Prigodnik je ponovno tu!

Transcription

1 Letnik 3, številka 1 Marec 2017 V tej številki: Prigodnik je ponovno tu! Vsebina stran Športni dan 2 KD Aškerčevina 3 Gorenjska 4 CŠOD Breženka 5 Ogled medijske hiše PRO Plus Naš osebni iziv 6 Peter Kauzer 6 Rudniki 7 5 Pred vami je prva letošnja številka šolskega časopisa, v kateri lahko izveste, kako smo preživeli prvi del šolskega leta. Hvala za prispevke! Naš Prigodnik pa je dobil družbo. Tokrat ga prvič spremlja šolska revija Prigodnica, ki vas poskuša učiti, širiti obzorja in predvsem zabavati. Upamo, da se bo zveza Prigodnika in Prigodnice obdržala in ju boste lahko še večkrat videli skupaj. Učenci ŠNO Dan šole 8 Obsedenost z 9 računalniki Literarni kotiček 10

2 Letnik 3, številka 1 PRIGODNIK Športni dan V sredo, , se je predmetna stopnja odpravila na športni dan. Zbrali smo se na šolskem dvorišču ob 8. uri. Učenci 6. razreda so se odpravili v Gore in na Kopitnik. Z avtobusom so se peljali do Turja, kjer so izstopili in pot nadaljevali peš. Hodili so približno dve uri. Med potjo so se tudi ustavili in malo oddahnili. Ko so prišli do koče v Gorah, so imeli odmor. Lahko so šli v kočo na čaj ali kakav, se družili in pogovarjali ali na igrišču igrali različne športe. Nato so se odpravili še proti Kopitniku. Ko so prišli na Kopitnik, so dosegli svojo drugo ciljno točko. Od tod so se vrnili v Turje, kjer jih je čakal avtobus in jih odpeljal nazaj v Hrastnik. Učenci 7. razreda smo morali zjutraj počakati avtobus na avtobusni postaji. Odpeljali smo se do Čeč, kjer smo izstopili in začeli pot proti Mrzlici. Hodili smo dve uri. Vmes smo si krajšali čas s petjem. Ko smo prišli do koče, smo lahko šli na čaj ali se igrali na igralih. Nekateri smo šli pogledat tudi sam vrh, kjer smo se vpisali v planinsko knjigo in fotografirali čudovit razgled. Z Mrzlice smo odšli na Kal, od tod pa nazaj proti Hrastniku. Po kalski planini se nas je veliko kotalilo. Vmes smo se izgubili in se nekaj časa prebijali skozi gost gozd, nato pa končno prišli do ceste. Ob tretji uri smo bili vsi doma. Učence 8. razreda je pot zanesla na Kum. Z avtobusom so se peljali do Podkraja, nato pa pot nadaljevali peš. Pot je bila zelo strma in dolga, zato so vmes malo počivali. Hodili so približno dve uri in pol. Na Kumu niso imeli ravno lepega vremena, saj je pihal veter, kar je značilno za najvišji zasavski vrh. Pogreli so se v koči in pojedli malico. Čez nekaj časa so se odpravili navzdol nazaj do Podkraja. Navzdol je šlo hitreje, zato so hodili le uro in pol. Pri Podkraju jih je že čakal avtobus, ki jih je odpeljal nazaj do šole. Učenci 9. razreda so se po poti, ki vodi do Šmohorja, peljali z avtobusom, saj jih je nato čakala naporna pot do Kala. Ko so prispeli na Šmohor, so sedli na klopi, ki jih je zanje lepo ogrelo sonce. Tam so pojedli malico in spili nekaj vode, da so si nabrali energijo za nadaljevanje. Fantje so še nekaj časa igrali nogomet, dekleta pa so se pogovarjala. Čez nekaj časa so se odpravili. Hodili so dobri dve uri in končno vsi utrujeni prispeli na cilj. Tam smo bili tudi učenci 7. razredov. Počakali so, da si še mi naberemo malo moči, nato pa smo se skupaj odpravili domov. Hrastniški in dolski učenci smo se na poti ločili in odšli vsak svojo pot. Maja Avbelj, 7. b Razgled z vrha Mrzlice

