RESNIČNE ZGODBE kot navdih za trajnostni način življenja. ddr. Ana Vovk Korže Janja Lužnik

Transcription

1 RESNIČNE ZGODBE kot navdih za trajnostni način življenja ddr. Ana Vovk Korže Janja Lužnik Nazarje 2017

2 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana ( ) VOVK Korže, Ana Resnične zgodbe kot navdih za trajnostni način življenja [Elektronski vir] / Ana Vovk Korže, Janja Lužnik ; [soavtorji Gaye Teksoz, Arran Stibbe in Daniela Conti]. - Nazarje : GEAart, 2017 ISBN Lužnik, Janja,

3 RESNIČNE ZGODBE kot navdih za trajnostni način življenja ddr. Ana Vovk Korže Janja Lužnik

4 Izdajatelj: AvtorICI: sodelovali so: Urednici: Lektura: GEAart, Nazarje Ana Vovk Korže in Janja Lužnik Gaye Teksoz, Arran Stibbe in Daniela Conti prof. ddr. Ana Vovk Korže in Janja Lužnik mag. Silva Požleb Nazarje, 2017

5 K a z a l o 7 U V O D 10 Po znanje v Dravinjsko dolino 51 Koruzni kruh, jogurt in med: življenje v Camili Turčija 81 Življenje v vremenskem svetu: ponovna povezanost kot pot k trajnosti 115 Zgodbe o mlinu 156 Z A K L J U Č E K

6 6

7 U V O D Slovenska resnična zgodba poudari pomembnost ekosistemskih storitev (ES), ki so osnova za obstoj našega planeta. Vsakdo izmed nas ima priložnost vplivati na ekosistemske storitve v smislu njihovega ohranjanja in izboljševanja. V resnični zgodbi so vpletene tri manjše resnične zgodbe, h katerim je dodana osebna izpoved ključnih lokalnih akterjev, ki predstavljajo način življenja z ekosistemskimi storitvami, ki izboljšujejo način življenja. Ti ključni akterji ohranjajo ekosistemske storitve z uporabo trajnostnih praks in gospodarjenja s pokrajino. V naslednjih petdesetih letih bodo podnebne spremembe vplivale na gospodarstvo, predvsem na kmetijstvo, energetiko, transport, turizem in zdravje. Pospeševanje izgube ekosistemov in biološke raznovrstnosti bo vplivalo na gospodinjstva in podjetja, največji vpliv bo imelo na najbolj ranljive socialne skupine (starejše osebe s posebnimi potrebami in gospodinjstva z nizkimi prihodki). Vplivi se bodo med regijami razlikovali, najbolj ranljiva bodo obalna, gorska in poplavna območja (EC, 2009 in EEA 2008). Zgodbe iz Dravinjske doline ponujajo bralcu možnost, da spozna ekosistemske storitve na drugačen način in sicer z raziskovanjem (Učni poligon za samooskrbo Dole), opazovanjem tradicije, s stikom z živalmi (Ekološka kmetija Jug), s pomočjo rekreacije in kulinarike (Ranč Dravinja). Mlada generacija doživi zgodbo z aktivnim vključevanjem (merjenje lastnosti vode in prsti, oblikovanje gline, hranjenje živali, poskušanje meda, jahanje in vožnja s kočijo). Učenci in študenti lahko doživijo zgodbo, primerljivo z njihovim življenjem. Na osnovi dodatnih vprašanj z ekskurzije lahko primerjajo svoje življenje s to zgodbo: Kje se dogaja zgodba? Kako živijo ljudje? Kaj delajo za preživetje? Kako so povezani z naravo? Kako so živeli v preteklosti? Bralci začutijo pomembnost treh ključnih vprašanj v zgodbah: Kaj mi daje narava? Kaj želim doseči? Kaj morem storiti? Odgovori na ta vprašanja odpirajo nove možnosti doživljanja ekosistema, katera se lahko prenesejo v različna socialna okolja. Številna območja po svetu že občutijo negativne vplive povišanja povprečne temperature za 0,8 C od leta Brez učinkovite politike in izobraževanj o blaženju podnebnih sprememb se ocene globalnega segrevanja gibljejo med 1,8 C in 4 C do leta 2010, v primerjavi z letom 1990 (FAO, 2007). Glavna ideja naše zgodbe je predstavitev pomembnosti ekosistemskih storitev za preživetje živih bitij in predstaviti svetovni problem izginjanja ekosistemskih storitev zaradi podnebnih sprememb ter izgube biološke raznovrstnosti. To so hkrati tudi razlogi za ohranjanje ekosistemskih storitev. Ekosistemske storitve in biološka raznovrstnost so zaradi številnih različnih procesov bistvenega pomena za preživetje vseh živih organizmov, kot na primer: tvorjenje kisika, vezava CO2, nastanek prsti, Zemljinega samo-regulacijskega sistema, v zadnjih petdesetih letih pa je bil zaznan drastični upad ekosistemskih storitev na globalnem in lokalnem nivoju, predvsem zaradi netrajnostnih okoljskih pritiskov. Prilagajanje pomeni predvidevanje obratnih pojavov podnebnih sprememb in primerno ukrepanje za preprečevanje ali zmanjšanje škode, ki jo lahko povzročijo, ali izkoriščanje priložnosti, ki jih lahko nudijo (Mitsch, Jorgensen 2004). Dokazano je bilo, da lahko dobro načrtovana zgodnja prilagajanja privarčujejo denar in kasneje tudi življenja (Shipper, 2007). Primeri prilagajanja na podnebne spremembe vključujejo učinkovitejšo rabo vodnih virov, prilagajanje gradbenih predpisov podnebnim spremembam v prihodnosti in vremenskim ujmam. v zadnjih petdesetih letih je bil drastični upad ekosistemskih storitev na globalni in lokalni ravni. Projekcije in scenariji kažejo, da se bodo te stopnje v prihodnosti nadaljevale ali celo povečevale Tudi Slovenija razvija pristope za prilagajanje, v smislu ublažitve podnebnih sprememb ter preprečevanje le teh. Zato so bili v vzhodnem delu Slovenije, v Dravinjski dolini v preteklih letih izvedeni številni projekti za vzpostavitev pogojev izkustvenega izobraževanje za prilagajanje podnebnim spremembam. Analiza strategij prilagajanja na podnebne spremembe v Sloveniji je pokazala, da je potreben akcijski pristop in da brez sprememb na vseh področjih (voda, prst, kmetijstvo, industrija, transport) ni mogoče izpeljati prilagoditev. 7

8 Pomembno je sodelovanje vseh zainteresiranih, kjer se običajno pri strategijah pojavi težava. V Dravinjski dolini imamo pravi izobraževalni poligon za permakulturo in ekoremediacije. Naravni procesi in ekosistemske storitve so že degradirane zaradi velikega vpliva človekovih dejavnosti. Velika težava so tudi podnebne spremembe, ki potrebujejo globalna prilagajanja, ampak jih je potrebno pričeti na lokalnem nivoju, za kar je potreben akcijski pristop. Na osnovi učnega orodja resničnih zgodb in dopolnilnih ekskurzij bodo študentje pridobili lastne izkušnje, razumeli in nadgradili teoretično znanje. Študentje bodo lahko povezali lokalne okoljske težave z globalnimi težavami. Za preprečevanje izgube biološke raznovrstnosti in za omogočanje nemotenega delovanja ekosistemskih storitev je potreben takojšen akcijski pristop na lokalnem nivoju, ki ga podpira EU strategija in vključuje tako ekonomske (stroge okoljske strategije), kot tudi izobraževalne spremembe (bolonjski sistem, praktična znanja). Z učnim orodjem na podlagi resničnih zgodb in izkustvenim učnim procesom lahko omogočimo akcijski pristop za promocijo in ohranjanje ekosistemskih storitev in ga približamo vsem starostnim skupinam ljudi. Predvsem za mlado generacijo je pomembno, da pridobijo lastne izkušnje o ekosistemskih storitvah, saj jih bodo nato lahko uporabili in izvajali potrebne spremembe v lastnem vsakodnevnem življenju. Po branju resnične zgodbe in s pomočjo lastne izkušnje bodo študentje lahko samostojno prepoznali zeleno infrastrukturo in aktivnosti, ki podpirajo ekosistemske storitve in jih tako vključili v lastno lokalno okolje. Prepoznali bodo razliko med trajnostnim in netrajnostnim pristopom. Na osnovi teorije študentje razumejo pomen in pomembnost ekosistemskih storitev, ampak v praksi so za aktivno izboljševanje ekosistemskih storitev v večini nezmožni uporabiti nova znanja. Potrebna je povezava med teorijo in prakso, da bodo študentje lahko sami izkusili, kako lahko varujejo vodo, prst, skrbijo za avtohtono vegetacijo ali živali. Samo tako so možne spremembe v gospodarjenju z naravnimi viri in ekosistemskimi storitvami (kot na primer ravnanje z odpadnimi vodami, zadrževanje deževnice in ponovna uporaba deževnice, samooskrbnega sistema za trajnostno življenje). Študentje bodo tako lahko prepoznali območja s podobnimi izhodišči. Slovenski primer opisuje pogoje, opremo ter dobre primere trajnostnega življenja, ki podpira biološko raznovrstnost in ekosistemske storitve z različnih trajnostnih vidikov. Z razumevanjem lokalne resnične zgodbe in lokalnih primerov bodo študentje in učitelji lahko prepoznali podobne primere tudi v svoji državi. Z uporabo primerjalne metode in prenosom izkušenj bodo lahko prepoznali regionalna ali lokalna območja, kjer so potrebne aktivnosti in naravne strukture, ki omogočajo ekosistemske storitve. Na teoretični podlagi (resnična zgodba) in praktičnih izkušnjah (ekskurzija) bodo študentje spoznali svojo lokalno okolje, tradicijo in dejavnosti, ki podpirajo ekosistemske storitve, začutili bodo povezanost z lokalnim okoljem in naravo. Začeli bodo razmišljati, kako lahko sami pripomorejo k ekosistemskim storitvam in jih podprejo. Pristop bo prenesen v druge države. Študentje in učitelji bodo primerjali skrb za ekosistemske storitve na lokalnem in nacionalnem nivoju. Primerjalna osnova bodo izbrani dobri primeri iz Slovenije. Glavni cilj resnične zgodbe je s pomočjo izkušnje v resničnem življenju spodbuditi vsakega posameznega študenta, da skrbi za ekosistemske storitve in razume osnovne težave povezane z lastnim lokalnim življenjskim okoljem. Zato je potrebno teorijo prenesti v prakso, saj samo teoretično znanje ne omogoča učinkovitega akcijskega pristopa za izboljševanje ekosistemskih storitev na lokalnem in globalnem nivoju. Zgodbe so zapis življenja, dela in načina razmišljanja. So vpogled v dogajanja na lokalni in regionalni ravni in omogočajo doživljanje, dojemanje globjih pomenov ter prinašajo spoznanje, da se velike spremembe vedno začno z majhnimi koraki. Akterji zgodb so različni po starosti, izobrazbi, načinu življenja in pristopih, pa vendar vsi delajo v isto smer, to je krepitev ekosistemskih storitev, saj je delovanje narave nujen pogoj za obstoj človeka in njegove aktivnosti. S pomočjo lastne refleksije zgodb bo bralec motiviran za prepoznavanje priložnosti, kako po principih trajnosti delovati tudi v svojem domu in lokalnem okolju, saj bo napolnjen z energijo, ki jo odsevajo nosilci zgodb z zavedanjem, da je le sobivanje z naravo dolgoročna pot. Pri vseh zgodbah je skupni pristop učenja, 8

9 pridobivanja novih spoznanj; in za Dravinjsko dolino je največji kapital znanje, ki se tukaj ustvarja, zato je Dravinjska dolina učna regija v Sloveniji. Izobrazba je prvi korak k trajnostnemu razvoju Slovenija je lahko učna regija. 9

10 Izkusi Dravinjsko dolino z vsemi svojimi čuti Izhodišče vseh treh zgodb so ekosistemske storitve. Ekosistemske storitve so dobrine in koristi, ki jih človeku nudijo ekosistemi oz. naše okolje v katerem živimo. V vsakdanjem življenju se običajno ne zavedamo negativnih posledic, ki jih zaradi nesmotrne rabe naravnih dobrin in prekomernega onesnaževanja povzročamo v okolju. V veliko državah se za splakovanje sanitarij, pranje avtomobilov še zmeraj uporablja čista pitna voda, v prehranske namene je uporabimo le 6 %. Okolje prekomerno onesnažujemo, zaradi intenzivnega kmetovanja in uporabe kemičnih sredstev izgubljamo kakovostno prst, medtem ko se pomena opraševanja niti ne zavedamo. Izredno pomembno je, da se vsak posameznik zave, kako lahko s premišljenim ravnanjem tudi sam, v vsakdanjem življenju, bistveno prispeva k ohranjanju ekosistemov, ekosistemskih dobrin in biotske pestrosti, ki so osnova za preživetje vseh živih bitij. Resnične zgodbe o življenju posameznikov, ki so ob današnjem tempu sodobne družbe uspeli ohraniti pristen stik z naravo in tradicijo ter trajnostno in smotrno upravljajo z naravnimi dobrinami in ekosistemi, so umeščene v pestro geografsko območje občine Poljčane, ki leži na severovzhodnem delu Slovenije, natančneje v Dravinjski dolini, ki je del Podravske regije. Lega Slovenije. Vir: 4!1s0x476586b5b3bc605f:0x62fae57cca7fefe1!8m2!3d !4d Dravinjska dolina je razdeljena na gričevja ob reki Dravinji in njenih pritokih na nadmorski višini m, kjer sta se holocenska peščena ilovica in peščena glina akumulirali. Na tistih delih območja, kjer je periodičen vpliv podzemne vode, prevladujejo globoki gleji obrečne prsti, na katerih so travniki. Reka Dravinja je s Pohorskim hribovjem dolga 74 km in pokriva območje km 2. 10

11 Položaj Dravinjske doline s centrom v Poljčanah. Dravinjska dolina je pretežno uravnano površje, mlajšega nastanka z začetki v ledeni dobi. Območje spada pod zavarovana območja Nature Dravinjska dolina je območje naravnih ekosistemov. Povprečna letna temperatura je 9,5 C, v vegetacijskem obdobju 15,5 C, povprečna letna temperatura je 18,1 C, povprečna zimska temperatura pa je 0,4 C. Letna količina padavin je 1076 mm in presega potencialno letno evapotranspiracijo za 40,4 C. Ker se v nobenem mesecu ne pojavi negativna razlika med količino padavin in višino potencialne evapotranspiracije, prihaja do letnega presežka 11

12 vode za 406,4 mm. Ker ni pomanjkanja vode, slednje in indeks vlažnosti prsti, kažeta na vlažno podnebje. V plitvih obrečnih prsteh zaradi prisotnosti kamnov ne prihaja do zadrževanja vode v profilu prsti. V globokih prsteh se voda zadržuje v nižjih profilih prsti, po navadi nižje od 50 cm in zato ne ne vpliva neposredno na rast rastlin. Skoraj polovica padavinske vode odteče na površini, kar povzroča denudacijo in erozijo. Številni potoki zberejo površinsko tekočo vodo in prispevajo k visoki gostoti rečnega sistema. Dravinja, ki je skozi tisočletja tekla tukaj in preoblikovala ta prostor mu prav zato daje poseben izgled. Reka teče od vznožja Pohorja do izliva v reko Dravo in je ena redkih srednje velikih slovenskih nižinskih rek, ki ima v večjem delu še ohranjeno naravno strugo v značilnem prvobitnem vijugavem toku. S številnimi bujno obraščenimi meandri in okljuki ustvarja pomembne in raznolike ekosisteme in velja za eno najlepših nižinskih rek v Sloveniji. Ob pregledu Jožefinskega vojaškega zemljevida iz leta 1763 je razvidno, da je reka Dravinja v srednjem toku skoraj v celoti vse do danes ohranila svojo prvobitno podobo. V preteklosti so ljudje znali bolje opazovati, prisluhniti naravi in njenim procesom ter živeli v skladu z njenimi zakonitostmi. Podoba kulturne krajine, kot jo doživljamo danes, je na tem območju ostala skozi stoletja skoraj nespremenjena, kar je zasluga naših prednikov, ki so znali spoštljivo in modro gospodariti s prostorom ter se prilagoditi poplavam in živeti z njimi. Zaradi obsežnega poplavnega območja je dolinsko dno večinoma neposeljeno. Naselja so v preteklosti gradili predvsem na robu doline, zunaj poplavnega pasu in območja kakovostnih kmetijskih površin, kjer se ravninski svet že dviguje v okoliško gričevje. Dolinsko dno ima na najnižjih predelih poplavne ravnice ohranjene številne biotsko pestre vlažne ekstenzivne travnike, ki omogočajo razlivanje poplavnih voda. Ohranjena naravna rečna dinamika, bogato obrasli rečni bregovi, trstičja, mrtvice, posamična drevesa in mejice prispevajo k izredni biotski pestrosti. Tukaj živijo številne redke živalske vrste, predvsem ptice, žuželke, kačji pastirji, plazilci in metulji. Zaradi izjemnih naravnih danosti je obravnavano območje pridobilo vrsto naravovarstvenih statusov. ki predstavljajo pomembno naravno dediščino območja, kot so Natura 2000, ekološko pomembna območja, gozdni rezervati in varovalni gozdovi ter naravne vrednote različnih zvrsti. Sipke, erodirane rečne stene reke Dravinje so eno najpomembnejših gnezdišč spretnega ribiča vodomca ptiča bleščečega turkiznega perja, ki je obenem tudi simbol Dravinjske doline in dokazuje še dobro ohranjen obvodni ekosistem. Posebnost tega območja je tudi močno ogrožena pomladna cvetlica Velikonočnica, ki okoli velike noči zacveti na pobočjih Boča ter v okolici Ponikve, ki je eno izmed zadnjih štirih rastišč te čudovite rastline v Sloveniji. Z odstranjevanjem grmovne vegetacije, ustrezno poletno košnjo, ozaveščanjem in usmerjanjem obiskovalcev v času cvetenja, se območja suhih stepskih travnikov ohranjajo tudi za naše zanamce. Povezava človekovega delovanja z naravnimi danostmi na območju Dravinjske doline se ne odraža le v ohranjeni naravni dediščini, temveč tudi v pestro ohranjeni kulturni dediščini, tradiciji podeželskega lokalnega okolja, kulinaričnih posebnostih in tradicionalnih običajih. Ljudje pokrajine niso bistveno spreminjali, saj so bile ob reki Dravinje pogoste poplave, s katerimi so sobivali, na gričevjih pa je prst skromna in ni omogočala velikopoteznega kmetovanja. Zato so ostale majhne domačije, iz katerih so se mladi večinoma odselili v mesta. 12

13 Življenje v Dravinjski dolini je bilo usmerjeno v kmetijstvo. Zaradi skromne zemlje so ljudje pogosto trpeli lakoto. Po letu 2004, z vstopom Slovenije v EU, ko so postala pomembna zavarovana območja in ko so se začele odpirati nove možnosti razvoja podeželja, se število ljudi v Dravinjski dolini povečuje in letni prirast je pozitiven. Med pomembne posebnosti doline sodijo številni leseni ročno izdelani klopotci, katerih je v času trgatev mogoče slišati značilno pesem daleč naokoli in kažejo na pridelavo krme za živino ter vinske trte v gričevnatih območjih iz laporja. Mogočni leseni toplarski kozolci, ki so bili nekoč namenjeni sušenju krme in žita, ponekod pa spravilu orodja in opreme, kot dragoceni spomeniki ljudskega stavbarstva, soustvarjajo značilno tradicionalno krajinsko podobo podeželja. Z evropskimi sredstvi je občina Poljčane del te dediščine odkupila in obnovila. Dediščina je vključena v edukacijsko ponudbo Dravinjske doline. Tradicionalni toplarski kozolci so pomembna kulturna dediščina na območju regije Dravinjska dolina. 13

14 Izjemne naravne danosti, pomembna zavarovana območja Nature 2000 ter kulturna dediščina, so razvojna priložnost območja in potrditev, da sta narava in tradicija na tem območju še vedno zelo dobro ohranjeni in povezani. Občina želi z investiranjem in urejanjem številnih edukativnih objektov, kot je opazovalnica za ptice, ki je umeščena na poplavni biotsko pester vlažen travnik ob naravno ohranjeni reki Dravinji z bogato obrečno zarastjo, ozaveščati lokalno skupnost o pomenu ekosistemov, ekosistemskih dobrinah in storitvah. Opazovalnica simbolizira neločljivo povezanost reke Dravinje in prostora ob njej s prebivalci. Obiskovalci lahko na tovrstnih ureditvah svoje znanje izpopolnijo in nadgradijo z neposredno izkušnjo v naravi in v obliki različnih aktivnosti podrobneje spoznajo pomen različnih ekosistemov, ohranjanjem biotske raznovrstnosti in varstvom naravnih vrednot. Opazovalnica za ptiče je ena izmed mnogih učnih objektov v učni regiji Dravinjska dolina. Razvoj lokalnih območji gre v smeri trajnosti, saj so lokalni prebivalci spoznali pomembnost upoštevanja omejenih naravnih virov, ki jih prilagajajo svojim dejavnostim. Dravinjska dolina je pričela prebujati interes za dodatno ponudbo povezano z naravo, okoljem, naravnimi viri in lokalnimi posebnostmi. S postavitvijo učnih poti, učnih točk, cest, opazovališč ter podporo dopolnilnih dejavnosti so ljudje začeli tudi sami investirati v svoja zemljišča za skupni cilj: Dravinjska dolina je postala učilnica v naravi za vse generacije za promocijo in ohranjanje ekosistemskih storitev, bioloških raznovrstnosti in tradicionalne kmetijske pokrajine. Občinski svet in občina je začela investirati v okoljske projekte leta 2006/ S številnimi skupnimi projektnimi delavnicami, kjer je bilo lokalno prebivalstvo vključeno v razvojne strategije, so ljudje začeli dojemati možnosti življenja z naravo ter takoj pokazali veliko zanimanje za razvoj takšnih dejavnosti in dodatne ponudbe, povezane z naravo, tradicionalno kulturno pokrajino, okoljem, naravnimi viri, ekosistemskimi storitvami in lokalnimi posebnostmi. Zgodbe, ki so v nadaljevanju podrobneje predstavljene, učijo o spoštovanju in povezanosti tradicije, narave ter zavedanju, da ima prav vsak posameznik možnost z akcijskim pristopom spreminjati svoj svet ter svet okoli sebe. Z majhnimi koraki, majhnimi dnevnimi spremembami lahko prispevamo k 14

15 velikim premikom. Svet, ki ga živimo danes je moč spreminjati za boljši jutri. Kakšen bo, je odvisno od vsakega posameznika. Za odločitev za spremembe so potrebni pogum, znanje in ideje, inovativnost ter tudi finančna sredstva, ki jih je treba nenehno vlagati v zgodbo, da živi. V zgodbi nas spremljajo znanstvenica, vodja ranča in družina s kmetijo, ki s svojim načinom življenja in izvajanjem dejavnosti živijo v tesnem stiku z naravo, jo ohranjajo in razvijajo dejavnosti, ki omogočajo preživetje. Vsi trije se sami preskrbujejo, so povezani med seboj in si pomagajo. Vsak na svoj način prispeva h krepitvi ekosistemskih storitev. Ohranjanje ekosistemskih storitev osnova za človekovo preživetje Človekov obstoj, zdravje in dobro počutje so odvisni od storitev, ki jih zagotavljajo ekosistemi in njihove komponente. Ekosistem je opredeljen kot dinamičen kompleks združb rastlin, živali ter mikroorganizmov in njihovega neživega okolja, ki vzajemno delujejo kot funkcionalna enota, pri čemer je tudi človek njegov sestavni del. Sestavni del so tudi antropogeni ekosistemi, kot so kmetijske površine in urbana območja. Ekosistemske storitve omogočajo širok spekter koristnih storitev, ki povečajo blaginjo in so bistvene za preživetje, kot so voda, prst, hranila in organizmi. Ekosistemske storitve so posredni in neposredni prispevek ekosistema k blaginji ljudi (TEEB D0). Posredno ali neposredno podpirajo preživetje in kakovost življenja ( Ekosistemske storitve vključujejo oskrbo z vodo in čiščenje zraka, naravno recikliranje odpadkov, nastajanje prsti, širjenje semen in kroženje snovi, vzdrževanje biološke raznovrstnosti za kmetijstvo, uravnavanje klime in skrajnih temperatur, opraševanje in uravnalne mehanizme, ki jih narava, če jo pustimo pri miru, uporablja za uravnavanje podnebnih razmer in populacij živali, žuželk ter drugih organizmov: Ekosistemske s toritve PODPORNE tvorba kisika, fotosinteza in primarna produkcija, kroženje hranil, kroženje vode, tvorba tal, zagotavljanje življenskega prostora,... OSKRBOVALNE pitna voda, hrana, vlaknine, energetski vir, mineralne surovine, biokemikalije, zdravilne učinkovine, okrasni viri,... REGULATORNE uravnavanje kvalitete vode, zraka in tal, vpliv na klimo, preprečevanje erozije (vetrne, vodne), širjenje bolezni, omogočanje opraševanja, uravnavanje naravnih nevarnosti (suše, poplave, veter),... KULTURNE izraz pokrajinske vrednosti ekosistemov: rekreacija, estetska funkcija, duhovna obogatitev, izobraževanje,... 15

16 Podporne storitve so ekosistemske dejavnosti, ki so potrebne za proizvodnjo vseh ostalih dejavnosti. To vključuje storitve, kot so recikliranje hranil, primarna proizvodnja in oblikovanje prsti. Te dejavnosti omogočajo ekosistemske storitve, kot so oskrba s hrano, urejanje poplav in čiščenje vode. Oskrbovalne storitve so proizvodi pridobljeni iz ekosistemov, kot so hrana (vključno z morskimi sadeži in divjadjo), pridelki, surovimi materiali (vključno z lesom, kožami, kurjavo, organskim materialom, krmo in gnojilom), genskimi viri (vključno z geni za izboljšavo pridelkov in zdravstva), vodo, minerali, zdravstvenimi viri, energijo (hidroenergijo, gorivo iz biomase), okrasni viri (vključno z modo, obrtmi, nakitom, živalmi, čaščenjem, okrasitvijo in spominki kot so krzna, perje, slonovina, orhideje, metulji, akvarijske ribice, školjke, itd.) Uravnalne storitve so koristi pridobljene iz reguliranja ekosistemskih procesov. Sem spadajo osamitve ogljika in prilagajanje podnebja, razgradnja in razstrupljanje odpadkov, čiščenje vode in zraka, zatiranje insektov in bolezni. Kulturne storitve so nematerialne koristi, ki jih ljudje prejmejo iz ekosistemov z duhovno obogatitvijo, kognitivnim razvojem, refleksijo, rekreacijo in estetskimi izkušnjami. Sem spadajo kultura (uporaba naravnih motivov v knjigah, filmih in na fotografijah, folklora, nacionalni simboli, arhitektura, oglaševanje itd.), duhovnost in zgodovina (uporaba narave pri veri ali dediščinski vrednosti), znanost in izobrazba (uporaba naravnih sistemov za šolske ekskurzije in znanstvena odkritja). Posledice procesov znotraj ekosistemov in njihovi produkti (ekosistemske storitve), ki jih lahko uporabljamo tudi mi, so močno odvisni od biotske raznovrstnosti in pestrosti znotraj ekosistemov (Ekosistemi, povezanost živih sistemov, 2008, str. 98). Biotska raznovrstnost in pestrost predstavlja raznolikost vseh živih organizmov. Odraža se na več ravneh in sicer: genski raznovrstnosti organizmov, različnosti živih bitij in v raznovrstnosti sistemov (Pregled stanja biotske in krajinske pestrosti v Sloveniji, 2002, str. xii, 3). Sprememba vrstne pestrosti lahko neposredno vpliva na spremembo potenciala nekega ekosistema za določene storitve. Na primer nepravilni poseg v gozdni ekosistem lahko povzroči zmanjšanje vrstne pestrosti gozda, zmanjša se sposobnost gozda za zadrževanje vode, lahko se prične proces erozije, Pri tem vemo, da imajo gozdni ekosistemi pomembno vlogo pri kroženju snovi in hranil, primarni proizvodnji in fotosintezi. Večji posegi v gozdne ekosisteme tako lahko vplivajo tudi na delovanje teh procesov (Ekosistemi, povezanost živih sistemov, 2008, str. 98). Osnova za ohranitev ekosistemskih storitev je v načinu razmišljanja, torej v etičnem pristopu, ki pripelje do pravih odločitev in procesov, ki razvoje trajnostni način življenja z vsemi tremi dimenzijami. Dimenzije trajnostnega razvoja okolje sociala trajnostni razvoj gospodarstvo procesi odločanja etične razmere 16

17 Ekosistemske storitve delimo v štiri kategorije, ki ponazarjajo različne načine prispevanja ekosistemov k blaginji ljudi, ki so na voljo brez plačila, kot dar narave. Ekosistemi so kompleksni, raznoliki sistemi, katerih sestavine so med seboj tesno povezane, kar omogoča njihovo stabilnost in nemoten pretok energije. Kot takšni imajo dobre obnovitvene sposobnosti in so odporni na stres, ki ga povzročajo spremembe v okolju. Za nemoteno delovanje ekosistemskih storitev je pomembno ohranjati in vzdrževati čim bolj naravno stanje ekosistemov in njihovih storitev. Postopne spremembe v okolju omogočajo dobro prilagojenost organizmov, medtem ko so ob hitrih spremembah prilagoditve organizmov lahko neustrezne in neučinkovite. Nemoten vnos in pretok energije omogoča učinkovito in nemoteno delovanje ekosistemov, medtem ko zmanjševanje biotske pestrosti prizadene tok energije in snovi. Kroženje in učinkovita raba snovi zagotavlja obnovo virov, medtem ko negativni posegi v kroženje zmanjšajo razpoložljivost virov. Bistvena za preživetje in učinkovito delovanje ekosistemov je biotska raznovrstnost, ki je zaradi delovanja človeka pod velikim pritiskom in je je velik del že izginil. Številne študije dokazujejo, da je človek v zadnjih 100 letih s svojimi dejavnostmi povečal izumiranje vrst od 50 do 1000-krat. Predvsem intenzivno kmetovanje, širitev infrastrukture in urbanizacije, čezmerno onesnaževanje in izkoriščanje dobrin, uničevanje in drobljenje habitatov, nadomeščanje pestrih sistemov z monokulturami, so dejavnosti, ki uničujejo in izpodrinjajo ekosisteme iz našega okolja. Kako uspešno bo delovanje ekosistemskih storitev, je odvisno predvsem od zgradbe ekosistemov in pravilnega upravljanja z njimi. Ker so ekosistemske storitve omejena dobrina, je izredno pomembno dobro poznavanje naravnih sistemov, upoštevanje naravnih zakonitosti in pravilno upravljanje. Kajti, ko so ekosistemi enkrat uničeni, je njihova obnova zelo draga ali včasih celo nemogoča. Nagle družbene spremembe negativno vplivajo na razvoj in obstoj ekosistemov, saj poraba naravnih virov onemogoča naravne procese obnove sistemov. Prav zato je potrebno pristopiti k odgovornemu odnosu do ekosistemov in njihovih storitev, kjer človek deluje v sožitju z naravo, trajnostno uporablja ekosistemske storitve ter ohranja njihovo integriteto. Posege v prostor pa načrtuje v skladu z značilnostmi vsakega delčka narave. Ob vsakem novem poseganju v ekosistem je treba natančno ugotoviti, kakšne koristi nam prinaša tak poseg, kakšne bodo posledice in kje se bodo te morebitne posledice tudi zgodile (Vovk Korže, 2008). Nenazadnje je ohranjanje ekosistemov etična družbena dolžnost, da zagotovimo obstoj današnjih in prihajajočih generacij. 17

18 Uporabi svoje znanje v praksi Učni poligon za samooskrbo Dole Začetki... Življenje na podeželju je z vstopom Slovenije v EU postalo vse manj zanimivo za mlade, ki so odhajali v mesta in se niso več želeli vrniti nazaj. Leta 2010 sem se odločila prenesti znanost v prakso. Delala sem na Univerzi v Mariboru, na Filozofski fakulteti, Oddelek za geografijo, kot redna profesorica Ana Vovk Korže. V tujini sem pridobila številne izkušnje o tem, da je tudi na podeželskih območjih mogoče kvalitetno živeti. Ko sem se pogovarjala z ljudmi v Dravinjski dolini, sem izvedela, da ne vidijo priložnosti za službo, da ne morejo ustvariti ničesar na tem območju ter da ne morejo biti srečni, ker se v teh majhnih vaseh nič ne dogaja zato želijo živeti v mestu. Leta 2010, ko sem se vrnila iz Finske, Avstrije in Nemčije, kjer sem delala na projektih, sem vse bolj spoznavala, da je bolj kvalitetno življenje na podeželju in ne v mestih. V Avstriji so namreč takrat razvijali nove dejavnosti za kmetije s ciljem, da ne bi onesnaževale podtalne vode s kmetijstvom, zato so razvijali storitvene dejavnosti, kot so doživljanje narave in opazovanje biotske raznovrstnosti. Sama sem aktivno sodelovala v teh programih ter vse bolj verjela, da je to pot, kjer imajo korist vsi; narava in človek in predvsem mladi, ki so lahko nosilci teh dejavnosti. Ker v Sloveniji takrat ni bilo tovrstnih praks, sem se odločila, da začnem kar sama in se povežem z občinami, s šolami in z ministrstvi. Želela sem, da se izobraževanje iz šolskih klopi prestavi v naravo, da bodo mladi sploh dobili občutek delovanja narave, da bodo razumeli priložnosti in da se bodo lahko tekom šolanja usposobili za samostojno trajnostno življenje. In rekla sem, potrebujemo UČILNICO V NARAVI. Vedno se vprašaj, kaj lahko narediš sam zase in za druge! Naša vizija so žive ekosistemske storitve in postati trajnostno samooskrbni. 18 Ekosistemske storitve so posredni in neposredni prispevek ekosistemov k človeški blaginji. Posredno ali neposredno podpirajo naše preživetje in kakovost življenja.

19 Uporabljamo tri načela: Ekoremediacije + Premakulturo + Agroekologijo. Ekoremediacije: Dejanje ali postopek za odpravo nečesa, kar je nezaželeno ali pomanjkljivo, na primer, sanacija onesnaževanja iz tovarn in dejanje ali postopek posredovanja izboljšav v izobraževanju: izboljšava slabih pisnih spretnosti pri študentih na univerzi. Permakultura: Permakultura je sistem kmetijskih in socialnih načel osredotočen na simulacijo ali neposredno uporabo vzorcev in značilnosti opaženih v naravnih ekosistemih. Agroekologija: Uporaba ekologije za načrtovanje in upravljanje s trajnostnimi agroekosistemi. Celotni sistemski pristop kmetijstva in prehrane se je razvil na osnovi tradicionalnih znanj, alternativnega kmetijstva in izkušenj iz lokalnih sistemov prehrane. Povezovanje ekologije, kulture, gospodarstva in družbe za ohranjanje kmetijske proizvodnje, zdravega okolja, vabilne hrane in kmetijske skupnosti. Izhodišče 3 vprašanja: 1. Kaj imam? Pitno vodo, deževnico, različno ekspozicijo, prst, sončno energijo, vegetacijo (kompas, merjenje količine padavin, analiziranje prsti) 2. Kaj želim imeti? Ekološko pridelavo, trajnostno življenje, razvijanje novih znanj, deljenje izkušenj (semenske bombice z redkve, semena črne kumine) 3. Kaj morem storiti? Uporabiti tradicionalna znanja za ohranjanje deževnice, razviti nove metode za pridobivanje boljše prsti, uporaba zelenih tehnologij (zelena hiša, zemljanka, mongolska hiša), uporabiti inovacije (tehnologijo sončne energije) in povezati znanje in izkušnje. Leta 2010 sem prevzela očetovo zemljo v velikosti 1,5 ha in jo začela spreminjati v učilnico v naravi s ciljem, da bo mladim privlačno, atraktivno in da bodo tudi sami želeli biti več v naravi, le tako bodo lahko razumeli pomen sobivanja z naravo. Brez razumevanja delovanja narave ni možnosti za trajnosti razvoj. Učilnico v naravi sem poimenovala Učni poligon za samooskrbo Dole, saj beseda poligon pomeni vadbišče, samooskrba pa zato, ker je nujno, da je vsak od nas vsaj delno samooskrben. To se je treba naučiti na konkretnih primerih. Povabila sem šole, društvo, občine in kar začela z delavnicami. Na moje presenečenje je bila udeležba zelo velika, vedno je prišlo več ljudi, kot sem pričakovala. In rekla sem si, ljudje to rabijo, šole si želijo več praktičnega znanja, mladi želijo biti zunaj, vendar teh možnosti nimajo. Znanje, ki ga ne uporabljaš, ni koristno! 19

20 Kaj sem se v preteklosti ob postavitvi Učnega poligona naučila za samooskrbo Dole? Da je nujno potrebno znanje, novo znanje; da ne moreš nekaj delati, če ne znaš (ne moreš zgraditi hiše, če nič ne veš) UČIMO SE, DA BOMO IMELI ZNANJE! Da je velika razlika med teorijo in prakso in da je nujno potrebno poleg podatkov imeti tudi izkušnje (ne moreš zgraditi hiše, če imaš samo številke, moraš imeti tudi izkušnje). TOREJ DELAJMO V PRAKSI, PRETVORIMO PODATKE V REZULTATE! Da ni dobro poslušati le domačinov, ki so bili prepričani, da v Dolah nič ne raste, treba je uporabiti nove pristope in vztrajati. ZATO SE ZANESIMO NA LASTNO ZNANJE, LASTNE REZULTATE IN VZTRAJAMO! Da obstaja veliko priložnosti za kvalitetno življenje tudi na podeželju, kar potrjujejo mladi, ki se odločajo za trajnostne načine življenja izven mest, TOREJ UPAJMO SI NAREDITI SPREMEMBO V ŽIVLJENJU! Takole je potekal razvoj od leta 2010 do 2016, od travnika do ekovasi, kamor letno pride več kot ljudi po nova znanja in puščajo svoje sledi, misli, občutke in tako dograjujejo poligon. Še leta 2010 je bilo območje poraščeno s travo, ki so jo kosili enkrat letno, saj večinoma zaradi suše druge košnje ni bilo. Območje je veljalo kot nezanimivo za obdelovanje in tudi brezplačno ga nihče ni hotel prevzeti Leta 2011 je bil postavljen prvi objekt, mongolska hiša jurta, saj zaradi zelenega pasu tukaj ni možna običajna gradnja. Tekstilna hiša iz volne, kot rečemo jurti, je takoj postala magnet za vse generacije. Ob jurti so nastale prve gredice Vsako leto so se obdelovalne površine povečale. Ob jurti so zrasle nove gredice. Motivacija za širjenje je bilo spoznanje, da ljudje želijo in potrebujejo prostor, kjer se bodo lahko učili osnovnih znanj o zemlji, vodi, vegetaciji, vrtnarjenju in varovanju okolja Jurti se je pridružila še zemljanka kot trajnostni objekt za varčno rabo energije. Nastale so nove grede v spodnjem delu poligona, ljudje so še kar prihajali po nova znanja.

