PREISKAVA ODGOVORNIH ZA PROPAD ISLANDSKIH BANK

Transcription

1 IN - SPLOŠNA INFORMACIJA PREISKAVA ODGOVORNIH ZA PROPAD ISLANDSKIH BANK Pripravila: mag. Igor Zobavnik Ana Lekše Številka naročila: 02/2014 Descriptor/Geslo: preiskovalni postopek/judicial investigation; bančništvo/banking Datum: Gradivo ne predstavlja uradnega mnenja Državnega zbora.

2 I. UVOD Islandija je od devetdesetih let prejšnjega stoletja postopoma privatizirala državna podjetja, liberalizirala ribištvo, spodbujala vlaganja v infrastrukturo ter omogočila prost pretok blaga in storitev. Eden od ukrepov, s katerim je želela spodbuditi gospodarstvo, je bila tudi deregulacija finančnega sistema (ki pa se je kasneje pokazala kot eden glavnih razlogov islandske gospodarske krize). Posledica te deregulacije je bila precejšnja rast kreditiranja, s tem pa tudi visoka gospodarska rast. Lažji dostop do kreditov je podjetjem omogočil cenejše investiranje, prebivalcem pa večjo potrošnjo. Hkrati z gospodarsko rastjo se je večal tudi standard Islandcev, plače so rasle, brezposelnosti skorajda niso poznali, in tudi fizične osebe so z lahkoto dobile poceni kredite 1 (Grmadnik 2012, Wikipedia, spletna enciklopedija). Islandske banke so postale močno odvisne od mednarodnih finančnih tokov. V pogojih gospodarske ekspanzije, ki je vladala v tistem obdobju, je bilo to tveganje spregledano, s krizo finančnega sistema v ZDA leta 2007, pa je prevelika izpostavljenost islandskih bank mednarodnim finančnim trgom postala očitna. Islandske banke so namreč prevzele precej tvegano strategijo rasti, ki je temeljila na kratkoročnih posojilih mednarodnega finančnega sektorja, s katerimi so financirale tudi svojo širitev na tuje trge, predvsem v Veliko Britanijo, na Nizozemsko in Skandinavijo. Mladi poslovneži so izkoristili velike količine poceni denarja na svetovnih finančnih trgih, pridobili milijonske kredite in kupovali deleže v evropskih podjetjih. S finančno krizo v ZDA pa se je precej znižala dostopnost do kreditov v mednarodnem medbančnem sistemu, kar je navsezadnje pripeljalo do zaporednega zloma treh največjih islandskih bank (Glitnir Bank hf., Kaupthing Bank hf. in Landsbanki Íslands hf.) oktobra 2008, po znamenitem propadu velike ameriške banke Lehman Brothers, ki je prestrašil mednarodne finančne trge, glede nadaljnjega kreditiranja bank (Grmadnik 2012, Wikipedia, spletna enciklopedija). Islandske banke so ostale brez najpomembnejših tujih virov financiranja, domači viri pa niso zadoščali, da bi se jih dalo rešiti. Tri največje banke so namreč po svojem finančnem obsegu prerasle državo, imele so skupaj bilančnih sredstev v višini 11-kratnika islandskega BDP (ki je znašal 8,5 mld evrov), zunanji dolg teh bank pa je znašal 50 mld evrov. Od tujih držav so bile za zagotavljanje deviznih rezerv z valutno konverzijo (t.i. swap posli) pripravljene Islandiji pomagati le evropska centralna banka in centralne banke nekaterih držav, katerih dogovorjen obseg pa za rešitev navedenih islandskih bank še zdaleč ni bil zadosten. Takratni islandski premier Geir Haarde je v dramatičnem televizijskem nagovoru državljanom priznal, da Islandiji grozi nacionalni bankrot. Althingi (islandski parlament) je zato 6. oktobra 2008 ob konstruktivnem sodelovanju opozicije izglasoval interventno zakonodajo, na podlagi katere je država kupila tri četrtine delnic Glitnir Bank, nato pa nacionalizirala drugi dve navedeni banki ter ustanovila nove - državne verzije teh treh bank 2, in tako med drugim zagotovila tudi, da so bile vse domače bančne vloge v celoti zajamčene 3. Skupna bilanca teh treh na novo ustanovljenih bank je znašala le še 90% islandskega BDP, tretjino od teh sredstev je prispevala država (Grmadnik 2012, Wikipedija, spletna enciklopedija, spletna stran islandskega parlamenta - poročilo PPK). 1 Gospodinjstva so bila v letu 2008 povprečno zadolžena v višini 213% razpoložljivega letnega dohodka kar je pomenilo velik dejavnik rastoče inflacije islandske krone (Wikipedia, spletna enciklopedija). 2 V starih bankah so ostale zgolj mednarodne obveznosti. 3 Tuje pa ne, kar je pripeljalo do mednarodnega spora imenovanega Icesave dispute predvsem z Združenim kraljestvom in tudi Nizozemsko, katerih državljani so imeli največ depozitov v teh islandskih bankah oziroma v njihovih podružnicah na kontinentu. 2

