AGRESIVNOST PRI TENISU DIPLOMSKA NALOGA

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT AGRESIVNOST PRI TENISU DIPLOMSKA NALOGA ŽIGA PAPEŽ Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športno treniranje Tenis in Atletika AGRESIVNOST PRI TENISU DIPLOMSKO DELO MENTORICA: izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih. RECENZENT: izr. prof. dr. Aleš Filipčič, prof. šp. vzg. Avtor dela: ŽIGA PAPEŽ Ljubljana, 2016

4 ZAHVALA Moja velika zahvala, gre vsem mojim znancem, prijateljem, ljudem, ki so mi kakorkoli pomagali in stali ob strani vsa ta leta mojega študija. Zahvalil bi se tudi profesorjema, ki sta mi pomagala pri pisanj in urejanju moje diplomske naloge, izr. prof. dr. Tanja Kajtna in izr. prof. dr. Aleš Filipčič, hvala. Predvsem bi se rad zahvalil moji prečudoviti družini, ki so ves čas šolanja verjeli vame in nikoli niso podvomili v moje sposobnosti. Ta diplomska naloga je posvečena prav njim, moji družini. Najlepša vam hvala za vse! "Success is walking from failure to failure with no loss of enthusiasm." Winston Churchill

5 Ključne besede: agresivnost, psihologija, jeza, šport, tenis, Slovenija AGRESIVNOST PRI TENISU Žiga Papež Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Športno treniranje, Tenis in Atletika Število strani: 48; Število slik: 2; Število preglednic: 4; Število virov: 21; Število prilog: 1 IZVLEČEK Diplomska naloga Agresivnost pri tenisu opisuje, razlaga, pojasnjuje in posreduje podatke novo opravljene raziskave na področju agresivnosti oziroma agresivnosti v tenisu. Namen in cilj dela je predstaviti agresivnost na splošno in bolj specifično agresivnost, njene oblike, razloge in posledice, ki se pojavljajo pri športu oziroma tenisu samemu. V slednji dipomski nalogi smo raziskovali različne oblike agresivnosti in jih primerjali med tenisači razvrščenimi v različne kategorije. Za merjenje agresivnosti ali merjenje osmih oblik agresivnosti smo uporabili Buss Durkee-jev vprašalnik agresivnosti (Lamovec, 1988), ki ga sestavljajo trditve, na katere se odgovarja s TAKO JE ali NI TAKO. Ugotovili smo, da prihaja do razlik v agresivnosti med boljšimi in slabšimi teniškimi igralci, vendar le pri eni od osmih oblik prihaja do statistično pomembnih razlik. Ugotovili smo tudi, da prihaja do minimalnih razlik med teniškimi igralci in teniškimi igralkami,vendar so te razlike statistično ne pomembne. Primerjali smo tudi razlike v agresivnosti med mlajšimi in starejšimi teniškimi igralci, tu prihaja do pomembnih statističnih razlik pri dveh oblikah. Zadnja hipoteza, ki smo jo postavili pa je, da ni razlik med teniškimi igralci, ki so že sodelovali s športnim psihologom vsaj štirikrat in teniškimi igralci, ki so sodelovali s športnim psihologom manj kot štirikrat. Ugotovili smo, da prihaja do statistično pomembnih razlik samo pri dveh spremenljivkah.

6 Key words: aggression, psychology, anger, sport, tennis, Slovenia AGGRESSIVENESS IN KARATE Žiga Papež University of Ljubljana, Faculty of sport, 2016 Number of pages: 28; Number of pictures: 2; Number of tables: 4; Number of sources: 21; Number of annex: 1 ABSTRACT This thesis, entitled Aggression in tennis, reveals, describes and explains the findings of a newly conducted research on aggression and, more particularly, aggression in tennis. It aims to explain the notion of aggression in general, determine how and why aggression is present in sports, especially in tennis, and explore its consequences. The thesis analyses different forms of aggression; we compared the level of aggression among different categories of tennis players. To describe the level and the form of aggression, we used the Buss-Durkee Aggression Inventory, a two-choice measure of aggression consisting of several questions, answered with CORRECT or INCORRECT. Firstly, our research showed differences in aggression depending on the quality of players; however, we only found statistically important differences in one of the eight categories. Secondly, we found slight differences between male and female players; however, these differences were not statistically important. Furthermore, we compared differences in aggression based on the age of players; we found important statistical differences in two of the eight categories. Finally, our last hypothesis predicted there were no differences between tennis players who had had less than four sessions with a sports psychologist, and those who had undergone four or more; we found statistically important differences in two of the eight variables.

7 Kazalo 1. UVOD Agresivnost Različna pojmovanja agresivnosti Oblike agresivnosti Oblike izražanja agresivnosti in osebnost Agresivnost kot odziv na frustracijo Fiziološke osnove in telesni izrazi agresivnosti Vpliv modelov na agresivnost Agresivnost in šport Dejavniki pri razvoju agresivnosti v športu Posledice pretirane agresivnosti in nasilja Model agresivnosti v športu Merjenje agresivnosti v športu Etika v športni psihologiji Tenis Zgodovina tenisa Psihologija tenisa Trening mentalne moči in kontroliranja agresivnosti v tenisu Cilji in hipoteze METODE DELA a) Preizkušanci b) Pripomočki c) Postopek REZULTATI IN INTERPRETACIJA SKLEP VIRI PRILOGE... 50

8 1. UVOD 1.1. Agresivnost Različna pojmovanja agresivnosti V celotni psihologiji je ravno agresivnost najbolj nejasen pojem.»različni avtorji jo poimenuje kot instinkt, nagon, izvor energije, čustvo, način prisile, navado, reakcijo na frustracijo itd«(lamovec in Rojnik, 1978, str. 11). Pod»agresijo«štejemo dogodke, kadar se le ta nanaša na trenutno reakcijo. Izraz»agresivnost«pa pripisujemo značilnosti posameznega človeka (Lamovec in Rojnik, 1978). Agresivnost v širšem pomenu pravzaprav pomeni nek aktiven pristop k okolju, kar predstavlja tudi pravi pomen besede»aggredi«, približevati se, pristopiti. Agresivnost pravzaprav vsebuje in je del vsake oblike gibanja, grizenja hrane, zajema tudi neka čustva kot so jeza, bes in sovraštvo, da o telesnem nasilju nad ostalimi ljudmi sploh ne govorimo. Velika legenda psihologije Freud je agresivnost predstavljal kot zelo široko in je nikoli ni zares opredelil. Na začetku je poudarjal predvsem, da je sestavni del samoohranitve, čez čas pa je vse bolj poudarjal njene razdiralne vidike, kar je označil kot instinkt smrti. Daleč najožjo opredelitev agresivnosti najdemo pri behavioristih, kot je bil Buss-Durkee. Slednji jo je opredelil kot dejansko povzročitev škode nekemu drugemu živemu bitju. Dollard in Miller sta opredelila, da je cilj agresivnosti poškodba živega organizma (Lamovec in Rojnik, 1978). AGRESIVNA REAKCIJA VZPODBUDE ZAVORE AGRESIVNI MOTIV? KONFLIKT KATARZA POTISKANJE PREMIK AGRESIJE Slika 1. Frustracijski model agresivnosti po Dollardu in Millerju (1939, v Lamovec in Rojnik, 1978).

