Začetki srednjeveškega Ptuja

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ARHEOLOGIJO IZIDOR JANŽEKOVIČ Začetki srednjeveškega Ptuja Diplomsko delo Mentorica: izr. prof. dr. Katarina Katja Predovnik Univerzitetni študijski program prve stopnje Arheologija Ljubljana in Ptuj, 2012

2 2

3 ZAHVALA Zaradi omejitve števila strani pri diplomskem delu sem se odločil napisati posebno zahvalo in sprotne opombe izpustiti. Naloge ne bi bilo brez nasvetov in ključnih pripomb mentorice dr. Katarine Katje Predovnik (vsa poglavja, še posebej pa zahodni stolp in grad sploh), za kar se ji iskreno zahvaljujem. Pomembno vlogo je odigral tudi dr. Andrej Pleterski (Arkona, izkopavanja na zahodnem platoju in zgodnji srednji vek sploh). Za vpogled v dokumentacijo določenih izkopavanj in razjasnitev nejasnosti se posebej zahvaljujem Mariji Lubšini Tušek (ZVKDS, OE Maribor, Izpostava Ptuj; mestno obzidje, grobova na vzhodnem platoju), dr. Andreji Dolenc Vičič (Inštitut za arheologijo SAZU) in Ivanu Žižku (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož). Mnogo so pripomogli še naslednji: dr. Peter Štih (zgodovinski viri), dr. Marko Snoj (jezikoslovni dokaz stika staroselcev s Slovani), dr. Tina Milavec (tipokronologija zgodnjega srednjega veka), Branko Vnuk (gradbena zgodovina), dr. Igor Sapač (mestno obzidje, zahodni stolp) itd. Iskrena zahvala gre tudi kolegom iz tujine, ki so mi pomagali z nasveti, še posebej dr. Martin Krenn iz Avstrije (Sachsendorf) in dr. Thomas Kühtreiber iz Nemčije (Möllersdorf). Za skrben lektorski pregled gre zahvala Tereziji Kekec, za pregled angleških prevodov pa kolegu Andražu Banku. familiae 3

4 4

5 IZVLEČEK ZAČETKI SREDNJEVEŠKEGA PTUJA Avtor raziskuje začetke srednjeveškega Ptuja predvsem na podlagi objavljenih arheoloških, zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih virov, ki jih primerja in skuša med njimi vzpostaviti zvezo. Na kratko se ustavi pri geografskih pogojih in vprašanjih kontinuitete poselitve na tem območju od antike do visokega srednjega veka. Predstavi zgodnjesrednjeveško poselitev ter nekropole na Ptuju in v neposredni okolici. Posebno pozornost nameni problemu staroslovanskega svetišča. Posveti se vplivu, ki ga je na Ptuj imela meja z Ogrsko. Predstavi večje gradbene podvige v 12. in 13. stoletju, in sicer grad, proštijsko cerkev sv. Jurija, cerkev sv. Ožbalta, dominikanski in minoritski samostan, mestno obzidje itd. Marsikatera arheološka izkopavanja bo potrebno ponovno ovrednotiti; večina arheoloških najdišč mlajših obdobij še sploh ni primerno ovrednotenih. Ključne besede: Ptuj, srednji vek, arheologija, zgodovina. ABSTRACT ORIGINS OF MEDIEVAL PTUJ The author deals with the origins of medieval Ptuj, primarily on the basis of published archaeological, historical and art-historical sources, which he compares and tries to integrate into a whole. First, he briefly considers the geographical conditions and then discusses the questions of the continuity of settlement between the Antiquity and High Middle Ages. He presents the early medieval settlement and necropolises in Ptuj and the immediate vicinity. Special attention is given to the problem of the so-called Slavic sanctuary. The boundary with Hungary is discussed in respect to its impact on Ptuj. Then he continues with the major constructions of the 12th and 13th centuries, namely the castle, the Collegiate Church of St. George, the Church of St. Oswald, the Dominican and Minorite monasteries, the town walls etc. He reaches the conclusion that many archaeological excavations should be revaluated, while most archaeological sites of later periods have not been properly evaluated at all. Key words: Ptuj, Middle Ages, archaeology, history. 5

6 6

7 KAZALO ZAHVALA...3 IZVLEČEK...5 ABSTRACT...5 KAZALO...7 UVOD...9 GEOGRAFSKI POGOJI RAZVOJA PREHOD IN POTI VPRAŠANJE POSELITVENE KONTINUITETE MED ANTIKO IN SREDNJIM VEKOM KRATKI ZGODOVINSKI OKVIR ZGODNJEGA SREDNJEGA VEKA ZGODNJESREDNJEVEŠKA (PREDURBANA) NASELBINA IN PRIPADAJOČE NEKROPOLE STAROSLOVANSKO SVETIŠČE ALI SREDNJEVEŠKI STOLP MEJA Z OGRSKO GRAD MESTO ZGORNJI DVOR PROŠTIJSKA CERKEV IN MESTNO POKOPALIŠČE MESTNI STOLP CERKEV SVETEGA OŽBALTA JUDJE DOMINIKANSKI SAMOSTAN MINORITSKI SAMOSTAN MESTNO OBZIDJE SKLEP SUMMARY VIRI IN LITERATURA IZJAVA O AVTORSTVU

8 8

9 UVOD Colonia Ulpia Traiana Poetovio je bila največja rimska naselbina na današnjem slovenskem ozemlju, njeno vplivno območje je segalo od današnje Švice (Raetia) do Črnega morja, saj je v mestu deloval sedež davčne uprave in uradov ilirske carine (publicum portorii Illyrici). Mesto je bilo pomemben industrijski center, delavnice so bile odkrite v vseh delih mesta, ki je v času največjega razcveta v 2. in 3. stoletju imelo razpon 3,5 kilometra in predvidoma štirideset tisoč prebivalcev (Nestorović 2012, 20-21). Tukaj so prebivali romanizirani Kelti, italijanski trgovci in veteranski vojaki, verjetno tudi prebivalci vzhodnih provinc. Mesto se v drugi polovici 3. stoletja občutno zmanjša, po domnevnem hunskem požigu (451/452) pa so (posamezne) najdbe zelo redke (Horvat et al. 2003). Srednjeveško mesto druge polovice 14. stoletja, ki je še danes temelj podobe starega mestnega jedra Ptuja, se je razvilo v varnem zavetju med grajskim gričem, Grajeno in Dravo, kjer je nastala trikotna naselbina; na izpostavljenih točkah so stali dominikanski in minoritski samostan ter grad (sl. 1). Grajski kompleks ni bil ločen od mesta, nanj se je lahko dostopalo tudi z južne strani. Sredi 13. stoletja so mesto obdali z obzidjem, tako je v naslednjem stoletju že stal zaključen urbani organizem, ki se do pred kratkim ni bistveno širil, ampak samo dopolnjeval in gradbeno prilagajal stilnim spremembam (cf. sl. 1, 19, 24). Pomembna je še prestavitev mosta sredi 14. stoletja k središču mesta. Prav tako so takrat že obstajala glavna predmestja, in sicer Vičava, Kaniža in Breg (Curk 1997). Diplomsko delo bo osredotočeno na čas med tema obdobjema, to je od zgodnjega srednjega veka vse do končnega konstituiranja mesta z obzidjem in mestnim statutom v 14. stoletju, vendar bom osrednjo pozornost namenil obdobju od konca 8. do 13. stoletja. Temu»vmesnemu«obdobju se po mojem na Ptuju takoj za prazgodovino posveča najmanj pozornosti. Temeljilo bo predvsem na zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih virih ter že objavljenih arheoloških raziskavah, vendar sem ponekod vpogledal tudi v dokumentacijo izkopavanj. Vpogledi niso bili namenjeni sistematičnemu ovrednotenju izkopavanj, ampak pridobiti informacije o izkopavanjih na določenih točkah. 9

10 Slika 1: Ptuj z bližnjo okolico in s predmestji: Breg, Vičava in Kaniža; 1 - dominikanski samostan, 2 - minoritski samostan, 3 - grad, 4 - cerkev svetega Ožbalta v Kaniži, 5 - Panorama (Ferberščak), 6 - cerkev sv. Jurija, 7 - Prešernova (Trška) ulica, 8 - Štuki-Marof (po Google earth, ). 10

11 GEOGRAFSKI POGOJI RAZVOJA Ptujsko in Dravsko polje se razprostirata na pedosekvenci proda in peska, kjer je odlična zemlja za kmetijstvo, raven relief in odlična podtalnica. Slovenske gorice in Haloze ležijo na območju združb tal na mehkih karbonatnih kamninah, ki je značilno za gričevnata in hribovita področja Slovenije. Kljub gričevnatemu reliefu je veliko kmetijskih površin, in sicer predvsem sadovnjakov in vinogradov; to so tudi potencialna območja termalnih in mineralnih voda. V ozkih dolinah med temi hribi in goricami pa so pedosekvence na glinah in ilovicah, kjer je nosilnost tal slabša; tukaj so večinoma travniki, pašniki in polja slabših kakovosti. Okolica Ptuja ni z rud(nin)ami bogata pokrajina (Stritar 1990). Na razvoj poselitve je pomembno vplivala orografska razčlenjenost Slovenskih goric in Haloz, saj so te gorice oblikovale doline, ki so služile kot komunikacije. Od Maribora do Ormoža namreč ni primera, kjer bi se te gorice in visoka dravska terasa tako približali, kakor pri Ptuju grajski grič in visoka diluvialna terasa na Bregu. Če upoštevamo, da je tukaj poplavno območje Drave najmanjše, so»potoki, slemena Slovenskih goric in dravske terase vodile prebivalstvo h gravitacijskemu središču na Ptuju«(Baš 1933, 84-86; sl. 2). Pomemben vpliv pri praktično kontinuirani poselitvi tega prostora od prazgodovine do danes je imela reka Drava, ki je deroča alpska reka z najvišjima vodostajema spomladi in jeseni. Tukaj se loči od Slovenskih goric, hajdinska terasa pa se najbolj približa enotni strugi Drave, kar je ključno zožilo poplavno ozemlje in med Bregom ter grajskim gričem ustvarilo»naravno mostišče«(baš 1933, 83-84). Nestalen tok, ki ga za nekatera obdobja s težavo ugotavljamo, je določal usodo rečnega prehoda in med drugim uničil številne dele naselbine (Baš 1933; Pahič 1996; Curk 1999, 1-8; Gaspari 2001, 55). Slika 2: Ptuj z okolico pred zajezitvijo reke Drave pri Sv. Marku leta 1978 (po Baš 1933, 85). 11

12 PREHOD IN POTI Prehod čez reko Dravo je bil eden ključnih dejavnikov za praktično neprekinjeno poselitev tega prostora. Že v prazgodovini je obstajal prehod (brod) zaradi jantarne poti, in sicer naj bi se nahajal»tam, kjer strugo prečka kamniti prag, ki poteka od dominikanskega pomola proti jugozahodu in je edini v širši okolici omogočal varen prehod preko reke«(curk 1999, 2). Na tej črti je pred sredo 3. stoletja stal tudi rimski most, a je zaradi bistveno drugačnega toka stal na levem bregu zahodno od stavbe dominikanskega samostana, na desnem bregu pa približno ob Studenčnici pod mlinom (Klemenc, Saria 1936, 30-31; sl. 3). Mostovi so takrat iz statično tehničnih razlogov stali vedno pravokotno na rečni tok, zato je sprememba struge zahtevala postavitev novega, drugače obrnjenega mostu (Curk 1999, 2). Toku Drave delno sledimo v pisnih virih, saj je bil Šturmovec sestavni del salzburške nadškofije in ne oglejske patriarhije, kar pomeni, da je ozemlje Šturmovca še najkasneje leta 811 ležalo na levem bregu reke Drave. Ta se je postopoma premikala iz hajdinske terase in se bližala Vičavi, kar se je vršilo vzporedno s sedimentacijo južnega Ptuja (Baš 1933, 93). Leta 1311 se že omenja strmina pri Dravi (acies prope Trabaw) kot del mesta; iz konfiguracije terena sklepamo, da gre za območje mesta, ki se od današnje Prešernove ulice spušča proti Dravi (Baš 1933, 97-98). Po letu 1331, ko se most še omenja»v Vičavi pri mestu«, in pred 1376, ko se most že omenja v središču mesta, je moralo priti do spremembe toka. Morda bi lahko povezali veliko poplavo spomladi 1348, ki jo je povzročila zajezitev Zilje zaradi januarskega potresa v okolici Beljaka, s prestavitvijo struge in mosta (Curk 1999, 2-8). Slika 3: Lega rimskega mostu pred sredo 3. stoletja (levo), lokacija mostu je ostajala približno enaka še naslednje tisočletje, in lokacija (tridelnega) mostu od srede 14. stoletja (desno) (po Curk 1999, 5 in 7). 12

13 V letih so odkrili ostanke rimskega mosta, ki bi naj pripadali levi mostni glavi, medtem ko se za desno domneva lega ob najdišču velikega bloka zidu, nedaleč od reki posvečenega žrtvenika, ki je moral stati ob mostu (Klemenc, Saria 1936, 30-31; Gaspari 1996, 62-64). Andrej Gaspari zaradi pomena prehoda in hidrogeoloških pogojev, ki ne dopuščajo gradnje kamnitih stebrov direktno na dno, sklepa, da je most sestavljal temelj iz gosto zabitih pilotov, na katere je bilo postavljeno leseno rešeto iz tramov in vmes nabitega kamenja. Nanj so postavili kamnite stebre, ki so nosili leseno nadgradnjo in vozišče (Gaspari 2001, 55). Glede na nekatere ohranjene ostanke in pomen prehoda preko reke so raziskovalci sklepali na uporabo rimskega (kamnitega) mosta še globoko v srednji vek (Saria 1965, 10-11, 15-16; Grafenauer 1970, 162; Štih 1996, 537; Kosi 1998, 20). Verjetnejša je Curkova in Gasparijeva ugotovitev, da rimski most ni bil kamnit in so odkriti kamniti ostanki le čvrstili stik mosta z nasipom ceste. Oba bregova sta bila nizka, in četudi bi ju korigirali s cestnima nasipoma, bi še vedno imeli nizek most s pregostimi zidanimi nosilci, kar bi ga stalno ogrožalo zaradi deroče reke, naplavin in ledu (sl. 4). Morali bi ga graditi iz tršega in predvsem vodoobstojnega kamenja, a so bili in situ odkriti le leseni piloti (Curk 1999, 2-4; Gaspari 2001, 56). Tako verjetno rimski most ni dočakal srednjega veka, je pa ohranil podobno lego. Že v pozni antiki, ko v rimskem cesarstvu začne postopoma propadati osrednja oblast, preneha redna oskrba cestnega omrežja. V hribovitih predelih in v bližini rek si zato lahko predstavljamo hitrejše propadanje cest, medtem ko so bili na prodnatih nasutih ravninah ter na robovih kotlin in nižjih obronkih hribov, kjer so se rimske ceste držale bolj sušnih višjih teras, pogoji za ohranitev zelo ugodni. Ponekod se še danes ceste držijo rimskih tras, tako sklepamo na njihovo kontinuirano rabo skozi srednji vek v moderno dobo (Šašel 1975; Kosi 1998). Slika 4: Franz Josef Fellner: Ex Voto ali Led na Dravi, 1766 (po Ciglenečki, Kerbler 1995, 14). Slika je nastala po zaobljubi meščanov, ki so prosili k Mariji in mestnima svetnikoma (sv. Jurij in sv. Florijan), da ne bi ledene plošče uničile mosta; slika je»dokaz«, da so bile njihove prošnje»uslišane«. 13

