lasilo dijakov Srednje šole Slovenska Bistrica 2011/ evro

Transcription

1 Glasilo dijakov Srednje šole Slovenska Bistrica Številka 1 Šolsko leto 2011/2012 Cena: 1 evro

2 KAZALO Slavko Pregl gostoval na Srednji šoli Slovenska Bistrica Predaja ključa in ulična četvorka Večer z ABBO Obiskali so nas naši španski prijatelji Akcija odstranjevanja japonskega dresnika Fazanijada : Atletsko področno tekmovanje Kostanjev piknik Italijansko-slovensko prijateljstvo Osrednja državna proslava ob dnevu Rudolfa Maistra Študijska tržnica 2011 Praznično obarvano Zrušili smo zid v Zagrebu Shakira, Shakira... Španija Rim 2011 Kreativni tabor na Pohorju Danska od blizu Maturantska ekskurzija v Grčijo Maturantska ekskurzija v Budvo september 2011 Šola v naravi DNK ali dijaška nacionalna konferenca Počitnice v Estoniji Počitnice v Turčiji London malo drugače New York v malem Potovanje v Ameriko Norway ay! Wanted (Tina Mojzer) Andraž Kvas, predsednik dijaške skupnosti SŠSB Šolski bend Tim Gajser, dijak 1. d-razreda Predstavitev 1. letnikov, letošnjih fazanov... Dijaška organizacija Slovenije Ekologija Art planet - analogna fotografija Fazani fazanom... Obiskal nas bo Drago Jančar Mona Liza Saša Pavček (1960) 12. pesniška olimpijada Še ustvarjalnost malo drugače... Dijaške iskrice da te kap! Najsvetlejše iskrice 2. b-razreda Moja mami me je naučila... Test VAU Horoskop (In tokrat čisto»ta pravi«! ) Zadnjica Glavna urednica: Katja Mesarič / Urednice: Maja Drame, Lučka Goričan, Lara Gril, Katarina Kores, Julija Leskovar, Vita Petek Regoršek, Rea Rus, Maša Vidmar / Mentorica: Dušica Štiblar Božović / Fotografija: avtorji prispevkov, Alenka Ajd Bratkovič / Naslovnica: fotografija s spletne strani com/2010/10/ jpg / Lektoriranje: Dušica Štiblar Božović / Oblikovna zasnova in izvedba: Radikal / Tisk: Impos d.o.o. / Slovenska Bistrica, januar 2012 Beseda glavne urednice»vsak je na svetu za kaj. Vojaki za boj in za marše, raj, da se rima na maj, otroci, da starajo starše «(Tone Pavček) Dekleta iz uredništva Čveke pa smo med drugim na svetu tudi za to, da kaj napišemo za vas in tudi zase. Tudi letos je ekipa Čveke nekoliko spremenjena ljudje pridemo in gremo, Čveka pa ostaja Čveka. Uživajte v prebiranju naših člankov in pesmi ter ogledovanju čudovitih fotografij in risb. Imejte se skrajno lepo in uživajte! Čvekast pozdravček! Katja Mesarič, 4. a Beseda mentorice»sreča je, ko beseda besedo najde in si podata roke za druženje in za stavke njune lepe otroke. Sreča je, ko misel misel najde in zatrepeče žila bitja za slavolok iznajdbe in za odkritja.«(tone Pavček) Ekipa Čveke Drage dijakinje, dragi dijaki, profesorice in profesorji kolegice in kolegi, bralke in bralci! Beseda je našla besedo, stavki so se združili v misli in Spet je pred vami Čveka! Naj tokrat le povzamem misel naše glavne urednice Katje res je, ljudje pridemo in gremo, še bolj pa je res, da Čveka ostaja Čveka, zato ne dvomim, da bo tudi v tej številki vsak našel kaj zase Želim vam prijetno branje! (Pa čim več sončka, nepozabnih trenutkov, zaljubljenih pogledov in nasmejanih obrazov! ) Dušica Štiblar Božović, prof. Vse dijake, ki ste ob prebiranju Čveke morda začutili željo, da bi se nam pridružili, vabimo k sodelovanju v naslednji številki. Dobrodošli ste prav vsi! Uredništvo Čveke

3 Dogajalo se je Slavko Pregl Slavko Pregl in Katja Krajnc gostoval na Srednji šoli Slovenska Bistrica 23. april, svetovni dan knjige Lansko šolsko leto smo na Srednji šoli Slovenska Bistrica svetovni dan knjige obeležili z obiskom pisatelja Slavka Pregla. Na šolo je prišel v okviru vsakoletnega projekta Povabimo besedo. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življenju in literarnem ustvarjanju. Na srečanje so bili povabljeni dijaki tretjih letnikov gimnazijskih oddelkov ter Katja Mesarič, 4. a vsi dijaki, ki radi berejo ter jih to zanima in veseli. Pogovor s Slavkom Preglom je vodila Katja Krajnc, zgodbe iz njegovih del sta brali Vita Petek Regoršek in Katja Mesarič, pri uprizoritvi odlomka iz dela Geniji brez hlač pa so sodelovali Andraž Kvas, Matevž Skrbiš, Domen Krošel, Manja Vivod Smolnikar, Sara Jurič, Ana Pahič, Staša Trajkovič, Mihael Bukvič, Urška Mesarič in Ana Šega. Slavko Pregl nas je navdušil s svojo sproščenostjo. 3

4 Dogajalo se je MAJ 2011 Predaja ključa in ulična četvorka Katja Mesarič, 4. a damo! Premagali smo še zadnjega nasprotnika in se že veselili ključa. A do ključa nas je čakala še ena trnova pot ali bolje rečeno»koprivnata«pot seveda pa smo tudi to premagali! Lanskoletni 4. C so imeli pred svojim odhodom še eno dolžnost. Organizirali so predajo ključa, za dijake takrat še 3. letnikov. Dogo- dek je bil kot vsako leto združen z ulično četvorko, katere del so vsako leto tudi maturantje Srednje šole Slovenska Bistrica. Za ključ smo se borili vsi oddelki 3. letnika in 1. f. Za nas so imeli pripravljene zanimive naloge prenašanje klopi po poligonu, podajanje čebule iz ust v usta, prenašanje moke po slamici Po vsaki nalogi je izpadla najslabša skupina, v»grande«finalu smo tako ostali le še 3. a in 3. b. V prvem letniku je na fazanijadi sicer zmagal b-razred, tokrat pa smo se»ajeki«odločili, da se ne 4

5 Dogajalo se je Po napornih pripravah in vajah smo v družbi priredb uspešnic švedske skupine ABBA in v pridihu osemdesetih s pevskim zborom in šolskim bendom 23. junija 2011 v sklopu zaključne šolske slovesnosti Žanjem te, uspeh še zadnjič v šolskem letu 2010/2011 zasijali v soju luči in predstavili projekt z naslovom Mamma Mia!, za katerega smo skozi celotno šolsko leto pridno delali. Na zaključni slovesnosti ob koncu pouka so najprej podelili priznanja najboljšim, nato pa smo se s koncertom pevskega zbora, poimenovanim Večer z ABBO, poslovili od šolskega leta, ki je bilo polno novih doživetij in izkušenj. V polni športni dvorani naše šole smo skupaj s pevskim zborom in z nadvse talentiranim šolskim bendom (ki je, mimogrede, še vedno brez imena ) ter s solisti prepevali največje uspešnice skupine ABBA, ki je v svetu zaslovela z zmago na tekmovanju za pesem Evrovizije leta 1974, in sicer s skladbo Waterloo.V dvorani so tako odmevale njihove največje uspešnice, kot so Dancing Queen, Money Money Money, One Of Us, I Have A Dream, SOS, Chuiquitita, Fernando, Waterloo, The Winners Take It All, Honey Honey in Our Last Summer.Za piko na i smo naše druženje zaključili s pesmijo Mamma Mia in presenečenjem, ki smo ga pripravili za obiskovalce koncerta. V ritmu pesmi Mamma Mia smo priplesali pred oder, si nadeli očala (ki nam še sedaj kdaj pa kdaj prav pridejo ) ter odplesali in odpeli še zadnjo pesem, ki je bila na programu. Tako smo popestrili uspešen zaključek šolskega leta ter se polni novih izkušenj in zmag Večer z ABBO Rea Rus, 2. b podali na brezskrbne počitnice. Skratka, koncert je bil izpeljan super, kar nam sicer ne bi uspelo brez naše profesorice Nadje, zato prav njej gre posebna zahvala, saj je v projekt vložila veliko truda ter iz dneva v dan z nami pridno vadila in nas vse naučila. Prepričana sem, da nam brez nje ne bi uspelo. Prav tako gredo zahvale vsem profesorjem, solistom, bendu in vsem ostalim dijakom, ki so nas spodbujali ter nam pomagali pri izvedbi koncerta. Brez njih Večer z ABBO ne ni bil tako čaroben, kot je bil. 5

6 Dogajalo se je 6 Španci v Sloveniji Obiskali so nas naši španski prijatelji Po nestrpno pričakovanem in uspešnem koncu šolskega leta, polnega novih izkušenj in doživetij, je v naših glavah odmevalo le eno:»living for the day, worries far away!«zagotovo je za nas, člane pevskega zbora in šolskega benda, ena izmed nepozabnih izkušenj bila mednarodna izmenjava s pevskim zborom iz Lorce, mesta v Španiji. Mi smo svoje španske prijatelje obiskali februarja, oni pa so nam s svojim obiskom junija popestrili začetek počitnic. Kaj vse smo počeli, preberite v nadaljevanju Sobota, 25. junij 2011 Okoli pol dveh zjutraj smo se dijaki gostitelji počasi začeli zbirati na parkirišču naše šole, kjer smo Rea Rus, 2. b pričakali naše prijatelje iz sončne Španije. Končno se je po nekajminutnem čakanju v hladni sobotni noči izza ovinka pripeljal avtobus. Komaj sem čakala, da po štirih mesecih zopet preživim nekaj dni s svojo špansko prijateljico Albo, pri kateri sem bivala v Španiji. Ko je dobila svoj kovček, smo se odpravili proti domu. Za njo je bila dolga in naporna pot, zato smo malo poklepetali, nato pa šli spat. Tudi sama sem komaj čakala, da padem v objem svoje preljube postelje, saj sem bila precej utrujena, obenem pa sem zavedala, da bom naslednje štiri dni živela v ritmu španskega življenja, kar pomeni hoditi spat krepko čez polnoč. (In tako nekako je tudi bilo. ) Sobota je bila zamišljena kot dan z družino, ki so ga nekateri preživeli v obliki nakupovanja ali izletov. Nekateri so obiskali Mozirski gaj in Mariborsko Pohorje, mi smo pa smo se skupaj z Mašino družino in njeno Španko Marino odpravili na Golte, kjer je bilo precej zanimivo, saj sta se obe Španki (Alba in Marina) prvič peljali z gondolo. Malo ju je bilo strah, vendar sta preživeli. Nato smo ju peljali še do slapa Rinke, kjer sta prvič v življenju v živo videli slap. Dan je hitro minil, zato smo se odpravili proti domu. Zvečer smo na Cigonci pripravili zabavo za Špance, na kateri so vsi ZELO uživali. Nedelja, 26. junij 2011 Dopoldne smo se odpravili na Tri kralje. Z Albo in Marino smo najprej obiskali partizansko bolnišnico Jesen, nato pa pot nadaljevali proti gostišču Jakec, kjer smo z dijaki, s profesorji in starši preživeli dan. Sprehodili smo se do Črnega jezera, nato pa so potekale razne igre. Zvečer smo Maša, Nežka, Vanja, Urša, Eva, Karmen, Simona, Urška in jaz odpeljale svoje španske goste v picerijo na pico. (Hvala

7 Dogajalo se je bogu za Best, ki je bil v nedeljo celo odprt. ) Pridružilo se nam je še nekaj sošolk, ki niso gostile Špank. Nato sva z Albo odšli še v Dolce Vito, kjer sva se dobili s Saro in z Mariom (Alba + Mario = <3), nato pa smo se skupaj odpravili domov. Ponedeljek, 27. junij 2011 Ta dan so Španci preživeli na celodnevnem izletu po Sloveniji. Obiskali so Ljubljano, Postojnsko jamo in Bled, tudi z ladjico so se popeljali po Blejskem jezeru. Potihoma sem srčno upala, da bom ta dan lahko spala malo dlje in bo mami peljala Albo do šole, da meni ne bo treba vstati že navsezgodaj zjutraj Vendar so vsi upi bili zaman, saj me je mami vrgla iz postelje že ob Ko sem se vrnila domov, sem se zavila v odejo in nadaljevala s»počitniškim«spancem. Popoldne sem preživela z Mašo in Urško. Preden smo se odpravile do šole, kjer smo pričakale svoje prijatelje, smo si v gradu ogledale razstavo črno-belih fotografij. Z Albo sva večer preživeli v družbi Maše in Marine. Torek, 28. junij 2011 Dnevi so minevali zelo hitro in tukaj je bil že predzadnji dan našega druženja s Španci. Ker smo zvečer imeli koncert, smo najprej zjutraj imeli pevske vaje. Po vajah smo se odpravili v terme Ptuj, kjer smo uživali na toplem sončku, v bazenih in na toboganih. Popoldne smo doma imeli kosilo, nato pa sva se z Albo počasi odpravili proti šoli, kjer so sledile prve vaje obeh pevskih zborov za prihajajoč večerni koncert. Med odmorom smo se še do konca uredili v stilu osemdesetih. Ob se je začel koncert. Najprej je nastopil španski pevski zbor pod vodstvom profesorice Isabel Millán Díaz. Zapeli so Every Breath You Take, Imagine in pesem španskega pesnika Federica Garica Lorce, Nocturno IV. Nato je ob prepevanju uspešnic skupine ABBA sledil nastop našega pevskega zbora. Za konec smo skupaj s španskim zborom zapeli še dve pesmi Yesterday po našem izboru in Kumbaya my Lord po izboru španskega pevskega zbora. Po koncertu je sledila še pogostitev v jedilnici šole, kjer smo gostom postregli s tradicionalnimi slovenskimi jedmi, nato pa nam je španska dijakinja zaplesala flamenco, mi pa smo njih naučili plesati polko. Za piko na i nam je zaigral še šolski bend, nato pa smo se počasi odpravili domov, kjer sem Albi dala darila zanjo in njeno družino. Preostanek večera sva preživeli z Marino in Mašo. Sreda, 29. junij 2011 To je bil zadnji dan našega druženja s španskimi prijatelji. Zjutraj se je Alba poslovila od dedija in babice, saj je popoldne odhajala nazaj domov v Španijo. Zbrali smo se v šoli, kjer so imeli Španci uro učenja slovenščine. Nato smo jim razkazali šolo, nad katero so bili navdušeni. Sledil je sprejem pri županu, nato pa smo imeli še nekaj prostega časa za druženje ter krajše nakupe in sprehode po mestu. Ob 14. uri smo se vrnili v šolo, kjer smo imeli kosilo, nato pa je sledil še zadnji nagovor španskih in slovenskih profesorjev, ki so sodelovali v izmenjavi. Bližal se je čas slovesa S solzami v očeh smo se poslovili ter si obljubili, da se kmalu zopet vidimo. Nato so se naši prijatelji odpeljali proti Trstu, od koder so poleteli nazaj v Španijo. Tako je minilo pet nepozabnih dni druženja s prijatelji iz sončne Španije. Med nami so nastale močne prijateljske vezi, za katere upamo, da se ne bodo prekinile. Ta izmenjava je bila odlična priložnost za pridobivanje novih izkušenj in lepih spominov, obenem pa tudi za spoznavanje drugih kultur in drugačnega načina življenja, za učenje tujega jezika in nepozabno druženje. 7

8 Dogajalo se je Akcija odstranjevanja japonskega dresnika Julija Leskovar, 2. b Junija 2011 smo na Srednji šoli Slovenska Bistrica imeli organizirano akcijo odstranjevanja japonskega dresnika invazivne rastline, ki vedno bolj in bolj ogroža tudi naše mesto. Udeleženci te akcije so uporabljali različne metode odstranjevanja z namenom, da odkrijejo čim bolj učinkovito metodo za naslednja leta. Pri prvi metodi so uporabili črn polivinil. Kot drugo metodo so preizkusili metodo škropljenja listov grma, vlivanje herbicida v porezana stebla, kot tretjo pa so na enem izmed grmov uporabili sol, raztopino iz namočenih kopriv in vlivanje mavrične kisline v porezana stebla grma. Pri zadnji metodi so poizkusili izkopavanje grma s koreninami. Ugotovili so, da sta potencialno uporabni metodi zaenkrat le uničevanje s herbicidom in prekritje grma s črnim polivinilom. Slednja je zagotovo bolj ekološka in za zdaj tudi kaže boljše rezultate od herbicida. Grme bodo še naprej opazovali. 8

9 Dogajalo se je FAZANIJADA 2011 (Frrr! Frrrr! Frrrrr! ) Lara Gril, 1. b Prvi september. Dan, ko kraljujejo koruza, čili, predvsem alkoholni flomastri in druge»zadevščine«, ki niso ravno prijetne za tistega, ki ga doletijo. To je dan, ko v vse srednje šole vstopijo novinci. Fazančki, po naše. In tega dneva, ki se po navadi zavleče tudi za kak teden, se veselijo vsi»stari mački«na šolah (torej 2., 3. in 4. letniki). Tudi letos je bilo tudi pri nas zelo pestro. Zmagovalci fazanijade 2011 so bili, kot je pri nas že nekajletna tradicija, dijaki 1. b. Na tokratni fazanijadi so se vrstile različne naloge: od petja»največjih uspešnic«, kot so popevke Fredija Milerja in Bepopa, do pantomime (kokoš v pečici, horda podivjanih konj, lačni prašički, čebela na cvetu ) ter merjenja igrišča z vžigalicami (kar je bilo povsem nesmiselno, saj nihče od organizatorjev ni dejansko izmeril dolžine ). Za konec pa so fazani morali namočiti svoje glave v brezimensko brozgo, iz katere je bilo razvidno, da organizatorji niso varčevali s tabaskom, z moko, začimbami ter kdo ve, s čim še. Med vsem tem pa so morali z usti poiskati zrna koruze in jih nato spustiti v moko. Na koncu so bili vsi videti fenomenalno! Vendar so vsi preživeli in fazaniranje se je nadaljevalo še kar dva tedna, tako da ni bilo dijaka prvega letnika, ki na sebi ne bi nosil vsaj enega F-ja. Ni kaj, dobro ste nas obdelali, po ravnateljičinem okusu celo preveč, saj je zagrozila, da naslednje leto fazaniranje odpade To pa se nikakor ne sme zgoditi! Bodoči fazančki, pazite se! Frrr! 9

