D I P L O M S K A N A L O G A

Transcription

1 FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU D I P L O M S K A N A L O G A VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA PRVE STOPNJE FRANCI MAKŠE

2

3 FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU DIPLOMSKA NALOGA ANALIZA EKONOMSKE UPRAVIČENOSTI TOPLOTNE IZOLACIJE OBJEKTOV Mentor: doc. dr. Jože Kocjančič Novo mesto, maj 2015 Franci Makše

4 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Franci Makše, študent FIŠ Novo mesto, izjavljam: da sem diplomsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v diplomski nalogi, da dovoljujem objavo diplomske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na spletni strani FIŠ oz. v digitalni knjižnici FIŠ, da je diplomska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki, identična tiskani verziji, da je diplomska naloga lektorirana. V Novem mestu, dne Podpis avtorja

5 ZAHVALA Rad bi se zahvalil svoji družini za vso podporo, ki so mi jo nudili v času mojega študija. Posebno bi se rad zahvalil mentorju doc. dr. Jožetu Kocjančiču za vso pomoč pri izdelavi diplomske naloge ter gospodu Boštjanu Oblaku iz podjetja Gradnje Oblak-Pirc d. o. o. za vso prijaznost pri posredovanju informacij in podatkov v zvezi z izgradnjo fasade.

6

7 POVZETEK Tako iz okoljevarstvenega kot tudi iz ekonomskega vidika predstavljajo toplotne izgube, ki uhajajo skozi zunanji ovoj objektov, resen problem. Zato je cilj diplomske naloge ugotoviti, katera debelina toplotne izolacije je najprimernejša za vgradnjo na stanovanjsko hišo. Za ta namen smo na primeru stanovanjske hiše z računalniškim programom Gradbena fizika URSA 4 naredili energetsko analizo za vsako izbrano debelino toplotne izolacije in tako prišli do energijskih lastnosti posameznih scenarijev toplotne zaščite. Na podlagi ugotovljenih koeficientov toplotnih prehodnosti smo izvedli analizo skupnih stroškov v življenjski dobi fasade (LCC-analiza) in tako ugotovili, da je fasada s toplotno izolacijo debeline 18 cm, glede na zdajšnje cene materialov in energije, najbolj rentabilna za vgradnjo. KLJUČNE BESEDE: fasada, fasadni sistem, toplotna prevodnost, toplotne izgube, LCC-analiza ABSTRACT Thus from an environmental as well as from an economic point of view, represent heat loss leaking through the outer shell of building, a serious problem. Therefore the main goal of the thesis is to determine which thermal insulation thickness is most suitable for installation in residential building. For this purpose we made on the case of residential house with the computer program Gradbena fizika URSA 4 energy analysis for each selected thickness of thermal insulation and so come up to energy properties of individual scenarios thermal insulation. Based on the identified coefficients of thermal transmittance, we performed life cycle cost analysis (LCC-analysis) and so identified that the facade with thermal insulation thickness of 18 cm, depending on the current prices of materials and energy, is the most profitable for installation. KEY WORDS: facade, facade systems, thermal conductivity, heat loss, LCC-analysis

8

9 KAZALO 1 UVOD Cilji Uporabljene metode Hipoteze DEFINICIJE ZAKONODAJA, KI UREJA PODROČJE TOPLOTNE IZOLACIJE IN FASAD FASADNI SISTEMI Prezračevana fasada Neprezračevana fasada Apneno-cementna fasada Termoizolacijska fasada Kontaktna fasada MATERIALI, KI SE UPORABLJAJO ZA TOPLOTNO IZOLACIJO Ekspandirani polistiren (EPS) Mineralna volna ZAHTEVE, KI JIH MORAMO UPOŠTEVATI PRI IZBIRI FASADE PRIDOBITEV SUBVENCIJE EKO SKLADA ZA TOPLOTNO IZOLACIJO HIŠE ANALIZA SKUPNIH STROŠKOV V ŽIVLJENJSKEM CIKLU (LCC) Razdelitev stroškov analize LCC Pridobitveni / investicijski stroški Stroški vzdrževanja, obratovanja in upravljanja Preostala vrednost objekta in stroški odstranitve Računske metode analize LCC Deterministična metoda Analiza občutljivosti... 22

10

11 8.3 Analiza LCC na različnih ravneh Projekt LCC REFURB Programska oprema ki podpira analizo LCC OPREDELITEV POSAMEZNIH STROŠKOV Stroški investicije Stroški obratovanja Stroški upravljanja Stroški vzdrževanja Stroški odstranitve PREDSTAVITEV OBJEKTA Podatki o objektu Geografski in klimatski podatki Toplotne izgube skozi ovoj stavbe Notranji toplotni pritoki IZRAČUN STROŠKOV Stroški investicije Stroški vzdrževanja Stroški obratovanja REZULTATI Stroški investicije Stroški vzdrževanja Stroški obratovanja Celotni stroški v življenjskem ciklu fasade Razčlenitev skupnih stroškov v življenjskem ciklu fasade Struktura stroškov fasade debeline 18 cm Povrnitev celotne investicije v fasadni sistem PREVERJANJE HIPOTEZ... 52

12

13 13.1 Hipoteza Hipoteza Hipoteza Hipoteza ZAKLJUČEK LITERATURA IN VIRI PRILOGE

14

15 KAZALO GRAFOV Graf 12.1: Stroški investicije Graf 12.2: Sprememba investicijske vrednosti fasade glede na zahteve Eko sklada Graf 12.3: Stroški vzdrževanja Graf 12.4: Stroški obratovanja Graf 12.5: Prikaz celotnih stroškov v življenjskem ciklu fasade Graf 12.6: Razdelitev posameznih stroškov v življenjski dobi fasade Graf 12.7: Predstavitev stroškov v življenjski dobi fasade, debeline 18 cm Graf 12.8: Povračilo investicije v fasado Graf 13.1: Preverjanje Hipoteze Graf 13.2: Preverjanje Hipoteze Graf 13.3: Preverjanje Hipoteze KAZALO SLIK Slika 8.1: Zbiranje statističnih podatkov (raven 1) Slika 8.2: Druga raven analize LCC Slika 9.1: Stroški nastali z obratovanjem stavbe Slika 9.2: Stroški upravljanja Slika 9.3: Stroški, nastali z vzdrževanjem objekta Slika 11.1: Izračun stroškov okenskih polic KAZALO TABEL Tabela 10.1: Uporabljeni podatki o objektu Tabela 10.2: Geografski podatki o legi objekta Tabela 10.3: Klimatski podatki na lokaciji objekta Tabela 10.4: Sončno sevanje na lokaciji objekta Tabela 10.5: Toplotne izgube skozi ovoj objekta Tabela 10.6: Notranji toplotni pritoki v objektu Tabela 11.1: Izračun stroškov vzdrževanja kontaktne fasade Tabela 13.1: Preverjanje Hipoteze

16

17

18 1 UVOD Vremenski vplivi, kot so sonce, dež in umazanija, neposredno vplivajo na zunanje zidove objektov. Izpostavljenost zidov tem vremenskim vplivom vodi v prekomerno vlago v posameznih prostorih objekta, kar je lahko tudi razlog za slabo počutje stanovalcev. Za zaščito zidov objektov služi fasada. Dobra fasada mora zagotavljati, da bo iz prostorov na prosto lahko uhajala vodna para, istočasno pa mora od zunaj odbijati dež. Povrhu vsega pa mora biti fasada tudi dovolj elastična, da lahko izravna napetosti, ki nastanejo zaradi ekstremnih temperaturnih sprememb, ne da bi pri tem počila ali se odluščila. Fasada preprečuje, da bi se zidovje napojilo vlage, s tem zagotovi toplotno izolativnost zidov, po drugi strani pa prepreči poškodbe zaradi zmrzali. Kvalitetna in tehnološko izpopolnjena fasada nam zagotavlja optimalno zaščito zidov, varnost in prijetnost bivanja. Starejše hiše, ki imajo zidove debeline 50 ali več centimetrov, dosegajo ustrezno toplotno izolacijo, zato toplotna izolacija takih hiš ni tako nujna in v primeru, da toplotno izolacijo kljub temu namestimo, le-ta ne bo pripomogla v tolikšni meri k izolaciji, kot pripomore ta pri sodobnih hišah s precej tanjšimi zidovi. Stenam, ki niso dovolj toplotno izolativne, pa je potrebno dodati toplotno izolacijo z nizko toplotno prevodnostjo, ki je z zakonom omejena med 0,035 in 0,040 W/mK (λ med 0,035 do 0,040 W/mK). Poleg vsega zgoraj naštetega pa je fasada hiše oziroma objekta pomembna še iz ekološkega in ekonomskega vidika. Zidovi hiš skrivajo ogromen varčevalni potencial pri zmanjšanju porabe energije in znižanju stroškov ogrevanja oziroma hlajenja. Objekt z dobro toplotno izolacijo potrebuje bistveno manj energije za ogrevanje posameznih prostorov, zato je tudi količina sproščenega ogljikovega dioksida v ozračje občutno manjša. S tem ko je za ogrevanje objekta potrebno manj energije, se posledično zmanjšajo tudi stroški, povezani s tem. Raziskave kažejo, da lahko z izbiro kvalitetne fasade z dobro toplotno izolativnostjo zmanjšamo stroške, povezane z ogrevanjem, tudi za več kot 40 % (Kunič, 2010). Skozi zgodovino se je razvilo več različnih vrst fasadnih sistemov, od katerih ima vsak svoje prednosti in slabosti. Do danes so se najbolje izkazale kontaktne fasade, pri katerih sloj toplotne izolacije služi kot nosilec zaključnega sloja. S časom se toplotna izolacija ne iztroši in ne izgubi svoje prvotne izolativnosti, ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja in za svojo izolativno lastnost ne porablja nobene vrste energije (Kunič, 2010). 1

