pogledov na delo in zaposlitev se kažejo razlike in neenakosti v tem, kako mladi pojasnjujejo vpliv izobrazbe na pridobitev zaposlitve, in v tem, koliko možnosti vidijo za izbiro službe. Iz njihovih pripovedi razberemo, da posamezniki_ce iz skupine R doživljajo izobrazbo kot sredstvo za pridobitev zaposlitve, odsotnost izobrazbe pa kot dodatno oviro pri zaposlovanju. Na drugi strani sogovorniki iz skupine B v svojih pripovedih ne izražajo strahu glede povezanosti med izobrazbo in zaposlitvijo, temveč v ospredje postavijo mreženje kot vir zaposlitve, in ne dvomijo v možnosti pridobitve zaposlitve po lastni izbiri. Mreženje kot vir pri zaposlovanju občutijo tudi sogovorniki iz skupine R, četudi sami nimajo tega vira. - R: Mislim, da bom službo zelo težko našel. Pa ne zarad znanja, ampak bl zarad tega, k je tok slaba situacija na splošno v Sloveniji. Mislim, da mi pri iskanju zaposlitve najbolj koristi izobrazba. Mislm, da ne morem dobiti kakršno koli zaposlitev, ki si jo želim. Zakaj tako meniš? Zato ker nimam izkušenj, pa tud če bi jih mel, bi težko dobil kakršnokoli zaposlitev bi hotel. Trenutno sploh ne delam. Iščem si službo, ampak sm imel kar neki zdravstvenih težav v zadnjem času, kar je samo še poslabšal uso situacijo. Preden sm pa zgubu status, sm pa delu kr neki let prek študentskega servisa. Zgubu sm status, ker sm dopolnil 26 let. Pa pol pač nimaš več statusa študenta, kar pomen, da nemorš delat prek študentskega servisa več. Mene je kr mau šokiral use skp, k sm mislu, da bom mel še do konca leta status, tud če bom že 26 let str, pa ni blo tko, 70žm2b1. - B: Če bom naredila zdravstveno, mislim, da imam zagotovljeno službo. Pri iskanju mi najbolj koristijo veze in poznanstva (moj oči dela kot kirurg v bolnici na xy), pa tudi znanje in izobrazba, 33ž22sš4. - B: Ali ocenjujete, da boste s pridobljenim znanjem lahko našli zaposlitev? Da in ne. Če jemljem izobrazbo kot strokovnost, potem nikakor ne. Če pa jemljem izobrazbo bolj kot smer osebnega razvoja, potem definitivno da. Najbolj pomembna sta znanje in izkušnje, izobrazba je formalna nujnost, ki pa ni tako izrazita ob samozaposlitvi. Veze in poznanstva na koncu koncev oblikujemo tako z znanjem kot z izobrazbo. Na koncu je le to večkrat najpomembneje. In tega seveda ne jemljem v smislu 'korupcije', pač pa v smislu 'vem, kdo si in kaj znaš, tako da vem tudi, kaj od tebe pričakovati, zato je odločitev precej lažja'. Ali lahko dobite kakršno koli zaposlitev, ki si jo želite? Zakaj tako menite? 203

217 Večinoma ja, predvsem zaradi izkušenj in čuta za sočloveka, ter širokega, nespecifičnega (neprofesionalnega) poznavanja mnogih področij. Delam tudi na črno kako malenkost, na podlagi znanja, ki sem ga samostojno pridobil, 86m30b1. Podobnosti med skupinama se kažejo tudi v dejstvu, da obe v ospredje postavljata delovne izkušnje, za katere obe skupini menita, da jih je težko pridobiti. Pripovedi razkrivajo, da imajo sogovorniki_ce iz skupine R slabe dohodke. Pripovedi pokažejo na slab ekonomski položaj te skupine, ki bi ga lahko poimenovali tudi položaj 'zaposlenih revnih'. 55 Delo, ki ga opravljajo, je težko, plačilo pa ne odraža vloženega truda. Njihove zgodbe zrcalijo podzaposlenost, ki jim ne omogoča preživetja. - R: Imam lasten dohodek, plačo. Nisem zadovoljen, ker nas goljufajo. Več, ko delam manj dobim. Več nočnih delam, slabša je plača. Ne, plača mi ne zadostuje za preživetje, zato oddajam dve sobi v stanovanju, da lahko nekak preživim. Če pa mi zagusti, pa mi na pomoč priskočijo starši. Včasih pa grem tudi kaj delat na črno k prijatelju, ki se ukvarja s telekomunikacijami. Da denar na roko in je za sproti potem. Če upoštevam samo plačo, si zelo težko kar koli več od hrane in bencina privoščim in cigaret, ker je mizerna. Za večino želj zmanjka denarja, potem čakam na dohodnino, ali pa na regres, da si lahko kaj kupim, ali pa si preprosto želim naprej, 75m30z6. Vloga strukturnih pogojev se kaže predvsem v slabih pogojih za pridobivanje in ohranjanje varne zaposlitve. Kot ugotavljajo Lavrič et al. (2010), mladi danes prepoznavajo lastne sposobnosti, vendar so te po njihovem mnenju nepomembne, saj»[ ] sodobni trg zahteva od posameznika_ce tudi elaborirani socialni kapital, predvsem v smislu ustreznih 'vez in poznanstev', ki omogočajo dostop do delovnih mest.«(ibid., str. 479) Podobnost ugotavljamo tudi v skupini, ki smo jo intervjuvali, ki kot bistveno komponento pri iskanju zaposlitve navajajo mreženje. 55 Leskošek et al. (2008, str. 21) kot izhodišče za definiranje revščine navajajo dve do sedaj nepovezani dimenziji, delo in revščina, pri čemer sta pomembni dve obliki: 1.»Delavec prejema redno plačo in revščine ne more obiti niti z dohodki iz gospodarstva niti z denarnimi pomočmi. 2. Delavec ima zase dovolj dohodka, vendar pade pod raven revščine zaradi situacije v gospodarstvu. V tem primeru lahko pojav revščine pojasni struktura gospodarstva.«pri definiranju revščine? je pomemben dejavnik tudi obdobje zaposlenosti, ki determinira zadosten razpoložljiv dohodek na letni ravni. 204

218 - R: Tud več volje bi rabu za iskanje zaposlitve, da bi še sam naokol hodu, pa sprašvov če kje koga rabjo na primer. Negativno se pa na primer počutm zdj, k tvegam velik, k nimam zaposlitve, 70žm2b1. Mladi so specifična zaposlitvena skupina, ki se zaradi pomanjkanja delovnih izkušenj in strukturnih sprememb (ekonomski in demografski dejavniki 56 ) težko vključijo na trgu delovne sile (Trbanc 2007). Na njihov položaj vplivata tako pomanjkanje izkušenj kot odsotnost mreženja oziroma družbenega in socialnega kapitala njihovih staršev. Razlike med skupinama 'premožnejših in revnejših' se kažejo pri lastnih taktikah iskanja zaposlitve. Kot je razvidno iz pripovedovanj, pri sogovornikih_cah, ki izhajajo iz družin z višjim ekonomskim statusom, prevladuje taktika mreženja, medtem ko je v drugi skupini taktika pisanje prošenj, javljanje na razpise, osebni obiski pri delodajalcih z namenom odkrivanja potreb po delovni sili, itd. Pasivnost druge skupine tako nastaja kot posledica socialnega položaja in občutka brezupa. Kariera Načrtovanje in realizacija poklicne poti je proces, ki poteka vse življenje in je tesno povezan s celotnim posameznikovim_činim življenjem. (Bolles 1999, str. 287) Poklicna pot v obliki kariere je odvisna od prej omenjenega kulturnega kapitala, podpore v družini, možnosti oziroma omejitev pri izobraževanju, socialne, etnične in spolne pripadnosti (Rapuš Pavel 2005). Tudi Du Bois Reymond in Blasco Lopez (2003, str. 23) izpostavita pomen»[ ] izhodiščnih položajev mladih,«znotraj katerih prepoznamo ločevanje mladih na tiste z omejenimi resursi (izpostavljeni so pritiskom negotovih zaposlitev in brezposelnosti) in tiste z znatnimi resursi (ti jim omogočajo svobodo odločanja glede lastnih potreb in želja).«to razlikovanje se v skupini, ki smo jo intervjuvali kaže v njihovih načrtih za prihodnost. Pripovedi ekonomsko varnejših odražajo zasledovanje interesov in želja, pri čemer prednost dajejo užitku pred samostojnostjo in socialno varnostjo. Nasprotno pripovedi ekonomsko šibkejših kažejo na večjo obremenjenost s prihodnostjo. Njihova največja skrb je pridobitev prve zaposlitve in s tem dohodka, od katerega je odvisna tudi preostala družina. 56 Trbanc (2007) med ekonomske dejavnike uvršča obseg in strukture povpraševanja po delovni sili, ki je nestalno zaradi nenehno spreminjajočega se gospodarstva. Demografski dejavniki pa predstavljajo neskladje med izobraževanjem in povpraševanjem na trgu delovne sile, na katerem je največji problem velika kohorta mladih, ki letno zapuščajo šolanje in iščejo zaposlitev. 205

219 - B: Šla bom na avdicijo za AGRFT, ampak ne moreš računati in se zanašati, da boš sprejet malo za rezervo to jemljem. Sem tudi začela razmišljati, če je sploh to moj način življenja, če bi bila sprejeta na AGRFT (biti od osmih zjutraj do osmih zvečer na faksu, tega nisem navajena, ne vem, kaj bi z mojim psom, z mojimi hobiji in z mojim fantom, to bi čisto spremenilo moje življenje). V bistvu imam raje, da imam čas zase, pa da grem lahko v hribe. Drugače pa mislim, da bi bila zame boljša Visoka šola za zdravstveno nego na Jesenicah, po pravici povedano se mi sploh ne da v Ljubljani živeti. Jaz nisem mestni človek, 33ž22sš4. - B: Nič posebnega, otroci, manjše samostojno podjetje, letna potovanja, čas za branje. Samozaposlitev, definitivno uspešna, hehe, socialnih stikov mi ne manjka, verjamem, da bo tako tudi v naprej, glede družine če bo šlo tako naprej, kot je šlo do danes, bo vse tipi topi. Karierist nisem, tega niti ne želim niti pretirano ne cenim. Tako da, po potrebah, ne več ne manj. Bolj za osebno zadovoljstvo kot za kak dobiček ali status, 86m30b1. - B: Da razmišljam in imam načrte. Cilj imam, da dokončam strokovno šolo in nato študij, da bi dobila zaposlitev z dobro plačo (po možnosti v smeri veterinarstva), da dobim moža in si ustvarim družino, mislim, da imam možnost, ker vedno vztrajam, da dosežem svoj cilj. Bližnji pričakujejo, da se bom uspešno zaposlila in se finančno osamosvojila, 7ž17os3. - R: Normalno, da razmišljam o svoji prihodnosti. Najbolj pomembn cilj je, da dobim službo in se počas začnem osamosvajat. Glede zaposlitve, upam da na delovnem mestu, s kerim bi biu zadovolen, da bi meu ustrezno plačo in pogoje za delo. Na kakšen način poskušaš vplivati na uresničevanje načrtov v prihodnosti? Ja zdj trenutno tko, da si iščm službo. Mislm, da bo to, da bom dubu službo pol posledično zbolšal tud odnose. Se ti zdi, da imaš zadosti izbire oziroma možnosti? Zaenkrat ne. Zdj trenutno bi naredil veliko, da bi dobil službo. Ampak trenutno je še nisem našu, kljub vsemu trudu. Ovira me to, da ne najdem zaposlitve. Če bi mel na primer več denarja, bi sigurno poznal več ljudi in bi tko prej dobil službo, kokr zdj, k ne poznam tok ljudi in nimam tok, 70žm2b1. - R: O svoji prihodnosti veliko razmišljam. Živcira me, da hodim v službo in si ne morem nič privoščiti, da živim od plače do plače in zaradi tega sem se vpisal v šolo, ker hočem imeti svoje podjetje in iz svojega življenja nekaj narediti. Nočem biti celo življenje varnostnik. 206

220 Ko bom končal šolanje, mislim, da bom imel dovolj pogojev, da bom lahko začel delati na svojem podjetju in na svojih željah. Če bi imel dovolj materialnih dobrin ali pa denarja, bi svoje cilje zelo hitro dosegel. Moji cilji so realni in jih ne bi spreminjal, ker verjamem v to, kar delam in bom delal, 75m30z6. Pripovedi ekonomsko varnejših odražajo hedonizem, ki se razvije ob zadovoljitvi osnovnih, eksistencialnih potreb. Zaradi materialne varnosti in zagotovljene eksistence ter mreženja, ki se ga zavedajo in ga občutijo, jim ustvarjanje lastne kariere ni prioritetna naloga. Pomembne so jim univerzalne potrebe po zaposlitvi, družini in samostojnosti, ki naj se zadovoljijo iz materialnega položaja družine. Nasprotno dohodek ekonomsko šibkejših pomeni pomemben prispevek družinskemu proračunu in s tem večji socialni varnosti družine, četudi vedno ni tako. Sogovorniki iz ekonomsko šibkejših družin težje dobijo zaposlitev in tudi, ko jo dobijo, so običajno zaposleni na slabše plačanih delovnih mestih, ki so delno tudi posledica slabšega mreženja. Tako dohodek mladih redko prispeva k izboljšanju socialne varnosti družine, ji pa pomeni razbremenitev v smislu 'ena usta manj'. Dohodek Ekonomski in socialni položaj mladih je tesno povezan s politikami, ki se navezujejo na trg dela, na ukrepe države blaginje, na izobraževalno, družinsko, socialno in še katero politiko (Lavrič 2010, str. 269), in odvisen od ekonomskega in socialnega položaja njihovih staršev (Nagode et al. 2009). Družina postaja odločilni dejavnik življenjskih možnosti otrok (Jones 1995). Skoraj noben sogovornik_ca, ne glede na skupino, nima lastnega dohodka. Le en sogovornik iz skupine R ima lasten dohodek, ki pa mu (kot je razvidno iz prejšnje pripovedi) ne zadošča za preživetje. Nasprotno en sogovornik iz skupine B živi od dohodka, ki ga je pridobil s prejšnjo zaposlitvijo. Za vse ostale sogovornike_ce skrbijo starši. - R: O svoji prihodnosti veliko razmišljam. Živcira me, da hodim v službo in si ne morem nič privoščiti, da živim od plače do plače, in zaradi tega sem se vpisal v šolo, ker hočem imeti svoje podjetje in iz svojega življenja nekaj narediti. Nočem biti celo življenje varnostnik. 207

221 Ko bom končal šolanje, mislim, da bom imel dovolj pogojev, da bom lahko začel delati na svojem podjetju in na svojih željah. Če bi imel dovolj materialnih dobrin ali pa denarja, bi svoje cilje zelo hitro dosegel. Moji cilji so realni in jih ne bi spreminjal, ker verjamem v to, kar delam in bom delal. Za materialni položaj mladih je danes zelo čudno poskrbljeno. Ko končaš šolo, nič ne znaš in težko zaradi krize dobiš službo. Menim, da je zelo slab ekonomski položaj mladih, 75m30z6. - B: Trenutno nimam lastnega dohodka. Ne delam preko študenta in niti nimam štipendije. Denar dobim od staršev. Nisem zadovoljna. Preživljajo me starši, za lastne potrebe včasih nimam dovolj. Z dohodkom si ne morem privoščiti vsega, kar si želim v življenju. Zmanjka mi denar zaradi kupovanja oblačil, zabave, pijače, na splošno zaradi potrošništva. Kaj narediš takrat? Po navadi prosim starše, da dajo še denarja, 7ž17os3. Razlike med skupinami se pokažejo tudi skozi njihove postopke, ki sledijo pomanjkanju finančnih sredstev. Posamezniki_ce iz skupine R v primerih, ko dohodek, ki jim je na razpolago, ne zadošča za zadovoljevanje potreb, sodelujejo v sivi ekonomiji. Nekateri ekonomsko šibkejši sogovorniki, ki se intenzivno trudijo slediti družbenim normam pri obvladovanju tveganih situacij, uporabljajo vse družbeno predpisane taktike spoprijemanja s tveganji (delajo, kakor je prav: uporabljajo kondome, pišejo prošnje za službo, prijavijo se na zavod za zaposlovanje, itd.), ko pa ugotovijo, da jim te taktike ne zagotovijo niti občutka varnosti niti jim ne prinesejo dobička (npr. človek niti po petdesetih poslanih prošnjah ne dobi zaposlitve) začnejo razmišljati o alternativah. To je moment, ko se lahko zgodi, da bodo kot alternativne načine videli le družbeno nezaželene ali nelegalne strategije (npr. delo na črno ali kriminal preprodaja drog: v odgovorih sogovornikov_c bi jih našli pod geslom 'se znajdem'). Na drugi strani pa so pripravljeni sprejeti kakršno koli zaposlitev ne glede na dohodek. - R: Npr. zdj, k ne dobim službe, poskušam, da bi zmanjšu tveganje, sprejet katerokol zaposlitev, sam da bi mel dohodk, ne glede na to, kok bi biu visok. Samo da bi neki meu, 70žm2b1. Pripovedi posameznikov_c iz skupine B pa kažejo na hedonizem, pri katerem v nobenem primeru ni omejitev. Tako pri sogovornikih z višjim ekonomskim standardom ni omejitev pri zadovoljevanju potreb, pri sogovornikih z nižjim pa se kaže samoumevnost omejitev. - R: Zame je vrednota družina. Želim si svojo družino, svoje lastne otroke. Trenutno se mi zdi, da še dolgo ne bom mogel ustvariti svoje družine, ker s slabim dohodkom ne 208

222 morem preživljati otroka. Z drugimi se ne primerjam, ker se mi zdi brezveze, ker nisem isti, kot nekdo drug. Res pa je, da sem včasih komu fouš, da ima dovolj financ itd., 75m30z6. Materialni položaj Pri materialnem položaju so razlike med sogovorniki jasno izražene. Sogovorniki iz skupine R svoj materialni položaj ocenjujejo kot slab, nimajo občutka materialne varnosti in se zavedajo, da tvegajo revščino, bolezni in občutek manjvrednosti. Nasprotno sogovorniki iz skupine B pozitivno ocenjujejo svoj materialni položaj, zaradi česar imajo občutek materialne varnosti, in ne zaznavajo posebnih tveganj. - R: Materialni položaj je dokaj slab. Nanj vpliva, da nimam službe, starša večino denarja porabita za položnice, zato se ne počutim varne. Zaradi finančne situacije sem izpostavljena tveganju revščine, manjvrednosti, 6ž16sš1. - R: Zdj sm nekak (v tveganje) zarad brezposlnosti vključu celo družino, k je use nekak v zraku, k se ne ve, kako bo z našimi prihodki. Nekak nimam za običajne stvari, mam kokr mama da. Zdi se mi, da bi z dohodkom al pa drgačnim materialnim dobrinam, manj tvegal, se mi zdi, da bi blo tko. Zakaj tako meniš? Zato, k bi, recimo, pol biu finančno neodvisn. Lahko bi mami in sestri pomagu z denarjem. Ne bi blo tok pritiska sam na mami, da more ona za vse poskrbet, ampak bi blo bol razdeljen. Bi tud jz kej prispevu, ne pa kokr zdj. K večino daje mama, jz pa nč. Zarad tega pol tud velik tvegamo. Kaj na primer? Ja če mami zgubi službo, tvegamo, da zgubimo use. Streho nad glavo, neprofitno stanovanje, k smo ga tok časa čakal. Tud nš odnos, k bi pršlo do več konfliktov sigurn. Pa še kej vrjetn. Kaj so tvoje potrebe v teh specifičnih dejavnostih? Potreba po zadovoljitvi čustev, druge potrebe, kot so npr. po preživetju, potreba po strehi nad glavo, pa še bi lahko naštevu, 70žm2b1. - B: Meni je lahko, ker imam take tastare, ki imajo denar, eni pa res nimajo in si ziher želijo, da bi imeli več denarja, pa da jim ne bi bilo treba toliko delati. Dosti te definira, iz katere družine prihajaš. Imam dva prijatelja, katerih oče ne dela, mama je zaposlena, in se morata nekako sama preživljati že od srednje šole, si sama hrano plačevati. Tega si sploh ne morem predstavljati, da nimaš izbire. Materialni položaj mi zagotavlja varnost, mene starši preživljajo. Finančno se počutim varno in mislim, da nisem v tveganem 209