14 VPRAŠANJE POSELITVENE KONTINUITETE MED ANTIKO IN SREDNJIM VEKOM Če lahko za prehod in poti, čeprav v močno spremenjenih oblikah, predvidevamo kontinuiteto, pa je problem poselitvene kontinuitete bolj pereč. Z veliko gotovostjo povezujemo Poetovio z»noriškim mestom«(πόλις Νωρικόν) v poročilu bizantinskega zgodovinarja Prokopija sredi 6. stoletja, saj se že v 4. in 5. stoletju omenja kot tak. Za razliko od ostalih noriških mest je (panonski) Ptuj po Dioklecijanovi reformi provinc prišel pod Norik (Noricum Mediterraneum), zato se poudarja kot noriško mesto (v Panoniji) (Šašel-Kos 1994, 285; contra Ciglenečki 1992, 3-5). Ptuj je sicer omenjen okrog leta 700 v Kozmografiji (Cosmographia) anonimnega geografa iz Ravene (Anonymus Ravennas), ki pa se je opiral, kot sam navaja, na pisce iz 5. in 6. stoletja; tako njegovi podatki ne opisujejo sodobne realnosti (Kos 1902, ). Nato Ptuj izgine iz pisnega izročila do 9. stoletja. Arheološke najdbe iz obdobja po domnevnem hunskem požigu sredi 5. stoletja so izredno redke. Naselbina je verjetno ugasnila, saj kljub raziskavam doslej še niso odkrili plasti, ki bi dokazovala poselitev v tej dobi. Znanih je nekaj (naključnih) najdb, pri katerih pa ne poznamo natančnega najdiščnega konteksta. Odkrita sta bila dva novca, ki ju po upodobljenih vladarjih lahko postavljamo v 6. stoletje, kar je za današnje slovensko ozemlje sorazmerno veliko (Kos 1986, 226). Slavko Ciglenečki predvideva, da so se»v ruševinah zadrževale le manjše skupine prebivalcev ali popotnikov, sicer pa je mesto izgubilo svoj pomen«(ciglenečki 1993, 514). Prebivalstvo se je verjetno izselilo iz mesta in utrdilo v zaledju, kar dokazujejo številni sledovi višinskih postojank med Celjem in Ptujem (ibidem). Prvotno slovansko ime kraja z veliko verjetnostjo dokazuje stik med Slovani in staroselci, in sicer je Pьtujь prevzeto iz latinskega imena P(o)etovio (Snoj 2009). V slovanskem imenu je prišlo do substitucije romanskega e (iz oe) s slovanskim mehkim polglasnikom, ki je odpadel nekako v 10. stoletju, zato danes med p in t ni vmesnega glasu. Poleg tega se je tavtosilabični dvoglasnik ou monoftongiziral v u, kar je še starejši pojav. Oba pojava sta po jezikoslovnem uvidu dokaz za ljudsko izposojo imena od staroselcev (Snoj 2012, osebno pojasnilo). Jezikoslovec Fran Ramovš je menil (Ramovš 1919), da je tudi nemška oblika Pettau nastala iz latinskega imena, kar bi naj po njegovem nakazovalo stik Nemcev z Romani sredi 8. stoletja. Tej tezi je nasprotoval jezikoslovec Petar Skok (Skok , 25-26); po njegovem mnenju naj bi do nemške različice imena prišlo po učeni poti preko misijonarjev v Salzburgu. Ta razlaga se zdi verjetna, če upoštevamo, da imajo Nemci v prvem zlogu e (Snoj 2012, osebno pojasnilo). Verjetno so se staroselci že prej stopili s Slovani. Ramovš svoje teze kasneje ni več ponavljal (Grafenauer 1970, 162). 14

15 KRATKI ZGODOVINSKI OKVIR ZGODNJEGA SREDNJEGA VEKA Območje Ptuja je v 7. in 8. stoletju domnevno formalno sodilo pod gospostvo Avarov, ki pa so svojo oblast izvajali iz središčnega predela kaganove oblasti ob srednji Donavi in Tisi, kjer je imel kagan svojo»utrdbo«(t.i. ring). Tako je bil njihov vpliv na obrobne predele manjši, na življenje na Ptuju verjetno minimalen; morda so tam samo pobirali tribut v obliki pridelka in nadzorovali ključen prehod preko reke Drave, ki so ga uporabljali ob plenilskih pohodih (cf. Štih, Simoniti 2009, 26-31; sl. 5). Trgovina v tej dobi ni zamrla, temveč se je preoblikovala in prilagodila novim razmeram; znani so trgovci, ki so trgovali v deželi Slovanov in Avarov (tudi»kralj Slovanov«Samo je bil trgovec). Različni osrednji kraji z ustreznim prometnim položajem so bili magnet za trgovce, ki so imeli razne trgovske privilegije in kraljevo zaščito. Razvil se je tudi kompleksen mitninski sistem. Na velike razdalje se je pri nas trgovalo s soljo, konji, sužnji in z voskom, na lokalni ravni pa predvsem z živili vsakdanje potrošnje (Kosi 2009, 24-27). Vojne Karla Velikega proti Avarom ob koncu 8. stoletja so priključile območje Ptuja bavarski oziroma frankovski nadoblasti; v tem času lahko sklepamo na prve stike misijonarjev iz Salzburga s Ptujem (Štih 1996, 538). Začela se je močna agrarna kolonizacija in z njo gospodarski dvig, posledično pa še postopno pokristjanjevanje. Z reformo leta 828 je Ptuj prišel pod frankovsko Spodnjo Panonijo kot njen najbolj zahodni kraj. Pregnani nitranski knez Pribina je okrog leta 840 od Ludvika Nemškega kot del obsežnega ozemlja zahodno od Blatnega jezera ob reki Zali prejel v fevd prav Spodnjo Panonijo. Pribina se omenja leta 847 kot mejni grof Spodnje Panonije, zadnjič pa še 860 kot knez (dux). Nasledi ga sin Kocelj, ki je pomembno vplival na misijon Konstantina in Metoda (Štih, Simoniti 2009, 48-56, 64-71). Slika 5: Območje Ptuja na "nikogaršnji zemlji" v 7. in 8. stoletju (po Kosi 2011, 51). O "pravih" mejah v tem času še ne govorimo, zato v večji meri sklepamo na vplivna področja različnih državnih tvorb. 15

16 ZGODNJESREDNJEVEŠKA (PREDURBANA) NASELBINA Prav misijon Konstantina in Metoda v Spodnji Panoniji je povezan z zapisom Konverzije (Conversio Bagoariorum et Carantanorum; Kos 1936; Štih 1993). To spomenico so zapisali v Salzburgu leta 870, da bi»pomagala«sodnikom v Regensburgu pri obsodbi Metoda konec istega leta. Listina (enostransko) predstavlja in utemeljuje pravno stališče salzburške cerkve do Spodnje Panonije (Štih 1993). V Konverziji se Ptuj omenja kot kraj posvetitve cerkve v času nadškofa Liuprama ( ) in Pribine ( ), torej v letih Ptuj je omenjen tudi v salzburških analih za leto 874 (Kos 1906, 174), ko je nadškof Theotmar posvetil (drugo) cerkev na Ptuju, ki jo je dal pozidati grof Kocelj (comes Gozwinus; njegova zadnja omemba). Tega leta je Metod»pobegnil«iz Panonije in šel na Moravsko (Kos 1906, 174), s čimer povezujejo Kocljevo smrt in konec»samostojne«spodnje Panonije, ki jo že leta 876 prejme bavarski oziroma vzhodnofrankovski kralj Karlman (Kos 1906, ). Ključen vir za razumevanje Ptuja v 9. stoletju pa je darovnica vzhodnofrankovskega kralja Arnulfa z letnico 890 (885), to je t.i. Arnulfinum (Kos 1906, ; prim. Kosi 2009, 33-69; sl. 6). Predloga tej listini je bila listina Ludvika Nemškega iz leta 860 (Kos 1906, ), s katero je salzburška nadškofija dobila v last veliko dvorov v obdonavsko-panonskokarantanskem prostoru. V tej listini se Ptuj še ne omenja, zato se sklepa, da je prišel v salzburško last kmalu po letu 874, ko iz virov izgine Kocelj. Listina je slab falsifikat, ki je nastal v Salzburgu okrog oziroma pred letom 982, ko se prvič izrecno omenja, vendar bi naj po mnenju večine zgodovinarjev temeljila na neki pristni Arnulfovi listini (Pseudoarnulfinum). To naj bi dokazovale»nepotrebne«podrobnosti, ki so bile v času nastanka falsifikata povsem brezpredmetne (npr. podelitev posesti»karantančevi ženi«zaradi njene zvestobe) (Grafenauer 1970, ; Štih 1996, ; Kosi 2009, 33-69). Slika 6: Ponarejena listina kralja Arnulfa, t.i. Arnulfinum (po Kosi 2009, 33). 16

17 Odlomek o Ptuju se glasi:»...ad Pettouiam aecclesiam cum decima et duas partes civitatis cum bannis, theloneis et ponte, que ab antecessoribus nostris ilio tradita fuerunt, et ex parte nostra addimus terciam partem civitatis que proprietas Carantani fuit illique diiudicatum est eo quia reus magestatis nostrae criminatus est constare, exceptis subnotatis rebus quas uxori illius propter fidele servitium concessimus, id est in superiori civitate in origentali parte civitatis ipsius curtilem locum, ubi nova aecclesia incepta est, atque in inferiori civitate in occidentali parte civitatis ipsius illa curtilia loca que in potestate tunc habuit, cum hobis C et vineis X in Zistanesfeld ubi nunquam antecessores nostri alicui quicquam dederunt, propter fidele servitium prenominati archiepiscopi (sc. Teotmara) tribuimus ad praefatum monasterium sicut acervi duo prope Trauum positi sunt, ex summitate terminis qui uuagreini dicitur, et ita sicut ille uuagreini tendit usque Treuuina fluit in Trauum«(Grafenauer 1970, 159). Grafenauerjev prevod, prirejen po prevodu Franca Kosa (1906, ), se glasi:»dalje potrdi kralj Amulf solnograški cerkvi to, kar so ji podelili njegovi predniki v Ptuju, namreč cerkev z desetino in dva dela mesta s sodstvom, mitnino in mostom. K temu pa še doda tretji del mesta, katerega je imel prej v svoji lasti neki Karamtanec, ki pa je izgubil svoje imetje, ker je bil zaradi veleizdaje obsojen. Izvzeta so le tista posestva, katera je (Arnulf) prepustil njegovi (Karantančevi) soprogi zaradi njene zvestobe, namreč dvor v vzhodnem ali gornjem delu mesta, kjer so pričeli delati novo cerkev; v dolenjem ali zapadnem delu mesta pa tisti dvori, katere je imela takrat v svoji lasti, s sto kmetijami in desetimi vinogradi na Zistanesfeldu (polje pri Skorbi ali Zgornje Dravsko polje), kjer še niso nikdar njegovi (Arnulfovi) predniki komu kaj podelili. Tudi prepusti solnograški cerkvi zaradi zvestobe rečenega nadškofa zemljo, katera se razprostira od dveh postavljenih kupov blizu Drave in od mejne višine, ki se zove Breg, po Pobrežju do izliva Dravinje v Dravo«(Grafenauer 1970, ). Enaka formulacija, ki se nanaša na Ptuj, se ponavlja v petih ohranjenih listinah iz let 977, 982, 984, 1051 in Problem darovnice je, da ne vemo, katere stvari se nanašajo na karolinško dobo (9. stoletje) in katere na otonsko dobo (druga polovica 10. stoletja). Prav za območje Ptuja je listina najbolj podrobna, saj je Salzburg tukaj dobil največ pooblastil. Tako se Ptuj omenja kot civitas, ki bi naj bil terminus technicus otonskega obdobja za označitev pomembnejših naselbin. Termin je imel širok pomen, prvenstveno pa je pomenil utrjeno, obzidano naselbino. Dominantna značilnost naj bi torej bili obzidje oziroma utrdbe, kar je lahko zajemalo cel spekter naselbinskih oblik od gradu do velikega centralnega kraja, npr. središča škofije ali kraljeve rezidence (Kosi 2009, 33-36). 17

18 Iz pisnih navedb in arheoloških najdb je jasno, da je šlo za aktivno naselbino in ne le grad, še manj antične ruševine. Sestavljen je bil iz več naselbinskih jeder, kar je razvidno iz omemb mestnih tretjin oziroma zgornjega in spodnjega mesta, kar je značilnost (pred)urbanih naselbin v zgodnjem srednjem veku (Kosi 2009, 19-23). Vsekakor gre za tržno-obrtno naselbino z več funkcijami in večjo koncentracijo prebivalstva, ki je imelo svojo bazo v neposrednem agrarnem zaledju. Te (pred)urbane naselbine običajno niso bile obzidane, nastale naj bi namreč okrog osrednje utrdbe kot več naselbinskih jeder s cerkvenimi objekti (Kosi 2009, 16-23; sl. 7). Slika 7: Kot primerjava za zgodnjesrednjeveško večjedrno naselbino lahko služi najdišče Mikulčice v jugovzhodni Češki (Velikomoravska), kjer potekajo sistematična arheološka izkopavanja že več kot 50 let. Odkrili so utrdbo, okrog nje več "predmestij", preko 2500 grobov in dvanajst cerkev (po Poláček 2008, 21). Nadškof oziroma njegov odvetnik je v mestu imel tudi sodno pristojnost nad vsem tamkajšnjim prebivalstvom (bannum), torej je Ptuj sodil pod posebno sodno območje, izvzeto iz kraljeve domene. V listini se sicer izrecno ne omenja pravica do trgovanja, vendar je to razvidno iz konteksta podelitve mitnine (theloneum), ki je pristojbina od prometa s trgovskim blagom. S trgovskim prometom je bil neposredno povezan most preko Drave (pons), ki je stal na prometni in trgovski osi proti Podonavju. Takšne zgodnjeurbane tržne naselbine so značilni predhodniki kasnejših visokosrednjeveških»pravih«mest (Kosi 2009, 49-54). 18

19 Ti podatki so vse, kar nam pisni viri izdajo neposredno o Ptuju do srede 11. stoletja, saj se v vseh petih darovnicah ponavlja ista formulacija (977, 982, 984, 1051, 1057; Kos 1906, , , , ; Kos 1911, , ). Šele v potrditvi cesarja Friderika Barbarosse leta 1178 se pojavi drugačno (krajše) besedilo (Kos 1915, ), kjer se omenjajo samo pristojnosti brez»nepotrebnih«vrinkov; tudi ta oblika se nato ponovi leta 1199 (Kos 1915, ). Ni običajno, da bi isti izstavitelj (cesar) istemu prejemniku (salzburški nadškof) dvakrat (ali večkrat) potrdil posest (Štih 1996, 539). Ponovitve bi lahko povezovali z nastopi vladarjev, ko bi salzburški nadškofje zaprosili za potrditev pridobljenih pravic; to bi se lahko zgodilo po nastopu cesarjev Otona III. leta 983 in Henrika IV. leta Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj ni potrditev pravic po nastopu drugih vladarjev in zakaj so, ko je cesar sredi»mandata«. Glede na to, da pri raziskovanju antičnega območja mesta (pomerium) doslej še niso odkrili zgodnjesrednjeveških ostankov, se je naselbina v tem času verjetno razvila na obrobju antičnega mesta, predvidoma v zavetju grajskega griča, na območju rimskega pokopališča in kasnejšega srednjeveškega mesta. Podoben premik je opaziti pri Emoni, ko se naselbina umakne v zavetje grajskega griča na obrobje antičnega mesta. Tako so raziskovalci sklepali, da se je naselbina razvila na območju proštijske cerkve (vzhodni ali gornji del mesta) ter na dominikanskem»pomolu«(zahodni ali spodnji del mesta), kjer so odkrili ostanke, ki jih sporno pripisujejo temu času. Pred kratkim pa so odkrili prve nedvoumne ostanke zgodnjesrednjeveške naselbine na povsem drugi lokaciji, na obrobju mesta Ptuj. Med leti 2004 in 2006 so namreč odkrili naselbino na najdišču Štuki-Marof, nekdanji župnijski pristavi (gospodarsko poslopje z obsežnim kmetijskim zemljiščem; Ritonja 2008). Našli so ostanke velikih vkopov in stojke, ki nakazujejo na bivališča tipa (pol)zemljanke. Stojke, ki so jih odkrili v velikih vkopih ali neposredno ob njih, interpretiramo kot ostanke notranje arhitekture, to so predvsem stebri oziroma nosilci strešne konstrukcije. Nekateri vkopi jam za kole so bili poševni in so verjetno nosili šotorasto oblikovano streho. Naleteli so tudi na dva jarka, ki pa se ju ne da datirati; pred enim jarkom so našli tudi vkope jam za stebre, ki bi lahko kazali na linijo palisade ali ograje (Ritonja 2008, 13-17, ). Po tipokronološki analizi lončenine, ki je prevladovala med najdbami, je naselbina uspevala predvsem v 8. in 9. stoletju, a bi lahko posamezne fragmente lončenine datirali tudi v 6., 7. in 10. stoletje. Lončenina je bila izdelana prostoročno in na vretenu, nekaj tudi na hitrem. Vzporednice za lončenino lahko iščemo na območju Prekmurja in vzhodne srednje Evrope (Češka, Slovaška, Madžarska). Kovinskih najdb, ki bi omogočale natančnejšo časovno umestitev, v naselbini niso našli (Ritonja 2008, 24-34). 19