3 Letnik 3, številka 1 Stran 3 KD Aškerčevina V četrtek, , smo imeli kulturni dan o Antonu Aškercu. Najprej smo se v razredu pogovarjali o njegovem življenju in delu. Izvedeli smo, da se je rodil leta 1856 v Globokem pri Rimskih Toplicah. Bil je duhovnik, kasneje se je upokojil in zadnja leta postal mestni arhivar v Ljubljani. Pisal je večinoma epske ali pripovedne pesmi. Najpomembnejši sta njegovi pesniški zbirki Balade in romance ter Lirske in epske poezije. Naslovi njegovih pesmi so: Brodnik, Čaša nesmrtnosti, Kronanje v Zagrebu, Zimska romanca, Mejnik, Godčeva balada in Delavčeva pesem o premogu. Umrl je v Ljubljani leta Podrobneje smo spoznali balado Brodnik. Povedali smo nekaj zanimivosti o Rimskih Toplicah, ki ležijo v manjši kotlini ob reki Savinji na 231 metrih nadmorske višine. Tu rastejo sekvoje, mamutova drevesa, kanadska čuga, japonska hiba, tisa, kalifornijska cedra Kraj je izhodišče za zanimive izlete na okoliške hribe: Lisco, Kopitnik, Mrzlico in Šmohor. Imajo terme.»kadar so bila vratca le-ga odprta, je pomenilo, da je gost zaželen, ko pa so jo zaprli, je to pomenilo, da je napočil čas, da gost odide.«odšli smo na Aškerčevo domačijo v Senožete. Del poti smo prehodili. V sobi, ki ji danes pravimo dnevna soba, nam je bila všeč miza, v kateri je bila luknjica. Vanjo so nalili malo žganja in ga prižgali, da so po plamenu ugotovili, koliko alkohola vsebuje žganje. Videli smo lesen predmet, ki so mu pravili zajc. Namenjen je bil sezuvanju škornjev. V steni nad mizo je bila lesena omarica, tj. tabernakelj. Kadar so bila vratca le-ga odprta, je pomenilo, da je gost zaželen, ko pa so jo zaprli, je to pomenilo, da je napočil čas, da gost odide. Ogledali smo si sobo, v kateri sta spala Antonova starša in on. Spominska soba v hiši je posvečena Antonu Aškercu. V njej je veliko knjig ter spominskih predmetov, ki jih je Anton prinesel s potovanj po svetu. V črni kuhinji je smrdelo po dimu. Po napornem kulturnem dnevu smo se odpravili domov. Ina Bevc in Gaja Urbajs, 6. b

4 Letnik 3, številka 1 Stran 4 Gorenjska V četrtek, , smo se odpravili na Gorenjsko, da bi si ogledali rojstni hiši Franceta Prešerna in Frana Saleškega Finžgarja. Okrog pol osme ure zjutraj smo se odpravili v Vrbo, kjer smo si ogledali rojstno hišo Franceta Prešerna. France Prešeren se je rodil v Vrbi na G o r e n j s k e m. Njihova hiša je imela 6 sob, nekatere od teh so s r a m e t a (spalnica za štiri osebe), v kateri je še danes originalna zibelka iz tistega časa, črna kuhinja, hiša in špajza (shramba, v kateri so hranili žito). Verovali so, da jih smrt spremlja podnevi in ponoči. Podnevi ji zbežijo s premikanjem, ponoči pa tako, da ležijo napol sede oz. bočno. Tako naj bi smrt zgrešila srce. Verjeli so tudi, da jim bo duša zletela iz telesa, če ne bodo dali roke pred usta, kadar kihajo, ali da jim bo hudič zlezel v telo, ko bodo zehali in ne bodo dali roke pred usta. V hiši so imeli različne predmete, npr. pudrih (posodo za šnops žganje), levo (odprtino v steni na levi strani vrat vanjo so položili svečo in tako osvetlili prostor), burkle (držalo za posodo) in druge. Ko smo končali z ogledom Prešernove rojstne hiše, smo odšli na Bled, kjer smo imeli pol ure prostega časa. Nato smo se z avtobusom odpeljali v Doslovče, kjer smo si ogledali rojstno hišo Frana Saleškega Finžgarja. Fran Saleški Finžgar se je rodil v Doslovčah. Šolo je obiskoval v Radovljici, gimnazijo pa v Ljubljani. Prvi letnik gimnazije je ponavljal zaradi neznanja nemščine in domotožja, v drugem letniku pa je imel same odlične ocene. Svojo nadarjenost je dokazal pri pouku slovenščine, ko je učitelj dajal domačo nalogo. Morali so napisati obnovo besedila, ki so ga obravnavali. Finžgarja je zanimalo, zakaj jim nikoli ne da prostega spisa kot v paralelki. Učitelj mu je ustregel in jim dal tudi možnost prostega spisa z naslovom Opis nevihte. Vsi razen Finžgarja so naredili obnovo besedila, le on je napisal prosti spis. S tistim učiteljem sta ostala prijatelja vse do mature. Finžgar je bil osemkrat odličen, zato je bil oproščen vojaščine. Njegov prijatelj iz sosednje vasi, ki je bil odličen le sedemkrat, pa je moral na test nadarjenosti v Zagreb, ki ga ni opravil, zato je moral v vojsko, kjer je zbolel in umrl. Takrat je Finžgar imel svoj prvi govor pri odprtem grobu. Postal je duhovnik. Napisal je veliko knjig, najbolj znani sta Leta mojega popotovanja in Pod svobodnim soncem. Njegova vzornika sta bila Simon Gregorčič in France Prešeren. Leta 1939 je Prešernovo rojstno hišo spremenil v muzej. Umrl je v Ljubljani.»V hiši so imeli različne predmete, npr. pudrih...«po končanem ogledu Finžgarjeve hiše smo se z avtobusom odpeljali v Kranj, kjer smo si najprej ogledali Prešernovo stanovanje. Leta 1846 je dobil dovoljenje za odprtje odvetniške pisarne v Kranju. V stanovanju sta z njim živela sestra Katarina (Katra), ki mu je gospodinjila, in pisar Andrej Rudolf. Stanovanje je imelo pet sob: črno kuhinjo, spalnico, sobo sestre Katre, pisarjevo sobo in odvetniško pisarno. Za odvetnika so ga najemali, saj je bil prijazen, če si kdo ni mogel privoščiti odvetnika, pa mu je zelo znižal ceno ali pa je delal kar zastonj. Imel je tudi nezakonske otroke z Ano Jelovšek: sina Franca Jelovška, hčerki Terezijo Jelovšek in Ernestino Jelovšek, ki je edina doživela odraslo dobo in o svojem očetu napisala knjigo. Umrl je v Kranju. Po ogledu stanovanja smo si šli ogledat še Prešernov gaj, kjer so pokopani France Prešeren, Ernestina Jelovšek in Simon Jenko. Na začetku je bil Prešeren pokopan ob robu gaja, a ker so se zavedali, da je pomemben, so ga premaknili na sredino. Nato smo odšli še na delavnice, kjer smo z gosjim peresom prepisali sedmo kitico Zdravljice. Domov smo se vrnili okrog pol sedme ure zvečer. Sara Mihajlik, 8. a