3 Namen raziskovalne naloge je prikazati islandski model preiskave odgovornih za bančni kolaps, predvsem s strani posebne (neodvisne) preiskovalne komisije, ki je bila ustanovljena leta 2008, njeno delovanje in izsledke. V uvodu je zelo na kratko opisano dogajanje pred in ob propadu treh največjih islandskih bank (Glitnir Bank hf., Kaupthing Bank hf. in Landsbanki Íslands hf.) oktobra V osrednjem delu je prikazano delovanje posebne preiskovalne komisije ter njeni izsledki glede vzrokov in odgovornost za propad bank. Za preiskavo odgovornosti odgovornih so bile pomembne tudi aktivnosti parlamenta in parlamentarne komisije v zvezi s tem, kar prikazujemo v tretjem delu, v četrtem je predstavljeno delo Posebnega javnega tožilca (Urada posebnega javnega tožilca), ki je bil imenovan za preiskavo kaznivih dejanj ob gospodarski krizi, v petem delu pa je na kratko navedeno tudi koliko oseb je bilo kazensko preganjanih in nekateri primeri že izrečenih obsodb z zapornimi kaznimi. Za vire so bili uporabljene informacije s spletnih strani državnih islandskih institucij, predvsem islandskega parlamenta in poročila neodvisne preiskovalne komisije, deloma pa tudi diplomske naloge, strokovni članki, spletna enciklopedija wikipedia ter drugi viri. 1.1 Kratek oris nekaterih vzrokov in dogajanja ob propadu treh največjih islandskih bank Poleg že navedenih, predvsem zunanjih razlogov za propad islandskih bank, se je izkazalo tudi, da je bila državna ekonomska politika v letih pred izbruhom krize neprimerna. Država je na eni strani pospeševala gospodarsko rast in omogočala prebivalcem, da so na račun precenjenih nepremičnin najemali visoke kredite, po drugi strani pa je islandska centralna banka poskušala zmanjševati inflacijo z povečevanjem obrestnih mer. Zaradi visokih obresti in precenjene islandske krone so začela islandska podjetja in tudi prebivalci najemati kredite v tujini in jih vezati na tuje valute, predvsem na evre in japonske jene 4. Ta oblika boja proti inflaciji pa se je v islandskem primeru izkazala za katastrofalno. Visoke obrestne mere niso spodbujale le zadolževanja islandskih podjetij in gospodarstva v tujini, ampak je politika centralne banke pritegnila tudi številne valutne špekulante, ki so z velikimi dobički izkoriščali nihanja v menjalnem tečaju islandske krone in še bolj povečevali izpostavljenost islandskega finančnega sektorja, po zlomu Lehman Brothers pa so svoje naložbe na hitro umaknili, tako da je bila devalvacija islandske krone neizogibna. Centralna banka je ostala skoraj brez deviznih rezerv, kreditne obveznosti islandskih podjetij in gospodinjstev pa so se zaradi nizkega menjalnega tečaja nacionalne valute podvojile (Grmadnik 2012, Grmovšek 2010). Inflacija je navsezadnje poskočila na 14 odstotkov, vrednost islandske krone pa se je zmanjšala za približno 70 odstotkov v primerjavi z evrom, brezposelnost se je v letu dni dvignila na deset 4 Ekonomski novinar Michael Lewis, ki je napisal knjigo o krizi z naslovom Bumerang, pa je zapisal, da so postale bančne igrice vabljive za povprečnega Islandca:»Suh in na videz lačen, s pravo in ne modno brado, Alfosson še vedno bolj spominja na kapitana ribiške barke kot na finančnika. Na odprto morje je prvič zaplul pri šestnajstih, zunaj sezone je obiskoval šolo za ribiče. / / Pa vendar je januarja 2005, pri tridesetih, ribištvo obesil na klin in se pridružil oddelku za trgovanje s tujimi valutami pri Landsbanki. Skoraj dve leti je špekuliral na finančnih trgih, vse do velikega pokola oktobra 2008, ko so ga vrgli na cesto, tako kot vsakega drugega Islandca, ki se je imel za finančnega posrednika. Kot pravi, je v svoji službi ljudi, predvsem druge ribiče, prepričal v špekulacijo, s katero se ne da izgubiti: da so si sposodili jene pri obrestni meri treh odstotkov, z njimi kupili islandske krone, te pa nato investirali z obrestno mero 16 odstotkov. Mislim, da lažje vzameš nekoga iz ribiškega posla in ga naučiš trgovati z valutami, reče, kot da bančnika naučiš, kako se ribari,«zaključuje Lewis (Islandski padec iz raja ali islandska bančna saga). 3

4 odstotkov, britanski, nizozemski in skandinavski varčevalci pa so se soočili z zamrznjenimi računi, ki so jih z različnimi ukrepi zoper islandske banke reševale njihove vlade 5. Protestirati pa so pričeli tudi pregovorno potrpežljivi Islandci. Več mesecev so se zbirali pred parlamentom in ob glasni spremljavi različnih tolkal poskušali preglasiti vladne in parlamentarne seje. Opremljeni so bili z nazornimi transparenti, na katerih so bila zapisana protivladna gesla, in ostro zahtevali odstop celotne vlade ter vodilnega guvernerja centralne banke, ki so jih krivili za finančni zlom (Grmadnik 2012). Gospodarski zlom države so preprečili Mednarodni denarni sklad (IMF) in skandinavske države, ki so Islandiji skupaj posodili 4,5 milijard evrov po 18-odstotni obrestni meri. Za aktiviranje minimalne sheme garantiranih bančnih depozitov pa je državi pomagala tudi Nemčija s posojilom v višini 2,1 mld evrov (podoben ukrep podpore s strani Združenega kraljestva in Nizozemske pa tudi zaradi zaostrenih političnih odnosov takrat ni bil realiziran) (Grmadnik 2012, spletna stran islandskega parlamenta - poročilo PPK, Wikipedija, spletna enciklopedija). Predsednik vlade se je konec januarja 2010 odločil za odstop in za sklic predčasnih parlamentarnih volitev, a hkrati poudaril, da s položaja odstopa predvsem zaradi zdravstvenih razlogov (rak na grlu). Predsednik republike Olafur Ragnar Grimsson je v skladu z ustavnimi pooblastili hitro ukrepal in že dan pozneje pozval levosredinsko Socialdemokratsko stranko, naj skupaj z Levim zelenim gibanjem sestavi prehodno vlado, ki bi delovala do volitev, razpisanih za april Socialdemokrati so predlagali, da bi predsednica vlade postala takrat 66-letna Johanna Sigurdardottir, priljubljena ministrica za socialne zadeve. Na aprilskih volitvah 2010 je prvič po 65 letih, odkar je leta 1944 Islandija razglasila neodvisnost, na oblast prišla levo usmerjena vlada 6. Predsednica vlade je napovedala, da bo delo vlade temeljilo na novih družbenih vrednotah. Med prve ukrepe je uvrstila zamenjavo vodilnega guvernerja islandske centralne banke in razmislek o morebitnem vstopu Islandije v Evropsko unijo 7. Pred novo vlado pa je bil predvsem izziv, kako poplačati dolgove upnikom in spraviti državo iz recesije (Grmadnik 2012). O krivcih za bančni zlom obstaja več teorij: nekateri izpostavljajo sporno vlogo nekdanjega predsednika in v času krize vodilnega guvernerja centralne banke, Davida Oddssona, ki je pred tem kot predsednik vlade postavil temelje tedanjega bančnega sistema, nato pa je kot vodja centralne banke preslišal večino opozoril in kritičnih ocen na račun islandskih bank, ker naj bi jih razumel kot napad na svojo politično zapuščino (Grmadnik 2012). Preiskovalna sodnice Eva Joly, ki so jo islandske oblasti (Posebni javni tožilec) angažirale z namenom, da bi postavila diagnozo vzrokov za zlom bančnega sektorja je ugotovila, da je šlo za 5 Najbolj drastično so se tega lotili v Združenem kraljestvu, kjer so za zaščito interesov svojih varčevalcev pri ukrepih zoper islandske banke uporabili celo protiteroristično zakonodajo (Anti-Terrorism, Crime and Security Act 2001), kar je v državi, ki sploh nima svoje vojske (Islandija) izzvalo burno reakcijo (proteste z napisi mi nismo teroristi ) in še poslabšalo odnose med obema državama glede hranilnih vlog državljanov Združenega kraljestva v islandskih bankah. Problem bančnih vlog državljanov Združenega kraljestva in Nizozemske je bil do neke mere rešen z zakonom, ki je bil sprejet avgusta 2009 v islandskem parlamentu in je predvidel obročen način odplačevanja obveznosti (v višini 5 mld evrov takoj, plačevanje v evrski protivrednosti 4% islandskega BDP Združenemu kraljestvu in 2% islandskega BDP Nizozemski pa v obdobju ) (Wikipedia, spletna enciklopedija). 6 Socialni demokrati so dobili 31 odstotkov glasov, njihovi koalicijski partnerji Levo zeleno gibanje pa 22 odstotkov. Neodvisna stranka, ki ji večina Islandcev pripisuje odgovornost za zlom islandskega bančnega sistema, pa je prejela 24 odstotkov glasov. 7 Zanimivo dejstvo je, da je ta vstop kasneje po uspešnem gospodarskem okrevanju države zopet postal manj aktualen. 4