21 2014 Poleg gred so nastajali objekti za otroke, igrala, otroške grede s ciljem, da se aktivno vključi tudi mlada populacija Učni poligon je ves čas rastel z gredami, ureditvami in novimi pristopi varovanja prsti Učni poligon je dobil infrastrukturo za aktivno izobraževanje mladih, kjer predvsem preko izkustvenega učenja pridobijo raziskovalne spretnosti in trajna znanja o naravi, njenih sestavinah in razumejo pomen trajnosti. Danes Danes Učni poligon za samooskrbo v celoti deluje v skladu z naravo, pri čemer so upoštevani naravni cikli, naravne značilnosti, kot so ekspozicija, potreba po vlagi in značilnosti prsti. Pridelava hrane temelji na naravnih pristopih agroekologije in permakulture s poudarkom na kolobarjenju, brez strojne obdelave zemlje, brez uporabe kemičnih sredstev in umetnih gnojil. Poudarek je na polikulturnosti in biotski pestrosti. Tradicionalna znanja se nadgrajujejo z novimi dognanji, ki izboljšujejo pridelovalne metode. Pri nas ni škodljivcev, nič ni odveč in nič ne manjka. Naravni procesi so sklenjeni. Trajnostno ravnamo z naravnimi viri, vso vodo zbiramo in jo ponovno uporabimo. Imamo svojo vodo in elektriko, vso odpadno vodo takoj počistimo s pomočjo peščenih filtrov, vse snovi krožijo in nič ni odpadek. Nič več se ne pojavlja erozija, saj so povsod posajene rastline, voda ne odteka po površju, ampak v travnih muldah. Če opazujemo naravo in se ji prilagodimo, nastane ravnotežje, ki je bistveno za dosego trajnosti. Izobraževalni poligon nudi številne učne vsebine na področju permakulture in naravnega načina življenja. Glavni cilj izobraževanja o samozadostni oskrbi je povezovanje vsebine naravoslovja z vsebinami družbenih ved preko izkustvenega izobraževanja. Zelo pomembna priložnost, ki jo poligon Dole nudi učencem, študentom, profesorjem in naključnim obiskovalcem, je preverjanje teorije v praksi, kritično razmišljanje o določenem pojavu ali procesu in predstavljanje tega procesa na osnovi lastnega razumevanja. Na osnovi izkušenj, ki jih pridobijo iz lastnih pogledov na pojav, bo v prihodnosti njihov odnos vplival na vedenje do tega pojava ali procesa. Poligon ima številne pogoje za poglobljeno, inovativno izobraževanje na osnovi uporabnih znanj, ki omogočajo promocijo trajnostnega razvoja. 21

22 Študentje imajo priložnost, da se učijo o permakulturi kot o pristopu za doseganje trajnosti. Permakultura se je izkazala kot popoln pristop za inovativno, praktično izobraževanje in za odgovoren odnos do naravnih virov ter povečevanje samooskrbe in prispevanje k družbeni odgovornosti. S permakulturo se razvijajo zelena delovna mesta, obstaja možnost dopolnilnih dejavnosti na podeželju in posledično možnost samozaposlitve. Ker ima permakultura v Sloveniji številne privržence, se razvijajo nove priložnosti za mlade, ki so jih nekateri že izkoristili. Poligon leži v Sloveniji v občini Poljčane v vasi Dole in obsega 1,2 ha. Namenjen je za izobraževanje o samozadostni oskrbi od ravni predšolske vzgoje do ravni vseživljenjskega učenja. Številne geografske vsebine predstavljajo sestavni del tega poligona, vse od načrtovanja prostora glede na relief, ekspozicije in naklona, lastnosti prsti, razpoložljivosti vode do terenskih raziskav komponent pokrajine. Ključnega pomena je tudi energetska samozadostna oskrba zemljišč. Težišče izobraževalnega poligona je na prepoznavanju možnosti uporabe naravnih virov za samozadostnost v energetiki. Celotno načelo temelji na upoštevanju omejenih naravnih virov in racionalne rabe prostora. Glavni cilj celotnega koncepta učilnice v naravi je razvoj in krepitev zmožnosti posameznikov, da prepoznajo in razumejo procese, ki se odvijajo v naravi in okolju in se v prihodnosti odločijo za trajnostni razvoj. To so hkrati tudi ključna načela izobraževanja za strategijo trajnostnega razvoja. IN ZAČNIMO ŠE MI VSAK JE LAHKO SAMOOSKRBEN, VSAJ DELNO, VSAJ NEKAJ, KAR MU DAJE MOTIVACIJO, DA SE OD KUPCA, KI LE DAJE SVOJ DENAR ZA TUJE IZDELKE, SPREMENI V PROIZVAJALCA, KI SVOJE ZNANJE UPORABI ZA NOVE IZDELKE IN STORITVE IN DRUGIM OBOGATI ŽIVLJENJE. Biti kupec nas dela odvisne, nič ne napredujemo, če le kupujemo. Biti proizvajalec znanja, idej, izdelkov in storitev nas bogati, dela nas samozavestne, odgovorne in bogate. Torej postanimo proizvajalci! Faza 1: kaj lahko naredim takoj, da bom vsaj delno samooskrben? Poglej si spodnje slike, kaj delam jaz in razmisli, kaj lahko ti narediš glede na razmere, v katerih živiš. Vprašaj se, ali lahko to naredim tudi sam? VSAK JE LAHKO samooskrben KATERI PRISTOP JE TEBI NAJBLIŽJI? RAZISKUJEM PRST! 22

23 ZBIRAM SEMENA, DA LAHKO VSAKO LETO SEJEM TO, KAR SEM PRIDELALA IN VEM, DA BO ZRASLO. IMAM SVOJO VODO, SAJ NIKOLI NE VEM, KDAJ LAH- KO VODE ZMANJKA, ALI JE NE POŠLJEJO V OMREŽJE. NABIRAM ZDRAVILNE RASTLINE, ZATO NE POTREBUJEM ZDRAVIL IN SE VEDNO DOBRO POČUTIM. SKRBIM ZA KORISTNE ORGANIZME, SO MOJI SKRITI SODELAVCI. PRIPRAVLJAM NARAVNA GNOJILA, DA VARUJEM PRSTI IN SKRBIM ZA RASTLINE. 23

24 IMAM MONGOLSKO HIŠO, KJER SE UČIMO NA POVSEM NARAVNI NAČIN UČENJE IZ NARAVE. V ZEMLJANKI HRANIM SEMENA, ČAJE, MARMELADE, SOKOVE IN ŠE MNOGO DOBREGA. NA PALETAH RASTE KOLERABA, NIČ NI POTREBNO DELATI, RASTE SAMA! RASTLINJAK JE BUJNO ZARAŠČEN Z JEDILNIMI RASTLINAMI, VSEH 12 MESECEV IMAM SVOJO HRANO. Faza 2: Že danes je treba razmišljati, kako bomo živeli jutri. Odvisnost od staršev, sorodnikov nas dela otopele, ne razvijemo svoje energije in svojega znanja. Razmišljaj, kako želiš živeti! Želiš spremeniti način bivanja? Namesto blokovskih naselij iti v naravo, v naravne zgradbe, kjer je življenja cenejše, bolj kvalitetno, brez prometa, si želiš takega načina življenja? 24

25 NAČIN ŽIVLJENJA Želiš vse kupiti ali si pridelati sam, ali kupiti od lokalnih pridelovalcev? Hrana, ki je pripotovala več 1000 km nima več vitaminov, mineralov, pa še ogromno odpadkov nastane s pakiranjem. Zakaj si ne bi sam pridelal vsaj zelenjave? PREHRANSKA SAMOOSKRBA Ko boš zaključil študij, boš moral najti delo. Ga boš iskal na borzi dela ali si boš sam ustvaril svoje zeleno delovno mesto? Zakaj je pomembno imeti svoje delovno mesto? 25

26 ZAPOSLITEV Se vprašaš, kako naj to narediš, kako naj spremeniš način razmišljanja, način življenja? Si res želiš ostati kupec ali bi raje bil proizvajalec? KAKO NAREDITI TE SPREMEMBE Z delom je treba začeti takoj, torej potreben je premik. 26

27 Pomisli, kaj vse si naredil, če si posadil rastline, ponovno uporabil stari material in poskrbel za metulje in ježe? Zakaj so takšna majhna dejanja pomembna? Če lahko naredimo majhne korake, lahko naredimo tudi velike! Namesto, da gradimo nove elektrarne za pridobivanje energije, je nujno, da bi vsaj delno varčevali. Na spletni strani mednarodnega projekta lahko sledimo dnevni objavi energetskega poročila o potencialu vetrne in solarne energije, ki bi jo lahko povprečna gospodinjstva po različnih državah uporabila za lastno porabo toplote in elektrike, ob uporabi lastne sončne elektrarne in solarnega termalnega sistema. Dne 14. julija 2016 bi v Sloveniji, v mestu Maribor potencialna sončna elektrarna proizvedla 11,4 kwh električne energije. Povprečno slovensko gospodinjstvo bi tako pokrilo 105 % svojih potreb po električni energiji za vse naprave povprečnega gospodinjstva in pralni stroj. Gospodinjstvo bi pokrilo 100 % svojih potreb po topli sanitarni vodi. S tem bi privarčevali: 1,07 l kurilnega olja, 0,98 m³ zemeljskega plina, 8,3 kwh električne energije, 1,9 kg lesnih stiskancev. S tem bi posamezno gospodinjstvo bistveno prispevalo k zmanjšanju ogljičnega odtisa v okolju ter finančnega stroška gospodinjstva. 27

28 Učni poligon za samooskrbo Dole ima svojo sončno elektrarno. Kako lahko torej bolj trajnostno živimo? Kaj vse bi morali spremeniti? Je tako življenja manj kvalitetno? Poglej spodnje slike in razmisli, kako lahko sodeluješ ti? Učni poligon Dole ima: 28

29 29

30 Vedno opazujemo naravo okoli sebe. KAKŠNE MOŽNOSTI VIDIŠ TI ZA SAMOOSKRBNO ŽIVLJENJE TEBE, TVOJE GENERACIJE IN TVOJE DRUŽINE? Najbogatejši ni tisti, ki ima vse, ampak tisti, ki nič ne potrebuje Radijski intervju z Ano Vovk Korže: Zdravje se začne v prsti Članek: Prednosti in trendi trajnostnega gospodarjenja z zemljo Zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj- izkustvena in čutna kmetija Ranč Dravinja Nekoč navadna kmetija ob reki Dravinji, ki se ni mogla sama preskrbeti s pridelki, je danes vabljiva turistična točka, ki ponuja skoraj vse, od kulinarike, do prenočišč in sprostitve. Boris Klančnik, vodja ranča s polno energije pripoveduje, da je danes bistvo življenja v majhnih stvareh, ki te naredijo srečnega. Sam žal ni imel vedno sreče v življenju, saj so mu v prometni nesreči umrli starši in brat, ki so prej skrbeli za kmetijo. Da le ta ne bi propadla in da bi ponudil srečo tudi sebi, se je odločil za novo pot. Vedel je, da klasična kmetija ne more preživiti, še manj pa ponuditi tisto, kar išče mnogo generacij: užitek v naravi med živalmi, ob vodi in dobri hrani. Vstopimo v zgodbo Borisa Klančnika. 30

31 Nekoč navadna kmetija je danes atraktivna izkustvena in čutno bogata turistična točka. Vstopimo v edinstveno izkustveno in čutno bogato turistično kmetijo Ranč Dravinja, z dotikom romance in nostalgije leži tik ob reki Dravinji. Vse, kar nudijo, je povezano s ponovno uporabo, preteklostjo in lokalno (domača hrana je pridelana na permakulturni način). Njihovo sporočilo je skrb za zdravo hrano, čisto pitno vodo (imajo svoji vodni vir) in povezovanje ljudi v druženju, sprostitvi in uživanju ob dobri hrani. Za uresničitev svojih želja, te želje povežejo s svojim znanjem, da lahko ljudem ponudijo priložnost stika z živalmi, bivanja v naravnem domu (senik) in sobah iz naravnega lesa ter kuhanje avtentične lokalne hrane na odprtem ognju, kar je ena izmed strasti Borisa Klančnika. Boris pripoveduje:»do nesreče nikoli nisem razmišljal, da bom kmetoval. Imel sem lepo službo v Celju, ki me ni osrečevala. Imel sem velike ideje, čutil sem, da moram nekaj spremeniti, vendar nisem zmogel. Želel sem iti na veliko, na ustanovitev nove univerze v Celju, ustanoviti Tehnopolis, to je mesto v mestu, kjer bi koncentrirali možganski kapital pametnih ljudi, da bi lahko nekaj skupaj naredili. Pridobiti sem pomagal sredstva, se obračal na mnoge managerje, ki so videli le zaslužek. In vztrajal sem, saj sem bil prepričan, da je možno prekiniti nejevoljo mladih, ki po študiju ne dobijo služb, ki so vse dneve zdoma in svojih otrok sploh ne vidijo, zato sem želel urediti vrtec kot del Tehnopolisa in seveda dati priložnost mladim podjetnikom za najem poslovnih prostorov. Trajalo je celih pet let in vse je ostalo na papirjih, nešteto sestankov, porabljenih delovnih ur in rezultat, nič. Prav nič se ni spremenilo. Vedno so bile ovire, da iz papirja ni šlo v prakso. To me je žalostilo, saj sem sam želel sprememb. In potem nesreča. Nekaj časa nič nisem mogel, niti razmišljati, niti delati. Nekaj časa sem imel občutek, da nisem obstajal. Čas je bil edini moj zaveznik, da me je obudil iz obupa in odločil sem se. Prevzel bom kmetijo, saj sta oče in mati trdo delala, pa nista mogla končati poti. Ne more kmetija propasti. Če nisem mogel v službi narediti sprememb, jih bom na kmetiji. Ranč bom imel, konje, ki so jih imeli že moji starši in še več. Imel bom gostilno, kuhal bom, to zelo rad počnem, kuham na odprtem ognju. In imel bom trgovino, kjer bodo ljudje lahko kupili, kar bom pridelal. In seveda, domači živalski vrt; ljudje, zlasti otroci imajo radi stik z živalmi. Začel sem delati grede, pomagali so mi drugi, znanje sem vedno dobil, kar sem rabil, zato sem izredno hvaležen vsem. Vedel sem, da moram naredi več kot moji starši, to bo zahvala njim, da sta imela kmetijo in skrbela za njo. Trudila sta se pridelati čim več, zato sta morala uporabljati kemijo. Trajnosti nista poznala, nista verjela, da so lahko bogati na kmetiji. Vse te slabe izkušnje so me peljale do odločitve, da razvijem vse, kar potrebujem: opremim prostore na povsem enostaven, a privlačen način z lesom, spremenim namembnost prostorov in iz hlevov naredim učilnico, ponudim prenočišča, ki morajo biti lepa, a cenovno dostopna mladi generaciji, družinam, kolesarjem in tudi tujcem. 31

32 Vedno sem želel gledati otroke, kako bodo uživali ob druženju z živalmi, ob krmljenju živali, saj je moja posebna strast skrb za konje. Otroci obožujejo konje in seveda tudi odrasli. Da bom res ponudil zdravo hrano in da bodo moji obiskovalci polno uživali, sem naredil grede. Ne takih, kot sta jih imela starša, ki sta morala orati in škropiti. Veste, tu ob Dravinji je zemlja izprana, poplave so v preteklosti odnesle zemljo in ni humusa. Zato sem posnemal Učni poligon za samooskrbo Dole in si rekel, permakulturo bom imel. Visoke grede, ki jih ne bom škropil, naj si obiskovalci sami naberejo zdravo hrano, naj doživijo pristen stik z naravo. Zato so moje grede ob vhodu v Ranč. Vidite jih, ko pridete in vse lahko vidite, kako raste, kako skrbim za grede ob pomoči mladih, ki pri meni opravljajo prakso in tudi, kako se ti pridelki spremenijo v prodajne izdelke. Pridite pogledati trgovinico. Za njo skrbi moja hči Nataša, ona je umetnica, zato je vse napisano z dušo. Delam po receptih babice, ki je prav v tem prostoru, kjer je trgovina imela svojo kuhinjo in je vlagala, kisala, prekuhavala. Vse je bilo treba porabiti, da niso bili pozimi lačni. Pridite pogledati novosti, kaj človek potrebuje za zdravo telo in um. To je podeželska zeliščna savna. Odlična je, če sem utrujen, sedem sem in sem potem čisto nov. Vsa nekdanja infrastruktura je izkoriščena na novo, vse je dobilo novo življenje in vse je zasnovano s ciljem večkratne uporabe. Poglejte tele senike, tu lahko spite, tukaj je seno za grede in sem odložim seno, če imam vse polno. Pri meni nič ne manjka in nič ni odveč.«pomembno je imeti dobre ideje in jih uresničiti. Ob pogovoru z Borisom lahko začutimo, da ranč zaradi enostavnosti, dostopnosti in stalnega procesa dela odseva prijetno vzdušje, saj je Boris Klančnik vedno poln novih idej. Sprehajanje po Ranču spremljajo konji, ki jih vonjamo in vidimo vse naokoli ter jih lahko ob strokovnim vodenju jahamo. Izkustveno kmetijo lahko obiskovalci raziskujejo in izkusijo na različne načine: s sprostitvijo v salonu na terasi kmetije pod krošnjami dreves, z odkrivanjem in okušanjem lokalnih proizvodov narejenih po tradicionalnih receptih v trgovini na Ranču Dravinja, z delom na vrtu Ranča (permakulturni vrt), s počivanjem na skupnem seniku ali v rustikalnih sobah, s sproščanjem v wellnessu na ranču, jahanjem konjev, kampiranjem na kmetiji. Posebno doživetje je domači živalski vrt, kjer se prašički, race, koze, kokoši in kozlički prosto sprehajajo naokoli. Vstop v bivanjski del Ranča vzbuja posebno navdušenje, saj takoj spoznamo, da smo si življenje zakomplicirali, s tem ko smo gradili velike hiše z drago opremo, nam pove Boris Klančnik. Notranjost z edinstveno urejenim pohištvom, narejenim iz ponovno uporabljenih materialov dobi dodano vrednost in svojevrsten izgled. 32

33 Z inovativno ponovno uporabo odsluženih predmetov in lesa, ki sicer končajo na odlagališčih odpadkov, je Boris izdelal povsem novo unikatno pohištvo in predmete ponovno oživil ter izdelkom dal nov namen uporabe. Boris prisega na koncept reduce-reuse-rcycle. S ponovno uporabo odsluženih materialov želi zmanjšati količino odpadkov in stopnjo ogljičnega odtisa v lokalnem okolju. Za izdelavo novih predmetov ne porabi veliko energije in ne uporablja okolju nevarnih kemičnih sredstev. Interier z unikatno izdelanim pohištvom iz ponovno uporabljenega materiala pridobi dodano vrednost in svojstven izgled. Gostje so vedno znova navdušeni nad inovativnimi idejami in posebnim izgledom. na kakšen način v svojem lokalnem okolju podpiraš koncept reduce-reuse-recycle? Ranč ponuja edinstveno opremljene sobe z naravnim lesom urejene na poseben in unikaten način. Boris je naredil tudi enkratno urejeno sobe z naravnim lesom, še neobdelanim in domiselno opremo sob, kjer lahko prenoči do 50 ljudi. Vsi imajo vse, svoj mir, svojo posteljo, pogled na mirno okoliško pokrajino, celo svoj WC in kopalnico, skratka luksuz mesta, a v objemu narave. Okolica ranča je premišljeno urejena v sožitju z naravo in po načelih permakulture. Nad strugo reke Dravinje je Boris uredil prijetno letno teraso, obstoječa drevesa je v celoti ohranil in jih spretno vključil v zasnovo. Neposredna bližina bujne obrečne vegetacije v poletnih mesecih blagodejno vpliva na ljudi, živali in pridelovalne površine. Drevesa zagotavljajo senco, znižujejo temperaturo, zvišujejo vlago v zraku. Kar 40 m dolga gomilasta greda, urejena neposredno ob rečni strugi, daje zato skozi vse leto obilen kakovosten pridelek, ki ga domači ponudijo v svoji kulinarični ponudbi. 33

34 Okolica Ranča je premišljeno urejena v harmoniji z naravo in po načelih permakulture. Na Ranču Dravinja se trudijo, da bi idejo o trajnostnem razvoju približali tudi mladim, ki so stik s tradicijo in zemljo povsem izgubili, starši jim tega niso znali privzgojiti. Z inovativnimi ureditvami v slogu kavbojskega ranča so ustvarili okolje, ki omogoča raznolika doživetja in navezovanje stika z živalmi, zemljo in rastlinami na sodoben način. Otroci se zlahka poistovetijo z idejo bivanja na ranču, saj poznajo tovrstne zgodbe in kulise s televizijskih zaslonov. Pri Borisu dobijo priložnost, da to kuliso s pomočjo bogatih doživetij doživijo v realnih okoliščinah. Otroci tudi v okviru vodenih taborov z vsemi čuti spoznavajo zakonitosti narave in preproste načine preživetja. Vključeni so v vsakdanja opravila, kjer se srečajo z osnovami vrtnih opravil, priprave hrane, oskrbe konj in drugih živali. Ob izvajanju raznolikih aktivnosti otroci spontano krepijo tudi socialne veščine, kot so komunikacija, sodelovanje v skupini, spodbujajo kreativnost, domišljijo in ustvarjalnost. Na izkustveni kmetiji Ranč Dravinja se učenci spoznajo z zakoni narave in se naučijo preprostih načinov preživetja. Mladi navdušenci obožujejo vodjo Ranča, saj je pogosto oblečen v kavboja s klobukom in usnjenimi hlačami. Tudi najstniki, pogosto naveličani klasične šole, pri Borisu Klančniku dobijo nasmeh na obrazih, saj jim govori o temeljnih resnicah življenja kot so: Brez dela ni jela; Pokaži roke, če si danes že kaj delal; Koliko si zaslužil, da lahko sediš in gledaš v zrak skratka kratko, a motivacijsko, da mladi z nasmehom in realno spoznajo, da se hodi v šolo zato, da bodo nekaj znali. 34

35 Navdušenje vodje ranča se še poveča, ko vstopimo v kuhinjo, kjer kuha dnevna kosila, ki jih poveže s sezonsko ponudbo narave. V kuhinji otroci v okviru aktivnosti spoznavajo osnove priprave hrane, naučijo se prepoznavati tradicionalna kuhinjska zelišča, ki jih Boris suši kar nad elementi in jih dodaja svojim kuharskim mojstrovinam. Hči Nataša v trgovinici ponuja same kulinarične dobrote iz lastne pridelave, narejene po tradicionalnih receptih. Police se šibijo pod razstavljenimi dobrotami, posušenimi čajnimi mešanicami, ki jih Nataša vse sama pakira. Otrokom bodo brez slabe vesti ponudili domač malinov sok, saj je narejen brez dodanih barvil, ojačevalcev okusa in konzervansov ter pripravili testeninsko omako, v katero so bile dodane bučke in sočni zreli paradižniki, ki jih je Nataša še v jutranji rosi potrgala z domačih visokih gred. Trgovinica na Ranču se imenuje Cul ca in ponuja kulinarične dobrote iz lastnih pridelkov, ki so narejeni po tradicionalnih receptih. Boris s svojo neizmerno strastjo, ponosom in entuziazmom razkaže svoje ureditve. S pomočjo projekta je dobil priložnost, da uresniči svojo vizijo, ki jo ves čas nadgrajuje in dopolnjuje. Z lastnim delom, kjer število ur, ki jih je porabil, da je sam izdelal wellness na ranču in skupinsko ležišče na senu, ni pomembno. Bistveno zanj je, da ustvarja domišljijske ambiente, kjer lahko predvsem otroci in mladi izživijo svoje pravljične predstave in na svoj lasten način doživijo življenje Dravinjskega kavboja. Otroci bodo nahranili svojo domišljijo, ko se bodo prelevili v velike raziskovalce ali gusarje medtem, ko bodo plezali po igralih, ki jih je Boris izdelal po lastni domišljiji. Uporabil je lokalni les robinije, ki se bo ustrezno obdelan ohranil 20 let. 35

36 Otroci pridobijo izkušnje povezanosti z naravo, živalmi in lahko pustijo svoji domišljiji prosto pot. Pogovor z Borisom končamo pri otroških igralih, ki so del domačega živalskega vrta. Boris ponovi, da je treba delati, če hočeš uspeti in se ne smeš smiliti sebi ter da moraš vedno uporabiti tiso, kar ti je narava dala. Pravi, da vse drugo, za kar je potrebno rušiti naravo, kar je pripeljano od daleč, kar je poceni z vzhoda, za vse to je moral plačati nekdo drug in bodo morali zato plačati tudi naši zanamci. Pomembno sporočilo, ki nam ga predaja je, da se z dobro voljo, pogledom naprej in zaupanjem v ljudi da vse, če z njimi preživljaš dan, jim ponudiš pijačo in hrano, nekaj zaslužiš, a moraš veliko delati. In iz izkušenj doda, da s trajnostnimi pristopi ni bogastva na kratek rok, je pa bogastvo v zadovoljstvu, ko živiš tako, kot želiš in veš, da si odgovoren do sebe in do drugih, predvsem do okolja in narave. Poletni tabor na Ranču Dravinja: Odkrij trajnost z vsemi svojimi čuti ekološka kmetija Jug Zgodba o ekološki kmetiji Jug razkriva življenje, kot so ga živele naše babice in dedki in nedaleč nazaj tudi naše mame in očetje. Pripoveduje o tradicionalnem načinu življenja, ki temelji na močni povezanosti človeka z naravo, kjer človek uporablja naravne dobrine na trajnosten način in obenem s premišljenim in skrbnim upravljanjem prostora, varuje naravo in naravne procese, ohranja in spodbuja ekosistemske storitve in biotsko raznovrstnost. Povezanost z naravo, ki jo ljudje zaradi sodobnega načina življenja vse bolj izgubljamo, so Jugovi, kljub hitrim spremembam, uspeli ohraniti. Živijo in zaupajo v tradicijo, ki so jo prevzeli od svojih prednikov in jo negujejo, da jo prenašajo na svoje potomce in zmeraj dobrodošle obiskovalce. 36

37 d !4d Kmetija Jug leži sredi gričevnatih Dravinjskih goric s skromnimi pogoji za kmetovanje. Zaradi prevlade strmih bregov so usmerjeni v živinorejo in delno v poljedelstvo. Že od nekdaj živijo skladno z naravnimi razmerami. Z razvojem Učne regije Dravinjske doline, so postali ponudniki hrane, pridelane na domač način. Ideja Boštjana in Vlaste je ponuditi ljudem zdravo hrano iz domačih sestavin in jih naučiti peči kruh. Trajnostna zgodba, ki jo družina Vlaste in Boštjana dosledno vsakodnevno živi na svoji domačiji, obiskovalec začuti prav na vsakem koraku. Ko človek prispe na dvorišče, se zazdi, kot bi nekdo vključil časovni stroj, ki te ponese v davne čase izpred 30 ali 40 let, ko je bil takšen sonaraven izgled domačij slovenskega podeželja še nekaj povsem vsakdanjega. Zato stopi skozi časovni stroj družine Jug in z vsemi čutili spoznaj trajnostni način življenja, tesno povezanega z naravo in tradicijo, kot so ga živele že naše babice in mame. Pozorno opazuj, prisluhni, okusi in začuti. Le tako boš uvidel, da lahko po načelih trajnosti in povezanosti z naravo in svojo tradicijo živiš tudi danes, v sodobnem svetu. Ne le na podeželju, temveč tudi v urbanem okolju lahko živiš na način, da ohraniš ekosisteme, ekosistemske storitve in biotsko pestrost. Potrebno je le odpreti oči, sprejeti odločitve in stopiti na novo pot, kot to že od nekdaj uspeva družini Jugovih. Vlasta in Boštjan ti že stopata naproti, razpirata roke v prisrčen pozdrav in te vabita v svoj vsakdan. Dobrodošel pri nas doma! Ob razgledovanju po domačiji te preplavi topel občutek iz preteklosti, mladosti, ki si ga globoko v sebi ponotranjil, a pozabil, ali morda celo izgubil. Počutiš se, kot bi po dolgem potovanju ponovno prispel domov, počutiš se dobrodošlega in sprejetega v teh, od ponorelega sveta odmaknjenih krajih. Iz vroče krušne peči zadiši po sveže pečeni tradicionalni sirovi pogači, ki jo Vlasta vselej gostoljubno postreže svojim gostom. Za dobrodošlico ti k pogači natoči še sok iz zelišč z domačega zeliščnega vrta. Nehote se ob požirkih aromatičnega napitka v mislih poigravaš s prepoznavanjem dodanih zeliščnih vrst. Med sprehodom po kmetiji opaziš, da Vlasta in Boštjan cenita tradicijo, ki so jo skrbno ohranili in jo je moč zaznati na vseh nivojih. Odseva v tradicionalni podeželski arhitekturi gospodarskega in bivanjskega objekta, načinu gospodarjenja z živalmi, upravljanju z okoljem, ohranjenih vrednotah, ki jih družina s ponosom neguje in prenaša na svoje otroke. Današnje hiše lastniki po navadi preuredijo in modernizirajo, tako da izgubijo dušo in rustikalni čar preteklosti. Kot, da je nujno izbrisati vse, kar so spretno izdelali njihovi predniki na osnovi ljudskega znanja, ki so ga prenašali na mlajše generacije. 37

38 Tradicija je na ekološki kmetiji Jug skrbno ohranjena in jo je možno začutiti na vseh nivojih: v gospodarjenju z zemljišči, arhitekturi, ohranjenih vrednotah ter tradicionalnemu načinu življenja. Vlasta te gostoljubno povabi v svojo pekarsko delavnico in ko zakuri svojo pravo krušno peč v sobici, kjer je nekoč bil hlev, omamen vonj po sveže pečenem kruhu in potici napolni dvorišče. Vlasta zamesi kruh po tradicionalnih receptih, ki jih sodobne gospodinje ne poznajo več. Ko radodarno ponudi rezino še vročega kruha, se zazdi, kot bi vanj zamesila vso svojo z ljubeznijo, odrekanjem in upanjem prežeto trajnostno zgodbo, da bi sebi in svojim otrokom omogočila dobro prihodnost, ki bo tudi v bodočnosti ostala prežeta s tradicijo. Tako zagotavljata Vlasta in Boštjan, ki trdno zaupata svojim koreninam in s hvaležnostjo prenašata svoja znanja na nove rodove. Pekarska delavnica z lesenim mlinom in krušno pečjo je srce ekološke kmetije Jug, kjer se obiskovalci učijo peči kruh. zaupaj svoji tradiciji in koreninam. Naj bosta prepleteni s tvojim vsakdanom. S povečanim povpraševanjem po obisku Učne regije Dravinjske doline se je interes po domačem kruhu precej povečal in to je ekološki kmetiji Jug odprlo nova obzorja in nove izzive. Morajo se na novo učiti, kako bodo zaradi povečane proizvodnje ohranili njihovo vodo, njihovo zdravo zemljo in kako bodo omogočili, da bodo njihovi otroci živeli zdravo. Dobili so priložnost, da se kot ekološka kmetija pokažejo kot steber razvoja Dravinjske doline in želijo, da se jim izboljšala možnost življenja na tej skromni zemlji. 38

39 Svoje znanje peke kruha in priprave tradicionalnih dobrot iz krušne peči Vlasta prenaša na svoje obiskovalce v okviru delavnic peke kruha in potic po tradicionalnih receptih. V izbi stoji lesen mlin, ki so ga lokalni mojstri izdelali po starih načrtih. Vlasta vsako jutro iz žita, ki ga sami pridelajo, zamelje čisto svežo moko. Sveže pečen kruh ima zaradi tega še posebno izrazit okus po kvalitetnih žitih, kot so bela koruza, ajda in rž ter ga ni mogoče primerjati z industrijsko pripravljenim kruhom. Za peko v industriji uporabljajo žita, ki so zaradi intenzivne pridelave toksična, nekakovostna in brez hranil. Takšen kruh običajno vsebuje številne emulgatorje, stabilizatorje, gostila, encime, konzervanse za daljši obstoj ter umetne arome za izboljšanje okusa. Svojim gostom želi družina ponuditi le najboljše, zato dajejo velik poudarek doma pridelanim kakovostnim sestavinam. Gostje se lahko na lastne oči prepričajo o načinu ekološko pridelane hrane in okusijo kakovost tako pridelanih živil. Zato ima njihov kruh tudi višjo ceno. Odjemalci, ki se zavedajo pomena zdrave in kakovostne hrane, cenijo njihov kruh in jim ostajajo zvesti. Zato Jugovi vztrajajo in se trudijo naprej. Zadovoljne stranke, ki se vračajo, so njihova motivacija in potrditev, da utirajo pravo pot. Vlasta ti pred odhodom iz izbe v rjavo papirnato vrečko nasuje kilogram sveže mlete moke iz bele koruze, da boš lahko doma sam spekel svoj kruh. Ob pogledu na bujno zelena polja, kjer družina prideluje zelenjavo, žita in krmne rastline zlahka opaziš, da jih upravljajo po tradicionalnih ekoloških načelih in brez uporabe kemičnih sredstev. Pestra kombinacija različnih vrst vrtnin in poljščin, ki so dobro prilagojene danim naravnim razmeram, povečujejo biotsko pestrost v okolici kmetije in odpornost pridelovalnega sistema na bolezni in škodljivce. Pridelek je zato obilnejši in bolj zdrav. Kmetija je na področju pridelave hrane skoraj v celoti samooskrbna. Svoje pridelovalne površine gnojijo z lastno pridelanim kompostom in hlevskim gnojem. Organske biomase ne zavržejo. Krog kroženja snovi na kmetiji je sklenjen. Družina prideluje svoje prehrambne izdelke po naravnih metodah in v skladu s priporočili ekološkega kmetovanja s čimer izboljšujejo in ohranjajo biološko raznovrstnost. Občuduješ pisan tradicionalni kmečki zelenjavni vrt v bližini hiše, s katerega je Vlasta s svojima hčerama že zjutraj natrgala šopek svežih zelišč, kot so kamilica, žajbelj, melisa, meta in jih za 24 ur namočila v svežo izvirsko vodo, da bo pripravila osvežilen domač sirup. Z grmička bujne mete mimogrede osmukaš nekaj svežih listkov, ki ti prijetno osvežijo okus v ustih in lažje globoko zadihaš skozi nosnice. Tvoji prsti na rokah intenzivno zadišijo po eteričnih oljih in nezavedno jih spet in spet poduhaš, saj te aroma prijetno sprošča. Ob pogledu na grede opaziš, da Vlasta zelenjavo sadi po principu dobrih sosedov. Izbrane rastline med seboj ne tekmujejo za hranila in svetlobo, temveč posamezne vrste zelenjave pozitivno vplivajo na razvoj druge. Med gredami posajeni grmički oranžno cvetočega ognjiča odganjajo požrešni mrčes od občutljivih mladih sadik. 39

40 Pisan tradicionalni zelenjavni vrt nudi številna tradicionalna zelišča, ki se uporabljajo za domače pridelke, kot so zeliščni sok, čaj in kolači. Pomembno vlogo pri zagotavljanju samooskrbe kmetije imajo tudi domače živali, ki družini dajejo mleko, jajca, meso, hlevski gnoj in kompost. Družina se zelo trudi, da poskrbi za njihovo dobro počutje. Vidiš srnjad in mogočno tibetsko govedo, ki se lenobno pase na prostranih pašnikih skozi vse leto. Med gostim drevjem si srne spomladi poiščejo varno zavetje, da skotijo svoje mladiče, ki odraščajo skoraj v naravnem okolju. Tudi svinjam bo gospodar Boštjan omogočil še več gibanja, s povečanjem ograde vse do travnika za hlevom. Prevzame te dober občutek ob pogledu na zadovoljne in umirjene živali. Domače živali imajo pomembno vlogo v zagotavljanju samooskrbe na kmetiji. Družina dobro skrbi za živali. Vstopiš v tradicionalni hlev in tvoje oči potrebujejo nekaj trenutkov, da se navadijo na manj svetlobe. Topel in intenziven vonj hleva deluje prav omamno in možgani rišejo slike iz otroštva, ko je opazovanje in crkljanje živalskih mladičkov bila običajna priložnost tudi za mestnega otroka, če se je običajno ob vikendih odpravil z družino na deželo. Danes otroci ne poznajo občutka, kako je crkljati mehkega kunčjega mladička, ki mu je mati zajklja nagonsko uredila toplo in varno gnezdo iz svoje dlake, ki jo je populila s predela trebuha. Žalostno in že zaskrbljujoče je spoznanje, da majhni otroci mislijo, da so vse krave vijolične, ker jih s televizijskih ekranov pozdravlja zgovorna krava Milka, ki namesto mleka ponuja v folijo zavite čokolade. Zato je izkušnja otrok, ko lahko s svežo natrgano deteljo na domačiji sami krmijo živali, toliko bolj dragocena. 40

41 V skednju na dvorišču te prevzame radovednost po brskanju med shranjenim delovnim orodjem. Odkriješ nešteto takšnih drobnih, že skoraj izgubljenih zakladov. Staro tradicionalno kmečko orodje, ki ga gospodar Boštjan še zmeraj uporablja pri svojih opravilih in zna vsakega poimenovati, so pravo bogastvo za male radovedneže, ki ne poznajo več rokovanja z zemljo in orodjem. Na kmetiji lahko odkriješ številna tradicionalna orodja. Za hišo se bohoti tradicionalni ekstenzivni sadovnjak s košatimi visokodebelnimi sadnimi drevesi z obilo plodovi. Današnji otroci ne bodo prepoznali tradicionalnih avtohtonih sort, ki se košatijo na travniškem pobočju, ki ni gnojeno in zato poleti pisano cveti. Ne znajo ceniti jabolk, ki jih v supermarketih ni več mogoče kupiti, saj ne ustrezajo strogim kakovostnim standardom in pričakovanjem zahtevnih potrošnikov. Z bližnjega drevesa lahko odtrgaš zelo aromatično jabolko s sladkim vonjem, ki napolni nosnice in ugrizneš v sočno in zdravo meso. Vse skrbi, da se zastrupiš s kemikalijami, so odveč. Družina ne uporablja škropiv. Na sprehodu po biotsko pestrem ekstenzivnem travniku, ki bujno cveti na pobočju, te navdušuje raznolikost avtohtonih travniških cvetlic in zelišč ter pisan svet žuželk, med katerimi je žal že veliko ogroženih vrst. Za trenutek se ustaviš in prisluhneš nežnemu brenčanju in čričkanju, ki naznanja prihod poletja tudi v te kraje. Številne žuželke kot naravni opraševalci v okolju opravljajo izredno pomembno ekosistemsko storitev. Z opraševanjem prispevajo k razvoju plodov in semen, ki so osnova za pridelavo osnovne hrane za naše preživetje. Na svoji ekološki kmetiji Jugovi s trajnostnim upravljanjem pridelovalnih površin podpirajo in spodbujajo opravljanje pomembnih ekosistemskih storitev, zato predvsem travnike upravljajo v skladu s kmetijsko okolijskimi priporočili za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Površin ne gnojijo, ne balirajo pokošene trave, preprečujejo zaraščanje površin in jih kosijo šele pozno avgusta, da rastline v tleh naredijo semenske banke, ptice in žuželke se nemoteno razmnožujejo. S travniškimi rastlinami se prehranjuje pašna živina, živalski iztrebki, ki ga razgradijo organizmi v prsti, pa nahrani zemljo za nadaljnjo rast rastlin in tvorbo humusa. Spoznaš, da je preživetje vsakega elementa tega ekosistema, ki ga je ustvaril človek, odvisno od drugih elementov. V visoki travi, ki sega skoraj do pasu, se preizkusiš v prepoznavanju različnih vrst pisanega travniškega cvetja, ki ga v kulturni krajini in urbanem okolju le še redko zasledimo. Prepoznaš razlike med različnimi tipi gojenih travnikov, kot so nogometno in golf igrišče, senožetni, poplavni in suhi travnik. Gojeni travniki so odvisni od vnosa energije v ta ekosistem v obliki gnojil in števila košenj, saj bi se sicer vsak travnik počasi zarastel v gozd. Pogosteje, kot se travnik kosi in gnoji, manj je biotsko pester. Posledično tak sistem tvori majhno število različnih vrst rastlin in je primerno življenjsko okolje le redkim živalim. Kroženje snovi je zato omejeno, sistem pa ni tako odporen na nagle spremembe. Izkoristi to priložnost in si spleti venček iz svežih marjetic ter si ga povezni na glavo. Vlasti naberi pisan šopek travniških cvetlic v zahvalo za njeno iskreno gostoljubje. 41

42 Sredi travnika te kot čuvaj kmetije dobrodušno pozdravi lesena skulptura medveda. S strahospoštovanjem do marljive čebelje družine se približaš tradicionalnemu lesenemu čebelnjaku, ki je okrašen s poslikanimi panjskimi končnicami v značilnih figuralnih motivih. Tovrstne poslikave imajo danes le še simbolni pomen in predstavljajo pravo etnografsko zakladnico Slovenije. Nekoč so čebelarji poslikane lesene deščice nameščali na svoje panje, da so jih ločili od tujih. Vlasta te opogumi, da vstopiš v njihov domači wellness apiterapevtsko komoro, ki so jo v čebelnjaku uredili za namene inhaliranja zdravilnih aerosolov. Privoščiš si kratek oddih v panju, ki je zaradi pomirjajočega brenčanja žuželk in prijetnega vonja po čebeljem vosku prav posebno sprostitveno doživetje. Začutiš energijo v telesu, saj si svoja dihala z inhalacijo prečistil in napolnil z zdravilnimi substancami. Tvoja čutila so zato ob odhodu iz apiterapevtske komore še bolj izostrena barve cvetlic vidiš bolj intenzivno, petju ptic prisluhneš bolj pozorno, začutiš lahen vetrič, ki ti nagajivo razkuštra lase. Čebelnjak na travniku omogoča izdelke iz medu za družino in ima še eno zelo pomembno vlogo- opraševanje okolice. Povzpneš se do vrha hriba, kjer sta Vlasta in Boštjan za svoje goste uredila počivališče, v senčnem zavetju gozdnih dreves. Od tukaj se ti odpre čudovit razgled daleč v dolino. Poskušaš se orientirati po soncu in poiskati znane krajinske točke. Družina Jug želi na svoji kmetiji, oddaljeni od vrveža in urbanih središč, svojim gostom ponuditi možnost odklopa od vsakdanjega stresa in preštevilnih obveznosti. Vlasta te tukaj ponovno razvaja z domačimi dobrotami, ki ti v tako prijetnem ambientu še posebno teknejo. Obsediš v prijetnem hladu mogočnega gabra in ob poslušanju petja gozdnih ptic in mukanja goveda, se ti nikamor več ne mudi. Začutiš utrip življenja na kmetiji, kjer se vse zdi tako preprosto in umirjeno. Ponovno začutiš pristno povezanost z naravo, ljudmi in njihovo tradicijo. 42