19 S potrebami po vse večji toplotni izolativnosti se debelina sloja izolacije kontaktnih fasad iz dneva v dan povečuje. Do danes ostaja vlaganje v debelejšo toplotno izolacijo najboljši način, kako privarčevati energijo in denar, potreben za ogrevanje. Proizvajalci na trgu ponujajo toplotno izolativne plošče različnih debelin, in sicer od 5 centimetrov pa vse do 35 in več centimetrov. Seveda je iz vidika doseganja višje toplotne izolativnosti bolje vgrajevati debelejšo izolacijo, vprašanje pa je, do katere debeline se celotna investicija še izplača. Z večanjem debeline toplotne izolacije pa rastejo tudi stroški, povezani z izdelavo fasade. Danes, v času splošne recesije, visokih stroškov in pomanjkanja denarja, vsak posameznik dobro pazi na svoje izdatke in potrošnjo. To pa je opaziti tudi pri nakupu oziroma vgradnji fasadnega sistema, saj velika večina kupcev, ki se odločajo za vgradnjo toplotno izolacijskega fasadnega sistema, izbere manjše debeline toplotne izolacije. 1.1 Cilji Cilj diplomske naloge je podrobno preučiti fasadne sisteme in investicijo v fasado. Na podlagi zbranih podatkov je z uporabo metode skupnih stroškov v življenjskem ciklusu (ang. Life Cycle Costing) prikazano, kako se skupni stroški, ki jih imamo z neko fasado v svoji življenjski dobi, povečujejo z debelino sloja toplotne izolacije. Na ta način smo lahko ugotovili, katera debelina toplotne izolacije je najbolj rentabilna in ekonomična za vgradnjo. Cilj diplomske naloge je ugotoviti, katera debelina toplotne izolacije je za tipičnega kupca, ki želi fasado vgraditi na svoj stanovanjski objekt, najprimernejša in ekonomsko najbolj rentabilna. 1.2 Uporabljene metode Na podlagi podrobno razdelanih pojmov in teorije s področja fasad, fasadnih sistemov in toplotne izolacije objektov, smo izračunali in podrobno opredelili vse stroške, ki nastanejo med samo izdelavo fasade, in vse ostale stroške, ki so na kakršenkoli način povezani s fasadnim sistemom objekta. Z uporabo metode analize skupnih stroškov v življenjskem ciklusu (LCC) smo ugotovili, kateri tip fasade, konkretneje katera debelina toplotne izolacije, se kupcu, ki se ravnokar odloča za izdelavo fasade, najbolj izplača. Pri diplomski nalogi smo uporabili tudi računalniški program Gradbena fizika URSA 4, s pomočjo katerega smo na primeru objekta 2

20 izračunali potrebno letno porabo energije za ogrevanje, toplotne izgube skozi ovoj stavbe in vse ostalo, kar je zahtevala analiza skupnih stroškov v življenjskem ciklusu. 1.3 Hipoteze Pred pričetkom raziskave smo postavili naslednje hipoteze: 1) Ob zdajšnjih cenah toplotnih izolacij in energije je najbolj rentabilna za vgradnjo fasada z debelino toplotne izolacije 26 centimetrov. 2) Investicija v fasado s slojem toplotne izolacije, debelejšim od 15 centimetrov, se povrne v 2 letih. 3) Ne glede na debelino toplotne izolacije stroški, ki nastanejo zaradi toplotnih izgub skozi ovoj stavbe, v življenjski dobi fasade, ne presežejo 20 /m 2. 4) Pri debelini 8 centimetrov toplotne izolacije so stroški toplotnih izgub v življenjskem ciklu fasade trikrat večji od stroškov celotne investicije v tako fasado. 2 DEFINICIJE Pred pričetkom kategorizacije in opisovanja fasad ter za ta namen uporabljenih materialov se posvetimo še definiranju nekaterih temeljnih pojmov, povezanih s samimi fasadami. Najprej moramo omeniti toplotno prevodnost oziroma izolativnost materiala, ki jo označujemo s črko λ (lambda) ali s črko l. Toplotna prevodnost nekega materiala pove, kakšen toplotni prevodnik je izbrani material, torej kako dobro prevaja toploto. Govorimo o energiji (W), ki prehaja na enoto dolžine (m) pri temperaturni razliki 1 K (kelvin). Merska enota za merjenje toplotne prevodnosti je W/mK. Za materiale, uporabljene v fasadnih sistemih, želimo, da imajo čim manjšo toplotno prevodnost, saj je s tem boljši toplotni izolator. Običajne toplotne prevodnosti toplotno izolacijskih materialov se gibljejo od 0,030 do 0,050 W/mK. Druga pomembna lastnost pri izdelavi fasade je toplotna prehodnost konstrukcije oziroma objekta. Koeficient toplotne prehodnosti označujemo s črko U (enota W/m 2 K). Podaja nam količino energije, ki se izgublja skozi površino 1 m 2 elementa stavbe (stene, okna, tal, stropa ) pri temperaturni razliki 1 C med obema stranema elementa (Malovrh in Praznik, 2006). 3

21 Če poenostavimo, je toplotna prehodnost vsota toplotnih upornosti vseh materialov, ki sestavljajo konstrukcijo, ter prestopnih toplotnih upornosti zunanjega in notranjega zraka. Čim manjša je toplotna prehodnost konstrukcije, tem manjše bodo energijske izgube skozi tak element ovoja stavbe. Toplotno prehodnost lahko izračunamo na podlagi toplotnih upornosti posameznih sestavnih delov gradbene konstrukcije, lahko pa jo izmerimo tudi s posebno napravo (Malovrh in Praznik, 2006). Toplotne izgube nastanejo zaradi prehoda toplote skozi zunanji ovoj stavbe in so odvisne od površine in toplotne prehodnosti posameznega elementa ter klimatskih pogojev. Na podlagi znanih površin posameznih elementov (oken, sten, stropov, tal) in njihovih toplotnih prehodnosti lahko določimo potrebno letno količino energije za ogrevanje. Izgube toplote izračunamo kot vsoto produktov površin (A), toplotnih prehodnosti (λ) in temperaturnega primanjkljaja (DD) vseh posameznih elementov stavbe (Malovrh in Praznik, 2006). Glede na način in mesto prehoda toplote skozi ovoj stavbe ločimo različne toplotne izgube. Izgubam toplote, ki izpuhti skozi sam ovoj zgradbe, pravimo transmisijske toplotne izgube (Žveglič, 2006). Moči toplote, ki se nenadzorovano pretaka skozi enoto površine zgradbe (1 m 2 ) v njeno okolico pri temperaturni razliki 1 K, pravimo koeficient transmisijskih izgub. Zaradi nepopolne tesnosti oken in vrat ali zgolj zaradi prezračevanja pride do izmenjave notranjega zraka z okolico. To predstavlja drugo vrsto toplotnih izgub, katerim pravimo prezračevalne izgube. Nastanejo pri izmenjavi zraka, zaprtega v notranjosti stavbe, z zrakom zunaj objekta (Žveglič, 2006). Poleg različnih izgub toplote poznamo tudi izvore toplote oziroma toplotne dobitke. Gre za prejem toplote v objekt, ki ne izvira iz ogrevalnega sistema (Žveglič, 2006). Velik del tako pridobljene toplote nam poklonijo sončni žarki in sonce. Preostanek toplotnih dobitkov pa predstavlja toplota, pridobljena z notranjimi toplotnimi viri v objektu. Med tovrstne toplotne izvore prištevamo toploto, pridobljeno z obratovanjem gospodinjskih aparatov, računalnikov, televizije in drugih tehnoloških naprav. Pomemben toplotni izvor predstavlja tudi človek, ki oddaja svojo toploto v svojo okolico. Pri ogrevanju prostorov je pomemben še en kazalnik, in sicer temperaturni primanjkljaj. Temperaturni primanjkljaj predstavlja razliko med notranjo temperaturo (v projektih običajno 4

22 privzeto 20 C) v ogrevanem prostoru in povprečno dnevno zunanjo temperaturo zraka (Žveglič, 2006). Ogrevana prostornina stavbe je prostornina stavbe, ki jo obdaja zunanja površina stavbe, skozi katero prehaja toplota v okolico. Zunanji površini objekta, skozi katero prehaja toplota v okolico, pa pravimo celotna zunanja površina zgradbe. Urna izmenjava zraka je število izmenjav zraka iz notranjosti objekta z zrakom iz okolice na uro, preračunano na neto ogrevano prostornino stavbe (m 3 ). V energijski bilanci so poleg toplotnih izgub zajete tudi izgube zaradi prezračevanja, upoštevani so notranji viri toplote oseb, tople vode, električnih naprav ali kuhanja in dobitki sončne energije skozi okna ali razne pasivne solarne elemente. Iz dobljenih podatkov lahko izračunamo potrebno količino goriva, če poznamo kurilnost goriva in izkoristek ogrevalnega sistema (Malovrh in Praznik, 2006). Energijska bilanca je ključni del za izračun energijskega števila. Energijsko število je določeno kot celotna raba energije v stavbi na enoto uporabne površine bivalnega prostora v obdobju enega leta (kwh/m 2 ). Označujemo ga s črko E. Služi ocenjevanju energijske učinkovitosti obstoječih stavb (Malovrh in Praznik, 2006). V praksi se pogosteje uporablja izraz specifična letna potrebna toplota. 3 ZAKONODAJA, KI UREJA PODROČJE TOPLOTNE IZOLACIJE IN FASAD Z napredkom tehnologije in razvojem fasadnih sistemov se je pričela urejati tudi zakonodaja, ki pokriva to področje. Tehnološke inovacije na področju toplotne izolacije in vse bolj glasne okoljevarstvene zahteve so pričele zaostrovati pogoje, ki so jih morali izpolnjevati gradbeni objekti. S to težnjo pa se je spreminjala in zaostrovala tudi zakonodaja. Od leta 2004 dalje, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, ima Slovenija tako kot ostale države članice Evropske unije skupno evropsko politiko in določila. Zato tudi zakonodaja s 5