5 Letnik 3, številka 1 Stran 5 CŠOD Breženka Že na začetku šolskega leta so nas obvestili, da bo letošnja šola v naravi v Fiesi pri Portorožu, natančneje v domu Breženka. Tja smo se odpravili v ponedeljek, Vsi nestrpni smo na šolskem dvorišču čakali na avtobus, ki je kot nalašč zamujal. Nato pa smo se z večjim ali manjšim cmokom v grlu poslovili od staršev.»tema šole v naravi je bila morska biologija...«po izstopu iz avtobusa smo še nekaj metrov pešačili. Otovorili smo se s svojimi torbami in poiskali lokacijo svojega novega začasnega bivanja. Za naš razred je bilo to v tretjem nadstropju. Razpakirali smo vsak svoja oblačila in posteljnino. Sledil je sestanek, na katerem smo bili seznanjeni z domskimi pravili, nato pa kosilo. Končno. Naš dan se je pričel z budnico ob 7.15 uri zjutraj. Po urejanju in jutranji telovadbi smo si privoščili zajtrk po izbiri. Da bi raje in bolj skrbno pospravljali, so priredili tekmovanje za najbolj urejeno sobo. Vsako jutro smo jih skrbno pospravili. V naši sobi smo si delo razdelile. Vsaka je postlala svojo posteljo in spravila v red omaro, nato pa je ena odnesla smeti, druga pometla, dve pa sta očistili kopalnico. Temu je sledila dopoldanska aktivnost pohod ali delo v skupinah. Večino dni smo bili do kosila že zelo izčrpani, saj nas večina ni navajena toliko hoditi. Kosilo nas je prijetno ogrelo. Po njem je k sreči sledilo malo prostega časa, nato pa popoldanske aktivnosti. Ob koncu dneva se je prilegla večerja. Sledil je telefonski pogovor s starši, včasih pa smo imeli nekaj časa tudi za družabne igre. Tema šole v naravi je bila morska biologija: o morskih rastlinah, morskih živalih, ribolov, školjkarstvo, dolg orientacijski pohod Mikroskopirali smo in reševali naloge na delovnih listih. Dobro smo spoznali naši lepi obalni mesti Piran in Portorož. Na igrišču ali ob pomolu smo uživali v raznih športnih igrah. Učili smo se tudi lokostrelstva, na koncu smo se v njem tudi preizkusili. V petek smo imeli že zjutraj vse spakirano in po zajtrku smo se odpravili še na zadnji sprehod do Pirana. Zatem smo se vkrcali še na obljubljeno ladjico, s katere smo jasno videli slovensko obalo. Bilo je lepo doživetje. Ina Zala Adžaga, 7. c Ogled medijske hiše PRO Plus na iz bobna in snemalnega dela. V studiu je veliko luči, ki postajajo vse bolj vroče. Izvedeli smo, da je na teren že poslal pet novinarjev in da za eno oddajo Svet potrebujejo petdeset ljudi. Odšli smo pogledat še režijo oddaje Svet, kjer nas je presenetilo, da je v desetih letih računalnik nadomestil kar šest delovnih mest. V režiji zdaj delajo samo še štiri osebe. Po tem se je g. Trebušak poslovil in hoteli smo videti še studio informativne oddaje 24 ur. Žal je bil zaseden, zato smo vmes odšli v montažo in masko. Garderoba je res veli- Učenci, ki obiskujemo izbirni predmet Šolsko novinarstvo, smo se odpravili na ogled medijske hiše PRO PLUS, v kateri poleg drugih vsebin nastajata zelo gledana TV-programa POP TV in A-kanal. Najprej smo odšli v studio, v katerem snemajo oddajo Svet na Kanalu A. Prišel nas je pozdravit novinar in voditelj ter urednik Gregor Trebušak. Povedal nam je, da je zelo utrujen, saj so zaradi ameriških predsedniških volitev morali začeti delati že ob dveh zjutraj. Ko je izvedel, da želimo postati novinarji, nas je pomiril, da ne gre za nekaj običajnega in da se delovni dan drugače začne ob deveti uri s sestankom. Videli smo tudi tri kamere. Vsaka je sestavljeka in ima številne omare z oblačili. V studiu 24 ur smo nato izvedeli, da vse, razen vremenske napovedi, snemajo v živo. Za oddajo 24 ur pa je potrebnih 100 ljudi. Ob koncu ogleda smo spoznali še nekdanjega voditelja oddaje Preverjeno. Sara Oblak, 7. a