10 Dogajalo se je : Atletsko področno tekmovanje Lučka Goričan, 3. a Nekoč pred davnimi časi se je skupina deklet odpravila na tekmovanje iz atletike Pa dobro, mogoče se tega dne ni odvijala prava pravljica, ampak bilo je dokaj blizu , na sončen četrtek, sem se skupaj s skupino deklet, z dvema trenerjema in skupaj s svojim fotoaparatom ter fotoaparatom naše Monike odpravila na področno tekmovanje iz atletike. Tokrat so Srednjo šolo Slovenska Bistrica predstavljala le dekleta. Dobre volje smo prispeli na stadion, kjer so se naše športnice začele ogrevati za tekmovanje v naslednjih disciplinah: met krogle, tek na 100 m, skok v daljino, skok v višino, tek na 400 m, tek na 1000 m in štafeta 4 x 100 m. Med posameznicami so najbolj izstopale Nejka Čerič z zmago v teku na 100 m, Danaja Dover z zmago na 400 m, Lara Gril z drugim mestom v skoku v višino ter Staša Trajkovič z drugim mestom v skoku v daljino. Prav tako so tudi druge tekmovalke, med njimi Nives Korošec, Veronika Novak, Patricija Fijavž, Sara Jurič, Anja Fridrih, Katarina Okrožnik, Urša Pantar - Novak, Vita Petek Regoršek in Monika Pušaver, dosegale dobre rezultate. Dekleta so osvojila še drugo mesto v štafeti ter se povzpele na tretje mesto v skupnem seštevku ter prejele pokal. S skupnim zbirom točk (8353) so se uvrstile na finale atletskega ekipnega tekmovanja. Verjamem, da nas bodo tudi v finalu odlično zastopala, jaz pa bom zadovoljna, da lahko iz njihovih zmag»izvlečem«nekaj interesantnih fotografij. 10

11 Dogajalo se je Maja Drame, 1. b Kostanjev piknik se je zgodil na enega izmed redkih oktobrskih sončnih dni. Po napornem pouku se je seveda prilegla zabava misli so lahko odplavale stran od popolnoma nelogičnih algebrskih izrazov in linearnih funkcij. Vonj po pečenem kostanju se je širil po Bistrici in smeh se je slišal na daljavo. Seveda je bilo poskrbljeno tudi za pijačo! Na izbiro je bil tudi sveži mošt, ki so ga prinesli pridni bistriški vinogradniki. Moral pa si biti tudi pazljiv, da nisi v kostanju naletel na kakšno nepričakovano presenečanje črvička. Na pikniku je bilo poskrbljeno za vse. Starši so uživali v pogovorih s profesorji ter se informirali o novih ocenah, zapisanih v redovalnicah, seveda o tistih zelo ostro zašiljenih. Profesorji»bolj športnega duha«pa so pokazali, da obvladajo tudi nogomet in se pomerili z dijaki. Rezultat pa je bil neznan, torej bo treba tekmo naslednje leto ponoviti. Profesorice pa so se pomirile v odbojki. Tudi kar nekaj navdu- šencev košarke se je našlo, če so jim seveda nogometaši odstopili igrišče, kar pa je bilo težko, saj vsi vemo, da je nogomet pač nogomet. Igranje badmintona ni bilo mogoče, saj je veter nosil žogico na vse strani in če si jo želel odbiti, si moral za njo skakati kot kakšen norček. Kmalu jih je večina obupala. Sončen dan, poln zabave, smeha in za celo leto pojedenega kostanja, se je počasi približeval h koncu. Utrujeni od zelo naporne rekreacije smo se počasi odpravili vsak na svojo stran domov. 11

12 Dogajalo se je Julija Leskovar, 2. b Italijansko-slovensko Kakor leta poprej so tudi letos na našo šolo prišli dijaki iz tuje evropske države Italije. V sklopu programa Comenius so prišli Claudio Messina, Federica La Placa, Rossella Venturella in Andrea Lombardo, ki so pri dijakih naše šole bivali kar tri mesece. Skupaj z njimi so si v tem času ogledali večja mesta po Sloveniji, odšli tudi na nekaj pohodov ter z 2. b- oddelkom preživeli šolo v naravi v domu Planinka na Bočko-Slivniškem Pohorju. Comenius je namenjen dvigu kakovosti šolskega izobraževanja v Evropi, mladim omogoča spoznavanje in razumevanje evropske kulturne in jezikovne raznolikosti ter pridobivanje osnovnih spretnosti, potrebnih za njihov osebni razvoj, prihodnje zaposlovanje in aktivno evropsko državljanstvo. Andrea Lombardo:»This experience gave me the opportunity to discover new places, new cultures and meet new people and new prijateljstvo friends, that I will never forget. The emotions felt during those three months in Slovenia are indescribable. The hospitality and kindness of the Slovenes will always remain in my mind.«prav tako bodo v sklopu programa Comenius odšli v Italijo dijaka Mihael Bukvič in Domen Krošel ter dijakinji Nives Korošec in Sara Jurič. Tudi oni bodo preživeli tri mesece v družbi italijanskih prijateljev ter v spoznavanju italijanske kulture in učenju jezika. 12

13 Osrednja državna Dogajalo se je proslava ob dnevu Rudolfa Maistra Katarina Kores, 3. a V sredo, , ob se je v športni dvorani Srednje šole Slovenska Bistrica pričela osrednja državna slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra, ki je nastala v organizaciji Pohorskega društva»general Maister«, Zveze društev»general Maister«in občine Slovenska Bistrica. V osrednjem delu prireditve sta zbrane nagovorila župan Slovenske Bistrice dr. Ivan Žagar in predsednik Zveze društev Rudolfa Maistra mag. Milan Lovrenčič, slavnostni govornik pa je bil predsednik države dr. Danilo Türk. Na začetku proslave je oktet Planika zapel državno himno ter himno Zveze društev Rudolfa Maistra Slovenec sem. Uradnemu delu je sledil kulturni program, v katerem so se predstavili oktet Planika z umetniškim vodjo Ignacem Pančičem ter s pesmima N mau čriez jizaro in Oj, Triglav, moj dom, Ema Žagar je recitirala pesem Kaj pač to je domovina, otroški pevski zbor Črešnjevec z zborovodkinjo Franjo Kmetec in s pianistko Vesno Govedič je zapel pesem Vetrc. Kot predzadnji nastopajoči je Domen Krošel odlično»odigral«odlomek iz Cankarjeve povesti Kurent, dogajanje pa je zaključil pevski zbor Srednje šole Slovenska Bistrica z bendom ter solistkama Tadejo Mlakar in Franjo Gomaz, ki so pod vodstvom Nadje Stegne in Robija Novaka zapeli pesem Med iskrenimi ljudmi. Prireditev je povezovala Tanja Hrastnik, dogajanje pa sta neposredno prenašala RTV Slovenija in Radio Maribor. Prireditvi je sledila še pogostitev v jedilnici šole. 13

14 Dogajalo se je Vita Petek Regoršek, 4. a Študijska tržnica V sredo, , je na Srednji šoli Slovenska Bistrica potekala študijska tržnica, na kateri se je predstavilo več kot 40 izvajalcev različnih vladnih in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z osebnostno rastjo, zaposlovanjem in izobraževanjem. Predstavilo se je več višjih in visokih šol ter fakultet, pa tudi nekateri delodajalci in organizacije, ki skrbijo za podporo in organizacijo študija Študijska tržnica je ponujala odgovore na različna vprašanja dijakov tretjega in četrtega letnika, ki se bližajo zaključku šolanja ter že premišljujejo o možnostih za nadaljevanje svoje izobraževalne ali poklicne poti. Dijaki smo tako dobili koristne odgovore, informacije, mnenja in pojasnila. Organiziranih je bilo več kot 30 predavanj ter več zanimivih predavanj o vprašanjih, s katerimi se soočajo dijaki pred izbiro študija in kariere: vprašanja o lastnem potencialu, štipendijah, študiju v tujini, zaposlitvenih trendih v zadnjih letih, premagovanju pasti študentskega življenja ter različnih kariernih poteh. Izvajalci predavanj so bili predstavniki fakultet, Slovenske vojske, policije, Zavoda RS za zaposlovanje Slovenska Bistrica, šolskih centrov, predstavniki projekta Barvni potencial in drugi. 14

15 Praznično obarvano Dogajalo se je BOŽIČNO-NOVOLETNE DELAVNICE Katarina Kores, 3. a 15. decembra so na naši šoli potekale božično-novoletne delavnice. Dijaki in učitelji smo namreč ustvarjali božične-novoletne izdelke, ki smo jih nato prodajali na že tradicionalnem dobrodelnem bazarju po božično-novoletnem koncertu. Po malici smo se torej zbrali v matičnih učilnicah, kjer so nas razredniki seznanili z načrtom dela in navodili za izdelavo posameznih izdelkov, nato pa nas prepustili naši domišljiji. Seveda pa učitelji ne morejo iz svoje kože, zato so nas med našim ustvarjanjem ves čas usmerjali in spodbujali. Vsak razred je bil zadolžen za»svoj«izdelek. Nekateri so tako pekli piškote, drugi pa izdelovali darilne vrečke za le-te. Tudi svečke smo okraševali, izdelovali okraske za božično-novoletno smreko, venčke, svečnike, zapestnice in ogrlice ter še mnogo drugih zanimivih stvari. Prav tako smo izdelali različne okraske ter z njimi praznično okrasili svoje matične učilnice. 15

16 Dogajalo se je TRADICIONALNI BOŽIČNO-NOVOLETNI KONCERT Z GOSTJO ALENKO GODEC Maša Vidmar, 2. a 16 Mesec december, izjemno vzdušje v nabito polni šolski dvorani, polni pričakovanja. Ponovno smo bili v pričakovanju že tradicionalnega božično-novoletnega koncerta Srednje šole Slovenska Bistrica. Pred začetkom koncerta nam je naša fenomenalna zborovodkinja Nadja Stegne zaupala, kaj si na koncertu najbolj želi da vsi uživamo. In seveda smo! Svojo energijo smo prenesli tudi na vse poslušalce v dvorani. Naš slavni pevski zbor so z izjemno glasbo spremljali Andraž in Tim ter Andraž, Tim, Žan in Anže, člani šolskega benda. (Prosim, omislite si že ime! ) Na lanskem koncertu smo prepevali pesmi skupine ABBA, ki so marsikoga v mislih popeljale leta nazaj, letos pa so te pesmi zamenjale naše dobre stare slovenske popevke. Uživali smo v naših že legendarnih uspešnicah, kot so Med iskrenimi ljudmi, Zemlja pleše in Kjer se nasmeh konča, ob znani melodiji smo zapeli in se spomnili otroških dni skupaj z Mačkom Murijem, Ana (s pesmijo Vsi ljudje hitijo) in Lucija (s pesmijo Brez besed) sta dokazali, da imamo izjemne solistke, Lucija in Damjan pa sta nas s pesmijo Ti si moja ljubezen navdušila in očarala. Letošnji koncert je bil nekaj posebnega tudi zaradi naše glasbene gostje, ene izmed najboljših slovenskih pevk vseh časov Alenke Godec! Ni nas navdušila le s svojim odličnim glasom in z nastopom, temveč tudi s svojo osebnostjo in preprostostjo, pa tudi s svojimi škornji z zelooo visokimi petami. Povedala nam je, da je pri nas zelo uživala bila pa je še posebej navdušena nad našim bendom in pevskim zborom! Pohvaljeni smo bili torej od prave profesionalke in zdi se mi, da se nam v prihodnosti še obeta kakšen skupni koncert. Naša gostja je zapela pesmi Ne pozabi na stare čase, Življenje je lepo, Ti si moja roža. Skupaj smo»zažigali«s pesmima Dan ljubezni, Vsak je sam, pridružila se nam je tudi pri zadnji pesmi, ko smo skupaj zaželeli Srečno novo leto. Koncert je popestril Božiček, ki kot zlata ribica izpolni tri želje, ki se resnično izpolnijo. (No, vsaj meni so se že! ) Skratka, koncert je uspel odlično, Božiček pa nam je izpolnil največjo željo, saj smo na koncertu uživali vsi! Vse, ki pa na koncert niste prišli, lahko potolažim le s tem, da niste veliko zamudili Zamudili ste namreč ogromno!!!

17 Roger Waters (Pink Floyd) COOLtura Zrušili smo zid v Zagrebu Rea Rus, 2. b Ni ga na svetu junaka, ki še ni slišal za legendarno skupino Pink Floyd. Njihova glasba je glasba generacij. Od tistih, ki imajo danes že sive lase in so v mladosti rasli skupaj z njihovo glasbo, do tistih, ki se še rodili niso, ko je skupina že doživela svoj razpad. Leta so minevala, a njihova glasba je ostajala. Natanko ob 30. obletnici izdaje albuma The Wall se je Roger Waters, bas kitarist skupine Pink Floyd, odločil, da svetu še zadnjič v živo predstavi celoten album. Ta turneja naj bi bila zadnja priložnost, da slišimo glasbo legendarnega benda izpod strun enega od originalnih članov zasedbe. Nam najbližje je nastopil v Milanu, Budimpešti in Zagrebu. Z bratom sem si njegov nastop ogledala v Zagrebu, kjer je nastopil 13. aprila Koncert je bil prava perfekcija zid, animacije, zvočni efekti, pirotehnične eksplozije, velikanske lutke in še marsikaj. Če na kratko povzamem, je The Wall zgodba o grajenju navideznih zidov. Glavni junak je rockovski zvezdnik Pink, katerega oče se ni vrnil iz vojne, vzgajala pa ga je zaščitniška mama. Pink se pogreza v svoj osamljen svet ter si okoli sebe gradi nedosegljivo visoke zidove. Koncert se je začel ob 20. uri. V prvem delu koncerta se je na odru gradil zid. Waters je prepeval pesmi s prvega CD-ja albuma The Wall, izmed katerih so najbolj znane Another Brick In the Wall, Mother in Young Lust. Nato je sledil 15-minutni premor. Drugi del koncerta se je začel umirjeno s pesmijo Hey You z drugega CD-ja albuma The Wall ter se nadaljeval z ostalimi uspešnicami, med njimi sta bili najbolj znani Comfortably Numb (meni osebno najljubša ) in Run Like Hell. Po dveh urah fenomenalne predstave, ob zvokih pesmi The Trial ter vzklikih publike»tear down the wall!«se je zid podrl Waters in spremljevalna skupina The Bleeding Heart Band so prikorakali med porušene opeke in zaigrali še zadnjo pesem Outside The Wall. Koncert je bila prava paša za oči in verjetno še kar nekaj let ne bomo naleteli na podobno tovrstno umetnijo Rogerja Watersa, ki je v več intervjujih povedal, da se zidovi gradijo med državami, ljudmi in svetovi, včasih pa jih je dobro porušiti in začeti znova 17

18 COOLtura Shakira, Shakira... Rea Rus, 2. b 18 Pravijo, da se najboljše stvari zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ Že nekaj let sem močno upala, da se bo Shakira morda le ustavila na kakšnem koncertu v naši bližini. Nekega hladnega februarskega jutra, po prihodu iz Španije, sem na hitro pregledala koncertne novice. Povsem nepričakovano sem zagledala novico o prihajajočem koncertu Shakire v Gradcu. In ja, najboljše stvari se zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ! Pa še kako to drži! Nekaj tednov kasneje sem naročila vstopnice ter počasi začela odštevati dni do tistega lepega junijskega dne Če se v začetku junija pri nas ni nič dogajalo, je zagotovo bilo veselo ob jezeru Schwarzl See v neposredni bližini Gradca, kjer je potekal See Rock Festival, na katerem je 10. junija 2011 v sklopu turneje The Sun Comes Out World Tour nastopila tudi Shakira. Zbudila sem se v lep, sončen, vroč, predvsem pa težko pričakovan petek, 10. junija, za katerega sem od dneva, ko sem izvedela za koncert, vedela, da bo nekaj posebnega. In bil je vsaj z glasbenega vidika, saj so se na ta dan v naši bližini odvijali kar trije koncerti Sting je s simfoniki prepeval v Ljubljani, ameriška zasedba 30 Seconds To Mars se je ustavila v Zagrebu, z Nives pa sva obiskali koncert Shakire v Gradcu.»Vstopnico imam, denarnico, mobitel in fotoaparat tudi, kaj drugega pa tako ne rabim. Ja, nič Greeeemoooo!!!«Komaj sem čakala, da odidemo od doma, saj je bil pred menoj noro dober večer. Ko smo prišli v Gradec, sta mami in brat naju z Nives odložila ob jezeru Schwarzl See, kjer je potekal koncert, onadva pa sta nadaljevala pot po opravkih. Z Nives sva se napotili proti vhodu na koncertno prizorišče. Koncert je potekal na prostem, tik ob jezeru. Ko so pregledali najini vstopnici, sva se postavili v vrsto za boj za najboljšo pozicijo, kar nama je tudi uspelo, saj sva si»priborili«prvo vrsto v parterju, ki je bil tik za t. i.»golden circle«z odličnim pogledom na oder. Sonce je pripekalo in minute so minevale po polžje počasi. Organizatorji festivala so poskrbeli tudi za predskupino, da nam ne bi bilo preveč dolgčas med čakanjem na nastop zvezde večera, zato je nekaj minut pred osmo zvečer nastopila nemška skupina Frida Gold. Po njihovem nastopu je sledila priprava odra in nato se je začelo... V tistem trenutku, ko je bend začel igrati začetek pesmi Why Wait, se mi je zdelo, kot da sanjam. Ko je Shakira v ritmu glasbe priplesala na oder, polna energije in nasmejana, ter nas pozdravila z besedami»good evening Graz!«, sem končno dojela, da to le niso sanje, ampak resničnost. Shakira je koncert začela s svojimi starejšimi hiti. Pet srečnic je dobilo priložnost, da so med pesmijo Whenever Wherever skupaj z njo na odru odplesale delček koreografije. Nato je nadaljevala z bolj umirjenimi pesmimi. S kitaro v roki je zapela balado Inevitable, za katero je povedala, da jo je napisala v svojem rodnem kraju Baranquilla v Kolumbiji. Sledili sta dve priredbi, prva El Nay A'atini Nay, ki jo v originalu poje arabska pevka Fairuz, in druga, pesem skupine Metallica, Notthing Else Matters. Nato so sledile še novejše pesmi, nekatere znane in nekatere malo manj znane, kot so Gypsy, La Tortura, Sale el Sol, She Wolf, Loca in še mnoge druge Shakira ni le odlična pevka, prav tako je odlična plesalka, saj je polna energije migala z boki in pokazala odlično obvladanje trebušnega plesa. Šov se je počasi bližal h koncu Svoj koncert je Shakira zaključila z dvema nedvomno največjima hitoma Hips don't lie in Waka Waka. Skratka, koncert je bil suuuper! Z Nives sva uživali vsako sekundo in če bi imela priložnosti, bi ta večer ponovila še enkrat in še enkrat in še enkrat in Naj še fotografije povedo delček zgodbe

19 S šolo izven šole Španija Dva pevska zbora, ena zgodba Z našim pevskim zborom smo se februarja odpravili na prav posebno dogodivščino na izmenjavo pevskih zborov v Španijo. Pri nas je še pela zima bela, ko smo se zvečer 16. februarja 2011 odpravili z avtobusom in s kombijem na letališče v München. Naše potovanje pa se je zakompliciralo že 200 metrov stran od šole. Gospa ali gospodična, ki je želela vzvratno zapeljati s parkirišča na cesto, je spregledala naš»majhen«kombi in povzročila prometno nesrečo. Sicer ni bilo posebne škode, nam je pa čakanje na policijo in vse, kar je povezano s postopki po nesreči, vzelo kar nekaj dragocenega časa. Ko smo že mislili, da je nevšečnosti konec, se nam je na avtocesti pokvaril avtobus, menjalnik je pre- nehal delovati in avtobus je lahko vozil le še v 4. prestavi, torej 70 km na uro. Pojavilo se je vprašanje, ali bo avtobus pravočasno pripeljal na letališče. Imeli smo res veliko srečo, na letališče smo prispeli dovolj hitro, da smo se še vsi uspeli prijaviti in tako za las ujeti letalo. Poleteli smo proti Španiji, kjer so nas pričakali naši gostitelji, naši španski prijatelji. Tisti dan smo si ogledali mesto Lorca in njihovo šolo, zvečer pa smo utrujeni zaspali. Naslednji dan smo se udeležili španskega pouka, se povzpeli na grad, popoldan pa nas je čakala vaja za skupni koncert. Zvečer so nam naši španski prijatelji do potankosti razkazali svoje mesto. Sobota je bil dan za obisk mesta Murcia in tudi dan za naš velik skupni koncert. Občinstvo je bilo navdušeno in osuplo nad»našo«abbo! Nedeljo, dan namenjen počitku in druženju z našimi španskimi družinami, je vsak izmed nas preživel na svoj način. Moja španska družina me je popeljala na morje, na kosilo in bowling, kjer smo se dobili z ostalimi prijatelji, s španskimi in slovenskimi. Preživeli smo čudovit in sproščen popoldan. Dnevu počitka in užitka je sledil celodnevni izlet v Granado. Čudovito mesto z osupljivim gradom in s spektakularnimi grajskimi vrtovi. Žal pa je prehitro napočil trenutek, ko smo se morali posloviti od svojih začasnih družin ter novih prijateljev. Polni novih izkušenj in poznanstev smo v torek»poleteli«nazaj v Slovenijo. Katja Mesarič, 4. a 19

