UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbo DIPLOMSKO DELO

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbo DIPLOMSKO DELO ALEKSANDER ŠIJANEC Maribor, 2012

2

3 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbo Diplomsko delo ŽIVLJENJE IN DELO BOJANA ADAMIČA (3 skladbe za klarinet) Mentor: doc. Alojz Slavko KOVAČIČ, spec. Kandidat: Aleksander ŠIJANEC Somentor: izr. prof. dr. Jernej WEISS Maribor, 2012

4 Lektorica: Mateja KRAMBERGER, prof. slovenščine, nemščine Prevajalka: Barbara PRISTOVNIK, prof. angleščine, slovenščine

5 ZAHVALA Mentorju prof. Slavku Kovačiču se zahvaljujem za nesebično pomoč, ne samo pri nastajanju diplomskega dela, ampak za pomoč in potrpežljivost skozi vsa leta mojega študija in za izkušnje, ki sem jih smel črpati pri študiju klarineta. Somentor prof. dr. Jernej Weiss mi je s svojim znanjem, izkušnjami in svetovanjem pomagal pri nastajanju teoretičnega dela diplomske naloge. Hvala! Hvala Kaučič-Vajngerl Andreji za neverjetno požrtvovalno pomoč pri iskanju virov in gradiva v Univerzitetni knjižnici Maribor in hvala za prijazno pomoč vsem zaposlenim v glasbenem in časopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. Ana Verhovšek, Gregor Marcen in David Lampret, vam hvala za odlično sodelovanje v kvartetu klarinetov in za izvedbo skladbe Po Ribniško, Bojana Adamiča. Hvala tudi učiteljici klavirja Slavici Kurbus, za korepeticije pri skladbah Suita za klarinet in Tinkarin rojstni dan, Bojana Adamiča. Hvala profesorjem Albinci Pesek, Karmini Šilec in Maksimiljanu Fegušu za strokovno in duhovno podporo. Mojemu delodajalcu, ravnatelju in prijatelju Borisu Mlakarju hvala za eksistenčno in prijateljsko pomoč. Prijatelji: Damijan, Andrej, Dorči in svak Gorazd, vam hvala za vse, kar smo doživeli v 20. letih skupnega ustvarjanja in prijateljevanja. Zahvala vsem domačim: Ata in mama hvala za to, da sta me znala razumeti in potrpežljivo čakati na moj uspeh. Hvala tudi tebi moj mali brat Rok. Tast in tašča, Jakob in Betka, ne samo, da mi brez vajine pomoči ne bi uspelo, v življenju ne bom mogel poplačati tega, kar sta mi dala. Hvala. Tebi svakinja Tadeja hvala za vse nasvete in skrivnosti, ki si jih znala zadržati zase. Hvala moji otroci: Lara, Maša, Jakob, Pavel, Neža in Metod, zelo ste popestrili ves moj študij in priprave na diplomo, bili ste moj navdih, cilj in smisel vsega mojega dela. Največja zahvala gre moji ženi Nataliji, ki me je znala motivirati in pomagati pri nastajanju diplomske naloge, kolikokrat sva skupaj zaspala, ponoči, ko sva prepisovala članke o Bojanu Adamiču Največja hvala tudi zato, ker si me vsa ta leta podpirala, nadomestila vlogo očeta v trenutkih, ko sem bil na»muziki«, požrtvovalno skrbela za najine otroke in za vso družino in tudi ti osmislila vse, kar je vrednega v mojem življenju. Brez tebe ni mene. Natalija hvala!

6 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisani Aleksander Šijanec, roj , študent Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, oddelka za glasbo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom, ŽIVLJENJE IN DELO BOJANA ADAMIČA (3 skladbe za klarinet), pri mentorju doc. Alojzu Slavku Kovačiču in somentorju izr. prof. dr. Jerneju Weissu, AVTORSKO DELO. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. (podpis študenta) Maribor,

7 POVZETEK Namen diplomske naloge je bil opis življenja in dela slovenskega skladatelja Bojana Adamiča in izvedba treh skladb za klarinet Bojana Adamiča kot rezultat študija na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na oddelku za glasbo. Besedilo je povzeto iz številnih člankov raznih časopisov in revij, v katerih je Adamič še za časa svojega življenja dajal intervjuje takratnim novinarjem, glasbenim kritikom ali pa kar glasbenikom samim. Veliko vsebinskega materiala je bilo moč črpati tudi iz člankov in intervjujev z Adamičevo ženo Barbaro, sestro Antonijo in hčerko Alenko, ki v je v letu 2012, uredila spletno stran z naslovom: Bojan Adamič, 100-letnica rojstva. Opus Bojana Adamiča je bil v letu 2012, še v obdelavi muzikologa mag. Domna Prezlja, zaposlenega v Narodni in univerzitetni knjižnici Ljubljana, kamor je bila dostavljena nepregledna vsota notnega gradiva. Alenka Adamič je skrbnica očetove dediščine. Sekundarni namen diplomske naloge je bil povod za raziskovanje in klasifikacijo dela Bojana Adamiča. Skladatelj, dirigent, aranžer, izvajalec glasbe, začetnik in ustvarjalec sodobne zabavne in jazz glasbe v Sloveniji, avtor nekaj tisoč skladb in priredb. Pisal je za simfonični orkester, pihalno godbo, za plesni, jazzovski in priložnostni orkester ali zasedbo in za soliste. Njegov opus sestavlja filmska glasba, simfonična, komorna, scenska, vokalna, šanson, muzikal, glasba za pihalni orkester, glasba za otroke in mladino, popevke, jazz glasba. Za Adamičevo glasbo je značilno naslanjanje na folklorne elemente, ki jih uporablja nevsiljivo, modificirane na njegov način. Odlikuje se po izvirnosti v tematiki, obdelavi, zvočnosti in inštrumentaciji. Povod za diplomsko delo o Bojanu Adamiču je bila skladba Tinkarin rojstni dan, za klarinet in klavir. Skladbo sem Aleksander Šijanec zaigral v 3. letniku študija, za nastop na javnem koncertu Pedagoške fakultete. Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. Teoretičnega, opis življenja in dela Bojana Adamiča, in praktičnega, nastop treh Adamičevih skladb za klarinet: Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st. Umirjeno, arr: prof. Robert Kamplet, za klarinet in klavir, Po Ribniško, za kvartet klarinetov, Tinkarin rojstni dan, za klarinet in klavir. Ključne besede: Bojan, Adamič, skladatelj, dirigent, biografija, jazz, klarinet