9 Lamovec in Rojnik (1978) razlagata še eno smer razlikovanja agresivnosti, ki se nanaša na njene pozitivne ali negativne učinke. Razlikovanje pozitivne in negativne agresivnosti temelji predvsem na možnih posledicah nekega vedenja in ne na nekih značilnostih vedenja. V tem psihološkem vidiku se smatra pozitivna agresivnost kot agresivnost, ki uspešno razreši neko konfliktno situacijo. Zelo pomemben pa je tudi etično-socialni vidik, ki pravzaprav določa, katere oblike vedenja oziroma agresivnosti so v neki družbi sprejemljive in tiste ki niso. Veliko širših opredelitev agresivnosti ima po navadi vsebujejo tako pozitivne kot negativne oblike, kar pomeni, da prihaja do nesporazumov, saj nekatere značilnosti ne veljajo za oboje. Kaufmann (1970) pravi, da je jeza na prvi pogled zasnovana kot čustveno stanje. Ampak čustva, ki jih prikličejo drugi ljudje povzročijo drugačno zaznavo oziroma sodbo, kot če ta čustva zaznamo sami pri sebi. Ko zaznamo čustva pri sebi je znano, da ima oseba kognitivno komponento oziroma etiko, ko opisuje svoje čustveno stanje. Jeza in agresija se nujno ne pojavljata skupaj in v odvisnosti drug od drugega. Jeza ima lahko več kognitivnih in motivacijskih pomenov. Ko rečemo, da je oseba»jezna«, mislimo na to, da je vznemirjena ali čustveno vzburjena. To diagnozo postavimo ljudje ne le na izjavi»jezne«osebe. Dokaj enostavno je z opazovanjem ugotoviti, da mnogi psihološki vidiki opravijo drastične spremembe. Na primer, jezna oseba lahko postane rdeča v obraz, njegov dih in srčni utrip se pospešita. Oseba se po navadi sprehaja sem ter tja, je zbegana, neprisotna in zmedena. Ko je oseba v takšnem stanju so velike možnosti, da ne glede na vedenje, ki ga bo oseba zavzela, agresivno ali kakršnokoli drugo, bo to vedenje potekalo z mnogo večjo intenzivnostjo. Vendar pa gotovo ne moremo enačiti prisotnost jeze s kasnejšo agresijo. Nič nenavadnega ni, da ta vrsta agitacije ne povzroči nasilje nad drugim posameznikom, temveč v se ta negativna energija preusmeri v nova prizadevanja za razne naloge, pri katerih je bila oseba prej neuspešna (Kaufmann, 1970). Kot smo omenili emocije prvo kot prvo vključujejo psihološke spremembe. Ljudje smo»noro srečni,slabotni,zgroženi,anksiozni,«in tako naprej. Obstaja pa zares malo dvoma, da se nekatera čustva da zlahka razlikovati s priložnostnim opazovanjem. Sami zase lahko povemo ali smo srečni, žalostni ali jezni, tudi za druge osebe lahko po navadi dobro razločimo ali je oseba vzhičena ali popolnoma potrta (Kaufmann, 1970). Agresivnost mnogo ljudi v pogovornem jeziku jemlje kot nekaj negativnega, tako je beseda agresivnost dobila nek negativen pomen, pravita Lamovec in Rojnik (1978). Dostikrat se zgodi, da nekomu rečemo, da je agresiven in ga tako nehote moralno označimo, žal negativno. Tu imajo velik vpliv tudi posamezne kulture. Nekatere kulture sprejemajo oziroma ne označujejo nekaterih vedenj kot agresivne, spret druge jih.»tako npr. pripadniki ameriškega srednjega razreda, ki izhajajo iz protestantske tradicije, ocenjujejo glasno govorjenje kot agresivno, posebno, če ga spremljajo živahne kretnje in mimike obraza. Isti način govora je povsem neagresiven za amerikance španskega porekla«(lamovec in Rojnik, 1978, str. 12). Dostikrat spoznamo, da ima pri označitvi agresivnega vedenja vlogo tudi socialni ugled. Če je socialni ugled neke osebe visok, potem bo manj pogosto obtožena oziroma prikazana kot agresivna oseba.

10 Oblike agresivnosti Samo agresivnost lahko razporedimo na take in drugačne vidike. Lamovec in Rojnik pravita, da agresivnost delimo na smer in obliko, ki se večkrat pokrivata med seboj. Nadaljnja delitev agresivnosti je v povezavi z izborom cilja agresivnega vedenja. Agresivnost je lahko usmerjena na dve stvari, na izvor same frustracije ali pa je premeščena na drugi cilj. Zelo pomemben je tudi psihološki vidik, pri katerem razlikujemo instrumentalno, frustracijsko, ter posnemovalno agresivnost. Lamovec (1978, str. 14) poudarja, da:»instrumentalna agresivnost nam pomaga doseči nek zunanji cilj, vloga frustracijske agresivnosti, pa je predvsem sproščanje napetosti«. Prav zanimivo obliko agresivnosti pa predstavlja tudi posnemovalna agresivnost, ki sloni na občutku pripadanja neki skupini ali pa poistovetenju z določenimi vzorniki (Lamovec in Rojnik, 1978). Slika 2. prikazuje najpogostejšo delitev agresivnosti, na smer in obliko. NAVZNOTER NEPOSREDNA POSREDNA OBČUTKI KRIVDE SAMOMORILNOST PSIHOSOMATIKA ALKOHOLIZEM DEPRESIVNOST NAVZVEN NEPOSREDNA POSREDNA AKTIVNA PASIVNA SOVRAŽNOST RAZDRAŽLJIVOST TESNA BESEDNA NEGATIVIZEM SUMNIČAVOST Slika 2: Delitev agresivnosti glede na smer in obliko (1939, v Lamovec in Rojnik, 1978).