20 S šolo izven šole Rim Lučka Goričan, 3. a Željni ponovnega izleta po Evropi, smo se večina dijakov 3. a odločili, da mora za Budimpešto slediti še večni Rim. Zbrali smo se v poznih večernih urah, skupaj z ostalimi, ki so se prijavili na popotovanje, ter se po dvanajstih urah vožnje zbudili v Rimu. Z metrojem smo se odpeljali naravnost do postaje Colloseo. Izstopili smo in BUUM. Pred nami je stala ena izmed največjih evropskih znamenitosti, Kolosej. Ogledali smo si ga od zunaj in tudi od znotraj. Sprehodili smo se še skozi Forum Romanum, Vatikan, Beneško palačo ter mestno hišo. Izmučeni, malo od vožnje in malo od ogledov, smo se zapeljali nekaj kilometrov iz Rima ter se nastanili v hotelu, kjer smo»spali«celo noč. Naslednji dan je sledila dolga vožnja do mesta Neapelj ali po naše»la Smetišče«. Ogledali smo si tudi sedaj razpadajoče Pompeje ter se podali na vrh trenutno nedelujočega vulkana Vezuv. Že čisto izmučeni smo imeli tudi tretji dan na vrsti kup ogledov po samem Rimu. Še enkrat, ampak tokrat pobližje, smo si ogledali Vatikan. Na trgu smo iskali poštne nabiralnike, se dali narisati, kupili risbe Koloseja in zadnje spominke za naše najdražje ali pa smo pojedli kaj dobrega. Med vsemi rimskimi znamenitostmi smo si ogledali tudi Panteon ter Fontano di Trevi, pri kateri smo jedli najboljši sladoled na svetu! Čeprav nas je Rim kar dobro»zdelal«, smo videli mnogo in še več. Upamo le, da besede naše»vodičke«veljajo namreč legenda o Fontani di Trevi pravi, da si vsak, ki v fontano vrže kovanec, zagotovi, da se bo v čaroben Rim zopet vrnil nekoč

21 S šolo izven šole Kreativni tabor na Pohorju Monika Zorko, 3. a Od do smo se z majhno skupino dijakov SŠSB podali na kreativni tabor na prečudovit Smolnik na Pohorju, kjer smo poslušali svoj notranji jaz, razvijali svojo kreativnost in ustvarjalnost ter se ne nazadnje neizmerno zabavali. S tremi animatorji (z Ano, Livio in Rokom), z dvema»nadzornicama«(z gospo Manico in Lauro) ter s sedmimi radovednimi ustvarjalci smo se bolje spoznavali, ustvarjali svoje slike in glasbo, se posvečali jogi ter smejali do zgodnjih jutranjih ur. Skratka ta vikend je bil nepozaben ali še bolje povedano bil je legendaren. 21

22 S šolo izven šole»mami, jaz pa grem na Dansko septembra!«in glej ga zlomka stvar se je uresničila! sem se po zaslugi učiteljskega zbora SŠSB ter naše drage ravnateljice skupaj z Vito odpravila na pot proti Ljubljani, kjer je čakal velik rdeč avtobus. Avtobus, na katerem sem kar videla črke D, A, N, S, K in A, pa čeprav jih tam ni bilo. Še vedno nisem dojela, da zanimivem ogledu pa nas je čakala zabava»v naši preteklosti«, in sicer iz obdobja kock LEGO. Odpravili smo se v Legoland! Zabavali smo se do večera, zvečer pa smo po pevski vaji trdno zaspali. Prišel je ponedeljek in z njim eden izmed dogodkov, na katerega nisem vedela, kako naj odreagiram, čeprav sem zanj vedela že dosti prej. To je bila delitev med danske smo drugič predstavili Slovenijo, spoznali Slovenki, ki tukaj tudi začasno bivata, ter se imeli od vseh večerov najboljše. Vrnili smo se v Kopenhagen. Zadnja dva dni smo si ogledovali Kopenhagen in njegove znamenitosti kip Male morske deklice in grad Rosenborg, kjer hranijo kraljeve dragulje. Oglasili smo se na slovenskem veleposlaništvu na 22 Danska od blizu se bom čez nekaj ur najbrž sprehajala po Danski. S kovčki sva z Vito čakali na parkirišču ter gledali vse neznane obraze, s katerimi sva teden dni uživali in se veselili. Po 21-urni vožnji, ki je minila, kot bi mignil, smo se ustavili ob cesti ter se pripravljali na izstop. Še vedno sem se spraševala, ali je res ali le sanjam. A bilo je resnično! Da sem na Danskem, sem dojela šele, ko me je nekdo ogovoril v danščini, jaz pa nisem imela pojma, kaj za vraga hoče od mene. Bili smo na otoku Romo. Kilometri peščene plaže, posute s školjkami in na koncu plaže Severno morje. Ker smo prispeli prvo soboto v mesecu, ko je veter ravno pravšnji, smo na nebu lahko videli na milijone papirnatih zmajev. V morje smo namočili noge, se odpravili nazaj na avtobus ter se zapeljali do Askov Højskole, ki je bila naše bivališče naslednji dve noči. Naslednji dan, ko smo se že dodobra spoznali vsi, ki smo na Dansko potovali, je avtobus po eni uri vožnje prispel v 1300 let staro mesto Ribe, kjer smo si ogledali vikinški muzej. Po tem malo manj Lučka Goričan, 3. a gostitelje. Na poti do njih oziroma do njihove šole smo se ustavili pri skulpturah štirih mož. Po prihodu na Morse gimnazijo smo bili razdeljeni v skupine h gostiteljem. Odpeljali so nas na svoje domove, zvečer pa smo se vrnili na šolo, saj smo imeli prvo predstavitev Slovenije, prvi slovenski večer. Vsi, polni treme, smo očitno predstavili Slovenijo v zelo dobri luči, saj so bili naši gostitelji navdušeni. Sledila je še konkretna, prava slovenska zabava. Že smo prebili noč in morali smo se posloviti od gostiteljev. Odpravili smo se proti Arhusu, si ogledali staro mesto, nato pa se z avtobusom zapeljali na najvišjo»goro«danske Ejer Bavnehøj (173 m). Obiskali smo tudi muzej enega največjih pravljičarjev, Hansa Christiana Andersena. Zapeljali smo se v Kopenhagen, glavno mesto Danske, ter imeli prost večer v hostlu. Naslednji dan je zopet sledil ogled enega izmed vikinških muzejev, a tokrat v Roskildu. Ogledali smo si še gradova Frederiksborg in Kronborg. Tisti večer nas je gostila internacionalna danska šola. Tukaj Danskem ter si ogledali še danski parlament. Zvečer smo se zabavali v zabavišču Tivoli. Na dan odhoda smo si Kopenhagen ogledali tudi z morja in zvečer, še zadnjič, predstavili Slovenijo veleposlanikom svetovnih držav. Zelo težko smo se odpravili na avtobus, saj smo vedeli, da je naslednja postala Ljubljana. Neskončno sem uživala, spoznala neverjetne ljudi in prijatelje ter pridobila neprecenljivo izkušnjo. Še enkrat bi se zahvalila Srednji šoli Slovenska Bistrica, da mi je omogočila to nepozabno potovanje. Hvala!

23 Katja Mesarič, 4. a S šolo izven šole Maturantska ekskurzija v Grčijo 4. A, 4. B in 4. C (september 2011) Dnevnik potovanja po nori, vroči in zgodovinsko zelo bogati Grčiji Ponedeljek, Prišel je težko pričakovan ponedeljek in sonce je komaj pokukalo na plano, ko smo se mi že peljali proti ljubljanskemu letališču Jožeta Pučnika. Poleteli smo na Zakynthos, ki pa si ga žal nismo imeli časa ogledati, saj nas je v pristanišču že čakal trajekt, ki nas je ponesel na čudovito grško celino. Ko smo že mislili, da je naše vožnje konec, so nas»razveselili«z dejstvom, da nas do Aten čaka še 5 ur vožnje z avtobusom. Zvečer smo bili sposobni le še kot domine popadati v postelje. Torek, Dobro jutro! Že pred zajtrkom nas je čakala rekreacija, jedilnica se je namreč nahajala v osmem nadstropju hotela, dvigalo pa ni najbolje funkcioniralo. Po zelo obilnem zajtrku smo odšli na Akropolo, ki nas je od vseh ogledov najbolj navdušila, ogledali smo si tudi atenski stadion in menjavo straže pred parlamentom. Nato nas je spet čakala vožnja z avtobusom do Delfov, le-ta pa je bila najbolj adrenalinska od vseh, saj so bile nekatere ulice tako ozke, da smo se komaj prebili skozi z našim»double-deckerjem«. V Delfih smo obudili znanje zgodovine iz prvega letnika, saj smo si ogledali arheološko najdišče in muzej. Na srečo smo tisti dan prišli v hotel že popoldne, zato smo imeli časa na pretek, da smo se uredili in pripravili na večer, saj nas je zvečer čakala prva»žurka«. Tisto noč smo plesali kot že dolgo ne. Sreda, Če se ponoči predolgo zabavaš, jutro zmeraj nastopi prehitro. Tokrat smo se celo razveselili nekaj urne avtobusne vožnje, ki nam je dala možnost, da nadoknadimo nekaj ur spanca. Vozili smo se po Grčiji do Meteore, kjer so čudoviti samostani, sezidani na skalah. Ti so nas zelo navdušili, saj človek kar ne more verjeti, kako so to uspeli 23

24 S šolo izven šole zgraditi pred tisoč leti, brez vse tehnologije, ki je na voljo dandanes. Zvečer pa nas je čakal otok Krf»final destination«.»dress code«za zvečer je bila bela majčka. Animatorji so nam prinesli flomastre in zabava se je začela. Na koncu večera ni bilo več niti majhnega prostorčka na majčkah, ki ne bi bil popisan. Spet smo se zabavali in plesali dolgo v noč. Četrtek, Četrtek, dan, ki je bil namenjen malo daljšemu spancu in lenarjenju na plaži. Odpeljali smo se na Glyfado, eno najlepših peščenih (ali bolje rečeno»mivkastih«) plaž, ki sem jih kdaj koli videla. Ves dan smo čofotali po vodi, se sončili, lenarili, imeli smo igre na plaži in tudi v mivko smo zakopali marsikaterega sošolca in tudi profesorja. To je bil zagotovo najzabavnejši in najbolj sproščen dan v tednu, edina težava je bila, da smo mivko»tuširali«s svojih teles še tri dni! Četrtkov večerni»dress code«je bila oranžna barva, vsak je imel na sebi nekaj oranžnega, majico, hlače, čevlje ali kot v mojem primeru oranžen trakec okoli zapestja. Petek, Petek, naš zadnji dan na otoku. Zjutraj nas je na obali čakala ladjica, ki nas je popeljala po morju, večkrat smo se ustavili kar sredi ničesar, poskakali v vodo, če pa so bile kje v bližini skale, so najpogumnejši že kar plezali in nato skakali v morje. Zvečer pa nas je čakala malo večja ladjica oziroma kar trajekt, ki nas je popeljal do celine, tam pa smo počakali na res ogromno ladjo, na kateri nam je bilo usojeno preživeti zadnjo noč in tudi del zadnjega dne maturantske ekskurzije. Sobota, Če se ozreš skozi okno, vidiš širno morje, če postopek ponoviš čez eno uro, čez dve ali tri, je rezultat še zmeraj enak. Tako je bilo skoraj 16 ur. Noč na ladji smo nekateri prespali v kabinah, drugi v»spalkah«po hodnikih in tudi na palubi, nekateri pa seveda sploh niso potrebovali spanja. Da bi nam skrajšali dopoldne na ladji, sta nam animatorja Neža in Jasmin z»vodičko«majo pripravila podelitev priznanj. Podelili so nam priznanja za prav posebne dosežke od kategorije Igranje smrkcev na telefonu v diskoteki do kategorije Vsaki dan ga»šaflam«. Po dolgi noči in dolgem dopoldnevu smo pripluli v Ancono. Lahko si predstavljate, kako smo se po vsej tej vožnji razveselili dejstva, da nas do doma čaka še samo 10 do 12 ur na avtobusu 24

25 S šolo izven šole Maturantska ekskurzija v Budvo september 2011 Janja Cvahte, 4. č Datum odhoda: nedelja, 11. september 2011 Ura: Destinacija: Sarajevo, Mostar, Budva, Dubrovnik Razred: 4. č in 4. d Spremljevalci: profesorji Simona Furman, Lidija Pahič in Rok Dragič, turistični vodnik Andrej in dva šoferja Cilj izleta: Imeti se nepozabno, uživati, ponočevati in čim manj spati! Vsi smo komaj čakali da bo nedelja, 11. september, da bo ura 11 zvečer, da se bomo končno odpravili na zaslužen maturantski izlet, na katerega smo čakali tri leta srednje šole in smo ga tudi dočakali. 1. dan Ta dan je bil najnapornejši, saj smo se vozili vso noč in smo malo in slabo spali. Zjutraj smo prispeli v Sarajevo, kjer smo si ogledali mesto, bili smo tudi v džamiji. Popoldne smo se odpravili proti Mostarju. Bili smo na mostarskem mostu. Prenočili smo v bližnjem hotelu. Po večerji smo imeli t. i.»room party«. 2. dan Po zajtrku smo se odpravili proti svojemu cilju Budvi. Ko smo popoldan prispeli in se nastanili v hotelu, je sledilo prvo kopanje in poležavanje na plaži do večerje. Zvečer smo odšli v lokalne diskoteke, kjer smo se zabavali do enih zjutraj (takrat se diskoteke zaprejo). Ker pa se nam še ni spalo, smo imeli zasebne zabave v sobah in na terasah do zgodnjih jutranjih ur. 3. dan Po zajtrku smo se odpravili na Lovčen. Vozili smo se po ozkih ovinkastih cestah in prehodili 600 stopnic, da smo si ogledali Njegoševo grobnico na nadmorski višini

26 S šolo izven šole metrov. Nato je sledil spust (spet ti ovinki). Bili smo tudi na pokušini pršuta in sira. Nato smo se vrnili v hotel, prosti čas do večerje pa smo izkoristili za kopanje. Po večerji spet diskoteke in nato»room party«! 4. dan Ta dan nam je profesorica Furman»izborila«prost dan, kar je pomenilo, da ni bilo nobenih ogledov in da smo do večerje lahko počeli, kar nas je bila volja. Dan smo nekateri preživeli tako, da smo poležavali na plaži, se kopali, vozili s pedalini Po večerji pa še zadnjič v diskoteke 5. dan Zjutraj nam je bilo težko vstati (nekateri smo preslišali budilko in se zbudili šele 15 minut pred odhodom ). Po zajtrku je sledila vožnja proti Dubrovniku, kjer smo si ogledali mesto, nato pa je sledila celodnevna vožnja proti Sloveniji, kamor smo prispeli ob enajstih zvečer. Maturantski izlet je bil nepozaben, poln smešnih prigod in nepozabnih trenutkov, in čeprav je bil naporen (še dobro, da je sledil vikend, da smo se doma naspali ), je bil absolutno prekratek!»gremo nazaj!«tamara Gril, 4. d»gremo nazaj!«so besede, ki jih slišiš od sošolcev in sošolk, ko se odpre tema maturantski izlet. Rečem lahko samo to, da smo se imeli lepo in»fajn«. Videli smo veliko zanimivih in poučnih stvari (npr. Njegoševo grobnico, džamijo, most na reki Neretvi, ogledali smo si Dubrovnik, Mostar ). Menim, da je lahko tistim, ki niso šli z nami na izlet oziroma ekskurzijo, zelo žal, ker je to nekaj nepozabnega. Profesorji, ki so nas spremljali, so rekli, da so bili zadovoljni z nami, priznamo, da smo bili tudi mi z njimi. Niso nam težili in gnjavili, kot smo mislili, da bodo. Ne bomo pozabili: najboljšega vodiča, gospoda Andreja, ki ga je z nami pošteno žural; prve noči v Budvi, ko smo obiskali diskoteko TROCADE- RO (to bi lahko opisala naša Špela); t. i.»sestankov«, ki so se odvijali ponoči, ko so nekateri že globoko spali, in za katere se ne spomnimo več natančno, čemu so bili namenjeni; Saševe dvocevke in streljanja vznemirjenih sosedov»malo heca more bit,«pravijo. Zadnjo noč smo si dali duška, zato smo med dolgo vožnjo domov spali in spet spali in samo spali. Ampak to je bilo pričakovati. V glavnem, mi smo se imeli»fajn«, lepo, zabavali smo se in bi vsi, no večina, šli nazaj in bi uživali tako, kot smo tisti teden! 26

27 S šolo izven šole Šola v naravi (CŠOD september 2011, 2.a) Maša Vidmar, 2. a selile ), na razpolago smo imeli tudi košarkarsko in nogometno igrišče ter igrišče za odbojko, kjer smo preživeli veliko časa. In bili Dan, ki smo se ga, potem ko smo septembra ponovno zasedli šolske klopi, najbolj veselili, je bil vsekakor 16. september Šola v naravi, 3 dni, skupaj s prijatelji, brez pouka Ja, hitro smo se spomnili na (prekratke) poletne počitnice in pričakovali nekaj podobno sproščujočega. Veseli smo se odpravili na avtobus, s katerim smo se peljali do našega CŠOD Dom Peca. Ko smo zagledali dom, so bile naše prve misli:»super, smo sredi ničesar!«ampak kasneje smo ugotovili, da nam prav ničesar ne manjka. Hrana je bila odlična, v domu so imeli kletko s činčilami (ki so našega Uroša zelo razve- na svežem koroškem zraku. V domu je bila tudi miza za igranje namiznega tenisa. Seveda se nam je zdelo, da smo pravi mojstri, dokler pa ni prišel naš razrednik ter kot pravi profesor pokazal, kako se stvarem streže. Profesor Šlamberger, čestitke k odlični igri! Sošolci, malo več bo treba trenirati! In še skupina, ki je najhitreje in najbolje opravila orientacijski pohod, je dobila priznanja, na katerih je bilo napisano ime skupine Šnicli! Če smo že pri zanimivih imenih, je tukaj še nekaj imen naših sob v domu: Bergmandlc, Knap, Alenči- 27

