NEKATERE ZNAČILNOSTI LOKALNE SAMOUPRAVE NA SICILIJI

Transcription

1 Lex localis, letnik V, leto 2007, številka 3, stran NEKATERE ZNAČILNOSTI LOKALNE SAMOUPRAVE NA SICILIJI Natalija Kokalj univerzitetna diplomirana pravnica 1 Uvod UDK: (450.82) 352/354 Do konca druge svetovne vojne je bila Italija kraljevina, unitarna in zelo centralizirana država, v današnjem času pa je Republika Italija decentralizirana država, v kateri imajo regije (dežele) kvazi federalni značaj 1. Decentralizirane teritorialne enote v Italiji so dežele (»regione«), pokrajine (»provincia) in občine(»comuni«). Italijanska republika je upravno sestavljena iz 20 dežel, od katerih je pet dežel»s posebnim statutom«, ki pomeni posebno vrsto avtonomije. Dežele se delijo na več pokrajin (izjema je Aosta, ki sestoji iz ene same pokrajine), tako da sta v Italiji skupaj 102 pokrajini. Občin je v celotni Italiji po najnovejših podatkih skupaj Ustava torej predvideva, da je država razčlenjena na dežele, pokrajine in občine 2. Ta prispevek je nastal v času mojega študija na Siciliji, le-ta predstavlja eno izmed petih dežel s»posebnim statutom«. Pri pisanju sem se pri poimenovanju posameznih institutov v slovenskem jeziku srečevala s terminološkimi vprašanji, srečevala pa sem se tudi s pomanjkanjem in neažurnostjo literature, kar predstavlja eno izmed posebnosti, ki zaznamujejo Sicilijo. 2 Pravna podlaga ureditve lokalne samouprave in teritorialna členitev Italije Ustava Republike Italije v temeljnih določbah (v 5. členu) določa, da je Republika Italija enotna in nedeljiva, hkrati pa določa, da država priznava lokalno samoupravo in jo pospešuje. Poleg tega je določeno še, da država izvaja najširšo administrativno decentralizacijo in prilagaja načela in metode svoje zakonodaje potrebam samouprave in decentralizacije. Sicer pa Ustava Republike Italije iz leta 1947 ureja področje regionalne in lokalne (samo)uprave v V. poglavju, v členih od 114 do Povzeto po: Vidmar Cveto, Lokalna samouprava v Italiji; Lex localis letnik III, št. 1, leto 2005, str Podatki iz: 3 Najpomembnejši izmed členov, ki se v ustavi nanašajo na lokalno samoupravo, so: - člen 114, po katerem je republika Italija razdeljena na občine, pokrajine, velemesta, dežele in državo; občine, pokrajine, velemesta in dežele so samoupravne ustanove, ki imajo lastne statute, prisojnosti in naloge v skladu z načeli, določenimi v ustavi, - člen 115, po katerem so dežele samostojne enote z lastnimi pristojnostmi in nalogami v skladu z načeli, ki jih določa ustava, - člen 116, po katerem imajo Sicilija, Sardinija, Trentino (Gornje Poadižje), Furlanija- Julijska krajina in Dolina Aoste posebne oblike in pogoje avtonomije v skladu s posebnimi statuti, določenimi z ustavnimi zakoni, 157

2 Lokalna samouprava je v Italiji prvo reformo doživela šele leta 1990 z Zakonom o reformi lokalne samouprave št. 42. Le-ta je skoraj v celoti nadomestil Enotno besedilo zakona o občinah in pokrajinah iz leta Temu zakonu je sledilo v naslednjih desetih letih še več zakonov, ki so dopolnjevali sprejeto reformo (še posebej pomemben je bil zakon št. 50 iz leta 1997 in zakoni, ki so mu sledili: 127/1997, 191/1998 in 50/1999, s katerim je bila uresničena obljuba o decentralizaciji (to pomeni, da je bilo z države na dežele in lokalne skupnosti preneseno zares veliko pristojnosti). Zaključek zakonodajne reforme lokalne samouprave predstavlja Enotno besedilo zakona št. 267 o ureditvi lokalnih skupnosti iz leta 2000, ki je postal temeljni vir za delovanje lokalne samouprave. Krono