11 Mrak Černelič (2001) v svojem članku navaja, da agresivnost delimo tudi na samo ustvarjalno ali pa razdiralno moč oziroma vlogo. Erich Fromm, ki je raziskoval agresivnost, je poudarjal pomembnost pozitivne (benigne) in negativne (maligne) agresivnosti. Enostavno razlaganje pozitivne agresivnosti je, da ohranja, potrjuje življenje, negativna agresivnost pa življenje ruši oziroma ga izničuje. Erich Fromm pozitivno (benigno) agresivnost deli na psevdoagresivnost in obrambno agresivnost. Fromm k prevdoagresivnosti prišteva nehotno, igrivo, ter samopotrditveno agresivnost. K obrambni agresivnosti pa vključuje konformistično in instrumentalno agresivnost. Nehotna agresivnost predstavlja neko slučajnost, ki povzroča škodo, ki je posameznik ni želel povzročiti. Igrivo agresivnost opazimo pri različnih borilnih veščinah in pri nekaterih športih. Samopotrditvena agresivnost ne vsebuje nikakršne sovražnosti do drugih, je pa pokazatelj odločne usmerjenosti k cilju. Slednja agresivnost posamezniku pomaga pri aktivnem pristopu k problemom, raznim dejavnostim in boljši inovativnosti na več področjih. Osebe, ki imajo visoko samopotrditveno agresivnost, so manj napadalne, sovražne, manjkrat se branijo, saj imajo manjši občutek ogroženosti (Mrak Černelič, 2001). Obrambna agresivnost je najpogostejša oblika agresivnosti. Mrak Černelič (2001) pojasnjuje, da obrambna agresivnost pride na plano, ko se posameznik počuti napadenega, ogroženega tako na fizični kot psihični ravni. Pomen obrambne agresivnosti je ohranitev življenja in posameznikove osebnosti. Obrambno agresivnost ponavadi prikliče strah, ki je namišljen ali pa podzavesten, to povzroči neprilagojeno agresivnost. Do tega dogodka pride ko je posameznik močno zagledan vase oziroma ob narcisoidnosti. Posameznik je narcisoiden, ko doživlja in vidi samo sebe, svoje telo, svoje potrebe, čustva in misli, vse kar pa se dogaja okoli njega pa mu ne prestavlja nič pomembnega oziroma nikakršnega pomena. Kot smo že omenili, Erich Fromm deli obrambno agresivnost na konformistično in instrumentalno agresivnost. Konformistična agresivnost predstavlja ubogljivost, ki sloni na avtoriteti, torej agresivno obnašanje ne izhaja iz posameznika, temveč neke avtoritete. Kot primer lahko ponudimo skupino vojakov v vojni, ki ves čas sodelujejo, če vojak odkloni poslušnost potem si je neposredno nakopal grožnjo usmrtitve. Potem je tu še instrumentalna agresivnost, ki predstavlja nekakšen instrument, s katerim posameznik poskuša doseči uresničitev zunanjih ciljev. Taka agresivnost ne opisujejo močna čustva in nikakor ne pomaga obrambi kot tudi neposrednemu sproščanju napetosti. Primer take agresivnosti predstavlja umor iz koristoljubja, delo mafije ali pa aktivnost vojaških plačancev (Mrak Černelič, 2001). Mrak Černelič (2001) pravi, da si»zločesto«agresivnost razlagamo kot nezadostno zadovoljevanje človekovih potreb. Fromm loči dve vrsti, začasne in predhodne oblike, ki se pokažejo kot nekakšen trenutni odziv na nekakšen neprimerne življenjske pogoje in tiste, ki izvirajo iz razdiralnega značaja. Med začasne, predhodne oblike prištevamo maščevalnost in ekstatično agresivnost. Obe agresivnosti lahko kaj hitro postanejo karakteristična posebnost. Maščevanje postane posameznikov centralni življenjski smoter. Ekstatična agresivnost pa lahko preraste oziroma se pridruži razdiralni ideologiji, na primer nacizem. Klasičen primer razdiralnega karakterja po Frommu je sadizem. Tak karakter oziroma značaj opisuje trma, natančnost, skopost, togost in pretirana čistoča. Fromm misli, da imajo pomembno vlogo

12 pri izgradnji značaja tudi družbeni odnosi. Družba, ki izkorišča posameznika ima pomembno vlogo pri razvoju sadizma. Najmočnejša oziroma skrajna oblika sadizma pa po Frommu predstavlja nekrofilni značaj. Nekrofilni karakter zajema skupek sadističnih, narcisoidnih in avtističnih teženj. Cilj posameznika z nekrofilnim značajem je izničenje vsega živega, ne kot pri sadistu, kateremu je cilj nadvladati neko drugo osebo. Nekrofilni karakter predstavlja najhujšo in najnevarnejšo obliko duševne motenosti, ki jo opisuje nagnjenost do vsega neživega, propadajočega in mehaničnega, uničevanje življenja in vsega živega je temelj nekrofilije. Za primer nekrofilije lahko podamo nacistične zločine oziroma zločince, kot sta Hitler in Himmler (Lamovec in Rojnik, 1978). Lamovec in Rojnik (1978) poudarjata, da se razčlenitev agresivnosti, ki smo jo omenili zgoraj, nanaša pravzaprav samo na njeno psihološko vlogo. Benigno agresivnost najdemo opazimo pri normalnih osebah, maligno agresivnost pa zaznamo pri osebah, ki imajo moten značaj. Znano je, da tudi pozitivna (benigna) agresivnost pri posamezniku samemu, lahko v neki drugačni družbeni situaciji privedejo do razdiralne situacije Oblike izražanja agresivnosti in osebnost Različne osebnostne značilnosti ob medsebojnem prepletanju raznih učinkov vzgoje pripeljejo do razvoja takšnih in drugačnih oblik agresivnosti. Poznamo osebnostne lastnosti, ki že kar same po sebi vzpodbujajo ali pa zaustavljajo agresivnost oziroma agresivno vedenje. Takšne osebnostne lastnosti so stopnja splošne aktivnosti posameznika, impulzivnost, ter moč čustvenih reakcij. Slednje lastnosti skupno imenujemo temperament, posameznikov stil, ali pa kar način obnašanja. Temperament dobi svojo pravo obliko že zelo kmalu, v samem otroštvu in ostane v veliki meri nespremenjen, izraža pa se v posameznikovem delovanju na različnih področjih. Temperament in njegove lastnosti je v veliki meri pogojen dedno, koliko nanj vpliva okolje pa še ni popolnoma pojasnjeno (Lamovec in Rojnik, 1978). Same lastnosti temperamenta pa niso edine, ki vplivajo in so v povezavi z agresivnostjo. Tu je še mnogo osebnostnih lastnosti, ki so po navadi rezultat učenja. Če dobro poznamo osebnostne lastnosti neke osebe, potem lahko tudi dobro predvidevamo kakšno bo posameznikovo agresivno vedenje. Iz vsega tega lahko razberemo tudi pogoje socialnega učenja, v katerih je oseba odraščala. Lamovec (1978, str ) pravi, da:»med take lastnosti prištevamo stopnjo neodvisnosti, zaupanja vase, razvitosti jaza, dominantnosti, samokontrole oziroma razvitosti super-ega, spolne identifikacije, radikalizma, pa tudi stopnjo osebnostne (integracije) ter čustvene uravnoteženosti«. Eden od bolj pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj agresivnosti je stopnja vzburjenja, ki je pri vsakem posamezniku na različnem nivoju. Povečana agresivnost se zgodi zaradi večjega delovanja