6 Letnik 3, številka 1 Stran 6 Naš osebni izziv 7. b-razred je bil izbran za Naš osebni izziv, projekt, pri katerem se učenci naučijo načrtovati, kako ravnati z denarjem. Pred začetkom dela smo se z žrebom razdelili v skupine. Prvi izziv smo opravili tako, da nam je učiteljica matematike razdelila delovne liste, na katerih so bile različne stvari (oven in ovca, karte za Gardaland ). Najprej smo načrtovali cene, nato pa smo si izmišljene predmete med seboj razdelili. V naši skupini smo imeli nekaj težav, saj je večina želela imeti isti predmet. Na koncu smo si predmete razdelili na podlagi uporabnosti, ki bi jo posameznik lahko izkoristil. Naslednjo šolsko uro nam je učiteljica razdelila druge delovne liste, na katerih smo načrtovali porabo 10 evrov. Nekateri učenci so svoje nakupe načrtovali na podlagi pogostosti nakupa in prostega časa. Rezultate smo zapisali v tabelo. Zadnja naloga na delovnem listu je bil esej o izvedenih nalogah, zadnji izziv pa izdelovanje glasbila, ki smo si ga izmislili sami. Ponovno smo se razdelili v skupine, vendar tokrat po želji. Ker smo imeli le malo časa, smo glasbila izdelovali zelo hitro. Prvo uro smo delali s predmeti, ki nam jih je dala učiteljica, naslednjič pa smo material prinesli sami. Na koncu smo izdelek predstavili in povedali, za kaj se uporablja in za kaj je lahko koristen. Lara Audič in Lucija Sevšek, 7. b Peter Kauzer naš srebrni olimpijec Desetega oktobra 2016 je našo šolo obiskal olimpijski podprvak Peter Kauzer. V učilnici 5. a smo učenci Šolskega novinarstva opravili intervju z njim. Ravnateljica mu je ob prihodu čestitala za odličen uspeh na OI. Ponovnega prihoda v šolo se je zelo razveselil, saj ima na svoja osnovnošolska leta veliko lepih spominov. Povedal nam je, da je bil zelo živahen in hkrati priden učenec. Njegov dan je bil zelo natrpan od jutra do večera, saj je poleg šole večino svojega časa preživel v Brodarskem društvu. Pri sedmih letih je imel svojo prvo tekmo, in sicer spust na reki Muri. Tistega dne je Mura poplavila, saj je Peter v njo potočil nekaj solz. Svojo prvo zmago je dosegel že pri osmih letih, prav tako na reki Muri. V srednji šoli se je odločil, da se ne bo nikoli odpovedal kajaku. Njegova največja idola sta njegov oče in Richard Fox. Pred tekmo se vedno pogovarja po telefonu, blizu pa pusti samo očeta in fiziotera- pevta. Poleg OI je njegov največji dosežek naslov svetovnega prvaka iz leta 2009, saj nam je povedal, da je bila vožnja tako popolna, da bi jo lahko dali v šolske učbenike. Ima približno petnajst zlatih medalj z večjih tekmovanj. Njegov nasvet za vse mlade športnike je, naj vztrajajo in pretrpijo vse težke trenutke, saj se bo na koncu vse izplačalo. Pokazal nam je svojo srebrno medaljo iz Ria. Potem so mu učenci še sami lahko zastavili kakšno vprašanje. Na koncu nam je delil fotografije s svojim podpisom. Sara Oblak in Rosana Pungeršek, 7. a

7 Letnik 3, številka 1 Stran 7 Rudniki Po krompirjevih počitnicah so nam pripravili tehnični dan na temo rudnikov. Za začetek smo si ogledali kratek filmček. Tako smo nekaj o rudnikih izvedeli še pred praktičnim delom, pri katerem smo v skupinah izdelovali makete, plakate, stripe in podobno. Rudniki se nahajajo na zemeljskih tleh ali pod njimi. Kot pove že samo ime, so namenjeni kopanju rude: kovin, premoga, diamantov, soli ipd. Panoga, ki se ukvarja z izkopavanjem teh materialov, se imenuje rudarstvo. Rudar je delavec, ki koplje rudo in upravlja tudi temu namenjene stroje. Pri delu uporablja raznorazno orodje, na primer kramp, žago, klešče, rezivnik,»špic«nož za rezanje, kavalete, lopate in podobno. Rudarji so uporabljali domače, starinske (nekaterim tuje) besede, kot so: antla (brisača), cajt (čas), kafe (kava) in uk (volk). Rudnikov je v Sloveniji kar nekaj, eden od njih je tudi v Hrastniku (RTH: Rudnik Trbovlje Hrastnik). To je rudnik rjavega premoga, ustanovljen 10. novembra Žal ne gre vedno čisto vse po načrtih. Rudarjem je nagajal škrat Perkmandeljc. Bil je oblečen v zeleno majico in modre hlačke, rudarje je»hecal«in se jim smejal, v težkih trenutkih pa jim je znal priskočiti na pomoč. Takole sem ga narisala: Večina vaših dedkov je delala v Na tej sliki lahko vidimo rudarja, ki pridno opravlja svoje delo. Ali prepoznaš ta znak? To je znak rudnika RTH. rudnikih. Če želite izvedeti še kaj več, jih le povprašajte. Urša Šmid, 7. c