5 skupino največ tridesetih mlajših moških 8, ki so agresivno delovali v mednarodnem bančnem sektorju, in da je s političnim in finančnim vplivom te skupine prišlo do kontaminacije zakonodaje, zaradi česar je Jolyeva kaj kmalu ugotovila, da bo kazenski in vsakršen drug pregon storilcev neetičnih dejanj postal zelo problematičen (Grmadnik 2012). Med glavne razloge za propad islandske ekonomije pa sodi klientilizem. Državo je tudi po vpeljavi demokracije in tržnega gospodarstva obvladovalo vsega skupaj štirinajst vplivnih družin, ki so svoje interese uveljavljale v politiki in gospodarstvu, poleg tega pa imele skoraj popoln nadzor nad mediji. Ko je vlada v začetku desetletja sklenila privatizirati banke, jih ni ponudila tujcem, pač pa domačim poslovnežem, ki pa z bančništvom niso imeli izkušenj. So pa zato bili prijatelji ali celo družinski člani takrat vladajočih politikov (Grmadnik 2012). Uradno se je islandska gospodarska kriza zaključila 31. avgusta 2011, ko se je končal program pomoči s strani Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Država je zopet beležila gospodarsko rast v letih 2011 in 2012, brezposelnost pa je padla na 6,3%. Aprila 2013 je bila izvoljena tudi nova vlada, ki se bo v zvezi z terjatvami do propadlih bank še naprej pogajala s tujimi upniki. II. POSEBNA (NEODVISNA) PREISKOVALNA KOMISIJA (PPK) Pravno podlago za ustanovitev posebne preiskovalne komisije (o propadu bank) - PPK je predstavljal Zakon 142/2008 o PPK. Mandat komisije je bil iskanje resnice glede ozadja dogodkov, ki so privedli do propada bank, iskanje vzrokov za propad bank in z njimi povezanih dogodkov. Prav tako naj bi komisija ocenila, če so bile storjene napake ali se je zgodila malomarnost (assess whether mistakes or negligence occurred) pri implementaciji zakonodaje in drugih pravil ki urejajo in zagotavljajo nadzor nad islandskim finančnim sektorjem, ter ugotovijo katere osebe bi bile lahko za to odgovorne. V prvem členu zakona je prepisano tudi, da naj pregleda islandsko finančno zakonodajo ter pripravi priporočila za njeno spremembo. Na podlagi navedenega zakona so bili člani PPK trije (v drugem členu zakona je predvidena tudi njihovo namestništvo v primeru morebitne odsotnosti imenovanih članov): - sodnik vrhovnega sodišča (imenovan je bil Páll Hreinsson) za katerega je veljala na podlagi zakona (za čas predsedovanja PPK) odsotnost z njegovega običajnega delovnega mesta na sodišču, - parlamentarni ombudsman (po funkciji je bil to Tryggvi Gunnarsson), - ekonomist in pooblaščeni računovodja (imenovana je bila Sigridur Benediktsdottir, predavateljica na Yale University v ZDA) (Johnsen, 2013). PPK je na podlagi 4. člena zakona imela možnost tudi zaposliti strokovnjake, ki bi ji pomagali pri njenem delu. PKK je dejansko zaposlila 48 ljudi (nekatere za poln delovni čas, druge delno), ki 8 Po nekaterih virih je bilo v ozki mreži posameznikov, ki je povzročila bančni kolaps, vpletenih med 15 do 30 posameznikov. To je bil neke vrste klub mladih moških, ki je finančne transakcije načrtoval na jahtah na Floridi, oziroma pokerska ekipa, ki je bila hkrati močno povezana s političnimi akterji in tudi zato nedotakljiva. Jón Asgeir, medijski in trgovski mogotec, je pri bankah na primer dobil kredit v vrednosti milijarde islandskih kron, ne glede na to, da je bil v preteklosti že obsojen na trimesečno zaporno kazen zaradi goljufije, zlorabe položaja in kaznivih finančnih transakcij. V javnost so prišle tudi informacije, da so banke posojale velike zneske državnim uslužbencem in bližnjim znancem članov uprav bank. Nekdanji bančni uslužbenec Johan Ausgrimsson je npr. pričal, da mu je v času njegovega dela povsem jasno, da je bančni sistem pokvarjen, vendar se zaradi močnih lobijev nihče ni lotil reforme bančnega sistema. Ob tem je pripomnil: Zelo veliko ljudi je hotelo svoj delež. Politiki pri tem niso prav nič zaostajali. (Grmadnik 2012). 5

