pečat v življenju Evropska komisija

Transcription

1 Pustiti pečat v življenju Evropska komisija

2 Niti Evropska komisija niti osebe, ki delujejo v njenem imenu, niso odgovorne za uporabo podatkov iz te publikacije. Fotografije: Evropski skupnosti Za uporabo ali reprodukcijo fotografij, za katere Evropski skupnosti nimata avtorskih pravic, je treba za dovoljenje zaprositi neposredno imetnika ali imetnike avtorskih pravic. Europe Direct je služba za pomoč pri iskanju odgovorov na vprašanja v zvezi z Evropsko unijo Brezplačna telefonska številka (*): (*) Nekateri operaterji mobilne telefonije ne dovoljujejo vzpostavitve zveze s številkami ali pa te klice zaračunavajo. Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu. Dostop je mogoč na strežniku Europa ( Kataloški podatki in povzetek so navedeni na koncu te publikacije. Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2009 ISBN doi: /29084 Evropski skupnosti, 2009 Reprodukcija je dovoljena z navedbo vira. Printed in Germany Tiskano na belem papirju, ki ne vsebuje klora

3 Pustiti Pečat vživljenju Evropska unija vlaga v ljudi s pomočjo Evropskega socialnega sklada Evropska komisija Generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti EnotaA1 Rokopis je bil dokončan julija 2009.

4 2 Vsebina Mladina Najti pravo službo 10 Audrey Libres (21) se je vrnila na univerzo v Šampanji v Franciji, kjer se je izučila za usposobljeno cvetličarko. Izziv v preživljanju z delom 12 Bruno De Almeida Aveiro (18) si je s pomočjo triletnega projekta izobraževanja in izpopolnjevanja zagotovil zaposlitev kot občinski vrtnar v Luksemburgu. Doživljenjska pripravljenost 14 Sheena Matthews (27) iz Dublina se je udeležila tečaja za športne trenerje in sedaj pomaga poučevati bodoče inštruktorje. Vzhodna priložnost 16 Bruno Texeira (29) je s pomočjo stikov, ki jih je pridobil med pripravništvom v Indoneziji, v Portu na Portugalskem ustanovil svetovalno podjetje za trgovanje Zdrava naložba 18 Radmila Petroušková (26) se je pridružila projektu za mlade podjetnike in odprla kavarno za zdravo prehrano v Čeških Budjevicah. Usmerjanje mladosti in energije 20 Yann Lelièvre (27) je dobil podporo pri oblikovanju poslovnega načrta in odprl športno trgovino v Clermont-Ferrandu v Franciji Enakopravnost žensk in moških Ženske hodijo v službo, starejša generacija pa se medtem zabava 24 Medtem ko Koulla Aggelou (38) opravlja svoje delo kot čistilka v vasici Augorou na Cipru, program dnevnega centra zabava njeno ostarelo mamo. Prosti čas v službi 26 Stephan Wittich (39) lahko nadaljuje s svojim raziskovalnim delom, medtem ko njegova hči obiskuje otroške jasli na univerzi na Dunaju Osnovanje edinstvenega turističnega podjetja 28 Riikka-Leena Lappalainen (50) je uspela s svojim družinskim hotelom v regiji Pohjois Savo na Finskem, potem ko je sodelovala pri mednarodnem projektu za podjetnice. Boljše ravnovesje med delom in zasebnim življenjem 32 Gerard Jansen (53) opravlja teledelo za svoje delodajalce na lokalnem uradu za vode v Drachtenu na Nizozemskem. Ženska na voznikovem sedežu 30 Novinarka Beata Szozda (26) se je udeležila poslovnega tečaja in osnovala svojo spletno publikacijo o avtomobilizmu v Poznańu na Poljskem. Prihodnost v njenih rokah 34 Katarína Vargová (37) je po podaljšanem porodniškem dopustu izkoristila usposabljanje in nasvete, s pomočjo katerih se je lahko vrnila na delo v Bratislavi na Slovaškem.

5 Vsebina 3 Socialno ogroženi ljudje Invalidnost ni ovira pri delu 38 Andrzej Lubowiecki (47) iz Gdynie na Poljskem se je udeležil tečaja, ki pomaga delno invalidnim ljudem poiskati zaposlitev, ter že takoj naslednji dan našel delo na področju varnosti. Recept za uspeh 40 Éva Gyulai (33) se je eno leto usposabljala za kuharico in danes dela v prijazni restavraciji Ízlelő v kraju Szekszárd na Madžarskem Podati roko slepim 42 Študentka Sarmite Gromska (21) brezplačno prejema študijsko gradivo v Braillovi pisavi na univerzi v Rigi. Uživanje v življenju na podeželju 44 Andrej Lovrenčec (22) se je udeležil usposabljanja na delovnem mestu, nato pa se zaposlil v kmetijstvu v Prekmurju v Sloveniji. Naučiti se živeti z bolečino 46 Čistilka Otilia Marques (54) se je naučila, kako se spopasti z revmatičnimi bolečinami v hrbtu na tečaju usposabljanja v Luksemburgu. Georgiina zgodba 48 Program rehabilitacije na Krfu v Grčiji je omogočil Georgii Chrisikopoulou (36), da najde delo kot vrtnarka Starejši delavci Priprave na novo kariero 52 Jane Grøne (58), kvalificirana voznica avtobusa v Aalborgu na Danskem, je hvaležna tečaju za službeno usposabljanje. Prekvalifikacija za moderno zaposlitev 54 Milan Nedbal (53) iz kraja Prusinovice na Češkem je pridobil računalniško znanje in ponovno našel zaposlitev v proizvodnji Pravi pomen izkušenj 56 Projekt, ki združuje delodajalce in starejše delavce na Dunaju v Avstriji, je omogočil Roswithi Kerbel (55), da najde delo pri dobrodelni organizaciji. Nove spretnosti in smisel za skupnost 60 Tečaj informacijske tehnologije je spodbudil Aldono Mikalauskiene (71), da je posodobila svoje računovodsko podjetje v Vilni (Litva). Družbena solidarnost daje novo upanje 58 Tsvetan Ivanov (62) je postal socialni asistent v kraju Vratsa v Bolgariji v projektu, ki pomaga starejšim občanom, ki imajo težave z gibanjem. Nazaj na delo 62 Tečaj, namenjen obnavljanju znanja, je Georgeu Mifsudu (60) omogočil, da kot vzdrževalec pokrajine na Malti začne znova

6 Podjetništvo Mentorstvo je vozila na zračni blazini pripeljalo na pravo pot 66 Program mentorstva v Talinu (Estonija) je Peetru Tarmetu (32) zagotovil znanja, ki jih je potreboval za promocijo voženj z vozilom na zračni blazini. Ustvarjanje zelene energije 68 Sandra Barnes-Keywood (37) je spoznala, kako narediti svoj penzion z zajtrkom blizu Chichestra na jugu Anglije bolj okolju prijazen. Čebele so marljive 70 Normunds Zeps (31) se je udeležil tečaja o vodenju malih podjetij in se sedaj ukvarja s čebelarstvom v kraju Kalupe na latvijskem podeželju. Varno življenje na kmetiji 72 Gaetane Anselme (40) se je naučila, kako izboljšati varnost otrok, ki prihajajo na izobraževalne ekskurzije na njeno kmetijo v Valoniji (Belgija) Gradbeno podjetje potrebuje trdne temelje 74 José Salmerón Guindos (47) je preoblikoval svoje gradbeno podjetje v kraju La Huertezuela v Španiji ob pomoči programa za SME. Ustvarjanje prihodnosti na podeželju 76 Florin Istrate (39) pomaga kmetom v Barbuletu v Romuniji zagotavljati stabilno življenje za njih in njihove družine Nova znanja Druga priložnost, nova kariera 80 Marie Therese Velli (48) je program za usposabljanje za ljudi nad štiridesetim letom omogočil nov začetek in redno zaposlitev pri fundaciji za razvoj na Malti. Reševanje težav je preprostejše z malo podpore 82 Usposabljanje na področju poklicnega znanja v Larnaki na Cipru je omogočilo Andreasu Apatzidisu (41), da pridobi službo voznika dostavnih vozil Dober delavec dobi formalno priznanje 84 Zsolt Korcz (34) se je udeležil enoletnega tečaja iz usposabljanja in se kvalificiral za usposobljenega zidarja, potem ko je bil leta zaposlen kot gradbeni delavec v kraju Zalaegerszeg na Madžarskem. Investicija v dober spanec 86 Daniel Dellisse (50) se je prek svojega podjetja na Flamskem v Belgiji udeležil tečaja strokovnega usposabljanja, da je lahko pričel delati v dnevni izmeni. Napredovanje kariere 88 Intenzivno usposabljanje je pomagalo Biliani Filipovi (33) iz kraja Dupnica v Bolgariji pri opravljanju rastočih obveznosti pri vodenju podjetja. Ponovno aktiviranje znanja 90 Peter Meller (48) je obnovil svoje znanje s področja strojnega inženirstva v Magdeburgu v Nemčiji in si tako zagotovil zaposlitev v avtomobilski industriji.

7 Vsebina 5 Izobraževanje in usposabljanje Vrednost tradicije 94 Evropska štipendija je antropologinji Monici Stroe (24) omogočila, da se je lahko poglobila v svoje raziskovalno delo. Podpiranje kreativnosti 96 Harri Haanpää (33) želi drugim posredovati svoje medijsko znanje, ki mu je pomagalo osnovati svoje podjetje za filmsko produkcijo v Helsinkih na Finskem Iz gozda 98 Usposabljanje iz gozdarstva Marii Balbini Soares Melo Rocha (59) pomaga pri upravljanju družinske posesti blizu Porta na Portugalskem. Ciljaj visoko 102 Univerzitetni predavatelj Nedas Jurgaitis (28) iz kraja Siauliai v Litvi si je zagotovil izobraževanje z vrhunskimi evropskimi raziskovalci in pridobil samozavest, ki jo je potreboval za napredovanje v svoji karieri. Kariera na področju inovacij 100 Raziskovalna donacija je Simoneju Rossiju (30) iz Umbrije v Italiji omogočila, da prevzame vodilno vlogo pri razvoju novega sistema za uporabo sončne energije in si zagotovi redno zaposlitev. Učiti druge, kako napredovati v življenju 104 Igralec in glasbenik Mogens Lausen (44) iz Aarhusa na Danskem se je naučil, kako ustanoviti podjetje za mentorstvo in svetovanje Socialna vključitev Priti na pravo pot 108 Jana Urbanija (26), ozdravljena uporabnica drog, se je udeležila tečaja iz neformalnega usposabljanja, ki ji je omogočil, da se je vpisala na študij na univerzi v Ljubljani v Sloveniji. Nove spretnosti v informacijskih tehnologijah za boljšo prihodnost 110 Christos Giannakopoulos (27), ki je kot otrok postal sirota, je izkoristil priložnosti, ki mu jih je ponudilo računalniško usposabljanje, danes pa dela v maloprodaji v Halkidi v Grčiji S ceste na modno brv 112 Fiorella (50) je dve leti živela na cestah Bologne v Italiji, potem pa se udeležila tečaja poklicnega usposabljanja za brezdomce in se izobrazila za vodenje svoje trgovine z oblačili. Priložnost za duhovno odrešitev 114 Projekt življenjskega mentorstva je Allanu McGinlayju (47) omogočil, da je svojo preteklost v zaporu pustil za sabo in si poiskal zaposlitev na področju pomoči nekdanjim storilcem kaznivih dejanj v Wishawu na Škotskem Komunikacija za gluhoneme 116 Mário Greško (30) iz Bratislave na Slovaškem je s pridobitvijo računalniškega znanja premagal svojo gluhonemost in dobil želeno zaposlitev v avtomobilski industriji. Nasmehni se in reci nasmešek! 118 Program pomoči je Anne-Lie Thuvesson (52) omogočil, da premaga depresijo ter ustanovi svojo trgovino z delikatesami v Hässleholmu na Švedskem.

8 Boj proti diskriminaciji Estonski projekt integracije odpira vrata 122 Messurme Pissareva (37) je v Jõhviju sodelovala pri projektu za integracijo nedržavljanov Estonije v estonsko družbo in sedaj vodi podjetje z nepremičninami. Vrnitev na trg dela 124 Pripravništvo na področju logistike dobavne verige je Sergeju Mbamiju (38) iz Limericka na Irskem omogočilo redno zaposlitev Soba na vrhu 126 Amparo Navaja Maldonado (30) je s pomočjo programa za pomoč romski skupnosti v Sevilji v Španiji napredovala na mesto nadzornice v velikem hotelu. Stati na svojih nogah 128 Razvojni program za mlade je Abshirju Abukarju (25) pomagal najti zaposlitev in se vključiti v novo kulturno okolje v mestu Malmö na Švedskem. Znanje je moč 130 Program za usposabljanje za nezaposlene ženske je Khadiji Majdoubi (38) pomagal, da uresniči svoje sanje in odpre lepotni salon v Amsterdamu na Nizozemskem. Moč v raznolikosti 132 Cornelia Schultheiss (44) iz Berlina v Nemčiji je dobila pomoč pri ustanovitvi svetovalne službe za spodbujanje medkulturnega razumevanja v poslovnem svetu. Abecedno kazalo tem 134 Seznam projektov, ki vlagajo v ljudi 142

9 Pustiti pečat v življenju 7 Osebne zgodbe iz evropskega socialnega sklada Evropska unija kaj resnično stori za nas? Evropski socialni sklad (ESS) je en od možnih odgovorov na to vprašanje. Vlaga v ljudi: vsako leto v okoli 10 milijonov ljudi v 27-ih državah članicah Evropske unije. Vpliv se pogosto čuti na osebni ravni in 54 zgodb v tej knjigi opisuje, kako je ESS resnično pustil pečat v življenjih dejanskih ljudi. ESS je bil ustanovljen leta 1957 in danes predstavlja 10% proračuna Evropske unije. Ta denar je porabljen za obsežno zbirko posameznih projektov v EU, izoblikovanih na nacionalni in lokalni ravni, z namenom zadovoljiti posebne potrebe ljudi v različnih situacijah. Odraža daljnovidno razumevanje ustanoviteljev Evropske unije izpred več kot pol stoletja, da razvijanje enotnosti med narodi ne temelji samo na mednarodnih pogodbah in trgovinskih sporazumih. ESS je praktičen prikaz solidarnosti med državami članicami in skupnostmi, ki omogoča evropskim prebivalcem prilagoditev na nove izzive, ki so se razvili v toku več let. ESS udejanja skupne vrednote evropske družbe, ki temeljijo na pravičnem obravnavanju vseh in možnosti spodobnega načina življenja za vse. V praksi to pomeni dostop do zaposlitve, zdravstva, bivališča in izobrazbe, kot tudi skrb in podporo za bolj ranljive člane družbe. Če je glavna prednostna naloga ESS pomagati ljudem priti do zaposlitve, to še ne pomeni, da gre za katere koli stare službe. Projekti, ki jih financira Evropski socialni sklad pomagajo ljudem poiskati pravo službo: zaposlitev, ob kateri se lahko zaposleni razvijajo in ki je trajna. Na voljo so programi s ponudbo prekvalifikacije in varovala, ki pomagajo pri vrnitvi na delo in zmanjšujejo pritisk na družine in skupnosti. Je tudi glavno orodje Evropske unije, ki ljudem pomaga prilagoditi se na prestrukturiranje in pri izzivih, s katerimi se soočajo, ko izkoristijo svojo pravico, da se selijo med državami članicami. Evropska unija lahko ekonomsko raste samo, če se združijo napori in moči vseh njenih 500 milijonov prebivalcev. Ključni princip, ki je osnoven za ESS, je krepitev moči: pomagati ljudem, da si pomagajo sami, se sami odločajo in uresničijo svoje ambicije. Ta knjiga pripoveduje zgodbe 54 posameznikov, ki so izkoristili priložnosti, ki so jih ponudile pobude projektov, ki jih sofinancira Evropski socialni sklad. Vsem zgodbam so skupne pripovedi ljudi, ki so se odločili, da izboljšajo svoje življenje ali da vztrajajo kljub oviram in zaprekam, včasih tudi kljub izredni stiski. Vsi so se odzvali tako, da so želeli izboljšati svoj položaj ali se vrniti nazaj na pravo pot. Vendar so za to potrebovali pomoč, dodatno podporo ali novo zaupanje, kar vse lahko ponudijo projekti ESS. V intervjujih nastopajo ženske in moški iz vseh starostnih skupin, od najstnikov do upokojencev, iz mestnih in podeželskih skupnosti ter iz vseh držav Evropske unije. Med njimi so ambiciozni podjetniki z inovativnimi idejami, starši, ki hkrati obvladujejo svojo kariero in vzgojo otrok, ljudje, ki si prizadevajo premagati duševne in fizične težave, ter drugi, ki se želijo integrirati v družbe, ki jim niso domače. Vsi ti nazorno dokazujejo, kako je lahko priložnost za delo,panaj bo še tako skromna, dobesedno rešilna bilka za posameznike, ki bi drugače lahko izgubili možnost spodobnega obstoja. Prikazujejo, kako imajo lahko ljudje koristi, če pomagajo drug drugemu: so lahko skrbniki in tudi tisti, za katere je potrebno skrbeti. Podpora ni enosmeren proces, ampak prinaša koristi vsem udeležencem. Ti primeri tudi dokazujejo, da ni nikoli v življenju prepozno za učenje in da lahko vsi ljudje različnih let in sposobnosti pridobijo samozavest prek novih znanj in veščin, ki jih nudita izobraževanje in usposabljanje. Vsak primer je drugačen ter vedno bolj pogosto je sodelovanje, ki ga ESS ponuja prek teh projektov, prikrojeno posebnim potrebam posameznika. Rezultati nakazujejo, da je tovrsten način najbolj primeren pri spreminjanju življenja posameznika. Intervjuvanci so bili pripravljeni deliti najbolj intimne podrobnosti iz svojega življenja in so v mnogih primerih pojasnili, da so to storili zato, ker so verjeli, da bodo njihove zgodbe pomagale tistim, ki se sami soočajo s podobnimi težavami. Še zlasti ganljiv je primer Georgie Chrisikopoulou s Krfa v Grčiji, ki si je izborila svojo pot skozi več življenjskih stisk, da je pričela živeti normalno in vzpostavila razmerje s sinom, ki ga je poprej izgubila. Komentarji, ki kot rdeča nit tečejo skozi zgodbe, kažejo, da ESS resnično pomaga ustvarjati spremembe. Projekt mi je tako zelo pomagal, da sedaj želim, da vsi na Švedskem izvedo zanj, pravi Anne-Lie Thuvesson iz Hässleholma. Naučila sem se, da lahko naredim karkoli. Karkoli si zaželim, je mogoče uresničiti, če

10 8 se le odločim tako, razodeva Messurme Pissareva iz Estonije. Zsoltu Korczu iz Madžarske in Andreasu Apatzidisu iz Cipra pa sta projekta prinesla čudeže. Tudi mnogi drugi potrjujejo, da nikoli ne bi prišli tako daleč brez podpore ESS. Te zgodbe pričajo tudi o energiji in zavezanosti vodij in organizatorjev projektov, ki so pogosto zmožni najti potencial v drugih na način, ki ga družba ponavadi ne odkrije. To so ljudje, ki ne pristanejo na to, da bi obupali nad usodo ljudi okoli njih, in ki imajo pogosto vizijo bolj vključujoče družbe, v kateri bi imel vsak možnost izkoristiti svoj potencial. Projekti in posamezniki, ki jih podpirajo pomenijo male, vendar konkretne korake, usmerjene proti cilju. V usposabljanju je vselej prisotno sporočilo, da ljudje lahko uspejo, razlaga Henrik Johannesson iz Danske. In kot pravi Per Larsson iz Švedske: Pokazalo se je, da ljudje imajo notranjo moč, če le dobijo možnost, da jo razvijejo. Primeri ponazarjajo, da mora EU storiti še marsikaj, da bo dosegla resnično družbeno povezanost. Pogoji, v katerih ljudje živijo, in prednosti, ki jih imajo, se lahko razlikujejo od ene regije do druge. Od 80-ih let dalje je ESS usmerjal sredstva v manj premožne regije Evrope, da bi zmanjšal razkorak med bogatimi in revnimi. Vendar je pri tem jasno, da si ljudje povsod prizadevajo za izboljšanje svojih življenj in predvsem življenj njihovih otrok, ne glede na meje in kulturne razlike. Slišati in prenesti te zgodbe naprej je bilo posebna čast in navdih za vse, ki so pri tej knjigi sodelovali. Upamo, da bodo podobno ganjeni in navdihnjeni tudi tisti, ki bodo to prebirali, in da bodo sklenili, da ESS resnično želi pustiti pečat v življenju.

11 Mladina

12 10 Najti pravo službo Lončki živopisanih krizantem škrlatne, zlate, porjavele in rumene barve okrašujejo pločnik vrtnega centra Le Jardinet, ki leži na obrobju mesta Reims na severu Francije. Audrey Libres izreka dobrodošlico strankam, sprejema naročila, izdeluje šopke in skrbi za rastline v sosednjih rastlinjakih. 21-letnica je v Le Jardinetu zaposlena že tri leta in delo ji zelo ustreza. Včasih je delo naporno in ure se lahko zelo razvlečejo. Vendar je vzdušje med sodelavci dobro. Želela bi si ostati tukaj. Audrey priznava, da si je dolgo želela kariere v cvetličarstvu in da je z nekaj podpore v usposabljanju,ki ga sofinanciraevropska unija prek Evropskega socialnega sklada, sedaj tudi na pravi poti. Vendar ni bilo lahko. Audrey se je rodila v Sedanu, v francoskih Ardenih, njena ljubezen do narave pa sega daleč nazaj v otroštvo, ko je živela v tej lepi, divji in hriboviti regiji na severovzhodu države. Ko sem bila majhna, sem z očetom velikokrat hodila na polja. Hodila sva nabirat gobe. Oče me je vozil v samokolnici vedno sem se umazala! Močan značaj Njena starša sta se ločila, ko je bila stara devet let, in Audrey se je z mamo, ki se je pozneje znova poročila, preselila v Reims. Njen dedek je bil močna sila, ki je držal družino (Audrey in njeni dve sestri) skupaj. Vendar je leta 2001 umrl in stvari so postale težje. Takrat sem zelo trpela. Oče me je hodil iskat vsak drugi vikend, a tudi moj očim je želel igrati vlogo mojega očeta, česar nisem želela. Z njim se sploh nisem razumela, se spominja. Bila sem težkega značaja in vedno sem jezikala. Sedaj to obžalujem. Z leti razumem, kaj je poskušal doseči. Želel nam je pomagati. Hkrati pa ji v šoli ni šlo ravno najbolje. Šole nisem imela rada, priznava. Rada se gibljem in celodnevno sedenje ter poslušanje učiteljice je bilo zame potrata časa. Želela sem se zaposliti, vendar je mama hotela, da nadaljujem s šolo. Šolo je pri sedemnajstih, z dokončanimi komaj tremi leti srednje šole, zapustila brez zaključka. Ničesar ne obžalujem, vztraja. Leto poznejejepoševečtežavahaudreyvzelasvojestvariinzapustila družinskohišo.preselilasejeksvojemudolgoletnemufantunicholasu in njegovi družini ter za nekaj časa izgubila stik s svojima staršema.

13 Mladina Vsi moji bližnji so me spodbujali in mi govorili, da ne smem obupati.,šola druge priložnosti mi je zagotovila nov začetek, za kar sem jim iz srca hvaležna. 11 Druga priložnost Audrey je poskusila različne možnosti zaposlitve, vključno v trgovini z oblačili. Vendar mi ni bilo všeč, razlaga. Vedno sem si želela postati cvetličarka. Naposled si je zagotovila dvomesečno poskusno delo v cvetličarni. Vendar je ob koncu poskusne dobe lastnik ni več potreboval, zato je bila ponovno na cesti. Res je, da sem bila takrat precej depresivna. Vendar so me vsi moji bližnji spodbujali in mi govorili, da ne smem obupati.,šola druge priložnosti mi je zagotovila nov začetek, za kar sem jim iz srca hvaležna. Novembra 2004 je Audrey pričela s šolo, ki je del francoskega Centre de Formation d'apprentis (CFA) v Châlonu v Šampanji. Ostala je do septembra 2005, ko je zaprosila za vajeniško pripravništvo pri Le Jardinetu. Namen Šole druge priložnosti je, da pomaga mladim, mlajšim od 25 let, vstopiti na trg dela. Udeležujejo se rednega izobraževanja, da bi izboljšali svoje znanje na področjih francoščine, matematike, komunikacijske in informacijske tehnologije, ter sodelujejo pri delavnicah na temo iskanja zaposlitve. Hkrati pa pridobijo delovne izkušnje, ki jim pomagajo pri odkrivanju in potrjevanju svojih profesionalnih ambicij. Šola je Audrey pomagala poiskati podjetje, ki bi ji ponudilo vajeništvo, ki si ga je želela. Po dveh letih dela v vrtnarskem centru se je lotila usposabljanja za izpitizcvetličarstvaterpridobilacertificatd'aptitudeprofessionel CAP. Pridobila ga je junija 2007 in se odločila nadaljevati šolanje na področju del v drevesnici. Šola še zmeraj sledi njenemu napredku. Pri nasadih uživa v sezonskem vidiku dela. Dnevi okrog 1. novembra in božiča so še posebno naporni, saj naročila prihajajo iz vseh strani in je potrebno narediti aranžmaje, kar včasih pomeni, da je treba delati dodatne ure, da ustrežejo vsem zahtevam. Vrtnarski center, ki je odprt šest in pol dni v tednu, vključno z nedeljskimi dopoldnevi, ponuja širok izbor različnega blaga vrtnarsko opremo in pripomočke ter umetne cvetne okraske. Osebje dela v izmenah, pri tem pa imajo med tednom en dan počitka. Včasih Audrey spremlja svojega delodajalca pri prevzemu novih zalog cvetlic blizu belgijske meje. Ali je potreben poseben talent, da se doseže ravno pravšnja kombinacija barv in cvetov v popolnem šopku? Audrey je pri tem skromna. Treba se je naučiti o barvah in kako z njimi variirati, priznava. To je stvar okusa nekateri šopki so lepši od drugih. Ko sem začela z delom, moji šopki niso bili ravno najboljši in danes opazim razliko. Njeno osebno življenje se je prav tako ustalilo. Z Nicholasom si delita udobno pritlično stanovanje z dvema radovednima muckama Chicane in Castrol. Vseeno je še prezgodaj, da bi razmišljala o poroki. Oba sta še mlada, Nicholas pa si mora še poiskati zaposlitev. Zagotoviti si morava višji življenjski standard, pravi Audrey previdno. Ohranja stik z mamo in očetom, ki živi eno uro vožnje stran od Reimsa. Moj položaj je danes mnogo bolj stabilen in verjamem v svojo prihodnost. Resnično želim nekoč odpreti svojo cvetličarno. To so moje sanje. Benoit Maujean, ki je lastnik Le Jardineta, je vedno očetovsko bdel nad Audreyjinim napredkom skozi leta. Pridobila je veliko izkušenj in sedaj je odvisno od nje, pravi. Zmožna je doseči mnogo več, če si to le želi. Sedaj mora leteti z lastnimi krili. Vsak mesec en teden preživi v Nancyju v Vogezih, kjer se pripravlja za svojo diplomo. Pri svojih izpitih mora biti uspešna, če želi ostati pri Le Jardinetu, to pa pomeni, da je potrebno stalno prizadevanje. Nancy je predaleč stran, da bi se tja vozila vsak dan, zato mora tja potovati med vikendi in bivati v hotelu. Učenje pri delu

14 12 Izziv v preživljanju z delom Poskušal sem se učiti v šoli, vendar mi nikakor ni uspelo, iskreno pove Bruno De Almeida Aveiro. Danes star 18 let se spominja, da so se pri pouku začele pojavljati težave pri učenju, ko je bil star komaj sedem ali osem let. Zlahka sem izgubil koncentracijo in učiteljica je predlagala, da začnem obiskovati šolo s prilagojenim programom. Bruno živi s svojo družino v mirni vasici Bissen na severu Luksemburga. Njegova mama Benilde je čistilka, oče Jorge pa dela pri lokalnem podjetju, ki je specializirano za kovinske gradbene materiale. Njegov starejši brat Hugo (22 let) je industrijski inženir pri dobro poznanem podjetju, ki se ukvarja s pnevmatikami. Kljub težavam pri formalnem učenju Bruno obvlada impresivno število jezikov, ki se jih je naučil, medtem ko je odraščal. Starša sta se iz Portugalske preselila v Luksemburg, tik preden se je Bruno rodil, doma pa govorijo portugalsko. V osnovni šoli sta se brata naučila luksemburškega jezika, z leti pa se sproti priučila še francoščine in nemščine. Danes Hugo priznava, da se brata med seboj pogosto sporazumevata v skoraj zasebnem jeziku, sestavljenem iz besed, ki jih vzameta iz različnih jezikov skoraj nerazumljivem za druge ljudi. Ko sta bila še otroka, jima zaradi jezikovnih težav noben od staršev ni mogel pomagati pri šolskih zadevah. Dodatna podpora Da bi Bruno lahko premagal težave, se je prepisal v šolo Centre d'integration Scolaire, kjer je dobil dodatno pomoč v manj številčnem razredu in s strokovnimi učitelji. Ko je prešel v najstniška leta, mu je bila ponujena možnost preživeti en dan na teden pri projektu Liewenshaff v Mescheidu, programu, ki ga sofinancira Evropska unije prek Evropskega socialnega sklada. Mladim s posebnimi težavami ali brez formalne kvalifikacije pomaga izboljšati njihove družbene veščine, akademsko in profesionalno znanje in jih docela integrirati v družbo. Dve leti pozneje (2006) se je Bruno začel udeleževati programa v celoti. Užival je v novem pristopu projekta Liewenshaff. Ponuja pet modulov poklicnega izobraževanja: kuhanje, kmetijstvo, vrtnarstvo, železarstvo ter čiščenje objektov in opreme. Bruno je izbral čiščenje objektov in opreme ter odkril pristno zanimanje za delo s stroji in se naučil, kako uporabiti prave proizvode. Lahko se osredoto-

15 Mladina Že od majhnega nisem nikoli razmišljal o delu. Moja družina mi je vedno priskočila na pomoč in pričakoval sem, da bo vedno vse enostavno. Ampak življenje ni takšno. 13 čim na stvari, ki me zanimajo, in učim se zelo hitro, razlaga, vseeno pa se v določenih situacijah nisem zmožen skoncentrirati. Ko je govora o njegovem najljubšem razvedrilu igranju video igric se brez težav osredotoči na dogajanje na zaslonu. Pričetek dela Leta 2008 je projekt pomagal Brunu zagotoviti delovne izkušnje pri lokalnih oblasteh v Bissnu. Kot del male občinske skupine, ki skrbi za parke in vrtove, hodi v službo, ki je samo dve minuti hoje stran od njegovega doma. Njegova državna plača znaša 80% minimalne plače in njegovo trimesečno pogodbo je mogoče dvakrat podaljšati. On in njegovi sodelavci so odgovorni za čiščenje in nego javnih parkov ter rekreacijskih površin v Bissnu. Delo se razlikuje glede na letni čas: pobiranje listja jeseni, pomoč pri dekoraciji prizora Jezusovega rojstva ob božiču v glavni krajevni cerkvi ter priprava gredic in sajenje cvetlic spomladi. Odkar je pričel z delom, se je veliko naučil in uživa v raznolikosti. Raje delam, kot se učim, priznava. pogosteje zastavljam to vprašanje. Zavedal sem se, da si moram poiskati zaposlitev, vendar nisem točno vedel kakšno. Že od majhnega nisem nikoli razmišljal o delu. Moja družina mi je vedno priskočila na pomoč in pričakoval sem, da bo vedno vse enostavno. Ampak življenje ni takšno. V šoli nisem napredoval, in če ne bi bilo Liewenshaffa, ne bi mogel najti službe, poudarja. Pokazali so mi, kakšno je življenje in da je potrebno delati. Tukaj sem srečen. Bomo videli, kako se bodo stvari odvijale. Njegov socialni delavec v Liewenshaffu Bruna še vedno podpira, on pa se v zavod pogosto vrača, da priskoči na pomoč pri dogodkih, kot so koncerti in družbene aktivnosti. Včasih pomagam v kuhinji, včasih pri čiščenju, pojasnjuje. Poznam ljudi tam. Po devetmesečnih delovnih izkušnjah se lahko vrne v center, če bo še vedno potreboval pomoč pri iskanju stalne zaposlitve. Najbolje bi bilo, če bi lahko obdržal službo, ki jo ima sedaj, vendar se zaveda, da bi to lahko bilo težavno. Število občinskega osebja je odvisno od velikosti skupnosti in Bruno bo moral počakati na prosto delovno mesto. Priprave na življenje Brunove praktične spretnosti pridejo prav tudi doma. Oče in oba sinova so deset let obnavljali celotno hišo od vrha do tal. Še zmeraj je v neredu, priznava Bruno. Delo je bilo zahtevno in še ni končano. Prav tako se pripravlja na vozniški izpit. To mu bo odprlo več vrat, saj bo lahko vozil tovornjake in bagre, vozila za posipavanje peska in cestne pometače, ki so v lasti občinske garaže v Bissnu. Vendar nerad razmišlja o prihodnosti. Nikoli nisem razmišljal, kaj želim početi v življenju, vendar si, odkar sem pri Liewenshaffu,

16 14 Doživljenjska pripravljenost September, jug Dublina, na Irskem. Sheena Matthews pride zgodaj zjutraj v rekreacijski center, kjer dela. Kot inštruktorica tečaja usposablja mlade ljudi za vaditelje in trenerje ter jih pripravlja na druge vrste poklicnih poti, ki temeljijo na aktivnostih. Najprej je na vrsti pouk v razredu, kjer poučuje anatomijo, takoj zatem vodi 40-minutni tečaj step aerobike, temu pa sledi enako zahtevna učna ura vadbe na kolesih. Vse skupaj spada k jutranjemu delu te 27-letnice. Delo se zdi utrujajoče, vendar je Sheena polna energije in z navdušenjem govori o svoji zaposlitvi. Zelo rada poučujem. Imenitno je opazovati, kako večja aktivnost učencev pozitivno vpliva na njihova življenja, pravi. Spoirt Teic, tečaj, ki ga Sheena poučuje, je nastal kot lokalna pobuda za usposabljanje, ki ga omogoča FÁS (irski nacionalni urad za izobraževanje in zaposlovanje) ter sofinancira Evropska unija s pomočjo Evropskega socialnega sklada (ESS). Tečaj učencem nudi izobrazbo, s katero je mogoče pridobiti zaposlitev vrekreacijskem centru,inmednarodno priznano kvalifikacijo športnega trenerja ali inštruktorja fitnesa, razloži Sheena. Program je prilagojen željam in potrebam učencev. Poskušamo jim podati izkušnje na področjih, kjer se želijo učenci zaposliti, pa naj si želijo postati športni trenerji, vaditelji ali učitelji plesa. Moj cilj je ljudem omogočiti zaposlitev. Hkrati pa jim pomagati doseči tisto, karsiželijo v življenju. K nam pridejo učenci, ki so sprva sramežljivi, odidejo pa preobraženi. Program resnično poveča njihovo samozavest in izboljša spretnosti komuniciranja. Sheena dodaja, da ima usposabljanje visoko stopnjo uspešnosti. Približno 90 odstotkov naših učencev dobi zaposlitev na področju športa, prostega časa ali aktivnosti. Sheena je navdušena ambasadorka tečaja, in to z dobrim razlogom nekaj let nazaj je bila tudi sama učenka. Priznava, da je devetmesečni tečaj njeno življenje popolnoma obrnil na glavo. Spominjam se situacije, v kateri sem bila prej, razlaga. Šolo sem zapustila, ko sem bila stara 14 ali 15. Nisem imela pojma, kaj želim početi v življenju. Nikoli nisem imela nobene usmeritve ali ciljev. Mati samohranilka Opravljala je različne poklice, vključno z delom v strežbi, čiščenjem in delom v trgovini. Hodila sem od zaposlitve do zaposlitve, pra-

17 Mladina Moj cilj je ljudem omogočiti zaposlitev. Hkrati pa jim pomagati doseči tisto, kar si želijo v življenju. K nam pridejo učenci, ki so sprva sramežljivi, odidejo pa preobraženi. 15 vi, od slabe službe do slabe službe. Vendar sem bila vedno dobra uslužbenka. Želeli so me povišati, vendar sem vedela, da ne želim večno opravljati tega dela, zato sem vedno odšla. Nato je pri osemnajstih zanosila. Takrat sem bila srečna, danes pa mislim, da sem bila vseeno malo premlada. Imeti dojenčka pri tej starosti je velika odgovornost, poudari. Kot mati samohranilka se je Sheena zanašala na plačila socialnega varstva, da je lahko podpirala sebe in svojo hčerko Megan. Bilo je težko, tako osebno kot finančno pridobila je več kilogramov in trpela zaradi poporodne depresije. Kakšno leto po rojstvu Megan sem se odločila, da moram nekaj storiti. Nisem si želela, da me vidi kot izgubo, pravi Sheena. Želela sem ji biti za zgled. Vadba in profesionalno vodstvo sta se izkazala za velik preobrat v njenem življenju. Včlanila sem se v telovadni center in se udeležila tečaja za osebni razvoj. Izgubila je dodatne kilograme, njena samozavest pa je rasla. Začela sem se zavedati, da mi življenje ponuja veliko več. Spominjam se, ko sem hodila na ure aerobike in videvala svojo inštruktorico. Videti je bila tako imenitna in tako zbrana. Dejala sem si:,želim opravljati njeno delo. Ko je Sheena povprašala svojo inštruktorico za nasvet, jo je ta napotila na tečaj Spoirt Teic. Pridobivanje samozavesti Sheena se je vpisala v program in takoj ugotovila, da ji prinaša koristi. Prvič ko sem spregovorila pred razredom, sem se tresla in bila sem živčna. Vendar sem po nekaj mesecih postala veliko bolj samozavestna. Sedaj resnično uživam v nastopanju pred učenci. Po končanem šolanju je delala v telovadnih centrih kot inštruktorica plesa, potem pa se je zaposlila v rekreacijskem centru South Tallaght, kjer so se tečaji za usposabljanje prvotno začeli. Sprva je delala kot učiteljica telovadbe in plesa, vendar je vedela, da si želi postati inštruktorica tečaja. Začela je nadomeščati druge inštruktorje. Delala sem 11 dni zapored. Bila sem tako utrujena, resnično pa sem se želela zaposliti kot inštruktorica. Nisem bila pripravljena odnehati. Izkušnje so jo naučile, da lahko spremeni svoje življenje. Naučila sem se, kako si zastaviti cilje in jim slediti. Danes ima več načrtov za prihodnost. Moj naslednji korak je vpisati se na medicinsko šolo, pravi. Vem, da zmorem. Četudi bom za to potrebovala veliko časa, bom vztrajala pri tem.