20 Slovansko bivalno arhitekturo tukaj predstavljajo pravokotni objekti različnih velikosti (dolžina 4-8 m in širina 3-5 m), vkopani 0,25-0,4 m v zemljo, z osrednjo jamasto poglobitvijo z ostanki ognjišča in vkopanimi stebri, ki so nosili stene in strešno konstrukcijo (sl. 8). Nekatere vkopane jame so manjših dimenzij in so shrambe ali za druge potrebe. Zgradbe brez osrednjega vkopa so bile nadzemne stavbe, katerih konstrukcija je temeljila izključno na v tla vkopanih stebrih in vmesnih stenah. Te so bile verjetno gospodarski objekti, to so shrambe za živila, delavnice (sledovi kurišča in odlomek livarskega lončka). Naselbina je imela večje število majhnih, polkrožno, koritasto ali drugače oblikovanih jam. To so manjše žitne in hladilne jame, ki so jih po potrebi lahko spremenili tudi v skladišče (Ritonja 2008, 38-40). Slika 8: Različni tipi hiš iz zgodnjega srednjega veka (po Šalkovský 2001, 79). Izstopata najdbi steklene jagode (del ogrlice) z reliefno izbočenim večbarvnim okrasom in avarski pozlačen, okrašen pasni jeziček. Za ti najdbi so opravili radiokarbonske analize, in sicer so analizirali leseno oglje iz jame, v kateri so našli jagodo, ki je pokazala absolutno datacijo cal. AD (1-sigma). Analizirali so tudi leseno oglje iz jame za stojko z najdbo avarskega pasnega jezička na zgornjem robu zasipa, ki je dalo datum cal. AD (2-sigma, z 92,5% verjetnosti) (Lubšina-Tušek 2011, 309). Jagoda iz steklene paste z večbarvnim okrasom nakazuje na širše povezave tega prostora, saj so podobne jagode našli v severni in osrednji Evropi; bila naj bi skandinavskega izvora (Ritonja 2008, 19-23). 20

21 ... IN PRIPADAJOČE NEKROPOLE Na Ptuju oziroma v njegovi neposredni okolici so odkrili več staroslovanskih grobišč. Na Spodnji Hajdini so že leta 1907 odkrili dvajset planih in skeletnih grobov, obrnjenih proti vzhodu; datirali so jih v 9. in 10. stoletje, a so jih kasneje uvrstili do srede 11. stoletja. Grobovi so se»skrbno«izogibali ostankom rimskih grobišč ali razvalinam njihovih hiš (Pollak 1907, 229; Lamut 1997, 92). Na Panorami so našli nekaj grobov brez grobne konstrukcije in orientacijskega reda, ki so jih sprva umeščali v zgodnji srednji vek (Mikl-Curk 1975, 325), a jih je Ciglenečki prepričljivo postavil v pozno antiko (1993, ). Grobišče nedaleč od graščine Turnišče je bilo po naključju odkrito pred drugo svetovno vojno, kasneje so s sondami raziskali ta prostor in našli še več grobov. Sklepali so, da je grobišče obsegalo okrog 40 grobov; le-te so uvrstili v konec 8. in 9. stoletje (Pahič 1975; Jevremov 1975). Osrednje grobišče pa so odkrili na zahodnem platoju grajskega griča. Na grobišče je leta 1909 naletel že direktor Ferkovega (današnjega Pokrajinskega) muzeja na Ptuju Viktor Skrabar ob iskanju trdnjave iz rimskega časa. Odkril je 66 pokopov, ki jih je uvrstil v zgodnji srednji vek. Raziskave (še) večjega obsega pa so potekale v letih , ko so pod vodstvom Josipa Korošca (najprej Mestni Ferkov muzej in nato Arheološka komisija Slovenske akademije znanosti in umetnosti) odkrili še 311 grobov, obsežno prazgodovinsko naselbino, poznoantično trdnjavico, ki bi lahko bila tudi galo-rimsko svetišče (Jerala 2009, 78), in»staroslovansko svetišče«(infra pp ). Ključne objave so sledile kmalu po izkopavanjih (Korošec 1948, Korošec 1950, Klemenc 1950, Ivaniček 1951; Korošec 1951). Nato so še v nekaj»manjših«izkopavanjih (1971, , ) odkrili nadaljnjih 50 grobov; tako je doslej arheološko dokumentiranih 427 grobov (sl. 9). Poleg teh raziskav je znanih še nekaj posegov iz 20. stoletja na tem terenu, a zanje ne obstaja nobena dokumentacija (Korošec 1999, 9-11). Umrle so pokopavali na vsem raziskanem območju, razen na območju poznoantične trdnjavice. Prvotna razprostranjenost grobišča ni znana, širilo se je tudi zunaj obzidanega dela terase, a so številna preoblikovanja terena uničila del grobišča. Ob južnem robu terase so se pokazali uničeni ali presekani grobovi, odkritih je bilo precej posameznih najdb in pri urejanju jugozahodne dostopne poti na grad tudi grobov. Verjetno se je nekropola nekoč širila po celotnem južnem pobočju grajskega griča. Omenjena je celo možnost, da bi se v jugovzhodnem prostoru starega mesta združevala z delom nekropole, odkrite v in ob proštijski cerkvi (infra pp ), ki je najkasneje v 11. stoletju sočasno z nekropolo na zahodnem grajskem griču (Korošec 1999, 11). 21

22 Slika 9: Tloris najdišča na zahodnem platoju grajskega griča (po Pleterski 1999, 402). Odkriti grobovi so bili enoskeletni in plani, pokojniki so bili usmerjeni v liniji V-Z, z glavo na zahodni strani. Pokopi na prvi pogled ne kažejo vnaprejšnjega prostorskega načrtovanja. Večina grobov je bila brez pridatkov, zato niso bili opredeljeni. Glede na položaj rok ali usmerjenost bolj natančna datacija ni bila možna; prevladuje polaganje rok ob telesu. Nekateri grobovi so bili obdani s kamni, določeni skeleti brez pridatkov so ležali na deski, nekaj grobov pokojnikov je bilo z desko pokritih (Korošec 1999, 32-33). Trenutno (v bližini) še ni odkritih ostankov cerkve, čeprav gre za čas, ko je imelo krščanstvo močan vpliv. Arheologinja Paola Korošec je zbrane grobne celote in najdbe razvrstila v več časovnih horizontov med koncem 8. in drugo tretjino 11. stoletja (Korošec 1999; cf. Tomičić 1993). Nekateri opredeljeni horizonti so dvomljivi (npr. skupina s keramiko), prav tako datacije, ki bi ponekod lahko odstopale tudi za sto let. Material je objavljen, a bo treba te horizonte ponovno opredeliti (Milavec 2012, osebno pojasnilo). Tako bi lahko začetek nekropole postavili celo v 7. stoletje, nekateri predmeti pa bi lahko segali celo v 14. stoletje, torej imamo morebiti opravka z mnogo širšim časovnim razponom (Lamut 1997, 100). Na ptujskem gradu so odkrili tudi dve ognjišči, ki so ju na podlagi najdenih odlomkov lončenine opredelili kot sočasni z grobiščem. Ognjišči sta bili na prostem in nista bili sredi grobov, ampak nekoliko ob strani. Prvo so našli ob severovzhodnem vogalu»staroslovanskega svetišča«in je bilo zidano oziroma obloženo s kamenjem, vendar ne povezano z malto; dno pa je bilo poglobljeno za približno cm. Drugo ognjišče so našli na severovzhodnem delu platoja in ni bilo obzidano, v njem pa so našli relativno dobro ohranjene posode, ki so bile izpostavljene ognju. Glede na grobiščni kontekst je Korošec ognjišča povezoval z žgalnimi daritvami za pokojnike (Korošec 1950, ). 22

23 Najbolj bogat inventar je imel grob 355, v katerem so našli predmete, ki se razlikujejo od inventarja drugih grobov na tem grobišču. V grobu 355 so namreč našli par zlatih in srebrnih uhanov, dva gumba, železen nož in zlat prstan (sl. 10). Paola Korošec ugotavlja, da so to produkti velikomoravskih kovaških delavnic iz Starega Mesta, razen prstana, ki naj ne bi bil narejen na Moravskem. Glede na zgodovinske podatke domneva, da je tukaj pokopana žena panonskega kneza Koclja, ki bi se naj s svojim spremstvom po smrti svojega moža preselila na Ptuj (Korošec 1996, ). Ti ljudje bi predstavljali velikomoravsko fazo te nekropole. Sodeč po simboliki prstana ga avtorica pripisuje visoki cerkveni osebnosti, in sicer kar panonsko-moravskemu nadškofu Metodu (Korošec 1996, ). V omembi Karantanca (Arnulfinum), ki je zaradi»veleizdaje«na Ptuju izgubil posesti, P. Korošec prepozna panonskega kneza Koclja (ergo je njegova soproga bivala na Ptuju...), kar je mnenje večine zgodovinarjev, čeprav ga sodobni viri nikoli ne povezujejo s karantanskim, ampak s panonskim imenom (Štih 1996, ). Arheološki zapis tukaj ne izda posamezne zgodovinske osebnosti, zato je ta teza v večji meri le ugibanje. Slika 10: Zlate najdbe iz groba 355 (po Korošec 1996, 407). Na Ptuju je bilo doslej odkritih le zanemarljivo število artefaktov, ki jih pripisujemo Madžarom; podobno velja za (nomadske) Avare. Gre za predmete iz grobov št. 13 in 262 na grajski nekropoli. V ženskem grobu (13) so našli tri fragmentirane srčaste obeske iz čiste srebrne pločevine, ki imajo na sredi pozlačeno manjšo vdolbino. Speti so bili s posebnimi obročki na kosu verižice, izdelane iz tanke srebrne žice. Ta»nakit«(ogrlica ali našitek na obleki) bi lahko služil tudi kot okrasno okovje na konjski opremi. V grobu so našli še pet obsenčnikov s»s«zanko. V moškem grobu (262) so odkrili dva fragmentarno ohranjena noža, dva fragmenta raznega okovja in dva fragmenta šila z lesenim ročajem. Skelet v tem grobu je bil zelo dobro ohranjen, ležal je na deski in bil z drugo tudi pokrit (Korošec 1985). 23

24 Vzporedno z izkopavanji v letih so potekale tudi antropološke raziskave, ki jih je vodil Franjo Ivaniček z antropološkega inštituta v Zagrebu (Ivaniček 1951). Zaradi visokega deleža otroških grobov so domnevali, da je zgodnje- oziroma visokosrednjeveške prebivalstvo Ptuja uživalo razmeroma nizek higienski standard, kar je prispevalo k visoki stopnji umrljivosti otrok. Dokazali so tudi visoko stopnjo smrtnosti med mladimi odraslimi (22-30 let) in odraslimi (do 50 let), medtem ko so le redki dočakali starost nad 50 let. Pri nekaterih zlomih kosti so opazili dobro celjenje, prav tako pri ekstrakciji zob, kar kaže na razmeroma na razmeroma visoko raven zdravstvene oskrbe; pri nekaterih zlomih pa so opazili napake pri zraščanju (Ivaniček 1951, 81-90). Septembra 2004 so ob prenovi nekdanje grajske konjušnice na vzhodnem platoju grajskega griča izvajali arheološki nadzor, ki ga je opravljala arheološka ekipa ZVKDS, OE Maribor z Izpostavo Ptuj pod vodstvom Marije Lubšine-Tušek. V vzhodnem delu konjušnice sta bila odkrita temeljna zidova zahodnega dela stavbe iz obdobja romanike (11./12. stol.), ki naj bi pripadala vzhodnemu stražnemu stolpu (Vnuk 2006, 17). Pod skrajnim zahodnim, 1,3 m širokim romanskim zidom, je bil odkrit grob Slovanke. Zid je prekril vzhodni del grobne jame s kostnimi ostanki nog in deli okolčja. Grob je bil usmerjen Z-V (z glavo na zahodu), kronološko ga opredeljuje najdba obsenčnega obročka s»s«zanko, ki je značilen za 9. stoletje. Tudi drugi grob je bil presekan s kasnejšimi srednjeveškimi gradbenimi posegi. Torej je bilo v zgodnjem srednjem veku poleg grobišča na turnirskem prostoru še manjše grobišče na vzhodnem, precej ožjem grajskem grebenu (Lubšina-Tušek 2012, osebno pojasnilo). Nekropola na grajskem griču izkazuje tradicijo poganskega oziroma predkrščanskega pokopavanja, kar se odslikava predvsem v odsotnosti cerkve v bližini nekropole in načinu pokopavanja, to je polaganja pokojnikovih rok ob telo; (kasnejši) krščanski pokopi imajo roke prekrižane na prsih ali trebuhu (infra pp in 46). To je nenavadno, saj iz pisnih virov izvemo, da je bilo na Ptuju krščanstvo močno uveljavljeno že v 9. stoletju (tri cerkve), vsaj od konca 10. stoletja pa so bili lastniki Ptuja salzburški nadškofje. Zgodovinar Bogo Grafenauer je zato predvideval»odsotnost«salzburga do srede 11. stoletja, ko se po vojnah Henrika III. z Madžari položaj nekoliko spremeni in bi lahko Salzburg navezal»ozke stike«s tem posestvom (Grafenauer 1970, 167). Necerkveno pokopališče si lahko razlagamo z»versko svobodo«(ivaniček 1951, 82), ki je značilna za trgovska središča (emporia), kjer se srečujejo ljudje iz različnih koncev (Braudel 1991, 26-27). Nekateri predmeti, odkriti v grobovih, so sodili v belobrdski kulturni krog, ki je značilen za panonsko območje in nakazuje na povezave z vzhodom (Kosi 2009, 55-57). Odkrita nekropola je verjetno le drobec zgodnjesrednjeveške nekropole na Ptuju; cerkveno grobišče iz tega časa še ni odkrito (infra pp )... 24

25 STAROSLOVANSKO SVETIŠČE ALI SREDNJEVEŠKI STOLP V notranjosti ruševin»poznorimske trdnjavice«so odkrili objekt (sl. 11), ki so ga sestavljali štirje v tla vkopani»hodniki«, povezani med seboj v kvadratno strukturo. Objekt je bil vkopan precej nižje od temeljev zidovja rimske trdnjavice oziroma njegovega obzidja, ponekod za 40 cm. Objekt je bil približno kvadratne oblike s stranicami 11,90 m. Na zahodni strani, 2,4 m oddaljena od jugozahodnega kota in 0,7 m nad tlakom, je bila 1 m široka odprtina. V središču objekta je dvignjen prostor kvadratne oblike s stranicami 5,70 m in se dviga 1,45 m nad»tlak«, tako je oddaljenost srednjega dela od zunanjega oboda objekta okvirno 3,10 m. Na vrhu ravnega srednjega dela, ki je bil ob straneh okrušen, se nahaja pravokotna plošča, ki leži na rečnem pesku. Omenjen prostor ni dosegal višine zunanjih sten objekta, ki so bile visoke približno 2 m. Na dnu je ležal tlak, izdelan v nekaj plasteh in na več mestih iztrgan. Zunanji obod je bil obložen z ometom, ki je bil ponekod komaj ohranjen, ponekod pa dosegal debelino 4 cm. Znotraj objekta niso našli nobene najdbe (Korošec 1948). Slika 11: Tloris izkopanega objekta (po Korošec 1975, 124). Vodilni slovenski povojni arheolog Josip Korošec je zgoraj opisan objekt interpretiral kot staroslovansko svetišče iz 7. stoletja (Korošec 1948). Kmalu potem je geograf, zgodovinar in etnolog Franjo Baš objavil kritiko (Baš ), v kateri je objekt interpretiral kot ostanke srednjeveške zidane arhitekture, kasneje bolj natančno kot ostanke donžona (castrum minus) (Baš 1950). Korošec je na kritiko napisal odgovor (Korošec ), ki je daljši od besedila knjige, na katero je kritika letela. Prišlo je do pereče»razprave«. 25

26 Rezultati izkopavanj na ptujskem gradu v letih so nezanesljivi (sl. 12), posledica tega je problem staroslovanskega svetišča. Očitno niso vedeli, na kaj so naleteli, saj so»pri poskusnih kopih popolnoma uničili severovzhodni del stene v širini 2,5 m«(korošec 1948, 16). Najdišča niso primerno zavarovali, npr.»ta stena (V) je nekaj zaradi zime, ker ni bila zavarovana, nekaj pa zaradi letošnjih nalivov, z izjemo manjših delov popolnoma uničena«(ibid.). Zato prihaja do neskladij med objavljenimi opisi in fotografijami, saj niti ena fotografija ali risarska upodobitev celotnega objekta ne odgovarja povsem opisu. Tudi posamezne objave se razlikujejo (Korošec 1948; isti ; Korošec 1975); nekatere kaj dodajo, druge kaj odvzamejo. Zaradi tega prihaja tudi do tehničnih pomankljivosti in napak, ki so le delno opravičljive zaradi tehnološke in metodološke neustreznosti. Slika 12: "Naj hudič vzame vse skupaj...", slika iz Koroščevega terenskega dnevnika (25. junij 1947) (IZA 35; foto: Izidor Janžekovič, 2012). Frustracije Josipa Korošca so razumljive, če upoštevamo, da je večkrat ostal na delu»sam«(berce, Bačič in Klemenc so bili pogosto odsotni), da je včasih delalo hkrati preko 50 delavcev, drugič pa manj kot deset, da so bili med delavci tako dijaki in študentje kakor tudi vojni ujetniki, da niso upoštevali njegovih navodil, večkrat je moral razkazovati najdišče, boril se je za finančna sredstva... Po drugi strani se je npr. tehnična ekipa pritoževala, da se njihova mnenja ne upoštevajo in da se preveč hiti zaradi antropološkega dela ekipe; Klemenc bi naj trdil, da je tehniški aparat nepotreben... Kot»nepristranski opazovalec«je Jože Kastelic obiskal najdišče in izjavil, da se»premalo pazi na profile, zelo malo riše in meri, fotografiranje se izvrši le izjemoma...«(si ZAP 381, škatla 79/ovoj 15). Naj mi kolegi oprostijo, ampak»divji zahod«na zahodnem platoju ptujskega gradu bi lahko bil dokaz za staroslovansko svetišče, ki so ga z odkritjem oskrunili, zato so se jim bogovi maščevali... 26