28 S šolo izven šole ca. Verjamem, da poznate njihov pomen. Odpravili smo se tudi na pohod, s katerega so se vsi vrnili utrujeni, in kolesarjenje, s katerega so se vsi vrnili še veliko bolj utrujeni Druga skupina, ki se ni udeležila kolesarjenja, je imela uro biologije v naravi. Pogovarjali smo se tudi o klopih. Ali veste, da je mojemu sošolcu nekoč pobegnil»cek«?! Zadnji dan smo imeli razredne delavnice, ki jih je pripravila profesorica Tina Mojzer. Bilo je zelo zanimivo, veliko smo se tudi nasmejali, pa tudi Čvekino rubriko Dijaške iskrice smo kar precej napolnili. Trije dnevi šole v naravi so minili zelo hitro. Imeli smo se super in vse skupaj smo si želeli podaljšati še za nekaj dni. Nas je pa naš razrednik takoj precej razvedril, ko nam je povedal, da naslednji dan pouk za nas odpade 28

29 Poklon naravi in vsemu temu Letos smo se s šolo za dva dni podali v naravo, natančneje na Pohorje. Precej prepričan sem, da se kraj imenuje Gorenje. Center šolskih in obšolskih dejavnosti nepremično stoji nasproti Gostišču Smogavc. Najbrž si zdaj mislite, da bom zanj delal reklamo, ker mi je bil ob rojstvu pripet enak priimek, vendar se v tem primeru krepko motite. Reklamo delam le prostorom in lju- Žan Smogavc, 4. a S šolo izven šole dem, ki me navdušijo s svojo hrano, postrežbo, ponudbo in z ugodnimi cenami. Lagal bi, če bi rekel, da Gostišče Smogavc česa od tega ne premore. Že navzven prijetna zgradba je znotraj še lepša. Že ob prvem koraku skozi vrata gostišča vas na udoben stol zazibljejo dišeče besede prijaznih uslužbencev, ki dajejo občutek, da so tam samo za vas. Sliši se dobro, kajne?! V resnici je še bolje. A najprej se posvetimo ostalim rečem. Ko smo stopili v naš začasni dom, smo se razdelili po sobah, pripravili postelje za večer, saj smo predvidevali, da takrat tega ne bomo več sposobni. Povedali so nam, da gremo še istega dne na krajši pohod po Pohorju. In smo šli. Peš. Hodili smo. Z nogami. Dlje kot smo šli, bolj me je stiskalo v grlu in v oko je silila solza. Ko pa sem zopet uzrl znani obris čudovitega Gostišča Smogavc, mi je zaigralo srce in z njim so zaplesale še noge.»lepo je biti spet doma,«sem si rekel in korak je postal lahak. V domu so imeli kljub temu da je grajen na Pohorju tekočo vodo, ki je bila ne boste verjeli topla. Privoščili smo si poživljajočo prho, vsak posebej, se razume. Sledila je večerja v domu. Ko sem v usta nosil tamkajšnjo hrano, sem v mislih fantaziral, da to počnem čez cesto v Gostišču Smogavc. Hrana je postala okusnejša in bilo mi je lepo. Po prijetnem in aktivnosti polnem večeru smo se odpravili v že prej dodeljene sobe, se zleknili v že prej pripravljene postelje in zleteli v popolnoma nov svet. Vstal sem in potihoma odprl vrata, da ne bi koga zbudil. Drsel sem po gladkih tleh, preskakoval deset stopnic naenkrat in kmalu sem se znašel naslonjen na leseno hišo. Ta se je v objemu hladne noči ovijala v oblak toplote, mene pa je zeblo. Prav ste uganili, bil sem Tam. V Gostišču Smogavc, se razume. Vstopil sem in naročil fantastične palačinke, ki so se v ustih kar same od sebe topile. Plačal nisem, saj so mi rekli, da je moje zadovoljstvo zanje največje plačilo. Vrnil sem se v posteljo in spal dalje. Naslednji dan smo se odpravili na orientacijski tek. Orientirali smo se, tekli ne. Popoldne je bil za našo skupino na vrsti paintball. Najbolj pričakovanega dela našega bivanja na Pohorju ne bi bilo brez velikodušnih lastnikov dela gozda, kjer se je mogoče streljati z barvnimi kroglicami, ki so nam omogočili uporabo zemljišča. Morda veste, morda ne, lastnik je Gostišče Smogavc. Rad bi se lepo zahvalil, da so nam pričarali tako čudovito pustolovščino. Streljanje je bilo zabavno, pa tudi boleče. Ostrostrelec Javšovec je lociral edino luknjo na maski, ki sem jo nosil, in me zadel. V usta. Ustnice sem imel oranžno obarvane in nekoliko zatečene, tako da sem bil videti kot kakšna poceni vlačuga, ki ob cesti 29

30 S šolo izven šole čaka na denarja polne in ljubezni željne stranke. Hitro se je zvečerilo in zaspali smo. Naslednje jutro nas je čakal poslednji izziv. Kolesarjenje s premajhnimi kolesi. Zelo zabavna zadeva, toplo priporočam. Sam sem izkusil že oboje se pravi vožnjo z»normalnimi«in s premajhnimi. Ni besed, ki bi opisale, kako zelo dobro je, ko sedeš na premajhen sedež in goniš v klanec s pokrčenimi nogami. Ko smo prevozili zastavljene kilometre, smo se pokrčeni počasi pripravili na odhod. Za večino ta ni bil pretirano čustveno obarvan. Ničesar niso zapuščali, le vračali so se k ljudem in rečem, ki so jim pri srcu. Sam pa sem moral stopiti na avtobus vedoč, da se bržkone še nekaj časa ne bom vrnil. Zapustiti sem moral tisto toplo hišico na Pohorju, kjer so dobri ljudje doma. Gostišče Smogavc sem moral iztrgati iz srca. Do danes sem mislil, da mi je uspelo. Pa sem se motil. Ne glede na to, kako zelo se potrudiš, te preteklost kot senca spremlja na vsakem koraku. Nekaterih stvari pač ne moreš pozabiti, najbrž je tako tudi prav. Gostišče Smogavc je v moj pristan vrglo težko sidro, ki bo tam ostalo za vekomaj. 30

31 Okno v svet DNK ali dijaška nacionalna konferenca Katja Mesarič, 4. a Z Vito sediva na klopi pred učilnico in bereva prijavnico za tretjo dijaško nacionalno konferenco. Program, ki so ga obljubljali, je bil res zanimiv. In vsi vemo, da novih poznanstev ni nikoli preveč. A greva?! Ja, greva! Tako sva se v petek, 20. marca 2011, s potovalko v roki in seveda z vlakom odpravili proti naši prestolnici. Med potjo sva razmišljali, kako bo, kakšni bodo ostali dijaki, v kaj se spuščava, ali imava s seboj primerna oblačila Najprej sva malo pogledali Ljubljano, ali je vse tako, kot je bilo nazadnje, nato pa sva se podali proti hostlu Celica, ki leži na razvpiti Metelkovi ulici. Dan se je počasi prevešal v večer, spoznali sva vse udeležence konference, se podrobneje seznanili s programom in ugotovili, da nama bo ta vikend še prehitro minil. In res je bilo tako! Delavnice retorike, organiziranja, načrtovanja projektov in temu podobnih zadev so se kar vrstile, vmes smo imeli čas tudi za obisk ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, ogled mesta in za še mnogo ostalih dejavnosti. Nedelja je prišla, kot bi mignil. Polni novih izkušenj, znanja in poznanstev, smo se z žalostnim obrazom poslovili ter si obljubili, da se čim prej spet srečamo. Naša DNK je bila zanimivejša od tiste, o kateri se učimo pri urah biologije. 31

32 Okno v svet Vita Petek Regoršek, 4. a Z letališča Jožeta Pučnika in po vmesnem postanku na praškem letališču smo tri udeleženke mladinskega tabora z letalom po treh urah in pol prispele v estonsko prestolnico Tallinn. Simpatična in vznemirljiva estonska dežela mi je napolnila glavo s tisočerimi spomini in to do zadnjega kotička. Skupaj s prijateljicama s Primorske, z Martino in Nastjo, smo že nestrpno pričakovale organizatorje, da nas bodo odpeljali v hostel. Ampak na dogovorjenem zbirnem mestu ni bilo nikogar. Za hip smo pomislile, da smo na napačnem letališču, ampak potem ko smo zagledale veliko skupino ljudi, ki se je nahajala sredi avle z velikim napisom CARE & ACT! smo se zavedle, da je naša zaskrbljenost odveč. Pristopile smo do skupine mladih in se predstavile. Brez ovir je stekel prisrčen pogovor s sovrstniki iz drugih držav. V projektu smo sodelovali mladi iz šestih evropskih držav: Španije, Italije, Nemčije, Belgije, Estonije in Slovenije. Projekt je bil namenjen predvsem mladim, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja z okoljem. Hostel, v katerem smo stanovali, je bil oddaljen štiri kilometre iz središča Tallinna. V bližini hostla je bilo veliko naravno sladkovodno jezero, v katerem smo se kopali že prvi dan, in tudi gozd. V gozdu se je nahajalo strelišče glinastih golobov, zato mi ni bilo potrebno nastavljati budilke. Tako so zvoki zbujanja v Estoniji postali zvoki strelov! Prvi dan smo se razdelili v sobe in odšli na večerjo. Hrana je bila tradicionalno estonska: krompir, krompir in še enkrat krompir. Pripravljali so nam krompir na sto in en način, skupaj z zelenjavo. Na srečo smo imeli tradicionalne predstavitvene večere udeležencev tabora. To so bili nepozabni večeri, ko so se udeleženci tabora predstavili s svojo tradicionalno hrano in pijačo, z nacionalnim plesom, s šegami in z običaji Tako so Nemci vsakemu udeležencu podarili en kilogram bombonov Haribo, s Španci smo se učili plesati tango, na belgijskem večeru smo se posladkali z vaflji, Italijani so postregli z okusno pašto, s tiramisujem in picami, Slovenke pa smo jim ponudile kraški pršut, primorske olive, sir Jošt, potico in Laško pivo, s katerim so se nekateri posamezniki odžejali ter tudi pohvalili njegov okus. Drugi dan smo spoznavali posameznikove osebnostne lastnosti. Skupaj smo reševali teste, se igrali družabne igre in se ob tem neizmerno zabavali. Sledile so predstavitve, udeleženci tabora so predstavljali položaj prostovoljstva in zaposljivosti mladih v svoji državi. Spoznala sem, da se mladi v Sloveniji najbolj zavedamo problema nezaposljivosti po končanem šolanju. V Estoniji je velika kriza, že zaradi zgodovinskega ruskega vpliva, a so bili na predstavitvi najbolj umirjeni. Po posamezni prestavitvi smo si izmenjavali ideje, predloge in izkušnje. Večerom s tabornim ognjem ni nikoli manjkala kitara, naša družba pa je iskala vizijo uresničevanja svojih sanj in hotenj. Tretji dan smo izvajali praktične delavnice. Potekale so v prostorih nevladne organizacije Uuskasutuskeskus iz Tallinna, ki je v projektu sodelovala kot lokalni partner. Teme delavnic so povezovale varstvo okolja in vprašanja brezposelnosti mladih, zavedanja odgovornega potrošništva in prostovoljstva, ki je družbeno koristno delo. Naslednje štiri dni smo pomagali pri delu v trgovini»na drugo roko«(second hand shop). Prvi dan smo se razdelili v skupine, ki so štele od štiri do šest 32

33 Okno v svet prostovoljcev. Bila sem v skupini, ki je prodajala ženska oblačila in modne dodatke. Urejali smo prodajne police, izložbo in stojala z oblačili. Drugi dan pa smo tekmovali, katera skupina bo več zaslužila s prodajo izdelkov. Tako smo se hoteli kupcem čim bolj približati s prodajnimi triki, da bi bili bližje zmagi. A je zmagala skupina, ki je prodajala tehnično opremo, predvsem računalnike, CD-predvajalnike in televizorje. Peti dan smo si ogledali Tallinn, in sicer njegovo prečudovito staro mestno jedro. Po mestu nas je vodila Estonka Talliel, ki je bila tudi udeleženka tabora. Ogledali smo si fantastičen Old town, saj je tako dobro ohranjen, da mu je Unesco na svojem seznamu svetovne dediščine dodelil poseben status. Old Town se je odlikoval s strateškim srednjeveškim obrambnim sistemom. Prvotno je bil sestavljen iz 16 metrov visokega zida, v dolžino pa meri približno 4 km. Imel je 46 stolpov, ampak danes jih stoji le 26. Na stolp smo se tudi povzpeli, pogled na Severno morje in rdeče strehe je bil kot v sanjah, le da je bil resničen. V nadaljevanju smo si ogledali veličastno gotsko cerkev Gothic fiale iz 13. stoletja. V zgornjem delu starega mestnega jedra je tudi Toompea, grad iz 14. stoletja. Danes služi kot estonski parlament. Poleg številne zgodovinske arhitekture je Tallinn tudi kulturno središče. V mestu se pogosto odvijajo koncerti klasične in srednjeveške glasbe ter v njem domujejo tudi številni muzeji. Zvečer smo se vsi skupaj odpravili v enega izmed lokalov, da bi začutili utrip nočnega življenja in želja se nam je uresničila. Peti dan smo na programu imeli razpravo z naslovom Parlament. Razprava je trajala od zajtrka do večerje. Vsak je dobil posamezno trditev in jo je moral zagovarjati ne glede na svoje siceršnje stališče. Da je bil posameznik uspešen pri zagovarjanju trditve, si je lahko priskrbel dokaze. Zagovarjala sem tezo, da so plastične vrečke v današnjem svetu odveč. Po večerji smo lahko odšli v savno. Po savni nam je zelo prijalo kopanje v jezeru. Šesti dan smo se odpeljali do največje tovarne v Estoniji, kjer zbirajo plastične odpadke. Poslušali smo predavanje o strupih in snoveh, ki nastajajo pri gorenju plastike. Statistično so nam predstavili povzročeno škodo, ki jo naredi sežig umetne snovi, v našem primeru plastike, naravi, atmosferi, ljudem, in še ostale škodljive posledice. Prepričana sem, da predstavlja sežig plastičnih izdelkov naravi črno in počasno smrt. Ogledali smo si tovarno, v kateri namensko sežigajo odpadni material iz plastike in druge snovi. Območje tovarne me je spominjalo na eno samo veliko smetišče, ki je neznosno zaudarjalo. Po ogledu tovarne je sledilo kosilo v centru Tallinna ter prost popoldan. Zvečer so nas domačini povabili v kino. V kinu smo se tako glasno smejali, da so nas varnostniki odstranili iz dvorane. Smejali pa smo se na račun nerazumljivega estonskega jezika. Sedmi in osmi dan smo preživeli v Uuskasutuskeskusu. Razvrščali smo oblačila ter jih pospravljali, barvali in čistili. Deveti dan smo preživeli v centru Tallinna, natančneje v parku ob obali. Ker se je čas našega druženja iztekal, smo se zato še bolj povezali in navezali stike. Zvečer smo si v slovo spekli torte in pecivo. Odločitev za mladinsko izmenjavo, ki je potekala v okviru programa Youth in Action v Estoniji, je bila ena izmed mojih najboljših odločitev. Tallinn mi bo v spominu ostal kot najčarobnejše mesto. S prijatelji, ki sem jih spoznala v Estoniji, vzdržujem redne stike. Vedno sem rada spoznavala nove ljudi, kraje, običaje in stile življenja. In ni je boljše priložnosti ter hkrati neke vrste osamosvajanja, kot je mladinska izmenjava. Izmenjava v Estonijo je bila nepozabna izkušnja in doživetje, ki bi jo priporočala vsakomur zlasti da spozna čar nekajdnevnega multikulturnega druženja mladih. To je bila le kratka pripoved o mojih vtisih, dokler so le-ti še sveži. 33

34 Okno v svet Počitnice v Turčiji Za dobro pijateljstvo je vredno čakati do naslednjih počitnic Julija Leskovar, 2. b Kot najbrž vsi dijaki naše šole smo tudi urednice Čveke med počitnicami potovale. Nekateri so se odpravili v toplejše kraje, drugi tja, kjer so bili že lani, tretji pa v malo večja mesta Sama pa sem bila letos v deželi, ki leži na prehodu iz Evrope v Azijo. Ta država se imenuje Turčija. Ker smo doma že dolgo načrtovali poletne počitnice v Turčiji, se nam je letos končno posrečilo vse organizirati ter se kar že v začetku počitnic odpraviti na pot. Ampak to je bil prvi dopust brez očeta. Torej sva se z mamo, tako rekoč, sami»sprakirali«in odšli v deželo večnega sonca. Kot veste vsi, ki ste že potovali z letalom, na letališče je potrebno priti malo prej, se pripraviti na let in nato končno z vsemi ostalimi potniki vzleteti. Z mamo sva točno to naredili. Po dolgih urah neučakanosti sva končno prispeli na letališče ter se že»pakirali«z letališča do najinega hotela, ki je bil kar 2 uri vožnje oddaljen od letališča Antalya. Prvi vtisi ob pogledu na hotel so bili kar čudni. Ko sva vstopili v hotel ter se sprehodili do recepcije, so se mi v glavi odvijale najrazličnejše variante filmov o zanemarjenih hotelih, hudobnih gostiteljih, hotelski umazaniji in še čem. A že takoj naslednji dan sem se prepričala, da nič od tega sploh ne bom doživela. Bilo je ravno nasprotno. Vsi hotelski uslužbenci so bili resda le moški, vendar bili so prijazni, hotel pa je bil prekrasen, torej nisem se imela česa bati. Prvi teden v tem razkošju sva z mamo dobesedno prespali ugajalo nama je sonce, tudi zrak in hrana, pravzaprav nama je ugajalo vse. Že kar hitro pa sva ugotovili tudi, da sva edini Slovenki v hotelu. To nama je zelo ugajalo, kajti pogovarjali sva lahko kar koli ter se smejali komur koli nihče naju ni razumel. Ko je ta prvi teden minil, ko sva se spočili, je naju začelo privlačiti bližnje mesto Alanya. Do tja sva lahko prišli kar peš, kajti pot je vodila ob morju, ali pa z avtobusom, za katerega sva odšteli le 50 centov. Tako sva začeli spoznavati nove turiste in prav tako domačine. Vsi so bili prijazni, odprti in precej komunikativni. Najbolje pri vsem pa je bilo, da nam je bil skupen jezik angleščina. Torej tudi angleščine nisem zanemarjala med počitnicami. Na ta način sem tudi spoznala dosti novih prijateljev in prijateljic, spoznala sem njihovo kulturo, delovne navade in še marsikaj drugega. Kar pa je najpomembnejše, spoznala sem, da sploh niso takšni, kot jih opisujejo mediji in splet, nekateri pa sploh niso niti takšni, kot so jih označili drugi. Ob koncu najinega 14-dnevnega letovanja smo si z novimi prijatelji še izmenjali kontakte za Facebook in elektronsko pošto, da lahko še naprej ohranjamo stike. In seveda za naslednje leto tudi že vem, kje bom preživela svoje najboljše in najdaljše počitnice v letu! 34