13 simpatičnega živčnega sistema. Samo povečano vzburjenje pri človeku še ne bo povzročilo, je pa pomembno, da ga bo posameznik v tej meri interpretiral. Vzburjenost se bo prelevila v agresivnost oziroma agresivno vedenje le, če bo posameznik vzburjenost sprejel kot nekaj agresivnega. Lamovec in Rojnik (1978) razlagata, da je bil Buss-Durkee psiholog, ki je odkril oziroma izdal vprašalnik agresivnosti, ki je sestavljen iz osmih oblik agresivnega vedenja. Telesna agresivnost, posredna agresivnost, razdražljivost, negativizem, sovražnost, sumničavost, besedna agresivnost, občutki krivde. Telesna agresivnost je povezana s pripravljenostjo osebe za telesno obračunavanje v raznih situacijah. Posredna agresivnost predstavlja agresivnost pri kateri namen in cilj agresivnosti ni točno določen. To je na primer loputanje z vrati, metanje različnih stvari, norčevanje ali zbijanje šal na račun osebe, ki nam ni pri srcu. Razdražljivost je nekakšna povečana občutljivost osebe na čustvenem nivoju, zato se taka oseba hitro razburi, plane v jezo, ogorčenost in podobno. Negativizem je nekakšno nasprotovalno vedenje posameznika, ki zavrača moč in vpliv avtoritete. Sovražnost je oblika agresivnosti, ki izhaja iz sovraštva in ljubosumnosti. To ljubosumje ali sovraštvo je lahko izmišljeno ali pa temelji na resničnosti. Sumničavost je nezaupljivost, in pretirana previdnost v mnogih situacijah, prepogosto pa je sumničav posameznik prepričan, da je žrtev zaničevalnih pogovorov ali sovražnih naklepov. Besedna agresivnost je oblika agresivnosti, ki temelji na grobih, neprimernih besedah oziroma besednih zvezah, kot so grožnje, preklinjanje, kričanje in tako naprej. Občutek krivde je osma in zadnja oblika agresivnosti po teoriji Buss- Durkee. Občutek krivde predstavlja navznoter obrnjeno agresivnost, ki se odraža v tem, da posameznik ne verjame vase, si ne zaupa in ima o sebi lahko celo negativno mnenje ali samopodobo. Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti med ostalimi dejavniki meri tudi jakost procesov vzburjenja oziroma ekscitacije in jakost zaviralnih procesov oziroma inhibicije. Če je oseba vzburjena ima ta oseba bolj vzdržljiv in manj občutljiv živčni sistem, ob večji stopnji aktivnosti, višjimi absolutnimi pragi in tako naprej. Če pa je oseba bolj nagnjena k zaviranju živčnih procesov, se to kaže v zmožnosti prekinjanja, odlaganja in nadzora reakcij. Ravno moč zaviranja je še dandanes slabše preučena in raziskana kot moč vzburjenja. Na temo oblik izražanja agresivnosti, dejavnikov in načinov obvladovanja agresivnosti je Tušak (2001) napisal zanimiv članek. Članek je posvečen predvsem obvladovanju agresivnosti in nasilja v šoli, vendar kljub temu poda kar nekaj zanimivih podatkov. Agresivnost odraslih in predvsem otrok je pridobljena tako kot ostala obnašanja in dejavnosti. Agresivno obnašanje razvijemo predvsem, ker smo se iz preteklih izkušenj naučili agresivnosti, ker smo v preteklosti prejemali nagrade za agresivno vedenje in ker je na nas vplival agresiven model oziroma okolica. Prepogosto doživljanje frustracij in neprijetnih občutkov, ki si jih posameznik razlaga kot neupravičene, včasih celo namerne, lahko kaj hitro pripeljejo do razvoja agresivnega obnašanja in agresivnih navad. Torej, kateri so dejavniki za pojav agresivnosti v šoli? Na agresivno vedenje posameznika najpomembneje vplivajo osebnostne lastnosti. Poleg osebnostne lastnosti pa imajo pomembno vlogo še frustracijska toleranca osebe (višja bo ta toleranca, manj bo oseba agresivna), stresne situacije, komunikacija in interakcija z okoljem, percepcija različnosti v učiteljevem obravnavanju in ojačevanju agresivnih reakcij. Ravno na slednje dejavnike lahko učitelj v šoli ali trener v klubu največ vpliva (Tušak, 2001).

14 Kontroliranje agresivnosti je zelo zahtevno, vendar zelo pomembna kvaliteta osebe. Če gledamo na nastanek agresivne reakcije pri učencu kot na sistem, potem mora učitelj ali trener brez dvoma bolj kot učenec, s svojim pristopom in delovnim položajem obvladati situacijo. Učitelj in trener sta odgovorni, zreli, dovolj stari osebi, da bi morali ravnati po načelu zmanjševanja pretirane napetosti in znati situacijo umiriti. Najpomembnejše v takšnih situacijah je, da se učitelj uspe obvladati in mirno pristopiti k reševanju problema. To še ne pomeni, da mora učitelj oziroma trener dopuščati takšno vedenje in popuščati učencem, nikakor ne. Vsako tako imenovano popuščanje se bo slej ali prej vrnilo učitelju ali trenerju še v večji in težji obliki. Dosledni in pravilni postopki so pri reševanju konfliktov ključnega pomena. Učitelj ali trener naj bi ob pojavu konflikta, hitro in preudarno analiziral konflikt, če se učitelj pripravi že v naprej, potem otrokom jasno da vedeti, da pozna rešitve in izhode iz tega položaja. Učitelj naj bi poznal v teoriji in praksi različne tehnike relaksacije za zmanjševanje vzburjenja, da bi tako zmanjšali verjetnosti ekscesne agresivnosti. Priporočljivo je tudi opozarjanje in pripravljanje otrok oziroma učencev na različne stresne situacije, ki se lahko zgodijo v prihodnosti. Pred izjemno zahtevnimi, stresnimi in napornimi dogodki za otroka, je pametno in koristno obiskati psihologa, da se otrok lažje pripravi na situacijo, ki prihaja. Kot vemo agresivnost izhaja že iz otroštva, kar pomeni, da je zelo koristno tesno sodelovanje učiteljev in staršev. Vemo tudi, da agresivnost lahko sprožijo notranji in zunanji dejavniki. Zato je pomembno, da ima učitelj ali trener dober vpogled v otrokovo počutje, značilnosti, sedanje in pretekle izkušnje, za kar je ponovno potrebno dobro sodelovanje s starši (Tušak, 2001) Agresivnost kot odziv na frustracijo Danes večina sodobnejših avtorjev ne upošteva oziroma zavrača instinktivistično pojmovanje agresivnosti in razlaga agresivno vedenje kot nekakšen odziv posameznika na različne frustracije. Lamovec (1978, str. 21) pravi, da:»erich Fromm loči dve vrsti agresivnosti. Prva, ki je skupna tako človeku kot živalim je dedno pogojena težnja k napadu ali begu, kadar so ogroženi osnovni življenjski interesi. To je pozitivna (benigna) agresivnost, ki je nujna za obstanek posameznika in vrste ter služi prilagoditvi. Traja le toliko časa, dokler deluje mnenj vzrok, z razrešitvijo frustracije pa preneha«. Za človeka je značilna tako imenovana»zločesta«agresivnost, ki vsebuje maščevalno, ekstatično in karakterno agresivnost. Omenjene oblike agresivnosti nimajo nikakršne prilagoditvene vloge in niso dedno zasnovane. Različni avtorji jih spoznavajo kot nekakšne strasti, ki predstavljajo gorivi nadomestnega zadovoljstva. V pravih življenjskih pogojih se pri človeku oblikuje ustvarjalni karakter, ki se pokaže pri ustvarjalnem delu in ljubezni. Pri ljudeh, ki so živeli v pravih življenjskih pogojih najdemo samo pozitivno agresivnost, ki jih močno olajša premagovanje frustracij. Človek, ki ni živel v pozitivnih, dobrih okoliščinah oziroma pogojih, pa bo razvil razdiralni (destruktivni) značaj. Ta značaj oziroma karakter razvije zato, da bi deloval ustvarjalno, če ne more ustvarjati, bo uničeval (Lamovec in Rojnik, 1978).