18 16 Vzhodna priložnost Porto na Portugalskem je že stoletja središče mednarodne trgovine in Bruno Texeira nadaljuje tradicijo svojega domačega kraja. Na začetku leta 2008 je mladi podjetnik ustanovil podjetje za svetovanje, imenovano Trading EuroPacific, v pomoč portugalskim in azijskim podjetjem pri skupnem sodelovanju. Bruno pomaga podjetjem pri iskanju distributerjev, dobaviteljev in zastopnikov v Aziji, s pomočjo katerih lahko podjetja vstopijo na azijske trge in znižajo svoje stroške. Ravno zaradi kulturnih razlik med Evropsko unijo in Azijo podjetja težje prodrejo na vzajemna tržišča, pravi 29-letnik. Odločil sem se ustanoviti podjetje, ki bi zgradilo most med obema celinama. Njegovo podjetje, Trading Euro Pacific (TEP Consulting), sodeluje s portugalskimi podjetji, ki želijo trgovati na azijskih tržiščih in obratno ali poiskati izdelovalce in nadzorovati kakovost izdelkov. Bruno ima mrežo sodelujočih podjetij v sedmih azijskih državah v Indoneziji, na Kitajskem, v Vietnamu, Maleziji, na Tajskem, v Singapurju in na Filipinih: Pokrivamo 50% svetovnega prebivalstva. Nišo za svoj posel je odkril leta 2006, ko je bil zaposlen na veleposlaništvu Portugalske v Džakarti v Indoneziji kot udeleženec programa za usposabljanje Network Contacto, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Odločilna izkušnja Program, ki ga zagotavlja Portugalski inštitut za trgovino s tujino ICEP, je vključeval tri mesece začetnega usposabljanja na ministrstvu za trgovino na Portugalskem, sledilo pa je še šest mesecev izpopolnjevanja v Indoneziji. Medtem ko je bil Bruno tam, je pripravil poročilo o indonezijskem tržišču. Izkušnja se je za Bruna izkazala za odločilno pri delu, ki ga danes opravlja. Zaposlitev mi je zelo koristila pri pridobivanju kontaktov, pravi. Spoznal sem odločilne in vplivne ljudi. Bolje sem spoznal regijo in priložnosti na indonezijskem tržišču za evropska podjetja. Še preden sem odšel v Indonezijo, sem razmišljal o ustanovitvi podjetja v Aziji, dodaja Bruno. Že kot otrok sem bil vedno očaran nad tem področjem. Rad sem prebiral knjige o kulturi, divjih živalih in rastlinah, o vsem, pojasnjuje. Več znanja o poslovnem

19 Mladina V Aziji je mnogo priložnosti, vendar podjetja zelo težko prodrejo na azijska tržišča. Potrebujejo nekoga, ki jim lahko nudi podporo in nasvet. 17 potencialu Azije je pridobil s študijem ekonomije in trženja na univerzi. V Aziji živi skoraj 50% svetovnega prebivalstva. Je tovarna sveta in ga oskrbuje z večino surovin, pravi. Po vrnitvi iz Indonezije je bil zaposlen na oddelku za trženje v nekem telekomunikacijskem podjetju. Vedno pa si je želel voditi svoje podjetje in skupaj s partnerjem, ki ga je spoznal v Indoneziji, je začel načrtovati, kako uporabiti svoje znanje o azijskih tržiščih in lokalne kontakte pri ustanovitvi podjetja. Podjetje Trading EuroPacific je bilo ustanovljeno januarja Načrtovati smo začeli že leto pred tem. predstavljala prvi korak. Bruno prav tako poskuša prodreti v Indijo, imel pa je tudi že povpraševanja brazilskih in mehiških podjetij, ki so želela poslovati v Aziji. Vendar pa želi podjetje najprej dodobra uveljaviti, preden se odločijo za razširitev. Želimo počakati, dokler ne bomo močnejši na Portugalskem, preden se preselimo v druge države. To je sistematični postopek. Njegova druga želja je, da bi imel več časa. Trenutno zelo veliko delam. Moj konec tedna kar izgine, dodaja. Rad bi se bolj intenzivno ukvarjal s športom, preživel več časa s svojim dekletom in bil v naravi. Zagrabiti priložnosti Čeprav je podjetje še na začetku delovanja, Bruno pravi, da je bil sprejem do zdaj pozitiven in da gre podjetju dobro. Edini večji problem, s katerim se je moral soočiti, so bila njegova leta. Ko ljudje pomislijo na svetovalca večjim podjetjem, ne pričakujejo mlade osebe, ki pride k njim in jim svetuje, pravi. Kar nekaj časa traja, da jih prepričaš. Ko jim predstaviš svoje znanje in povezave, so navdušeni, vendar je začetek vedno težek. Bruno danes v sklop svojih strank prišteva kar nekaj večjih podjetij in ima mrežo partnerjev v azijskih državah. Upamo, da bomo razvili dolgotrajne povezave [s portugalskimi podjetji] in nadzorovali njihova tržišča v Aziji. Bruno poda primer ene od svojih strank portugalskega izdelovalca tekstila. Podjetje ni zmožno izdelati vseh dodatkov, ki jih potrebuje tukaj. Povezujemo ga z azijskimi podjetji, ki imajo ustezno znanje in proizvodno zmogljivost, pravi. To jim bo omogočilo razširiti obseg svojih izdelkov. Drugo podjetje, s katerim Bruno sodeluje, je portugalski izdelovalec večjih strojev za obdelavo kovin. Pomaga jim pri iskanju podjetij, ki bi lahko bili njihovi potencialni kupci. V Aziji je mnogo priložnosti, vendar podjetja zelo težko prodrejo na azijska tržišča, pravi. Potrebujejo nekoga, ki jim lahko nudi podporo in nasvet. Načrtovanje V prihodnosti želi Bruno razširiti svoje poslovanje še na druge evropske države. Rad bi odprl poslovalnico v Barceloni. Španija bi

20 18 Zdrava naložba Čas je za kosilo in v kavarni Zdravá Jídelna Spirála (Zdrava spirala) v Čeških Budejovicah je vrvež. V mali kavarnici je raznolika množica ljudi od delavcev in študentov, ki na hitro pridejo kaj prigriznit, do upokojencev in staršev z otroki, ki se zasedijo v prostoru za dlje časa: delijo si mize, kramljajo in se igrajo.vsi ti prihajajo na sveže kuhano, dnevno ponudbo hrane krožnike zelenjave in riža, začinjenih s curryjem, sklede goste juhe, falafle in izbor doma pripravljenega peciva. Radmila Petroušková, ki je odprla kavarno skupaj s prijateljem na začetku leta 2008, razloži njihovo filozofijo. Specializirani smo za vegetarijansko in zdravo prehrano, pravi. Poskušamo uporabljati čim več organskih in bioloških živil ter se izogibamo sredstvom za konzerviranje, odvečnim solem ali začimbam. Na voljo je tudi hrana, ki ne vsebuje glutena, ter jedi za ljudi z alergijami. Kavarna včasih ponuja tudi ribe, vendar ne mesa. Kjer je mogoče, poskušamo uporabljati tudi proizvode, s katerimi se trguje pošteno. Za nas je zelo pomembno, da smo kar se da etični, dodaja. Tovrsten pristop je postal zelo priljubljen, saj so si že izoblikovali krog stalnih strank. Odziv je bil doslej zelo dober, nadaljuje 26-letnica. Vzdušje je res zelo sproščeno. Za Radmilo je tako vodenje podjetja kot gostinstvo nekaj popolnoma novega. Od šestnajstega leta je delala kot manekenka, potovala po svetu ter nastopala na modnih revijah in bila na fotografskih snemanjih. To je bila imenitna izkušnja, pravi. Videla sem svet in bila za to še plačana. Vendar pa je pri 23-ih začutila, da so njeni dnevi na modni brvi končani, zato si je zaželela bolj ustaljenega življenja. Zaposlila se je kot hotelska receptorka v svojem domačem kraju, vendar je po treh letih postala nezadovoljna s to vlogo. Vsak dan je bil enak. Želela sem si novega izziva, pravi. Začela je razmišljati, da bi skupaj s prijateljem, ki je imel izkušnje kot kuhar, odprla kavarno, ki bi bila specializirana za zdravo prehrano. Oba rada slediva zdravemu življenjskemu slogu, zato se nama je zdelo, da ima zamisel veliko potenciala, pravi. Dozdevalo se nama je, da bo po tem tukaj veliko povpraševanja. Nikjer drugje ni ničesar podobnega. Koristen nasvet Pri uresničitvi njune zamisli jima je pomagal program, ki podpira mlade podjetnike in ga prek Evropskega socialnega sklada sofi-

21 Mladina nancira Evropska unija. Strokovnjaki so jima svetovali, kako ustanoviti kavarno in izdelati poslovni načrt, ki ga je bilo treba predstaviti banki. Nobeden od naju ni imel izkušenj z ustanavljanjem podjetja, pravi. Tako da so nama svetovalci zelo pomagali pri finančnih zadevah in upravljanju podjetja. Poslali so nama prave ljudi. Z zavarovanim bančnim posojilom in po letu načrtovanja je bila kavarna odprta v začetku leta Na začetku se nisem zavedala, kako zahtevno bo delo pri vodenju lokala. Obstaja zelo velika razlika med delom kot uslužbenec in samostojno dejavnostjo. Medtem ko Radmila skrbi za administrativne strani posla, papirologijo in računovodstvo, je njen partner odgovoren za prehrano. Čeprav vse več vem tudi o kuhanju, pravi. Doslej je bila naložba uspešna in mlada podjetnika uživata v izkušnjah. Načrtujeta, da bosta posel v prihodnosti še razširila. Želimo povečati svoje prostore, da bi povečali število naših gostov, nadaljuje. Želimo zaposliti večje število osebja. Ravno tako iščemo drugega kuharja. Razširiti želijo tudi ponudbo svojih storitev, npr. z obroki za lokalne osnovne šole, in ob kavarni urediti okence za zdravo hitro hrano. Na koncu bi radi razširili svoj posel še v druge kraje, pravi. Vendar je to trenutno še daleč stran z naše poti. Napredovali bomo postopoma. Resnično sem vesela, da sem se tako odločila, zaključuje svojo misel Radmila. Sedaj sem sama sebi šef in v tem zelo uživam. Resnično sem vesela, da sem se tako odločila. Sedaj sem sama sebi šef in v tem zelo uživam. 19

22 20 Usmerjanje mladosti in energije Po le nekaj letih običajnih zaposlitev, kot trgovski zastopnik in pozneje kot tržni agent, je imel Yann Lelièvre jasno sliko, kam hoče naprej. Videl sem prijatelje in kolege, ki so v življenju napredovali zaradi dobrih idej ter veliko marljivega dela, pravi, zato sem hotel še jaz nekaj storiti nekaj narediti iz sebe. Yann je strasten športnik na prostem, ki se med tednom v službo odpravi na rolerjih ter se med vikendom ukvarja s športnim plezanjem. Njegove energije ni mogoče pogasiti, vendar so mi sanje o ustanovitvi trgovine za športe na prostem brez resnega poslovnega načrta, pravi, polzele skozi prste. Dejstvo, da je bil Yann star komaj 27 let, ga ni motilo, vendar je njegova starost in pomanjkanje izkušenj pomenilo oviro za lokalne posojilne ustanove v Clermont-Ferrandu. Težko je bilo najti banko, ki bi me vzela resno, pojasnjuje. Svojo tržno raziskavo sem takrat že izpeljal, vendar nisem bil prepričan, kako svoje ideje predstaviti in kako na dotične osebe narediti vtis. Program Espace Info Jeunes vclermont-ferrandu, kigadelno financira Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, pomaga mladim zagotoviti usposabljanje, poiskati zaposlitev, aktivnosti in bivališče ali osnovati projekt. Razumem potrebo po pravilih in predpisih, pravi Yann, vendar so ovire, ki jih je potrebno premagati, da ustanovite podjetje, nepredstavljive. Program Espace Info Jeunes mi je pomagal razumeti sistem in pripraviti profesionalen poslovni načrt. To je bila pravaspodbuda, s katero mi je bilo omogočeno prepričati banke,ter tudi pripeljati pomembne dobavitelje kprojektu.breztega danes ne bi bil,kjer sem zdaj. Zeleni športi Yannova trgovina Espace prodaja vrsto visoko kakovostnih oblačil, obutve in opreme za plezanje in alpinizem, rolanje in rolkanje ter niz drugih zelenih športov na prostem (vendar ne za motorizirane športe). Ponosen je na okoljevarstvena priporočila svojega podjetja to je tematika, ki mu je zelo pri srcu. Ne oskrbujemo onesnaževalcev, vztraja. Prodajamo samo najbolj trpežne izdelke, držimo se strogih pravil glede ločevanja odpadkov, trgovina sama pa je opremljena z energetsko najbolj učinkovitim sistemom za razsvetljavo.

23 Mladina Ta izkušnja me je spremenila. Dala mi je precej samozavesti. Sedaj vem, kako stvari delujejo, in vem, da lahko postanem uspešen, če se za to res odločim. 21 Trgovina se vedno širi že od same ustanovitve leta Ravnokar smo se preselili v večje prostore. Danes so pri nas zaposleni trije uslužbenci: dva s polnim delovnim časom in en s polovičnim; to pa je nekaj, kar me izredno veseli. Imamo odlično ekipo. Vedno spoznavamo nove izdelke in tehnologije ter ponujamo najboljše možno svetovanje našim strankam, se navdušuje Yann. Uspeh kot temelj Yannovo dinamičnost in energijo bi bilo težko zatreti tudi v najbolj sovražnih poslovnih okoljih. Rad imam hitrost, rad sem v teku in spravljam ljudi in stvari v gibanje. To je razburljivo! Vendar si v sproščenem trenutku, ko se vrata trgovine zaprejo, vzame čas za razmislek. V bistvu mislim, da sem bil nekdo, ki mu je primanjkovalo samozaupanja, priznava. Ta izkušnja me je spremenila. Dala mi je precej samozavesti. Sedaj vem, kako stvari delujejo, in vem, da lahko postanem uspešen, če se za to res odločim. Trenutno ne morem reči, kje bom čez dve, pet ali deset let, vendar eno stvar vem zagotovo pri tem se ne bom ustavil. Premikal se bom naprej, iskal večje in boljše priložnosti, ter v to vključil še nove kolege, partnerje in družabnike.

24

25 Enakopravnost žensk in moških

26 24 Ženske hodijo v službo, medtem ko se starejša generacija zabava V mali ciprski vasici Augorou blizu Famagusta stoji dobro ohranjena stoletna hiša. Bila je na novo prenovljena z živimi modrimi roletami, kamnitimi tlemi in s tradicionalnim prepletenim lesenim stropom. Na steni v svetli in zračni vhodni sobi je mogoče razbrati sporočilo: Dobrodošli v Klub Za mizo se skupina starejših moških in žensk njihovi obrazi so bili leta in leta izpostavljeni delu na mediteranskem soncu smeji in šali drug z drugim, medtem ko na niti nizajo velike in okrogle koralde. To je srce programa Never Home Alone (Nikoli sami doma) v kraju Augorou, ki je bil uveden januarja 2007 in ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Cilj programa je olajšati delo žensk v krajevni skupnosti tako, da nudi podporo in razvedrilo starajočim se staršem, zaradi katerih bi ženske sicer morale ostati doma in skrbeti za njih. Stres in dolge delovne ure Koulla Aggelou je ena od 15 žensk, ki občuti neposredne prednosti kluba. Ima dva otroka in vsako delovno jutro dela kot čistilka v vasi, medtem ko njena 71-letna mama Fotini obiskuje klub. Preden je ta projekt nastal, je bilo življenje zelo težko, pojasnjuje. Zase nisem imela nič časa, včasih pa niti za svojo družino ne. Vedno sem bila pod stresom in v naglici. Čistila je stanovanja v bližnjem turističnem letovišču Ayia Napa, tako da je od doma odhajala na avtobus že ob šestih zjutraj, delala dvanajsturno izmeno ali prihajala domov ob enajstih ponoči. Včasih je bilo tako utrujajoče, da sem celo razmišljala o odpovedi, priznava. Vendar je družina potrebovala njen prihodek. Njen mož Angellos je delal kot gradbenik, preden je našel zaposlitev v lokalni restavraciji. Če ne bi delala, bi bile stvari še težje, pravi Koulla. Vpliv programa se seveda čuti tudi pri drugih sinovih in hčerah v 15 družinah. Starši najstarejši od njih ima 88 let hodijo v center vsako jutro med tednom. Glavni namen programa ni oskrba starejših občanov, ampak omogočiti ženskam nemoteno opravljanje dela, navaja vodja kluba Andri Christoforou. Daje jim čas, ki ga potrebujejo zase in za svoje družine. Pri nas lahko tudi dobijo nasvete o zaposlitvenih možnostih. Četudi starši niso primarna ciljna skupina, je jasno, da jim obiskovanje centra prinaša veliko veselja. Vsako jutro se lotijo aktivnosti,

27 Enakopravnost žensk in moških kot so pletenje, slikanje in izdelovanje nakita. Včasih si sami skuhajo kavo ali pripravijo tortice, marmelado ali makarone. Je kot dom zdoma, razlaga Andri. Trikrat na teden so prisotni strokovnjaki psihoterapevti in zdravniki ki ponujajo različna zdravljenja, organiziramo pa tudi izlete na razstave in v muzeje. Ker je Augorou mala vasica, se lahko večina starejših prebivalcev, vključno s Fotini, sama sprehodi do centra. Vendar če član ekipe za oskrbo opazi, da je kdo od starejših občanov odsoten, ga pokličejo in preverijo, ali ga je potrebno priti iskat. Zgodaj popoldne se po doma skuhanem kosilu mala skupinica upokojencev dostojanstveno odpravi domov. Dobra družba Dejansko je dober program, starejši pa se zabavajo, razodene Koulla. To je prvič, da imamo nekaj takšnega v vasi. Mojo mamo je ponavadi skrbelo, ker je vedela, da sem pod stresom. Sedaj pa uživa v aktivnostih, mi pa smo vsi boljše volje. V klubu imam dobro družbo in lahko na prijeten način preživim čas, prikimava Fotini, ki je preživela raka na dojkah. Dekleta, ki vodijo klub, so izredno prijazna. Spoznala sem ljudi svojih let in pripovedujemo si zgodbice iz mladosti. Če ne bi hodila sem, bi morala ostajati doma. Pa tudi vesela sem, da lahko moja hčerka brez težav hodi v službo. Koulla in Fotini sta si zelo blizu. Zato je morda presenetljivo izvedeti, da sta v resnici mačeha in hči. Koullina biološka mati je umrla, ko je bila stara manj kot eno leto, tako da je njen oče Costas ostal sam z osmimi otroki. Koulla je bila stara komaj štiri leta, ko se je Fotini poročila z njenim očetom in prevzela zastrašujočo dolžnost vzgajanja družine. Moja krušna mati me je vzgojila tako, kot da bi bila njena biološka hči, pravi Koulla hvaležno. Vidim jo vsak dan in ne zmoreva druga brez druge. Preden je ta projekt nastal, je bilo življenje zelo težko. Vedno sem bila pod stresom in v naglici. da pripravi kosilo, pomaga dvojčkoma pri domači nalogi in lahko nadzoruje njuni zunajšolski dejavnosti: ples in učenje angleščine. Preden so ustanovili program, sem ponavadi bila pri mami in ji bila v pomoč vsakič, ko sem imela kaj prostega časa čas pa je vedno predstavljal težavo, razlaga. Včasih sem zjutraj bila z njo in delala popoldne, sedaj pa imam čas za svoje otroke. Vsak teden Koulla očisti pet hiš v vasi Augorou. Že dve leti pomaga Christini Kaoulli, eni od sosed, ki je v 80-ih letih, ima devet otrok in veliko vnukov ter je zelo vesela njenih obiskov. Koulli predstavlja dodaten zaslužek samo še en razlog več za delo. Sva prijateljici in se zabavava, razlaga, medtem ko ureja lončke s pelargonijami na Christinini terasi. To ni samo zaradi denarja. 25 Imeti čas Koulla dela pet dni v tednu od 7.30 do 13h. To pomeni, da lahko v šolo v vasici pospremi svoja enajstletna dvojčka Simeosa in Fotini in jih pričaka pri šolskih vratih, ko končata s poukom ob Na poti domov se velikokrat ustavijo pri njenih starših. Koulla ima čas,

28 26 Prosti čas v službi Stephan Wittich dela na dunajski univerzi že 12 let. Kot asistent profesorja mednarodnega prava ima zelo natrpan urnik tako z rednimi obveznostmi poučevanja kot tudi z raziskovalnimi projekti. Ko sta z ženo Isabel, ki prav tako dela na univerzi, pred štirimi leti dobila prvo hčerko Marie, je njegovo življenje postalo še bolj polno. Isabel si je takoj po rojstvu vzela eno leto porodniškega dopusta, Stephan pa naslednjih 12 mesecev. Prenehal sem poučevati, pravi. Skrb za Marie je postala pomembnejša. Vendar to vsekakor ni bil dopust še vedno sem imel veliko dela. Ko se je začel ukvarjati s svojo podoktorsko disertacijo, ki obravnava mednarodne sodne postopke, je moral najti način, kako združiti dolge ure raziskovanja s svojimi novimi starševskimi odgovornostmi. Kot akademik imam prednost, da sam odločam o svojem delu. Vendar je po drugi strani zares pomembno imeti miren kotiček, kjer se brez motenj lahko osredotočim na svoje delo, nadaljuje. Iskanje rešitve Stephan je imel možnost izkoristiti otroški vrtec, ki ga vodi univerza za svoje študente in osebje. Če ne bi bilo otroških jasli, sploh ne bi mogel delati, pravi. Projekt Children s office (Otroška služba), ki je začel delovati leta 2002 in ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija, si prizadeva nuditi poceni in prilagodljivo varstvo za otroke. Navadne otroške jasli dejansko niso bile izbira. Verjetno si jih ne bi mogla privoščiti, pravi Stephan. Otrokom, ki so komaj shodili, in otrokom do dvanajstega leta starosti so na voljo poklicni skrbniki in prostori vsak delovnik. Medtem pa imajo starši dostop do mirne študijske sobe, opremljene z računalniki in mizami za branje, tako da lahko opravljajo svoje delo in so hkrati na voljo svojim otrokom. Stephan še omeni prednosti tovrstnega vrtca pred običajnim vrtcem možnost rezervacije v zadnjem hipu in za različna časovna obdobja, tudi za po le nekaj ur. Ker je starševstvo večkrat razlog za spremembo, odlog ali prenehanje študija ali kariere v akademskem svetu, se je univerza odločila pomagati osebju in študentom pri usklajevanju njihovega študija in družinskega življenja ter narediti univerzo bolj prijazno

29 Enakopravnost žensk in moških Svojo raziskavo sem lahko nadaljeval samo s pomočjo vrtca. To je pomenilo, da sem lahko opravljal delo na svoji disertaciji in hkrati skrbel za svojo hčer. 27 otrokom. Koordinatorji ocenjujejo, da ima približno 11% študentov na univerzah na Dunaju, to je približno ljudi, in 50% osebja odgovornost varstva otrok. Za Stephana so bile ugodnosti nedvomne. Resnično je pomagalo, saj sem lahko nadaljeval s svojo raziskavo samo s pomočjo vrtca. To je pomenilo, da sem lahko opravljal delo na svoji disertaciji in hkrati skrbel za svojo hčer. Prav tako je pripomoglo Marie, da se je navadila drugih otrok in odraslih že pri rosnih letih, dodaja. Ko je začela obiskovati običajni vrtec, tako ni imela nobenih težav glede prilagajanja novemu okolju. Storitev leteče varuške Daniela Finzi obiskuje tretji letnik doktorskega študija nemške literature in kulturologije in je še ena od staršev, ki uporabljajo vrtec za svoji dvoletni dvojčici. Ugodnosti vrtca sem začela izkoriščati že, ko sta bili deklici stari štiri mesece, pravi. Zame je to odlično in raje delam tukaj, saj lahko veliko postorim. Doma me vedno kaj zmoti. Služba nudi tudi druge ugodnosti, saj priskrbi storitev za otroke, imenovano leteča varuška, med dogodki na univerzi, usklajuje ekipo vzgojiteljev ter staršem nudi nasvete in informacije. Druga pobuda, v katero je vključen Stephan, je t. i. otroška univerza, pri kateri učiteljsko osebje otrokom predstavi svoja raziskovalna področja med dvotedenskimi poletnimi tečaji. To je spodbuda za njih, da spoznajo univerzo in začnejo razmišljati o področjih, na katerih bi pozneje želeli študirati, razlaga.

30 28 Osnovanje edinstvenega turističnega podjetja Riikka-Leena Lappalainen začne dan zgodaj s skokom v jezero, ki je zraven njene hiše, tudi sredi decembra, ko temperatura zraka pade na 4 C in je led debel 10 cm. To počnem vsak dan, pravi. To je imeniten način prebujanja. Riika-Leena živi v središču podeželja v regiji Pohjois Savo in njen občutek za naravo presega njen vsakodnevni ritual kopanja. Skupaj z možem Reijem, ki je odraščal tukaj na družinski kmetiji, vodi majhen hotel in turistično podjetje na obali jezera. Jezero je zelo mirno, zelo spokojno, pravi Riikka-Leena. Ko smo bili še mlajši, smo sanjali, da bi tukaj odprli turistično podjetje. Sanje so postale resničnost, gostje pa prinašajo večji primarni dohodek kot živinoreja in poljski pridelki na družinski zemlji. Sem pridejo turisti z namenom uživanja v divji okolici in se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi v naravi, vključno z vožnjo na motornih saneh, tekom na smučeh, vožnjo na saneh z vlečnimi psi, lovstvom, ribištvom, plavanjem in jadranjem. Par je na začetku 90-ih let 20. stoletja najprej odprl nekaj počitniških koč. Z drugimi storitvami v okolici se je posel izkazal za priljubljenega in se počasi razširjal. Leta 2001 sta zgradila dimno savno tradicionalni tip savne, ki je precej neobičajen ta pa je privabila še več ljudi. Potem so začele prihajati skupine z avtobusi. Dali so nam idejo, da bi se razširili. Koče in savno je želelo najeti več ljudi, kot smo jih bili zmožni sprejeti. Team building (motivacijski programi) in dejavnosti za podjetja so postali pomemben del našega posla. Leta 2004 se je Riikka-Leena odločila, da zapusti svojo dvajsetletno redno zaposlitev računovodkinje v javni administraciji in se z vso energijo posveti družinskemu poslu. Dejavnost so najprej začeli izvajati v glavnem hotelu, ki je danes središče podjetja, ter začeli oddajati še druge koče. Imajo sedem sob za goste ter ogromen prostor za kosila, večerje in prireditve, poleg tega pa še več koč. Poleti je pri njih mogoče nastaniti do 40 ljudi, pozimi pa približno 30 ljudi. Napraviti odločilni korak Da se je Riikka-Leena odpovedala svoji zagotovljeni zaposlitvi, je bil zanjo velik korak, zato se je odločila udeležiti usposabljanja, kar

31 Enakopravnost žensk in moških Zelo sem srečna, da sem zapustila svojo varno službo, da sem se lahko osredotočila na svoj posel. Odlično je biti sama sebi šefica. 29 ji je pomagalo pri prehodu na drugo vrsto dela. Sodelovala je pri mednarodnem projektu, ki ga je Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada sofinancirala za podjetnice, delujoče v vseh poslovnih sektorjih. Ker so bile udeleženke iz Francije, Belgije, Danske, Italije, Španije in Finske, je lahko obiskala majhna turistična podjetja v drugih državah, kjer je dobila nove ideje za svoj posel. Naučila sem se veliko malih stvari. En od izletov v podjetje na podeželju v Italiji je bil zame velik navdih, pravi. Opazila sem strast in ponos v tamkajšnjih podjetjih. Tega na splošno primanjkuje na Finskem. resnično razširili svojo dejavnost, premišljuje Riikka-Leena. Upa, da se bo njihova dejavnost nadaljevala. V prihodnosti se želiva z možem umakniti in prepustiti mlajši generaciji, da dodajo nove ideje. Vedno več naših strank je mlajših, zato želiva iti z njimi v korak s časom. Naučila sem se vrednosti osebnega stika, dodaja Riikka-Leena, ki to dejstvo šteje za enega ključnih dejavnikov uspešnega podjetja. Obiski v druge države so ji dali navdih pri oblikovanju svojega podjetja in spodbudili par, da je letovišče spremenil v bolj osebno. Potovanja so ji omogočila spoznavanje novih ljudi in ji predstavila nove priložnosti za posel. Šla sva na obisk v Lapland in pri jedi sem opazila, da so krožniki nekoliko neobičajni. Vzpostavila sem stik z lokalnim oblikovalcem, ki je krožnike izdelal, in ga prosila, da je samo za nas izdelal celo garnituro glinene posode. Lokalni mojster je izdelal vse tkanine v hotelu in opremo, ki jo nosi osebje. Tradicionalne finske vzorce je predelal s posebnim osebnim pečatom. Poleg tega prodajajo rokodelske izdelke, ki jih izdelujejo lokalni obrtniki in umetniki, prav tako lokalne dobrote. Vsi te majhne stvari doprinesejo k edinstveni izkušnji, ki jo želimo podariti našim gostom. Gledanje v prihodnost Čeprav vse skupaj ni bila lahka naloga, je Riikka-Leena prepričana, da se je odločila pravilno. Seveda so bili težki trenutki morali smo vzeti veliko posojilo. To nas je prisililo k razmišljanju o naših odgovornostih in posledicah neuspeha. Vendar sem zelo srečna, da sem zapustila svojo varno službo, da sem se lahko osredotočila na svoj posel, pravi. Počutim se zelo dobro, da je to moje življenje, še bolje pa je, da sem sama sebi šefica. Podjetje danes vključuje vse tri odrasle otroke para, to so Sanna Riikka (29), Esa-Mikko (27) in Juho-Pekka (23). Zelo sem ponosna, da so danes vsi del družinskega podjetja. V nedavnih letih smo

32 30 Ženska na voznikovem sedežu Za novinarko Beato Szozda se je osnovanje novega podjetja v Poznańu na Poljskem zdelo kot trd boj. Čeprav so jo prijatelji in družina veliko spodbujali, pa potencialni vlagatelji niso ravno pokazali zanimanja za naložbe v spletno storitev, ki jo je ponujala oseba brez izkušenj v poslovnem svetu še zlasti pa naložbe v spletno publikacijo o avtomobilih za ženske. Vedno sem se zanimala za avtomobile, se spominja Beata. Že od osnovne šole dalje so bili moji prijatelji večinoma fantje in ti so se vedno pogovarjali o avtomobilih, tako da sem se jim pri tem seveda pridružila. Spominjam se, ko mi je moj oče nekoč na družinskih počitnicah začel pripovedovati o različnih modelih avtomobilov. Ko smo se vrnili domov, sem mojim prijateljem še vedno lahko naštela vsa imena proizvajalcev avtomobilov in njihovih modelov. Novinarstvo jo je začelo zanimati, potem ko je osvojila drugo mesto na lepotnem tekmovanju za Miss Poljske Po kakšnem letu, ko se je tekmovanje zaključilo, jo je poklical novinar, ki je želel preveriti, ali je prejela nagrado in vso podporo, ki ji jo je organizator tekmovanja obljubil. Beatina negativna reakcija je sprožila val člankov po državi o problemih tega tekmovanja. Kmalu zatem je iz številnih medijskih hiš začela prejemati ponudbe za delo. Do leta 2007 je hodila na dodiplomski študij mednarodnih odnosov v Poznańu. Prav tako je bila voditeljica 15-minutnega tedenskega programa, v katerem je predstavljala ocene avtomobilov za lokalno televizijsko postajo, ter vodila nakupovalno oddajo za drugo televizijsko postajo. Na delo na televiziji se je preusmerila potem, ko je bila tri leta zaposlena pri časopisu Gazeta Poznań, pri katerem je bila odgovorna za produkcijo avtomobilističnega oddelka in za tedensko svetovalno kolumno o avtomobilih za ženske. Spreobračanje strasti v poklic Ravno med vodenjem televizijskega programa o avtomobilih je Beata dobila idejo o oblikovanju svoje avtomobilistične publikacije, zasnovane izključno za ženske. Beata je raziskovala, ali je njeno idejo mogoče spreobrniti v posel. Odkrila je anketo nekega raziskovalnega podjetja, v kateri je bilo navedeno, da skoraj polovico vseh avtomobilov na Poljskem kupijo ženske, bodisi osebno ali tako, da vplivajo na odločitev njihovih soprogov.

33 Enakopravnost žensk in moških Takrat sem že nekaj let bila novinarka za avtomobilizem in nisem nikjer zasledila člankov o avtomobilih, ki bi izključno naslavljali potrebe žensk, pravi. Nisem se želela osredotočiti izključno na avtomobilistično industrijo. Ideja je zasnovana na portalu o ženskah in za ženske. Želela sem razviti publikacijo, ki daje veliko praktičnih nasvetov za ženske o vsakodnevni uporabi avtomobila. Njena družina in kolegi na televizijski postaji so jo spodbujali, da sledi svojim sanjam, vendar se je na svoji poti soočila z oviro, s katero se srečujejo številni mladi podjetniki poiskati vlagatelje, ki bi bili pripravljeni tvegati svoj denar pri naložbi. Nato ji je sodelavec na televizijski postaji omenil, da znanstveni in tehnološki park v Poznańu ter Fundacija univerze Adam Mickiewicz organizirata natečaj, kjer ciljajo na mlade podjetnike z najboljšimi novimi idejami za novo podjetje. Natečaj se je zaključil takoj naslednji dan. Svojo prošnjo sem oddala pet minut pred iztekom natečaja, se spominja Beata. Bilo je 16. marca, na dan mojega rojstnega dne. Beata je bila ena od kandidatov, ki jih je fundacija izbrala za sodelovanje v programu poslovnega usposabljanja, ki ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Od marca do junija 2007 se je Beata izobrazila, kako pripraviti poslovni načrt, podatke o bilanci ter izpolniti pravne in davčne pogoje na Poljskem, poleg tega pa prejela še nasvete, kako poiskati vlagatelje. Beata je ob koncu programa dokončala svoj poslovni načrt, ki ga je potem ocenila komisija strokovnjakov. Sklenili so, da je njen poslovni načrt dovolj trden in da lahko prejme začetna sredstva Evropske unije.avgusta 2008 je denar uporabila, da je postavila prvi poljski spletni portal o avtomobilizmu za ženske Autopolki.pl.Zdaj je popolnoma zaposlena z vodenjem posla in razširjanjem portala. Njene delovne ureso dolge,vendar Beata živisvoje sanje. Moja služba je moja strast, pravi. Ne spim veliko, ker je toliko stvari, ki jih je treba postoriti. Večino dni grem lahko spat šele ob treh ponoči. Moj posel je moja strast. Ne spim veliko, ker je toliko stvari, ki jih je treba postoriti. možnost, da si sposodijo avtomobile in jih preskusijo na cesti, saj ima Beata sklenjen dogovor z lokalnim ponudnikom avtomobilov. Ženske nato objavijo svoje recenzije avtomobilov na Autopolki.pl. Beata precejšen del recenzij napiše kar sama ter pogosto potuje zunaj Poljske preizkuša avtomobile na testnih vožnjah in odkriva novosti na avtomobilističnih razstavah. Stran so prav tako razširili, da lahko ženskam nudijo celodnevne tečaje vožnje na nekdanjem letališču v bližini Poznańa. Društvo za usposabljanje voznikov vodi tudi tečaje in udeležencem, ki želijo nadgraditi svoje spretnosti, ponuja popust prek spletne strani Autopolki.pl. Nedavnega tečaja usposabljanja se je udeležilo približno 20 žensk, ki so se naučile, kako obvladovati svoje vozilo na mokrih in ledenih voziščih. Beatina vizija se tukaj ne konča. Zanjo je portal odskočna deska za večje podjetje, s katerim bi lahko ustvarila dovolj prihodka, to pa bi ji omogočilo, da bi začela zaposlovati novinarje in drugo osebje. Želi izdelati zemljevid servisov na Poljskem, ki jim ženske voznice lahko zaupajo, da opravijo dobro delo in po pravični ceni. Prav tako želi ustvariti spletno trgovino, ki bi prodajala dodatke za avtomobile. Beata je prejela tudi ponudbe potencialnih vlagateljev, ki bi se vključili v razširitev strani zunaj Poljske. Ko sem delala za druge, nisem mogla razviti svojega maksimalnega potenciala, kot sem si želela, pravi. Cenim to neodvisnost kot podjetnica. Cenim tudi svobodo ustvarjanja in vodenja podjetja. Odhajajočemu obiskovalcu Beata pravi: Szerokiej drogi! Dobesedni prevod fraze bi bil Imej široko cesto, kot se na Poljskem tradicionalno zaželi varno vožnjo domov. 31 Prostor za širjenje Spletna stran se financira z oglaševanjem. Poleg recenzij avtomobilov in vozniških namigov, Autopolki.pl bralkam nudi tudi

34 32 Boljše ravnovesje med delom in zasebnim življenjem Voda v regiji Friesland na Nizozemskem predstavlja veliko težavo, saj je večina zemlje izsušena in leži pod morsko gladino. To pomeni, da je služba Gerarda Jansena kot pravnika regionalnega vodnega urada zelo zahtevna. Vedno pride do navzkrižij interesov, pravi 53-letnik. Poljedelci recimo želijo imeti višji nivo vode, splošna javnost pa ne. Mi moramo poskrbeti za ravnovesje. Včasih podjetja ne želijo potrošiti denarja (da bi izpolnila pravne predpise) in spor pristane na sodišču, dodaja. Ko pride do tovrstnih navzkrižij, je Gerard pravi človek, ki se s tem ukvarja. Za komisijo dela že od leta 1993 in ima vlogo pravnega svetovalca na izvršilnem oddelku in oddelku za izdajo dovoljenj. Njegov oddelek ima nešteto vlog preverjajo, ali gladina vode ustreza zakonitim normam, zagotavljajo, da so valobrani vzdrževani in nivoji morja ustrezni, da podjetja in posestniki izpolnjujejo predpise, in kot zadnje, ukrepajo v nasprotnem primeru. To pomeni, da se ukvarja z vsemi fazami pravnega postopka. Čeprav je Gerardu všeč njegova služba, si je pred leti zaželel več prilagodljivosti v svojem urniku. Z dvema mladima sinovoma Rikom in Nicom in vsakodnevno enourno vožnjo od njihovega doma v Drachtenu do Leeuwardena so ga neizprosne delovne ure pošteno izmučile. Prav tako se je s težavo osredotočil v službi. Pred nekaj leti smo se preselili v nove skupinske pisarne. Zelo je hrupno. Delo od doma Leta 2006 je začel sodelovati v projektu e-papa, ki ga sofinancira Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada in ki pomaga zaposlenim moškim delati od doma. Program omogoča bolj prilagodljive delovne ure in zmanjšuje število službenih potovanj. Danes deloma dela od doma, kar mu omogoča, da vozi fanta v šolo, hodi z njima na kosila, jima pomaga pri domačih nalogah, čas pa mu ostane tudi za hišna opravila. Teledelo mi je pomagalo najti boljše ravnovesje med poslovnim in družinskim življenjem, pravi Gerard ter dodaja, da je manj stresno tudi za njegovo ženo, ki je honorarno zaposlena kot medicin-

35 Enakopravnost žensk in moških Teledelo mi je pomagalo najti boljše ravnovesje med poslovnim in družinskim življenjem. Prej sem svoja fanta lahko videl samo zvečer. 33 ska sestra na geriatričnem oddelku v bližnji bolnišnici. Prej sem svoja fanta lahko videl samo zvečer. Zdaj pa se lahko ukvarjam z njima in skupaj počnemo različne stvari. Ta bolj prilagodljiva ureditev je izboljšala njegovo delo in produktivnost. Če delate doma, vam ni treba prenehati in oditi ob 17h enostavno lahko zaključite svoje delo takrat, ko vam ustreza, saj si sami narekujete svoj tempo. Vedno se lahko k delu vrnete pozneje. Kako program deluje Program organizacijam olajšuje uveljavitev prilagodljivih delovnih dogovorov. Projekt prav tako povečuje zavedanje delodajalcev o prednostih teledela in redno ocenjuje, kako se zaposleni prilagajajo na teledelo, pri tem pa lahko predhodno opozori na morebitne težave. Gerard je pri projektu sodeloval dve leti in v tem času podajal svoje izkušnje pri anketah o razvoju programa. Prek projekta je uprava za vodo spoznala prednosti teledela in ga zdaj dejavno spodbuja med svojimi zaposlenimi. Kot sodobni delodajalec je potrebno nuditi možnosti za bolj prilagodljivo delo, razlaga Gjil de Jong, ki je Gerardova nadrejena. Tudi sama dela od doma in ocenjuje, da ima približno četrtina zaposlenih na njenem oddelku podoben način dela. Zagotovo pomaga izboljšati ravnovesje med poslovnim in družinskim življenjem, pravi. Gjil verjame, da je treba imeti jasen dogovor, kaj pričakovati od obeh strani v smislu razpoložljivosti zaposlenega ali poročanja o opravljenem delu ter enostavnih postopkov. Zagotovimo tudi, da imamo reden sestanek dan po teledelu in tako poročamo o našem delu, dodaja. Gerard je trden zagovornik bolj prilagodljive ureditve. Zelo mi je v pomoč, pravi. Naslednje leto bom povečal število delovnih dni od doma.