reforme italijanske samouprave pa predstavljajo določbe o lokalni samoupravi, ki so vključene v ustavno reformo, ki je stopila v veljavo leta 2001 (Ustavni zakon št. 3/2001) 4. Republika Italija meri km2 in ima okoli 57 milijonov prebivalcev. V 114. členu italijanske ustave, ki je bil spremenjen z Ustavnim zakonom 3/2001, je določeno, da Republiko Italijo sestavljajo občine, pokrajine, velemesta, dežele in država. Republika Italija je tako razdeljena na 20 dežel, od tega 5 dežel s posebnim statutom in 15 dežel z navadnim (rednim) statutom. Dežele s posebnim statutom so: Valle d' Aosta (Dolina Aoste) Trentino- Alto Adige (Trentino- Gornje Poadižje) Friuli- Venezia Giulia (Furlanija- Julijska Krajina) Sicilia (Sicilija) Sardegna (Sardinija) člen 117, po katerem dežela na določenih področjih sama sprejema zakone v okviru temeljnih načel, določenih z državnimi zakoni, pod pogojem, da te določbe niso v nasprotju z državnimi interesi in interesi drugih dežel. Gre za področja: ureditev upravnih organov in uradov, ki so v pristojnosti dežele, območja občin, lokalno mestno in deželno policijo, sejme in tržnice, javno dobrodelno dejavnost ter zdravstveno in bolniško pomoč, obrtno in poklicno izobraževanje in šolsko pomoč, urbanizem, cestne povezave, mostove in javna dela deželnega pomena, poljedelstvo in gozdarstvo itd. člen 118, po katerem lahko država delegira deželi izvajanje drugih upravnih funkcij; dežela izvaja svoje upravne funkcije, ki jih lahko delegira na pokrajine, občine ali druge lokalne enote, člen 119, po katerem dežele razpolagajo s finančno samostojnostjo v oblikah in mejah, določenih z državnimi zakoni, ki jo usklajujejo s financami države, pokrajin in občin, člen 120, po katerem dežela ne more uvesti dajatev za uvoz, izvoz ali tranzit med deželami, člen 121, po katerem so organi dežele: deželni svet, deželni odbor in njegov predsednik, člen 123, po katerem ima vsaka dežela svoj statut, ki je usklajen z ustavo in državnimi zakoni in vsebuje določila glede notranje organizacije dežele. Statut ureja izvajanje pravice do pobude in do referenduma glede zakonov in ukrepov v deželi in objavo deželnih zakonov in pravilnikov, člen 128, po katerem so pokrajine in občine samostojne v okviru načel, določenih s splošnimi državnimi zakoni, ki opredeljujejo njihove naloge. 4 Povzeto po: Vidmar Cveto, Lokalna samouprava v Italiji; Lex localis letnik III, št.1, leto 2005, str

3 Dežele z navadnim (rednim) statutom so: ~ Piemonte, ~ Lombardia (Lombardija), ~ Veneto, ~ Liguria (Ligurija), ~ Emilia Romagna, ~ Toscana (Toskana), ~ Umbria (Umbrija), ~ Marche (Marke), ~ Lazio, ~ Abruzzi, ~ Molise, ~ Campania, ~ Puglia, ~ Basilicata, ~ Calabria (Kalabrija). Največja dežela ima prebivalcev, najmanjša pa Pogoj za ustanovitev nove dežele je prebivalcev. Italija ima 102 pokrajini, njihova velikost je različna - od največje s prebivalci (Milano) do najmanjše z prebivalci (Isernia). Mest, ki jih zadeva ustavno določilo o velemestih, je 9 (niso zajeta velemesta, ki jih lahko določijo dežele s posebnim statutom), to so: Torino, Milano, Venezia, Genova, Bologna, Firenze, Roma, Bari, Napoli. Italijanskih občin je Slika: Italija- teritorialna razdelitev 159

4 Pregled števila lokalnih in regionalnih oblasti 5 : Lokalna/regionalna oblast Regije Province Občine vključuje 5 regij s posebnim statutom Regije Province Občine Površina lokalnih in regionalnih oblasti Lokalna/ regionalna oblast Največja površina (km2) Najmanjša površina (km2) Povprečna površina (km2) Regije , , Province 7.520,0 212, Občine 1.507,6 0, Viri za podatke: Structure and operation of local regional democracy in Italy, Council of Europe (1992); 160