15 Agresivnost je vedno posledica neke frustracije. Pojav agresivnega vedenja vedno predpostavlja obstoj frustracije in obratno, obstoj frustracije vedno vodi v neko obliko agresije. Frustracija je definirana kot stanje, ki se pojavi ob motnjah, ki otežujejo doseganje ciljev. Z drugimi besedami, kadarkoli se pojavi kakršnakoli vrsta agresivnega vedenja, je to v skladu s prej omenjeno hipotezo, in to agresivno vedenje je vedno posledica neke frustracije ali neke prepreke pri doseganju ciljev. Tudi obratno velja, kadar je organizem utrpel kakršnokoli frustracije ali oviro pri doseganju ciljev, bo to preraslo v nekakšno vrsto agresivnosti (Kaufmann, 1970). Kaufmann (1970) razlaga, da v bistvu ta trditev, da agresivnosti sledi frustraciji in frustracija povzroča agresivnost, kmalu naleteli na težave oziroma nasprotovanja. Kratko opazovanje je poudarilo, da zelo pogosto ljudje, pa tudi živali, so pogosto izpostavljeni stvarem, ki ovirajo njihovo doseganje in uresničevanje ciljev in kljub temu ne prikazujejo agresivnega vedenja. Res je, avtorji so priznali, da ni potrebno da je taka agresivnost vedno vidna, vendar pa trdijo, da čeprav se ta agresivnost nekako prikrije oziroma skrije, ni bila nikoli uničena, vedno je prišla na dan, takoj ali pa z zamudo. Bolečina je tudi velik razlog, ki včasih povzroči agresivno vedenje posameznika. Obstaja hipoteza, ki zajema učinke, da agresijo izzove bolečina. Nekateri avtorji pravijo, da sama bolečina še ne pripelje do agresivnega odgovora, temveč povezava med bolečino in frustracijo. Ko je bolečina tako huda oziroma tako neprijetna, ta povzroči frustracijo, frustracija pa se spreobrne v agresivno vedenje. Frustracija in agresivnost pripadata v razred averzivnih dražljajev (Kaufmann, 1970) Fiziološke osnove in telesni izrazi agresivnosti Čeprav v človeškem telesu ne obstajajo posebni centri, ki naj bi nadzorovali agresivnost, je kljub temu agresivno obnašanje povezano z fiziološkimi mehanizmi. Različne raziskave potrjujejo, da je agresivno vedenje ne obstaja popolnoma ločeno od zunanjih dejavnikov oziroma dražljaji, ki sprožajo neko agresivno vedenje, poleg tega pa je agresivno vedenje povezano tudi s preteklimi izkušnjami. Fiziološke osnove so le nekakšen predpogoj za dejansko agresivno vedenje. Za povzročitev agresivnega vedenja morajo obstajati ustrezni zunanji dejavniki oziroma dražljaji, samo aktiviranje fizioloških vzorcev ne bo pripeljalo do agresivnega vedenja. Kakšen obseg in intenzivnost dražljajev, ki sprožijo agresivno vedenje človeka je odvisno od posameznih fizioloških struktur in od posameznika samega (Lamovec in Rojnik, 1978). Ribarič (2000) v svojem članku omenja, da agresivno vedenje močno povezano z delovanjem limbičnega sistema in njegovih povezav s skorjo velikih možganov. Pojavlja se vse več dokazov, da sta oba vzorca agresivnega obnašanja vzrok različnih patofizioloških sprememb v možganih. Današnje raziskave poročajo, da so osebe, ki so se agresivno vedle bile brez vidnih poškodb ali patoloških sprememb na možganih, imele pa so zmanjšan pretok krvi v čelnem (frontalnem) in senčnem (temporalnem) režnju

16 velikih možganov. Pri ženskem spolu se agresivno vedenje povezuje z zvišano plazemsko koncentracijo estrogena, pri moškem spolu pa je povečana koncentracija testosterona. Da bi dobro razumeli agresivno vedenje, moramo čim bolje razumeti fiziologijo čustev. Ribarič (2000, str. 758) pravi, da:»sodobna funkcionalna nevroanatomija uvršča v limbični sistem naslednje strukture z njihovimi medsebojnimi povezavami: parahipokampalni, cingulatni, subkalozni in dentatni girus; hipokampus, hipotalamus, anteriorni talamus, mamilarna telesa, prefrontalni korteks in amigdala«. Raziskave na ljudeh nam potrjujejo povezavo med morfološko spremembo limbičnega sistema ter agresivnim obnašanjem oziroma vedenjem. Nekaj izmed mnogih študij kaže na to, da je možna pozitivna povezava med stopnjo motene funkcije čelnega režnja in stopnjo ponavljajočega agresivnega vedenja. Pri ljudeh, ki so imeli razne psihološke zdravstvene težave in so doživljali nekontrolirane izbruhe agresije so potrdili zmanjšan pretok krvi in zmanjšano porabo glukoze v levem čelnem in senčnem možganskem režnju, glede na primerjave z zdravimi osebami. Poraba glukoze je zelo različna pri zdravih in ne zdravih bolnikih s shizofrenijo. Na primer, agresivni bolniki s shizofrenijo so imeli manjšo porabo glukoze izrecno samo v levem senčnem režnju, nenasilnim bolnikom pa je primanjkovalo glukoze v obeh senčnih režnjih (Ribarič, 2000). Raziskave na mladoletnikih starih med petnajst in sedemnajst let potrjujejo povezavo med zvišano serumsko koncentracijo testosterona in povečano verjetnostjo agresivnega odgovora na razne frustracije. Pri odraslih je glavni dejavnik povečanja koncentracije testosterona zmaga, glavni dejavnik znižanja testosterona pa je poraz. Agresivno obnašanje se ne navezuje samo na moški spol, seveda se agresivno vedejo tudi pripadnice ženskega spola. Pri ženskah testosteron ne spreminja in ne vpliva na agresivnost samo. Pri ženskah je glavni dejavnik agresivnega vedenja povečana plazemska koncentracija estrogena (Ribarič, 2000). Ribarič (2000) potrjuje, da so raziskave potrdile tudi povezavo med zvišano koncentracijo razgradnih produktov noradrenalina v likvorju in nivojem agresivnega vedenja. Ta povišana koncentracija razgradnih produktov naj bi se zgodila zaradi povečanega izločanja noradrenalina v možganih. Tudi serotonin ima kar pomembno vlogo pri pojavu agresivnega vedenja. Serotonin povečuje izločanje različnih hormonov iz hipotalamusa, adenohipofize in skorje ledvične žleze. Preko stimuliranja oziroma izločanja glukokortikoidov zmanjšuje občutek ogroženosti ali agresivnosti, ki sta posledica vplivanja noradrenalina na možgane. Večje kot je izločanje kortizola, večja je sinteza serotonina in obratno (Ribarič, 2000). Poznavanje fizioloških osnov agresivnosti je pri ljudeh še precej nesistematično. Porast agresivnosti se po navadi pojavi kot nepričakovani stranski učinek takih in drugačnih medicinskih posegov. Potrdili so, da draženje zadnjega predela hipotalamusa povzroči nagle občutke besa. Podoben izbruh besa so opazili tudi pri vbrizgavanju atropina v predel septuma in hipokampusa, pri bolnikih z tumorjem na možganih, epilepsijo in drugimi okvarami. Drugače pa je pri draženju mandljevih jeder, agresivnost se po navadi zmanjša (Lamovec in Rojnik, 1978). Telesni izrazi agresivnosti vsebujejo večje število telesnih občutkov in znakov, ki se pojavijo ko je človek pod vplivom povečanega čustvenega vzburjenja. Nekateri značilni telesni izrazi agresivnosti so,