27 Baš je najprej kritiziral primerjavo svetišča na Arkoni s ptujskim objektom. Svetišče v t.i. Jaromirsburgu na rtu Arkona je konec 12. stoletja podrobno opisal danski zgodovinar Saxo Grammaticus v svojem delu Gesta Danorum. Domnevno naj bi ostanke tega svetišča odkrili pri arheoloških izkopavanjih, ki jih je v začetku dvajsetih let 20. stoletja na Arkoni vodil Carl Schuchardt, a se je kasneje izkazalo, da odkriti objekt ni bil opisano svetišče. Rt Arkona namreč leži na najbolj severni točki otoka Rügen. Zaradi lege na 50 m visokem krednem klifu je erozija v zadnjem tisočletju spodjedla za najmanj 100 do 200 m nekdanjega najdišča. Odkrito»svetišče«tako ne bi bilo sredi naselja, kot opisuje Saxo Grammaticus, ampak na periferiji; prav tako so pri izkopavnjih odkrili kamnite temelje, medtem ko je bilo opisano svetišče leseno (Deane 1922, ; Tummuscheit 2006). Baš izpostavi, da gre pri Arkoni za svetišče polabskih Slovanov v 12. stoletju, medtem ko so na Ptuju prebivali južni Slovani, domnevno svetišče pa je Korošec datiral v 7. stoletje. Svetišči razen kvadratnega tlorisa po Baševem mnenju nista primerljivi (Baš ; contra Korošec , ). Kot argument proti svetišču je Baš opozoril na Prokopijevo poročilo iz srede 6. stoletja o vojnem ujetniku Hilbudiju, ki je na kratko opisal verske navade Slovanov, a pri tem ni omenil nikakršnih svetišč (Kos 1902, 24-29). Ta argumentum ex silentio je upravičen, saj je Prokopij svoja poročila zbiral na terenu; sodeloval je na odpravah bizantinskih poveljnikov in tako njegova besedila pogosto temeljijo na virih iz prve roke. Toda to poročilo ne izključuje obstoja svetišč pri Slovanih, prav tako je ta opis verskega življenja zelo skromen in Prokopij bi lahko»pozabil«napisati še kaj drugega (Baš ; contra Korošec , 215). Baš je izpostavil, da izkopavalci na ptujskem grajskem griču niso našli»niti najskromnejšega slovanskega predmeta«(korošec 1948, 25). Ta argumentum ex absentio je močnejši, a so svetišča spoštovani prostori in zato večje količine najdb ni bilo pričakovati. V Arkoni je moral duhovnik namreč med pometanjem paziti, da ne bi v svetišču niti vdihnil in tako oskrunil boga (Korošec 1948, 10). Korošec omenja najdbe»samo v višjih plasteh, to je v recentnem humusu in nekoliko globlje, toda nad normalno višino svetišča, smo našli tudi fragmente slovanske keramike«,»največ je bilo primerov keramike poznega srednjega veka, oziroma iz periode po opustitvi slovanskega grobišča«(korošec 1948, 25). Torej bi bil pozni srednji vek terminus ante quem non zasutja, vendar Korošec ni bil jasen, ali se najdbe pojavljajo nad hodniki svetišča, torej v zasutju, ali nad že zasutim svetiščem (Baš , 208). V zasipu objekta so našli odlomek peščenca z vklesanim križem, ki ga Korošec prišteva med rimske najdbe (Korošec 1947, 20). Nasprotno pa je Baš, potem ko v ptujskem muzeju omenjenega artefakta ni našel, odkril le marmor iz zahodnega hodnika»svetišča«, na katerem je prepoznal gotsko (poznosrednjeveško) kamnoseško znamenje (Baš 1950, ). 27

28 Na območju poznoantične trdnjavice in domnevnega staroslovanskega svetišča niso pokopavali, kar na Ptuju ni osamljen primer (supra Spodnja Hajdina p. 17; grobovi so se»skrbno«izogibali rimskim ostalinam, a natančnejši odnos v tej objavi ni izdan (Pollak 1907, 229)), četudi se drugod pojavljajo pokopi znotraj rimskih ruševin (npr. Radvanje). Zaradi odsotnosti grobov Baš domneva uporabo»trdnjavice«v času uporabe grobišča, vendar ne razloži, čemu bi ta objekt tedaj lahko služil (Baš , ). Korošec pravilno poudari, da bi v primeru (večstoletne) uporabe lahko pričakovali tudi ustrezne ostaline, vendar»ni bilo odkritih niti najskromnejših arheoloških materialnih ostalin, ki bi dovoljevale slutiti, da so jo Slovani uporabljali vsaj krajšo dobo«(korošec , 216). Ohranjene plasti»tlaka«, ki so ga kasneje iztrgali, nakazujejo na zidano arhitekturo, kar so s sondami tudi odkrili, a interpretirali kot»tlak v več plasteh«. Vogala severnega hodnika so»izdelali iz velikih neotesanih ali otesanih kamnitih blokov, ki leže na nabiti zemlji; nad njimi je plast malte, nanjo pa so mestoma položili zopet večje bloke... nad tem kvadrom je še plast malte... večje kamnitne bloke so v glavnem uporabili ob zunanjih robovih svetišča, največji pa so ravno v oglih...«(korošec 1948, 22). Gre za»temeljno zidno kamenje, vezano deloma za malto, deloma pa s prstjo,... to je tehnika temeljev zidane in ne lesene arhitekture in tako imenovani tlak je najnižji temeljni del njenih zidov«(baš , 209). Tudi»omet«na prstenih stenah ni verjeten, saj se trajno ne more držati prstene stene. Po mnenju tehničnega nadzornika zaščitnih del Šlajmerja bi»že prirodna vlaga povzročila odpadanje ometa, zlasti še takrat, ko zemlja po zimskem premrzovanju popušča pri pomladnih višjih temperaturah«(baš , 209), kar se je v zimi 1946/47 tudi zgodilo. Korošec sicer trdi, da bi bilo v pokritem objektu drugače in da bi lahko omet obnavljali ter bi lahko okrog svetišča izkopali odtok (Korošec , 225), vendar ga ob izkopavanju niso opazili (Korošec 1948, 15). Ponovno se srečamo s problemom nezanesljivih izkopavanj. Lahko ugibamo, ali so odtok zgrešili ali ga v resnici ni bilo. Baš interpretira ohranjeni»omet«kot»glazuro debelo apneno plast na glinasti prsteni steni... apneno mleko, ki ni moglo pronicati v kamen, je pronicalo na obe strani v prsteno steno temeljev, na njej skrepenelo ter ji dalo beli apneni beli prekrov v debelini kakega milimetra«(baš , ). Da se ne bi ta objekt v kratkem času sesedel sam vase, bi moral imeti leseno nadgradnjo. Kljub temu Šlajmer ugotavlja, da»streha jarek zavaruje pred direktnim vplivom padavin, ne more pa ga zavarovati proti vplivom talne vode in ne proti vplivom one vode, ki pronica v globino po močnem deževju in zlasti po odtajanju snega... Nastop take vode zrahlja seveda prst in povzroča rušenje peščenih plasti ter s tem postopno rušenje sten«(baš , 210). Pri izkopavanjih niso odkrili vplivov vode, niti niso odkrili odtoka. 28

29 Lesena struktura bi se naj sesula ob požaru, kar bi naj dokazovali ostanki ožgane zemlje in les v severnem hodniku, čeprav si o»ožgani zemlji«tudi Korošec ni na jasnem, ko pravi, da»ožgana zemlja na zahodni strani ni posledica požara svetišča samega, temveč prekritega dela svetiščnega vhoda, ki je bil tako nizek, da je zapustil močan sled«(korošec 1948, 26). Baš je pri kopanju drenažnih jarkov severno od objekta leta 1948 našel vrsto oglenih jeder in preperevajočih lesenih kosov. Ostanke lesa v severnem hodniku je interpretiral kot posledico»negotovega terena«in naj ne bi bili istodobni s»hodnikom svetišča«. Na tem območju naj bi kasneje tekla dovozna pot na grad (Baš , 209). Izkopavalci niso našli stojk, ki so običajna sled lesenih stavb v sočasnih naselbinskih kontekstih. Arhitektura domnevnega svetišča gotovo ne posnema sočasne bivalne arhitekture, kot je trdil Korošec (1948, 39-41). Streho naj bi opirali leseni stebri, ki naj bi stali na kamnitih kvadrih; slednjih so pri izkopavanjih odkrili le devet, vendar je Korošec predpostavil, da so obstajali tudi na drugih ključnih mestih, a so bili ob uničenju svetišča odstranjeni. O vplivu vode odgovarja, da bi lahko le-ta pronicala skozi tlak. Manjkajo sledovi požara na marmorju v tlaku ali na prsti, čeprav Korošec doda, da so v najnižjih plasteh vseh hodnikov našli ostanke ogljenine (Korošec , 220; contra Baš , ). Baš je kmalu predstavil tezo, po kateri bi naj bil izkopani objekt v resnici ostanek srednjeveškega stolpa (donžona, to je večnadstropni zidani stolp, utrdba in hkrati stanovanje) (Baš 1950), ki ga poistoveti z omembo malega gradu (castrum minus) 28. oktobra leta 1247 (Baraga 2002, 71-72). Na tem gradu je bival Herman s Ptuja, ki je nemškemu viteškemu redu prepustil vas Hermance (pri Ormožu) (ibidem). V Hermanovem gradu (brez pridevnika!) so že 8. julija 1235 podpisali pogodbo, s katero sta Friderik s Ptuja in njegova soproga nemškemu viteškemu redu podelila pravico do patronstva čez cerkev pri Veliki Nedelji (Kos 1928, 301). Očitno je poleg malega gradu stal tudi veliki grad (castrum maius), ki ga viri sicer neposredno ne omenjajo. Kasneje omenjajo viri gradove (Vesten); da gre za dva gradova (in ne več!) izvemo iz Otokarjeve Avstrijske rimane kronike, kjer govori o»obeh gradovih«(beide burg; Seemüller 1980, 77). Glede na izoblikovanost terena postavljamo veliki grad na osrednjo grajsko kopo (infra pp ). Pri sklepanju nove kastelanske pogodbe leta 1280 se je salzburški ministerial obvezal, da bo ob nadškofovem prihodu na Ptuj dal na razpolago celoten grad (Lang 1937, 53-54). Podobna formulacija se ponovi v mestnem statutu leta 1376 (Kos 1998, ; členi 1-5). Takrat se je kastelan moral preseliti v drugo poslopje, in tudi zato se predvideva še drugi (manjši)»grad«na izpostavljeni točki na zahodnem platoju (propugnaculum), kar je bilo v srednjem veku zelo pogosto (Predovnik, v tisku). 29

30 Glede na tri staroslovanske grobove, ki ležijo in situ zahodno od objekta, Baš sklepa, da so bile zunanje prstene stene visoke približno 3 m, notranje pa približno 1,5 m, kar je bilo običajno pri temeljih grajskega stolpa v visokem srednjem veku (10./ stoletje) (Baš 1950, 132). Lega na izpostavljenem območju in tloris objekta na Ptuju se v večji meri skladata s še stoječima salzburškima gradovoma v Petersbergu in Lipnici. Postavitev stolpa postavlja med 10. in 13. stoletjem, njegovo rušenje pa pred koncem srednjega veka (Baš 1950, 148). Pri porušenju stolpa bi po Bašu dvignili praktično celotne temelje le-tega, ki so jih uporabili za gradnjo, kar na Ptuju ni nenavadno, saj so plenilski jarki za gradbeni material (predvsem antičnih ruševin) zelo pogosti. Vendar se postavlja vprašanje, zakaj niso odstranili vsega kamenja in zakaj se niso dotaknili rimskega zidu. Preprost odgovor bi lahko bil, da ga niso več rabili. Rimski zid jim morda ni bil všeč, ker je bil zgrajen iz dravskih oblic. Nenavadna je tudi nepoškodovanost sten»hodnikov«, saj bi pričakovali, da bi ob iztrganju in nasilni porušitvi temeljnega zidu (»tlaka«), ki jo je Korošec opazil, ostale poškodbe na steni»hodnikov«. Tako bi morali kamenje trgati z izredno pazljivostjo (Korošec , 222). V prid Baševi tezi, da je kvadratni vkopani objekt na ptujskem grajskem griču negativ temeljev srednjeveškega stolpa, lahko navedemo dva sorodna primera, kjer so arheologi odkrili izropane temelje kamnitih srednjeveških stolpov. V kraju Sachsendorf v Spodnji Avstriji so odkrili podoben objekt, sicer bistveno manjših dimenzij (8,70 x 7,50 m s širino zidov 1,50 m in globino temeljev 0,7 m). Vogali so bili grajeni iz večjih kamnov; ostanke leteh so našli le v severnem delu in deloma na vzhodni strani, v drugih je bila odkrita le jama. Predvidevajo, da gre za ostanke stolpa, ki so ga postavili konec 10. stoletja in so ga nato okrog srede 11. stoletja izruvali s temelji vred, prazne jame pa zasuli z oranžnorjavo ilovico (Krenn, Krenn-Leeb 1993, 52-54). Podobne ostanke izruvanih temeljev delov zidu so našli tudi v Möllersdorfu (Hofer 2003; sl. 13). Slika 13: Izruvani temelji v delu zida v Möllersdorfu (po Hofer 2003, 148). 30

31 Če sprejmemo tezo o srednjeveškem stolpu, ostane nekaj vprašanj neodgovorjenih. Za 1 m široko odprtino na zahodni strani, 0,7 m nad tlakom, nimam zadovoljivega odgovora. Če ga sprejmemo kot vhod, dobimo 70 cm visoko stopnico na notranji strani, kar je Korošec pojasnil z vmesno stopnico, ki pa se ni ohranila; na zunanji pa dve stopnici, visoki približno 50 cm.»tlak«v tem hodniku je le vrh rimskega zidu»trdnjavice«(korošec 1948, 24-25).»Vhod«bi lahko nastal ob trganju temeljev kot»vmesna stopnja«(predovnik, v tisku). Tudi ostanki hlodov v severnem hodniku so zame uganka. Predvidevam, da bi lahko služili kot vezni člen, kot je to primer pri mestnem obzidju, a potrebovali bi tehtnejšo raziskavo, da bi to potrdili; lahko bi bili ostanki naprav (npr. žerjava), s katerimi so dvigali kamenje (Predovnik 2012, osebno pojasnilo). Na vprašanje o marmorni plošči na vrhu osrednjega prostora, ki jo je Korošec interpretiral kot ostanek podstavka za kip božanstva, je Baš odgovoril, da gre za ostanek arhitekture, kar bi naj potrjevali ostanki malte (Baš , 211). Zapleteno je tudi vprašanje datiranja zahodnega stolpa, slabih petnajst metrov zahodno od izkopanega objekta. Kastelolog Ivan Stopar ga je datiral v predromansko fazo (10./11. stoletje) z možnostjo, da je celo starejši (Stopar 1990, 62), medtem ko ga je avstrijski umetnostni zgodovinar in kastelolog Patrick Schicht datiral celo v renesanso ( stoletje) (Schicht 2010, 221), kar ni verjetno, saj se zahodni stolp že v 16. stoletju omenja kot stari stolp (Baš 1950, 140). Glede na obstoj grobišča tukaj in gradove v bližini ni verjetno, da bi katerikoli stolp stal na zahodnem platoju pred 12. stoletjem (Sapač 2012, osebno pojasnilo). Zahodni stolp je grajen v dveh nadstropjih z merami 7,5 x 8,2 m. Na vzhodni strani, kjer je vhod, je danes zazidan romanski portal, ki je bil verjetno vzidan kasneje (Predovnik, osebno pojasnilo). Podboja le-tega sta izdelana iz dveh ostrorobih peščenčevih klad, na katerih sta v steno vsidrana kamnita bloka. Med gradbenim materialom je veliko antičnih spolij, kar je značilnost praktično vsake srednjeveške zgradbe na Ptuju. Stičenje je značilno romansko, in sicer je polkrožno vtisnjeno v maltasto osnovo, večinoma pa je avtentična zidava nezastičena. Gradnja vogalov je zanimiva, saj niso v šivani obliki, ampak so sestavljeni iz kamnitih kosov. Za gradnjo vogalov je Stopar našel primerjave na Krnskem gradu na Koroškem, zato je tudi sklepal na starejšo datacijo (Stopar 1990, 62-64). Vogali na zahodnem stolpu ptujskega gradu so grajeni tako, da se bloki kamenja izmenjujejo v horizontalni in vertikalni legi (t.i. ortostati). Prav tako pa je grajen zahodni stolp cerkve svetega Petra in Pavla na Krnskem gradu, ki so jo do nedavnega datirali v pozno karolinško dobo (druga polovica 9. stoletja). Pred kratkim pa so glede na tloris in tehniko zidave (debelina zidov približno 1 m) potegnili paralele z romanskim časom, in sicer okrog leta 1200, sam stolp, ki stoji zahodno od cerkve, pa v 13. stoletje (Gleirscher 2011, 295). 31