8 SUMMARY The aim of my diploma work, with which I am to finish my studies at the Faculty of Pedagogy, was description of life and work of Slovene composer Bojan Adamič, and performance of three compositions for clarinet by Bojan Adamič. I have studied numerous articles from various magazines and newspapers for which journalists, critics and musicians interviewed Bojan Adamič. A lot of material was also available in articles and interviews with Adamič's wife Barbara, sister Antonija and daughter Alenka, who set up a web page titeled: Bojan Adamič, 100th anniversary in Bojan Adamič's opus was still worked on in the year 2012 by mag. Domen Prezelj, a musicologist working in the National and University Library in Ljubljana, where the entire amount of music material is kept in store. Alenka Adamič is the caretaker of her father's legacy. The secondary purpose of my paper was exploring and classifying the work of Bojan Adamič, a composer, conductor, arranger, performer, the founder of modern popular and jazz music in Slovenia, the autor of several thousands of compositions and adaptations. He composed for symphonic orchestra, brass band, dance and jazz orchestra and solo players. His opus consists of music for movies, symphonic and chamber, theatre and vocal music, music for musicals, brass bands, children and jazz music. Adamič used traditional, folklore elements in his music in an unobtrusive way, having modified them in his own way. His themes, sound and instrumentation are crucial in his excellency. His composition Tinkarin rojstni dan (Tinkara's Birthday), which I performed in the Faculty of Pedagogy's public concert when I was a third year student, was the main cause for my interest in Bojan Adamič and his works. My diploma work is a combination of two parts. The first, theoretical, is a description of Bojan Adamič's life and work, whilst the second, practical part, is a performance of three Adamič's compositions: - Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st. Umirjeno,(Suite for clarinet, celesto and string orchestra) arr. prof. Robert Kamplet, for clarinet and piano - Po Ribniško, for clarinet quartet - Tinkarin rojstni dan (Tinkara's Birthday), for clarinet and piano. Key words: Bojan Adamič, composer, conductor, biography, jazz, clarinet

9 KAZALO VSEBINE: 1. UVOD BIOGRAFIJA Od rojstva družina Glasbeni razvoj, izobrazba Zaposlitev V pokoju Značilnosti Bojana Adamiča MOJSTER ADAMIČ Od kod ime mojster Izvajanje glasbe v različnih zasedbah Vodja različnih zasedb Skladatelj, aranžer, dirigent Kje vse je dirigiral Doživljaji Bojana Adamiča VOJNI IN POVOJNI ČAS Vojni čas in jazz Marši kot»evergreeni« Povojni čas in jazz Za kazen v Albanijo Boj za jazz Svoboda GLASBA BOJANA ADAMIČA Kako imenovati glasbo Bojana Adamiča Opus Bojana Adamiča Jazz in zabavna glasba Jazz Zabavna glasba Seznam nekaterih skladb jazz in zabavne glasbe Simfonična, scenska in komorna glasba Seznam nekaterih skladb simfonične, scenske in komorne glasbe Filmska glasba Seznam filmske glasbe filmografija Šansoni

10 Seznam nekaterih šansonov Glasba za pihalni orkester Seznam nekaterih skladb za pihalni orkester Glasba za pevske zbore Seznam nekaterih skladb za pevske zbore Glasba za otroke in mladino Seznam nekaterih skladb za otroke in mladino TALENTI, SPOMINI, NAGRADE Fotografija Pevci in pevke Spominjali se ga bomo Nagrade Nagrade, priznanja, odlikovanja, zahvale in diplome, ki jih je Bojan Adamič prejel za svoje delo Priznanja Bojana Adamiča Večni optimist SKLEP VIRI PRILOGE Priloge so na priloženem CD-ju Pril. A1: Adamič, B.: Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st. Umirjeno; arr.: Robert Kamplet, za klavir; notno gradivo Pril. A2: Adamič, B.: Po Ribniško; za kvartet klarinetov; notno gradivo Pril. A3: Adamič, B.: Tinkarin rojstni dan; skladba za klarinet in klavir; notno gradivo Pril. B1: Adamič, B.: Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st. Umirjeno; arr.: Robert Kamplet, za klavir; zvočni posnetek Pril. B2: Adamič, B.: Po Ribniško; za kvartet klarinetov; zvočni posnetek Pril. B3: Adamič, B.: Tinkarin rojstni dan; skladba za klarinet in klavir; zvočni posnetek

11 KAZALO PREGLEDNIC: PREGLEDNICA 1: Bojan Adamič: Dirigent na festivalih (Adamič Alenka, 2009) PREGLEDNICA 2: Bojan Adamič: Seznam skladb jazz in zabavne glasbe (Adamič Alenka, 2009) PREGLEDNICA 3: Bojan Adamič: Seznam skladb simfonične, scenske in komorne glasbe (Adamič Alenka, 2009) PREGLEDNICA 4: Bojan Adamič: Filmografija (Adamič Alenka, 2009) PREGLEDNICA 5: Bojan Adamič: Seznam šansonov (Adamič Alenka, 2009) PREGLEDNICA 6: Bojan Adamič: Seznam skladb za pihalni orkester (Adamič Alenka, 2009) PREGLEDNICA 7: Bojan Adamič: Seznam skladb za pevske zbore (Adamič Alenka, 2009)61 PREGLEDNICA 8: Bojan Adamič: Seznam skladb za otroke in mladino (Adamič Alenka, 2009)... 62

12 2 1. UVOD Biografija Bojana Adamiča ( ) je zapisana v mnogih člankih revij, ni pa še strnjena v monografski publikaciji. Zato je izhodišče diplomske naloge življenjepis slovenskega skladatelja Bojana Adamiča, ki je v člankih podan v obliki intervjujev, bodisi s skladateljem samim bodisi z ljudmi, ki so ga dobro poznali ali z njim živeli. Članki revij izhajajo iz časov, ko je skladatelj še živel, nekaj člankov pa je nastalo po njegovi smrti. To so predvsem intervjuji z njegovo hčerko Alenko, ki ureja spletno stran z naslovom Bojan Adamič 100. obletnica rojstva, in intervjuja z ženo Barbaro ter s sestro Antonijo, ki sta navedli veliko podatkov predvsem iz zgodnjega obdobja Adamičevega življenja. Z zbiranjem podatkov in opusa se ukvarja tudi muzikolog, mag. Domen Prezelj, zaposlen v NUK Ljubljana. V mesecu marcu 2012 je oblikoval razstavo o Bojanu Adamiču, ki je bila na ogled v NUK Ljubljana. Zaupana mu je bila dota skladb in člankov s strani Adamičeve žene in hčere. NUK tako zbira in ureja vse, kar je povezano s skladateljem, in označi v COBISS-u. Njegova glasba je raznolika, opus vsebuje simfonična, komorna, vokalna dela, dela za pihalni orkester, zabavno in filmsko glasbo, šansone, muzikale V vseh skladbah pa so sledi jazza, katerega pionir na Slovenskem je bil prav Bojan Adamič. V življenju je bil izvajalec glasbe, vodja orkestra, skladatelj, dirigent, aranžer, fotograf, raziskovalec, urednik, direktor. Bil je človek, ki se je udejstvoval na vseh področjih glasbenega življenja. Desetletja je bil prisotna kulturna osebnost na Slovenskem. Želel je biti koncertni pianist. Imel je izrazito klasično vzgojo, vendar ga je privlačila zabavna glasba, ki jo je načelno moral sovražiti, postala pa je njegova edina ljubezen (Brun, 1993). Ker Adamič ni znal komercialno misliti, je naredil vse, da ni uspel. Ni imel želje ostati v tujini. Ni dobil nobene štipendije, da bi lahko kamorkoli šel. Socializem mu je samo nagaja, a imel je vsaj službo. Bil je sposoben in eden redkih partizanov z glasbeno izobrazbo. Take ljudi so hoteli v vojski obdržati, ker brez inteligence ne more delovati noben sistem.