5 Število občin po prebivalcih 6 Število prebivalcev Število občin % Do , do , do , do , do , do ,5 Nad ,1 SKUPAJ: ,5% 2,9% 0,5% 0,1% 23,4% Do do do ,1% do do do nad ,5% Kot rečeno, je Italija decentralizirana regionalna država. Razmerje med državno upravo in teritorialnimi (decentraliziranimi) enotami (torej občinami, pokrajinami, velemesti, deželami) ni hierarhično člen Ustave Republike Italije postavlja državo in vse teritorialne enote na»enako«raven. Pri njihovem naštevanju pa postavlja občine na prvo mesto, saj so postavljene kot temelj teritorialne organizacije države, ki se gradi od spodaj navzgor. Tako 2. odstavek tega člena določa, da so občine, pokrajine, velemesta in dežele samoupravne ustanove, ki imajo lastne statute, pristojnosti in naloge, v skladu z načeli, določenimi v ustavi. Ker je po spremembi V. poglavja ustave prišlo do sprememb na različnih področjih, je Univerza v Palermu, oddelek javnega prava, izdala kratko brošuro. V njej je med drugim zapisano, da so pred spremembo ustave 2001 posebne regije preživljale dolgotrajno obdobje krize. Po eni strani, tudi izhajajoč iz ustavne ureditve, je prihajalo do zastiranja njihove polne zakonodajne avtonomije, ki se je v bistvu izenačevala z zakonodajno avtonomijo običajnih regij. Po drugi strani pa so se uveljavljale»posebnosti v negativnem smislu«, to je, da so se posebne regije znašle v položaju, ko 6 Povzeto po: Vidmar, Cveto: Lokalna samouprava v Italiji; Lex localis letnik III, št.1, leto 2005, str

6 so imele manj pristojnosti oziroma slabši položaj kot navadne regije. Posebne regije so večkrat z zamudo sledile navadnim regijam pri uvajanju institucionalnih sprememb. Celo reforma regionalnih vlad je bila najprej uvedena v navadnih regijah in šele kasneje posebnih (ustavni zakon 2/2001). Sedaj to ni več mogoče glede na spremenjeni 10. člen ustavnega zakona. Obstaja namreč»diritto commune«(običajno/splošno pravo) za navadne in posebne regije, ki ga obravnava ustavna veda v V. poglavju ustave, po kateri statuti posebnih regij lahko uvedejo izjeme oziroma odstopanja za razširitev obsega svoje avtonomije glede na družbene posebnosti v regiji. 3 Sicilija - nekaj splošnih podatkov Sicilija je največja dežela v Italiji ( km2) in tretja najbolj naseljena, saj ima več kot pet milijonov prebivalcev. Obkrožajo jo tri različna morja, in sicer Tirensko morje, Ionsko morje in Mediteransko morje. Posebej znana je po vulkanu Etna, ki je največji aktivni vulkan v Evropi, reki Salso, ki je dolga 144 km, in po manjših otokih, kot so Eolski otoki, Ustika, Egadski otoki itd. Ker slovi po svojih rodovitnih tleh, je znana po tem, da tam uspevajo nasadi oliv, citrusov, vinske trte itd. Palermo predstavlja»središče«sicilije. S skoraj prebivalci se uvršča na peto mesto največjih mest v Italiji, takoj za Rimom, Milanom, Neapljem in Torinom. Sicilija ima tudi antično ime»trinacria«(ker ima tri krake oziroma kote). Slika: Trinacria Slika: Sicilija 162