32 Tako bi postavitev zahodnega stolpa po primerjavi s Krnskim gradom lahko datirali šele v 13. stoletje, vendar je glede na tloris in debelino zidov verjetno še mlajši. Primerljiv je južnemu pravokotnem stolpu na zahodnem platoju grajskega griča na Ptuju, ki ga običajno datirajo v čas gotike ( stoletje) (Vnuk 2006, 34-35). Vsekakor je stal pred 16. stoletjem, ko se že omenja kot»stari stolp«(baš 1950, 140); Baš prepozna stolp kot predrenesančno gradnjo in ga pojasni kot zvezno utrdbo, ki je povezala grajski kompleks z dominikanskim samostanom (do srede 14. stoletja) (ibidem). Kot datacijski kriterij je sicer gradbena tehnika nezanesljiva, saj se le-ta močno naslanja na lokalno tradicijo. To je še posebej značilno za čas od 9. do 12. stoletja, ko lahko le redke zgradbe datiramo neodvisno na podlagi pisnih virov, arheološkega konteksta ali absolutnih datacijskih tehnik (Predovnik, v tisku). Datacije na podlagi gradbenih tehnik nas lahko privedejo le do okvira nekaj stoletij; vse»natančnejše«datacije so zelo sumljive. Vprašanje»staroslovanskega svetišča«ostaja odprto, kar je posledica nezanesljivih izkopavanj in deloma objav, saj lahko le ugibamo, kaj so»zgrešili«ali»pozabili«napisati. Tako še vedno»divja bitka«med interpretacijama izkopanega objekta kot staroslovanskega svetišča (Pleterski 2011) ali visokosrednjeveškega grajskega stolpa (Predovnik, v tisku). Če pa sprejmemo tezo, da je poznoantična trdnjavica pravzaprav galo-rimsko svetišče (Jerala 2009, 78), potem bi bil lahko izkopani objekt ostanek poznoantičnega opazovalnega stolpa (burgus). Kot primer nam lahko služi rimski opazovalni stolp (približno kvadratne oblike z deset metrov velikimi stranicami; širina zidov pa je»le«1,1 m) v Leithaprodersdorfu v vzhodni Avstriji, kjer so zidove stolpa v srednjem veku še ojačali in ga uporabljali kot vodni stolp; tudi tukaj je bilo temeljno zidovje deloma izropano (Prochaska 1995, 35-55). Slika 14: Rekonstrukcija ptujskega svetišča (levo) (po Pleterski 2011, 129) in rekonstrukcija donžona (desno) (po Baš 1950, 135). 32

33 MEJA Z OGRSKO Konec 9. in v prvi polovici 10. stoletja so tudi preko Ptuja vpadali Ogri, ki so plenili po severni Italiji in srednji Evropi. Leta 895 so Pečenegi opustošili ogrska bivališča med Dnjeprom in Donavo, kar je povzročilo selitev Ogrov preko Karpatov na ozemlje med Tiso in Donavo, leta 900 pa so dokončno zasedli še Panonijo (Štih 1983; Kontler 2005, 35-42). Takrat so se bavarski škofje pritožili pri papežu, da v celotni Panoniji ni več niti ene cerkve (Kos 1906, ). Karpatski bazen je bil primeren za nadaljevanje polnomadskega življenja. Spomladi so se odpravili na pašnike, ki so se običajno nahajali ob gornjem toku rek. Pred odhodom so zasejali širna polja, jeseni ob povratku pa poželi žito. Pred zimo so se umaknili v bivališča v rečnih dolinah. Starešine klanov s spremstvi so še vedno prepotovali velike razdalje, medtem ko so se običajni ljudje postopno privadili na stalno naseljenost. Plenilni pohodi so bili del sistema in so bili»neločljivo povezani s tovrstno družbo«(kontler 2005, 38-39). Postopoma so zahodni vladarji konsolidirali svojo oblast in začeli odbijati ogrske napade. Ključna prelomnica je bila bitka pri Augsburgu leta 955, ki je»odvrnila barbarsko grožnjo civiliziranemu Zahodu in prisilila ogrsko družbo, da se je odrekla nomadskemu načinu življenja, se ustalila ter kot pogoj za sprejem v družbo krščanskih ljudstev zamenjala poganstvo s krščanstvom«(kontler 2005, 39-40). Ptuj se dolgo po zavrnitvi Ogrov ni povzpel do veljave, ki jo je imel v 9. stoletju kot eden pomembnejših krajev v Spodnji Panoniji. Ogrski vpadi so ovirali razvoj naselbine, ki jo je (ponovno in»večkrat«) dobila v last salzburška nadškofija. Najbolj vzhodna točka je bil pritok Dravinje v reko Dravo. O tem poleg Arnulfinuma posredno govori tudi pravda za posest gradu Borl, ki je imel do 1438 neke vrste eksteritorialen položaj, saj gospodje Ptujski niso bili zanj dolžni služiti niti cesarju niti ogrskemu kralju (Kos 1933, ). V Ptuju je verjetno cvetela vojna ekonomija, saj je bil to»prvi kraj na meji«. Ogrski vpadi so ob pogostih bojih z nemško državo segali nedvomno globoko v Štajersko. Kakšne stalne meje v tem času ni bilo, ampak je med državnima tvorbama obstajal širok (vojni) mejni pas (t.i. marka). Zamenjalna listina (med 1106 in 1124; Kos 1915, 12-14) med Engelbertom, mejnim grofom iz rodu Spanheimov, in šentpavelskim samostanom je naštevala vso dediščino, ki jo je imel Engelbert v Ptujski marki (marchia Pitouiensis) in jo je predal Šentpavlu. Našteti kraji ne segajo na vzhodu preko Boračeve (JV od Radgone), Negove, Plitvic in nekega»pribissendorfa«. Vsi so bili zaradi pogostih vpadov opustošeni; napadalci naj bi si prilaščali ljudi, živino in drugo blago (Kos 1933, 145). 33

34 Na tem mejnem pasu so varnost zagotavljali t.i. strelci (sagittarii) in strelski dvorci, to so manjši dvorci, posestva ali vasi, ki so bili osvobojeni vsakih dajatev in davščin, vendar so morali zato opravljati vojno dolžnost v službi svojega gospoda. Pred Ptujem sta dva zaselka z imenom Strelci, ki še danes pričata o mejnem pasu med Ogrsko in Štajersko (Kos 1933, ; sl. 15). Podobno je Ogrska uredila ob svojih mejah širok obrambni pas, obstoječ iz gozdov, močvirja in puste zemlje. Vzdrževala je posebne umetne ovire, obstoječe iz jarkov, plotov, okopov, iz kamenja in drevesnih debel zgrajenih barikad (indagines). Meja se je v večji meri v 13. stoletju ustalila in preko nje so vodila v gozd»presekana«pota iz ene države v drugo, o čemer pričajo ledinska imena Preseka, Kog, Krče. Mejno ozemlje pred presekami in stražami so Ogri pogosto opustošili in puščali neobljudeno. Takšna mejna pustota (vacua et inhabitata) naj bi bila tudi pri Veliki Nedelji (Kos 1928, 192; Kos 1933, ). Leta 1131 je bil sklenjen»trajni«mir med salzburškim nadškofom in Ogri (infra p. 35), nato se je pospešila kolonizacija srednjega dela Slovenskih goric. Ogri se odtlej umikajo, napredujejo pa gospodje Ptujski (infra p. 35), ki stolujejo na obnovljenem gradu in se povzpnejo do veljave in moči v bojih z Ogri kot obmejni kastelani. O ofenzivni politiki gospodov Ptujskih priča pritožba ogrskega kralja Geza II. pri salzburškem nadškofu nad Friderikom II. iz leta 1161 (Kos 1915, 223). Konec 12. stoletja so gospodje Ptujski izvedli odločilno ofenzivo in na škodo Ogrske premaknili mejo onstran črte Središče-Ljutomer in na Muro do Radgone, kjer je Mura ostala meja vse do razpada Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni. Salzburški ministerial Friderik III. iz Ptuja je leta 1199 odvzel tudi Ormož in pri Veliki Nedelji, na svojem alodu in pri že obstoječi cerkvi, nastanil nemški viteški red (Kos 1933, ; Hajdinjak, Vidmar 2008, 16-19). Slika 15: "Meja" med Ogrsko in Svetim rimskim cesarstvom pred letom 1199 (po Hajdinjak, Vidmar 2008, 17). 34

35 GRAD Življenjepis salzburškega nadškofa Konrada I. ( ) prinaša prvo omembo gradu, in sicer je nadškof po sklenitvi miru z Ogri leta 1131 na Ptuju ponovno postavil že obstoječ, a razrušen grad (sl. 16),»ako bi Ogri vsled svoje naravne nestanovitnosti prelomili prisego«(kos 1915, 65-66). Obnovitev starega gradu predpostavlja obstoj starejše utrdbe, ki verjetno ni več ustrezala novim fortifikacijskim principom in jo postavljajo v čas Konradovih prednikov v 11. stoletje. Takrat bi naj postavili kamniti grad, ki bi zamenjal leseno trdnjavo iz dobe pred ogrskimi vpadi. Na vzhodnem platoju so odkrili temelje zidov, ki jih umetnostni zgodovinar Branko Vnuk, zaposlen na ptujskem gradu, interpretira kot ostanke romanskega stolpa, a bi lahko bili predkonradovski ali konradovski (11./12. stol.) (Vnuk 2006, 17). Po sklenitvi miru leta 1131 je salzburški nadškof Konrad I. kastelanstvo svoje ponovno zgrajene obmejne trdnjave Ptuj zaupal svojemu ministerialu Frideriku, verjetno prišleku z Bavarske in kastelanu salzburškega gradu Stein v Labotski dolini. Po gradu je Friderik sprejel novo ime, in sicer Friderik gospod Ptujski. Nekateri predstavniki te rodbine od Friderika V. ( ) naprej so bili tudi deželni glavarji in maršali Štajerske. Odigrali so pomembno vlogo na jugovzhodnem obrobju Svetega rimskega cesarstva in občasno na širšem območju srednje Evrope. Gospodje Ptujski so vladali nad Ptujem vse do smrti zadnjega moškega predstavnika rodbine, Friderika IX. ( ). Na začetku 15. stoletja so bili na Štajerskem po moči, vplivu in pomenu le za grofi Celjskimi (Hajdinjak, Vidmar 2008). Slika 16: Shematična rekonstrukcija gradu v 12. stoletju; na desni strani palacij in poligonalni zid, na levi strani izpostavljeni stolp (donžon) (po Schicht 2010, 220). Tudi tukaj se mnenja krešejo (npr. postavitev Konradovega stolpa), saj so zgodnjenovoveške predelave v večji meri prekrile in uničile prvotne gradbene faze iz (zgodnjega in) visokega srednjega veka. 35

36 Grajski grič se z osrednjo kopico dviga približno 53 m nad gladino Drave in je že od nekdaj predstavljal ključno strateško točko nad mestom in prehodom čez reko. Grič so močno preoblikovali že v prazgodovini in antiki, nekatere dodelave pa še kasneje. Povezava zahodnega platoja z osrednjo grajsko kopo ni bila eskarpasto prekinjena, a je bila strma in deloma celo skalovita. Osrednja kopa, ki je skoraj okrogle oblike in z vseh strani težko dostopna, je bila najvišja v zahodnem polkrožnem obrobju, medtem ko se je proti vzhodu in jugovzhodu postopoma zniževala. Južni in vzhodni plato sta predvsem produkt renesančnega in baročnega stavbarstva ( stoletje) (Curk 1974, ). Tudi grad ima danes predvsem podobo renesančnih in baročnih predelav ter dodelav (Vnuk 2009). Po severni strani griča je vodila predvidoma stranska pot, ki je premagala dobrih 26 m višinske razlike. Glavni vhod bi naj bil že v času romanike na južni strani, nekoliko vzhodneje od t.i. Karlovega portala. Severno je bil odkrit notranji vhod, ki je vodil na grajsko dvorišče. Grad so nekje v 14. stoletju obdali z okrog 1200 m dolgim obzidjem, ki se je na zahodnem (supra pp ) in vzhodnem platoju povezovalo z mestnim obzidjem. V najzgodnejše obdobje sega tudi gradnja vodnjaka, ki je nudil stalno preskrbo z vodo. Le-ta je bil strateškega pomena in se je ohranil kot osrednji objekt grajskega dvorišča. V globino sega 54 m, torej do ravni Drave. Izkop vodnjakov na vzpetinah je bil tehnično zahteven in povezan z visokimi stroški, zato so ga zaupali le izkušenim mojstrom (Vnuk 2006, 17-20). Na Ptuju (tudi v mestu) so gradili iz večjih pravilnih svetobarbarskih klesancev in posameznih antičnih spolij. Kamnolomi na Reberci blizu Dupleka so s t.i.»barbarskim apnencem«(sveta Barbara je (bila) zavetnica rudarjev) Ptuj zalagali z gradbenim materialom že v rimski dobi. Prevažali so ga po reki Dravi z nakladališči pri Dvorjanah, možen pa bi bil tudi prevoz ob levem obrežju reke Drave, kjer so odkrili rimsko cesto (Pahič 1962, 197, 201). Grajska posadka je bila leta 1280 nastanjena na dvanajstih stražarskih mestih z vrtovi (»12 Hofstätten am Berge mit Garten für die Wächter«; Lang 1937, 54). Po mnenju Branka Vnuka bi se naj te stražarnice navezovale na grajske obrambne stolpe. Glede na medsebojno razdaljo ohranjenih stolpov Vnuk predvideva, da bi bili stolpi približno m drug od drugega in bili med seboj povezani z obzidjem (Vnuk 2006, 22-23). To je manj verjetno, saj se stražarska mesta omenjajo že leta 1280, nekateri stolpi pa so kasnejšega nastanka (sicer bi lahko na njihovih mestih že pred njimi stali stolpi); prav tako se omenjajo stražarske posesti z vrtom, kar bi bilo težje izvesti znotraj grajskega kompleksa. Tako je verjetno šlo za manjše (strelske) dvorce na grajskem pobočju. V isti listini (Lang 1937, 53-54) se omenja tudi žitnica, ki je verjetno stala na mestu, kjer danes stoji žitnica iz 18. stoletja, a so v zidovih še vidni ostanki romanske gradnje (oporniki) (Vnuk 2012, osebno pojasnilo; cf. Baš 1950, ). 36

37 Na osrednji grajski kopi je še danes ohranjena mogočna romanska stena, ki je verjetno ostanek nekdanjega romanskega palacija (sl. 16). V steni je v višini sedanjega pritličja ohranjenih šest polkrožno zaključenih lijakastih romanskih oken, v skrajnem vzhodnem koncu stene pa je viden še levi rob sedmega. Ta okna so osvetljevala veliki romanski dvoranski prostor; pod njim so bili pritlični prostori, ki so bili ob renesančni in baročni prenovi gradu zasuti (takrat so bile temnice (t.i. kazemate), danes pa so to kleti). O njih pričata skorajda kvadratasti lini, ki sta osvetljevali to»pritlično klet«. Tako je današnje pritličje na ravni nekdanjega (prvega) nadstropja (Vnuk 2006, 17). Vhod v grajsko dvorišče je bil pod šestim oknom, a je danes zakrit s kontraforjem, ki so ga zgradili po letu Na notranji strani so še vidni ostanki polkrožno zaključenega portala in prvotna romanska vzdolžno banjasto obokona in lijakasta vhodna veža. Skozi le-to je do prezidav po sredi 17. stoletja vodila pot na notranje grajsko dvorišče. Nad nekdanjim romanskim vhodom je še viden sočasen pravokotni relief z upodobitvijo zmaja, katerega pomena pa trenutno še ni možno natančno določiti (heraldična vsebina?) (Vnuk 2006, 17-19). Glede na ostanke starejše substrukture v zahodni steni romanskega palacija in po utrdbenih načrtih iz 17. stoletja domnevamo, da je na tem mestu stal t.i. Konradov stolp (bergfrid), ki se je naslanjal na palacij (sl. 17). Stolpasti gradovi so značilni za dobo 12. in 13. stoletja in so nastajali na obrambno najbolj ugodnih mestih. Na omenjenih načrtih je velik stolp kvadratnega tlorisa, ki je stal v severozahodnem delu romanskega palacija. Porušili bi ga naj v času barokizacije gradu, najbrž med letoma 1657 in 1681 (Vnuk 2006, 20). Slika 17: Tobias Creiztaller, Utrdbeni načrt Ptuja iz leta 1644 (po Vnuk 2009, 55). Lepo je viden t.i. Konradov stolp, zahodni plato je bil že pred to dobo preoblikovan v vrt. 37