13 3 Bojan Adamič je bil upornik. To je podedoval po mami, čeprav ona zaradi svoje katoliške vzgoje tega ni mogla uresničiti, ker je med vojno pomagala partizanom, in sploh je čudno, da je ostala živa. Sestra je bila v Ravensbrucku 1, Bojan v partizanih, doma je imela na stanovanju domobrance, na podstrešju pa je skrivala partizane. Nedvomno je Bojan to uporništvo podedoval po mami, kajti oče je bil načelen človek, prepričan, da je treba živeti v redu. Adamičeva iskrena želja vedno je bila pisati glasbo. Najbolj ga je veselilo pisati za simfonični orkester, vendar je imel za to najmanj možnosti. Bil je Slovenec, ki je ostal doma, pravi Adamič in s tem napravil veliko nepopravljivo neumnost, ali pa tudi ne. Zakaj je ostal zvest domačemu okolju, morda je bilo prisotno nekaj lenobe, pravi Adamič, sentimentalna navezanost. Čeprav velikokrat ni imel možnosti, da bi uresničil svoje želje, je delal tako, kot je sam hotel. V tujini ne bi mogel. Tam bi moral delati izključno po naročilu. Bojan Adamič je bil velik glasbenik, gospod mladeniške duše, do zadnjega vlakna prežet z neverjetno iskrivo življenjsko energijo, strastmi, ljubiteljev vsega lepega, novega in hitrega, brezkompromisni iskalec in sejalec slovenske jazzovske in kasneje zabavnoglasbene ledine. Mojster, jazz glasbenik po srcu in duši. 1 Ravensbruck, žensko koncentracijsko taborišče iz 2. svetovne vojne, na severu Nemčije, 90 km od Berlina.(

14 4 2. BIOGRAFIJA 2.1. Od rojstva družina Bojan Adamič je bil rojen v Ribnici na Dolenjskem, 9. Avgusta, 1912, kjer je živel do svojega desetega leta. Z dolenjskega se je s starši preselil v Ljubljano (Mehle, 1995). Oče Anton je bil državni uradnik, mati Marija pa doma gospodinja. Imel je tudi sestro Antonijo. Oče je bil amaterski glasbenik, zborovodja in orglar, ki je sina hitro usmeril v glasbo (Luković/1414, 1988). Njegova mama je vedno želela, da bi postal duhovnik. Adamič pravi, da ne more verjeti, kako je mogla svojega sina tako slabo poznati, razumel pa je, da je v tistih bornih kočevskih krajih, od koder je bila, gospod nekaj pomenil. Skladatelj Emil Adamič 2 je bil Bojanov stric. V očetovi družini je bilo 12 otrok, v družini starega očeta, ki je bil organist v cerkvi Sv. Petra, pa 24. Če jih je imel Bojanov praded 48, ne ve, ampak že to je dokaz, da ni bil za duhovniški poklic, se je pošalil Adamič. Glasba je bila njegova tiha želja ves čas in tudi mama je nazadnje videla, da za kaj drugega ni imelo smisla (Šprogar, 1981). Adamičeva družina je veljala za liberalno. Mati je sicer bila globoko verna, vendar ni zahajala v cerkev, oče pa je bil deklarirani liberalec 3. Bojana doma niso tepli. Drugače je bilo v šoli, kjer jih je kar nekajkrat dobil z ravnilom po prstih ali klečal na koruznih zrnih v kotu. Adamič je rad prebiral klasične romane, še raje pa nemške glasbene revije, v katerih so bili zapiski o neki novi glasbi, ki so jo igrali v Ameriki. Jazz! Čeprav so med glasbeniki krožile partiture z nemškimi približki te glasbe, Bojanu še ni bilo jasno, za kaj je šlo (Mehle, 1995). 2 Emil Adamič je bil slovenski skladatelj. Rodil se je na Dobravi pri Ljubljani, umrl pa Bil je dirigent Orkestralnega društva Glasbene Matice. Deloval je tudi kot glasbeni kritik ter skladatelj. Pisal je predvsem zborovsko glasbo, ki je bila na visoki ravni. (Slovenski biografski leksikon, 3 Razglašen svobodomislec(

15 Glasbeni razvoj, izobrazba Najbrž je beseda usojeno, da je Bojan Adamič postal glasbenik, prava, ker je naredil vse, da to ne bi bil (Brun, 1993). Za svojega strica Emila Adamiča, je igral s šestimi leti. Ta je ugotovil, da se lahko Bojan ukvarja z vsem, le glasbo naj pusti pri miru. Tudi nekaj kritik je napisal o njem, čisto v slogu socialistične kritike 4. Drugače pa se sam ne spomni začetkov, ve le to, kar so mu drugi povedali, da je začel z metlo, pri sosedu so ustanovili pihalno godbo, vse so organizirali, za vse poskrbeli, na kapelnika pa so pozabili. Potem so kar njemu dali metlo v roke. Imenitno se je odrezal. Nato je oče zahteval, naj se začne učiti klavirja, po črkah si je zapisoval note in počasi komponiral (Šprogar, 1981). Oče je bil amaterski glasbenik, vodil je pevski zbor, ki ga Adamič ni nikoli slišal. Za glasbo je imel veselje in veselje do glasbe je hotel vcepiti tudi Bojanu. On pa ne bi bil ribniška trma, če ne bi bil proti. Kot pošten Slovenec, ki je načelno proti vsaki stvari, pa če je še tako pametna. Tako si je pač Adamič to razlagal. V začetku je Bojan zelo nerad sedel pri klavirju, toda oče ga je vztrajno silil. Kdaj se je potem spreobrnil, da ga je to začelo veseliti, ni vedel. Vedel pa je, da je eno poslušanje, ko človek glasbo sliši in ga to veseli, drugo pa je, če jo sam dela (Brun, 1993). Vse se je torej začelo, ko se je v rodni Ribnici radovedni deček dotaknil črnobelih tipk hišnega pianina (Tvrtković, 1997), in se ga učil pod očetovim in materinim vodstvom. Oče ga je vedno spodbujal, ob strani mu je stala tudi mati (Slov. godb. 1991). To so bili časi, ko se je na profesionalne glasbenike gledalo kot na komedijante in igranje ni bil poklic za tiste iz meščanskih družin. Že takrat je Bojan prekršil prvo pravilo, kot je to potem počel celo življenje. Uporno in trdno se je držal svojih idej (Tvrtković, 1997). Leta 1922, se je družina preselila v Ljubljano. Naselila se je na Vodmat, kjer je mati imela trgovinico. V njej je bilo mogoče dobiti vse, od vezalk do živil. Po končani osnovni šoli se je Bojan vpisal na Poljansko gimnazijo. Postal je eden najboljših glasbenikov na šoli. Veljal je za bistrega, a plahega otroka. Šolanje mu ni delalo večjih težav. 4 ugotavljanje negativnih lastnosti (