8 Letnik 3, številka 1 Stran 8 Dan šole O dnevu šole smo poročali že na spletni strani in v šolski rubriki občinskega časopisa Hrastov list, sedaj pa si poglejmo še, kako je ta dan preživel devetošolec Aljaž. V petek, , je potekal dan šole na temo Spoznavajmo različne kulture in običaje. Naš razred, 9. b, je obiskal 22-letni Roman iz Toulusa, mesta iz Francije. Predstavil nam je svojo državo in pokrajino, iz katere prihaja. Predstavitev je bila obogatena z veliko fotografijami, ki so prikazovale različne tematike, največkrat povezane z lepotami Francije. Povedal nam je tudi o zanimivostih s potovanj, ki bi jih, po njegovem, moral doživeti vsak. Učenci smo bili navdušeni nad njegovim mnenjem o Sloveniji. Povedal nam je, da je naša država prelepa, prav tako pa tudi njena kultura in ljudje. Pri hrani pa je zgodba drugačna, saj nam je zaupal, da odkar je prišel v Slovenijo, ne je mesa zaradi njegovega okusa. Prav tako ne razume, kako lahko Slovenci vino mešamo z mineralno vodo. Pravi, da bi takšne ljudi v Franciji»ubili«. V Hrastniku se preživlja z delom v Mladinskem centru Hrastnik, kjer so ga lepo in toplo sprejeli, čeprav se njegov jezik popolnoma razlikuje od našega. Povedal nam je tudi, da se slovenščine zaradi njene zapletenosti najbrž nikoli ne bo naučil. Mladenič govori tudi špansko in angleško, kar je redko, saj večina Francozov govori le svoj materni jezik. Pri tako mladih letih je obiskal že več kot deset držav, kar je svojevrsten fenomen. V svojo domovino se vrne čez dva meseca, v Sloveniji pa jih bo tako preživelkar osem. K nam se bo z veseljem vrnil, če bo to le mogoče. Aljaž Hočevar, 9. b