38 Leta 1990 so sondirali v tleh palacija ob južni romanski steni v širini 1 m in dolžini 7,5 m. Skoraj vzporedno z južno steno romanskega palacija so odkrili še en močno zidan temelj iz neobdelanega, vendar lepo zloženega kamna, vezanega z močno apneno malto. Ta temelj bi bil lahko tudi ostanek»razrušenega«(predkonradovskega) grada. Temelj se proti jugovzhodnemu vogalu dviga na višino vzhodne zunanje stene palacija in bi naj delno služil kot opora za lesene trame, ki bi se sidrali v še sedaj vidnih, vendar zazidanih poglobitvah med večjimi kamnitimi kvadri južne stene palacija na vsakih 60 cm. Le-ti bi naj bili nosilci lesenega poda, ki bi bil napravljen v prvotni stebriščni dvorani na višini baz stebrov (Tušek 1991, ), a bi lahko bili tudi iz 16. stoletja (Predovnik, v tisku). Približno od leta 1222 je na ptujskem gradu delovala kovnica, ki sta jo ustanovila salzburški nadškof Eberhard II. ( ) in avstrijsko-štajerski vojvoda Leopold VI. Kovnico so verjetno prenesli iz Gradca na Ptuj zaradi donosne čezmejne trgovine z Ogrsko. Srebro za kovanje novcev je prihajalo od drugod, morda prav z Ogrske. Ptujska kovnica je izdelovala breške novce (pfenige). Čeprav je delovala samo 8 let, so odkrili presenetljivo velik delež novcev na Ogrskem, kar bi lahko kazalo na velik pomen Ptuja v trgovini z Ogrsko. Po smrti Leopolda VI. leta 1230 je kovnica prenehala delovati, lahko pa bi ponovno delovala pod ogrsko oblastjo v letih , ko je na Ptuju bival takratni vojvoda Štajerske in poznejši ogrski kralj Štefan V. (Kos 1928, ; Hajdinjak, Vidmar 2008, 33). Na mejo med grajskim posestvom in mestom samim nas opominja mejnik z grbom Herbersteinov (sl. 18), ki so imeli v lasti ptujski grad od sredine 19. stoletja do leta 1945, ko so grad nacionalizirali. Mejnik so našli sicer verjetno v zatečeni legi ob izkopavanjih na grajski ulici, ki vodi iz mesta proti gradu, vendar je gotovo stal v bližini (Lubšina-Tušek 1999). V sekundarni legi je tudi Leslijev (rodbina škotskih grofov, ki je bivala na Ptuju od leta 1656 do leta 1802; Štefanič 2009) mejnik pred Karlovim portalom. Podobna zamejitev je verjetno obstajala že v srednjem veku. Slika 18: Mejnik s Herbersteinovim grbom (foto: Marija Lubšina-Tušek, 1999, Arhiv ZVKDS OE Maribor, Izpostava Ptuj). 38

39 MESTO Salzburški nadškof je bil tudi lastnik mesta, a je le-to sčasoma dobivalo vedno več»avtonomije«(mestni statut iz leta 1376). Tako je bila razmejitev med mestom in gradom vsaj v srednjem veku praktično brezpredmetna. Meje mesta niso bile postavljene z obzidjem, ampak so vključevale še najmanj predmestja, kot nam posredno izdaja daritev plemiča Rudolfa iz Rožaka (Rudolfus de Rasia; Rožak je vas poleg Drave jugozahodno od Vrbe (Kos 1915, LXVIII)), ki je leta 1202 cerkvi sv. Ivana v Žičah podelil dve vasi, ki ležita na»ravnini tik reke Drave na meji mesta Ptuja ter se imenujeta Hajdina«(Kos 1928, 16-17). Omenjata se še zgornja vas (superioris ville) in spodnja vas (inferius), kar je pomenilo, da Zgornja in Spodnja Hajdina nista sodili v mesto, medtem ko je Breg potemtakem najverjetneje sodil pod mestni pomerij. Podobno je verjetno veljalo za drugi predmestji (Vičava in Kaniža). Kot nam pričajo pisni viri, je imel Salzburg v mestu»cerkev z desetino in vse mesto s sodstvom, mitnino, mostom in vsem, kar spada k temu kraju«, kar potrdita cesarja Friderik Barbarossa leta 1178 in Filip II (Kos 1915, , ). V mestnem statutu iz leta 1376 se omenjajo pravice meščanov nasproti mestnih gospodov že za časa Konrada, a ne vemo, če so bile te pravice primerljive s kasnejšim statutom. Piše, da so»od svojih prednikov, ki so bili tu v časih salzburškega nadškofa Konrada..., slišali, kako so se po pravu držali do ptujskega gospostva in nasprotno gospodje Ptujski do mesta, in s kakšnimi pravicami je mesto prišlo do njih ter so veljale skozi vse leto in v času sejemskega miru«(kos 1998, 106). Za razvoj mesta je bila odločilna trgovina z Ogrsko, saj je Ptuj postal ena najpomembnejših postaj v tranzitni trgovini na veliko razdaljo med Ogrsko in severno Italijo. Po»umiritvi«oziroma premiku meje v 12. stoletju se tudi začenja gradbeni in verjetno splošni razcvet mesta. Za prvo polovico 16. stoletja imamo podatek, da so iz Ogrske v smeri proti zahodu izvozili okoli kož letno (Štih, Simoniti 2009, 216); velik delež le-teh je šel tudi skozi Ptuj. Iz Ogrske so pošiljali še govedo in žito, medtem ko so v drugo smer potovali predvsem olje, med in sol. Tudi meščani so se zavedali pomena te trgovske povezave, zato se je veliko členov v mestnem statutu iz leta 1376 dotikalo le-te (Kos 1998). Po mestu je vodila najprej lokalna, nato pa po preusmeritvi prometa skozi mesto v 12. stoletju tudi tranzitna cesta (sl. 19). Ko je močno narasel promet skozi mesto v 13. stoletju, so presekali cerkveno območje okoli proštijske cerkve in uredili sedanjo Slomškovo ulico kot obvozno bližnjico do Pivskih vrat. S tem se je prometno križišče prestavilo s Florijanskega trga jugovzhodno od proštijske cerkve svetega Jurija na podaljšek Trške ulice (današnje Prešernove ulice), ki se je razširil v lijakast Slovenski trg ob mestnem stolpu (Curk 1997, 29). 39

40 Ker življenje v mestu poteka nemoteno do danes, so arheološke raziskave omejene le na posamezna zaščitna izkopavanja ob gradbenih posegih v zaščiteno srednjeveško mestno jedro. Prav tako so v nekaterih še stoječih stavbah ohranjeni romanski temelji (za umetnostnozgodovinske pojme glej Koch 1999, predvsem ). Trenutno še ni prave raziskave, ki bi te podatke strnila. Podatki, ki jih zasledimo v posameznih objavah, so za obdobje od visokega srednjega veka naprej skromni in običajno ne presegajo več kot omembe. Na kratko bom predstavil izsledke iz visokosrednjeveške faze (približno do leta 1300); posamezne večje komplekse oziroma probleme pa bom predstavil posebej. Pri arheoloških zaščitnih izkopavanjih pogosto naletijo na pravilne obdelane bloke iz svetlo rumenega peščenca, ki so značilni za gradnjo najzgodnejšega obdobja srednjeveške gradbene zgodovine Ptuja v 11. in 12. stoletju. Gradnja je mešana z opeko in pogosto se obdelani bloki pojavljajo kot spolije, kar dokazuje, da gre za zelo staro gradnjo. V srednjem in novem veku so pogosti t.i. plenilski jarki za gradbeni material, kjer so»ropali«predvsem rimske ruševine in pri gradnji uporabljali rimske spomenike. Ob izravnavi terena za srednjeveško mestno jedro so nasuli veliko materiala. Kljub pomanjkanju najdb predvidevamo tudi obstoj lesenih stavb, ki so bile v tem času gotovo zelo razširjene; meščani pa so verjetno imeli na dvoriščih tudi vrtove. Slika 19: Urbana podoba Ptuja v prvi polovici 14. stoletja: 1 - grad, 2 - proštijska cerkev, 3 - dominikanski samostan, 4 - minoritski samostan, 5 - Zgornji dvor, 6 - Srednji dvor, 7 - Spodnji dvor, 8 - Upravna hiša, 9 - Križniški dvor, 10 - Prešernova 4, 11 - župnijski dvor, 12 - mestni stolp, 13 - mestna opazovalnica sv. Pankracija, 14 - mestni špital, 15 - sinagoga, 16 - vrata proti mostu, 17 - dominikanska vrata, 18 - Pivska vrata, 19 - Ogrska vrata, 20 - Pristaniška vratca (po Curk 1997, 34-36). 40

41 ZGORNJI DVOR Zgornji dvor, vulgo imenovan Mali grad, naj ne bi bil enak Malemu gradu (castrum minus), ki se od leta 1247 omenja na grajskem griču. Zgornji dvor srečamo najprej v mestnem statutu iz leta 1376 (Kos 1998, 119; člen 22). Glede na ostanke upravičeno domnevamo njegovo postavitev že v 13. stoletju, še pred zidavo mestnega obzidja ali celo v drugi polovici 12. stoletja, ko je bila tranzitna cesta z mostišča preusmerjena skozi naselbino. Lega dvora je bila strateško zelo pomembna, saj se je tukaj dvigala cesta, ki je vodila od mostišča pri Vičavi preko strojarskega predmestja (vicus cerdonum) do prvotnih mestnih vrat, ki so tukaj vodila na Trško ulico (sl. 19). Po premiku Drave do dominikanskega pomola, ki je»odnesla«mostišče in strojarsko predmestje, so most sredi 14. stoletja prestavili v središče mesta. Dvor je odtlej nadzoroval le še lokalno povezavo med Vičavo in mestom, medtem ko so mestna vrata z mostom prestavili na Hrvatski trg. Zgornji dvor je bil v lasti salzburške nadškofije, posestniki pa so bili gospodje Ptujski (Curk 1996, 443). Stavba, ki je doživela v kasnejših obdobjih številne predelave in dozidave, je danes»dom«knjižnice Ivana Potrča Ptuj (Prešernova ulica 33-35). V večjem delu južne, celotne zahodne stene in v poševnem delu severne stene grajskega jedra so se ohranili romanski temelji. Prvotni dvor je imel verjetno tlorisno obliko romba, ki jo je diktirala njegova lega, v velikosti 21 x 10,5 m. Z zahodne smeri je bil obrnjen frontalno proti poti, ki je vodila od mostišča. S severne strani pa se je poti prilagodil, zato je bil poševno rezan. Dvor je bil verjetno podkleten in nadstropen, tlorisno približno trapezast in pokrit z zatrepasto streho. Na vzhodu je imel vhod, dosegljiv po domnevnem lesenem stopnišču (Curk 1996, 457). Pri arheoloških izkopavanjih ob rušenju in ponovni gradnji južnega in vzhodnega trakta Zgornjega dvora leta 1993 so poleg rimskih ostalin naleteli tudi na temelje srednjeveškega objekta. Ti temelji naj bi bili slabo zidani, in sicer so bili znotraj ometani z apneno malto, ki je bila mešana z zdrobljeno opeko. Južni temelj zidu v enem prostoru je bil sestavljen iz elementov srednjeveškega portala in oken s profilacijo iz sivega peščenca. V severovzhodnem vogalu so odkrili tudi 2 m globoko zidano greznično jamo, ki je imela dno tlakovano z opeko. Vsebina le-te se je verjetno iztekala v srednjeveško zidano in obokano kanalizacijo vzhodno od izkopnega polja, ki so jo opazili ob rekonstrukciji Cafove ulice. Na dvorišču so naleteli tudi na zasut srednjeveški vodnjak in fragmente srednjeveške keramike, predvsem ostanke skodel in loncev (Tušek 1997). 41

42 PROŠTIJSKA CERKEV IN MESTNO POKOPALIŠČE Proštijska cerkev stoji v središču mesta na konglomeratnem pomolu. Predhodnica te cerkve je najverjetneje cerkev iz 9. stoletja, čeprav to doslej še ni potrjeno. Cerkev bi naj bila obnovljena po koncu»madžarske okupacije«; v severni steni sedanje srednje ladje se je ohranil gradbeni element iz 11. stoletja, ki je narekoval tudi dolžino stene kasnejše cerkvene stavbe iz časa nadškofa Konrada I. ( ). Verjetno je postala sedež župnije, obdana je bila s pokopališčem, krstilnico, kostnico in župnijskim dvorcem, ki je zasedel lokacijo domnevnega svobodnega dvora severno od cerkve. Cerkveni areal se je v 13. stoletju razpolovil, saj se je med župnijski dvor in cerkev vrinil severni krak tranzitne ceste. Krstilnica je bila na čelni strani novega trga, a so jo kmalu nadomestili z mestnim stolpom, ki je imel v svojem pritličju kapelo do leta 1705 (Curk 1998, ). Predvidevamo, da se je stavbna zgodovina sedanje cerkve začela z nadškofom Konradom I. okoli leta Gre za enoladijsko stavbo, ohranjeno v ostenju sedanje osrednje ladje (sl. 20). Na vzhodu se je verjetno zaključevala s kornim zvonikom, na zahodu pa z ravno sklenjeno fasado, katere okoli 1,2 m debeli temelji ležijo v stični črti sedanje pevske empore. Konradova cerkev je bila skoraj pol nižja od sedanje, imela je raven lesen, po sredini oprt strop in tri okna v južni ladjini steni. Pozneje so to osrednjo ladjo podaljšali z enako široko in visoko ter le malo krajšo ladjo (t.i. predladja) z dvema oknoma v južni steni. Ta predladja je imela na zahodni strani glavni, na severni pa stranski vhod. Tudi predladjo je pokrival raven lesen strop (Curk 1998, 181). Okoli leta 1235, v času nadškofa Eberharda II. ( ), so predladjo dvignili za okoli štiri metre in jo v približni višini sedanje pevske empore etažirali. V njenem pritličju so uredili vhodno vežo, v nadstropju pa oratorij, ki sta ga pokrivala križnorebrasta oboka. Z juga sta jo osvetljevali veliki biforni okni, z zahoda manjša rozeta, s severa pa je vanj vodil vhod, dostopen po lesenem zunanjem stopnišču. S to predelavo je predladja izgubila prvotni južni okni, dobila pa nov poznoromanski glavni portal, ki je deloma še ohranjen. Zaradi te nadzidave je oratorij višinsko presegel ladjo in bil zato pokrit z lastno zatrepasto (štirikapno) streho. Cerkev so okoli leta 1260 prezidali v triladijsko tako, da so Konradovo cerkev dvignili do višine oratorija, prizidali navzven ravno zaključeni stranski ladji, vse dele medsebojno povezali s po tremi polkrožno sklenjenimi arkadnimi loki in cerkev v celoti ravno stropali. Odtlej so jo osvetljevala po tri okna obeh stranskih ladij, saj je srednja zgubila svoja v južni steni, dobila pa le eno novo v povišku severne (Curk 1998, 181). 42

43 Pokopališče je bilo tukaj že v zgodnjem srednjem veku; našli so grobove z obsenčnimi obročki, ki jih datiramo v 10. in 11. stoletje (Tomanič-Jevremov 1996; Tušek 1991). Bilo je sočasno s tistim na zahodnem platoju grajskega griča, morda pa je šlo celo za enotno grobišče, ki se je nadaljevalo po južnem grajskem pobočju (Korošec 1999, 11). Mejilo je na mestni stolp na zahodni in tranzitno cesto na severni strani, proti vzhodu in jugu pa ga je zaključevalo eskarpasto dodelano konglomeratno pobočje. Južno od cerkve je stal okrogel karner s kapelo sv. Mihaela zgoraj in kostnico pod njo. Sprva je bilo pokopališče neograjeno okrog cerkve, ob koncu 13., zagotovo pa v 14. stoletju so ga obdali z obzidjem. Na jugozahodni in južni strani so ga obdajale razne cerkvene stavbe (kaplanija, mežnarija, beneficiatne hiše), na jugovzhodni pa jo je stopnišče povezalo s sedanjim Florjanskim trgom (Curk 1998, ). Pri obnavljanju kamnitega tlaka leta 1972 so v cerkvi izvedli manjša izkopavanja pod vodstvom Marjane Tomanič; izkopali so štiri sonde pod emporo in dve sondi v osrednji cerkveni ladji (sl. 20). Odkrili so dvanajst grobov, nanizanih drug ob drugem, s pokojniki v krstah; prevladuje orientacija V-Z. Roke so imeli ali sklenjene na trebuhu ali upognjene čez trebuh ali iztegnjene ob telesu. V prekopanih plasteh so našli veliko obsenčnih obročkov s široko»s«zanko, izdelanih iz srebrne žice, kar nakazuje na uporabo grobišča že v 10. in 11. stoletju. Odkrite gradbene ostaline sodijo verjetno k cerkvam, zgrajenim tukaj, vendar so bili ostanki preveč fragmentarne narave, da bi to potrdili (Tomanič-Jevremov 1996). Slika 20: Tloris cerkve svetega Jurija in testni jarki ob arheoloških izkopavanjih iz leta 1972 (po Tomanič-Jevremov 1996, 420). 43