223 položaju, 33ž22sš4.B: Zaenkrat mi materialni položaj zagotavlja varnost. Za prihodnost: odvisno. Ljudje živijo in so srečni in zadovoljni z zelo malim. Verjamem, da ne bo hudega. Tveganja mi vzpodbujajo ustvarjalnost, ustvarjalnost prinaša priložnosti, potem pa je le še na meni, da jih izkoristim. Bolj si materialno preskrbljen, bolj len postaneš. Tveganja zato jemljem izjemno pozitivno, 86m30b1. Tako lahko vidimo, da je pogled obeh skupin na materialni položaj diametralno nasproten. Materialna odvisnost od staršev se pojavlja pri obeh skupinah s to razliko, da sogovorniki iz skupine R izpostavljajo tudi nevarnost oziroma izpostavljenost revščini, tveganja doživljajo kot pretečo nevarnost, medtem ko jih posamezniki_ce iz skupine B doživljajo kot pozitivna in vzpodbudna. Univerzalne potrebe Razlike v univerzalnih potrebah se v pripovedih mladih kažejo v tem, da navajajo dve vrsti potreb. Ekonomsko varnejši posamezniki_ce izražajo razlikovanje med potrebami in željami, pri čemer potrebe pomenijo zadovoljitev osnovnih, telesnih potreb, medtem ko želje odražajo hedonistična nagnjenja po užitku in samouresničitvi. Nasprotno pripovedi ekonomsko šibkejših odražajo potrebo po zagotavljanju osnovnih eksistencialnih zahtev (na prvem mestu je služba). - B: Potrebe niso prav nič dosti večje kot v kameni dobi. Hrana, pijača, nekaj za obleči in streha nad glavo. Želje pa so seveda nekaj povsem drugega. Starejši kot sem, bolj so moje želje uresničljive. Nikakor ne na račun manjših želja, pač pa zavoljo prioritetne liste želja, ki resnično bogatijo moje življenje, 86m30b1. - B: Jaz imam rada, da imam na izi čas, ne da skoz moraš nekaj delat. Imam potrebo po adrenalinu, užitku ki ga dobim preko jadralnega padalstva, preko igranja v gledališču 33ž22sš4. - R: Rabm zaposlitev. Zdj, če iščš zaposlitev, pa je ne dobiš, boš sprejel karkol, sam da maš neki denarja, in tko tvegaš, ampak se ti pol lah obrestuje, k dobiš željeno službo, kljub temu tveganju. [ ] bolš da tvegam pa dobim eno zaposlitev vsaj začasno, kokr da čakam na tisto tapravo. Tveganja so npr. glede zdravstvenega stanja. Najbolj me je strah, da bi mogel kaj plačati, ko grem k zdravniku ali pa zobozdravniku in ne bi imel denarja. [ ] bi rada, da se že zaposlim, pa mau prispevam k stroškom. Teto bi pa rd 210

224 večkrat vidu, zato k je res ena ful uredu oseba. Pa mi je žal, da ne živi v Sloveniji, 70žm2b1. Sogovornikom je skupno, da si vsi želijo zaposlitve in tako tudi dohodka, samostojnosti, lastne družine in ekonomske varnosti. Slednje bi lahko poimenovali tudi univerzalne potrebe, ki so skupne vsem mladim ne glede na ekonomski in materialni položaj. Razlika se pokaže le v postavljanju prioritet pri zadovoljevanju potreb. Ekonomsko varnejši postavljajo študij pred zaposlitvijo, medtem ko sogovorniki iz druge skupine postavijo zaposlitev kot prioritetno potrebo, ki jim bo omogočila zadovoljevanje vseh drugih potreb. Potrebe po 'imeti ljubiti biti' Hobiji ekonomsko varnejših običajno odražajo družbeni položaj, zato se ti navadno odločajo za hobije, ki jim prinesejo samopotrditev in samouresničitev. Diametralno nasprotno pa sogovorniki z ekonomsko šibkejšim položajem nimajo hobijev in svoj prosti čas preživljajo v domačem okolju. - R: Imate kak hobi, se ukvarjate s kakšnim športom? Kje preživljate vaš prosti čas? Doma ali zunaj 6ž16sš1.). - R: Imaš kak hobi, se ukvarjaš s kakšnim športom? Ne. Kje preživljaš svoj prosti čas? Večinoma doma, 70žm2b1. - B: Imam hobije, ki mi prinesejo samopotrditev (padalstvo, igranje v gledališču), in to rada delam, še vseeno pa to ni nekaj, kar delam za svojo prihodnost. To je samo zajebancija pa užitek, pa samo denar gre. Prostega časa imam na pretek imam hobije, gledam filme, ali pa kar spim popoldne, grem na sprehod z Dino, grem na kavo. Vsi mi pravijo, da nič ne delam, skoz me obtožujejo, tudi Miha pravi, da sem zato zmeraj jezna na njega, kar nimam nič za delati, on ima pa veliko dela, in da ne štekam, kako je to, če imaš veliko obveznosti. In to ima prav, da se z ničemer ne zamotim in tako preveč razmišljam. Saj meni je fajn, da mi ni treba nič delat, pa da se ukvarjam samo s hobiji, ampak tako pač ne gre. Pri meni je problem, da sem lena in imam že skozi tako obdobje, da se mi nič ne da, 33ž22sš4. - B: Kako ga preživljate? Imate kak hobi, se ukvarjate s kakšnim športom? Kje preživljate vaš prosti čas? Če svoje življenje dojemaš kot svoj prosti čas, službo kot plačano izobraževanje in so hobiji pot do znanja, poznavanja, spoznavanja, razumevanja, potem 211

225 razporeditev prostega in tistega drugega časa izgubi pomen. Večinoma ga preživljam kot druženje s prijatelji, na pijačah. Zadnje čase pa vsak dan tudi tečem in telovadim, 7ž17os3. Pripovedi sogovornikov odražajo stanje, v katerem hobiji pomenijo domeno ekonomsko stabilnejših in varnejših posameznikov_c. V njihovih pripovedih je videti, da ekonomsko šibkejši sogovorniki odklanjajo aktivnosti, kar potrjuje Julkunenovo (2001) ugotovitev o povezanosti revščine in socialne prikrajšanosti z izključenostjo s trga dela in s tem finančne prikrajšanosti. Sam meni, da revni mladostniki nimajo virov, s katerimi bi lahko sodelovali v aktivnostih prostega časa (ibid.). Zabava Razlike med sogovorniki se kažejo tudi v načinu zabave. Sogovorniki iz obeh skupin se zabavajo na podoben način, razlike se kažejo zgolj v oblikah zabave. Pripovedi o zabavah odražajo materialni položaj skupin. Sogovorniki iz skupine ekonomsko varnejših se pogosteje udeležujejo zasebnih zabav, ki vključujejo alkohol in droge, ki jih nakupi gostitelj, oni pa ne prispevajo ničesar, zabave se le udeležijo. Priljubljene so divje zabave, na katerih pa vseeno skrbijo za varnost. Pripovedi ekonomsko šibkejših pa odražajo, da se zabavajo v domačem okolju ali v diskotekah. Uživajo pretežno alkohol, ki ga prispevajo vsi. Naloga gostitelja je, da zagotovi prostor. - B: Največje zadovoljstvo in zabavo mi predstavlja dober pogovor s čim večjim številom čim bolj različnih ljudi. Vedno sem počel, kar mi je ustrezalo, pri tem pa se nikdar nisem spraševal, ali je nekaj 'in' ali ne. Vse, kar je pomembno, je to, da v svojo zabavo ne škodiš drugim, seveda tudi sebi, 86m30b1. - B: Gremo ven (lokal, diskoteka), na razne zabave pri prijateljih, rojstni dnevi, pikniki; pijemo, plešemo, kadimo. Popularne so brutalne zabave, mladi pijejo veliko alkohola, nekateri se drogirajo, veliko je seksa za zabavo. Popularne so privat zabave, pa tudi diskoteke. Kako pogosto se udeležujete zabav? Kar pogosto, 1x na dva tedna; če ni zabave, je pa samo druženje ob kaki pijački, 7ž17os3. - R: Zabavam se tako, da gremo na pir, biljard ali pa naredimo žur pri meni doma. Vsak nekaj prinese ali pa vržemo skupaj denar. Kupimo drinke, ki jih imamo radi, nabijamo metal in se družimo. Zabavo imamo 2-3x na mesec, ponavadi 2x, 75m30z6. 212

226 - R: Ko gremo s prijatelji s kolesi ven, žurke, vendar brez drog. Ne preveč pogosto, 6ž16sš1. Pripovedi sogovornikov odražajo hedonizem, cilj življenja postane uživanje, s to razliko, da lahko v pripovedih ekonomsko šibkejših prepoznamo hedonizem, ki bi ga lahko poimenovali 'hedonizem revnih', pri katerem gre za maskiranje revščine. Pri ekonomsko šibkejših se to kaže v pripovedih o načinu zabave, ko z namenom, da bi dosegli 'luksuz bogatih', zapravijo ves svoj denar za alkohol. Stališča do tveganj Primerjava stališč sogovornikov glede tveganj kažejo, da sogovorniki iz skupine R kot pomembno poudarjajo, da v lastna tveganja ne vpletajo drugih. Njihove pripovedi odražajo stališče, da več virov pomeni manjše tveganje. Prepričani so, da je tveganje posledica negotovih situacij, ki tistim z več virov pomenijo tudi manjšo negotovost. Na drugi strani sogovorniki iz skupine B tveganja doživljajo kot posledico lastnih odločitev, pri čemer izpostavijo pomen možnosti lastnega odločanja. Zanje so sprejemljiva tveganja tista tveganja, ki jih je človek sposoben nadzirati. Načrtovanje se jim zdi pomemben del obvladovanja tveganj, več virov pa zanje pomeni priložnost za večje tveganje. V tej skupini se izkaže, da več virov pomeni več možnosti za nadzor nad tveganji. - R: Sprejemljiva so tveganja, ki ne škodijo nikomur oziroma vsaj drugim ne. Če že tvegam, potem tvegam sama. Vsi tvegamo, tako, da je, po mojem, sprejemljivo. V primeru večjega dohodka ali materialnih dobrin bi manj tvegala, 6ž16sš1.). - R: Sprejemljivo recimo kajenje. Nesprejmljivo je žuranje in opijanje, ker pač vsi vidijo da konzumiramo alkohol in jih to moti. Mislim, da družba pričakuje, da se ne drogiramo, ne konzumiramo alkohola, ne kadimo, da se dovolj gibljemo, da smo po možnosti vegetarijanci. Če bi imel večji dohodek, bi manj tvegal, ker bi imel boljši šiht in bi si omislil tudi kakšno rekreacijo. Tako pa imam bioritem čist na psu in se mi niti nič ne ljubi, 75m30z6.). - B: Zame so sprejemljiva tveganja tista, nad katerimi lahko ohraniš nek nazdor pitje alkoholnih pijač, droge se mi zdijo sprejemljiva tveganja, če ne zapadeš pregloboko. Nesprejemljiva so mi ekstremni alpinizem, ker so nekateri res norci, 33ž22sš4.). 213

227 - B: Tveganja, za katera se sam odločiš in jih načrtuješ, so povečini sprejemljiva, odvisno od tega, kako dober načrtovalec si. Nikoli niso sprejemljiva tveganja, ki ti jih narekuje družba (prijatelji), saj zanje nimaš izdelanega načrta in ne poznaš dovolj velikega števila dejavnikov. Mačistična tveganja praviloma tretirajo kot neumna. V primeru večjega dohodka ali materialnih dobrin bi tvegal več, saj bi tako imel še več zagona in možnosti, 86m30b1.). Iz pripovedi je razvidno, da sogovorniki iz skupine R govorijo o stališčih okolja, medtem ko sogovorniki iz druge skupine izražajo lastna stališča. - R: Sprejemljiva so tveganja, pri katerih on sam nosi posledice tveganja, ne pa tudi tisti, ki nimajo nič pri tem. Niso pa sprejemljiva tveganja, k vključujejo še druge, še posebej, če nočejo biti vpleteni. V svoja tveganja drugih ne vključuje namerno. Zdaj je zaradi brezposelnosti vključil celo družino, ker je vse nekako v zraku, k se ne ve kako bo z našimi prihodki. Je pa prej kadil v stanovanju in sta pasivno kadili tudi mami in sestra, zdaj pa kadi samo na balkonu. Današnja je družba tako naravnana, da se tveganju izogiba, da poskuša vse narediti, da ji ne bo treba tvegat. Poskušajo pa tudi čim manj sodelovati v tveganjih drugih. V primeru večjega dohodka ali materialnih dobrin bi manj tvegal, ker bi bil finančno neodvisen. Lahko bi mami in sestri pomagal z denarjem. Ne bi bilo toliko pritiska sam na mami, da mora za vse poskrbeti. Če mami zgubi službo, tvegamo, da zgubimo vse. Streho nad glavo, neprofitno stanovanje, k smo ga toliko časa čakali. Tudi naš odnos, k bi prišlo do več konfliktov. Pa še kaj verjetno, 70žm2b1. - B: Dokaj sprejemljivo je to, da se mladina občasno napije, to ne prinaša toliko posledic, kot pa če piješ vsak dan. Manj sprejemljiva so tista tveganja, ki bolj ogrožajo življenje (npr. droge). Lahko čutimo trajne posledice vsi, oseba, ki tvega, in njegovi bližnji. Če družba sama tvega, potem boš tudi ti tvegal, če pa družba obsoja tveganja, pa je tudi manjša verjetnost, da boš ti tvegal. V primeru večjega dohodka ali materialnih dobrin, bi verjetno še bolj tvegala, ker če imaš vsega na pretek, si še več upaš in več si lahko privoščiš, 7ž17os3. Pripovedi sogovornikov iz skupine z višjim ekonomskim položajem odražajo egocentričen pogled, v katerem vlada prepričanje, da so sami odgovorni, če tvegajo. Nasprotno se pri posameznikih_cah z najnižjim ekonomskim položajem kaže občutek, da se tveganja dogajajo sama od sebe, njihova naloga pa je zgolj obvladovanje posledic. Dodatni viri so tako za skupino eko- 214

228 nomsko varnejših sredstvo, ki povečuje možnosti udeleževanja v tveganjih, diametralno nasprotno pa pri ekonomsko ranljivejših ti pomenijo orodje za zmanjševanje tveganja. Tudi v pogledih sogovornikov_c na tveganja se odražajo pomembne razlike. Ekonomsko krhkejši tveganje povezujejo z usodo in srečo, ekonomsko varnejši pa z lastno izbiro in odgovornostjo. Sprejemanje izzivov Med skupina se kaže tudi diametralno nasprotje pri izogibanju tveganjem. Ekonomsko šibkejša skupina se tveganjem ne izogiba in jih poskuša obvladovati, ko ugotovijo, da so prevelika. Na tveganja gledajo kot na situacijo, v kateri so se znašli. V njihovih pripovedih zaznamo dve vrsti vključevanja v tveganje, ki ga lahko razumemo bodisi kot prepoznavanje nevarnosti bodisi kot izčrpanje možnosti, zaradi česar se raje umaknejo. Sogovorniki tako na ravni negativnih posledic ocenijo, kakšne nevarnosti jim prinaša določena tvegana situacija, na ravni mogočih strategij delovanja pa ocenijo, koliko možnosti imajo in raje zaustavijo tveganje, ko sprevidijo, da nimajo več nobenih možnosti, da bi situacijo lahko obvladovali.. Lahko bi rekli, da v to skupino sodijo tisti, ki jih opisuje citat» ko je tveganje preveliko, rečem stop«. Med pripovedmi pa prepoznamo tudi opise, ki pokažejo, da posamezniki_ce pri soočanju s tveganji to točko prestopijo in upajo na srečo ali pa se povsem fatalistično predajo in prepustijo usodi (kar ponazarja izjava: 'bo kar bo'). Nasprotno se pri ekonomsko varnejših kaže aktivno izogibanje tveganim dejanjem, taktika izogibanja pa je načrtovanje. - R: Najbolj pomembn cilj je, da dobim službo in se počas začnem osamosvajat. Zdj trenutno bi naredil veliko, da bi dobil službo. Ampak trenutno je še nisem našu, kljub vsemu trudu. Tud z recesijo, k je kr močno vplivala name. Zato, k je mami zgubila službo, jz nism delu in smo mel takrt res težave s preživetjem. Sj pol se je počas mal izbolšal, sam še vedno ni tko, kokr je blo pred recesijo. Če mami zgubi službo, tvegamo, da zgubimo use. Streho nad glavo, neprofitno stanovanje, k smo ga tok časa čakal. Tud nš odnos, k bi pršlo do več konfliktov sigurn. Pa še kej vrjetn. Kajenje je povezano s tem, da je to neka tolažba, glede na vse kar zdj preživlam, se tko pomirim. Recimo pr alkoholu me to, da sm pol bol sproščen, da ne razmišlam o težavah. Se čist odklopm, pa ni važn a popijm čist mal al pa velik. Tud laži spoznavam nove ljudi, k sm tok bol sproščen. Cigareti mi pa pomenjo vsakodnevno pomiritev, k pač pokadim cigaret se pomirm, to pač nikotin nrdi, al pa psiha, 70žm2b1. 215

229 - R: Tveganja obvladujem tako, da ko vidim, da ne gre več, rečem stop. Samim tveganjem pa se lih ne izogibam, 75m30z6. - B: Tudi štart s padalom je bil zelo slab, ni mi uspelo vzleteti. No, takrat sem se odločila, da ne grem še enkrat probat vzletet, ker sem bila preveč slabe volje že od prej. Jaz sem se odločila, da tako slabe volje ne grem v luft, ker nisem prisotna pri tem, kar delam, ker sem imela misli nekje drugje. Če si slabe volje, je bolje da ne greš, ker je hitro kaj narobe v takih primerih. Obstaja pa tudi tak folk, recimo od Miha učitelj, da je šel letet kljub slabim vremenskim razmeram četudi je padal dež. Sicer ni bilo nič narobe, ampak je neumno kako greš lahko sploh v dežju letet? To je neumno. Voda ni za ptiče, mi pravimo 33ž22sš4. - B: Tveganja obvladujem tako, da se zavestno odločim, da neke stvari ne bom počela, 7ž17os3. Pripovedi odražajo razlike v pojmovanju tveganj. Ekonomsko varnejši pojmujejo tveganja kot dejanja in uporabljajo taktiko izogibanja, medtem ko ekonomsko šibkejši vidijo tveganja kot situacije, v katerih je njihova glavna taktika zmanjševanje škode. 216

230 10. Ugotovitve glede na postavljene teze V prejšnjih poglavjih sem predstavila rezultate izvedene raziskave in jih obravnavala na temelju uporabljene literature, v tem delu pa dobljene rezultate povežem s tezami in teoretično osnovo, ter jih nadgradim. Individualizacija tveganj V teoriji o tveganjih se pojavljajo različni diskurzi o tveganjih, vrstah tveganj, s katerimi se soočamo, kako naj se jih obvarujemo in kako ravnamo v tveganih situacijah. Poskusi pojasnjevanja tveganj segajo že od srednjega veka, ko je bilo tveganje opredeljeno kot nevarnost, ki jo povzročajo nadnaravne sile, in kot Posameznikova_čina usoda, odvisna tudi od sreče. Preobrat v diskurzu prinese razsvetljenstvo, ki človeka osvobodi gole izpostavljenosti usodi in ga nadomesti s človekovim zaupanjem v znanost. Statistično opredeljevanje in upravljanje s tveganji v novem veku omogoči razvoj zavarovalniškega upravljanja s tveganji. Pravila izogibanja nevarnosti začne postavljati znanost, ki hkrati ustvarja nova tveganja kot posledice znanstveno-tehnološkega razvoja. V diskurz se vpletejo številne znanosti (statistična teorija, kulturna antropologija, sociologija, psihologija, psihometrija, itd.), ki zavrnejo srednjeveško idejo tveganja kot višje sile in postavijo nove razlage tveganj. Znanost v moderni pa poleg pojasnjevanja prinaša tudi vzorce vedenja, upravljanja s tveganji, ki naj bi nam omogočilo izogibanje nevarnosti, a hkrati ustvari občutek prisile tveganega ravnanja. Hkrati z upravljanjem se pojavi tako imenovana 'patologija moderne' 57 (Zlatar 2008). 'Patologijo moderne' lahko prepoznamo v različnih oblikah upravljanja (kot je npr. psihiatrična obravnava) s posamezniki_cami, ko se od posameznika_ce zahteva naivno zaupanje v vsemogočno znanost, ki zavrača odgovornost za nastale posledice in v katero posameznik_ca že v osnovi dvomi. Znanost se uporablja za institucionalizirano zavračanje ali potrjevanje hipotez, ustvarjanje znanstvenih resnic, ki so diskurzivni konstrukt ustvarjanja socionormativnosti. Kljub temu, da pojav tveganja utemeljujejo številne znanstvene vede, so glavne pomanjkljivosti teorij pojasnjevanja tveganj v tem, da pojem tveganja reducirajo na vsesplošno nevarnost. Tu 57 Zlatar (2008) s 'patologijo moderne' pojasnjuje patologiziranje posameznikov_c v psihiatričnih terapevtskih pristopih. Terapija tako ne pomeni zgolj sredstvo upravljanja z posamezniki_cami, temveč je tudi pokazatelj generalizirane refleksivnosti, v kateri se v celoti odraža dislokacija in negotovost stanja sodobnosti. To pomeni, da se v sodobni moderni posamezniki_ce nenehno ukvarjajo z različnimi dimenzijami razvojana ravni osebne identitete. 217