36 34 Prihodnost v njenih rokah Katarína Vargová je bila uspešna poslovna ženska in vodila svoje malo podjetje v tekstilnem sektorju v Bratislavi na Slovaškem, ko je prekinila svojo kariero zaradi vzgoje novorojenega sina. Vendar se je to, kar se je sprva zdelo kot kratkotrajni odmor, spremenilo v daljšo prekinitev. Po treh letih življenja doma je bila ponovno pripravljena za vrnitev na delo, vendar je kot za mnoge ženske, ki so si vzele čas za vzgojo otrok, tudi njena vrnitev predstavljala težko nalogo. Dejansko sem izgubila stik z zunanjim svetom, pravi. Morala sem se vpeljati nazaj. In potrebovala sem nov izziv. Vprašanje je bilo, kaj bi želela početi. Zavedala sem se, da kar koli bom počela še poleg tega, da bom skrbela za majhnega otroka, bom morala držati v ravnovesju številne odgovornosti. Ponovno uvajanje v posel Poseben tečaj usposabljanja za ženske, ki so se vrnile na delovna področja po podaljšanem porodniškem dopustu, je s sofinanciranjem Evropske unije prek Evropskega socialnega sklada Katarini pomagal izpopolniti njeno strokovno znanje in poiskati nove načine izražanja nadarjenosti in želje po napredovanju. Ena od največjih ovir, s katero se morajo soočiti mnoge ženske, ki se po dolgem porodniškem dopustu vrnejo v službo, je ponovno pridobivanje samozavesti. Tečaj usposabljanja zato vključuje module, ki so posebno namenjeni rasti samozavesti in vztrajnosti. Tečaj jo je prav tako postavil v stik z ljudmi iz poslovnega sveta. Vedela sem, da želim početi nekaj v zvezi z umetnostjo, pravi. Program usposabljanja mi je pomagal najti ljudi s podobnimi interesi. Pogled v preteklost, premik v prihodnost Katarína je na podlagi izobraževalnega programa spoznala lastnika male delavnice Ateliér Keramiky Rena, ki ponuja učne ure lončarstva v predmestju Bratislave. Trenutno je tudi prevzela vodenje delavnice, medtem ko lastnik preživlja čas v tujini. Katarina poučuje učence o umetnosti oblikovanja gline in ustvarja svoje skulpture, ki jih nato prodaja lokalni galeriji.

37 Enakopravnost žensk in moških Zavedala sem se, da kar koli bom počela še poleg tega, da bom skrbela za majhnega otroka, bom morala držati v ravnovesju številne odgovornosti. 35 Njene trenutne dejavnosti jo vračajo na mesto, na katerem je želela biti že na samem začetku svoje kariere. Študirala sem na umetnostni akademiji, pravi Katarína, in resnično sem se želela vrniti na to področje. Vedela sem, da bo moje bodoče delo vključevalo močan element umetnosti. Zato sem tako srečna, da sem izvedela za to delavnico lončarstva. V našem ateljeju damo ljudem priložnost, da se izrazijo, pravi, da si umažejo roke, da se sprostijo in da se počutijo svobodne. Delo z glino je za nekatere lahko izredno čustvena in zdravilna izkušnja, v resnici pa tudi sama od učencev prejmem veliko energije. Zahvala Katarína pravi, da je našla pravo ravnovesje v življenju. Vstane zgodaj zjutraj, spremi svojega sina v vrtec in začne svoj dan v delavnici. Nekatere dni poučujem na tečajih, preostale dni pa se samo ukvarjam s svojimi izdelki. Nato popoldne poberem svojega sina v vrtcu. Izobraževalni tečaj ji je po njenem mnenju dal samozavest, ki jo je potrebovala, da je ponovno oživila svojo kariero in krenila v popolnoma novo smer z nekaj pomoči, za katero je izredno hvaležna. Program ESS mi je pomagal osvežiti moje strokovno znanje iz vodenja in trženja in pri razvoju sebe kot umetnice. To je bila ravno takšna spodbuda, ki sem jo potrebovala.

38

39 Socialno ogroženi ljudje

40 38 Invalidnost ni ovira pri delu Andrzej Lubowiecki je nekoč delal v ladjedelnicah v mestu Gdynia, mestnem predelu Gdanska na baltski obali Poljske. Na svojem višku so zgodovinske ladjedelnice nudile službo približno ljudem. Danes je ostalo samo približno delavcev. Kljub temu je imel Andrzej 12 let dobro plačano zajamčeno službo, najprej kot tesar nato kot pleskar. Dokler ni leta 2001 moral v lokalno bolnišnico na zamenjavo kolka zaradi bolečin pri dvigovanju. Operacija se je slabo končala, saj so po pomoti prerezali živec, in namesto da bi postal bolj gibčen, je lahko hodil samo s pomočjo bergel. Bil je nezmožen za vrnitev na delo, zato ga je delodajalec po 180 dneh odpustil. Andrzej, ki ni imel drugih sposobnosti kot ročne spretnosti, se je ob pomanjkanju delovnih mest, sprijaznil z invalidskimi prejemki. Ni si mogel privoščiti izdatkov za ponovno usposabljanje. Nisem si mislil,da bom še kdaj koli našel zaposlitev glede na mojo nezmožnost, razlaga. Bil je nezaposlen pet let, dokler ni nekega dne opazil plakat na avtobusu,kijeoglaševal delovne možnosti za delno invalidne ljudi. Odšel sem naravnost na zavod za zaposlovanje in se registriral kot brezposelen. Dva dni pozneje so me obvestili o programu za usposabljanje. Junija 2006 se je vpisal v štiridnevni tečaj, ki ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija in ki je prilagojen potrebam invalidnih oseb, hkrati pa ponuja nasvete pri iskanju zaposlitve, sestavljanju življenjepisa in zaprošanju za delo. Lokalne oblasti, ki so med partnerji programa, so priskrbele minibus, skaterim so prihajali po Andrzeja vsak dan in ga vozili na tečaj. Vztrajnost se splača Po končanem tečaju sem potreboval samo en dan, da sem si našel zaposlitev, razodene Andrzej ponosno. Na pogovoru za službo sem jim pokazal, da si jo resnično želim. V službo ga je vzelo lokalno podjetje za varnost in ga usposobilo za delo z računalnikom. Dela v glavni pisarni s šestimi zaposlenimi in je odgovoren za nadzorovanje dela v okolici Gdanska, zbiranje podatkov in, če je potrebno, obveščanje policije o kršitvah varnosti. V službi je 24 ur naenkrat, naslednjih 48 ur je dela prost, vključno z vikendi in prazniki, vsak tretji vikend pa je prost. Na začetku sem sredi noči postal zelo zaspan, sedaj pa sem tega vajen, pravi, čeprav še vedno težko zaspi, ko konča svojo izmeno. Glede na to, da je njegova plača nizka, je obdržal svoje dajatve za delovno nezmožnost.

41 Socialno ogroženi ljudje Andrzejeva žena Ania je vzgojiteljica v vrtcu in odide od doma ob šestih zjutraj. Sprva je bilo odlično biti brezposelen, se spominja. Ania mi je napisala seznam opravil. Hodil sem po nakupih, nato pa se usedel in pil pivo. Sčasoma je začel čutiti pritisk, tako finančni kot tudi psihološki. Na srečo sta kupila svoje stanovanje vstanovanjskem programu sposojilom od ladjedelnice ravno pred Andrzejevo operacijo. Dotakrat je družina živela veni sobi pri Aniinih starših. Najhujša stvar pri brezposelnosti je, dagredo poleti vsi napočitnice, moja fanta pa sta morala ostati doma, ker nismo imeli denarja, razlaga. Danes ima Andrzej redni prihodek in lahko združino načrtuje počitnice vgorah. Tipični dan, ko Andrzej ne dela, zgleda tako, da zbudi svoja dva sinova Karola (16 let) in Przemeka (14 let), jima pripravi zajtrk in ju pospremi v šolo. Vedno je užival v kuhanju in izmenjeval recepte z Aniinimi prijatelji. Moja specialiteta je juha iz divjih gob z rezanci, pravi Andrzej, ki sam nabira gobe na podeželju in uživa v ribolovu. Prav tako je opremil njihov dom in izdelal omare po meri. Vedno sem se znal prilagoditi v hiši lahko postorim vse. Moški je žival, ki se lahko nauči česar koli! Tečaj mi je dal samozavest, tako da kljub svoji invalidnosti vem, kaj moram storiti, da dobim službo. Tudi Andrzej si želi ustanoviti lastno podjetje, pri čemer bi se ukvarjal z barvanjem zabojnikov za skladiščenje. Na sodiščih terja odškodnino za operacijo, s katere se je vrnil kot invalid in zaradi katere je še vedno ogorčen. Vendar je julija 2008 prestal operacijo zamenjave drugega kolka, ki je bila uspešna, danes pa pri hoji potrebuje samo palico. Zaveda se, da je na boljšem položaju kot drugi. Invalidne osebe na Poljskem na splošno niso zaposlene, pravi. Težko se premikajo naokoli, podjetja pa jih ne želijo vzeti v službe. Vendar se mesto trudi izboljšati razmere. 39 Vrnitev v normalno življenje Andrzej se s službo počuti 100-odstotno bolje. Logično je, da brezposelnost ne pripomore k dobremu počutju, poudarja. Nekateri se raje samo napijejo, jaz pa nisem takšna oseba. Tečaj mi je dal samozavest, tako da kljub svoji invalidnosti vem, kaj moram storiti, da dobim službo. Na začetku sem bila srečna, ker sem imela gospodinjca, dodaja Ania. Vendar sem se kmalu začela zavedati, da je Andrzej pod stresom. Ko je moral hoditi ven in se srečevati z ljudmi, mu res ni bilo ravno udobno. Zdaj je vse po starem in doma si deliva gospodinjska opravila. Projekt je bil uspešen, potrjuje koordinatorka tečaja Anna Dabrowska iz centra za usposabljanje Fundacja Gospodarcza. Ves čas vodimo podobne pobude za invalidne ljudi, ponujamo poklicno usposabljanje ali nasvete, kako ustanoviti svoje podjetje. Danes je to zelo priljubljeno, ker lahko prejmejo subvencije od Evropske unije.

42 40 Recept za uspeh Čas je za kosilo med delovnikom in vse mize v restavraciji Ízlelő (Poslastica) v kraju Szekszárd na Madžarskem so zasedene. Vzdolž stene v svetli in vedri sobi stoji leseno ogrodje za plezanje in na tleh leži kup igrač, kar je dokaz, da je restavracija prijazna družini. Vendar so poleg mamic z otroki stranke tudi pari, starejši občani in lokalni uradniki. V živahni kuhinji 33-letna Éva Gyulai pomaga pripravljati jedi. Enostavno obožujem vsakdanje delo tukaj, saj lahko postorim veliko različnih stvari in vedno sem imela rada kuhanje, vzklikne. Celotno osebje se med seboj dobro razume. To je pristno skupinsko delo. Pri Évi to pomeni, da lahko razume svoje sodelavce tako, da jim bere z ustnic že od rojstva je bila skoraj popolnoma nema, saj sta medicinska napaka in presežek kisika trajno poškodovala njen sluh. Sedem zaposlenih v restavraciji je invalidov in v restavraciji Ízlelő so se zaposlili s pomočjo lokalnega programa za usposabljanje, ki ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Fundacija Modra ptica, ustanovljena leta 1997 in katere cilj je spodbujanje družbe, ki ponuja priložnosti in izbiro za vse posameznike,je junija 2006 uvedla projekt LIFT:Podobnost Integracija Redna zaposlitev Usposabljanje in pomagala 36 mladim brezposelnim z nizko stopnjo izobrazbe in invalidnostjo pridobiti novo strokovno znanje,zaradi česar so lahko našli zaposlitev. Slabo delo, nizka plača Éva se je rodila v Szekszárdu in obiskovala posebno šolo z internatom za gluhoneme do svojega 16. leta. Tam se je naučila branja z ustnic, preden se je vrnila v svoj rojstni kraj, da bi zaključila šolanje. Vendar najti spodobno službo ni bila lahka naloga. Opravljala je nekvalificirano akordno delo šivanja plenic v tovarni. Plačani smo bili za izdelke, ki smo jih izdelali, in tarifa je bila zelo nizka, se spominja. Zato sem nenehno delala ves čas sta me bolela hrbet in glava. Res je bilo dolgočasno delo. Kmalu je Éva spoznala Zoltána, ki dela za lokalno tiskarsko podjetje, se poročila z njim in se skupaj preselila k njegovim staršem. Ko sta se rodila sinova Ákos (10 let) in Balázs (7 let), je Éva z zadovoljstvom vzela porodniški dopust, da je lahko skrbela za fanta. Balázs ima astmo in težave z vidom, zaradi česar je moral na dve operaciji in zaradi katerih je zaostal v šoli za eno leto. Vendar si je Éva želela poiskati drugačne vrste službo, ko sta fanta začela hoditi v šolo.

43 Socialno ogroženi ljudje Na Madžarskem je veliko invalidnih ljudi, ki bi želeli delati v okolju, kakršno je to. Ta koncept bi bilo treba posnemati. 41 Nov začetek O projektu LIFT je Éva slišala od druge mame iz šole, nato pa se vpisala kot ena od 16 ljudi na tečaju postrežbe (še 20 se jih je učilo, kako nadgrajevati svoje veščine). Usposabljanje je trajalo eno leto in v tem času je prejemala plačo iz proračuna projekta. Septembra 2007 je bila usposobljena za kuharico in dobila službo v restavraciji, prijazni za družine ki jo tudi vodi fundacija skupaj s šestimi svojimi kolegi, ki prav tako kuhajo, pomivajo in strežejo. Imela sem srečo. Rada kuham, razlaga Éva, ki se je učila od svoje tašče, glavne kuharice. Najini otroci so vedno lačni, tako da je moj konjiček hkrati moj poklic. Slaščice so njena specialiteta: rada peče palačinke kot tudi zavitke in skutino torto in se veselili prenavljanja posesti. Na velikem vrtu so posajene vinske trte in sadna drevesa. Zoltán se veseli učenja o vinogradništvu, medtem ko je Évina prioriteta sajenje jablan, da bo lahko delala lastne jabolčne pite, in sajenje rož. Obožujem vrtnarjenje, pravi. Zunaj mesta imamo svež zrak in občutek svobode. Prav tako se uči vožnje avtomobila, da bo lahko pridobila vozniško dovoljenje. Éva se počuti srečno, da je našla restavracijo Ízlelő. Na Madžarskem je veliko invalidnih ljudi, ki bi želeli delati v okolju, kakršno je to, poudarja. Ta koncept bi bilo treba posnemati. Ne bi nas motilo resnično bi bili veseli! V kuhinji Ízlelő dnevno pripravijo do 140 obrokov, 40 odstotkov teh stranke vzamejo s seboj. Glavni kuhar in strokovnjak za pravilno prehrano skupaj izbereta jedilnike, ki bi pritegnili mlade goste. Restavracija že oskrbuje družinski dnevni center fundacije s kosili in načrtujejo, da bodo razširili svojo postrežbo še na lokalno osnovno šolo. Ákos rad jé v restavraciji, v kateri je Éva zaposlena. Zelo je okusno, potrjuje Ákos navdušeno, medtem ko jé drugo porcijo juhe. Boljša je tu kot v šolski jedilnici. Tudi druge stranke se strinjajo, da restavracija ponuja kvalitetno hrano po razumnih cenah. Ljudje, ki tu delajo, so vedno nasmejani in vse poznajo po imenih, komentira Judit Botos, ki se redno prehranjuje v restavraciji Ízlelő. Naš cilj je pomagati družinam z majhnimi otroki in invalidnim ljudem, restavracija pa kombinira oba koncepta, razlaga Andrea Mészáros, administrativni vodja fundacije Modra ptica. Pričakovali smo, da bo restavracija postala neodvisna šele po treh letih, vendar je že konec prvega leta prinašala dobiček. Okus svobode Éva in Zoltán sta lahko z zanesljivim drugim dohodkom uresničila svoje sanje in si kupila lasten dom. Pri Zoltánovih starših ni bilo dovolj prostora in želela sva si spremembe, razlaga Éva. Ni bilo vrta, niti otroka se nista mogla nikjer igrati. Vsakič, ko smo prišli domov, ni bilo mogoče početi nič drugega, kot sedeti in gledati televizijo. V svojo hišo zunaj Szekszárda so se vselili decembra

44 42 Podati roko slepim Nisem prepričana, če bi želela spregledati. Slepota je del mene. Sermite Gromska je oslepela že kot dojenček zaradi tragične medicinske napake in se ne spominja, da bi videla. Danes se ji tovrstna izkušnja zdi celo nepredstavljiva. Rodila sem se prezgodaj pri komaj sedmih mesecih, nato pa so me položili v inkubator. Zaradi tega sem oslepela. Bila je izključno nesreča, nič drugega. Ljudje ne razumejo vedno, ko jim povem, da si res ne želim videti. Če bi lahko videla, bi izgubila del svoje identitete. Slepota opredeljuje moje bistvo, dodaja. Sarmite pravi, da ji slepota podaja bolj resnično sliko sveta. Videz ni vse, razlaga. Mislim, da vidim bolj jasno kot tisti, ki dejansko vidijo. Večina ljudi je pozornih na tisto, kar vidijo s svojimi očmi, jaz pa vidim v duše ljudi. Vidim njihove,glasovne gibe, njihove intonacije in čutim, kako se me dotaknejo. Sarmite živi s svojimi starši in dvema bratoma v Rigi ter je spodbuden primer, kako daleč se lahko pride z malo odločnosti in podpore. Svoja mladostna leta je preživela v posebni šoli z internatom za slepe, kjer se je naučila brati in pisati v Braillovi pisavi. Študij je nadaljevala na univerzi, kjer je bila kot odličen študent nagrajena s štipendijo. Prav tako je nadarjena za glasbo, zato je igrala saksofon v mladinski godbi. Čeprav občasno še zmeraj igra na inštrument, pravi, da bo glasbo za nekaj časa postavila na stranski tir, da se posveti študiju na univerzi. Pripomočki pri študiju Sarmite potrebuje posebne pripomočke za študij in je izredno spretna pri pisanju na tablici kot tudi na posebnem Braillovem pisalnem stroju, prav tako pa na računalniku, ki je opremljen s programsko opremo za prepoznavanje glasu. Pri prenosu gradiva za predmete na univerzi v Braillovo pisavo potrebuje pomoč Latvijske knjižnice za slepe. Vendar kot razlaga Gunta Bite, vodja Braillovega oddelka v knjižnici,, je transkripcija Braillove pisave izredno draga stvar. To lahko storimo samo po zaslugi financiranja Evropske unije, ki nam je pomagala odpreti naš Braillov oddelek. Cilj projekta je preskrbeti slepim in slabovidnim raznolikost storitev in gradiva ter jim navsezadnje pomagati pri vključevanju v družbo, na trg dela in jim omogočiti, da zaživijo bolj neodvisno.

45 Socialno ogroženi ljudje Evropska unija je prek Evropskega socialnega sklada knjižnici pomagala pridobiti opremo in ponudila usposabljanje, da so lahko začeli tiskati knjige in druge dokumente za slepe. Bralci Braillove pisave iz celotne Latvije imajo danes dostop do popolnoma nove zbirke bralnega čtiva in to brezplačno. Če je potrebno, lahko zahtevajo tudi specifična besedila. Oddelek danes zaposluje tudi slepe in slabovidne, ki delajo na pripravah besedil. Eno poletje sem delala v knjižnici, kar me je prepričalo, da postanem urednica za Braillovo pisavo, razlaga Sarmite, ki si na univerzi ustvarja kariero v tej smeri. Braillova knjižnica je močno vplivala na moje življenje in vem, da tudi na življenja drugih slepih. 43 Naučiti se biti samostojen Večino svojega življenja je bila Sarmite popolnoma odvisna od svojih staršev. Vsekakor je zgodba gospe Gromske, Sarmitine mame, sama po sebi študija primera o pogumu, odločnosti in življenjski predanosti do svojega otroka. Vendar se zaveda, da bo nekega dne ostala sama in se bo morala postaviti na lastne noge. Da, bilo me je strah začeti hoditi na fakulteto, pravi. To je bil velik korak zame tako na akademski kot tudi osebni ravni. Še vedno sem zelo odvisna od pomoči drugih ljudi, še posebej svoje družine, vendar se moram naučiti biti močna in kako preživeti. Braillova knjižnica je močno vplivala na moje življenje in vem, da tudi na življenja drugih slepih. Projekt ESS mi je zagotovo prinesel veliko koristi. Dejstvo, da lahko natisnem vse gradivo, ki ga potrebujem pri svojem študiju, pomeni, da lahko nadaljujem s osebno rastjo, grem z življenjem naprej in postanem produktiven član družbe.

46 44 Uživanje v življenju na podeželju Korenine Andreja Lovrenčeca izvirajo na podeželju, saj je odraščal na mali kmetiji v podeželski regiji Prekmurje na severovzhodu Slovenije. To regijo imam zelo rad, sem pripadam. Ne predstavljam si, da bi živel v mestu, pravi 22-letnik. Mogoče bi se preselil kam drugam znotraj našega območja, vendar ne verjamem, da bi se preselil nekam, kjer je vse drugače. Doma skupaj s svojo mamo in očetom goji različne pridelke, vključno s pšenico, grozdjem, sadjem in krompirjem, ter redi koze, krave in bike. Čeprav kmetija ni velika, daje družini in živalim hrano, pridelke, ki jih zase ne potrebujejo, pa prodajo. Andrej je v šoli imel težave pri učenju in je s šolanjem večkrat moral prekiniti zaradi težav z duševnim zdravjem. Že od mladosti je imel krajša obdobja hudih glavobolov, bruhanja in oslabljenega vida, pri dvanajstih letih pa je začel trpeti zaradi depresije. Šola je bila težavna. Imel sem težave pri učenju, pa tudi težave s svojimi sošolci. To so bile le majhne stvari, vendar me je vseeno motilo. Leta 2002, ko je bil Andrej v sedmem razredu, je resno zbolel in izostal iz šole za celo leto. Pri petnajstih se je registriral kot invalid in čeprav je dokončal osnovno šolanje leta 2004, je pozneje ugotovil, da ima omejene možnosti za zaposlitev. Ves dan je tičal doma, počutil pa se je zdolgočasenega in osamljenega. Bil sem doma in čakal, da se mi kaj zgodi. Nisem vedel, kaj početi, kam iti in nisem imel denarja. Leta 2008 se je odločil spremeniti svoje življenje tako, daseje udeležil izobraževalnega tečaja. Vključeval je trimesečni svetovalni program, ki ga je vodila lokalna organizacija Mozaik, ki zaposluje in podpira socialno ranljive skupine, še posebej invalidne ljudi. Na voljo so štiri področja dejavnosti kmetijstvo, proizvodnja organske hrane, ekološki turizem in restavriranje zgradb. Redna služba Izobraževalni program na licu mesta je nacionalni projekt, ki se je začel leta 2004 in ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Program se osredotoča na tiste, ki težko najdejo zaposlitev, vključno z invalidnimi ljudmi, mladimi z malo kvalifikacijami in osebami, ki so bile brezposelne dlje časa.

47 Socialno ogroženi ljudje Ko je Andrej zaključil program, mu je bila ponujena redna zaposlitev. Dela v majhni skupini, ki opravlja raznovrstne naloge na področju kmetijstva in proizvodnje hrane. Za Andreja je odlično, da lahko združuje podporno in prijazno okolje z delovnim okoljem, na katerega se spozna in je nad njim navdušen. Rad delam tukaj, ker imam rad kmetijstvo, pravi. Delo je res zanimivo, pa naj bo zunaj na polju ali znotraj. Ker gre za delo v kmetijstvu, zaposleni delajo takrat, ko jih potrebujejo, odvisno od letnega časa in pridelkov. Včasih delamo tudi po sedem dni v tednu, dodaja. Andreju, ki je odraščal na kmetiji, je tovrsten način življenja že v krvi. Ne motijo me dodatne delovne ure. Odlično je tudi to, da so moji sodelavci hkrati tudi moji prijatelji. Spoznal sem nove ljudi in vsak dan se naučim kaj novega. In zdaj sem finančno neodvisen. 45 Osebne spretnosti Očitno je, da resnično uživa v delovnem življenju, njegova samozavest je zrasla in postal je veliko bolj neodvisen. Spoznal sem nove ljudi in vsak dan se naučim kaj novega, pravi. In zdaj sem finančno neodvisen. Redni dohodek mu je omogočil, da si je kupil svoj avto, s katerim se lahko prevaža in doprinese k boljšemu družabnemu življenju. Tudi starša sta opazila veliko spremembo. Zdaj je veliko bolj srečen in živahen. Druži se s prijatelji tega prej ni velikokrat počel, pravi njegova mati. Mateja Kaljevič, svetovalka pri regijskem zavodu za zaposlovanje, ki pomaga organizirati obvezne delovne prakse, pravi, da je prav tako opazila spremembo. Andrej je po končanem programu postal 100-odstotno drugačna oseba. Na začetku je prišel k nam s svojo mamo, ki je govorila namesto njega. Bilo ga je strah vsega in ni bil samozavesten. Danes je eden najbolj samozavestnih udeležencev, kar smo jih imeli. Če oceni napredek v svojem življenju, ki mu ga je prinesla zaposlitev, pravi, da je zdaj resnično zadovoljen. To je prvič, da imam, kar sem hotel. Za prihodnost nimam večjih načrtov. Vendar če vse ostane tako, kot je, bo tudi dobro. Pri nas imamo pregovor: počasi se daleč pride.

48 46 Naučiti se živeti z bolečino Otilia Marques je imela komaj 22 let, ko je zapustila svoj dom v Ansiaou na Portugalskem, da se je pridružila svoji sestri in svaku v Luksemburgu. Tako kot veliko Evropejcev se je preselila v novo državo v upanju, da bo našla zaposlitev in si ustvarila novo življenje. Sprva je bilo težko, se spominja. Bila sem zaposlena v tovarni, vendar se nikoli nisem učila francoščine. Vse sem se morala naučiti v službi. Kot ena od sedmih bratov in sester je bila navajena biti obkrožena z ljudmi, ki so ji bili vedno na voljo, ko je potrebovala pomoč. Nato se je leta 1975 na Portugalskem poročila z Manuelom Augustom. Naslednje leto se ji je pridružil v Luksemburgu, kjer sedaj dela za dobavitelja gradbenih materialov. Istočasno pa je Otilia pričela delati kot čistilka pri poštnem in telekomunikacijskem podjetju P&T. Z rojstvom hčerke Alexandre tri leta pozneje se je zdelo, da so preskrbljeni za prihodnost. Ponosna na svoje delo Otilia je bila komaj v svojih tridesetih, ko se je pričela zavedati revmatičnih bolečin v hrbtu, ki so postajale vedno bolj intenzivne, posledično pa je trpela zaradi zdrsa medvretenčne ploščice. Več kot dvajset let sem trpela zaradi te bolečine, ki mi je oteževala delo, z leti pa postaja vse hujša. Še vedno poskušam dati vse od sebe, pravi skromno. Kot čistilka garderobe in umivalnice v podjetju je izredno ponosna na sijoča ogledala in brezmadežne ploščice. Njene naloge vključujejo čiščenje tušev, plezanje po lestvi, da lahko pobriše prah na omaricah, nošenje veder, polnih vode, in praznjenje vreč s smetmi to je težko fizično delo. Včasih se narobe premaknem in me še bolj zaboli, razlaga. Vendar ni nikogar drugega, ki bi to postoril namesto mene, zato se moram znajti. In ko se v podjetje vrnejo tehniki, ki so prej v blatnih jarkih polagali telekomunikacijske kable, je še zlasti pozimi veliko dela s čiščenjem. Septembra 2007 je podjetje Otilii ponudilo dopust, da se je lahko udeležila tečaja usposabljanja, ki je potekal dvakrat tedensko v obdobju petih tednov in ga je prek Evropskega socialnega sklada sofinancirala Evropska unija, kjer se je naučila, kako prenašati svojo bolečino. Po naključju je hči Alexandra delala pri Service de

49 Socialno ogroženi ljudje Naučila sem se, kako nadzirati svoje gibe, tako da vsak dan, ko sem v službi ali celo doma, občutim manj bolečin v hrbtu. 47 Santé au Travail Multisectoriel (STM Vladna služba, pristojna za zdravstvo v različnih poklicnih sektorjih), ki je tudi organizirala tečaj, hči pa je Otilio spodbudila, da izkoristi priložnost in se tečaja tudi udeleži. Otilia je tam izvedela, kako hrbet deluje, o nevarnostih poškodb in kako se jim izogniti. Trenerji so ji predstavili vaje za krepitev nožnih mišic, tehnike sproščanja, ki preprečujejo napor, in celo pravilno dieto, s katero lahko izboljša svoje splošno počutje in moč. Odkrila je, kako lahko pravilno dviguje breme in se varno premika, da se izogne bolečinam. Zaradi tečaja zdaj vem, da moram poklekniti ne smem se na primer skloniti in pazim, da vrečk s smetmi ne napolnim do konca. Naučila sem se, kako nadzirati svoje gibe, tako da vsak dan, ko sem v službi ali celo doma, občutim manj bolečin v hrbtu. Izobraževanje mi je pomagalo, ker so mi razložili, kaj lahko pričakujem. Tam so bili prisotni celo psihologi, ki so bili na voljo za pogovor o težavah udeležencev. Zgodnji začetek Sedež telekomunikacijskega podjetja je na obrobju mesta Luxembourg in Otilia dela v oglati zgradbi z rdečimi opekami na prostornem mestu, ki ga obkrožajo trate in drevesa. To pomeni, da se lahko v službo vozi vsak dan in parkira na zemljišču podjetja. Čeprav ne živim daleč stran, mi pomaga, da v službo pridem z avtom, tudi zato, ker začnem zelo zgodaj ob šestih zjutraj. Vztrajnost Upa, da bo lahko delala, vse dokler ne doseže starostne meje za upokojitev. Bomo videli, kako dolgo bo lahko to trajalo, pravi filozofsko. Za to bo potreben pogum. Še zmeraj občutim bolečino in včasih sem malo depresivna. Spreminja se z vremenom ko dežuje, se mi stanje poslabša. Vendar je treba vztrajati. Ne smemo se vedno pritoževati. Treba je živeti s tem. Nadine Sadler iz Zavoda za zdravstvo in socialne zadeve P&T pravi, da približno 20 članov osebja letno opravi tečaj iz odpravljanja bolečin v hrbtu. Zares deluje, pravi. Upam, da bo Otilii pomagalo podaljšati delovno dobo. Tečaj je bil zelo koristen, potrjuje Fatima Tomaz, ki vodi ekipo 14 čistilk v zgradbi. Tudi sama sem se ga udeležila in se veliko naučila. Na steni v Otilijini dnevni sobi ima svoje častno mesto uokvirjeni certifikat, s katerim ji čestitajo za napredek, ki ga je naredila na izobraževalnem tečaju, in ki jo spodbuja, da svoje znanje iz tečaja uveljavi tudi v praksi. To pove veliko o tem, kako pomembna je bila zanjo ta izkušnja. Za Otilio je vsakodnevno življenje vprašanje nadzorovanja bolečin in njihovega zmanjšanja do znosne ravni. Odklonila je operacijo, ko je izvedela, da je lahko le 20-odstotno uspešna. Namesto tega hodi na redne ure masaže in enkrat letno opravi intenzivno terapijo v lokalnih toplicah v mestu Mondorf-les-Bains. Poskuša se izogibati zdravilom proti bolečinam. Na zdravljenje hodim, da poskusim preprečiti artritisu, da bi se naprej razvijal, saj mi v nasprotnem primeru ni več pomoči, razlaga. ZManuelom živita vsvetli in lepo ohranjeni hiši zbelimi zidovi, lesenim poliranim pohištvom in opečnatimi tlemi. Rdeče geranije okrašujejo okenske police, tu in tam pa so okrasni lonci ali spominki, ki ssvojimi barvami obujajo spomin na njuno rojstno Portugalsko.Danes se Otilia počuti dovolj dobro, da lahko uživa v sprehodu z njuno prijazno šestletno labradorko Bell.

50 48 Georgiina zgodba Mislim, da bo govorjenje o mojem življenju pomagalo drugim ljudem, preprosto pove Georgia Chrisikopoulou. Bila sem zelo pesimistična. Nisem sprejela, da sem bolna, in nisem želela prositi za pomoč. Še danes poznam ljudi, ki zdravnikov ne jemljejo resno. Zaradi duševne bolezni je 36-letna Georgia več let preživela v bolnišnicah na svojem rojstnem otoku Krfu v Grčiji. Vendar ji je od leta 2006 dolgoročni rehabilitacijski program pomagal, da se je preselila iz doma, v katerem so zanjo skrbeli, v lastno stanovanje in se zaposlila. Vodi ga zadruga New Horizons (Nova obzorja), ki jo sofinancira Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Zadruga ima sedež v samem središču mesta Krf v zgradbi, v kateri je tudi kavarna, njena terasa pa je v senci oranževcev. Študenti tu za mizami berejo in pijejo kavo. Priložnostne stranke se morda niti ne ozrejo, ko vidijo ironično ime ustanove Lunatico. In morda se ne zavedajo, da so elegantne zgradbe, ki jo obkrožajo njihova železna vrata so vedno na stežaj odprta nekoč bile del varovane bolnišnice za duševne bolezni, najstarejše v Grčiji in sedaj predelane za rabo univerzitetnih oddelkov. Pojav bolezni Georgia je del ekipe vrtnarjev v sivih delovnih haljah in čepicah, ki skrbijo za okoliške gredice rož in trat. Njena zgodba je zgodba o stiski in pogumu. Kot najstarejša od štirih otrok v družini se Georgia spominja, da so starši z njo grdo ravnali. Bila sem premlada, da bi se zavedala, če sem počela kaj porednega, pravi. Niso mi izkazovali ljubezni, dokler nisem bila starejša. Pri dvanajstih so ji začeli izpadati lasje in zdravniki so diagnosticirali psihiatrične težave. Pri sedemnajstih je zanosila in poskusila narediti samomor. Kljub nasprotovanju njenih staršev je zapustila šolo, se poročila in se preselila k moževim staršem. Vendar njen zakon ni bil srečen. Par je začel veliko popivati, jemati droge, njen mož pa je postal nasilen. Do svojega 24. leta je Georgia postala hudo bolna. Začela sem slišati glasove in si mislila, da sem prekleta. Domišljala sem si, da se televizija pogovarja z mano in da imam telepatske sposobnosti. Svojega otroka nisem zmogla prenašati in vse svoje težave sem znašala nad njim ter svojo družino z vsemi sem se prepirala. Želela sem se ubiti.