7 4 Temeljne značilnosti zakonske ureditve lokalne samouprave na Siciliji (institucionalna ureditev) 4.1 Občine Občina je teritorialna pravna oseba. Občina predstavlja tudi območje državne in deželne decentralizacije 7. Kot občinski organi 8 so predvideni: občinski svet, odbor in župan. Mandati članov občinskih organov trajajo 5 let, prav toliko pa traja mandat predsednika in sveta deželne pokrajine. Deželni zakon 25/2000 v 3. členu določa, da se volitve občinskih organov in organov v deželne pokrajine opravljajo istočasno. Volilci so vsi polnoletni italijanski državljani, pa tudi državljani, ki so v matični evidenci prijavljeni kot Italijani, živeči v tujini. Pravico voliti in možnost izvolitve imajo tudi državljani Evropske unije, ki izpolnjujejo predvidene pogoje, ki jih predpisuje člen 5 zakonodajnega dekreta št.197 z dne 12. april Za župana je lahko izvoljen državljan Republike Italije. Župan je lahko ponovno izvoljen samo še enkrat (razen v primeru 3. odstavka 16. člena zakona, če je bil predčasno razrešen s funkcije župana) 10. Predpisi tudi sicer določajo, kdo ne more kandidirati za župana in katere funkcije niso združljive člen zakonodajnega dekreta 6/ člen zakonodajnega dekreta 6/ člen dekreta predsednika dežele Sicilija 3/60 (spremenjen s 26. členom, prvi odstavek deželnega zakona 26/93, dopolnjen s 15. členom, prvi odstavek, točka b deželnega zakona 35/97) člen deželnega zakona 7/92 11 Za župana ne more kandidirati: kdor po zakonu ne more biti izvoljen za občinskega svetnika; za katerega se ugotovi, da je dolžnik; predstavnik verske skupnosti; čigar sorodnik (do drugega kolena) ima funkcijo v občinski upravi (občinski tajnik, zakupnik del ali storitev, občinski blagajnik ipd.) - kot to določa 67. člen zakonodajnega dekreta predsednika dežele Sicilija 6/55. Deželni zakonik 31/86 v 9. členu navaja, da ne morejo biti izvoljeni za pokrajinskega svetnika in občinskega svetnika: direktor policije in njegov namestnik, policijski inšpektor; zaposleni na ministrstvih kot sekretarji, deželni uslužbenci z direktorsko funkcijo, vodje kabineta predsednika dežele ali deželnih odbornikov; državni prefekti, podprefekti in funkcionarji v službah javne varnosti; generali, admirali in višji oficirji v vojski; duhovniki, verski predstavniki in njihovi namestniki; državni komisarji in visoki funkcionarji, ki upravljajo deželo Sicilijo; člani sveta za pravosodje dežele Sicilje; visoki predstavniki v sodstvu, sodniki za prekrške, mirovni sodniki; uslužbenci v deželni, pokrajinski ali občinski upravi, pravni predstavniki in direktorji delniških družb, kjer je večinski lastnik dežela ali občina; predstavniki in vodstveno osebje zavodov ali institucij v lasti dežele ali občine. Vsi ti razlogi ne veljajo, če kandidat preneha s funkcijo ali da odpoved do predvidenega dne za vložitev kandidature. Poleg navedenega ne more kandidirati za funkcije, kdor je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, kot so: trgovanje z mamili, trgovanje z orožjem, grabež, koruptivna dejanja, zloraba uradnega položaja člen zakonodajnega dekreta 267/2000. Funkcija deželnega svetnika je nezdružjiva s funkcijo občinskega svetnika in obratno. Nezdružljive so tudi funkcije visokih predstavnikov zdravstvenih ustanov s funkcijami župana ali občinskega odbornika. Deželni zakon 31/86 določa, da funkcija svetnika ni združljiva s funkcijami: direktorja družb in ustanov, ki jih ustanovi ali financira dežela ali občina. Funkcija župana prav tako ni združljiva s funkcijo deželenega in 163