231 opredeljevanje poteka na mikro ravni (posameznikom_cam se pripisujejo lastnosti) s polemiziranjem in raziskovanjem pojava nevarnosti na mezzo in makro ravni pa brez upoštevanja neposredno vključenih. Znanost pri vzpostavljanju in oblikovanju teorij obravnava človeka kot objekt opazovanja, ki ima le redko možnost pojasnjevanja svojega doživljanja in razmišljanja. Posledica je nezaupanje v znanost.»ljudje bodo prisluhnili znanosti, ko bo ta prevzela vlogo odgovornega sogovorca in partnerja, ne pa tistega, ki hoče ljudem in naravi (s pomočjo politike in kapitala) zagospodariti.«(zadnikar 1997, str. 5) Prevzeti vlogo odgovornega sogovornika in partnerja je vsekakor naloga znanosti socialnega dela. Socialno delo kot znanost postavlja v ospredje posameznika_co v vsej njuni realnosti. Pomemben je partnerski odnos, v katerem ima sogovornik vlogo eksperta iz izkušenj, ki v pogovoru konstruira lastno realnost. S tem se vzpostavi edinstveno spoštovanje do sogovornikov in hkrati daje možnost odprte radovednosti, v kateri se odzivamo na njegovo razumevanje realnosti. Tako je laična javnost sposobna presoje in ocene obstoječih tveganj (Beck 1992b, Douglas 1992). Ko se odpovemo drži vsemogočnega znalca (Lukšič 1997) oziroma edinega eksperta, pristopa 'od zgoraj navzdol', in se spustimo na mikro raven partnerskega odnosa z uporabo načela 'od spodaj navzgor', ugotovimo, da ljudje precej dobro poznajo tveganja, v katerih so udeleženi, jih opredeljujejo in razvijajo svoje taktike spoprijemanja z njimi oziroma načine, kako se jim izognejo, o čemer pričajo tudi izjave mladih sogovornikov_c. Kar zadeva opredeljevanje tveganj, so si pripovedi sogovornikov enotne. Tveganje je pojem, s katerim označujejo neko 'dejanje' ali 'situacijo', v katero so postavljeni (npr. izbira izobrazbe). Tveganja kot dejanja na eni strani vključujejo negotovost izidov, grožnjo in nevarnost na drugi pa pozitivno vznemirjenost in orodje za dosego želenih ciljev. Tvegane situacije pa so okoliščine ali stanja, v katera so posamezniki_ce postavljeni in v katerih nimajo možnosti izbire. Te situacije imajo značilnosti dejanj, vključujejo negotovost izidov, so grozeče in nevarne, vendar s to razliko, da posameznik_ca ne more izbirati ali naj se odloči za tveganje ali ne. Tako se lahko pri tveganih dejanjih posameznik_ca sam_a odloči, ali se bo tveganja udeležil_a ali ne (npr. ali bo užival_a droge ali ne), medtem ko mu oziroma ji ta možnost v tveganih situacijah ni dan na izbiro (npr. sprejeti mora odločitev glede vrste srednješolske izobrazbe). Tako je doživljanje tveganj odvisno od vrste tveganj, o katerih pripovedujejo (tvegani hobiji v nasprotju z družbenimi in strukturnimi tveganji, npr. pri zaposlovanju). Pripovedi mladih odražajo pozitivne in negativne lastnosti tveganj, tako tveganih ravnanj kot situacij. Tvegati pomeni zadovoljevati določene potrebe. Nujna oziroma obvezna tveganja so tista, ki so povezana z zadovolje- 218

232 vanjem osnovnih potreb (npr. potreba po pridobitvi ustrezne srednješolske izobrazbe, ki omogoči zaposlovanje). Ko pa govorimo o potrebah na višji ravni (npr. potreba po samouresničitvi), pa tveganje ni nujno, temveč je stvar posameznikove_čine odločitve.»negotovost se v pripovedih odraža v želji po pozitivnih izidih, dobičku, vendar so lahko izidi tudi negativni. Posameznik_ca si sicer želi, da bodo posledice le pozitivne, toda tveganje je ravno v tem, da ne more napovedati izida in da ne more z gotovostjo trditi, da bo prišlo le do pozitivnih posledic.«(šabić 2012, str. 295) Nepredvidljivost usmerja mlade v povezovanje tveganj z 'igro na srečo in usodo', ki ji ne moremo ubežati. Nekateri to označijo kot srečo posameznika_ce, da se bo vse izteklo v njegovo oziroma njeno korist. Kot navajajo številni avtorji (Douglas in Wildavsky 1982, Giddens 1990, Beck 1992), tudi te pripovedi izražajo na eni strani fatalističen pogled na tveganja in na drugi strani kažejo na racionalno interpretacijo realnosti, ki zmanjšuje občutek negotovosti in nepredvidljivosti, ter izgube nadzora. To skupaj z negotovostjo in nepredvidljivostjo ustvarja pri mladih ambivalenten odnos do tveganj. Iz pripovedi lahko zaključimo, da mladi tveganja dojemajo kot dejanja, ki peljejo v negotovo situacijo, ki je posledica lastnih odločitev. Prinaša lahko tako pozitivne kot negativne izide (Flaker et al. 2002). S tem sogovorniki_ce izražajo zdravorazumski pogled (tveganje kot nevarnost za zdravje in telo) kot nujo ali nadlogo sedanjega časa, iz česar je razvidna raven komunikacijskega upravljanja z življenjskimi slogi prebivalstva (Kamin 2004).»Pogosti slogani so: 'Kajenje ubija!', 'Zdrav najstnik je srečen najstnik!', 'Telovadi!', 'Jej petkrat na dan!', itd., pri čemer gre za upravljanje s posameznikovim telesom, ki daje vtis možnosti lastne izbire.«(šabić 2012, str. 293)»Mediji in strokovnjaki posamezniku_ci svetujejo 'pravilno' ravnanje in tehnike discipliniranja telesa, glede uživanja hrane in drog, telesne dejavnosti ipd., ki mu_ji bodo omogočale zdravo in zato kakovostnejše življenje.«(kamin 2006, str. 74) Občutek vseprisotnosti omogoča fatalistično prepuščanje usodi oziroma sreči, kar posamezniku-ci preprečuje, da bi lahko razpoznal grožnje ali nevarnosti. Zato vožnja avtomobila pod vplivom alkohola ni nič drugega kakor igra na srečo, podkrepljena z upanjem v dober izid. Gre za razumske odločitve, ki dajejo občutek nadzora ne glede na izid. Izogibanje pomeni možnost izgube priložnosti in škodo, ki nastane na osebnem ali kariernem področju, in s tem novo tveganje, da postaneš refleksivni poraženec (Lash 1994). Posameznik_ca, ki se sooča s tveganjem, se tako lahko znajde v dveh vlogah, in sicer v vlogi zmagovalca (ko se je bodisi v naivni prepričanosti v 'srečno naključje' ali pa na podlagi racionalne 'preudarnosti in znanja' podal v tveganje in dosegel želen izid in korist) ali v vlogi poraženca (ko se kljub znanju in preudarnosti zaradi 'nesrečnega naključja' ni uspel izogniti negativnim posledicam, ali pa se s situacijo sploh ni spoprijel se ji je izognil. Obstaja 219

233 še tretji tip, ki bi ga lahko poimenovali 'slep za tveganja', ki ima premalo vpogleda, da bi neko situacijo sploh lahko prepoznal kot tveganje (kar bi lahko povezali s pomanjkanjem možnosti za refleksijo vsakdanjega življenja). Posameznik_ca, ki ni zmožen_na samorefleksije, ne uvidi niti pozitivnih niti negativnih posledic, in zato življenja ne povezuje s tveganjem, temveč z 'naravnim tokom', se življenju prepusti. Naključja kot dimenzije tveganja pa ni mogoče povsem pojasniti s pomanjkanjem refleksije realnosti (ko se zdi, da je nekaj naključje zato, ker o tistem premalo vemo). Deloma lahko naključja res izločimo, če dobro predvidevamo, vendar je nepredvidljivost poteka prihodnosti vedno prisotna. Gre za individualističen pogled, pri katerem je nuja udeleževanja v tveganjih sredstvo za doseganje cilja in posledica lastnih odločitev. Iz pripovedi prepoznamo dobro seznanjenost mladih s tveganji in njihovo poznavanje različnih vrst tveganja, znotraj katerih razberemo dve obliki vednosti. Prvo, ki nastane na temelju osebnih stikov s tveganji (izkušnje), in drugo, ki nastane na temelju neosebnih stikov (pripovedi pomembnih drugih in opazovanja). To odraža učinke strategij preprečevanja tveganj, ki nastajajo v okviru različnih preventivnih akcij (tveganja povezana z zdravjem, telesom in spolnostjo) ter promocije zdravja. Gre za vpliv sloganov, kot je na primer 'Kajenje ubija!', katerih namen je upravljanje s posameznikovim telesom in zdravjem, ki daje vtis nadzora in možnosti lastne izbire. - Po moje je tveganje danes predvsem to, da te lahko družba izloči, če nisi takšen kot drugi. Kakor si malo drugačen, lahko izpadeš, 10ž17oš3. - Dandanes vsi vedo o spolnih boleznih in nevarnosti, ki so vezane na to, torej če kdo privoli, sem prepričana, da ve, čemu gre na proti, 76ž29z8. V skladu s tem okoljski pristopi preventivnih ukrepov in promocije zdravja 58 delujejo na ravni socialnih, formalnih in kulturnih norm glede družbeno nesprejemljivih tveganj. Ko govorimo o promociji in preventivi, je potrebno opozoriti,»[ ] da gre za prekrivajoča se koncepta, ki izhajata eden iz drugega, in med katerima težko postavimo jasno ločnico (tudi njune dejavnosti se prikrivajo).«(šabić 2012, str. 294) Z analizo programov promocije zdravja lahko ugotovimo, da se pod okriljem in v imenu promocije zdravja večkrat izvajajo preventivne dejavnosti, ki so 58»Če izhajamo iz ciljev Ottawske listine, bi promocija zdravja pomenila izvajanje različnih dejavnosti za ohranjanje in izboljšanje zdravja. To je proces usposabljanja in spodbujanja ljudi, k prizadevanju za nadzorovanje dejavnikov zdravja in tako njegovega zboljšanja. Je proces, ki omogoča ljudem povečati kontrolo nad zdravjem in za izboljšanje njihovega zdravja. To lahko razumemo kot širši pojem, ki na področju zasvojenosti vključuje dejavnosti zmanjševanja škode - politika ali program, ki je usmerjen v zmanjševanje škodljivih zdravstvenih, socialnih in gospodarskih posledic, ki nastajajo zaradi uporabe drog, ne da bi zahteval abstinence (čeprav je lahko abstinence ena izmed strategij) ter tudi preventivno delo.«(šabić 2012, str. 294) 220

234 determinirane z zdravjem na način, da se osredotočajo na vzroke za bolezen in preprečevanje slednjih. Promocija zdravja se včasih uporablja kot krovni pojem, ki zajema tudi bolj specifične dejavnosti preventive (Lehtinen et al v ibid.). To kaže na družbeno konstrukcijo tveganj, ki jo ustvarjajo sredstva javnega sporočanja (tiskani in filmski mediji, oglaševanje itd.). Razloge lahko iščemo v tem, da sodobna družba ne prenese, da njeni državljani zavračajo vrednote samodiscipline in osebne odgovornosti, pri tem pa se zanemari pravica posameznika do samostojnega odločanja tudi takrat, ko gre za upravljanje z lastnim telesom (Szasz 1992). Različne družbene institucije si tako jemljejo legitimnost za predpisovanje, kaj naj jemo, koliko naj se gibljemo ali kateri življenjski slog naj izberemo (ibid.). S tem si država vzame pravico zaščite posameznika-ce pred samim seboj, ki sproža vprašanja državljanske svobode znotraj konceptov promocije oziroma krepitve zdravja in preventive. Na ravni učinkovitosti pa izkušnje kažejo, da ima taka preventiva omejen domet. Mladim slogani ponujajo vednost, ki jim ne omogoča tega, da bi se zavedali lastnih zmožnosti in omejitev. Na temelju preventivnih in promocijskih sloganov lahko sicer izvedejo simulacijo izida in refleksijo dejanja, ki pa zaradi odsotnosti dimenzije izkušnje ne zagotavlja želenega izida. Gre za družbena sporočila, ki ne presežejo dometa informiranja, lahko služijo kot referenčni okvir, (ne)upoštevanje pa je odvisno od odločitve posameznika_ic. Mladi ponotranjijo moralno paniko, ki jo povzroča javnozdravstveni diskurz s koncepti preventive in promocije zdravja. Tako družba legitimira pravico določanja normalnega (racionalno vedenje) in patološkega ravnanja. Pri sogovorniki_ce ločujejo normativno predpisana sprejemljiva tveganja od nesprejemljivih tveganj, pri čemer so slednja po mnenju nekaterih avtorjev (Ule in Miheljak 1995, Tomori 1998, Sande 2004, Grebenc et al. 2008) del procesa odraščanja in ustvarjanja lastnih biografij. Ko govorimo o družbeno nesprejemljivih tveganjih, kot so uživanje alkohola, drog, ponočevanje, vožnja pod vplivom različnih substanc, nezaščiteni spolni odnosi itd., in tudi o določenih sprejemljivih tveganjih, kot so odhod v tujino, ekstremni športi, zamenjava službe, itd., sogovorniki prepoznavajo tveganja in jih doživljajo kot izziv, kot iskanje spodbud v življenju. Poleg omenjene kategorije sprejemljivih in nesprejemljivih tveganj, sogovorniki navajajo tudi druga: tveganja mladostniške razigranosti in odraščanja, klasična in sodobna tveganja, tveganja za zdravje, tveganja, povezana s telesom in zunanjim videzom, prostočasne dejavnosti kot tveganja, izguba socialne mreže, družinskih in partnerskih odnosov, spolnost, iskanje užitka, ekonomska tveganja in tveganja življenjskih odločitev, družbeno normativna in strukturna tveganja, tveganja socialne negotovosti in zaposlitve. Znotraj teh opredelitev posebno kategorijo 221

235 predstavljajo 'klasična in sodobna tveganja'. Pri opredeljevanju prepoznamo mešanico sprejemljivih in nesprejemljivih tveganj, družbenih zahtev in ustvarjanja lastnih biografij. - Poleg teh klasičnih tveganj, za katere vsi vejo pitje, kajenje, droge je lenarjenje, pa tvegan je, da si nč ne upaš, da skoz pazš, kaj je prou pa kaj narobe, da te skoz skrbi, da se boš poškodval, da se preveč sekiraš, kaj si drugi misljo zarad teh 'tveganj', k jih noben drug ne pojmuje kot tveganja, ful loh zamudiš. Pol so pa tista dobra tveganja narest sevna (op. skok s smučmi, pri katerem se obrneš za 2 polna kroga), hodt v rikverc po slacklinu (op. trak za vadenje ravnotežja), k je razpet na dveh metrih, it na redbullov homerun (op. smučarsko-borderska tekma), skočt z windsurfom to kar bi folk na splošno opisu kot adrenalinske športe. Res niso tok tvegani, sam včasih se loh kej zgodi pogostej, k če sediš na kavču. To, kar sm opisu, zdej na konc, to delam, kar se da pogosto. Uno, kar pa je tvegan, da boš zamudu lajf, pa delam, kar se da redko. Vsakodnevno pa tvegam, da se mi bo zmešal, če bo še kdo kej zahtevu od mene. Če nardim tisto, kar mi je všeč, recmo grem smučat, tvegam, da mi bo foksa težila, da me nč ni v šoli. Pa vrjetn bi marsikdo trdil, da tvegam, k grem vsake tok vn žurat, pa precej spijem, mogoče kšn dim potegnem. Tud izven žurov pijem, v družbi, ampak ne velik, sm pa že poslušu pridige, kako je že en pir tvegan. Moja definicija tveganja je precej drugačna od večine, se mi zdi. Čudn, da mi ni še noben reku, da tvegam, k električno kitaro špilam, k me loh štrom rukne. Aja, pa vern sm, to je tud tvegan dan dans, 11ž17oš3. Pri opredeljevanju sodobnih tveganj lahko razberemo, da so ta povezana s prostočasnimi dejavnostmi in iskanjem užitka, s socialno negotovostjo in dobičkom, z življenjskimi odločitvami, družbenimi normami in samim načinom delovanja družbe. V njih zaznamo opredelitev tveganj kot posledic ekonomske in dohodkovne neenakosti, ki se kaže kot revščina, brezposelnost in stres. V njih sicer prepoznamo tveganja, ki so se pojavljala že v prejšnjem družbenem sistemu, a so danes po mnenju sogovornikov prisotna bolj kot kadarkoli v preteklosti. - Tveganja, ki smo jim mladi danes izpostavljeni, verjetno niso nič večja od tistih, ki so jim bili izpostavljeni naši stari starši ali starši. So se pa v teh letih izjemno spremenila pričakovanja družbe in predstave o tem, kakšen je mlad človek. Mlad človek je lep, uspešen, neodvisen, srečen in sploh najboljši. Ker nimamo polne skrinje zlatnikov in super mišic Pike Nogavičke, ki je že v otroštvu živela sama in je zmogla vse, čeprav ni hodila v šolo, ne v službo, ni imela staršev, pač pa je bila samo dobrosrčna in iskrena 222

236 deklica s pegami in dvema kitkama, v pisanih nogavicah in s prevelikimi čevlji, marsikdo podleže visokim pričakovanjem družbe, in išče svoje mesto pod soncem, 67m24sš5. V seznanjenosti mladih s tveganji se kažeta dve dimenziji, dimenzija telesnega (psihološka tveganja in tveganja povezana z telesom) ter dimenzija družbenega in strukturnega (napisane in nenapisane norme, dobiček, ekonomska in finančna tveganja). Pri tem se postavi vprašanje o vlogah posameznika_ce v razmerju do tveganj, procesih individualizacije tveganj ter vprašanje zunanje vsiljenosti in neizbežnosti tveganj (Beck 2000), kot tudi odgovornosti, ki jo mora nositi racionalni posameznik_ca (Bloor 1995). Skozi pripovedi prepoznamo normativnost sodobne družbe, ki skozi določanje ne samo napisanih pravil (pravnih, administrativnih), temveč tudi nenapisanih (moralnih in etičnih), definira družbeno sprejemljivo, zaželeno in s tem pravilno ravnanje, vedenje. Drugačnost na videz ne vključuje nujno sankcioniranja, vendar pomeni odstop od norm, deviacijo, ki posledično pomeni oviro pri ustvarjanju osebnih biografij. Sankcioniranje se tako kaže skozi nedostopnost družbeno zaželenih vlog in ocenjenega (želenega) standarda življenja. Družbene norme od posameznika_ce zahtevajo, da se racionalno ukvarja s tveganji (jemanje kontracepcijskih tablet za preprečevanje neželene nosečnosti), ne zanima pa jih, kaj se bo s posameznikom_co zgodilo oz. s kakšnimi grožnjami in nevarnostmi se bo zaradi racionalnega ravnanja soočal_a v prihodnosti. Taktike zmanjševanja tveganja lahko ustvarjajo nove grožnje. Družba od mladih pričakuje, da se bodo zaščitili pred tveganji, zaradi česar imajo mladi občutek, da 'zamujajo življenje'. Trg obvladovanja tveganj se tako umesti v potrošniško družbo, ki od posameznika_ce zahteva, da bo hkrati iracionalen potrošnik in tudi racionalen državljan, in ustvarja moralno kategorijo pravilnega ravnanja (kdo je tisti, ki dela prav, in kdo ne). Posameznik_ca, ki spoštuje družbene norme in ne tvega, pa pozneje ugotovi, da ga izogibanje tveganjem ni zavarovalo pred morebitno ogroženostjo v prihodnosti, zaradi česar je spet prepuščen sam sebi. Uporaba zaželenih taktik zmanjševanja tveganja ne pomeni varnosti v prihodnosti. Tako je racionalno ravnanje s tveganji hkrati iracionalno. Normativna tveganja se najbolje pokažejo v pripovedih o telesu in videzu, kjer na videz omogočajo več možnosti. Z videzom sogovorniki povezujejo predvsem socialne stike (socialno vključenost oziroma izključenost) in ekonomski položaj (zaposlenost oziroma brezposelnost), saj so finančna sredstva ključna pri tem, kako posameznik_ca upravlja z videzom. Zunanji vi- 223