35 Okno v svet London malo drugače Maša Vidmar, 2. a Voditeljica TV-dnevnika:»Princ William in Catherine Middleton se bosta poročila 29. aprila 2011.«Jaz:»Ej, mami, kaj nismo takrat v Londonu?!«Vrnila sem se! V mesto, ki me vedno znova očara s svojo arhitekturo, z zgodovino, ogromnimi parki in mestnim utripom. V London. Ko sem čakala na vlak podzemne železnice in opazovala ljudi, ki so hodili mimo, sem imela občutek, da od mojega zadnjega obiska tega mesta ni minil niti teden. Vse je bilo enako. Poslovneži v oblekah, ki so hiteli v banke, šolarji, ki so se vozili v šolo, mamice z vozički in ženske s polnimi rokami nakupovalnih vrečk. Prispela sem na postajo, na katero sem bila namenjena. Westminster. Stekla sem po stopnicah navzgor in prvo, kar sem zagledala, sta bila veličasten Big Bang in angleški parlament. Dobrodošla v Londonu! Skupaj z družino smo se odpravili mimo Westminsterske katedrale, pred katero se je vila dolga vrsta ljudi. In to niso bili le turisti, bili so tudi domačini. Ja, le en teden nas je vse skupaj ločil od veličastne kraljeve poroke princa Williama in Catherine Middleton. Odšli smo naprej, skozi St. James park in do Buckinghamske palače uradne rezidence kraljice Elizabete. Pred palačo so visele veličastne zastave, postavljen je bil oder za fotografe in studii za televizije. Menjavo straže je spremljalo ogromno ljudi, veliko več kot po navadi. Vse je bilo v pričakovanju velikega dne. Po vsem mestu so bile izobešene zastave, vse je bilo na novo pobarvano in vse očiščeno.»good luck Will and Kate!«je bil napis v izložbi vsake trgovine in na vsakem koraku si lahko videl srečni par. Kate v modri obleki in z zaročnim prstanom, ki je nekoč pripadal Williamovi mami, princesi Diani. Ves čas sem razmišljala, kako drugačen je London te dni. Vsa država je v pričakovanju, vse se vrti okoli poroke Vse to nas je spremljalo skozi vseh 10 dni, ki smo jih preživeli v mestu. Še isti dan smo obiskali Covent Garden. Covent Garden je trg, ki je najbolj poznan po uličnih umetnikih. Na središču trga se je odvijala predstava z akrobati, na drugi strani je bilo ulično gledališče z lutkami za otroke, veliko je bilo tudi umetnikov, ki so se pretvarjali, da so kipi in so oživeli, ko si jim v posodico pred njimi vrgel kakšen kovanec. Naslednji dan je sledil sprehod ob reki Temzi. S podzemno železnico smo se peljali do londonske trdnjave (Tower of London) in se sprehodili preko znanega mostu Tower Bridge. Obiskali smo tudi gledališče Shakespeare's Globe. Temzo smo spet prečkali po mostu za pešce Millenium 35

36 Okno v svet Londonu, Hyde park.»peter PAN. The boy, who would not grow up!«je napis pred spomenikom Petra Pana, v osrčju ogromnega parka. Mislim, da ta spomenik vsakega mimoidočega spomni na otroštvo in na zgodbo, ki jo zagotovo pozna. Skozi park smo hodili ob jezeru, kjer je bilo veliko zaščitenih živali in rastlin. Na drugi strani parka je postavljena fontana v spomin princesi Diani. Na poti do muzeja znanosti in naravoslovnega muzeja smo šli še mimo Royal Albert Hall, ene izmed najbolj znanih koncertnih dvoran v Londonu. Muzeja sta ogromna in čeprav sem ju obiskala že drugič, sem hodila po čisto drugih koncih. Seveda ni šlo brez najbolj znane veleblagovnice na svetu, Harrodsa veleblagovnice, kjer je možno kupiti vse in v kateri seveda prevladujejo znamke, kot so Dior, Prada, Miu Miu, Jimmy Choo, Gucci, Chanel Celotna trgovina je prava paša za oči. Seveda pa je bilo možno kupiti tudi 1001 izdelek, na katerem sta bila upodobljena mladi princ in njegova nevesta. V naslednjih dneh smo obiskali tudi trg Piccadilly, Kitajsko četrt, King's Cross, kjer smo poiskali peron 9 ¾, Greenwich, predel Chanary Wharf, ki je najnovejši del Londona, tam je tudi borza in najvišje stavbe v mestu Ker pa obožujem tenis, seveda ni šlo brez obiska Wimbledona. Turnir v Wimbledonu je največji teniški turnir na svetu. Je tudi edini Grand Slam, ki se igra na travi, in edini turnir, kjer so za igralce obvezna bela oblačila. Ogledali smo si vsa igrišča, bili na tribuni Central Courta, pokazali Bridge, ki ga ljubitelji filmov Harryja Potterja poznate z začetka šestega dela. Ker sem med njimi, lahko verjamete, da sem posnela ogromno fotografij. Prišli smo do St. Paul's Chatedral, katedrale, v kateri sta se poročila Williamova starša, princ Charles in princesa Diana. Zgodovine in spomenikov je bilo za tisti dan že dovolj, zato je bila naša naslednja točka Camden Town. Čisto nasprotje ostalih delov Londona. Nikoli ne bom pozabila svojega prvega obiska te četrti. Stopila sem s postaje podzemne železnice in se zaletela v fanta z vsaj 20 centimetrov visoko»irokezo«, bulerji z zelo debelimi podplati, vsaj desetimi»piercingi«na obrazu, v rokah pa je držal tablo z napisom»tatoo and piercing«. Ne, ni izstopal. Ljudje v Camden Townu imajo svoj način oblačenja in življenja. Čeprav so videti malo strašljivo, so zelo prijazni. Najbolj smešno pa je bilo to, da sem tudi v tej pankerski četrti videla nemalo napisov»good luck, Will and Kate!«. Evforija. Zvečer smo se sprehodili še po znani Oxford Street in mislim, da sem podlegla skušnjavi. V rokah sem imela približno toliko vrečk kot ljudje, ki sem jih tako rada opazovala na podzemnih postajah. Moja mlajša sestra je bila najbolj navdušena nad Hamleysom, najstarejšo trgovino z igračami, ki se razprostira v sedmih etažah in kjer je bilo možno kupiti Williama in Catherine kot lutki. Obiskali smo še nekaj znanih trgovin, zanimivi sta bili tudi Disney in Ferrari store. Trgovin je bilo za nekaj časa dovolj, tako da smo naslednji dan obiskali muzeje, do tja pa smo se sprehodili skozi največji park v 36

37 Okno v svet so nam tudi skupne prostore, kjer se odvijajo tiskovne konference po tekmah. Pravilo, ki smo se ga pa morali strogo držati, je bilo, da se ne smeš dotikati trave, kaj šele hoditi po njej. V notranjih prostorih so na posebnih zelenih tablah in z zlatimi črkami zapisani vsi zmagovalci turnirja od leta 1877, torej od prvega prvenstva naprej. Zdaj, po zmagi ženskih dvojic, je med njimi tudi Katarina Srebotnik. Slike sester Williams, Rogerja Federerja, Peta Samprasa, Marie Sharapove, Rafaela Nadala in drugih zmagovalcev tega velikega turnirja se pojavljajo povsod. Wimbledon je res nekaj posebnega. Obiskali smo tudi Hampstead, vasico na severu Londona. Stare, kamnite hiše, med njimi ogromni urejeni vrtovi, kamnite uličice, v mestnem jedru majhne trgovinice Čisto nasprotje velemesta, ki z ogromno zelenimi površinami spominja na tipično angleško vasico, mnogo let nazaj. Dva dni pred veliko kraljevo poroko smo ponovno obiskali center. Vzdušje, kot ga še nisem doživela. Ljudje so taborili na pločnikih, vse je bilo v barvah britanske zastave. Po pločniku je bilo že skoraj nemogoče hoditi, saj so bili šotori in spalne vreče povsod. Vsak je imel sliko princa Williama in Kate ter poročno sliko princa Charlesa in Diane. Ljudje so pobirali stave o tem, koliko otrok bosta mladoporočenca imela in kdaj, kakšnega spola bosta, koliko minut bo nevesta zamudila na poroko, kakšne barve bo kraljičina obleka... Največ zanimanja in ugibanja pa je seveda bilo o poročni obleki. Na dan poroke je bil v Veliki Britaniji dela prost dan. Središče mesta je bilo polno ljudi, polni so bili tudi parki. Za tiste, ki jim ni uspelo priti bližje samemu dogajanju, so v Hyde parku postavili tri ogromne zaslone, na katerih so lahko v živo spremljali poroko. Veliko ljudi se je združilo v skupine in so skupaj praznovali. V Windsorju, kjer sem na velikem ekranu spremljala poroko, so bili okoli mene skoraj sami domačini, deklice so imele na sebi krone in ko je Catherine stopila iz avta, se je slišal le vzdih. Nad obleko so bili navdušeni, prav tako tudi nad Catherine. Na obrazih ljudi se je videlo, kako so veseli, da se je poročil njihov princ, ki ga nedvomno obožujejo. 29. april 2011 je bil vsekakor dan, ki je združil Britance. Povsod je bilo moč začutiti izjemno pozitivno energijo, te dni so vsi dihali za to poroko. Njihovo navdušenje je bilo nalezljivo, vsi so bili izjemno veseli in srečni. Ne vem, ali se bo kaj takega sploh še kdaj kje ponovilo. Vzdušje, ki je bilo takrat v Londonu in celem Združenem kraljestvu, je nemogoče opisati. Rečem lahko le, da sem izjemno vesela, da sem London obiskala ravno takrat, saj je to mesto izjemno, skupaj s kraljevo poroko in takšnim navdušenjem pa je bilo neverjetno. 37

38 Okno v svet New York v malem Julija Leskovar, 2. b New York Mesto v nenehnem gibanju in večnem sijaju luči ter s 24 ur odprtimi trgovinami. Vse to in še več je v letošnjih počitnicah privabilo Rebeko Šega iz 2. a-razreda na obisk mesta, ki nikoli ne spi. Z njo sem malce poklepetala in odgovorila mi je na nekaj kratkih vprašanj. Po navadi ljudje med počitnicami zaidejo v New York za kakšen krajši čas. Zakaj si se odločila oziroma zakaj ste se odločili za tako dolg dopust v tem velemestu? Za ta dopust smo se odločili zato, ker imamo veliko družino v New Yorku. Tam imam dve teti in dva strica ter cel kup bratrancev in sestričen. Glede trajanja našega dopusta pa priznam, da je bil predolg, saj sem zelo pogrešala dom. Ampak bilo je super, saj je v tem velemestu toliko vsega, da imaš vedno kaj početi. Kaj si počela v prostem času? V prostem času sem predvsem hodila po Times Squaru, se zabavala ter si ogledala veliko znamenitosti, kot je tudi Empire State Building. In seveda, kot vsaka normalna punca, sem hodila po trgovinah, ki jih tam ni primanjkovalo. Vsi tisti, ki se hočete res naužiti dobrega»shoppinga«, veliko zabave, si ogledati prečudovite znamenitosti, stavbe, pojdite v New York! Ali so ljudje tam drugačni, kot je videti po televiziji? Če začnem govoriti o ljudeh, se ne bom mogla ustaviti. V New Yorku vidiš prav vse ves svet, vse rase, tudi od revnih, ki beračijo na ulicah, do bogatih, ki zapravljajo denar na vsakem koncu, v najdražjih trgovinah in podobno. S čim se ukvarjajo najstniki, kadar niso v šoli? Nekateri najstniki preprosto zapravljajo denar, ki ga zaslužijo njihovi straši, ki delajo cele dneve in imajo po tri službe, samo da bi lahko njihovi otroci vozli dobre avte. Tisti, ki nimajo te sreče in cenijo svoje starše, hodijo delat, nekateri pa tudi zapadejo v droge. Povsod po svetu živijo drugačni ljudje. Pravijo sto ljudi, sto različnih obrazov. Kako bi lahko opisala ljudi v New Yorku? Samih ljudi ne morem natančno opisati, lahko pa opišem njihov način življenja. Veliko so pod stresom, saj delajo cele dneve in noči. Samo življenje v Ameriki se odvija zelo hitro, nekateri nimajo časa niti toliko, da bi v miru pojedli, kaj šele skuhali zdrav obrok. Drugi pa živijo kot pravi gospodje, seveda če izhajajo iz bogate družine ali pa jim je uspelo izogniti se težavam, ki vsak dan prežijo na ljudi. 38

39 Potovanje v Ameriko Potovanje v Ameriko Okno v svet Tomaž Gajšek, 4. a Proti koncu novembra 2011 smo se z družino odpravili na potovanje v Ameriko. Od doma smo odrinili že zgodaj zjutraj ter se odpeljali do Dunaja, od koder smo šli z letalom do Madrida, kjer smo prestopili ter z drugim letalom preleteli ocean vse do New Yorka. Ko smo se z vso prtljago odpravili z letališča, smo se že vsi izčrpani s taksijem odpeljali do hotela, ki pa je bil sicer v centru mesta, vendar kar kakšno uro oddaljen od letališča seveda je bil tudi gost promet, kar nam je še dodatno upočasnilo vožnjo skozi mesto. Naposled smo prispeli do hotela, ki je bil zelo blizu Times Squera, to je glavni trg v New Yorku, prav tako smo imeli zelo blizu Central Park. V New Yorku smo bili štiri dni in si ogledali vse od Kipa svobode pa do Times Squera. Po štirih dneh smo se odpravili z letalom do Orlanda, ki je na Floridi. Tam smo si na letališču izposodili avto, ki smo ga predhodno rezervirali. Mesto Orlando pa je predvsem znano po zabaviščnih parkih, ki smo jih tudi obiskali. Imajo Disneyland vseh vrst, potem tudi Universal Studio, kjer so vlakci smrti, vse pa je v stilu hollywoodskih filmov, saj jih tudi tukaj, v teh studiih v Orlandu, tudi snemajo. Tudi tukaj smo bili 4 dni in se nato z avtom odpeljali do Miamija, ki je oddaljen približno tri ure. Sicer smo se tokrat že tretjič peljali od Orlanda do Miamija, saj smo bili tukaj že trikrat, vendar brez navigacije vseeno ne bi šlo. V Miamiju je bilo trideset stopinj, ko smo prispeli, kar sicer ni bilo dosti več kot v Orlandu, vsekakor pa je bilo več kot v New Yorku, kjer smo morali biti oblečeni v dolge hlače in jopice, v Miamiju pa torej le v kratke hlače in kratke rokave. V Miamiju si pravzaprav nismo ničesar ogledovali, saj smo si že na preteklih potovanjih po teh krajih večinoma vse ogledali. Zato smo pač hodili po trgovinah, se sončili in kopali. Ker pa se seveda vse dobro enkrat konča, smo se morali po sedmih dneh odpraviti do miamijskega letališča, kjer smo oddali avto. Na letališču smo sicer imeli manjšo težavo, saj je letalo imelo zamudo, tako da smo morali malo počakati in se šele nato vkrcati. Ker pa je torej tisto prvo letalo v Miamiju imelo zamudo, se nam je zgodilo to, da potem v Madridu, kjer bi morali prestopiti, nismo ujeli letala in smo tam ponovno čakali, tokrat kar sedem ur, kar je bilo zelo naporno, saj na letališču nimaš kaj delati, kvečjemu lahko le hodiš po trgovinah. Ko je končno minilo teh dolgih sedem ur, smo se odpravili na letalo ter poleteli do Dunaja, kjer smo tudi imeli avto. Zaradi vsega opravljenega nakupovanja smo dokupili še dva kovčka, ki smo ju potem komajda spravili v naš avto malo smo se stisnili in je šlo. V treh urah smo nato že bili v Slovenski Bistrici. Potovanje je bilo SUPER in bi ga priporočal vsakomur če le ima zanj možnost, naj jo izkoristi. Seveda pa je najbolje, ko prispeš domov, v svojo posteljo. 39

40 Okno v svet Norway Katja Mesarič, 4. a ay! Oslo, Norveška, sever Evrope... Zmeraj sem si želela obiskati severne dežele naše stare celine, ker je tam zmeraj sneg, temperature redko presežejo 0 C in življenje je popolnoma drugačno kot tukaj pri nas. Zato mi ni bilo treba dvakrat razmisliti, ko sem videla vabilo na mednarodno konvencijo o strokovnem izobraževanju, imenovano tudi VET (Vocation, education and training), ki je potekala med in v Oslu zjutraj sem se odpravila na letališče in preko Frankfurta poletela v Oslo. Ko smo pristali v Oslu in sem na letališču obupano čakala na svoj potovalni kovček, sem po zvočniku slišala svoje ime ter pohitela do pulta z informacijami tam so mi povedali, da je moj kovček žal ostal v Frankfurtu, ker so ga pozabili dati na letalo. Skoraj me je zadela kap (predvidevam, da vsi veste, kako se dekle počuti brez vseh svojih oblačil in prtljage), prijazna gospa pa mi je zagotovila, da bo kovček do večera pri meni. Malo sem se pomirila, še bolj pa me je pomirila in razveselila zasnežena pokrajina, ki sem jo zagledala, ko sem zapustila letališče. Ko sem v poznih večernih urah dobila svoj kovček nazaj, se mi je dokončno odvalil kamen od srca. V tednu, ki smo ga preživeli na Norveškem, smo skupaj s predstavniki iz skoraj vseh evropskih držav pisali resolucijo ter rušili stereotipe o poklicnih in strokovnih smereh šolanja in izobrazbe. Odpravili smo se tudi na nočni ogled Osla, med drugim smo videli kraljevo palačo, park, parlament, opero in še mnoge druge zanimive objekte. Imeli smo res odličen in produktiven teden. Ko sem se vračala domov, sem razmišljala o Norveški in ugotovila, da tudi severne dežele nimajo ves čas snega, temperatura čez dan poskoči tudi malo čez 0 C, res pa je, da je zjutraj skorajda do desetih tema ter da se popoldan že zelo hitro stemni, sonce pa le redko kdaj posije. Prišla sem do zaključka:»raje živim v Sloveniji z nižjim standardom in ne ravno idealnimi socialnimi razmerami, saj imamo vsaj malo sonca in smeha.«40

41 Ime in priimek: Tina Mojzer Rojstni datum: Izobrazba: profesorica slovenskega jezika s književnostjo in filozofije Družina: življenjski sopotnik Matevž, hči Lučka, sinova Brin in Fran Hobiji: branje, gledališče, film, joga, vrtičkarstvo, sprehodi v bližnji gozd Najljubša pesem: Once I Dreamt a Tree Upside Down (Jan Garbarek), Here Comes the Sun (Nina Simone) Najljubša knjiga: Najtežje možno vprašanje za slovenistke Če na hitro pomislim, me je nazadnje zares očaral Roald Dahl s svojimi kratkimi zgodbami, med poeti je zame neprekosljivo vrhunski Hafis, velikokrat pa se zalotim, da prebiram Komade, pesniško antologijo, ki jo je pripravil Andrej Ilc. Življenjski moto: Pazi na svoje misli, ker bodo postale tvoje besede in te besede dejanja, ki se bodo spremenila v tvojo usodo. 1. Najlažje bi se opisala kot avanturistko, trenutno v materinski službi. 2. Ko sem bila še majhna deklica, sem tako pozorno poslušala pravljice, da sem, če je mama izpustila kakšen delček, da bi»večer«skrajšala, vedno hotela slišati vse še enkrat, od začetka, tako, kot je prav. 3. V življenju najraje debatiram s svojim življenjskim sopotnikom Matevžem, ki ima marsikdaj popolnoma drugačno perspektivo. To me pripravi do tega, da občasno obrnem svoj zorni kot. 4. Ne maram prepirov in dvojne morale. 5. Pri drugih ljudeh najprej opazim oči in takoj zatem čevlje. Potem se vprašam, ali so čevlji udobni. 6. Sem oseba, ki velikokrat dobesedno hrepeni po samoti in tišini. 7. Pri sebi me najbolj moti, da po navadi berem tri knjige hkrati in po možnosti še kakšen članek, ki me pritegne. Na neki točki si potem sicer zaukažem fokus. 8. Največ mi pomeni družina. 9. Ko sem slabe volje se pritožujem, da je življenje neznosna tlaka. 10. Ko sem vesela, velikokrat komu pomežiknem, v smislu vse se bo dobro izteklo. 11. Najbolj me utesnjujejo lepa oblačila za posebne priložnosti, ki jih otroci ne smejo popacati ali umazati. Wanted! 12. Najbolj svobodno se počutim, ko vadim jogo in nimam vsake tri sekunde miselnega prebliska ter ko lahko berem in vem, da me vsaj še dve uri nihče ne bo zmotil. 13. Moje sanjske počitnice bi bile z družino in s komfortnim avtodomom okrog sveta, vendar z zadostno, a ne preveliko zalogo denarja. 14. Počitnice, ki se mi bodo za vedno vtisnile v spomin, leta 1998, s šotorom po jugovzhodnem delu Afrike, Mozambik, otočje Bazaruto s prečudovitimi koralnimi grebeni. 15. Če bi ujela zlato ribico, bi najbrž padla vznak in ne bi mogla dojeti, da se je to zgodilo meni. 16. Moj največji življenjski dosežek je moja družina, živeča na Vrhlogi. 17. Izobrazba je zame nikoli dokončana zgodba. Občutek imam, da se lahko vsak dan česa novega naučim. 18. Če bi še enkrat hodila v srednjo šolo, bi še pogosteje sodelovala v mnogih izvenšolskih projektih. Zdaj vidim, da sem se v teh projektih v življenjskem smislu največ naučila. 19. Idealen dijak je zame tisti, ki zna biti znotraj danega okvira kreativen. 20. Idealna služba: Zadnje čase ugotavljam, da je služba, ki jo trenutno imam, idealna. 21. Nasvet dijakom: Vsako leto preberite vsaj nekaj knjig, ki so nominirane za literarne nagrade. Nikoli vam ne bo žal. Vita Petek Regoršek, 4. a 41