44 Ob izkopu jarka za polaganje strelovoda okoli mestnega stolpa so delavci naleteli na gradbene ostaline in grobove, zato so tudi zunaj stolpa izvedli zaščitna izkopavanja na vzhodni, južni in zahodni strani. Skeletni pokop je imel ob glavi štiri delno poškodovane bronaste obsenčne obročke s»s«zanko, ki jih datiramo v drugo polovico 11. stoletja. Temu obdobju verjetno pripadajo močno poškodovani bližnji grobovi, ki so bili vkopani v ruševinsko plast južno od stolpa na globini 75 cm in malo nad apnenim estrihom ob polkrožnem temelju zidu iz oblic, vezanih z apneno malto (Tušek 1991, 243). Srednjeveško skeletno grobišče je bilo večinoma uničeno z nižanjem terena, kosti pa v večji meri zbrane v kostnici, ki leži v bližini nekdanje kapelice na južni strani cerkve. V dvajsetih, s prekopi delno poškodovanih grobovih, so našli dve železni pasni sponi, nekaj sledov brona na kosteh, pa tudi kakšen srednjeveški srebrn novec v že prekopani plasti je bil morebitni grobni pridatek. Grobovi so bili usmerjeni V-Z. V nekaterih so našli železne žeblje in sledove lesenih krst. Pri bolje ohranjenih skeletih se vidi, da so imeli roke sklenjene na trebušni strani. Tukajšnji teren so v 18. stoletju precej znižali in tako starejše plasti močno približali današnji površini. Morebiti je bilo posnetega okrog 130 cm terena okoli stolpa, o čemer priča razširjen zob na srednjeveški nadgradnji prenovljenega stolpa na jugovzhodnem vogalu in južni steni. Mogoče je, da so temelje obzidja okoli cerkve, katerih danes ne zasledimo, z ostalim materialom vred odpeljali, trdnejši gradbeni material (kamen in opeko) pa so vgradili ali uporabili za gradnjo mestnega stolpa (Tušek 1991, 243). 44

45 MESTNI STOLP Mestni stolp (sl. 19), ki od 18. stoletja naprej opravlja funkcijo zvonika ob proštijski cerkvi, ima danes renesančni videz, a je tukaj morda stal že njegov predhodnik, ki je verjetno prvič omenjen v mestnem statutu leta 1376 (Kos 1998, 185; člen 176). Pod stolpom so tako ohranjeni ostanki starejših gradbenih faz. Ostanki starejšega stolpa, ki so ga v 16. stoletju podrli in na njegovem mestu takoj zgradili novega, so vidni še 150 cm v spodnjem delu obstoječega stolpa, ki se dobro loči od novejše renesančne zidave. En del leta 1989 odkritih zidov pripada obrambnim zidovom, ki so grajeni iz grobo obdelanega kamna, vezanega z veliko malte, v kateri so jasno vidni delci apna. Iz tega sklepamo, da so te zidove gradili z malto, ki so jo dobili tako, da so fino zdrobljeno živo apno premešali z ostrim peskom, dodali vodo in s to mešanico zidali tako, da se je apno gasilo med gradnjo (Mikuž 1990, 81-82). Leta 1990 so izvedli zaščitna izkopavanja znotraj in zunaj mestnega stolpa zahodno od cerkve. Znotraj so s štirimi sondami ob vseh notranjih stenah dokumentirali temeljenje stolpa in njegove gradbene faze. Temeljitev je globlja proti zahodni strani, kamor padajo zemeljske plasti, kar kaže zunanji teren še danes. Slaba nosilnost in plazovitost zemljišča sta narekovali globino temeljenja. Ti temelji so v vzhodni steni v širini 240 cm prekinjeni, kar nakazuje na vhod v nekdanjo romansko kapelico Janeza Krstnika, katere temelje lahko sledimo v notranjosti stolpa. Kapelica je bila tudi krstilnica (na to kaže tudi patrocinij), saj je značilnost cerkva v predalpskem prostoru v zgodnjeromanskem času, da so imele krstilnice zunaj cerkva, in to zahodno od vhoda (Tušek 1991, 243). Nad najstarejšo romansko fazo se je približno v višini današnjih betonskih tal pričela od 30 do 80 cm debela izravnalna plast nametanega kamenja, oblic in opeke, vezane z apneno malto, kar pomeni vmesno gradbeno fazo med romanskimi temelji in novejšo gradnjo srednjeveškega stolpa. Ta plast izginja le v jugozahodnem vogalu stolpa, ki je bil že v romanskem obdobju zaradi plazovitosti terena okrepljen in trdneje zgrajen (Tušek 1991, 243). 45

46 CERKEV SVETEGA OŽBALTA Zunaj mestnega obzidja je stala enoladijska cerkev (prvič omenjena 1320), posvečena anglosaškemu kralju in mučencu svetemu Ožbaltu iz 7. stoletja (sl. 1 in 21). Leta 1960 so ob razširitvi zgodnjegotskega šilastega slavoloka spoznali, da je bil ta slavolok vstavljen v starejšo ladijsko steno namesto manjše slavoločne odprtine. Ta cerkvena stena je bila zgrajena iz lomljenega peščenjaka in lehnjaka ter je bila sprva tanko ometana, v stike med kamne pa so v še svež omet potegnili črte. Tak način zidave je značilen za romaniko in z njim lahko ladjo datiramo vsaj v 13. stoletje, ko je bila z le 70 cm debelimi stenami pokrita z ravnim lesenim stropom vse do obokanja v 17. stoletju. V svojih okvirnih stenah je ladja torej ostanek neke romanske cerkve, katere oltarnega prostora ne poznamo (Zadnikar 1982, 548). Leta 1972 so delavci na platoju pri cerkvi sv. Ožbalta odkrili (in uničili) skelet, ki je bil orientiran V-Z. Nato so arheologi Pokrajinskega muzeja Ptuj pod vodstvom Marjane Tomanič-Jevremov izkopali petnajst testnih jarkov, v katerih so odkrili še 27 skeletnih grobov v globini 1-1,95 m. Pokopani so bili različno orientirani v krstah, od katerih so se ohranili železni kovani žeblji. Okostja so bila slabo ohranjena zaradi poznejših pokopov ali so bila v celoti preperela. Ležali so na hrbtu v iztegnjeni legi, z rokami sklenjenimi ali prekrižanimi na prsih. Skoraj vsi so imeli pridane križce in svetinjice (Tomanič-Jevremov 1974). V testnih jarkih (sl. 21), ki so ju izkopali ob južni steni ladje in prezbiterija na obeh straneh vhodnih vrat vanj, so poleg grobov naleteli še na 2,6 m dolga in 0,7 m široka zidova iz opeke, peščenca, marmorja in profiliranih peščenih kamnov, delov gotskega oltarčka, na katerih je bila ohranjena originalna barva. Našli so še srednjeveški novec, bronaste obročke s prepletenimi konci, modre steklene bisere in pravokotni železni pasni sponi. Na severozahodnem delu, tik ob zvoniku, so poleg grobov in nametanih kosti našli tudi dva srebrna srednjeveška novca, od katerih so enega uporabljali kot obesek, in prevrtano koščeno ploščico. Tik ob severni steni zakristije so našli vhod v kostnico, ki je bil pod zakristijo; grajen je bil iz lomljencev in opeke, pozneje zazidan in zasut (Tomanič-Jevremov 1974). Na severovzhodni strani platoja, med zakristijo in prezbiterijem, so v ilovici zasledili polkrožno, cm široko sled, ki je potekala od prvega stebra prezbiterija na severovzhodni strani do severovzhodnega vogala zakristije. Zaradi poznejših pokopov je bila ponekod uničena. V globini 96 cm so odkrili 46 cm visoka in 35 cm široka zidova iz oblic in opeke, ki sta potekala od omenjenega stebra prezbiterija do vzhodne stene zakristije. Med zidovoma na dnu je bilo gašeno apno in nekaj srednjeveške keramike (verjetno apnena jama). Ob vhodu v cerkev so našli tudi srebrn zgodnjesrednjeveški prstan (Tomanič-Jevremov 1974). 46

47 Pokopališče je bilo obdano z zidom kot pri proštijski cerkvi, opustili so ga leta Leta 1911 so porušili jugovzhodni del starega pokopališkega zidu, ki je potekal po robu terase in bil izdelan iz več rimskih obdelanih kamnov. Leta 1927 je Abramić raziskoval kostnico pod zakristijo cerkve in opazil vzidane antične kamne brez napisov ali okrasja. Leta 1986 so vzdolž parcel ob notranji strani obzidja kopali jarek za plinovod in zasledili le ostanke novoveških prekopanih grobov (Horvat, Dolenc Vičič 2010, str , , 153). Slika 21: Sonde in območja najdb v okolici sv. Ožbalta (po Horvat, Dolenc Vičič 2010, 109). Mestna župnijska cerkev sv. Jurija je bila verjetno namenjena predvsem»nemškemu«prebivalstvu, kakor je to primer tudi v Mariboru, medtem ko je»slovensko«mestno in okoliško prebivalstvo obiskovalo cerkev sv. Ožbalta zunaj mesta in za laike odprti samostanski cerkvi. Tako so vernike leta 1532, ko so Turki požgali cerkev sv. Ožbalta, preusmerili v proštijsko cerkev sv. Jurija, kjer so opravljali dve maši, in sicer jutranjo mašo s pridigo v nemškem, po njej pa mašo s pridigo v slovenskem jeziku (Mlinarič 1989, 57). 47

48 JUDJE Čas je bil božja lastnina, zato se z njim ni smelo okoriščati; veljala je cerkvena prepoved posojanja denarja za obresti, saj bi prodajali nekaj, kar jim ne pripada (Le Goff 1985, 53-55). Judje so kot nekristjani bili iz te prepovedi izvzeti, zato so bili pomemben faktor v razmahu gospodarstva v srednjem veku. Bili so»lastnina«deželnih knezov, ki so jim za zaščito plačevali visok davek ter dajali ugodne kredite. Na Ptuju so se verjetno naselili s soglasjem in finančnim interesom salzburškega nadškofa. Judje so bili na obrobju družbe in po zunanjosti diskriminirani; veljala so posebna pravila gibanja in razpoznavnosti v mestu. Znotraj geta pa so živeli po svojih moralnih, verskih in upravnih načelih (Hajdinjak, Vidmar 2008, 34-35; Krajnc Horvat 1999, 42-43). V prvi polovici 14. stoletja je bilo na Ptuju že toliko Judov, da so oblikovali svojo skupnost. Imeli so svoje pokopališče, sinagogo (sl. 19) in Judovsko ulico, kjer je danes Jadranska ulica. Sinagoga je (bila) najpomembnejši objekt židovske skupnosti, morala je biti najvišja zgradba v getu. Običajno jo je spremljalo obredno kopališče (mikve), ki se je nahajalo ob tekoči vodi. Leta 1333 se prvič omenja judovski sodnik, ki je bil kristjan, običajno ugleden meščan ali nižji plemič, in je razsojal v sporih med kristjani in Judi. O pomenu Judov za mesto govori tudi mestni statut, v katerem se kar pet členov dotika Judov (Kos 1998, 118, ; členi 18 in 96-99). Leta 1404 so bili ptujski Judje zaprti, nato pregnani, njihovo premoženje pa je zaplenil nadškof. Sinagoga je postala cerkev Vseh svetih, Judovska ulica pa Ulica vseh svetih (Hajdinjak, Vidmar 2008, 34-35; Krajnc Horvat 1999, 43). Leta 1994 so ob izkopavanju kapucinskega samostana iz 17. in 18. stoletja (Potrčeva cesta) odkrili odlomek židovskega nagrobnika z delom napisa, vzidanega v severnem temeljnem zidu pred prezbiterijem cerkvenega objekta. Opazili so še več podobnih vzidanih odlomkov ter razbitih modro-sivo barvanih arhitekturnih elementov. V času srednjeveškega Ptuja je zunaj mestnega obzidja, kot je bilo običajno za judovske skupnosti v srednjeveških mestih, verjetno stal nek objekt z židovskim grobiščem, katerega porušeni elementi so bili dve stoletje kasneje porabljeni pri zidavi kapucinskega samostana (Lubšina-Tušek 1997). Pred letom 1903 so iz vode potegnili in postavili v bližini mestnega stolpa judovski nagrobnik. Napis je bil izdelan v nekdanji rimski votivni kamen, ki ga datiramo v leto Spomenik je bil posvečen Davidu, sinu Mojzesa. Našli so še mnoge druge nagrobnike, kjer pa so napisi skromni ali so skromno ohranjeni, zato jih ne moremo natančneje datirati; nekaj jih je razstavljenih na ptujskem gradu (Herzog 1936, 61-67). 48

49 DOMINIKANSKI SAMOSTAN Do začetka 17. stoletja, ko je bil na Ptuju ustanovljen kapucinski samostan, odkrit leta 1994 (Lubšina-Tušek 1997), sta bila na Ptuju dva samostana, in sicer ju listine navajajo ali kot»zgornji«in»spodnji«samostan ali pa z imenom reda, to je fratres predicatores in Petouia za dominikance ter fratres de Petouia za minorite (Mlinarič 1989, 57). Glavna pobudnika za ustanovitev dominikanskega samostana sta bila salzburški nadškof Eberhard II. ( ) in Matilda Ptujska (umrla 1253), ki je darovala zemljo in sredstva za njegovo izgradnjo (Kos 1928, 262). Z ustanovitvijo samostana so Gospodje Ptujski želeli povečati svoj ugled in si zagotoviti»duhovno dobro«v življenju ter v nebesih. Le-ti so ostali glavni dobrotniki samostana, nikakor pa niso bili edini (med njimi tudi vitez Herman z Malega gradu in»prvi ptujski meščan Hilprand«, to je verjetno prvi ptujski meščan zabeležen v pisnih virih) (Mlinarič, Curk 2009, 18, 35-42). Njegovo»odmaknjenost«dokazuje dejstvo, da se je v tem času odpiral proti zahodu, medtem ko je mestu kazal svojo hrbtno, gradbeno zaprto stran (sl. 19). Tako samostanski kompleks v mestnem urbanem tkivu ni igral večje vloge, čeprav so morali meščani po volji Hartnida I. Ptujskega samostan sredi 13. stoletja vključiti znotraj mestnega obzidja. Samostanski kompleks so morali meščani po volji Hartnida I. Ptujskega vključiti v mestni obrambni sistem. Prestavitev mostu v središče mesta sredi 14. stoletja samostan še bolj»odmakne«. V prvi polovici 15. stoletja so ga obdali z obzidjem, šele z barokizacijo ob koncu 17. stoletja pa se je odprl proti mestu (Mlinarič, Curk 2009, ). V skladu z redovnimi pravili so ga postavili zunaj mestnega obzidja in blizu mestnih vrat, na zahodnem robu mesta na nekoliko vzvišenem mestu in v neposredni bližini Drave. Samostan so pričeli graditi leta 1230 in ga končali najkasneje jeseni naslednjega leta, ko je vanj prišlo sedem bratov in prior Oton Gramatik iz samostana v Brežah (Kos 1928, 262, 268). Hitrost gradnje je osupljiva, a razumljiva, če so vanj vključili že obstoječi dvorec. Kompleks je obsegal samostan s cerkvijo, gospodarska poslopja ter ohišnico z dvoriščem in vrtom, ki ga je redovnikom podaril ptujski meščan Hilprand (Mlinarič, Curk 2009, 35-36). Na mestu gradnje samostana je že stal manjši dvor kot čuvar mostišča v smeri v 13. stoletju že bivše tranzitne (rimske) ceste, ki je vodila z mostišča med grajskim gričem in Panoramo proti Rogoznici. Območje samostana je viselo proti Dravi močneje kot danes. Zgoraj in spodaj ga je omejevala cesta, in sicer zgoraj tista, ki se vije ob vznožju grajskega griča, spodaj pa cesta, ki je z mostišča tekla skozi strojarsko četrt (vicus cerdonum) in se pred Zgornjim dvorom povzpela na mestno teraso, na Trško ulico (Mlinarič, Curk 2009, ). 49