43 V bližini kmetije lahko obiskovalci pridobijo novih moči in uživajo v prečudovitem razgledu na Dravinjsko dolino. V bližini hiše stoji lesena gugalnica, ki jo je gospodar Boštjan iz lesa izdelal za svoji hčerki. Ob pogledu nanjo ti zapoje srce in v sebi začutiš razigranost. Tukaj ne potrebuješ pisanih plastičnih igral, saj so igrišče širni cvetoči travniki, polja, gozdovi ter živali, ki kar vabijo, da se prepustiš domišljiji in raziščeš svet okrog sebe. Počutiš se svobodnega in še enkrat globoko vdihneš svež zrak. Pozabiš na televizijo, mobitel, tablico in vsakdanje skrbi. Po dolgem času v sebi ponovno začutiš srečo in spokojno umirjenost. Dobro ohranjeno naravno okolje na kmetiji nudi različne priložnosti za raziskovanje narave in tradicije. Preden ponovno stopiš skozi časovni stroj družine Jug, pozorno prisluhni poslednjim Vlastinim besedam. Pravi, da je tukaj še posebno lepo ob toplih poletnih večerih. Njuna 8-letna hči Jerca se ob večerih nemalokrat udobno zlekne na leseno klop ob hiši in občuduje vesolje. Ob tem razmišlja o stvareh, o katerih se mestni otroci običajno ne sprašujejo in pripomni:»mama, kako smo lahko srečni tukaj gori pri nas. Kdo od mojih sošolcev ima priložnost tako v miru opazovati zvezde pod milim nebom? V mestu je tudi ponoči tako svetlo, da se zvezde komaj opazi. Kako smo lahko mi srečni.«skozi besede se začuti pristno zadovoljstvo družine z izbranim načinom življenja. Vsaj delček tega zadovoljstva ponesi s seboj v svoj dom in lokalno okolje ter ga očuvaj po svojih najboljših močeh. Prični razmišljati, kako lahko kot posameznik prispevaš in podpiraš ekosistemske storitve v svojem vsakdanjem življenju. 43

44 Z a k l j u č e k Učna regija Dravinjska dolina vključuje več opazovalnih točk, testnih in merilnih mest, opazovalnic in materialov za študente in učitelje (na različnih nivojih izobraževanja). Tematske učne poti v Dravinjski dolini nudijo idealne povezave z naravo, sociologijo in športnimi dejavnostmi s ciljem ponuditi vsem generacijam (s poudarkom na mladih) priložnost, da celostno izkusijo pokrajino, se učijo o procesih v naravnem okolju in naseljih, pridobijo zmožnosti ocenjevanja in kontakta z naravo. Izobraževalni trenutki in pomembnost pozitivnega odnosa do narave je poudarjena. Ključni cilj projekta je razvoj tehničnih in profesionalnih osnov za mreže učnih poti, ki bo spodbudil integrirano učenje (vključevanje učnih metod, ki podpirajo zaznavanje pokrajine in narave z vsemi čuti, opazovanjem, eksperimenti, izkustvenim dojemanjem pokrajine, s samostojnimi dejavnostmi, telovadbo in z gibanjem v naravnem okolju). V okviru strokovne podlage za pripravo učnih načrtov in modulov za razredno prakso, terensko delo in ekskurzije, so bili pripravljeni štirje učni načrti in sicer: Učni načrt v skladu s katalogi znanja za obvezni in izbirni modul za izobraževalni program Tehnik za ohranjanje okolja. Učni načrt za raziskovanje, terensko delo in izobraževanje na Učnem poligonu za ekoremediacije na področju: - ohranjanja narave, - varovanja okolja in - okoljskega izobraževanja z medpredmetnim povezovanjem učnih načrtov za obvezne in izbirne predmete, kot so biologija, geografija in kemija ter prav tako izbirne predmete, kot so čebelarstvo in okoljska kemija. Priprava in izvedba izobraževalnih učnih načrtov za naravoslovne dni in terensko delo osnovnih šol s poudarkom na: - okoljskih predmetih (1. triada devetletke), - naravoslovju in tehnologiji (2. triada); - biologija in geografiji (3. triada ) in predvsem na - Izbirnih predmetih okoljevarstvenega izobraževanja na vseh stopnjah osnovnošolskega izobraževanja ( Za doseganje trajnosti je bistvena povezava vseh potencialov v pokrajini, torej naravnega, ekonomskega, družbenega in človeškega, ki odseva preko kulture in vrednot. Če so ti potenciali povezani, se to čuti v dejavnostih, ki jih ljudje izvajajo. Tako na Učnem poligonu za samooskrbo dobimo znanje, ki izhaja iz preteklosti in sedanjosti ter se navezuje na inovacije. Le te spoznamo z ureditvami na terenu ter s strokovno literaturo z raziskovalnimi rezultati tega območja. Na ekološki kmetiji Jug se čuti vpliv tradicije, ki se pretaka v sedanjost preko izdelkov, ki so zaznamovani z naravnimi surovinami, brez kemikalij in z aromatičnimi vonjavami. Ranč Dravinja odseva storitvene dejavnosti ob reki Dravinji, kjer doživimo naravo z živalmi in lesom kot obnovljivimi materialom in domačo hrano. Vsem zgodbam je skupno izhodišče, da začutimo naravo, odnos do naravnih virov in motivacijo za nove dejavnosti. Biološka raznovrstnost je povsod močna podlaga za ekosistemske storitve, ki so docela zastopane, od podpornih, preskrbovalnih, regulatornih in kulturnih. Trajnostni razvoj tukaj živi v vsakdanjem življenju; ko ga občutimo na lastni koži, ne moremo več nazaj v netrajnost, potem nas samo še vleče misel k temu, kaj lahko jaz naredim, da moje življenja postane čimbolj trajnostno. In ta sprememba pri nas kot posameznikih je premik družbe. vse spremembe se začno pri posameznikih, ki spreminjajo svet 44

45 Viri [1] A Sustainable for a better World: The European Sustainable Development Strategy Brussels, COM(2001)264 [2] Bergant in sod. (2006): Climate change: it is not too late if farmers act now.. Arso. Ljubljana, 40. [3] EEA (2008): Impacts of Europes changing climate. -Joint EEA.JRC.WHO report, EEA Report No 4/2008. EEA Copenhagen, [4] EC, (2009): Bela knjiga. Prilagajanje podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti. 147 (1984): Insect Diversity and the Trophic Structure of Communities. In: Huffaker, C.B. (ed.) Ecological Entomology, Wiley-Interscience, New York. [5] FAO, Adaptation to climate change in agriculture, forestry and fisheries: Perspective, framework and priorities. FAO inter-departmental working group on climate change (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/009/j9271e/j9271e.pdf, ) [6] Farming F., (2009): Enhancing sustainable development through agriculture. Applying the farming first principles to mitigate and adapt to climate change ( ) [7] General discussion of progress implementation of Agenda 21, focusing on the cross-sectoral components of Agenda and the critical elements of sustainblility. Information for decision-making and Earthwatch report of Secretary General. UN. Third Session April E/CN. [8] Giger, M. (2010): Farming practices for climate change mitigation and adaptation ( ) [9] Green Belt Europe, pridobljeno , [10] Kajfež Bogataj, L. (2012): Adaption to climate change. In: Ujma 26 (2012). [11] Kajfež-Bogataj L. in sod. (2008): Strategija prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 15. [12] Regionale Netzwerke für lokales Handeln [13] Mitsch, W.J., Jorgensen, S.E. (2004). Ecological engineering and ecosystem restoration. John Wiley &Sons, Inc. Hoboken. [14] Shipper, E. L.F. (2007): Climate Changes Adaption and Development: Exploring the Linkages. Tyndall Centre for Climate Change Reseach, Working Paper No 107. [15] Kokot Krajnc, M., Križan, J., Vovk Korže, A. and Globovnik, N Ecoremediation Educational Polygons in Slovenia as Good Examples of Experiential Learning of Geography. Literacy Information and Computer Education Journal, 2 (3): (accessed January 13, 2012) [16] Kokot Krajnc, M., Križan, J., Vovk Korže, A. and Globovnik, N. 2011a. Increase of the experimental learning in teaching geography with help of education polygon of ecoremediations in Slovenia. In Shoniregun, C. A. ur., Akmayeva, G. Canada International Conference on Education, Toronto, Canada April 4-7:

46 [17] Krotscheck, C Politik der Inwertsetzung: 12 Entscheidungen zur Überwindung der Zuvielisation: 104, Auersbach, Austria: BVR Verlag. [18] Prugh T. and E. Assadourian, What is sustainability, anyway? World Watch. Vision for a sustainable world. Worldwatch Insisute. [19] The final report about the results of targeted research project 2012: Parameters of sustainable development of agriculture (Poject manager: Renata Slabe-Erker; Leading organisation: Institute for Economic Research). [20] The ecosystem approach: Advanced user guide. Pridobljeno , iz [21] The ecosystem Concept and the Identification of Ecosystem Goods and Services in the English Policy Context A Review paper, deliverable 1.3. Defra. Roy Haines-Young and Marion Potschin, CEM University of Nottingham ( [22] Trajer, A., J., Bede-Fazekas, A., Hufnagel, L., Horvath, L., Bobvos, J., Paldy, A. (2013): The effect of climate changes on the potential distribution of the european phlebotomus species Applied Ecology and Environemntal Research 11(2): [23] Vovk Korže, A., Križan, J., Kokot Krajnc, M. and Globovnik, N Learning about ecoremediations and sustainability on the new education polygon in Modraže, Slovenia. In International Conference The future of education. Florence, Italy, 1: [24] Vovk Korže, A. and Sajovic, A Classroom in nature for innovative research, teaching and learning about the nature and the environment in Poljčane community. In Trajnostni razvoj v šoli in vrtcu, 4(1): [25] Vovk Korže, A., Trajnostna zasnova regionalne agende 21. Doktorska disertacija, Ljubljana. [26] Ana Vovk Korže, Razumevanje pojma ekosistemski pristop. Revija za geografijo, 3-2, 2008,

47 EKSKURZIJA: MOJA IN NAŠA ZGODBA V DRAVINJSKI DOLINI prof. ddr. Ana Vovk Korže in Janja Lužnik 1. Naslov aktivnosti Moja in naša zgodba v Dravinjski dolini 2. Učni cilji Razvijanje občutka za prostor. Raziskovanje naravnega, kulturnega in socialnega okolja. Prepoznavanje pokrajinske zgodbe, ki je sociološko kulturna ter ekološka. Prepoznavanje lastne povezave z okoljem. Raziskovanje povezav rabe zemlje, naravnih virov in naravnega ekosistema. Razvijanje občutka za prostor, za pokrajino, ekspozicijo, vreme, prst, vodo, vegetacijo in živali. Raziskovanje človekovega vpliva na pokrajino, razumevanje pozitivnih in negativnih vplivov na po krajino in raziskovanje, kako je človek s svojimi aktivnostmi spremenil lokalno pokrajino ter delovanje ekosistemskih storitev v pokrajini. Ustvarjanje s povezavami med preteklo in trenutno rabo zemlje ter razprava o trajnostni rabi zemlje v prihodnosti. Razpravljanje o pomembnosti samooskrbe na področju pridelave in predelave hrane ter obnovljivih virov energije. Premišljevanje o življenjskih navadah v lokalnem okolju, državi ali svetu z vidika ekosistemskih storitev. 3. Kratka zgodba o območju Zgodba govori o Učnem poligonu za samooskrbo Dole, kjer je leta 2010 akademska profesorica dobila v last 1,5 ha očetove zemlje, ki je na podeželskem hribovitem območju Dravinjskih hribov. Območje ima zaradi revne prsti slabe naravne razmere za kmetijstvo, saj imajo plitek zgornji horizont ter kompaktno teksturo, kislo reakcijo in vsebujejo zelo malo organskih snovi. Območje je bilo poraščeno s travo, ki je bila košena enkrat letno saj zaradi suše ni bilo možno kositi večkrat. Na hribu so rastla samo tri stara avtohtona sadna drevesa. Območje je označeno kot neprivlačno za obdelovanje, zato zemlje nihče ni hotel vzeti niti v dar. Akademska profesorica si je postavila tri ključna vprašanja: Kaj mi narava tukaj daje? Kaj želim imeti? Kaj potrebujem, da preživim v teh naravnih pogojih in da sem samooskrbna? Akademska profesorica se je odločila, da spremeni to območje v učilnico v naravi za izkustveno izobraževanje na prostem na področju samozadostne oskrbe, predvsem za mlade, da lahko prepoznajo nove priložnosti za trajnostno življenje na podeželskih in mestnih območjih. Zaradi obstoječih naravnih razmer je bila edina možnost obdelave zemlje izbira permakulture, ekoremediacij ter agroekologije. Po petih letih ima izobraževalni poligon več kot 200 različnih ureditev za pridelavo hrane in izobraževalne infrastrukture za aktivno izobraževanje vseh generacij, kjer preko izkustvenega izobraževanje lahko obiskovalci prejmejo raziskovalne spretnosti in praktična znanja o naravi, njenih komponentah ter razumejo pomembnost trajnosti. Danes izobraževalni poligon za samooskrbo deluje v skladu z zakoni narave, upoštevajo se tako naravni cikli, kot tudi naravne značilnosti kot so ekspozicija, potrebe po vlažnosti, značilnosti prsti, itd. Proizvodnja hrane temelji na naravnih pristopih agroekologije in permakulture s poudarkom na kolobarjenju, uporabi organskih materialov, brez strojne obdelave zemlje, brez uporabe kemikalij in umetnih gnojil. Poudarek je na polikulturnosti in biološki raznovrstnosti. Tradicionalno znanje je nadgrajeno z novimi odkritji, ki izboljšajo pridelovalne metode z uravnavanjem vodne balance v gredah in kremenovim peskom za izboljšanje teksture iz ilovice v bolj peščeno teksturo. 47

48 1. Naslov aktivnosti Moja in naša zgodba v Dravinjski dolini 4. Vsebina ekskurzije Študentje bodo raziskovali svoje območje bivanja v povezavi z vsebino zgodbe Moja in naša zgodba v Dravinjski dolini, katere glavni poudarek je na ekosistemskih storitvah in ohranjanju biotske pestrosti ter samooskrbi na področju naravne pridelave hrane in izdelovanje oddelkov prodaje. Pred izvedbo ekskurzije učence seznanimo z definicijami ekosistemov, ekosistemskih storitev za človeka in naravo, o pomenu samooskrbe, trajnostnih oblikah pridelave hrane in koriščenju obnovljivih virov. Vzpodbudimo jih, da razmislijo o pomenu ekosistemskih storitev in jih napotimo na spletne vire, izbrano literaturo in filme. Predstavitev svojih razmišljanj lahko podajo v obliki odprte diskusije in izmenjave mnenj. Ekskurzija se lahko organizira v lokalnem okolju kot so domači ali šolskih vrt, park, gozd ali lokalna ekološka tržnica, izobraževalna kmetija, skupnostni vrt, naravni in okoljski izobraževalni center, etnološki muzej na prostem, kjer se lahko študentje izobražujejo o različnih trajnostnih praksah in samozadostni oskrbi na področju hrane in naravnih virov. Tako kot si je profesorica zastavila izhodiščna vprašanja, kako preživeti na območju Učnega poligona Dole in kako ob tem čimbolj upoštevati ekosistemske storitve, tako vzpodbudimo učence, da razmišljajo o možnosti sobivanja v ekosistemu, za kar je potrebno z opazovanjem, spremljanjem in doživljanjem narave in okolja začutiti pokrajino. V okviru prvega vprašanja»kaj mi daje narava?«se učenci seznanijo z geografskimi značilnostmi lokalne pokrajine. Poudarek je na spoznavanju naravnih in antropogenih komponent ter v iskanju povezav med njimi. Spoznavajo naravne vire kot so ekspozicija, sončna energija, prst, voda, klimatski pogoji, vegetacija, ki so osnova za življenje in pridelavo hrane. Območje lahko fotografirajo, zbirajo okoljske komponente in si izdelajo mentalni zemljevid. Študentje raziskujejo okolje in ga izkusijo z vsemi čuti (opazovati, vonjati, poizkušati, se dotikati, poslušati). Študentje lahko prepoznavajo lokalna zelišča in avtohtono vegetacijo in tako pripravijo herbarij. Študentom se lahko tekom izleta zastavi vprašanje: Kaj moremo vedeti o značilnostih območja in kako lahko pridemo do teh podatkov? V okviru drugega vprašanja»kaj želim imeti?«učenci spoznavajo lokalno tradicijo in kulturo, trajnostne pristope pridelave in predelave hrane, različne možnosti uporabe naravnih dobrin. Poudarek je v aktivnostih, ki so tesno povezane z naravo. Raziskujejo trende v razvoju prostora v obdobju zadnjih 50 ali 100 let. Na ekskurziji študentje prepoznajo antropogene dejavnosti, ki so vzrok sprememb in predvidevajo možne scenarije razvoja ekosistemov ter predlagajo ukrepe za okrepitev in ohranjanje ekosistemskih storitev ter biotske pestrosti v lokalnem območju. Vprašanja, ki naj jih učitelj zastavi učencem so lahko: Kaj bi storili, da bi lahko v lokalnem območju preživeli samo z naravnimi viri? Je na območju dovolj virov za preživetje? V okviru ključnega tretjega vprašanja»kaj morem storiti?«učenci odkrivajo možnosti, kako se morajo prilagoditi na naravne danosti. Raziskujejo možnosti za izboljšanje prsti, vode, vegetacije in obenem razmišljajo o možnostih varovanja ter spodbujanja ekosistemskih storitev v domačem okolju. Vprašanja, ki naj jih učitelj zastavi učencem so lahko: Kako preživeti z naravo in znotraj narave? Kako pridelovati hrano? Kako zmeriti lastnosti zemlje ali vode? Pomembno je, da se študentje na ekskurziji aktivno vključijo v raznolike dejavnosti, ki temeljijo na povezavi med naravo in človekom, stikom z živalmi, trajnostno rabo ekosistemskih storitev in dobrin, da lahko ponovno začutijo svojo povezanost z naravnim okoljem. 48

49 V okviru terenskega dela in na podlagi ključnih zastavljenih vprašanj učenci razvijejo sposobnost razmišljanja in povezovanja naravnih virov, njihove rabe nekoč in danes ter razvijejo kompetence za razumevanje ekosistemskih storitev. Po terenskem delu razumejo, da lahko vsak, kot posameznik veliko naredi za ekosisteme ter njihove storitve in se zavedajo, da so ekosistemi med seboj povezani in soodvisni saj neposredno vplivajo na življenje ljudi. V tem procesu bodo študentje pridobili zavedanje, da ima vsak posameznik priložnost, da prispeva k ohranjanju in okrepitvi ekosistemskih storitev in dobrin ter biotske pestrosti. 5. Ocenjevanje/ razprava Za ocenjevanje ekskurzije je najbolje, da študentje samostojno odgovorijo na tri glavna vprašanja. Sami naj iščejo odgovore in razvijejo inovativne rešitve, kako preživeti v danih lokalnih naravnih pogojih in v njihovem vsakdanjem življenju varovati ekosistemske storitve ter obstoječe naravne vire na trajnosten način. Njihov izdelek lahko vključuje vprašanja kot so: Kako lahko preživim zgolj z naravnimi viri? Kaj morem vedeti o značilnostih območja in kje lahko dobim podatke? Kakšno korist imam lahko od naravnih virov in ekosistemskih dobrin z upoštevanjem trajnostnega načina njihove uporabe? Kako sem lahko bolj samooskrben v vsakdanjem življenju? Kako lahko izboljšam biotsko pestrost v vsakdanjem življenju? Kako lahko izboljšam biotsko pestrost v svojem domačem okolju? Kako bi lahko ohranili območje pokrajine tudi za prihodnost? Naslednje točke, povzete iz Baker, M. (2005). Landfullness in adventure based programming: Promoting reconnection to the land. Journal of Experiential Education, 27 (3), , je pri tej dejavnosti dobro imeti v mislih: 1. Globoko zavedanje: Zavedanje o tem, kaj se dogaja na določenem območju. Kje sem? Kaj me obdaja? Kdo me obdaja? 2. Interpretacija zgodovine območja Interpretacija kulturne in naravne zgodovine območja. Kako se je to območje spreminjalo skozi zgodovino? Kdo je živel na tem območju? Kaj je bilo na tem območju? Kakšno je bilo to območje pred stotimi leti? 3. Občutenje prostora v sedanjosti Zakaj je ta kraj edinstven? Kaj ta kraj pomeni zame? (Lahko razumemo pomen, ki ga posamezniki pripisujejo kraju: socialni, okoljski, politični, ). 4. Povezovanje z domom Povezovanje območja z domom. Kdaj določen kraj postane dom? Kdaj nek kraj postane dom? 5. Povezovanje z globalnimi vprašanji Lahko bi se pogovarjali o trenutni rabi zemljišč (vpliv današnjih dejanj, možne nevarnosti, težave pokrajine, itd.). Razmišljanje o trajnostni rabi zemljišč v prihodnosti. 49

50

51 Koruzni kruh, jogurt in med: življenje v Camili Turčija

52 Koruzni kruh, jogurt in med: življenje v Camili Turčija Napisala Gaye Teksoz, Oddelek za matematiko in znanstvena izobraževanja, Middle East Technical University, Turčija. gtuncer@metu.edu.tr Januar 2017 Ta dokument je bil izdelan v javno dobro in se lahko uporablja, deli in reproducira za različne namene uporabe. Dokument je bil izdan kot del projekta Erasmus + ME WE WHOLE pod vodstvom Gaye Teksoz, Middle East Technical University (Turčija). Partnerji projekta so: Univerza Gloucestershire (UK) pod vodstvom Paul Vare, Tim Morgan, Jessica Iubini-Hampton, Arran Stibbe, Gideon Capie in Ocean Sparks, Univerza v Mariboru z Janjo Lužnik, Ano Vovk Korže in Credo Onlus (Italija) z Danielo Conti.»Evropska komisija in Turška nacionalna Agencija podpirata izdajo te publikacije. Za vsebino publikacije je izključno odgovoren avtor. Komisija ni odgovorna za uporabo kakršnih koli informacij, ki jih vsebuje publikacija Turška nacionalna Agencija ( 52

53 Lega- država/lokacija zgodbe: Turčija- Črno morje- Biosferni rezervat Camili. Biosferni rezervat Camili je prvi biosferni rezervat v Turčiji lociran v pokrajini Artvin in je bil vključen v Svetovno mrežo biosfernih rezervatov Unesca leta 2005, v sodelovanju z Ministrstvom za gozdove in vode. Dolina Camili, poznana tudi kot Machakheli, je ekološki in kulturni zaklad, ki se je stoletja skrival v Pontskem gorovju. Kljub temu, da se je življenje v tej kotlini oblikovalo glede na zaprte ceste v zimskem času, se kaže povečano zanimanje za to regijo v zadnjih letih. Dolina ima številne naravne ekosisteme z minimalnimi človeškimi vplivi, vse od bujnih zelenih dolin do visokogorskih travnikov saj ta regija kaže značilnosti zmernih deževnih gozdov s starimi naravnimi gozdovi in vlažnim podnebjem. Območje je pomemben naravni habitat za divje živali, kot so grizli medvedi in gamsi, prav tako to območje usmerja selitve ptic ujed proti ozkemu pasu vzdolž Pontskega gorovja. Düzenli, Camili, Efeler, Uğur, Kayalar in Maral so edina naselja v tej dolini, ki se imenuje po vasi Camili. Ljudje v dolini so močno povezani s svojo kulturo in običaji. Dolga stoletja so živeli samooskrbno v močni povezavi z naravo. Njihovo kmetijstvo je še vedno ostalo naravi prijazno. Uspelo jim je ohraniti še zadnjo čisto populacijo kavkaških čebel. Dolino Camili je UNESCO 29. Junija 2005 razglasil kot biosferni rezervat zaradi biološke raznolikosti, naravnih virov, kulturnih in zgodovinskih zakladov ter jo vključil v Svetovno mrežo biosfernih rezervatov, kot prvi biosferni rezervat v Turčiji. 53

54 Koruzni kruh, jogurt in med* Zgodba govori o življenju v Camili in je bila sestavljena po enotedenskem obisku območja s pomočjo UNESCO Turške nacionalne komisije. Zgodba je sestavljena iz portretov različnih ljudi kot so najstarejši čebelar v vasi, učenec, delovna ženska, ki govorijo o preteklosti, kulturi, življenjskih navadah, težavah- torej govorijo o življenju na tem območju. *Vir zgodbe: TEKSÖZ, G., ERTÜRK, E., LİSE, Y. (2014). Biosphere Reserves in Education for Sustainable Development: Life in Camili, Turška nacionalna komisija za UNESCO, ANKARA. Na poti v Camili Šestdeset kilometrska cesta Borçka-Camili, je petindvajset kilometrov oddaljena od centra mesta Borçka. Leži na nadmorski višini 1879 metrov. Tukaj na ozki cesti, ki se s težavo vije skozi gozd, lahko izgubimo občutek za čas in prostor. Obdani z bujnim zelenjem lahko občutimo vonj in tišino gozda in se počutimo, kot da smo vedno pripadali temu prostoru in času. Na prelazu Camili je nadmorska višina 1870 m in pade na 350 m v dolini, kjer je vas Camili. Pot se vzpne tudi do višine 3490 metrov na neimenovanem hribu v Pontskem gorovju, ki obdaja dolino. 54

55 Geografija, podnebje in gosti gozdovi v regiji dajo občutek obdanosti z gozdovi ter izgubljenosti v zelenju sredi gora. Ta srhljiv občutek je kmalu zamenjan z globokim občutkom miru, ko začutimo edinstveno svobodo, ki je nismo občutili nikoli do takrat, kljub ali pa ravno zaradi te izgubljenosti. Ni enostavno prepoznati izvor tega občutka na začetku ter se odločiti ali je veličina narave ali lastna zbeganost kriva, da nismo prej opazili, kaj narava nudi, morda je oboje krivo za to ali pa nekaj povesem drugega. Šele, ko prispemo v Camili in se srečamo z tamkajšnjimi ljudmi ter poslušamo njihove zgodbe, razumemo izvor tega občutka. Ob vračanju nazaj je to, kar smo prebrali in slišali od ljudi o tem kraju pomešano z zgodbami ljudi, ki smo jih srečali. Tako smo dobili navdih za zgodbo, ki sledi, o starodavnih koreninah povezovanja med naravo, ljudmi, zgodovino in kulturo. Camili od tretjega stoletja pred našim štetjem do danes Znani zgodovinski podatki o Camili segajo v tretjo stoletje pred našim štetjem in govorijo o kralju Pharnavazu iz Iberskega kraljestva in vse do 21. stoletja torej do gruzijske kraljice Tamar ( ). Grob kraljice Tamar naj bi se nahajal v Camili. Kraljica Tamar je med svojo kraljevino dosegla, da je Gruzija doživela svoje vrhunce moči in postala manjši imperij. Nato je mongolska invazija na začetku leta 1200 in Timurjeva invazija v 14. in 15. stoletju uničila Gruzijo, zato je država prišla na rob popolnega gospodarskega zloma. Z Osmansko osvojitvijo Istanbula leta 1453 so se vezi med Evropo in Gruzijo pretrgale in Gruzija je bila potisnjena med Osmansko cesarstvo ter Iran. V 16. stoletju je zahodni del Gruzije prišel pod Osmansko cesarstvo, vzhodni del je bil pod nadzorom Irana. V 18. stoletju je Rusija zagotovila ozemeljsko enotnost in meje z Gruzijo, ampak po številnih vstajah leta 1804 so postali številni deli Gruzije ruski med leti 1801 in Pristanišča Poti in Batumi ter jugozahodni del današnje Gruzije sta ostala še nekaj časa pod Osmanskim cesarstvom. Kasneje je po Rusko- Turški vojni med leti tudi ta del prišel pod ruski imperij. Po tej vojni je celotna Gruzija pripadala Ruskemu imperiju. Rusko- turška vojna med letom je sprožila ogromen val selitev. Selitve so se pričele leta , takoj po koncu vojne in so z leti zajemale vedno večja območja. Poslabšanje gospodarskih in socialnih razmer, kruti odnos ruskih vodij in gruzijska predanost muslimanski veri so bili najpomembnejši dejavniki pospeševanja selitev. Ravno selitve v zgodovini in spominih tukajšnjega prebivalstva predstavljajo največjo tragedijo. Na Berlinskem kongresu, ki se je odvijal med 13. junijem in 13. julijem leta 1878, na katerem so sodelovali predstavniki vseh velesil tistega časa in Osmanskega cesarstva so dali muslimanskemu prebivalstvu, ki je živelo pod osmanskim cesarstvom na izbiro, da ostanejo na njihovim območju 55

56 pod Ruskim imperijem ali da se preselijo v Osmansko cesarstvo. Kongres je potrdil ti dve možnosti o katerih je nato prebivalstvo odločalo na referendum. Pred referendumom je Batumi Chief Pegava Hemit Bey, ki je podpiral Turško stran, skliceval zborovanja in vodil kampanjo za referendum. Takrat je bilo na območju Machakheli osemnajst vasi. Šest vasi je izbralo Turčijo. Preostalih dvanajst vasi je izbralo Rusijo. Pogodba sklenjena 27. januarja 1879 v Istanbulu je določila uradni datum za selitve. Sprva je bil kot zadnji možen datum za selitve 3. februar 1882, ki je bil nato podaljšan do leta Kljub temu se selitve tudi takrat niso končale, ampak so potekale vse do leta Slabe ceste Da pridemo do Camili moramo najprej prečkati zasnežene ceste. Ljudje v tej regiji se še vedno borijo z istimi cestami, katere so uporabljali njihovi predniki pred 130 leti, ko so se preseljevali, ki še vedno v zimskem času ostajajo zaprte pet mesecev. Edina povezava do Machakheli so bile do leta 1968 pešpoti. Nato je bila narejena makadamska cesta, ampak je imela omejeno uporabo, saj je bila v zimskem času pet mesecev zaprta. Gradnja ceste je z večkratnimi prekinitvami potekala vrsto let. Navsezadnje je bila asfaltirana cesta dokončana leta 2013 in s tem so bile transportne težave rešene enkrat za vselej. Poglejmo, kako je ta situacija postala novica v časopisu leta 2013: Prvič v zgodovini so ceste letos ostale odprte Ceste, ki vodijo v in iz regije Camili, ki je sestavljena iz šestih vasi na območju Borçka v province Artvin, so letos prvič v zgodovini odprte zahvaljujoč vzdrževalnemu centru, ki je bil odprt in njihovemu trudu za čiščenje snega s cest (22. marec 2013). 10. regionalni direktorat za avtoceste pod vodstvom sveta guvernerjev province Artvin so ustanovili vzdrževalni center za pluženje zasneženih cest v bližini prelaza Camili, ki je 25 km oddaljen od centra Borçka in leži na nadmorski višini 1870 m. V vzdrževalnem centru je zaposlenih 10 oseb in imajo tri plužna vozila. 56

57 Ekipi je uspelo ohraniti 60 kilometrsko cesto Borçka-Camili odprto ves čas, tudi med najostrejšo sezono, kljub visokemu tveganju za plazove in snežni odeji, ki je ponekod tudi višja od dveh metrov. Med močnim sneženjem in snežnimi meteži je ekipa morala odstranjevati sneg tudi trikrat dnevno. Dva vojaka sta izgubila življenje pri obmejni straži. Guverner je dejal, da so se prebivalci regije Camili sprijaznili z zaprtjem cest za pet mesecev v zimskem času in dodal:»zaprtje teh cest je bilo naravno. V nujnih primerih je bil dostop do regije omogočen iz Gruzije po protokolu podpisanim v ta namen. Imamo celo dva grobova vojakov na dvorišču mejne straže. Dolgo nazaj sta ta dva vojaka bila umorjena ampak njuna trupla zaradi snega ni bilo mogoče transportirati do njunih rodnih mest in zato sta bila pokopana na dvorišču mejne straže. To je najbolj nenavaden dokaz o tem kako ostre so zime tukaj.«poveljnik regimenta se je tukaj poslovil od svojih vojakov. Kalkan je dejal, da so knjigo obiskovalcev mejnega bataljona prvič podpisali januarja letos visoki državni uradniki in dodal: Poveljnik regimenta se je poslavljal od svojih vojakov tako, da jim je rekel, se vidimo spomladi. Januarja tega leta smo pospremili poveljnika do regije in to je bilo prvič, da je javni uslužbenec podpisal knjigo obiskovalcev in na to smo zelo ponosni. Včasih smo bolne vlekli na saneh. Osman Aslan (62), prebivalec Camili je rekel, da je transport pozimi bil zelo težek. Aslan je povedal, da je dostop do regije v nujnih primerih bil iz Gruzije, in dodal: Včasih smo šli iz Camili v Batumi in smo, kjer je sneg zaprl ceste, na saneh vlekli bolne. Nato smo šli v Hopa čez mejni prehod Sharp in nadaljevali potovanje proti Borçka. To potovanje je trajalo veliko ur. K sreči teh težav letos nismo imeli. Bog blagoslovi naše guvernerje in ekipo za ceste, saj so oni rešili naše težave. Cesta je danes odprta in lahko z lahkoto gremo v in iz vasi v središče pokrajine. Cesta je letos bila zaprta le nekaj dni. Mevlüt Özaydın (73) je rekel, da sedaj, ko ceste ostanejo odprte, so spoznali, da je regija živa tudi pozimi. Dodal je še: Leta in leta nismo mogli jesti inčunov in pomaranč pozimi, ampak letos se jih lahko najemo kolikor nam srce poželi. Adnan Zühtü Paker (89), je najstarejši prebivalec Camili in se še spomni, kako je pred mnogimi leti vojak umrl, ko je padel z drevesa. Adnan je rekel: Takrat ni bilo cest v naši vasi in zime so bile zelo krute. Telo vojaka niso mogli peljati v Trabzon. Moj oče je bil vaški imam ter je vodil pogrebne obrede in jaz sem mu pomagal pri pogrebu naših mučenikov tukaj v tej deželi. 57

58 Narava je modra Vsi v Camili imajo zgodbo povezano z neprehodnimi cestami. Prav tako jo ima tudi Mevlüt Özaydın, ki je 26 let bil voznik rešilca za zdravstveni dom. Rekla sem, da je bil voznik rešilca, čeprav je to malce napačno, saj ob pogovoru z gospodom Mevlüt postane jasno, da zdravstveni dom ni imel rešilnega vozila do leta Včasih je bolne prevažal kar v džipu, seveda je to bilo mogoče samo takrat, ko so cestne razmere to dovoljevale. V tistih časih je pot do bolnišnice trajala štiri ure in pol. Večina pacientov so bile ženske, ki so rojevale. Ker je pot do bolnišnice trajala štiri ure in pol so se številna rojstva zgodila kar v džipu. Pravi, da ne more pozabiti dogodka, ko je bil stisnjen med dva plazova: Nenadoma smo se znašli med dvema plazovoma. Ob vsakem koraku sem moral z lopato kidati sneg, da sem lahko premaknil džip. Spomni se tudi hudo poškodovanega vaškega uslužbenca, kateremu je v roki eksplodiral dinamit. To je ganljiva zgodba o hitenju g. Mevluta s poškodovanim delavcem, ki je bil v komi, po istih cestah, ki jih je ta delavec pomagal vzdrževati. Na srečo so prispeli v bolnico pravočasno in mu s tem rešili življenje. Ob koncu našega pogovora gospod Mevlüt ponosno pove, da njegov sin sedaj dela kot zdravstveni pomočnik v istem zdravstvenem domu, kjer je on delal 26 let. Reče še: Ampak glede na cestne razmere v Camili je bilo definitivno bolje prevažati paciente v džipu, kot jih prevažati v rešilcu. Morda je neprehodnost cest naravni način ohranjanja najbolj cenjenih bogastev. Morda bi Camili bil danes drugačen kraj, če ne bi bilo v preteklosti krutih zim, ki so za pet mesecev na leto zaprle ceste. Privilegiji omogočeni in onemogočeni zaradi narave oblikujejo človeška življenja v znatni meri, kar je moč opaziti ob prvem prihodu v vas, ob prvi večerji 58

59 Grozdni peclji Je mirna noč, 22. septembra leta 2012 in v zraku je vonj megle ter gozda. Prispemo do hiše v Machakheli v vasi Düzenli, kjer velikodušno postrežejo s človeško toplino in domačim obrokom, ko se v mesečini sprehajamo po ulicah in med drevesi ob šumenju padlih listov ter laježu. V tej hiši živita Ismail Ertürk-a, direktor zbora starešin in njegov sin Hayrettin Ertürk s svojima družinama. V hiši je velika dnevna soba z zofami ob steni, jedilno mizo in štedilnikom na drva na katerem je čajnik. Ženske v gospodinjstvu so še bolj energične kot kavkaške čebele, vesele, prijazne in ne prenehajo prinašati ene poslastice za drugo: metino jogurtovo juho, ocvrte jajčevce z jogurtovo omako, vložen fižol, obara iz jajčevcev in mesa, rdeči fižol, jogurt, riž in polnjeno paprika. Okus teh jedi, še posebej tistih s koriandrom, ti ostane v ustih in ga je težko opisati. Zraven vseh teh poslastic postrežejo še dišeči med in jogurt. Jogurt, med in majhni koščki koruznega kruha se v skledi zmešajo skupaj. Nemogoče se je upreti. Vzameš žlico in se približaš emajlirani skledi. Okus je še boljši kot izgledkoruzni kruh, jogurt in med. Nekateri smo vajeni zajtrkovati koruzne kosmiče, tiste, ki jih v barvni embalaži najdemo na policah trgovin. Nato jim dodamo mleko, tistega iz kartona, ki ga lahko hraniš v hladilniku do konca. Koruzni kruh, jogurt in med, se sprašujem, zakaj se nismo tega spomnili nikoli prej? Zakaj v Machakheli in ne kje drugje? Koruzni kruh, jogurt in med je najboljši primer kako lokalno prebivalstvo izkorišča to, kar jim nudi narava. To je najboljši pokazatelj kako to, kar jim narava po- 59

60 nuja z zadovoljstvom, hvaležnostjo, milostjo in vnemo vključijo v svoja življenja. To uporabljajo tako kot inčune v Trabzon-u, isot paprika v Urfi in zeliščna peciva v Izmiru. Vzameš tisto, kar ti nudi narava in iz tega narediš poslastico. Z globalizacijo in napredkom v transportu je danes možno v domačem kraju najti nekaj, kar je zrastlo v oddaljenih delih sveta in tako je tudi v Turčiji. V Turčiji lahko na primer najdemo banane, ki so uvožene iz drugih držav ob bananah, ki rastejo v Alanyi. Prevažajo nekaj, kar narava nudi na ekvatorju v Turčijo, na prekooceanskih ladjah, na račun oddajanja CO 2 v ozračje. Kot pravijo:»to je stvar izbire!«poslastice še kar prihajajo na mizo. Papa je naslednja sladica. Narejena je iz Izabele ali gruzijskega rdečega grozdja in koruzne moke. Obe sestavini sta iz polj v bližini vasi. Grozdje se zmečka in prekuhava dokler se ne spremni v sladkorni sirup in takrat se doda koruzna moka. Za razliko od pudingov, ki se prodajajo v barvni embalaži v trgovinah v velikih mestih, je ta puding pravi, naraven in brez kakršnih koli dodatkov. In kar je še bolj pomembno, da je Papa brez odpadkov:»kar ne pojemo mi, pa pojedo kokoši.«pravi snaha Melek. Lahko bi vprašali, kaj pa peclji od grozdja, ampak tudi ti so organski, saj jih lahko damo v prst in jo s tem obogatimo. Na drugi strani imamo komercialne pudinge, ki vsebujejo sladkorje, koruzni škrob, gostilo (karagenan), mleko v prahu in kakav ter jih je potrebno obdelati, mešati, pakirati in transportirati preden prispejo na trgovske police. Mešanica čokoladnega pudinga vsebuje 60 % sladkorjev, 18 % koruznega škroba, 12 % kakava, 9,5 % mleka v prahu in 0,5 % gostila (karagenana). Odlaganje odpadkov, ki nastanejo med proizvodnjo pudinga, morajo biti v skladu s standardom za sisteme ravnanja z okoljem ISO Ti standardi so povezani z nadzorom glede skladnosti z zakonodajo o okolijskih nesrečah, porabi energije in zmanjševanjem odpadkov. 60