42 Povedali so nam Andraž Kvas, predsednik dijaške skupnosti SŠSB Katja Mesarič, 4. a V tem šolskem letu so si dijaki SŠSB za vodjo šolske dijaške skupnosti izbrali Andraža Kvasa, dijaka tretjega letnika gimnazije. Andraž je za našo Čveko prijazno odgovoril na nekaj vprašanj. Opiši nam, kako si postal predsednik dijaške skupnosti SŠSB. Predsednik dijaške skupnosti sem postal tako, da so me drugi dijaki predlagali za kandidata ker sam nisem želel kandidirati, saj nisem vedel, da je to tako zanimivo (čeprav naporno) delo. Nato pa so me predstavniki razredov z dvigom rok izglasovali. Kaj lahko poveš o naši šolski dijaški skupnosti? Da je proti drugim šolam v Sloveniji»1 a«! Kakšni pa so tvoji cilji in ambicije? Ustvariti dijaško sekcijo Kluba študentov Slovenske Bistrice, dva meseca delati prostovoljno delo v tujini ter prihodnje šolsko leto kandidirati za člana Predsedstva Dijaške organizacije Slovenije. Kaj počneš v prostem času? V prostem času se rad družim s prijatelji, včasih gremo ven ali v kino. Kako bi se opisal s tremi besedami? Zelo sem visok. Za konec še povej našim dijakom kakšno modro misel. Riba, ki plava proti toku, umre zaradi kratkega stika. 42

43 Član šolskega benda Žan Smogavc je za Čveko spregovoril o bendu. Igrati smo začeli približno pred dvema letoma. Mislim, da je prav, da rečem, da nas je združil Tim Kamenšek. Ko je prišel na šolo, smo pravzaprav takoj prosili za dovoljenje za igranje v šolskem zaklonišču in ga tudi dobili. On je bil najbolj zagret, pa smo si še ostali rekli, da poskusiti ni greh. Potem smo imeli nekaj vaj, ki so bile našim sposobnostim primerne zelo začetniške torej. Po nekaj vajah smo se odločili za začasen odmor od glasbe, kot to počnejo velike skupine, saj veste. In potem se vrnejo in so med najbolj zaželenimi na svetu in tako naprej. Težko bi rekel, da nas je naš povratek povzdignil v višave, ampak je pa dejstvo, da smo po kar nekaj mesecih ponovno začeli igrati skupaj. In igramo še danes. Dolga in burna zgodovina, vem. Vaje imamo ob ponedeljkih in torkih. Ponedeljek zjutraj, torek po pouku. Pa še kdaj, če je potreba. Šolski Žan Smogavc, 4. a bend Povedali so nam Težko se je uskladiti glede izbire pesmi, saj smo si med seboj precej različni, vsak posluša drugačno glasbo in seveda so tudi želje precej različne. Ampak vedno se najde kakšna, ki ji nihče ne reče ne. Tako igramo Karmen Stavec z enakim veseljem kot Niete ali pa Big Foot Mamo. Za bobni sedi Anže Javšovec. Ni pomemben samo zaradi izjemnih bobnarskih sposobnosti, ampak tudi zato, ker z njim v skupini jaz nisem najnižji član oziroma si ta laskavi naziv vsaj deliva. Rad delim stvari Pa še vedno poskrbi za obveznih deset minut zamude. Naslednji je Tim Kamenšek, ki igra solo kitaro in poje. On skrbi tudi za ozvočenje, priklapljanje in vse stvari, ki jih drugi ne znamo oziroma nas ne pritegnejo tako zelo kot njega. Klaviature igra Tim Matičič, ki na nastope nikoli ne pride oblečen tako, kot bi moral. Če je naročeno, naj pridemo oblečeni v črno in obuti v izključno in samo črne čevlje, on navadno pride v modrih kavbojkah in belih teniskah. Bas kitara in petje sta v rokah in grlu Andraža Gradišnika. Prav tako tudi točnost časovna in instrumentalna. Je precej občutljiv na zamujanje in se težko pomiri, ko Anže pride petnajst minut prepozno. Takrat začne udrihati po svojem nedolžnem basu. Jaz igram ritem kitaro in slovim predvsem po tem, da imam med vsemi največ zavrnjenih predlogov glede pesmi, ki bi jih lahko igrali. Navadno je tako, da še preden povem naslov, dobim štiri negativne odzive. 43

44 Povedali so nam Tim Gajser, Dušica Ponosni smo na našega mladega športnika, državnega prvaka, evropskega vicešampiona ter šestouvrščenega na svetovnem mladinskem prvenstvu v motokrosu Štiblar Božović, prof. dijak 1. d-razreda 44

45 Povedali so nam Predstavitev 1.letnikov, letošnjih fazanov A Njihova razredničarka je profesorica geografije Jasna Županič. 1. a je razred, za katerega bi se lahko reklo, da ima do sedaj še najlepše ocene. Torej se radi učijo. Seveda pa ne pozabijo na zabavo, ki mora biti ravno v pravi meri. Med seboj so se dobro ujeli. 1. B 1. b obiskuje kar 31 dijakov. Njihova razredničarka je profesorica angleščine Nataša Gumilar Papotnik. Sebe bi opisali kot unikaten razred, ki ga ne delajo več! Pravijo, da ohranjajo pravo ravnovesje med učenjem in zabavo. 1. b je»mešan«razred, ki ga sestavljajo tako mirne kot tudi živahne dušice. 1. C 1. c šteje samo 24 fazančkov, vendar so glasni za več kot toliko. Učitelji jih imajo zelo radi, saj so eni izmed»pridnih«. Njihov najljubši del šolskega urnika so glavni odmori. Poleg izrednega znanja matematike je njihov poseben talent še španščina. Ukvarjajo se s športom, z glasbo, s plesom, karatejem in tudi šahom. Razrednik tega razreda je Primož Riegler, profesor matematike. Maja Drame, 1. b 45

46 Povedali so nam 1. E Ta razred šteje le 12 dijakov. So bodoči trgovci. Zase pravijo, da so najlepši, najpametnejši, najboljši So vedno za zabavo in če jih kdo hoče»spraviti na tla«, se upirajo z vsemi kremplji. Maja Drame, 1. b 1. Ds Smo 1. Ds in v razredu nas je 19 brihtnih glavic. Vsi smo za nekaj nadarjeni, le nekateri samo za lenarjenje. Prihajamo od vsepovsod od Zreč do Rač. Med seboj se dobro razumemo. Naša razredničarka je profesorica Andreja Rozman, kar pomeni, da»razturamo«angleščino. Dijaki 1. Ds-razreda Č Davorin Vrentuša: Kljub temu da sem miren tip človeka, sem tudi razigran. Rad pomagam drugim. Moj najljubši hobi je gledanje televizije. Tadej Breznik: Sem prijazen tip človeka, ki rad pomaga drugim. Samir Čungla: Sem prijazen, ljubezniv, rad imam prijatelje in igram računalniške igrice. Monika Žnidarič: Včasih sem mirna, ko sem s pravimi prijatelji, pa sem glasna. Rada imam kino, prijatelje in čokolado. Urška Senekovič: Sem vesela, vedno povem, preden o tem premislim. Rada se družim s prijatelji. Klara Skerbinšek: Sem vesela, rada pomagam, nisem tihe narave, imam dosti prijateljev in sem zelo trmasta. Zala Koropec: Sem vesela, rada pomagam drugim in se družim s prijatelji. Žan Mramor: Sem vesel, rad se ukvarjam z airsoftom, obožujem tudi vojsko. Andraž Krajnc: Sem vesel, v razredu nisem med tihimi, ukvarjam se z airsoftom. Anja Gričnik: Sem komunikativna, rada se družim s prijatelji in svojo družino. Nataša Gaber: Sem trmasta, ker vedno vztrajam pri svojih odločitvah, a kljub temu vem, kdaj odnehati. Doroteja Gričnik: Sem zelo iskrena, vesela, zelo rada imam svoje prijatelje. Kajtimir Juhart: Sem mirna, pozitivna in precej delovna oseba. Treniram atletiko, ker imam rad ta šport. Nina Zorko: Sem mirna in imam zelo rada svoje prijatelje, ki jim tudi pomagam, če jim je hudo. Luka Kvas: Sem pozitivna oseba, ki ima rada prijatelje. Matic Leskovar: Sem vesel, pozitiven, rad imam prijatelje. Nana Turk: Sem vesela, trmasta, rada imam prijatelje. Sara Hren: Sem pozitivna, mirna in vesela. Sara Hvalec: Sem pozitivna, zelo trmasta oseba, ne sodim med tihe v razredu in imam rada prijatelje. Doroteja Podgrajšek: Sem prijazna oseba, saj za hrbtom ne govorim o drugih, in cenim ljudi takšne, kakršni so. Fatdona Kokollari: V razredu sodim med mirnejše in bolj tihe, vendar se v prostem času rada družim s prijatelji. Dijaki 1. č-razreda

47 Dijaška organizacija Katja Mesarič, 4. a Slovenije Aktualno Dijaška organizacije Slovenije (DOS) je krovna organizacija vseh slovenskih dijakov. Mnogo dijakov sploh ne ve, da ta organizacija obstaja, kaj šele, da bi vedeli, s čim vse se ukvarja, zato sem se odločila, da vam vse to na kratko predstavim. Po 31. členu Zakona o gimnazijah imamo dijaki pravico do združevanja v dijaške skupnosti na šolah. Ker pa se zgolj na šolski ravni žal ne doseže ravno veliko, smo se dijaki že leta 1990 povezali v Zvezo dijakov Slovenije, ki se je z delnimi spremembami ohranila do danes, in sicer pod imenom Dijaška organizacija Slovenije (DOS). Tako se na nacionalni ravni Dijaška organizacija Slovenije zavzema za upoštevanje dijakovih pravic ter izboljšanje položaja dijakov. DOS deluje kot predstavništvo dijakov in njihovih interesov na nacionalni ravni. DOS sestavljajo: parlament DOS: sestavljajo ga predstavniki vseh srednjih šol ter gimnazij; predsednik DOS: v letošnjem šolskem letu je to dijak 4. letnika Biotehniške šole Maribor; predsedstvo DOS: podobno kot ministrska ekipa predsednika vlade si tudi oni med seboj razdelijo interesna področja, na katerih aktivno delujejo, saj je nemogoče, da bi vsi pokrivali vsa področja (npr. sociala, regionalno delovanje, informiranje...); varuh dijakovih pravic: je oseba, ki se bori za izvrševanje pravic dijakov, zato če mislite, da so vam bile kršene pravice, se obrnite na varuh@dijaska.org; vodja DOS: je polnoletna oseba, ki skrbi, da delo poteka po načrtih in pravilih; svet DOS: je nadzorni organ, ki ga sestavljajo izvoljeni dijaki. Vsi našteti organi pa stremijo k enemu cilju, in sicer k ohranitvi dostojanstva dijakov in dijakovih pravic, predvsem na področju sociale in šolanja. DOS se zavzema za ohranitev državnih štipendij za mladoletne dijake, za ponovno uvedbo stoodstotne subvencije za dijaške malice, za vse pravice dijakov in še za marsikaj, tudi za večjo aktivnost dijakov. V ta namen DOS organizira mnoge projekte, kot so Dijaški skok na sneg, Predizborni festival za Rock Otočec, Dijaki gremo na volitve, Naj dijak, Dijaška nacionalna konferenca in številne druge. Več o Dijaški organizaciji Slovenije si lahko prebereš na: 47

48 Aktualno Ekologija Projekti skupine ŠOK Rea Rus, 2. b V letošnjem šolskem letu smo se pri izbirnem predmetu ŠOK osredotočili na dva večja projekta, to sta Očistimo svet 2012 ter Živi preprosto in solidarno v smeri podnebne pravičnosti. Kot že vsako leto bo tudi letos potekala čistilna akcija Očistimo svet 2012 (World Cleanup 2012), ki bo sestavljena iz več enodnevnih čistilnih akcij. Te se bodo zvrstile od 24. marca do 25. septembra Akcija čiščenja bo potekala v 59 državah, med njimi tudi v Sloveniji. Ideja za ta projekt je nastala 3. maja 2008 iz državljanske pobude Let s Do It!, ko je prostovoljcev v Estoniji v 5 urah očistilo iz narave ton odpadkov. Novica o čiščenja države se je razširila po spletu, projekt pa je do danes ponovilo že 15 držav, v katerem je skupno sodelovalo že več kot 2,4 milijona prostovoljcev. Slovenija je bila izmed vseh držav po udeležbi daleč najboljša, saj nas je sodelovalo , kar je okoli 13,5 % prebivalcev. Tudi letos bo v Sloveniji potekala velika prostovoljska čistilna akcija Očistimo Slovenijo 2012, in sicer 24. marca 2012, v šolah in vrtcih pa 23. marca. Z drugim projektom, Živi preprosto in solidarno v smeri podnebne pravičnosti, s katerim želimo ozaveščati mlade in starejše o problematiki podnebnih sprememb in onesnaževanja okolja, se želimo podučiti o problematiki podnebnih sprememb v državah v razvoju, s poudarkom na Afriki. Ob tem želimo sporočiti, da bodo posledice podnebnih sprememb najbolj prizadele revne države, ki so najmanj prispevale k tem spremembam. Ogrožena so številna življenja ljudi, saj v revnih deželah vlada suša, razširjajo se številne bolezni in prisotne so poplave. S projektoma želimo ozaveščati mlade in starejše o problematiki podnebnih sprememb in onesnaževanja okolja ter se zavedati pomena varovanja okolja in narave. Naj zaključim z mislijo modrega slovenskega pisca Rudija Kerševana:»Človek se od narave nerad uči. Morda se bo moral, ko ga bo narava izučila.«art planet analogna fotografija Julija Leskovar, 2. b Pod okriljem projekta Mladi v akciji in v sodelovanju s Srednjo šolo Slovenska Bistrica smo se v lanskem šolskem letu dvakrat tedensko na Art planetu zbirali mladi fotografi. Skozi fotografski objektiv smo poskušali ujeti življenje okoli sebe in ljudem povedati svojo zgodbo. Na začetku smo se učili, kako poteka celoten proces nastajanja črno-bele fotografije, od zaznave fotogra- fije, preko pritiska na sprožilec ter razvijanja filma, do razvijanja končnih slik v temnici. Svoj projekt smo zaključili z razstavo najboljših posnetih fotografij, ki je bila v Koruznem zrnu v prostorih bistriškega gradu. Prav tako se mladi fotografi tudi letos zbiramo, s svojo novo razstavo pa bomo drugim poskušali pokazati vse, kar je okrog nas, kar nas obdaja ter s čim se vsak posameznik srečuje vsak dan. 48

49 Fazani fazanom Maja Drame, 1. b Aktualno Frrrrrr! Letošnje žrtve popisovanja s F-ji, smešnimi brki,»piflarskimi«očali in z obrvmi»fredy Miler«so bili dijaki iz vse okolice Slovenske Bistrice, in sicer iz Črešnjevca, Tepanj, Poljčan, Šmartnega na Pohorju, Oplotnice, Šentilja, Frama in celo Slovenskih Konjic. K 593 dijakom SŠSB se je pridružilo torej še nekaj novih dijaki 1. a, 1. b, 1. c, 1. č, 1. d, 1. e in 1. f. Doživljanje prvega šolskega dne je bilo pri vsakem novem bodočem intelektualcu enako. Vsepovsod okoli šole, pred njo in v njej so na nas prežali dijaki višjih letnikov. Njihov glavni cilj je bil popisati čim več novih obrazov. Najljubše in obenem tudi najbolj vidno mesto za popisovanje je bilo čelo. Seveda pa se z enim F-jem niso zadovoljili, zato smo še»gratis«dobili smešne brke,»piflarska«očala, še nekaj malih F-jev vseh barv in napis FAZO (fazan). Seveda smo si zapomnili imena, ki so bila napisana na nas še ves teden. Zakaj pa sploh ta vzdevek Fazan?! No, to naj bi bila velika ptica s pisanim perjem in dolgim repom. Pisani smo res bili, ampak dolgih repov pa zaenkrat še nimamo! No, da veste, F-je je zelo težko odstraniti z obraza. Še dva dni po 1. septembru je vsak vedel, da smo novopečeni dijaki 1. letnika. Rdeče, modre, zelene in črne packe po obrazu so jim to izdale Ko se je pouk končal, je bilo veliko razmišljanj na temo, kako lahko pobegneš alkoholnim flomastrom in zvijačam, ki so jih za nas posebej pripravili. Tudi nekaj koruze je letelo, povsod pa je odmevalo Frrrrrr! Frrrrrr! Frrrrrr! Brez tega seveda ni šlo. Vsi pa zagotovo komaj čakamo na naslednjo šolsko leto, ko bomo prav mi lahko ustvarjalci svežih F-jev. To ni maščevanje, to je le za našo dušo! Veronika Kos, 1. B 49

50 Aktualno OB SVETOVNEM DNEVU KNJIGE 2012 NAPOVEDUJEMO Obiskal nas bo Katja Mesarič, 4. a Drago Jančar S ponosom napovedujemo obisk velikega slovenskega umetnika Draga Jančarja, ki se je prijazno odzval našemu vabilu, da na naši šoli nastopi kot gost v okviru tradicionalnega projekta Povabimo besedo ob svetovnem dnevu knjige. Drago Jančar, slovenski pisatelj, dramatik, esejist in časnikar, se je rodil 13. aprila 1948 v Mariboru. Je eden najbolj dejavnih sodobnih slovenskih pisateljev. Njegova najbolj znana dela so Galjot, Severni sij, Posmehljivo poželenje, Smrt pri Mariji Snežni, Veliki briljantni valček, Zvenenje v glavi, Katarina, pav in jezuit, Duša Evrope, Drevo brez imena in To noč sem jo videl. Je največkrat prevajan sodobni slovenski pisatelj. Od leta 2001 je redni član SAZU. Med letoma 1987 in 1991 je bil predsednik Slovenskega centra PEN, v okviru katerega je tudi veliko pripomogel k slovenski osamosvojitvi. Dobil je več slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1993), evropsko nagrado za kratko prozo mesta Augsburg (1994), Herderjevo nagrado za književnost (2003) in nagrado Jean Amery za esejistiko (2007). Drago Jančar je tudi večkratni dobitnik Delove nagrade Kresnik za najboljši slovenski roman nazadnje ga je prejel prav v tem letu za svoj zadnji roman To noč sem jo videl, ki smo ga dijaki višjih letnikov brali kot eno izmed izbranih besedil tekmovanja v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje v tem šolskem letu. 50