17 povečanje krvnega pritiska, obraz pordeči, žile na čelu se odebelijo in postanejo vidnejše, telo pa zavzame izzivalno držo, ob močnejših občutkih agresivnosti posameznik le s težavo obstoji na mestu, v rokah pa občuti močan pritisk oziroma napetost. Takšen telesni napad je del reakcije telesa na jezo, vendar ga lahko posameznik zaustavi ali pa preusmeri na besedno raven. Nekatere osebe, ki poskušajo zavirati izraze jeze, pogosto razvijejo psihosomatske simptome, kot so povečan krvni pritisk, zardevanje, lahko pa izbruhne tudi v hujši obliko kot so čiri na želodcu in podobno (Lamovec in Rojnik, 1978). Lamovec in Rojnik (1978) pojasnjujeta, da je jeza lahko izražena na različne načine, ki zajemajo tudi različne stopnje jeze, od rahle razdraženosti pa vse do močnega besa. Ljudje se razlikujejo v tem kaj jih pripravi oziroma spravi v jezo, kako hitro se ujezijo, zato lahko jeza pride na plano počasi in postopoma, ali pa se kar na enkrat pokaže v polni obliki. Pri nekaterih ljudeh ni vmesne stopnje in se ujezijo v trenutku, ne gredo čez prehodna obdobja kot je razdražljivost. Drugi ekstrem pa so ljudje, ki se pravzaprav nikoli zares ne razjezijo oziroma tega ne pokažejo ali pa se sploh ne zavedajo. Trajanje jeze se pri ljudeh mnogo razlikuje. Ljudje, ki so v tisti kritični situaciji, ki je povzročila jezo doživeli vrhunec jeze jih po navadi jeza hitro mine, pri ljudeh, ki pa tega vrhunca niso doživeli, pa lahko občutek jeze traja še dolgo po tem dogodku. Sama jeza se lahko preliva tudi z ostalimi čustvi kot je strah, žalost, gnus, presenečenje, včasih pa se pojavlja skupaj z občutkom zadovoljstva, to se kaže v posmehu. Zadovoljstvo nakazuje, da nekateri ljudje najdejo v jezi velik užitek, ljudje se radi prepirajo ali pa kar pretepajo. Nekaterim ljudem jeza pripomore pri zbliževanju in dojemanju druge osebe. Potrditev slednjega so mnogi zakonski pari, ki jim za njih običajni izbruhi jeze pomagajo pri boljši spolnosti in povečanem občutku čutenja drug drugega oziroma bližine. Jeza pri nekaterih ljudeh povzroča povečanje spolne privlačnosti in vzburjenja, spet pri drugih pa je ravno obratno in ljudi oddaljuje od spolnosti (Lamovec in Rojnik, 1978). Lamovec in Rojnik (1978) pravita, da je obraz zelo pomembno sredstvo za izražanje jeze, agresivnosti oziroma katerega koli čustva, ki ga oseba občuti v tistem trenutku. Ljudje smo po veliki večini vizualnega tipa, kar pomeni, da ljudje težko razberemo čustva svojega sogovornika, če nam sam ne pokaže z izrazom na obrazu oziroma z obrazno mimiko. Nekateri ljudje niso sposobni pravilno in dobro pokazati čustev, kar pomeni, da imajo taki ljudje težave z komunikacijo, povezovanjem, zbliževanjem in samo socializacijo Vpliv modelov na agresivnost Mnogo raziskav omenja vpliv nekega modela na razne aktivnosti posameznika. Ljudje si izberemo nekega vzornika katerega zavedno ali nezavedno posnemamo na takšen ali drugačen način. Torej obnašanje nekega posameznika je v veliki meri odvisno tudi od obnašanja ljudi ki so nam blizu, ali pa nam predstavljajo vzornike oziroma modele (Bandura, 1973).

18 Bandura (1973) pojasnjuje, da je ravno agresivno vedenje najbolj pogosto posnemano pri človeški in živalskih vrstah. Agresivni modeli vplivajo predvsem na otroke, adolescente, seveda pa vplivajo tudi na odrasle. Modele ali vzornike si izbirajo tako moški kot ženske. Večina študij, ki govori o povezavi učenja nekega vedenja z modelom, potrjuje, da so filmi z agresivnim vedenjem posneti zato, da bi pritegnili širšo množico gledalcev. Agresivno vedenje večino ljudi privlači, se jim zdi zanimivo, jih spravi v ekstazo, hkrati pa jih preko agresivnega modela v filmu pripravi do učenja agresivnega vedenja. Leta 1963 sta Walters in Llewellyn-Thomas naredila raziskavo kakšen vpliv ima film na gledalca. Dvema gledalcema sta najprej prikazala agresivni film poln pretepa z noži. Oba gledalca sta se po ogledu tega filma obnašala bolj agresivno in napadalno. Po ogledu prvega pa sta jima predvajala umetniško-kulturen film, ki je bil zelo umirjen, tih in sproščen. Po tem filmu sta se oba gledalca počutila in obnašala bolj sproščeno, umirjeno in veselo. Na agresivnost vplivajo tako pravi modeli, na primer ljudje, kot simbolični modeli, na primer film v prejšnji raziskavi. Agresivni odziv običajno vsebuje dva pomembna elementa. To sta agresivno vedenje napadalca in bolečina, ki jo izraža žrtev. Številne raziskave so poročale o spremembah v agresivnem vedenju ob gledalčevi izpostavljenosti agresivnemu vedenju (Bandura, 1973). Znaki bolečine in poškodbe, ki izhajajo iz otrokovega agresivnega vedenja se pojavljajo dovolj pogosto v povezavi z odstranitvijo svojih frustracij, pravi Bandura (1973). Ko otrok vidi bolečine pri drugi osebi, lahko v tem vidijo in pridobijo lastnost nagrajevanja in s tem povečujejo agresivnost. V nasprotju s tem bi bilo treba iz načela generalizacije in objektivnega vzburjenja napovedati, da izrazi bolečine izzovejo sočutne in anksiozne reakcije, ki služijo kot inhibitorji agresivnosti Agresivnost in šport Kristančič razlaga, da je šport eden izmed boljših načinov s katerim si lahko človek pomaga izprazniti prekomerno nabrano količino agresivnosti v telesu. Šport je nastal iz ritualiziranega boja. Šport si lahko razlagamo tudi kot nekakšno obliko ne prijateljskega boja, ki ga nadzorujejo in usmerjajo stroga kulturna pravila. Motiviranost v športu je predvsem agresivnega izvora. V osnovi šport služi kot sredstvo izboljševanja zdravja in katarzična oblika praznjenja agresivnega vedenja oziroma nagona. Vendar to še zdaleč ni vse. V športu so prisotne močne emocije, ki nas prisilijo v to, da se jih naučimo zavestno kontrolirati oziroma nadzorovati. Nauči nas odgovorno sprejemati odločitve, postavljati pravilne dolgoročne in kratkoročne cilje, nauči nas upornosti, s katero se znamo znova in znova motivirati in dvigniti iz na videz nemogoče situacije, nauči nas poštene igre, spoštovanja drugih ljudi. Kristančič (2002, str. 100) pravi, da:»tako šport prispeva k oblikovanju norm družbenega vedenja«. Šport kot fizična aktivnost pomaga zmanjševati stres, sprošča nas, možgani celo proizvajajo hormon sreče. Kajtna in Jeromen (2007, str. 100) pravita, da:»že Aristotel je rekel, da je lahko vsakdo jezen in da je to pravzaprav lahko. Težko pa je biti jezen na pravo osebo, v pravi meri, ob pravem času, za pravo stvar, na