61 Narezane buče V Camili se kulinarične poslastice kar vrstijo. Sedaj je na vrsti Kabak felisi, sladica narejena iz narezanih črnih buč. Sveža črna buča z vrta je razrezana skupaj z olupkom in preprosto brez sladkorja in umetnih dodatkov kuhana v pečici. Z žlico se lahko zakopljete v mehak, pečen kos buče. Končno pride tudi čas za jabolka in hruške, morda sveže obrane to jutro in vse kar imate za to, je hvaležnost... Medtem so reklame... vidiš reklamo za sadni sok v kartonu... Gospod Ismail nadaljuje klepet: Včasih smo šli v druge vasi nastopati z ljudskimi plesi na porokah. Gruzijski plesi so zelo hitri in naporni. Veliko je potenja. Spali smo na senikih. Enkrat sem se veliko potil in potem šel spat na senik. Dobil sem pljučnico. Seniki so sedaj prazni in tudi vi odhajate. Imamo dodatne postelje, sploh ne bi bilo težave... V Camili obstajajo tradicionalni načini shranjevanja sadja za uporabo. Eden izmed prebivalcev Camili nam pove svoj spomin iz 1950 na sveža jabolka poleti. Sveža jabolka pod zemljo Ko se je šola zaključila in sem šel v vas, kjer sem preživljal poletja, sem najprej obiskal starešine, jim poljubil roke in dobil njihov blagoslov. Proti koncu junija leta 1950 sem tako obiskal teto Hatice. Ko sem poljubil njeno roko, izmenjal prijaznost in začel klepetati, je vstala, šla iz sobe in se pet minut kasneje vrnila z krožnikom polnim treh različnih sort jabolk. Ker je bil konec junija, sem vedel, da se je sezona obiranja jabolk v naši regiji že davno končala. Bil sem radoveden, kje je dobila jabolka? S toplim nasmehom je odgovorila v svojem domačem gruzijskem naglasu: Moj dragi fant! Veš kako to, da še imam jabolka? Brez izgubljanja časa, takoj po obiranju, izberem najlepša jabolka, tista brez madežev. Skrbno jih dam v skledo, nežno operem in obrišem z mehko krpo. Potem jih pazljivo položim v en meter globoko luknjo napolnjeno s suho travo, ki sem jo izkopala na najbolj suhem delu senika. Med plasti jabolk dam suho travo, da se ne zdrobijo zaradi lastne teže. Luknjo napolnim z jabolki do nekje 61

62 dvajset centimetrov pod vrhom in dodam približno deset centimetrov suhe trave, preostali prazen prostor pa zapolnim z drobno, fino soljo in pokrijem luknjo z lesenimi deskami. Ko potrebujem jabolka za bolne, ali za karkoli druga, odprem eno izmed lukenj. Dokler je luknja zaprta, so jabolka iz takšne luknje sveža, kot bi bila obrana včeraj. Ta jabolka, ki jih vidiš tukaj so iz luknje, ki sem jo odprla nazadnje. (Zengin, H., neizdana knjiga). Posnetki starega žıvljenja v Machakheli Razumevanje primerov socialne povezanosti v Machakheli izpred desetletji je mogoče zgolj, če dobro razumemo geografske in politične strukture v regiji. Prebivalci Machakheli so živeli v edinstvenih političnih in geografskih razmerah v regiji. V tistem času je moral Machakheli z vsemi ljudmi in ostalimi živimi bitji živeti življenje popolne samooskrbe, brez zapisanih pravil, ampak zgolj s pravili preživetja. Za vrsto človeških potreb, ki si jih lahko zamislimo, vključno s tistimi v nujnih primerih, je bilo potrebno premagati razdaljo vsaj 60 km. Vsi prevozi v in iz regije so potekali s pomočjo vlečnih živali poleti in na hrbtih ljudi pozimi. Ljudje v Machakheli so živeli v izolaciji in popolnoma zaprtem gospodarstvu, ampak nikoli niso mislili, da je njihova usoda zapečatena in nikoli se niso nehali boriti proti stiski ustvarjeni zaradi neizprosnih razmer ali njihovih posledic. 62

63 Ustvarili so popolno in zgledno sodelovanje, vzeli najboljša merila, ki so jih razmere dovoljevale. Pri tem so uporabljali svoj oster razum in svoje izostrene sposobnosti. Tako so uspeli svetu predstaviti svoje presenetljive zgodbe. Ljudje v Machakheli so se hitro prilagodili z načinom življenja razmeram v regiji. Najbolj pomemben izziv v gospodarstvu, ki je večji del leta fizično in popolnoma izolirano od preostalega dela sveta, je bil sprejemanje in izvajanje ukrepov za normalno življenje. To pomeni prepoznavanje vseh potreb, ki so bistvenega pomena za človeško preživetje in jih proizvajati z lokalnimi viri. Zelo pomembno je bilo prepoznavanje tistih virov, ki jih ni mogoče proizvesti v lokalnem okolju in si zato zagotoviti dovolj zalog od drugod in jih pripraviti za uporabo. Ljudje v Machakheli so razvili rešitve za vse te težave (Zengin, H., neobjavljena knjiga). Toplina družine Delo se v kuhinji prične zjutraj ob 7:00. Hacer Yavuz skupaj s svojima sinovoma vodi dvonadstropni hostel z 20 posteljami v vasi Camili. Sobe hostla so brezhibno očiščene in opremljene tako, da predstavljajo značaj regije. Imajo vse potrebno za zagotavljanje udobne namestitve za obiskovalce, saj imajo čiste prešite odeje, rjuhe, brisače, ročno izdelane zavese, preproge in okusne jedi, ki jih skuha gospa Hacer. Na balkonu, ki obdaja celotno hišo so zofe, s katerih si lahko ogleduješ brezčasen razgled. Račja družina te zjutraj pozdravi z dvorišča, kjer so tudi skrbno zložena drva za zimo... Gospa Hacer je vzgojila dva sinova in hčer. Pove nam: Hči je hodila v srednjo šolo, odšla študirati v Istanbul, končala študij in sedaj je zaposlena. Postavila se je na svoje lastne noge. Sina bosta študirala v Batumi. 63

64 Ko na mizi zagledamo zajtrk, ne moremo, da ne bi vprašali, kje se je naučila kuhati. Pokaže na svojo sestro Menşur Gülbin in reče: Njena tašča je bila kuharica za celotno vas, skrbela je za hrano na porokah in podobno. Moja sestra je tista, ki je tukaj prava kuharica. Ko poskusiš njen Kuymak (koruzna jed), marmelade, fižol in riž ugotoviš, da je bila zgolj skromna. To je vse lokalna hrana, ampak kje kupite ostale stvari? Je tukaj kakšen trgovec? jo vprašamo in izvemo, da se vsi nakupi opravijo v Borçku, kamor ženske ne gredo pogosto. Glede na cestne razmere med Camili in Borçko se verjetno strinjate, da je to dobra odločitev. Vzpostavile so dobro delujoč sistem za svoje potrebe. Med vasjo in Borçko obstaja redna vozna linija in svoja naročila dajo vozniku na tej liniji. V Camili je tudi trgovinica, ki jo vodi mlada in lepa dama, ampak njeno zgodbo bomo povedali kasneje. Gospa Hacer pravi, da imajo predvsem poleti veliko gostov. Njena sinova sta ji v veliko pomoč, saj skrbita za rezervacije, naročila in računovodstvo. Gosti ponavadi ostanejo eno ali največ dve noči in potem prispejo novi gosti. Zato je potrebno veliko likati, prati in kuhati, pravi, da je včasih težko slediti vsemu delu, ampak se ne pritožuje saj je hvaležna za vse, kar ji je življenje dalo. Odnos gospe Hacer in njene sestre je prav poseben, kar je možno opaziti že zgolj s pogledom v njune oči. Z vnemo govorita o sposobnostih in dosežkih druga o drugi. Očitno je, da je Haceri sestra v enako veliko pomoč, kot njena sinova in obratno. Prav tako so si sosednje. Ko je gneča, delajo skupaj v hostlu in toplina družine je rešitev za vse težave. V ozadju slišimo žalostno ljudsko pesem o Črnomorski regiji. Gospa Hacer pove: V zadnjih treh do štirih letih smo imeli primere raka v naši regiji. 64

65 Jutra v Camili Burak je ime sinu gospe Mensur in je učenec petega razreda na regionalni osnovni šoli v Camili. Včasih prespi pri teti in gre od tam v šolo. Danes je eden izmed takšnih dni. Burak v šoli ne nosi uniforme in pravi, da vsi nosijo vsakdanja oblačila. Zajtrkuje doma, kosilo ima v šoli. Med zajtrkom gleda animiran film na prenosnem računalniku. Internet ima ključno vlogo v dnevnem življenju v Camili in prav tako mobilni telefoni. Internetna povezava je zanesljiva, plačujemo mesečni račun, pravi gospa Hacer. Njo in sestro internet ne zanima, ampak uporabljata mobilni telefon. Gospa Hacer pravi: Internet je za mlajše, da lahko gledajo risanke, igrajo igrice in se pogovarjajo. Burak hodi v šolo oddaljeno le nekaj ulic, ampak pri zajtrku si vzame čas, njegove misli so osredotočene na animiran film. Njegov zajtrk je obilen, sestavljen iz umešanih jajc, marmelad, meda, ocvrtega testa in testenin. Kmalu pride čas za šolo in Burak odide, pri tem nam pomaha. Ko gre v šolo, se povzpne po majhnem griču in se vrne ob treh popoldan. Jutra v Camili so prelepa Gozd, otroci, race, hrana, glasba, internet, čisti zrak, čaj Gledaš Camil, ki je sestavljen iz hiš na vsaki strani ulice, ki vodi do šole. Ob tem pomisliš na otroke, ki vsako jutro čakajo na šolski avtobus. Sprašuješ se ali se Burak zaveda, da hodi v šolo skozi raj. Ne moreš se odločiti kdo je srečen in kdo je manj srečen. Camili je skrit raj z globokimi dolinami, občudovanja vrednimi meglenimi gorami, rododendroni, kopico oblakov, zamegljeno potjo, z nežnim dežjem in pršenjem, ledeno modrimi jezeri na planotah, bučnimi rekami in visokimi slapovi. Občutkov ob starih gozdovih, močnem vonju koriandra, žolnami in veselimi, dobrosrčnimi ter gostoljubnimi ljudmi tega raja ni mogoče izraziti v besedah, potrebno jih je doživeti. Čarobna dolina, kjer lahko razumeš, kaj pomeni, da se čas ustavi, kjer vse poteka z mirnostjo in milostjo. Ekološki in kulturni biser, ki je ostal skrit v Pontskem gorovju, kjer prave kavkaške čebele, gams, divja kura, postrv, grizli, kojot in srne živijo v sožitju z ekosistemom ter ljudmi v regiji. 65

66 Hvala življenje Omenili smo gospoda İsmaila (İsmail Ertürk je direktor zbora starešin), ko smo govorili o večerji, ki smo jo imeli v njegovem domu v vasi Düzenli. Je prijazen, družaben in gostoljuben, poln energije in kavalirstva, kot so včasih govorili. Njegov pogovor ob večerji je izpolnjen z njegovo kulturo, predvidevanji in bistroumnostjo, ki prekaša vse prisotne. Tisti večer smo z gospodom İsmailom določili datum in dva dni kasneje smo klepetali v centru za obiskovalce v Biosfernem rezervatu v Camili. Gospod İsmail je srečen v Camili, da je tukaj vzgojil svoje otroke. Za to je hvaležen svojim prednikom in življenju. Ko ga vprašamo o časih, ko so prvič prišli v Machakheli, postane čustven in ne more zadrževati solz. To kar ima gospod İsmail povedati o življenju v Machakhel, o zgodovini območja in o svojih spominih, je potrditev tega, kar smo že slišali. Kljub temu je v govoru gospoda İsmaila slišati nekaj, kar je redko med prebivalci Machakheli. Ta osemdeset letni gospod je hvaležen bogu, naravi, svojim prednikom in uradnikom. Njegove hvale spremljajo solze. Hvaležen je za to, kar mu je življenje dalo, ko govori o tem kako so včasih prenašali bolne v bolnišnico v snegu do ramen, kako so si delili hrano s sosedi v dolgih zimah, o vaških festivalih, o sobah hotela, kjer so bivali, ko je zbor starešin obiskal Tbilis, o mestu in ljudeh, ki so polnili koncertne dvorane. Gospod İsmail je hvaležen za stiske, ki jih je preživel, za svoje dosežke in izgube, za to kar ima rad in kar ne mara, za to kar je okusil in za tisto kar ni, za tisto kar ve in tisto kar ne ve, na kratko povedano je hvaležen za vse, kar je doživel. Kljub temu, kar je videl v velikem mestu, kjer so nastopali in dobili nagrade, kljub dejstvu, da je nosil bolne ljudi po strmih gorah več dni, je hvaležen, da je cesta končno odprta. Ali je to modrost zaradi starosti, ali privilegij življenja v naravi? Nam je jasno le to, da nas gospod İsmail lahko nauči veliko, če le znamo ceniti njegove lekcije Oranžne sanje Ko od daleč zagledamo Regionalno osnovno šolo Camili, najprej opazimo, da je stavba drugačna od vseh ostalih stavb v Camili. Šola je zgrajena iz dveh tronadstropnih betonskih zgradb z betonskim dvoriščem in visokim zidom. V eni izmed stavb so učilnice, v drugi so sobe in jedilnica. Izgled teh dveh stavb je drugačen od izgleda ostalega Camilia. 66

67 Vtis, ki sem ga dobila ob sestanku z ravnateljem šole, gospodom Aykut (Aykut Yılmaz) je, da šola potrebuje košarkarskih obroč, knjige, prostore za učitelje ter interes, duhovno in materialno podporo ljudi in nevladnih organizacij v Camili. Na drugi strani so otroci, ki potrebujejo več oskrbe. Ravnatelj in učitelji v Regionalni osnovni šoli Camili imajo številne težave. Poskušajo najti rešitve teh težav in pričakujejo več podpore od ljudi v Camili ter podporo s strani različnih projektov. Ko se sprehajamo po šoli, lahko opazimo napis okoljski krožek na vratih učilnice in zadovoljno mislimo, da se človeška skrb za naravo prenaša tudi na naslednje generacije. Vendar, to ni celotna zgodba. V šoli je res okoljski krožek, ampak le ta ni povezan z združenjem in ljubitelji narave. Dobro bi bilo, če bi predstavniki združenje in prebivalci Camili, ki so naravno povezani z okoljem, prišli v šolo bolj pogosto in govorili z otroci o težavah, delili svoje izkušnje, itd. Da bi otroke peljali v bližnjo opazovalnico za ptice in jim povedali o pogostih vrstah, o ekologiji, socialni in gospodarski vrednosti doline... Ti otroci, ki rečejo pomaranče, ko jih vprašaš o njihovih sanjah, se morajo naučiti zakaj ni pomaranč v njihovi vasi, ampak imajo zato toliko drugih zakladov. Preden odideš lahko vidiš otroke tekati po dvorišču, kako se igrajo z učitelji. Ti otroci so veseli, živahni in energični. V petek ob 15:50 učenci odidejo za vikend domov. Odprti zadnji del tovornjaka je nabito poln z otroci, ki se z veseljem vračajo v svoje domove. O čem še sanjajo? 67

68 Marljive ženske v Camili Filiz Gülbin (Strokovnjakinja za vzrejo čebeljih matic v Čebelarstvu Machakheli) je mlada, lepa, pametna in prijazna dama z velikim nasmehom. Rodila se je leta 1988 v Camili. Njene prve besede namenjene meni, so bile: Videla sem veliko in dala skozi veliko, od kar sem se rodila. Za menoj je veliko težav iz osnovne šole. Tukaj sem hodila v osnovno šolo, srednjo pa sem obiskovala v Borçku. Imam dva brata. Ki sta tudi zaključila študij. Družina me je v času študija podpirala. V osnovni šoli sem imela veliko težav. Nekateri učenci so imeli še več težav kot jaz, veliko jih je moralo hoditi tri ure, da so prišli do šole. Vsako jutro so prišli in se vrnili vsak večer. Čutila sem, da je potrebno nekaj spremeniti. Tukaj sem hitro odrastla. Zavedala sem se številnih stvari. Sprejeta sem bila na fakulteto. Dodiplomski študij sem zaključila na Muğla Univerzi na področju poslovne administracije. Po zaključku študija sem se leta 2004 vrnila v Camili in od takrat delam za Čebelarstvo Machakheli. Ko sem bila še študentka, sem med poletjem delala za to podjetje. Služila sem svojo lastno žepnino. Na vprašanje, zakaj se je vrnila v Camili, če je bilo tukaj tako težko, sem dobila dobro premišljen odgovor: Rada imam to vas in vaško življenje ter obožujem naravo. Rada živim tukaj. Vsi moji vrstniki želijo oditi iz tega kraja. Že, ko smo bili v šoli, so vsi moji prijatelji hoteli oditi iz tega kraja. Jaz pa sem želela vzgojiti svoje otroke v tej vasici. Želim, da bi moji otroci obdelovali naša polja. Mi smo Gruzijci, želim, da se naučijo govoriti gruzijsko, da poznajo obrok iz zelja. Hkrati jim želim omogočiti, da gredo in se izobražujejo, izobrazba je nekaj kar mora biti. Želim jim dati vse, kar sem imela sama kot otrok in še več. Tudi moj zaročenec je iz Camili, ampak živi v Istanbulu. Želim ga prepričati, da pride živeti sem. Filiz opravlja umetne oploditve v Camili za podjetje Machakheli že od leta 2004 in ima stalno zaposlitev v podjetju. Pravi, da je to kot in-vitro fertilizacije za čebele in razloži, kaj dela: Tukaj gojimo čebele. Poskušamo izboljšati čebelji rod. Naše čebele so čisti rod, vrsta na robu izumrtja. Tukaj parimo čebelje ženske matice in čmrlje z umetno oploditvijo in tako poskušamo ustvariti več matic. Matice vzgojene z umetno oploditvijo so uporabljene za namene gojenja v čebelarskih podjetjih. Te matice damo proizvajalcem, ki imajo pogodbo z nami.«68

69 Filizina mama je tudi vzgajala čebelje matice. Feliz pove: Moja mati je imela veliki vpliv na mojo odločitev, da se začnem ukvarjati s tem. Moj oče je bil sezonski delavec in zato je moja mati začela vzgajati matice, da je podprla očeta in prispevala k družinskemu proračunu. Preživljamo se z vzgojo matic. Tako sta moja mati in moj oče plačala študij zame in za moja brata. Po tem, ko je moja mati začela s tem delom, se je z njim začela ukvarjati še teta. Tukaj je veliko žensk, ki vzgajajo matice. Tukajšnje ženske se ne bojijo čebel. Z mano dela še ena prijateljica. Vzgojena je bila v Istanbulu in se je po poroki preselila sem. Prej še nikoli ni videla čebel, vendar ima rada svojo službo. Filiz pojasni kako njena mati preživi dan: Moja mati se zjutraj zbudi, pomolze kravo, poskrbi za čebele, opravi gospodinjska opravila, obere lešnike v času sezone in pokosi. Veliko stvari je potrebno opraviti poleg vzgoje čebel. Filizina mati je dokončala nižje razrede osnovne šole in se poročila, ko je bila stara 22 let. Želela je nadaljevati šolanje, vendar ni dobila dovoljenja staršev, čeprav je bila uspešna učenka. Filiz žalostno doda: Tako je bilo takrat. Ona ni mogla na fakulteto, ampak nam je vsem omogočila študij in mi ji želimo poplačati.«življenje v Camili je vaja v združevanju narave, kulture, vrednot, na kratko bi rekli preprosto združevanje življenja s tehnologijo. To je zaradi tehnologije, ki je povsod, neglede na meglene, občudovanja vredne gore ali meglene poti. Kot reče Filiz: Tudi tehnologijo potrebujemo, saj nas dela močne. Tako lahko spremljamo, kaj se dogaja s svetom in kljub temu dihamo z lahkoto. Ljudje se vračajo... Filiz je optimistična glede svoje prihodnosti. Verjame, da bosta turizem in ljubezen do Camili premagala težave: Glede na preteklost je viden napredek. Na primer, sedaj so tukaj turisti, naravni turizem, ampak razvoj turizma povzroči spremembe v načinu življenja ljudi. Na primer alkohol. Ljudje včasih niso s sabo v naravo nosili alkohola, sedaj ga. Po drugi strani se povečuje število gostov v hostlu in ljudje služijo na ta račun. Medtem izgubljamo našo kulturo. Mi varujemo naravo, moramo ljubiti naravo, to je naše preživetje. Če ohranjamo naravo, nam da našo hrano. To je tisto, kar pomeni ljubezen do narave. Če uničimo naravo, bomo sami propadli. Izgleda kot, da je to zaradi prikladnosti, ampak v resnici je to ljubezen. Ljudje se vračajo. Vse je zaradi ljubezni...«69

70 Lobyo phalay (ohrovtova obara z fižolom) Filizina najljubša jed za kuhanje in prehranjevanje je kodrolistasti ohrovt. Filiz pove: Kodrolistasti ohrovt lahko kuhaš na različne načine; s krompirjem, bučkami ali fižolom. Sama kuha kodrolistasti ohrovt s fižolom. Pove kako ga pripravi: Najprej je potrebno prevreti fižol in kodrolistasti ohrovt, vsakega posebej. Ohrovt se vzame iz vode in se mu doda prevreti fižol, por, poper, česen, peteršilj, koriander in na koncu mleko ter maslo in nato se vse skupaj še malo kuha. Sedaj vsaj manj bolnikov umira! Na začetku najinega pogovora je Filiz rekla, da je prestala že veliko. Ko jo prosimo, naj pove kakšen spomin, ki ga ne more pozabiti, pove tole: Dokler nisem zaključila osnovne šole, smo tudi pozimi ostajali tukaj (sedaj gredo v center države preživeti zimo). Ko je kdo zbolel, je okoli sto vaščanov odšlo na pot in so na saneh dan in noč vlekli pacienta, človeška vprega v snegu visokem en ali dva metra. Spomnim se, kako sem neko jutro čakala očeta, ki je šel pomagati vleči pacienta. Tega ne bom nikoli pozabila. Takrat sem si želela, da bi imeli cesto in želela sem si, da ne bi bilo snega. Sedaj gremo v center države kadarkoli to potrebujemo. Imamo cesto, ki je še vedno pozimi zaprta. Ko se to zgodi, gremo skozi Gruzijo in že zadnjih pet let je tako. Vsaj majn pacientov sedaj umre. Turistični pristop, ki varuje naravo 70 Nermin in Hamdi Özdemir sta lastnika dvonadstropne lesene hiše v Camili, ki ponuja veličastni razgled na Pontsko gorovje. Hiša je na koncu ozke ulice, ki zavija v vas Maral in deluje kot hostel. Z lahkoto rečemo, na koncu ozke ceste, ki zavija, ampak veliko težje se je dejansko povzpeti po tej cesti. Če ob prihodu v hostel vprašaš, ali je to konec poti te bo odgovor presenetil. Pravzaprav je toliko stvari, ki jih je

71 potrebno gledati, ko se pelješ po cesti skozi gore v avtu, da sploh ne opaziš kako težko je voziti po tej poti. Vse dokler ne stojiš na verandi hiše in si dobro ogledaš cesto, ki si jo prevozil. V tistem trenutku se vprašaš kako si uspel priti do sem. Ampak, je vredno? Vsekakor. Brez dvoma. Predvsem, če je polna luna in je gospa Nermin že pripravila čaj. Gospa Nermin in gospod Hamdi imata štiri hčere in številne vnuke. Poleti imata v svoji hiši v vasi Maral goste, torej imata hostel. Gospod Hamdi je bil rojen leta Osnovno šolo je obiskoval v svoji vasi. Takrat je vsaka vas imela svojo osnovno šolo. Njihovi učitelji so bili diplomanti Vaškega inštituta. Po nižjih razredih osnovne šole je nadaljeval šolanje v Borçku in kasneje je postal učitelj. V Camili je začel poučevati med letom Nekoč so živeli točno v tej hiši. İmel je osem sorojencev. V hiši je živelo 17 ali 18 ljudi. Nato je nekaj časa delal v Rize in služil vojaški rok. Med služenjem vojaškega roka je vojake učil pisati in brati. Ta vaja učenja nepismenih vojakov branja in pisanja med obveznim služenjem vojaškega roka je bila imenovana šola Ali. Po odsluženim vojaškim roko se je vrnil v Camili in 12 let delal kot učitelj ter vzgojil svoje otroke. Pove nam: S svojo prvo plačo sem plačal šolske stroške za svoje brate in sestre. Poleti sem delal v gozdu, da sem še zaslužil nekaj zraven in tega ne obžalujem. Pravi, da je tako pomagal svojim bratom, da so lahko šli v šolo. Gospod Hamdi ima svetel obraz in civilizirane manire, je toleranten, vljuden, prijazen in prefinjen. Zelo prijazen je do svoje žene, svojih gostov, ravnatelja, učiteljev in drugih. Ko govori o svojih hčerah, vnukih, zemlji, kjer je rojen, vzgojen in je služil vojaški rok, govori z ljubeznijo in spoštovanjem. V Camili so zgradili osnovno šolo za višje razrede osnovne šole s pomočjo združenja ustanovljenega leta Trenutna zgradba šole je bila zgrajena leta 2003 in internat je bil zgrajen leta Po upokojitvi je preživel sedem mesecev in pol na leto v Camili, preostanek leta pa v Istanbulu. Ta kraj je bil vedno enak Gospod Hamidi pravi, da je bil ta kraj vedno enak. Nadaljuje: Glavno cesto so izboljševali zadnjih 25 let in jo še vedno niso končali, kljub temu, da je v celoti dolga le 40 kilometrov. Do izpred dveh ali treh let smo cesto lahko uporabljali zgolj med sedmo uro zjutraj in sedmo uro zvečer. Pred tem, ko sem še učil, je bila cesta zaprta osem mesecev na leto. Ni bilo elektrike. Bilo je približno 3000 prebivalcev, 14 šol in nekje med 27 do 28 učiteljev. Ker je bila cesta zaprta, učitelji niso mogli hraniti zalog za osem mesecev. Zalog jim je zmanjkalo aprila. To je težko načrtovati. Tudi v trgovini ni bilo več hrane. Drug drugega so podpirali v hišah, to je bila harmonija. Vsi smo potrebovali drug drugega. Na primer zdravnik je bil splošni zdravnik. Ko je kdo moral v bolnišnico, se nas je zbralo sto in smo šli skupaj. Mislili smo si, kaj če se bi to zgodilo meni? To je bilo združevanje spodbujeno zaradi narave... V dokumentarcu o Machahkeli je bil zelo stari moški, ki je rekel, da prepeljejo po osem do deset pacientov vsako leto. Ni lahko živeti, ko neko drug umira. Tako pač je. 71

72 Ko primerja današnje čase s časi, ko je učil, pravi: Danes imamo samo eno šolo, takrat smo jih imeli štirinajst. Vsaka soseska si je zgradila leseno šolo. Trenutno tukaj živi samo 1200 prebivalcev. Število prebivalstva se je zmanjšalo. Takrat sem imel 60 učencev. Sedaj število učencev iz šestih vasi v vseh razredih, do vključno osmega, ne sme presegati sto učencev. Ob zaključku šolanja smo jih hoteli poslati pisati izpit ampak le ta je bil v Trabozonu in cesta je bila zaprta. Kdo jih bo peljal? Ena družina je imela otroka, ki je bil zelo pameten, zelo uspešen. Rekli so, da bodo otroka poslali pisati izpit le, če jih jaz peljem v mesto. In sem jih peljal. Vsako leto smo peljali otroke v Borçka, Artvin, Tarbozon, da so lahko pisali izpit. Krava ima varuško! Gospod Hamdi je premišljen, želi sočustvovati z učitelji v Camili in pravi, da so težke razmere s katerimi se soočajo krive, da učitelji ne dajo pobude. Pravi: Učitelji se morajo počutiti kot doma. To je regija, kjer manjkajo številna udobja in zato potrebujejo razumevanje. Včasih sem nastanil učitelje pri sebi doma. Ob vikendih so morali učiti dodatne tečaje, da so se otroci lahko več naučili. Če tukaj ne poskrbite za učitelje, bodo nesrečni. Moraš jim dati les za gorivo, prostor za spanje, da lahko uživajo v svojem delu. Če to narediš, bodo učitelji delali in učenci bodo dobili primerno izobrazbo. Učitelji bodo nezadovoljni, če jim grelnik ne bo delal ali če ne bodo ob vikendih imeli postreženega obroka. Kar gospa Nermin postreže za večerjo, je nadvse okusno. Dišeči kruh naravnost iz pečice in zaporedje jedi. Najprej juha, nato piščanec, riž, fižol, krompir in jogurt. Dvonadstropna hiša je obdana z gozdom saj so hiše v Maral (kot tudi posod drugje v Camili) zgrajene daleč narazen druga od druge. To ni tako kot v velikih mestih kjer je edina stvar, ki te ločuje od sosedov tanek zid. Zato je tukaj, ko slišiš nekaj zunaj hiše, velika stvar. Vidimo dva mladeniča, ki prihajata po poti navzdol. Izgubila sta svoje krave in jih iščeta. Vprašata, ali smo jih videli, ampak odgovorimo, da jih nismo. Gospod Hamid gleda v smeri kamor gresta in pravi: Tam na vzhodu je gruzijska meja. Včasih niso dovoljevali tujcem priti sem. Morali so dobiti dovoljenje s strani posadke. Tudi lokalni prebivalci so morali dobiti dovoljenje. V območju 600 metrov zračne meje je bilo prepovedano vojaško področje. Sedaj je to 100 metrov. Včasih je vojak stal na straži ob vhodu v Camili (600 metrov od meje). Preveril je vsakega, ki je prišel v Camili. Moral si imeti dovoljenje ali identifikacijsko številko uradnika, da si lahko prišel v Camili. Med pogovorom ugotovijo, da telica gospoda Hamdi sledi dvema osebama, ki sta prej iskala svoje krave. Tokrat gre gospod Hamdi iskati svojo telico in jo kmalu pripelje nazaj. Postanem radoveden in vprašam kaj se zgodi s kravo pozimi, ko oni odidejo. Kdo skrbi za kravo? Gospod Hamdi v smehu 72

73 odgovori, da so sedaj v visoki družbi ter, da ima njihova krava varuško. Pove mi, da je na drugi strani vasi neka družina, kateri da kravo v varstvo preko zime, da skrbijo zanjo. Tukaj ne potrebuješ denarja! Če pohajkuješ od vasi Camili do vasi Efeler in se na kratko ustaviš med potjo, ugotoviš, da se je težko pogovarjati ob zvoku deroče reke. Na tej cesti lahko potrkaš na vrata hiše in si sprejet kot od boga poslan gost. Hiša je velika, zelo velika in vrt, ki jo obdaja, je še večji. Petkrat ali desetkrat večji kot hiša. Je jesen, vreme je lepo in je veliko dela na vrtu. Vsi so na vrtu in vsi so zaposleni z nekim delom na vrtu. Starejša gospa je razsula lešnike pred sabo in jih pobira ter jih daje na stran. Vprašam, kaj počne. Pove, da čisti lešnike in odstranjuje slabe lešnike. Vprašam, ali bo slabe vrgla stran. Odgovori mi: Zakaj pa bi jih vrgla stran? Uporabila jih bom kot gorivo. 73

74 Ima dve hčeri. Pove, da sta odšli iz Camili, ampak jo občasno še obiščeta. Reče: Poglej, tukaj je veliko dela. Potrebno je pregledati lešnike, obrati sadje, potem še fižol, kumare in živali za katere je potrebno poskrbeti. Nadaljuje z razvrščanjem lešnikov v tišini. Vprašam jo: Kako preživite, če živite sami? Odgovori: Jaz ne potrebujem denarja. Imam hrano in gorivo. Občasno odnese svoje pridelke na tržnico, da zasluži nekaj denarja. Nič odpadkov! Preko vzporedne ceste prispemo do potoka Efler, katerega je mogoče slišati vse do vasi Efler. Če pogledamo z verande hiše, lahko na koncu ozke ceste vidimo leseno hišo, ki na prvi pogled izgleda neskončna. Misliš, da je nemogoče priti tja gor, ter da so tiste hiše bile zgrajene prej, ko hribi še niso bili tako strmi, a bi se motil. Tam je tudi hostel in ta ozka, ovinkasta cesta vodi do hiše na tistem oddaljenem vrhu hriba, ki ga gledamo. Sedaj smo v drugem morju gozdov v Pontskem gorovju in tokrat še bližje oblakom. Postaneš zasanjan v tem hostlu, obdanem z verando z vseh strani. Vzdrževanja hostla je v teh krajih profesionalno. Gosti se lahko odločijo za visokogorske izlete, koncerte, ljudske plese ali planinarjenje. Kadarkoli pa obiščemo hišo v dolini Camili, se srečamo s prošnjo, da ostanemo na večerji. Takšno prošnjo je težko zavrniti. Večerja je sestavljena iz tega, kar je dal Bog gostiteljem; od vroče in omamno dišeče koruzne juhe, velikega pladnja krompirja pečenega v peči, piščanca, polnjene paprike in vse do kumaric. Takemu obroku sledi svetlo rdeči čaj. 74

75 Zgodi se ponovno. V roki držim papirnat robček in iščem, kam ga lahko odložim. Gospod Fehmi, lastnik hostla reče, da ga naj vržem stran. Vprašam: V koš? Odgovori: Tukaj nimamo smeti in zato nimamo košev za smeti. Ostanke pojedo kokoši in krave. Kartona in kartonastih škatel tukaj ni, ker ni nič vnaprej pakirano. Uporabljamo steklene kozarce, ki se lahko ponovno uporabijo. Nimamo plastike. Ostalo, razen tega, če imamo, če je kdaj kakšen nenavaden odpadek, ga preprosto vržemo stran in izgine. Potem začnem razmišljati o mestnih ljudeh, ki potrebujemo posebno izobraževanje, da se naučimo, kaj je to recikliranje, katere materiale je možno reciklirati, kako odstraniti odpadke, katere barve zabojnik je za katere smeti, kam odnesti smeti, ki se nam zbirajo doma... Trgovina V Camili je trgovina nasproti šole. Ob vstopu v trgovino vidim nekaj, kar ne bi pričakoval, trgovka je mlada dama. Lepa, vesela, prijazna dama. Gospa Hatice (Hatice Akınay) vodi trgovino skupaj s svojim možem. Sta mladoporočenca. Njen mož dela tudi kot turistični vodič. Ko vprašam, kateri izdelki so najbolj prodajani, odgovori: Večina otroci kupujejo čokolado in sladkarije in ženske kupujejo stvari za gospodinjstvo. Če nisi kupec, ozaveščen glede blagovnih znamk, lahko v trgovini najdeš skoraj vse, kar potrebuješ. Lahko te celo opomni na živila iz otroštva. Se spomniš tistih piškotov, ki so jih prodajali v veliki pisani škatli in so se prodajali posamezno. Prav tako je potrebno omeniti, da gospa Hatice prodaja tudi slasten med iz Camili. 75

76 Življenje v Machakheli je sproščeno, naravno, mirno in skromno, kot rezultat prilagajanja naravi. Prebivalci tega območja so marljivi ljudje, polni življenja. Za mestne ljudi, ki živijo svoja življenja, odvisni od številnih kablov in žic, ki jih obdajajo, bi bilo življenje v Machakheli izvedljivo zgolj kot začasni pobeg iz mesta, saj mestno življenje onemogoča zadovoljstvo s tem, kar ponuja narava. Nimamo veliko časa. Prav tako nimamo veliko narave. Kratek čas, ki ga preživimo doma, ga preživimo tako, da gledamo življenja drugih ljudi. Vrvež vsakdanjega življenja povzroči, da pozabimo tudi naše bližnje. Življenje si napolnimo s tem, kar nam številni kabli in žice ponujajo in nimamo časa razmišljati o tem kaj zaužijemo. Za mnoge bi bilo življenje v Camili kot življenje v televizijski oddaji. Za prebivalce Camili je življenje, ki ga gledajo na televiziji oddaja. Njihova življenja pa so zanje resnična. V Camili ne slišiš pogovorov o televizijskih oddajah ali akcijskih junakih. Vprašanje je, če se zavedajo, da je vendar vsak izmed njih junak? Koruzni kruh, jogurt in med Koruzni kruh, jogurt in med so štiri besede, ki simbolizirajo življenje na način, ki spoštuje to, kar narava ponuja. Bi morali omejiti to razumevanje med človekom in naravo, to cenjenje življenja in vsega, kar narava nudi, na posebna območja biosfernih rezervatov? V umetno ustvarjenih okoljih, kot je mesto, ljudje nimajo enakih vrednot in enake zgodovine kot prebivalci biosfernega rezervata. Kako torej omogočiti način življenja, ki podpira trajnostni razvoj? Kako naj ljudje začnejo ceniti naravo, skrbeti za naravo in varovati, kar narava nudi? Kako naj ljudje ohranijo kulturo, tradicijo, preteklost in prihodnost? Ali ni načina, ki bi omogočal življenje v mestu in kljub temu ohranjal lekcije naučene iz življenja v Camili? Ali ni mogoče se opomniti, da smo tudi mi del narave, brez tega, da se odpovemo kakovosti življenja, tehnologiji in razvoju? Zagotovo je zadovoljstvo in sreča vseh, da lahko hranimo labode v parku polnem dreves po tem, ko zapustimo svoje blokovske pisarne, da lahko vzgajamo kumarice v sadovnjaku malega kraja v bližini našega velikega mesta ali pa da uporabljamo sončne kolektorje za vodo... Ne bi smelo biti tako težko po tedenskem izletu v Camili postaviti pod vprašaj nekaj izmed naših življenjskih navad in upoštevati naravo, katere del smo tudi mi, v vsakdanu, ki ga oblikujemo... Ne bi smelo biti težko razumeti, zakaj prebivalci Camili cenijo svojo naravo, med, koruzo, grozdje in ceste, ki so pet mesecev na leto zaprte... Potrebno je ceniti ljudi okoli nas tudi, če ne ličkate koruze z njimi v jesenskem večeru, ker si delimo skupno prihodnost... Obiskati manj nakupovalnih središč ob vikendih in raje izkoristiti za sprehode v park ali celo za opazovanje ptic... Poskusimo ceniti vrednost vode, ki teče iz naših pip in si predstavljati, da je to ista voda, ki so jo nekoč pili dinozavri... 76