9 Letnik 3, številka 1 Stran 9 Obsedenost z računalniki Po pripovedih starih staršev je bilo otrokom, čeprav ni bilo bogatije, včasih zelo lepo. Igrali so se le z doma narejenimi igračami. Nekateri so imeli lutke, narejene iz starih cunj in kuhalnic, drugi avtomobile, narejene iz materialov, ki so jih pač imeli, redkim srečnežem pa so očetje ali dedki, ki so znali obdelovati les, naredili razne samokolnice ali kaj podobnega. Imeli so veliko prijateljev, predvsem pa so se veliko igrali in gibali zunaj. Poznali so veliko raznih iger, kot sta ristanc in gnilo jajce. Dovolj so jim bile samo skrivalnice ali lovljenje. Večina otrok je bila doma s kmetij, zato so morali veliko pomagati. Kopali so krompir, grabili travnike, pomagali pri živini, nič jim ni bilo hudo narediti. Delo so združili s prijetnim, se pri tem srečevali in se zabavali. Ljudje so se veliko bolje razumeli. Pomagali so drug drugemu, si priskočili na pomoč, niso se zbadali ali žalili, niso bili nevoščljivi drug drugemu, znali so prisluhniti drug drugemu. Šole so bile drugačne od današnjih. Učitelji so bili bolj strogi. Če nisi ubogal navodil, si bil tepen ali pa si klečal na koruzi. Niso imeli zvezkov, s kredami so pisali na tablice. Vse so si morali zapomniti v šoli, saj je bilo vse napisano tudi zbrisano. Veliko časa jim je ostalo za druženje s prijatelji na prostem, na zraku. Doma so imeli le kakšne knjige pripovedi in pravljic, če so imeli starši čas za to. Sčasoma so se razvili telefoni. Z njimi so ljudje lahko lažje komunicirali tako na krajše kot na daljše razdalje. Iznašli so tudi televizijo. Sprva so si jo lahko privoščili le redki. Ti so bili že manj zunaj, saj so prosti čas že preživeli pred ekrani. Ne vem, kaj naj rečem, da je nekdo izumil super stvar računalnik ali da je izumil nekaj, kar ljudi mogoče bolj uničuje kot izobražuje... To je bilo za človeštvo nekaj povsem novega. Še moja starša, ki sta sedaj prava računalniška genija, pravita, da se jima je sprva zdela to nepomembna stvar. Da sta bila prepričana, da ga ne bosta uporabljala ali potrebovala. Danes pa si življenja brez njega ne predstavljata, čeprav samo toliko, kolikor je potrebno. Res je, da so računalnike sprva uporabljali le v službene namene, za razne raziskave in projekte, ampak na žalost ni ostalo pri tem. Programi in oprema so se boljšali, širili in kmalu so postali stroji za zavajanje. Pojavile so se številne igre, internet, e-pošta, da o facebooku ne govorim. Zasvojili so nas skoraj vse. Resda so koristni, saj lahko izveš praktično vse, lahko komuniciraš s prijatelji, ampak če pomislimo... vse to se je dogajalo tudi prej. Le da smo danes preveč razvajeni, ne pride nam na pamet napisati pismo, ker je to že delo, potem ga je treba še nesti na pošto, pa potem čakati na odgovor ne, preko elektronske pošte je to takoj opravljeno. Le zakaj bi danes šli v knjižnico, če potrebujemo kakšno informacijo, in bi z branjem bogatili še besedni zaklad, če pa»stric google«ve vse? Da ne omenjam igric. Joj, koliko jih je, pa ni treba nikamor peš, ni se treba s kom dogovarjati, preprosto usedeš se za računalnik in igraš! Neskončno iger, med katerimi lahko izbiraš, zanemarjaš pa zdravo življenje. Le zakaj bi se na primer usedel na kolo in se peljal skozi prelepo naravo, se naužil svežega zraka in se družil s prijatelji, če pa lahko s prijatelji igraš igrice in tekmuješ? Pa saj to potem je druženje, a ne? Res, da se ne pogovarjaš, ne vprašaš prijatelja, kako je, ne poveš o kakšni svoji dogodivščini, igraš igrice, ampak družiš se pa, a ne??? Pa ne mečem vseh v isti koš. Meni sta starša že na začetku omejila uporabo računalnika. Ker še nisem hodil v šolo, ga za to nisem potreboval, aktualne so bile samo igre. Te sem lahko igral omejen čas in še to ne vsak dan. Namesto tega smo se odpravili ven ali pa doma igrali kakšne igre. Te navade sem prevzel in za to sem jima neskončno hvaležen. Ne rečem, da ne igram igric, jih, ampak poredko, pa še to na telefonu in zunaj. Računalnik bolj ko ne uporabljam za pomoč pri delu za šolo. Enako sedaj učimo tudi mlajšega brata. Vem, da je veliko takšnih staršev in otrok. Žal mi je pa vseh ostalih, ki so za računalniki več ur na dan, saj ne vedo, kaj zamujajo. Tako ali tako se ne ve, kaj bo takrat, ko bomo odrasli. Mogoče bo vse povezano samo z računalniki in takrat jim bo mogoče žal mladih dni. Ampak bo na žalost prepozno. Vsem, ki spadajo med odvisneže od računalnikov, polagam na srce, naj premislijo, kaj je bolj pametno. Naj gredo ven v naravo, na sprehod, k prijateljem in spoznali bodo, da je to veliko pametneje in prijetneje konec koncev, kdo ti bo stal ob strani, ko boš potreboval pomoč, računalnik ali prijatelj? Luka Brunček, 7. a

10 Letnik 3, številka 1 Stran 10 Literarni kotiček Anis Hotić: Ne bom več priden! Ne bom več priden otrok! Dojenčku bom vzel dudo, vrgel jo bom v odtok. Z vrta bom vse pridelke pobral, v naša vrata jih bom zagnal. Naredil bom pasti, da spotaknili se boste vi. Risal bom na tla, da bodo umazana. Na televizor vodo bom zlil, da ga bom pokvaril. Mimi Cigelnjak: Kadar je na nebu polna lunca Kadar je na nebu polna lunca, postanem jaz poredna punca. Takrat loputam z vrati in topotam s copati. Jeziček se grdo vrti, dokler nekdo ne zarohni. Ko pa zaslišim resen očkov glas, me mine ta poredni špas. Jeza se mi umiri in pridna Mimi prihiti. Tinkara Mak: Jeza Jeza je huda stvar, a ne, če se znaš obvladati. Če si jezen, zakliči:»hej, kaj je bilo zdaj to, poglej!?«ko sem se razburil, sem ugotovil, da sem se prekuril in jezil za prazen nič. Luka Velikonja: Poreden fant Bom, bom poreden fant, zelo poreden kot še nobeden. Nagajal bom zelo, največ, kot lahko. Vsem bom pokazal, kaj znam, da bom zelo poznan. Babi pa vedno benti, ker ne ustavim se ji. Še vedno najraje me ima, ve, da sem priden, čeprav poreden.