6 so bili organizirani v 5 delovnih skupinah po posameznih strokovnih področjih, kar ji je omogočilo ustvariti obsežno, podrobno in tudi zelo strokovno utemeljeno poročilo (Johnsen, 2013). PKK je imela široka pooblastila glede pridobivanja dokaznih gradiv. Med drugim je imela pristojnost pozivanja prič na zaslišanje, ki so na zaslišanjih bile upravičene do prisotnosti svojega svetovalca na lastne stroške. Za izogibanje pričanju, oziroma za lažno pričanje in za uničevanje dokazov je bila predvidena tako globa kot tudi zaporna kazen do 2 let (11. člen zakona). Odklonitev pričanja je bila možna le v primeru, če bi pričanje pomenilo priznanje kaznivega dejanja, moralno škodo ali velike ekonomske izgube. Informacije je PPK posredovalo več kot 300 posameznikov, več kot 147 pa jih je nastopilo na formalnem zaslišanju. Na podlagi navedenega zakona (6. člen) so bile k zagotavljanju podatkov PPK zavezane vse pravne in fizične osebe. Veljala je splošna razrešnica varovanja vseh zaupnih podatkov za zaposlene v finančnih institucijah, vladne uslužbence in tudi druge posameznike. Prav tako je PPK imela pristojnost predlagati pristojnemu javnemu tožilcu, da za zoper priče (skesance), ki so razkrile sume kaznivih dejanj, pri katerih so bile soudeležene, ne uvede kazenskega postopka. PPK je lahko razkrila osebne podatke posameznikov, vključno z podatki o njihovem premoženju le v primeru, da je javni interes po razkritju teh podatkov pretehtal interes posameznikov. PKK je imela tudi izjemno široka pooblastila pri zbiranju podatkov in preiskovanju prostorov (7. člen) in tudi pri zaplembi dokaznega gradiva, za katerega je menila, da je potrebno za opravljanje njene preiskave, vključno s pristojnostjo pridobivanja podatkov od tujih organov. V primerih sumov storjenih kaznivih dejanj je obveščala Posebnega tožilca in mu tudi posredovala pridobljena dokazna gradiva (Johnsen, 2013, Zakon 142/2008). Predmet preiskave PKK so bile tri navedene islandske banke oziroma zaposleni v teh bankah, ter državne finančne nadzorne institucije: Finančna nadzorna oblast (FME - Financial Supervisory Authority), islandska centralna banka, posebna koordinacijska skupina predsednika vlade za finančno stabilnost 9, predsednik vlade, minister za finance, minister za gospodarstvo (podjetništvo), ter tudi navskrižno lastništvo islandskih družb v obdobju od leta 2004 do 2008 (Johnsen, 2013). Posebna podskupina PPK je ugotavljala ali se vzroke propada bank lahko pripiše slabemu upravljanju in/ali etičnim standardom. Druga posebna podskupina PPK pa je ugotavljala navzkrižno lastništvo islandskih družb (Johnsen, 2013). 2.1 Zaključki PPK 10 Preiskava PPK je bila usmerjena v glavnem na delovanje odgovornih v treh bankah in na delovanje javnih institucij in tistih posameznikov, ki bi bili lahko odgovorni za napake ali malomarnost kot so definirani v zakonu o ustanovitvi te komisije. PPK je svoje poročilo predložila Althingi (islandski parlament) 12. aprila Poročilo PKK je bilo objavljeno v devetih zvezkih z 2400 stranmi besedila, oziroma z 3200 stranmi, če se 9 Člani te posvetovalne skupine, ki je bila ustanovljena s pisnim sporazumom februarja 2006, so bili: minister za finance, minister za gospodarstvo, ter predstavniki FNO in centralne banke. 10 To poglavje je povzeto po spletnih straneh islandskega parlamenta in spletnih straneh islandskega ministrstva za zunanje zadeve. 6

7 upoštevajo tudi elektronska gradiva. Najpomembnejši deli tega poročila so prevedeni tudi v angleški jezik in dostopni na spletni strani islandskega parlamenta 11. V (prevedenem) 21. poglavju tega poročila je na 160 straneh podan povzetek vzrokov za propad treh bank, ter mnenje PKK glede odgovornosti, napak in malomarnosti vpletenih institucij in nosilcev javnih funkcij. Po mnenju PPK je bil najpomembnejši razlog za zlom treh največjih bank njihova hitra rast, ki je bila največja v letu 2007, ki ji nista sledila ustrezno upravljanje bank in njihov nadzor. V sedmih letih so banke skupaj zrasle za 20-krat (letno skoraj za skoraj 50%). Enostaven dostop do mednarodnih finančnih trgov je bil poglaviten razlog za visoko rast bank, posebno v letih Ta dostop je temeljil na dobri bonitetni oceni teh bank ter na njihovem enostavnem dostopu do evropskih finančnih trgov na podlagi sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, katerega članica je Islandija. Največji lastniki bank so imeli neobičajno lahek dostop do kreditov v bankah v svoji lasti. V vseh treh bankah so glavni lastniki bili tudi med glavnimi posojilojemalci. Ekspanzija bank bi morala povzročiti skrb pri nadzornikih. Finančni nadzorni organ - FNO (Financial Supervisory Authority FME), ki bi moral nositi glavno odgovornost za nadzor aktivnosti bank, ni rasel z enako stopnjo kot banke in pri svojem delovanju tudi vsebinsko ni dohajal hitrih sprememb v bančni praksi. PPK v svojem poročilu tej instituciji očita pomanjkanje izkušenj in nekompetentnost, napačno postavitev prioritet njenega delovanja, pomanjkanje primernega sistema informacijske tehnologije, pomanjkanje analitičnih orodij in postopkov za analizo podatkov o nadzorovancih, predolgo trajanje neformalnega opravljanja postopkov nadzora, in nezaznavanje kršitev zakonodaje njenih nadzorovancev. PKK je opozorila tudi na kadrovsko podhranjenost FNO. V času, ko je bančni sistem postal precej prevelik glede na velikost islandskega gospodarstva, bi se morali ustrezno odzvati tudi vladni organi (vlada, pristojna ministrstva, in posebna koordinacijska skupina predsednika vlade za finančno stabilnost). Najkasneje leta 2006 bi morali ukrepati, da bi lahko preprečili zlom bank. V tem letu in tudi kasneje pa ni bil sprejet noben ukrep za zmanjšanje obsega poslovanja (izpostavljenosti) bank, še več, kljub podanim tovrstnim podanim predlogom si niso si prizadevali, da bi vsaj ena od treh navedenih bank preselila sedež svojega poslovanja v tujino. Državna fiskalna in monetarna politika se nista ustrezno odzivali na ekonomska nihanja, preveliko ekspanzijo in na rastoče neravnotežje v narodnem gospodarstvu. Ukrepi vlade glede bank so bili neosredotočeni, tudi ko se je njihov položaj na začetku leta 2008 naglo poslabševal. Koordinacijska skupina predsednika vlade za finančno stabilnost ni imela jasno določenih pristojnosti, ni bilo določeno, kdo jo vodi in koordinira in ni bila uspešna pri usklajevanju projekta reševanja bank, ki je, kot se je izkazalo kasneje, očitno spadal v pristojnost več državnih organov, ki so bili člani prav te skupine. Delovanje proti bančni ekspanziji je bilo v največji meri prepuščeno islandski centralni banki, ki pa ni vodila dovolj restriktivne monetarne politike, da bi lahko omejila to rast in s tem inflacijo. Kljub temu, da je odbor guvernerjev izražal skrbi glede nastale situacije, pa PKK ni našla 11 Celotno poročilo te komisije in prevedena poglavja poročila so dostopna na spletni strani 7