77 77

78 EKSKURZIJA: KRAJ KJER ŽIVIM: JAZ - MOJE MESTO - SVET prof. dr. Gaye Teksoz 1. Naslov aktivnosti Kraj kjer živim: jaz- moje mesto- svet; Izlet za občutenje kraja 2. Učni cilji Prepoznavanje elementov narave, kulture in socialnega okolja. Prepoznavanje povezav med elementi. Prepoznavanje povezav med elementi okolja in rabo tal, virov, človeško aktivnostjo in naravnim sistemom. Odkrivanje novih zgodb po katerih živimo v literaturi, tako lokalni kot tudi tisti iz drugih krajev in časov. Razvijanje občutka za kraj v kontekstu zgodovine, podnebja, kulture, sociale in naravnih virov. Spraševati se o kulturnih zgodbah o povezovanju človeška in okolja. Prepoznavati, da imajo vse pokrajine svojo zgodbo, ki je socio-kulturna in ekološka. Prepoznavanje osebnih povezav z okoljem. Ponovni premislek o življenjskih navadah v lokalnem okolju, državi in svetu glede na lekcijo iz zgodbe. 3. Vsebina ekskurzije Učenci bodo šli na sprehod v območje, ki sledi začrtani poti (pot bodo učenci dobili pred izletom). Pot naj bo sestavljena tako, da zajema več naravnih in umetno narejenih krajev kot so: vodna telesa, gozd, park, zgradbe, nakupovalni center, restavracija, itd. Čas za sprehod naj ne presega ene ure. Med sprehodom naj učenci prepoznajo in zapišejo elemente okolja (žive in nežive stvari). Lahko si vzamejo vzorce (listje, prst, kamenčke, itd.). Učence se prosi, da naredijo zemljevid in s tem vizualizirajo okolje z njihove perspektive. Lahko uporabijo prej zbrane vzorce. Učenci morajo zbrati podatke o: Značilnostih kraja (zgodovini, naravi, rabi človeka, živih stvareh, neživih stvareh, današnjem stanju in uporabi v prihodnje). Spremembi rabe tal, kulturi in naravnih strukturah. 4. Ocenjevanje/ razprava in rezultati Z uporabo elementov okolja, ki so jih prepoznali, naj učenci narišejo mrežni diagram, ki prikazuje povezave med temi elementi. Med risanjem mrežnega diagrama se od učencev pričakuje, da predvidevajo prihodnje rabe območja. Kaj se zgodi, če nadaljujemo z rabo okolja, kot je današnja? Moramo uvesti kakšne spremembe v zvezi z rabo, da ohranimo prostor za prihodnje generacije? Razprava in ocenjevanje ekskurzije temeljita na naslednjih rezultatih: Rezultat 1: Seznam prepoznanih okolijskih elementov. Rezultat 2: Zemljevid z elementi prepoznanimi med izletom. Učence se med izletom spodbuja, da stvari fotografirajo ali/in rišejo, kar vidijo na zemljevid. Rezultat 3: Mreža, ki prikazuje povezave med elementi ter interpretacija vpliva teh povezav na mestno okolje. (Učence se spodbudi, da vključijo sebe v mrežo in odgovorijo na vprašanje, kako lahko povezave vplivajo na mestno okolje, regijo, državo in planet?) Rezultat 4: Recept za tradicionalno jed, ki izraža odnos med človekom in naravo na danem območju (na primer, jed narejena iz zelenjave ali sadnja, ki rastejo na območju). 78 Predlog za ocenjevanje Naloge Možno število točk Prepoznavanje okolijskih elementov: toliko 25 elementov kolikor je le možno (Rezultat 1) Zemljevid (Rezultat 2) 25 Izdelava spletnega diagrama (s čim več 25 možnimi povezavami) (Rezultat 3) Recept (Rezultat 4) 25

79 Naslednje točke, povzete iz Baker, M. (2005). Landfullness in adventure based programming: Promoting reconnection to the land. Journal of Experiential Education, 27 (3), , je pri tej dejavnosti dobro imeti v mislih: 1. Globoko zavedanje: 2. Interpretacija zgodovine območja 3. Občutenje prostora v sedanjosti 4. Povezovanje z domom Zavedanje o tem, kaj se dogaja na določenem območju. Kje sem? Kaj me obdaja? Kdo me obdaja? Interpretacija kulturen in naravne zgodovine območja. Kako se je to območje spreminjalo skozi zgodovino? Kdo je živel na tem območju? Kaj je bilo na tem območju? Kakšno je bilo to območje pred stotimi leti? Zakaj je ta kraj edinstven? Kaj ta kraj pomeni zame? (Lahko razumemo pomen, ki ga posamezniki pripisujejo kraju: socialni, okoljski, politični, itd.) Povezovanje območja z domom. Kdaj določen kraj postane dom? Kdaj nek kraj postane dom? 5. Povezovanje z globalnimi vprašanji Lahko bi se pogovarjali o trenutni rabi zemljišč (vpliv današnjih dejanj, možne nevarnosti, težave pokrajine, itd.). Razmišljanje o trajnostni rabi zemljišč v prihodnosti. 79

80

81 Življenje v vremenskem svetu: ponovna povezanost kot pot k trajnosti

82 Življenje v vremenskem svetu: ponovna povezanost kot pot k trajnosti. Avtor Arran Stibbe, ekološki jezikoslovec, Univerza Gloucestershire. e-pošta: astibbe@glos.ac.uk Januar 2017 Ta dokument je bil izdelan v javno dobro in se lahko uporablja, deli in reproducira za različne namene uporabe. Dokument je bil izdan kot del projekta Erasmus + ME WE WHOLE pod vodstvom Gaye Teksoz, Middle East Technical University (Turčija). Univerze Gloucestershire (UK) pod vodstvom Paul Vare, Tim Morgan, Jessica Iubini-Hampton, Arran Stibbe, Gideon Capie in Ocean Sparks. Evropska komisija in Turška nacionalna Agencija podpirata izdajo te publikacije. Za vsebino publikacije je izključno odgovoren avtor. Komisija ni odgovorna za uporabo kakršnih koli informacij, ki jih vsebuje publikacija Turška nacionalna Agencija ( 82

83 P r e d g o v o r Preden se izgubijo v virtualnem svetu ali odidejo v širni svet, morajo študenti pozorno in kritično preučiti, kaj se skriva pred njihovimi domačimi vrati (DeLind and Link). To je zbirka gradiv za pomoč učiteljem pri različnih področjih vključevanja trajnosti v njihovo učno prakso. Materiali o trajnosti so po navadi pusti, ker so abstraktni, neosebni ter polni žargona in nepovezanih dejstev. So razočaranje, predvsem zato, ker smo v času, ko želimo naslednje generacije ponovno navdušiti in jih odvrniti od nezdrave prehrane, moderne tehnologije ter nakupovanja in jim pomagati, da se povežejo z življenjem v naravnem svetu okoli njih. Zato imajo ti materiali drugačen pristop, imajo pristop resnične zgodbe, ki je oseben, konkreten in razmišljajoč, saj avtor raziskuje ponovno povezanost z naravnim svetom kot bistven korak k trajnostnemu razvoju. Poudarek je predvsem na vremenu, saj je ta pogosto pozabljen vidik naravnega sveta v okoljskem izobraževanju, ki daje poudarek predvsem na abstraktno podnebje ali bolj konkretnemu, kot so živali, rastline in gozd. Vreme je nekaj posebnega, saj ga lahko občutimo direktno na naših telesih v lokalnem okolju, je pa hkrati tudi del velikega globalnega sveta, ki se spreminja zaradi človekovih dejavnosti. Skozi zavedanje vremena lahko študentje pridobijo nov vidik razmerja med človekom, lokalnim okoljem, svetom ter kako se bo moral ta odnos spremeniti, če bomo želeli vzpostaviti bolj trajnostno družbo. Zgodba je zapisana predvsem za učitelja, ampak je primerna tudi za učence višjih letnikov srednje šole ali študente. Zgodba je razdeljena na odlomke, ki so več ali manj samostojni deli tako, da jih je možno brati v različnem vrstnem redu. Učitelji lahko vzamejo izvlečke iz pisnega dela in jih uporabijo kot bralni material za študente. Le ti lahko služijo kot spodbuda za razpravo ali kot model za raziskovanje sveta. Nekateri izseki se lahko uporabijo pri jezikovnih predmetih, nekateri pri geografiji ali naravoslovnih predmetih, nekateri pri filozofiji ter nekateri pri državljanski vzgoji. Splošno razumevanje ter spretnosti, ki jih ti materiali želijo razviti, so pomembni za učence na vseh področjih in vključujejo: a) Razmišljanje o odnosu med človekom, vremenom, prostorom in svetom. b) Analizo dnevnih besedil, ki razkrivajo, kako ta besedila vplivajo na naše razmišljanje o vremenu. c) Kritično analizo oglaševanja, ki razkriva, kako je v oglaševanju vreme uporabljeno kot spodbuda za nakup oglaševanega izdelka. d) Odkrivanje novih vidikov vremenskega sveta skozi literaturo, vse od Angleškega pisanja o naravi do Japonskih haikujev. e) Razumevanje povezave med časom, preživetim v lokalnem naravnem okolju, ter zdravjem in dobrim počutjem. f) Varovanje lokalnih zelenih površin za sedanje in naslednje generacije. g) Razumevanje problematike socialne pravičnosti pri dostopu do zelenih površin. 83

84 Te spretnosti delujejo zelo ozko in so zelo specifične ter vsekakor predstavljajo le majhen skupek vseh spretnosti, potrebnih za prispevanje k trajnostni družbi (Stibbe 2009). Kljub temu te spretnosti prispevajo k širšim spretnostim bistvenim za trajnostni razvoj: razkrivajo zgodbe po katerih se v življenju ravnamo in iščejo nove takšne zgodbe. Zgodba se začne z JAZ, torej z osebnim raziskovanjem vremenskega sveta in kritično analizo besedil, ki oblikujejo naš odnos do vremenskega sveta. Zgodba se potem premakne k MI, torej k stiku z družino in skupnostmi v vremenskem svetu, ki skupaj pridelujejo hrano in varujejo lokalne zelene površine za prihodnje generacije. Zaključek povzame širši pogled na svet, ljudje, ki so med sabo povezani drug z drugim ter z rastlinami, živalmi, gozdovi in rekami znotraj vremenskega sveta in imajo veliki vpliv na meteorološke in ekološke sisteme, od katerih je odvisno življenje. Uvod To je zgodba o vremenu in svetu in o tem, kako to nista dve ločeni stvari. Skupaj sestavljata vremenski svet, nenehni vrtinec neviht in cvetlic, vetra in dreves, sonca in trave, dežja in lisic, megle in človeka. Že od nekdaj so ljudje živeli v vremenskem svetu, občutljivem na spreminjajoče vzorce vročine, mraza, svetlobe, vetra, dežja in oblakov na nebu ter temu vzporednih življenjskih dogajanj pod nebom, na svetu, ko spomladi zacvetijo cvetlice, pšenica začne zoreti in listje spremeni bravo, preden odpade. Vreme je od nekdaj nekaj pomenilo. Pomenilo je razliko med tem, da si jedel ali bil lačen, da si pil ali bil žejen, da si živel ali zmrznil. Pomenilo je, da si cenil lepoto narave v njenih menjavajočih ciklih svetlobe in teme, dežja in sonca, zime in poletja. Šele sedaj se v industrijskih državah umikamo iz vremenskega sveta v virtualni svet interneta in video igric, umikamo se v pokrite nakupovalne centre, v zaprti prostor pred televizijske zaslone in klimatizirana stanovanja ter hiše. Nevarnost je, da postanemo odrezani od življenja in živega sveta okoli nas, ki ga predstavljajo zračni tokovi, ptice, žuželke, cvetlice, sončna svetloba in dež, ki vsi skupaj ohranjajo življenje. Življenje v vremenskem svetu pomeni preživljanje časa na prostem, cenjenje sveta in stalno spreminjajočega vremena namesto preživljanja časa v zaprtem prostoru in čakanja na svetel, sončen in vroč dan. To pomeni ohranjanje zdravja in dobrega počutja, učenje iz narave in ustvarjanje povezav med lokalnim vremenom, podnebjem in prihodnostjo naše vrste. 84

85 Skozi ponovno povezavo z vremenskim svetom se lahko naučimo življenjskega sistema na način, ki se ga ne moremo naučiti iz knjig, blogov ali televizijskih programov. Preživljanje časa na prostem, v naravnem okolju, je izraz človeške narave, saj smo se razvili na prostem v zelenem okolju in naša telesa so oblikovana za gibanje, gledanje in zaznavanje v okolju. To je delovanje v sožitju s tem, kdo smo. Psihiatri in zdravstveni strokovnjaki potrjujejo, da to vodi do zdravja in dobrega počutja. Ampak to še ni vse. Naturalistična pisateljica Kathleen Jamie je nekoč dejala:»ko stopimo ven in pogledamo gor nismo več majhni nepomembneži v stroju kapitalizma. To je najpreprostejše dejanje odpora in prenove.«ko gremo iz hiše na prosto, gledati premikanje cvetlic v nežnem vetriču, uživamo brez da bi zapravljali denar, brez prispevanja h gospodarski rasti, brez tekmovanja, brez porabljanja izdelkov in brez uničevanja narave. To nas lahko celo vzpodbudi k varovanju okolja, ne le tistega okoli naše hiše, ampak globalnega okolja, saj se v nas poraja želja, da pomagamo zagotoviti nadaljevanje življenja ekosistemov na našem planetu. Lahko bi tekali vzdolž podeželske poti ali v bližnjem parku v gosti megli, ob poslušanju petja skritih ptic ter opazovali oblike dreves, ko se jim približujemo. Vendar gospodarske rasti željni družbi, v kateri živimo, je ljubše tekanje v klimatsko hlajenih telovadnicah na tekaški stezi, da iz naslonjača gledamo televizijske programe polne oglasnih sporočil ali pa, da gremo na nakupovalni izlet v pokrito nakupovalno središče, saj vse to prispeva h gospodarski rasti. Ne obstaja niti en reklami oglas, ki bi oglaševal užitek preživljanja časa na prostem v družbi prijateljev in družine v lokalnem okolju. Vse reklame so usmerjenje v oglaševanje izdelkov, ki jih je možno kupiti. Uživanje na prostem, izven naše hiše in popravljanje uničenega čajnika, šivanje oblačil, vzgoja sadja in zelenjave ali prostovoljna pomoč drugim, so dejanja upora sistemu, obsedenim s tekmovanjem in izmenjavo denarja. Val Plumwood nas opomni, da ponovna očaranost nad krajem, kjer živimo, ni dovolj. Našo pozornost preusmeri na t. i. dežele senc, kraje po svetu, kjer ljudje za proizvodnjo izdelkov, ki jih kupujemo, delajo dolge delovnike za minimalno plačilo v okolju uničenem s strupi in kemikalijami. Območje, kjer živimo, je čudovito ravno zaradi teh dežel senc. Trajnost je široka mreža, ki mora ponovno očarati z lokalnim okoljem za boljše počutje, učenjem o naravnih sistemih in alternativah za prehrano. Prav tako ta mreža potrebuje globalno zavedanje, kako lahko naša dejanja vplivajo na druge dele sveta. Če imamo dostop do zelenih površin, jih moramo ceniti, preživljati čas na njih, jih varovati, ampak si hkrati prizadevati za pravično družbo, da bodo lahko vsi imeli dostop do življenjskih povezav z njihovim lokalnim okoljem. In vreme je tisto, ki nas lahko razveseli in očara s sončnim žarkom, oblakom polnih oblik, vzorcem v dežju, prečudovito megleno stezo, ampak vreme lahko tudi ubija. Niso podnebne spremembe tiste, ki ubijajo, ampak vreme, saj so poplave, suše, hurikani in neurja bolj pogosti in intenzivni zaradi segrevanja ozračja. Če pozorno opazujemo, lahko vidimo spremembe okoli nas, saj se ptice prej vračajo, cvetlice začnejo cveteti ob nenavadnem času, imamo neprimerljive vročinske vale ali poplave, leta brez snega in teden arktičnega mraza. Življenje v vremenskem svetu nam omogoča, da cenimo obdobje holocena s svojim prijetnim podnebjem, ki omogoča življenje ljudem in ostalim živim bitjem že zadnjih let. Ti drobni namigi nas opominjajo, da se to obdobje počasi zaključuje. Jaz sem ekolingvist, kar pomeni, da že več let analiziram besedila, vse od Japonskih haikujev, Britanskih pisanj o naravi, revij o življenjskem stilu ter učbenikov za ekonomijo. V vseh primerih preučim ali nas besedilo (in širši diskurz o katerem govorijo) spodbudi k spoštovanju in skrbi za okolje ali k uničenju okolja. Na primer, Japonski haikuji spodbudijo natančno opazovanje in globoko spoštovanje preproste narave okoli nas, medtem ko nas učbeniki za ekonomijo ter reklamni oglasi spodbujajo h kopičenju nepotrebnih in okoljsko škodljivih izdelkov. Pred kratkim sem napisal knjigo Ekolingvistika: jezik, ekologija in zgodbe, ki jih živimo, kjer sem analiziral široko zbirko različnih vrst besedil. Presenetljivo so bila najbolj zanimiva besedila tista o vremenu, o zelo običajni in vsakodnevni stvari, sem si mislil. Opazil sem kako v britanskih vremenskih napovedih samo ob najmanjši možnosti za vlago v obliki oblaka, megle ali pršenja obravnavajo le 85

86 to negativno (»vdor oblakov«,»nevarnost megle«) ter kako to oglaševalci izkoristijo za prodajanje»sončnih počitnic«za pobeg od dolgočasnega britanskega vremena. Spoznal sem, da je zgodba o sončnem vremenu dobra ter, da so vse druge vrste vremena slabe, globoko vtisnjena v britansko kulturo in ustvarja konstantno nezadovoljstvo o naravnem svetu v katerem živimo, z izjemo nekaj sončnih dni. Tujci se pozdravljajo z»grozen dan je, ne?«ko oblak pokrije sonce in pade nekaj kapljic življenjsko pomembne vode na izsušena tla. Zaradi te zgodbe ostajamo v zaprtih prostorih, pred televizijo ali odletimo na sončne počitnice namesto, da bi uživali v vremenskem svetu, ki nas obdaja skozi spreminjajoče letne čase. Začutil sem, da je nekaj zelo pomembnega o vremenskem svetu, ki združuje vprašanje o trajnosti in o tem, kaj pomeni biti človek. Čeprav knjiga zajema vrsto vprašanj sem za naslovnico izbral sliko navadnih dreves v meglici, da namigujejo o lepoti preprostega vremena. To je osebna zgodba o mojih poskusih ponovne povezave z vremenskim svetom z neposredno interakcijo s svojim lokalnim okoljem ter tudi skozi analizo vremenskih napovedi, vsakodnevnih pogovorov, pesmi ter knjig o vremenu. Na naslednjih straneh bom tekel po poljih, ki bodo uničena zaradi gradnje velikih novih stanovanjskih nepremičnin, poskušal bom spodbuditi lokalno skupnost, da skrbi in varuje zelene površine in poskušal razumeti kako kulture oblikujejo naše zaznavanje vremena. Cilj je, da prikažem primer nekoga preprostega (sebe), ki se ukvarja z nekimi zelo preprostimi dejavnostmi, kot je tek po zelenih površinah na območjih okoli hiše v vseh vremenskih razmerah, branje in razmišljanje o pisanju o naravi in začenja pridobivati nekaj dragocenega od narave. Naučil se bom nekaj o sebi, svetu, ki me obdaja ter kako besedila, ki nas obdajajo v vsakodnevnem življenju, vplivajo na naše dojemanje. Imam jasno in vnaprej zastavljen namen za poskus prispevanja k trajnosti. Pojem trajnost je pogosto zlorabljen, saj se ga uporablja za širok spekter, celo za povečevanje gospodarske rasti v že bogatih državah, tako, da je ta pojem potrebno uporabljati skrbno (in z malo sramežljivosti). S pojmom trajnost mislim na boljše počutje ljudi ter blaginjo različnih vrst, hkrati z varovanjem ekoloških sistemov, od katerih je odvisno življenje. V nekaterih revnih državah to pomeni spodbujanje gospodarske rasti na kolikor se da čisti način. V državah, ki že imajo preveliko potrošnjo to pomeni veliko zmanjšanje te potrošnje in bolj pravična delitev virov tako, da imajo vsi dovolj za preživetje. Bolj pozitivno gledano trajnost pomeni ponovni razmislek o družbi, ki temelji na konkurenci in potrošništvu ter iskanje novih poti do dobrega počutja brez pretirane potrošnje in rabe virov. Za doseganje tega je potrebno ponovno povezovanje z okoljem v katerem živimo, spoštovanje živega sveta, ki nas obdaja, spoštovanje fizičnega sveta ter spoštovanje raznolikega in spreminjajočega sveta. To bo zahtevalo tudi bolje razumevanje povezav med lokalnim in globalnim okoljem, saj je treba uporabiti isto razumevanje in skrb za okolje okoli nas tudi za svet na katerem živimo. Ne velja več»misli globalno in delaj lokalno«ampak»misli lokalno in poveži lokalno z globalnim ter ukrepaj«. Upam, da bodo bralci to, kar sem tukaj napisal, jemali kritično in uporabili, kar je koristno ter to uporabili kot odskočno desko za svoje potovanje v povezovanje z vremenskim svetom, prilagajanje svojemu lokalnemu okolju, zavračanje idej s katerimi se ne strinjajo in jih nadomestili s svojimi. 86

87 Sončne počitnice Je začetek junija in pravkar sem se vrnil s»počitnic«. Te počitnice so bile hoja in tekanje, torej počitnice v naravi, na privlačni destinaciji zelenih polj v bližini moje hiše in so trajale skoraj eno uro. Kratke, a izpolnjujoče. Zajci so se skrili v živo mejo, ko sem tekal mimo, galebi in vrane so letali nad mojo glavo, morje zlatic se je raztezalo proti oddaljenim drevesom in divje cvetlice kalijo tukaj ali tam, kjerkoli želijo: naprstec, gozdne krebuljice, navadni svinjak, modri glavinec, spominčice ter črna detelja. Statusni oblaki so zastrli nebo z vzorci bele in sive barve, odsevali difuzno svetlobo, ki je bila nežna za oči in kmalu vse pod sabo osvetljevali brez sence. Rad bi rekel, da so ta območja, polja okoli moje vasi, atraktivna in popularna destinacija, ampak srečal sem samo eno drugo osebo in to je bil starejši moški, ki je sprehajal svojega psa. Kje so bili vsi? Z malo brskanja po internetu sem ugotovil, da so skoraj vsi v moji vasi in Angliji odšli na sončne počitnice. Te počitnice vključujejo dolgo vožnjo do letališča, parkiranje, prerivanje v vrsti, tlačenje najprej v letalo in potem na avtobus in na koncu prihod na prenatrpano plažo, kjer se sedi pod žarečim soncem, ki povzroči sončne opekline kot dokaz, ki se ga lahko prinese domov, o tem kako čudovite počitnice so bile. Seveda pretiravam. Kar sem res našel med brskanjem po internetu, je zelo jasen vzorec jezika v časopisu ter turističnih letakih, ki ljudje spodbuja k nezadovoljstvu z vremenom ter jih spodbuja, da odletijo v tople kraje iskat sonce. Besedi sonce in sončno sta razpršeni po angleških spletnih straneh, pojavljata se celo neposredno v imenih nekaterih spletnih strani: sunshine.co.uk, sunshineholidaysltd.co.uk, lowcostsunshine.co.uk, justsunshine.com in sunshineholidayscornwall.co.uk. Na spletni strani Thomasove sončne počitnice se beseda pojavi 23 krat v besedilu s 504 besedami. To je očiten primer prekomerne uporabe določenega besedišča, kot bi temu rekli jezikoslovci. Do pretirane rabe besedišča pride, ko se beseda uporabi nenormalno pogosto in s tem daje vtis pretiranega prepričevanja, ki nakazuje, da je nekaj problematično ali sporno. Besedi sonce in sončno se pojavljata (ležita v bližini) pozitivnih pridevnikov, kot so eksotični, odličen, najljubši, fantastičen, popolni, idealen, popularen in svetovno znan. V nasprotju s tem je vreme bližje domu ter v okolici Anglije predstavljeno negativno kot: Ste naveličani mokrih poletij in ledeno mrzlih zim? Privoščite si odmor od tradicionalnega Angleškega vremena in pobegnite na eno izmed naših destinacij, kjer so celo leto sončne počitnice. (Thomason počitnice) 87

88 Spraševanje bralca ali je naveličan mokrih poletij in ledeno mrzlih zim predpostavlja, da so poletja v Angliji mokra (kar je sporno, saj je po navadi veliko suhih dni) ter, da so zime ledeno mrzle (kar je zopet sporno, saj je le nekaj dni dejansko mrzlih ali sneženih). To prav tako namiguje, da so mokri in hladni dnevi nekaj, česar so bralci naveličani in s tem to idejo zasidrajo v bralčeve misli. Druge turistične agencije in časopisi prav tako predstavljajo angleško vreme negativno na različne lingvistične načine: Naveličani zimske Anglije? Tukaj je deset destinacij kjer boste najverjetneje našli prijetnejše temperature. (Telegraph) Ko se mrzle, dolge noči vlečejo se poletje zdi še bolj oddaljeno ampak v Orlandu se zabava na soncu nikoli ne konča. (The Sun) Jesen je fantastičen čas, da odletite nekam na sončno. Ni potrebno iti daleč, da najdete boljše vreme od Angleških oblakov. (Homeaway) Zima v Angliji je lahko depresivna izkušnja; nizke temperature, sivo nebo in žled vas lahko zadržujejo v zaprtih prostorih več dni. (Goeuro) Prvi namiguje, da so temperature v Angliji neprijetne. Drugi ustvari močan kontrast med negativnim terminom»vleči«in pozitivnim terminom»zabava«. Tretji namiguje, da je nekaj narobe s oblačnim vremenom. Zadnji povezuje negativna čustva, depresijo z mrazom, sivino ter žledom. Vsi ti uporabljajo problemski okvir, da ustvarijo»težavo«(grdo vreme) in ponudijo»rešitev«(počitnice). Nekatere spletne strani in časopisi predstavljajo sončne počitnice kot obliko pobega, saj angleško vreme prikazujejo negativno kot neke vrste zapor: Ali želite pobegniti od žalostnega angleškega vremena na neverjetne poletne počitnice? (Opodo) Čas je, da začnete načrtovati svoj pobeg iz Anglije to zimo. (Skyscanner) pobegnite od nezanesljivega angleškega vremena. Obstajajo druge države in kraji kjer je sonce bolj predvidljivo. (lastminute) Pobegnite od sonca in pustite dež za sabo. (Mirror) Saga potovanja govorijo o soncu kot o zdravilu za hladno angleško zimsko vreme, kar povzroči, da je angleško vreme predstavljeno negativno kot oblika bolezni. V nasprotju s tem so sončne počitnice predstavljene kot oblika zdravila. Seveda bi lahko še in še razlagal, ampak je vzorec že zdaj jasen. Časopisi in turistični letaki z uporabo številnih jezikoslovnih sredstev, kot je pretirana raba določenih besed, kolekcija, uporaba nasprotij ter predpostavljanje ustvarjajo močno zgodbo. Zgodbo o tem, da je sončno vreme fantastično dobro medtem, ko je mrzlo, deževno in oblačno vreme slabo. Slabo vreme (po krivici) je povezano z Anglijo medtem, ko je sončno vreme povezano z oddaljenimi počitniškimi kraji. Namen le tega je, da se bralec počuti nezadovoljno s krajem, kjer živi ter nenehno spreminjajočim vremenom v svojem kraju, da zato kupi počitnice na soncu. Ja res je lahko mrzlo pozimi, ampak potovanje v Španijo za en teden je ekstremna, draga in samo začasna rešitev v primerjavi z nakupom toplega plašča v trgovini z oblačili iz ponovne uporabe. 88

89 Te počitnice so ekološko gledano destruktivne zaradi uporabe goriva pri prevozu, ekološkega odtisa hotelov in velike potrošnje. Še ena stvar, ki bi nas ob tem morala skrbeti je, da takšne počitnice trajajo zgolj teden ali dva medtem, ko lahko v zelenih površinah okoli doma uživamo skozi vse leto in pri tem nam spreminjajoče in raznoliko vreme nudi številne možnosti in dejavnosti. Ta težava nas pripelje do ključne težave kapitalistične družbe, v kateri živimo. Nihče nima dobička, če se ljudje zastonj dobro počutijo v svojem lokalnem okolju. Zaradi tega ni gospodarske rasti, čeprav so ljudje bolj zdravi in srečnejši. Posledično ni reklamnih oglasov, ki bi opisovali čudovite kraje in izkušnje, ki jih nekdo lahko doživi v svojem lokalnem okolju. Reklamni oglasi so usmerjeni zgolj v počitnice na soncu. Turistične agencije so spremenile nekaj, kar je po navadi zastoj, torej vreme, v sončne počitnice, ki jih lahko prodajo strankam. Časopisi, ki služijo od oglaševanja, so začeli širiti ta vzorec. Vendar ta vzorec je mogoče razbiti s kritičnim zavedanjem o tem, kako oglaševanje in časopisi uporabljajo jezikovna sredstva za posredovanje zgodb o nezadovoljstvu in nas s tem spodbudijo, da škodujemo okolju. S kritičnim zavedanjem pride tudi možnost, da se upremo tem zgodbam tako, da jih poudarimo in pokažemo, kaj je njihova težava. Še bolj praktičen način upora proti tem zgodbam je, da gremo na počitnice na katerikoli bližnjo zeleno površino. Vremenski svet Pozabili smo že na vreme. Tim Ingold zapiše:»pri poudarjanju oblik pokrajine so zanemarili tok medija, v katerem so. Krajše povedano- pozabili so na vreme«. Govori o filozofih in psihoterapevtih, ampak to se prav tako nanaša na nekatere okoljevarstvenike in do neke mere se nanaša na vse nas. Preveč preprosto je misliti na okolje kot zgolj na vse trdne materiale na Zemlji; drevesa, rastline in živali, ob tem pa pozabiti na bolj prehoden in spremenljiv zrak, svetlobo, temperaturo in vlago. Na vreme ne smemo gledati ločeno od sveta kot zgolj medij obstoja, ampak kot temelj za obstoj. To je lahko tudi eden izmed razlogov zakaj je vreme pogosto videno kot neprijetnost ali motnja: mraz, megla, veter, dež in oblaki vplivajo na našo mentalno sliko o trdnem svetu predmetov in živih bitij. Raje kot, da prilagodimo našo mentalno sliko, počakamo, da to mine in ostanemo v hiši dokler se veter ne umiri in preneha deževati. Raje čakamo, da lahko zopet vstopimo v svet v katerem živimo kot, da bi šli ven v vremenski svet v katerem dejansko živimo. 89

90 Uradno je Tim Ingold antropolog, ampak njegove spekter dela je širši. Raziskuje odnos med živimi bitji in okoljem v povezavi z antropologijo, arheologijo, umetnostjo in arhitekturo. Je filozof, saj raziskuje globoko vprašanje o tem, kaj pomeni biti človek, ampak ne zavzame svojega vidika zgolj po tem, kaj prebere in razmišlja, ampak tudi po interakcijah z domorodci v arktičnem krogu. Prav Ingold je ustvaril izraz vremenski svet. Zame Ingold ni zgolj antropolog in filozof, ampak je čarovnik. Njegove besede me zaustavijo in povzročijo, da povsem na novo začnem razmišljati o nekaterih vidikih sveta, ki sem jih imel za samoumevne. Kot na primer poti. Vsako jutro tečem po polju v bližini moje hiše po poti, ki so jo naredili ljudje s hojo po tej isti poti še pred menoj. Mi smo torej»poteptali zemljo in ustvarili oziroma spremenili vzorec rasti rastlin«(stran 128). Najprej sem mislil, da so poti na površini, ampak Ingold vztraja, da so poti»označene v površino in niso na površini«(stran 127) in pravi: Poti so bolj zračni pojav kot zemeljski. Oblikujejo jih živa bitja, ljudje ali živali, ki morajo dihati zrak, ko hodijo po zemlji. Torej pot ni le vtisnjena v zemljo, ampak je vtisnjena tudi v tokove vetra in vremena (str. 130). In ko razmišljam o tem, je pot, ki je bila zgolj na tleh neuporabna za nas, pot more biti istočasno na tleh in v zraku. Ljudje in živali, ki hodijo po poteh imajo prav tako dvojni obstoj:»živo telo, ki diha je istočasno telo na zemlji in telo v zraku«(str. 122). Tudi rastline naredijo most med tlemi in zrakom, saj rastejo v tla in ne na tleh, ker njihove korenine prodrejo globoko v zemljo, medtem ko njihovo steblo in listi plapolajo v zraku in šelestijo v zračnih tokovih. Na začetku polj, ki sem jih to pomlad od blizu opazoval, je zaplata divjih rastlin. Ko se je vreme ogrelo, sem opazoval, kako so rastle kimaste neprave hijacinte in tem so se kasneje še pridružili vijolični cvetovi koprive. Ko so hijacinte odcvetele, so se odprli osatu podobni cvetovi glavinca, nato pa še regrat, spominčice, zlatice, črna detelja in naprstec. Začel sem razmišljati ali so cvetlice del vremena. Cvetlice cvetijo, ko so temperatura, vlaga in sončna svetloba ravno prave in se zaprejo, ko pade noč, uspevajo ali uvenijo, odvisno od dežja in vročine. Lahko bi rekli, da se odzivajo na vreme, ki je za njih zunanje. Ampak tudi rastline vplivajo na vreme. Rastline črpajo vodo iz zemlje, kjer gre v njihova stebla in na koncu ta voda gre v ozračje (proces transpiracije). V deževnih gozdovih se to dogaja do te mere, da deževni gozdovii ustvarjajo svoj dež in s tem spreminjajo vreme in si zagotovijo lastno preživetje. Na Japonskem vremenske napovedi vključujejo fronto cvetenja češenj, ki sledi valu cvetenja češenj in se pomika proti severu v aprilu mimo južnih otokov Kyushu do Tokia in na koncu doseže severni otok Hokkaido. Zdi se torej, da so cvetlice del vremena oziroma, da vreme in svet nista dva ločena sistema, ampak en vremenski svet. Po isti logiki so tudi ljudje del vremenskega sveta saj se dežniki odprejo, ko dežuje, plašče si oblečejo, ko padejo temperature, drža se spremeni in tudi jezik se spremeni, ko se za mračen in deževen dan pojavi beseda grozen. Ljudje prav tako spreminjamo vreme z vplivom naših dejavnosti na podnebje, čeprav na žalost vplivamo tako, da zmanjšujemo možnosti našega preživetja namesto, da bi jih povečevali. Ljudje, cvetlice, rastline, drevesa, kamenje, poti, megla in dež so del enakega vremenskega sveta, čeprav se tega vedno ne zavedamo in ne cenimo tega dejstva. Ingold je napisal, da: Tudi prebivalci hiper-sodobnega mesta se morajo povezati z vremenom, kljub njihovemu trudu, da ga izženejo iz klimatiziranih, umetno osvetljenih, steklenih stavb, kjer se lahko temperatura regulira (str.131). Enkrat sem srečal Tima Ingolda in sem ga vprašal, ali misli, da smo šli predaleč v naših poskusih, da preženemo vreme z našega sveta ter ali se moremo ponovno povezati z vremenskim svetom. Brez obotavljanja je iskreno povedal, da bi se morali ponovno povezati z vremenskim svetom. 90

91 Vremenska napoved Niso si turistične agencije izmislile zgodb, da je sončno vreme dobro ter, da so vse ostale vremenske razmere slabe, čeprav so pa spodbujale in širile to zgodbo. Ampak zgodba ima globje korenine kot samo to, izvira iz osrčja angleške kulture. Ko se tujci srečajo, se pozdravijo z:»lepo vreme, ne?«(pozdrav zgolj, ko je vroče in sončno) ali z:»grozno vreme, ne?«(pozdrav, že ob slutnji megle, dežja ali oblakov). Morda imajo tujci različna politična ali verska prepričanja, ampak ena stvar, ki je vsem skupna, je prepričanje, da je sonce dobro in dež slab. To je prepričanje, ki je v mislih mnogih ljudi v Angliji. Spomnim se, kako sem preživel dolg dan v zadušljivi sejni sobi, ob razpravi o nečem abstraktnem v strategiji učenja. Ko je bil končno čas odhoda domov, se je že mračilo in je rahlo pršilo, kar je bilo vidno zgolj pod ulično svetilko.»o kako grozno,«je rekel moj sodelavec Phil ko sva zakorakala na večerni zrak. Želel sem mu razložiti kako osveženo, okrepljeno in živo se počutim, kako je večurno sedenje v zaprtih prostorih v nasprotju z razvojem naših teles in kako je človek ustvarjen, da se svobodno giblje na svežem zraku in občuti nežen vetrič ter dežne kapljice na svoji koži. Mislim, da sem rekel:»phil, a ni nekaj čudovitega v tem po dolgem sedenju v tisti sobi?«za trenutek je Phil pogledal okoli sebe skozi drugačne oči in rekel:»ja, je,«ter nadaljeval:»ampak je še vedno grozno.«in odšel s spuščeno glavo proti svojemu avtu. Zgodba, da je samo sončno vreme dobro, je bila pregloboko zakoreninjena v njegovih mislih, da bi lahko videl dež drugače, kot nekaj slabega. Zgodba, da je samo sončno vreme dobro, je tako razširjena, da jo lahko smatramo kot zgodbo, ki jo živimo v Angliji. Zgodbe, ki jih živimo, so načini gledanja na svet, ki obstaja v mislih številnih ljudi v določeni kulturi in se pogosto pojavi v vsakodnevnih besedilih, ki nas obdajajo, vse od pogovora s prijateljem, do vremenske napovedi. Včasih so koristne, včasih škodljive in nevarne. Zgodba, da je samo sončno vreme dobro, je lahko škodljiva, če ljudje zaradi tega prenehajo uživati v kraju, kjer živijo, jih večji del leta odmika od narave in spodbuja, da potujejo z avti, gredo nakupovat v nakupovalna središča, pobegnejo v virtualni svet ali odletijo na sonce. Poleg vsakdanjih pogovorov je zgodba, da je zgolj sončno vreme dobro, najbolj promovirana v navidezno nedolžnih in jezikovno preprostih vremenskih napovedih. Vremenske napovedi nikoli ne govorijo o dežju kot o nečem osvežujočem, poživljajočem ali življenjsko potrebnem. O dežju govorijo zgolj, kot o razočaranju ter neprijetnosti. 91

92 Moje zanimanje za vremenske napovedi se je pričelo nekaj let nazaj v času dolgega vročinskega vala. To so bili trije tedni žgočih temperatur v juliju, ko sem se počutil utrujenega vsak dan in me je težila pripeka sonca, ki je žarelo nad mojo glavo in ramena vsakič, ko sem stopil iz sence hiše. Hrepenel sem po dežju, ki ne bi poživel le mene, ampak tudi ovenele rastline in ptice, ki so hrepenele po tem, da si namočijo krila v luže. Presenetilo me je, kako je vremenska napoved to vročino in sonce opisovala kot nekaj pozitivnega. Tukaj je tipičen primer takšne napovedi iz najbolj vročega dne v tistem vročinskem valu: Vreme bo fantastično in za jutri je karkoli imate v načrtu na prostem bo potekalo po načrtih, saj bo čudovito sončno vreme z visokimi temperaturami zelo majhne možnosti dežja tako, da lahko rečemo, da bo sijajen vikend (lokalna vremenska napoved, BBC Points West). Vzorec je jasen: vroče, sončno vreme je pozitivno (fantastično, čudovito) in vse ostalo je negativno. Lahko se opazi nakazovanje v tem, da bo vse lahko potekalo po načrtih, da bi lahko kakršnokoli drugo vreme uničilo načrte, zato je posledično dež tveganje namesto dobrodošla in privlačna možnost. V času vročinskega vala sem spremljal vremenske napovedi in zapisal vse izraze, ki so jih uporabili pri govorjenju o različnih vrstah vremena. Ugotovil sem, da je suho in sončno vreme predstavljeno pozitivno z uporabo besed, kot so dobro, prijetno, lepo, čudovito, najboljše, fantastično, prečudovito, spodobno, perfektno, in odlično. Vse ostale vrste vremena (megleno, oblačno, deževno, nevihtno, mračno, vlažno, vetrovno, mokro, dolgočasno in sivo vreme) so bile opisane negativno. Besede, ki opisujejo nekaj, kar je v bistvu povsem normalno angleško vremensko stanje, so bile skoraj komično negativne. Ena napoved je uporabila medmet ojej:»ojej, veliko oblakov «in s tem nakazala popoln obup. Prihaja dežni naliv in prihaja kuga oblakov kot, da je to nekakšna bolezen. Oblaki se bližajo, vztrajajo in so nadloga, kot da so najstniki, ki ne naklepajo ničesar dobrega. Čustva se vpletajo, v primerih kot»na žalost bo Škotska malo deževna«(medtem, ko Anglija uživa v čudovitem vremenu z temperaturami blizu 30 C) in je nekaj deževnih kapljic opisanih kot razočaranje. Nizka obalna megla in dež so opisani kot grožnja. Ko je končno nastopil vročinski val in potem obilno deževje, je vremenska napoved to opisala kot grdo vreme. Ko pogledamo bližje, lahko opazimo, da je vse, kar je v vremenski napovedi opisano negativno, povezano z vodo (oblaki, dež, megla in vlažnost) ali temačnostjo (dolgočasno, temačno, sivo vreme). To kaže na globok kulturni strah pred vodo in temo. V zvezi s trajnostjo je to zaskrbljujoče, saj je 60 % človeškega telesa sestavljenega iz vode in smo, kot vsa druga živa bitja na svetu, odvisni od vode za preživetje. In glede teme- vsekakor je več časa temno, dolgočasno in sivo, kot je svetlo in sončno, predvsem v Angliji. Ta kulturni strah pred vodo in temo nam lahko večji del leta onemogoči uživanje v svetu, v katerem živimo in vremenska napoved bi lahko bila kriva za podžiganje tega strahu. 92