8 Sicilija je kot prva izmed dežel (z deželnim zakonom št. 7. z dne ) uvedla neposredno izvolitev župana. Kandidate za župana in svetnike lahko predlagajo politične stranke, 7. člen deželnega zakona št. 7 z dne 26. avgusta 1992 pa omogoča tudi kandidaturo s podpisi določenega števila prebivalcev v občini. Tako je potrebno: od 100 do 200 podpisov za občine, ki imajo od do prebivalcev od 175 do 350 podpisov za občine, ki imajo od do prebivalcev od 200 do 400 podpisov za občine, ki imajo od do prebivalcev od 350 do 700 podpisov za občine, ki imajo od do prebivalcev od 500 do podpisov za občine, ki imajo od do prebivalcev od do podpisov za občine, ki imajo več kot prebivalcev. Dovoljeno je istočasno kandidirati za funkcijo župana in občinskega svetnika, vendar pa kandidat v primeru izvolitve na obe funkciji obdrži le funkcijo župana. Kandidati za župana oziroma občinskega svetnika morajo priložiti potrdilo o nekaznovanju (za kazniva dejanja povezana z mafijo) in izjavo, da niso v sorodu, zakonski zvezi z nekom, ki je povezan z mafijo. Število občinskih svetnikov je odvisno od števila prebivalcev občine sorazmerje narekuje zakonski dekret predsednika dežele Sicilije 6/55. Izvolitev predsednika občinskega sveta in njegovega namestnika se opravi na prvi seji svetnikov. Občinski svet sestavlja: 50 članov v občinah z več kot prebivalci, 45 članov v občinah z več kot prebivalci, 40 članov v občinah z več kot prebivalci, 30 članov v občinah z več kot prebivalci, 20 članov v občinah z več kot prebivalci, 15 članov v občinah z več kot prebivalci, 12 članov v ostalih občinah. Občinski svet ima predsednika, za izvolitev katerega mora biti na prvem glasovanju absolutna večina svetnikov. V drugem krogu volitev zmaga kandidat, ki je dosegel največ glasov. Občinski svet izvoli tudi podpredsednika. Prednost na sejah občinskega sveta, ki ga skliče predsednik občinskega sveta, imajo točke dnevnega reda, ki jih predlaga župan. V občinah z več kot prebivalci je po statutu predviden predsedniški urad, ki ga lahko sestavljajo trije člani (vključno s predsednikom). V občini je kot organ predviden občinski odbor, ki ga sestavljajo župan (ta odboru tudi predseduje) in odborniki (število odbornikov določa statut). Občine, ki imajo od do prebivalcev, imajo lahko največ 6 odbornikov (4. člen deželnega zakona 25/2000). Izvoljeni župan imenuje odbor, katerega mandat traja 5 let. Sestavo odbora državnega poslanca. Župani in občinski odborniki občin z več kot prebivalci lahko postanejo deželni poslanci samo, če se odpovejo funkciji vsaj 180 dni pred dopolnitvijo petih let od izvolitve v deželo ( 9. člen deželnega zakona 20/96). 164

9 mora župan sporočiti v roku 10 dni od prvega zasedanja občinskega sveta. Občinski svet lahko poda svoje (formalno) mnenje o sestavi. Funkcija odbornika je nezdružljiva s funkcijo občinskega svetnika. V primeru, da je bil občinski svetnik imenovan za odbornika, mora v desetih dneh sporočiti, za katero funkcijo se odloča. Sicer pa veljajo pogoji nezdružljivosti funkcije, enaki tistim, ki so predvideni za župana in občinskega svetnika 12. Župan med odborniki imenuje podžupana, ki ga nadomešča v primeru njegove odsotnosti. Župan lahko za nekatere njegove pristojnosti pooblasti posamezne odbornike. Župan lahko kadarkoli razreši enega ali več odbornikov. V takem primeru mora v 7-ih dneh sporočiti občinskem svetu razloge za razrešitev in imenovati nove odbornike. Enak postopek velja v primeru odstopa, izgube pravice ali smrti odbornikov. Prenehanje županske funkcije pomeni tudi razpustitev celotnega odbora. Do prevzema funkcije izrednega komisarja sta podžupan in odbor pristojna za neodložljive funkcije župana in odbora (12. člen deželnega zakona 7/92). Odborniki morajo pred začetkom opravljanja funkcije priseči v prisotnosti občinskega tajnika. Odborniki, ki zavrnejo prisego, izgubijo pravico do funkcije odbornika (15. člen deželnega zakona 7/92). Župan ima pristojnosti kot vodja uprave in kot državni uradnik. Poleg tega ima