237 dez, ki ga ustvarjamo s potrošništvom, vpliva na marginalizacijo in segregacijo posameznikov_c. Pripovedi mladih odražajo družbene reprezentacije lepega telesa, ki ustvarjajo želene oziroma neželene podobe telesa. Posameznikova_čina dejanja peljejo v situacije, ki jih sogovorniki_ce vidijo kot posledico racionalnih odločitev v procesu ustvarjanja lastnih biografij, kar kaže na to, da se zavedajo posledic morebitnih (ne)pravilnih odločitev. To pa potrjuje tezo o družbeni determiniranosti tveganj, 59 ki z individualizacijo pelje v pretvarjanje tveganih situaciji v svojevrsten tvegan življenjski slog. Pripovedi kažejo na dva tipa situaciji. Na situacije, ki nastanejo kot posledica odločitev in na drugi tip situacij, nad katerimi posameznik_ca nima vpliva in nastanejo kot posledica družbenega sistema in struktur, v katerih živijo. Slednje za posamezne sogovornike pomenijo stvarnost, v katero so postavljeni kot nemočni opazovalci zunanjega dogajanja. Tudi Luhmann (1997) razlikuje med dvema oblikama tveganj. Med tveganjem in nevarnostjo, pri čemer tveganje pomeni nekaj, kar izhaja iz posameznikovega ravnanja (tvegana odločitev), medtem ko je v nevarnost postavljen. Pri nevarnosti 'škodo' povzroča zunanji dejavnik, torej jo pripišemo okolju. S tem Luhmann (ibid.) razlikuje med prostovoljnim in neprostovoljnim udeleževanjem v nevarnih situacijah ter možnostjo nadzorovanja. Izguba službe zaradi prestrukturiranja podjetja je tako nevarnost, nad katero posameznik_ca nima nikakršnega vpliva. Tako zagovarja idejo, da se posameznik_ca prostovoljno udeležuje v tveganjih, medtem, ko je v nevarnost postavljen in kjer je udeleženost neprostovoljna in je ni mogoče nadzorovati. V življenju mladih bi se Luhmannova (ibid.) teorija pokazala kot dve obliki tveganj. Kot tveganja, ki pomenijo udeležbo v dejavnostih, ki jih nekateri avtorji (Tomori 1998, Ule 2000) pogosto označujejo kot del zdravega razvoja identitete (npr. eksperimentiranje z alkoholom, spolnostjo, itd.), in kot druga družbeno-strukturna tveganja (brezposelnost, revščina, itd.), v katerih so izpostavljeni nevarnostim. Izpostavljenost se ustvari v družbenih okoliščinah, ki mlade hkrati silijo v to, da prevzemajo tveganja oziroma so udeleženi v določenih tveganjih (npr. izbira študija). Na ravni posameznika_ce se tu postavlja vprašanje škode in dojemanja varnosti, pri čemer škoda lahko pomeni tako dobiček kot izgubo. Vsekakor posamezniki_ce sprejemajo odločitve v upanju, da bodo dosegli želeni rezultat. Druga pomembna komponenta je varnost. V obeh primerih 59 Teza 1: Družbena tveganja povzročajo individualizacijo tveganj, kar pa pri nekaterih mladih pelje v pretvarjanje tveganih situaciji v svojevrsten življenjski slog. 224

238 gre za sprejemanje odločitev v odnosu do ustvarjanja občutka varnosti in izogibanja negotovosti. Pri Luhmannovem (ibid.) opredeljevanju gre za retorično vprašanje, ki zmanjšuje težo sodobnih tveganj in tudi družbene odgovornosti. Če sledimo Luhmannovi (ibid.) teoriji razlikovanja, pomeni izguba zaposlitve nevarnost, ki je po besedah sogovornikov povezana z stopnjo posameznikove_čine izobrazbe. - Višjo stopnjo izobrazbe imaš, večje možnosti naj bi imel dobiti dobro plačano zaposlitev, s tem pa tudi manjše tveganje za izgubo le-te, 7ž17os3. Izjava sogovornika pokaže na nesmiselnost ločevanja obeh pojmov, saj tvegana odločitev v preteklosti pomeni nevarnost v prihodnosti. To kaže na omejitev retoričnega ločevanja na tveganje in nevarnost, ki lahko ob doslednem upoštevanju spet pripelje do tega, da se odgovornost prenese izključno na posameznika_co. To, da posameznik_ca izgubi zaposlitev, ni posledica lastnih odločitev, temveč je praviloma posledica nastalih ekonomsko-tržnih zakonitosti. V Luhmannovi (ibid.) opredelitvi se tako izgubi vpliv strukturnih dogajanj na posameznike_ce. Po prepričanju sogovornikov se tveganja ne razlikujejo po tem, ali so vzroki tveganj osebni ali družbeni, temveč se razlikujejo po stopnji ogroženosti akterjev tveganja. Pri tem je pomembno preračunljivo racionalno odločanje, predvsem pri tistih tveganjih, ki jim sogovorniki pripisujejo velik pomen za nadaljnje biografije. Tako eksperimentalna tveganja (uživanje alkohola, drog, spolna tveganja, itd.) ostajajo na ravni odzivov na trenutno situacijo. O njih sogovorniki ne razmišljajo in jih le redko načrtujejo. Pri takih tveganjih lahko racionalno sprejemanje odločitev prepoznamo le v situacijah, ko posameznik_ca premisli, 'ali si lahko tveganje privoščim' (ali imam denar za nočni klub) oziroma 'ali imam čas' (učiti se mora za izpit, vendar bi šla rada s prijateljicami v klub). Na ravni osebnih izkušenj, v subjektivnih ocenah lahko prepoznamo tri tipe odgovorov: 1. Skupino tistih, ki navajajo, da ne tvegajo (zanikanje tveganega ravnanja). Ta tip odgovorov nastane kot posledica prepričanja, da sledenje družbeno in kulturno predpisanim zapovedim pelje v varnost tveganj. Značilna je relativizacija posledic. V njihovih pripovedih prepoznamo mehanizme, ki na eni strani z občutkom vseprisotnosti, običajnosti, družbene sprejetosti in 'normalnosti' (saj vsi to počnejo) ter na drugi strani celo z upoštevanjem družbenih norm (npr. vitkost) zmanjšujejo zmožnost mladih, da prepoznajo in reducirajo resnost morebitnih posledic. 225

239 2. Skupina tistih, ki navajajo, da malo tvegajo (omejeno tvegano ravnanje oziroma tveganje v manjšem obsegu nadzorovano oziroma previdno tveganje). Za to skupino je značilno, da sprejema odločitve na ravni racionalnega reflektiranja mogočih posledic, ki tistemu, ki tvega, daje občutek varnosti. Racionalno odločanje temelji na bolj ali manj privlačnih tveganjih (stalni spolni partner). Ta skupina ločuje tveganja glede na stopnjo ogroženosti in subjektivne ocene nevarnosti. Izogibajo se ekonomskim tveganjem in tveganjem za zdravje in telo, ki so hkrati tista tveganja, ki jim povzročajo največ stisk in negotovosti. Njihove pripovedi odražajo vrednote subjektivnih ocen po boljšem ali 'normalnem' življenju. 3. Skupina tistih, ki jasno navajajo tvegano ravnanje (prepoznavanje lastne udeleženosti v tveganjih). Njihove pripovedi odražajo tako tvegana dejanja mladostniškega ustvarjanja biografij (družbeno nezaželena in nesprejemljiva tveganja) kot tudi družbeno zahtevana tveganja (glede izbire nadaljnje izobrazbe, povezane z zaposlitvijo). V pripovedih vseh treh skupin, ne glede na njihove subjektivne ocene lastnega udeleževanja, prepoznavanja in obseg vključevanja, prepoznamo tvegano ravnanje. Njihove pripovedi odražajo dvojnost meril, ki se kažejo v poznavanju posledic različnih vrst tveganj, kar pa jih ne odvrne od tveganega ravnanja. Za vse tri skupine je značilno racionalno odločanje, ki pa ima različne temelje. Prva skupina upošteva normativne zapovedi družbe z namenom zagotavljanja varnosti, za drugo je značilna preračunljivost glede na dobiček oziroma škodo, tretja, lahko bi jo imenovali najbolj seznanjena ali poučena skupina, pa izraža zavest o obeh oblikah tveganj in vključevanje vanju (eksperimentiranje kot del odraščanja in družbena tveganja), s pomočjo racionalnega načrtovanja posameznih korakov. Iz tega izhaja, da tvegan življenjski slog ni posledica nezmožnosti refleksije, temveč je posledica racionalne odločitve z namenom doseganja cilja. Dodatno razlikovanje v pripovedih zasledimo glede na status mladih njihovem v življenjskem poteku (zaposlenost v nasprotju z brezposelnostjo in vključenostjo v določeno obliko izobraževanja). Pripovedi šolajočih se sogovornikov odražajo osebna tveganja, povezana z brezbrižnostjo mladostniškega življenja. Njihove pripovedi odražajo eksperimentiranje, kompenziranje na temelju višjega dobička, obremenjenost z zunanjim videzom in potrošniško vedenje. Podobnost s to skupino se kaže tudi pri brezposelnih sogovornikih. Tudi ti se vključujejo v dejavnosti eksperimentiranja, zabave in užitka, s to razliko, da se bolj zavedajo kompleksnosti svojih nadaljnjih življenjskih potekov, predvsem glede zaposlitve. 226

240 - Glede prihodnosti že včasih pretirano razmišljam, saj me je z vsako novo prošnjo za službo, na katero dobim negativen odgovor, bolj strah. Ampak sem še vedno optimist, v načrtu imam, da še naprej spremljam delovna mesta, pošiljam prošnje, ter da sprejmem katerokoli delovno mesto, samo da delam in da dobim malo denarja. V prihodnosti se vidim na delovnem mestu, ki mi bo zanimivo, prav tako imam družino. Na to skušam vplivati tako, da se trudim iskati zaposlitev, pri ženskah pa sem malo manj spreten, ampak bo. Enkrat bo tudi to. Glede služb je izbire malo, za moj kader sploh, zdaj ko pa so časi krize, je kriza tudi pri meni. Ampak se bom potrudil iskati zaposlitev, čeprav že počasi obupujem in se zadovoljim, da pomagam prijatelju pri polaganju parketa. Da dosežem cilj, sem pripravljen delati tudi na nižjih delovnih mestih. Pri doseganju ciljev me včasih ovirata moja lenoba in včasih še nezainteresiranost. A se hitro spravim k sebi in pošljem prošnje, če ne že zaradi drugega, že zato, ker jih moram poslati, ker sem prijavljen na zavodu. Želim si ustvariti družino, imeti dobro službo, to pričakujejo tudi moji najbližji. S pomočjo denarja ne verjamem, da bi mi bilo lažje pri iskanju zaposlitve, bi pa bilo definitivno lažje pri mojem življenju, saj bi si lahko več privoščil, zdaj pa moram zelo paziti, včasih si še kave ne morem privoščiti. Ciljev ne bi mogel spremeniti, saj službo moraš imeti, če želiš živeti. Pri tem ti potem ne preostane drugega, kot da se prijaviš na socialno in si drugim na plečih, a tega ne želim. Tako da ciljev ne morem spremeniti. Običajno gremo s prijatelji na nogomet, igramo karte, se ga napijemo, smo v gostilni, da ga žuraš do jutra, 35m24sš3. Povsem drugačna podoba pa se kaže pri zaposlenih sogovornikih. Ti se vključujejo predvsem v tveganja, povezana z zaposlitvijo in delom (na primer delo na višini, pogostejša vključenost v promet, izpostavljenost nalezljivim boleznim, itd.), manj pogosto pa v tveganja, povezana z zabavo in užitkom. Pri tej skupini zaznamo tudi vpliv novih družbenih vlog (biti žena oziroma mož, imeti otroke, itd.), ki vplivajo na spreminjanje vrednot in drugačno postavljanje prioritet, ki pomenijo tudi nova tveganja (biti zadolžen s kreditom za stanovanje ali hišo ali avto itd.). Ločevanje po letih je skorajda nemogoče, saj sogovorniki vstopajo na trg dela ob različnih starostih glede na zaključek izobraževanja in življenjskega položaja, v katerem se nahajajo, ki pa je v veliki meri odvisen od posameznikovih_činih socialnih in družbenih okoliščin. - Ker sva z Barbi že toliko časa skupaj, poznava vse prijatelje drug drugega in zato so to skupni prijatelji, s katerimi se družimo, imamo piknike, hodimo na izlete in kakšen vikend na morje. Se vse spremeni, ko imaš enkrat otroke, se več družiš s tistimi, ki tudi 227

241 imajo otroke, da imajo otroci družbo, ta stari pa malo bolj mir. Definitivno bi spremenil to, da bi lahko bil več z njima. Zaradi službe, ki jo opravljam, sem premalo z njima. Dopoldne sta v vrtcu, popoldne doma. Jaz imam pa službo v izmenah in tako ju včasih tudi cel teden ne vidim, kaj več kot le kakšno urico zvečer, ko pridem iz službe, preden gresta spat. Potem pa še nogomet, ki ga imam dvakrat na teden, ker mi je zdravnik predpisal vadbo, zaradi krepitve zdravja in nekaterih poškodb, da se ne bo stanje poslabšalo, pa motor, če me razumeš. Moram se iti kdaj peljat, pa čeprav sta otroka doma. Pa točno vem, da mi potem tako malo časa ostane, zato rad izkoristim čas dopoldne, ko sta v vrtcu, da se takrat peljem. Malo sprostitve od vsega pa tudi moram imeti. Zato vem, kako super je moja Barbi, da sta tako pridna in lepo vzgojena, saj je ona več časa z njima kot jaz. Ampak drugačne službe še nisem dobil, da bi imel enoizmenski delovnik, upam da jo zamenjam čim prej, 79m28z7. Prav tako šolajoči se in brezposelni sogovorniki pogosteje pripovedujejo o tveganjih, kot so pretirano pijančevanje, 'brezglavost'. V ospredju je prikazovanje moči, sposobnosti, drznosti in pomembnosti. Sogovorniki ta tveganja vidijo kot del življenja, kot nujo (Tveganje je zame lajf. [ ] Če ne tvegaš, loh tud ne žviš Ponavadi vlada v skupini korajža, kdo si upa več, 11ž17oš3.). Pogostost tveganega ravnanja z leti ne upada, spremeni se zgolj vrsta tveganj. Pripovedi o pogostosti in vrsti tveganj pokažejo, da se tveganja dogajajo nenehno (4 do 8-krat na mesec). Pri tem je spremenljivka vrsta tveganega ravnanja, ki je prav tako pogojena z družbenim statusom posameznika_ce (izobraževanje oziroma brezposelnost v nasprotju z zaposlenostjo). Šolajoči se in brezposelni sogovorniki pogosteje pripovedujejo o tveganjih, povezanih z zabavo in užitkom (Tko, na žurke hodm 2-krat na tedn, rečmo. Včas so pa tedni, smo pa tud skor vsak dan pjani, 15m21sš4), medtem, ko zaposleni pripovedujejo o tveganjih zaposlitve (S tem se srečujem dnevno ali mesečno, odvisno od aktivnosti, s katerimi je povezano tveganje. Pri zaposlitvi ta tveganja moram sprejeti, ker drugače ne morem opravljati dela, ki ga imam sicer rad in ne bi imel rednega zaslužka in bi me zajelo novo tveganje, revščina, 75m30z6.). Opisane značilnosti niso spolno specifične, ne glede na posameznikov_čin življenjski položaj. Osebne izkušnje sogovornikov_c s tveganim ravnanjem prepoznamo pri obeh spolih, ne glede na vrsto tveganja. Na pogostost in vrsto udeleževanja v tveganju bolj kot spolno razlikovanje vplivajo družbene okoliščine, pri katerih igrajo najpomembnejšo vlogo socialne okoliščine, kot je materialni položaj, in tako ekonomske in dohodkovne neenakosti. Pripovedi mladih odražajo 228

242 vpliv povezanosti materialnega položaja z življenjskimi priložnostmi, tako na ravni zadovoljevanja osnovnih potreb kot na ravni potrjevanja in samouresničitve sogovornikov. Materialne neenakosti so v večini primerov odvisne od materialnega položaja njihovih staršev, kar se kaže v virih, ki so jim na razpolago. Stratifikacija tako pomembno vpliva na sprejemanje tveganj in tako udeležbo v tveganem ravnanju, kjer je družbeni položaj razviden iz družbeno sprejemljivih oziroma nesprejemljivih vrst tveganj. V družbeno nesprejemljiva tveganja (igre na srečo, uživanje alkohola in prepovedanih drog) se pogosteje vključujejo posamezniki_ce z nižjim materialnim standardom, medtem ko na drugem polu (sprejemljivih tveganj, kot so ekstremni športi) najdemo tiste z višjim standardom, saj so te dejavnosti odvisne od finančne podpore. To lahko ilustriramo z naslednjima izjavama. - Nižji standard: Alkohol, kajenje, seksanje brez kondoma. Občutek mam, da skoz v življenju neki tvegam, 64m23z8.). - Višji standard: Jaz s padalstvom ne tvegam toliko, letet grem takrat, ko je vreme primerno. Ne pa Miha, moj fant, ko gre takrat letet, ko je vreme res neugodno, ko res sever piha, 33ž22sš4.). V željah po boljšem ekonomskem položaju in s tem po zasedanju želenih družbenih vlog se zrcalijo vrednote sodobnega kapitalističnega sistema, kot je bogastvo, zaradi katerih se mladi z nižjim standardom udeležujejo tveganih situacij (npr. udeležba v igrah na srečo), ki sicer niso pravno-formalno sankcionirane, vendar lahko peljejo v dodatno poslabšanje njihovega življenjskega standarda. Ne glede na njihov družbeni položaj pa so določena tveganja značilna za obe skupini mladih. V njihovih pripovedih prepoznamo stiske, ki nastajajo kot posledica družbene negotovosti glede prihodnosti. Stiske tistih iz družin z višjim življenjskim standardom odražajo gotovost glede zaposlitve, pogojeno z zaključkom izobraževanja, in obenem negotovost glede sodobnih kapitalskih trgov. Nasprotno pa sogovorniki z nižjim življenjskim standardom izražajo apatičnost in pesimističen pogled na prihodnost na vseh področjih. Izobraževanje kot strategija za obvladovanje tveganj predstavlja težnjo posameznikov in posameznic, da si z nadaljnjim izobraževanjem pridobijo konkurenčno prednost pred drugimi, kar naj bi jim omogočilo vstop na enotni 'normalni' trg dela v sodobni družbi.»vključitev na ta trg omogoča mladim večjo materialno varnost (stalnost zaposlitve, višje ekonomske nagrade, stalnost dohodka), predvsem pa možnost izogibanja tveganjem, ki pretijo nanje na fleksibilno pluralnem trgu podzaposlenosti družbe tveganja v obliki nestandardnih zaposlitev, nestalnosti zaposlitve in majhnih možnostih za karierno napredovanje.«(boljka 2003, str. 15) 229