19 pravi način«. Šport je dejavnost oziroma aktivnost pri kateri velikokrat prihaja do pretirane jeze, razburjenja, agresivnega obnašanja in tako naprej. V športu smo lahko razburjeni zaradi veliko stvari, na primer zaradi nepravilne sodniške odločitve, provokativnega obnašanja nasprotnikov, nešportnega navijanja gledalcev, ali pa zaradi grobega načina posredovanja trenerja. Vse to nas lahko spravi iz tira in nas pripelje do agresivnega obnašanja. Jeza in agresivnost sta bila vedno v povezavi. Žal imata oba pojma v očeh navadnih smrtnikov negativen predznak. Današnji psihologi pa znova in znova potrjujejo, da je agresivnost in jeza lahko nekaj zelo koristnega, še posebej pri športu samemu. Zato se v športu deli agresivnost na reaktivno, ki je negativna in instrumentalno, ki predstavlja pozitivno agresivnost. Psihologija športa je znanstvena smer pri kateri so principi psihologije logično umeščeni v šport. Takšni principi so dodani v šport z namenom povečanja performansa. Pravi športni psiholog ne bo usmerjen samo v končen rezultat športnika in ga bo zanimalo še veliko več, na primer kako bo športnik napredoval, se bogatil tudi na osebnostnem nivoju oziroma kot človek sam. Način razmišljanja»zmaga ali nič«je nepravilna, ne konstantna in nas bo pripeljalo daleč od svojega zastavljenega cilja. Cilj športnega psihologa je pripeljati posameznika do svojega maksimuma, ne pa da bo postal svetovni prvak v svoji disciplini, vsi nismo rojeni za to, vendar vsak športnik pa lahko s pravim usmerjanjem in pravo pomočjo uspe na takšnem nivoju kot je sam sposoben in si to tudi zasluži. Imamo športnike, ki jim dobri rezultati dvignejo samozavest, samokontrolo, motivacijo in tako naprej. Obstajajo pa tudi športniki, ki jim dober, sproščen in kvaliteten nastop pomeni več kot sama zmaga in se iz tega naučijo veliko več, postanejo samozavestni, imajo dobro samokontrolo in motivacija se jim še dodatno poveča. Športna psihologija na splošno je zanimiv predmet, ki je posvečen napredovanju obeh, športnika samega in bogatenju socialne psihologije oziroma družbe same (Cox, 1994). V zadnjih dvajsetih letih se je psihologija na splošno in psihologija v tenisu uspešno razvijala predvsem na štirih področjih. Prvi napredek je bil opravljen na psiholoških vprašalnikih, ki so bili še pred leti preveč splošni in dvomljivo zapisani. Sedaj ima vsak šport svoj psihološki vprašalnik, ki je konkreten, enostaven in hiter za ocenjevanje psihološke pripravljenosti športnika. Drugi napredek je ta, da je sedaj mentalni trening enakovreden tehničnemu in taktičnemu treningu, kar v preteklosti ni držalo. Sedaj je mentalna pripravljenost igralca eden od pomembnejših parametrov, ki kaže kakovost teniškega igralca. Psihologija je sedaj vključena in se izboljšuje na samem igrišču, z raznimi vajami, ki povezujejo tako tehnični del, taktične namere in mentalni trening. Leta so pripeljala tudi nove pripomočke, ki pomagajo teniškim igralcem pri napredovanju na mentalnem področju. Eksponentna rast moderne tehnologije sedaj omogoča teniškim trenerjem in športnim psihologom veliko lažje opravljanje dela, z raznimi video analizami, računalniškimi programi in bio-feedback metodami. Poznamo kar nekaj sodobne opreme, ki nam pomaga izboljšati mentalno pripravljenost športnikov kar na igrišču. Za vizualno koncentracijo uporabljamo v tenisu različne velikosti teniških žogic in žogice različnih oblik, ki imajo drugačen odboj. Nadzorovanje telesnega vedenja lahko opravimo z enostavno vajo, ki jo opravimo s pomočjo navadne kocke za igranje raznih iger. Kocka ima šest strani, vsaka stran pomeni neko telesno govorico, ki jo bo moral teniški igralec oponašati. Na kockah so napisane besede, ki pomenijo neko obnašanje in govorico telesa, na primer bojevnik, zen mojster, oko tigra, poraženec, nervoza, nergač. Igralec mora pred začetkom vsake nove točke vreči kocko, na katerokoli stran zadane, tisto telesno govorico bo moral odigrati v naslednji točki. Na tak način se bo igralec začel zavedati kakšno obnašanje mu prinese največ

20 in katero obnašanje mu vzame največ. Potem tu obstajajo še računalniški programi, preko katerega se športnik nauči kontrolirati vse od jeze, koncentracije, dihanja, pozitivnih in negativnih čustev na splošno. Tej tehniki se reče bio-feedback metoda. Igralec si na prst pritrdi napravo, ki zaznava njegovo psihološko stanje in pošilja podatke v ta program. Igralec preko programa dobi različne naloge, ki ga prisilijo, da kontrolira svoja čustva na različne načine. Drugi pomemben sodoben računalniški program pa je video analiza. Obstajajo dobro razviti program, ki tekmovalcu pokažejo, izračunajo in predlagajo optimalne rešitve v določeni situaciji (Girod, 2009). Zanimiva je tudi študija, ki govori o povezavi med agresivnostjo in športom, opravila pa jo je Ioana Oproiu (2013). V študiji so primerjali sedemnajst do osemnajst let stare športnike in štirinajst do petnajst let stare športnike, pri čemer se je pokazala velika razlika v pojavu agresivnosti. Adolescenti pokažejo veliko večjo dovzetnost za agresivna vedenja oziroma obnašanja. V adolescenci se mladi športniki zelo radi primerjajo z ostalimi, radi si izberejo model, ker si želijo nekam pripadati, želijo se čutiti povezane z nekim modelom ali skupino. Ko športniki vzpostavijo tesno (vsaj na videz) povezavo z skupino ali modelom, potem hitro začnejo kršiti pravila, se obnašati v nasprotju z normami, vse to, če je model negativen. Adolescenti se hočejo počutiti proste, da jih nihče ne nadzira, jim ne govori kaj naj počno in radi bi bili avtonomni. Adolescenti so v tem obdobju še posebej ranljivi, kajti še ne znajo dobro prepoznavati in kontrolirati čustev, kot sta jeza in agresivnost. Vse našteto lahko vodi do lažje asimilacije agresivnega vedenja. Kot pravi socialna teorija učenja, agresivno vedenje bo dokončno utrdila socialna potrditev. Dostikrat se pojavi, da gledalci na tribunah s ploskanjem oziroma kakršnim koli navijanjem potrjujejo in spodbujajo agresivno vedenje športnika, kar pomeni, da to predstavlja športniku dodatno vzpodbudo in nagrado, zato bo to v prihodnosti počel še večkrat. Dandanes je šport močno povezan z agresivnostjo, zato je integracija v takšno okolje povezana z adaptacijo agresivnega vedenja. Kot atlet oziroma športnik se lahko zelo hitro naučite agresivnega vedenja od okolice v kateri živite, od staršev, od trenerjev, od soigralcev ali celo od gledalcev. Na žalost, dokler ne bo agresivnosti zamenjala poštenosti in fair-play, je potrebno poiskati nekakšne rešitve. Oproiu (2013) predlaga, da bi bilo potrebno povečati promocijo pozitivnih strani športa, ter etičnih in moralnih vidikov v njem. Potrebno bi bilo izboljšati programe za trenerje, ki bi jih naučili veliko več o agresivnosti, morali in etiki v športu. Na istem področju bi bilo potrebno izobraževati sodnike v vseh športih in starše športnikov. Skozi šport bi morali promovirati fair-play in poudarjati pomembnost edukacije (Oproiu, 2013). Pravilno izmerjena in dozirana agresivnost športnikom služi kot motivacijski dejavnik. Motivacija pa je stanje, ki posameznika vodi in usmerja k nekemu cilju, pravi Kristančič (2002). Motivacijskih dejavnikov poznamo mnogo, nekateri med njimi so, prijatelji, moč, ugled, uspeh, nad vladanje in tako naprej. Kot smo omenili, prava mera agresivnosti pripomore k motivaciji in posledično k uresničevanju zastavljenih ciljev. Vendar pa je za najboljši uspeh potrebna pravilno dozirana agresivnost, ki je pomembna predvsem pri kontaktnih športih kot so, rokomet, košarka, nogomet, borilni športi in tako dalje. Veliko manj pomembno, vendar ne nepomembno pa je doziranje agresivnosti v nekontaktnih športih kot so, tenis, plavanje, strelstvo, smučanje in tako naprej. Pri kontaktnih športih je potrebno paziti, da agresivnost ne preseže nivoja, kjer igralec začne kršiti zapisana in nezapisana pravila, ter norme določenega športa, kar lahko prerase tudi v nenadzorovano in popolnoma nesmiselno nasilje med športniki (Kristančič, 2002).