51 Dijaška galerija Mona Liza Avtorji: 1. A, 1. B in 1. C Rok Dragič, prof. 51

52 Pozdravljena, slovenska pesnica! V tokratni številki Čveke pozdravimo Sašo Pavček, pesnico in diplomirano igralko, prvakinjo SNG Drama Ljubljana, hčer velikega pesnika in človeka Toneta Pavčka Saša Pavček»Obleci me v poljub in ne sprašuj, če me kaj greje «(1960) SPOŠTOVANJE Jokam iz tvojih oči, ker moje, potopljene v solzah dedovanih, molčijo. Posodi mi lica, naj po svetlobi drsim, naj te vsaka solza spoštuje. Pokloni mi usta, naj v toploti vedrim, čakam na pravo besedo. Dušica Štiblar Božović, prof. POLJUB KOSTUM Ne reci mi, naj se držim, ne pljuvaj mi za vrat, ne drži fig za srečo, samo poljubi me in me pusti samo. Ne glej me v hrbet, ko drsim v soj luči pred sabo, obrni se in vedi, da tvoj poljub me stiska in me osvobaja, da to, kar sem in bom nocoj na odru uglašuje v skladje protislovja. LJUBITI ZA NIČ O, podarjeni hip obstoja! Mar ni lepo okušati to polnost pričakovanja? Ko prek vrtoglave brvi gledam piko, ki raste proti meni, ne dvomim več, stopim na las, se zagugam med sanjo in resnico, drsim po krhki pajčevini zaljubljenega časa, bolj ko se ti bližam, bolj grem ponižno vase, manjšam se pred tvojo veličino, rastem znotraj sebe. Pa kaj zato, če si le privid, če ljubim pač za nič! To pot ne bom beračica, ne bom več stekel pes, ki vsakega obgrize, ker si želi bližine! MORSKA SOLZA Potopila sva se tisoč milj pod vodo. Pod težkim stropom sva lahka kot nikoli. Tej srebrnini zémske so navade tuje, vajene dotike umirja morski tok, telesi zorita v ritmu potrpljenja. Drug drugemu sva plima in oseka, oddaljena in hkrati najbolj blizka, ljubezen počiva na valovih spoštovanja. Oder, ti prazna dlan, naj ti narišem črto preživetja! Naj jočem, naj se smejem, naj udari noga ritem! Naj srce zaledeni, naj radostno se vžiga, naj se čuti podvojijo, naj seme poči, naj ljubim, naj mrzim, naj bom neodločna, naj plešem, naj mi veter roke dviga, naj mi angel boke ziba, naj smrt počaka, zamudi, odide... Obleci me v poljub in ne sprašuj, če me kaj greje. VEDNO BOŠ KORAK Vedno boš korak, ritem zmeraj, zmeraj znotraj mehko morje 52

53 Dijakinji Monika Firer in Urša Pantar - Novak iz 2. a sta se udeležili 12. pesniške olimpijade mladih nadarjenih pesnikov, ki je potekala v Dravogradu 12. in 13. novembra Njune pesmi so se uvrstile v izbor za zlatega olimpijca oziroma zlato olimpijko natečaja. Ustvarjalni kot(l)iček 12.pesniška olimpijada Pred vami so Uršine pesmi Živeti v upanju Moj svet je brez besed. V njem ni humanih pravic, v katerih bi se slišal človeški klic. Edina meja je nebo! Ta nam sodi in oprošča. Da bi si lahko izbrala svojo pot, bi najprej poiskala glavni izhod. Izhod iz»bede«in politične zasede. Takrat bi se pognala v»dir«, ki spremljal ga bi nebeški mir. Tako veliko nas je, preveč, da bi lahko preštela. Živimo in umiramo, dan za dnevom. Smo žrtve nore realnosti, ki nam ne dopušča normalne sedanjosti. Da zavračamo tiste, ki nam niso enakopravni, je kruto dejanje, ki ni vključeno v humano ravnanje. Če smo si različni, potem tudi prav, da smo si! Navsezadnje bili smo poslani, z vsem srcem drug drugemu predani. Ko vidite, da nekaj ni prav, da je nekdo lačnih ust in brez pravic, potlej pomagajte, da takih več ne bo krivic! Vsi živimo pod istim nebom, z enim namenom. Ta namen je:»živeti v upanju za boljši čas in se boriti za svoj Jaz.«Maja Drame, 1. b Ko zapihal bo veter Bil je tisti čas, ko v vetru pel je glas. Bil je tako nežen in tih, da čutil njegov sem dih. Ni trajalo dolgo, ko razblinil se je kot kakšen pravljični mit. Sedaj sedim v parku, kar sredi noči, in razmišljam o trenutkih, ki jih sploh ni. Pravzaprav jih nikoli ni bilo, da bi občutil, kako je to lepo. Obdan s tisočimi zvezdami, a še vedno sam, iščem odgovor, za katerega vem, da mi nikoli ne bo dan. Luči se ugašajo, podobe ostajajo. Jaz pa čakam na glas, ki rekel mi bo:»počakajva na veter, ki odpihnil je lanski čas.«kaj je narobe? Tam nekje je nekaj narobe! Vem, da je. Slišim glas, ki nežno prosi me:»nikar, nikar ne nosi moje podobe.«ko vidim to nedolžno bitje, polno solznih oči, spominjam se vseh tistih slabih dni. Nato za trenutek tišina, sledi velik strah, bum in prišel je mrak. Brez strehe nad glavo, brez prihodnosti pred sabo, tam ležijo in za življenje se borijo.»je komu sploh mar za nas?«povpraša dečkov glas. Začudeni politiki s povešenimi obrazi, iščejo rešitve na vsake napačne trditve. A kaj to nam, ko ves naš trud je zaman. Ves svet nas pozna, ves svet se smehlja. Mi ne poznamo njih, mi se ne smehljamo kot vsi. Mi le sedimo v tišini in čakamo na svoje grobove, ki nas bojo izbrisali iz te večne tegobe. In ko nas ne bo več, začnite se spraševati:»kaj je narobe?«moj svet Sedim na šolskem hodniku in v prazno zrem skozi okno. Oddaljena od družbe in zatopljena v svoj svet, razmišljam, kako na novo začet. Moja pesem nima ne začetka in ne konca. Kajti vse se vrti v domišljiji, ki je zaprta v moji namišljeni knjigi. Sošolci, prijatelji, znanci ter tujci označujejo me kot osebo, ki je zaprta sama vase in izgubljena v svojem lastnem svetu. Včasih, ko sedim v svoji sobi za zagrnjenimi zavesami, sprašujem se, če je z mano kaj narobe, vendar vedno pridem do zaključka, da je to le del pomote. Sem takšna, kot sem, in živim v svojem svetu, brez pravil in brez neprijetnih besed, ki bi mi delale nemir. Pišem pesem zato, ker mi tako ugaja, ter sem mnenja, da to ni narobe, saj s tem še nobenemu ne povzročam otroške nadloge. Ležim na zelenem travniku, s svinčnikom v roki in z zvezkom pred seboj, poleg pa še pijem Pepsi-Colo z mehurčki na povrh. Sonce sije in sinje nebo s kristalno belimi oblaki blago senco mi krije. To, to je moj svet! Odštekan, ven- 53

54 Ustvarjalni kot(l)iček dar tih. Ampak takšen je in takšen bo tudi ostal. Tih kot zvezde na nebu in odštekan kot pesem, ki je nastala v tem dnevu. Slovenija 4ever Slovenija, v nebo si dvignila zastave, ki s srcem so zaznamovane. Ne predaj se, s tabo smo in vate upamo! Dokazali smo svetu, da ne vdamo se kar tako Borimo se do konca, čeprav nam ni lahko. Slovenija, v nebo si dvignila zastave, ki hrabro v vetru so plapolale. Visoko v zraku se slišal bo tisti odmev:»slovenija, Slovenija, Slovenija, ob strani ti stojimo in zate molimo. Naj glasovi bodo tebi poslani, vedoč, da le tebi smo predani. Danes je dan, ko ne bomo se predali, danes je dan, ko ob strani ti bomo stali.«želimo ti zmage, želimo ti veselja, ker ti si naša domovina, vedno si bila in vedno boš! Slovenija, vedi le eno, ko v nebo boš dvigala zastave, mi stali bomo tam in s teboj se veselili zmage! Ker to je dan, ko pisala se boš v zgodovino! SLOVENIJA! <3 X oseba Včasih se zazrem v nebo z mislijo, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo. Želim si tisto, česar ne morem imeti, želim si tisto, kar težko je objeti. Dotik, pogled, vse to je ena sama sled. To je tisto, kar žene me v nedogled. Vse bi dala, da spremenila bi čas, ko sva še obstajala, ti in jaz. Vse bi dala, da še enkrat bi pogledala ti v oči in povedala, kako me boli. Težko mi je, a zdaj zavedam se, da poti več nazaj ni. Iz dneva v dan razmišljam, kaj še imam. Imam vse, a tebe ne. Kaj mi to, ko pa pogrešam te tako močno. Vedi, da ko Sonce bo zahajalo, jaz pisala bom pesem o vsem, kar med nama je nekoč obstajalo. Tista»kao«ljubezen, ko se imata 2 rada, ko on ji reče:»rad te mam«, to, vedi, bila je napaka. Če koga ljubiš, ga imaš rad, ne odideš skozi sosednja vrata, ampak se soočaš s tistim, kar te še čaka! Življenje je ena sama zmeda, če v njej se zgubiš, čaka te»beda«. Zato rajši 2x premisli nad svojimi dejanji, ker preteklost hitro gre za nami! You Were Just My Lover Boy, I don t know how to tell. Every step I took was like hell! You make me believe, that you are the only one for me. You make me to see, that you are the one, I need! Boy, I want you to know: I don t care anymore, I ll leave you alone. Now I know: You were just my lover. Now I know! (You were just my lover) Maja Drame, 1. b 54 You always see in me a little girl, stepping into (a) another world. You are always watching her, that girl next door, how she dances on the disco floor. You never thought that this girl would be me, because you have never believed! Now you know, it wasn t meant to be. I was too young to choose to be with you and to see the way we could go through. But you didn t give up. You wanted me, you sang for me and you told me all the beautiful things I first believed.

55 Ustvarjalni kot(l)iček Veronika Kos, 1. b Julijine pesmi Sreča Sreče ne moreš iskati, sreče sploh ne moreš iskati tam, kjer jo že išče nov dan. Srečo skuješ z žezlom in jo oddajaš vsakič drugam, z ljubeznijo in lepoto obdan. Sreča je samo enega srca, napisana z zlatimi besedami, vsakič v drugega. Povem vam, jaz jo poznam in pravim, vsak jo lahko ima, samo če ljubiti in odpuščati zna. Konec Hiše še stale bodo, drevesa prav tako, a mi z živci na koncu bomo bledeli in jokali. Nikogar nikjer ne bo, manjkal bo duh človeški in ko tako počasi vsega konec bo, zajokalo bo nebo. Sam Padel je, ni se vstal, dal mi je, kar iskala sem. Skupaj živela sva, dajala nisem, jemala sem, sedaj odšla sem, ti ostal si sam. Ni važno, če si sam, a vseeno oprosti mi, da s tabo ne živim. Knjiga Knjigo odprem, primem platnico, pomislim nate, na najine podvige. Knjigo preberem, jo zaprem, pomislim nate, na najine podvige. Knjiga me ne mika, zaslišala sem ljubezen, sedaj ne pomislim več nate, na najine podvige. Moj konj Črn konj čez planoto, počutim se tako domačo, a vem, da tebe videla več ne bom. Črn konj, vse je, kot je bilo, a slišim samo šelestenje listja, tebe spet ni. Moj konj, moja ljubezen, moj prijatelj, spet se zavem, da nisem tam, kjer bi morala biti. Julija Leskovar, 2. b 55

56 Ustvarjalni kot(l)iček Še ustvarjalnost malo drugače Dušica Štiblar Božović, prof. Tale»umetnija«se je (z)našla na kontrolni nalogi iz poslovne matematike dijak (ki seveda želi ostati anonimen ) je namreč nalogo oddal popolnoma prazno, saj mu žal ni šlo Preberite torej njegovo»elegijo«ter sami presodite, ali bi se ga profesorica morda morala že zavoljo njegovega izjemnega pesniškega talenta in globokega obžalovanja vendarle na koncu usmiliti in mu dati (vsaj) 2 (»Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa!«) Monika Goričan, 1. b 56

57 Ustvarjalni kot(l)iček HAIKU (4.D) Smrtna tišina. Gozd pod snežno odejo. Sam sredi ničesar. (Mojca) V gozdu šumi, kjer se drevje budi in ptica vzleti. (Nataša H.) Morje valovi, valovi in se smeji, življenje budi. (Nataša P.) Monika Goričan, 1. b Sonce na nebu žari svetlo nam v dnevu, svetli nam nebo. (Klavdija) Zvezde na nebu Pod toplo odejo sanjam v lep naslednji dan. (Marinka) Zarja na nebu, prebujam se v dan iz morečih sanj. (Anja J.) Morje je mirno, mirno in se pretaka. Morje se budi. (Tamara) Oblak nad vodo, v vodi odsev globok, ga val zamegli. (Špela) Sinjina neba. Toplina vsega sveta. Bitje srca. (Mihaela) Lepote ljudi. Le najti jih je treba v svojem srcu. (Natalija) V tvojih rokah bom za vedno zaspala, tvoja ostala. (Polona) Lep sončen zahod. Najlepše oči gledajo, a v meni nič ni. (Ana) Temna je ta noč, veter pihlja res močno, me zebe zelo. (Tomi) Zvezde potopljene v globini temne noči so izgubljene. (Patricija) Zbudi me zjutraj, ko se zbudiš ob meni. Hočem te zase. (Anja F.) Zvezde na nebu hrepenijo, a je ni. Kristalne oči. (Ermira) Močno dežuje, misli gredo z dežjem. Oh, kakšna radost! (Vanja) Bela snežinka je padla na naju oba in se stopila. (Polona) Srce razbija mi kot še nikoli prej. Moj večni zaklad boš ti. (Anja F.) 57

58 Smeh je pol(n) zdravja Dijaške iskrice da te kap! Maša Vidmar, 2. a > Južnoafriška republika je veliki azijski tiger. (JAR je veliki azijski tiger.) >»Kaj zna kdo strokovno razložit, kak se ceka ubije?ja, to moreš tak med prsti.«> Profesor:»Kaj mislite, da si o vas mislijo vaši starši, bratje, sestre, prijatelji?«sošolci:»njegova mama misli, da sem dober.vsi mislijo, da sem len.«> Sošolec svojo inicialko na A4-listu okrasi s tremi malimi rožami. Obrazložitev: S tem dokazuje svojo skromnost. > Profesorica v vlogi dijaka, sošolec (dijak) v vlogi profesorice. Profesorica:»Jaz tega ne razumem, malo bolje razloži.«sošolec (nima pojma):»zdaj bom pa tak reko kot profesorce poiščite doma na internetu, pa pri naslednji uri predstavite razredu.«> Profesor:»Povejte dejstvo. Kot je na primer dejstvo, da je 1+1= 1. Aja «> Sošolec raznežen pri činčilah:»kaj si jima že dal ime?ja, Pako pa Pedro.Kak pa veš,keri je keri?pako me gricka.kaj ne bi raje bil te Pako Pedro?«> Ko se v nedeljo z avtobusom pripeljemo iz šole v naravi, vpraša sošolka:»ti, ko si tak bolj kronik, kaj še je kaka gostilna zdaj odprta?«> Profesor:»Jaz sem se nekaj odločil, zdaj pa rabim še vašo potrditev, da bo vse skupaj bolj demokratično.«sošolec:»kaj pa če ne potrdimo?«profesor:»ni važno, tak sem se že odločil. Je pa demokratično, če vas vprašam.«> Sošolec:»Profesor, kaj jaz, ko 'mam mučilne naprave za predstavit, lahko samo slike pokažem, pa sem tiho?«profesor:»pri referatih se po navadi še kaj pove zraven. Zakaj pa sprašuješ?«sošolec:»pač sem mislo, da minuta molka pa to, za vse, ki so jih ubili.«maja Drame, 1. b > Sošolec:»Kak so v srednjem veku vedli, kera je čarovnica?«profesor:»po navadi so bile najlepše. Zaradi ženske favšije so jih pa obsodili.«sošolec:»'bogi moški, brez lepih žensk so ostali.«>»profesor, ura na steni je poševna.ja, mora biti, da bom točno vedel, kdo na uro gleda.«(na željo dijakov prispevek ni jezikovno korigiran, op. D. Š. B.) 58

59 Smeh je pol(n) zdravja Najsvetlejše iskrice 2. 2.b-razreda Rea Rus, 2. b > Pri slovenščini obravnavamo Kranjsko gramatiko. Profesorica:»Pa mene to na kranjsko klobaso spominja.«> Ajda:»Gospod profesor, jaz bom manjkala pri likovni, ker imam ortodonta.«profesor:»ajda no, ne boš tega rekla «Ajda:»Jaz bom Kaj pa bom rekla?«profesor:»hmm «Ajda:»Bom lahko, PROSIM, manjkala pri likovni?«> Profesor:»Kaj vi bi imeli uniforme?«luka:»ne, kaj pa vi bi jih 'meli?«profesor:»ja, ne bi bilo tak slabo, če bi vsi profesorji imeli enake.«luka:»sej vete, vsi mehaniki tud nimajo enakih ibercugov.«> Marjeta:»Ja,' maš 10 x 5 x 5.«Miha:»Ja, te dobiš 10 x 5 in je 500.«Marjeta:»Kolk je 10 x 5?«Miha:»500.«Marjeta:»Ziher, ja.«> Profesorica:»Luka, za katero reakcijo gre? Eksotermno ali endotermno?«luka:»za endotermno. Ne, eksotermno. Ne, počakajte malo.«profesorica:»ja, saj imaš samo ti dve možnosti.«> Domen:»Ljubezen je stvar kemije, seks je stvar fizike.«profesorica:»joj, to pa moram razmislit.«ajda:»ja, sej, trenje pa to.«> Profesorica:»Luka, pridi ven.«luka:»jaz? Zdaj pa ste me našli.«profesorica:»kaj? Našla sem te? Če si tam sedel.«luka:»sam jaz po navadi nea tam sedim.«> Profesorica:»Danes se bomo učili enega izmed štirih preteklikov.«luka:»kolk pa jih te 'ma slovenščina?«> Profesorica:»David je napisal najboljšo obnovo Tartuffa.«Ajda:»Ooo, David, si pa se poglobil v Tartuffa.«Profesorica:»Ajda, kaj ko bi ti enkrat za spremembo komentarje zadržala zase?«> Profesorica:»Vsaj med geografijo izklopite telefone, pa to je ja tako sevanje. 45 minut potrpite.«ajda:»kaj pa če mi je babica umrla, pa me mami ne more dobit?«luka:»bo pa babica počakala.«> Profesorica:»Kaj jeleni jedo v Sibiriji?«Luka:»Špagete.«> Profesor:»Tadej, kje je tvoj položaj na igrišču?«luka:»na klopci.«tadej:»ja, vsepovsod.«profesor:»potem pa si tak Chuck Norris.«> Pri slovenščini delamo popravo pravopisnih napak. Profesorica:»Pismo od Smrekarice je narobe. Kako je prav?«dijak:»smrkastično pismo.«> Profesorica:»Max, kakšen je pravilen zapis stavka Ona je popenila?«max:»ona je poplnoma popenila.«> Profesorica:»Ima kdo pisalo za na tablo?«rea:»staša 'ma.«staša:»ja, gospa profesor, jaz vam posodim.«profesorica:»ja, sem vedela, da ima nekdo. Včeraj mi v 2. a-razredu Luka Finžgar ponudi pisalo in to 3 različne barve. Takoj sem vedela, kdo je bil najbolj dejaven pri fazanijadi.«> Špela:»Gospod profesor, ne moremo imet vaj v četrtek zjutraj ob 7.00, ker imamo jogo.«miha:»veš kaj, sonce boš pa ja drugič pozdrav'la.«> Ajda:»Gospod profesor, lahko grem na WC?«Profesor:»Ja, lahko.«> Domen:»Tota pa gre vsaki dan ob isti uri na WC.«> Profesor:»Kdaj bo v Sloveniji največ otrok?«dijak:»ko bo baby boom!«> Dijakinja:»Kaj ti veš, kaj je to avstralopitek?«dijak:»pa to je ovi enoceličar.«> Profesor:»Are you pregnant again?«staša:»no, I'm just fat.«> Ajda:»Gospod profesor, vi ste na facebooku?«profesor:»ne, nisem.«ajda:»no, od danes naprej ste.«(na željo dijakov prispevek ni jezikovno korigiran, op. D. Š. B.) 59