11 Letnik 3, številka 1 Stran 11 Literarni kotiček Jon Hudi: Jeza Lia Maksimovič: Ne bom! Jeza je res huda stvar, razjezi lahko te marsikaj. Takrat storil lahko bi kaj, kar pozneje bi bilo mi žal. Tako jeziti se ne smemo, ker takrat neumnosti počnemo. Rajši malo potrpimo in se z drugimi veselimo. Ne bom več govorila resnice. Prijateljici bom rekla, da ima grdo frizuro, in bratcu bom rekla, da sem mu uničila igračo. Ne bom več hodila v šolo! Zbudila bom dojenčka! Psu bom stopila na rep! Nikoli ne bom napisala domače naloge! Ne bom več jedla kosila in nikoli se ne bom umila! Maj Bantan: Jezna pesem Jeza, jeza, jeza. Jeza me v trebušček dreza. Nagovarja me, da stiskam pesti in počnem čudne stvari. Jeza pogosto me obišče, ko sem v vrsti za stranišče. Jeza živi v naši glavi in se vsak mesec enkrat pojavi.

12 Letnik 3, številka 1 Stran 12 Literarni kotiček Domišljijski spis: Poročil sem se z Jerico Četudi sem govoril, kako bi mi bilo žal Jerice, je cesarica s svojimi premetenimi očmi zapazila, kako je meni hudo govoriti o tem. Akoravno sem se prepričeval, da bi bilo za oba bolje, če ostanem vdovec, se nisem uspel uspešno izmuzniti prelepi Jerici. Njeni dolgi, zlati lasje so ji ljubko padali čez ramena, oči so se ji lesketale kakor dva bisera in njen nasmeh je obsijal človeka kakor jutranje sonce. Meni je bilo dosti skrivnega opazovanja, zato sem se brž odpravil deklici naproti.»pozdravljena, Jerica,«sem se v hipu priklonil. Deklica se je previdno ozrla naokoli, potem pa zardela. Trudoma sem nadaljeval:»vidiš, resnično si mi všeč in dobro se vidi, da sem jaz tebi. Mar ne bi nadaljevala svojih življenj skupaj?«pokleknil sem pred njo in razprl dlan, v kateri se je namesto prstana skrival prelep cvet vrtnice.»spominja me nate,«sem dodal. Jerica je nekaj časa zaprepadeno strmela vame, nato pa ganjena ovila roke okoli mojega vratu najlepši objem, ki sem ga občutil v svojem življenju. Čez rame objeta sva pohitela h kočiji, ki jo je pripravil cesar. Kočijaž je sprva izbuljil oči, kot bi videl čudež, a nato je vseeno sprejel oba. Popeljali smo se skozi Dunaj in presenečeni ljudje so osuplo s prsti kazali na zaljubljeni par ter šepetali med seboj. Jaz pa sem, ponosen kot pav, prijazno pozdravljal vse naokoli. Srečen sem bil zavoljo svojega uspeha ljubljena cesarjeva hči me je res vzela! Čas je minil, kot bi zažvižgal. Še vedno objeta sva izstopila, preko sla pa poslala vabilo cesarju na najino domačo poroko pri meni doma. Kot sva pričakovala, je prekanjena cesarica izvedela za to, da se bova vzela. Še vedno je vekala nad svojo ljubo lipo, na katero pa sem jaz že skoro pozabil. Prepričan sem bil, da je ona iz golega maščevanja zakuhala vse skupaj. Gostje so že vsi prispeli, da bi se poveselili z nama. Začela se je že pojedina, na kateri ni manjkalo janjcev, svinjskih krač, potic in skodel z golažem. Veselo smo jedli okusno hrano in snedli že skoro vse, ko sta prispela dva nepričakovana, nepovabljena gosta cesarica in pa naš ljubi»magister«gregor. Skrajno ponosno sta izstopila iz zlate kočije,»magister«pa je ošabno stopil prav k meni.»slavje se tu konča, Martin Krpan! Tukaj je odlok, ki mi z vsemi zakoni tega sveta dovoljuje, da naredimo konec tvoji ljubki koči, ki še najbolj spominja na hlev, če smem pripomniti,«je dejal in mi porinil listič naravnost v roke. Hipoma in v besu sem ga razcefral.»jaz pa imam tukaj odlok, ki odloča o vseh odlokih,«sem mu predrzno dejal in mu pred nos potisnil samo cesarost. Ta je, prav tako besneč kot jaz, napadel:»s tabo je konec, Gregor! Le jaz odločam o zakonih kar pa ti nameravaš, je dejansko protizakonito! Nikar ne soli pameti Krpanu, raje poglej v ogledalo!«oba s cesarico sta, kot je bilo pričakovati, izginila in ni ju bilo videti nikdar več. Midva pa sva srečna uživala v življenju, kot je treba! Dominika Zupan, 7. a