23 področja energetske učinkovitosti objektov ni plod slovenskega dela. Vsi dogovori in zahteve s področja toplotne učinkovitosti so sprejeti na ravni Evrope. Na tem področju je najpomembnejši evropski dokument, direktiva o energetski učinkovitosti stavb, ki je bil sprejet leta 2002 (Katarinčič, 2011). Države članice so morale nove zahteve vnesti v svoj zakonik do , vendar je bil ta rok podaljšan za dodatna 3 leta. Ena izmed glavnih zahtev te direktive je bila, da Evropska unija do leta 2010 zmanjša izpust toplogrednih plinov v ozračje za 8 % glede na leto Evropa se je k temu zavezala s podpisom Kyotskega protokola. Ta zakon je bil v veljavi vse do leta 2010, ko je Evropski parlament potrdil direktivo 31/2010/EU. Glavni cilj prenove zakonika je okrepitev zahtev po energetski učinkovitosti stavb. Med drugim prenovljena direktiva zahteva potrditev energetske učinkovitosti novih stavb (obvezna energetska izkaznica objekta), zahteva pa tudi redne preglede kotlov in klimatskih naprav ter pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Razlog za sprejem nove direktive pa tiči tudi v neuspehu implementacije prejšnje direktive (Katarinčič, 2011). K neučinkovitosti sprejemanja direktive iz leta 2002 je prispevala tudi nejasno določena metoda izračunavanja energijskih lastnosti objektov. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb 31/2010/EU je v veljavi še danes. Tako kot ostale države članice mora tudi Slovenija vse zahteve, ki jih prinese posamezna direktiva, sprejeta s strani Evropskega parlamenta, implementirati in uvesti v svoj zakonik. V slovensko zakonodajo se je evropska direktiva ukoreninila z več različnimi zakoni in pravilniki (Energetska učinkovitost in energetske izkaznice, 1. december 2014): 1) Zakon o graditvi objektov določa minimalne zahteve za novogradnje in prenove Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES 2010); 2) Energetski zakon predlaga energetske izkaznice in redne preglede klimatizacijskih sistemov Pravilnik o metodologiji izdelave in izdaji energetskih izkaznic stavb; 3) Zakon o varstvu okolja predpisuje redne preglede kurilnih kotlov. V slovenski zakonodaji se zakon, ki ureja področje gradnje objektov, imenuje Zakon o graditvi objektov. Z njim smo v pravni red implementirali tiste zahteve iz direktive 31/2010/EU, ki 6

24 opredeljujejo minimalne zahteve, povezane z energetsko učinkovitostjo (Energetska učinkovitost in energetske izkaznice, 1. december 2014). Tako je leta 2002, ko je bila v Evropski uniji sprejeta direktiva 2002/91/ES, nastal pravilnik, imenovan PTZURES (Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah), ki je bil v veljavi vse do leta 2008, ko je bil potrjen Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah ali krajše PURES (Kravanja, 2011). PURES 1, ki je bil sprejet v letu 2008, je veljal do leta 2010, ko je bila potrjena nova izdaja Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah oziroma PURES PURES 2010 ima implementirane vse zahteve evropske direktive 31/2010/EU in določa ostre kriterije za toplotno izolacijo (Kravanja, 2011). S pravilnikom, sprejetim v letu 2010, mora stavba izpolnjevati kar precej pogojev, da je dosežena energijska učinkovitost. Eden izmed pogojev je, da se mora v ogrevalnih sistemih z vodo temperatura znižati na 55 C s prejšnjih 70 C. Pravilnik zahteva tudi učinkovitejšo toplotno izolacijo za novogradnje oziroma stavbe v prenovi, in sicer koeficient toplotne prehodnosti U skozi površino stene ne sme presegati U < 0,28 W/m 2 K (Kravanja, 2011). PURES 2010 posega tudi na področje varstva okolja, saj zahteva, da se vsaj 25 % energije pridobi iz obnovljivih virov. Novost predstavlja tudi energetska izkaznica stavbe, ki mora biti s sprejetjem novega pravilnika sestavni del gradbene dokumentacije. Prednost predstavlja tudi uvedba enotne metodologije za izračun rabe energije (Katarinčič, 2011). Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES 2010), objavljen predstavlja osnovo pri gradnji praktično vseh vrst gradbenih objektov, izjema so le raznorazni silosi, skladišča, pokopališki objekti, javne sanitarije in zaklonišča. Omeniti moramo tudi, da je uporaba PURES-a obvezna pri rekonstrukciji stavbe, v kolikor se pri obnovi poseže v več kot 25 % površine toplotnega ovoja (Kravanja, 2011). V kolikor pa je ta odstotek nižji oziroma je bruto tlorisna površina grajenega ali rekonstruiranega objekta manjša od 50 m 2, je pomembno, da vsa dela izvedemo v skladu z zahtevami toplotne prehodnosti iz Tehnične smernice za graditev TSG-1-004:2010. Tehnična smernica za graditev TSG-1-004:2010 razlaga gradbene ukrepe in rešitve, s katerimi izpolnimo zahteve, zajete v PURES-u. Natančno tudi opisuje, kako izračunati energijske vrednosti stavb (Katarinčič, 2011). V tehnični smernici so zapisani vsi podatki o toplotni zaščiti ter vsi potrebni koeficienti toplotne prehodnosti. V njej so zapisani vsi pogoji, katere mora izpolnjevati stavbno pohištvo, ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, razsvetljava in vse ostalo 7

25 (Ministrstvo za okolje in prostor, 2010). Objekti morajo biti grajeni tako, da so izpolnjene vse zahteve, ki so zapisane v tehnični smernici. 4 FASADNI SISTEMI Gradbeništvo in gradbeni materiali, ki se uporabljajo pri gradnji hiš in objektov, so se glede na tehnološki napredek skozi zgodovino spreminjali. Z razvojem novih tehnologij in materialov se je sama sestava hiš in objektov skozi čas močno spreminjala. Prav tako je bilo tudi s samim zunanjim ovojem hiše, imenovanim fasada. V zgodovini je bila temeljna naloga fasade zgolj dekorativna. V današnjih časih pa postaja naloga fasade vse prej kot to. Najpomembnejša zahteva za današnje fasade je zagotovo dobra toplotna, zvočna, paroprepustna izolacija, ki zagotavlja dobro bivalno klimo v prostoru in prijetno počutje bivajočih. Tako fasade glede na njihovo zgradbo in sestavo v osnovi razdelimo na prezračevane in neprezračevane. 4.1 Prezračevana fasada Prezračevanim fasadam pravimo tudi obešene ali ventilirane fasade (Izolacija prezračevanih fasad, 2. december 2014). Sistem ventilirane fasade je sestavljen iz kovinske podkonstrukcije, toplotne izolacije in paroprepustne folije (Prezračevane obešane fasade, 28. november 2014). Ta vrsta fasade zaradi zračne plasti med zunanjo fasadno oblogo in toplotno izolacijo omogoča prezračevanje in s tem preprečuje nabiranje vlage, ki iz notranjih prostorov prek zidu in same izolacije prehaja proti zunanjosti (Fasade, 28. november 2014). Torej je med izolacijo in končno fasadno oblogo prezračevalni kanal, po katerem se izmenjuje zrak iz okolja. Ta zračni kanal je širok približno 4 centimetre (Vodič po gradnji prezračevane fasade, 28. november 2014). Tovrstni odmik se izvede s podkonstrukcijo, ki je montirana na osnovni zid z nosilci in sidri. Na to podkonstrukcijo se nato postavi sloj fasadnih panelov, toplotne izolacije in paroprepustne folije. Posebnost take fasade sta tudi dve odprti reži, ena na spodnjem delu in ena na zgornjem delu fasade, ki zaradi kroženja zraka omogočata dobro sušenje fasadne obloge (Vodič po gradnji prezračevane fasade, 28. november 2014). 8