16 6 Obiskoval je Glasbeno Matico 5, kasneje končal srednjo glasbeno šolo za klavir ter srednjo za trobento in orgle (Slov. godb. 1991). Po maturi leta 1930, se je hkrati vpisal na pravno fakulteto in na glasbeno akademijo. Istega leta je napisal tudi prvo skladbo v živahnem,»zajčjem ritmu«6, ki jo je čez 65 let dirigiral v Cankarjevem domu, kot uvodno pesem v slavnostni koncert ob 50. obletnici Plesnega orkestra Big Band, katerega ustanovitelj je bil prav on. Na akademiji je veljal za obetavnega klasičnega pianista, ki je pri izvajanju Chopinovih skladb rad vpletal jazzovske elemente 7. Njegove učiteljice, ki so bile klasično vzgojene, je to jezilo. Dolgo je Bojana preživljala mama in njena trgovina, saj prihodki od jazza niso bili veliki. Leta 1939, je odšel k vojakom v Maribor. Po vrnitvi se je lotil učenja. Pravne fakultete mu ni uspelo končati, opravil je dva letnika, prvi državni izpit in absolutorij, na glasbeni akademiji pa je leta 1941, diplomiral iz klavirja, kompozicije in trobente. Tik pred diplomo so ga skoraj vrgli iz šole. Ne zaradi jazza, temveč zaradi sošolke, ki je v šolo prišla s kljukastim križem na rokavu. To je Bojana tako razjezilo, da jo je brcnil iz razreda. Šolske oblasti so z Bojanovim dejanjem na tihem sicer soglašale, vendar so ga morali zaradi pritiska italijanskih oblasti kaznovati. Dobil je ukor (Mehle, 1995). Adamič je na Akademiji za glasbo diplomiral iz klavirja, pri prof. Tonetu Ravniku 8, ki je skrbel za Adamiča, in skoraj vsemu, kar je dosegel v glasbi, botroval. Pred diplomo je imel recital z deli Beethovna, Debussya, Bacha in Tajčeviča. Na diplomskem koncertu, ki ga je dirigiral takrat mladi Samo Hubad, pa je izvajal Lisztov Klavirski koncert v Esduru, kot dodatek pa še štiri Chopinove etude. To ni bilo malo programa, pa tudi zahteven je bil (Zlobec, 1995). Adamič je študiral pravo zato, ker je bila to očetova želja, da bi postal državni funkcionar. Toda raje se je odločil za glasbo, ker je spoznal, da mu je bila ta namenjena. Zato so ga neštetokrat vprašali, od česa bo živel, če se bo ukvarjal z glasbo (Brun, 1993). Kot koncertni pianist je nehal po 5 Glasbena matica je naziv slovenskih kulturnih društev, ki združujejo tako profesionalne kot amaterske glasbenike, glasbena šola( 6»zajčji ritem«, hitro menjavanje sinkopiranih osmink (Leksikon, Glasba, Cankarjeva založba, 1987) 7 Jazzovski elementi, sinkope, triole, punktirane note, nove harmonije(leksikon, Glasba, Cankarjeva založba, 1987) 8 Anton Ravnik,klavirski pedagog, pianist, zborovodja - * 28. maja 1895 Bohinjska Bistrica (

17 7 nesreči, ko si je poškodoval prste pri avtomobilu. Bil je perspektiven pianist, morda takrat celo eden najboljših na šoli. Če bi šel delat pianistično kariero, bi nedvomno uspel. Bil pa je tudi preveč len, je menil sam, saj je bolj malo vadil. Če bi vadil po 15 ur dnevno, bi bil svetovno znan pianist. Klavir zanj ni bil ropotalo, temveč inštrument, ki ima srce in dušo (Prim. nov., 1995). Adamič je študiral tudi kompozicijo pri skladatelju in profesorju Slavku Ostercu 9. Ko je bila izbira, kdo bo prišel k profesorju za kompozicijo, so študenti stali na stopnicah. Osterc je bil zgoraj in jih spraševal, pri kom je kdo študiral. Glede na odgovor, kje je kdo bil, jih je razvrščal. Nekdo pred Adamičem je odgovoril, da ni bil še nikjer. Tako je odgovoril tudi Bojan in Osterc ga je uvrstil v isto skupino. Razvrstil jih je v tri skupine. Adamičevo je ocenil tako, da iz njih morda še kaj bo. To je bila Osterčeva šala, a za te stvari je imel izkušnje. Bil je dober psiholog in pedagog. Osterc je imel vedno nekakšen dvoboj, njegovi učenci pa ravno tako. Na akademiji so imeli dve vrsti dvobojev. Eni so bili pristaši Osterca, drugi pa Škerjanca 10, drugi dvoboj pa je bil med pevci in inštrumentalisti. Slednji so pevce sovražili, ker so bili mnenja, da se jim petja ni bilo treba učiti, znali pa niso nič. To so bile študentske šale, a vse je pustilo neke posledice. V času študija pri Ostercu in klavirja pri Ravniku še ni vedel kaj bo. Želel pa si je igrati zabavno glasbo. Takrat v Sloveniji ni bilo na tem področju nobenega kompetentnega vzora (Zlobec, 1992). 9 Slavko Osterc je bil eden izmed najbolj pomembnih slo. skladateljev. Rojen je bil 17. junija 1895 v Veržeju, umrl pa je 23. maja 1941 v Ljubljani. Delal je na konservatoriju. Pisal je atonalno in atematično (brez teme) glasbo. (Slovenski biografski leksikon, 10 Lucijan Marija Škerjanc se je rodil leta 1900 in je študiral na Dunaju, kjer je pridobil široko splošno in glasbeno izobrazbo. Pri svojem ustvarjalnem delu je uporabljal predvsem tradicionalno oblikovanje, nove izrazne možnosti pa je izbiral premišljeno in tenkočutno. Pisal je vse glasbene oblike z izjemo opere. Spadal je med slovenske glasbene ustvarjalce 20. stoletja. Umrl je leta (Slovenski biografski leksikon,