93 Tekanje v vremenskem svetu»še en čudoviti dan brez možnosti dežja.«ko sem sedel in se potil pri vročini 33 C sem spoznal, da je vremenska napoved napačna. Tudi jaz nisem vremena napovedal pravilno, ampak ta napoved me ni uspela obvarovati oziroma ni obvarovala gledalca. Vremenska napoved je predvidevala, da sem jaz oseba, ki misli, da je sonce dobro ter, da sovražim meglo, dež in oblake. Skrbi me, ker vremenska napoved nenehno predpostavlja, da je sonce dobro ter, da je kakršno koli drugo vreme slabo in posledično tudi gledalci takšnih napovedi začnejo misliti tako. Zato sem se odločil, da naredim nekaj nenavadnih raziskav. Preveril bom pravilnost vremenskih napovedi tako, da bom pozorno poslušal napoved in potem šel tekati po poljih v okolici moje hiše v vseh vremenskih pogojih. Vreme bom izkusil neposredno na svojem telesu in pozorno zaznaval, kakšen je občutek določenega vremena in ga primerjal s slikami v vremenski napovedi. Če bo v napovedi napovedan»temačen in žalosten začetek dneva«bom preveril ali je temu res tako brez opazovanja vremena, ampak, da vreme občutim in preverim če se ob tem počutim razočaran. O svojih izkušnjah bom pisal blog, kjer bom primerjal točnost vremenskih napovedi in jih primerjal z drugimi viri, kot je na primer pisanje o naravi kjer pisatelji pišejo o megli, ki se kotali s hribov v spoštljivih barvah in za njih megla ni neprijetnost. To je (na nek način) resna raziskava, ampak načrtovani izid je osebno odkritje samega sebe, kraja, kjer živim in narave človeka ter sveta v katerem živimo. Nekaj izidov bo bolj praktičnih, na primer boljše zdravje in dobro počutje brez potrošnje, nekaj kar je nujno potrebno za trajnost. Morda bo to, kar se bom naučil o sebi, spodbudilo druge, da raziščejo svoj odnos z vremenskim svetom in zato sem se odločil, da to zapišem. Sedaj gledam ta blog v svojem dnevniku o vremenskem svetu in iščem začetek raziskave. Iščem in iščem in končno najdem začetek raziskave, 9. september Torej je od tega že skoraj dve leti, čeprav so vmes vrzeli, ko nisem pisal (ampak sem pa tekal). Vidim, da mi je bilo na začetku težko vstati iz postelje ob 6:30 v jutranji svetlobi in mrazu ter prisiliti svoje telo, da teče. Ampak prvi dan, 9. september sem že začel svoje potovanje. Napisal sem: 93

94 Mirna svetloba jutranjega teka, hlad v zraku. Bilo je videti kot sonce, ampak je bila polna luna, ki je bila zelo nizko, skrita za tankim oblakom. Bil je hlad in rahla meglica nad tlemi, ena za drugo je iz megle gledala živa meja. Težka rosa na tleh je pokazala vse pajkove mreže in moje noge so postajale mokre. Tekel sem mimo visoke koruze in mokri listi koruz so se dotikali moje majice. Malo sem trznil zaradi hladnih listov, ampak ni bilo neprijetno, ali pa sem vsaj sam sebe spomnil, da ni neprijetno. S tekom se je moja pozornost preusmerila, saj je potreba po zraku zahtevala vse. Ko sem pričel teči v ritmu, se je moja pozornost zopet preusmerila na svet. Edina misel, ki sem jo imel takrat, ali pa jo imam sedaj je, ali je to ta kraj, ki je bil tam zunaj vsako jutro medtem, ko sem jaz bil v postelji. Ob vračanju sem zagledal svojo udobno hišo, ki sem jo sedaj videl kot del nečesa večjega. Začutil sem, da bi moral živeti v tistem nečem večjem, namesto samo v svoji hiši. Morda je to nekaj večjega vremenski svet in je hiša del vremenskega sveta, ampak samo majhen del le tega. Občutek imam, kot da se je nekaj spremenilo, čeprav je za mano komaj prvi dan. Vremenska napoved za tisti dan je bila»rahlo hladen pričetek dneva, zjutraj bo še meglica in megla, ampak kasneje bo jasna slika, saj se obeta čudovit sončni dan«. Napove je bila napačna. Napačna v smislu, da je bil pozitiven poudarek na jasnem (jasna slika) in soncu (sončni dan) in negativni poudarek na meglici in megli, kot da to ne more biti nekaj dobrega. Ampak meglica in megla sta bili lepi in dobri. Napisal sem, da se je nekaj spremenilo, ko sem prišel domov in to je bilo zaradi lepote meglice in megle, lune in dreves, občutka, da sem živ in tekanja po vremenskem svetu. Spoznanje, da je to bilo tam zunaj že ves čas, tam, ampak jaz tega nisem opazil in da me bo to čakalo zunaj naslednje jutro, in vsako jutro. Naslednji dan, 10. septembra, je vremenska napoved govorila o invaziji oblakov. Uporabljena je bila negativna beseda za meglo»zadrževati«. Nato so rekli:»upamo, da bomo dobili nekaj sonca.«zjutraj sem s sabo vzel svoj fotoaparat, stari Nikon Coolpix, ki je bolj igrača, kot pravi fotoaparat, ampak je kljub temu bil z mano že na mnogih avanturah. 10. september,

95 Ob prihodu domov sem želel naložiti sliko in ob tem ugotovil, kako nemogoče je ujeti neko izkušnjo v ravno in kvadratasto sliko. To je bila izkušnja, ko sem v isti megli, kot drevesa in trava, lahko jih vonjam in diham, pri čemer so v širokem razponu te izkušnje tudi žive meje in drevesa. K tej temi se pogosto vračam, torej kako nemogoče je ujeti izkušnjo preživljanja časa na prostem v vremenskem svetu v besedi ali sliki. Slišim ptičje petje v grmu in ko strmim, vidim v senci obrise ptic, ki letijo s stebla na steblo. Želim ujeti ta trenutek. S fotografijo? Nemogoče. Z besedami? Prav tako nemogoče, ker je bilo nekaj čudovitega v tem, kar sem videl in tega vsega niti približno ni mogoče opisati z eno samo besedo čudovito. Iskal sem med vsemi najbolj nadarjenimi pisatelji in pesniki o naravi in nekateri uspejo približno opisati vremenski svet, ampak nihče ga ne opiše popolnoma. Zato je pomembno biti tam zunaj v vremenskem svetu in to neposredno izkusiti, ne samo na internetu, televiziji, v knjigah, na slikah ter revijah to gledati. Ker sem vsako jutro hodil ven ob istem času sem lahko prvič opazoval debeljenje in tanjšanje lune. Ob gledanju lune pred tem sem jo videl zgolj kot polno luno, pol lune ali le njen majhen del in nikoli nisem videl vseh faz lune. Prvi dan, ko sem pričel tekati, je bila polna luna in motna, saj je bila za oblaki. Naslednji dan je bila svetla in okrogla na modrem nebu, nato zopet opazno manjša, nato sem zopet opazil zgolj delčke lune skozi oblak in nato je lune bilo le tri četrtine, nato samo pol in nato je ni bilo skoraj nič več. Pričel sem se učiti imena luninih faz: mlaj, prvi krajec, ščip, zadnji krajec. Kasneje sem se pričel učiti še imena oblakov: cirusi, altostratusi, kumulonimbusi. Kasneje, nekje spomladi, sem se naučil imena travniških rož. Opazoval sem travnato pot, ki vodi do polj in videl hijacinte, spominčice, koprive, krebuljico, glavinec, črno in belo deteljo, regrat in zanimivo poimenovan navadni svinjek. Ampak vedno so imena manj kot resničnost. Pojem zadnji krajec in sličica svetle lune na temnem ozadju, ki je prikazana na internetu, ne more prikazati resničnosti lune tam zgoraj, ko iztegujem vrat in se oblak postavi za trenutek pred luno, nežna monokromatska svetloba sveti na drevesa okoli mene in me spremlja izza žive meje, ko tekam. Vremenska napoved je napovedala žalostno sivino za začetek dneva, ampak jaz sem opazil, da nebo ni nikoli sivo. Nebo je spreminjajoči vrtinec barv, od vseh odtenkov sive in bele, ko se oblaki debelijo in tanjšajo, včasih so celo modri ali rožnati, ko se odpirajo in zapirajo. Jaz nikakor nisem žalosten. Začel sem gledati v vremenski dnevnik Gilberta Whita, da lahko vidim njegove misli o vremenu na isti dan 30. oktobra leta 1786 je zapisal:»dober sivi dan. Ledine zasičene z vodo in polne trave.«besedna zveza dober sivi dan bi bila dandanes smatrana kot oksimoron, popolno nasprotje. Ob bližanju zime postaja postopoma temneje, ko zjutraj grem od doma. Stvari ponoči izgledajo zgolj drugačne in ne hujše. Vidijo se zvezde. Ob prikazni podobnemu orisu jelena ob njegovem teku po poljih pričnem drgetati, kar se podnevi nikoli ne bi zgodilo. Zapisal sem:»ko sem šel mimo žive meje na polje, sem videl tri jelene teči stran v senco. Bili so drobni in so izgledali kot psi, ampak njihov tek je bil bolj podoben nebeškemu lebdenju.«če pričnem teči zjutraj ob temi, to pomeni, da ujamem prve jutranje žarke in beli sij ob oddaljenih drevesih, oris oblakov, ki nastajajo in potem, včasih ti oblaki svetlo gorijo v barvah sončnega vzhoda. 95

96 6. november 2014 Vremenska napoved za 6. november 2014 je rekla, da bo malo oblačno, ampak se bo nebo lepo razjasnilo. S sabo sem vzel fotoaparat in si zadal misijo, da bom pokazal, kako lepi so lahko oblaki ter, da ni potrebno čakati, da se razjasni za uživanje svetlega neba. Opazil sem, da vremenske napovedi pogosto skupaj z oblaki izrazijo željo, da izginejo namesto, da bi spodbudili gledalce, da se ustavijo in uživajo v različnosti in lepoti oblakov namesto monotone modrine neba. Še nekaj drugih primerov je bilo:»upam, da se oblaki razblinijo.veliko oblakov je, ampak k sreči se tu in tam pokaže svetloba.danes je bilo oblačno, ampak upam, da bo jutrišnji dan prinesel nekaj sonca.«vsaj Gilbert White je cenil oblake. Tretjega novembra je zapisal:»čudoviti oblaki in nebo!!«z dvema klicajema. Vsak dan tečem po isti poti, ampak nikoli ni monotono ali dolgočasno, saj se ves čas nekaj spreminja. Počasne spremembe, ko se zima poslavlja in se začnejo pojavljati in veneti cvetlice. In hitro, iz minute v minuto, sekundo po sekundo se spreminja vse, ko se oblaki pomikajo nad mojo glavo ali lisica prečka mojo pot. Zapisal sem: Danes sem močno začutil, kako edinstvena je vsaka izkušnja vremenskega sveta. Bilo je toplo, predvsem je bil topel veter, ki namiguje na dež, črna linija oblakov v ospredju in beli ter rožnati oblaki sončnega vzhoda v ozadju. Ko sem hodil, se je linija črnih oblakov vila nad mojo glavo, bili so neustavljivi in pričelo je deževati, ko sem pričel tekati. Trenutek čakanja ter iskanja zavetja je hitro izginil in pojavil se je občutek vedrine in veselja, da sem živ, ko sem tekel skozi dež in postajal vedno bolj moker. Opazil sem, da lahko v dežju in vetru slišim in vidim drevesa okoli sebe. Vzorec dežnih kapljic in šelestenje listov so odgovor na dež in vetrič na mojem obrazu. Moji čuti se prilagodijo novemu dojemanju sveta. 96

97 Seveda je bila vremenska napoved v povezavi z dežjem skoraj vedno negativna, na primer: močan naliv; številne nevihte se bodo pojavile proti večeru; skrbi nas lahko v petek, ko se bodo pojavile počasno premikajoče nevihte. Tisti»mi«in»mi smo lahko zaskrbljeni«me skrbi, saj vključuje gledalce in jih (in mene) vključuje kot, da smo vrsta ljudi, ki jih skrbi malo dežja. Ko tečem dobim nove ideje, misli, ki so ravnokar prispele v moje misli z vzorcem dežja ali zvokom vran. Zavedam se stvari, kot je ta, ko sem gledal oblake, ki so postali rdeči in zlati ob robovih: Zavedam se, da se počutim, kot drugačna oseba v različnih vremenih, ko tekam v zori in dež pada na moj obraz ali ko stojim pod žgočim soncem. In morda res sem takrat drugačna oseba. Prav tako sem se zavedal, da sem v življenju videl zelo malo sončnih vzhodov, ker sem zmerom zjutraj še spal ali preverjal elektronsko pošto, namesto da bi bil zunaj na prostem. Če sem drugačen človek v različnih vremenskih pogojih potem sem morda omejeval krog ljudi, ki bi lahko bil, ko sem prespal sončne vzhode. Nekoč je John Ruskin zapisal:»sonce je izvrstno, dež je osvežujoč, veter nas okrepi, sneg je razburljiv. Ni ničesar takega, kot je slabo vreme, so samo različne oblike lepega vremena.«ruskin je morda res malo pretiraval. Ni vsak trenutek v vremenskem svetu užitek. Trda toča, ki je padala na moj obraz, je bila presenetljivo boleča, mraz je kmalu prodrl skozi moje tekaške čevlje in moja stopala so bila kot kocke ledu. Pogosto se pojavijo praktične težave zaradi vremena. Precej nepraktično je biti celoten premočen na poti v službo ali pa, da začnejo športni copati plesneti. Ali pa malo bolj resno gledano je lahko vreme problematično zaradi poplav, suš in vročinskih valov nastalih zaradi klimatskih sprememb, ki bodo postali vedno bolj drastične in življenjsko ogrožajoče. O svojem tekanju v vremenskem svetu lahko rečem, da mi je to prineslo izkušnje, ki so izboljšale moje počutje in mi pomagale, da sem spoznaval samega sebe in svet okoli sebe. To mi je prineslo pozitivne izkušnje o zelo širokem spektru vremena in ne le v ozkem spektru, ki je hvaljen v vsakodnevnem pogovoru in vremenskih napovedih. Če sem imel v svojih mislih zaradi angleške kulture strah pred temo in vodo, sem ga pregnal. Sedaj se z veseljem podam v dež zjutraj ob 6:30 in se veselim občutka, da sem živ in da sem eno z vremenskim svetom. Angleško pisanje o naravi 97

98 V svojem članku Hrepenenje po oblakih - more čudovito vreme biti dobro? je Mădălina Diaconu kritizirala, kar imenuje ''revno modro nebo - miselnost, ki temelji na široki potrošnji turističnih destinacij na dolgih razdaljah''. Pravi, da je problem v tem, da imamo radi suho sončno vreme, ker nam dovoli, da ignoriramo vreme in normalno opravljamo druge stvari, kot je transport, šport ali prostočasne dejavnosti, saj te dejavnosti niso povezane s cenjenjem raznolikosti spreminjajočih se vremenskih pogojev okoli nas. Prav ta raznolikost, ki izpolnjuje naše globoke psihološke potrebe za spremembe v življenju in življenje v raju z neskončnimi sončnimi dnevi, bi se izkazalo kot monotono in dolgočasno. Diaconu poziva k estetsko odsevnemu odnosu do vremena, saj le to vpliva na umetnost, literaturo in znanost in s tem odkriva poetičnost slabega vremena in zanimanje za tisto, kar je osnova za povprečne vremenske pogoje (Diaconu 2015). Povedano drugače, v Angliji je zgodba, da je zgolj sončno vreme dobro vreme tako globoko zakoreninjena v kulturo, da je to zgodba, ki jo živimo. Moramo se zavedati teh zgodb, jih jemati s kančkom dvoma in če najdemo v njih težavo, moramo poiskati novo zgodbo, ki jo bomo živeli. Najboljši kraj za iskanje takšnih zgod je literatura. Zadnjih nekaj let sem bral sodobno angleško pisanje o naravi kot pomoč pri gledanju vremena okoli sebe skozi oči drugih ljudi, ljudi, ki gredo v vremenski svet in ga raziskujejo z občutkom čudenja in spoštovanja. Oni gredo na dež, v temo, v meglo in so v popolnem nasprotju s sporočilom svoje kulture našli v naravi nekaj čudovitega. In ne samo to, našli so tudi način izražanja tega, kar so našli v živo prozo, ki razkriva bistvo njihovih izkušenj bralcu. Seveda ne morejo ujeti celotne izkušnje v besedah, ampak lahko nas spodbudijo, da gremo na prosto in sami raziščemo svet okoli nas, se mu približamo na nov način in odkrijemo nova odkritja. Nočni sprehod: potovanje v osrčje narave (Nightwalk: a journey to the heart of nature) je knjiga, ki jo je napisal Chris Yates in je najbolj znan po zagovarjanju ribištva, kot načina zbližanja z naravo. V prej omenjeni knjigi se ne ukvarja z ribištvom, temveč raziskujeta naravo ponoči.»ta večer bodo ribniki in jezera skakala, ampak jaz bom drugje.«(str. 6). Yatesov opis njegovega potovanja od mraka do zore, od njegovega vrta čez hribe in gozd, se upira globoko zakoreninjenemu strahu teme, ki je tako močno zakoreninjen v angleško kulturo. On trdi, da je možno v temi videti stvari, ki jih ni mogoče videti podnevi.»ponoči ni bilo nikjer ljudi ampak (samo) različna bitja, vsako bitje je vsakdanjo opravljajo svoje stvari, celoten skrivni svet je oživel v nemoteni temi.«(str. 15). Prav tako trdi, da je možno videti znane stvari v novi luči:»všeč mi je, kako je moj znani okoliš spremenjen v poltemi ob sprehajanju po tem okolišu. «(Str. 10). Ob sprehajanju po senčnih hribih in gozdovih je srečal jelene, ptice, drevesa, hribe, gozd in reke. Hkrati se intenzivno zaveda vremena in govori o tem, kako» je en oblak oblikovan v nejasno ribo in se je premikal proti jugu (str. 5)«, kako» breze nemirno drhtijo v nočnem vetriču (str. 28)«. Govori tudi o subtilnem in kompleksnem prepletanju tokov:»hladen zrak se spušča s hribovskih vrhov, topel zrak se dviga iz dolin (str. 28).«In način, kako se luna dviga visoko v notranjosti doline obdana z»modrikasto meglo«(str. 46). On ne raziskuje samo sveta ponoči, ampak tudi vremenski svet ponoči. Pozitivnost, ki jo Yates namenja vremenskemu svetu, prihaja delno iz podrobnih opisov prizorov, zvokov in vonjev okoli njega. Samo njihova omemba kaže, da so omembe vredni in posebni na neki način, na primer: 98

99 Vse ob grebenu nad menoj je bilo v trdni neosvetljeni silhueti: v srce oblikovan glog, mlad jesen, številni grmički osata in nenazadnje pet parov zajčjih ušes (str. 23). Z omembo svetlobe in oblik namesto objektivnega opisa (bil je glog, drevo, osat in zajci) Yets postavi bralca v njegov položaj, kako gleda gor proti grebenu in vidi orise drugih živih bitij. In tisto, kar to pisanje ustvarja, je postavitev bralca v običajni prostor in vzbuja pozitivne občutke o tem, da so tam in jih spodbuja, da sami gredo tja in doživijo podobno izkušnjo. Yates ne poda zgolj podrobnega opisa, ampak poda tudi močne leksikalne enote (skupina besed z enakega področja življenja) o mitih, čarovniji in veri. Nekaj primerov:» jelen z rogovi je izgledal rahlo nerealističen, kot mitski potomec iz časov, ko je to bil en veliki srednjeveški gozd «(str. 24)» grivar začne gruliti in ponavlja svoj znani nežno zveneč slogan; fascinantni zvok v tistem okolju «(str. 46)» čarobna svetloba, opojni zrak «(str. 24)» v tem, kako se ptič pojavi iz čistega nočnega neba, je nekaj čudežnega.«(str. 29) Yetes se z uporabo teh močnih in pozitivnih besed upira kulturni zgodbi o tem, da je temno slabo in jo nadomešča s tem, da je temno lahko dobro, celo zelo dobro. Nočni vremenski svet prikaže kot kraj občudovanja in skrivnostnosti, namesto kraja, od koder se umikamo z zastiranjem zaves. Nova izkušnja, ki jo je mogoče doživeti v temi, prispeva k raznolikosti in pestrosti, potrebni za zadovoljno življenje na način, ki ne zahteva nakupa svetlečih novih stvari ali potovanja v oddaljene kraje. Zgodba o tem, da je tema lahko dobra, je torej koristno nasprotje zgodbi o tem, da je samo sončno vreme dobro v zgodbah, ki jih živimo. To kar Chris Yates narediti za temo, naredi Melissa Harrison za dež v svoji knjigi Dež: štirje sprehodi v angleškem vremenu (Rain: four walks in English weather). Sprehaja se po Wicken Fenu, Shropshire, Darent Valley in Dartmooru v štirih letnih časih in ugotavlja, da je dež lahko neprijeten, ampak tudi čudovit. Ne samo to, odkrije tudi, da ima dež vlogo pri ustvarjanju tega, kdo smo kot človeška bitja. Yates in Harrison skupaj obravnavata dva globoka strahova zakoreninjena v angleški kulturi in sta strah pred temo in vodo, ki skozi živ jezik predlagata nove zgodbe, po katerih lahko živimo. Podobno kot Yates tudi Harrison gre v vremenski svet v pogojih, ki bi nas po navadi odvračali. Pravi:»Ker to je nekaj, kar nas večino spravi v zaprte prostore in posledično le redki doživijo to, kar se dejansko dogaja na prostem v pokrajini po deževnem popoldnevu.«(str. xi). Rešitev za to, da se ne zmočiš, so vodoodporna oblačila. Najprej citira besede Alfreda Wainwrighta in pravi:»ni slabega vremena, ampak so samo neprimerna oblačila«in nato podrobno opiše prizore in zvoke sveta v dežju: 99

100 Tisti dan sva se sprehajala od Keswicka do Threlkelda ob stari železniški progi v popolnoma vodoodporni opremi (celo pes je imel oblečen plašč) in deževalo je kot iz škafa, kot bi to rekli domačini. Ampak bilo je čudovito, bili smo suhi in na toplem pod oblačili, reka Greta je divjala in grmela belo, povodni kos se je spuščal s sijočih kamnov in s svetlečo zelenih listov na drevesih je kapljalo.«(str. xiii) Tema vode na rastlinah je tema, h kateri se vrača:»bilo je nekaj golih glogov, ki so jih krasile srebrne kapljice (str. 10); našla sem en majhen cvetoč jetičnik, ki se zapre v dežju, da prepreči izpiranje cvetnega prahu (str. 14)«. Te podobe združijo vreme in svet v miren vremenski svet. Eden izmed načinov, kako Harrison pozitivno govori o dežju, je ta, da opiše klavstrofobičen občutek, ko je otrok zaprt znotraj na deževen dan v nasprotju z občutkom, ki ga ima na tak dan na prostem: Ostati zaprt znotraj je bila najhujša kazen: vse razburljivo se je dogajalo na prostem. (str. 11) Ob lepih dnevih smo tekali po okoliških gozdovih res moker dan je pomenil zmanjšanje tistega obširnega območja na manjši, dolgočasen, zaprt prostor hiše in ob tem smo se zmrdovali. (str. 12) Kar mi je pri Harrisonovem pisanju najbolj všeč, je aktiven način predstavljanja narave. Pravi, da je dež soavtor naše žive pokrajine (str. Xi) in da se pogosto pojavi kot sredstvo (tisto, ki nekaj dela) v stavkih:»dež namoči površino zemlje; še enkrat začne nevidni vzorec, na mehurčkasti strehi in niz njenih starodavnih, meglenih stekel«(str. 9). Številna živa bitja so prav tako predstavljena kot aktivna sredstva, ki opravljajo svoje stvari v svetu:»april je spremenljiv, deževni oblaki se gradijo in razpihajo hitro in potem tako znova, april je mesec sprememb na tleh. Globoko v topli, globoki zemlji semena kalijo, žive meje dobivajo liste, travniške cvetlice začnejo cveteti, žuželke se pričnejo razmnoževati in ptice so vsepovsod aktivne z gradnjo gnezd in varovanjem svojega območja. Življenje se nadaljuje z rastjo in razmnoževanjem. Dež je na občutek res neprijeten, ampak v tem letnem času je nujen«. (str. 29) 100

101 To je eden izmed najboljših opisov vremenskega sveta, na katerega sem kadarkoli naletel, saj opisuje vremensko aktivnost z valjenjem oblakov in aktivnostjo življenja pod površjem, s semeni, živimi mejami, travniškimi rožami, žuželkami in pticami in vsi nekaj počnejo. Nato opiše medsebojno povezanost in odvisnost tega življenja od vremena. Človek ni ločen od vsega tega, saj je sredi tega v vodoodpornih oblačilih in opazuje vse to. Seveda dež ni vedno prijeten. Moj prijatelj Tim je nedavno hodil po isti poti kot Harrison ob reki Greta. Dva železniška mostova sta bila potisnjena nazaj zaradi poplavnih vod, ki so prizadele Keswick letos in del poti je izginil. Za poplave v mestu so krivili umetne zavoje, ki so bili v reki pri Keswicku narejeni za večjo moč tovarniških vodnih mlinov pred mnogimi leti. In to drži, to je primer vpliva človeka na vremenski svet, kar vodi do kasnejšega ustreznega (negativnega) vpliva na ljudi. Zanimivo je, da je isti krajan, ki je Timu omenil zavoje reke, govoril tudi o svoji hčeri, ki je vzhajajoča zvezda v pisanju besedil za pesmi. Naslov ene izmed njenih najbolj znanih pesmi je Upam, da prične deževati (I hope the rain comes in). Njeno razmišljanje govori o časih, ko je kot majhen otrok sedela in izmenjavala zgodbe in pesmi, ko je prišla noter z mokrega. Seveda je pomembno imeti prava oblačila za takšno vreme in topel in suh prostor, kamor se lahko vrneš za uživanje v takšnem vremenu. Težava socialne pravičnosti je, da nimajo vse skupnosti zelenih površin, kjer bi lahko doživljale vremenski svet ali sredstev, da si lahko privoščijo toplo nastanitev in primerna oblačila. Japonska Iskanje novih zgodb, ki jih živimo nas lahko popelje v oddaljene kraje, davne čase, ko so imele tradicionalne kulture zelo drugačen pogled na svet. Robert Macfarlane opisuje kitajske Shan-Shui umetnike in slikarje: (Shan-Shui pisatelji) so raziskovali svoje gore v poletju zmajevih sonc (dragon-suns), kot so to sami poimenovali, v času dolgih zimskih vetrov in pomladnih cvetočih neviht. Pisali so o hladni megli, ki se je ustalila v dolini ob zori, o bambusovih nasadih, ki so osvetljeni z zeleno svetlobo in kako se tisoče snežnih čapelj dvigne z jezera kot snežni vihar. 101

102 Ti pisatelji so živeli v vremenskem svetu, opisovali spreminjajoče se vreme, spreminjajoče letne čase in živali ter rastline, katerih življenje je bilo tesno povezano z vremenom. Niso razmišljali o hladni megli, kot o razočaranju, ampak kot o delu narave, ki je enako lep kot bambusovi nasadi ali snežne čaplje. Moje zgodnje raziskave so me popeljale na Kitajsko v iskanju novih zgodb, ki jih lahko živimo o življenju, smrti in bolezni. Ampak šele mnogo kasneje, ko sem živel na Japonskem, se je moj pogled razširil izven človeškega sveta. Pričel sem razmišljati in znova premislil o naravnem svetu okoli sebe. Živel sem v Futsukaichi, v vasi na južnih otokih Kyushu, ki jo obdajajo gore, templji, vroča poletja in bambusovi nasadi. Takrat sem pričel brati Japonske haikuje, kratke pesmi o naravi sestavljene iz verza s petimi zlogi, verza s sedmimi zlogi in zopet verza s petimi zlogi. Te pesmi so govorile o trenutku povezanosti, ko se je pesnik ustavil in opazil nekaj navadnega v naravnem svetu okoli sebe - o megli, o navadnem plešcu, o čebeli, o vrabcu, o smreki, o luni in o češnjevih cvetovih. Pesem zajame te izkušnje, koliko se le da jedrnato in avtentično. S pisanjem o navadni naravi v obliki pesmi povedo nekaj, kar je vredno pozornosti, nekaj, kar je posebno in spoštovano. Spodnji haiku je eden izmed mojih najljubših haikujev, ker pokaže nežnost za žuželko, ki je na veji, ki jo odnese reka: Še vedno pojoč Insekt se utopi Na plavajoči veji naki nagara mushi no nagaruru ukigi kana Branje haikujev mi je pomagalo spremeniti pogled na svet okoli sebe, saj sem pričel usmerjati pozornost na stvari, ki jih prej nisem upošteval, kot so cvetlice ob cesti, mravlja, ki se plazi po listu, čebela, ki odleti s pernatolistne kozmeje, svetleče barve, ki se odsevajo s škorca. Na enak način, kot pisatelj haikuja vidi lepoto v navadnih rastlinah in živalih, vidi lepoto tudi v navadnem vremenu. Tukaj je nekaj primerov iz antologije haikujev : Joyful at night / tranquil during the day / spring rain (Chora). Radost ponoči/spokojnost podnevi/ pomladni dež (Chora). What fun / it may change into snow / the winter rain (Bashō). Vsaka zabava/se spremeni v sneg/zimski dež (Bashō). Mountain shade /while enjoying the cool air/straw sandals, teahouse (Issa HK6). Senca na gorah/ob svežem gorskem zraku/slamnati sandali, čajnica (Issa HK6). Summer rains / secretly one evening / moon in the pines (Ryōta). Poletni dež/skrivnostnost večera/luna za smreko (Ryōta). Spring is here / morning mist / on a nameless mountain (Bashō). Pomlad je tukaj/jutranja megla/na neki gori (Bashō). Sculpting the shape / of the plum tree / first winter rain (Kitō). Klesanje oblik/ slivovega drevesa/prvi zimski dež (Kitō). Calling three times / then no more to be heard / the deer in the rain (Buson). Klicanje trikrat/nobenega klica več/ jelen v dežju (Buson). Spring rain / visible through the trees / a path to the sea (Otsuni). Pomladni dež/viden skozi drevesa/steza do morja (Otsuni). Ta pozitivnost, ki jo prinaša dež, megla, tema, sneg in mraz prihaja delno samo iz tega, da se pojavi v 102

103 haikuju, ki tradicionalno hvali vse vidike narave. Prav tako izhaja iz kombinacije dežja in megle s kulturno vrednostjo naravnih značilnosti: gora, lune, smrek, slivovih dreves, jelenov in morja. Ta kombinacija postavi pesnika in posledično bralca v sredino tega vremenskega sveta tako, da gleda gor in dol ter ceni okolico. Če pogledamo bližje, lahko v znaku za dež vidimo kapljice vode. Ta znak, v kombinaciji z drugimi znaki, tvori več izrazov za različne vrste dežja. Med mnogimi izrazi je tudi (harusame), ki ga japonski slovar Goojisko opisuje kot kar pomeni nežen, tiho padajoč pomladni dež. Potem je še izraz (murasame), ki ga slovar opisuje kot dež, ki pada in ne pada konec jeseni ampak na začetku zime. Prav tako poznajo še znak (yūdachi), ki pomeni hladen dež, ki pada na poletni večer. Ti izrazi so pogosto uporabljeni v haikujih za razlikovanje, predstavljanje in slavljenje raznolikosti vrst dežja in s tem odpiranje sveta izkušenj tistim, katerih reakcije bi bile tek v hišo ob prvi dežni kapljici. Ker branje poezije ni za vsakogar, je Japonska animacija s svojo popularnostjo izven meja Japonske omogočila, da se živ opis lepote vremenskega sveta razširi po celotnem svetu. En primer tega je animiran film Tonari na Totoro (Moj sosed Totoro), ki vključuje zelo nepozaben deževen prizor, ki traja celih 11 minut. Prizor se prične s počasnim premikanjem oblakov v ozadje, stran od rožnatih rož z zelenimi stebli. Dežne kapljice padajo v vodo riževih polj in ustvarjajo kroge na vodni površini. V ozadju padanja dežja so polja, žive meje, drevesa, vijolične hortenzije in lesena svetišča. Žaba si vzame čas in počasi prečka pot. Dežna kaplja pljuskne v lužo. Žaba regne. Znotraj tega vremenskega sveta sta dva glavna lika. To sta dve dekleti, Mei in Sasuki, ki čakata na avtobusni postaji, da pripelje očetov avtobus in mu lahko vrneta pozabljen dežnik. Tema in dež dasta temu prizoru drugačni svet občutkov. Deževni prizori v Tonari no Totoro 103

104 Ob naravnih elementih tega prizora so tudi sveti elementi, saj je Mei osupnjena zaradi skrivnostnih kipa ob cesti v obliki duha lisice. Prizor tudi vključuje nadnaravne elemente. Mei in Sasuki srečata lisičjega duha Totoro-ta (mori no nushi- varuh gozda), ki si izposodi Sasuki-jin dežnik in se z njim igra v dežju. Ko končno prispe oče, otroci pričnejo skakati od veselja in opišejo to dogodivščino. Film predstavi temo in dež kot drugačen svet, ki je lahko strašen ampak hkrati napolnjen z lepoto, občudovanjem in dogodivščinami. Ta občutek občudovanja ne izhaja zgolj iz nadnaravnih gozdnih duhov, ampak tudi iz navadnega sprehajanja žabe po poti v dežju in v ozadju bujnega zelenega rastja in dreves. Upodobitev navadne narave v tem prizoru in v celotnem filmu spominja na haiku, na kratke trenutke, ko se pozornost preusmeri na polža, list, žabo, metulja in v celotnem naravnem kontekstu, dovolj dolg trenutek, da lahko prikažejo, da je to posebno in vredno pozornosti, spoštovanja in skrbi. Pomen uprizarjanja navadne narave na navdihujoč način v haikuju in animiranem filmu je, da po branju poezije ali gledanju filma tudi mi naletimo na te cvetlice, rastline, ptice, žuželke, meglo ali dež v našem vsakdanjem življenju. Haiku nam pomaga, da jih opazimo in ustvarimo spoštljiv odnos z novimi načini sodelovanja in uživanja v naravi, ki ju do sedaj morda nismo poznali. Skupnost Obstaja mnogo načinov kako izkusiti naravni svet okoli nas, ta naravni svet, katerega del smo tudi mi. Eden izmed načinov je, da to naredimo sami s prestopom domačega praga in z odkrivanjem česarkoli naravnega, kar je v bližini pri teku, sprehodu ali samo pri premikanju ter ob tem opazovanju ptic, ki preletavajo nad glavami, poslušanju zvokov žuželk in opazovanju rdeče detelje ob poti. Melissa Harrison poudari, da se v samoti lahko lažje združimo z navadno naravo in vidimo bistvo stvari takšne, kot so ter pridobimo nove vpoglede v delovanje življenja okoli nas. To je tudi način, da najdemo zdravje in blaginjo neodvisno od dragih potovanj ali kopičenja nepotrebnega premoženja. Samotno opazovanje narave se lahko smatra kot oblika osebnega upora proti duševno in ekološko uničujoči industrijski civilizaciji okoli nas. Čeprav je to oblika pasivnega odpora, ki ni direktno naslovljena na tiste sile, ki povzročajo, da je Zemlja manj prijazna za življenje. To se lahko celo smatra kot oblika 104

105 kvietizma (mirno sprejemanje stvari takšne, kot so). Zato je treba inspiracijo, zdravje in dobro počutje izhajajoč iz lokalnega naravnega okolja pretvoriti v akcijo in tako koristiti družini, skupnosti in svetu. Najbolje je začeti pri otrocih, saj jih oglaševalske in družbene sile potrošnje potiskajo v izjemno debelost, umik v virtualni svet in splošno nezadovoljstvo z življenjem. Rachel Caroson, avtorica knjige Silent Spring, besedilo, ki je navdihnilo okoljsko gibanje in je hkrati tudi avtorica pogosto prezrte knjige Sense of Wonder. V tej knjigi pokaže, kako raziskovati naravo z otrokom. Z otrokom je potrebno biti zunaj v naravi v vseh vremenskih pogojih, z opozarjanjem na to ali tisto, izražanjem zadovoljstva in deljenjem»užitkov, ki so ponavadi prepovedani otrokom, ker so neprijetni in vključujejo mokra oblačila, ki se morejo preobleči ali blato, ki ga je potrebno počistiti z preproge«(str. 20). Na začetku knjige začne pisati o trenutku, ki ga je delila z nečakom: Ene nevihtne jesenske noči, ko je moj nečak Rodger bil star približno dvajset mesecev, sem ga ovila v odejo in ga nesla na plažo v temačnem dežju. Skupaj sva se iz srca smejala. Mislim, da sva čutila enake mravljice zaradi širokega, rjovečega oceana in divje noči okoli naju (str. 15). Otroci se hitro odzivajo na zadovoljstvo, bolečino in strah odrastlih okoli njih, saj se tako naučijo preživeti. Na tej točki mi vplivamo na njihove zgodbe, ki jih bodo živeli v svojem življenju skozi naše reakcije na vremenski svet okoli nas. Rachel Carson želi, da bi vsak otrok za darilo dobil:» občutek za čudenje tako neuničujoč, da bo trajal celotno njihovo življenje, kot protistrup proti dolgčasu in razočaranju v kasnejših letih in sterilni obsedenosti z umetnimi stvarmi. Če želimo v otroku ohraniti njegov notranji občutek za čudenje, mora otrok imeti ob sebi vsaj enega odrastlega, ki lahko deli in z njim ponovno odkrito veselje, navdušenje in skrivnostnost sveta v katerem živimo (str ).«Izjemno težka naloga je otroka odmakniti od televizij, video igric, interneta, elektronskih igrač in nešteto drugih motenj, ki tekmujejo za otrokovo pozornost. Otroke je potrebno spodbuditi, da gredo ven in izkusijo občutek čudenja v hladnem ali deževnem dnevu. Ampak prav tako pomembna naloga za njihovo prihodnost in prihodnost naše družbe, in s tem vseh nas, ne samo staršev, je, da se vključijo, kot je to pokazala Rachel Carson. Eden izmed načinov interakcije z naravo, ki presega osamitev ter pasivno opazovanje, je politično dejanje za zaščito naravnih vrst, ki so posebne za skupnost ali krajev, kjer se skupnost lahko povezuje z vremenskim svetom. 105

106 Pri vsakodnevnem jutranjem teku skozi gozd je moje veselje zasenčeno. Načrtuje se namreč, oziroma je že načrtovana gradnja ogromnih stanovanjskih objektov z okoli 4700 hišami na teh poljih in bodo popolnoma preplavila mojo vas Swindon Village. Seveda je neizbežna gradnja novih hiš za naraščajočo populacije in če takšna gradnja poteka na pravem področju, lahko oživi opuščena področja mest ter omogoči uspešno delovanje trgovin in šol v majhnih vaseh. Ampak ta gradnja naj bi potekala na območju zaščitenih zelenih pasov in bi bila ena izmed največjih vdorov na zelene pasove kadarkoli v Angliji. Če se ti načrti izpeljejo, nikjer več ne bo varno. Na srečo obstaja odstavek v zakonodajnem okvirju nacionalne politike načrtovanja, ki pravi, da se površine zelenih prostorov lahko obvarujejo pred razvojem, če»so dokazi, da je ta prosto dokazano poseben za lokalno skupnost in ima poseben lokalni pomen«. Dokazi morajo pokazati, da ima nek prostor poseben pomen zaradi njegove lepote, zgodovinske krajine, rekreacijske vrednosti, mirnosti ali bogatega živalskega ali rastlinskega sveta. Kot član sveta krajevne skupnosti (takrat) in skupine za ohranjanje podeželja, sem se odločil, da zberem čim več dokazov skupaj s Helen Wells, ki je prav tako bila v svetu krajevne skupnosti in predsednica skupine za ohranjanje podeželja. Zbiranje dokazov je vključevalo odraz o pomembnosti teh polj v življenjih vseh, ki živijo na teh področjih. Sestavil sem vprašalnik za prebivalce, ki je razkril globoko ljubezen do teh polj s komentarji kot: Zelena polja okoli vasi so bistveni del življenja. Včasih nam je lepota narave samoumevna ampak, če jo enkrat izgubimo bo izgubljena za vedno. Ne glede na to ali smo stari ali mladi potrebujemo ta prostor za našo čustveno blaginjo. Jeseni so žive meje gostitelj za rdečeperute škorčevce, ki se selijo in žive meje so polne divjih sliv in črnega trna. Treba je samo pogledati zapleteno mrežo dobro prehojenih poti, ki je dokaz o tem kako pogosto ljudje iz vasi hodijo po teh poljih. S Helen sva vprašala otroke in starše v šoli, da napišejo in narišejo, zakaj so ta polja pomembna za njih. Med drugim so pisali, da so pomembna zaradi gorskega kolesarjenja, tekanja, sprehajanja in sprehajanja psov v naravi, športov, igranja, nogometa, delanja premetov, uživanja v svežem zraku, obiranja sadja ter gledanja prostoživečih rastlin in živali kot so metulji, konji in jeleni. Prav tako smo vprašali lokalne skupine in društva zakaj uporabljajo zelene površine in so povedali, da jih uporabljajo za zgodovinske sprehode, opazovanja biodiverziteto in prostoživečih živali, naravo varstvo, tekanje, sprehajanje psov, obiranje sadja, skiciranje in slikarstvo, sprehode v naravi, igranje otrok, opazovanje zvezd, orientacijo, pohodništvo, raziskovanje živih mej, izobraževalne sprehode, gradnjo brlogov, učenje o divjih rastlinah in živalih ter za raziskovanje okolja. Bil je dolg proces in vključeval je izdelavo kompleksnih in podrobnih dokumentov za predstavitev dokazov. Ampak moj vsakodnevni tek v vremenskem svetu je bil trden temelj za to nalogo. Omogočil mi je razumevanje, zakaj so zelene površine tako pomembne in tudi motivacijo, da ga zaščitim. Omogočil mi je podrobne informacije o sprehajalnih poteh, pogledih in uporabah teh površin ter spoznavanje rastlinskega in živalskega sveta v vseh letnih časih. Zagotovil mi je tudi fotografije, ki sem jih uporabil za prikaz lepote teh površin in te fotografije niso bile le fotografije sončnih dni, ampak tudi fotografije polj v megli. Odkril sem zgodovinska imena polj (zahvala za to gre Barry Simon): zeleni Dean Furlong, pšenični nasad, zaprti pastir in travnik zgornjega hriba. Z njihovim imenovanjem je bilo lažje prikazati njihovo individualnost in enkratnost, kot pa bi jo pokazali s številkami. Bil sem vesel, da so razvijalci, ki so bili nasprotniki teh zelenih površin zaradi oglaševalskih razlogov prav tako uporabili ta tradicionalna imena. 106