243 Obe skupini izražata mnenja, da je uspešno zaključeno izobraževanje taktika za zmanjševanje družbene negotovosti. Izobrazba je tista, ki pri mladih zagotavlja občutek varnosti, je instrument produktivnosti, simbol odraslosti in sredstvo za oblikovanje človeškega kapitala, ki v prihodnosti omogoči zagotovitev materialne varnosti. V spremenjenih družbenih okoliščinah varnost in s tem povezane aktivnosti (rutinizirani poteki dneva) za zagotavljanje varnosti, ki zmanjšujejo napetost in tesnobo, lahko pomagajo mladim obvladovati stiske, ki jih doživljajo. Izobraževanje postaja sredstvo, ki daje občutek varnosti, postaja rutinizirana dejavnost, ki s svojo predvidljivostjo zmanjšuje občutek tesnobe. Rutine so v tem pogledu kot scenariji, ki v posameznikovem življenju priskrbijo tipizirane odgovore, so taktike preživetja, ki zmanjšujejo tesnobo in strah, tako da jim dajejo občutek, da obvladujejo določeno področje. Pomenijo trenutke sprostitve, ko ni treba biti ves čas na preži, kar omogoči obvladljivost življenja. Na drugi strani lahko rutine (kot je razvidno iz prejšnje pripovedi) za posameznika_co pomenijo tudi tveganje. Tu imamo v mislih rutinizirane oblike zabave in užitka (npr. uživanje drog, spolnost), športnih aktivnosti (npr. turno smuka), hobijev (npr. jadralno padalstvo), razvad (npr. kajenje) in obveznosti (npr. kampanjsko večdnevno učenje brez spanja), ter drugih aktivnosti, povezanih z denarjem (npr. igre na srečo) in zaposlitvijo (npr. izpostavljenost nalezljivim boleznim). Gre za tipične scenarije prepletanja zasebne in javne sfere življenja, ki omogočajo urejanje neskončne kompleksnosti današnjega sveta. Rutine kot predpisani scenariji vsakdanjega življenja (kar prikazuje prejšnja pripoved) izgubljajo svoj klasični pomen in obliko, kar zadeva potek dneva. Aktivnosti, kot so jutranja higiena ali prehranjevanje postajajo tako samoumevne, da jih le redki sogovorniki označujejo z rutinami. Za njih so to rituali, ki so obvezni in o katerih ne razmišljajo. Vsakdanje življenje se tako deli na odseke, ki jih razumemo popolnoma mehanično, in na odseke, v katerih se srečujemo s takimi ali drugačnimi problemi. Realnost vsakdanjega življenja zajema obe področji tako dolgo, dokler problem, ki se pojavi, ne pripada neki čisto drugi realnosti.»dokler se rutine vsakdanjega življenja odvijajo nemoteno, jih pojmujemo kot nekaj neproblematičnega. Toda celo neproblematično področje vsakdanje realnosti je tako samo toliko časa, dokler njegove kontinuitete ne prekine pojav konkretnega problema. Ko do tega pride, poskuša realnost vsakdanjega življenja problematični del vključiti v neproblematično področje, in prav zdrav razum nam daje celo vrsto navodil, kako to storimo.«(berger in Luckmann 1988, str ) Pri tveganjih imajo rutine poseben pomen, saj z občutkom varnosti, ki se pojavi ob ponavljajoči se aktivnosti, zmanjšujejo, ali celo zameglijo komponento potencialne nevarnosti. Uvid se pojavi, ko se rutinizirana dejavnost ne zaključi z zaželenim izidom, vznemirljivostjo in dobičkom, 230

244 na primer, če se poškodujemo pri turni smuki. To pripelje do spremembe rutine in tako zdrsa v nove scenarije. Na tveganja pa vplivajo tudi življenjske okoliščine mladih. Vzpostavljanje reda, ki se kaže kot ohranjanje scenarijev, daje videz 'normalnosti' (ohranjanje konvencionalnih podob) in občutek trdnosti. V nasprotju s tem odsotnost konvencionalnih podob pelje v dodatno vlaganje naporov za ustvarjanje oziroma pridobitve podobe 'normalnosti'. Tako se nekateri odločijo za tvegano dejanje (npr. ko človek preprodaja droge zato, da lahko financira legalne in celo družbeno zaželene dejavnosti) zaradi dobička, s katerim lahko zadovoljujejo svoje rutinizirane potrebe, ki ohranjajo podobo 'neproblematičnosti'. Rutinizirani poteki skupaj s konvencionalnimi družbenimi zahtevami pričakovanega poteka življenja (zaključek izobrazbe, zaposlitev, poroka in rojstvo otroka itd.) lahko namesto občutka varnosti ustvarjajo nelagodje in strah, ki se manifestira v negotovosti. Pomenijo prekinitve znanih in varnih scenarijev, ki peljejo v stisko (Giddens 1990). Giddens (ibid.) sicer zagovarja nujnost rutiniziranega življenjskega poteka, vendar moji sogovorniki, nasprotno, izražajo želje po spremenjenih scenarijih in zadovoljevanju potreb na višji ravni. Rutine nas tako lahko tudi utesnjujejo, še posebej, ko pomenijo zadrževanje v določenem scenariju (na primer zaposlitvi, s katero nismo zadovoljni). Tako nepredvidljivost zasebnega in javnega prostora pomeni večjo stisko kakor prekinitev ustvarjenih rutin. Tako na spreminjanje rutiniziranih scenarijev vplivajo trenutne življenjske okoliščine (izobraževanje, brezposelnost, zaposlenost, odvisnost, materialna varnost, dohodek itd.). - Zjutri vstanem, popijem kavo z mamo in pokadim cigaret al pa dva ob kavi. Potem grem običajno v sobo, igram igrce al pa gledam kakšen film. Popoldne sm zadnjih neki dni hodu k zobozdravniku, k sm meu težave z zobom, pa sm mogu hodt trak menjat. Pol po tem sem pršu domov in spet igrov igrce al pa gledu televizijo al pa kkšen dober film. Ene dvakrat na tedn grem pa še umes enkrat na kkšno pijačo s prajtlom, al pa s sestro in njenim fantom km. Nimam kej preveč pestrih dni zadne čase. Je skor usak dan isto. Kaj bi v teku dneva spremenil? Rad bi imel službo, tko da bi hodu delat, da ne bi sam doma visel. Sm se že naveliču tega, sj na začetku je blo še zanimiv, da sm meu 24ur časa zase, pa pač, da sm lenaru, da nism nč delu. Zakaj prav to? Zato k bi recimo pol biu finančno neodvisn. Lahko bi mami in sestri pomagu z denarjem. Ne bi blo tok pritiska sam na mami, da more ona za vse poskrbet, ampak bi blo bol razdeljen. Bi tud jz kej prispevu, ne pa kokr zdj. K večino daje mama, jz pa nč. Zarad tega pol tud velik tvegamo, 70žm2b1. 231

245 Trenutne življenjske okoliščine vplivajo na individualno raven udeleževanja v tveganih ravnanjih. Družbene ureditve, kot je na primer na področju izobraževanja, omogočajo mladim prosto izbiro izkoriščanja prostega časa, v katerem se odražajo vplivi racionalnega individualiziranega tehtanja škode in dobička (kot je na primer preprodaja drog z namenom vzdrževanja določenega življenjskega standarda) ter sprejemanja tveganj z namenom spoprijemanja z nastalimi okoliščinami, ki lahko na dolgi rok pomenijo izgubo.»precej je življenjskih situacij, v katerih lahko najdemo natančna in stroga pravila delovanja, govora, tudi čustvovanja, pri tem prepoznavamo splošno naravo skritih pravil, konvencij, pomenov dejanj in zahtev, ki jih pred nas nalagajo igrane socialne vloge.«(ule Nastran 1993, str. 40) Na ravni posameznika_ce to pomeni, da mora sam_a najti ustrezne načine za ravnanje s temi tveganji in tudi breme neuspeha je preloženo predvsem na posameznika_co. Osebne pripovedi sogovornikov_c v večini odražajo individualiziranost tveganj na področju izobraževanja (npr. izbira izobrazbe), zaposlovanja (npr. izbira izobrazbe vpliva na zaposlovanje glede na povpraševanje na trgu dela), materialnega položaja (npr. igre na srečo, zadolževanje), itd., kar kaže na poosebljanje individualizacije kot vodila lastnega življenja, sprejemanja odločitev in potemtakem neogibno tudi lastne odgovornosti. - Kaj pa lastna tveganja? Izbire mislim, da imam veliko, kar se tiče prihodnosti. Konec koncev sami izbiramo, kaj želimo. Ko si nekaj resnično želimo, delamo na tem, da uresničimo in nas prva ovira na zaustavi. Sama sem pozitivna glede možnosti, s prisotnostjo straha, vendar mislim, da so želje in cilji toliko močni, da bom jih poskušala uresničiti. Seveda pa ne smemo pozabiti dejstva, da se želje in prioritete spreminjajo skozi čas, 43ž225z8. Individualizirana odgovornost za zagotavljanje lastne eksistence in tako tudi lastne biografije in meril ravnanja za življenje, se kaže tudi v pripovedih sogovornikov_c. Udeleževanje v tveganjih tako vključuje pomembno komponento individualnosti, pri čemer je ogroženost, podobno kot pri kolektivnih tveganjih, pomemben dejavnik. Tako tveganja, ki lahko ogrožajo lastno življenje, dajejo vtis neproblematičnosti, medtem ko so tista, ki bi lahko na kakršen koli način ogrozila druge, nesprejemljiva. - Torej, dokler s tveganjem ne uničim/oškodujem koga drugega, je po mojem mnenju v redu, saj potem sam nosiš posledice. Taka so moja stališča, vrednote, 62m23sš7. 232

246 Z individualizacijo se pojavi želja po individualiziranem življenjskem slogu (v izobraževanju, poklicu in delovnem mestu, načinu življenja), ki temelji na posameznikovi_čini svobodni izbiri, da se ukvarja s samim seboj, s čimer se zmanjša njuna zmožnost prepoznavanja strukturnih prisil, posledica česar je manj sodelovanja in solidarnosti (Rener 2007). Kolektivna tveganja so tako redkejša in povezana z iskanjem sprostitev z zabavo in užitki. Delimo jih lahko na kolektivna tveganja v prostočasnih aktivnostih in kolektivna tveganja uživanja drog. Pri obeh oblikah gre za prepletanje zabave, užitka, blaženja napetosti in večjega občutka varnosti. Kolektivna tveganja uživanja drog (tako prepovedanih kot dovoljenih) povečujejo užitek in hkrati postajajo sredstvo, orodje blaženja napetosti, ki lahko pripeljejo do neprijetnih situacij. Kljub temu, da je uporaba alkohola med mladimi nekaj 'normalnega', njihovi pivski vzorci pogosto povzročajo zaskrbljenost pri odraslih in so pogosto v središču številnih 'moralnih panik'. V zadnjem času lahko zasledimo v medijih senzacionalistično poročanje o pivskih navadah mladih, 'grozečih' statistikah o pogostosti uživanja drog, ki se običajno začnejo z ' zaskrbljujoč je podatek, potrebno je ', kar govori v prid sprejetju zakonodaje, ki omogoča lokalnim oblastem, da prepovedo pitje alkohola na javnih mestih, 60 kar pa je z vidika javnozdravstvenega diskurza kontraproduktivno. Čeprav javnozdravstvene politike pogosto izkoriščajo medije za doseganje svojih ciljev, pa Artkin in Arkin (1990 v Šabić 2012) opozarjata na razlike v njihovih ciljih, ki se pogosto izključujejo oziroma si nasprotujejo. Tabela 12: Primerjava Ciljev množičnih medijev in ciljev javnega zdravja Cilji množičnih medijev Zabavati, prepričati, informirati Ustvarjati dobiček Refleksija o družbi Prioriteta je osebna problematika Pokrivanje kratkoročnih dogodkov Prenos najpomembnejših informacij Cilji javnega zdravja Izobraževati, poučevati Izboljšati zdravje populacije Spremeniti družbo Prioriteta so družbeni problemi Izvajanje dolgoročnih kampanj Ustvariti globlje razumevanje kompleksnih informacij 60 Strokovni posvet: Popivanje na odprtih javnih prostorih v Ljubljani (2013): Na Jesenicah je Mestna občina Jesenice leta 2010 sprejela Odlok o prepovedi popivanja na odprtih javnih prostorih na Jesenicah, s katerim so želeli doseči preventivne učinke spodbujanja k odgovornejšemu ravnanju pri uživanju alkohola med mladimi. Direktor občinske uprave mestne občine Vladimir Pretnar ocenjuje, da je program uspešen, saj se je uživanje alkohola na javnih mestih zmanjšalo, posledično pa je prišlo tudi do upada števila kršitev javnega reda in miru. Nasprotno pa mladi pripovedujejo, da odlok z Jesenic ni zmanjšal uživanja alkohola, temveč so se, kot je opozoril tudi Sande (2013), zamenjali samo scene/kraj uživanja. Mladi z Jesenic tako opozarjajo, da sedaj popivajo na Bledu, namesto na Jesenicah. Tako ne moremo govoriti o uspešnosti ali učinkovitosti odloka, saj je ustvaril le nova tveganja, npr. vožnjo pod vplivom alkohola. 233

247 Obema sferama pa je skupno ustvarjanje moralne panike. Kot opozorita Furlong in Cartmel (2007) antisocialno vedenje in prometne nesreče, povezane z uživanjem alkohola, niso nov pojav. Uživanje alkohola je del običajnih prehodov v odraslost in učenje načinov uživanja alkohola v različnih družbenih kontekstih je pomembna veščina (ibid.). Splošno znano je, da večina eksperimentalnih drog (alkohol, konoplja, tobačni izdelki, itd.) ne predstavlja velikega tveganja za zdravje, normativna prepovedanost (ilegalnost) številnih drog skupaj z medijsko ustvarjeno moralno paniko pa povzroča situacije izpostavljenosti mladih policijskemu nadzoru in pravnemu sankcioniranju. V tem pogledu je ustvarjanje moralne panike zgolj interes politike, ki s pomočjo medijev poskuša vsiliti ideologijo zdravega telesa, z namenom zmanjšanja morebitnih stroškov zdravljena v prihodnosti. Moralna panika tako pomeni politično orodje 'varčevalnih ukrepov'. Kljub povedanemu nam pripovedi povejo, da uživanje drog pri mladih postaja nenapisana družbena konvencija mladostniškega eksperimentiranja na poti v odraslost. Kolektivna tveganja prostočasnih aktivnosti se odražajo v profesionalnih ali ljubiteljskih oblikah športnega udejstvovanja. Tako pri kolektivnem uživanju drog kot pri skupinskem športnem udejstvovanju oziroma hobiju pa je viden vpliv diskurza individualizacije, ki se kaže kot individualistično preračunljivo ravnanje znotraj skupine, predvsem kar zadeva odgovornost in varnost. V skupinskih tveganjih (npr. uživanje alkohola) je odgovornost navadno razpršena (vsi smo krivi, da smo zašli, 23ž21z5), za varnost pa poskrbi skupina (ko sem se poškodoval, so mi prijatelji pomagali, 67m24sš5.). V pripovedih mladih sogovornikov pa se kaže tudi izrazito individualistično ravnaje pri skupinskih tveganjih. Gre za preračunljivost posameznikov_c v primeru, ko ocenijo, da so posledice prevelike, in odgovornost preložijo na posameznika_co, namesto da bi se izognili tveganju. Vpliv individualistične misli maksimiranja dobička in koristi pri tveganem ravnanju se na eni strani kaže kot preračunljivo ravnanje pri udeleženosti v kolektivnih tveganjih, in na drugi kot izogibanje lastni odgovornosti in s tem kolektivnim tveganjem. Kolektivna tveganja postanejo zanimiva zaradi kolektivističnega duha, razpršene odgovornosti, občutka večje varnosti in možnosti posvetovanja, ki omogoča večjo sproščenost. Večina sogovornikov pa kljub temu, da priznavajo te prednosti, nastopajo kot izraziti individualisti, saj v primerih 'škode' ne želijo prevzeti odgovornosti za druge in najraje tvegajo sami. So del skupin, katerih člani imajo individualizirane cilje, ki jim narekujejo tudi individualizirano zasledovanje teh ciljev. 61 Enake potrebe skupine (npr. uspešno zaključiti šolo) pri tem ne vplivajo na njihovo po- 61 Pripoved 23-letnice: Nekateri moji prijatelji tvegajo na podobne načine kot jaz, vendar pa ne morem reči, da skupinsko tvegamo. Vsak si namreč želi nekaj drugega, hkrati pa smo si tudi konkurenca, zato se predvsem medsebojno podpiramo, vendar pa vsak tvega sam, kakorkoli in na kateremkoli področju si pač želi. Neko tveganje 234

248 vezovanje. Posledice individualizma se tako kažejo v zasebnem in javnem življenju, kjer značilnosti skupin mladih postanejo individualistična načela konkurenčnosti, zagotavljanja lastne varnosti in prevzemanja odgovornosti le zase. Ne glede na vrsto tveganj (individualna ali kolektivna) imajo mladi sogovorniki veliko izkušenj z njihovimi posledicami. Pri individualnih tveganjih se posledice najpogosteje nanašajo na poškodbe, prepire v družinskih in partnerskih odnosih. Pripovedi mladih pa so razkrile tudi posebno kategorijo posledic, ki nastanejo v povezavi z delom, ki ga opravljajo (npr. rudarstvo). Posledice so tu kažejo kot stres, tesnoba in različne bolezni. Pri individualnih in tudi kolektivnih tveganjih imajo sogovorniki redkeje izkušnje z ukrepi policije zoper dejanja, ki so po normah in konvencijah družbe označena kot deviantna (npr. uživanje marihuane oziroma prepovedanih drog). Pravno sankcioniranje se prav tako redkeje pojavlja pri kolektivnih tveganjih. Posledice teh tveganj so večinoma individualne in se nanašajo na uživanje alkohola in drog, kažejo pa se kot slabo počutje, bruhanje, izguba spomina ali halucinacije. Kriminalna dejanja (npr. preprodaja drog, prostitucija, delo na črno) kot del kolektivnih ali individualnih tveganj se najpogosteje pojavljajo z namenom vzdrževanja določenega življenjskega standarda ali zadovoljevanja potreb (npr. lastne odvisnosti od prepovedanih drog, ohranjanje možnosti za zabavo in užitek, financiranje hobijev in prostočasnih aktivnosti). V teh primerih deviantno ravnanje nastane kot posledica na eni strani družbenih obsodb določenih dejanj (v primerih, ko gre za uživanje marihuane) ali kot posledica materialnega standarda posameznika_ce (ko jima dohodek ne zadošča za zadovoljevanje potreb). V slednjih primerih deviantno ravnanje predstavlja orodje za doseganje družbeno pričakovanih 'normalnih' biografij. Večina socioloških teorij pojasnjuje prestopništvo s kriminogenim 'deficitom', npr. pomanjkanje gmotnih dobrin, pomanjkljivo vzgojo (socializacijo), pomanjkljivim (ne)formalnim družbenim nadzorstvom, pomanjkljivimi priložnostmi (za uresničevanje želja in zadovoljevanje potreb), pomanjkanjem delovnih mest (posledica strukturne brezposelnosti), relevantnimi prikrajšanji in pomanjkanjem trdnih oziroma soglasnih moralnih temeljev družbenega življenja (ki jih povzema izraz 'kriza vrednot') (Kanduč 1999). To potrjuje tudi mojo ugotovitev, da udeleževanje v tveganem ravnanju, označenem kot deviantnem, ni posledica individualnih psiholoških značilnosti, temveč posameznikovih_činih življenjskih okoliščin. prevzamem predvsem takrat, ko je situacija zanimiva, ni nevarna zame, hkrati pa mi ponuja dobiček v obliki novih izkušenj in možnosti razvoja. Načrtujem po navadi precej dolgo, saj moja tveganja vključujejo na primer odločanje za študij/prakso/delo v tujini, študijsko izmenjavo itd., ki zahtevajo več priprave in pomembnih odločitev. 235