26 Ideja prezračevane fasade izvira iz tako imenovanega učinka dimnik. Gre za nekakšen fenomen, povezan z dvigovanjem toplega zraka, ki je lažji od hladnega. Za dimnik pravimo, da dobro vleče, kadar se zrak hitro dviguje proti vrhu. Enak princip pa je uporabljen tudi pri prezračevani fasadi, ki trdi, da je zrak v notranjosti stavbe toplejši od zunanjega in kot tak uhaja proti vrhu fasade (Prezračevana fasada za vedno topel, suh, zračen dom, 28. november 2014). V današnjem času se za izoliranje prezračevanih fasad najpogosteje uporabljajo lamelne plošče iz mineralne volne. Te se od običajnih plošč iz mineralne volne razlikujejo po tem, da je orientiranost vlaken pri lamelah pravokotna na zid, kar pomeni boljše mehanske lastnosti izolacije. Te izboljšane mehanske lastnosti nam omogočajo možnost vgradnje lamel brez mehanskega pritrjevanja in sidranja (Pogosta vprašanja, 3. december 2014). Navadne plošče iz mineralne volne pa je potrebno na zid pritrjevati s sidri in lepljenjem. V povezavi z izolacijskimi ploščami velja omeniti, da mora biti izolacija oziroma material namenjen izolaciji fasade, popolnoma negorljiv (Izolacija prezračevanih fasad, 2. december 2014). Poznamo več različnih vrst sistemov ventiliranih fasad. Take fasadne sisteme delimo glede na način pritrjevanja in izvedbe podkonstrukcij za nošenje teh oblog ter na vrsto fasadne obloge, ki je uporabljena pri fasadi (Izolacija prezračevanih fasad, 2. december 2014). Pri izbiri zaključne fasadne obloge imamo na voljo veliko različnih materialov. Pri visokih poslovnih objektih se za zaključno fasadno oblogo najpogosteje uporabljata steklo ali kamen, ki ju odlikuje dolga življenjska doba (Prezračevana fasada-kakovostna in trajna rešitev, 28. november 2014). Za namene fasadnih oblog pa se uporabljajo tudi naslednji materiali (Vodič po gradnji prezračevane fasade, 28. november 2014): les, marmor, kerrock, jekleni paneli, aluminijaste kompozitne plošče, keramične plošče, opeka, vlakno cementne plošče. Prednost ventilirane fasade je, da je pravilno načrtovana in izdelana prezračevana fasada popolnoma imuna na nastajanje kondenza v zimskem času ter na pregrevanje pod fasadno 9

27 oblogo v poletnem času. Druga prednost take fasade je zagotovo ta, da ob kvalitetni izgradnji dolgoročno zahteva najmanj vzdrževanja (Izolacija prezračevanih fasad, 2. december 2014). Prezračevana fasada sodi med kakovostnejše in trajnejše izvedbe fasadnih sistemov. Kljub temu pa jo še vedno najpogosteje vidimo le na visokih poslovnih objektih, kjer želijo investitorji tudi na dolgi rok znižati stroške njenega vzdrževanja. Redkeje to vrsto fasade najdemo na hišah prav zaradi dražje cene izdelave (Prezračevana fasada-kakovostna in trajna rešitev, 28. november 2014). 4.2 Neprezračevana fasada Za razliko od prezračevane fasade, ki ima prezračevalni kanal med zunanjo oblogo in toplotno izolacijo, ima neprezračevana fasada toplotno izolacijo, pritrjeno direktno na opeko. Problem neprezračevanih fasad je, da tak sistem pozimi pogosto povzroča kondenzacijo vlage (Fasade, 28. november 2014). Nezračene fasade, kot jih tudi imenujemo, delimo na neprezračevane neprosojne in neprezračevane prosojne fasade. Neprezračevane neprosojne fasade imajo zunanjo, notranjo, obojestransko ali vmesno toplotno izolacijo ali so brez nje. Prosojna fasada mora imeti sončno zaščito, ki je lahko nameščena na zunanji strani, med stekli, na notranji strani zasteklitve ali je vgrajena v zunanje steklo (Zbašnik-Senegačnik in Kresal, 2002) Apneno-cementna fasada Sprva so bile stavbe zgolj ometane z apneno-cementnim ometom, ki se ga je lahko prebarvalo v poljubno barvo. Tovrstna neprezračevana neprosojna fasada, ki jo običajno zasledimo na starejših hišah, nima nobene toplotne izolacije, zato je toplotno slabo izolativna. Fasade iz apneno-cementnega ometa sestavljajo trije ključni gradniki oziroma sloji. Prvi sloj predstavlja grobi omet. Ta sloj po nanosu ustvari približno ravno površino zunanje strani zidu, ki še daleč ni gladka oziroma brez nepravilnosti. Za to pa poskrbi drugi sloj, kateremu pravimo sloj s finim ometom. Fini omet poskrbi, da se luknje in razpoke v grobem ometu zapolnijo in zakrijejo in tako dobimo bolj gladko površino zidu. Zadnji sloj je sloj zaščitnega apnenega premaza. Poznamo različne dodatke in pigmente in številne tehnike (fresco, secco) nanašanja tega sloja (Kikelj, 2006). Ker so tovrstne fasade za ogrevanje najbolj potratne, se dandanes skoraj več ne izdelujejo. 10

28 4.2.2 Termoizolacijska fasada Napredek v sami toplotni izolaciji zunanjega sloja hiše se je pokazal s termoizolacijsko fasado. Taka fasada ima neke vrste sloj toplotne izolacije, konkretneje takšna termo fasada vsebuje toplotno izolacijski material. To je preprostejši, nekoliko zastarel sistem fasade, ki kot neko vrsto toplotne zaščite uporablja toplotnoizolacijski omet. Toplotnoizolacijski omet je po svoji funkciji še vedno samo omet, a se od navadnega apneno-cementnega ometa razlikuje v tem, da ima nekoliko boljše toplotnoizolativne lastnosti. Kot primer toplotnoizolativnega ometa lahko navedemo Thermoputz omet, proizvajalca Baumit. Izdelava termoizolacijske fasade je v primerjavi s fasado, s slojem izolacije iz stiroporja, dosti cenejša. Investicija je tako na začetku manjša, vendar bodo tudi toplotne izgube večje, s tem bodo večji tudi stroški, porabljeni za ogrevanje objekta. Toplotnoizolacijski omet ima koeficient toplotne prevodnosti λ = 0,13 W/mK (Grobovšek, 2008b). Tako je skupaj z opečnim zidakom debeline 29 centimetrov toplotna prehodnost stene U = 0,95 W/m 2 K (Katero vrsto toplotne izolacije izbrati, 25. november 2014). Ta številka je v primerjavi s stiroporjem, pri katerem je toplotna prehodnost stene U = 0,3 W/m 2 K, bistveno večja, kar je dokaz, da so toplotne izgube pri termoizolacijskih fasadah občutno večje. Toplotnoizolacijski omet sicer izboljša toplotno zaščito hiše, vendar se ta zaščita ne more kosati z izolativnim materialom, kot sta stiropor ali kamena volna, zato se tudi termoizolacijske fasade danes le redko vgrajujejo Kontaktna fasada Kontaktna vrsta fasade se v praksi uporablja najpogosteje. Taki vrsti fasade pravimo tudi fasada s toplotno izolacijo na zunanji strani (Grobovšek, 2010). To je kompakten večslojni izolacijski sistem, kjer toplotna izolacija poleg same izolativnosti služi tudi kot nosilec zaključnega fasadnega sloja (Vodič po gradnji kontaktne fasade, 28. november 2014). Kontaktna fasada je sestavljena iz toplotno izolacijskih plošč, ki jih na zunanjo stran zidu lepimo s fasadnimi lepili. Izolacijsko plast se nato prekrije in utrdi s fasadno stekleno mrežico, ki se jo prekrije še z eno plastjo fasadnega lepila. Kot zaključni sloj sledi le še dekorativni omet (Grobovšek, 2008a). 11

29 Pri kontaktnih fasadah se za toplotno izolacijo uporabljajo predvsem plošče iz ekspandiranega polistirena (EPS plošče) in plošče iz mineralne oziroma kamene volne. Fasadam, ki za izolacijo uporabljajo lamelne plošče iz mineralne volne, pravimo tudi lamelne fasade. Tistim fasadam, ki kot material za toplotno izolacijo uporabljajo plošče iz stiroporja, pravimo stiroporfasade. Glede na debelino in izvedbo celotnega fasadnega sistema v osnovi ločimo dve vrsti kontaktnih fasad (Grobovšek, 2008a): tankoslojni fasadni sistem in debeloslojni fasadni sistem. Za tankoslojni fasadni sistem je značilno, da so izolacijske plošče s posebnimi lepili prilepljene in po potrebi dodatno pritrjene na zunanjo stran zidu. Izolacijske plošče so prekrite z od 3 do 6 mm tanko plastjo armiranega ometa, v katerega je vtisnjena armirna mrežica. Ta plast armiranega ometa služi kot zaščita toplotne izolacije in preprečuje napadanje in uničevanje izolacije s strani ptic in ostalih živali. Nato sledi le še zaključni sloj, za katerega se uporablja različne tankoslojne dekorativne omete, ki imajo minimalno debelino 1,5 mm. Prednost tankoslojnih fasad je predvsem nekoliko nižja cena ter krajši čas izvedbe (Grobovšek). Pri debeloslojni kontaktni fasadi se toplotno izolacijske plošče lepijo in pritrjujejo z dodatnimi sidri, ki imajo že izvedena držala za jekleno pocinkano mrežico. Po zaključitvi oblaganja s toplotno izolacijskimi ploščami napnemo jekleno pocinkano mrežico preko vseh sider, s katerimi smo pritrjevali izolacijske plošče. Nato preko te mrežice izvedemo osnovni cementni omet, tako da je mrežica vtisnjena v sredino ometa in ga ta veže. Po osušitvi osnovnega ometa lahko izvedemo še zaključni fasadni sloj (Grobovšek, 2008a). Prednosti debeloslojnih sistemov so ugodnejše mehanske lastnosti sistema ter paroprepustnost (Grobovšek). 5 MATERIALI, KI SE UPORABLJAJO ZA TOPLOTNO IZOLACIJO 5.1 Ekspandirani polistiren (EPS) 12