107 Polja okoli vasi Swindon Village. Na koncu smo bili vsaj delno uspešni. Vladni inšpektor se je strinjal, da okoli vasi ostane širok pas zelenih površin in s tem izpodrinil gradnjo 500 hiš. Še vedno se bo zgradilo okoli 4200 hiš, ampak bodo lahko novi prebivalci le teh ostali zdravi in se dobro počutili na prostem v zelenem prostoru, ki se bo ohranil. Četudi ne bi bili uspešni, bi proces zbiranja podatkov vključeval globok odziv skupnosti o tem, zakaj so zelene površine pomembne za njihovo življenje in upam, da bi to spodbudilo vsakega, da jih ceni in uporablja prostor, ki ga obdaja. Z naraščajočo urbanizacijo po svetu obstajajo skupnosti, ki nimajo zelenih površin za izpolnjevanje njihovih zdravstvenih potreb in potreb po dobrem počutju. V takem primeru ni potrebe po borbi za varovanje zelenih površin, ampak po borbi za ustvarjanje novih zelenih površin. S tem je tudi potrebno razmišljati o izobraževalnih programih, ki bi spodbudili ljudi k uporabi zelenih površin v vseh vremenskih pogojih za zdravje in dobro počutje. To je ena izmed ključnih težav socialne pravičnosti dvajsetega stoletja in bo zahtevala vključitev vseh, ki razumejo vrednost življenja v vremenskem svetu. Zadnji, vendar gotovo ne najmanj pomemben ključni vidik življenja v vremenskem svetu je pridelava hrane. Ni dovolj zgolj ceniti opazovanje lokalne narave in potem oditi domov k hrani proizvedeni v industrijskem kmetijskem sistemu, ki uničuje naravo po vsem svetu. Ugotavljam, da mi pridelava hrane omogoča drugačen pogled na vreme. Dež postane dobrodošel, saj zalije jablane, češnje, slive, nektarine in marelice v mojem vrtu in prav tako krompir, grah in bučke ter jim s tem omogoča življenje, preživetje in rast. Prav tako napolni ogromen vodni zbiralnik ob hiši in s tem zagotavlja vodo za pralni stroj, stranišče in zalivanje. Ker vsi nimajo vrta za pridelavo hrane, so skupnostni vrtovi še toliko bolj pomembni. Pred nekaj leti sem na univerzi začel projekt Jedilni vrt z lokalnim prebivalcem Daudom Macdonaldom. Pred študentskim domom je bila namreč neuporabljena zelena površina, kjer so se kopičile smeti, zato smo s skupino zaposlenih, študentov in lokalne skupnosti to območje spremenili v skupnostni vrt. Strokovnjak za 107

108 permakulturo, Mike Bush je skupino sodelujočih naučil osnov permakulture in nato smo se razdelili v skupine. Začeli smo uresničevati osnove z načrtovanjem novega vrta. Permakultura uporablja globoko razumevanje ljudi, rastlin, zemlje, sonca, vetra, temperature in dežja za oblikovanje vrtov, kjer vsi ti elementi delajo skupaj, da zagotovijo hrano z minimalnim vloženim trudom ljudi po ureditvi vrta in prav tako je ustvarjen bogat habitat za prostoživeče rastline in živali. Mike je vzel model za vrt, ki smo ga oblikovali in uporabil še svoje znanje o permakulturi ter narisal, prilagodil in naredil načrt. Sadno drevje je najdlje od vstopa v vrt, saj le to potrebuje najmanj vzdrževanja, rastline so bile pazljivo postavljene v različne višine za najboljši izkoristek sonca. Dež s strehe učilnice je polnil sode od koder je višek vode tekel v ribnik, ribnik je omogočal, da so žabe lahko jedle lazarje. Vsak vidik je bil skrbno premišljen z vidika vremena in sveta. Naredili smo vrt z upoštevanjem Mikovega načrta, čeprav se je skozi leta razvijal in je ta vrt postal skoraj že nasad v naši skupnosti z grahom, blitvo, jagodami in malinami, v zavetju različnih sadnih dreves. Občasno je policija v vrt pripeljala mlade prestopnike, da so kopali krompir ali sadili grah v dežju in tako delali drug ob drugem v okolju primernejšem za sodelovanje, kot pod umetno svetlobo na policijski postaji. Čeprav gre za majhen projekt, so ljudje iz različnih družbenih slojev obiskali ali skupaj delali na vrtu, vsi, od študentov, profesorjev, okoliških brezposelnih ljudi, svetnikov, članov parlamenta do otrok in občasno tudi lisice. Jedilni vrt ponazarja zelo praktični način medsebojne interakcije z vremenskim svetom in zagotavlja zdravje, dobro počutje, druženje in med vsem tem še zagotavlja hrano. 108

109 Zaključek Aldo Leopold je zapisal:»zame je nepredstavljivo, da etični odnos do zemlje lahko obstaja brez ljubezni, spoštovanja in občudovanja zemlje in njenega visokega cenjenja«(str. 189). Na teh straneh sem razpravljal o pomembnosti spoštovanja in občudovanja, ne samo Zemlje, ampak tudi širšega vremenskega sveta v katerem živimo. In tako se vse stvari, o katerih sem pisal, združijo. Najdemo zgodbo, ki je globoko zakoreninjena v angleški kulturi in govori o tem, da je le sončno vreme dobro. Vse druge vrste vremena so nadloga in se jih je treba izogibat tako, da ostanemo v zaprtih prostorih pred televizijo, da pobegnemo v virtualni svet, kjer ni vremena, gremo v nakupovalne centre ali na potovanje na sončne počitnice. Če lahko premagamo to zgodbo, potem lahko cenimo veliko raznovrstnost in raznolikost naravnega sveta okoli nas in s tem pridobivanje občutka za zdravje in dobro počutje zaradi preživljanja časa na prostem v različnih vremenskih pogojih na zelenih površinah, ki nas obdajajo. Kar je še več, je to, da lahko tudi filozofsko izražamo, kdo smo, kot živa bitja vključeni v zeleni vremenski svet, ki se fizično in mentalno prilagajajo, da živijo v tem svetu. V naši netrajnostni industrijski družbi pa vseeno pasivno in samotno cenjenje vremenskega sveta ni dovolj. Potrebno je tudi pomagati otrokom, da se lahko uprejo potrošništvu in jim vgraditi občutenje za čudo o življenju in raziskovanje vremenskega sveta. S cenjenjem lokalnih zelenih površin in uporabo teh površin v vseh vremenskih razmerah potem obstaja osnova za politično ukrepanje za varovanje teh površin za prihodnost. Politični ukrepi ne morejo biti samo za varovanje lokalnega, ampak tudi za delovanje v smeri tega, da ima na svetu vsaka skupnost dostop do zelenih površin in svobode za pridobivanje zdravja in dobrega počutja na teh površinah. Včeraj 19. julija 2016 je bil najtoplejši dan v letu, saj je bilo izmerjenih 33 C v primerjavi z normalnim povprečjem 19 C v mesecu juliju. Počutil sem se neprijetno in bil sem brez energije, ampak vse to mi je dalo misliti na kakšni poti je naš planet. Danes je BBC poročal:»prejšnji mesec je bil najtoplejši mesec junij doslej in štirinajsti zaporedni mesec, ko so bili podrti svetovni vročinski rekordi.«če prevladujoča zgodba o tem, da je le sončno vreme dobro vreme velja, potem se ne zdi to globalno podnebno segrevanje tako alarmantno. Vsekakor potrebujemo bolj napreden način razmišljanja o vremenu in njegovega odnosa do globalnega podnebja. Delno to pomeni uživanje v različnih vremenskih razmerah okoli nas in cenjenje 109

110 obdobja holocena z ugodnim podnebjem, ki je omogočilo razvoj civilizacij. Prav tako je potrebno ukrepati, da preprečimo, da se to obdobje konča (če je to še mogoče) ali, da se trudimo po najboljših močeh, da preprečimo najhujše posledice in da se prilagodimo na novo, bolj neugodno podnebje. Podnebje je običajno daleč od človekove zavesti ali prioritete, najverjetneje, ker je v daljšem časovnem obdobju sestavljeno iz statističnih povprečji in si je posledično to težje predstavljati, kot pa nekaj bolj neposrednega, kot je na primer teroristična bomba. Konec koncev na nas podnebje nima vpliva, ampak ima vpliv vreme s sušami, poplavami, hurikani in neurji, ki ubijajo. Rekel bi, da prav tako, kot imamo podnebno ozaveščenost, potrebujemo tudi vremensko ozaveščenost, kjer bi mislili neposredno na vpliv prekomernega svetovnega potrošništva na ostre vremenske razmere v prihodnosti namesto zgolj na abstraktno podnebje. Zadnja stvar o kateri je potrebno razmisliti je, da prav tako, kot cenjenje velike raznolikosti zunanjega vremena, je potrebno bolj osebno vprašanje o notranjem vremenu. Melisa Harrison je zapisala, da dež daje prijetno vrsto melanholije, ogledalo enega izmed naših ključnih čustvenih stanj: ampak ne negativnega, temveč globoko potrebnega, prav tako potrebnega, kot je potrebno veselje (str. xii). Morda želja po suhem, vročem vremenu vpliva na naše notranje prizadevanje za popolno srečo. Vsekakor pa je dež v pesmih skoraj vedno uporabljen kot metafora za žalost, kot v pesmi Elle Fitzgerald z naslovom V vsako življenje mora pasti nekaj dežja.»ampak preveč ga pada v mojega,«je delček Rihannine pesmi, ki se nato nadaljuje s»sedaj, ko dežuje bolj, kot ponavadi. Sedaj ko bova imela drug drugega.«morda moramo zgolj sprejeti in ceniti raznolikost vremena in prav tako moramo ceniti raznolikost čustev. Brez cenjenja navadnih čustev je nevarnost, da v iskanju popolne, svetle sreče vsak trenutek vodi do razočaranja in nas vodi v nakupovalna središča, da si kupimo izdelke, ki oglašujejo zavajajočo trditev, da nas bodo osrečili. Med analizo haikujev o vremenu sem opazil povezavo med hladnim vremenom in osamljenostjo. Spodaj je nekaj primerov: Feeling lonely / I eat my dinner / autumn winds (Issa). V osamljenosti/jem svojo večerjo/jesenski veter (Issa). Taking a nap / I hide within myself / winter seclusion (Buson). Sem pri počitku/skrivam se znotraj sebe/zimska odročnost (Buson). Loneliness / also has its pleasure / autumn dusk (Buson). Tudi samota/je lahko užitek/mrak v jeseni (Buson). To ni osamljenost v negativnem smislu. Buson je dokaj jasen v zadnjem haikuju o tem, da je osamljenost lahko prijetna in ko govori o zimski odročnosti, govori o času za globoko razmišljanje in ne o neprijetnosti. Melanholičnost osamljenosti je estetsko cenjena kot Sabi, ki ga Ueda opiše kot»koncept, ko nekdo doseže popolno duševno vedrino s poglobitvijo v neosebno življenje narave z manj ega; popolno absorpcijo drobnega ega od nekoga v široko, močno in čudovito vesolje.«torej morda ni iskanje sreče v vseh vremenskih razmerah, kot poje Gene Kelly o dežju, megli, snegu in temi. Morda je cilj cenjenje raznolikosti vremenskih razmer in raznolike palete čustev namesto, da čakamo, da posije sonce in dočakamo popolno srečo. Ob teku skozi vremenski svet, cenjenju nevihtnih oblakov, toče, megle, dežja in sonca upam, da bo nekdo tam zunaj prebral te besede in doživlja kaj podobnega v kraju, kjer živi. Da sva oba del rastočega gibanja, ki pridobiva zdravje in dobro počutje iz vremenskega sveta v zelenih površinah sveta okoli nas, namesto iz pretirane potrošnje. Skupaj lahko politično ukrepamo, da zavarujemo zelene površine v svoji skupnosti in skupnostih po vsem svetu. 110

111 Vizualna zgodba Ta del ponovno pove zgornjo zgodbo na vizualen način, preko fotografij. Vključil sem jo, da lahko študentje vidijo enega izmed načinov fotografiranja vremenskega sveta okoli sebe. Fotografiral sem sam s starim fotoaparatom Nikon Coolpix. V večjem delu fotografije dajo vtis o vremenu (megla, oblaki) in bolj konkretnem fizičnem svetu (drevesa) na način, ki prikazuje, da ta dva svetova nista ločena, ampak se prepletata. Cilj je pokazati, kako navadna oseba (avtor) fotografira navadne stvari (travniške cvetlice ob poti, meglen dan, oblake ob sončnem vzhodu) z navadnim fotoaparatom, ampak ujame ta svet tako, da je videti, kako poseben je na neki način, vreden, da se ustavimo za trenutek in ga cenimo. Zemljevid prikazuje vas Swindon Village, v kateri živim. Rdeča pika je moja hiša. Fotografije so bile posnete v bližini mojega doma, večinoma v Bushby Close in Upper Hill Meadow. Ena ali dve sta bili slikani pri Furzen Hill in Green Dean Furlong. 111

112 EKSKURZIJA: ŽIVLJENJE V VREMENSKEM SVETU Dr. Arran Stibbe, Univerza Gloucestershire 1. Naslov aktivnosti Življenje v vremenskem svetu. Ekskurzija temelji na branju, raziskovanju in teku. 2. Učni cilji Razvijanje občutka za prostor. Raziskovanje naravnega, kulturnega in socialnega okolja. Prepoznavanje, da imajo vse pokrajine zgodbo, ki je sociološko-kulturna ter ekološka. Prepoznavanje lastne povezanosti z okoljem. Raziskovanje vplivov človeka na okolje. Spraševanje o vremenskih kulturnih zgodbah v vsakodnevnem pogovoru in v vsakodnevnih besedilih, kot npr. v vremenski napovedi. Iskanje novih zgodb v literaturi, tako domači kot tuji, iz različnih časovnih obdobij. Pristopanje k svetu na nov način, ki temelji na zgodbah in literaturi. Neposredno zavedanje in spoštovanje vremena, bolj konkretnega fizičnega sveta ter kako se to dvoje združuje in oblikuje vremenski svet. 3. Vsebina ekskurzije Študentje bodo vključeni v odlomke zgodbe Življenje v vremenskem svetu. Raziskovali bodo vsak posamezen del zgodbe in prišli tudi do svojih odkritij. Za odlomek z naslovom Sončne počitnice bodo študentje raziskovali reklame ter kako nas le-te želijo pritegniti k nakupu z vremenom, Vprašanja ob tem so: Katere vizualne in jezikovne značilnosti so uporabljene za pozitivno oziroma negativno predstavitev vremena? Kako so pozitivne ali negativne podobe uporabljene, da spodbudijo potrošnika za nakup izdelka? Za odlomek z naslovom Vremenska napoved bodo študentje analizirali vremenske napovedi in tako spoznali zgodbe o vremenu (npr., da je dež slab in sonce dobro). Tukaj se zastavijo naslednja vprašanja: Kakšno vreme je predstavljeno pozitivno in kakšno vreme je predstavljeno negativno? Kakšen jezik se uporablja, da se vreme prikaže kot pozitivno oziroma kot negativno? So zgodbe podobne ali drugačne od vsakodnevnih zgodb o vremenu? Za odlomek z naslovom Vremenski svet bodo študentje raziskovali antropologijo in filozofijo za pridobivanje idej o vremenu. Glavni poudarek je na odnosu med človekom, naravo ter bolj konkretnim fizičnim svetom, zdaj in v prihodnosti. Za odlomek z naslovom Pisanje o naravi, bodo študentje brali zgodbe, ki jih piše narava v njihovih državah in odkrili nove ideje in načine pristopov k vremenskemu svetu. Za odlomek naslovljen z Japonska, bodo študentje spoznavali ideje o vremenskem svetu iz tujih, oddaljenih držav. Kulture so lahko tuje ali tradicionalne od kjerkoli po svetu. Pri tem odlomku študentje analizirajo literaturo, pesmi, televizijske sporede ali filme. Vprašanja, ki se tukaj postavljajo, so: Kakšne zgodbe o vremenu pripovedujejo te kulture? Ali lahko te zgodbe pripomorejo k trajnostnemu ravnanju? Glavni del ekskurzije, ki se izvaja na prostem, je preživljanje časa v lokalnem zelenem okolju v vseh vremenskih pogojih v določenem časovnem razponu (od nekaj tednov do enega mesece). To vključuje dejavnosti, kot so sprehajanje, tek ali kakršni koli način gibanja v naravi. V tem času bodo študentje pisali dnevnik izkušenj, ki jih povezujejo z raziskovanjem vremenske napovedi in izkustvenega občutenja narave. Zaželeno je, da se fotografira okolje v katerem izvajajo aktivnosti. Vizualna zgodba, ki je na koncu glavne zgodbe, je zgolj en primer fotografiranja vremenskega sveta okoli nas. Študentje so lahko pri svojem fotografiranju izvirni in ustvarjalni. Vprašanja, o katerih je treba tukaj razmišljati, so: Kako je vremenska napoved predstavila današnje vreme (pozitivno ali negativno)? Kako se počutim v vremenskem svetu? Kateri znaki o povezanosti vremena in sveta so okoli mene (npr. cvetenje novih cvetlic, zibanje dreves v vetru, odpadanje listov z dreves, prihod ptic)? Je kakšna razlika v letnih časih sedaj v primerjavi z letnimi časi v preteklosti (npr. narcise cvetijo prej zaradi podnebnih sprememb)? Študentje lahko intervjuvajo starejše ljudi, da ugotovijo, kako oni doživljajo vremenski svet okoli sebe danes v primerjavi s preteklostjo. Ključno vprašanje je, kako je prebiranje literature o vremenu ter vsakodnevno preživljanje časa zunaj spremenilo študentov pogled na svet okoli njega. Cilj je, da študenti z izkušnjami iz preživljanja časa na prostem ponovno razmislijo o svoji vlogi človeških bitij, ki bivajo znotraj večjega vremenskega sveta, da odkrijejo občutek za prostor, zgodovino prostora, prihodnost prostora in te izkušnje na ustvarjalni način zabeležijo v svoj dnevnik. 112

113 Prihodnost nam ponuja dve možnosti. Ena izmed možnosti je možnost za bolj zdravo skupnost. Druga možnost je grožnja o uničenju zelenega prostora. Po samostojnem opazovanju vremena lahko študentje preberejo odlomek Skupnost v zgodbi Življenje v vremenskem svetu in razmislijo o načinu vključevanja otrok in lokalne skupnosti v izkoriščanje zelenega prostora za zdravje in dobro počutje. Na koncu bodo študentje razmislili katere politične ukrepe bi bilo potrebno sprejeti za lokalno in globalno zaščito zelenih površin. Za ukrepe na lokalni ravni lahko izhajajo iz problemov in težav na katere so naleteli ob raziskovanju svojega lokalnega okolja in pisanju dnevnika. Predstavijo lahko katere ukrepe bodo sami izvedli za reševanje problemov ali predstavijo vsaj kateri so možni ukrepi, ki bi jih lahko oni in drugi začeli izvajati. 4. Ocenjevanje/ razprava Za ocenjevanje ekskurzije je najbolje, da neposredno dnevnik ni ocenjen, saj se dnevniki smatrajo kot nekaj osebnega. Pisanje dnevnika mora biti svobodno in ustvarjalno brez omejevanja z vprašanjem, kaj želi videti ocenjevalec dnevnika. Namesto tega se študente lahko vzpodbudi k ustvarjanju digitalne zgodbe, dokumentarnega filma, članka za revijo, prestavitve ali blog o dnevniku, kjer se nizajo vprašanja in ideje iz dnevnika. Študent v svojem izvlečku lahko razmišlja o vprašanjih, kot so: Katere zgodbe o vremenu lahko slišite v vsakdanjem pogovoru ter v vremenski napovedi? Kakšen je odnos med ljudmi, živalmi, rastlinami in vremenom? Katere alternativne in navdihujoče zgodbe, ki jih piše narava lokalno ali globalno, v sodobnem času ali iz preteklosti, še lahko najdem? Kakšen je občutek, ko preživljam čas na prostem v vremenskem svetu in doživljam lokalne zelene površine v vseh vremenskih razmerah? Kakšni so današnji vremenski vzorci v primerjavi z vremenskimi vzorci v preteklosti? Kako se lahko še ostale vzpodbudi, da izkoristijo vremenski svet za zdravje in dobro počutje? Katere politične ukrepe je možno sprejeti za zaščito zelenih površin na lokalnem in globalnem nivoju? Naslednje točke, povzete iz Baker, M. (2005). Landfullness in adventure based programming: Promoting reconnection to the land. Journal of Experiential Education, 27 (3), je pri tej dejavnosti dobro imeti v mislih: 1. Globoko zavedanje: 2. Interpretacija zgodovine območja Zavedanje o tem, kaj se dogaja na določenem območju. Kje sem? Kaj me obdaja? Kdo me obdaja? Interpretacija kulturen in naravne zgodovine območja. Kako se je to območje spreminjalo skozi zgodovino? Kdo je živel na tem območju? Kaj je bilo na tem območju? Kakšno je bilo to območje pred stotimi leti? 3. Občutenje prostora v sedanjosti Zakaj je ta kraj edinstven? Kaj ta kraj pomeni zame? (Lahko razumemo pomen, ki ga posamezniki pripisujejo kraju; socialni, okoljski, politični, itd.) 4. Povezovanje z domom Povezovanje območja z domom. Kdaj določen kraj postane dom? Kdaj nek kraj postane dom? 5. Povezovanje z globalnimi vprašanji (to dimenzijo sem dodal jaz) Lahko bi se pogovarjali o trenutni rabi zemljišč (vpliv današnjih dejanj, možne nevarnosti, težave pokrajine, itd.). Razmišljanje o trajnostni rabi zemljišč v prihodnosti. 113

114

115 Zgodbe o mlinu

116 Zgodbe o mlinu Avtorica Daniela Conti, CREDA onlus e-pošta: daniela.conti@creda.it Januar 2017 Ta dokument je bil izdelan v javno dobro in se lahko uporablja, deli in reproducira za različne namene uporabe. Dokument je bil izdan kot del projekta Erasmus + ME WE WHOLE pod vodstvom Gaye Teksoz, Middle East Technical University (Turčija). Skupino Creda onlus (I) vodi Daniela Conti skupaj z Luca Baglivo in Cristino Palmieri. Risbe je naslikala Francesca Mauri. Fotografije so posneli Daniela Conti, Andres Ortolando Tabonacci, Cristina Palmieri in Luca Baglivo. Evropska komisija in Turška nacionalna Agencija podpirata izdajo te publikacije. Za vsebino publikacije je odgovoren izključno avtor. Komisija ni odgovorna za uporabo kakršnih koli informacij, ki jih vsebuje publikacija. Turška nacionalna Agencija ( 116

117 P r e d g o v o r»trajnosti ni brez dejanj.«giulia, 11 let, pri pripravi kruha v Mulini Asciutti. Zgodbe o mlinu so nastale na podlagi dela italijanske neprofitne organizacije CREDA onlus. Pripoved izvira iz izkušenj pridobljenih na sedežu podjetja, v Centru kulturne produkcije o trajnosti v pristavi Mulini Asciutti, ki je v parku Monza, kot tudi iz nekaterih drugih skupnostnih projektov, razvitih na sosednjih območjih, kjer Creda onlus prav tako deluje. Tri zgodbe izvirajo iz opazovanja dogajanj v pristavi Mulini Asciutti: Med obiskom prebivalcev, ki gredo na sprehod v park Monza in se odločijo obiskati kmetijo. Med projektnim izobraževanjem in učenjem na prostem za šole in skupine. Med zelenimi tedni v naravi za otroke in najstnike. Med nedeljami, ko je odprto za obiskovalce. Pripoved poskuša predstaviti povzetek raznolikih izkušenj na stotine ljudi, ki letno obišče in se zaljubi v to mesto ter njegovo naravno in kulturno dediščino. Pogosto se vračajo, da začutijo vonj po zrnju zmletem v mlinu z mlinskimi kamni, bučanjem vode v kanalu ob dvigu zapornic, vonj kvašenega kruha in piškotov pečenih v krušni peči, občutek edinstvenosti in miru, ki spremlja zeleno območje na obrobju mesta, svobodo ob počitku na zeleni travi in navsezadnje, izkušnjo neposrednega stika z naravnimi prvinami. To so zgodbe o strasti do tradicionalnih obrti povezanih z naravo, kot jo imajo čebelar, mlinar in pek kruha, narejenega iz pravih pšeničnih semen in kako vse to dojemajo obiskovalci. To je pripoved iz dveh zornih kotov. Prvi je iz izkušenj skupine ljudi, ki si skupaj prizadevajo za izboljšanje, promocijo in dostopnost zgodovinskega vodnega mlina umeščenega v očarljivo naravo pristave Mulini Asciutti. Med izvajanjem izobraževalnih nalog so se srečali in izkusili tradicionalne obrti, tipične za to območje. Natančno spoznavanje različnih poznavalcev obrti jim je omogočilo razviti strast za tri obrti na kmetiji: čebelarstvo, mlinarstvo ter peko kruha in pic. Ob dodatnem učenju so ugotovili, da bi lahko ta značilna delovna mesta postala del učnih vsebin, za aktivno raziskovanje kulturne in naravne dediščine na območju pristave Mulini Asciutti. Drugi je s strani obiskovalcev v starosti od 0 in 99 let, ki sem ter tja, občasno ali zaradi konkretnega projekta - obiščejo ta kraj in postanejo neločljivo povezani z njim. Ti poklici resničnega sveta čebelar, pek in mlinar - presegajo ozek pogled na aktivnosti zelenega sektorja. S svojimi aktivnostmi in globoko povezanostjo z naravo, nudijo vsem ljudem možnost razumevanja in prepoznavanja priložnosti za razvoj razmišljanja in dejanj v smeri trajnosti na področju dela, raziskovanja življenja ali celo med prostočasnimi dejavnostmi. Zgodbe o mlinu predstavljajo učni vir, ki bo v skladu z interesom in izobraževalnimi potrebami, uporaben za raziskovanje čustvenih in osebnih vrednot, ki nas močno povezujejo z določeno naravno ali kulturno dediščino, da poskrbimo za vse kar nas obdaja. Glavni cilj je spodbuditi občutek razumevanja in sočutja za kraje kjer živimo, se učimo ali ga obiščemo na potovanjih, spodbujamo ljubezen do narave in naravne ter kulturne dediščine našega planeta in spodbujamo ljudi, da iščejo pristnost in resničen kontekst, ki se ga je mogoče dotakniti, ki ljudi navduši in so zanj pripravljeni tudi ukrepati. Učitelji lahko uporabijo te zgodbe kot navdih za učence ter za delo na različnih kompetencah in spretnostih. Učenci bodo morali razviti različne spretnosti mišljenja za pozitivno delovanje v trajnostni družbi. Glavni cilj zgodb o mlinu je, da se učenci počutijo sposobni ukrepati in so odprti za izkušnje. Občutek»Tudi 117

118 jaz zmorem to!«je za učence zelo pomemben, prav tako kot občutek odgovornosti za nekaj (odgovornost za dober kruh, ravnovesje vode v kanalu, itd. ) ali nekoga (čebele, okoliški ekosistem). Učenci bodo lahko prepoznali povezave in odnose med pojavi, dogodki in koncepti različnih disciplin. Razumeli bodo sistemsko naravo življenja na kmetiji, prepoznali podobnosti in razlike, doslednosti in neskladnosti, vzroke in posledice. Nekatere izmed kompetenc, ki jih učenci lahko razvijejo ob uporabi teh zgodb ali na ekskurzijah so, da: Prepoznajo naš odnos do narave, cenijo potrebo po življenju in so v ravnovesju z njo. Uporabijo znanja in metode, ki pojasnjujejo naravni svet za odkrivanje pozitivnih rešitev za vplive človeka. Razvijejo občutek za pobude in spreminjanje idej v dejanja. Uporabijo trajnostne koncepte na primerih iz naših lastnih življenj, motivirajo sebe in druge, da ustrezno ukrepajo. Dojamejo pomen krožnega gospodarstva in da je le ta v dosegu vseh. Kritično in z radovednostjo razmišljajo o svetu, ki nas obdaja in o informacijah s katerimi se srečujejo. Oblikujejo neodvisna mnenja in odločitve. Obravnavajo stvari z različnih zornih kotov in razumejo poglede drugih. Razmislijo o svojih zmožnostih in pridobijo samozavest, da ukrepajo pozitivno v smeri trajnosti. Oblikujejo in uresničujejo življenjske načrte ter prevzamejo odgovornost za vseživljenjsko učenje. Na koncu zgodb o mlinu se med raziskovanjem tega resničnega in otipljivega kraja, ki razkriva kulturno dediščino, znanje, obrede in navade povezane s podeželskim življenjem, kmetijstvom in obrtmi, lahko porodi veliko vprašanj in razmišljanj: Kako narava deluje in upravlja, vključno s tem, čemur Fritjof Capra pravi Živi sistem, temelječ na načelih ekologije, kot so različni cikli, pretok energije, ravnovesje in ravnotežje, vzdržljivost in spremembe. Sistemsko razumevanje življenja, ki priznava temeljno medsebojno soodvisnost vseh naravnih pojavov in združuje biološko, kognitivno, socialno in ekološko dimenzijo življenja. Kako lahko naravna in kulturna dediščina okrepita pripravljenost za ohranitev in skrb za Zemljo in naravo okoli nas. Kako se lahko naravna in kulturna dediščina nanašata na različna področja znanja, vse od posameznika do naravnega in tehnološkega sveta okoli nas kot od lokalne do globalne družbe. Kako so stvari medsebojno odvisne in povezane na gospodarskem, socialnem in ekološkem nivoju. Na osebnem in družbenem področju razmišljati o dimenzijah trajnosti in tako zgraditi družbo ter organizacije za zagotavljanje trajnostne prihodnosti našega planeta. Še nekaj informacij o CREDA onlus (Centro Ricerca Educazione Documentazione Ambientale): to je neprofitna organizacija za promocijo trajnostnega razvoja in sodelovanja someščanov pri skrbi in varovanju ozemlja in prostora, kjer živimo, skozi projekte izobraževanja, učenja, ozaveščanja in komunikacije o pomembnih problemih, ki se nanašajo na okolje, trajnost in znanost. Organizacija je bila ustanovljena leta 1987 na podlagi interesa štirih drugih državnih organizacij, ki so WWF (World Wildlife Found), Legambiente, Italia Nostra and Agesci (Združenje italijanskih vodnikov in skavtov). Organizacija je skozi leta utrdila svojo vlogo in postala tudi referenčni center za okoljsko izobraževanje, izobraževanje za trajnost in omogoča sodelovanje z drugimi organizacijami, okoljskimi izobraževalnimi centri, združenji, javnimi in zasebnimi podjetji na nivoju regije, države kot internacionalno. Tri glavna področja dela so: Projekti za trajnostni razvoj. Izobraževanje in učenje na prostem. Kulturni dogodki in projekti kulturne dediščine v parku Monza. 118

119 Vsi projekti organizacije so oblikovani s ciljem vključevanja lokalne skupnosti za izvajanje aktivnosti, za izboljšanje kakovosti življenja in okolja. Poslanstvo CREDA onlus je: Varovanje in izboljšanje narave in okolja, ki vključuje lokalne skupnosti skozi učenje in izobraževalne aktivnosti in aktivnega sodelovanja, Spodbujanje sprememb vedenja in vrednot za trajnostni razvoj, Odpiranje možnosti za someščane, študente, obiskovalce, da pomembna področja trajnosti doživijo preko lastne izkušnje, v okviru različnih dejavnosti, Oblikovanje projektov, usposabljanje, izkušnje, ki omogočajo povezavo kompleksne in sistemske vizije trajnosti z resničnim življenjem ljudmi, kar omogoča ljudem zavedanje o povezanosti tebe, nas in sveta okoli nas ter omogočiti ljudem, da sprejmejo pozitivne ukrepe. Sedež organizacije se nahaja v parku Monza, v domačiji zgrajeni na začetku leta Organizacija se zavzema za celostno obnovo pristave Mulini Asciutti, vključno z vsemi različnimi prostori prizorišča, v okviru kulturno razvojnega projekta, s ciljem ustanoviti trajne izobraževalne in učne vire na temo trajnosti, za šole in skupnosti. Kontekst Kraj pripovedi se nahaja v mestu Monza na severu italijanskega polotoka, v podeželskem kompleksu parka Monza, imenovanem pristava Mulini Asciutti (dobesedno: Kmetija suhih mlinov). Slika 1: Mesto Monza v regiji Lombardija na severnem delu Italije. Park Monza je del regijskega parka doline Lambro, sistema zavarovanih zelenih območij naravnega varstva, v regiji Lombardija. Gre za zaščiteno naravno območje obdano z mestnim okoljem, ki prikazuje oblikovano krajino, naravno in kulturno dediščino. Park je eden izmed večjih zgodovinskih evropskih metnih parkov. Je največji park z obzidjem v Evropi, takoj za parkom La Madria v Torinu (6571 ha), parkom Richmond (955 ha) v Londonu in parkom Phoenix v Dublinu (712 ha). 119

120 Park ima stoletno zgodovino povezano z najbolj pomembnimi dogodki, ki so vplivali na Lombardijo v zadnjih dveh stoletjih. Park je bil ustanovljen leta 1805 na pobudo Eugena de Beauhaurnais, kraljevega namestnika v času Napoleona. Oblikoval ga je Luigi Canonica, študent arhitekta Piermarini, ki je oblikoval tudi kraljevo vilo (Villa Reale). To je urejen park sestavljen iz obsežnih travnatih površin v osrednjem delu, bivšega vrta v bližini vile Reale (kraljevi vrtovi), nekaj kmetijskih površin v oklici zgodovinske kmetije in obsežnih gozdov ob reki Lambro. Park obsega 688 hektarjev in leži na severu mesta Monza, na enem izmed najbolj gosto poseljenih območij Italije: v radiu 15 kilometrov od parka živi skoraj 2.400,000 prebivalcev, z drugo najvišjo gostoto prebivalstva v Italiji. Zaradi teh značilnosti je park Monza pomembno in edinstveno območje za prebivalce tega območja, zaradi krajinske, naravne, zgodovinske in dediščinske vrednosti. Razkriva majhno koncentrirano območje, kjer lahko ljudje izkusijo kako je bilo v 19. stoletju v Brianzi: gozdovi, travniki, obdelana polja, reke Lambro, kmetija in vile. Park Monza je sedaj najpomembnejše območje, kjer lahko meščani izkusijo naravno okolje in si oddahnejo od neskončnega mesta, kot je opredelil sociolog Aldo Bonomi, in sicer na območju, ki se prične pri Milanu in poteka vse do severa Monze in se bo sčasoma razširilo. Slika 2: Roza barva prikazuje gostoto prebivalstva na območju od Milana do Monze. Razvidna je oblika zelenega območja parka Monza, ki se nahaja v roza območju. Park predstavlja zeleni otok v brezmejnem mestu od Milana do Monze. 120

121 Slika 3: Park Monza je popolnoma obdan z mestom. Z rumeno bravo je označeno območje pristave Mulini Asciutti kjer so osnovane zgodbe. 121

122 Pristava Mulini Asciutti, kjer so osnovane zgodbe, je podeželski kompleks s tipičnim vodnim mlinom s šestimi mlinskimi kamni, kjer so do konca šestdesetih let mleli rž, koruzo in pšenico. Znotraj kompleksa je skupnostna krušna peč, kjer je mogoče naenkrat speči 40 kg kruha, dva skednja s hlevi, več zelenih območij, kjer so bile nekoč obdelovalne površine in mlinščica in prikazuje zelo zanimiv in živahen ekosistem rastlinskih in živalskih vrst. V sklopu tega podeželskega kompleksa je ohranjen edini še delujoč mlin iz 19. stoletja, na celotnem območju reke Lambro. Slika 4: Pristavo Mulini Asciutti je oblikoval arhitekt Tazzini leta Arhitekturni kompleks ima pomembno kulturno in zgodovinsko vrednost, z identiteto vodnega mlina za mletje žit znotraj kmetijskega modela, oblikovanega za Park Monza. Trenutno si CREDA onlus prizadeva za arhitekturno obnovo kompleksa. Za to lokacijo je bila zasnovana izboljšava projekta kulturne prenove. Glavni namen je poudariti zgodovinsko identiteto celotnega kompleksa in tesne povezave aktivnosti starodavnega mlina s prihodnostjo, z razvojem vsebin povezanih z inovativnostjo, ustvarjalnostjo in tehnologijo, v smeri trajnosti. Podeželski kompleks bo obnovljen z inteligentnim in inovativnim pametnim jedrom za uporabo energije in virov, elektrike, sistema za hlajenje in gretje, razsvetljavo, gradbeno tehniko in ravnanje z odpadki. To območje ima edinstvene posebnosti na površini pol hektarja. Na območju z gostoto prebivalstva med najvišjimi v Italiji in z več kot 2,4 milijona prebivalcev, ki živijo v radiu 15 kilometrov, je pristava Mulini Asciutti oaza pred vrati številnih meščanov in zelo dostopna točka za izobraževanje na prostem, za šole in prebivalce mesta. Postalo je območje, kjer ljudje lahko: preživijo svoj prosti čas, se sprostijo in se povežejo z ritmi narave, se poglobijo v okolje z visoko stopnjo biotske pestrosti (tako botanična kot naravna), raziskujejo resnično in otipljivo območje, ki razkriva kulturno dediščino, znanje, navade in običaje povezane s podeželskim življenjem, kmetijskimi in obrtnimi dejavnostmi. Vse to ustvarja to območje kot bazen učnih virov, kjer je mogoče občutiti medsebojno povezanost vsega - sebe, drugih in sveta, ki nas obdaja. Tukaj je mogoče razmišljati znotraj osebnostnega in skupnostnega stališča o dimenzijah trajnosti, za vzpostavljanje skupnosti in organizacij ter tako omogočiti trajnostno prihodnost za naš planet. 122

123 Slika 5: Družine in prebivalci mesta obiskujejo mlin in se udeležujejo dejavnosti na prostem. 123

124 124 Slika 5: Izboljšava kulturnega projekta, ki je bil izveden na lokaciji pristave Mulini Asciutti. Dobesedno ime projekta je Mlin energije. Obnova vključuje laboratorije za izobraževalne aktivnosti, raziskovalno sobo, zelena območja za opazovanje in raziskovanje narave, prostor za stalne in občasne razstave, permakulturni vrt, prostor za popravila, prostor za mletje žita, prostor za laboratorijsko proizvodnjo energije, skupnostno krušno peč in čebelnjak.