18 Zaposlitev Med NOB 11 je v Beli krajini vodil pihalno godbo glavnega štaba, po vojni pa je bil dolgo časa dirigent plesnega orkestra RTV Ljubljana. Od leta 1926, do leta 1966, je bil stalni gost dirigent Doma jugoslovanske ljudske armade v Beogradu in dirigent različnih festivalov zabavne glasbe v Jugoslaviji. Pod njegovim umetniškim vodstvom se je plesni orkester RTV Slovenija izoblikoval v priljubljeno in avantgardno glasbeno skupino. Kot ugledni osebnosti mu je v tedanjih družbenih razmerah uspelo uveljaviti orkester ljubljanske radijske postaje, imenovan kot Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL). PORL je bila pomembna slovenska vrednota, kljub temu, da je jazz v tistem času v očeh oblasti veljal za dekadenten pojav neke druge ideologije. Za to, da se je pri nas po 2. svetovni vojni razvil jazz, je imel največje zasluge (Prim. nov., 1995). Bil je tudi vodja glasbene produkcije RTV Ljubljana. Na to oblast je pristal za šalo, da bi videl, kako je, če jo ima on enkrat v rokah. Pa ni bila šala, bil je urednik, ki je moral prebirati gore, po njegovem, brezpredmetnega papirja. Kadar ga je bilo samo pet centimetrov v dnevu, so bili še dobre volje, je dejal Adamič! Bil je tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev (Šprogar, 1981). Bil je eden redkih glasbenikov, ki nikoli ni dobil nobene štipendije in ni odšel v tujino, prav zato, ker je bil vedno s kom v sporu (Zlobec, 1992). Leta 1963, je Skopje prizadel katastrofalen potres in med glasbeniki plesnega orkestra je stekla akcija zbiranja prostovoljnih prispevkov za pomoč žrtvam. Vsak se je odpovedal tretjini plače, direktor radia pa je od vodja orkestra zahteval več. Bojan se s tem ni strinjal in po prepiru zapustil orkester. Zamenjal ga je Jože Privšek, Adamič pa je postal direktor glasbene produkcije. Organizacijsko je skrbel za orkester, nabavljal inštrumente, urejal rezervacije dvoran in določal snemalne ure. Ker mu ni uspelo izboljšati delovnih razmer ansambla, se je sporekel s partijskimi šefi. Radijsko vodstvo mu je dalo odpoved, formalno zato, ker je v službenem času, ko bi moral biti v pisarni, honorarno dirigiral orkestru. 11 Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (kratica NOB) je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem Slovenije v obdobju med letoma 1941 in 1945, ki ga je vodila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) (

19 9 Dobil je podoben status kot Frane Milčinski Ježek 12. Oba sta bila na plačilnem seznamu, ne da bi jima bilo treba karkoli delati. Adamič je služil denar tudi kot potujoči dirigent na popevkarskih festivalih, kjer je v začetku 60-ih let soustvarjal slovensko popevkarsko sceno. Adamičev osnovni poklic je bil skladatelj in dirigent (Mehle, 1995) V pokoju Leta 1984, se je upokojil (Mehle, 1995). Odkar je bil v pokoju, ni imel nič prostega časa. Ni bil klasični upokojenec, bil je zelo aktiven (Turnšek, 1994). Zadnje desetletje je največ delal doma, kjer je imel pravi elektronski studio (Vrabl, 1995). Dokler je imel službo, je bil vedno prezaposlen, v pokoju pa je prvič delal to, kar je imel rad in koliko je imel naročil, vsaki stvari se je lahko mnogo bolj posvetil. Lahko je delal tako, kot je sam želel. Glasbo je posrečeno kombiniral s fotografijo, pri kateri mu je bil predvsem drag motiv mask. Bil je tudi mentor in skoraj vse prve slovenske pevke se imajo za današnjo slavo zahvaliti njemu. V pokoju je največ sodeloval s pevko Meri Avsenak 13, s katero sta uprizarjala njegove šansone. V elektronskem snemalnem studiu, katerega si je napravil lastnoročno, je vso glasbeno produkcijo opravljal sam. Delo je tako kot vedno, kljub bolečinam v poznih letih, opravljal do skrajnosti profesionalno (Turnšek, 1994). 12 Frane Milčinski - Ježek, slovenski satirik, mladinski pisatelj, igralec, režiser, humorist, pesnik in šansonjer, roj. 14. december 1914, Ljubljana, umrl, 27. februar 1988, Ljubljana. ( 13 Meri Avsenak Pogačnik, slovenska šansonjerka in glasbena urednica (

20 Značilnosti Bojana Adamiča Bojan Adamič je igral na različne inštrumente. Klavir, kot osnovni inštrument, poredkoma, vendar zelo rad orgle, ki se jih je učil pri Stanku Premrlu, zaradi zdravja pa je moral opustiti igranje na trobento, za katero je bil tudi izobražen, poleg klavirja. Naučil se je igrati še na harmoniko, saksofon in na klarinet. Že kot mladenič je med orglanjem v domači cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani, vnašal med note jazzovske motive in svobodne variacije. Cerkev je bila vedno polna, ko je igral, duhovniki pa so mu zaradi tega popuščali (Mehle, 1995). Adamič se je zgledoval po klasičnih skladateljih. Sprva je prisluhnil poulični glasbi, pa godbam na pihala, kavarniškim ansamblom, amaterskim izvajalcem, kasneje pa so stopili v ospredje predvsem skladatelji kot so Mozart, Musorgski, Čajkovski, Stravinski, Gershwin, Stockhausen, Globokar, Souza, Quincy Jones in Duke Ellington. Ni govoril o imenih, katere glasbenike je cenil. Zelo je cenil tiste ljudi, ki so izvajali predvsem domačo glasbo. Kadar je vključil radio in slišal angleški jezik, je vedel, da je to Radio Ljubljana. Marsikateri slovenski plesni orkester je zaigral glasbo, kot jo je ameriški leta 1945, ampak to je bilo tistega leta! Nekdo je bil prvi in zasluga je njegova. Imel je veliko vzornikov. Adamič je bil mnenja, da je njegova dolžnost, da ne posnema drugih. Če je nekaj že napravil Stravinski, potem on ne bo delal istega. Adamiču najljubši dirigenti so bili Furtwängler, Bernstein in Horvat, najljubša godba pa Orkester slovenske policije. Adamič je delal z veseljem, zjutraj je vstal in že razmišljal, kaj bo napravil, imel je kup načrtov, ki bi jih rad uresničil. V Adamičevem poslu je tako, da dokler papir, pa če je še tako lepo napisan, leži v predalu in čaka na izvedbo, ni nič vreden (Turnšek, 1994). Vedno je hitro skladal. Novinarji so se spraševali, če je morebiti s tem bila povezana njegova ljubezen do hitrih avtomobilov? Rad je vozil hitre avtomobile, njegovi življenjski spremljevalci so bili avtomobili znamke alfa-romeo. Glasbo pa je pisal hitro zato, ker se je bal, da mu bo ideja ušla. Adamiču se je večkrat zgodilo, da je napisal glasbo, potem pa ni imel možnosti, da bi to prišlo do izvedbe. Toda znal je potegniti vzporednico z življenjem. Nekoč je dejal, da če ste si zlomili nogo, ne boste nehali hoditi, ampak boste počakali, da se noga pozdravi in boste spet normalno hodili. Vedno je bil pripravljen na to, da