30 Stiropor oziroma ekspandiran polistiren (EPS) je lahek, a čvrst izolacijski material, izdelan iz kroglic polistirena, ki med postopkom izdelave zaradi vsebnosti plina pentana in segrevanja z vodno paro poveča volumen za krat. Ob reakciji se kroglice popolnoma zvarijo skupaj in se enakomerno napihnejo v vse smeri, pri tem pa napolnijo kalup kakršnekoli oblike. Za zdravje je ekspandirani polistiren popolnoma neškodljiv, saj ne vsebuje nobenih lepil in primesi. EPS vsebuje 98 % zraka, ujetega v zaprto celično zgradbo, zato ima izredno nizko toplotno prevodnost (0,032 0,041 W/mK). Izolacijske plošče EPS so narejene iz velikega števila penjenih kroglic polistirena, kar daje materialu skupaj z zrakom, zaprtim v teh kroglicah, visoko toplotnoizolacijsko sposobnost. Toplotnoizolacijsko sposobnost plošč še dodatno povečujejo z gostoto samega materiala in dodajanjem različnih izolativnih dodatkov, kot je na primer grafit. Dodajanje grafita k polistirenu poveča toplotno izolativnost plošč, kar posledično pomeni manjše toplotne izgube (Vodič po gradnji kontaktne fasade, 28. november 2014). Tudi glede paroprepustnosti izpolnjuje zahteve gradbene fizike, saj ima koeficient paroprepustnosti µ = 35 (Nasveti, 28. november 2014). Je dober zvočni izolator, saj deloma duši zvok, ki se širi po zraku, odlično pa ustavlja udarni zvok. Polistiren se v vodi ne razkraja in tudi ko je popolnoma potopljen vase, vsrka izredno malo vlage. Je kemično popolnoma nevtralen, kar pomeni, da ne vsebuje nobenih okolju škodljivih snovi (Nasveti, 28. november 2014). Še ena prednost polistirena kot surovine je ta, da ga lahko po koncu življenjske dobe recikliramo in iz njega izdelamo nove izdelke, kot so na primer ravnila, lončki, razna ohišja ali kaj podobnega. Običajna dimenzija EPS plošč je 1000 mm x 500 mm, debeline od 10 mm do 350 mm. Običajne plošče imajo ravne robove, po naročilu pa lahko kupimo tudi plošče s stopničastimi robovi, ki služijo preprečevanju toplotnih mostov na sami fasadi. Pri ploščah iz ekspandiranega polistirena velja omeniti še to, da plošče iz tega materiala ne gnijejo in ne trohnijo, toplotno izolacijske lastnosti se s časom ne spreminjajo. EPS-plošče so odporne tudi na običajne gradbene materiale, kot so cement, apno, mavec in bitumen (Vodič po gradnji kontaktne fasade, 28. november 2014). 5.2 Mineralna volna 13

31 Drugi tip izolacijskega materiala, ki se uporablja za izolacijo fasad, predstavljajo izolacijske plošče iz mineralne volne. Mineralna oziroma kamena volna je idealen material za izvedbo kontaktnih fasad zaradi svojih odličnih toplotnoizolacijskih lastnosti, negorljivosti, paroprepustnosti in zvočne izolativnosti. Tako je koeficient toplotne prevodnosti med 0,035 in 0,040 W/mK. Mineralna volna je tudi izredno dobro paroprepustna, zaradi prisotne vlaknaste strukture, je njen koeficient paroprepustnosti = 1 (Grobovšek). Kot smo omenili, je kamena volna praktično negorljiva, saj je njeno tališče nad 1000 C. Material ima visoke sposobnosti upijanja in dušenja zvoka in se s časom dimenzijsko ne preoblikuje. Zaradi posebne impregnacije, ki jo imajo plošče, pa ostanejo vlakna trajno vodoodbojna. Prav tako kot plošče iz stiroporja so tudi plošče iz kamene volne zdravstveno in ekološko neoporečne. Izolacijske plošče iz kamene volne delimo na dve vrsti (Vodič po gradnji kontaktne fasade, 28. november 2014): toplotnoizolacijske plošče z vodoravno orientiranimi vlakni kamene volne, toplotnoizolacijska lamela kamene volne s pravokotno na ravnino zidu orientiranimi vlakni. Toplotnoizolacijske plošče z vodoravno orientiranimi vlakni so idealna izbira pri izvedbah fasad na starih objektih, primerne pa so tudi za novogradnje. Posebnost plošč so priročne dimenzije, majhna teža ter dobre mehanske lastnosti. Polaganje plošč se izvede z zamikom približno pol plošče in posledično križne vezave plošč na vogalih objekta. Ko se lepilo že posuši, se plošče naknadno mehansko pritrdijo z ustreznimi fasadnimi pritrdili ali sidri. Slabost teh izolacijskih plošč je ravno potreba po dodatnem mehanskem sidranju (Knauf Insulation, 2012b). Toplotnoizolacijska lamela mineralne volne je primernejša za novogradnje, saj je za dober oprijem stene potrebna dobra kvaliteta podlage. Namenjena je izvedbi kontaktnih tankoslojnih sistemov, lamele so primerne tudi za uporabo na ukrivljenih površinah. Posebnost take lamele so pravokotno orientirana vlakna, ki lamelam zagotavljajo veliko razplastno trdnost in posledično enostavno vgradnjo samo z lepljenjem po celotni površini. Prednost teh plošč je, da do debeline 16 centimetrov in višine objektov do 20 metrov sidranje oziroma dodatno fiksiranje lamel ni potrebno (Knauf Insulation, 2012a). 14

32 6 ZAHTEVE, KI JIH MORAMO UPOŠTEVATI PRI IZBIRI FASADE Danes obstaja že veliko število popolnoma različnih vrst fasad, od katerih niso vse primerne za vgradnjo na določen objekt oziroma so nekatere izmed njih manj primerne. Tako lahko fasade kategoriziramo tudi glede na to, katere se uporabljajo pogosteje in katere se le redko uporabljajo. In prav to, kam katero vrsto fasade uvrstimo, določajo njene lastnosti, slabosti in prednosti. Zaradi tega bomo v tem delu definirali vse pomembne zahteve, ki jih moramo upoštevati in biti pozorni nanje, ko izbiramo konkreten fasadni sistem. Prva in zagotovo najpomembnejša zahteva, na katero moramo biti pri izbiranju fasade pozorni, je dobra toplotna izolacija, s katero zmanjšamo stroške ogrevanja. Hiša s kvalitetnim in tehnološko dovršenim slojem toplotne izolacije porabi za ogrevanje prostorov le majhno količino energije, kar se pokaže v obliki stroškov, porabljenih za nakup kurilnega materiala (drva, kurilno olje, biomasa). Starejše hiše, ki imajo zidove debeline 50 ali več centimetrov, dosegajo ustrezno toplotno izolacijo. Zato toplotna izolacija takih hiš ni tako nujna in v primeru, da toplotno izolacijo kljub temu namestimo, le-ta ne bo pripomogla v tolikšni meri k izolaciji, kot pripomore ta pri sodobnih hišah s precej tanjšimi zidovi. Stenam, ki niso dovolj toplotno izolativne, je potrebno dodati toplotno izolacijo z nizko toplotno prevodnostjo, ki je z zakonom omejena med 0,035 in 0,040 W/mK (λ med 0,035 do 0,04 W/mK). Najpogosteje se odločamo med ploščami EPS, ploščami iz kamene volne ali lamelami iz kamene volne, odvisno od izbrane vrste fasade. Kolikšno toplotno izolacijo omogoča katera plošča, nam pove koeficient toplotne prevodnosti, točneje izolativnosti. Večina današnjih izolacijskih plošč ima koeficient toplotne izolativnosti med 0,032 in 0,041 W/mK. Velja omeniti, da se toplotno izolacijske sposobnosti materiala, iz katerega je izdelana izolacija fasade, skozi čas ne smejo spreminjati. Pomembna je tudi temperatura na površini sten. Višja kot je le-ta, bolje se v prostoru počutimo. Temperaturna razlika med steno in zrakom naj ne bi bila večja kot 2 C. Pri višji temperaturi na površini stene je lahko temperatura zraka celo nekoliko nižja, da se v prostoru dobro počutimo. Če objekt stoji blizu avtocest ali drugih bolj prevoznih cest, je pomemben tudi koeficient zvočne izolacije. V primeru, da je hrup iz okolja premočan, je potrebno dodatno izolirati tudi notranje 15

33 stene v hiši, saj izolacija funkcionira tudi kot dušilec zvoka med prostori, hkrati pa preprečuje prenos udarnega zvoka med etažami. Tretja zahteva je, da je izolacija dobro paroprepustna. S tem ko je ta zahteva izpolnjena, omogočimo izhlapevanje oziroma odvajanje pare skozi zidove in preprečimo pojav plesni na stenah ter tako zmanjšamo količino kondenzacijske vlage v prostoru. Na ta način lahko hiša»diha«. Izolacija za večino vrst fasad ima koeficient paroprepustnosti µ med 20 in 50, medtem ko ima les ta isti koeficient µ med 50 in 70. Pri izbiri izolacije moramo biti pozorni tudi na relativno zračno vlažnost, ki naj bi v idealnih pogojih znašala med 40 in 60 %. V kolikor je zračna vlažnost nižja od tega, je to lahko vzrok različnih obolenj, kot so alergije, prehladi in občutek oteženega dihanja. Prav tako izsušen zrak povzroča nastajanje prahu, ki draži dihalne organe (Baumit, 2014). Material za izolacijo fasadnega ovoja mora biti popolnoma negorljiv. Toplotna izolacija, uporabljena v fasadnih sistemih, ima tališča tudi pri temperaturi, višji od C. Večina izolacijskih materialov je tako najvišjega možnega razreda negorljivosti A1. Nadalje je pri izolacijskem sloju fasade pomembna tudi dimenzijska stabilnost plošč, ki pove, koliko se plošča razteza ob temperaturnih spremembah. To lastnost je potrebno upoštevati pri nameščanju samih plošč, saj v primeru, da se plošče s spreminjanjem temperature močno raztezajo, bo kaj kmalu prišlo do pokanja zaščitnega sloja in posledično do toplotnih mostov v fasadi. V praksi želimo, da je ta koeficient čim manjši (Vodič po gradnji kontaktne fasade, 28. november 2014). Toplotna izolacija hiše mora biti tudi okolju in človeku prijazna. Za zdravje človeka mora biti izolacija in ostali uporabljeni materiali popolnoma neškodljiva, poleg tega mora omogočati zdravo in prijetno bivanje ter dobro mikroklimo v prostoru. Izolacija se v vodi ne sme razkrajati in mora biti popolnoma kemično nevtralna, kar pomeni, da ne sme vsebovati nobenih okolju škodljivih snovi. Ostale zahteve, ki morajo izpolnjevati izolacijski materiali, so še, da fasadna izolacija ne gnije in ne trohni in da je odporna na običajne gradbene materiale (cement, apno, mavec, bitumen). 16