51 Socialno ogroženi ljudje Rada imam vse v zvezi s to službo. Popolnoma mi je spremenila življenje. Vedno sem uživala ob vrtnarjenju rada sem blizu naravi. 49 Končno se je vrnila k svoji mami in očetu in od takrat so se njihovi odnosi izboljšali. Na koncu sta bila starša tista, ki sta me rešila, priznava. Začela je jemati zdravila, čeprav sprva proti svoji volji, vendar pravi, da je v glavi še zmeraj slišala grozeč glas svojega moža. Zapustila je Krf in se odpravila na potovanja, na koncu pa pristala v Stuttgartu, kjer je bila zaposlena v barih in nočnih lokalih. Bila je bolj nočna mora kot nočno delo, se spominja z grenkim priokusom. Trpela je zaradi prehranjevalnih motenj in se celo zadolžila. Vsa izmučena se je vrnila domov. Vendar kljub temu, da se je njeno stanje slabšalo, še zmeraj ni verjela, da je bolna. Sprejemanje pomoči Leta 2002 je bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico, vendar je prišel mož in jo odpeljal stran. Sprva je bil popolnoma prijazen, se spominja, vendar se je kmalu vrnil na svoja stara pota. Leta 2005 se je Georgia končno zavedala, da ne more okrevati brez pomoči. Dva dogodka sta imela pomembno vlogo: njen mlajši brat Prokopis je umrl v nesreči in na božični večer je zaradi srčnega napada umrl njen oče. Georgia je sklenila, da bo poiskala bolj zdravo življenje. Vrnila se je v bolnišnico in leto pozneje je bila premeščena v rehabilitacijski program. Šest mesecev je živela v hostlu v Thinalionu. Oktobra2006 se ji je stanje izboljšalo,zatosejepreselila vvarovano stanovanje skupaj z drugo pacientko Corinno Mouzakiti. Prav tako je začela delati za vrtnarsko in okoljevarstveno ekipo zadruge. Rada imam vse vzvezi stoslužbo, šeposebej sajenje. Popolnoma mi je spremenila življenje, pravi. Vedno sem uživala ob vrtnarjenju rada sem blizu naravi. Zvečer, ko gledam televizijo, jo pogrešam. Raje bi delala. Kljub temu mora biti previdna. Visoke temperature mi povzročajo težave z glavo, priznava. Mora prenehati in se odpočiti. Vodje skupine to razumejo in ji ne dodeljujejo najtežjih opravil. Georgia je zelo ponosna oseba, ki se zelo trudi, pravi njena socialna delavka Helena Moshat. Skupina strokovnjakov nadzira njen napredek in Georgia lahko kadar koli v dnevu prosi za pomoč svojega zdravnika. Zadružni princip New Horizons zaposluje 70 uslužbencev, vključno s 45 pacienti, ki delajo s preostalim osebjem. Poleg kavarne in okoliške ekipe v kraju Krf vodijo še čistilni servis, parkirni prostor, restavracijo in bar, imenovan Dusk (Mrak). Organizacija je bila ustanovljena leta 2005 in se je z 10 članov razširila na 183 članov z volilno pravico, od tega jih je 98 pacientov. Upravni odbor vedno vključuje najmanj dva nekdanja pacienta. Okoljevarstvena ekipa ima pogodbo z lokalnimi organi. Dmitris Vlachos, ki je nadzornik skupine, je ponosen na dejstvo, da ponujajo strokovno in konkurenčno storitev. Naše stranke so zelo zadovoljne z delom, potrjuje. Naše osebje učimo, da opravijo kakovostno delo. Vsi zaposleni so usposobljeni na primer za rokovanje z električnim orodjem in nosijo zaščitno opremo. Georgia začne z delom vsako jutro ob 8h, včasih pa potuje s kombijem s svojimi sodelavci na bolj odročne kraje. Zasluži 500 EUR na mesec za štiri ali pet dopoldnevov na teden, dobiva podporo prek zdravstvenih storitev, najemnine za stanovanje, ki si ga deli, pa ji ni potrebno dajati. Našim strankam ne govorimo, da so nekateri naši zaposleni pacienti, razlaga Thanasis Papavlasopoulos, strokovnjak za družbeno ekonomijo,ki je pomagal postaviti zadrugo na noge. Nikogar ne želimo stigmatizirati in težko bi strankam razložili, kdo so osebe s težavami. Deset od njih jih je danes že popolnoma neodvisnih. Vidijo se spremembe, ki jih je projekt ESS ustvaril v štirih letih, dodaja. Leta 1997 je bilo v bolnišnici 350 pacientov s celega otoka. Danes imamo samo 15 postelj za nujne primere. To je pravi napredek. Reintegracija je najbolj pomembna stvar in naš glavni cilj je dati ljudem možnost, da se zaposlijo, in jim omogočiti, da postanejo neodvisni. Nenehni boj Georgia se je začela ukvarjati z nekaterimi od svojih starih hobijev. Rada kuha in se ukvarja z vezenjem, včasih pa je tudi slikala in pisala glasbo. Vedno sem ljubila glasbo. Včasih sem si želela postati plesalka, pripoveduje hrepeneče. Redno obiskuje svojo mamo, brata ter sestro in si je zelo blizu s sestrinima otrokoma. Še vedno se vsak dan bori, da bi ohranila življenje na pravi poti: trikrat na dan jemlje zdravila. Pred nekaj meseci se je njeno stanje nenadoma poslabšalo. Bila sem zelo jezna. Kar vreščala sem, razlaga. Šla sem k zdravniku in prosila za pomoč, nato pa se cel mesec borila, da se ne bi vrnila na stara pota in to je resnično boj.

52 In zakaj še vedno vztraja? Zaradi mojega značaja in zaradi otroka, odgovarja. Poleg tega imam dobro družino. Nisem jih želela prizadeti. Njen sin Antonis sedaj živi v Atenah s svojim očetom. Z Georgio se pogovarjata po telefonu dvakrat na teden, vendar Georgia priznava, da bi bil njun odnos veliko boljši, če sin ne bi živel tako daleč stran. Odločena je, da se bo njeno zdravje toliko izboljšalo, tako da bo lahko imela lastno domovanje, v katerem se ji bo končno lahko pridružil tudi njen sin.

53 Starejši delavci

54 52 Priprave na novo kariero Preostanek svojega življenja bi lahko preživela samo spodporo za brezposelne ali za tiste pred upokojitvijo,vendar si tega nisem želela, izjavi Jane Grøne kljubovalno. Odločena sem bila, da se zaposlim in to mijeuspelo, panezato, kerjetakonarekovalzavodzazaposlovanje.to jebilamojapobuda.vendarjebiloizobraževanjeključnegapomena,saj te službe ni mogoče opravljati brez preskusa in vozniškega dovoljenja. Ne glede na to, ali je Jane za volanom svojega rumenega enonadstropnega avtobusa ali pa klepeta s svojimi sodelavci v avtobusnem podjetju City Trafik, ki je eno od glavnih avtobusnih prevoznikov v kraju Aalborg na vetrovni obali Jutlandije na Danskem, je videti popolnoma sproščena. Ampakšeleta2007jebilabrezposelnainžekrepkovsvojih petdesetih ter brez formalne izobrazbe, s katero bi lahko našla zaposlitev. Ko je v lokalnem časopisu opazila oglas za bodoče voznike avtobusov, jo je zamikalo, da bi se odzvala na oglas uživala je v vožnji in slišalosejezanimivo. Kljubtemujeoklevala. Alibosposobnaupravljati veliko vozilo? In ali bi lahko bila odgovorna za varnost svojih potnikov? Sprva sem menila, da bo težko glede na moja leta, priznava. Teden pozneje je Jane ponovno opazila isti oglas. Bila je usoda, se spominja. Mislila sem si: če drugi to zmorejo, zakaj ne bi jaz? Vsaj poskusim lahko in vidim, kako se bo izšlo. Vedno se lahko pozneje umaknem, če bo potrebno. Zato je nadaljevala z načrtom in novembra 2007 dobila mesto v izobraževalnem programu Job Competence(Priprava na zaposlitev), ki ga vodi lokalni izobraževalni center AMU Nordjylland (ArbejdsMarkedsUddannelser) in ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Tečaj za voznike avtobusov je vključevaltako teorijo kot tudi prakso sštevilnimi različnimi moduli, ki so pokrivali tematike o zdravju in varnosti, prvi pomoči, upravljanju z denarjem, ergonomiji in kako pomagati invalidnim potnikom. Jane je pohvalila izobraževanje, ki ga je bila deležna. Učitelji so pripravili zabaven in zanimiv tečaj. Bili so izredno strokovni. Čeprav so bile nekatere stvari, ki se jih je bilo treba naučiti, precej dolgočasne, se na nobeni stopnji izobraževanja nisem dolgočasila. Obetanje službe Medtem je začela iskati prosto delovno mesto in podjetje CityTrafik ji je ponudilo službo s pričetkom dela februarja Vendar

55 Starejši delavci Ko dobiš diplomo in dobro službo z dobrimi sodelavci, ti to da veliko samozavesti. Boljše se počutiš v lastni koži. 53 se je pojavila težava, ko kljub dejstvu, da bo usposabljanje končala do navedenega datuma, ni čutila, da ima dovolj praktičnih izkušenj. Bila sem živčna, ker mi je podjetje obljubilo zaposlitev in vsi preostali vozniki sobili pripravljeni začeti zdelom. Bala se je, da bo izgubila svojo priložnost, vendar je podjetje držalo svojo obljubo. Kot pravimo na Danskem, morda je bilo tako zaradi mojih modrih oči, sesmeji Jane nagajivo. Dodatna dva meseca je hodila na učne urevožnje,aprila pa je bila pripravljena zavzeti svoje mesto. Resnično sem vesela, da sem pridobila dovoljenje za vožnjo avtobusa, dodaja. Ko dobiš diplomo in dobro službo z dobrimi sodelavci, ti to da veliko samozavesti. Boljše se počutiš v lastni koži. Moto celotnega izobraževanja je, da lahko uspeš, potrjuje Henrik Johannesson, vodja transporta in logistike pri podjetju AMU. Srečujemo se s številnimi ljudmi v petdesetih letih, pogosto zaradi tega, ker so zgubili svojo službo in želijo začeti z novo kariero. Prevzemanje odgovornosti Jane prihaja iz kraja Hjørring na severu Danske. Ko je bila stara 15 let, se je preselila v Aalborg, kjer so njeni starši odprli kavarno. Vendar je kmalu zatem njena mama umrla. Kot najstarejša od šestih otrok je bila polno zaposlena, saj je skrbela za svoje tri brate in dve sestri ter pomagala v očetovem podjetju. Imela je zelo malo časa za učenje in opravljanje izpitov, tako da je šolo zapustila brez izobrazbe. Poročila se je pri dvajsetih in imela tri otroke. Z možem sta vodila malo podjetje s pisarniško opremo, ona pa je delala kot receptorka in tajnica. Ko je njen mož umrl leta 1997, je morala podjetje prodati in si poiskati drugo zaposlitev. Bila sem stara skoraj 50 let, ko sem se morala odločiti, kaj želim početi. Iskala sem in iskala, se spominja. Našla je zaposlitev kot zdravstvena negovalka in morala zaključiti enoletno poklicno izobraževanje, da je lahko pridobila dodatne kvalifikacije, ki jih je potrebovala za napredovanje; pri nesreči na cesti si je poškodovala hrbet, to pa ji je onemogočilo dvigovanje stvari in opravljanje težkih del, ki so bila sestavni del njenega poklica. Jane je bila eno leto na bolniškem dopustu, nato je prejemala podporo za brezposelne, potem pa ugotovila, da takšnega življenja ne želi imeti. Njeni otroci so danes odrasli in neodvisni. Njen starejši sin živi v Københavnu, hči in mlajši sin pa živita blizu nje. Še posebej se veseli trenutkov, ko lahko pazi na svojega dvoletnega vnuka Mathiasa. Jane dela 37 ur na teden, ponavadi v obdobju šestih dni z izmenami, ki se pričnejo že ob štirih zjutraj in se končajo najpozneje ob pol dveh ponoči. Vsako jutro pride v avtobusno garažo, kjer izve, katero linijo bo vozila tisti dan. Na postaji CityTrafika je zaposlenih 170 voznikov, od tega je 22 žensk. Obvladovanje sporov Zaradi službe mora Jane še toliko bolje poznati svoje mesto. Ozke ceste starega centra Aalborga z ličnimi pastelno pobarvanimi hišami niso ravno mačji kašelj, ko je treba upravljati veliko vozilo. Vendar je Jane ponosna, da je vožnja mirna in da vozi previdno, tako da lahko njeni potniki uživajo v varni in udobni vožnji. Poudarja, da se je ne glede na vse vedno treba ustaviti pri semaforju. Kaj je potem smisel hitenja? Uživa v družabnih stikih s svojimi rednimi potniki, ki ji spoštovanje izkazujejo na svoj način: Prinašajo mi darila: čokoladke in steklenice vina! Po drugi strani pa je nasilje nad uslužbenci v transportu nenehen vzrok za skrb, saj sta bili kakšno leto nazaj dve osebi aretirani zaradi napada z nožem na voznika avtobusa. Reakcija v primeru spora je bila ena od tem tečaja, Jane pa pravi, da je njeno najhujšo težavo predstavljala neukrotljiva skupina na avtobusni postaji. Spomnila se je izobraževanja, zato je hitro zaprla vrata in se odpeljala naprej. Avtobusi so danes opremljeni z alarmi, ki so povezani z lokalno policijo. Zelo sem zadovoljna s svojo službo, zaključuje Jane. Zadovoljna sem s svojimi sodelavci in s svojim šefom. Z vsemi se ravna lepo in vsi si med seboj pomagamo. Smo kot velika družina in nihče ni izključen iz nje. Tu bom ostala, dokler ne umrem! se šali. Upravičeno lahko pričakuje dolgo in zadovoljivo kariero: dokler vozniki obnavljajo svoja zdravstvena potrdila vsakih pet let, je čas upokojitve mogoče prilagoditi. Najstarejši voznik avtobusa v CityTrafiku je star 72 let. Zares rada hodim v službo, četudi je to ob štirih zjutraj, pravi. Nikoli mi ni žal, da delam.

56 54 Prekvalifikacija za moderno zaposlitev Milanu Nedbalu iz regije Kromeriz na Češkem so pomembne tri stvari: družina, zdravje in delo, pravi 53-letnik. Vendar ko so oktobra 2006 zaprli tovarno, v kateri je delal, se je spraševal, če je za vedno izgubil eno od teh glavnih opor v svojem življenju. Milan je skozi svoje odraslo življenje redno delal. Ko je zaključil s študijem na fakulteti za tekstilno strojništvo v Liberecu, je 27 let delal v tekstilni industriji, kjer je kot uslužbenec v delavnici napredoval vse do mesta glavnega upravitelja lokalne tovarne. Napredoval sem na višja delovna mesta, pravi. Kot upravitelj tovarne sem bil odgovoren za vse vidike proizvodnje. Odgovoren sem bil za materiale, potrebne za proizvodnjo, vse priprave in bil vodja zaposlenih. Češka tekstilna industrija je šla v zaton v devetdesetih letih 20. stoletja. Ko je tovarna končno šla v stečaj, je Milanu preostalo malo možnosti za zaposlitev v tem sektorju. Postal sem odvečen del družbe in to ni dober občutek, pravi. Stanje je poslabšal še stres zaradi iskanja nove službe. Takoj je začel iskati delo, vendar je imel sprva malo sreče. Svoj življenjepis sem poslal 140 podjetjem, nadaljuje. Vendar sem vedno prejel isti odgovor Hvala za vaše zanimanje za našo organizacijo, vendar vas moramo obvestiti, da trenutno nimamo na voljo primernih mest Odkril je, da ni samo težko najti službo, ki bi ustrezala njegovim izkušnjam, ampak da je ovira tudi njegov nekdanji vodilni položaj. Imelo je negativni učinek. Ko so podjetja izvedela, da sem nekoč delal kot upravitelj tovarne, me niso gledali kot nekoga, ki potrebuje službo tudi v podrejenemu položaju, pravi. Bali so se, da bom hotel odrejati vsa navodila. Vseeno je nadaljeval s pošiljanjem prošenj za delo. Moral sem nadaljevati. Bilo je zelo pomembno, pravi. Sem optimist. Vendar se tovrstna situacija začne poigravati z vašo samozavestjo. Razmišljal sem, če se bom sploh kdaj vrnil v službo. Biti na tekočem z novimi tehnologijami Milan se je zavedal, da bi bilo pametno posodobiti svoje znanje, če želi najti službo v sodobnem poslovnem svetu. Januarja 2007 je začel obiskovati tečaj ponovnega usposabljanja, ki ga je

57 Starejši delavci Tečaj je bil resnično koristen in moje računalniške veščine so se močno izboljšale Zdaj se počutim veliko bolj brezskrbno. 55 ponujal lokalni zavod za delo. Projekt je pripravila in organizirala neprofitna knjižnica Knihovna Kromerizska, ki jo prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Primarni cilj tečaja je bil usposobiti udeležence za računalniško pismenost in informacijsko tehnologijo (IT), jih naučiti, kako uporabljati strojno in programsko opremo, iskati v internetu, ustvariti in pripraviti različne dokumente ter jih izobraziti v komunikacijskih veščinah in okoljevarstvu. Pred tečajem sem imel omejeno poznavanje uporabe računalnikov, pravi. Začel sem jih uporabljati šele na koncu moje prejšnje kariere. Vendar je bil tečaj resnično koristen in moje računalniške veščine so se močno izboljšale. Pri iskanju zaposlitve je pomagalo tudi izboljšanje drugih spretnosti, kot so pisanje prošenj za zaposlitev, pisanje življenjepisov, primeren način oblačenja za razgovore in boljši način komuniciranja z ljudmi. Predvsem mi je pomagalo, da sem ponovno pridobil samozavest. Opazil sem razliko v izboljšanju svojih medosebnih veščin, dodaja Milan. se v celoti opravita prek računalnika. Brez računalniških spretnosti bi imel težave. Delo se popolnoma se razlikuje od moje prejšnje vloge. Prej sem vedno delal znotraj podjetja. Zdaj pa moram komunicirati zunaj podjetja z drugimi družbami in organizirati celotno dobavno verigo, dodaja. Ponovna zaposlitev je predstavljala veliko spremembo vkakovosti njegovega življenja. Zdaj se počutim veliko bolj brezskrbno. Ne razmišljam veliko o prihodnosti, zadovoljen sem s tem, kar trenutno počnem, pravi. Uživa v vrtnarjenju in preživljanju časa z družino. Čeprav nimam tako veliko prostega časa, priznava. Veliko delam. In za človeka, ki tako ceni delo kot Milan, je to dobra stvar. Poleti 2007 se je njegov trud izplačal, ko se je lov za službo končal, saj si je zagotovil delovno mesto v lokalnem podjetju za proizvodnjo. Njegove boljše spretnosti so bile ključnega pomena. Odlično znanje na področju računalništva je bil glavni pogoj za zaposlitev. In podjetje se ne boji zaposliti starejšega osebja. Podjetje Chropyňská Strojίrna je specializirano za izdelavo robotskih rok, ki opravljajo varjenje v avtomobilski proizvodnji, ter za izdelavo drugih proizvodov, kot so kalupi za plastične stiskalne naprave, ki izdelujejo predmete, kot so avtomobilski odbijači. Sposobnosti sporazumevanja Milan je zaposlen na oddelku za sodelovanje. Moja naloga je zagotoviti proizvodnjo različnih delov v dobavni verigi od podizvajalca, pravi. Ne zmoremo vsega postoriti sami. Računalniške spretnosti so skupaj z njegovo oblico izkušenj v proizvodnji bistveni del njegovega novega delovnega mesta. Njegovo delo vključuje povpraševanje in izbiro dobaviteljev, pripravo naročil in dokumentacije s tehničnimi specifikacijami ter urejanje logistike za dobavo različnih delov. Pri tem uporablja programsko opremo za vodenje projekta in inženirstva. Komunikacija in koordinacija

58 56 Pravi pomen izkušenj Ko se enkrat postarate, dobite občutek, da vas delodajalci ne potrebujejo več. Smo sposobni, vendar smo prestari in preveč dragi. Če je v glasu 55-letne Roswithe Kerbel mogoče zaslediti zagrenjenost, je to mogoče razumeti. Za žensko s širokim spektrom kvalifikacij, ki je večino svojega življenja sledila zahtevni karieri v založništvu in se je nenadoma znašla v situaciji, ko je postala nezaposljiva kljub temu, da je še zmeraj želela delati, je to lahko zelo stresno. V svojih zgodnjih petdesetih je porabila štiri leta za iskanje službe na Dunaju, ne da bi dobila primerno ponudbo za delo. Dobila sem veliko zavrnitev, se spominja. Zelo mi je vzelo pogum. Začneš se počutiti starega in brez vrednosti. Njen zavod za zaposlovanje ji je predlagal, da vzpostavi stik z Initiative 50 (Pobuda 50), tj. program, ki ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija in je namenjen vzpostavljanju stikov med starejšimi delavci in delodajalci, ki prepoznajo njihovo vrednost. Januarja 2008 so jo prosili, da pošlje svoj življenjepis priljubljeni dobrodelni organizaciji Licht ins Dunkel (Luč v temi) s sedežem na Dunaju, ki sodeluje z avstrijsko televizijo in avstrijskimi zvezdniki pri zbiranju denarja za družine v stiski. Organizacija jo je povabila na razgovor za delo in ji uro pozneje ponudila zaposlitev. Predana knjigam Roswitha se je rodila v Gradcu v Avstriji, vendar se je pri šestih letih preselila v Stuttgart v Nemčijo, kjer je odrasla in študirala. Usposobila se je za knjižničarstvo, še preden je pridobila dodatna znanja iz ekonomije in informacijskih tehnologij ter prešla k založništvu. Vedno sem se osredotočala na svojo kariero. Obožujem knjige, razlaga in pokaže na police polne knjig, ki zapolnjujejo stene njene dnevne sobe od tal do stropa. Imela sem vodilno delovno mesto v trženju, kjer sem sodelovala z nekaj glavnimi založniškimi hišami. Včasih sem delala 60 do 70 ur na teden, veliko potovala in bila odgovorna na organiziranje knjižnih sejmov in izdajo knjig. Služba je bila zelo zahtevna. Ko se je njen prvi zakon končal z ločitvijo, se je leta 1993 preselila nazaj v Avstrijo, kjer je spoznala svojega drugega moža Michaela Estla. Roswitha je začutila, da potrebuje spremembo v življenju.

59 Starejši delavci Moj prvi zakon je razpadel zato, ker sem bila tako zaposlena, se spominja. Dolgo sem bila zdoma in bilo je preveč utrujajoče. Nisem želela, da se mi ponovi ista zgodba. Hiša na podeželju Roswitha in Michael sta se poročila leta Kupila sta si hišo v vasici Königstetten na obrobju prelepih dunajskih gozdov zunaj avstrijske prestolnice. Med zajtrkovanjem na terasi uživata v razgledu na njun vrt in hribovito pokrajino ter polja polna živahnih rumenih repic. Michael dela od doma kot računalniški programer, družbo pa jima delajo ogromna psa Benny in Teddy ter mački Mimi in Pepper. Roswitha je takrat potrebovala zelo prilagodljivo službo tudi zato, ker je morala skrbeti za postaranega očeta vsak drugi ali tretji teden se je vozila nazaj v Stuttgart, kjer sta živela njena starša in za svojo taščo na Dunaju. Odpovedala se je karieri v založništvu in začela iskati novo karierno usmeritev. Vrt je bil očitno ključnega pomena: Vedno sem imela rada vrtnarjenje, vendar nisem imela pojma o rastlinah, pravi. Udeležila se je enoletnega tečaja pokrajinskega vrtnarstva, nato pa se zaposlila v naravnem parku Dunajski gozd. Odgovorna je bila za organiziranje dogodkov in ekskurzije za skupine obiskovalcev kot tudi za računovodstvo in administracijo, vendar na tem delovnem mestu ni ostala dolgo. Želela sem se redno zaposliti, vendar sem bila že prestara. Roswitha pripoveduje, da se je pred desetimi leti začela zavedati problema starostne diskriminacije. Krivi višje stroške socialnega zavarovanja, ki jih morajo delodajalci plačevati za starejše osebje. Pri tem je veliko pritiska, ker na tržišču ni veliko služb, tako da podjetja raje ponudijo zaposlitev osebju, ki jih manj stane, dokazuje. Zelo rada delam in sem zadovoljna, da lahko služim lasten dohodek, ker sem rada finančno neodvisna. bilo lahko bolj zanimivo. Vendar pri mojih letih ne želim imeti več toliko odgovornosti, razlaga. Življenje želim jemati bolj zlahka. To je težka situacija in cenim, da imam možnost biti ponovno zaposlena. Nisem tipična gospodinja. Zelo rada delam in rada sem v družbi svojih sodelavcev. Prav tako pa sem zadovoljna, da lahko služim lasten dohodek, ker sem rada finančno neodvisna. Initiative 50 je zelo dober projekt, ker starejšim ljudem pomaga poiskati primerne službe, kar ni lahko. Zdaj imam čas, da se ukvarjam s svojim vrtom, možem in psi. Ne želim več čutiti stresa, pod katerim se bila včasih. Projekt mi je to pomagal doseči. 57 Finančna neodvisnost Program Initiative 50 je Roswithi vendarle ponudil nov začetek. Že od februarja 2008 je redno zaposlena pri Licht ins Dunkel. Program poravna plače udeležencev za prve tri mesece in s tem delodajalcem daje dodatno spodbudo k zaposlovanju. Roswitha priznava, da pisarniška administracija ni ravno njena sanjska služba in da bi

60 58 Družbena solidarnost daje novo upanje Življenjska filozofija Tsvetana Ivanova je zelo jasna: Medsebojna pomoč nas krepi, pravi. Ne strinjam se z načelom, da je treba skrbeti samo zase. Tsvetan je bil 25 let zaposlen v lokalni tovarni umetnih gnojil v kraju Vratsa, v severozahodni Bolgariji, kjer je nadzoroval varnostne postopke, preden je imel pogoje za predčasno upokojitev leta Kmalu je sprejel odločitev, da želi aktivno pomagati ljudem v svoji skupnosti. Vratsa je slikovito mesto, znano po čudovitih skalnih stenah s plezališči in jamah. Vendar se veliko mladih družin odseli v iskanju zaposlitve, s tem pa za seboj pustijo precej osamljene ostarele starše ali invalidne sorodnike. V letu 2008 je izvedel za projekt Through Social Services, for Decent Living (S socialnimi storitvami do spodobnega življenja), ki ga vodi lokalna nevladna organizacija Most in ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Upokojene in brezposelne ljudi usposablja in zaposluje kot socialne pomočnike in s tem nudi dnevno podporo štiridesetim ljudem, ki živijo v svojih domovih, vendar niso sposobni skrbeti zase in potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Po kratki dobi usposabljanja, ki zajema prvo pomoč, sposobnost svetovanja in ravnanja v nujnih primerih, so Tsvetanu ponudili pogodbo in mu dodelili odgovornost za dva pacienta: 87-letnega Nicolo Kotseva in Emila Gineva, nekdanjega arhitekta, ki je zaradi prometne nesreče utrpel amputacijo noge. Obiskuje ju vsak dan, pomaga ohranjati čistočo v njunih domovih in namesto njiju nakupuje. Včasih ga potrebujejo, da pomaga pri obiskih zdravnika ali opravlja rutinska administrativna dela, kot je plačevanje položnic. V času kosila prinese njihove obroke iz okrepčevalnice socialne službe, v kateri pripravijo obrokov dnevno za ljudi s socialno podporo. Včasih Nicolo na vozičku odpelje ven ali pa samo sedi z njim in mu dela družbo. Strast do učenja Na svoja dva varovanca se je tesno navezal. Nicola je poln življenjske energije in zelo živahen. Počuti se veliko bolje, ko se pogovarjava, pravi Tsvetan. Zaradi kapi potrebuje zdravljenje. Vendar je še zdrave pameti in se noče predati. Najbolj zanimiv vidik te službe je psihološki vpogled v človeško stisko. Všeč mi je, da se lahko

61 Starejši delavci veliko naučim, in več ko se naučim, več lahko storim, da pomagam ljudem. Naučiš se razumeti, kaj si mislijo o mnogih vprašanjih, kot so staranje in celo smrt. Najprej se je prostovoljno javil kot socialni pomočnik pri predhodnem projektu, ki ga financirajo Združeni narodi po celotni Bolgariji in pokriva 210 ljudi v regiji Vratse. Tsvetan je bil od nekdaj svobodomiseln mož s širokim spektrom interesov. Kot diplomirani kemik je po končani fakulteti 15 let delal v gradbeništvu in pomagal restavrirati slike in freske v slavnem samostanu Čerepiš blizu Vratse. Nekoč je bil zasvojen s sestavljanjem Rubikove kocke še vedno hrani nekaj težavnih različic na svojih policah. Ko je odkril internet, je tudi ta postal njegova strast. Moral sem se prisiliti, da grem ven, je priznal. V letu 2007 je izdal svojo prvo knjigo Tetralektika narave, v kateri je razložil svojo filozofsko teorijo. Odraža njegovo zanimanje za vse vidike sveta narave. Medtem ko dela za računalnikom, se mu ena od šestih mačk, ki jo je rešil uličnega življenja, privije v naročje, druga pa se oklepa ramen. Če z živalmi ravnaš lepo, ti začnejo zaupati tako kot ljudje, razlaga Tsvetan. Rastline krasijo okno skromne dnevne sobe, ki služi tudi kot spalnica. Malo stanovanje zapolni njegova osebna knjižnica, v kateri ima morda knjig o številnih temah. Vse sem prebral, ponosno zatrjuje Tsvetan. Je član lokalne filozofske skupnosti in je objavil že okoli 150 člankov. Prek tega projekta dajem ljudem upanje. Vidim, da so pripravljeni živeti in da se ne želijo vdati. do brezplačne zdravstvene nege, s čimer se prihrani denar za projekt. Vloga desetih socialnih pomočnikov je, da podpirajo deset negovalcev s polnim delovnim časom, ki so zaposleni pri lokalnih organih. Njegova pogodba traja eno leto, toliko kot traja projekt. V upanju na obnovitev pogodbe pravi, da bi mu bilo v veselje še naprej opravljati to delo. Prek tega projekta dajem ljudem upanje. Vidim, da so pripravljeni živeti in da se ne želijo vdati. Projekt mi prinaša dodatne prihodke, da lahko živim spodobno življenje, in v zameno pomagam drugim, da živijo spodobno. Odkar se pogovarjam z Nicolo, je postal poln upanja in je poskušal celo hoditi. To ga je razveselilo. Projekt je koristen zame, jaz pa sem koristen zanj. 59 Medsebojna naklonjenost 77-letna Velika Mamkova je še ena tistih, ki uživa koristi pobude Decent Living (Spodobno življenje). Po operaciji zlomljene noge je zaradi bergel omejena na gibanje samo po svoji hiši. Njena dva sinova imata svoje družine in sta se odselila eden dela v Italiji. Pomoč je zelo pomembna. So stvari, ki jih ne morem postoriti sama, in brez pomoči ne bi zmogla, pravi. Če se pojavi težava, vem, da lahko vedno pokličem, 24 ur na dan. Zanaša se na človeški stik imeti nekoga, s komer se lahko pogovarjaš vsak dan razvila pa je tudi tesen odnos s svojo negovalko Maryiko Mitovo. Naklonjenost je obojestranska. Kot mama mi je, priznava Maryika, ki je zaposlena pri projektu Spodobno življenje. Socialni pomočniki delajo 6ur na dan in prejemajo plačo iz proračuna projekta. Kot upokojenec Tsvetan ne plačuje davkov in je upravičen

62 60 Nove spretnosti in smisel za skupnost Aldona Mikalauskiene je bila rojena v majhni vasici blizu Vilne v 30-ih letih 20. stoletja in bila priča največjim evropskim prelomnicam: od krutosti druge svetovne vojne, težav in sporov pod sovjetskim režimom, do neodvisnosti njenega majhnega litovskega naroda. Vseskozi je obdržala močno voljo in občutek odgovornosti do sodržavljanov. Danes imamo veliko novih svoboščin, pravi Aldona. Svobodo do poslovanja in izboljšanja samega sebe, do kritike in svobodnega govora o naši vladi, vendar tudi dolžnost, da naše svoboščine in spretnosti uporabimo, da pomagamo drug drugemu. Vsi smo en narod, ena skupnost. Od skromnih začetkov Kot hči poljedelca iz podeželskega kraja Ukmergė se je Aldona šolala, poročila in ovdovela in nato zopet nadaljevala študij kot starejša študentka na univerzi. Danes kot kvalificirana računovodkinja na čelu lastnega računovodskega podjetja v prestolnici Litve usposablja in zaposluje mlade ljudi ter pomaga številnim strankam do uspeha v težkem finančnem obdobju. Večji del svoje kariere sem delala z nadebudnimi strokovnjaki, pravi. Nudim vajeniško prakso in izšolala sem že številne uspešne računovodje. Njene stranke so številne in raznolike, od kitajskih restavracij in avtomehaničnih delavnic, organizacij za ženske in otroke, do velikih podjetij in proizvajalcev. Uživam v svojem poslu in v veliko zadovoljstvo mi je, da lahko moja skupina pomaga drugim do uspeha, bodisi majhnim podjetjem, ponudnikom storitev ali korporacijam, ki ustvarjajo kapital za našo ekonomijo, pravi Aldona. In zakaj bi prenehala zdaj? Že dolgo sem v tem poslu, vendar živim aktivno in mislim, da lahko še vedno nekaj prispevam. Še vedno v dobri formi Delo v računovodstvu se vedno začne in konča pri številkah, je dejala Aldona, in to pomeni specializirana znanja in prava orodja. Edinstven program za usposabljanje na področju informacijskih tehnologij za starejše občane, ki ga je organizirala skupina starejših občanov LPS Bociai in ga sofinancira EU prek Evropskega soci-

63 Starejši delavci alnega sklada, je omogočil Aldoni, da je bolje izkoristila možnosti sodobne informacijske tehnologije za svoje podjetje, izboljšala svoje sposobnosti in se seznanila z najnovejšo računalniško opremo, programi in omrežnimi storitvami. Večji del dneva preživim na terenu, pravi, sestanki s strankami, zbiranje in dostavljanje dokumentov ter predstavitev in prodaja naših storitev potencialnih strankam. Nato se vrne v pisarno, kjer zbere in analizira rezultate in številke. Ko sem začela, smo uporabljali tiste staromodne računske stroje, saj veste, tiste z velikim ročajem, ki ga potegnete navzdol in naredijo,čing. Takrat smo mislili, da so kar pripravni. Joj, kako so se časi spremenili! Zdaj nam je na voljo toliko novih orodij in tehnologij, ki so lahko za računovodstvo izjemno uporabna. Računalniški tečaji so mi omogočili, da sem razvila nove sposobnosti in da zaradi tega svoje delo opravljam bolj učinkovito, pravi. Te lekcije so mi res pomagale. Delo v računovodstvu se vedno začne in konča pri številkah, to pa pomeni specializirana znanja in prava orodja. 61

64 62 Nazaj na delo Od leta 1949, ko se je rodil, je George Mifsud videl kar nekaj sprememb. Kot mladenič, ki je odraščal na Malti, se je naučil varjenja, mizarstva in drugih veščin, ki so mu omogočale dober začetek njegovega poklicnega življenja. Pozneje se je specializiral v taksidermiji, obrti, ki jo je aktivno opravljal 20 let. George je že celo življenje lovec in glasbenik, tako da so ga njegovi raznoliki interesi gnali sem ter tja po otoku, ki je njegov dom. Nikdar pa se ni preveč oddaljil od doma, tako da so bila njegova potovanja zunaj rodne Malte omejena na Italijo in daljno Švico. Je že res, da je to majhna država, vendar je tu ogromno zanimivih reči. Maltežani neradi hodimo daleč stran. Tu je ogromno zgodovine. Radi skrbimo za naše otoke in jih ohranjamo lepe, je razložil. In ravno to je tisto, kar George počne na svojem novem delovnem mestu kot krajinski delavec. Veliko različnih služb sem imel, nadaljuje. Pred tem sem upravljal bar s prigrizki za turiste. To sem počel 11 let. Nato pa smo bar zaprli in, kaj pa vem, nekako mi je zmanjkalo idej. Moral sem najti nekaj, kar bi delal. Bil sem brezposeln. Osvežitveni tečaji Na televiziji je George videl poročilo o novih sredstvih EU za brezposelne, tako da je opravil nekaj telefonskih klicev in se vpisal v program Training and Employment Exposure Scheme (TEES). Program, ki ga sofinancira EU prek Evropskega socialnega sklada, pomaga ljudem, starejšim od 40, ki se želijo ponovno vključiti v delovno silo. V mladih letih sem delal kot varilec in električar, pravi, in v tem sem vedno užival, vendar pa sem malo zarjavel. Program TEES me je vključil v nekaj osvežitvenih tečajev. Na tečajih sem se učil vodovodarstva, mizarstva, varjenja in električarstva. Bilo je zelo zanimivo in spoznal sem veliko dobrih ljudi. Usposabljanje je trajalo šest mesecev. Po tem, ko je obnovil znanje svojih starih spretnosti, so Georgea povezali s krajinskim konzorcijem, ki je opravljal storitve na Malti, in zdaj je spet polno zaposlen. Dela z ekipo mož, ki potujejo po malteški pokrajini in vzdržujejo ter popravljajo transportno infrastrukturo, kot so središčni pasovi na avtocestah, nameščajo osve-