župan tudi tkim. rezidualno pristojnost, kar pomeni, da je pristojen za izdajo vseh upravnih aktov, ki po zakonu, statutu ali pravilniku niso v pristojnosti drugih organov. Pristojnosti in dolžnosti župana so: pravno zastopanje občine, nadzor na področju delovanja javnih služb in uradov, vzdrževanje ( garancija ) imetja in pravic občanov, sklic in predsedovanje občinskemu odboru, izdaja sklepov in uredb na področju zdravstva, gradbeništva in lokalne policije ( 13. čl. Deželnega zakona št. 7 z dne ). Pristojnosti občinskega odbora so opredeljene v 15. členu deželnega zakona 44/91, predvidene pa so tudi v drugih zakonih in v občinskem statutu. Občinski svet ima usmeritveno in nadzorno politično vlogo. Opozoriti kaže na specifičnost ureditve na Siciliji, to je, da lahko občine z več kot prebivalci oblikujejo tkim. decentralizirana okrožja (občine, ki imajo prebivalcev se lahko decentralizirajo v rajone ali okraje). Funkcija okrožnega svetnika je nezdružljiva s funkcijo občinskega svetnika. Organizacija in funkcije teh okrožij so določene v občinskem statutu in pravilniku. Okrožni svet, ki je izvoljen neposredno in po enakih pravilih, ki veljajo za občinske svete v občinah z več kot prebivalci, izmed svojih članov izvoli predsednika. Število članov okrožnega sveta ne sme biti večje od 2/5 števila članov v občinskem svetu. Občine ob sprejemanju letnega proračuna določijo, koliko denarja bodo namenile okrožnemu svetu 13. *** Predpisi predvidevajo več vrst sodelovanja med posameznimi občinami, kot na primer: 12 Nezdružljive s funkcijo člana deželnega odbora so funkcije župana, predsednika dežele ter občinskega in deželnega odbornika. Ne morejo biti imenovani za odbornike županova soprog/a in ožji sorodniki. 13 Povzeto iz: 1. člena deželnega zakona 48/91, 13. člena zakona 142/90; 52. člena deželnega zakona 26/93 in 6. člena deželnega zakona 30/2000, 6. člena deželnega zakona 84/76 165

10 ustanavljanje konzorcijev za skupno upravljanje ene ali več storitev in za skupno izvajanje določenih funkcij. Sveti posameznih občin morajo odobriti dogovor in statut konzorcija z absolutno večino svojih članov. Skupščino konzorcija sestavljajo predstavniki občin. Skupščina izvoli upravni odbor in potrdi temeljne akte, občinske zveze za skupno izvajanje raznih funkcij za več občin. Ustanovitveni akt in statut občinske zveze potrdijo občinski sveti vključenih občin. Statut določi organe občinske zveze, postopke za imenovanje organov, funkcije občinske zveze in finančne vire. Zvezo vodi predsednik, ki ga izberejo izmed županov vključenih občin. Zvezi pripadajo prihodki od davkov, pristojbin in prispevkov za storitve, za katere so pristojne vključene občine, sklepanje pogodb (konvencij) za koordinirano izvajanje določenih funkcij in storitev. V njih občine partnerice določijo cilje, trajanje, finančne obveznosti, medsebojne dolžnosti in garancije. Država in dežela sta za izvajanje neke storitve za določen čas ali za izgraditev nekega objekta predvidela oblike obvezne konvencije med lokalnimi upravami. Pokrajine naj bi vzpodbujale podpis konvencij. Vse omenjene oblike so v ostalih italijanskih deželah zelo aktualne, medtem ko so na Siciliji še neznane. 