8 nobenih dokazov, da bi centralna banka vladi predlagala potrebne ukrepe. Prav tako pa tudi vlada ni zaprosila centralno banko za takšen predlog ukrepov, čeprav je imela več kot zadostne razloge, da bi to storila. PKK je opozorila še na nekatere druge slabosti pri delovanju centralne banke, med drugim je ta vse do konca leta 2007 pregledovala samo domače poslovanje bank, imela preohlapne zahteve po bančnih rezervah in kapitalski ustreznosti bank, prav tako pa ni izkoristila nekaterih drugih možnih ukrepov, ki so bili v njeni pristojnosti (strožji pogoji jamstev, regulacija zaradi neskladja pri zapadlosti dolgov in terjatev, grožnja z odvzemom licence, če se del aktive bank ne proda, oziroma sedež banke ne preseli v tujino). Glede odgovornosti posameznikov je PPK v svojem mnenju zapisala, da so poleg vodilnih bankirjev (predvsem uprav), nadzornih svetov bank in lastnikov bank v navedenih treh bankah, za propad teh bank odgovorni tudi 4 člani vlade; takratni predsednik vlade (Geir H. Haarde) in trije ministri v njegovi vladi - njegova namestnica in ministrica za zunanje zadeve (Ingibjörg Sólrun), minister za finance (Árni M. Mathiesen) in minister za gospodarstvo (Björgvin G. Sigurðsson), ki so delovali malomarno (showed negligence) zaradi odsotnosti ustreznega ukrepanja pred grozečo nevarnostjo za islandsko gospodarstvo, ki je bilo povzročeno s poslabševanjem položaja bank. Po mnenju PPK so tudi direktor FNO (Jónas Fr. Jónsson) in vsi trije guvernerji centralne banke (Davíð Oddsson, Eiríkur Guðnason in Ingimundur Friðriksson) izkazali malomarnost pri izvajanju zakonodaje in pravil finančnega poslovanja ter pri nadzoru poslovanja bank. PKK je vse sume kaznivih dejanj, do katerih je prišla pri svojem delu, posredovala Posebnemu javnemu tožilcu, ki jih je pregledal z vidika morebitnega kazenskega pregona. 2.2 Delovna skupna PPK za etiko V povezavi z delom PPK je bila na podlagi Zakona142/2008 (1. člen) ustanovljena tudi posebna delovna skupina za etiko. Njen namen je bil preučiti, če je bil propad bank in z njim povezana finančna kriza do določene mere pojasnjena z (ne)etičnim obnašanjem in delovno prakso. Njeni člani so bili Vilhjálmur Árnason, univerzitetni profesor filozofije, Salvör Nordal, filozof in direktor Centra za etiko na univerzi in Kristín Ástgeirsdóttir, zgodovinarka in direktorica Sveta za enake možnosti. Glavni zaključki delovne skupine so bili, da je več posameznikov v finančni, upravni, politični in javni sferi pokazalo malomarnost in v nekaterih primerih tudi zavržna dejanja (reprehensible action), najpomembnejši zaključek iz tega dogajanja pa je bil, da v državi obstaja šibka socialna struktura, politična kultura in tudi šibke javne institucije. Zaključek skupine je bil da je skupna odgovornost islandske nacije, da deluje v smeri krepitve teh struktur in institucij in k graditvi dobro delujoče demokratične družbe. 2.3 Delovna skupina PPK za navzkrižno lastništvo Poročilo te skupine še ni bilo prevedeno v angleški jezik. Iz drugih gradiv se da sklepati, da je bilo ugotovljeno jasno pomanjkanje transparentnosti pri vodenju (corporate governance) v bankah, kar je predstavljalo resen problem. Korenine tega so segale v čas ko so banke začele rasti pa tudi v procesu privatizacije. Problemi so bil povezani z majhnostjo gospodarstva in mlado finančno panogo, ki so jo obvladovali mladi poslovneži. Banke so se privatizirale z občutno opcijo nagrajevanja uprav po učinkih, kar je vodilo v agresivno politiko njihove rasti inkar je povečevalo tveganje njihovega poslovanja. Krediti posamezne banke so bili v veliki meri uporabljeni za financiranje lastništva (delnic) drugih bank, kar je slabilo njihovo kapitalsko ustreznost (Sigurjonsson, Mixa 2009: 237). 8