13 Letnik 3, številka 1 Stran 13 Literarni kotiček Catch of the day Hello! My name is Luka. I am 13 years old and I am in the 7 th class of the The National Hero Rajko Primary School in Hrastnik. I spend a lot of my free time near the pond. I enjoy fishing. One Saturday my neighbour Jure and me went fishing in the pond near our home. Fishes didn't want to bite that morning. I almost gave up. At that moment my fishing rod began to bend sharply. I tried to hold it, but I almost fell in the pond. Jure came to help me. We pulled with all the strength. I caught a lare carp that was very heavy. I was very happy and excited. I could not believe my eyes when I saw it. I grabbed the fish with my hands and Jure took a photo of me and my big catch of the day. After that I released the fish back to the pond. Since that day I enjoy fishing even more. I can wait all day near my fishing rod and hope another carp will bite the hook. Maybe one day I will get even bigger catch of a day. Luka Brunček, 7. a Christmas holidays When I woke up, i realize that it was Tuesday. We went in Ljubljana to see lights. At half past two we were in front of my house: me, Lucija, Lara, Lara, Tjaša, Sara. We went to train station and buy tickets for train. Of course we didn't go alone, my mum waited in Ljubljana and her friend Anita was with us. We came very fast. In Ljubljana we first had Puffy's pancakes. It was so good! Then we had a little time for shopping. Time past quickly, because when we came from shops it was dark outside. We looked around and there were lights everywere. It was magical. My mum made a suprise for us. We went on a boat. When we supposed to go on the boat, a man said that it was no room left anymore, but he let a woman with three chlidren on the boat! It wasn't fair! We had to wait for another boat. In 30 minutes we finally came on the boat. After the drive was over, we visited The s Lush shop. We checedk maps and GPS so we could find it. At the end we found it and we were very happy. When we bought what we wanted, we went on train station. But we had that much time that we stopped in Mc'donalds. There were no seats left, so at the end we sat down near a Chinaman. We talked that much, that he moved away from us. When we ate, we had to run to catch the train. We came home at 9 o'clock. I spent an awesome time in Lljubljana and I hope, we will be able to do this again nnext year. Maja Avbelj, 7. b

14 Letnik 3, številka 1 Stran 14 Literarni kotiček Christmas holidays In a New Years eve we recived a call. It was Barbara. She invited us to a New Year party at her house at 7 o'clock. We arived a little bit late. She said that the kids are on the first floor. So we went upstairs and saw our friends. We were playing and running around for a while and then I heard my mum said that the food is ready. Me and my friends all ran downstairs. When we ate our dinner we headed back upstairs. We decided that we should watch a movie,but our parents said that we are going to celebrate New Year at Jaka's house. So we got dressed realla warm clothes and went to his house. We were outside his house by the fire. But Jaka wasn't there yet. A little bit later he came with Luka and Maja. New Year was 5 seconds away so we started to count down. It was a great New Year. Jaka's dad was craking firecrakers. It was a beautiful night. We went inside Jaka's house because it was cold outside. We were bored so we watched Sam doma 3. When the movie finished my mum called us that were going to Barbara's place again. When we arived to her home we ran upstairs. And the parents stayed downstairs. We decided to watch another movie The shallows. The movie finished and it was 4 o'clock. Our parents were sleepy so we went home. That is how my New Year ended. Eva Peklar 7. b Christmas holidays Oh, Christmas. This is my favourite holiday. Me and my family had a very exciting Christmas. So, first of course we decorated the tree and we had a lot of fun. Next day, It was Christmas morning and I got Rubik's cube for present. We also went to a duck race. Some English family from London bought an old water mill, so they organized this event. They weren't real ducks, but plastic.everyone got their number and the first duck who finished won. My brother got the 3rd prize. Then we went for a walk and saw some amazing nature, we saw a little cave and frozen stream. That day we had a blast! The following days just passed by and It was New Year's Eve real quick. We had a big and delicious dinner and my friend came to celebrate New Year with me. We were eating, listening to music, singing and just enjoying the holidays. Martina (my friend) and I went outside right after midnight to watch fireworks. It was really beautiful, although my dog was kind of scared. I hope the following year is going to be fun,exciting and wonderful year with full of adventures and good grades. Happy New Year!!! Brina Tomažič, 7. a

15 Letnik 3, številka 1 Stran 15 Literarni kotiček Christmas holidays My christmas holiday was quite exciting. We ate pizza, made cookies and more. We watched a christmas movie, opened presents and listened to christmas songs. We had a party at the weekend and went out with my friends. On christmas morning we ate cookies and drank milk. It was New Year's Eve the following day. We watched fireworks and we had a great time. I hope your Christmas holidays were great too. I also hope that new year is going to be cool and exciting. I wish you all the best. Sara Oblak, 7. a Firefighters Hello, in our town the fire-fighting association was established many years ago. For me the fire-fighters are heroes because of their work. I was very happy when they invited me to join the youth group of firefighters. We have training lessons every Saturday. At that time we learn about the fire-fighters equipment, how to use it and how to stop the fire. Many times we have so called»wet training«. It means that we really use the water to stop the fire. Usually we are also all wet and my mother is angry with me but I enjoy this very much. All the fire-figters have the same uniform. We wear it when there are competitions or other celebrations. We also have a big truck with the name of our association. It has a siren and we turn it on for short time when we go on the competition or when there is a fire and we have to help. I hope that someday I will become a real fire-fighter. I would like to help people when they are in trouble. Luka Brunček, 7. a

16