60 Smeh je pol(n) zdravja > Lucija:»Lena, prej ko si rekla, da vsakemu revežu daš 2.5 % premoženja Kaj to prav njemu daš al' kaki dobrodelni organizaciji?«lena:»to pač daš nekomu revnemu. Nekaj malega, kakih 100.«> Ajda:»No, ko sem bla mala, me je blo ful strah si dat uhe prebost za uhane. Pol pa mi jih je una ženska z nekim alkoholom namazala, pa me ni bolelo.«profesorica:»ja, saj strah je v glavi.«ajda:»ja no, nisn bla tak mala, 14 let sem bla stara.«> Sanja:»Zaradi nizkega vodostaja je v jezero priteka vodotalnica.«rea:»kako jezero? Kaka vodotalnica? Sanja, mi govorimo o potokih in podtalnici.«> Sanja:»Profesorca, naredite en šluk prej, pa bote vidli, da je toti power point čist vredi.«tudi profesorji kdaj pa kdaj kako tako bleknejo Profesorica:»No, kot veste, premica seksa os x.«dijaki:»kaj?!?«profesorica:»joj, se opravičujem. Mislila sem seka.«> Sara (bere obvestilo po šolskem radiu):»zberemo se v učilnici 101, mentor Mirko Marko Žigart.«> Sredi testa Profesorica:»Halo, ti tam! Dve možnosti, ti tam: Ali oddaš test ali pa te za uhe!«ajda:»bi kar raje izbrala drugo možnost. Kaj morem prit tja?«profesorica:»kar sama se daj.«> Profesorica:»Ajda, que has hecho este fin de semana?«ajda:»profesorica, nea mene sprašujte, jaz nič ne razumem.«profesorica:»pa to moraš razumet. Que has hecho este fin de semana?«ajda:»hecho idiomas.«(in ko Ajda česa ne razume, ji verjemite! ) > Max:»What was your biggest achievement?«šlambi:»the biggest achievement was, that I make a luch lady pregnant... I m joking.«> Tadej:»Miha, te pa bo Joža vprašan, če si ti taki partibrejker.«miha:»ja, pa kaj še, boš ti kaki drugi brejker.«> Profesor:»Če bi ta asteroid padel na Slovenijo, bi se nam slabo pisalo.«sergeja:»ja, vse bi blo hin, sam Tinje bi ostalo, kr 'mamo Tinjski zid.«> Profesor:»Kako imenujemo prehod iz trdnega stanja v kapljevino?«nejc:»taljenina.«> Luka:»Max, kaj ti se poteguješ za vlogo v Kristusovem pasijonu?«> Profesorica:»Je kdo našel Pepo?«Dijaki:»Ne, res ne Nimamo je mi.«profesorica:»kaj vi to resno mislite?«> Profesorica:»Pišite po nareku Napišite še Iberski polotok.«sara:»kaj je Iberski polotok?«(ha ha ha ha ) Miha:»Kraj na Zemlji.«> > Veronika Kos, 1. b 60 > Profesorica:»Kaj je boljša polovica?«tadej:»moški.«profesorica:»ha ha ha, boljša polovica je vedno bila in bedno bo ženska!«> Luka:»'Mam potrebo po cigaretu.«profesorica:»ne vem, če je to ravno človekova potreba.«luka:»je pa naravna, pa velika in iz dneva v dan narašča.«> Monika:»Ja, takrat je blo vse bolj sproščeno in naravno.«ajda:»ja, naravno je blo, da jo je za lase potegno.«erker:»kaj pa če je 'mela lasuljo?«> Bukvič naglas bere nekaj v učbeniku, Mitja se mu smeji Luka:»Mitja, kaj ti se jočeš?«mitja:»če pa je čustveno zaznamovano besedilo.«

61 Moja mami me je naučila Moja mami me je naučila Katja Mesarič, 4. a 1. Moja mami me je naučila SPOŠTOVATI DOBRO OPRAVLJENO DELO:»Če se mislite pobiti med sabo, naredite to zunaj, stanovanje sem pravkar počistila.«2. Moja mami me je naučila RELIGIJE:»Zdaj pa moli, da bo šlo to ven iz preproge.«3. Moja mami me je naučila OSNOV POTOVANJA V ČASU:»Če ne boš sedel vzravnano, ti bom tako pripeljala, da te bo odneslo tri dni daleč.«4. Moja mami me je naučila LOGIKE:»Zakaj? Zato, ker sem jaz tako rekla!«5. Moja mami me je naučila ŠE VEČ O LOGIKI:»Če boš padel z gugalnice in si zlomil vrat, ne boš šel z mano v trgovino.«6. Moja mami me je naučila PREVIDNOSTI:»Nosi vedno čisto perilo. Kaj če se ti zgodi nesreča?!«7. Moja mami me je naučila OSNOV IRONIJE:»Če se boš še naprej drl, se boš imel za kaj dreti!«8. Moja mami me je naučila OSNOV OSMOZE:»Zapri usta in jej!«9. Moja mami me je naučila EKSTREMNEGA ZVIJA- NJA TELESA:»Samo poglej si to umazanijo na svojem vratu!«10. Moja mami me je naučila POTRPLJENJA:»Tukaj boš sedel, dokler špinača ne bo izginila!«11. Moja mami me je naučila METEOROLOGIJE:»Tvoja soba je takšna, kot bi skozi njo šel tornado!«12. Moja mami me je naučila HINAVŠČINE:»Če sem ti povedala enkrat, sem ti povedala milijonkrat. NE PRETIRAVAJ!«13. Moja mami me je naučila PRIMERNEGA OBNAŠA- NJA:»Nehaj se obnašati kot oče!«14. Moja mami me je naučila ZAVISTI:»Na svetu je na milijone manj srečnih otrok, ki nimajo tako čudovitih staršev kot ti.«15. Moja mami me je naučila PRIČAKOVATI:»Samo počakaj, da pridemo domov!«16. Moja mami me je naučila O SPREJEMANJU STVARI:»Dobil jih boš, ko pridemo domov!«17. Moja mami me je naučila HUMORJA:»Ko ti bo kosilnica porezala prste na nogah, nikar ne tekaj za mano!«18. Moja mami me je naučila, KAKO ODRASTEŠ:»Če ne poješ te zelenjave, ne boš nikoli zrasel.«19. Moja mami me je naučila OSNOV GENETIKE:»Prav tak si kot oče!«20. Moja mami me je naučila MODROSTI:»Ko boš star toliko kot jaz, boš že razumel.«test VAU Vita Petek Regoršek, 4. a Ali te zanima, kaj te čaka na področju ljubezni, zdravja, financ ali katerem koli drugem osebnem področju? Test VAU ti žal ne bo dal teh odgovorov, dobil/-a pa boš odgovore na druga vprašanja. Vse, kar moraš narediti, je, da narišeš oziroma»dorišeš«posamezno sliko ob že narisanih likih ter jih poimenuješ s pridevnikom. Torej sledi danim korakom. Dopolni sliko v vsakem kvadratu. V levem kotu ob številki napiši pridevnik, ki opisuje narisano sliko. Ne glej odgovorov spodaj Smeh je pol(n) zdravja Upamo, da si dobil/-a odgovore, ki si jih pričakoval/-a. Vsak pridevnik, ki si ga napisal/-a ob vsaki sliki, je tvoj odgovor na naslednja vprašanja: Kakšno mnenje imaš o sebi? Kako te ocenjujejo drugi? Kakšno je bilo tvoje otroštvo? Kakšno bo tvoje romantično življenje? Kakšna bo tvoja prihodnost? Kakšna bo tvoja smrt? 61

62 Astročveka Horoskop (In tokrat čisto Oven Ljudje, rojeni v znamenju Ovna, so zelo dinamični in dejavni. Točno načrtujejo in si zamislijo, kako bodo nekaj dosegli, in so odločeni, da bodo uspeli, na tak ali drugačen način. Astrološko znamenje za Aries je oven in če upoštevamo čisto silo energije in zanosa, s katerim dosegajo svoje cilje, ni prav nič napačno mišljenje, da s tekmovalnostjo in z odločnostjo ovna najdejo pot k uspehu. Seveda pa se morajo naučiti razlikovati med samozavestno agresivnostjo odgovorna oseba, ki prevzema vodstvo in na katero se drugi lahko zanesejo, da bodo stvari stekle, in grobo agresivnostjo vsevednež, ki je neobčutljiv na čustva in izkušenost ostalih. Bik Biku vlada Venera, planet lepote in užitka, kar pomeni, da so ljudje, rojeni v Biku, čuteči in čutni, iskalci osebnega zadovoljstva in fizičnih užitkov. Hote ali nehote so pragmatični in cenijo tako denarne vrednote kot estetsko lepoto. So ljubitelji narave in naravnih stvari. Njihova harmonija v življenju je povezana z resničnostjo in materialnim svetom, včasih pa jih zapeljejo osebne pridobitve. Ko gredo daleč stran, si ali kopičijo bogastvo in ga nikoli ne uporabljajo ali pa ga nepremišljeno zapravijo, ne da bi si izboljšali kvaliteto življenja. Kot rezultat njihovega nagnjenja osebnemu užitku in udobju so biki lahko zelo leni, prav tako pa zelo dovzetni za neprijetne posledice, ki so vedno rezultat predolgega vdajanja slastni hrani in drugim telesnim užitkom. Njihova naravna previdnost jih rešuje pred delanjem napak, obenem pa jim lahko tudi prepreči, da bi izkoristili dragocene priložnosti. Dvojčka Dvojčki se brez težav prilagajajo spremembam. Ta značilnost predstavlja moč, kajti gre za mehanizem preživetja, obenem pa za šibkost, ki jih naredi občutljive na zahteve in vplive drugih ljudi. Pridobivanje podobnosti z drugimi ljudmi je zanje enostavna. Nimajo samo edinstvene sposobnosti razumeti, kaj drugi razmišljajo, imajo tudi velik talent za posnemanje. Na ta način jim uspe uspešno priti na veliko ugodnih položajev. Prav tako lahko pozabijo na svoje lastne talente in ideje, če so preveč voljni in sposobni se prilagoditi ter se potopiti v osebne situacije drugih. Radi rečejo tisto, kar bi drugi radi slišali, namesto tistega, kar res mislijo oziroma kar vedo, da je res. Rak Rakov karakter je med vsemi znaki, ki so povezani z zodiakom, najmanj izrazit. Lahko sega od plašnega, dolgočasnega, sramežljivega in introvertiranega do najbolj genialnega slavne rake je moč najti skozi celotno verigo človeških aktivnosti. V svojem bistvu so raki konservativni, so ljubitelji doma, ki cenijo varen dom, h kateremu se lahko moški rak zateče, ko potrebuje odmor od življenjskih stresov, in v katerem lahko»rakica«uporablja svoj močan materinski čut. Le-te si običajno želijo in tudi imajo veliko družino. Domačnost je ustrezen pridevnik, s katerim opišemo dom rakov, kajti njegovi prebivalci so naklonjeni temnemu, skrivnostnemu, ampak udobnemu tipu doma, ki ima pridih pribežališča, prostora, ki pripada družini, namesto da bi bil vitrina, s katero bi naredili vtis na obiskovalce. Lev Levi imajo veliko samozaupanje, vendar se obenem zelo bojijo, da bi bili predmet posmeha in osramočeni s strani drugih. Čeprav so levi zelo vdani, pa obstaja želja po tem, da bi bilo vse po njihovem in lahko zato zelo hitro izgubijo interes, če so prepogosto izzvani za vodilno vlogo. Naučiti se morajo disciplinirati svoje vsesplošno navdušenje nad živeti življenje»na polno«, kajti le-to je lahko zanje zelo nevarno. Njihov ustvarjalni nagon ne sme biti nikoli zadušen, kajti tako bo zapravljen velik del potenciala. Devica Ker se Merkur nahaja v Devici, imate nenavadno sposobnost, da razumete to, kar drugim znamenjem manjka. Ne gre za to, da bi bili bolj inteligentni, temveč se nagibate k logičnemu sklepanju pri vseh stvareh, to pa ni vedno najboljša stvar, saj v življenju obstajajo nenavadne, neobičajne stvari, ki se jih morate naučiti sprejemati, saj zanje ni videti, da bi bile urejene, logične ali imele svoj smisel. Zlahka razmišljate in to počnete bolje od večine drugih ljudi. Varovati se morate tega, da ne bi živeli v svoji glavi namesto v realnem svetu. Tehtnica Tehtnica je edino neživo znamenje zodiaka, saj vsa ostala znamenja predstavljajo ljudi ali živali. Mnogi sodobni astrologi jo imajo za najbolj želeno znamenje zodiaka, 62

63 »ta pravi«! ) Katja Mesarič, 4. a Astročveka saj predstavlja zenit leta, najvišjo točko letnih časov, ko žanjemo sadove trdega dela, ki smo ga opravili spomladi. V zraku sta mehkoba in občutek sprostitve, ko človeštvo uživa v ostankih poletnega sonca in sadovih svojega trdega dela. Tehtnice spadajo med najbolj civilizirane med dvanajstimi znamenji zodiaka in so pogosto lepega zunanjega videza. So elegantne, šarmantne in dobrega okusa, po naravi prijazne, zelo nežne in ljubijo lepoto, harmonijo (tako glasbeno kot v socialnem življenju) in užitke, ki jih prinašajo. Škorpijon Kot osmo znamenje zodiaka Škorpijon predstavlja osmo stopnjo evolucije človeka in njegovega prostora v vesolju. To stopnjo zanima čustveni razvoj, ki presega skrb raka za dom in družino. Čustvena vpletenost škorpijona ni zasnovana na ljubezni ali užitku, temveč na kontroli in razumevanju človeških čustev in vlogi, ki jo igrajo v skrivnostnem procesu življenja in smrti. Čeprav vsi škorpijoni ne preživijo življenja v razpravljanju o skrivnostih življenja in smrti, pa so mnogi vedoželjni in raziskujoči posamezniki. Očara jih način, kako stvari delujejo, še posebej, kako delujejo ljudje. Znamenita je njihova miselna in telesna moč okrepitve, res razviti škorpijoni se lahko naučijo uporabljati svoje moči za pomoč in navdihovanje drugih ljudi. Strelec Strelci imajo pozitiven pogled na svet, so zelo podjetni, raznoliki, pustolovski, polni so energije in voljni, da razširijo svoje izkušnje onkraj nemogočega. Radi potujejo in raziskujejo, še najbolj zaradi tega, ker je njihov um neprestano odprt za nove dimenzije razmišljanja. V osnovi so ambiciozni in optimistični ter takšni ostanejo tudi, kadar se njihovi upi razblinijo. Njihovo močno idealistično naravo ne prizadenejo niti številna razočaranja. So plemeniti, pošteni, zanesljivi, resnicoljubni, radodarni in iskreni ter strastno predani pravici. Po navadi se postavijo na stran premaganca v družbi ter se borijo za vsako stvar, za katero verjamejo, da je pravična, ter se lahko celo spremenijo v upornike. Zvestobo vzdržujejo v ravnotežju z neodvisnostjo. Kozorog Kot deseto znamenje zodiaka Kozorog predstavlja deseto stopnjo v evoluciji človeka in njegovega položaja v vesolju. Ko si je pridobil moč in kontrolo nad čustvi ter znanjem v Škorpijonu in Strelcu, kozorog išče kontrolo preko kreposti avtoritete. Vse avtoritete si pridobivajo kontrolo s postavljanjem pravil in predpisov, ki jih civiliziran svet sprejema in se jim mora podrejati, da bi lahko napredoval. Ker kozoroge skrbi zakonitost ali lastništvo nad stvarmi, lahko ustvarjajo ali uveljavljajo pravila, ki se jim sami ne podrejajo. Zaslepljeni so z lastnimi ambicijami in obsedeni s svojimi cilji, zato sprejmejo filozofijo, da cilj opravičuje sredstva. Vodnar Kot enajsto znamenje zodiaka Vodnar predstavlja enajsto stopnjo v evoluciji človeka in njegovega položaja v vesolju. V Vodnarju postane individualnost človeka, ki je bila tako skrbno gojena v Levu, del širšega spektra družbe kot celote. Kozorog določa strukturo in pravila družbe, vodnar pa prevzema svojo vlogo v ustvarjanju organizacij, da družba lahko deluje, saj so ljudje, ki so usmerjeni v institucije. Vodnarji so izvirni»ljudje organizacije«zodiaka. Zaradi svoje socialne usmerjenosti, zvestobe, poštenosti in objektivne narave v svojem življenju privlačijo mnoge prijatelje in znance. Čeprav niso vzvišeni nad željo za dobrim življenjem, pa mnoge vodnarje bolj zanimajo ljudje kot kopičenje bogastva ali sprejemanje odgovornosti, ki nenehno spremlja tak življenjski stil. Kadar si kakšnega luksuza ne morejo privoščiti, se zadovoljijo z racionalno razlago, zakaj tega ne potrebujejo. Ribi Kot dvanajsto znamenje zodiaka Ribi predstavljata dvanajsto in zadnjo stopnjo v evoluciji človeka in njegovega položaja v vesolju. Tu se pojavlja želja, da bi človek kot posameznik in človeštvo kot celota uporabilo vse, kar se je naučilo in usvojilo, da bi se dosegla popolnost. Ta popolnost človeka vodi na njegovo pravo mesto v vesolju. Čeprav se vse ribe ne ukvarjajo z vzvišenimi težnjami, kot je doseganje njihovega mesta v vesolju, pa je pojem popolnosti močan faktor v njihovi osebnosti. Težko se znajdejo z ljudmi, ki ne živijo v skladu z njihovimi idealiziranimi podobami. Ni res, da ne vidijo stvari jasno, le nočejo sprejeti stvari takih, kot so v resnici. Ker iščejo večjo popolnost, kot jo je realni svet sposoben proizvesti, se pogosto obrnejo k religiji ali k duhovnim in filozofskim disciplinam. 63

64 Zadnjica Glavne čveke (TAČ):