9 III. UKREPI PARLAMENTA V ZVEZI S POROČILOM PPK Septembra 2010 je islandski parlament sprejel resolucijo o poročilu PPK. V njej ugotavlja, da je poročilo pričevanje o razvoju islandske ekonomije in družbe v zadnjih letih, in da je pomembno, da bo to poročilo vodilo za prihodnost. Pri tem je najvažnejše, da vsakdo pogleda kritično na svoje delo in izkoristi priložnost, ki jo daje poročilo, za izboljšanje stanja v družbi. Parlament je ugotovil, da je poročilo kritično do vlade, politikov in javnih uslužbencev, pa tudi do obstoječih postopkov in pomanjkanja formalnih postopkov. Parlament je menil, da so glavni krivci za propad bank uprave in lastniki bank, pomembne pa so bile tudi slabosti obstoječe zakonodaje (spletna stan islandskega parlamenta). V resoluciji je parlament navedel potrebo za spremembo zakonodaje in sicer ustave, poslovnika parlamenta, zakonov o ministrstvih in vladnih uradih, pa tudi zakonodaje s področja finančnih trgov, obveznih pokojninskih zavarovanj, zakonodaje glede nadzora finančnih aktivnosti s strani centralne banke in FNO in tudi drugih regulatorjev. Prav tako je potrebna sprememba zakonodaje s področja delovanja medijev, s področja računovodstva in knjigovodstva ter revizije ter o posebni vladni agenciji, ki bo spremljala gospodarski razvoj in statistiko. Parlament se je v resoluciji zavezal, da bo naročil izvenparlamentarno neodvisno raziskavo še za področje poslovanja pokojninskih skladov ter dodatno študijo o propadu bank v povezavi z liberalizacijo kapitalskih tokov. Uvedla naj bi se tudi zunanja revizija FNO in centralne banke. Parlament je v resoluciji sprejel tudi sklep, da bo posebno parlamentarno delovno telo (odbor) spremljalo uresničevanja te resolucije (spletna stan islandskega parlamenta). Septembra 2010 je parlament na predlog parlamentarnega odbora za spremljanje dela PPK glasoval o obtožbi (indictment) oziroma začetku kazenske preiskave (initiate prosecutions) zoper predsednika vlade in dva ministra (ne pa zoper ministrico za zunanje zadeve). O ustreznih resolucijah se je glasovalo posamično. V presenetljivem glasovanju je skromna večina (33 proti 30) glasovala za obtožbo zoper bivšega predsednika vlade, obtožba zoper oba ministra pa ni dobila večine v parlamentu, kar je izzvalo precej burno javno razpravo. Tako je bil zgolj predsednik vlade obtožen pred Landsdomur, posebnim sodiščem, ki je bilo (zgled so predstavljale druge skandinavske države) ustanovljeno leta 1905 (ko Islandija sicer še ni bila samostojna) v primeru kazenske obtožbe (impeachment) zoper člane vlade, ki so bili osumljeni kaznivih dejanj in je prvič v zgodovini tudi dejansko odločalo 12. Obtožba zoper bivšega predsednika se je nanašala na namerna kazniva dejanja namenoma veliko malomarnosti v obdobju od februarja 2008 do oktobra 2008, na mnoge kršitve Zakona o odgovornosti ministrov in na kršitve Kazenskega zakonika. Vsebinsko so se obtožbe nanašale na odsotnost obravnavanja problematike položaja bank na seji vlade, oziroma odsotnost zapisov in strokovnih gradiv o tem (Parliamentary Resolution on commencing legal proceedings against a minister, Keeping political and criminal responsibility separate) Parlamentarni preiskovalni odbor za spremljanje dela PPK in za izvajanje aktivnosti v povezavi s njenim poročilom Parlament je že decembra 2009 (na podlagi Zakona 146/2009, s katerim je bil dopolnjen Zakon 142/2008), ustanovil ad hoc parlamentarni odbor z devetimi člani (poslanci), ki je spremljal delo 12 To sodišče ima 15 članov, od tega 5 sodnikov Vrhovnega sodišča, predsednika okrajnega sodišča, profesorja prava in osem članov, ki jih imenuje parlament. 9

10 PPK in izvajal aktivnosti (predlagal ukrepe parlamenta) v povezavi s poročilom PPK ter sprejemal stališča glede odgovornosti ministrov pri islandski gospodarski krizi. Odbor je imel tudi zunanje svetovalce, med njimi je bil tudi bodoči Posebni tožilec. Odbor je svoje poročilo podal septembra Pri svojem delu je uporabljal poslovniška določila, ki so veljala za stalne parlamentarne odbore, dodatno pa je zaradi svojih preiskovalnih pristojnosti sprejel še dodatna pravila o svojem delu (spletna stan islandskega parlamenta). Glavne naloge navedenega odbora so bile naslednje: - priprava mnenja o poročilu PPK glede glavnih razlogov za ekonomski zlom in kaj se iz tega da naučiti, - sprememba zakonodaje na podlagi predlogov PPK, ki bi preprečevala podobne dogodke, odbor lahko predlaga osnutke zakonov pristojnim (stalnim) delovnim telesom parlamenta, - ocena odgovornosti, odbor lahko poda svoje stališče glede odgovornosti za dogodke, ki so pripeljali do zloma banka, nadzora finančnih transakcij, aktivnosti medijev, aktivnosti finančnih institucij in drugih aktivnosti v posloven sektorju (spletna stan islandskega parlamenta). IV. URAD POSEBNEGA TOŽILCA Urad posebnega tožilca je bil ustanovljen z zakonom, sprejetim s strani parlamenta (Act on the Office of a Special Prosecutor No.135) dne , ki je bil do sedaj trikrat amandmiran (z zakonom št. 25/2009, z zakonom št. 80/2009 in z zakonom št. 52/2010). Posebni tožilec, ki je načelu urada posebnega tožilca, je imenovan s strani ministra za pravosodje, 13 prav tako tudi trije neodvisni tožilci, ki poleg posebnega tožilca sestavljajo urad posebnega tožilca. Za imenovanje v tožilca veljajo za vse v uradu enaki pogoji kot za okrožnega sodnika, z izjemo starostne omejitve 70 let, kjer starostna omejitev ni podana. Trajanje funkcije z zakonom ni omejena, ampak je vezana zgolj na obstoj urada posebnega tožilca (Act on the Office of a Special Prosecutor No. 135,11 December 2008, Article 2). V skladu z Zakonom št 135/2008 je posebni tožilec odgovoren za vodenje javne preiskave in pregona. Urad posebnega tožilca preiskuje kazniva dejanja, za katera obstoji utemeljen sum in so na področju dejavnosti finančnih podjetij, drugih pravnih oseb ali posameznikov. V obdobju pred, v zvezi z ali neposredno po zlomu islandskih bank (povzeto po spletni strani islandskega parlamenta). Urad posebnega tožilca ima pristojnosti za preiskavo kaznivih dejanj, za katere obstoji utemeljen sum, in uvedbo kazenskega postopka (pregon) za kazniva dejanja povezana s finančnimi transakcijami podjetij, opravljenih s strani oseb, ki imajo lastne deleže v teh podjetjih ali pravico do izvrševanja glasovalne pravice na deležih v teh podjetjih ter za preiskavo sumov kaznivih dejanj s strani upravljavcev, svetovalcev, zaposlenih ali oseb, ki so kakorkoli vpletene v samo dejavnost finančnih podjetij (Act on the Office of a Special Prosecutor No. 135,11 December 2008, Article 1). Gre torej za delovanje in preprečevanje kaznivih dejanj na področju gospodarskega kriminala, neupravičene obogatitve, davčne utaje ter dejanj, ki so preiskovana s strani FNO, Agencije za varstvo konkurence, Nacionalnega direktorata za davčne preiskave in tistih dejanj, ki so bila 13 Za posebnega tožilca je bil 1. Februarja 2009 imenovan Ȯlafur Hauksson, ki se za ta položaj sam ni prijavil, mu je bil ponujen in ga je sprejel. 10