21 11 mu česa ne bodo posneli. Včasih se je celo zgodilo, da je bil sam kriv, ker je bil prepričan, da je napisal najboljše, to pa še ni pomenilo, da je bilo zares dobro. Zgodilo se je tudi, da je nekaj napisal, potem pa so skladbo izvajali čisto drugače, kot si jo je zamislil ( Adamič ni nikoli poučeval. Doma je imel rad tišino. Ni trpel radia in ne televizije, nobenih glasov okrog sebe. Kadar je delal, so ga ti glasovi motili. Če pa je glasbo poslušal, je poslušal na glas, ker jo je hotel slišati. Takrat ni mogel, niti ni maral poslušati kaj drugega (Brun, 1993). Adamič je prepotoval veliko dežel. Spominjal se je glasbe iz kavarn v Riu de Janeiru, kjer so čepeli ure in poslušali. Ali pa koncert bobnarjev na Gvineji in nekega solista, tisti boben je potem kupil, najprej je hotel skoraj hišo zanj, potem sta nehala pri desetaku. Takrat v Gvineji je bil na dobrem koncertu in videl, da se talenti ne izbirajo po rasah (Mehle, 1995). Leta 1958, je svoj ansambel odpeljal na turnejo po Poljski, še prej pa si je kupil avto, malo športno dvosedežno alfa-romeo gulietto, s katero je dosegal za tiste čase neverjetno hitrost, 160 km/h. O avtomobilizmu je rad razpravljal z Edvardom Kardeljem in drugimi znanci iz visokih političnih krogov. Adamič jih je prepričeval, da bi država, zaradi večje varnosti ljudi v prometu, morala dovoliti uvoz avtomobilov z veliko prostornino motorja in temu primernimi močnimi sprednjimi deli (Mehle, 1995). Bojan Adamič je bil poročen z ženo Barbaro, imela sta hčerko Alenko, ki je igrala klavir, vendar pa se z glasbo, vsaj poklicno, ni ukvarjala (Slov. godb., 1991). Veliko je bil s hčerko Alenko, njuna strast so bili vlakci Merklin. Vlakce, proge, tunele in mostove sva vedno postavljala v Alenkini sobi, te vlakce je kasneje prevzel Adamičev vnuk ( Bojan je bil tudi jadralni letalec in sanjal je, da bo nekoč imel ultralahko letalo. Bil je športnik po duši. Na morju, kjer so Adamičevi imeli hiško, je vsak dan preplaval zaliv, smučali so na vodi, igrali namizni tenis, vedno se je vozil s kolesom. Imel je rad naravo. Z družino je veliko potoval po Evropi, njegova strast pa je bilo tudi taborjenje. Vse to je počel, da je sprostil možgane od svojega siceršnjega dela. Naučil se je tudi pisanja not na računalniku, tako kot se je naučil

22 12 Morsejeve abecede in bil aktiven radioamater. Najprej je bil zjutraj športno aktiven, potem se je usedel za mizo in ustvarjal (Turk, 2012). Ko je bil star približno 60 let, je Bojan Adamič napisal okrog 200 strani o svojih bogatih izkušnjah, spoznanjih, opažanjih iz njegovega življenja. Svoje otroštvo je mešal s svojimi tedanjimi doživljaji. Namenoma je mešal preteklost s sedanjostjo. Zanj ni bilo pomembno, kdo je povedal, ampak, kaj je povedal. Rokopis je oddal mariborski založbi Obzorje. Tam se je izgubil. Rekli so, da so mu ga vrnili, on pa rokopisa ni dobil nikoli nazaj (Brun, 1993).

23 13 3. MOJSTER ADAMIČ 3.1. Od kod ime mojster Svojega naslova si ni prislužil zato, ker bi bil dober ali slab, ampak iz čisto drugega razloga. Pred vojno je izhajala revija Mojstri in sodobniki. Takrat je Adamič imel orkester, v katerem so bili sami začetniki, amaterji, ki so sicer dobro igrali, vendar brez pretiranega znanja. Tako je enkrat v obupu rekel:»sodobniki ste že, ampak mojstri pa ravno niste.«in odgovorili so mu:»ampak, ti pa si mojster.«tako je to nastalo slučajno, bolj kot šala, ker je bilo tako najbolj enostavno, saj so bile razlike tudi v letih. Dolgo je bil v orkestru ali v katerikoli zasedbi najmlajši, ko pa je napravil svoj orkester, je bil nenadoma najstarejši, tako da ni bilo nobene prehodne faze. Adamiču se je zdel izraz»mojster«kar primeren, zato se ga je tudi vse življenje držal. Vsi, ki so ga poznali, s katerimi je sodeloval ali se družil, so ga klicali»mojster«(turnšek, 1994; Golubov, 2012) Izvajanje glasbe v različnih zasedbah S sinom nekega vojaškega godbenika je Adamič leta 1925, pri 13. letih ustanovil svoj prvi ansambel neznanega imena, s katerim je nastopal v plesni šoli. Bili so trio, v katerem je Bojan igral klavir in dostikrat improviziral. Tisto, kar je bilo napisano, mu ni bilo všeč in je vedno kaj zaigral po svoje. Ljudem to ni bilo po volji, saj so bili navajeni na določen stil, ne pa da nekdo ob tem še nekaj fantazira. Poleg Bojana sta bila še violinist in bobnar. Najstniki so igrali valčke, pari v plesnih toaletah pa so plesali fokstrot, angleški valček in obvezno četvorko, pri čemer so moški nosili svilene rokavice, ženske pa so ob plesišču sedele v družbi svojih mam. Stiki med spoloma so bili strogo nadzorovani in v mejah dostojnosti (Mehle, 1995). To je bilo njegovo prvo srečanje z zabavno glasbo tistega časa. Ko mu je bilo osemnajst let, je postal član skupine Ronny, pri kateri je igral harmoniko in saksofon, dokler ni postal član velikega jazzovskega orkestra, Broadway, v katerem so bili že pravi muzikanti in so pred vojno igrali v blejskem