65 Starejši delavci tlitvene in drenažne sisteme in na splošno skrbijo za to, da je vse lepo in urejeno. Delam zunaj in s svojim delom sem zelo zadovoljen. Potujemo z enega konca države na drugega, se pohvali, čeprav upošteva, da celotna država članica EU ne obsega več kot skromnih 316 kvadratnih kilometrov površine. Zvečer George igra kitaro v lokalni country rock skupini, kar je še ena od strasti, ki so mu ostale od mladih let. Prepoznajo ga tako ljudje na ulici kot ljudje vurejenih hotelih, kajti George je neke vrste lokalna inštitucija, in z majhno pomočjo prijateljev je pokazal, kako lahko tudi človek v zrelih letih naredi marsikaj pomembnega. Ta program mi je dal možnost, da naredim nekaj novega, pravi. Počutim se, kot da začenjam od začetka, in spet sem v igri. Delam zunaj in s svojim delom sem zelo zadovoljen. Potujemo z enega konca države na drugega. 63

66

67 Podjetništvo

68 66 Mentorstvo je vozila na zračni blazini pripeljalo na pravo pot Mislil sem, da bo podjetje, ki bo ponujalo ljudem prevoze z vozili na zračni blazini, tako dobra ideja, da bodo ljudje dobesedno drli k nam, vendar ni bilo čisto tako. K sreči mi je program mentorstva dal vso podporo, ki sem jo potreboval, saj sem se naučil trženja, in brez trženja podjetja ne bi bilo. Peeter Tarmet živi v Sakuju, v očarljivi pokrajini zunaj estonske prestolnice Talin, in je zdaj vodja edinega podjetja v državi, ki nudi vožnjo z vozili na zračni blazini za zabavo. Leta 2007 se je odločil, da ne želi celo življenje izdelovati pohištva, s čimer je začel pred osmimi leti, ko je zapustil univerzo. Hotel sem delati nekaj novega. Prej sem vedno delal sam v zaprašeni sobi. Dnevne svetlobe pogosto nisem videl in potreboval sem malo svežega zraka, pravi. Če si sam, je vse tvoja odgovornost, in če slučajno zboliš, podjetja ni več. Peeter je svojo veliko idejo našel na televiziji, ko je gledal Discovery Channel. V oddaji so kazali majhna vozila na zračni blazini, ki lahko vozijo po kopnem in po vodi. Pomislil sem: tega pa nimamo v Estoniji. Hotel sem početi nekaj novega. To je bil pogumen korak. Peeter in njegova žena Birgit imata dva otroka: Kena (12 let) in Kendro (10 let). Glede na to, da je vsako vozilo stalo EUR, sta morala vzeti posojilo, da sta pokrila stroške nakupa. Do takrat je bilo vse skupaj samo govorjenje in pravzaprav nisva ničesar tvegala. Ko pa sva šla podpisati posojilo, je bila to prelomnica. Odločitev sva morala sprejeti in poti nazaj ni bilo več. S svojim poslovnim partnerjem Kalmerjem Kallasmaao je Peeter vložil v tri majhna vozila in v nekaj mesecih sta začela ponujati vožnje, ki so bile namenjene tako turistom kot domačinom. Vprašanja in odgovori Vse pa ni bilo tako enostavno. Ljudje nas niso poznali, razloži Peeter. Nove stvari rabijo svoj čas. Ugotovil je, da strank, na katere je upal, ni in ni. Pomislila sva: Kaj delamo narobe? Zakaj zadeva ne deluje? Vprašanj je bilo veliko. Da bi našel odgovore, se je Peeter obrnil na Mentorski program, ki ga je izvajala organizacija Enterprise Estonia, ki ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Na začetku je hotel

69 Podjetništvo vedeti več o vodenju, finančnem upravljanju in trženju. Srečanje s potencialnimi mentorji pa ga je prepričalo, da je trženje ključnega pomena. V čem je smisel tega, da si boljši vodja ali da znaš bolje ravnati z denarjem, če pa ne znaš ničesar prodati? pravi. Njegova izbrana mentorica Kadi Elmeste je strokovnjakinja na področju trženja iz mesta Pärnu, ki mu je pokazala, kako naj izvaja predstavitve in kako naj izbere prave medije za oglaševanje. Oglaševanje ponujajo vsi, vendar pa ni poceni, in če ne deluje, je to samo še en način za izgubljanje denarja, je razložil. Ni preteklo veliko časa, ko je sklenil pogodbo z največjo estonsko potovalno agencijo Estravel. Zame je bilo to, da sem dobil to znanje, zelo pomembno. Ko sem izdeloval pohištvo, nisem potreboval znanja iz prodaje in trženja. Tako sem imel več strank, kot sem jih potreboval. Peeter resnično meni, da je našel svoje poslanstvo: obiskovanje strank in izvajanje predstavitev, s katerimi promovira svoje novo podjetje. Ne delam več sam, zadovoljno pove. Zame je to nova stvar in to delo mi je zelo všeč. Spoznavam nove ljudi in znam z njimi komunicirati. Mogoče sem odkril svoj novi jaz, nekoga, ki rad govori. Vsakič, ko opravim predstavitev, je boljša. Mogoče sem odkril svoj novi jaz, nekoga, ki rad govori. Vsakič, ko opravim predstavitev, je boljša. gostinske zmogljivosti, pa tudi različne dejavnosti za prosti čas in zabavo. Brez specializiranega znanja, ki sem ga pridobil na podlagi programa mentorstva, pravi, verjetno ne bi bil tu, kjer sem. 67 Načrti za širitev Partnerja sedaj nameravata zagnati spletno mesto, ki bo privabljalo mednarodne obiskovalce, in sčasoma nuditi svoje storitve v šestih jezikih: estonščini, angleščini, francoščini, nemščini, ruščini in finščini. Približno 25 do 30 odstotkov strank v tem trenutku prihaja iz tujine Za prihodnost imava velike načrte, napove. Naslednji korak je avtobus, ki je posebej opremljen s savno in catering storitvami. Obstoječi objekt že vključuje strelišče za lokostrelstvo in sobo za seminarje. Končni cilj pa je ponuditi vseobsegajoč paket, tako da se bodo ob koncu napornega dne obiskovalci lahko sprostili na toplem, si privoščili savno, pijačo ali obed in nato celo dobili prevoz domov. Hočemo izboljšati kakovost naših storitev in storiti vse, da je našim strankam udobno. Če jim je udobno, bodo prišli nazaj, razloži Peeter.Nekoč bi rad izdelal stalen objekt,ki bi nudil konferenčne in

70 68 Ustvarjanje zelene energije Majhna kapela iz 17. stoletja v Lagnessu blizu Chichestra na južni obali Anglije ima razgled na valovito hribovje, široke pašnike in daljna obzorja. Zdaj gosti štiri udobne dvoposteljne sobe s kopalnicami. Sandra Barnes-Keywood in njen mož Charles sta ljubeče obnovila nekdanjo razvalino v središče penziona z zajtrkom, ki sta ga odprla pred osmimi leti. Takrat še nista vedela nič o programu usposabljanja, ki ga sofinancira Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, ki je Sandro poslal na pot do tega, da je postala nagrajena pionirka zelenega turizma in priznana avtoriteta na področju spodbujanja okoljevarstvenih poslovnih praks. Sandra je bila rojena v zahodnem Londonu. Vendar je bila zmeraj navdušena nad podeželskim življenjem, zato se je odločila, da se preseli v Chichester. Ta del zahodnega Sussexa je znan kot območje izjemne naravne lepote. Vetrovni izliv reke ob bližnjem pristanišču Pagham, ki je zatočišče za divje ptice, in griči v South Downs so priljubljena destinacija za pohodnike in ljubitelje narave. Ko je pridobila višjo nacionalno diplomo (Higher National Diploma) s področja hotelskega gostinstva in vodenja, je Sandra kupila propadlo gostilno in jo spremenila v restavracijo. Ko pa se je pred 16 leti paru rodila hčerka Jasmine, je bilo dolge delovnike nemogoče uskladiti z vzgojo otroka, zato sta restavracijo prodala. Ko je bila Jasmine stara približno 8 let, sem se odločila, da res hočem nazaj v gostinski posel, se spominja Sandra, in penzion z zajtrkom se je takrat zdel ustrezna rešitev. Zgodba, vredna objave Kot kvalificirana gostinka je bila skeptična glede koristi nadaljnjega usposabljanja. Nato pa je izbruh slinavke in parkljevke pri govedu v Veliki Britaniji povzročil težave za številna majhna podeželska podjetja. S podporo ESS je organizacija Tourism South East leta 2004 uvedla shemo Rural Welcome, na katero se je prijavila Sandra. Bila sem res presenečena, je priznala. Ugotovila sem, da se nikdar ne nehaš učiti. Ugotovila je, da kljub temu, da je penzion že vodila v skladu z okoljevarstvenimi načeli, se njeni obiskovalci tega niso vedno zavedali, in da bi lahko poudarjanje zelenih idealov imelo močan vpliv. Imela sem zgodbo, a je nihče ni slišal, pravi.

71 Podjetništvo To usposabljanje je spremenilo mojo kariero. Nikdar več nisem pogledala nazaj. Zdaj imam orodja, s katerimi lahko naredim, kar želim narediti, in počutim se samozavestno. 69 Tečaj je bil ravno tisto, kar je Sandra potrebovala, da se je lotila dela. Po rojstvu Jasmine je imela težave z zdravjem, saj je imela visok krvni tlak, poleg tega pa so opravili carski rez brez anestezije. Zatem je tri mesece preživela v bolnišnici, kjer je okrevala po posttravmatskem stresu, in pridobila precej kilogramov. Po vsem tem spet začeti voditi podjetje je bilo velik izziv. Kot mama izgubiš veliko samozavesti, je razložila. Vendar pa je to usposabljanje spremenilo mojo kariero. Nikdar več nisem pogledala nazaj. Zdaj imam orodja, s katerimi lahko naredim, kar želim narediti, in počutim se samozavestno. Ne počutim se več kot tista mala gospodinja, ki je nehala delati. Pomagalo mi je, da sem življenje spet spravila na pravi tir. Postali smo del okolja, nadaljuje Sandra. Mislimo, da je zeleni turizem filozofija, ne izdelek. Zato goji lastno sadje, ki ga postavi gostom v sobo ali pa iz njega naredi marmelado za zajtrk. Kupuje organske pridelke iz lokalnih kmečkih trgovin in izdeluje lastne, naravne čistilne materiale. Goste vzpodbuja k temu, da ne zapravljajo vode in elektrike, s čimer je prihranila 43% stroškov za pranje brisač. Vsa siva odpadna voda se reciklira za vrt. Sončne celice segrevajo vodo in po svetlobnih jaških prihaja dnevna svetloba v kopalnice, ki so brez oken. Sandra prav tako poskuša nekaj vrniti lokalni skupnosti s tem, da je mentorica v šoli neuspešnim 16-letnikom, in tako, da uri študente lokalne univerze. Z njeno shemo Green Tourism Payback (Povračilo zelenega turizma) so zbrali denar za stojala za kolesa v pristanišču Pagham in za popravilo opazovalnic za opazovalce ptičev. Charles sedaj kombinira svoje kovaško podjetje, v katerem izdeluje kovano železno pohištvo in galanterijo, z okoljevarstvenimi presojami, kjer pregleduje hotele po celi državi. Neodvisno pričevanje Delo je Sandri prineslo splošno priznanje. Penzion Old Chapel Forge ima zlati rang po shemi Green Tourism Business Scheme, ki je največji certifikacijski program trajnostnega turizma v Združenem kraljestvu. S tem sem pridobila verodostojnost, saj sem bila neodvisno ocenjena. Postala sem poslovni predstavnik za Združeno kraljestvo in pomagala drugim pri akreditaciji. Vendar pa sem ugotovila, da so bili ponujeni nasveti zastareli, zato sem sestavila lasten program usposabljanja. Tako zdaj s svojim podjetjem Green Training Company ( co.uk/) pomaga regionalnim oddelkom in turističnim organizacijam po Britaniji. Med nagradami, ki sta jih Sandra in Charles prejela, velja omeniti nagrado Green Apple Award za arhitekturo 2006, ki sta jo prejela za okolju prijazno renovacijo kapele, nagrado Arun Business of the Year Award 2007 in nagrado Sussex Sustainable Business Award Sandra je zdaj navdušena zagovornica usposabljanja in se je udeležila tudi novih tečajev. Sklepanje novih poznanstev je samo ena od prednosti. V tem poslu lahko hitro postaneš izoliran, je izpostavila. Zato je tako lepo hoditi naokrog po državi in govoriti z ljudmi. Tako eden od drugega dobimo koristne nasvete. Lani je Old Chapel Forge imel kar 89-odstotno zasedenost, kar je veliko v primerjavi z regionalnim povprečjem, ki je 54%. Zame je bila to dolga pot. Ko sem se prvič začela ukvarjati z zelenim turizmom, je večina ljudi mislila, da je to čudaško. Bali so se, da to pomeni, da bodo za zajtrk dobili samo muesli ali kaj podobnega! se zasmeji in doda, da raziskave trga kažejo, da obiskovalci dejansko zahtevajo višje splošne standarde v zelenih prenočiščih. Njeni gostje očitno cenijo Sandrino filozofijo. John in Eunice Yates iz Gloucestra iz zahodne Anglije sta našla Old Chapel Forge v internetu. Pomislila sva:,no, to je pa ravno za naju, pravi Eunice. In nič nama ni manjkalo. Projekt Rural Welcom je bil zelo uspešen, je potrdila Sue Gill iz organizacije Tourism South East. Organizatorji so upali, da bodo pritegnili 485 malih podjetij, na koncu pa jih je bilo 622. Od tega se je 350 udeležencev udeležilo nadaljnjega usposabljanja. To je bilo nekaj, kar so potrebovali, je zaključila.

72 70 Čebele so marljive Preden se je udeležil tečaja za novopečene lastnike podjetij, je bil Normunds Zeps brezposeln mehanik, ki so ga zanimale čebele in ki je užival v medu. Čebele letijo do tri kilometre stran in zbirajo nektar, je razložil. Zato rabijo dovolj veliko ozemlje, čisto okolje in nekoga, ki skrbi zanje. Normunds živi v majhnem stanovanju v mestu Kalupe na latvijskem podeželju z ženo in dvema sinovoma, kmetija pa je 76 km stran v kraju z imenom Grugules. Zdaj tam živi moja mama, pravi. Tam je moja družina dobila nekaj zemlje, ko smo privatizirali stare kolektivne kmetije. Po razpadu Sovjetske zveze v letih se je Latvija odločila, da bo ponovno vzpostavila male družinske kmetije. Kolektivne kmetije, ki so bile prej v lasti države, so bile razdeljene v parcele, državljani pa so dobili kredite, ki so jih lahko uporabili za nakup zemljišč. Normunds je diplomiral na kmetijski fakulteti Viski kot mehanik za kmetijske stroje. Vendar je življenje tu naporno, boriš se iz dneva v dan, pravi, in najti spodobno službo je težko, čeprav imaš vse kvalifikacije. Večinoma sem ostajal doma in skrbel za fanta, medtem ko je žena hodila v službo. Vendar pa sem bil strasten čebelar. Čebelarstvo sem vedno imel za hobi, ampak sem se potem domislil, da bi ga lahko razvil v podjetje. Več kot le hobi Normunds je pokazal zanimanje in se odločil, da bo sodeloval pri projektu, ki ga prek Evropskega socialnega sklada sofinancira Evropska unija. Hotel sem spremeniti svoj položaj, je dejal. Vedel sem, da se bom moral naučiti več o poslovanju. Program je nudil brezplačno usposabljanje o tem, kako voditi majhno podjetje, zato sem se odločil, da se ga udeležim. ESS podpira družine z otroki, ki želijo ustanoviti podjetje. V okrožju Daugavpils v Latviji, kjer Normunds živi, se še vedno trudijo, da bi odpravili posledice desetletij sovjetskega režima, zato so začeli projekt za razvoj znanja podjetništva in novih podjetij za samozaposlene. Teme tečaja so vključevale razvoj in izvajanje zanesljivega poslovnega načrta. Pravzaprav je bilo predstavljeno vse, kar moraš vedeti, da lahko ustanoviš podjetje, je dejal Normunds, in vse je bilo brezplačno,

73 Podjetništvo Še vedno ni enostavno in življenje je težko, vendar pa se res trudimo. Če mene vprašate, se moraš vedno premikati naprej. 71 celo študijsko gradivo. Ko sem opravil tečaj, sem se registriral kot lastnik majhnega podjetja in nadaljeval z delom. Moj dan se začne okrog šestih zjutraj, pravi, spijem kavo in pojem nekaj malega, nato pa se približno uro vozim do mojih čebel. Normunds potuje po deželi in pri tem prečka najlepše pokrajine v južni Latviji. To območje je precej zgodovinsko, pravi. O tej pokrajini govori veliko zgodb. Normunds skrbi za 28 čebeljih družin in sledi rutini, ki vključuje urejanje velikega dela ozemlja okrog čebelnjakov. Medtem ko čebele spijo, pokosim travo in na splošno skrbim za ozemlje. Sem pridem trikrat na teden. Druga dva dni sem doma z mojima sinovoma. Središče dejavnosti Poleg nabiranja medu je na kmetiji Zepsovih kot v čebelnjaku, le da je vse delo enega samega pridnega delavca. Normunds začne zgodaj in dela dolgo. Prizadeva si, da bi obnovil nekatere zgodovinske zgradbe na posestvu in seka debla za novo streho kamnitega skednja. V začasnih toplih gredah, ki jih je zgradil sam, goji zelenjavo za družino in prijatelje. Žena in otroci mu pomagajo, kadar je mogoče, vendar vseeno večinoma vse naredi sam. Tu ne uporabljamo kemikalij, se pohvali. Čebele izkoriščajo veliko različnih vrst cvetov na tem območju, čez dan in v različnih letnih časih se premikajo z ene na drugo. Tako zagotavljamo zelo naraven in zdrav izdelek. Normunds se ima zdaj za pravega čebelarja, ki na leto pridela tono visokokakovostnega čebeljega medu, in trdo dela, da bi razširil svoje podjetje. Še kar nekaj časa bo trajalo, da se bom lahko imel za uspešnega poslovneža, pravi. Še vedno težko skrbim za svojo družino, vendar mi je EU olajšala začetek. Zame tu ni vprašanja ko sem se začel ukvarjati s poslom, sem šele ugotovil, kako zelo koristen je bil tečaj. Če smo čisto pošteni, se moje življenje do takrat ni premaknilo z mrtve točke, te izkušnje pa so mi pomagale začeti praktično razmišljati. Še vedno ni enostavno in življenje je težko, vendar pa se res trudimo. Če mene vprašate, se moraš vedno premikati naprej. Mi je usposabljanje spremenilo življenje? Je, spremenilo je vsa naša življenja.

74 72 Varno življenje na kmetiji Kmetija je čudovito okolje za otroke. Ogledajo si lahko vse te stroje in živali, vendar pa so te stvari tudi potencialno nevarne. Tako pravi Gaetane Anselme, ki skupaj z družino vodi majhno kmetijo v vasici Nevraumont na belgijskem podeželju. Gaetane se je priženila na kmetijo njenega moža leta 1986 in se je hitro priučila vseh skrivnosti takega življenja. Anselmova skupaj pridelujeta sveže mleko in jajca ter redita prašiče. Poleg tega organizirata izobraževalne obiske za otroke, kjer jim nudita možnost, da spoznajo življenje na kmetiji in se vključijo v skrb za živali. Imamo veliko živali, pravi Gaetane. Imamo vse vrste perutnine kokoši, gosi in race, poleg tega pa še prašiče in krave Otrokom je to všeč in se ogromno naučijo. Pokažemo jim, kako deluje kmetija. Poleg tega jih naučimo jahati konje, spoznajo pa tudi nekaj malega o zgodovini tega območja, o kmetijstvu ter o podeželski dediščini. To je res velika izkušnja in mislimo, da jih pripelje bližje njihovim koreninam. Na izobraževalni kmetiji pri Anselmovih so dobrodošli otroci vseh starosti. K nam prihajajo iz okolice in iz oddaljenih mest, kot sta Bruselj in Antwerpen, ter iz različnih držav, je povedala Gaetane. Delali smo že s šolarji in drugimi skupinami, posamezniki, otroci s posebnimi potrebami ter celo z bodočimi osnovnošolskimi učitelji. Živali so nepredvidljive Seveda je najpomembnejše to, da so vsi varni, pravi, vendar človek ob vsakodnevnem delu v enakem okolju kmalu pozabi na morebitna tveganja. Naši gostje lahko pridejo samo za en dan ali pa ostanejo več dni. Imamo več vrst prenočišč za goste. Celo družine se nam lahko pridružijo. Kadar imaš na posestvu ljudi, ki jim okolje kmetije ni domače, imaš pogosto kar precej polno glavo. Imamo veliko orodij in strojev, pa tudi živali, čeprav so udomačene, so lahko nepredvidljive. Gaetane je želela biti prepričana, da je naredila vse, da bi zagotovila, da so otroci, ki so na kmetiji, varni. Vsi smo tako navajeni na kmetijo, pravi, prepričana sem, da je tu veliko stvari, na katere ne pomislim ali jih ne opazim, ki so morebiti nevarne. Zato se je v juliju leta 2007 odločila, da bo prosila za pomoč. Program Preventagri,

75 Podjetništvo ki ga sofinancira Evropska unija preko Evropskega socialnega sklada, je omogočil brezplačen obisk skupine inšpektorjev, ki so si ogledali kmetijo in predlagali, kako se izogniti nesrečam. Mislim, da smo zdaj vsi varnejši: jaz in moja družina, otroci in vsi drugi obiskovalci, ki pridejo k nam. 73 Ugotavljanje tveganj S programom Preventagri Evropski socialni sklad nudi svetovanje in usposabljanje, ki je usmerjeno k zmanjševanju tveganj za varnost in zdravje pri delu. Na zahtevo ekipa inšpektorjev pregleda objekte kmetije, da ugotovi težave glede varnosti in opozori na morebitna tveganja. Nato lahko obvestijo kmete o ukrepih, ki jih morajo izvesti, da bi preprečili nesreče. V okviru projekta so organizirane tudi konference glede varnosti in tečaji. Inšpekcijska ekipa je prišla in ostala cel dan, razloži Gaetane. Res so pregledali prav vse, tudi stvari, na katere sama ne bi nikdar pomislila, kot je to, kje shranjujemo orodja, kmetijske pripomočke, vedra in celo igrače, ali pa da izberemo primerne živali za predstavitve. Pravi, da je ena od najljubših dejavnosti otrok učenje molzenja krav. Naše krave nas dobro poznajo in so sproščene in mirne, ko smo zraven, vendar pa nekatere postanejo razdražljive, ko so v bližini tujci, še posebej majhni otroci. Inšpektorji so nas opozorili na take reči. Rekla bi, da nam je ta pobuda pomagala, da nudimo kar najboljšo storitev in najvarnejšo izkušnjo za naše mlade goste, pravi Gaetane. Ja, zame je bila zelo koristna. Zaradi programa se je spremenil način, kako vidimo okolje kmetije, in zato mislim, da smo vsi varnejši: jaz in moja družina, otroci in vsi drugi obiskovalci, ki pridejo k nam.

76 74 Gradbeno podjetje potrebuje trdne temelje Trdo sem delal, da sem ustvaril svoje podjetje iz nič. Ko pa sem skoraj izgubil vse, sem ugotovil, da bo treba narediti nekaj velikih sprememb, pravi José Salmerón Guindos. Ta 47-letnik je vodja hitro rastočega srednje velikega podjetja Grupo Salmerón, ki je specializirano za kovinarska dela in gradbene izdelke in storitve. Ko zajtrkuje ob bazenu v svoji podeželski vili, je José videti kot tipičen uspešen poslovnež. Vendar pa njegova pot do uspeha ni bila vedno gladka. Odrastel je v divje lepi regiji poleg gorovja Sierra Nevada. Za sina majhnih kmetov začetki življenja niso bili lahki. Ko sem bil otrok, je vse, kar je bilo na krožnikih ali v hiši, prišlo z naše zemlje ali od živali, ki smo jih gojili, pravi, niti elektrike nismo imeli, dokler nisem imel 15 let. Čeprav so njegovi starši hoteli, da nadaljuje skmetovanjem, je José imel drugačne ideje. Videl sem, da se moji starši ne razvijajo. Hotel sem najti drug način življenja in služenja denarja. Šolo je zapustil pri štirinajstih brez formalnih kvalifikacij. Ker pa je bil marljiv in prilagodljiv, sejezačel ukvarjati zrazličnimi tipi dela nazemlji, vvojski, zživalmi in vgradbeništvu. Tako je odkril, da ima sposobnosti za delo skovinami in se naučil varjenja. Leta 1983 je z denarjem, ki si ga je sposodil od prijateljev in sorodnikov, ustanovil svojo tovarno, v kateri je izdeloval avtomobilske prikolice in razne naprave. Na začetku je delal v majhnem objektu z 20 m 2 površine in skupaj z ženo Concepción vodil vse dejavnosti podjetja. Vendar pa je bil v zgodnjih letih napredek bolj naključen kot metodičen. Vsega skupaj nisva vodila kot podjetja. Če sem pošten, nisva niti dobro vedela, kaj podjetje pravzaprav je, se spominja José. Pogosto je vse skupaj zelo nihalo. Podjetje je prevzelo njuna življenja in sama sta opravljala vsa opravila. Mislil sem, da lahko vse naredim sam, je dejal. Preobrat Nato je prišlo do krize. Izgubila sta največjo stranko in podjetje je bilo na robu bankrota. Po tem, ko je v podjetje vložil toliko samega sebe, je José padel v globoko depresijo. Kako leto in pol je bila dejavnost v podjetju praktično nična, je dejal.

77 Podjetništvo Ugotovil sem, da so v podjetju najpomembnejši ljudje. Res sem ponosen na ekipo, ki smo jo sestavili. 75 Zato je začel obiskovati psihologa in kmalu so se stvari začele obračati na bolje, tako zasebno kot v podjetju. Terapevt mu je predlagal, da bi usposabljanje o poslovanju lahko spremenilo način, kako je José vodil podjetje, in zmanjšalo pritisk. Zato se je udeležil tečaja za podjetnike, ki ga je izvajala šola EOI Business School ob sofinanciranju Evropske unije prek Evropskega socialnega sklada. Tečaji so podjetnikom nudili svetovanje in usposabljanje o tem, kako izboljšati njihova podjetja in razširiti tržišča z uvedbo inovativnih praks in boljšim vzpostavljanjem stikov. in regijo, v kateri je živel celo življenje, je druga prednostna naloga. Najrajši zaposlujemo domačine. Če imajo osnovno usposabljanje, se lahko več naučijo ob delu in postanejo del podjetja. Ugotovil sem, da so v podjetju najpomembnejši ljudje. Res sem ponosen na ekipo, ki smo jo sestavili. Skupaj smo pripravljeni na prihodnost ne glede na to, kaj bo prinesla, pravi. Imam vse tisto, o čemer prej nisem mogel niti sanjati. Sanjati pa nisem mogel zato, ker nisem vedel, da obstaja. Bil je navdušen učenec. Moj začetni tečaj naj bi trajal 500 ur. Verjetno sem jih naredil kakih 1000, se zasmeji. Učitelje sem lovil po hodnikih po koncu predavanj in jih spraševal. Usposabljanje je spremenilo način, kako je razmišljal o poslu. Ugotovil sem, da ni dovolj, da si dober pri enem delu, če želiš voditi podjetje. Lahko si najboljši delavec, vendar pa to ne pomeni, da boš najboljši direktor. Če želiš voditi podjetje, moraš biti usposobljen, pravi. José je v svojem podjetju uporabil vse, česar se je na tečaju naučil, in spremenil način dela, zaposlil strokovnjake ter uvedel nove procese. V prakso sem lahko prenesel vse, česar sem se učil, pravi. Takoj sem videl rezultate. Preobrazba Podjetje je zdaj razširilo svojo ponudbo in hitro raste. V zadnjih sedmih do osmih letih se je število uslužbencev podvojilo na več kot 70 zaposlenih s polnim delovnim časom. Od leta 2005 ima podjetje štiri oddelke proizvodnja prikolic in manjših okrasnih kovinskih predmetov; nepremičnine in upravljanje posestev; večji inženirski projekti, kot so ogrodja za nakupovalna središča ali tovarne; ter distribucija aluminijastih izdelkov, kot so garažna vrata, okvirji ali ograje. Letni dohodek podjetja je zdaj približno 10 milijonov EUR, poleg tega imajo načrte, da v naslednjih treh letih podvojijo proizvodnjo. Vendar pa vztraja na tem, da denar ni glavna motivacija. Moj glavni cilj je, da stvari dobro naredim in upam, da se lahko druga podjetja česa naučijo iz mojih izkušenj in uveljavijo moje metode. Po svojih pozitivnih izkušnjah je José zdaj zagovornik usposabljanja in to mišljenje je postalo temelj podjetja. Podpora za skupnost

78 76 Ustvarjanje prihodnosti na podeželju Pridelava sadja je že nekaj generacij ena od glavnih dejavnosti v podeželskih delih okrožja Dâmboviţa v vzhodni Romuniji. Geografske značilnosti regije prst, klima in padavine so za to vrsto kmetovanja idealne. Ekonomski pogoji pa niso tako zelo ugodni. Veliko mladih iz tega območja zapušča podeželsko življenje in se seli v velika in majhna mesta. Florin Istrate pa je eden od tistih domačinov, ki se upirajo trendu. Ponosen je na regijo, v kateri živi že celo življenje, in trdo dela, da bi izboljšal položaj zase in za druge. Kot sin malih kmetov, ki so se ukvarjali s pridelavo sadja, se je hitro naučil, kako obdelovati zemljo. Pridelovanje sadja je že veliko generacij v tem območju najpomembnejša dejavnost. Zato je bilo zame naravno, da nadaljujem s tem delom, pravi 39-letnik. To je eno od redkih območij, v katerem se pridelava sadja še razvija. Uvajamo nove tehnike in hočem biti del tega razvoja. Ko je prevzel družinsko kmetijo, je kupil več zemlje in zasadil več sadovnjakov, večinoma jablane in nekaj hrušk. Trenutno na leto proizvedemo približno 70 ton jabolk, pravi, in doda, da v prihodnosti želi posel še razširiti. Vendar pa samo kmetijstvo ni dovolj, da bi preživelo njega, njegovo ženo in njunega 10-letnega sina. Zato je uporabil svoje znanje in izkušnje v tem sektorju, da je postal zavarovalniški cenilec za kmetijstvo. Ko zavarovalniški posredniki prodajajo police kmetom, preverim, da je vse v redu, pravi. Za to moraš imeti strokovno znanje o kmetovanju in lokalne kontakte. Prevzemanje pobude Florin ima poleg tega vodilno vlogo v regionalnih in državnih kmetijskih sindikatih ter je podpredsednik romunske državne kmetijske zveze Agrostar. Vključen je v različne dejavnosti, s katerimi poskušajo razviti regije in pomagati majhnim kmetom, da si zagotovijo spodobno preživetje. Želim prepričati ljudi, naj ne odhajajo. Povem jim, kako naj razvijejo svoje poslovanje, pravi. Prizadevam si, da bi kmetje, ki prodajajo iste pridelke, delali v zadrugah, nadaljuje. Trenutno je naša proizvodnja velika, vendar pa nimamo pravih pogojev za shranjevanje in pakiranje sadja. To hočem izboljšati.

79 Podjetništvo To je eno od redkih območij, v katerem se pridelava sadja še razvija. Uvajamo nove tehnike in hočem biti del tega razvoja. 77 V zadnjih letih je Florin obiskoval druga območja v Evropi. S partnerji iz Galicije v Španiji trenutno izvajamo projekt, pravi. Videli smo, kako vodijo svoja podjetja in organiziramo usposabljanja, da bi to znanje razširili. Teme,ki jih zanimajo,so shranjevanje,pakiranje in pogajanje s supermarketi. Kot sem videl, so naši naravni pogoji mogoče boljši kot španski, le da jih ne moremo izkoristiti. Imamo težave z infrastrukturo, na primer s cestnim omrežjem, je razložil. Usposabljanje V začetku leta 2009 je postal regionalni koordinator projekta za nadaljnji razvoj tega ruralnega območja. Pobuda, ki jo je delno financirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, nudi usposabljanje in informacije za skupnost. Njen cilj je, da pomaga ljudempovečatidohodkeizkmetovanjainpridiverzifikacijivdruge sektorje. Ta projekt pomaga kmetom, da se razvijejo s stopnje, ko pridelujejo samo zase, v prodajanje svojih pridelkov in razvoj podjetij, pravi Florin. V obdobju treh let se bo tečajev udeležilo do 750 kmetov iz štirih območij Romunije. Moduli se osredotočajo na pet tem: razvoj obrtniških podjetij; transport in distribucija kmetijskih izdelkov; hoteli in razvoj podeželskih turističnih podjetij; razvoj lovskih in ribolovnih podjetij; razvoj storitev socialnega skrbstva. Florin ima visoka pričakovanja, da se bo trdo delo izplačalo. Upam, da bomo čez pet let imeli tu povsem drugačno situacijo, je zaključil. Moja misija je pomagati čim več ljudem, da razvijemo to področje in infrastrukturo.

80

81 Nova znanja

82 80 Druga priložnost, nova kariera Marie Therese Vella je večino svojega odraslega življenja preživela ob vzgoji svojih dveh otrok v Iklinu, razmeroma sodobni vasi vsredišču Malte. Ko sta otroka odrasla in začela hoditi všolo, jeimela več časa za svoje dolgoletne hobije, slikanje in fotografijo, vendar pa je tudi hotela biti produktivna in nekaj zaslužiti. Po letih, ki jih je preživela doma, ni bila večgotova, kje naj začne. Ko sem bila mlajša, sem delala kot pomočnica pri notarju, pravi, vendar pa sem morala nehati, ker je bila takrat družina pomembnejša. Vzgajanje otrok je čudovita in pomembna izkušnja. Imam dva čudovita otroka. Moja hči bo kmalu končala srednjo šolo, sin pa že študira oblikovanje na Art and Design Institute v Mosti. Biti mati je bilo res čudovito, vendar pa sem se začela zdaj, ko otroka odraščata in postajata bolj neodvisna, počutiti, kot da mi nekaj manjka. Nisem hotela biti več samo doma in želela sem nazaj na delo. Spet v sedlu Program Training and Employment Exposure Scheme (TEES), ki ga sofinancira Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, nudi brezposelnim ljudem, starejšim od 40 let, program usposabljanja v treh fazah, ki vključuje razvoj osnovnih sposobnosti ter nadarjenosti in testiranje, razvoj življenjskih sposobnosti, posebna intenzivna usposabljanja in praktično delo ter jim tako pomaga, da se vrnejo na trg dela. Verjetno sem za TEES slišala na televiziji, pravi Marie Therese. Bila je res velika kampanja, oglasi so bili na radiu in panojih, in to po celem otoku. Programi TEES vključujejo tečaje, ki so namenjeni temu, da bi udeleženci dobili nove vpoglede v svoje osebne potrebe in motivacije, zakaj želijo delati in kaj želijo početi. Ponovna integracija je bila med usposabljanjem za nas pomemben koncept, pravi Marie Therese. Imeli smo lekcije iz računalništva ter se učili upravljavskih veščin ter drugih povezanih tem, vendar pa je bilo delo s psihologi tisto, kar je bilo res pomembno. Ugotovila sem, da hočem ponovno biti del sveta, da hočem delati z ljudmi in narediti nekaj dobrega za koga.

83 Nova znanja Skupno breme Ugotovila sem, da hočem ponovno biti del sveta, da hočem delati z ljudmi in narediti nekaj dobrega za koga. 81 S programom TEES je Marie Therese našla delodajalca. Po dveh mesecih tečaja sem začela delati pri fundaciji Temi Zammit Foundation, pravi. Oni so plačali pol moje plače, program usposabljanja pa je plačal drugo polovico. Po šestih mesecih so me pri fundaciji TZF zaposlili s polnim delovnim časom. Tri leta pozneje Marie Therese še vedno dela za TZF, le da je zdaj višja direktorica, ki načrtuje in izvaja mednarodne projekte, usmerjene v pomoč ljudem in pospeševanje regionalnega razvoja. En od njenih zadnjih projektov je vključeval zbiranje mladih ljudi z Malte in cele EU za Mladinski Evropski parlament, ki je potekal v Benetkah. Izjemno uživam v svojem delu, pravi. Poleg tega mislim, da obstajajo nedvomne prednosti za podjetja in organizacije, ki hočejo zaposliti starejše ljudi: ljudi nad 40, kot sem jaz. Imamo izkušnje, znamo presojati in imamo veliko energije. Prilagoditve in nagrade Marie Therese še vedno porabi veliko časa za skrb za družino, vendar pa njene nove odgovornosti, ki jih ima kot zaposlena mati, pomenijo, da morajo otroci sprejeti nekaj kompromisov. Otrokoma nisem več na voljo toliko kot včasih, vendar sta zdaj velika in me ne potrebujeta toliko kot prej, poleg tega pa vesta, da delam tudi zanju. Pri svojem delu srečujem veliko ljudi. Delam z mednarodnimi partnerji in se iz tedna v teden ukvarjam z različnimi projekti, poleg tega pa imam tudi priložnost, da potujem. Nikdar si nisem mislila, da bom delala kaj takega, in brez programa usposabljanja TEES in Evropskega socialnega sklada se to ne bi moglo zgoditi.