249 Prav tako udeleževanje v kolektivnih tveganjih ni posledica pripadnosti subkulturi. Mladi se le redko identificirajo s posebnimi skupinami. Bolj kot za način oblačenja, poslušanje glasbe in sledenje pravilom vedenja, jim prijateljska skupina pomeni oporo, združevanje na podlagi interesov (prostočasnih dejavnosti in hobijev) in razumevanja. V tem smislu imajo današnje mladostniške skupine značilnost subkultur interesnega povezovanja s to razliko, da današnje skupine omogočajo (ali celo zahtevajo) individualizirano postavljanje ciljev in ravnanj. To pomeni, da so se preoblikovale, zgodil se je premik od ritualov, pravil, zahtev in podrejanja k individualizaciji znotraj skupine. Po Meadu (1997) je um kot probleme rešujoče mišljenje socialno pridobljeno sredstvo, s katerim posameznik_ca rešuje različne težave v prilagajanju okolju, s katerimi se sooča v svojem življenju in ki ga, dokler jih ne reši, ovirajo v njegovem delovanju. Um je tudi mehanizem, ki omogoča socialno rekonstrukcijo. Kot sposobnost mišljenja omogoča človeku, da se kritično odzove na organizirano družbeno strukturo in jo bolj ali manj reorganizira, rekonstruira. Pri taki družbeni rekonstrukciji sodeluje um vsakega človeka, ki ima skupen interes z drugimi ljudmi v skupnosti. V procesu se razširijo intelektualne meje družbe v večjo socialno celoto, v kateri so socialni konflikti usklajeni, pomirjeni in rešljivi. Podobno kot na ravni družbenih sprememb, je v subkulturah prišlo do osvoboditve posameznika_ce znotraj skupine. Še več, lahko bi trdili, da je vključevanje individualizacije v družbene strukture vplivalo na razvoj tako imenovanih individualiziranih interesnih skupin, ki bi jih lahko poimenovali tudi individualizirane subkulture. Spremembe, ki jih ljudje naredijo v družbeni ureditvi, spreminjajo tudi njih same. Pri odpravljanju konfliktov ljudje zavestno modificirajo in rekonstruirajo družbo in hkrati svoje osebnosti. Tako je odnos med socialno rekonstrukcijo in rekonstrukcijo osebnosti vzajemen. Velja pa tudi obratno, saj se osebnost ne more rekonstruirati, ne da bi se rekonstruiral tudi družbeni red. Socialna in osebnostna rekonstrukcija sta dve plati procesa človeške socialne evolucije.»med potekom te evolucije v organiziranem družbenem življenjskem procesu, v katerem delujejo vsi ljudje, pa postaja medsebojna odvisnost ljudi vedno bolj zapletena in visoko organizirana.«(mead 1997, str ) Zaključim lahko, da so družbena tveganja danes individualizirana tudi na področjih, na katerih so se v preteklosti odgovornosti in posledice tveganj kolektivizirale. Potrdim lahko svojo začetno tezo, da družbena tveganja povzročijo individualizacijo tveganj, kar pa pri nekaterih mladih pelje v pretvarjanje tveganih situacij v svojevrsten tvegan življenjski slog. Še več, individualizacija kot prevladujoča miselnost sodobnega časa prodre tudi na področja kolektivnosti, ki jo pri mladostnikih prepoznamo v poosebljanju miselnosti 'drugega kot rivala', ki pomeni 236

250 'grožnjo za preživetje'. Tako solidarnost, pomoč in podpora postajajo ovire za doseganje cilja, saj pomenijo 'samožrtvovanje' za dobrobit drugega. Strukturne spremembe in družbena tveganja Tveganja, ki so jim danes izpostavljeni mladi, lahko razdelimo na tista, za katere mladi niso povsem sami odgovorni in jih vanje sili družbena in gospodarska situacija, kot so brezposelnost in iz nje izhajajoča ekonomska stiska, stanovanjska vprašanja in negotova prihodnost. Na drugi strani pa so tveganja, ki se jim mladi izpostavljajo, ker ta ravnanja predstavljajo blažilce družbenih pritiskov kajenje, droge, tvegane spolne prakse, hitra vožnja, prenajedanje, predajanje virtualnemu svetu, (predvsem, ker je v njem vse mogoče) itd. To so ravnanja, s katerimi lahko preusmerijo pozornost od stisk, v katerih so se znašli, in preusmerijo pogled v nekaj, kar postane središče njihovega življenja, čeprav se ob tem morda ne zavedajo, da so se znašli v drugi tvegani situaciji. Sogovorniki_ce prepoznavajo družbena tveganja tako na področju ekologije 62 kot politike in v medsebojnih odnosih. Kot največja tveganja izpostavljajo krizo vrednot, ki se odraža v materializmu in kapitalizmu, družbeni razslojenosti in izginjanju socialne države. To se pri mladih odraža v brezbrižnosti, ki jo povzroči neoliberalna politika 'gonje za denarjem', in v ideološkem načelu individualizacije tekmovalnosti, ki uničuje medsebojne odnose. Neoliberalna načela rivalstva tako onemogočajo povezovanje, sodelovanje in vzajemno pomoč. Naraščanje novih zahtev, prisil in oblik nadzora, ki se pojavljajo na področju izobraževanja, potrošnje in na trgu dela, pelje v stiske in s tem ustvarja razmere brezbrižnosti. Proces prodiranja individualizacije v družbene strukture ustvarja tokove povečevanja navideznih izobrazbenih izbir, 63 razvoj novih oblik komunikacije (predvsem virtualne), samostojne možnosti načrtovanja življenjskih poti (biografije), individualizacijo iskanja rešitev pri življenjskih problemih, spremembe poklicnih struktur in vrednotnih usmeritev in navidezno večjo razredno mobilnost prebivalstva. To ustvarja ambivalenten odnos mladih do družbenih struktur. Sami navajajo, da jim spremenjene družbene strukture sicer omogočajo večjo izbirnost, a na drugi strani povečujejo tudi nemoč in stiske, ki jih doživljajo. Največji družbeni problem vidijo v brezposelnosti kot posledici napačnih političnih ukrepov. Hkrati individualizacija prenese odgovornost za posledice tveganj na 62 Tu se kaže podobnost z Beckovim (1992) razmišljanjem o ekoloških tveganjih sodobne družbe. 63 Navideznost se tu nanaša na neenako dostopnost do izobraževanja v zasebnih šolah. 237

251 posameznika_co, ki mora izbirati med različnimi sprejemljivimi tveganji (izobrazba, zaposlitev, bivanje, življenjski slog, itd.), medtem ko se prikrijejo načini njihove regulacije. Protislovja, ki se pri tem razvijejo, so razvidna iz pripovedi o tveganjih, ki na eni strani omogočajo izbiro svoje poti do odraslosti, ustvarjanje lastnih biografij, na drugi pa krepijo nemoč. V pripovedih mladih se zrcalijo vplivi družbenih struktur, ob kateri tudi sledenje družbenim normam in konvencijam ne zagotavlja možnosti ustvarjanja družbeno želenih vlog (žene oziroma moža, mame oziroma očeta, lastnika_ce stanovanja oziroma hiše itd.). V njih se kaže paradoks racionalne odločitve, ki odraža domino efekt navidezno pravih, vendar v resnici morda nepravih odločitev. Ko se mlad človek odloči, da bo sledil konvencionalnim pravilom, ki jih zapoveduje institucionalizirana struktura področij življenja v izobraževalni, socialni in zdravstveni sferi, dejansko podredi vse svoje življenje institucionalizirani logiki v upanju, da mu bo prinesla varnost in korist (saj jo institucija v deklariranih ciljih tudi obljublja samo izobrazba je zagotovilo za zaposlitev, samo status je zagotovilo za določeno družbeno vlogo). V resnici pa lahko ugotovi, da je njegova oziroma njena prihodnost v celoti odvisna od aktualnega stanja v družbi, na katerega vplivajo tako družbeno ekonomski kot politični dejavniki, ki so nepredvidljivi, nepregledni, spremenljivi in odvisni od silnic, ki jih obvladujejo centri moči. Tak človek lahko pri sebi opazi neke vrste zaporedja izključenosti in nedostopnosti želenih statusov. Družba, v kateri so 'okoliščine in napredovanja' v statusu nejasni, netransparentni in nestalni, zahteva iznajdljivost, navidezno krotkost in poslušnost, pa tudi iskanje in izumljanje taktik vzpostavljanja želenega življenjskega sloga. Če človek nima 'možnosti ali sposobnosti', da bi se znašel (npr. socialno mreženje, zanesljivi in zadostni materialni viri, ambicioznost, rivalstvo in tekmovalnost itd.), je povsem izključen iz dominantnih družbenih okolij, pristane na družbenem robu in je posledično odvisen od različnih oblik pomoči in vzdrževanja (npr. žepnina in stanovanje pri starših, denarna socialna pomoč, itd.). Te oblike vzdrževanja ljudem odvzamejo vsakršno moč vpliva, postanejo odvisni od njihove ponudbe, še več, ljudje občutijo olajšanje, če sploh dobijo kakršno koli zaposlitev. Obenem ujetost v ta odvisnostni odnos ne omogoča samo-uresničitve. Posamezniki_ce vse svoje želje in interese povsem zatrejo in podredijo pritiskom iz okolja. Zunanjemu opazovalcu se zdi, da so se vdali v usodo in da so povsem nesamoiniciativni in brez motivacije. Tak pogled prepoznamo tudi v retoriki služb s področja socialnega varstva, na katero opozori tudi Grebenc (2005), ko zaposleni poročajo o uporabnikih kot nezainteresiranih, nemotiviranih in lenih pri 238

252 samo-aktivaciji (Wright 2003). Nastane vtis, da potrebujemo nov program socialnega varstva, ki bo vključeval koncept 64 socialne aktivacije, prinašal nove strukturne spremembe in podpiral politično idejo reorganizacije centrov za socialno delo. Vendar pa je, kot kažejo tudi izkušnje iz tujine (Leskošek 2016), koncept socialne aktivacije psihologističen in neučinkovit. Instrumentalnost ideologije tega koncepta se kaže v prepričanju v možnost spreminjanja vedenja, na osnovi prisile in pogojevanja brez upoštevanja okoliščin, ki so vplivale na nastanek določenega vedenja (npr. marginalizacije, odvisnosti, duševne motnje, itd.). Zaposlovanje socialnih aktivatorjev na področju socialnega varstva pomeni»[ ] vdor poceni 'psihologizacije' v strokovno kompleksnost.«(ibid., str. 6) Resničnost uresničevanja politične idejne rešitve zmanjševanja revščine in socialne izključenosti z vzpostavitvijo sistema in s tem zaposlitvenega profila socialnega aktivatorja se kaže v cilju novega predloga zakona o socialnem varstvu, ki vključuje zmanjševanje števila prejemnikov socialnih transferjev (predvsem dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči). 65 Socialna aktivacija tu pomeni nadaljevanje procesa individualizirane odgovornosti uporabnikov storitev socialnega varstva in zmanjšanja števila proračunskih porabnikov. To pa kaže na neoliberalno ideologijo, v kateri se socialna država vidi kot glavni problem družbenega oziroma kapitalnega napredka, zaradi česar jo je potrebno omejiti, če ne celo ukiniti. S tem postane neupoštevanje družbeno-normativnih zahtev kot sestavnega dela individualiziranega življenjskega projekta dejavnik popolne izključitve in zmanjšanja možnosti. Kljub temu, da nekateri doživljajo te zahteve kot pretirane in nerealne nujnosti in ne vidijo smisla v tem, da bi se jim podrejali, jih razumejo kot prikrito obvezo, ki jo morajo izpolniti. 64 Problem se osredotoča na tveganje in verjetnost dogodka preko ugotavljanja dejavnikov, ki povečajo ali zmanjšajo tveganje, ter iskanjem smiselnih odgovorov nanje (Flaker et al. 2002, str. 9). Bistvo koncepta je tako usmerjenost v zaznavanje, zmanjševanje in preprečevanje neželenih posledic, ki niso le zdravstvene. Ključna elementa pri ocenjevanju tveganja sta tu škoda in dobiček, ki omogočata razumevanje in pojasnjevanje določenega ravnanja z opisovanjem njegovih pozitivnih in negativnih posledic. Tveganje pomeni verjetnost, da bo prišlo do posledic (Šabić 2012, str. 295). 65 Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti je predložilo Državnemu zboru Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 uradno prečiščeno besedilo, 23/07 popr., 41/07 popr., 114/06 ZUTPG, 61/10 ZSVarPre, 62/10 ZUPJS in 54/12) skrajšani postopek: Predlagamo obravnavo in sprejem predloga zakona po skrajšanem postopku v skladu s prvim odstavkom 142. člena Poslovnika Državnega zbora, saj gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona. S predlogom zakona se uvaja pravna podlaga, s katero se omogoča predhodno testiranje organiziranosti dejavnosti oziroma posamezne socialno varstvene storitve ali programa, katere vsebina je že dorečena. Zagotavlja se zakonska podlaga za črpanje evropskih sredstev za izvedbo pilotnega projekta, katerega namen je razvoj in umestitev v sistem socialnega varstva storitev socialne aktivacije, ki bo pilotno sofinancirana iz evropskih sredstev potrjenega Operativnega programa za evropsko kohezijsko politiko , kot posledica predvidene reorganizacije centrov za socialno delo. Zagotavlja se tudi pravna podlaga za razvoj socialnovarstvenih programov, odpravlja pripravništvo kot obvezen pogoj za pristop k strokovnemu izpitu in skrajšuje obdobje opravljanja pripravništva, razbremenjuje upravne postopke, določajo posebni pogoji za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju socialnega varstva in omogoča podelitev tega statusa tudi drugim pravnim osebam zasebnega prava, ki niso ustanovljene z namenom pridobivanja dobička ter usklajujejo predpisi o inšpekcijskem nadzoru z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, in inšpekcijo dela. 239

253 Čeprav se namreč zavedajo lažnosti upanja, ki jim ga dajejo, lahko vsak upor proti njim pomeni poraz v ustvarjanju želene življenjske zgodbe. Izobraževanje v tem smislu pomeni tvegano situacijo prve življenjske odločitve, ki bo vplivala na nadaljnji potek življenja. Družba tako ustvarja strukture realnosti, ki dajejo občutek, da je uspešno zaključena univerzitetna izobrazba pogoj za vstop na trg dela in tako pridobitev dohodka, ki omogoča preživetje. Protislovje pa se pokaže v velikih družbenih preobratih, kot je trenutna negotovost v gospodarstvu. Ustvarjene razmere na področju gospodarstva in ekonomije poglabljajo prepad med 'ustrezno' izobrazbo in zaposlitvenimi možnostmi na trgu dela. Področje izobraževanja usmerjajo tradicionalne institucije, ki so, kot zapiše Ule (2014, str. 310), v»[ ] gibanju k transnacionalni svetovni družbi.«globalizacija povzroča, da postajajo tradicionalne institucije modernih družb odveč, kar pomeni, da ta družba ni ne svetovna država ne skupnost držav, temveč prostor, kjer delujejo transnacionalni dejavniki. Osrednja predstava, povezana s pojmom globalizacije, je nedoločna predstava o samodejnosti svetovnega dogajanja, odsotnosti centra in nadzornega mehanizma. To pomeni, da mladi danes klasičnih tradicionalnih inštitucij ne vidijo kot akterje, ki sploh lahko kakor koli vplivajo na družbeno dogajanje, temveč jih prej vidijo kot institucije, ki so same sebi namen (ministrstva, državne ustanove, zavarovalnice), in se samo-vzdržujejo. V določenih primerih se jim zdi, da jih morajo upoštevati kot del realnosti in jih vzamejo kot del samoumevnih obveznosti. Globalizacija pa jih navdaja z občutkom, da realnost poganjajo silnice, ki jih ni mogoče niti razvideti in so onkraj njihovega vpliva. Hkrati pa klasične tradicionalne institucije dojemajo kot institucije brez moči, ki postajajo del okolja, so na neki način samoumevne in jih uporabljamo samo instrumentalno, bodisi zato, da nam zagotovijo oziroma priskrbijo določen status (npr. status študenta) bodisi določeno družbeno vlogo (npr. biti izobražen). Čeprav je vse to nujno za sodelovanje v globalnem svetu, nikakor ni vodilo ali zagotovilo ne za razredno mobilnost ne za občutek varnosti. Na mikro ravni se morajo mladi prebijati skozi institucionalna okolja, če sploh želijo ustvariti vtis normalnosti oziroma vtis, da sprejemajo družbene konvencije. V nasprotju s preteklostjo, ko je sprejemanje družbenih konvencij zagotavljalo cenjen družbeni položaj, so za mlade danes, kakor je razvidno iz njihovih pripovedi, te konvencije prej ovira kakor priložnost. Zanje konvencije postajajo rutina, ki jo želijo izpolniti na način, ki bi jih čim manj prizade, in v primerih socialno močnejših, s čim manj napora. Na drugi strani revnejši sogovorniki menijo, da jim te institucije do neke mere podeljujejo družbeno zaželene statuse, ki v so v njihovih očeh pogoj za to, da se lahko pomaknejo naprej v družbi in ustvarijo vsaj nekaj možnosti za prehajanje. 240

254 - Mislim, da sta znanje in izobrazba najpomembnejša dejavnika pri iskanju zaposlitve, vendar pa sta na žalost zadnje čase zelo pomembna tudi veze in poslanstva. Jaz bom iskala zaposlitev na podlagi izobrazbe in referenc, 55ž20sš3. Izobraževanje pa še ne more zagotoviti zaposlitve. V sedanjem času se mladi soočajo z brezposelnostjo in celo podzaposlenostjo. Spannring in Reinprecht (2002) menita, da je kriza delovnega trga v zahodni Evropi pripeljala do povečanja brezposelnosti, negotovih zaposlitev in neformalnega dela, predvsem med mladimi, ki šele vstopajo na trg delovne sile. To je zapletlo prehod v zaposlitev, obenem pa povzročilo večja tveganja za posameznike_ce.»prehodi mladih na trg delovne sile so postali tvegani v več pogledih. Prehod ni več enosmeren ampak vključuje tudi diskontinuitete, kot so multipli prehodi med izobraževanjem, delom in brezposelnostjo, kot tudi negotove oblike zaposlitve za skrajšan in določen čas ali celo neformalno zaposlitev. Mladi, ki vstopajo na trg delovne sile, se tako srečujejo z visoko stopnjo tveganja povezanega z nestabilno zaposlitvijo, neformalnega dela ali nezaposlenosti.«(zupanc 2009, str. 31). Brezposeln mlad človek je izpostavljen revščini in je odvisen od drugih. Tudi v primeru zaposlitve se veča odstotek zaposlenih revnih, ko mladim dohodek ne omogoča dostojnega življenja. Mladi pogosto opisujejo pomanjkanje izkušenj kot razlog oziroma opravičilo politike in centrov moči (v tem primeru delodajalskih lobijev) za nizke dohodke, kar jih potiska v položaj cenene delovne sile in v različne oblike podzaposlenosti, prekernih, pogodbenih in sezonskih zaposlitev. Če so v preteklosti ti statusi odražali nekvalificiranost iskalcev zaposlitve, so danes to visoko kvalificirani mladi, mladost in neizkušenost pa sta tudi opravičilo za nizke 'mezde'. - Lahko vplivam na to, ali bom naredila faks in izpite, pa še to je včasih odvisno od profesorja. Ne morem pa vplivati na to, ali bom zaposljiva, ker sem končala bolonjski program in smer, ki sem jo izbrala, niti na to, ali me bodo sploh kje zaposlili lahko izpostavim prednosti, napišem dobro prošnjo, ampak nimam priporočil, za kar sem malo kriva sama, ker nisem delala med faksom, 29ž22sš4.). Povečuje se revščina, ki pa je povsem individualizirana, zaradi česar odgovornost za njeno preprečevanje vse bolj nosi posameznik_ca. Odgovornost države, da zagotavlja socialno varnost, se prenese na družino in na posameznika_co, to pa pomeni premik od etatističnega 66 tipa države 66 Kolarič et al. (2002) pravijo, da je bil ta tip vzpostavljen v bivši socialistični družbi, v katerih je dominirala vloga države. Država je ustanavljala, financirala in nadzorovala vse socialno varstvene organizacije in institucije. Državljani pa si niso mogli zagotavljati resursov v drugih sferah. Vloga neprofitnih organizacij je bila šibka zaradi formalnih ovir. Trg v obliki produkcije storitev legalno ni obstajal. 241