11 predana policiji. Za te institucije je, če to primer zahteva, predvideno sodelovanje s posebnim tožilcem, na njegovo zahtevo pa tudi pri drugih kaznivih dejanjih, na podlagi katerega sam oceni, ali obstojijo dokazi, ki so potrebni za preiskavo kaznivega dejanja, ali pa se na podlagi podanih dejstev sam odloči za uvedbo nove preiskave. Na urad posebnega tožilca je od njegove ustanovitve naprej potrebno nasloviti vse navedbe in obtožbe iz katerih izhaja utemeljen sum za domnevna kazniva dejanja določena z zakonom ter sum vpletenosti v kazniva dejanja (Act on the Office of a Special Prosecutor No. 135,11 December 2008, Article 1). Tožilci, policisti in drugi pravno kvalificirani zaposleni pri Uradu imajo policijska pooblastila, skladno z Zakonom o Policiji (9. člen) in z Zakonom o kazenskem postopku (Police Act, Code of Criminal Procedure), ostali zaposleni pa so pooblaščeni le za sprejemanje izjav od osumljencev in prič v fazi preiskave. (Act on the Office of a Special Prosecutor No. 135,11 December 2008, Article 4). Posebni tožilec v okviru pooblastil razporeja delo policistom, ki so poleg tožilcev zaposleni v Uradu. Tožilci v Uradu (posebni tožilec in trije neodvisni), so tožilci v smislu Zakona o kazenskem postopku (Code of Criminal Procedure). Posebni tožilec je zadolžen za razdelitev nalog in za nadzor nad delom tožilcev. Tožilci so pooblaščeni za usmerjanje preiskave posameznega primera, posebni tožilec, pa ko je preiskava končana, dodeli primer sebi ali enemu izmed tožilcev, ki nato sprejme odločitev o uvedbi postopka. Posebni tožilec in ostali tožilci iz Urada zastopajo svoje primere pred okrožnim sodiščem in v povezavi z njimi po napotitvi tudi pred Vrhovnim sodiščem (Act on the Office of a Special Prosecutor No. 135,11 December 2008, Article 2). V zakonu je prav tako določeno, da lahko minister za pravosodje Urad po prvem januarju 2011, po predhodno pridobljenem mnenju direktorja državnega tožilstva, ukine. Naloge Urada pa se v takem primeru prenesejo na policijo in državno tožilstvo v skladu s splošnimi določbami zakona o policiji in zakona o kazenskem postopku (Act on the Office of a Special Prosecutor No. 135,11 December 2008, Article 7). Glede števila zaposlenih v Uradu, pa je zgovoren podatek, da se je število zaposlenih z začetnih 4 oseb v enem letu (do februarja 2009) povzpelo na 109 zaposlenih, med katerimi so bili policijski uslužbenci, odvetniki, tožilci in revizorji (povzeto po članku: Iceland Prosecutor Investigates, Convicts Bankers for Financial Crimes). 4.1 Sodelovanje Urada posebnega tožilstva Urad posebnega tožilca je za konkretne primere sodeloval z različnimi posamezniki, npr. z nekdanjo Norveško-Francosko preiskovalno sodnico Evo Joly, različnimi agencijami, z Europolom HQ v Hagu, z Angleškim uradom za preiskovanje (UK Serious Fraud Office) in z organi oblasti v Luxembourgu (povzeto po spletni strani islandskega ministrstva za zunanje zadeve). Uradu posebnega tožilca je leta 2010 FNO naprej v preiskovanje predal več kot 30 primerov, ki so bili predmet njihove preiskave s področja tržnih manipulacij, deviznih transakcij, trgovanja z notranjimi informacijami, naložb na denarnem trgu in postopkov v zvezi s posojili (povzeto po spletni strani islandskega ministrstva za zunanje zadeve). V septembru 2011 je posebni tožilec vodil preiskavo v 140 primerih, malo več kot polovica se je nanašala na ekonomsko krizo v letu 2008 (Iceland Prosecutor Investigates, Convicts Bankers for Financial Crimes). 11

12 V. KAZENSKI PREGON IN OBSODBE ODGOVORNIH Bivši islandski premier je bil postavljen pred sodišče zaradi soodgovornosti za nastanek finančne krize. Proces proti njemu je potekal pred posebnim islandskim sodiščem za sedanje in nekdanje ministre (Landsdomur) v Reykjaviku, ki so ga tokrat sklicali prvič. To sodišče je 23. aprila 2012 razsodilo, da je delno kriv za finančno krizo, a da ne bo kaznovan. Za krivega ga je spoznalo zaradi malomarnosti, ker ni sklical izredne seje vladnega kabineta spričo krize islandskega bančnega sektorja. V najslabšem primeru sta mu grozili dve leti zapora (Grmadnik 2012). V kazenskem postopku pa je bilo tudi 200 bančnih direktorjev in drugih visokih uradnikov, še za 90 posameznikov pa se pričakuje, da bodo morali pred sodnika. Ne glede na izid teh sojenj pa je to prvi primer, ko so bili ljudje klicani na odgovornost zaradi nastanka gospodarske krize (Grmadnik 2012). Ne nekaterih sojenjih so bili obtoženci tudi že spoznani za krive in bila izrečena zaporna kazen. V nadaljevanju so v tabeli navedeni takšni primeri. Baldur Guðlaugsson Tabela 1: Primeri obsojencev Obtoženec Funkcija Izrečena kazen Začasni sekretar na ministrstvu za finance Obsojen je bil na dve leti pogojne zaporne kazni pred Okrožnim sodiščem v Reykjavíku za trgovanje z notranjimi informacijami. Primer je bil predan na Vrhovno sodišče, ki je potrdilo že izrečeno sodbo. Aron Karlsson Podjetnik Obsojen na dve leti zaporne kazni pred okrožnim sodiščem v Reykjavíku za oškodovanje Banke Arion v nepremičninskih poslih. Lárus Welding Guðmundur Hjaltason Friðfinnur Ragnar Sigurðsson Direktor v Glitnir Direktor korporacije bank Glitnir Generalni direktor trgov Glitnir Styrmir Þór Bragason Predsednik MP Banke Hreiðar Már Predsednik Sigurðsson Kaupthing Banke Sigurður Predsednik Einarsson Kaupthing Banke Ólafur Ólafsson Delničar Kaupthing Banke Magnús Predsednik Guðmundsson Kaupthing Banke Luxembourg Vir: Wikipedija spletna enciklopedija. Obsojena na 9 mesecev zaporne kazni pred Okrožnim sodiščem v Reykjavíku za zlorabe zaupanja od 9 mesecev, 6 mesecev je poskusnih za 2 leti. Obsojen na 1 leto zaporne kazni pred Okrožnim sodiščem Reykjaviku za trgovanje z notranjimi informacijami. Obsojen na eno leto zaporne kazni pred Vrhovnim sodiščem za zlorabo zaupanja. Obsojen na 5 let in pol zaporne kazni pred Okrožnim sodiščem v Reykjaviku za tržno manipulacijo. Obsojen na 5 let zaporne kazni pred Okrožnim sodiščem Reykjavika za tržne manipulacije. Obsojen na 3 leta in pol zaporne kazni pred Okrožnim sodiščem Reykjavika za tržne manipulacije. Obsojen na 3 leta zaporne kazni pred Okrožnim sodiščem Reykjavika za tržne manipulacije. 12