84 82 Reševanje težav je preprostejše z malo podpore Zame je to delo idealno,ker uživam vtem, da delam sam. Vem, kaj moram narediti, in nihče mi ne ukazuje.vedno poskušam delati čim boljše in mislim, da sem si zaslužil spoštovanje mojih kolegov. Andreas Apatzidis je poln navdušenja in napete energije. Ko se sprošča na ciprskem soncu, govori o dolžnostih, ki jih ima kot dostavni voznik za pekarsko in prehrambeno podjetje Zorbas. Ko me ljudje prosijo, da jim pomagam ali naredim nekaj več, to zmeraj naredim. S svojimi nadrejenimi imam dobra razmerja. Včasih sem cel dan sam, vendar opravim svoje delo in nato grem domov, in tako mi je tudi všeč. Ne bi mogel prenesti, če bi bil vsak dan cel dan zaprt v istem prostoru. Andreas je prišel od daleč. V Larnako na Cipru se je z rodnega Soluna v Grčiji preselil leta Preden je šel za tri leta v vojsko, je tam študiral računovodstvo. Ko je zapustil vojsko, je ugotovil, da ne more najti ustrezne službe, čeprav je imel diplomo. Ko je nato v časopisu prebral, da Ciper išče prostovoljce za svoje oborožene sile, se je prijavil za pet let. Na Cipru je Andreas spoznal svojo bodočo ženo Helen, s katero sta se poročila leta Takrat je že imela dve hčerki Mario in Georgino, kmalu pa sta imela še dva svoja otroka Giannisa, ki ima zdaj 9 let, in Andreo, ki ima 4 leta. Po zaključku pogodbe z vojsko je začel delati za električno podjetje. Ko pa je nenadoma izgubil službo, je vse skupaj postalo zelo težko, saj je bil edini zaposleni v družini šestih ljudi. Odgovornost do družine Andreas je izgubil zaupanje vase. Res sem se počutil slabo, prizna. Niti na razgovore nisem hotel iti. Nato pa sem slišal za program, namenjen ljudem s težavami, ki ga podpira Evropska unija. Šel sem na center za socialno delo in jim povedal, da potrebujem pomoč. Moral sem skrbeti za svojo družino. V juliju 2006 se je Andreas udeležil programa Poklicno usposabljanje in spodbujanje prejemnikov socialne pomoči k sodelovanju na trgu dela, ki ga je sofinanciral Evropski socialni sklad. To je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila, pravi. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Program vključuje dvodelni tečaj usposabljanja: dva tedna, v katerih se učijo poklicnih sposobnosti in sposobnosti reševanja težav,

85 Nova znanja Zaradi programa sem postal precej bolj miren. Nisem več čutil, kot da so vsi proti meni, ali pa da govorijo o meni za mojim hrbtom. Počutil sem se sprejetega v družbi. 83 ter dva tedna spoznavanja informacijske tehnologije v Nikoziji. Tečaj je bil namenjen temu, da si se bolje spoznal in da si bolje znal obvladovati različne položaje na delovnem mestu. Takrat je bila cela družina nervozna in pod stresom. Zaradi programa pa sem postal precej bolj miren. Naučil sem se ustreznejšega odzivanja in nisem bil več jezen. Nisem več čutil, kot da so vsi proti meni, ali pa da govorijo o meni za mojim hrbtom. Počutil sem se sprejetega v družbi. Bilo je skoraj tako, kot bi šel nazaj všolo, inševedno hrani knjige, iz katerihsejeučil.nakoncu tečaja je programvzdrževal njegove dohodke, medtem ko so mu socialni delavci pomagali, da se je prijavljal na prosta delovna mesta. Prvo delo,kimujebilo ponujeno, je bilo v proizvodni liniji v tovarni, vendar je Andreas vedel, da to ni zanj. Ko sem rekel, da mi ni všeč, niso rekli, da ga moram vzeti, se hvaležno spomni. Nato pa je vmaju 2007 začel delati pri podjetju Zorbas in od takrat naprej ne gleda več nazaj.ceni neodvisnost,ki mu jo nudi delo, in zaupanje, ki mu ga namenja delodajalec. Andreasovi delodajalci cenijo tako njegovo delo kot tudi program, ki ga je poslal. To je zelo dober program, saj tudi vlada prispeva svoj delež, pravi vodja človeških virov podjetja Zorbas Zacharias Joannou. Delodajalci potrebujejo motiv, da pomagajo ljudem. V domačem stanovanju v prvem nadstropju Andreas objame svojo ženo in otroke. Preveri, ali je Giannis, ki ima navado, da se izmuzne in gre igrat nogomet s prijatelji, naredil domačo nalogo. Ko je bil Andreas brezposeln, je bilo zelo težko, se spominja Helen. Tečaj mu je pomagal, da je bolje spoznal samega sebe in zato se je spremenil. Sebe ne vidi več v slabi luči. Jeza je del življenja, vendar se zdaj zna z njo spopasti. Vemo, da nismo sami, še doda. Zmeraj bo nekdo, ki nam bo pomagal, tudi če gre za družinsko težavo nekdo, s katerim se lahko pogovorimo. Zdaj nam gre res dobro. Program je bil pravi čudež. Prvo leto je dobival tako finančno kot moralno podporo. Šest mesecev so ga zaposleni v programu kot tudi kadrovska služba podjetja redno obiskovali, da so videli, kako mu gre, in da bi ugotovili, če ima težave. Vprašalnike o napredku so izpolnili on in njegovi delodajalci. Delo zunaj Zdaj Andreas že dobro pozna svoje delo. Zbudi se ob štirih zjutraj in se deset minut vozi do podjetja. Nato je njegova prva naloga, da naloži pripravljene vozičke hrane v kombi in jih dostavi v trgovine med Larnako in Nikozijo. V tovarno se vrne ob osmih, dezinficira svoje vozilo in ga naloži z novimi posodami za nov krog dostav. Nato gre v iste trgovine, da pobere prazne vozičke, in se še enkrat vrne v bazo. Zaradi prometa v Nikoziji se redko vrne opoldne, ko je konec njegovega uradnega delovnega dne, vendar pa ga to ne moti. Občasno ostane na delu, če je treba še kaj narediti, in pravi, da so plačane nadure za družino zelo pomembne. Prav tako se lahko odloči, da dela ob nedeljah in si vzame prosto med tednom, kar pomeni, da se izogne gostemu prometu med delovniki. Zaradi dela je veliko zunaj in uživa ob klepetu s prodajalci.

86 84 Dober delavec dobi uradno priznanje Zsolt Korcz obožuje delo. Deloholik sem, prizna. Ne glede na to, ali ureja stanovanje v živih barvah, skrbi za svoje mlade sinove ali opravlja gospodinjska opravila, mora biti aktiven. Odkar je zapustil šolo pri štirinajstih, je Zsolt zmeraj trdo delal. Prihaja iz velike družine v Zalaegerszegu na Madžarskem. Bil je eden od 12 bratov in sester in starši so potrebovali dodaten denar, ki so ga zaslužili on in njegovi trije bratje. Moj oče ni mogel zaslužiti dovolj, razloži. Zsolt je začel kot pomočnik mizarja, nato pa je nadaljeval z občasnim delom pri vzgoji perutnine in prireji mleka. Ko je odslužil vojsko leta 1994, je začel delati v gradbeništvu, kjer je polagal opeke in pleskal. Veliko del sem opravljal, pravi. Delal sem pač tisto, kar je bilo na voljo. Leta 2003 sta skupaj s partnerko Aniko uredila dom, naslednje leto pa se je rodil njun prvi sin David. Takrat ga je začelo skrbeti glede dohodkov. Bil sem nekvalificirani delavec, in čeprav sem opravljal zidarska dela, nisem bil plačan toliko, kot sem bil vreden, in prav nobene varnosti nisem imel, razloži. Pravi, da je kot nekvalificirani delavec dobival samo pol plače kvalificiranega delavca. Nazaj v šolo Zsolt je redno obiskoval lokalni urad za zaposlovanje, ko je iskal nove pogodbe. Tam je slišal za fundacijo First Hungarian-Danish Production School Foundation, ki je bila ustanovljena v Zalaegerszegu pred petnajstimi leti. Najprej ni hotel razmišljati o tem, da bi še naprej študiral, ker se je bal, da je pozabil, kako se učiti, vendar ga je Aniko prepričala, naj se potrudi. Junija 2006 je začel z enoletnim tečajem s polnim časom, ki je bil usmerjen k temu, da bi mladim nezaposlenim in socialno ogroženim ljudem pomagal pridobiti poklicno kvalifikacijo ter družbene in izobraževalne sposobnosti. Šestintrideset udeležencev se je udeležilo usposabljanja za zidarje, kuharje ali ključavničarje v projektu, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Kvote za ženske in Rome so zagotovile, da je bilo 30% študentov Romov. Petintrideset jih je tečaj končalo, 31 pa jih je na koncu dobilo delo. Zsolt je presenečen ugotovil, da je ves čas usposabljanja užival. Čudovito je bilo, nikdar nisem zamudil niti dneva, delal pa sem zelo dobro. Pogosto sem bil boljši in hitrejši od kolegov, ker sem

87 Nova znanja Zdaj lahko dokažem, da sem kvalificirani zidar, in veliko delam. Ponosen sem na svoje delo, potrdilo pa je res pomembno. 85 že imel izkušnje. Učenje družbenih sposobnosti je bilo prav tako uporabno. Učitelji so se mi osebno posvečali in odgovorili so mi na vsako vprašanje. Nikdar niso rekli ne. Z odliko je opravil pet zaključnih testov, ki so zajemali zdravje in varnost pri delu kot tudi tehnične sposobnosti. Danski model Ta pionirska šola je bila ustanovljena leta 1993 s pomočjo danskega ministrstva za izobraževanje. Nimamo državne pomoči, vendarpasezanašamonalokalne partnerje in evropsko podporo, je povedal vodja projekta Máté Molnár. V teh letih, odkar obstajamo, smo mladim ljudem pomagali pridobiti kvalifikacije v poklicih, kjer potrebujejo delavce. Vedno več mladih ljudi je brez prave izobrazbe, mi pa jim pomagamo pri pridobivanju sposobnosti, ki jih potrebujejo v družbi na splošno. Pravi, da je res vesel. Dobro se je izteklo. Moral sem dobiti kvalifikacijo, ker drugače ne bi mogel dokazati, da lahko opravljam svoje delo. Zdaj lahko dokažem, da sem kvalificiran zidar, in veliko delam. Ponosen sem na svoje delo in ga obožujem, potrdilo pa je res pomembno. Nikoli mi ni dolgčas, saj vedno hodimo na različne kraje in delamo različne reči. Vedno sem delal in nikdar nisem ostajal doma. Rad imam svoje delo in vedno sem si želel imeti kvalifikacije, dobiti boljšo službo in imeti višjo plačo. Hočem skrbeti za svojo družino. Zame je družina na prvem mestu. Vsi smo bili veseli, da je Zsolt dobil to priložnost, pritrdi Aniko. Ko smo dobili pismo fundacije, je bil to nekakšen čudež to dokazuje, da se čudeži dogajajo! Med tečajem je Zsolta zaposlovala šola, tako da je dobival minimalno plačo. Drugače bi bilo to nemogoče, je priznal. Najprej sem mislil, da bom moral delati več, da bom lahko vse skupaj plačal, vendar pa si iz lastnega žepa tega nikdar ne bi mogel privoščiti. Udeleženci so pomagali obnoviti in opremiti stavbe okrog stare osnovne šole, v kateri je fundacija, da so služile kot nove učilnice. Sezonsko delo Zsolt je fantastičen zidar, pravi Máté. Izjemno sposoben je. Težava gradbene industrije je v tem, da se delo pozimi ustavi in da delodajalci takrat radi odpuščajo. Žrtev tega pristopa je, in želimo si, da bi se to končalo. Za družine brez finančnih virov je to resen problem. Šola nudi nasvete tako za iskanje dela kot tudi za pridobivanje pomoči za družine študentov. Zsoltova partnerka je še vedno na porodniškem dopustu, saj skrbi za drugega sina: enoletnega Adama, sicer pa dela v strežbi in kot čistilka v veliki restavraciji. Včasih je zelo težko najti vrtec, ker ni dovolj mest, razloži Aniko, ki prihaja iz glasbeno usmerjene družine Romov in ima sorodnike, ki igrajo v ciganskem orkestru. Kot kvalificirani delavec je Zsolt dobil pravico, da se z družino preseli v večje občinsko stanovanje, ko je bil rojen Adam. Dobil je predujem na plačo, da je lahko zagotovil stanovanje.

88 86 Naložba v dober spanec Po naravi sem radoveden. Rad delam. Zdaj pa se vsak dan naučim nekaj novega učim se reševanja težav. To mi je v zadovoljstvo, z nasmehom pove Daniel Dellisse. Imel sem veliko srečo vendar pa si moraš želeti delati. Od leta 1987 je bil Daniel zaposlen v podjetju, ki izdeluje in izvaža PVC-izdelke za gradbeno industrijo v mestu Roeselare v severni Belgiji. Proizvodnja teče cel dan, tako da je 21 let delal v nočni izmeni, najprej pri pakiranju, nato pa kot tehnik pri procesu iztiskanja: oblikovanja plastike za okenske okvirje in vrata. Pred dvema letoma pa je nenaravni vzorec, ko je dan zamenjal za noč, začel učinkovati, zato je Daniel imel vedno več težav s spanjem. Program ponovnega usposabljanja, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, je pomagal ohraniti mir v hiši Dellissejevih. Zame je bila to velika težava, zato mi je zdravnik rekel, da bi bilo zame najbolje, da začnem delati čez dan, se spominja Daniel. Ponudil mi je uspavalne tablete, vendar nisem hotel začeti jemati zdravil. Pa ni bil edina žrtev, te motnje so vplivale tudi na njegovo družinsko življenje. Ob sobotah je moral nadomestiti spanec, ki ga je izgubil v petek ponoči, tako da ni mogel uživati v koncu tedna z ženo Dino ali pa se ukvarjati z njuno skupno strastjo, hojo in pohodništvom. Pomanjkanje služb Daniel je celo življenje trdo delal. Oče mu je umrl, ko je imel 9 let, tako da je njegova mati morala vzgajati štiri fante. Pri 14 letih je zapustil šolo, da se je usposobil za mizarja. Morali smo zaslužiti za hrano, pove ravnodušno. Delal je v več službah, vključno s proizvodno linijo vodilnega proizvajalca avtomobilov, vendar prizna, da ga to delo ni veselilo. Po poroki leta 1979 je gradbeno podjetje, za katerega je delal, propadlo in Daniel je bil brezposeln. Zelo težko je bilo najti delo, se spominja. Zato je bil zelo vesel,ko se je pojavilo prosto mestov nočni izmeni v Deceunincku. Tojebila edina zanimiva ponudba, začel pa sem lahko takoj in denar je bil zelo dobrodošel. Takrat je par imel novorojeno hčerko Sarah, tako da je Dina delala popoldne, Daniel pa je zjutraj spal, kar je pomenilo,da sta si lahko organizirala čas tako,da sta oba skrbela zanjo.

89 Nova znanja Rad delam. Zdaj pa se vsak dan naučim nekaj novega učim se reševanja težav. To mi je v veliko zadovoljstvo. 87 S staranjem pa je opazil spremembo. Upošteval je nasvet zdravnika in se pogovoril z delodajalcem o spremembi izmen. Vendar pa bi moral za opravljanje novega dela opraviti novo usposabljanje, saj so bile priložnosti za drugo delo v podjetju zelo omejene. Več let je že od tega, odkar sem uporabljal stroje, in zdaj je vse avtomatsko. V podjetju so mu rekli, da imajo delo zanj, vendar mora najprej nadgraditi svoje sposobnosti. Podjetje Deceuninck ga je poslalo v program prekvalifikacije Excellent Learning, ki ga izvaja flamski urad za zaposlovanje Vlaamse Dienst voor ArbeidsbemiddelingenBeroepsopleiding (VDAB). To je bil izziv, vendar pa mi je bilo v veselje, da ponovno odkrijem stroje, pravi Daniel. Z vztrajnim urjenjem svojih ptic pevk jih nauči, da ponavljajo preproste melodije, tako da z njimi lahko sodeluje na tekmovanjih, kjer lahko ptičji prvaki izvedejo tudi do 800 pesmi na uro. In čeprav ima pravico do dodatnega prostega dne vsak mesec, Daniel pravi, da ga redko izkoristi. Imam dobre kolege, teden pa mine tako hitro, da niti ne pomislim, da bi si vzel prost dan. Tečaj mu je omogočil, da je začel delati v centru za raziskave in usposabljanje v podjetju, v katerem je testiral PVC-okvirje, učil neodvisne podizvajalce, kako oblikovati in pripraviti okna in vrata, ter raziskoval nove tehnike in materiale. Vedno prihajajo nove inovacije. Podjetje mora biti inovativno, da se lahko širi, in to me je vedno zanimalo. Rad opravljam svoje delo in vedno sem se usposabljal, da bi se izboljšal. Ni prijetno hoditi na delo, če nimaš volje, je dodal. Kot član ekipe inženirjev, referentov in operaterjev je pomagal deliti svoje znanje z obiskovalci iz drugih evropskih podružnic. Uživanje v življenju Z novim delovnim režimom dnevnega dela je začel januarja Kakšnih pet mesecev je trajalo, da je bil moj spanec zares dober, se spominja. Najprej sem se zbujal po treh ali štirih urah. Žena mi je rekla, naj ostanem v postelji, a nisem mogel. Šel sem gledat TV, zato sem bil do popoldneva res utrujen. Junija pa je že lahko vsako noč spal po šest ur neprekinjeno. Popolnoma mi je spremenilo življenje, pravi. Navsezadnje je noč namenjena spanju. Daniel dela običajnih 40 ur na teden in v petek popoldne prej zaključi z delom. Z ženo imava več časa, moji konci tedna pa so prosti. Res precej bolj uživam v življenju. Z Dino sta se pridružila klubu za hojo in ob sobotah in nedeljah prehodita tudi 20 do 30 kilometrov na dan po poteh v Flandriji in na Nizozemskem. V šestih mesecih od začetka dela sta z ženo prehodila 900 km, njegova želja pa je, da bi zmogel 100 km neprekinjene hoje. Poleg tega je ponovno oživil svoje mizarsko znanje, da je obnovil spalnice v hiši. In kot da to ne bi bilo dovolj, je Daniel navdušen rejec ščinkavcev.

90 88 Napredovanje Rada imam svoje delo, pravi Biliana Filipova iz Dupnice v Bolgariji. Ves čas sem na terenu in vsak dan je drugačen. Kot regionalni vodja velike verige bencinskih črpalk 33-letnica preživi večino časa na cesti, saj potuje od ene do druge od devetnajstih črpalk, kijih vodi. Odgovorna jezavsakodnevna opravila, ki so povezana z upravljanjem črpalk, njene obveznosti pa segajo od kadrovskih zadev do zagotavljanja, da se vzdržuje oprema in naročajo nove zaloge, pa do ukvarjanja s pravnimi težavami ter odzivanja na izjemne razmere, kot so poplave. V marcu 2008 je napredovala na ta položaj, prej pa je upravljala eno samo črpalko. Zdaj imam veliko več odgovornosti, pravi. Vendar pa sem vedela, kaj vključuje delo, saj sem prej nadomeščala regionalnega vodjo. Orisala je lastnosti, ki jih potrebuje pri svojem delu: Sposobna sem ostati mirna in hitro reagirati to je zelo pomembno. Pogosto se moram ukvarjati z veliko rečmi naenkrat. Stvari moram razporediti po prednostnem vrstnem redu in moram biti organizirana. Delo je odgovorno. Sama moram sprejemati odločitve. Včasih gre za veliko denarja. Poleg tega je pomembna tudi skrb za varnost, dodaja: Tako je na primer pri tovornjakih, ki pripeljejo gorivo, zelo pomembno slediti pravilnim postopkom. Potencialne nevarnosti so velike. Sprememba smeri Biliana je najprej študirala industrijski inženiring in se specializirala v tehnologijah za proizvodnjo oblačil. Po zaključku petletnega magistrskega študija je rodila hčerko Joanno. Potem tri leta nisem delala, pravi. Vendar pa sem bila sita tega, da sem bila ves čas doma. Dinamična oseba sem in vedno rada kaj počnem. Hitro postanem nemirna. Začela je delati v tekstilnem sektorju, v vlogi, ki je bila povezana z njenim študijem. Delala sem kot tehnolog v tovarnah. Vendar pa je po letu in pol dela vdvehrazličnih tovarnah ugotovila, da hoče delati nekaj drugega. Včasih se moraš popolnoma spremeniti, da postaneš zadovoljen. Potrebovala sem nov izziv, da bi dobila energijo.

91 Nova znanja Usposabljanje mi je zelo pomagalo pri delu ter pri sposobnostih za življenje na splošno. Zadovoljna sem s tem, kar sem dosegla v podjetju. 89 Slišala je za priložnosti pri Petrolu, ki je bil prej državno podjetje in je še vedno ena od največjih verig bencinskih črpalk v Bolgariji. Ponudili so ji razgovor za vodstveno delo, vendar pa se je namesto tega odločila, da bo delala kot blagajničarka. Nisem hotela takoj na vodstveni položaj. Hotela sem začeti nižje, saj o tem poslu nisem vedela prav ničesar. Ostanek časa porabi za to, da skrbi za Joanno, ki ima zdaj 10 let, in za obiske pri svoji razširjeni družini. Imam dve mlajši sestri in svaka. Vsi živimo v bližini in zelo smo si blizu. Konec tedna se zberejo vse družine skupaj s starši. Prednost dajem družini in delu. Trdo delam, da nam zagotovim varnost, zaključi. Ta poteza se je obrestovala. Za podjetje je začela delati leta 2002 in bila pri delu zelo prizadevna, zato je hitro napredovala. To, da sem začela kot blagajničarka, mi je zelo pomagalo. Zdaj poznam delo iz prve roke. Vem, kje lahko vodje spregledajo stvari. Usposabljanje za novo vlogo Udeležila se je več intenzivnih usposabljanj, ki jih je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Tečaji so vključevali motivacijske programe za skupine, igranje vlog, diskusije in vaje iz reševanja težav. Pomagali so ji razviti sposobnosti, ki jih potrebuje v novi vlogi tako pri delu z ljudmi, sprejemanju odločitev, določanju prednostnih nalog kot soočanju s težavnimi položaji. Usposabljanje mi je zelo pomagalo pri delu ter pri sposobnostih za življenje v splošnem. Začela sem res razmišljati o tem, kako najdeš rešitve za določeno težavo, pravi. Zadovoljna sem s tem, kar sem dosegla v podjetju. Z delom sem napredovala vedno višje. Veliko ljudi priznava moje delo in to cenim. Ko razmišlja o prihodnosti, Biliana pravi: Nisem povsem gotova, kaj natančno hočem, vendar vem, da se hočem še naprej izboljševati in razvijati. Najprej pa se moram dokazati v tej vlogi. Njeno življenje je polno tudi doma. Obnova družinske hiše skupaj z možem je dolgotrajen projekt. Z obnovo sva začela pred petimi leti, pravi. Začela sta na zemlji poleg hiše staršev njenega moža in svoj dom sta vse od začetka gradila sama, vendar pa je še vedno veliko, kar morata narediti. Zgradila sva drugo nadstropje, vendar bo potrebno še veliko dela, preden bova lahko zaživela v njem, pravi, in doda, da so pred nekaj leti vsi trije živeli v eni sobi, medtem ko so delali v drugih sobah.

92 90 Ponovno aktiviranje znanja Peter Meller in njegova žena Olga se selita v nov dom v Magdeburgu v deželi Saška-Anhalt na vzhodu Nemčije, kjer je Peter pred kratkim začel delati kot programer v majhnem inženirskem podjetju. Čeprav je najprej študiral in delal kot strojni inženir v Romuniji, kjer je odrasel, v tem sektorju ni delal že petnajst let, leta 2008 pa je začel v okviru programa delovnih izkušenj delati v podjetju, v katerem je danes zaposlen za poln delovni čas. Cela družina se je leta 1990 preselila nazaj k svojim koreninam v Nemčijo njegovi starši, brat in sestra ter njegova prva žena in mladoletni sin. Preselili smo se zaradi finančnih razlogov. Takrat je bilo v Romuniji res težko zaslužiti dovolj za obstanek. Hoteli smo oditi prej, vendar je bilo takrat to nemogoče. Stanje se je spremenilo po razpadu komunističnega režima. Takrat je odšla vsa naša družina in vsi naši prijatelji, pravi 48-letnik. Žrtev recesije Pri 29 letih se je preselil v Bergisch Gladbach blizu Kölna v Nemčiji in dobil službo v majhnem podjetju kot strojni inženir. Vendar je takrat nemški inženirski sektor začel upadati in leta 1993 je postal brezposeln. Ker je videl, da nima veliko možnosti za zaposlitev na drugem delovnem mestu kot inženir, se je odločil, da bi preusposabljanje lahko koristilo njegovim možnostim za zaposlitev. Zato se je udeležil računalniškega tečaja. Pred tem nikdar nisem kaj dosti delal z računalniki, je dejal Peter. Zatem je začel razvijati računalniško usposabljanje in delal kot samostojni strokovnjak. Bilo je popolnoma drugače kot pri mojem prejšnjem delu, pravi. Delal sem za majhno podjetje, ki je razvijalo tečaje za velika podjetja, s katerimi so usposabljali uslužbence za delo z običajno programsko opremo. To je počel več let in na koncu s štirimi drugimi partnerji ustanovil podjetje, ki je izvajalo enake storitve. Vendar pa je čez čas zmanjkalo naročil, zato je spet začel delati kot pogodbeni izvajalec. S tem delom je nadaljeval od leta 2001 do leta 2007, vendar pa je bil vedno bolj nezadovoljen z nerednim delom. Lahko se je zgodilo,

93 Nova znanja Prej sem imel veliko znanja in sposobnosti, vendar pa tega nisem znal predstaviti ljudem. Nič ne pretiravam, če rečem, da je tečaj spremenil moje življenje. 91 da sem na projektu delal tri mesece, nato pa nekaj mesecev ni bilo nič, pravi Peter. V tem nisem videl prihodnosti. V tem času se je inženirski sektor v Nemčiji začel pobirati, zato je Peter mislil, da bi bila to lahko tudi zanj priložnost, da se vrne v svoj stari poklic. Ko pa se je prijavljal za službe kot strojni inženir, je ugotovil, da njegovo pomanjkanje novejših izkušenj predstavlja težavo. Nadgrajevanje znanja Program usposabljanja, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, mu je pomagal, da osveži in nadgradi svoje inženirsko znanje in sposobnosti. Tečaj je bil eden od 18 tečajev AQUA (Akademikerinnen und Akademiker Qualifizieren sich für den Arbeitsmarkt), ki so bili organizirani v državi, vsak pa je ciljal na specifičen poklicni sektor. S sodelovanjem univerz so tečaji omogočali že kvalificiranim osebam, da so nadgradile svoje znanje in izboljšale svoje zaposlitvene možnosti. Peter je lahko uporabil svoje na novo izboljšane sposobnosti, ko je opravljal trimesečno prakso pri podjetju, v katerem zdaj dela. Podjetje je specializirano za procese zagotavljanja kakovosti za avtomobilski sektor. Ugotovil sem, da je bilo to, kar sem se naučil, ključnega pomena. Zelo kmalu sem moral začeti z zahtevnim programiranjem. Dali so mi nalogo, ki ni bila nujna, vendar pa so mislili, da je ne bom mogel opraviti. Ko so videli, da sem jo opravil, je to naredilo nanje velik vtis. Ob koncu pripravništva v oktobru 2008 so mu ponudili redno delo. Zdaj dela kot programer za inženirske stroje, torej na položaju, ki združuje njegove inženirske in računalniške sposobnosti. Prej sem imel veliko znanja in sposobnosti, vendar pa tega nisem znal predstaviti ljudem, pravi Peter. Nič ne pretiravam, če rečem, da je tečaj spremenil moje življenje. Zdaj sem precej bolj prepričan vase in se veselim prihodnosti. Petrov tečaj je deset semestrov diplomskega programa v strojnem inženirstvu stisnil v deset mesecev. Prav osupljivo je bilo, ko sem ugotovil, koliko sem pozabil, vendar pa sem bil olajšan, ko sem ugotovil, da so novejši diplomanti prav tako veliko pozabili, pravi. Več se je naučil tudi o najnovejšem razvoju, predvsem o uporabi računalnikov v inženirstvu, kar je njegov prvotni študij komaj omenil. Poleg akademskega izobraževanja je tečaj vključeval praktične veščine, ki pomagajo pri pridobivanju delovnih mest, kot so osebna predstavitev, govorica telesa in komunikacija, prijavljanje za delo in pripravljanje na razgovore. Peter je opazil veliko izboljšavo v svojih osebnih sposobnostih. Lahko sem šel na razgovor in odgovarjal na vprašanja. Zdaj sem precej bolj samozavesten. Zahtevna naloga

94

95 Izobraževanje in usposabljanje

96 94 Vrednost tradicije Sibiu vtransilvaniji je zgodovinsko mesto. Valovi Rimljanov, Turkov, Hunov in Sasov, ki so se valili čez to območje skozi stoletja, so pustili dediščino, ki privlači iskalce kulture od blizu in daleč. Oseba s poklicnim interesom za to regijo pa je antropologinja Monica Stroe. Študiram saško dediščino v južni Transilvaniji, pravi 24-letnica. Pred pol leta sem začela z doktoratom. Njeno delo se osredotoča na to, kako kulturna in turistična industrija izrabljata bogato in različno zgodovino in tradicije območja. Saška območja sem izbrala iz osebnih razlogov, pravi. Rodila in odrasla sem v mestu, ki so ga ustanovili Sasi in v katerem je še danes veliko srednjeveških vidikov. Vendar pa sem bila vedno mnenja, da je iz svoje dediščine mesto Sibiu naredilo nekaj več. Natančno obnovljeno srednjeveško središče mesta je ena od tradicionalnih značilnosti mesta Sibiu. Leta 2007 je bil Sibiu evropska prestolnica kulture in je gostil več mednarodno priznanih dogodkov. Za Monico je bila to idealna priložnost, da razvije študijo primera. Zanimalo me je, kako je Sibiu razvil svojo blagovno znamko in kako je to vplivalo na okoliška območja. Njene raziskave pokrivajo širše območje v regiji južne Transilvanije. Dejansko me zanimajo podeželska območja in to, kako se promovirajo kot kulturne destinacije, pravi. Drug pomemben vidik je etnični paradoks, nadaljuje. Župan je Nemec, čeprav je samo približno 1,6% prebivalcev regije nemškega rodu to je fenomen, ki se pojavlja po celi regiji. Čas za akademske raziskave Monicin doktorski študij sledi njenemu magisteriju iz študij nacionalizma in etničnih odnosov na Central European University v Budimpešti. Po kvalifikaciji je vedela, da hoče nadaljevati s študijem sorodnih tem. V magisteriju sem se ukvarjala z dinamiko etničnih skupin, regionalnih identitet in sporov, pravi. Zaradi tega sem se bolj zavedla razlik med etničnimi skupinami. Zanima me, kako se identitete izoblikujejo. Ko pa se je vrnila v Bukarešto, kjer je začela študij, so bile priložnosti za akademske raziskave redke in slabo plačane. Zato je začela razmišljati o spremembi: Začela sem razmišljati, da bi začela

97 Izobraževanje in usposabljanje Donacija je bila zame res pomembna. Dala mi je priložnost, da sem ostala na področju, ki sem si ga izbrala. Brez nje ne bi mogla začeti doktorata. 95 delati raziskave tržišča. To bi bil sicer kompromis, vendar pa je bilo nadaljevanje študija finančno nesprejemljivo. Pomoč je prišla v obliki štipendije, ki jo je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Donacija je bila zame res pomembna. Dala mi je priložnost, da sem ostala na področju, ki sem si ga izbrala. Brez nje ne bi mogla začeti doktorata. Za pokrivanje stroškov življenja dobiva mesečno štipendijo, ki bo trajala tri leta, kolikor bo trajal njen študij. Prav tako ji to omogoči, da preživi osem mesecev na tujih univerzah po EU, kar ji daje dostop do knjižnic in materialov, ki so bistvenega pomena za njeno delo. Taka mobilnost je za moje raziskave ključna, pravi. Daje mi priložnost, da potujem. Tako lahko dobim dostop do pomembnih arhivov in s tem širšo perspektivo. V okviru programa piše članke za akademske revije in sodeluje s profesorji. Tako pridobivam dobre izkušnje in podporo, ki jo potrebujem, da se osredotočim na dolgoročne terenske raziskave. Ko si predstavlja prihodnost, pravi: Upam, da mi bo doktorat odprl vrata. Hočem izboljšati svoje raziskovalne sposobnosti in poenotiti teoretično ozadje. Če bo šlo vse po načrtih, bi rada delala v razvoju skupnosti. Vendar pa je to šele začetek, zato se osredotočam na raziskave, zaključi.

98 96 Podpiranje kreativnosti Vedno so me zanimale kreativne dejavnosti, pravi Harri Haanpää iz Helsinkov na Finskem. Ker je bil vedno navdušen nad risanjem in fotografijo, se je že zgodaj odločil, da hoče delati v kreativni industriji. Ko sem bil otrok, sem hotel biti ilustrator. Začel sem risati stripe, nato pa so me začele zanimati druge vrste risanja. Pri devetih sem se odločil, da je komercialna ilustracija edino delo, od katerega hočem živeti, še doda. Harri se je odločil za tečaj iz komercialne ilustracije, ki ga je pripravljala lokalna univerza. Ko pa se je bližal konec njegovih srednješolskih let, so ta tečaj ukinili. Po tem sem malo spremenil smer, pravi. Pri petnajstih je šel na navtično univerzo in nato delal kot kuhar na tovornih ladjah. Po treh letih se je odločil, da življenje na morju ni zanj, zato se je hotel vrniti na bolj kreativno področje. Leta 1995 se je vpisal na tečaj filmskih študij na univerzi v Voionmaaju. Fotografija me je zasvojila, pravi Harri. Fotografiral sem vse, kar se je premikalo. Praktične izkušnje Zatem se je preselil nazaj v okolico Helsinkov in začel delati za finski glasbeni kanal. Delal sem neprestano. Vse sem delal osvetlitev, kamero, kontrole, pravi. Delal je tudi z glasbenimi video spoti in začel režirati. To mi je bilo res všeč, ker sem se vedno hotel naučiti več. S temi izkušnjami je Harri dobil službo v Los Angelesu, kjer je delal pri oddaji Hollywood Express, ki je oddaja o glasbi, filmih, popularni kulturi in znanih osebnostih, tako da je v ZDA preživel leto in pol, preden se je vrnil v Evropo. Opravil je študij evropskega magisterija iz poslovne administracije multimedijev in avdiovizualnih umetnosti, kar je vključevalo študij v Atenah v Grčiji in nato na Laponskem v njegovi domovini na Finskem. Ta program me je naučil produkcije, spoznal pa sem veliko ljudi iz cele Evrope. Leta 2000 je po dokončanem študiju ustanovil svoje produkcijsko podjetje DreamMill. Vedno sem si želel ustanoviti lastno podjetje. Tako da to ni bilo vprašanje če, temveč kdaj, pravi. Sedaj režira, producira in snema TV oddaje, glasbene video spote, komercialne filme in aplikacije za mobilno TV.

99 Izobraževanje in usposabljanje Ugotovil sem, da nikdar nimaš dovolj znanja. To je sektor, ki se hitro razvija, in moram biti konkurenčen novim diplomantom. 97 Za Harrija so prednosti vodenja lastnega podjetja jasne. Rad ustvarjam, pravi. Če delaš za nekoga drugega, imaš pogosto zvezane roke. Ker imam svoje podjetje, to pomeni, da imam več svobode, da počnem tisto, kar hočem. Vedno hočem opraviti kakovostno delo. Rad vidim kakovostne televizijske programe. Dobro je, da sem plačan, vendar pa to ni glavno. Stalni razvoj Harri je navdušen zagovornik izobraževanja in usposabljanja. Ugotovil sem, da nikdar nimaš dovolj znanja. To je sektor, ki se hitro razvija, in moram biti konkurenčen novim diplomantom. V tej industriji izkušnje ne pomenijo dosti, pravi. Med letoma 2005 in 2006 se je udeležil praktičnega tečaja za medijske podjetnike. Tečaj MEDA, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, mu je pomagal razviti sposobnosti in razširiti svoje podjetje. Hotel sem bolj teoretičen vidik, pravi Harri. Tema tečaja je bila vodenje podjetja in filmska produkcija. Z usposabljanjem je dobil nove stike, kar je odprlo večje priložnosti za podjetje. S tečajem sem se ogromno naučil. Naučil sem se, da ni treba izumljati tople vode in da se je treba osredotočiti na to, da stvari ostanejo preproste, pravi. Za Harrija je bil tečaj neposredno pomemben. Bilo je čudovito, ker sem lahko takoj uporabil tisto, kar smo se učili, in razmislil, kako bi mi lahko pomagalo pri delu. Zdaj hoče nadaljevati z učenjem, tako da bo naslednji korak magisterij. Nekoč hočem biti učitelj in nuditi svoje znanje drugim, dodaja. Vendar pa je njegov cilj še vedno jasen: Moja motivacija je preprosta: producirati vedno boljše in boljše delati.

100 98 Iz gozda September na deželi blizu Boelhe, majhne vasi, ki je 40 km oddaljena od Porta na severu Portugalske. Sonce sije, medtem ko Maria Balbina hodi med vrstami skrbno posajenih mladih dreves in preverja stanje debel ali obreže vejo ali dve. Maria dela v gozdovih, kadar ni v redni službi kot vodja administracije za skupino 18 šol na območju. Vedno sem bila res aktivna, pravi. Kot otrok sem se ukvarjala z glasbo, gledališčem, plesom, cerkvijo in športom. Te dni ima 59-letnica poleg službe še poln urnik drugih dejavnosti: vključena je v lokalno politiko, ukvarja se z otroki, je predsednica lokalne razvojne agencije, predsednica odbora regionalnega sindikata šolskih uslužbencev in članica odbora za lokalno združenje lastnikov gozdov poleg tega, da se posveča še svojima dvema odraslima otrokoma in možu. Vendar pa so gozdovi in delo na zemlji zanjo neprecenljiva dejavnost. Njeni starši so imeli kmetijo in so upravljali z gozdovi; to je tradicija, ki jo želi nadaljevati. Ko razkazuje bogate gozdove okrog sebe, pravi: Starši so me učili ceniti in spoštovati naravo. V tem okolju sem odrasla, zato se popolnoma poistovetim s pokrajino. Po šoli je študirala kemijsko inženirstvo na univerzi v Portu.Vendar pa se je vrnila, preden je zaključila študij. To ni bilo tisto, kar sem hotela delati, pravi. Pogrešala sem življenje tu, zato sem prišla nazaj. Podedovana zemlja Leta 1973 je Maria dobila službo kot administrativna delavka na šoli na tem območju in začela delati s polnim delovnim časom. Privlačilo me je delo z mladino, vendar se nisem videla kot učiteljica. Druga prednost tega je bila, da je bilo to blizu moje vasi, mojih staršev in prijateljev. Ko pa je podedovala zemljo svojih staršev leta 1984 približno 18 hektarov kmetijskega zemljišča in enako površino gozda je postalo to združevanje z drugimi dejavnostmi težje. Zemlja je bila devet let nedotaknjena. Bila je v stanju pripravljenosti. Nisem vedela, kako naj jo upravljam, pravi. Nisem imela časa, da bi se ji posvetila, pa tudi nikogar nisem našla, da bi to počel namesto mene. Nisem vedela, kako naj se spoprimem s položajem. Zemlja se je zarasla.