255 blaginje h korporativističnemu 67 tipu (Črnač-Meglič 2000), katerega cilj je zmanjšati odgovornost države in povečati posameznikovo_čino odgovornost za zagotavljanje lastne socialne varnosti. To od posameznika_ce zahteva iskanje taktik preživetja, ki so na eni strani v lastni iznajdljivosti, ki lahko pomeni visoko stopnjo dobička, vendar hkrati tudi visoko stopnjo grožnje, 68 in na drugi v odvisnosti od primarne družine. Spremenjene strukturne oblike tako močno vplivajo na pojav podaljšane mladosti, ko mladi živijo skupaj s starši in hkrati narazen. Gre za vmesno obdobje družinske odvisnosti in neodvisnosti mladih, tako imenovana LAT 69 faza (Rener in Švab 1996). Avtorici (ibid.) razloge vidita v brezposelnosti, udobnem in cenenem življenju pri starših, razumevanju med njimi, materialni in čustveni varnosti, podaljšanju obdobja študija in s tem podaljšanega vstopa na trg dela. Kot je razvidno iz prejšnjih pripovedi, temu danes ni povsem tako. Razlogi, ki jih sogovorniki navajajo, so povezani z brezposelnostjo in materialno odvisnostjo. Podaljšanje študija v smislu univerzitetnega izobraževanja pa nastane kot posledica ustvarjenih strukturnih potreb, ko se je v devetdesetih letih preteklega stoletja izkazalo, da imamo na trgu delovne sile premalo visokokvalificiranih delavcev in se je v ta namen promoviralo visokošolsko izobraževanje. Ustvarjena prisila skupnega življenja tako ni lastna odločitev mladih, njihova želja ali odraz lenobe, temveč taktika, odgovor na situacijo, v kateri so se znašli. Tveganje materialne odvisnosti je tako situacija, v kateri so se mladi znašli in s katero se morajo soočiti na individualiziran način. V kapitalistični družbi je pomemben kapital, človek pa je orodje za proizvodnjo kapitala. Ker mladi 'neizkušeni' iskalci zaposlitve nimajo orodij za proizvodnjo kapitala, so odvisni od svojih staršev. Kapital kot produkt dela postaja težko dostopna vrednota, ki hkrati pomeni merilo ocenjevanja in vrednotenja posameznikov_c. 70 Nenehni boj opisujejo kot hiter tempo življenja, boj brez predaha, katerega posledica je stres. Izginjanje 67 Črnač-Meglič (2000) opredeli korporativistični tip države blaginje kot zahtevo po prenosu zagotavljanja socialne varnosti z države na posameznika_co, pri čemer je vloga države le zagotavljanje možnosti. S tem se zmanjša pomen socialnih zavarovanj, ki jih zagotavlja država, v ospredje pa se postavijo različna dodatna zavarovanja. To omogoči vpeljavo principa subsidiarnosti (podpore) kot temeljnega principa. Država pa mora spodbujati organiziranje, razvoj in izvajanje programov. V Sloveniji so v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja te ukrepe, ki so bili načrtovani ob osamosvojitvi Slovenije, vpeljevali le v omejenem obsegu, kar pa ne pomeni, da jih ne bodo vpeljevali v prihodnosti. Javni sektor sicer še vedno opravlja primarno funkcijo izvajanja storitev, četudi je bil zakonski monopol odpravljen že v devetdesetih letih. 68 To ponovno potrdi Tezo 1: Družba tveganj povzroči individualizacijo tveganj, kar pri nekaterih mladih pelje v pretvarjanje tveganih situacij v svojstven tvegan življenjski slog. 69 Tanja Rener in Alenka Švab (1996, str. 139): LAT faza v izvirniku ang. 'living apart and together' pomeni živeti skupaj in hkrati narazen. 70 Ni to, kaj bi moral konkretno početi, ampak predvsem to, da dosežem samostojnost, da si lahko sam postavljaš stvari na svoje mesto v življenju, da dosežeš neko stopnjo izobrazbe, najdeš službo, daješ na stran nekaj denarja, da živiš neko odgovorno življenje; da si sposoben, 38m22sš5. 242

256 tradicionalnih vrednot (prijateljstvo, solidarnost, poštenost, itd.) pa povzroči odtujenost, ki utrjuje neoliberalno in kapitalistično idejo individualnosti. Odtujenost kot posledica institucionalizirane individualnosti in potenciranje lastne odgovornosti posameznika_ce za ustvarjanje individualiziranih osebnih identitetnih projektov preprečuje njuno zmožnost prepoznavanja prednosti kolektivizma. S preteklo finančno krizo so se stiske mladih dodatno poglobile. Z varčevalnimi ukrepi za doseganje 'vitke države' se je povečala konkurenčnost in tekmovalnost mladih, boj za preživetje pa povzroča družbene neenakosti. Individualizirane neenakosti se odražajo v razslojenosti in narekujejo življenjske priložnosti. To utrjuje razmerja moči (družbene in kapitalske), ki jih obvladuje maloštevilna kapitalska elita. Paradoks nastalih družbenih razmer se kaže v povezanosti oziroma nepovezanosti razrednih skupin. Ponotranjenje ideologije in načela individualizacije ne omogoča identifikacije znotraj skupine, temveč so si, posamezniki_ce tekmeci tudi znotraj razrednih skupin, individuumi znotraj razreda. Odločitev prave izbire postane usodna pri deprivilegiranih mladih. - Ne zdi se mi, da imam dovolj možnosti, saj gre naši državi čedalje slabše in me skrbi, kaj bo. Ko bo prišel čas, po diplomi, mogoče prej, bom veliko pripravljena storiti, da bom dosegla cilje, ki si jih bom takrat že zastavila in upam, da se bom spravila k sebi', saj bo tako vse lažje, 25ž22ul5.). Pasivnost in brezbrižnost tako nastaneta kot logični posledici ustvarjenih razmer, v katerih mladi pogosto ne vidijo upanja. Pretiran individualizem in negotovost njihovega položaja vzbujata pri mladih občutek nesmisla, nemoči in tesnobe, kar se odraža v pojavu nihilizma 71 pri mladih. Z osredotočanjem na lastno življenje (pretirano individualizacijo) se razvijeta egoizem in narcizem, odpiranje polja absolutne svobode pa omogoča prosto izbiro sredstev za dosego cilja 'cilj opravičuje sredstvo'. Instrumentalni 72 um kot oblika racionalizacije nastane kot poledica sodobne ekonomske ureditve, ki išče najboljše razmerje med stroški in rezultatom za najbolj kakovostno in maksimalno učinkovitost, zato je sprejemanje odločitev na podlagi ocene stroškov in koristi pri posameznikih_cah razumljiva posledica. Kultura narcisizma, kot posledica individualizacije pelje v socialni atomizem, ki se kaže v tem, da ljudje živijo izolirano drug 71 Po Stresu (1979) gre za filozofski koncept, po katerem življenje nima nikakršnega smisla, ki se po Nietzscheju (1991) odraža kot radikalno zavračanje vrednot, smisla in željnosti. Avtor meni, da je za nihilizem značilno razvrednotenje vrhovnih vrednot, umanjkanje ciljev in umanjkanje odgovora na vprašanje»čemu«(ibid.). Woodwardov (2002) označi nihilizem za psihološko in eksistencialno stanje posameznika_ce, ki je značilnost/bolezen sodobne družbe. 72 Taylor (2000): Instrumentalni um pomeni preračunavanje in iskanje najbolj ekonomičnih sredstev za dosego določenega cilja. 243

257 od drugega in s tem v socialni revščini (Taylor 2000). Kulturno nelagodje, ekonomska in družbena kriza, grožnja negotove prihodnosti pomenijo odsotnost ciljev, upanja, življenjske moči in motivacije (Galimberti 2009). Pritiski, ki so jim izpostavljeni mladi, in ustvarjene družbene razmere (brezposelnost, ekonomska odvisnost itd.), peljejo v občutke brezperspektivne prihodnosti. Posledica je hedonizem, podkrepljen s potrošništvom, ki začasno prežene tesnobne občutke glede prihodnosti (Ule 2008). To pelje v izgubo smisla in v nihilizem. Kljub povedanemu lahko pri mladih sogovornikih opazimo potrebo po pripadnosti, ki pri nekaterih mladih povzroči podrejanje identitetnim oblikam, narekovanim od zunaj. Zapovedi potrošniške ideologije 'lepega' krepijo predstavo, da boš vključen in sprejet, če boš sledil družbenim konvencijam. To narekuje sprejemanje družbeno narekovanih identitet, ki jih mladi poosebljajo preko potrošništvom. Te identitete odražajo zunanje ustvarjene atribute bogastva, ki se postavlja kot najvišja vrednota. Potrošništvo postaja vodilo uspeha. Mladi danes lahko izbirajo med paleto različnih dejavnosti, ki jih z razvijanjem specifičnih oblik potrošnje spodbujajo, da prevzamejo identitete, ki odražajo njihovo individualističnost (Furlong in Cartmel 2007). Zadovoljevanje potreb preko potrošništva omogoči odmik od realnosti, prikrivanje strukturne neenakosti (npr. če nimam denarja za določeno znamko oblačil, kupim ponaredek, ki je videti kot original), potrošnja pa služi kot merilo in pokazatelj ustvarjenega bogastva. Odsotnost tradicionalnih kodeksov in starševske vzgoje (storilnostna naravnanost narekuje dolge delovnike, katerih posledica je pomanjkanje časa za skupno druženje) utrjuje pot potrošnji, ki povzroča izražanje skozi lastnino in s tem ustvarjanje potrošniške identitete. Toda za razvito kapitalistično družbo, ki je zavezana nenehnemu širjenju proizvodnje, je to zelo omejujoč psihološki okvir, ki se končno umakne povsem drugačni psihični 'ekonomiji'.»poželenje nadomesti želja kot motivacijska sila porabe.«(ferguson 1996, str. 205) V potrošniških navadah se zrcalijo ekonomske neenakosti, ki se kažejo tudi v pripovedih mladih o trenutkih vstopa v tveganja, o poteku tveganega ravnanja in načinih obvladovanja tveganja. Njihove pripovedi odražajo dinamiko sodobnih tveganj, ki so ugodnejša za premožnejše, kar se odraža tudi v sodobni obliki psihiatrične diagnoze, v nevrotični motnji, imenovani afluenca Psihoterapevt Jessie H. O'Neill (1997) navaja klinično definicijo stanja: Afluenca je vrsta odvisnosti, karakterne neprištevnosti, psihološke poškodovanosti, nevroze in vedenjske motnje, povzročene ali sprožene zaradi prisotnosti denarja/premoženja ali želje po denarju/premoženju. [ ] Pri posamezniku_ci se kaže v obliki disfunkcionalnega ali nezdravega odnosa do denarja, ne glede na njegov družbeno-ekonomski položaj. Manifestira se kot vedenje, ki je rezultat preobremenjenosti ali neravnovesja glede denarja, ki ga imamo na razpolago. Afluenca pojasnjuje stanje, v katerem smo zmedeni glede pomembnih stvari v življenju ali glede same vrednosti življenja. Del te zmede nastane zaradi neuspešnega razločevanja med tistim, kar želimo, in tistim, kar potrebujemo. 244

258 (v izvirniku ang. affluenza) ali bogataštvo. Gre za posebno obliko asocialnosti. Pojavi se z bogastvom brez odgovornosti in dolžnosti (Šumi 2014). Mladostniki zaradi razvajenosti, ki jo prinese bogastvo, ne znajo sprejeti odgovornosti in razsoditi, kaj je prav in kaj ne. Afluentni posamezniki_ce domnevno izgubijo stik z realnostjo, ki ga povzroči občutek nemoči. Gre za ameriško odkritje, ki so ga vpeljali tudi v svoj sodni sistem.»očitno je, da gre za nov trend v presojanju kriminala, ki obeta, da bodo definicije prištevnosti, neprištevnosti in zmanjšane prištevnosti kmalu krama iz starinarnice. Na sodiščih se bo kriminalcem dokazovalo nevrofiziološke poškodovanosti, za katere je že sedaj očitno, da so le redko posledica mehanske ali pa prirojene napake: nezadržno se uveljavlja gledanje, po katerem je asocialno in psihopatsko vedenje posledica spodletele zgodnje socializacije.«(ibid.) Poskuse uporabe argumenta afluence zasledimo tudi v slovenskem pravosodnem sistemu, vendar ni bil nikoli dokazan. Ko govorimo o mladih, se prizanesljivost tveganj do premožnejših kaže le v omejenem obsegu, predvsem zaradi odvisnosti od starševske pomoči. Velika družbena moč staršev, ki se izraža s premoženjem, in njihov ugled tako postaneta glavni vir za zagotavljanje želenega družbenega položaja mladih. Nasprotno, slab ali zgolj zadosten družbeni položaj pomeni iskanje alternativ (npr. podaljšana mladost, tveganje kriminalnega udejstvovanja, zadolževanje, itd.) in upanje na dober izid tveganja.»ko govorimo o socialni ranljivosti mladih, je videti, da je prav pomanjkanje družinske podpore odločilen dejavnik ranljivosti in tveganj, kar bi z vidika individualizacijskih teorij ne smelo biti presenetljivo.«(rener 2007, str. 46) - Želje vrstnikov so predvsem, da bi delali čim manj in čim več uživali in imeli denar. Vsi bi nekaj na izi. Kako je zanje poskrbljeno, je pa odvisno od tega, kako se znajdejo. Ali delajo, dobijo od staršev, ali dilajo, 84m29z8.). Družbena tveganja, ki prizadenejo prav vse mlade, ne glede na njihov stratifikacijski položaj, in ki jih vsi mladi razumejo kot del identitetnega projekta ustvarjanja lastne, posebne biografije, lahko razdelimo na naslednja družbena tveganja: 1. odnosna (odtujenost, egoizem, nevarnost asocialnosti, pomanjkanje časa za vzgojo, razpad zvez), 2. psihološki pritiski in njihove posledice (prevelike zahteve okolja, stres, negotovost in tesnoba, brezbrižnost in zaskrbljenost, frustracije), 3. družbeno neželene telesne značilnosti in želja, da bi ustrezali telesnemu idealu (teža telesa, barva polti, višina, itd. ); tveganje se pojavi na točki, ko posameznik_ca posega 245

259 v svoje telesne značilnosti in ko namenoma ali nenamenoma spregleda škodljive posledice tega posega v telo, na primer prekomerno hujša, uporablja hormone, steroide, dovoli kirurško poseganje v telo itd. 4. tehnološke (nove tehnologije, računalništvo, internet), in 5. potrošniške (eksperimentiranje z zdravjem in telesom, uživanje dovoljenih drog, razvade, ekstremni športi). Gre za to, da mladi pokažejo, da so sprejeli družbeno ustaljene norme. Govorimo o tveganjih, ki so jim izpostavljeni vsi mladi ne glede na svoj položaj v družbi. V tem pogledu nadziranje na primer telesa ni nič drugega, kakor želja po vzpostavitvi specifične identitete. Pri čemer Giddens (1991) meni, da gre za patologijo refleksivnega samonadzora, ki deluje okoli osi lastne identitete in telesnega videza, znotraj katerih imajo odločilno vlogo sheme anksioznosti. Giddens upravljanje s seboj in s telesom pojasnjuje kot zgolj poskus nadzorovanja lastne podobe in identitete v obdobju, v katerem se mladim zanika avtonomija na področju številnih drugih vidikov njihovega življenja. Pri zgoraj naštetih tveganjih se kaže neogibnost dejanj, kot je na primer izbira ustrezne izobraževalne poti, s to razliko, da si mladostniki z večjo družinsko podporo lahko privoščijo več napak (npr. nedokončana šola ali zamenjava šole) in izobraževanje na področju neperspektivnih poklicev, ki odražajo njihove želje in interese. Druga razlika se pokaže tudi pri obvladovanju teh tveganj, ki je povezano z razpoložljivimi viri. Posebna skupina družbenih tveganj so strukturna in stratifikacijska tveganja (brezposelnost, životarjenje, nezmožnost ureditve življenja, pomanjkanje izbire, nezmožnost zagotavljanja varnosti, revščina, ekonomska in dohodkovna neenakost, odvisnost od drugih, zadolževanje in finančna tveganja, gonja za denarjem, nizka cena njihovega dela, izguba vrednot, podaljšana mladost, brezdomstvo), ki nasprotno prizadenejo zgolj tiste z manj viri. Posamezniki_ce z več viri se teh tveganj zavedajo, vendar ne izražajo toliko tesnobe ob njihovi družbeni prisotnosti, prav zato, ker se zavedajo lastnih zmožnosti za upravljanje z njimi. Nasprotno pa tisti z manj viri izražajo stiske, ki jih doživljajo zaradi grožnje, da ciljev morda ne bodo dosegli. Pri njih imajo morebitne 'nepravilne' odločitve prizvok usodnosti, kar poglablja tesnobo. Naštetim družbenim dejavnikom tveganj se mladi ne morejo izogniti, vsi so izpostavljeni normiranju in racionalnemu odločanju, tehtanju dobičkov in koristi. Pokaže pa se razlika med njimi 246

260 v obvladovanju teh dejavnikov, saj mladi z več viri laže regulirajo morebitne škodljive okoliščine teh tveganj. Tisti, ki imajo zadosti virov, se lahko z njimi poigravajo in se jim prepustijo, lahko jih tudi zanikajo kot ne relevantne (npr. potovanje po svetu brez obveznosti in brez načrta), ker se zavedaj, da nobeden izmed slogov, ki so si jih izbrali, ni usoden in nujen. Mladi z malo virov ali s prikrajšanostjo v virih, pa občutijo te dejavnike kot utesnjujoče in zapovedujoče, za morebiten izhod iz te dokončnosti pa jim preostaja le upor, ki pa obenem pomeni marginalizacijo. Življenjskega sloga namreč nimajo na izbiro, če pa se mu želijo izogniti, morajo izumiti nov, alternativni model. Govorimo o alternativah, pri katerih ne gre za izbiro ali poigravanje z življenjskimi slogi, temveč so rezultat edine mogoče odločitve. Če se mladi v takih okoliščinah odločijo, da bodo zavrnili vrednote večinske kulture, jih ta v trenutku postavi na družbeni rob, kjer morajo poiskati nove vire prehoda nazaj v družbeno narekovan identitetni slog (npr. če se odločijo zavrniti potrošniške zahteve, bodo družbeno izločeni, označeni kot drugačni oziroma uporniki ali odpadniki). Ker pa človek nujno potrebuje objekte identifikacije in občutek pripadnosti, bodo ti mladi, ki so pristali 'na drugi strani', lahko ponovno izbirali med različnimi slogi, predvsem večinskimi in konvencionalnimi, šele takrat, ko bodo za to našli vire. Odločitev za to, da bodo sprejeli slog večinske kulture in si prizadevali doseči atribute te kulture, to je vidne zunanje znake pripadnosti tej kulturi, tako pomeni, da morajo te vire sami poiskati ali ustvariti (npr. posameznik_ca bo začel_a igrati na srečo, delal_a bo na črno, vstopal_a v nelegalne posle, itd.). Iz tega je razvidno, da sta možnost ustvarjanja želenih družbenih vlog in z njo povezan življenjski slog razredno pogojena. To pogosto postaja tudi razlog za nastanek tako imenovanega 'bega možganov'. To potrjuje tezo dve: Tvegani življenjski slogi so razredno specifični. Za tvegan življenjski slogi se sicer odločajo vsi mladi, ne glede na razredno pripadnost, vendar se vrste tveganih življenjski slogov razlikujejo glede na posameznikovo_čino razredno pripadnost. Način, kako bo posameznik_ca ravnal_a s tveganji, je torej razredno specifičen oziroma razredno pogojen. Iz tega izhaja, da nastajajo različne socialne kolektivitete in mreže tveganih življenjskih slogov, različna pravila tveganja in tudi različna pravila obvladovanja tveganja. Družbeno sprejemljive ali nesprejemljive identitete, ki jih oblikujejo medijska sporočila in so odraz normativnih pravil, zahtevajo od posameznika_ce, da se podreja normativnim konvencijam. 'Odklonsko vedenje' je navidez produkt svobodne volje in kot tako zagotavlja pogoje za prepričanja, da bi moral biti vsak 'prestopnik' v celoti odgovoren za svoja dejanja, edini ustrezen odziv na tako vedenje pa kazen v imenu zaščite javnosti (Muncie 2008b). Dejansko pa na tak 247