50 Sprva je šlo za preprosto stavbo, sestavljeno iz kamnitega ostenja in ravnih lesenih stropov, oprtih na tramove. Problem sta predstavljala nagnjenost zemljišča in funkcionalna priključitev na že obstoječi dvor. Graditi so začeli na jugovzhodnem koncu, kjer je domnevno stala 15,5 x 8,5 metrov velika trietažna stavba dvora z okoli 1,1 m debelimi zidovi. Najprej je bil zgrajen vzhodni trakt z meniško sobo in kapitljem v pritličju ter celicami v nadstropju, medtem ko so dvor uporabili za klet, kuhinjo, ogrevalno sobo (Mlinarič, Curk 2009, 315). Sledila je gradnja južnega trakta, ki je segal do poznejšega zahodnega dvorišča, nato še gradnja zahodnega trakta, kjer je bil vhod. Trije samostanski trakti so bili zgrajeni do srede 13. stoletja, vendar kompleks niti na severovzhodu niti na severozahodu še ni bil zaprt. Kljub smernima izravnavama vzhodnega in južnega trakta je vendarle prišlo do znatne konvergence med njima in cerkvijo, ki so jo hkrati gradili na višjem, a ločenem gradbišču. Posledica tega neskladja se je pokazala pri vzhodnem traktu, ki so ga morali okrog leta 1250 ob povezavi s cerkvijo rahlo zalomiti, da so ga poravnali z njeno vzhodno steno (Mlinarič, Curk 2009, 315). Trakti so bili že v tej fazi nadstropni. Vzhodni je segal do konca kapitlja, opremljenega s pravokotnim oltarnim prostorom, južni do zahodnega dvorišča, zahodni pa do zidne črte južne ladjine stene z okoli 2,2 m globokim stopniščem. Talni nagib v okoli 8,5 m širokem južnem traktu ni predstavljal posebnega gradbenega problema, drugače pa je bilo z okoli 10,5 m širokim vzhodnim traktom. Da bi ga vodoravno izravnali, potem ko so ga v južnem delu prilagodili talnemu nivoju podkletenega dvora, so ga morali v severnem delu»spustiti«za 2,2 m pod talni nivo cerkve. Verjetno je oba bivalna trakta z notranje strani povezoval odprt lesen hodnik, ki je spajal njune s stenami ločene prostore, v vzhodnem tri (kapitelj, meniško dvorano in kuhinjo), v južnem tri (refektorij, priorat, soba za goste). V nadstropjih obeh traktov so bile spalnice, vsak menih je imel svojo celico (Mlinarič, Curk 2009, 315). Slika 22: Glavne gradbene faze dominikanskega samostana (po Lubšina-Tušek 2012, 165). 50

51 Vzporedno z gradnjo samostanskih traktov se je po poročilu samostanske kronike že leta 1230 začela gradnja cerkve, posvečene Marijinemu Vnebovzetju (sl. 22). Šlo je za preprosto enoladijsko cerkev, veliko okoli 34 x 14 m na vzhodnem oziroma 13 m na zahodnem koncu ter visoko okoli 12,8 m, vendar z okoli 2,2 m višjim talnim nivojem. Pokrival jo je najverjetneje raven lesen strop, osvetljevala pa po tri polkrožno sklenjena romanska okna v južni in severni steni. Kakšna je bila zahodna fasada, ni znano, proti vzhodu pa je bil»majhen in neugleden kor«(mlinarič, Curk 2009, 316). Kot pri večini najzgodnejših samostanov, se je tudi v Ptuju kmalu po zgraditvi pojavila želja po prezidavi, kar je posebej veljalo za vzhodni zaključek cerkve, kjer so okoli leta 1248 odstranili oltarni prostor. V talni višini so prizidali t.i. dolgi kor, okoli 22 x 9 m velik, od ladje 5 m ožji in 5,2 m višji prezbiterij, sestavljen iz dveh križnorebrasto obokanih pol in petosminskega zaključka. Znotraj je bil opremljen z okoli 6,4 m širokim slavolokom in meniško grobnico, zunaj pa z osem oporniki in vmesnimi okni. Končana je bila leta 1252, zaradi raznih zadržkov posvečena šele Verjetno je že v drugi polovici 13. stoletja ob severni stranici cerkve nastalo ograjeno samostansko pokopališče (Mlinarič, Curk 2009, 317). Morda že takrat ali malo kasneje so spojili vzhodni trakt z ladjo. S stopnicami in zgodnjegotskim portalom so povezali nadstropje trakta z povišanim vzhodnim delom ladje. Tako so dosegli neposredno povezavo med samostanom in cerkvijo, obenem pa vanjo vstavili letnersko pregrado, da so to povezavo zakrili. Kot zadnje gradbeno dejanje 13. stoletja smatramo prizidavo kapele sv. Katarine na severni strani cerkve pred letom 1292, ko se ta kapela prvič omenja (Mlinarič, Curk 2009, 317). Avgusta 1928 je Balduin Saria vodil arheološki seminar ljubljanske univerze na območju dominikanskega samostana, kjer so s poskusnimi jarki preiskali prostor pred nekdanjim samostanom in notranje samostansko dvorišče. V sondi vzdolž vzhodne strani samostana so odkrili srednjeveška zidova iz svetobarbarskega apnenca, ki sta pripadala apsidi najstarejše samostanske zgradbe. Tej fazi je pripadal tudi odkriti tlak iz debelih rečnih kremenov. Ugotovili so tudi, da so ležali nekoč južni deli dominikanskega samostana znatno nižje kot severni; prostor se je izravnal šele v kasnejši dobi. Našli so tudi ostanke srednjeveške gradnje (nad rimsko), ki jo je kasneje Curk pripisal Pribinovemu dvoru - ozko srednjeveško poslopje (2. in 3. jarek) (Saria 1933, ). Iz pisnih virov je razvidno, da so imeli gospodje Ptujski v dominikanskem samostanu tudi grobnico, ki so jo morda našli pri izkopavanjih ob gradnji kongresno-kulturnega prireditvenega prostora znotraj cerkvene ladje v letu Izkazalo se je, da je iz romanske faze ohranjenih več ostalin, kot so domnevali doslej (Vnuk 2012, osebno pojasnilo; cf. sl. 22). 51

52 MINORITSKI SAMOSTAN Na drugi strani, v jugovzhodnem kotu mesta, stoji še danes delujoči minoritski samostan (sl. 19). Redovna tradicija postavlja ustanovitev minoritskega samostana v leto 1239, a nekateri raziskovalci jo postavljajo v nekoliko kasnejši čas, saj se samostan v virih prvič omenja šele okrog leta Zemljišče so jim s pristankom nadškofa darovali gospodje Ptujski. Le-ti so ga vzdrževali s svojo miloščino in glede na domnevno leto ustanovitve bi lahko k temu kaj pripomogla tudi Matilda Ptujska, čeprav se izvirno darilo/volilo ni ohranilo. Običajno je ustanovitev samostana predhajala njegovo gradnjo za nekaj let, razen če niso redovniki pridobili že zgrajene stavbe in cerkve (Mlinarič 1989, 51-56; Curk 1989, 239). Gradbeni nastanek samostana datiramo v sredino 13. stoletja, ko so dobili priporočilo nadškofa za svojo dejavnost. Najprej sta bila zgrajena cerkev in severni del vzhodnega trakta (sl. 23). Cerkev je bila izrazito usmerjena v podolžno os, saj ima v primerjavi s širino (12,2 m) razmeroma dolgo (31,4 m) in ozko pravokotno ladjo. Le-ta je imela gladke stene in bila ali ravno leseno krita ali pa je imela celo odprto ostrešje. Zasnovana je bila po redovnih pravilih, ki so zahtevala pridigarsko (skromno) cerkev, ki ni bila obokana niti ni imela stebrov. Visoka šilasta okna so bila brez barvnih stekel in brez profila (Curk 1989, 239; Zadnikar 1989, 269). Visok slavolok je vodil v prezbiterij, ki je bil ožji (7,5 m) in krajši (19,5 m) od ladje, obsegal je dve obočni poli skoraj kvadratnega tlorisa in petosminski zaključek, ki je značilen za zgodnjo gotiko. Podobne rešitve opazimo v dominikanski cerkvi. V kamnoseško obdelanih kamnitih okvirjih je bilo sedem visokih dvodelnih oken, ki so imela v zgornjem šilastem delu krogovičja. Kiparsko obdelani deli so ostali v naravni barvi kamna. Stene so se izražale s slikarsko posnetim sestavom kvadrov, naslikanim s črno barvo. Strop je bil verjetno preprosto poslikan. Prezbiterij je bil rožnato pobarvan, arhitekturne člene pa so spremljali črni obrisi. Na južni strani so se ohranili ostanki sedilij in dveh dvojnih zidnih vdolbin, ki sta kot sakrarij in prostor za liturgične posode služili bogoslužju, na severni pa velika trilistno zaključena niša neznanega namena (Curk 1989, ; Zadnikar 1989, ). Vsa stavba je bila zidana iz drobno lomljenega kamenja s težnjo po plastenju, vogali pa so bili kamnoseško obdelani in zidani iz večjih kamnitih klad, kar je ostanek romanske tradicije. Znotraj in zunaj so bile vse stene ometane, tanek omet je sledil strukturi zidu in je v isti ploskvi prehajal v neometane, kamnoseško obdelane dele brez poudarjene meje med obema. Glede na določila o skromnosti je bila prvotna fasada verjetno preprosta in nerazčlenjena s trikotnim čelom. Višinska razlika streh je nakazovala funkcijsko razliko med ladjo (višja) in prezbiterijem (nižja streha) (Curk 1989, ; Zadnikar 1989, ). 52

53 Na južni strani ladje je gotski lok z zgodnjegotskima kapiteloma prekinjal steno in vodil v kapelo, domnevno posvečeno Antonu Padovanskemu. Največji poudarek v ladji je veljal slavoločni steni, kjer sta stala stranska oltarja pod baldahinoma, verjetno ostankom stebriščnega letnerja, ki je ločeval korni del cerkve od ladijskega. Leta 1931 so odkrili, da je bil prostor pod baldahinoma poslikan, pod severnim je bila osrednja kompozicija Kristusa Kralja, pod južnim pa Smrt sv. Frančiška. Zgodnjegotski slog zobčastih robov postavlja nastanek teh slikarij v drugo polovico 13. stoletja (Curk 1989, ). Na zahodu ladje je bil portal; v severni steni so bila šilasta okna brez krogovičij, v južni pa eno samo med Antonovo kapelo in slavoločno steno. Zunanjščina prezbiterija je imela enostavne nizke opornike na pristrešenih bazah, s kroglastimi poudarki na njihovih dvokapnih strešnicah in s stiliziranimi živalskimi glavami, ki so služile kot okras in manj verjetno kot vodni odtok na vogalih nad oporniki. Južna zunanjščina prezbiterija je bila na srednjem oporniku in okoli njega poslikana s petimi velikimi križi v krogih, z napisi in s klečečo podobo donatorja, iz časa nastanka slikarij pod baldahinoma (Curk 1989, 240). Slika 23: Minoritski samostan okrog leta 1400 (po Curk 1989, 245). Z ozirom na stilno sorodnost (slavolok, rebra, kamnoseški znaki) ter časovno in krajevno bližino med obema samostanoma smemo celo domnevati, da je to delo opravila ista ali sorodna delavnica (Curk 1989, 241). Konec 13. stoletja so v njej pokopali Friderika III. Ptujskega (umrl ), ki je imel verjetno velike zasluge pri ustanovitvi samostana (Curk 1989, 241). Slovenski umetnostni zgodovinar France Stele je označil minoritsko cerkev na Ptuju za najzgodnejši primer gotike v naših krajih (Stele 1969). 53

54 MESTNO OBZIDJE Gradnja mestnega obzidja se omenja že leta 1251, ko so proti volji meščanov v obzidje vključili komaj zgrajeni dominikanski samostan. Vsekakor je stalo pred letom 1258, ko so Ogri»neuspešno«oblegali mesto. O njegovem izgledu nekaj izvemo tudi iz mestnega statuta iz leta 1376, kjer se omenja obzidje z jarkom in mostom (Kos 1998, 118, 181; člena 18 in 165). Tudi pred 13. stoletjem je mesto bilo zavarovano, vprašanje je le, kako so mestne utrdbe izgledale. Glede na sočasne primerjave bi bilo mesto lahko zavarovano z nasipi in jarki, lesenimi palisadami in utrjenimi dvori na izpostavljenih točkah. Potek mestnega obzidja je še danes viden na posameznih točkah, delno se ga da rekonstruirati iz starih načrtov, slik in franciscejskega katastra (sl. 24), pa tudi na podlagi arheoloških izkopavanj. Obzidje so namerno začeli postopoma rušiti v prvi polovici 19. stoletja, a je že prej bilo na določenih predelih v ruševinah (Kolar 2001, ; cf. sl. 4). Mostišče ob Vičavi je ostalo zunaj obzidja, ki je zapiralo cesto, ki je vodila od mostišča pod teraso dominikanskega samostana po strmini mimo Zgornjega dvora v mesto. Z obzidjem so v dvakrat zalomljeni črti povezali dominikanski stolp preko zahodnega grebena grajskega griča z zahodnim stolpom. Od le-tega je teklo obzidje po severnem robu zahodnega platoja po grajski kopi naravnost do severnega vhoda v grajsko poslopje. Na jugovzhodni strani grajske kope se je obzidje nadaljevalo vzdolž vzhodnega grebena in po pobočju navzdol mimo župnijskega stolpa do starih pivskih vrat. Od tod se je usmerilo proti jugu vzdolž Grajene, ki so ji verjetno pred postavitvijo obzidja preusmerili tok z današnje Krempljeve ob obzidje, in mimo ogrskih vrat do minoritskega samostana. Obzidje so usmerili proti zahodu in Dravi do dravskega stolpa (sedanji iz 1551 je njegov naslednik) ob Dravi (Curk 1974, 248). Slika 24: Ptuj na franciscejskem katastru (po: ). 54

55 Leta 1996 so pri strojnem izkopu za gradnjo podvoza ob minoritskem samostanu razkrili in deloma že poškodovali dobršen del mestnega obzidja (sl. 25). Pod vodstvom Marije Lubšina-Tušek so arheologi dokumentirali ostaline, saj je kmalu sledila popolna odstranitev fortifikacije, na mestu katere sedaj stoji betonska škarpa. Mestno obzidje z obrambnim jarkom, ki so ga kasneje zasipali in ob njega prislonili hiše, je stalo le sedem metrov bolj južno od samostana, gradili pa so ga v več fazah. V zasipu obrambnega jarka in v ruševinskih plasteh stavb zunaj obzidja, ki so jih porušili v času nevarnosti, so našli veliko srednje- in novoveškega posodja, leseno žlico ter kostne ostanke raznih živalskih vrst (goveda, perjadi, svinj in lovnih živali) (Lubšina-Tušek 1998; Lubšina-Tušek 2012, osebno pojasnilo). Slika 25: Mestno obzidje ob minoritskem samostanu; vidni so ostanki gradnje z lesenimi hlodi kot veznimi členi (Lubšina-Tušek 2012, osebno pojasnilo; foto: M. Lubšina-Tušek, 1996, Arhiv ZVKDS OE Maribor, Izpostava Ptuj). Za primerjavo lahko služi arheološko raziskano v letih 1994 in 1995 srednjeveško mestno obzidje v Slovenj Gradcu, ki so ga obdali z obzidjem okrog leta Odkrili so del (poškodovanih) temeljev obzidja, ki ga datirajo najkasneje v 14. stoletje, in obrambni jarek ob obzidju. Ohranjena širina temeljev je varirala med 151 in 177 cm, gradili pa so ga iz velikih prodnikov. Zgornja vrsta kamnov je bila vezana z belo apneno malto, medtem ko sta bili spodnji vrsti brez maltne vezave. Tudi na to obzidje so se kasneje naslanjale hiše, o čemer pričajo ruševinske plasti. Prav tako so odkrili veliko fragmentov srednje- in novoveške keramike ter številne osteološke ostanke mnogih živali (Snoj 1995; Snoj 1997). Leta 2011 so severno od dominikanske cerkve na Ptuju izvedli geofizikalno raziskavo, in sicer z georadarsko metodo. Približno 20 m severno od samostanske cerkve se je pokazala izrazita, 1,5-2 m široka linija obzidja, ki ji je bilo slediti do 2,5 m v globino, kolikor je bila efektivna globina dosega 400 MHz antene, struktura bi naj segala še globlje. Severno ob obzidju so ugotovili širok pas pojemajočega radarskega signala, najverjetneje kot posledica povišane vlažnosti v nekdanjem obrambnem jarku. Širine le-tega niso mogli določiti, ker ga prekriva stavba (Lubšina-Tušek 2012, 187). 55