125 Za prihodnost medu Cristina resnično ljubi čebele. Prvič je družinski čebelnjak v Alpah obiskala le deset dni po svojem rojstvu. Takoj očarana nad čebelami, ni čakala dolgo, da je svoj nosek prvič pomolila v čebelnjak: že kot majhna deklica je vzgajala in skrbela za očetove čebele v čebelnjaku, ki je pred tem pripadal očetu njenega dedka. Šele nedavno je Cristina spoznala, da želi imeti svoje čebele in si je zato v pristavi Mulini Asciutti uredila čebelnjak s 40 panji. Sama želi prevzeti odgovornost nad znanjem, ki si ga je pridobila doslej, predvsem pa želi ustvariti resnične okoliščine, kjer bi olajšala in spodbujala srečevanje vseh - otrok, mladine in odraslih - s temi neverjetnimi živalmi. Cristina je učiteljica in vzgojiteljica. Strast za čebele je tako zakoreninjena v moje obdobje odraščanja in osebnega razvoja, da se ne spomnim kdaj se je vse to pričelo. Že kot majhna sem gledala svojega očeta kako skrbi za čebele, tako v centru za kmetijska raziskovanja, kjer je bil zaposlen, kot doma v svojem prostem času. Nato je moje veliko zanimanje za družboslovne vede prevladalo pri izbiri študija. Po številnih letih raziskovanja in teoretičnega dela sem zaznala pomanjkanje. Pogrešala sem proizvajanje, potrebovala sem dejavnost, ki bi lahko povezala teorijo s prakso in želela sem delati v naravi. Pričela sem z dejavnostmi na majhni kmetiji in se s tem odločila, da nadaljujem družinsko tradicijo čebelarstva. V čebelnjaku delam skozi vse leto, s kratkim zimskim premorom, ko postanejo obiski čebelnjaka manj pogosti. Najboljši mesec je mesec marec, saj čakam na med, ki bo ponovno nastal. S kolesom se pripeljem v park, obsijana s soncem in v popolni jutranji tišini pustim čebelam, da se ogrejejo. V tem času samo odprem panje in opazujem kako čebele rastejo in postajajo močnejše. Po nekaj obiskih, kadar vreme do- 125

126 voljuje, ločim močnejše družine in ustvarim novo jedro kolonije, da razširim čebelnjak. Medtem obiščem čebelnjake, kjer vzrejam matice in uvedem nov matičnjak za vzgojo novih matic. Panje je treba zapreti zgodaj popoldan in tako imam še čas, da se usedem in opazujem let poljskih čebel, ki so v tem letnem času otovorjene s pisanim cvetnim prahom. Še posebno mi je všeč nepredvidljivost čebel. Panji se vsako leto obnašajo drugače in njihovo obnašanje je drugačno, če ga prestaviš na drugo območje ali v drugo podnebje. V istem čebelnjaku se vsak panj razlikuje od sosednjega panja. Ob tem bi lahko skoraj trdili, da ima vsaka družina svoj značaj. Delno je to pogojeno z matico in genetiko, kljub vsemu ne smemo vsega zmotno pripisati DNK. Čebele lahko spremenijo svoje obnašanje, lahko se prilagodijo in učijo. Vsekakor je matica najpomembnejša, zato je pomembno, da vemo in prepoznamo kaj se dogaja z njo. Zato matico označim z barvno piko, da jo lahko takoj opazim. Določeno barvo izberem glede na leto rojstva. Ni videti, da bi se matica zaradi tega počutila neprijetno. Menim, da morajo biti čebelarji predvsem dobri opazovalci. Čebelarji morajo vedeti kako z dušo vstopiti v čebelnjak, kot v drugo vesolje in morajo se naučiti kako ga razumeti in predvidevati njegovo obnašanje. Čebelarji morajo biti dobri filozofi. Prav tako morajo ljubiti opazovanje naravnega okolja, torej biti naravoslovec je zelo dobrodošlo za ta poklic. Zastaviti si morajo dobra raziskovalna vprašanja in biti sposobni odgovoriti nanje tako z raziskovalnega kot bibliografskega vidika. Prav zaradi tega je čebelar tako raziskovalec kot tudi učenec. Čebelarji morajo svoje roke uporabljati nežno in spretno, da lahko odprejo panj in oblikujejo nove in dodatne objekte za ta poklic. Pravzaprav je lahko čebelar še mnogo več. V čebelarstvu nam bodo vse naše namere, učenje in strast koristili. Torej ni presenetljivo, da ta sektor vključuje strokovnjake različnih poklicev. 126

127 Kadar me kdo vpraša kakšno čebelarstvo želim vzpostaviti v pristavi Mulini Asciutti brez odlašanja odgovorim, da udejanjam izvedljivo čebelarstvo. Številni potrošniki dandanes iščejo ekološke proizvajalce s certifikatom, kot da je certifikat garancija proti vsemu zlu. V resnici lahko slabo kmetuješ kljub temu, da kmetuješ ekološko. Želim, da bi potrošniki kupili moj med, ker lahko vidijo kako delam, saj je moj čebelnjak javen in ga vsakdo lahko obišče. Poskušam čebelariti na način, ki je skrben do žuželk z okoljskega vidika in delovati znotraj naravnih ciklov kot na primer pri razvoju panjev in zbiranju medu. Zaradi spoštovanja potrošnikov, v panjih ne uporabljam kemične obdelave in ne proizvajam nekakovostnih produktov. Seveda pa je predvsem za majhne proizvajalce kot sem jaz, velik izziv najti ravnovesje med okoljskimi in finančnimi vprašanji, kjer je stroškovna učinkovitost pomembna za preživetje. Eden izmed najbolj nevarnih sovražnikov čebel je trenutno varoja, zajedavska pršica, ki se prisesa na čebeljo telo in ga oslabi z izsesavanjem hemolimfe. Razen v skrajnih nujnih primerih ne uporabljam kemičnih izdelkov. Predvsem ne maram izbirati bližnjic z uporabo ekstremno močnih izdelkov ali delati grobih napak pri zdravljenju, ki neizogibno povzročijo pogin čebel. Uporabljam oksalne kisline v kombinaciji z biomehanskimi pastmi. Matico izoliram v okvir, ki ga bo napolnila z novimi ličinkami in te bodo postale močna vaba za varojo. Potem odstranim varojo pršice in spustim matico iz okvirja. Letos bom poizkusila še druge metode in poizkusila bom izboljšati biomehansko past z matico na raziskovalnem panju. Prav tako spremljam razvoj genetske selekcije čebelje matice z dobro odpornostjo na varojo in upam, da nekaj izmed teh pride tudi v naš park. Na srečo so antibiotiki prepovedani v čebelarstvu, ker so škodljivi in pri čebelah ničesar ne pozdravijo. V državah kjer so dovoljeni, so čebele manj zdrave in družine ne preživijo dolgo. 127

128 Lipov med proizveden v pristavi Mulini Asciutti Čebele so pomembne in ključne pri zagotavljanju ravnotežja in stabilnosti življenja na Zemlji. Brez opraševanja ni reprodukcije, ni hrane, niti rastlin, preprosto povedano brez čebel ni življenja. Menim, da se to sporočilo že hitro širi. Čebele so ene izmed glavnih opraševalcev, predvsem pa so edinstveni gojeni opraševalci. To nam omogoča, da preprosto in nenehno spremljamo njihovo zdravje, kar z drugimi besedami pomeni, da spremljamo stanje okolja. Čebele so se izkazale kot odlični bioindikatorji. Če čebela pokaže znake vznemirjenosti zaradi kmetijske obdelave ali drugih škodljivih snovi, bo to najverjetneje vplivalo tudi na divje opraševalce. Čebele bi zato bilo treba obravnavati kot alarmni zvonec za okolje. Stanje okolja v parku je dobro upoštevajoč, da so sredstva za zaščito rastlin delno prepovedana. Obsežna urbanizacija zunaj parka je veliki problem, saj zmanjšuje vire nektarja, predvsem njegovo kvaliteto in raznolikost. Menim, da je to tudi eden izmed večjih razlogov za čebelarsko krizo. Poleg tega pomanjkanje zelenih površin prisili čebelarje, da se skoncentrirajo na eno območje in to povzroči širjenje bolezni med čebelami. Potrebno bi bilo omogočiti razporeditev čebelnjakov na širšem območju. 128

129 Učenje samo po sebi je odlična izkušnja. To je razlog, da sem iz svojega čebelnjaka naredila učilnico na prostem. Obenem verjamem, da je učenje v čebelnjaku pomembno tudi iz drugih razlogov: prvi razlog je ta, da kljub temu, da so čebele ves čas preučevane, so bile do sedaj storjene številne napake, zato potrebujemo veliko novih strokovnjakov in ljubiteljev čebel v čebelarstvu. Kot drugo je čebelnjak dober kraj za učenje o naravnem svetu, saj omogoča opazovanje ne le vrst samih, temveč tudi vseh medsebojnih povezav, ki jih najdemo v ekosistemu in nas tako spodbuja k spoštovanju ravnotežja v naravnem okolju. Tretjič, ker je učenje v čebelnjaku v resničnem stiku z drugimi divjimi socialnimi živalmi, nam le-to omogoča spremembo naše kognitivne sheme in lastne perspektive pri razumevanju sorodnosti in razlik. Zame je usposabljanje novih čebelarjev zelo pomemben vidik, če želimo v naše aktivnosti vključiti elemente trajnosti. V zadnjih letih sem opazila kako pomembno je izobraževanje in usposabljanje za razvoj rahločutnosti in spoštovanja do narave in ko čebele odletijo proč težava ni omejena le na en čebelnjak, temveč hitro postane težava celotne skupnosti. Ob svojem predhodnem družboslovnem študiju sem spoznala, kako kompleksno je učenje za neki poklic ali obrt. Izobraževalnega procesa ni dobro omejevati zgolj na učne ure in teoretična izobraževanja. Da se naučimo neke obrti moramo opazovati nekoga, ki dela, ponotranjiti njegove zvijače in kretnje. Obstaja namreč podzavestno in posredno učenje skozi izkušnjo, ki je bistveno tako za otroke kot tudi odrasle. Zato oblikujem radikalno drugačen tečaj usposabljanja: namesto klasičnih predavanj bodo tisti, ki se usposabljajo za čebelarje spremljali svoj čebelnjak eno leto, pomagali pri čebelnjaku, me opazovali pri delu in odkrivali mojo dobro prakso. To bo pomenilo neposredno zavezanost udeležencev za skrb lastne čebelje družine in celotnega čebelnjaka in tako bo po mojem mnenju čebelnjak postal skupnostna dediščina za vse, skupnostni čebelnjak, ki je odprt za meščane in šole. Menim, da neposredno vključevanje ljudi v delo naredi učenje veliko bolj doživeto in učinkovito. Predvsem pa ta pristop omogoča učencem, da ne odgovarjajo na moja vprašanja, temveč na vprašanja čebel in s tem spodbujajo raziskovanje brez uporabe teoretičnega priročnika. Kot je na prime: Zakaj čebele pičijo? 129

130 ZAKAJ ČEBELE PIČIJO? Klepetam z Alessandrom, 11 letnim fantkom, ki prihaja skoraj vsako soboto popoldan z očetom v park in sedi na travi med opazovanjem očeta, ki igra odbojko na trati blizu čebelnjaka. Alessandro ne kaže zanimanja za odbojko, ampak ga fascinirajo čebele in brez zadržkov se mi približa in me vpraša, če je lahko moj pomočnik.»te je kdaj pičila čebela?«, ga vprašam. Večkrat povprašam obiskovalce čebelnjaka o tem, da se prepričam, da niso alergični na pike. Alessandro ignorira moje vprašanje in me prične pozorno opazovati. Vpraša me:»so te čebele tvoje? Koliko jih imaš? Kaj počneš? Zakaj dimiš čebele, kaj če se zato prestrašijo in me pičijo?«nasmehnem se in se z njegovim očetom, ki se nama je medtem pridružil, dogovorim o Alessandrovem naslednjem obisku. Naslednjo soboto pride Alessandro oblečen v dolge hlače, visoke čevlje in majico, pripravljen na svoje prvo raziskovanje čebelnjaka. Oblečeno ima tančico in rokavice ter mi pomaga nositi moje pripomočke. Med obiskovanjem panjev in preverjanjem plitvih škatel mi Alessandro sledi in opazim, da se počuti kot doma. Opazujeva poljsko čebelo, ki počiva na njegovi rokavici. Preučujeva tri pare nog, na zadnjih je majhna posodica podobna košari, kjer čebele zbirajo in prenašajo obarvane kroglice cvetnega prahu. Nato pogledava čebelje telo, ki je rahlo kosmato. S povečevalnim steklom, ki sem ga prinesla s sabo raziskujeva čeljust in rilec, ki ju čebela uporablja za sesanje nektarja in vode. In končno prideva do zadka, kjer je želo. Povem mu, da je želo povezano z žlezo, ki vsebuje strup. Čebelje želo ima majhne kaveljčke in je povezano s čebeljim prebavnim sistemom. Ko čebela po piku nekoga odleti, želo ostane pritrjeno na kožo, skupaj z delom njenega prebavnega sistema. In čebela umre. 130

131 Pogovarjava se kako je ta ekstremna strategija način, da čebele delavke zaščitijo svojo družino pred vsiljivci in nevarnostmi ter kako te žuželke delajo skupaj za dobrobit celotne skupnosti. Opišem mu kako lahko čebele poleti v panju vzdržujejo temperaturo med 36 C in 37 C z miganjem kril in potiskanjem vročega zraka iz panja. Čebele lahko zbirajo vodo od zunaj, tisto vodo, ki se poškropi po satju in po praznih celicah, da se povzroči izhlapevanje in znižanje temperature. Prav tako mu predstavim nasproten primer, ko pozimi temperatura pade pod 8 C. Zmožnost teh žuželk, da sodelujejo kot družina omogoča posamezni čebeli premagovanje nevzdržnih vremenskih razmer. Ko začne pritiskati mraz, proizvodnja toplote posamezne čebele ni dovolj. Takrat si čebele pomagajo med seboj tako, da se z objemanjem in plastenjem zbirajo v gruče. Zunanje čebele delavke zaprejo krila in skrčijo mišice in tako proizvajajo toploto. Ko so utrujene se zamenjajo z notranjimi čebelami, da se zunanje lahko odpočijejo. Takšno proizvajanje toplote in dobro izolirana gruča čebel omogoča čebelam preživetje tudi ekstremnih temperatur kot je -40 C. Alessandro me začudeno pogleda, čebele so ga povsem prevzele.»sedaj razumem zakaj bi me čebela delavka navsezadnje lahko pičila«. Sedaj sva pripravljena za oblikovanje delovnega projekta za naslednji njegov obisk. 131

132 Voda nas vse poganja Luca je diplomiral iz biologije in ima magisterij iz etologije. Delal je na področju ravnovesja energij v ekosistemih in na strateški okoljski presoji. Odkar se je pridružil organizaciji CREDA je bil predan popularizaciji in izobraževanju na področju ekologije, indikatorjev in trajnosti. Je projektni vodja za projekt kulturne obnove in funkcionalne obnove pristave Mulini Asciutti. Najraje preživlja čas na prostem in kadar lahko, se odpravi na plovbo. Do izpred nedavnega si ni predstavljal, da bi ga lahko zanimala hidravlična rezila, prestave ali sistem za prenos energije. Sedaj misli, da bi lahko postal celo mlinar. Ko sem pričel delati na obnovi mlinov v pristavi Mulini Asciutti je moj prvi namen bil ohranitev vodnih koles, orodij in vseh strojev, zapuščenih pred približno petdesetimi leti. Glede na zgodovinske dokumente je bila ta kmetija zgrajena leta 1834, v bližini pa je že bil mlin za mletje žita, kot o tem priča Barca Chart (1615) in zemljevid Catasto Teresiano (1721), ki ocenjuje, da je bilo na reki Lambro na desetine mlinov. Trenutno so te tovarne že dolgo izgubljene, nekaj izmed teh stavb je bilo obnovljenih, ampak v njih ni več teh dejavnosti, tu pa tam je še le ostalo kakšno mlinsko kolo ali orodje, ki priča o intenzivnem delovanju, ki se je odvijalo na reki Lambro. 132

133 Tukaj sem pričel delati zavzeto in predano, ker sem lahko čutil pravo vzdušje tega prostora. Skrita dediščina in znanje sta tukaj čakala, da z njih obrišemo prah in da znova zaživita. Pred nami sta dve veliki sobi vsaka s tremi težkimi mlinskimi kamni, ki so razporejeni simetrično glede na kanal. Med kupom ruševin in lesenih desk je bilo mnogo zapuščenih predmetov, za večino nismo vedeli kakšna je bila njihova prvotna uporaba. Zunaj, med dvema stavbama kmetijskega poslopja, teče mlinščica in opazoval sem še vedno delujoče zapornice, prostor med šestimi kamni, ki usmerjajo vodo in kjer je v preteklosti bilo šest mlinov in vodo, ki je prodirala tik pod pregrado. Voda s svojo zvočno energijo in vodomec, ki skoraj drsa po vodni površini predlagata, da bi dva mlinska prostora lahko postala kaj več kot le razstava predmetov. Med čiščenjem teh dveh prostorov, razvrščanjem kosov in čiščenjem prahu z orodja in strojev sem pričel navdušeno ugotavljati, da je treba vso to dediščino obuditi iz vlage in zanemarjenja, kot konkretno izkušnjo z zgodbo, vonjem, zvoki in predvsem kot priložnost za vse, da izkusijo delo, ki je potrebno, da se seme spremeni v moko. 133

134 Resnična in otipljiva priložnost, saj za razliko od številnih drugih mlinov na našem območju, kjer so kanali in mlinščice izginile zaradi neuporabe in zanemarjanja, v parku Monza voda še vedno teče! To je voda iz reke Lambro, ki je speljana v mlinščico imenovano Molinara (dobesedno:»od mlina«), ki še vedno teče kot pred 200 leti v kamniti kanal in ustvarja gibanje vode, ki lahko premika hidravlična kolesa. Za nas in za mnoge razumne ljudi in prostovoljce, ki so nam pomagali, se je začelo potovanje odkrivanja zgodovine tega prostora. Imeli smo priložnost z ljubečimi očmi preučevati vse stroje in naprave, ki so jih oblikovalci, obrtniki ter številni mlinarji, ki so gospodovali na tem območju izumili in oblikovali, da so spremenili vodno energijo v mehansko energijo in s tem povzročili, da so se zgornji mlinski kamni zavrteli po spodnjem ter s tem naredili končni izdelek- koruzno, rženo ali pšenično moko. Meritve, testiranja, opazovanja toka vode in hitrosti vode, analiziranje okoljskega stanja kanala, projekti, intervjuji z mlinarji, obiski tesarjev in kovačev. Znanje in toliko različnih dopolnilnih znanj je bilo potrebnih in končno združenih za ponovno delovanje dveh od šestih ohranjenih mlinskih kamnov. Za enega izmed teh smo lahko obnovili celotno verigo za proizvodnjo moke, vse od nalaganja semen v lijak do izdelka v situ. 134

135 135

136 136

137 Mlinski kamni so srčni utrip celotnega mlina. Pridobivanje kvalitetne moke je dolg in zapleten proces. Potrebno je nenehno vzdrževanje kamnov, jih natančno prilagajati in nenehno spreminjati hitrost vrtenja zgornjega kamna na pričvrščenem spodnjem kamnu. S pravilnim razmikom med spodnjim in zgornjim kamnom so zrna zdrobljena, in ne samo oluščena, in s tem se prav tako prepreči vonj po zažganem, ki sicer ostane ujet v moki, ko se dva kamna pomotoma dotakneta drug drugega. Včasih je potrebno dvigniti zgornji veliki mlinski kamen, da se počisti vmesni prostor in povrne njihova hrapavost. To ni lahek postopek, saj so kamni težki, za pomoč pri tem še vedno uporabljamo sistem škripca, ki so ga uporabljali že pred 200 leti. Nato je s koničastim kladivom in nekaj moči potrebno klesati po kamnih iz sredine proti robu po spiralnih zarezah v nasprotni smeri zavoja, saj se s tem olajša izstop moke iz mlinskega kamna. 137

138 Moka, ki nastane pri tem počasnem delu in delu s kamnom je zelo drugačna od industrijsko pridelane moke. Dejansko je v moko predelano celotno zrno žita. Po mletju je moka razdeljena na polnozrnato in ostro z ločevanjem delcev, ki padejo skozi mlinsko sito. Takšno vodno kolo vrti mlinske kamne s hitrostjo petdeset do sto obratov na minuto, medtem ko industrijski mlinski cilindri opravijo od tristo do tristopetdeset obratov na minuto. Pri vodnih mlinih lahko torej preprečiš segrevanje moke in s tem oksidacijo vsebin v olju. Vedno je vznemirljivo, ko dvignem zapornice in pustim teči vodo in vsakič še čutim navdušenje, ko opazujem vse stroje in opremo, ki se premika in deluje pravilno. V času, ko se zdi, da se nič ne more premikati brez motorja in elektrike je vodni mlin nekaj skoraj izjemnega. Vendar je naravna energija proizvedena s silo vode tista, ki postane nemudoma uporabna in premika stroje in orodje. To je izum velikega pomena, predvsem v času srednjega veka, ko so vodni mlini omogočali številne tehnične aplikacije, vse od poganjanja hidrodinamičnih ročajev kladiv do žag. Toda še danes je mogoče to znanje preučiti in testirati, predvsem ko se ubadamo s temo o trajnosti in okoljski kakovosti na lokalni ravni in za pomembne projekte majhnih skupnosti, na primer za proizvajanje elektrike. Izziv za nas je sedaj vključevanje skupnosti in meščanov, ki živijo v bližini parka, da proizvajajo moko s kratko verigo projektov. Smo šele na začetku tega procesa in medtem ko se učimo umetnosti proizvodnje dobre moke, smo odprli mlin za šole in obiskovalce. Ker verjamemo, da je učenje na podlagi izkušenj v resničnem kontekstu, kot je na primer vodni mlin, najpreprostejše učenje o energijskih tokih, naravnih ciklih, ravnovesju, odpornosti, ohranjanju podobe prostora in življenja v harmoniji z okoljem okoli nas. 138

139 MOKA JE PRIIMEK MLINARJA Nekega pomladnega jutra v tem letu, se srečam z osnovnošolci, ki bodo celoten dan preživeli na naši domačiji. Od marca dalje vsak dan gostimo učence različnih starosti z aktivnostmi povezanimi z naravo, z odkrivanjem in razumevanjem našega sveta in ekosistemov, ki nas obdajajo. Ti otroci bodo na primer izkusili delovanje vodnega mlina, nato bodo šli odkrivati kanale okoli kmetije, da odkrijejo od kje prihaja voda in kako se ustvarja energija za premikanje mlinskih kamnov. Potem bodo poskušali mleti in presajati oves, mehko in trdo pšenico, piro, rž in koruzna semena. Na koncu bodo pripravili piškote Pan Meino za popoldanski prigrizek. Piškoti Pan Meino so tradicionalni lokalni piškoti narejeni iz koruzne in pšenične moke ter iz bezgovih cvetov. Ko se vsi otroci zberejo okrog mene, da mi pomagajo, vzamem težki odpirač, da dvignem zapornice. Ob pretoku vode začutimo sapico svežega vetra na obrazu. Zrak se nenadoma premakne zaradi pretoka vode. Nastane šibek vetrič ob katerem zatrepetamo. Medtem se ne slišimo več, ker v ušesih slišimo samo vzklike začudenja, bučneje vode in trušč lopatic, ki se najprej premikajo počasi in nato vse hitreje med oblaki kapljic. Medtem, ko želimo oditi v mlinsko sobo, da opazujemo premikanje strojev in prenos gibanja na mlinski kamen se mimo na kolesu pripelje dedek z vnukinjo. Takoj se nam približa in nam z navdušenjem v očeh prične pripovedovati svojo zgodbo. Za ponovno tišino spustim zapornice in vsi sedejo v krog, da mu prisluhnejo. Prične nam pripovedovati:»ko sem bil še fant, star nekje okoli petnajst let, sem prišel sem na poletno delo k Marcu Farina, zadnjemu mlinarju na tej domačiji.«učenec ga prekine z brihtnim nasmehom na ustih:»kako to, da je mlinarjev priimek Farina (dobesedno: moka), to ste si izmislil.«vsi so se zabavali in želeli izvedeti več o tem moškem. Tako smo skupaj izvedeli kaj se je v petdesetih letih dogajalo v tej pristavi, tik preden se je zadnji mlinar tukaj odločil, da opusti to dejavnost. Dedek je bil takrat močan fant, ki se ni želel učiti, vsaj tako nam je povedal. Včasih je nosil vreče koruze iz splošne trgovine s semeni v centru Monza do mlina, da se jih zmelje. Vozil je stričevo kolo z neke vrste vozičkom. Ko je bil v bližini pristave Mulini Asciutti je mlin skoraj zmeraj že bil v pogonu. Že v daljavi je lahko slišal hrumenje mlina in vedel je, da bo moral čakati v vrsti preden bo lahko videl moko iz svojih semen. 139

140 S sijem v očeh nam pove:»vedno je bilo kaj za počistiti ali popraviti med čakanjem.«nato napolni svojo torbo na hrbtu in jo izprazni v leseni lijak z izjemno strokovnostjo. Med njegovo pripovedjo ga lovimo medtem, ko se premika po mlinski sobi s poznavanjem vsake podrobnosti te sobe.»tukaj pazite kam stopite!«dedek pokaže na leseno lestev za plezanje do lijaka.»lahko vidite? Vedno je bila ukrivljena in moral sem paziti, da nisem padel in prevrnil koruze.«iz njegovega pogleda smo razbrali, da je večkrat padel in raztrosil koruzna semena in da je Marco Farina kričal nanj. Dedka pustimo, da se vrne k vnukinji in nadaljujeta vožnjo s kolesi. Učenci ne prenehajo postavljati vprašanj in fotografirati mlin. Z učitelji se odločijo, da bodo napisali zgodbo, ki so ji bili priča in jo predstavili staršem na šolski zabavi. Znova dobim občutek, da obstajajo številne zgodbe, ki živijo v teh krajih in bo glas teh zgodb ostal živ. 140

141 141

142 Dobrota kruha Daniela skrbi za oblikovanje in upravljanje izobraževalnih programov za šolo in javnost in je specializirana za izobraževanja v naravi. Njena naloga je ozaveščanje ljudi o kompleksnosti okoljskih težav in omogočanje priložnosti za reševanje trajnostnih problemov, kako ravnati z njimi in videti spremembo v smeri trajnostnega načina življenja na našem planetu. Rada pohajkuje, predvsem v Alpah, kjer išče tišino, sveži zrak, zapletene gozdove in barvite lišaje. Peke kruha se je lotila nedavno, zaradi bakterij in kvasovk, ki živijo v kvascu proizvedenem v pristavi Mulini Asciutti, ki jo je opomnilo na njeno prvo ljubezen do mikrobiologije in molekularne biologije. Če obstaja hrana, ki povezuje vse ljudi sveta je to kruh. Kruh je neverjetna hrana, ki v svoji enostavnosti združuje znanje in tradicijo, pravo kulturno dediščino celotnega človeštva. Kruh se pripravlja na tisoče načinov že tisoče let na zelo različnih in oddaljenih krajih sveta kot kvašen kruh, nekvašen kruh, začinjen s številnimi dodatki in narejen iz različnih semen. Moj kruh je izdelan z naravno fermentacijo testa, z uporabo naravnih laktobacilov in kvasovk. Uporabljam nerafinirano pšenično moko iz naravnih semen. Svoj kvasec sem začela proizvajati šele pred kratkim. Vse se je pričelo počasi z dihanjem vzdušja mojega delovnega mesta, kmetije z mlinom za mletje pšenice in koruze z veliko pečjo, ki se nahaja v hišici, ki spominja na majhno cerkev, ki skoraj posveti peko kruha kot sveti trenutek. 142

143 Očarana z naravnim kipenjem sem domov prinesla malo kvasca od peka, ki je potrdil, da je kvasec prečkal morja in gore, naletel na vode, moko, roke in srce in številne pečice. Od takrat enkrat na teden, zvečer dodam malo moke in tople vode kvasovkam, ki jih imam v hladilniku. Naslednje jutro kuhinja diši po gozdu in gobah, z malce vonja po kisu. Kvasovke in bakterije so se prebudile in razmnožile: ta živa mešanica je sedaj pripravljena, da jo dodamo novi moki in vodi in s tem omogoči fermentacijo in vzhajanje testa. Gnesti testo sem se naučila v pristavi od strokovnih in modrih rok peka s katerim smo organizirali tečaje naravne peke kruha. Testo ne sme biti pregneteno preveč močno, kot je pogosta domneva. Potrebno je dodati moko in vodo okoli kvasca. Potem je potrebno počasi vmešati moko in večkrat prepogniti testo in mu dovoliti, da vzhaja pokrit z rahlo vlažno krpo. Po dveh ali treh urah se lahko kruhu doda moka in se lahko prične pregibati in mesti kruh z nežnimi gibi. Po še eni uri počitka in vzhajanja testa je potrebno kruh dati peči v pečico na 220 C za štirideset minut ali dokler ne slišiš votli glas, ko s stisnjeno pestjo udarite po površini štruce. 143

144 144 Nisem še našla popolnega načina za peko kruha doma v svoji pečici. Še vedno ugotavljam primerno temperaturo in vlažnost, da ne nastane pretrda skorja in onemogoča rast in sproščanje plinov, ki nastanejo med vzhajanjem. Še vedno se zgodi, da se moja štruca zlomi in nastane tipična odprtina podobna ustom morskega psa. Če bi bilo možno, bi pekla moj kruh v peči na drva v pristavi. Pri poskusih, ki smo jih izvedli do sedaj, v tej stari in prostorni pečici smo dobili dobre rezultate, saj smo spekli dišeči kruh in pice. V takšnih pečicah zgrajenih iz ognjevarnega kamenja lahko kruh prejme večjo količino toplote iz spodnjega dela peči. To se nato kaže kot mehki kruh s številnimi jamicami v notranjem delu. Peka v peči na drva je energično doživetje. Zanetiš ogenj z dobrimi drvmi. Ko ognjevarna opeka postane bela pomeni, da je pečica dosegla temperaturo okoli 220 C torej lahko na hitro s krtačo počistiš oglje in pepel iz dna pečice in obrišeš dno z vlažno krpo. Nato se lahko v pečico položi kruh, ampak je potrebno biti pozoren, da se velike količine kruha dajo noter hitro in z natančnimi gibi. Nato se končno lahko zaprejo železna vrata, tista železna vrata, ki se v pristavi Mulini Asciutti uporabljajo že 200 let. Po peki se štruce pustijo, da se ohladijo.

145 145

146 146

147 Med dejavnostmi celotnega projekta za kulturno obnovo pristave Mulini Asciutti smo opredelili proizvodnjo kruha z željo, da se krušna peč dodeli skupnostnim projektom v povezavi z mlinskimi dejavnostmi na mlinu. 147

148 Izdelava kmetijske verige za takšno vrsto kruha je že bila testirana na našem področju in zahvala za to gre skupnostnemu projektu Spiga & Madia (dobesedno: uho za pšenico in gnetenje s pomočjo projekta). Cilj tega projekta je bil izdelava mreže med tremi kmetovalci, mlinarjem in petimi peki skupaj s 600 družinami s severnega območja Milana, ki pripada Gruppi di Acquisto Solidale (G.A.S., skupina za etične nakupe). Te skupine so sestavljene iz številnih potrošnikov, ki sodelujejo z namenom kupovanja ekološke hrane in ostalih pogosto uporabljenih dobrin neposredno od proizvajalca po ceni, ki je poštena za obe strani. Projekt se je pričel iz opažanja, da na našem področju ne gojimo več žit za kruh ter, da ni preprosto izvedeti od kod dobimo moko, ki jo uporabljamo. Ta skupnost ljudi se je odločila, da prične majhno proizvodnjo kruha, ki se prične s pridelavo pšenice pri kmetih, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo z originalnimi semeni na zadnjih še prostih in kmetijskih zemljiščih v naši regiji. Spiga & Madia vsekakor ni bil enostaven projekt. Potrebno je bilo najti razpoložljive in razumevajoče kmete, primerna semena za našo območje in podnebje ter tradicionalni mlin, ki bi mlel počasi in majhno količino semen. Problemi na katere so naleteli so bile v povezavi s skladiščenjem žita pred mletjem in skladiščenjem moke po mletju. Končno so preko procesov sodelovanja družine oblikovale primerno ceno za kruh in prevozne stroške za potrošnike. Kljub zapletenosti je ta projekt dokazal, da sodelovanje ljudi lahko povzroči spremembe pri gonilnih silah vzorcev pridelave na lokalnem nivoju. Na koncu je projekt pokazal moč teh družin. Zgradili so skupnost s spoznanjem svoje zmožnosti, da ukrepajo v smeri pozitivnih sprememb. Lahko kupujejo lokalne izdelke in tako zmanjšajo okoljski vpliv transporta in omogočijo pravično proizvodnjo ter tako spoštujejo vpletene delavce in dober kruh za ljudi in okolje, ker je narejen z ekološko moko in z naravnim ohranjanjem prsti. Našo sodelovanje pri tem projektu je bilo omejeno na preizkus v pristavi Mulini Asciutti s proizvodnjo kruha za 60 družin z ekološko moko proizvedeno v projektu Spiga & Madia in peko v naši krušni peči. Na žalost je stalna proizvodnja več kot 80 kg kruha na teden, predvsem v zimskem času, pokazala nekaj strukturnih težav peči, kar je vodilo do začasne ustavitve projekta. Zbiramo potrebna sredstva za izolacijo peči in obnovo ognjevzdržnih tal preko družbeno odgovornih nakupovalnih projektov, ki vključujejo lokalne trgovce. 148

149 Krušna peč medtem vsekakor ni nehala peči. Gostila je projekte, pekla kruh, pice in celo 80 štruc kruha kot sestavni del skupnega dela za kulturni projekt za naše mesto. KAKO JE KRUŠNA PEČ POSTALA NAŠ DOM. Deljenje strasti z ljudmi do kruha nam je omogočala poglobitev tesnih odnosov med ljudmi in to vrsto hrane. Kruh je v vseh oblikah umetnost, delo, obrt in tradicija, ampak ni samo to. Prav tako je to družabnost, želja po skupni pripravi hrane, ki jo jemo skupaj. Točno to sem doživela s skupino najstnikov s katerimi sem sodeloval eno leto. Izkusili so en teden prostovoljnega dela med poletjem v pristavi Mulini Asciutti kjer so čistili mlin, odstranjevali vzpenjavke in travo iz zelenega območja v bližini krušne peči, pomagali Cristini v čebelnjaku in seveda počivali v senci rožičevcev. Na celotnem območju je ravno prostor pri krušni peči postal naša baza. Ta kraj smo si izbrali, ker je miren kraj, malo osamljen od ostalega dela kmetije, kjer se mladina in otroci, ki obiskujejo zelene tedne igrajo in kričijo. Na tem kraju smo načrtovali naše delo in sedeli ter klepetali in tukaj, kjer je pečica, smo se odločili, da jo čez poletje očistimo in ponovno omogočimo njeno delovanje. 149

150 Zakaj krušna peč ni v bližini kmetije? Je to del kmetije ali del majhne hiše? Kdo so bili ljudje, ki so živeli v tej majhni hiški? Toliko vprašanj in razmišljanj je bilo povezanih s tem območjem, dokler nismo pričeli razmišljati o tem kaj bi mi lahko naredili za to območje in v tem območju.»jaz bi se prišel sem učiti«, je priznal Marco medtem, ko smo odstranjevali pajčevino s stropa v majhni sobici nad krušno pečjo. Vsi pokimajo, ker je soba res čudovitega izgleda, kot da bi bila na vrhu dreves. Iz enega izmed treh oken razporejenih po obodu vidimo žolno, ki se tesno oprijema lipe med lovom žuželk.»jaz bi pekla pico tukaj!«je rekla Martina in preden je uspela dokončati stavek smo se vsi strinjali z njo. Razdelimo si naloge, nekateri naberejo les, drugi zberejo sestavine, eni poiščejo orodje za ogenj in peko in nekateri še ostanejo in počistijo. Ampak vsi želimo gnesti in peči. Kako težko je zanetiti ogenj? Poskušamo na vse možne načine, vendar verjetno les ni dovolj suh, čeprav je že vroči letni čas. Vsi iščejo skrivališča suhega lesa, Chiara celo poskuša z naravnimi in gospodinjskimi predmeti zanetiti ogenj. V gostem dimu, ki nas sili na jok, ogenj ostane prižgan in kmalu zažari v notranjosti krušne peči. Temperatura v peči narašča prepočasi, naša peč je kot polž!»koliko ur bo trajalo? To je povsem drugačna zgodba od tiste z električno pečico v hiši.«ker umiramo od lakote se zadovoljimo s testeninami. Za ogenj smo poskrbeli kako dolgo se je le dalo in zvečer smo v peč naložili drva, tokrat pravilno narezana in posušena. Nato smo šli spati s kančkom dvoma v zmožnost naloženih drv, ampak z gotovostjo, da bo naša pica okusna, če je bomo spekli v starodavni krušni peči. Naslednji dan je vse pripravljeno, peč je še vedno dovolj topla in v trenutku ogenj zopet začne plesati v tisočih plamenih. Razvaljamo testo, ki smo ga pred tem dali v hladilnik saj smo ga pripravili prejšnji večer, nato smo ga poškropili s paradižniki, baziliko z vrta in mocarelo. 150

151 Naše pice damo v peč in v trenutku aroma kruha napolni naše nosnice, srečni smo, kot da so nas sveže pečene pice sposobne ogreti in odpreti naša srca. Veliko klepetamo in jemo. Nekateri izmed otrok, ki so tukaj na programu zelenega tedna so se nam pridružili, saj so jih pritegnile vonjave sveže pečene pice, ki se širi po celotni domačiji. Ravno v tem trenutku smo dobili veliko idejo. Zakaj ne bi spekli pice za otroke programa zelenega tedna na večer, ko tukaj prespijo v šotorih? Tako so se začele dejavnosti v pekarni in piceriji skozi celotno poletje. Enkrat na teden smo se, s tistimi najstniki, ki so imeli čas in možnost, učili kako narediti dišeče testo, raziskali drevesa in najboljši les za peč ter uporabili pepel za naš kompost. Naučili smo se o peči in kako na čas peke vplivajo okoljski pogoji in skrb s katero smo vzdrževali ogenj. Nato smo se učili o odgovornosti, saj smo pripravljali obrok za otroke, ki prebivajo v pristavi. 151

152 152 Menim, da je izkušnja priprave pic v realnem okolju in za resnične potrebe (vedno smo bili lačni) bila ključnega pomena zame in te najstnike, v smislu učenja o trajnosti saj je izzvala našo radovednost in povečala našo rahločutnost do tega kraja. Omogočila je tem mladim ljudem, da sodelujejo in prevzamejo odgovornost. Skupaj z dobroto kruha smo odkrili tudi dobroto preživljanja časa skupaj na pomembnem kraju - starem mlinu s krušno pečjo, ki je postal celo naš dom.

153 Bibliografija Bonomi, A. e Abruzzese, A., La città infinita, Bruno Mondadori 2004 Atkisson, A., Sustainability is for Everyone, ISIS Academy, 2013, e-book Beames S., Higgins, P., & Nicol, R. Learning outside the classroom. Theory and guidelines for practice. Newyork and London: Routledge, 2012 Capra F., Luisi P., Vita e natura: una visione sistemica, Aboca, 2014 Cornell, J. Sharing nature with children, 1988 Cornell, J. The Importance of Deep Experiences in Nature, 2011 Calcagno M. et a., a cura di de Giacomi F., Le ville Mirabello e Mirabellino nel parco reale di Monza, Silvana Editoriale, 2006 Meinholed, J.L. & Malkus, A.J. (2005). Adolescent environmental behaviors. Can Knowledge, Attitudes, and Self-Efficacy Make a Difference? Environment and Behavior,37 (4), Valeriana M., Vittone C., Il parco di Monza: storia del più grande parco cintato d Europa, Vittone Editore, 2005 PIRC Common cause for Nature, Real World learning Network, Rosa Marina La Villa, I Giardini e il Parco di Monza nel fondo disegni delle Residenze Reali Lombarde, Kira 2009Francesco Rephisti, La formazione di un parco: Monza 1805, in I Quaderni della Brianza n 67, 1989 Wals A., Learning our way out of unsustainability: the role of environmental education. In S. Clayton (Ed). The Oxford Handbook of Environment and Conservation (pp ). Oxford: Oxford university press, ASMi (M-CART-18) Carta dell ing. Barca,