101 Izobraževanje in usposabljanje Gozdovi so dolgoročen projekt. Zelo pomembno je, da se tradicija ohranja. Upam, da bom zanimanje prenesla na svoje otroke. 99 Vendar pa se je odločila, da je ne bo pustila zapuščene. Sram me je bilo tega, v kakšnem stanju je. Hotela sem nekaj storiti, zato sem se začela obračati na druge lastnike gozdov za nasvete. Do leta 1993 so se lastniki gozdov v regiji formalno združili v združenje, Maria pa je bila ena od ustanovnih članov. S tem, da smo se združili v skupino, smo veliko pridobili, doda. Poleg tega smo ugotovili, da so na voljo tudi sredstva Evropske unije za razvoj in upravljanje gozdov. Združevanje lastnikov Združenje pomaga lastnikom ocenjevati kakovost lesa in njegovo vrednost, pripravljati prijave za financiranje in izvajati skupne projekte, poleg tega pa nudi gozdarsko usposabljanje. Prav tako pomaga lastnikom združevati zemljo v večje parcele, ker imajo pogosto v lasti več manjših. Vzpostavimo izmenjave med člani, tako da lahko skupaj bolje upravljajo s svojo zemljo, pravi. Večje parcele so bolj dobičkonosne, lažje jih je upravljati in zaščititi pred požari. Maria se je udeležila velikega števila tečajev za usposabljanje, ki jih je sofinancirala EU med letoma 1996 in 2008, teme teh tečajev pa so segale od obrezovanja in sajenja dreves do preprečevanja in nadzora gozdnih požarov ter trženja gozdarskih izdelkov. Na tečajih je dobila znanje, ki ga je potrebovala, da je vzpostavila nadzor nad svojo zemljo in jo začela spet pravilno upravljati. S skupnim delom so člani združenja prišli do sredstev EU za začetek projektov na tem območju. Maria je na svoji zemlji ponovno zasadila donosne vrste dreves in počistila odmrle rastline. Gozdovi so zelo dolgoročen projekt, pravi. Zelo pomembno je, da se tradicija ohranja. Povezavo s to zemljo sem dobila od staršev in upam, da bom zanimanje prenesla na svoje otroke.

102 100 Kariera na področju inovacij Odkar pomni, so Simoneja Rossija navduševale vse mehanske reči. Kot otroka so me vedno zanimali avtomobili, letala in tehnične reči, pripoveduje 30-letnik iz srednjeveškega mesta Montecastello di Vibio, ki leži na valovitih hribih v Umbriji v Italiji. Hotel sem ugotoviti več o tem, kako stroji dejansko delujejo, nadaljuje. Ko je končal srednjo šolo, se je Simone odločil, da bo študiral strojno inženirstvo na bližnji univerzi v Perugii, kjer se je njegovo zanimanje še poglobilo. Nisem študiral samo zato, da bi opravil izpite. Res sem hotel podrobno vedeti, kako stvari delujejo, pravi. Začel sem ugotavljati, kako so matematika, fizika in kemija osnova vsega, zato sem se želel o tem naučiti čim več. Ko je leta 2005 diplomiral, je hotel ustvariti kariero na tem področju. Vendar pa mu ni uspelo najti ustrezne službe. Nekaj časa je bil brezposeln, nato je bil zaposlen pri zavarovalnici in delal na nekaj administrativnih položajih v podjetjih. Vedel sem, da teh služb dolgoročno nočem imeti. Vendar pa je inženirsko službo težko najti, sploh v tej regiji, pravi. Inženirje že iščejo, vendar ne zato, da bi opravljali inženirska dela. Pobuda za delodajalce Pomoč je prišla v obliki sheme za raziskovalne dotacije, ki sta jo sofinancirali lokalna regija in Evropski socialni sklad. Ta program daje brezposelnim raziskovalcem dotacije, da lahko delajo na projektih v podjetjih ali raziskovalnih središčih, s čimer pridobivajo izkušnje in izboljšujejo svoje možnosti za zaposlitev. Sodelujoča podjetja in druge organizacije imajo koristi zaradi raziskav, ki jih sicer ne bi mogli tržno upravičiti, poleg tega pa imajo spodbudo za zaposlovanje raziskovalcev, ko se dotacija izteče. Za Simoneja je bila shema ključnega pomena za pridobitev stalne zaposlitve, saj mu je omogočila 18-mesečno prakso v podjetju, v katerem je zdaj zaposlen za polni delovni čas. To je podjetje Angelantoni ( proizvajalec tehnologije in inovacij, ki ima sedež v tej regiji. Zame je bila shema pomembna, saj mi je pomagala, da sem nadaljeval z raziskovanjem, patentiral izdelek, izkusil življenje na delovnem mestu ter izboljšal svoje možnosti za zaposlitev, dodaja. Za dotacije sem izvedel po naključju. Videl sem oglas za raziskovalce,

103 Izobraževanje in usposabljanje Zame je bila shema pomembna, saj mi je pomagala, da sem nadaljeval z raziskovanjem, patentiral izdelek, izkusil življenje na delovnem mestu ter izboljšal svoje možnosti za zaposlitev. 101 vendar sem najprej mislil, da to ni zame. Mislil sem, da so te dotacije samo za ljudi, ki delajo na univerzah in raziskovalnih središčih. Vendar pa nisem mogel ničesar izgubiti, zato sem se prijavil. Sončna energija Med številnimi prijavljenimi so izbrali Simoneja in mu dodelili dotacijo. Odprla mu je vrata za raziskovalno prakso v podjetju, kjer je raziskoval možnost za nov tip koncentriranih fotovoltaičnih sistemov v majhnem merilu, s katerimi bi izkoriščali sončno svetlobo za ustvarjanje energije. Ko sem začel z raziskavami, o fotovoltaiki nisem vedel prav dosti, pravi, vendar pa je to zelo zanimivo področje, še zlasti zdaj, ko se zanimanje za obnovljive vire energije povečuje. Razvoj fotovoltaičnih sistemov se je začel v 80-ih letih prejšnjega stoletja v ZDA. V Italiji o njih nihče ni vedel prav veliko, pravi Simone. Bolj ali manj smo začenjali iz ničle. Sodeloval je z drugimi italijanskimi raziskovalnimi inštituti in univerzami ter uspešno razvil način uporabe celic z manjšimi stroški in višjo učinkovitostjo glede na tradicionalne sončne fotovoltaične procese. Sistem koncentrira sončno energijo z lečo in svetlobo nato razbije v različne frekvenčne razpone. Glavna prednost je ta, da ima precej nižjo temperaturo kot podobne rešitve. Celice se ne pregrevajo, zato so toliko bolj učinkovite, razloži. Podjetje je patentiralo izum in jeseni 2008 so Simoneju ponudili stalno zaposlitev, da bi nadaljeval s svojim delom. Ko sem začel, je bilo vse skupaj bolj kot igra. Odkrival sem novo področje in raziskoval stvari, pravi. Šele ko smo patentirali to aplikacijo, sem se zavedel, kaj sem dosegel. Zelo ponosen sem bil. Opozarja, da je vse skupaj v zelo zgodnji fazi in da bo trajalo več let, preden bo na trg prišel končni izdelek. Vendar pa res hočem pripeljati vse skupaj do zaključka. Čudovito je biti na čelu nečesa takega.

104 102 Ciljaj visoko Provincialno mesto Siauliai v severni Litvi je videti daleč od srca Evrope, celo daleč od litovske prestolnice Vilne, vendar pa je Nedas Jurgaitis, profesor jezikov na lokalni univerzi, odločen, da bo ostal v koraku z ostalim svetom. V naši regiji se dogajajo res pozitivne spremembe, pravi. Čeprav smo daleč od središča dogajanja, imamo odličen šolski sistem, izvrstno univerzo in zelo veliko dobrih študentov. Prihodnost je videti svetla. Nedasova prava ljubezen jo primerjalno jezikoslovje. Po tem, ko je iz tega predmeta opravil magisterij, je začel učiti na univerzi v Siauliaiju, vendar pa ni imel veliko raziskovalnih izkušenj, zato so bile njegove možnosti za to, da bo naredil kaj pomembnega v akademskem svetu, bolj majhne. To se je spremenilo, ko se je udeležil več posebnih tečajev za usposabljanje, seminarjev in delavnic, ki jih je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Projekt MOKOM (Razvoj znanstvene raziskovalne kompetence) je bil usmerjen v usposabljanje, izboljševanje kvalifikacij in prekvalifikacijo znanstvenikov in drugih raziskovalcev, da bi pokrivali potrebe današnjega tržišča. Nedasu je za program povedal eden od administratorjev na univerzi, ki je spodbudil njega in njegove kolege, naj se ga udeležijo. Izkoriščanje prednosti Evrope V okviru serije izobraževanj MOKOM, ki je trajala od septembra 2005 do februarja 2008, so Nedas in njegovi kolegi spoznali nekatere od najboljših in najbolj kvalificiranih raziskovalcev, znanstvenikov in univerzitetnih profesorjev v Evropi. Teme tečaja so vključevale: nova orodja IT za raziskovanje, skupinske motivacijske programe in posredovanje rezultatov raziskav. Praktično delo je vključevalo razvoj novih raziskovalnih metodologij in pripravljanje naprednih znanstvenih predstavitev. Nedas pravi, da je pridobil pomembne vpoglede v svoje delo in v področje primerjalnega jezikoslovja. Ta izkušnja mu je dala nov občutek samozavesti in motivacije. S sodelovanjem v tem programu sem pridobil koristne izkušnje, pravi. Ima pozitiven vpliv na to, kako poučujem, in kar je še bolj pomembno, na način, kako

105 Izobraževanje in usposabljanje Ta program ima pozitiven vpliv na to, kako poučujem, in kar je še bolj pomembno, na način, kako razmišljam o izobraževanju in raziskovanju. 103 razmišljam o izobraževanju in raziskovanju. Z novo samozavestjo, tako pravi Nedas, je bolje kot kdaj koli prej pripravljen na konkurenčnost v svetu visoke ravni akademskega znanja. Nova samozavest Čeprav ima samo 28 let, je Nedas že predstojnik Oddelka za mednarodne odnose na univerzi v Siauliaiju. Zdaj se je odločil, da bo šel še naprej in se začel ukvarjati z doktoratom, tako da bo nekoč mogoče postal redni profesor. Poleg tega ima novorojenko, zato Nedas in žena res pričakujeta, da se bodo stvari še izboljšale. Ne bi rekel, da sem bil prej popolnoma brez samozavesti, pravi. Bil sem prepričan vase in v svojo prihodnost, vsaj do neke mere, vendar pa nisem imel znanja in izkušenj, ki sem jih potreboval, da bi naredil naslednji korak, da bi uresničil to prihodnost. Nekaj je manjkalo. Zdaj vidim svojo pot naprej in ta pot vključuje nova vrata, ki se bodo odprla zame in za mojo družino.

106 104 Učiti druge, kako napredovati v življenju Mogens Lausen je odprt in zanimiv človek, vendar ni bil vedno tak. Danes je talentiran glasbenik in igralec, vendar pa je moral premagati sramežljivost v šoli in v svojem osebnem življenju. Odraščal sem v majhnem mestu na severu Jutlanda, pravi. Bil sem tih otrok in težko sem se izražal, vendar pa sem od nekdaj ljubil glasbo. Mogens je najprej hotel študirati glasbo na univerzi vaarhusu, vendar pa so ob tistem času po celi državi zmanjševali glasbene oddelke. Vedel sem, da bo vedno težko biti poklicni glasbenik, pravi. Gledališčejepredstavljalo drugačne izzive, pa sem si mislil, da bi bila to mogoče prava stvar zame, zato sem se odločil, da se vpišem na gledališko igro. Odločitev je bila res pogumna za nekoga, ki je bil kronično sramežljiv. Ne glede na vse skupaj pa je bilo jasno, da bo Aarhus igral pomembno vlogo v njegovem življenju. To je razburljivo in živo kulturno središče, pravi Mogens. Aarhus je drugo največje mesto in glavno pristanišče Danske, ki je v zadnjih letih doživelo več javnih obnovitvenih projektov, ki so spremenili nekdaj propadajoče središče mesta v pravi oder za lokalno kulturo in gospodarstvo. Z nekaj več kot prebivalci ima Aarhus neuradni naziv Prestolnica Jutlanda. Izboljševanje pomembnih izkušenj Ko sem končal s študijem, sem bil tu v mestu nekaj časa poklicni igralec, pravi Mogens, celo režiral sem nekaj malega. Delo me je naučilo ogromno o samozavesti, vendar pa življenje v gledališču ni lahko, tako da sva z ženo morala prebroditi nekaj res težkih obdobij. Mogens je ugotovil, da bi bila prava pot naprej ustanovitev lastnega podjetja. V sebi je videl potencial, da bi ljudem lahko pomagal, da bi postali bolj samozavestni in izpilili svojo življenjsko igro. Med leti, ki jih je preživel v gledališču, je razvil svoje metode mentorstva, s katerimi je uporabil svoje znanje kot igralec in izvajalec, da je izvabil vse iz igralcev, našel motivacijo in se spoprijel s težkimi osebnimi težavami. Te iste tehnike bi lahko pomagale vsem ljudem, je ugotovil, vendar je vseeno potreboval pomoč pri tem, da bi svoje ideje spremenil v uspešno kariero.

107 Izobraževanje in usposabljanje Imel sem precej jasne predstave o tem, kaj hočem, pravi Mogens, vendar pa sem poskušal ustanoviti podjetje brez vsakršnih izkušenj. Medtem je moja žena poskušala najti podporo za gledališko ekipo, ki jo vodi, to pa je pomenilo, da najina finančna situacija ni bila prav stabilna. Vedel sem, da moram najti pravo pomoč, da lahko zaženem svoje podjetje, in moral sem hitro ukrepati. Več kot samo pravila in predpisi Pomoč za Mogensa in njegovo družino je prišla v obliki posebnega tečaja za usposabljanje nadebudnih podjetnikov, ki ga je sofinancirala Evropska unija preko Evropskega socialnega sklada. Ta tečaj je Mogensu pomagal, da je začel s svojim podjetjem. Dobil sem veliko zelo koristnih informacij o tem, kako začeti. Upoštevati je treba veliko administrativnih pravil in različnih postopkov, pravi. Tečaj usposabljanja, ki ga je organiziral Center za podjetništvo na univerzi v Aarhusu, je vključeval konkretne nasvete o tem, kako se spoprijeti z gospodarskimi pravili in predpisi, vendar pa je od udeležencev tudi zahteval, da raziščejo lastne sposobnosti, motivacije in pričakovanja. Spoznavanje,prometnih predpisov je res zelo pomagalo, pravi Mogens. Brez tega ne bi mogel začeti s poslom, poleg tega pa sem se naučil tudi marsičesa o svojih močnih in šibkih točkah, o svoji osebnosti in potencialu za neodvisnega podjetnika. Ta izkušnja mi je pomagala dobiti jasno sliko o tem, kaj hočem in kako to doseči. In to je tisto, kar učim druge. lastnostmi, ki morajo izraziti sami sebe in razumeti druge ljudi ter komunicirati z njimi. Če veš, kdo si, in zakaj hočeš tisto, kar hočeš, lahko vplivaš na to, kako dobro boš to opravil, pravi Mogens. To je nekaj, česar sem se naučil na tečaju ESF. Ta izkušnja mi je pomagala dobiti jasno sliko o tem, kaj hočem in kako to doseči. In to je tisto, kar učim druge. Do zdaj sem pomagal že več sto ljudem, da so se v svojih življenjih in karierah premaknili naprej. Zame je to uspeh. 105 Proti uspehu Zdaj ima Mogens v Aarhusu svoje podjetje. Podjetje Re-Act! ponuja mentorstvo in svetovanje ljudem, ki želijo napredovati v svoji karieri, razviti sposobnosti, se prebiti skozi poslovne težave in izgnati osebne demone. Mogens med delom obiskuje podjetja in organizacije v središču mesta in v podeželski okolici, poleg tega pa izvaja mentorstvo tudi v svoji domači pisarni. Moje stranke so vseh vrst, pravi Mogens. To so lahko ljudje, posamezniki, ki si želijo izboljšati kariero, podjetja, ki razmišljajo o strateškem prestrukturiranju, ali organizacije, ki so vpletene v trda pogajanja z državnimi oblastmi ali drugimi organi. Vsi ti, pravi, predstavljajo ljudi z različnimi osebnostmi in

108

109 Socialna vključitev

110 108 Priti na pravo pot Kot študentka univerze v Ljubljani je Jana Urbanija navdušena nad prihodnostjo. Šestindvajsetletnica študira geotehnologijo in namerava zgraditi kariero v rudarski industriji. Hočem postati inženirka, pravi. Hočem službo, kjer bi lahko delala na velikih projektih v različnih državah po celem svetu. Vendar pa pot, ki jo je pripeljala do sem, ni bila ravna in udobna, in pred nekaj leti njena prihodnost ni bila videti tako svetla. Njena najstniška leta, ki jih je preživela v okolici Bleda, so bila precej razburkana. Ko sem odraščala, sem imela veliko težav, pravi. Moj oče je veliko pil, zato sta se starša ločila. Prvič sem zbežala od doma pri šestih letih, depresivna pa sem bila od dvanajstega leta naprej. Zmeraj je imela rada šport, vendar pa se je morala številnim dejavnostim odpovedati zaradi težav s koleni, kar je še povečalo njen občutek odtujitve. Nisem spadala zraven in moje življenje je bilo bedno. Iskala je nekaj, kamor bi spadala, zato je začela eksperimentirati z drogami. Začelo se je kot družabna zadeva, na zabavah in v klubih, vendar je vse skupaj postalo precej bolj resno. Vsak dan je jemala ekstazi, kmalu pa je prešla tudi na trde droge. Na dan sem zaužila tudi do pet tablet. Nato sem začela jemati heroin, da sem se pomirila. Da bi lahko potešila naraščajočo potrebo po drogah, je začela krasti, njeno obnašanje pa jo je odtujilo od prijateljev. Bili smo na različnih valovnih dolžinah. Za vse skupaj mi je bilo vseeno. V šoli sem postala samotarka in začela sem iskati prijatelje med zasvojenci. Na koncu sem več časa preživela v barih kot v šoli, pravi. Zadnjega letnika ni naredila, kar je bilo mogoče predvidljivo, in se je izpisala iz šole. Poleg tega sem imela vedno več težav s policijo. Ustvarjanje sprememb Program neformalnega izobraževanja, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, je začel spreminjati njeno življenje. Program Projektno učenje mladostnikov (PUM) je namenjen temu, da pomaga mladim ljudem, ki niso zaključili redne izobrazbe, da se zaposlijo. Vključuje projekte umetne obrti, praktičnega učenja, razvoja življenjskih sposobnosti, osebnega razvoja in svetovanja.

111 Socialna vključitev Na tečaju so se do mene obnašali kot do posameznika. Atmosfera je bila zelo dobra. Vsi smo se medsebojno podpirali, nismo si konkurirali in lahko smo bili takšni, kakršni smo. 109 Jani je to obrnilo življenje na glavo. To je bilo tisto, kar sem potrebovala. Ugotovila sem, da lahko živim na drugačen način. Takoj je ugotovila pozitivno spremembo glede na svoje prejšnje izobraževalne izkušnje. V šoli si samo številka. Na tečaju pa so se do mene obnašali kot do posameznika. Vsi smo bili na istem, vse nas so porinili iz rednega sistema, pravi. Zato je bila atmosfera zelo dobra. Vsi smo se medsebojno podpirali, nismo si konkurirali in lahko smo bili takšni, kakršni smo. Tečaja se je udeleževala eno leto. Čeprav je še vedno uporabljala droge, je začela spoznavati, da se jih hoče rešiti. Postajala sem nora, pravi. Bala sem se, da bom pristala v psihiatrični bolnišnici ali umrla. Sedaj dela v nočni izmeni v centru za mlade, ki imajo težave z drogami in alkoholom, in uporablja svoje izkušnje, da pomaga drugim, ki so v težavnem obdobju. Nadzoruje najstnike, ki tam bivajo, in jim svetuje, kadar jim lahko. Rada bi ustanovila komuno, podobno tisti, v katero sem šla jaz, le da bi pomagala ljudem z depresijo, pravi. Vendar pa je to dolgoročen cilj. Trenutno samo uživam v tem, kar počnem, in se veselim prihodnosti. Odločila se je, da gre v zaprto komuno, da se reši drog in spravi življenje nazaj na pravi tir. Bilo je zelo težko, pravi. Komuna, ki jo organizira katoliška organizacija v Italiji, je bila zelo stroga nič televizije, minimalni stiki z zunanjim svetom, malo materialnega udobja in program trdega fizičnega dela. Bilo je hujše kot v vojski, pravi Jana. Še težje kot fizično delo, meni Jana, pa so bile osebne spremembe. Sprejeti moraš samega sebe in si nato prizadevati, da se izboljšaš. Dajo ti odgovornost in na koncu prideš ven kot oseba. Vidiš svoje napake, razlaga. Bilo je kot pekel, vendar pa imam dobre spomine, ker je skupnost tako čista. Odkrita je in lahko skleneš čudovita prijateljstva. Tam doživiš veliko čudovitih trenutkov, ker je življenje tako čisto. Po skoraj treh letih se je Jana počutila pripravljeno, da se spoprime s svetom. Domov se je vrnila leta Moji stari prijatelji so me sprejeli, kar je bila velika pomoč. Takoj sem začela znova študirati. Najslabša stvar (za zasvojenca) je biti osamljen in sam. Ponovno je opravila izpite v šoli in nato opravila še dodaten tečaj, da se je lahko vpisala na univerzitetni program, ki ga obiskuje. Nekaj moraš tudi vrniti Jana je filozofska glede preteklosti in se zaveda, da je imela srečo. Res sem hvaležna za vso pomoč, ki sem jo dobila, in za ljudi, ki so mi stali ob strani, pravi. Prejela sem ogromno in nekaj hočem vrniti.

112 110 Nove spretnosti v informacijskih tehnologijah za boljšo prihodnost Kot veliko ljudi dandanes uporabljam računalnike za posel in zabavo. S tem, da vem, kako kar najbolje izkoristiti te tehnologije, si lahko zagotovim boljše življenje in obetajočo prihodnost. Tako pravi Christos Giannakopoulos, mlad mož s svetlo prihodnostjo, vsaj deloma po zaslugi Evropskega socialnega sklada. Christos je v mladih letih izgubil oba starša, zato se je skupaj s starejšim bratom preselil iz Aten v majhno sirotišnico na obrobju Halkide. Ustanova, kjer še zmeraj živi, je na ozemlju starodavnega samostana. Visoko na skalnati obali majhno cerkvico obdajajo številne majhne zgradbe, vključno z učilnicami in igrišči, kakor tudi večje zgradbe z domovi za gojence, veliko kuhinjo in skupnimi prostori za približno deset sirot. Premagovanje hudih ovir Okolica je bila slikovita, razmišlja Christos, ko si ogleduje mirno modrino zaliva Evia, odraščanje brez matere in očeta pa je bilo vseeno težko. Kljub temu sta fanta našla svojo pot. Ko je prišel čas za to, je Christos odšel v vojsko. Grčija ima trenutno univerzalno vojaško obveznost za moške,po kateri moški nad 18 let odslužijo 12 mesecev vojske. Med Christosovim služenjem vojaškega roka mu je poveljnik predlagal, naj se vpiše vbrezplačni tečaj usposabljanja za informacijsko tehnologijo. Christos je priložnost zagrabil zobema rokama. Tečaj, kijebil namenjen široki skupini, vključno sprikrajšanimi posamezniki inčlani oboroženih sil, jepodpirala Evropska unija prek ESS. Cilj tega programa usposabljanja je bil, da se udeleženci naučijo osnov informacijske tehnologije, da bi tako izboljšali svojo digitalno pismenost in s tem tudi svoj potencial na trgu dela. Projekt je izvajala grška Služba za izvajanje ukrepov ESS Generalnega sekretariata za upravljanje evropskih sredstev, ki je del Ministrstva za zaposlovanje in socialno zaščito, v okviru operativnega programa Informacijska družba , ki ga je pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo in finance. Vodstvena organizacijska enota (MOU) je neprofitna ustanova znotraj širšega javnega sektorja, ki pomaga javnim oblastem pri

113 Socialna vključitev Informacijska tehnologija nam nudi pomembna orodja v vseh sektorjih in sodelovanje na tečaju usposabljanja je bilo zame nedvomno uporabna izkušnja. 111 učinkovitem upravljanju programov, ki jih financira EU. MOU poroča grškemu ministru za gospodarstvo in finance. Lekcije iz informacijske tehnologije so Christosu pomagale izboljšati prej bolj omejeno računalniško znanje in mu dale boljše razumevanje osnov aplikacij za obdelavo besedila in preglednic ter uporabe interneta. Praktična uporaba Christos vsak dan dela z računalniki tako doma kot v službi. Toliko je reči v internetu, pravi. Uporabljam ga za komuniciranje s prijatelji in za pridobivanje informacij o različnih temah. Poleg tega lahko najdem informacije o novih storitvah in izdelkih, vendar uporabljam računalnik tudi v službi. Spolnim delovnim časom je zaposlen vbližnji trgovini za opremo doma. Del svojega časa preživi tako, da pomaga strankam v razstavnih prostorih, vendar pa tudi preverja naročila in posodablja baze podatkov na pisarniškem osebnem računalniku, ko se mu zahoče malo svežega zraka, pa dostavlja kupljene izdelke. Brezplačni računalniški tečaj je bil za moje življenje zelo pomemben, potrdi. Brez njega ne bi bil tam, kjer sem. Christos pravi, da so drugi udeleženci tečaja, ki so ga obiskovali skupaj z njim, prav tako dosegli več zaradi sposobnosti, kiso se jih naučili. Pogled v prihodnost Christos vidi svoje trenutno delo kot pomembno odskočno desko, saj se je naučil veliko o upravljanju in o tem, kako voditi uspešno podjetje. Upa, da bo nekoč lahko ustanovil svoje podjetje, mogoče skupaj s svojim bratom. Pogosto se dobiva in se igrava z idejami, pravi. Razmišljava, da bi mogoče odprla kavarno ali internetni bar. To se bo zgodilo enkrat v bližnji prihodnosti, ko bo čas za to. Prihajam iz starodavne dežele, kjer smo vsi ponosni na svojo zgodovino, doda. Vendar pa to ne pomeni, da moramo živeti v preteklosti. Lahko gledamo tudi v prihodnost. Informacijska tehnologija nam nudi pomembna orodja v vseh sektorjih in sodelovanje na tečaju usposabljanja je bilo zame nedvomno uporabna izkušnja.

114 112 S ceste na modno brv Obožujem Bologno, vendar je bila zame pogubna, pravi Fiorella, ko si ogleduje svetovno znano Piazzo Maggiore v italijanskem mestu. Kljub temu pa na ulicah najdete solidarnost, ki je ne boste našli nikjer drugje. Odkar je kot najstnica zbežala od doma, je Fiorella imela težko in razburljivo življenje. Več let je preživela vzaporu, čemur je sledilo dolgo obdobje depresije. Dve leti je bila brezdomka, spala je vparkih inčakalnicah. Zdaj, pri petdesetih se je njeno življenje končno ustalilo. Svoje stanovanje si deli s svojim mirnim mešancem nemškega ovčarja Albo in ima stabilno razmerje. Poleg tega upravlja elegantno okrašeno trgovino zrabljenimi oblačili Il Vestito vsredišču mesta, kjer se domačini in turisti sprehajajo med znamenitimi bolonjskimi arkadami. Trgovina je last Piazza Grande, lokalne organizacije, kijebila ustanovljena leta 1993, da bi podpirala brezdomce. Spomočjo Evropske unije prek Evropskega socialnega sklada je Piazza Grande organizirala tečaj šiviljstva, kijefiorello pripeljal na trg dela in ji obnovil samospoštovanje. Piazza Grande me je sprejela in mi dala prostor in čas, da si opomorem, jaz pa sem izkoristila vse možnosti, ki so mi jih dali, pravi. Veliko težav sem imela, vendar pa sem vedno obdržala svoje dostojanstvo in vrednote. Globoko v sebi sem deloven človek. Trganje vezi Fiorella se je rodila v bogati družini, vendar pa je že zgodaj zavrnila svoje okolje. Moja mama je kmalu po tem, ko me je rodila, dobila tumor. Umrla je, ko sem jih imela 13. To je bila težka zgodba. Lahko bi jedla z zlatega krožnika, vendar pa sem si vedno želela svobode. Želela sem živeti svoje življenje. Moji starši so bili čudoviti in hoteli so me razvajati. Vendar pa me takrat to sploh ni zanimalo. Pomembno je, da spoštuješ svojo družino, je sedaj prepričana. Pri meni so naredili napake, vendar pa je bilo to zato, ker so imeli težave. Poleg tega so bili preveč bogati. Fiorella je zbežala od doma, da bi se poročila pri šestnajstih. Oče mi je prepovedal poroko, zato sva šla v Rim, da bi dobila dovoljenje od papeža samega, se spominja. V letu dni pa se je par razšel. Kmalu se je znova zaljubila, tokrat v Indijanca. Vendar je umrl v

115 Socialna vključitev Piazza Grande me je sprejela in mi dala prostor in čas, da si opomorem, jaz pa sem izkoristila vse možnosti, kiso mi jih dali. 113 letalski nesreči teden po tem, ko je Fiorella ugotovila, da je noseča. Pri osemnajstih je rodila sina Micheleja, ki je imel prirojeno srčno bolezen, zato je umrl v bolnišnici po samo šestih mesecih življenja. Po smrti mojega sina so stvari šle na slabše, prizna Fiorella. Naslednjih nekaj let je potovala po svetu Avstralija, Brazilija, Tajska in vedno živela na robu zločina. Ko so jo končno ujeli, je šla za dlje časa v zapor. Ko so jo izpustili, se je ponovno srečala s svojim očetom in začela delati v njegovi restavraciji kot kuharica. Nato pa mu je nekega jutra leta 1992 prinesla jutranjo kavo in ga našla mrtvega. Doživel je srčni napad. Ta tragedija jo je pognala v globoko depresijo. Najprej je nadaljevala z delom, vendar pa, kot pravi, Nisem živela v resničnosti. Odrezala se je od drugih članov družine in začela uživati mamila. Heroin, kokain, metadon Vse sem poskusila. Zapadla je v dolgove in začela krasti, da je lahko nahranila sebe in svojo zasvojenost, dokler na koncu ni postala brezdomka. Pomoč je tam, kjer jo potrebuješ Prvi Fiorellin stik s Piazzo Grande je bil leta Prvotni namen organizacije je bil izdajanje časopisov, da bi tako pridobili sredstva za brezdomce, zdaj pa vključuje socialne delavce in ulične odvetnike (avvocati di strada) ki na ulicah nudijo praktično pomoč (hrano, oblačila in odeje) ter nasvete. Poleg tega zaposluje tudi približno 20 ljudi v svoji čistilni in dekorativni zadrugi (Fare Mondi), kolesarski delavnici in skladišču oblačil, ki zbira donacije in jih razpečuje ljudem, ki jih rabijo. Vodi tudi gledališko skupino. Organizacija se je razširila in organizira dejavnosti usposabljanja, nudi več priložnosti za delo za najrevnejše in najbolj izključene ljudi v Bologni, med katerimi je veliko priseljencev in Romov. Naš cilj je, da se vsi razvijejo in delajo, kar morejo, pravijo organizatorji. Ključni pomen dela Piazza Grande ji je ponudila upanje, ki ga je potrebovala. Po več mesecih v bolnišnici z resnimi poškodbami jeter in ledvic, ki bi bile lahko usodne, je končno le lahko dobila svoje stanovanje. Čeprav sem še vedno imela težave, mi je Piazza Grande začela dajati delo, nadaljuje. Leta 2004 se je udeležila tečaja osnov šiviljstva. Ko sem bila majhna, so bile moje varuške šivilje. Gledala sem jih. Zmeraj sem si želela to sama početi. Drugo usposabljanje leta 2006 jo je naučilo, kako prepoznati dobra rabljena oblačila in kako jih spremeniti v modne izdelke. Novembra 2007 je Il Vestito končno odprl svoja vrata. Fiorella in njena pomočnica Micaela Ugolini sta odgovorni za finančno vodenje podjetja, izbiranje oblek za prodajo iz donacij oblačil in upravljanjem trgovine s pomočjo majhne ekipe usposobljenih šivilj, ki prilagajajo oblačila. Srečna sem s tem, kar trenutno počnem, čeprav bi lahko bila še bolj zaposlena. Vendar pa je Piazza Grande investirala vame in lahko se jim zgolj zahvalim, razmišlja Fiorella. Pred časom se je po dolgem obdobju tudi ponovno srečala s svojimi brati in sestrami ter nečaki in nečakinjami. Na ulicah je živela s skupino brezdomcev, ki so se medsebojno spoštovali in imeli nenapisano pravilo,dasevsak briga zase. Ne bi se mogla vrniti tja, nikakor! pove. Morala sem se znebiti svojega samouničevalnega instinkta, ne pa ljudi, ki sem jih poznala. Pomembno je ostati pozitiven. Če si pozitiven, lahko pomagaš tudi drugim, zato poskušam pomagati drugim ljudem na svoj lasten način. Delavci Piazza Grande so me našli v parku, se spominja Fiorella. Nisem tip človeka, ki bi živel na ulici, zato sem se odločila, da preneham z mamili. To sem naredila čisto sama. Naučila sem se boriti zase, ko sem bila še v maternici, in imam močan značaj v zaporu so me klicali,ogenj in led zaradi mojih svetlih oči. Videla sem preveč reči, zato napadem, preden me kdo napade. Trd človek sem, sem pa tudi strastna.

116 114 Priložnost za duhovno odrešitev Allan McGinlay ni slab človek, vendar pa je preživljal težke čase, ko je odraščal na nevarnih ulicah Glasgowa. Gibal se je v vprašljivih krogih in do osemnajstega leta naredil nekaj napak ter bil ujet pri dvomljivih dejavnostih. Na koncu se je njegovo življenje začelo vrteti okrog pitja, iskanja težav po lokalnih gostilnah in pretepanja na ulicah. Čas je tekel in kar naenkrat se je znašel v vrtoglavem krogu brezposelnosti, zlorabe drog in nazadnje zaporne kazni. Prišel je iz zapora, preteklo je še nekaj let in srečen zakon mu je zagotovil nekaj oddiha ter mu dajal občutek urejenosti in pripadnosti, vendar pa smole še ni bilo konec. Ko je izgubil še eno službo, je postal frustriran. Spirala navzdol je bila videti kot začaran krog. Izgubil je upanje in postal depresiven. Danes pravi: Nekateri ljudje potrebujejo drugo priložnost v življenju. Imel sem to srečo, da sem to drugo priložnost dobil. Modrost skozi izkušnje Projekt Življenjsko mentorstvo, ki ga sofinancira Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, je Allanu dal njegovo drugo priložnost. Cilja projekta je bil omogočiti nekdanjim zapornikom, da najdejo plačano delo. Tečajniki, ki so bili nekdanji prestopniki, so se poleg tega naučili, kako svetovati drugim nekdanjim prestopnikom, ki so se vračali v Glasgow po določenem času v zaporu. Projekt je pomagal Allanu, da je premagal svoje demone in obrnil svoje življenje za 180 stopinj. Ko je zaključil usposabljanje, ga je zaposlila organizacija Wise Group in zdaj dela s polnim delovnim časom v pisarni v Wishawu na Škotskem, kjer pomaga drugim nekdanjim prestopnikom. Allan je tako spet v zaporu, le da je zdaj tam zato, da pomaga drugim: ljudem, ki so padli čisto na dno, in ljudem, ki so sprejeli napačne odločitve. Srečuje se z zaporniki, ki jih bodo kmalu izpustili, in jim pomaga, da se vrnejo v življenje zunaj zapora, najdejo delo in stanovanje, stopijo v stik s socialnimi službami, vzdržujejo pozitiven odnos do življenja in ne zaidejo s prave poti. Model pomoči sovrstnikom, pri katerem nekdanji zaporniki pomagajo drugim nekdanjim zapornikom, se šteje za učinkovit način vzpostavljanja zaupanja, okrepitve duševnega in čustvenega

117 Socialna vključitev zdravja uporabnikov te storitve, zmanjševanja tveganja samopoškodb in ponovne vrnitve na kriva pota. Nekateri ljudje potrebujejo drugo priložnost v življenju. Imel sem to srečo, da sem to drugo priložnost dobil. 115 Zadovoljstvo pri delu K nam pridejo precej hudi primeri, razloži Allan. Vidimo mlade ljudi, ki so zasvojenci, v slabem stanju, obupani, celo samomorilski. Tragično je, lahko ti zlomi srce, vendar pa nam daje ogromen občutek dosežka in zadovoljstva, kadar lahko enemu od teh otrok pomagamo, da se spremeni, mu najdemo streho nad glavo in službo. Zadovoljstvo in samozavest sta ključa do Allanovega novo odkritega uspeha. Projekt Življenjsko mentorstvo je zanj in za njegovo družino pomenil ogromno spremembo, tako da lahko danes odkrito pove, da je srečen človek. Če se ne bi pojavil ta program, bi se moje življenje znašlo v začaranem krogu. Program mi je omogočil, da sem postal mož, ki bi moral biti že zdavnaj.