4.2 Deželna pokrajina in njeni organi Lokalna samouprava dežele Sicilija se po 15. členu deželnega statuta deli na občine in na neodvisne občinske konzorcije, imenovane deželne pokrajine (ta oblika je tipična in prisotna samo na Siciliji) Po deželnem zakonu z dne 6. marca 1986, člen 5, odstavek 5, so bile določene naslednje deželne pokrajine: Agrigento Caltanisette, Catania, Enne, Messina, Palermo, Raguso, Siracusa in Trapani. Deželne pokrajine so nastale iz združitve že prej obstoječih občin v neodvisne konzorcije. V njih so se vključile občine, ki so spadale v prejšnje pokrajine (te so razpustili), upravne naloge je opravljala enaka pokrajinska uprava, prav tako pa so ostale enake tudi prestolnice teh pokrajin (1. člen deželnega zakona 17/89). Organi deželne pokrajine so: svet, odbor in predsednik deželne pokrajine (25. člen deželnega zakona 9/86). Za funkcijo svetnika deželnih pokrajin so lahko izvoljeni državljani, ki so na volilnem seznamu ene od občin (5. člen deželnega zakona 14/69). Pokrajinski svet sestavlja: 45 svetnikov v deželnih pokrajinah, ki imajo več kot prebivalcev 35 svetnikov v deželnih pokrajinah, ki imajo od do prebivalcev 25 svetnikov v ostalih deželnih pokrajinah (26. člen deželnega zakona 26/93). 14 Povzeto iz: 3. člena deželnega zakona 17/89 166

11 V 25. členu deželnega zakona št. 9 z dne 6. marca 1986 je določeno, da pokrajinski svet izmed svetnikov izvoli predsednika in podpredsednika. V prvem krogu je za izvolitev potrebna absolutna večina, če nobeden izmed kandidatov ni izvoljen, pa se izvede drugi krog, kjer za izvolitev zadošča največje število glasov (15. člen deželnega zakona 26/93). Pravilnik občinskega ali pokrajinskega sveta določa, kako se lahko člani predsedniškega urada vključijo v svetovalne komisije (5. člen deželnega zakona 32/94). Pokrajinski odbor sestavlja predsednik pokrajine in odborniki. Število odbornikov je določeno v statutu in ne sme presegati tretjine števila svetnikov. Predsednik imenuje odbor v roku 10 dni od svojega imenovanja; imenuje lahko odbornike, katerih imena je že predlagal v času predložitve kandidature. Odbor ima petletni mandat. Funkciji predsednika deželne pokrajine oziroma svetnika deželne pokrajine sta nezdružljivi s funkcijo odbornika. Funkcija člana odbora je nezdružljiva s funkcijo pokrajinskega svetnika. Pokrajinski svetnik, ki je bil imenovan za odbornika, mora v roku 10 dni sporočiti, za katero funkcijo se odloči. Za člana odbora ne more biti imenovan zakonec ali sorodnik predsednika deželne pokrajine. Odborniki opravijo zaprisego pred generalnim tajnikom, preden sprejmejo funkcijo. Predsednik imenuje svojega namestnika (podpredsednika), ki ga nadomešča v primeru njegove odsotnosti. Na prvi seji odbora predsednik odbornikom dodeli resorje, za katere bodo pristojni. Predsednik lahko posamezne odbornike pooblasti tudi za opravljanje nekaterih svojih pristojnosti. Predsednik lahko kadarkoli razreši enega ali več odbornikov. V tem primeru mora podati pokrajinskemu svetu obrazložitev za svojo odločitev ter istočasno imenovati nove odbornike. V primeru prenehanja funkcije predsednika prenehajo tudi funkcije vseh članov odbora. Predsednik pokrajine ima svoje in rezidualne pristojnosti za vse upravne akte, ki niso v pristojnosti drugih organov po zakonu, pokrajinskem statutu ali pravilnikih. Pristojnosti občinskega odbora so tiste, ki so objavljene v originalnem tekstu 15. člena Deželnega zakona 44/91. Tem pristojnostim gre dodati pristojnosti, ki jih predvideva sedanji veljavni zakon, to je, da je občinski odbor pristojen za sprejemanje aktov. Morebitne druge pristojnosti določa pokrajinski statut. Pokrajinski svet ima usmeritveno in nadzorno politično-administrativno vlogo. Njegove pristojnosti so omejene v smislu, da so točno zakonsko določene in jih ne more razširiti niti statut niti pravilnik. Pristojnosti posameznih organov