21 Dejavniki pri razvoju agresivnosti v športu Dolgo časa je po mnenju mnogih strokovnjakov šport veljal za katarzo. Vsa odvečna energija, ki se nabira v telesu skozi vsakodnevno življenje, se nekako mora sprostiti. Sam šport predstavlja odličen in enostaven način za sproščanje te prekomerne energije. Psihologi ugotavljajo, da naj bi na ta način zmanjšali agresivno vedenje oziroma obnašanje izven športne dejavnosti. Če bi slednja trditev popolnoma držala, potem bi bili vsi športniki, po koncu svoje športne dejavnosti sproščeni, umirjeni, manj napeti in konec koncev manj agresivni. Razne raziskave slednjega ne potrjujejo. Pri ekipnih športih je bilo potrjeno, da igralci proti koncu sezone postajajo vse bolj agresivni, to naj bi postali zaradi prevelike fizične in psihične utrujenosti. Po vsej logiki bi pričakovali, da je agresivnost pri mlajših športnikih večja in z leti upada. Vendar tudi to so raziskave zavrgle, agresivnost se z leti povečuje (Tušak in Tušak, 1997). Ko povezujemo šport in agresivnost, potem enostavno moramo omeniti vpliv, masovnih medijev, ki v sodobnem svetu povzročajo vse večji pritisk na športnike in s tem povečujejo frustracije in agresivnost športnikov. Mediji vse prevečkrat prikazujejo in ponujajo agresivnost na TV, v časopisih, revijah, radiu in tako naprej, s tem pa vzpodbujajo agresivno vedenje. Vendar mediji gredo še dlje, agresivno vedenje velikokrat celo spodbujajo in nagrajujejo (Tušak in Tušak, 1997). Torej agresivne dejavnike delimo v dve skupini. V prvo skupino spadajo športno-tekmovalni pogoji, v drugo skupino pa spadajo udeleženci v športu (Tušak in Tušak, 1997). Tušak in Tušak (1997) pravita, da športno-tekmovalni pogoji vsebujejo tesnost izida, kraj igranja, rezultat tekmovanja in stopnja fizičnega kontakta. Pri športnikih je bolj verjetno, da bo njihova agresivnost povečana, če bo osebni kontakt med dvema nasprotnikoma povečan. Večina raziskav priča, da je posledica vseh težjih poškodb v profesionalnem športu izvor med osebnega stika nasprotnikov. Dostikrat se zgodi, da tako neprimerno, nešportno agresivno vedenje spodbujajo trenerji oziroma vodstvo kluba, včasih celo poskušajo ustvariti nekakšno osebno sovraštvo do nasprotnika. V športu še vedno velja miselnost, da tisti, ki bo igral bolj agresivno, napadalno, tisto ki se bo upal najmočneje udariti nasprotnika, bo zmagal. Tako razmišljanje športnikov, trenerjev in vseh, ki so prisotni v športu povzroča porast agresivnost v športu. Udeleženci v športu se delijo na soigralce, sodniki, trenerji, gledalci (med gledalce uvrščamo tudi množične medije). V športu in povsod drugje obstaja različnost obravnavanja, nagrajevanja in kaznovanja agresivnega vedenja. Nekateri športi neposredno agresivnost spodbujajo, včasih je celo nujno potrebna za obstoj športa (na primer boks, wrestling, rugby in tako naprej). V drugih panogah pa je agresivno obnašanje odvisno od sodnikov, soigralcev, nasprotnikov, stopnje tolerantnosti gledalcev, v te športe spadajo, rokomet, košarka, nogomet, hokej in tako naprej. Različni športi imajo različna pravila, to lahko pri športniku povzroči velik stres, saj ta pravila v določeni meri dopuščajo močno agresivnost, hkrati pa športniku postavljajo nekakšno omejitev (Tušak in Tušak, 1997).

22 Posledice pretirane agresivnosti in nasilja Tušak in Tušak pravita, da lahko same posledice agresivnega vedenja v športu opazi vsak, brez podrobnih raziskav. Posledice so opazne že med tekmo, sezono ali skozi celotno kariero posameznega športnika. Poškodbe glave, pretres možganov, razno razni zlomi, poškodbe mišic, poškodbe, ki potrebujejo operacijske posege, včasih športnik pristane na invalidskem vozičku ali pa se celo smrtno poškoduje. Slednje posledice so tiste, ki jih gledalci z lahko opazimo. Še veliko več pa je takšnih posledic, katerih gledalci ne opazimo in ne vidimo, te posledice se pojavijo po končani športni karieri in s starostjo intenzivnost teh poškodb samo narašča. Poglejmo primer boksarjev. Mnogo boksarjev po koncu kariere oslepi, imajo hude posledice možganskih poškodb, težave s srcem, bolečine v mišicah in sklepih in probleme z drugimi esencialnimi telesnimi funkcijami. Mnogo pa je še takšnih posledic in problemov, ki jih težko opazijo tudi sami športniki in so nekako skrite vsem. Profesionalni športniki imajo po koncu kariere vse večkrat težave z adaptacijo oziroma prilagoditvijo na drugo,»normalno«življenje, ki ne zahteva tako velike agresivnosti. Takšni športniki imajo velikokrat probleme z bolj intimnim vzpostavljanjem stikov, po navadi podcenjujejo ali narobe ocenjujejo ostale ljudi in se veliko hitreje razjezijo. Zaradi vseh teh negativnih naštetih dejavnikov, ki jih povzroča prekomerna agresivnost, se moramo zavedati, da mora obstajati neka omejitev agresivnosti, ki bo vsaj malo pomagala zaščititi zdravje profesionalnih športnikov med kariero in po njej (Tušak in Tušak, 1997) Model agresivnosti v športu Kot smo že omenili na agresivno vedenje pri športu delujejo različni dejavniki oziroma spremenljivke. Tušak in Tušak (1997, str. 127) pravita, da:»model vsebuje psihofiziološke, psihološke in socialne konstrukte«. Ta model je sestavljen s trifaktorsko teorijo sovražnosti in agresivnosti. Prva je dispozicijska komponenta, ki gradijo človekova dedna reakcijska nagnjenja. Druga je ekscitatorna komponenta, ki z vzburjenjem in reakcijo pripravi človeka na določeno akcijo oziroma motorično aktivnost. Tretja pa je izkustvena komponenta emocionalnega vedenja, ki jo sestavlja ocena čustvene reakcije posameznika na posledico ekscitacije (Tušak in Tušak, 1997).