34 Poleg vseh naštetih zahtev, ki jih morajo fasadni sistemi in proizvajalci izpolnjevati s tehničnega vidika, obstaja še ena zahteva oziroma lastnost, ki smo jo pozabili omeniti in je pomembna tako za proizvajalce fasadnih sistemov kot tudi za bodoče kupce. Govorimo o ceni fasadnega sistema. Cene fasadnih sistemov so zelo različne glede na kakovost in kvaliteto uporabljenih materialov. Obstaja nekakšno razmerje med ceno in kvaliteto. In glede na strošek, ki ga je pripravljen porabiti za vgradnjo fasade, se lahko kupec odloča med različnimi fasadami v izbranem cenovnem rangu. Zato je potrebno pri izbiranju fasade paziti tudi na ceno fasade, saj različni ponudniki fasad za enako ceno ponujajo fasade z različnimi kvalitetami. Cene fasadnih sistemov se običajno zapisujejo v formatu cena/m 2. 7 PRIDOBITEV SUBVENCIJE EKO SKLADA ZA TOPLOTNO IZOLACIJO HIŠE V Sloveniji deluje tudi okoljski javni sklad, ki spodbuja razvoj na področju varstva okolja. Razvoj na področju okolja spodbuja z dajanjem kreditov oziroma poroštev za okoljske naložbe, ki so skladne z nacionalnim programom varstva okolja (Namen in poslovanje Eko sklada, 6. december 2014). Predstavlja največjo finančno ustanovo, namenjeno spodbujanju okoljskih naložb v Republiki Sloveniji. Tako lahko v primeru izgradnje fasade zaprosimo za subvencijo za vgradnjo toplotno učinkovite fasade. Seveda ni odobrena vsaka prošnja, ampak se ustreznost fasade glede na podane kriterije ugotavlja z ustreznimi dokazili, kot sta tehnični list in izjava o skladnosti. K vlogi za odobritev subvencije Eko sklada je potrebno priložiti tudi originalni predračun izvajalca, ki nam bo fasadni sistem vgradil (Subvencije Eko sklada izolacija fasade, 8. december 2014). Pogoji za pridobitev sredstev z naslova Eko sklada pa so sledeči. Nepovratna sredstva iz Slovenskega okoljskega javnega sklada lahko pridobi stanovanjski objekt z nameščenim fasadnim sistemom, katerega sloj toplotne izolacije je debel najmanj 15 cm. Drugi pogoj je, da ima toplotna izolacija, uporabljena pri izdelavi fasade, koeficient toplotne prevodnosti λ 0,045 W/mK. V fasadnem sistemu je lahko uporabljena tudi katera druga toplotna izolacija ustrezne debeline (d), ki ne dosega zgoraj navedenega koeficienta toplotne prevodnosti, vendar v tem primeru skupna toplotna prehodnost stene ne sme preseči 0,30 W/m 2 K, torej λ/d 0,30 W/m 2 K (EKO SKLAD, 2014). 17

35 Iz naslova nepovratnih sredstev ne dobimo povrnjenih celotnih stroškov, nastalih z izgradnjo fasadnega sistema. Eko sklad tako upravičencem prizna do 25 % celotne investicije oziroma največ 12 /m 2. Omejitev je postavljena tudi s površino, saj Ekosklad prizna subvencijo le do površine 200 m 2. Slovenski okoljski javni sklad tako izplača za toplotno izolacijo fasade subvencijo največ do višine (Žnidaršič, 2014). 8 ANALIZA SKUPNIH STROŠKOV V ŽIVLJENJSKEM CIKLU (LCC) Ob velikih investicijah, kot je gradnja novega objekta ali pa zgolj zamenjava oziroma vgradnja fasade, se kaj hitro znajdemo na razpotju. Ker je ponudba materialov in izdelkov na trgu danes tako raznolika in specifična, se je pogosto težko odločiti za pravega. Taka odločitev je zelo težka, saj hočemo izbrati takšen izdelek, ki nam bo v svoji življenjski dobi dobro služil in opravljal svojo funkcijo. Če kot primer navedemo vgradnjo novega fasadnega sistema, je taka investicija za tipičnega investitorja precejšen zalogaj tako s finančne kot tudi s tehnične plati. Fasadni sistemi se med seboj razlikujejo po toplotni izolativnosti, paroprepustnosti, namembnosti in ceni, zato je potrebno izbrati takšnega, ki bo glede na specifične lastnosti objekta najbolje kljuboval zobu časa, ter bo seveda finančno ugoden. Pri tovrstnem odločanju nam pripomore analiza stroškov v življenjskem ciklu (LCC life cycle costing). Analizo stroškov v življenjskem ciklu uporabljamo za določanje celotnih stroškov neke dobrine (Kunič, 2007). Z našega vidika gradbenih objektov in fasad je metoda vseživljenjskega vrednotenja stroškov neke vrste postopek presojanja upravičenosti celotne investicije ali zgolj delne investicije v nek objekt. Povedano drugače, je metoda, ki nam nudi otipljive dokaze o ekonomski učinkovitosti, življenjski dobi in dolgoročni uporabnosti neke stavbe oziroma objekta (Finc, 2006). S to tehniko lahko napovedujemo in ocenjujemo pričakovane časovne in finančne stroške in prihodke, povezane z neko stavbo ali objektom (Mirtič, 2009). Dobra stvar tovrstne metode je, da je njena uporaba mogoča tako pri novogradnjah, večjih obnovah objektov kot tudi le ob vzdrževanju oziroma zamenjavi določenih delov objektov (Šijanec Zavrl, 2005). Z analizo skupnih stroškov v življenjskem ciklu lahko (Mirtič, 2009): 18

36 1) Ocenjujemo in primerjamo različne investicijske scenarije prenove, adaptacije in gradnje novega objekta. 2) Primerjamo različne posege na celotnem objektu ali zgolj na posameznih delih objekta. 3) Izbiramo različne komponente, ki ustrezajo funkcionalnim zahtevam. 4) Primerjamo posamezne individualne stroške med različnimi alternativami zaradi že izvedenih in opravljenih odločitev (stroški čiščenja, stroški energije ). 5) Napovedujemo pričakovane stroške v času in denarju in ocenjujemo upravičenost izbrane investicije, zraven tega pa primerjamo tudi različne scenarije z drugačnimi denarnimi tokovi v različnih časovnih okvirjih. Analiza LCC upošteva vse faze nekega objekta vse od izgradnje do končne rušitve stavbe ter tako vse stroške, ki nastanejo na vseh stopnjah življenjske dobe objekta. Vsaka stavba oziroma objekt gre v svoji uporabni oziroma življenjski dobi skozi naslednje faze (Mirtič, 2009): strateško investicijsko načrtovanje (nakup ali najem), projektiranje in gradnja, obratovanje in vzdrževanje (popravila in zamenjave), odstranitev (porušitev). Metoda presoje stroškov v življenjskem ciklu objekta se je izkazala kot izredno uporabna v različnih oblikah napovedovanja in vrednotenja. Z njeno uporabo lahko življenjsko, uporabno ter služno dobo izdelka oziroma sistema na enostaven način pretvorimo v finančne kazalnike (Kunič, 2012). To orodje omogoča primerjavo različnih sistemov oziroma konstrukcijskih sklopov ter stroške celotnih objektov. Pri ocenjevanju vseh stroškov in prihodkov nekega projekta, se je najbolj uveljavila metoda neto sedanje vrednosti. Ta v ekonomiji najbolj priljubljena metoda ocenjuje stroške in prihodke, ki jih bomo deležni v prihodnosti, na način, da jih prevede na nivo cen današnjega dne. Zato je potrebno vse prilive in odlive nekega projekta prevrednotiti na nivo trenutnih cen, da bi dobili kar se da natančna prioritetna razmerja. Gre za tako imenovani postopek diskontiranja, pri katerem ocenjenim stroškom in prihodkom, ki jih bomo deležni šele v bližnji prihodnosti, na podlagi diskontnih stopenj določimo zdajšnjo vrednost (Marušič, 2014). Pravimo, da z diskontiranjem določamo sedanjo vrednost prihodnjih denarnih tokov. Celotna metoda izhaja iz dejstva, da današnji 1 evro nima enake vrednosti, kot jo bo imel evro v prihodnosti, zato se v izračunih uporablja primerne diskontne stopnje in inflacije. Diskontna stopnja je mera, 19