so združene po področjih in sekcijah; za preglednost pri reševanju postopkov so urejene po časovnem zaporedju Občinska uprava in uprava deželne pokrajine Sprejetje tkim. zakonov Bassanini in novih pravilnikov o ureditvi javnih uprav je spremenilo ureditev javnih uprav, tako da so pristojnosti političnih organov za usmeritveno in programsko funkcijo bolj ločene od upravnih (birokratskih) funkcij. Ojačala se je tudi organizacijska samostojnost posameznih upravnih organov. Glede na tako ureditev obstaja več organizacijskih in upravnih modelov javne uprave. Razlikovati je potrebno med upravnimi organi, ki imajo vodstvo - generalnega 167

12 direktorja in občinskega tajnika, in tistimi javnimi upravami, ki tega nimajo. Sicer pa ima vsaka občina svojega tajnika in občinski urad Sklepne misli Italijanska lokalna samouprava je od prvega reformnega zakona v letu 1990 do dandanes doživela velike zakonodajne posege, še posebej z ustavnim zakonom št. 3/2001. Zadnje desetletje so med drugim zaznamovali ostri politični boji za federalno ureditev države in proti njej. Tako je zakon spremenil peto poglavje drugega dela ustave, ki je posvečeno deželam, pokrajinam in občinam. Čeprav je bistvo ustavne reforme zadevalo predvsem odnos država dežele, je prinesel zakon tudi druge spremembe na področju lokalne samouprave. Italija kot decentralizirana regionalna država ima specifično ureditev: ima 15 dežel z navadnim (rednim) statutom in 5 dežel s posebnim statutom, in sicer Valle d' Aosta (Dolina Aoste), Trentino- Alto Adige (Trentino- Gornje Poadižje), Friuli- Vezia Giulia (Furlanija- Julijska Krajina), Sicilia (Sicilija) in Sardegna (Sardinija). Navedene dežele imajo specifične oblike in pogoje avtonomije v skladu s posebnimi statuti. Prav tako pa velja, da dežele na določenih področjih same sprejemajo zakonske določbe v okviru temeljnih načel, določenih z državnimi zakoni, vendar pod pogojem, da te določbe niso v nasprotju z državnimi interesi in interesi drugih dežel. Dežela Sicilija deluje na vseh področjih zelo samostojno (dokaj neodvisno od države), kar menim, da je posledica strateške lege, močnih političnih vplivov itd. Poudariti velja, da je ne glede na smernice, ki izhajajo iz Evropske listine lokalne samouprave, ena izmed značilnosti sistemov lokalne samouprave njihova različnost od države do države, kar je dejansko posledica prilagajanja pogojem delovanja v konkretni državi v danem obdobju. 15 Določbe o tem vsebuje zakonodajni dekret predsednika dežele Sicilija 6/55 168

13 Literatura in pravni viri N.Kokalj: Nekatere značilnosti lokalne samouprave na Siciliji Vidmar, Cveto: Lokalna samouprava v Italiji; Lex localis letnik III, št.1, leto 2005; Conte, Enrico: Značilnosti lokalne samouprave v Italiji, Univerza v Trstu Michele, Ainis: Dizionario constituzionale, Gius. Laterza& Figli, Roma Bari 2000 Council of Europe, Recommendation 35/1997 on the implementation of the European charter of Local Self- Government in Italy Council of Europe, Structure and operating of local and regional democracy, Italy 1992, Strasbourg 1999 Statuto della regione Sicilia(na) Ribaudo, Roberto: Gli enti locali in Sicilia, giugno 2002 Verde, Giuseppe: La specialita Siciliana dopo la riforma del titolo V della Constituzione; Dipartimento di diritto publico dell Universita degli studi di Palermo, Palermo 2003 L ordinamento costituzionale ed amministrativo dello Stato, settembre 1997 ČZ Uradni list RS: Osnove italijanskega ustavnega prava in ustava republike Italije, Zbirka pravo in politika, Ljubljana