24 14 Kazinu. Sestava je bila skorajda avantgardna, imeli so dva alt saksofona, tenor saksofon, trobento, pozavno, kontrabas, klavir, bobne in violino. V današnjem času bi bil ta orkester kavarniški, toda v tistih časih je bil ansambel s tremi, štirimi člani že velika skupina, kvintete so najemali samo za posebne plese, skupina devetih ljudi pa je bila prava senzacija ( Struktura občinstva po plesnih šolah je bila specifična. Za vstop je bilo potrebno imeti 18 let in dokazati, da si dober dijak. Dijaki so pogosto prihajali v spremstvu staršev. Ozračje je bilo zelo meščansko, poleg plesa so se mladi učili olike, kako damo zaprosiš za ples, kako jo pospremiš do njenega prostora, vsega, česar danes na žalost ni več. Lahko sicer govorimo, kako je to malomeščansko, toda»dober dan«ali»hvala«sta del kulture tudi pri Kitajcih in Eskimih. Danes je vse to izgubljeno, tudi romantike ni več, je bil mnenja Adamič (Luković/1416, 1988). V tem ansamblu, kjer je bil najmlajši, je Bojan Adamič uvedel nekakšen prostovoljni red, nihče ni kadil in pil. Po koncertu so v kavarni naročili jogurt, kislo mleko ali samo mleko. To je bil njihov upor proti pijančevanju glasbenikov. V tem zanosu so organizirali skušnje, vadili in celo pisali aranžmaje, kar je bilo v tistem času neverjetno ( Na teh osnovah je Adamič sestavil skupino glasbenikov, ki so bili zaljubljeni v jazz. Imenovali so se Ansambel Bojana Adamiča. Dolgo je iskal trobentača, in ker ga ni našel, je trobento igral sam. Vendar o ritmu niso vedeli nič, bili so popolnoma aritmični. V Sloveniji narodne pesmi nimajo takšnega ritma, kot ga ima na primer srbsko kolo. Vse slovenske melodije so logične, toda razvlečene, kar je za plesno glasbo zelo neprimerno. Slovenci znamo zaigrati valček, polko ali fokstrot, toda vse, kar je značilno za jazz, na primer sinkope, je bilo za Bojanovo skupino nedosegljivo. Slovenski vokalni kvarteti brez težav improvizirajo in zvenijo popolno, le z ritmom imajo težave. Po določenem času, ko so glasbeniki že bili navajeni Adamičeve taktirke, je položaj postal popolnoma drugačen. Ritem jazza je bil osvojen (Luković, 1988). Čeprav ni nikoli poučeval, je moral biti tudi pedagog (Zlobec, 1992).

25 Vodja različnih zasedb V obdobju NOB je Bojan Adamič kot partizan vodil različne glasbene skupine, od zborov do pihalnih orkestrov. V tem obdobju so nastala tudi njegova najbolj tenkočutna komorna dela (Martinc, 1982). Nekaj mesecev po 2. svetovni vojni je ustanovil Plesni orkester radia Ljubljana (PORL), iz katerega se je razvil današnji Big Band RTV Slovenija, ki prav po njegovi zaslugi spada med najstarejše v Evropi (Gregorc, 1995). Plesni orkester Radia Ljubljana je vodil do leta 1962, ko je po vrsti sporov s samoupravnimi diktatorji v kolektivu moral oditi. Orkestri po vsej državi so ga sprejeli z odprtimi rokami, sodeloval je v Beogradu, Novem Sadu, delal je za vojsko. Na prigovarjanje prijateljev se je zaposlil kot direktor Glasbene produkcije v Ljubljani, toda epilog je bil klasično»adamičevski«. Sprl se je z vsemi, dal ostavko in odšel. Adamič pravi, da so bili presrečni, da je šel. Še dolgo je čutil grenkobo. Ves čas se je boril za orkester in glasbenike, in prav ti so se prvi obrnili proti njemu ( V življenju je naredil veliko napako, pravi. Če sploh je napaka. Vedno se je bojeval za nekakšno pravico in resnico. Prijatelji so mu celo kupili majhno figuro Don Kihota, ki jo je imel doma na mizi. Nihče doslej ni znal ceniti tega njegovega angažiranja. Vedno so v njem iskali nekakšne ukane in na koncu je bil vedno razočaran. Če bi živel v kakšni drugi državi in delal vse to enako, bi bil cenjen. Toda če bi odšel v tujino, bi mu bilo gotovo tudi žal, je izjavil Adamič (Luković, 1988). Hkrati se je začel resneje zanimati za jazz in zabavno glasbo. Vodil je v različne manjše orkestre, veliki orkester in začel je komponirati. Navkljub vsem tistim, ki resne in zabavne glasbe niso mogli nikoli združiti (Tvrtković, 1997).

26 Skladatelj, aranžer, dirigent Bil je eden najbolj delavnih in radovednih skladateljev. Zanimale so ga vse oblike in vse zasedbe, lotil se je otroškega muzikala, opremljal risanke in filme, pisal popevke, šansone, spremljal otroke, aranžiral in dirigiral. Pisal je svoj Requiem (Gregorc, 1995). Odšel je v partizane, kjer je bil borec pa tudi skladatelj in dirigent. Po vojni je dobil nalogo, naj osnuje plesni orkester radia Ljubljana, česar se je lotil z neverjetnim elanom. Vodil ga je vse do začetka šestdesetih let, zanj veliko napisal, z njim pa veliko gostoval in nastopal na koncertih, popeljal ga je na sam evropski vrh. Nekaj, kar bi lahko imenovali slovenski jazz in zabavna glasba, se je počasi, a zanesljivo rojevalo pod njegovo dirigentsko palico (Tvrtković, 1997). Adamič pa ni ustvarjal le v ožji domovini. V 40. letih zasledimo njegova dela že tudi v ostalih jugoslovanskih republikah in pokrajinah. Adamičev opus je postajal pojem za ustvarjalnost na področju zabavne glasbe po vsej Jugoslaviji. Kljub nekaterim težavam vsebinsko ideološke narave, ki so zadevala njegova stališča v zvezi z jazzovsko glasbo, se je Adamič po obdobju informbiroja 14 še z večjo zagnanostjo posvečal lastni, umetniški ustvarjalnosti (Martinc, 1982). Bojana so povabili dirigirat v Beograd na prireditev, ki je kasneje prerasla v festival. Ko si je pred nastopom ogledal dvorano v Domu sindikatov, je ugotovil, da je na odru dovolj prostora samo za 10, ne pa za 80 glasbenikov, in da v dvorani ni bilo stranišča. Potem, ko so oder improvizirano razširili v parter, glasbeniki pa izpraznili mehurje v okolici dvorane, se je prireditev začela. Bila je uvod v bleščeče obdobje festivalov. Prvi je bil že naslednje leto, 1953, v Opatiji in Adamič je na njem dirigiral. Festival je kmalu prerasel v popevkarskega , je z orkestrom odpotoval na gostovanje po takratni Sovjetski zvezi. Prvi koncerti so minili v komornem ozračju, saj je starostna meja občinstva bila precej nad 50 let. Po nekaj koncertih so sovjetski organizatorji presodili, da glasba, ki jo je izvajal plesni orkester ljubljanskega radia, ni posebej nevarna. Zato so na leningrajskem koncertu spustili v dvorano mladež. Bojan je koncert začel previdno. Z nekaj ogrevalnimi skladbami Glenna Millerja je počasi, a vidno zviševal temperaturo v 14 Informbiro, Informacijski biro komunističnih in delavskih partij (