37 izražena v odstotkih, s pomočjo katere lahko izračunamo trenutno vrednost denarnih tokov, ki jih bomo opravili v prihodnosti. Diskontna stopnja pove, v kolikšni meri so zneski iz prihodnjih obdobij na zdajšnji ravni cen manj vredni (Kunič, 2007). Čim večja diskontna stopnja za nek priliv oziroma odliv in postavitev teh zneskov daleč v prihodnost, pomeni manjšanje njihove sedanje vrednosti. Poleg neto sedanje vrednosti spadata med bolj uporabljene še naslednji meri ekonomske učinkovitosti: interna stopnja donosa (Internal Rate of Return-IRR) in čas do poravnave med prihodki in odhodki (Pay Back Period-PBP). Za prvo je značilno, da vsoto že diskontiranih denarnih tokov izenači z 0, torej je neto sedanja vrednost naložbe enaka 0 (Kunič, 2007). Najbolj rentabilen je tisti projekt, ki ima največjo stopnjo donosa. Čas do poravnave med prihodki in odhodki oziroma metoda amortiziranja naložbe je metoda, s pomočjo katere ugotovimo čas amortizacije neke naložbe (Kunič, 2007). Namen te enostavne metode je ugotoviti čas, v katerem se nam bodo vložena investicijska sredstva povrnila. Slabi strani metode amortiziranja investicije sta, da ne upošteva diskontirane vrednosti denarja ter ne upošteva različne dinamike donosov skozi posamezna leta. Opisani metodi se zaradi omenjenih pomanjkljivosti v analizi LCC redko uporabljata (Mirtič, 2009). Na področju klasifikacije in standardizacije analize skupnih stroškov v življenjskem krogu pri obnovi objektov sta izpostavljena dva standarda, in sicer: ISO in pa norveški standard NS 3454 (Šijanec Zavrl, 2005). 8.1 Razdelitev stroškov analize LCC V analizo skupnih stroškov v življenjskem krogu stavbe ali objekta zajamemo vse stroške, povezane z začetno investicijo, stroške, povzročene z obratovanjem in vzdrževanjem objekta, stroške adaptacije in na koncu življenjske dobe stroške rušitve. Tako stroške, povezane z izgradnjo, obratovanjem in odstranitvijo objekta, razdelimo na naslednje skupine (Mirtič, 2009): Pridobitveni / investicijski stroški 20

38 Med investicijske stroške uvrščamo stroške gradbišča, stroške začasnih del, stroške načrtovanja in projektiranja, stroške, povezane s pridobivanjem gradbenih in obratovalnih dovoljenj. Sem spadajo tudi stroški izkopa, zemeljskih del in gradnje Stroški vzdrževanja, obratovanja in upravljanja Tako kot vsaka človekova stvaritev potrebuje tudi gradbeni objekt v svoji življenjski dobi določeno vzdrževanje, s čimer je pogojena optimalna uporaba stavbe. V to kategorijo finančnih odtegljajev spadajo raznorazne takse, pristojbine in zavarovanja. Z obratovanjem stavbe se pokažejo tudi stroški porabljene električne energije, vode, kanalščine, čiščenja in varovanja. Med upravljalske stroške pa štejemo stroške, ki jih imamo s plačevanjem upravitelja neke stavbe Preostala vrednost objekta in stroški odstranitve Na koncu življenjske dobe neke nepremičnine je potrebno za tako dotrajano stavbo tudi primerno poskrbeti. V kolikor najdemo kupca za stavbo, lahko njeno sedanjo oziroma trenutno vrednost ocenimo na podlagi različnih metod. Med njimi se najpogosteje uporablja metoda primerjanja cen trenutnih objektov, ki se prodajajo na trgu. Lastniki stavb se pri določanju trenutne vrednosti objekta poslužujejo tudi raznih ocen vrednosti premoženja s strani državnih in vladnih virov. V kolikor pa kupca za tako dotrajano stavbo ne najdemo, smo prisiljeni tako stavbo podreti. Tako pri odstranitvi objekta nastanejo stroški rušenja in stroški, povezani z razpolaganjem z gradbenim materialom. 8.2 Računske metode analize LCC Pri izvajanju analize skupnih stroškov življenjskega kroga imamo na voljo veliko različnih tehnik, kako se takega izračuna sploh lotimo. Najpogosteje uporabljeni tehniki bosta predstavljeni v nadaljevanju Deterministična metoda Predstavlja podlago za večino analiz LCC. Vse se začne z naročnikovo željo po LCC-raziskavi. Namen deterministične metode je, da olajša naročnikovo odločanje in izbiro. S pomočjo analize 21

39 skupnih stroškov življenjskega cikla in naročnikovih zahtev, ki smo jih na začetku natančno definirali, analiziramo različne scenarije gradnje oziroma obnove in kot rezultat dobimo najbolj optimalno varianto gradnje oziroma obnove (Mirtič, 2009). Pri deterministični metodi je pomembno, da vsaki LCC vhodni spremenljivki določimo fiksno diskretno vrednost, ki je za določeno spremenljivko najbolj realna in verjetna. Kakšno vrednost bo posamezna vhodna spremenljivka dobila, pa je odvisno od analitika in njegove strokovne ocene. Tovrstna metoda nam omogoča rangiranje posameznih scenarijev na podlagi neto sedanje vrednosti. Težava deterministične metode je v tem, da ne moremo zanesljivo oceniti stopnje tveganja, povezanega z oceno sedanje vrednosti Analiza občutljivosti Analiza občutljivosti je neke vrste raziskava o vplivih, ki jih imajo v okviru nekega modela, spremembe vhodnih podatkov na končne rezultate in sklepe (Kunič, 2007). Služi za preučevanje obnašanja vhodnih parametrov na podlagi vnaprej določenih zahtev. Z analizo občutljivosti lahko analitik prepozna tiste spremenljivke, ki ključno vplivajo na celotno vrednost investicije in določi točko preloma celotne investicije. Pravimo, da iščemo kritične spremenljivke načrtovane naložbe. Kritični parametri so tiste postavke poslovnih prognoz, katerih že čisto majhna sprememba drastično vpliva na končni rezultat in tudi na kazalec upravičenosti naložbe (Kunič, 2007). Iskanje in izbira teh tako imenovanih kritičnih parametrov posamezne naložbe je glavni namen analize občutljivosti. Seveda ne moremo pričakovati, da bodo poslovni rezultati v času obratovanja neke investicije popolnoma enaki tistim, ki so bili predvideni v investicijskem programu, saj ne moremo vseh dogodkov predvideti brez kakršnih koli nepričakovanih tveganj. Zato načrtujemo samo rezultate, ki so bolj ali manj verjetni, ti rezultati pa nam služijo za izračun kazalcev upravičenosti določene naložbe. Določanju predpostavk in njihovih smiselnih vrednosti pa moramo posvetiti posebno pozornost. 8.3 Analiza LCC na različnih ravneh Analiza skupnih stroškov v življenjskem ciklu je izvedljiva v različnih fazah načrtovanja objekta. Ker na samem začetku načrtovanja in projektiranja objekta niso še dorečeni vsi elementi stavbe in detajli, dodatne raziskave in analize pa niso možne, lahko v analizi LCC uporabimo statistične podatke o višini posameznih vrst stroškov (Šijanec Zavrl, Kolšek, 2009). 22

40 Tej fazi zbiranja podatkov pravimo tudi raven 1. Tako lahko iz statističnih podatkov dobimo zelo kvalitetne izračune stroškov, porabljenih za vzdrževanje, ogrevanje, porabo vode, hlajenje in čiščenje. Pri vključevanju tovrstnih statističnih podatkov v našo analizo pa moramo paziti, da uporabimo podatke o stavbi, ki je po lastnostih in sestavi podobna naši. Seveda lahko pride ob tovrstnem zbiranju podatkov na koncu v rezultatih analize do odstopanja od dejanskih stroškov, vendar je to tveganje pač potrebno vzeti v zakup. Tveganje zaradi netočnih ocen stroškov in drugih meritev se zmanjšuje tudi z zbiranjem podatkov o stroških v posameznih objektih v skupni evropski bazi. Zbrati podatke o življenjskih stroških različnih vrst objektov in jih združiti v veliko bazo, prilagojeno že obstoječim stroškovnim klasifikacijskim sistemom, je bil glavni namen projekta EIE LCC DATA. Na ta način so udeleženci projekta poskušali spodbuditi in razširiti uporabo metode LCC tudi v druge države, kjer omenjena metoda še ni v širši uporabi oziroma ni že celo obvezna pri presoji javnih objektov, kot je to na Finskem in Norveškem (Šijanec Zavrl in Kolšek, 2009). Slika 8.1: Zbiranje statističnih podatkov (raven 1) Vir: Šijanec Zavrl in Kolšek (2009, str. 2) 23

41 Druga raven analize skupnih stroškov v življenjskem ciklu objekta pa predstavlja učinkovito orodje pri fazi načrtovanja stavbe. Na tej ravni analize imamo že zbrane konkretnejše in bolj točne podatke o nekem objektu ter uporabljamo razne računske analize. Sama zanesljivost metode LCC je pogojena z natančnostjo meritev in ocen, ki so v analizi uporabljene. Na drugi ravni analize je pričakovana vsaj +-20 % natančnost vhodnih podatkov o stroških, da je takšna analiza sploh uporabna in verodostojna. Slika 8.2: Druga raven analize LCC Vir: Šijanec Zavrl in Kolšek (2009, str. 3) 8.4 Projekt LCC REFURB Z željo po pospešitvi uporabe analize stroškov v življenjskem krogu pri obnovi objektov se je izoblikoval projekt, imenovan LCC REFURB. V ta mednarodni projekt je stopilo 8 evropskih držav: Francija, Grčija, Češka, Nemčija, Finska, Norveška, Avstrija in med njimi tudi Slovenija. Namen tega projekta je bilo združiti in izmenjati obstoječe izkušnje z integralnim načrtovanjem (IN) in analizo stroškov v življenjskem krogu LCC. Udeleženi so želeli zbrati vse dosedanje znanje in le-tega prenesti ter posredovati tistim, ki se ukvarjajo z načrtovanjem obnove javnih stavb (LCC REFURB, 9. januar 2015). S projektom so želeli tudi (LCC REFURB, 9. januar 2015): 24