13 VI. ZAKLJUČEK Propad treh največjih islandskih bank je bil posledica dogajanj v teh bankah, islandskem ekonomskem sistemu in nadzornih institucijah in v mednarodnem finančnem okolju. Islandija (za razliko od Irske, ki je imela podobne težave) svojih bank ni reševala z dokapitalizacijo, saj te izbire zaradi njihove velikosti in obsega dolgov pravzaprav ni imela. Propad bank, finančna in gospodarska kriza sta precej pretresli državo in med drugim tudi prisilili v odstop tedanjo vlado. Posebna preiskovalna komisija s širokimi preiskovalnimi pooblastili, ki jo je sicer ustanovil parlament, a je bila politično neodvisna in so jo sestavljali strokovnjaki, je pripravila izredno obširno, poglobljen, strokovno in tudi kritično poročilo, ki je razkrilo razloge za kolaps bank, odkrilo krivce za to dogajanje tudi poimensko in tudi postavilo ogledalo celotni islandski družbi. Po mnenju PPK so bili najpomembnejši razlogi za zlom treh največjih bank naslednji: - njihova hitra rast, - enostaven dostop do mednarodnih finančnih trgov, - največji lastniki bank so imeli neobičajno lahek dostop do kreditov v bankah v svoji lasti, - neustrezen odziv državne fiskalne in monetarne politike, - neustrezen odziv državnih institucij (vlade, ministrstev, vladne koordinacijske skupine) centralne banke, finančnega nadzornega organa), - neustrezno ravnanje vodilnih bankirjev (predvsem uprav), nadzornih svetov bank in lastnikov bank, pa tudi predsednika vlade in treh ministrov, ki so delovali malomarno. Bivši islandski premier je bil zaradi obtožbe parlamenta (impeachment) za storitev kaznivega dejanja, postavljen pred sodišče (s predvideno najhujšo kaznijo dveh let zapora) zaradi soodgovornosti za nastanek finančne krize. Proces proti njemu je potekal pred posebnim islandskim sodiščem za sedanje in nekdanje ministre (Landsdomur) v Reykjaviku, ki je razsodilo, da je delno kriv za finančno krizo, a da ne bo kaznovan. Za krivega ga je spoznalo zaradi malomarnosti, ker ni sklical izredne seje vladnega kabineta. Delo posebne preiskovalne komisije so nadgradili predvsem poseben parlamentarni odbor in celoten parlament s spremembami zakonodaje in sprejetimi resolucijami ter posebni javni tožilec. Posebni javni tožilec je bil ustanovljen za primer pregona kaznivih dejanj v obdobju pred, v zvezi z ali neposredno po zlomu islandskih bank in je kazensko preganjal skoraj tristo posameznikov, odgovornih za zlom bank, od katerih so bili nekateri tudi že pravnomočno obsojeni na zaporne kazni. Pripravila: mag. Igor Zobavnik Ana Lekše 13

14 Literatura in viri: 1. Grmadnik Jerneja, Islandski padec iz raja ali islandska bančna saga, nasprotja, št. 8, julij 2012, spletna stran (januar 2014). 2. Grmovšek Grega, Vpliv finančne krize 2007 na Islandijo, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, maj 2010, spletna stran (januar 2014). 3. Johnsen Guðrún, Fall of the Icelandic Banking System 2008: Methodology and Findings of the Parliamentary Special Investigation Commission on the Causes and Events leading up to the Fall of the Icelandic Banks, School of Law, University of Oslo, 2013, presentations/johnsen-falloftheicelandicbankingsystem.pdf (januar 2014). 4. Spletne strani islandskega parlamenta, Poročilo posebne preiskovalne komisije, (januar 2014). 6. Wikipedia spletna enciklopedija, (januar 2014). 7. Sigurjonsson Throstur Olaf, Mixa Mar Wolfgang,Learning From the Worst Behaved : Iceland s Financial Crisis and the Nordic Comparison, Thunderbird International Business Review, Vol. 53, No. 2 March/April 2011: , (februar 2014). 8. Iceland Prosecutor Investigates, Convicts Bankers for Financial Crimes (februar 2014). 9. Spletne strani islandskega ministrstva za zunanje zadeve, (februar 2014). 10. Parliamentary Resolution on commencing legal proceedings against a minister, (februar 2014). 11. Iceland Prosecutor Investigates, Convicts Bankers for Financial Crimes (februar 2014). 12. Wikipedia, spletna enciklopedija, (februar 2014). 13. Act on the Office of a Special Prosecutor, (januar 2014). 14. Special Prosecutor, (februar 2014). 15. Keeping political and criminal responsibility separate, Information memorandum on the case of Geir Haarde, former Prime Minister of Iceland, (februar 2014). 16. Islandski padec iz raja ali islandska bančna saga, (februar 2014). 14