261 način sodobna družba z ideologijo odgovornosti prikriva procese potiskanja otrok in mladostnikov v odraslost (v izvirniku ang. adulteration) in širi sodbe o njihovih dejanjih, ne le na ravni mladostniškega pravosodnega sistema, temveč na vse ravneh vsakdanjega življenja. Tako izbira nesprejemljivih tveganj predstavlja odklon od družbenih norm, katerega mogoča posledica je kazensko sankcioniranje v okviru kazenske politike ali identifikacije 'krivca' za neuspeh, pri čemer se spregleda družbeno odgovornost za tako stanje. Lahko bi trdili, da gre za racionalizacijo, odločanje na temelju mogoče koristi in s tem večjo družbeno mobilnost in sprejetost. Na ravni posameznika_ce se to kaže v težnji po 'videzu normalnosti', enakosti in sprejetosti, hkrati pa tudi v izogibanju segregaciji na temelju pomanjkanja virov. Tu vrednote etike in morale izginejo, ostane le potreba po preživetju. To kaže tudi na bistveno pomanjkljivost koncepta samo-refleksivnosti, ko trenutni družbeni položaj posamezniku_ci onemogoča izvedbo samo-refleksije, 74 ki jo izpostavlja Giddens (1991). S perspektive strukturnih neenakosti sodobna družba na eni strani s poudarjanjem statusnih simbolov (npr. materialnega uspeha v obliki bogastva) ustvarja pritiske, na drugi pa omejuje družbeni dostop do institucionalizirano določenih segmentov družbe (npr. dostojno plačilo za delo). Pomembni statusi so tako še vedno nedostopni številnim skupinam ljudi, kot so revni, delavski razred in etične skupine, ki trpijo diskriminacijo. V takih razmerah pride do anomije 75 (v izvirniku ang. anomie) kot posledice na eni strani tega, da družba akutno izključuje določene družbene skupine iz družbeno cenjenih statusov, in na drugi strani tega, da z legitimnimi sredstvi omogoča drugim družbenim skupinam doseganje teh ciljev (Clinard in Meier 2008). Na splošno družba predpostavlja, da bodo njeni člani za uspešno doseganje ciljev uporabili legitimna sredstva redne zaposlitve, razmeroma dobro plačanih poklicev in končane izobrazbe. Toda ti mehanizmi izključujejo nekatere člane družbe. Tako retoriko prizadevanja za doseganje finančnega uspeha v resnici omejujejo družbene strukture, ki lahko zagotovijo uspešnost le 74 Glavna kritika Giddensove (1991) teorije samo-refleksije se nanaša na dejstvo, da je človek ne more vedno opraviti. Na oblikovanje ali celo že samo misel na izvedbo refleksivne projekcije osebnosti vplivajo določene družbene situacije in politični konteksti (Lash 1994). Prav tako vsi posamezniki_ce niso enako 'svobodni' ali 'osvobojeni' različnih življenjskih situacij, da bi lahko izvedli naracijo na način, kot ga predstavi Giddens. Samo-refleksije ne moremo opraviti v situacijah, ko na nas vplivajo silnice iz okolja (npr. revščina), na katere nimamo vpliva ali pa so za nas neprepoznavne. Mogoča je le v razmerah tistega simbolnega sistema, ki ga lahko prepoznamo na temelju znanja in izkušenj. Naše dojemanje pa je vedno tudi omejeno in podrejeno družbenim konstrukcijam znanja, ki nas lahko ovirajo pri samo-refleksiji. 75 Durkheim (1964): Anomija odraža občutek odsotnosti norm oziroma pomanjkanje vseh družbenih norm, ki vzbuja težnjo, da posamezniki deluje na devianten način. Na splošno, Durkheimova teorija anomije zagovarja tezo, da v sodobnih družbah zaradi industrializacije in potrebe po poceni delovni sili pride do pritoka priseljencev, ki s seboj prinesejo tudi svoje lastne norme in vrednote. To posledično privede do neravnovesja norm, do anomije, ki krepi posameznikovo nagnjenost k izvajanju kriminalnih dejanj z namenom iskanja stabilnega okolja. 248

262 majhnemu številu ljudi, kar pomeni, da so ti mehanizmi 'rezervirani' le za nekaj posebnih članov (ibid.). V tem smislu anomija pomeni posebno stanje, ki nastane kot posledica tega, da družba daje prednost poudarjanju ciljev uspešnosti pred sprejemljivimi načini za njihovo doseganje. Posledica je, da so nekateri posamezniki_ce te cilje prisiljeni doseči na nezakonit način, z nezakonitimi sredstvi, oblikami deviantnosti, kot so kriminal, prostitucija ali preprodaja drog. Spet drugi pa se predajajo alkoholizmu ali drugim oblikam odvisnosti, nekateri postanejo, zato ker jim ne uspe doseči splošnih družbenih ciljev, žrtve duševnih motenj. Predstavniki teorije anomije pri pojasnjevanju tak in oblik deviantnosti poudarjajo, da je najvišja stopnja deviantnosti ugotovljena med revnimi člani in člani delavskega razreda, ki se soočajo z največjimi pritiski, ki jih potiskajo v deviantna ravnanja in ki imajo le omejene možnosti, da bi si zagotovili materialne dobrine in visoko izobrazbo (Clinard 1964). Spoprijemanje s tveganji tako zahteva taktike ravnanja in strategije spoprijemanja, ki pri nekaterih pomenijo vključevanje v tvegana ravnanja (npr. kriminalna dejanja) ali pa iskanje načinov, kako bi se jim izognili. V obeh primerih gre za racionalizacijo, premislek o dobičkih in škodi. Pri mladih sogovornikih_cah lahko prepoznamo tri oblike strategij za spoprijemanje s tveganji: racionalno ravnanje, izogibanje in zanikanje (glej stran ), pri čemer je racionalizacija najpogosteje uporabljena taktika spoprijemanja z eksistencialnimi vprašanji. Racionalizacija kot orodje spoprijemanja z njimi navidezno odpove le v določenih življenjskih okoliščinah, ki posameznika_co silijo v spremembo teh okoliščin brez predhodnega poglobljenega razmisleka. Take oblike ravnanja so značilne za posameznike_ce v odvisnosti ali skrajni revščini, ko navidezno iracionalno ravnanje v resnici temelji na racionalnih presojah. To kaže, da so alternativne oblike racionalnosti, ki jih javnost in znanost pogosto označita kot napačne in neracionalne, velikokrat smiselne v okvirih določenega posameznikovega_činega življenjskega položaja, vključno s kulturnimi okviri in pomeni, ki oblikujejo posameznikovo_čino subjektivnost in družbene odnose, institucije in strukture (Lupton 2005). Tako oznaka tveganega ravnanja kot iracionalnega nastaneta na podlagi vrednostnih sodb, družbenih konvencij in pravilnega ravnanja. 249

263 Družba, struktura in neenakosti Ko govorimo o družbenih neenakostih, te vedno nastajajo v družbenih in kulturnih kontekstih, v katerih ustvarjene družbene strukture vplivajo na neenakost družbenih položajev posameznikov_c. Retorika družbenih neenakosti v kontekstu socialne strukture vedno predvideva razlikovanja in neenakosti med člani na temelju delovanja različnih dejavnikov (Hafner-Fink 1993). Neoliberalizem kot nadgradnja kapitalistične ureditve vpliva na spreminjanje struktur, znotraj katerih so neenakosti neogibne in so celo nujni del gospodarske in ekonomske svobode.»neoliberalizem priznava in vidi samo eno rešitev rešitev znotraj trga«(hamilton in Denniss 2005, str. 196) Ustvarjena normativna, etična in moralna stališča in vrednote vplivajo na spremenjen odnos do posameznikov_c znotraj družbe, ki neenakost obravnava kot posledico neizkoriščenih možnosti. Neoliberalizem tako zagovarja idejo, da je odgovornost vseh državljanov ustvariti čim več denarja, da je naša dolžnost spoštovati naše obveznosti do višje avtoritete ki jo trgu podelijo institucije, kar pomeni, da je uveljavljanje pravice do umika s trga nesprejemljivo dejanje (ibid.). Tako sodobna neoliberalna družba postaja vse bolj zatiralska. Individualizem in usmerjenost v dobiček ustvarjata tudi pogoje, ki opravičujejo statifikacijske razlike in znotraj njih razlike v posameznikovih_činih življenjskih priložnostih. Pri neenakostih se kaže začaran krog vzrokov in posledic, ki izvirajo predvsem iz dohodka. Kot ugotavlja Malnar (2011), se v Sloveniji stališča o neenakosti oblikujejo s pojasnjevanjem o dominantnih ideologijah in interesih, pri čemer razred predstavlja najpomembnejši element znotraj družbe. Tu»[ ] ne gre za razredno specifične ideologije, temveč predvsem za razlike v interesnih izračunih kot posledici neenakega materialnega položaja in izpostavljenosti socioekonomskim tveganjem.«(ibid., str. 965) Delovanje neenakosti sem prikazala tako, da sem primerjala dve skupini mladostnikov, ki zastopata dve skrajnosti med skupinami mladih, kljub temu da sta obe odvisni od materialnega položaja staršev. Neenakosti med njima se kažejo v pripovedih mladih o bivališču, delu, zaposlitvi in izobraževanju, načrtovanju kariere, dohodku, materialnem stanju, univerzalnih potrebah, hobijih, načinih zabave, pa tudi v njihovih stališčih do tveganj in načinih vključevanja v tveganja. Tako se pojasnjevanju neenakosti osredotočim na socioekonomske neenakosti kot izvor nastanka vseh preostalih oblik neenakosti. Mladi kot tako imenovana 'ranljiva skupina' zaradi odvisnosti od staršev že v izhodišču razpolagajo z manj viri, kar pa v spremenjenih družbenih okoliščinah pomeni hkrati slabše možnosti vstopanja v 'tržno tekmo' za doseganje določenih dobrin. Stanovanje, hiša ali lasten prostor predstavljajo eno od temeljih posameznikovih_činih potreb. Bivalni prostor ima poleg osnovne 250

264 funkcije zavetja celo vrsto socialnih funkcij (npr. varnost in zasebnost) (Flaker et al. 2008). Omogoča nam zadovoljevanje bio-socialnih potreb (npr. hranjenje, počitek, izobraževanje, intimnost in spolnost itd.), ki vplivajo na kakovost posameznikovega_činega življenja (Mandič 1996). Ko govorimo o bivanjskih razmerah mladih, se pokaže, da lastništvo ni bistveno povezano z bivanjskimi razmerami (vsi sogovorniki imajo zagotovljeno bivališče), je pa jasen pokazatelj materialne prikrajšanosti. Neenakosti v materialnih dobrinah se kažejo predvsem v pripovedih o prikrajšanosti do zasebnosti, ki se odražajo v željah po ureditvi ali spremembi bivalnih razmer. Tako v pripovedih zaznamo bivalno utesnjenost ([ ] sobo si delim z mamo in sestro, 70žm2b1) tistih z nižjim materialnim standardom in potratno vedenje ([ ] rabim lastno kopalnico, 33ž22sš4) pripadnikov z višjim materialnim statusom. Mladi ne kažejo zadovoljstva z bivanjem v domačem okolju, želijo si samostojnosti in neodvisnosti, ki se pri materialno prikrajšanih pokaže v nedosegljivosti lastnega bivališča. To jim pomeni hkrati željo in grožnjo revščine, zadolženosti in odraža odsotnost zunanje podpore (kot so materialni viri staršev ali možnost zadolževanja). Bivanje s starši tako pomeni rešitev zaradi odsotnosti drugih možnosti, kar ugotavljajo tudi Lavrič et al. (2010). Javno moraliziranje in posploševanje kot oblika pritiska je lahko zelo krivično, saj po njihovih ugotovitvah na to vplivajo predvsem družbeni dejavniki (ibid.). Neugodne stanovanjske politike 76 za mlade, visoke cene stanovanj, neugodne razmere zadolževanja, brezposelnost ali podzaposlenost so le nekateri izmed razlogov za oteženo osamosvajanje in avtonomijo mladih, ki odražajo njihovo materialno prikrajšanost in odvisna razmerja, ki jim onemogočajo, da bi postali polnopravni člani družbe. V nasprotju s prikrajšanimi mladimi njihovi bolje stoječi vrstniki pripovedujejo o svojih hedonističnih ciljih, ki za šibkejše pomenijo prej razvajenost kakor potrebo. Imam svojo sobo, vendar bi jo rada povečala in renovirala. Imela bi rada tudi svojo kopalnico in stranišče, ker se bi bolje počutila, imela bi več zasebnosti, poleg tega pa bi lahko imela svoje svari na mestih, kjer bi sama želela (npr. v kopalnici svoje stvari za osebno higieno, 7ž17os3. 76 Kot so na primer Pilotni projekti po resoluciji o nacionalnem stanovanjskem programu , znotraj katere se predvideva zgolj stanovanjske skupnosti mladih: Stanovanjske skupnosti mladih so nova oblika sobivanja, ki je namenjena mladim, ki končajo študijsko pot in ne izpolnjujejo več pogojev za bivanje v študentskih domovih in za mlade, ki ne študirajo in se vseeno želijo osamosvojiti. Predmetna oblika bivanja ni namenjena dolgoročni stanovanjski oskrbi, temveč kot prva pomoč pri zagotavljanju bivalne osamosvojitve mladih; predvidena bo časovna ali starostna omejitev bivanja (Ministrstvo za okolje in prostor 2016, str. 2). 251

265 Delo in zaposlitev kot sredstvi osamosvajanja in samostojnega življenja mladih sta v pripovedih izražena kot univerzalna potreba, pri čemer sogovorniki vidijo izobraževanje kot temeljni element za zagotavljanje zaposlitve. Izobraževalni in delovni segment družbe se prekrivata, vendar nista zadosti komplementarna, ko govorimo o mladih kot posebni družbeni skupini (Lukič 2008). Končni učinek je protisloven, saj ob pomanjkanju formalnih izkušenj iščejo zaposlitev na fleksibilnem robu trga dela (npr. delo s krajšim delovnim časom podzaposlenost, prekerna zaposlenost, pogodbena zaposlenost, javna dela itd.).»tako je v območju EU25 41,5% mladih med 15. in 24. letom starosti zaposlenih po pogodbi za določen čas, splošni delež v populaciji med 15. in 64. letom pa je 15,1%.«(EUROSTAT v Lukič 2008, str. 18) Prepletenost izobraževanja in statusa zaposlenosti odraža neenakosti v subjektivnih ocenah pomena njune prepletenosti. Tako zgodbe materialno šibkejših mladih izražajo pogled, da je izobrazba temeljni vir za zagotavljanje statusa zaposlenosti in sredstvo preprečevanja revščine. Nasprotno pri materialno varnejših izobrazba pomeni neprijetno oviro, ki jo je treba premostiti s kar najmanj napora. Zanje izobraževanje ni sredstvo za doseganje cilja, temveč jim celo omogoči, da se poigravajo z izbiro sekundarnega in terciarnega izobraževanja. Še več, občutek, da so materialno varni, jim omogoča, da pri izbiri izobraževanja sledijo lastnim interesom (se vpišejo v šolo, ki ponuja izobrazbo za poklic, za katerega na trgu dela ni povpraševanja), in niso pod časovnim pritiskom. Mreženje kot vir za pridobitev zaposlitve imajo za dejstvo, ki ni obremenjeno z nujnostjo izpolnitve, saj čutijo varnost materialnega položaja staršev, kar dobro pokaže tudi pripoved dvaindvajsetletnice: Jaz imam čisto neusklajen urnik. Vstanem ob 10h, 11h. To bi spremenila tako, da bi hodila bolj zgodaj spat in bolj zgodaj vstajala. Potem peljem mojo D., kužija, na sprehod, potem imam zajtrk vedno z mami. Potem greva z mami na kakšno kavo v center, potem tudi kaj doma pospravim. Če ima moj fant čas, greva na sprehod ali pa urejat stvari za gradnjo (on gradi hišo in mu pomagam pri idejah, urejanju), potem grem letet (jadralno padalstvo), če je lepo vreme. Če je lepo vreme, hodim tudi po trikrat na teden letet. Kakšen dan sem cel dan pri M. in cel dan leživa. Če imam predstavo, grem dvakrat na teden zvečer na vaje v gledališče. [ ] Vsi mi pravijo, da nič ne delam, skoz me obtožujejo, tudi M. pravi, da sem zato zmeraj jezna na njega, ker nimam nič za delati, on ima pa veliko dela, in da ne štekam, kako je to, če imaš veliko obveznosti. In to ima prav, da se z ničemer ne zamotim in tako preveč razmišljam. Saj meni je fajn, da mi ni treba nič delat, pa da se ukvarjam samo s hobiji, ampak tako pač ne gre. Pri meni je problem, da sem lena in imam že skozi tako obdobje, da se mi nič ne da, 33ž22sš4. 252

266 Na drugi strani posamezniki_ce iz materialno šibkejših družin izražajo zaskrbljenost glede prihodnosti. Tej skupini mladih ne preostane drugega kakor prijava na Zavodu za zaposlovanje, ki jim ne ponudi drugega kakor vključevanje v program aktivne politike zaposlovanja, v okviru katere naj bi zavod za zaposlovanje 'opolnomočil' 77 posameznika_co za samostojno, odgovorno, aktivno in uspešno reševanje problema brezposelnosti. V okviru tega mladim ponudijo: -»Informiranje o trgu dela tako v Sloveniji kot v tujini. - Pripomočke za samostojno vodenje kariere, kot so e-svetovanje, računalniški program 'Kam in kako', spletni portali 'Poiščidelo.si', 'Mojaizbira.si', 'Ploteus' in 'Eures'. Pri uporabi teh pripomočkov jim Zavod ponuja pomoč Kontaktnega centra in osebno svetovanje preko kariernih središč. - Osnovno karierno svetovanje, ki se izvaja individualno ali skupinsko. - Poglobljeno karierno svetovanje za tiste, ki se srečujejo z večjimi težavami pri oblikovanju zaposlitvenih in kariernih ciljev, pa tudi pri iskanju zaposlitve. - Učenje veščin vodenja kariere.«(zavod RS za zaposlovanje 2013, str ) Za izboljšanje veščin iskanja zaposlitve: -»Kratke modularne delavnice za mlade, ki jih izvajajo v kariernih središčih. - Možnost vključitve v dvodnevno delavnico Po študiju v zaposlitev. - Možnost vključitve v šestdnevno delavnico Učinkovit nastop na trgu dela.«(ibid., str. 23) To kaže na individualizirano odgovornost za iskanje in ohranjanje zaposlitve, vloga države pa je zgolj nadzorovanje posameznikovih_činih naporov v iskanju plačanega dela in spodbujanje po principu socialne aktivacije ('Yes you can!'), ki pa v primeru podrejanja predpisanim zapovedim ne ponudi nagrajevanja, v tem primeru zaposlitve. Materialno prikrajšanim mladim tako ne ostane drugega kakor uporaba strategije spremljanja povpraševanja na trgu delovne sile, vključevanje v storitve aktivne politike zaposlovanja in odzivanja na povpraševanje. Tej skupini izobrazba pomeni odskočno desko do večje družbene mobilnosti, četudi pri zaposlenih opazimo položaj 'zaposlenih revnih'. Njihov dohodek pogosto pomeni podporo matični družini (v obliki prispevanja v družinski proračun ali zmanjšanja stroškov), pri čemer jim ne zagotavlja preživetja. To jih pogosto sili v iskanje alternativnih virov preživetja, dela na črno, sobivanja za proti plačilo, itd. Njihove aspiracije na kariernem področju prepoznamo v načrtovanju prihodnosti, s katero so dodatno obremenjeni, saj ne vidijo možnosti, da bi dobili tako imenovano 77 Gre za nepravilno uporabo besedišča s strani pristojnih institucij. 253

267 'dobro zaposlitev', ki bi jim omogočila zadovoljitev univerzalnih potreb (npr. lastno stanovanje ali brezskrbno ustvarjanje družine). Nasprotno pa ekonomsko varnejši na kariernem področju izražajo zasledovanje svojih interesov in želja, pa tudi manj stisk zaradi tveganja brezposelnosti, predvsem zaradi občutka socialne varnosti. Zanje ustvarjanje lastne zaposlitvene kariere ni prioritetna naloga (predvsem zato, ker vedo, da imajo dobro mrežo), prednost dajejo načrtovanju konvencionalno predpisanim življenjskim potekom (terciarna izobrazba, zaposlitev, samostojnost, družina itd.). Dohodek tako pomeni zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb v določeni razvojni stopnji. Po podatkih raziskave Mladina 2010 so glavni vir dohodka mladih»[ ] žepnine, darila in dohodek iz občasnih ali honorarnih del (Slika 3).«(Lavrič et al. 2010, str. 276) Slika 3: Viri dohodkov mladih (15-29 let), Mladina 2000 in Mladina 2010 Longitudinalna analiza Lavriča et al. (2010) pokaže spremembe v strukturi virov. Zmanjša se delež dohodka iz redne plače in socialnih prejemkov, poveča pa se delež dohodka iz štipendij, honorarnih in priložnostnih zaposlitev in tudi študentskega dela. Tako avtorji osebni proračun mladih razdelijo na tri stebre: fleksibilni dohodek (tega predstavljajo stalni dohodki, kot so npr. žepnine, štipendije itd.), delno fleksibilni dohodek (to so občasni dohodki, npr. dijaško, študentsko delo in delo na črno) in variabilni dohodek (donacije in darila sorodnikov in prijateljev) (ibid.). V kvalitativni primerjavi kazalcev družbene neenakosti mladi sogovorniki, ne glede na družben položaj, v večini nimajo lastnega dohodka iz plačanega dela. O plačanem delu pripoveduje le en sam sogovornik, pri katerem prepoznamo značilnosti zaposlenega revnega posameznika_ce. Njegov dohodek ne zadostuje za pokrivanje rednih stroškov, zaradi česar oddaja sobe v lastnem stanovanju (skupni dohodek tako znaša 800 ). 254