118 116 Komunikacija za gluhoneme Mário Greško se je rodil gluhonem in je bil še dojenček, ko ga je mama pustila v sirotišnici na slovaškem podeželju. Šele pri šestih so ga premestili v šolo za gluhoneme otroke in takrat se je lahko začela njegova dolga pot do svobode in izpolnitve. Ljudem povem, da sem se dvakrat rodil, pravi. Drugič sem se rodil pri šestih letih. Pred tem nisem imel jasnih misli. Moji spomini na ta čas so komaj obstoječi, samo nejasni vtisi so. Vem, da sem se igral z drugimi otroki. Lahko sem videl, kako se jim premikajo usta, in vedel sem, da je to pomembno, vendar pa sem bil zmeden in nisem razumel, kaj se dogaja. Od tistih časov mi ni ostalo skoraj nič. Prebijanje skozi težak začetek Ker je bil premeščen v posebno šolo, se je Mário lahko učil in začel oblikovati jasne in razločne misli. Naučil sem se znakovnega jezika, pravi, in od takrat naprej imam spomine. Mário se je prav tako naučil brati z ustnic ter pisati in brati. Začel sem razumevati, kdo in kaj sem, pravi, kako sem drugačen, in lahko sem začel upati na kaj boljšega. Ko je prišel čas za to, se je preselil v Bratislavo, kjer je začel delati kot vajenec pri krojaču. Del programa šole za gluhoneme je bil tudi to, da se izučimo poklica, razloži Mário. Izdeloval sem oblačila, zato je bilo zame logično, da grem v krojaški sektor. Bil je začetek, vendar pa ni bilo tisto, kar sem hotel početi celo življenje. Moje prave sanje so bile delo v avtomobilski industriji. Čisto preprosto zato, ker obožujem avtomobile. Novo upanje Prijatelj je Máriu povedal o posebnem tečaju usposabljanja iz informacijskih tehnologij za gluhoneme, ki ga sofinancira Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Tečaj, ki je potekal v okviru programa EQUAL, je vključeval informacije o novih programskih orodjih in spletnih storitvah za gluhoneme. Gluhonemi imajo specifične težave z jezikom, pravi koordinator projekta EQUAL Milan Ručkay. To ni samo vprašanje prevoda. Pisni jezik je popolnoma drugačen koncept v primerjavi z znakovnim jezikom. Pisanje in branje sta simbolični dejanji: črke v besedah

119 Socialna vključitev ustrezajo zvokom, besede pa ustrezajo stvarem, dejanjem in konceptom. Mi vidimo črke in besede in jih slišimo v glavi. Gluhonemi ljudje pa nimajo besed. Ručkay pravi, da je znakovni jezik bolj podoben temu, da bi nekaj fizično opisoval z rokami. Čisto samosvoj jezik je, s posebno skladnjo in slovnico. Med tečajem je Mário spoznal spletne storitve, ki so na voljo gluhim, na primer, za boljše razumevanje pisnih informacij. Mário se je končno odločil, da bo investiral v prenosni računalnik. To je bila najboljša stvar, kar sem jih naredil, je dejal. To, da znam uporabljati računalnik in internet, je zame odprlo številna vrata. To, da znam uporabljati računalnik in internet, je zame odprlo številna vrata. 117 Življenje na hitrem tiru Z novimi sposobnostmi in novim zaupanjem vase je Mário prek spleta začel pošiljati prošnje za službo. In dobil jo je. Zdaj dela za podjetje Brose kot operater na avtomobilskem tekočem traku. Brose je uveljavljen proizvajalec komponent za avtomobilsko industrijo. Bratislavski obrat proizvaja sestave vrat za avtomobile za Volkswagnov obrat, ki je oddaljen le nekaj kilometrov. Mário ni edini gluhonemi na tekočem traku v podjetju Brose, pravi vodja človeških virov Ediltrúda Makarová. Imamo odprto politiko do invalidov. Imamo gluhoneme uslužbence in imamo govoreče ljudi, ki tekoče obvladajo znakovni jezik in lahko pomagajo pri prevodih, kadar je to potrebno. Dejstvo je, da zna Mário odlično komunicirati, z besedami ali brez. Vsi se nekako sporazumemo. Poleg tega je odličen in visoko motiviran delavec, nič drugačen od drugih v obratu. Po vseh merilih je Mário premagal izjemne težave, vendar pa se ne obremenjuje s preteklostjo. Pri tridesetih ima dobro službo z dobro plačo in zase ustvarja boljše življenje in boljšo prihodnost. Pravi, da bi se rad preselil v lepše stanovanje in išče potencialne partnerke za poroko. Ampak prijavijo naj se samo ustrezne kandidatke! Stvari so se zame res spremenile, pravi. To, da sem se naučil delati z računalnikom, je bila odlična poteza. Vesel sem, da sem dobil to priložnost.

120 118 Nasmehni se in reci nasmešek! Potniki, ki izstopajo na železniški postaji v mestu Hässleholm na jugu Švedske, gredo mimo prijetne trgovine z živili, ki ima v izložbi na ogled mamljiv aranžma sirov. Na veselem znaku piše: Anne- Lie s Ost & Delikatess. V trgovini se Anne-Lie Thuvesson široko nasmehne, ko pozdravlja stranke in jim postreže iz bogatega izbora posebnih sirov, odličnih čajev in kav, uvoženih olj ter piškotov in čokolad. Jasno je videti, da je ta trgovina Anne-Lie v ponos. Sama sem jo načrtovala, z malo pomoči sestre in prijateljev, pove. Črno-bela šahovnica na tleh, polirane lesene police, vrste obarvanih pločevinastih škatel vse to priča o natančnem očesu za estetske podrobnosti. Trgovina je priročno locirana ravno poleg stanovanja, v katerem Anne-Lie živi s svojima dvema hčerkama: 17-letno Hanno in 16- letno Amando, ter sivim mačkom po imenu Fritz. Srečo sem imela, da sem ga našla kot da bi mi bilo usojeno! To so moje sanje. Z življenjem sem zdaj zelo zadovoljna, pravi. 52-letna ločenka je odprla delikateso v juliju To je bila pogumna poteza po petih letih brez dela na bolniškem dopustu zaradi izgorelosti in depresije. Vse to ji je omogočil zdravstveni in rehabilitacijski projekt, ki je bil zasnovan za brezposelne ženske, ki so prej delale v negovalnih storitvah, sofinancirala pa ga je Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Tri desetletja dela Anne-Lie je pustila šolo pri 16-ih in bila skoraj 30 let kot negovalka na psihiatričnem oddelku. Skrbela je za alkoholike in shizofrenike, nato pa je dobila službo v novi bolnišnici v Hässleholmu na oddelku za paciente z demenco. Leta 1991 se je poročila, v naslednjih letih pa sta se rodili Hanna in Amanda. Vendar pa se zakon ni iztekel tako, kot si je želela. Njen mož je bil nestabilen in agresiven, pravi Anne-Lie. Preselila se je na novo delovno mesto v bližnjem mestu Bjärnumu, po boleči in težavni ločitvi leta 1994 pa je naslednjih osem let posvetila delu in svojima hčerkama. Nato jo je leta 2002 presenetil stres,ki se je nabiral.delo v izmenah in spori z njenim nadrejenim so še povečali pritisk. Bilo je preveč, razloži Anne-Lie. Začenjali so se napadi omotice in joka, postala pa

121 Socialna vključitev je tudi agresivna in kričala je na svoje otroke.zamesec dni je šla na bolniški dopust,vendar pa je bila po štirinajstih dneh v službi spet doma. Dva dni sem bila v postelji in nisem počela ničesar.zdravniki na Švedskem to imenujejo depresija, vendar pa je bilo zame težko sprejeti to diagnozo v psihiatriji sem delala skoraj 30 let. Na delovnem mestu nisem imela nikakršne podpore, vendar ni bilo samo to.to je bilo krizno obdobje v mojem življenju.zelo sem bila bolna. Nisem mogla na primer prebrati časopisa, in ko sem pomivala posodo, sem se morala podpirati. Ves čas sem jokala in jokala in imela občutek jeze. Prvo leto na bolniškem dopustu nisem naredila ničesar. Hčerki sem poslala v šolo, nato pa sem spala. K sreči je družina močno podpirala Anne-Lie. Vsaka dva meseca je šla k svetovalcu, predpisali pa so ji tudi antidepresive. Nisem hotela jemati zdravil, prizna, vendar pa mi je zdravnik razložil, da moji možgani ne proizvajajo snovi, ki jo potrebujejo. Še vedno jemljem majhne doze. Odpiranje trgovine je bilo stresno. Ponudba, ki je ni mogla zavrniti Nato pa je po treh letih prišlo pismo, ki ji je nudilo mesto v programu Trajnostno zdravje. Nisem se počutila sposobna za to, prizna Anne-Lie. Vendar pa sem čutila, da tega ne morem zavrniti, zato sem privolila. Shema je bila načrtovana posebej za nekdanje skrbniške delavce na dolgem bolniškem dopustu in jim je omogočila, da pridobijo znanja in sposobnosti, s katerimi bi lahko našli novo vlogo na trgu dela. Sedem lokalnih skupnosti je sodelovalo pri izbiranju kandidatov med svojimi nekdanjimi socialnimi in zdravstvenimi delavci. Nismo imeli vnaprej določenega načrta, pravi koordinator Per Larsson. Z vsakim človekom smo delali kot s posameznikom in poskušali ugotoviti, kaj res hočejo početi. Prepričan sem, da je zato šlo tako dobro. Ko smo projekt razvili, smo videli, da tako dober projekt ne bi smel izključevati moških, čeprav so v teh poklicih večinoma ženske. Od leta 2005 do 2007 so s projektom pomagali 200 ljudem z različnimi težavami, tako fizičnimi kot psihološkimi. Naš začetni ambiciozni cilj je bil, da jih 70% spravimo nazaj na delo ali k študiju, pravi Per Larsson. Naša končna številka je bila 69% bilo je fantastično. Če bi bil samo en od naših udeležencev uspešen, bi se splačalo. Pokazalo se je, da ljudje imajo notranjo moč, če le dobijo možnost, da jo razvijejo. Per je že začel z novim rehabilitacijskim projektom. Ena od udeleženk, Berith Eriksson, zdaj dela v Anne-Liejini delikatesi. Preden je začela s prekvalifikacijo, je 23 let delala v zdravstvu. Zelo lepa trgovina je, pravi. Dobri prijateljici sva postali in upam, da bom lahko ostala. Zgodba je res zanimiva, doda Per. Anne-Lie je uspela in ustanovila podjetje, zdaj pa pomaga nekomu drugemu v istem položaju. Čas zaceli vse rane Zdaj sem zelo srečna. Želim si, da bi vsakdo imel priložnosti, ki so bile dane meni. Anne-Lie je hvaležna, da je imela čas, da je spravila svoje življenje nazaj na pravi tir. Vsi ne razumejo, je razložila. Včasih se ljudi sili k hitenju. Vendar pa so si zaradi pomoči iz EU vodje projekta lahko vzeli čas. Zato sem danes tu in se počutim dobro. V temnih časih ji je pomagala tudi njena globoka vera. V lokalni nedeljski šoli je igrala kitaro. Bogu sem rekla, da vse to dajem v njegove roke. In vse se je dobro izteklo. Začela je zmajhnimi koraki poeno stvar naenkrat insestavila celoten poslovni načrt. Še preden sem zbolela, sem razmišljala osiru, se nasmehne Anne-Lie. To je ideja, ki sem jo imela že zelo dolgo. Polovico kapitala je dobila od organizacije, ki podpira majhna podjetja, tako da je lahko dobila dodatno posojilo od svoje banke. Več kot leto dni je delala v drugi trgovini s sirom vkristianstadu, kjer se je učila posla od lastnikatoma Perssona. Pomagal ji je vzpostaviti omrežje dobaviteljev in pridobiti kontakte. Trgovina je že dobičkonosna. Teden pred božičem je tu delalo pet ljudi, ponosno pove Anne-Lie. Potniki z vlaka si kupijo kos sira za na pot ali pa zato, da ga odnesejo domov. Vsak dan dobim nove stranke. To je edina delikatesa v mestu in če hočete najti podobne izdelke, morate iti kar daleč. Hotela sem ustvariti prijeten prostor, kjer se stranke počutijo dobrodošle, in tako tudi je. Zdaj sem zelo srečna in uživam v tem, da sem sama svoj šef, pravi Anne-Lie. Imam veliko prijateljev, ki so bili v enakem položaju kot jaz. Želim si, da bi vsakdo imel priložnosti, ki so bile dane meni. Ta projekt mi je tako zelo pomagal, da da sedaj želim, da vsi na Švedskem izvedo zanj. 119

122

123 Boj proti diskriminaciji

124 122 Estonski projekt integracije odpira vrata Program usposabljanja je omogočil ljudem, da so začeli misliti s svojo glavo, namesto da bi čakali, da jim pomagajo drugi, pravi Messurme Pissareva. Ni nam povedal, kaj naj naredimo, temveč nas je spodbudil, da smo premislili o tem, v katero smer želimo iti mi. Zame se ni bilo težko učiti, ker sem vedno hotela znati vse. Zdaj hočem znati še več! Messurme drobna in dinamična, modno oblečena v po meri krojen hlačni kostim je glavna direktorica nepremičninskega podjetja Ida-Virumaa Kinnisvara v mestu Jõhvi v severni Estoniji. Preden pa je leta 2004 šla na program usposabljanja za integracijo Neestoncev, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, je bilo njeno življenje precej drugačno. Bila je brezposelna, izolirana in razočarana. Messurme je odraščala v Dagestanu v Sovjetski zvezi, v gorski vasi ob Kaspijskem morju, kjer je njena družina imela vinograd. Govorila je lokalni jezik, tj. lezgijščino, ki uporablja cirilico in vključuje elemente tako ruščine kot turščine. Pred dvajsetimi leti se je preselila v Estonijo. Njen starejši brat je prišel v to državo kot vojak v sovjetski vojski, ko so bile baltske države še del SZ. Po končanem služenju vojaškega roka se je odločil, da ostane na tem območju, kar je omogočilo Messurme, ki je takrat imela 17 let, da se mu je pridružila in začela obiskovati šolo v Jõhviju. Rekel je, da je to drugačna vrsta civilizacije, se spominja. Po zaključku šolanja sem se prvotno nameravala vrniti v Dagestan, potem pa sem spoznala svojega moža. Zato se je zaposlila v lokalni tovarni kemikalij v Jõhviju, kjer njen mož, ki je inženir, zdaj dela za proizvajalca strojev. Prijavila se je na večerno šolo vtalinu, kjer je študirala mehaniko in gradbeništvo, pri čemer je to, dajebila za mlado žensko to nenavadna izbira, ni oviralo. Vendar pa je bilo delo težko, z dolgimi, napornimi izmenami in po rojstvu drugega in tretjega sina je vzela porodniški dopust in nato ostala doma, da je zanju skrbela. Po šestih letih doma z družino se je začela počutiti vse bolj izključeno in nekvalificirano. Finančno je bilo za nas težko, saj smo imeli samo eno plačo, vendar pa nisem vedela, kaj naj naredim, da bi spet vstopila na trg dela po tem, ko sem bila toliko časa doma.

125 Boj proti diskriminaciji Psihološko me je ta projekt naučil, da lahko naredim kar koli. Dosežem lahko, kar koli želim, če se le osredotočim na to. 123 Težave z jezikom Poleg pomanjkanja zaupanja vase je bil njen glavni problem jezik. Messurme je študirala v ruščini. Približno četrtina estonskega prebivalstva je ruskega izvora in Jõhvi, ki je poleg ruske meje, ima veliko govorcev ruščine. Všoli vdagestanu je imela dobre ocene iz jezika, vendar pa je po tem, ko se je znašla med rojenimi govorci, ugotovila, da je daleč od tega, da bi rusko govorila tekoče, estonsko pa sploh ni znala. Čeneznaš lokalnega jezika, je mnogo težje komunicirati, če pa znaš več jezikov, je svet zate odprt, misli. Lokalni urad za zaposlovanje jo je usmeril kprojektu, kiga je sofinanciral ESS, izvajal pa ga je center za usposabljanje Ontika. Tako ni dobila samo priložnosti, da se nauči jezika, temveč se je veliko naučila tudi oestonskizgodovini in kulturi, izboljšala svoje socialne sposobnosti, kot so pisanje življenjepisa in prijav nadelovna mesta in tehnike za razgovore. Prek razgovorov, videopredstavitev in ekskurzij s strokovnjaki od odvetnikov do psihologov se je Messurme počasi vračala samozavest. Po kakšnih treh mesecih je dobila službo v knjigarni, kjer je pozneje napredovala na položaj vodje. Moj cilj je bil pridobiti sposobnosti, da bi šla lahko še dlje, pravi, zato je začela obiskovati še več tečajev, da bi nadgradila svoja znanja, in se začela ukvarjati z nepremičninami. Ko bo njena estonščina dovolj dobra, se namerava vpisatinaštudijpravanauniverzivtartujualitalinu. Mislim, da potrebujem več znanja, navdušeno pove. Brez bojazni za prihodnost Messurme je skrbelo, da potem, ko bo odpovedala službo, ne bo več našla nove. Vendar pa je projekt to spremenil. Naučil jo je, kako gledati naprej brez strahov o prihodnosti. Ko je prišla v Jõhvi, je poznala samo svojega brata, zdaj pa ima širok krog prijateljev. Najpomembnejše pa je, da je pridobila samozavest. Psihološko me je ta projekt naučil, da lahko naredim kar koli in da sem močna osebnost. Dosežem lahko, kar koli želim, če se le osredotočim na to. Potrebovala sem brco, da sem se spravila iz takratnega položaja, in v projektu so nam povedali:,to zmorete! Vedela sem, da bom dobila službo po koncu projekta, ker so nam dali dober občutek o nas. Če hočeš kaj doseči, moraš trdo delati, potrdi koordinator projekta Eha Korkus. Messurme je en od najboljših primerov. Čudovita skupina ljudi je bila. Povedali so nam, da bo dober rezultat, če jih 30% dobi delo, na koncu pa je bilo integriranih 60%. Rezultati so bili nepričakovani in bili smo zelo veseli. Zdaj izvajamo drug projekt, ker delovna mesta čakajo na ljudi. Eha prav tako misli, da so učitelji pridobili vsaj toliko kot učenci. Vsi Estonci niso najbolj navdušeni nad Rusi, pravi. Morali smo se spremeniti, prav vsak pa se ne more. Jõhvi je zelo drugačen od Dagestana. Čeprav Messurme pogreša dobro vino iz vinograda svojega očeta, pravi, da se je v Estoniji naučila piti kavo. Zdaj se njena dnevna rutina začne s skodelico kave v kuhinji po tem, ko vsi trije sinovi, petnajstletni Vladimir, osemletni Jeugeni in sedemletni Renat, odidejo v šolo. Ob desetih začne delati v bližnji pisarni in kot vodja podjetja je zadolžena za administracijo na računalniku, povezovanje s strankami in vodenje ogledov po hišah in stanovanjih, ki jih zastopa. Njene odgovornosti pa ne vključujejo samo prodaje nepremičnin. V Kivioliju, 30 kilometrov zunaj Jõhvija, njena agencija sodeluje z gradbenim podjetjem, da bi prenovili tradicionalni kamniti blok v 44 stanovanj in sobe za ljudi, ki pridejo v Kivioli, da bi delali v uspešni tovarni oblačil.

126 124 Vrnitev na trg dela Serge Mbami prihaja iz Kameruna, na Irsko pa se je preselil leta Doma je življenje težko in ni lahko dobiti spodobnega dela, pravi. Iskal sem boljše možnosti za življenje. Vendar pa najprej ni mogel dobiti dela. Zame je bilo težko najti službo, pravi 38-letnik. Spravljalo me je v obup. Delal sem kot prostovoljec in učil otroke, vendar pa to ni bilo plačano. Da bi preskrbel sebe in svojega mladega sina Ryana, je bil odvisen od državne podpore. Hotel sem več, pravi. Odločil sem se, da potrebujem usposabljanje, da bi izboljšal svoje možnosti. Leta 2003 se je vpisal na študij logistike in upravljanja oskrbovalne verige na Irish Institute of Purchasing and Materials Management. Na tem področju sem že imel nekaj izkušenj in vedel sem, da je to tip dela, ki mi ustreza, pravi. Rojen sem za opravljanje več opravil hkrati, govorim več jezikov in pod pritiskom se dobro obnesem. Triletni program je pokrival logistiko, skladiščenje, nabavo in upravljanje oskrbovalne verige. Vendar je imel težave pri iskanju zaposlitve tudi po zaključku študija. Čeprav sem imel diplomo, nisem mogel najti službe, ker nisem imel ustreznih delovnih izkušenj. Na Irskem je to zelo pomembno. Delovna praksa Nato je slišal za pripravništvo, ki ga je organiziral FÁS (irski nacionalni urad za izobraževanje in zaposlovanje) na področju administracije logistike oskrbovalne verige. To je bilo točno to, kar sem iskal, pravi Serge. Tečaj, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, je obsegal 22 tednov šolskega izobraževanja, ki mu je sledila delovna praksa v podjetjih. Serge je pridobil priznano poklicno kvalifikacijo FETAC Advanced Certificate in Supply Chain Logistics 6. stopnje, poleg tega pa še nekaj pomembnejšega, 16-tedensko pripravništvo v podjetju SerCom Solutions, podružnici podjetja DCC v Limericku, ki je specializirano za integrirano globalno nabavo, logistiko, skladiščenje in distribucijo elektronskega, telekomunikacijskega in trajnega blaga. Podjetje deluje kot globalni partner za zagotavljanje virov in upravljanje oskrbovalne verige (SCM) za številna vodilna tehnološka in telekomunikacijska podjetja kot tudi za distributerje in prodajalce.

127 Boj proti diskriminaciji Domov pošiljam denar, kar je zanje velika pomoč. Počutim se bolj varnega in lahko se sprostim, ne da bi se bal, kaj bo prinesla prihodnost. 125 Ko je končal z usposabljanjem, so mu ponudili stalno zaposlitev v podjetju. Med pripravništvom sem začel nekaj projektov, povezanih z novo pogodbo z ameriškim podjetjem, ki je hotelo začeti delovati na irskem in evropskem trgu. Podjetje mi je ponudilo delovno mesto, da bi nadaljeval z delom. Njegovo delo zdaj vključuje vse vidike logistike, od licenciranja do pošiljanja, proizvodnje, skladiščenja in končne dostave. Pridobivam globalne izkušnje, pravi. Delam s strankami iz držav v Evropi, na Srednjem vzhodu in v Afriki. Rad delam v tem podjetju. Čudovito je delati kot del ekipe. Redna zaposlitev je bila velika sprememba, pravi Serge, in je izjemno izboljšala kakovost njegovega življenja. Povečana varnost pomeni, da mu ni treba skrbeti, ali bo lahko nudil sinu vse, kar potrebuje,in lahko pomaga svoji družini v Kamerunu. Domov pošiljam denar,kar je zanje velika pomoč.počutim se bolj varnega in lahko se sprostim, ne da bi se bal, kaj bo prinesla prihodnost, doda. Uživam v življenju na Irskem. Tu so vsi dobrodošli, izpostavi. Irci so zelo zabavni ljudje. Nikdar se ne moreš usesti zraven Irca in ne poklepetati. Vendar pa je zelo deževno, se zasmeji. V prostem času rad skrbi za zdravje, zato hodi v fitnes in teče. Obožujem nogomet, pravi. Sem velik navijač Arsenala. Vendar pa Serge pravi, da noče zaspati na lovorikah in bo še poglabljal svoje znanje o poslovanju. Vedno hočem doseči več. Hočem, da je moj sin ponosen name.

128 126 Soba na vrhu Rada imam svojo službo, ker mi daje stabilnost in možnost, da se naučim česa novega, pravi Amparo Navaja Maldonado iz Seville v Španiji. Pogovor poteka v recepciji hotela višjega razreda, v katerem je zaposlena, in tridesetletnica je videti pozitivna in zadovoljna. Še ne tako dolgo tega pa je bila v drugačnem položaju. Ko je po koncu obveznega izobraževanja z malo kvalifikacijami zapustila šolo, je bila edina zaposlitev, ki jo je lahko našla, neredno delo, ko je čistila pisarne. Moje življenje je bilo res na mrtvi točki, pravi. Nisem imela nič stabilnega samo vsake toliko časa sem delala kot čistilka. Dobila sem dvomesečno pogodbo tu, nekaj dni sem delala tam, vmes pa so bila dolga obdobja, ko sem bila brezposelna. Amparo je odrasla v veliki romski družini. Njena starša sta se preživljala tako, da sta potovala od trga do trga in prodajala sadje, njej pa se je takšno življenje zdelo prenaporno in ne dovolj varno. Ko sta pred petimi leti z možem Juanom Manuelom Gallegom dobila prvega otroka, je spoznala, da hoče več varnosti za svojo družino. Hotela sem storiti nekaj drugega in spremeniti svoj položaj, pravi, hotela sem imeti kariero in hotela sem skrbeti zase in za svoje otroke. Ker niso imeli stalnega dohodka, je mlada družina živela v hiši njenih staršev skupaj z njenimi štirimi brati, kar je pomenilo, da so bili zelo na tesnem. Težko je bilo. Živela sem pri starših z majhnim otrokom in možem, pravi, zasebnosti ni bilo, tako da je to res vplivalo na najin odnos. Podpora po meri Pomoč je prišla, ko je izvedela za tečaj Acceder v lokalnem centru za zaposlovanje. Tečaj, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, se bori proti diskriminaciji romskih skupnosti in pomaga posameznikom, da si zagotovijo usposabljanje in izobrazbo, ki jo potrebujejo za stalno zaposlitev. Deluje že od leta 2000 in v prvih šestih letih je pomagal več kot posameznikom, da so se zaposlili po vsej Španiji. Program s prilagodljivimi programi usposabljanja omogoča ljudem, da pridobijo sposobnosti in izkušnje, ki jih potrebujejo, da se lahko prijavijo na prosta delovna mesta. Tečaji združujejo prakso

129 Boj proti diskriminaciji Moje življenje se je dramatično spremenilo, ker sem zdaj polno zaposlena. Lahko sem dobila hipoteko. 127 in teorijo in so prirejeni potrebam posameznikov. Amparo se je izučila za sobarico in opravljala prakso v hotelu v Sevilli. Tečaj mi je zagotovil dodatno kvalifikacijo, s katero lahko dobim delo, pravi. Še pomembneje pa je, nadaljuje, da je usposabljanje izboljšalo njeno samopodobo in samozavest. Videla sem, da imam več možnosti. Odprlo se mi je več vrat. Nadzorniško delo Kmalu zatem, ko je leta 2004 zaključila tečaj, je dobila službo s pogodbo za določen čas kot hotelska sobarica. Štiri leta pozneje se je zaposlila s pogodbo za nedoločen čas v enem od največjih hotelov v mestu in napredovala v položaj nadzornice. Sedaj je vodja majhne ekipe sobaric, ki jim dodeljuje delo in zagotavlja, da se vzdržujejo standardi. Amparo pravi, da so ena od stvari, ki jih najbolj ceni pri delu, sodelavke, s katerimi dela: Čudovito je delati kot del strokovne ekipe. Na osebni ravni je stabilna zaposlitev v hotelu omogočila mlademu paru, da sta si kupila svoj dom. Najnovejši član družine, mali Adrian, je na svet prišel na začetku leta 2008, tako da je bila izboljšava materialnega stanja družine ravno pravočasna. Moje življenje se je dramatično spremenilo, ker sem zdaj polno zaposlena. Lahko smo dobili hipoteko, pravi Amparo. Zdaj imamo svoj dom in avto in počutim se finančno varno.

130 128 Stati na svojih nogah Ko je Abshir Abukar začel delati venem največjih vrtnih centrov na Švedskem, ni vedel veliko orastlinah ali orodjih ali otem, da je alergičen nacvetni prah. Vendar se je hitro učil, tako da zdaj opravlja raznoliko delo, kivključuje upravljanje zalog, pomoč strankam in delo vekipi. Za 25-letnikajetopravzaprav čudovita vloga. Abshir je imel 17 let, ko se je njegova družina leta 2002 preselila v Malmö iz Etiopije. Kot družaben in živahen človek se je hotel vključiti v življenje v novi domovini. Vendar pa je bilo to zanj vsaj na začetku težko. Bil je hud kulturni šok, pravi. Vse je bilo drugače od tistega, kar sem si predstavljal, in počutil sem se kot tujec. Številne stvari so se mi zdele čudne. Najprej je šel v jezikovno šolo, da bi se naučil švedščine, njegov oče, učitelj, ki se je preselil na Švedsko pet let pred družino, pa je hotel, da nadaljuje z izobraževanjem. Vendar tega nisem hotel. V izobraževalnem sistemu bi moral začeti od začetka, pravi Abshir. Zaradi tega je med nama prišlo do napetosti. Poleg tega pa je prišlo še do spopada kultur med strogo muslimansko družino in bolj liberalno družbo, v katero se je želel vključiti Abshir, kar je še povečalo napetost. Hotel je biti neodvisen in stati na lastnih nogah, vendar nisem vedel, kako dobiti službo ali kaj podobnega, pravi. Občasno je delal kot čistilec ali pa je pomagal skrbeti za prizadete otroke. To sem delal dve leti in pol, vendar ne s polnim delovnim časom in nisem zaslužil dovolj, se spomni. Ker ni imel stalnega dela, se ni mogel izseliti in si najti svojega stanovanja. Še vedno so me podpirali starši. In ker ima 10 mlajših bratov in sester, so doma živeli precej na tesnem. Takrat sem tudi imel prijateljico in hotel sem več prostora, pravi. Včasih je celo spal v omari v trgovini svoje mame. Učenje dragocenih veščin Program za mlade Novo mesto mu je pomagal spremeniti življenje. Izvaja ga lokalna organizacija Drömmarnas Hus, sofinancira pa ga Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Ta projekt nudi svetovanje, usposabljanje, kulturne in samorazvojne dejavnosti za ljudi, ki niso v celoti integrirani v družbo.

131 Boj proti diskriminaciji Bil je hud kulturni šok. Vse je bilo drugače od tistega, kar sem si predstavljal, in počutil sem se kot tujec. Številne stvari so se mi zdele čudne. 129 Ta program je Abshirju omogočil, da se usposobi za delo in pridobi življenjske sposobnosti ter se nauči, kako se predstaviti. Poleg tega je dobil še delovno prakso v vrtnem centru, kar je pripeljalo do ponudbe za stalno zaposlitev. Uživam v svojem delu, pravi. Posebej v tem, da lahko pomagam strankam in delam kot član ekipe. Lasten prostor Abshir je dobil svoje stanovanje in se naučil večje neodvisnosti. Zdaj je zaradi tečaja veliko reči drugačnih, pravi. Imam svoje stanovanje. Poleg tega sem opravil vozniški izpit in imam svoj avto. Ima tudi aktivno družabno življenje. Navdušen je nad športom in plesom, tako da redno igra nogomet in pleše salso tudi do trikrat na teden. Abshir je zdaj zadovoljen s svojim življenjem. Poleg tega se zdaj veliko bolje razumem s starši. Celo moj oče je zadovoljen. Varnost, ki jo je pridobil s stalno zaposlitvijo, pomeni, da Abshir lahko načrtuje prihodnost. Z dekletom Shanko se nameravata naslednje leto poročiti. Nato hočem imeti družino. Veliko, naznani.

132 130 Znanje je moč Kot mlado dekle Khadija Majdoubi ni sanjala o ničemer drugem kot o tem, da bi imela svoj frizerski salon. To željo je nekaj časa uresničevala v rodnem Maroku, ko pa se je preselila na Nizozemsko, jo je prizadela tragedija, ki je njen svet obrnila na glavo. Ko je bila noseča z dvojčki, je njen mož umrl. Šok je bil strahoten, zato sta bila otroka rojena pred rokom. Nekaj let je nato skrbela le za otroka, hkrati pa je še pazila na otroke prijateljev. Ker je morala skrbeti za družino in se je šele prilagajala življenju v novi državi, se je morala Khadija zanašati na državno pomoč. Ker je imela samo osnovno znanje nizozemščine,je bilo zanjo težko najti sploh kakršno koli službo, kaj šele, da bi ustanovila novo podjetje. Pot do okrevanja Ni lahko sam vzgajati otrok, pravi Khadija. Občutek sem imela, da je bil vsak dan tako natrpan, da nisem imela časa za nič drugega. Za začetek je bilo zelo težko najti službo. V lokalnem uradu za socialno delo je Khadija izvedela za brezplačni tečaj usposabljanja za brezposelne ženske, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada. Ta tečaj mi je pomagal uresničiti sanje, začela pa sem tako, da sem izboljšala znanje jezika, pravi. To je bilo zelo pomembno in mi je pomagalo, da se počutim bolj samozavestno. VONK je center za delo in izobraževanje za ženske, ki živijo v okrožju Zeeburg v Amsterdamu. Ta program pomaga ženskam ne glede na njihovo raven izobrazbe, izkušnje ali poreklo. Nudi informacije in priporočila ter jim pomaga najti službo in usposabljanje ter pridobiti socialno podporo. V splošnem nudi podporo za integracijo in zagotavljanje blaginje. VONK poleg tega sodeluje z drugimi nizozemskimi in lokalnimi agencijami, z ženskimi organizacijami in socialnimi ustanovami. Dobro se počutiti v svoji koži Ena od največjih preprek za ženske po dolgem obdobju brezposelnosti je pomanjkanje samozavesti. Tečaj usposabljanja zato vključuje ure, ki so specifično namenjene razvoju samozavesti in samouveljavljanja.

133 Boj proti diskriminaciji Že prej sem bila frizerka, ko sem živela v Maroku. Vendar pa si nikdar nisem mislila, da bom to lahko naredila tu, da bom odprla svoj salon. 131 Naučila sem se boljše komunikacije, pravi Khadija, in bolje sem razumela, kako stvari delujejo, ko odpiraš podjetje. Najprej sem si morala najti službo. Postala sem odvisna od drugih. Morala sem se spraviti nazaj na noge. Uslužbenci centra VONK so spremljali Khadijo pri njenem iskanju zaposlitve. S podporo in spodbudo prijateljev in družine je končno našla službo pri lokalnem frizerju. Ljudje, pri katerih sem poskušala dobiti službo, so bili najprej zadržani, je razložila. Nisem od tu in nisem videti kot vsi ostali, pa tudi izražati se nisem znala tako, kot bi si želela. Ljudje iz centra so mi pomagali, da sem se prebila naprej. Nikdar si ne bi mislila, da to zmorem Ko je začela delati, je Khadiji uspelo prihraniti nekaj denarja. Na koncu je prihranila dovolj, da je uresničila otroške sanje. V aprilu 2009 je odprla svoj frizerski salon nedaleč od svojega doma v Amsterdamu. Že prej sem bila frizerka, je razložila, ko sem živela v Maroku. To rada počnem in tudi dobra sem v tem. Vendar pa si nikdar nisem mislila, da bom to lahko naredila tu, da bom odprla svoj salon. Khadija pravi, da sta ji tečaj VONK in individualna pomoč pomagala, da se je našla ter da je to spremenilo njeno življenje in življenje njenih otrok na boljše. Res sem vesela, da sem šla na tečaj, pravi. Zaradi tega sem danes tu.

134 132 Moč v raznolikosti Cornelia Schultheiss,rojena v Esslingenu blizu Stuttgarta, je študirala jezikoslovje in se nato zaposlila pri vodilnem svetovnem proizvajalcu avtomobilov v Berlinu. Čeprav so jo najprej zaposlili kot prevajalko, se je Cornelia kmalu odlikovala s tem, da je predlagala in razvila svojo specializirano storitev v podjetju, pri kateri je ponujala enkratno medkulturno usposabljanje v pomoč uslužbencem z vsega sveta, da so delali skupaj. Evropa je križišče toliko ljudi in kultur, pravi. Je vir priložnosti, vendar pa je tudi izziv. Ker je delala v velikem in raznolikem podjetju, je Cornelia ugotovila, da je ekipno delo več kot samo izpolnjevanje ukazov. Ljudje iz drugačnih držav in kultur imajo drugačne navade in pričakovanja, zato se ne razumejo vedno med sabo, čeprav govorijo isti jezik. Žal pa je podjetje, za katerega je delala, doživelo velike spremembe, zato je bila leta 2007 zaradi prestrukturiranja prisiljena izbirati med službo ali svojim najljubšim mestom. Odločila se je za Berlin, kjer s partnerjem živita že 15 let. Težka odločitev je bila, pravi. Ko sem pustila službo, sem morala začeti novo kariero in najti nekaj, kar bom počela. Odločila se je, da začne delati kot medkulturni mentor in trener, in čeprav je videla trg za svoja specializirana znanja, ni vedela, kako naj ga izkoristi, saj ni imela nobenih izkušenj pri ustvarjanju podjetja. Konkreten nasvet Projekt Človeški podvig II, ki ga je sofinancirala Evropska unija prek Evropskega socialnega sklada, ji je dal pomembne vpoglede v to, kaj je potrebno za ustanovitev podjetja, kakor tudi konkretne nasvete glede gospodarskih pravil in predpisov. Shema, ki je trajala od avgusta 2006 do septembra 2008, je bila usmerjena v izboljšanje sposobnosti udeležencev, da ustanovijo svoje podjetje, in je vključevala skupinske razprave, delavnice in usposabljanje. Dejavnosti so pokrivale različne teme, ki so bile povezane z ustanavljanjem podjetja, kar je pomagalo Cornelii, da je pripravila svoje podjetje. Dobila sem veliko informacij o temah, o katerih nisem veliko vedela, pravi. Tako sem se lahko izognila veliko pastem. Poleg tega sem preprosto uživala v izkušnji in priložnosti, da vzpostavim mrežo stikov z drugimi udeleženci.