42 Pregledati in ovrednotiti obstoječa računalniška orodja s podporo za LCC-analizo in integralno načrtovanje in preveriti njihovo uporabnost pri obnovi objektov. Oblikovati diagram poteka odločanja, ki bo zagotavljal, da se bo metoda LCC upoštevala pri različnih fazah načrtovanja in projektiranja. Testirati orodja, ki omogočajo izvedbo LCC analize in izbranega procesa odločanja na demonstracijskem projektu načrtovanja obnove. 8.5 Programska oprema ki podpira analizo LCC Kljub temu da je metoda LCC razvita že kar nekaj časa in se že dolga leta uveljavlja v gradbenem sektorju, pa je na trgu še vedno zelo malo specializiranih orodij, ki imajo podporo za načrtovanje stavb z analizo skupnih stroškov v življenjskem ciklu. Seveda so na trgu prisotni raznorazni računalniški programi, ki podpirajo analizo LCC, kot je na primer RELEX, ampak je namesto izračuna neto sedanje vrednosti (NSV) naložbe pomembnejša točna določitev vpliva analiziranih variant na obratovalne stroške in kakovost parametrov bivalnega in delovnega okolja (Šijanec Zavrl, 2005). Poznan in široko uporabljen je tudi računalniški program EBSYS, vendar je zaradi njegove zastarele in neposodobljene podatkovne baze njegova uporaba zamrla. Med bolj priznane programe s podporo za analizo LCC spadajo tudi SAKU, BS-LCC in norveški LC-Profit. Program, imenovan LEGEP, je nemška različica, ki poleg bogate podatkovne baze z vsemi potrebnimi cenami omogoča tudi raznorazne toplotne in stroškovne izračune (Legep, 3. januar 2015). Popoln računalniški program s podporo za LCC-analizo mora imeti bogato bazo podatkov o izdelkih, napravah in storitvah, s katerimi se srečamo pri energetski obnovi objekta. Vključevati mora tudi vse potrebne cene in stroške, ki nastanejo bodisi z vzdrževanjem bodisi z izvajanjem določenih ukrepov. S programom mora biti mogoče izračunati porabljeno energijo, vodo in posledično s tem nastale stroške ob izbranih spremembah in nadgradnjah (Šijanec Zavrl, 2005). Analiza stroškov v življenjskem ciklu se pri projektiranju in načrtovanju obnove in gradnje stavb še vedno redko uporablja, izjema so le skandinavske države, kjer je ta metoda široko uporabljena, pri gradnji in obnovi objektov, financiranih iz javnih sredstev, pa po zakonu obvezna. Rezultati, ki nam jih lahko postreže analiza skupnih stroškov življenjskega kroga, so lahko ključnega pomena za investitorja, ki se najpogosteje odločajo za najcenejšo varianto 25

43 investicije oziroma se pri odločanju zanašajo le na lastne izkušnje. S povezovanjem računalniških programov, ki omogočajo simulacijo toplotnega odziva objekta in programov za analizo stroškov v življenjskem ciklu objekta, se bo tovrstna analiza močno razširila in se pričela pogosteje uporabljati (Šijanec Zavrl, 2005). Korak naprej v tej smeri predstavljata dve orodji, ki so ju razvili v podjetju Sylvatica, in sicer gre za orodji PTLaser in TCAce (Matelič, 2006). Za razliko od ostalih podobnih orodij slednji dve pomagata pri odločanju med alternativnimi izdelki in opcijami z upoštevanjem tudi okoljskih poleg ekonomskih zahtev, saj združujeta tako metodo LCC kot tudi metodo LCA v celotnem obsegu. 9 OPREDELITEV POSAMEZNIH STROŠKOV Tako kot praktično z vsako človekovo inovacijo so tudi z namestitvijo fasade in njeno uporabo povezani določeni stroški. Stroške, ki so na kakršenkoli način povezani s fasadnimi sistemi, v osnovi delimo na naslednje skupine: 9.1 Stroški investicije Že s samo idejo po graditvi nekega objekta se pojavijo stroški. Med stroške investicije štejemo vse finančne odhodke, povezane z nakupom zemljišča, ureditvijo potrebne dokumentacije, pripravo terena in samo gradnjo. Stroške, ki bodo nastali v fazi gradnje, je zelo težko natančno oceniti, zato ocena celotnih stroškov gradnje najpogosteje temelji na razpoložljivih podatkih do sedaj že zgrajenih in po karakteristikah primerljivih gradbenih objektih. Natančni stroški, povezani z gradnjo, so znani šele, ko je objekt v celoti dokončan in le-ta obratuje. Seveda so celotni stroški v tej fazi odvisni od samega objekta in načina pristopa h gradnji. Na končno ceno izgradnje objekta vpliva veliko faktorjev. Med pomembnejše faktorje spada 26

44 izbrana tehnologija gradnje, sama oblika objekta in težavnost gradnje ter kvaliteta gradnje (Finc, 2006). V to skupino stroškov spadajo (Mirtič, 2009): stroški pridobitve gradbenih in obratovalnih dovoljenj, stroški načrtovanja in projektne dokumentacije, administrativni stroški, stroški gradbišča, stroški zemeljskih del in priprave terena, stroški gradnje, stroški začasnih del. 9.2 Stroški obratovanja Z uporabo objekta in posameznih prostorov v njem nastanejo neki stroški. V zimskem času moramo zaradi dobre bivalne klime in splošnega počutja prostore ogrevati. V kolikor smo v objektu ponoči, je potrebno prostor dodatno osvetliti. Vsako tako dejanje pa za sabo potegne porabo različnih energij in surovin, ki jih je potrebno plačati. Stroške, ki nastanejo s porabo električne energije, kurilnega olja, drv, plina in drugih energentov, uvrščamo med stroške obratovanja. Slika 9.1: Stroški nastali z obratovanjem stavbe Vir: Finc (2006, str. 50) 27

45 9.3 Stroški upravljanja Načrtovanju, organiziranju in usklajevanju različnih aktivnosti pravimo upravljanje. V področje upravljanja z neko stavbo spadajo vse storitve in aktivnosti, ki pripomorejo k nemotenemu obratovanju objekta. Tako med stroške upravljanja štejemo: stroške upravljanja stavbe/upravitelja, stroške zavarovanja, stroške pristojbin, stroške vode in kanalščine, stroške varovanja, stroške čiščenja. Slika 9.2: Stroški upravljanja Vir: Finc (2006, str. 51) 9.4 Stroški vzdrževanja Da lahko nek objekt nemoteno obratuje in izvršuje svoj prvotni namen, je potrebno nekaj časa in sredstev posvetiti tudi vzdrževanju. Brez potrebnega vzdrževanja stavba ne bo funkcionirala nemoteno. Ti stroški so posledica stroškov nadziranja, preventivnih pregledov in dela, ki je potreben za ohranjanje stavbe, popravila in zamenjave (Finc, 2006). Med vzdrževalna dela spadajo raznorazni remonti, popravila, prenove in preventivni tehnični pregledi. Vzdrževalna dela v osnovi delimo na odzivna in programska (Finc, 2006). Če da uporabnik objekta predlog za popravilo neke napake, gre za odzivna vzdrževalna dela. Drugo vrsto vzdrževalnih del predstavlja programsko vzdrževanje, ki ga delimo na ciklično in preventivno. Pri slednjem gre za zamenjavo dotrajanih elementov in komponent, ki so po proizvajalčevih 28

46 določilih že dosegli konec svoje življenjske dobe. Redno oziroma ciklično vzdrževanje se izvaja v enakomernih časovnih razmikih, pri čemer se stanje komponent, ki so za zamenjavo, ne upošteva. Med stroške vzdrževanja tako štejemo (Mirtič, 2009): stroške preventivnih pregledov, inšpekcij ter preiskave stanj (požarna varnost); stroške popravil, zamenjave in prenove ogrevalnih, instalacijskih ali drugih sklopov (menjava radiatorjev); stroške povezane z načrtovanjem vzdrževanja; stroške ki nastanejo z začasno izgubo funkcionalnosti objekta med vzdrževanjem. Slika 9.3: Stroški, nastali z vzdrževanjem objekta Vir: Finc (2006, str. 49) 9.5 Stroški odstranitve Ko objekt ni več uporaben oziroma je postal preveč zastarel, pravimo, da je njegova življenjska doba pretekla. Življenjski cikel stavbe se konča tudi, ko ta postane bodisi iz energetskega bodisi iz kakršnegakoli drugega razloga nerentabilna. Ko pride do te točke, je najbolje tak dotrajan objekt porušiti, v kolikor objekt ni arhitekturno zaščiten, saj takega objekta ne smemo zrušiti. Pred zrušitvijo gradbenega objekta je potrebno narediti natančno raziskavo, katera opcija je za ta dotrajani objekt najboljša. V kolikor je adaptacija takega objekta cenejša od postavitve nove stavbe, potem stavba zaživi še en življenjski krog svoje funkcionalnosti in namembnosti (Finc, 2006). Med stroške odstranitve štejemo vse stroške, ki so kakorkoli povezani s samo odstranitvijo in rušenjem nekega gradbenega objekta. Sem prištevamo tudi okoljske stroške oziroma stroške razpolaganja z odpadki, ki nastanejo z deponiranjem materiala, nastalega ob rušitvi objekta. 29