27 17 dvorani. V trenutku, ko je ta dosegla vrhunec, je zaukazal zaigrati skladbo, Rock around a clock. Rusom se je zmešalo. Pesem je bila do preklica prepovedana, vendar je Adamič že na naslednjem koncertu prekršil dogovor, saj je mularija vztrajno vzklikala:»davaj rok!«( Bojan je na morju dobil novega prijatelja. Fantu je bilo ime Marko Brecelj 15. Po dveh letih prijateljevanja in spoznavanja sta se umetnika lotila skupnega projekta, plošče Coctail, ki oba proslavi. Marka kot avtorja glasbe, besedil in interpreta, Bojana pa kot aranžerja. Na Adamičevo žalost se njuno sodelovanje s tem konča. Brecelj je s skupino Buldožerji zaplul v rockerske vode, Bojan pa je nadaljeval na utečen način. Dirigiral je na festivalih, aranžiral tuje popevke in pisal glasbo za filme. S 70. je minilo tudi zlato obdobje popevk ( Spričo izjemnega razmaha zabavne glasbe na Slovenskem in spričo prisotnosti nove generacije mladih ustvarjalcev, je postal Adamič njihov mentor in vzornik. Pisal je partiture za koncertno zabavno glasbo, pisal je scensko glasbo za radijske igre, poustvarjal bodisi kot dirigent ali koncertant. Nenehno je pisal izvirno, domiselno in duhovito odrsko glasbo za predstave slovenskih gledališč. Z nastankom filmske umetnosti pri nas pa se je začelo zlato obdobje njegove umetniške poti. Film ga je povsem prevzel, saj je napisal glasbo za prek 220 filmov. Zaradi vsega tega je Bojan Adamič zaslovel tudi zunaj meja. Zanimali so ga preprosti glasbeniki, samouki, kulturni ljubitelji ter mladi, nadarjeni ljudje. Bil je za dirigentskim pultom amaterskih pihalnih godb, sodeloval je na glasbenih manifestacijah, namenjenih kulturnemu ljubiteljstvu, vodil in usmerjal vrhunske glasbene prireditve na področju zabavne glasbe doma in v tujini. Plemenito je Adamičevo mentorsko zanimanje za mlade, nadarjene glasbenike. Adamičev umetniški opus je tudi spodbuda mladim ustvarjalcem (Mehle, 1995). Veliko je skladal, pa še hiter je bil ob tem. Note je pisal tekoče, kot bi pisal roman. Usedel se je za mizo in ne za klavir, in ustvarjal. Zanimanje je kazal prav za vse glasbene zvrsti, tudi za folklorne pesmi, imel je absolutni posluh. S tem, ko je pisal tako zahtevne skladbe za pihalce, je veliko prispeval k dvigu kakovostne ravni slovenskih pihalnih godb. Bil je hiter, odprt in na vse se je odzival pozitivno (Turk, 2012). 15 Marko Brecelj, slovenski kantavtor, roj , Sarajevo.(

28 18 Zagnan občudovalec velikanov jazzovske glasbe je z očarljivo zavzetostjo sprejemal nove tokove v zabavni glasbi in se izpopolnjeval kot samorastnik. Hkrati pa je bogatil lastno glasbeno znanje z novimi, izvirnimi dogajanji in izkušnjami. Adamič je bil vseskozi samosvoj, fanatično naklonjen novostim v zabavni glasbi, pa naj je šlo pri tem za duhovno ustvarjanje ali za eksperimentiranje na poustvarjalni glasbeni sceni. Njegovi motivi, ki jih je uporabljal v lastnih delih so izvirni in oprti na domače, slovensko ljudsko izročilo. Naj je še tako zavzeto sledil sodobnim, modnim glasbenim tokovom, vselej je ostal prižet na domačo zemljo. Črpal je iz njene bogate ljudske glasbene motivike in prepletal njeno bit z izvirno umetniško domiselnostjo (Martinc, 1982). Vse glasbene zvrsti odsevajo njemu lastno zvočnost v tematiki, obdelavi in inštrumentaciji. Značilen je zlasti naslon na folklorne, vendar ne samo slovenske ljudske elemente. Med najpomembnejša dela sodijo: orkestralna Koncert za klavir in orkester, 1. suita, 2. suita; komorna in solistična Mesečina na Trnovi gori, za violino in klavir; scensko-glasbena Bela Ljubljana, balet; vokalno-inštrumentalna Kita pada, za zbor in orkester; Partizanske pesmi, za zbor in orkester. Kot dirigent je z velikimi uspehi nastopal doma in v tujini (Prim. nov., 1995). Adamič s svojim delom nikdar ni bil najbolj zadovoljen, ker je vedno mislil, da bi lahko naredil še bolje. Veliko idej se mu je porodilo pri delu, vendar navadno je vedno ostal pri tisti prvi, ker je prva zamisel najboljša. Ko je z delom končal, je uvidel, da bi lahko določene stvari naredil drugače, boljše, zato ni bil nikdar zadovoljen s tistim, kar je napisal. Zgodilo se je že tudi, da je popolnoma propadel, kasneje pa se je izkazalo, da je bilo njegovo delo dobro. Sodelavci morajo biti kar potrpežljivi. Sicer pa noben Slovenec ni srečen, če ni nesrečen, je rekel Miličinski (Seme, 1994). Leta 1985, je za film, Butnskala prvič uporabil elektronsko glasbo. Je prav gotovo slovenski najpomembnejši skladatelj filmske glasbe ( Adamič je delal do zadnjega. Še pri 83. letih je napisal glasbo za zadnji njegov film Neme podobe slovenskega filma, leta 1995, ko je bila predstavitev filma, je lahko še mesec dni pred smrtjo stopil na oder.